1990 - glava

agrarna

izbjeglica

dragutin

2022 - 1956 = 66

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1990.g., NASLOVI DATOTEKA:

1990__Nas_Cas_Velenje_Pod_Kozelj_oznaka_grobisca.jpg

1990__Tezno_Bohova_Gramoznici-2_Perme.jpg

19900312__Nas_Cas_Teharske_zive_rane_in_Titovo_Velicenje.docm

19900315__Nas_Cas_Teharje_Pogovor_o_drugacni_Preteklosti.docm

19900315__Nas_Cas_Teharske_zive_rane.docm

19900316_MLADINA_CRNE_BUKVE_II-del_044_Loska_Dolina.jpg

19900316_MLADINA_CRNE_BUKVE_II-del_045_Loska_Dolina.jpg

19900322__Nas_Cas_Izraba_demokracije.docm

19900712__Nas_Cas_Gorice_nad_Sostanjem_skrivajo_grobove-po_vojni_pobitih.docm

199008__Sostanj_Gorica_grobisca.jpg

199011__20020912_Graska_Gora_ZZB_plazovi.docm

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1990__Nas_Cas_Velenje_Pod_Kozelj_oznaka_grobisca.jpg

1990__Tezno_Bohova_Gramoznici-2_Perme.jpg Jama kao grobište

19900312__Nas_Cas_Teharske_zive_rane_in_Titovo_Velicenje.docm

1990-03-12, NAŠ ČAS

Teharske žive rane in Titova Velenje

V organizaciji Kulturnega centra Velenje je bil v pete 9. marca pogovor z naslovom Teharske žive rane. Na pogovoru so sodelovali trije gosti: Spomevka Hribar, Ivo Žajdela in Roman Leljak. Upravičenost pogovora je potrjevala izredna udeležba in še bolj reakcije poslušalcev, ki so bile po pričakovanju do raznolike. Pričujoči tekst pa ne želi biti »klasična« predstavitev večera, temveč, kot sugerira naslov, osmislitev upravičenosti same teme v Velenju.

O upravičenosti prirejanja tega in takih večerov pa pričajo nedvomno tudi reakcije občinstva, ki so rano s svojo različno»usmerjenostjo« in različno dozo (pretirane) čustvenosti večer udarile tudi tisto noto napetosti, ki jo včasih pogrešamo.

Kljub travmatičnemu prebujenju, ki je spremljalo odpiranje te plati naše zgodovine, je danes vendarle resnica o pobojih dobila svojo domovinsko pravico tudi v Sloveniji. To nenazadnje in kljub svoji nezadostnosti, dokazuje tudi izjava slovenskega predsedstva o državljanski pomiritvi.

Potrebno se nam zdi ponoviti, na večeru večkrat poudarjeno resnico, da je poboj več tisočev Slovencev po koncu vojne zgolj tisto simbolno vozlišče, kjer je resnica boljševiške revolucije prodrla na dan. Revolucija pa se ni začela leta 1945, niti ne takrat, ko se je začela narodna vstaja, imenovana narodnoosvobodilni boj, temveč že maja 1945 z, na pogovoru večkrat citirano, izjavo. Izraz revolucije je nenazadnje tudi dan vstaje slovenskega naroda. Slovenci še danes in bomo kot kaže tudi letos praznujemo praznik začetka osvobodilne vojne v spomin na dogodek, ko e Slovenec obstrelil Slovenca. Šest dni pred tem dogodkom (!), torej 16. julija, pa je padel pod streli prvi okupatorski vojak. Torej na slovenskem praznujemo kot praznik vstaje udejanjanje maja 1945 napovedane boljševiške revolucije in ne začetek upora proti okupatorju. O udejanjanju in o prioriteti, ki jo je imela revolucija pred osvobodilnim bojem v času NOS govori mnogo dejstev, ki so nekatera bila izpostavljena tudi na petkovem pogovoru, zato jih ne bom na tem mestu ponavljal.

V tem kratkem in (nujno) nepopolnem razmišljanju pa bi rad opozoril predvsem na vprašanja, ki jih je izpostavil na pogovoru Viktor Kojc in ki med našim delom v muzeju večkrat izbijejo na dan, to je na poboje v Šaleški dolini v času po vojni. V tem primeru namreč ne gre ne za tako imenovane izdajalce slovenskega naroda, še manj za same okupatorje temveč za veliko večino predvojnih obrtnikov Šoštanja in Velenja. Gre za grobišče na Goricah pri Šoštanju, za grobišče pod Kožljem (Koželj) in zelo verjetno za še mnoga grobišča o katerih se zaenkrat še ne ve ničesar. Šaleška dolina je bila s temi poboji finančno obglavljena in s tem se je seveda odprl prostor za povojne »rdeče kapitaliste«, ki (so) dirigirajo(li) z našo usodo po vojni. Kam je pripeljal tolikokrat citirani »nesluteni razvoj«, ki ga je (pre)živela dolina po vojni je danes žal še preveč vidno in občutno. V našem boju za ekološko znosno življenje bi rad le opozoril, da je »kapitalist« Vošnjak že v stan Jugoslaviji imel na svoji tovarn čistilno napravo, za čiščenje Pake. In v tem času je bila usnjarna cvetoča tovarna z jasno začrtano prihodnostjo.

Na pogovoru je povzročila najhujšo reakcijo trditev, da je bil za poboje po vojni kriv vrh slovenske in jugoslovanske politike. Tu je potrebno opozoriti, da povojni poboji niso nobena slovenska specialiteta, temveč, da jih poznajo tudi na Hrvaškem, Bosni in v Srbiji. O številu pobitih je nemogoče govoriti, gotovo pa je, da je bilo v Sloveniji pobitih več kot 10.000 ljudi. Za take poboje pa je moralo vedeti najvišje jugoslovansko in slovensko vodstvo s Titom na čelu. O krivdi oziroma nekrivdi takratnega državnega in republiškega vodstva ni mogoče dvomiti. Kot absolutna Oblast, ki je povsem obvladovala položaj v Sloveniji in Jugoslaviji je seveda ne samo morala vedeti, temveč tudi odobriti to dejanje. Pri tem je povsem irelevantno, kakšna je bila vloga posameznikov, kajti Partija je delovala in odločala kot Celota/Enota in ne kot posameznik in ne v imenu Posameznika. V tej luči je iniciativa za spremembo imena Titovega Velenja v Velenje seveda ne samo upravičena, temveč nujna. Skrajni čas je, da Velenje preseka s svojo boljševistično tradicijo, da se otrese strahu, ki je ljudem zlezel v kosti (opozoril bi rad na medklic anonimnega starejšega gospoda, ki je med izvajanjem tovariša Pistotnika zaklical, da še vedno ni čas, da vse pove, da pa bo tudi ta čas prišel), ter da si v strpni in pluralistični razpravi, brez izključevanj kogar koli na novo definira svojo bit.

Za konec pa mi dovolite, da še enkrat ponovim misel g. Hribar, da sprava ni nič drugega kot (do)puščanje posamezniku, da je posameznik. To pa, kot je pokazal tudi sam pogovor, dela še vedno velike težave mnogim. Pravica vsakega, da pove kar misli, pa naj je drugim še tako neljubo in dolžnost, da ga poslušaš, ter dolžnost govorca, da ostane v mejah kulturnega (raz)govora, to je temelj demokracije, kulture in sprave. Ravno tu, pa se lahko Velenjčani od gospe Spomenke Hribar še mnogo naučimo.

Tone Ravnikar

P.S. Glej kratek zapis pogovora z Ravnikarjem novembra 2000 leta na cesti.

OPOMBA – dragutin:

g.Hribarca je velika lažnivka. O tisočih žrtvah v jami »Macesnova Goorica« pa udbaško molči !?

19900315__Nas_Cas_Teharje_Pogovor_o_drugacni_Preteklosti.docm

1990-03-15, Velenje, NAŠ ČAS

Teharje v knjižnici Kulturnega centra

»Pogovor o drugačni preteklosti«

»Pogovor o drugačni preteklosti«, je petkov večer ob predstavitvi knjige Romana Leljaka Teharske žive rane ki povzroča precej različnih reakcij, od pozitivnih do negativnih, naslovil moderator Tone Ravnikar iz Kulturnega centra Ivan Napotnik. Udeležili so se ga dr. Spomenka Hribar, spodbujevalka narodne sprave, zaposlena na FSPN, kjer je strokovni svetnik, Ivo Žajdela, zgodovinar, publicist, ki ga zanima empirično raziskovanje (vzdržuje tudi stike z emigracijo) in Roman Leljak, bivši organ varnosti, direktor Založbe za alternativno teorijo,zdaj bi mu lahko rekli tudi že bivši zapornik. Tako je vse tri predstavil povezovalec pogovora.

»Pogovarjali se bomo o zgodovini, ki je nepoznana, a je tudi naša. Gre za pridobivanje spomina, ki je bil petinštirideset let in več nasilno potiskan«, je uvodoma dejala Hribarjeva. Žajdela je v uvodu spregovoril o likvidacijah golorokih ljudi, ki so se po njegovih besedah začele že leta 1941 v Ljubljani. »Likvidacije domobrancev leta 1945, po koncu vojne, pa so bile logične posledice obračuna z idejnimi nasprotniki,«je rekel. Leljak se je predstavil kot domačin iz Celja, ki je mladost preživel na Teharjah. Kasneje je obiskoval vojaške šole, najprej je bil šifrant, potem pa oficir kontra obveščevalne službe. Po izstopu iz vojaške službe je končal v zaporu. Napisal knjigo Sam proti njim. »Pričevanja ljudi sem začel zbirati maja 1988«, je povedal. Gre za pričevanja, ki jih je objavil v že omenjeni knjigi Teharske žive rane, pod naslovom Krvava drama Teharij pa izhajajo vsak teden kot podlistek v Novem tedniku.

Tisti, ki prvič sliši za to je šokiran. Šokiran tako, da ne verjame. Dokumentov, ki bi pričali o vsem tem pa je dosegljivih malo ali nič. Arhivi še niso odprti. Vse temelji na pričevanjih. »Spomin je tisto, ki te lahko varuje istih grehov, zločinov, napak,«. je rekla Hribarjeva in pri tem podčrtala, da iz tega razloga pišeta in raziskujeta tudi Leljak in Žajdela, in da tega ne počneta iz revanšizma. (mkp)

19900315__Nas_Cas_Teharske_zive_rane.docm

1990-03-15, NAŠ ČAS

Teharske žive rane

Na zadnjem petkovem večeru smo se pogovarjali o boleči resnici, o poboju belogardistov in drugih nasprotnikov komunističnega režima. Gostje večera so bili dr. Spomenka Hribar, Ivo Žajdela in Roman Leljak. Vedel sem, da bodo besede prisotnih zelo čustvene, zato sem že na začetku skušal usmeriti razgovor v nevtralno področje. Sprava namreč zahteva stisk rok pred še odvisnim sodnikom, ki nepristransko gleda na obe strani. Pričakoval sem, da bodo gostje opisali tudi poboje komunističnih družin, nasilje okupatorja in sodelovanje Slovencev z okupatorjem. Na moje vprašanje je mrmranje med poslušalci vzpodbudilo goste, da so zavrnili tak razgovor, češ da je večer namenjeno žrtvam komunizma. Zaradi spoštovanja do osebne prizadetosti prisotnih nisem vztrajal pri svojem vprašanju. Tako je večina večera potekala v misli, da je domobranstvo in belogardizem samo posledica nasilja komunistov. To je na koncu izzvalo nekoliko glasnejšo reakcijo in očitek, da takšen pogovor ne vodi k spravi.

Kdo ima torej prav? Najprej velja izreči priznanje vsem, ki raziskujejo resnico o pobojih na eni in drugi strani. Odpiranje grobov, iskanje imen likvidatorjev in njihovih komandantov ni samo zapleteno in zahtevno delo; takšen raziskovalec je v direktni nevarnosti, da neznani storilci spet uporabijo staro, preizkušeno metodo zakrivanja sledov. Pri tem imajo nedvomno večje težave ljudje, ki raziskujejo poboje nasprotnikov komunistov, saj do pred nekaj let uradna politika teh dejanj sploh ni priznala. žal pa je redko kateri raziskovalec lahko nevtralen, hote ali nehote se že vnaprej odloči za eno ali drugo stran. Zato velja posamezna dejstva vedno opazovati v širšem krogu, saj le tako lahko pridemo do celovite resnice. Namen te resnice ni samo popraviti storjene krivice in kaznovati storilce; resnica naj nam bo vodilo v nadaljnjem življenju, naj nas opozori na človeške zmote, na vso zapletenost človeške družbe. Gotovo petkov večer ni imel tako širokih namenov, kljub temu pa bi moral bolj opozoriti na obe strani medalje. Tako pa je marsikateri poslušalec dobil vtis, da bo končno zbrisana laž o dobrih partizanih in hudobnih izdajalcih.

Odgovor na vprašanje »kdo ima prav« ni preprost. Kaj sploh je prav? Ali so bi)i komunisti, ki so se skupaj s Stalinom, Anglijo in Ameriko borili proti Hitlerju, sovražniki svojega naroda? In belogardisti, ki so menili, da je bolje sodelovati z Nemci, kot pa trpeti nesmiselne represalije, so bili res izdajalci naroda? Kaj bi bilo s Slovenci, če ne bi bilo Narodno osvobodilnega boja, če bi mirno počakali, da vojna mine? Bi imeli srbsko kraljevino, Primorsko v Italiji? Na vsa ta vprašanja ni jasnih odgovorov, zato je prav, da jih ne izkoriščamo za trenutne politične cilje in da ne gradimo preko njih pot do oblasti.

Glede resničnih krivcev pa mislim naslednje. Poboj brez legalnih zakonov in sodišča je zločin, ki ne bi smel zastarati ne glede na to, ali je bil storjen v vojni ali v mirnem času. Kdo je glavni krivec za tragična dejanja, pa je običajno težko reči. Kdo je kriv poboja v Dresdenu, Hirošimi? Je to Hitler, japonski cesar, ameriška vlada, generali, vojak v letalu? Napačno je tudi, če se sklicujemo na splošne razmere in rečemo, da smo vsi krivi. Kaj nam torej ostane? Predvsem skušajmo razumeti posamezna dejanja v sklopu širših dogajanj. Menim, da ni opravičila za poboje v Rogu in drugje, verjamem pa, da so bile te odločitve zelo težke. Vzemimo drugo skrajnost, da bi oblast po vojni pustila svojim nasprotnikom popolno svobodo. Ali ne bi prišlo do nove državljanske vojne v imenu križa in zvezde? Bi posegli Srbi, Rusi, Amerikanci, bi dobili še eno Korejo? Morda bo kdo rekel, da so bili v tem primeru danes razvita država Zahodne Evrope. Toda za kakšno ceno, za sto tisoč novih žrtev medsebojnega obračunavanja?

Bistvo vsega je v tem, da ne smemo dopustiti nastanka nečloveških razmer, ki prisilijo očeta, da strelja na rdečega in belega sina. Zato se zavzemam za demokracijo, za nenasilno reševanje sporov, za pravico vsakega do svojega mnenja. V tem vidim izjemno sposobnost Kučana in njegove skupine, ki ji je uspelo pripeljati Slovenijo in preko nje celotno Jugoslavijo mimo čeri boljševizma romunskega tipa.

Naj se povrnem na petkov večer in povem še dvoje nasprotujočih si misli. Prva je znana Prešernova:

»Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo.«

In druga je misel anonimne žrtve:

»Sprava z morilcem je sramotno in zavržno dejanje. Že zdavnaj je bilo zapisano »oko za oko, zob za zob, ista sodba bodi za tujca in za rojaka.« Ne morem seči v roko nekomu, ki je zahrbtno umoril mojega očeta, ki je sovražniku za umazan denar izdal ranjene partizane, ki je v imenu Kristusa pobijal in požigal.«

Obe misli sta globoko človeški in sprejeti ju moramo s polnim razumevanjem. Če prva kaže vzvišenost človekovega duha, je druga kruto vsakdanja. Zato bodimo odprti vsem resnicam in ne samo eni.

Miro Trampuš

19900316_MLADINA_CRNE_BUKVE_II-del_044_Loska_Dolina.jpg

19900316_MLADINA_CRNE_BUKVE_II-del_045_Loska_Dolina.jpg

19900322__Nas_Cas_Izraba_demokracije.docm

1990-03-22, NAŠ ČAS scentext

Izraba demokracije

V tem predvolilnem boju smo v stranki ZKS-SDP pripravljeni le na pošten boj brez nizkih udarcev. Upam, da se nam to ne bo pretirano poznalo pri rezultatih volitev. Res je in priznam gospodu Slivarju (katerega članek je bil objavljen v NČ 8. marca z naslovom »Prejeli smo«, da so se dogajale napake v naši tako imenovani novejši zgodovini. Strinjam se, da bi ljudje, ki so odločali v imenu partije, morali odgovarjati za svoje napake. Vendar ravno toliko kolikor nam vsem (to me tudi najbolj moti) pripisujete napake, bi bilo dobro poznati tudi napredek storjen v teh letih. Težko se spuščam v razpravo o napačnih posegih, ker jih pač nisem doživel in kar je najvažneje, preživel. To prepuščam vam, da si sami ustvarite mnenje, strokovno pa naj to obravnavajo zgodovinarji, ki niso obremenjeni s strankarskim bojem.

V ZK nimam dolgega staža. Vendar so se stvari v teh letih bistveno spremenile. Sestop z oblasti ni pravljica. To je dejstvo, ki se bo pokazalo v vsej svoji pestrosti na volitvah. Če pa ste pričakovali, da bomo komunisti sestopili z oblasti in vam pustili povsem odprt prostor za katerega se ne bi enakopravno potegovali, ste se pošteno zmotili. Ljudi pozivate, naj izrabijo demokracijo. Demokracija je bila v zgodovini prevečkrat izrabljena. Morali se bomo naučiti živeti znotraj demokracije oziroma demokratične ureditve.

To, da ste bili na zboru volivcev prisotni le trije člani DEMOS-a, je stvar vaših strank. Bil sem na zboru volivcev, kjer so bile zastopane skoraj vse stranke. Manjkala je le ZSMS-liberalna stranka, pa zato niso ničesar izgubili, pa tudi glede na raziskave jim volilna moč kljub temu raste. Zakaj? Zato, ker je ZSMS veliko prispevala k temu, da se bližamo demokraciji. Gradijo svoj program, svojo vizijo, ne temeljijo pa na blatenju drugih strank.

S simpatijo pa podpiram vaš poziv k združitvi vseh dobromislečih ljudi brez prepirov. Upam, da pri te"m ne izključujete komunistov.

Bojan Kontič

P.S. dragutin pa drugače prepoznava preteklost komunističnih zločincev: še vedno velja samo VAŠA resnica o vlogi »demokracije« pa je kilava razlaga, za vse imate odgovore le priznanje o popravljanju krivice pa molčite – lustracija pa nikakršna !!!

19900712__Nas_Cas_Gorice_nad_Sostanjem_skrivajo_grobove-po_vojni_pobitih.docm

1990-07-12, Velenje, NAŠ ČAS

Gorice nad Šoštanjem skrivajo grobove po vojni pobitih

Nasilna izguba življenja, še zlasti po končani vojni, je globoko prizadela človekovo dostojanstvo in kar 45 let so starejši Šoštanjčani nosili v sebi te povojne grozote, še posebno tisti, ki so te ljudi poznali, ki so bili njihovi sosedje, da bližnjega in daljnega družinskega sorodstva ne omenjam.

Na severnem predelu Šoštanja, tam okoli opuščenega vodnega rezervoarja, na hribu imenovanem Gorica, ležijo pobiti Šoštanjčani, ki so jih vojni zmagovalci želeli čisto preprosto izbrisati iz našega spomina.

Vemo, da se sprava s pogrebno slovesnostjo pobitih v Kočevskem Rogu ne končuje, temveč se šele začenja. Sprave ni brez popolne resnice, do te resnice pa je še dolga pot. Res je, da bomo pri odkrivanju prihajali do najrazličnejših grozot, ki so bile storjene ljudem že po končani vojni in verjetno ni občine v Sloveniji, kjer ne bi imeli grobov, ki nosijo v sebi strašne grozote. V naši občini so to Šoštanj, Velenje; Gaberke, od Pake do Mislinja, Šentilj…

Veliko vprašanje je, kako dolgo bodo še lahko v miru pokopani na hribu v Goricah nad Šoštanjem, saj je pri enem grobu v bližini rudniška jamska vrtina, in če bi to vrtino recimo locirali samo tri metre bolj proti severu, bi bila ta vrtina v del grobov, kjer so pokopani 23. maja 1945 ustreljeni Šoštanjčani.

Sprava je eno najtežjih in najzahtevnejših moralnih dejanj. Zahteva velik osebni napor in zavestno odločitev, veliko političnih razlogov, zrelosti, veliko mero strpnosti in medsebojnega spoštovanja. Podatke sem pričel zbirati nekaj dni za tem, ko so aretirali Janeza Janšo. Na začetku so bili ljudje do mene zelo nezaupljivi, bilo jih je strah. Bolj ko se nam je bližala slovenska pomlad, lažje sem prihajal do podatkov, jih preverjal... Pred nekaj dnevi sem potrkal pri Martinu T. Možakar je dobrega spomina in je spisek, ki ga imam, tu in tam hitro popravil, še zlasti njihova imena in delo s katerim so se ukvarjali ustreljeni, tu in tam pa je še kaj dodal. Pri preverjanju podatkov so pomagali: Viktor K., Zvone Č. in drugi.

Ustreljeni so bili 23. maja 1945, med 23. in 24. uro na Goricah nad Šoštanjem. Pred tem so jih istega dne med 10 in 11. uro dopoldne s tovornim avtom odpeljali neznano kam. Rekli so, da jih peljejo na zaslišanje, in da se bodo kasneje že vrnili na domove, če niso nič krivi.

In potem gorje. Najprej so si morali skopati jame. Pred ustrelitvijo so imeli zaprte v Grilovem hlevu, tega hleva danes ni več. Še živeči tod pa vedo povedati, kako so prosili, da jih pustijo živeti, saj niso med vojno nikomur storili nič hudega. Skupaj je bilo ustreljenih 27 Šoštanjčanov.

Da bi zvedel še kaj več, sem se oglasil tudi pri Cveti Z., ki je bila takrat zaposlena na občini v Šoštanju, kipa se tega, da so bili v Šoštanju ustreljeni ti ljudje, ne spominja. Ve pa, da so bili nekateri Šoštanjčani takoj po osvoboditvi zaprti ter kasneje verjetno odpeljani v Celje, ali kam drugam.

L. Ojsteršek

P.S. dragutin: Glej dve sliki: Gorica in Koželj

199008__Sostanj_Gorica_grobisca.jpg

199011__20020912_Graska_Gora_ZZB_plazovi.docm

Vir: Velenje, »Naš čas« 12. septembra 2002

PIETET: Kraj Graška Gora / Kratek vpogled o objavljenem tekstu raznih izvorov ali avtorjev.

Ta datoteka je datirana na čas ko so bile te velike padavine ki so povzročile plazove.

Tradicionalno srečanje borcev in planincev na Graški Gori

V svoji sredini so posebej toplo pozdravili Ivana Dolničarja, častnega predsednika borčevske organizacije, mag.Slavico Tovšak, podpredsednico Planinske zveze Slovenije, koroške partizane, èlane združenja Sever, poslance, svetnike in župane, ki so si vzeli čas in prišli na Graško Goro…

Predsednik območne borčevske organizacije Bojan Kontič je zatrdil, da Graška Gora je in ostaja simbol junaštva in da žrtve vojne ne bodo nikoli pozabljene. Častni govorec, župan mestne občine Velenje Srečko Meh,… Dotaknil se je odnosov Slovenije s sosednjo Hrvaško, vprašanja meje ter v tej zvezi medlosti slovenske zunanje politike, ki je voda na mlin sosedov. Med svojim govorom so ga večkrat prekinili aplavzi in glasno pritrjevanje njegovim besedam.

Tako kot je bil večkrat na podoben način prekinjen tudi Jože Povše, podpredsednik območne borčevske organizacije, ko je prisotnim bral protest naslovljen na Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, kjer nastaja projekt z naslovom Od kljukastega križa do rdeče zvezde. Borcem se zdi nesprejemljivo enačenje napadalca in napadenega, rablja in žrtve, zatiralca in upornika. Prepričani so, da je tudi v nasprotju z nacionalnimi interesi mlade slovenske države in v domačem okolju ne more prispevati k spravi…

/ Milena Krstić - Planinc

Borci ogorčeni nad Koroškim pokrajinskim muzejem

Razlog: projekt »Od kljukastega križa do rdeče petokrake zvezde«

»Po osamosvojitvi Slovenije se desnica in kler poslužujeta različnih načinov delovanja, da bi domobranstvo oprala njegovih nečastnih dejanj zgrešenih med II. svetovno vojno. Tudi preko civilnih združenj, muzejev in drugih ustanov vplivajo na poskus predrugačenja zgodovine na Slovenskem.

Eden takih lažnih projektov pod naslovom »Od kljukastega križa do peterokrake zvezde« se je porodil v Koroškem pokrajinskem muzeju Slovenj Gradec, v projektu pa sodeluje tudi muzej iz Kranja. Drugi muzeji v Sloveniji se projektu niso pridružili v prepričanju, da je projekt ponaredek zgodovine. Kar pa je še posebej vprašljivo, je, da je financiran iz donacije Evropske skupnosti, programa Phare.

Ne moremo in ne smemo dovoliti, da se kljukasti križ okupatorja enači z zvezdo, ki je bila simbol boja proti okupatorju. Prav tako se ne moremo strinjati, da se v projektu okupatorja in njegove pomagače tretira kot rešitelje in se zamolči njihova zločinska početja, partizansko vojsko pa prikaže kot barbare, ki so neusmiljeno pobijali nedolžne okupatorjeve krvnike. Tako početje omenjenih muzejskih ustanov gre še najbolj na roko avstrijskemu svobodnjaku Heiderju, ki še dan današnji terorizira Slovence, ki so ostali onkraj države meje. Zaradi tega udeleženci na Graški Gori naslavljamo na Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec in na vse ustanovitelje tega muzeja ogorčen protest.«

Protest je na Graški Gori prebral podpredsednik Območnega združenja borcev in udeležencev

NOB Velenje, Jože Povše.

PIETET:

Ko je za dan mrtvih 1990.leta poplavno deževje na Graški Gori povzročilo zemeljski plaz, ki je zaprl pot proti Mislinjski dolini, se niti ni slutilo, kaj jih čaka ob sanaciji zemeljskega plazu. Molk za javnost je bil preglasen z Graške Gore, ne tako kot ob proslavah.

Gospa Angela, ki je za moj biro vodila računovodske storitve, ob enem od obiskov mi je pravila, kako ji je ena stranka povedala, da z njo – občina zaustavila pogodbo za to delo, ker je prišlo do nekih sprememb in so zaustavili nadaljnja zemeljska sela na tej lokaciji. In kaj je bil vzrok za to?

Ko so prišli gradbeni stroji, da bi odstranili plaz, so takoj morali prekiniti gradbena dela. Plaz je bil za javnost skrivnost, naredili so novo cesto. Delo so nato opravili »zaupni delavci« !!!

Torej tovariši, toliko masovnih grobišč je raztresenih po slavni planoti Graški Gori, da niti nimate pregledne karte, koliko je bilo vsega tega, ali pa vas je prevzela slast slave »VEČNOSTI«.

Ko se vršijo zimska gozdna dela, rušenje dreves, ne mine sezona, da nebi deblo »odkrilo« kakšno leglo kosti ob drsenju v dolino (po več kot 50-tih letih). To so le ostanki vojnega in pa predvsem mirnodobskega »odkrivanja« pomorjenih sodržavljanov. Pojem »LJUDSKA MILICA« še danes mnogim povzroča mrzlico v žilah, kaj vse so ti »pajdaši« počeli v svoji službi – ob gozdarjenju.

Muzejska razstava v Koroškem pokrajinskem muzeju je zvabila med drugim tudi mnoge organizirane borčevske obiske, nekateri pa so že s seboj prinesli »pisno protestno noto vtisov«, da jim ni bilo potrebno vpisovati na kraju samem, kajti bili so že vnaprej dobro organizirani.

Žal pa so mnogi med njimi, borci, ki so mlajši kot ta naša-vaša polpreteklost.

GRAŠKA GORA

2003-01-19, Velenje, biro – nedelja

Ko smo se 26.decembra dobili v Slovenj Gradcu na razstavi, ter po obisku na Žančanih, je g.Anton Skornšek (starejši) nadaljeval s svojim starim mercedesom preko Graške gore, med potjo pa je imel nalogo, da je malo povprašal o dogodkih 1945 in onih pred 13 leti, ko je plaz ob cesti prikazal trupla.

Pogovarjal se je z neko domačinko, ki tudi nosi avstrijsko popotnico kod Anton nemško, ki pa mu je povedala, da so partizani tam ubili dva domačina, samo zato, ker nista hotela k partizanom. Ta dva trupla so prekopali kasneje in jih položili na pokopališče. Je to »Vsak ima pravico do groba«!?

Prava pot do doma je rodila sadove. Gospod Skornšek (starejši) je zvedel med drugim tudi, da tam, kot je bil zemeljski plaz pred nekako 13 leti (1990.), je cesta res speljana nekoliko okoli, da so se res tam pokazala trupla nemških vojakov. To so potem pustili pri miru in tako je še danes. Lokacija pa je pri gostišču, ki ji rečejo kar pri »Jankotu«, ta pa je od gostišča pri Rafu kilometer dalje proti Mislinji.