|
|
2007 - glava
agrarna izbjeglica
dragutin
U
2022 - 1956 = 66
* * * = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =
* * *
= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = 2007.g., NASLOVI DATOTEKA:
20070111__131_Vabilo_na_3_sejo_komisije.docm 20070115__132_Novi_naslovi_clanov_komisije.docm 20070125__Nas_Cas_Skornsek_Sostanjska_Komisija_evidentirala-deset_prikritih_grobisc_okoli-800-zrtev.docm 20070126_Margetic_Haag_USPOREDNA_VLAST-slike.pdf 20070315__133_Porocilo_komisije_za_EIOPG_OZNA_Kardelj-ukazoval-Tito-Kardelj-Kidric-Boris-K.Zdenka-Macek-Ribicic_ocena-800-zrtev.docm 20070404_SKJ-Margetic_tranzicija_kadrovanje_komunisticke_elite.pdf 20070514__134_Zapis_pogovora_z_g_Cebulom_parcela_Cebul-Bodjan_Nemci-1944-ustrelili-10-mladih-fantov.docm 200706__Ggrobisce_Cebulov_travnik_2.jpg 200706__Grobisce_Cebulov_travnik.jpg 200706__Grobisce_ob_rezervoarju_vzhod.jpg 200706__Grobisce_ob_rezervoarju_zahod.jpg 200706__Obelezje_Gorica.jpg 200707__Grobisce-01_na_Cebulovem.jpg 200707__Grobisce-02_Cebul.jpg 200707__Grobisce-03_proti_Cebulu.jpg 200707__Grobisce-04_Bodjan_1.jpg 200707__Grobisce-05_Bodjanova_njiva.jpg 200707__Grobisce-06_Bodjan_2.jpg 200707__Grobisce-07_na_Basistovem_travniku.jpg 200707__Grobisce-08_na_kriziscu.jpg 200707__Grobisce-09_krizisce_Miklavcevi.jpg 200707__Grobisce-10_rudniski_objekt_Lep.jpg 200707__Grobisce-11_Lepova_gosca.jpg 200707__Grobisce-12_v_Lepovi_gosci.jpg 200707__Seznam_grobisc_Gorice.jpg 200707__Seznam_grobisc_Gorice_x.jpg 20070720__Slike_julij_2010-029._grobisce-pod-Kozeljem.jpg 20070720__Slike_julij_2010-030._grobisce-pod-Kozeljem.jpg 20070720__Slike_julij_2010-031._grobisce-pod-Kozeljem.jpg 200710-1967__Slo_koncentracijska_Taborisca_objavil-Ranka_Ivelja_Tudi-v-Sloveniji-so-bila-koncentracijska-taborisca__Vsak-dan-krste-za-otroke.jpg 20071020-02__Velenje_Kozelj_stari_spomenik_zrtvam.jpg 20071020-08__Velenje_Kozelj_tocna_lokacija_morisca_grobisca.jpg 20071020-14__Velenje_Kozelj_morisce-grobisce_v_gozdu_smer_rumenkasto_drevo-v sredini_slike.jpg 20071125__Nas_Cas_Skornsek_mlajsi_slika.jpg x20070616_HZK-4.Kongres_Perme Zgodovina drustva.docm x20070616_HZK-4.Kongres_statistika_Pieteta.docm x20070616-55_HZK-4.Kogres_Dragutin_izlaganje.jpg x20070616-56_HZK-4.Kogres_Talan_Dragutin_Separovic.jpg x20070616-77_20101217-09_Lj-Polje_Perme_Cepus_Dragun.jpg x
= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =
OVO POGLEDATI 2007.g.: 1991 - 1995 vrijeme: BALKANSKI RAT Cro-KRIMINALACA
Tranzicijska prijevara: Projekt kadrovskog kontinuiteta komunističke elite
20070111__131_Vabilo_na_3_sejo_komisije.docm
Datum: Šoštanj, 11. januar 2007
V A B I L O
Vabim vas na 3. sejo Komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč, ki bo
v četrtek, 18. 01. 2007, ob 18. uri, v mali sejni sobi Občine Šoštanj.
Predlagan dnevni red:
Priloženo gradivo: - poročilo o delu komisije, - povzetek opravljenega dela komisije (kronologija), - zemljevidne karte evidentiranih grobišč in seznam grobišč.
Predsednik komisije Anton Skornšek Vabljeni: - 4x člani komisije, - 1x župan, - 1x zbirka dok. gradiva, - 1x evidenca, tu.
20070115__132_Novi_naslovi_clanov_komisije.docm
Naslovi članov komisije za EIOPG
1. Drago Koren, Lokovica 143a – Šoštanj, tel.št.: 891-12-27; GSM: 051-37-44-79
2. Anton Berložnik, Florjan 187 – Šoštanj, tel.št.: 5881-218; GSM: 041-776-291
3. Detlef Tičer, Dom za varstvo odraslih, Kidričeva cesta 1c – Velenje, tel.št.: 587-49-14;
4. Anton Skornšek; Skorno 38a – Šoštanj, tel.št.: 5881-927; GSM: 031-460-934
20070125__Nas_Cas_Skornsek_Sostanjska_Komisija_evidentirala- deset_prikritih_grobisc_okoli-800-zrtev.docm
20070315__133_Porocilo_komisije_za_EIOPG_OZNA_Kardelj-ukazoval-Tito-Kardelj-Kidric-Boris-K.Zdenka-Macek-Ribicic_ocena-800-zrtev.docm
Poročilo o delu komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč (EIOPG) v občini Šoštanj.
Svet občine Šoštanj je 11.2.2002 na 25. redni seji imenoval komisijo za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj. Komisija v sestavi: Drago Koren, Anton Berložnik, Detlef Tičer in Anton Skornšek je na prvi seji za predsednika soglasno imenovala Antona Skornška. Po dokončanem delu komisije je danes delno razjasnjen genocid izvršen po vojni v občini Šoštanj. Komisija se je v petih letih delovanja sestala na treh delovnih sejah in na koncu sprejela poročilo o opravljenem delu. Komisija, ki razpolaga z dokumentacijo, razkriva zamolčane zgodovinske dogodke, seznanja javnost z zamolčano resnico ob izvršenem genocidu. Ob delu smo spoznali očitno željo prejšnje vlade, da se zamolčane strahote po vsej Sloveniji ne odkrijejo in naročniki ter izvajalci pobojev ostanejo neznani.
Delo komisije je bilo usmerjeno v: - iskanje prič, ki so za pobijanja vedele ali pa so o tem bile posredno seznanjene, - iskanje dokumentov, ki bi pomagali razjasniti vzroke pobijanj in odkrili imena naročnikov ter izvajalce teh pobojev, - seznanjanje z zakonodajo za to področje, - sodelovanje s policijskimi upravami in kriminalističnimi službami v Sloveniji, - iskanje pomoči pri generalni državni tožilki Slovenije in okrajnem tožilstvu v Celju, - sodelovanje s predstavniki muzejev novejše zgodovine po Sloveniji, - iskanje pomoči pri zgodovinarjih o delovanju OZNE na področju Celja, - sodelovanje z državno strokovno komisijo za odkrivanje grobišč pod vodstvom doc. dr. Mitja Ferenca.
Opravljenih je več kot 100 razgovorov z občani občine Šoštanj, z uradnimi osebami na pristojnih ministrstvih ter ostalimi osebami zaposlenimi v državnih institucijah. Zaradi suma kaznivih dejanj smo pomoč iskali pri takratni državni tožilki g. Zdenki Cerar. Sodelovali smo z okrožnim državnim tožilstvom v Celju, z okrožnim državnim sodiščem v Celju, s kriminalistično službo policijske uprave Celje, s policijsko upravo Celje in policijsko postajo Velenje. Pred pričetkom dela na terenu smo se posvetovali s komisijo za urejanje prikritih grobišč v Sloveniji, ki nam ni veliko pomagala, saj se je ukvarjala sama s seboj in z odkrivanjem velikih grobišč po Sloveniji. Po sprejetju prvega zakona o vojnih grobiščih delo ni bilo nič lažje, saj je zakon navajal le prepovedi in omejitve, pogrešali pa smo jasna in dorečena pravila za delo. Delali smo s pomočjo nasvetov, ki smo jih dobili od pooblaščenih oseb. Po zakonu je bilo namreč grobišče možno evidentirati šele takrat, ko so bili v njem nesporno odkriti ostanki človeških okostij. V istem zakonu pa je bila zapisana prepoved odkopavanja grobišč nepooblaščenim osebam. Za ta dela so še danes pooblaščene le posebne službe. Občinske komisije so bile torej brez pooblastil in zvezanih rok, zato smo pričeli le z zbiranjem pričevanj. Po prvih opravljenih pričevanjih sem se kot predsednik komisije povezal s kriminalisti iz Celja, ki so prevzeli primere v Šoštanju. Sodelovanje z njimi je nato potekalo ves čas odkrivanj grobišč. Na območju občine Šoštanj smo s pomočjo pričevalcev odkrili devet grobišč. Največje grobišče se nahaja na Stropnikovem (Basistovem) travniku na slemenu Goric, v bližnji okolici pa so še ostala. V Belih Vodah sta najdeni dve grobišči, ki sta nastali nekaj dni pred koncem vojne. Ob vseh odkritjih nam je uspelo točno ugotoviti ime in priimek le za eno osebo, ki je bila zakopana na samotnem kraju izven Šoštanja. Razen izjeme groba Pirmanšeka, mladih ujetnikov v Belih Vodah in pobitih na območju Velenja, število zakopanih v drugih grobiščih ni točno znano. Poskusi uničenja sledi zločinov jasno pričajo, da so bili v Šoštanju in tudi po vsej Sloveniji storjeni genocidi podobni tistemu v Srebrenici, ki ga obsoja vsa demokratična Evropa. Iz pričevanj smo pridobili imena domačih partizanov likvidatorjev iz Šoštanja in Velenja. Ti so bili strah in trepet že pred in med vojno, saj so po naročilu komunistične partije pobijali pokončne Šoštanjčane z rovnicami in sekirami. Tokrat so delovali pod komando OZNE, ki je imela nalogo v čim krajšem času pobiti vojne ujetnike in begunce. Ukaze za poboje je izdajal Edvard Kardelj. Zaradi nezainteresiranosti MO Velenje pri reševanju vojnih grobišč na njenem področju, smo na prošnjo in pobudo njenih prizadetih občanov izpeljali še dokumentiranje in evidentiranje velikega grobišča pod Kožljem v bližini Velenja. Komisija danes razpolaga z zapisi pričevanj občanov ter uradnimi pisnimi dokumenti o dogodkih v mesecu maju 1945 in tudi kasneje. Po odkritju groba Janeza Pirmanška smo komisijsko izkopali njegove posmrtne ostanke, ki so bili zaradi zemeljskih del ob žagi Mazej na površju zemlje (grob je bil v glavnem že izropan). Za ta primer je bilo potrebno nadaljnje dolgo sodelovanje s preiskovalnim sodnikom iz Celja, s kriminalističnim laboratorijem sodno medicinskega inštituta iz Ljubljane in z najdenim sinom ubitega Pirmanška. Po letu dni ugotavljanja sorodstva med sinom Kurtom in očetom Janezom Pimanškom je bil končni rezultat preizkusa z DNA metodo neuspešen zaradi kontaminiranih kosti. Ostalih preiskav inštitut s še živečimi njegovimi sorodniki v Velenju ni opravil, vendar bi jih lahko in tudi moral. Zaradi hitrejšega dela sem želel vzpostaviti osebni kontakt z g. F. N., ki še živi v Kopru. On je bil vodja pobojev v Šoštanju in bi mi lahko povedal vso resnico, vendar na noben priporočen dopis ni odgovoril. Kriminalistu iz Celja sem izročil več kot 10 zapisov pričevalcev iz Šoštanja, ki so obtoženega videle pri izvajanju likvidacij. Kriminalist je nato opravil z njim uradno zaslišanje in pridobil izjavo, da o pobojih v Šoštanju ne ve ničesar. S to ugotovitvijo in pisnimi zapisi pričevanj je kriminalist seznanil tudi okrožno državno tožilstvo v Celju. Sam sem poslal uradni dopis na okrožno državno tožilstvo v Celje, s katerim sem zahteval zaslišanje vodjo pobojev v Šoštanju. Od okrožnega tožilstva pa sem prejel uradni odgovor in sicer, da je kriminalist z g. F. N. opravil pogovor, vendar ta oseba o pobojih v Šoštanju ne ve ničesar, zato ga tožilstvo ne bo zaslišalo. Konec odgovora!! S tem odgovorom sem seznanil tudi generalno državno tožilko g. Zdenko Cerar in od nje zahteval, da osumljeno osebo zaslišijo. Tudi ga. Zdenka Cerar ni ukrenila ničesar, čeprav je bil podan sum kaznivega dejanja. Opravljen je bil razgovor z go. C. Z. iz Velenja, ki je bila sodelavka likvidatorjev v Šoštanju. Članoma naše komisije, kot tudi kriminalistu ni izdala nobenega imena likvidatorjev, kot tudi ne svoje funkcije pri likvidacijah. Po pričanjih z nekaterimi svojci pobitih Šoštanjčanov pa smo bili seznanjeni o njeni vlogi. Postalo nam je jasno, da so vsi likvidatorji zapriseženi k molčečnosti, njihovo nedotakljivost pa jim je v tem času zagotavljala njihova nomenklatura na oblasti in na tožilstvu. Tudi ge. C. Z. tožilstvo ni zaslišalo. Pri vseh dokazih je postalo jasno in žalostno, da generalna državna tožilka, kot tudi okrajno državno tožilstvo v Celju ne bodo storili ničesar, da bi poskusili storilce in kaznivo dejanje odkriti. Ob širjenju kroga pričevalcev sem iskal informacije o delovanju OZNE v Šoštanju. Pogovarjal sem se s predstavniki Pokrajinskega muzeja v Celju, z Muzejem novejše zgodovine v Celju in Zgodovinskim arhivom v Celju. Po izjavah predstavnikov, da v muzejih ni ničesar v zvezi z delovanjem OZNE na območju Celja je postalo jasno, da je obremenilna dokumentacija namerno uničena ali pa ob osamosvojitvi Slovenije pravočasno skrita. O uničenju arhivov OZNE sem dobil zagotovila od znanih zgodovinarjev s področja Celja in Slovenj Gradca. Informirali so me, da so dogajanja v Šaleški dolini raziskovali tudi zgodovinarji iz Šaleške doline. Z njimi sem se pogovarjal kasneje in ugotovil, da so po prvih neprijetnih odkritjih prenehali z raziskovanjem. Znano je, da so vse prejšnje vodilne občinske garniture v Velenju bile naslednice komunističnega sistema, zato so bile nasprotne tem odkritjem. Iz uradnih zapisov je danes razvidno, da je g. Žgank lažno pričal po vojni v montiranem sodnem procesu in je sokriv smrti nedolžnega trgovca (Strmecki iz Celje – v Velenju postavljen spomenik Žganku). Komisija je res delala 5 let, toda v tem času je na srečo prišlo na dan ogromno obremenilnih dokumentov, ki razkrivajo glavne naročnike pobojev v Sloveniji po vojni. Komunisti, kot so Josip Broz Tito, Edvard Kardelj (največji morilec), Boris Kidrič, Zdenka Kidrič, Matija Maček, Mitja Ribičič, ki so se za te poboje šolali na Kominterni v Sovjetski zvezi, so bili brezkompromisni klavci svojega ljudstva in beguncev ter vojnih ujetnikov. Ta tema je še vedno tabu in sramota za resnicoljubne zgodovinarje. Zapovedan molk o teh grozotah v Šaleški dolini je bil prisoten 50 let in takšno stanje je normalno za večino občanov, ki jim je partija oprala možgane. Na tem področju so popolnoma zatajili politiki in zgodovinarji ter organi pregona. V nobenem policijskem arhivu daleč naokoli nismo našli enega samega zapisa miličnikov o početju otrok, ki so izkopavali človeška okostja plitko zakopanih žrtev na Goricah Iz pričevanj očividcev in približne ocene je v Šoštanju ter njegovi okolici bilo pobitih vsaj 800 ljudi. Pretežni del likvidiranih so bili vojnih ujetniki, ki so bili po 9. maju zajeti v okolici Šoštanja. Po narodnosti so bil Nemci, Ukrajinci in Hrvati. Ti vojni ujetniki (približno 500 ljudi) so svoj konec dočakali na travniku pod Poštajnerjevo domačijo v Topolšici. Večino jih je pobila Slavonska brigada v gozdovih in pobočjih Goric ter v gozdu pod Pustim gradom. Med civilnimi žrtvami so bili najštevilčnejši Hrvati in to otroci, ženske in starci. Med te žrtve štejemo tudi že znana imena Šoštanjčanov (26 oseb), kot tudi veliko Slovencev, ki so jih z vlaki pripeljali iz Celja do Šoštanja. Večina civilnih žrtev je bila pred likvidacijo zaprtih v Mravljakovi hiši, v mestni hiši – stari občini Šoštanj, v nekdanji osnovi šoli Biba Rocka ter v zaporih ob nekdanjem sodišču v Šoštanju. Njihovo trpljenje je bilo končano na travnikih Goric in nad šoštanjsko graščino. 12 mladih vojnih ujetnikov, ki so se predali konec aprila leta 1945 pri cerkvi sv. Vida, so s sekirami pobili v Belih Vodah in so zakopani v dveh grobiščih na posestvu Kozamurnik. V grobišču pod Kožljem v Velenju je zakopanih več kot 50 žrtev komunističnega nasilja, od tega mnogo poznanih Velenjčanov. Polovica teh je bila likvidirana 25. junija 1945 leta s strani OZNE v Celju in druga polovica na mestu današnjega grobišča. Še žive žrtve so morale nositi pobite žrtve na plečih na morišče v gozd pod Kožljem. Pri evidentiranju vseh grobišč na področju Šaleške doline sva 3 leta odlično sodelovala s strokovnim vodjem državne komisije, g. doc. dr. Mitjem Ferencem. Zaradi obsežnega dela, ki ga opravlja še danes (do danes je evidentiral preko 515 grobišč po Sloveniji in veliko tudi v Bosni) je moralo dokončanje evidentiranja v Šoštanju in Velenju počakati do konca leta 2006. Kot vodja strokovne komisije je opravil končno evidentiranje in izpeljal uradni vpis grobišč v državni register. Na ta način so zabeleženi natančni položaji grobišč v kartografske dokumente. Snemanje je bilo izvedeno s satelitsko navigacijsko opremo. Ob dokončanju uradnega dela komisije razpolagamo z dokumenti, ki so tudi v državnem registru in dokazujejo evidentirana grobišča kot sledi: ID 176 ŠOŠTANJ Grobišče Gorica 1 ID 177 ŠOŠTANJ Grobišče Gorica 2 ID 178 ŠOŠTANJ Grobišče Gorica 3 ID 179 DRUŽMIRJE Grobišče Družmirje 1 ID 180 DRUŽMIRJE Grobišče Družmirje 2 ID 233 ŠOŠTANJ Grobišče Gorica 4 ID 234 ŠOŠTANJ Grob Pirmanšek ID 391 BELE VODE Grobišče Bele Vode 1 ID 392 BELE VODE Grobišče Bele Vode 2 485 VELENJE Grobišče Koželj
Ad1) Grobišče ID 176 se nahaja na Čebulovem travniku pod velikim hrastovim križem in granitnim znamenjem. Grobovi so močno oskrunjeni zaradi izkopavanja kosti, oranja z vprežno živino in zaradi raziskovalnih del za RLV. Na tem mestu je pred letom dni izkopana velika gradbena jama in narejen nasip. Za izkopana in zaplenjena okostja ni podatkov. Ad2) Grobišče ID 177 se nahaja na Stvarnikovi njivi v bližini ID 178. To grobišče je bilo večkrat oskrunjeno pri oranju njive. Ad3) Grobišče ID 178 se nahaja na sredini Stropnikovega (Basistovega) travnika na vrhu Goric, (po pričevanjih je največje). Ad4) Grobišče ID 179 se nahaja ob križišču ceste na Miklavčičeve travnike in zasilne ceste proti Gaberkam. Grobišče je močno poškodovano zaradi gradnje pomožne rudniške ceste v Gaberke. Ad5) Grobišče ID 180 je v Lepovi gošči in po vsej verjetnosti nedotaknjeno. Ad6) Grobišče ID 233 se nahaja ob cesti v bližini opuščenega vodnega rezervoarja na začetku Goric nad Šoštanjem. Ad7) Grob ID 234 nad Mazejevo žago v Šoštanju je bil komisijsko izkopan, ostanki okostja so na sodno medicinskem inštitutu v Ljubljani. Zaradi posega lastnika v prostor, mesto groba ne obstaja več. Ad8) Grobišče ID 391 se nahaja v Lecah na posestvu Kozamurnika v Belih Vodah. Bilo je delno odkopano in po najdenih plitko zakopanih človeških okostjih spet zasuto v prvotno stanje. Ad9) Grobišče ID 392 je natančno locirano v bližini ID 391. V neurju leta 1991 ga velik zemeljski plaz izbrisal in odnesel v Ljubijski graben. Ad10) Grobišče 485 Velenje se nahaja pod vznožjem hriba Koželj izven Velenja. V neposredni bližini obstaja spominsko obeležje, ki ga je postavil nečak tamkaj zakopane žrtve iz Velenja.
Večina teh grobov je bila oskrunjena s strani nepoklicanih ljudi. Po pogovoru z lovci iz Šoštanja so bile žrtve plen velikega števila lisic in psov, kajti trupla so bila zakopana le dobro ped pod zemljo. Od začetka so bili travniki in gozdovi na Goricah in v Belih Vodah posejani z deli človeških teles. V neposredni bližini grobišča na Stropnikovem travniku je še danes nenavadno veliko lisičjih brlogov in lukenj. Pobiti na Goricah so ponoči obležali na mestu zločina in so jih zakopavali običajno šele naslednje jutro. Mnogi od teh so bili le težko ranjeni in so se do smrti plazili po gozdovih. Njihova razpadajoča trupla so po nekaj dneh močno zaudarjala, iz potokov pa je tekla rdeče obarvana voda. O tem so bližnji prebivalci seznanjali OZN-o, ki pa jih je z grožnjo utišala. Ta problem dobro pozna sodelavka OZN-e, gospa C. Z. iz Velenja. Morda se še danes spominja kje so zakopana ta najdena razpadajoča trupla. Ti zločini so bili 50 let pometeni pod preprogo in o njih se ni smelo govoriti. Zgodovinska stroka je v Šoštanju padla na tem primeru in žalostno je, da se je z njim ukvarjala le laična komisija. Primer je potrebno nujno strokovno obdelati in mu dati mesto v zgodovini. Ob osnovnem delu komisije sem se kot predsednik ukvarjal še z vzporednimi zadevami, s katerimi sem se nehote srečeval. V pogovorih s pričevalci sem se seznanil z grozljivo afero Požar, ki se je zgodila v letih 1949 – 1950 na območju hribovitih vasi v okolici Šoštanja in Lepe njive. Posebej sem se ukvarjal s primerom Pirmanšek, ki je sovpadal v področje dela komisije. Zanj in tudi za nekatere ostale pobite v Šoštanju sem izpeljal in uredil izdajo mrliških listov na UE Velenje. Na osnovi Zakona o popravi krivic sem velikemu številu občanov pomagal pri urejanju izplačila odškodnine za storjene krivice. Kurtu Pirmanšku iz ZDA sem na njegovo prošnjo uredil izplačilo odškodnine za ubita starša in zanj sprožil postopek za denacionalizacijo njegovega premoženja. Primer vračanja njegovega premoženja je zaradi krivičnega zakona o denacionalizaciji po vseh do sedaj opravljenih postopkih prispel na vrhovno sodišče R Slovenije. Svetu občine Šoštanj in županu predlagamo, da poročilo o delu komisije sprejme ter odloči o nadaljnjih postopkih. Naloge in obveznosti pri upravljanju in urejanju vojnih grobišč so določene v 14. in 15. členu Zakona o vojnih grobiščih, sprejetega v DZ dne, 19. junija 2003. Začetek izkopavanja vojnega grobišča prične pristojno ministrstvo, v tem primeru ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve, ki je tudi lastnik grobišč. Urejena vojna grobišča upravlja Upravna enota na svojem področju v sodelovanju s pristojnim ministrstvom, ki skrbi za financiranje ureditve in vzdrževanja. Urejanje vojnih grobišč opravljajo lokalne skupnosti v medsebojnem sodelovanju z UE in na podlagi pogodbe s pristojnim ministrstvom, v kateri se določi obseg urejanja in plačilo storitev. Vse predpisane ostale obveznosti in pristojnosti v zvezi s to problematiko ureja Zakon o vojnih grobiščih. Komisija je na 3. redni seji, 18.1.2007, sprejela sklep in predlaga, da jo svet Občine Šoštanj razreši in s tem preneha njeno uradno delovanje. Nadalje predlagamo, da gradiva in zbrane podatke predamo uradnemu organu, ki bo izkazal za to poseben strokoven interes, sicer jih predamo zgodovinarski stroki.
Šoštanj, 15.3.2007 Predsednik komisije Anton Skornšek
20070514__134_Zapis_pogovora_z_g_Cebulom_parcela_Cebul-Bodjan_Nemci-1944-ustrelili-10-mladih-fantov.docm
Zapis pogovora z g. Zvonetom Čebulom
Dne, 14.5.2007 dopoldne, me je po telefonu poklical g. Zvone Čebul iz Šoštanja. Povedal mi je, da je v Našem času prebral članek o končanem delu komisije za EIOPG v občini Šoštanj. Povedal mi je, da omenjena grobišča ne ležijo na njegovem, pač pa na sosedovem zemljišču. Grobišča so ravno na meji med njegovo zemljo in sosedovo. Z njim sem se o grobiščih na Goricah že pogovarjal pred 4 leti, ko sem pričel raziskovati te primere, vendar takrat ni imel pripomb v zvezi z zemljiščem. Tokrat sem ga vprašal čigavo je torej zemljišče na katerem so bili pokopani pobiti ljudje. Ni se mogel spomniti imena lastnika, pač pa mi je omenil, da je sedaj lastnik žage ob vrtcu v Šoštanju, prej pa je bila to državna zemlja. Razložil sem mu, da je potem omenjena zemlja last Bodjanov iz Družmirja, ki se pišejo (Rudolf) Novak. Na vprašanje, ali so na tistem mestu bili pokopani pobiti, mi je to potrdil. Grobovi so vseskozi ob meji od velikega hrasta proti vrhu Goric. V tistem času je bil do meje gozd, ki je last Čebulov. Veliko let kasneje so gozd posekali in naredili sadovnjak. Torej je stanje na terenu danes povsem drugačno kot je bilo leta 1945. Povedal mi je, da je bilo na tem mestu leta 1944 ustreljeno 10 mladih slovenskih fantov starosti od 15 do 18 let. Ustrelili so jih nemški vojaki, prisilno pa so morali biti prisotni mladi Šoštanjčani v poduk kaj se jim bo zgodilo, če bodo sodelovali s partizani. G. Čebul pove, da ni hotel biti prisoten streljanju, ker ne prenese pogleda na mrliča zato se je skril v Šoštanju, vendar so ga pod prisilo privedli na to mesto. Pri poboju fantov so bili prisotni tudi nemčurski Šoštanjčani, ki so odobravali poboj. Od kod so bili mladi fantje g. Čebul ne ve. Povedal sem mu, da so na istem mestu po koncu vojne bile pobite še mnoge druge žrtve. Strinja se z mojo trditvijo, da je RLV z vrtanjem in raziskavami posegali na ta teren in oskrunili grobove. Pri tem so naleteli na človeške kosti, ki jih ni nihče uradno shranil. G. Čebul mi je tudi povedal, da je g. M. Kumer s svojimi pajdaši izkopaval na tistih mesti okostja in z njimi ponoči strašil ženske, ko so se vračale domov iz službe po teh poteh, za ta dejanja pa so takrat obtoževali njega. Prosil me je naj po mojih močeh storim kaj, da se stvari postavijo na prava mesta in se ne omalovažuje borcev za slovenstvo in svobodo. Misli, da sedanja oblast prodaja slovensko zemljo tujcem, za kar pa se niso borili. Zahvalil sem se mu za informacijo o lastništvu zemlje in o poreklu nekaterih žrtev ter tudi o potrditvi, da tod dejansko grobovi obstajajo.
Šoštanj, 14.5.2007 Zapisal: Anton Skornšek
200706__Ggrobisce_Cebulov_travnik_2.jpg
200706__Grobisce_Cebulov_travnik.jpg
200706__Grobisce_ob_rezervoarju_vzhod.jpg
200706__Grobisce_ob_rezervoarju_zahod.jpg
200706__Obelezje_Gorica.jpg
200707__Grobisce-01_na_Cebulovem.jpg
200707__Grobisce-02_Cebul.jpg
200707__Grobisce-03_proti_Cebulu.jpg
200707__Grobisce-04_Bodjan_1.jpg
200707__Grobisce-05_Bodjanova_njiva.jpg
200707__Grobisce-06_Bodjan_2.jpg
200707__Grobisce-07_na_Basistovem_travniku.jpg
200707__Grobisce-08_na_kriziscu.jpg
200707__Grobisce-09_krizisce_Miklavcevi.jpg
200707__Grobisce-10_rudniski_objekt_Lep.jpg
200707__Grobisce-11_Lepova_gosca.jpg
200707__Grobisce-12_v_Lepovi_gosci.jpg
200707__Seznam_grobisc_Gorice.jpg
200707__Seznam_grobisc_Gorice_x.jpg
20070720__Slike_julij_2010-029._grobisce-pod-Kozeljem.jpg
20070720__Slike_julij_2010-030._grobisce-pod-Kozeljem.jpg
20070720__Slike_julij_2010-031._grobisce-pod-Kozeljem.jpg
200710-1967__Slo_koncentracijska_Taborisca_objavil-Ranka_Ivelja_Tudi-v-Sloveniji-so-bila-koncentracijska-taborisca__Vsak-dan-krste-za-otroke.jpg
20071020-02__Velenje_Kozelj_stari_spomenik_zrtvam.jpg
20071020-08__Velenje_Kozelj_tocna_lokacija_morisca_grobisca.jpg
20071020-14__Velenje_Kozelj_morisce-grobisce_v_gozdu_smer_rumenkasto_drevo-v sredini_slike.jpg
20071125__Nas_Cas_Skornsek_mlajsi_slika.jpg
x20070616_HZK-4.Kongres_Perme Zgodovina drustva.docm x20070616-77_20101217-09 Lj-Polje Perme Cepus Dragun.jpg
Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ob Ljubljanici 42, 1110 Ljubljana
Kratka povijest društva
Sa nastankom slovenskog proljeća godine 1988.g. nekoliko mojih istomišljenika nas sedam, počeli smo več tada javno govoriti o posljeratnim ubojstvima kod Kočevskog Roga, Krakovski gozd, Crngrob, te smo započeli postavljati križeve sa napisnim tablicama: „Tudi mi smo umrli za domovino“ (I mi smo umrli za domovino). Te naše postavljene križeve nitko nije pronašao, novinari su ih tek 1990.g. počeli posjećivati i objavljivati. Križevi su već stari i pomalo nestaju. U samostalnoj Sloveniji organizirali smo se pod imenom „Društvo za ureditev zamolčanih grobov“ te smo upisani kod Republičkog sekretariata unutrašnjih poslova 6.2.1991.. Društvo je imalo 472 članova. Poslije organiziranja u 1992.g. Nove slovenske zaveze (NZS), društvo se je minizirano. Istupili su mladoljetni domobrani, koji su bili 1945.g. amnestirani. Društvo je sa ovim nazivom i registracijom ostalo nesmetano raditi. Imali smo više svojih odbora na terenu, koji su popisivali prešućena kako ratna tako i poratna stratišta i grobišta. Na grobištima postavljali smo napise sa imenima žrtava. Bilo je postavljeno 28 križeva, sagradjene tri spomen kapele, spomen park u Mozlju te spomenik, koji se nalazi kod jame pod Krenom u Kočevskom Rogu. Taj spomenik visok 9 m je postao medjunarodnog značaja za hodočasnike, u njegovoj unutrašnjosti vise četiri nacionalne zastave žrtava te spomen riječi na njihovom jeziku. Spomen kapela, koja je postavljena ispred rudarskog rova poznat pod imenom Barbarin rov pa je ove godine 13.svibnja predana u trajnu vlasništvu „Društvu za obilježavanje ratnih i poratnih žrtava“ iz Varaždina, odnosno u skrbništvu Hrvatskom povjerenstvu za Sloveniju. U tom rudarskom šahtu leže pretežno više tisuća hrvatskih civila. Društvo je izdalo 5 manjih brošura sa opisom lokalnih grobišta i žrtava ne gledajući na nacionalnost, koje leže u Sloveniji. Izdali smo zbornik „Zamolčani grobovi in njihove žrtve 1941-1948“ izdano 1998.g. te prošireni zbornik „Tudi mi smo umrli za domovino“ izdano 2000.g. U tom zborniku već je opisanih 293 grobišta sa cca 240 tisuća žrtava, od toga Hrvata 190 tisuća. Zbornik je preveden u latinski jezik u nakladi 6 tisuća izvoda pod imenom ANCHE NOI SIANO MORTI PER LA PATRIA. Promocija knjige na latinskom jeziku je bila u Milanu i Trstu 2005.g. Društvo je imelo status društva, koje djeluje u javnome interesu, sudjelujemo sa triju komisija, koje su bile do sada ustanovljene pod imenom „Komisija za prikrita grobišča“. Sa njima dobro suradjujemo te smo smjeli grobišta obilježiti i nesmetano postavljati spomen obilježja. Sa tom komisijom, koja je bila ustanovljena pod sadašnjom vladom pa ne suradjujemo. Društvo je za sadašnju državnu komisiju nepoželjno, našem društvu čak je oduzet i status društva, koje je djelovalo u interesu javnog interesa. Još uvijek sodjelujemo sa dr. Mitjo Ferencom, profesorom filozofskog fakulteta u Ljubljani i njihovim studentima. Dr.Mitja Ferenc je pripravio tri izložbe u muzejima: u Celju, u Novem mestu, iduća će biti u Kočevju. Do sada je državna komisija istražila i potvrdila te predočila popis 510 grobišta sa opisanim žrtvama na području Slovenije. Mislim, da je ta dokumentacija, koja je predočena javnosti na izložbama, bogat prilog kao dokaz za povijest ratnih i poratnih ubojstava. Do sada u Sloveniji još nitko nije odgovarao za masovna ratna i poratna ubojstava, niti major UDBE Mitja Ribičič, koji je bio oprošten odgovornosti. Za dugogodišnja istraživanja stratišta i grobišta ratnih i poratnih ubojstava, pa sam bio na sodu u Škofji Loki 15.maja 2007.g. osudjenja. Proces traje već preko 5 godina. Povrijedio sam dva puta udarnu Prešernovu brigadu sa rečenicom, koju sam izrekao pred novinarkom kod spomen svečanosti kod Crngroba 20.5.2002.g.: „pobila jih je Prešernova brigada, en del Prešernove brigade, ki je bila v sestavu KNOJ-a“. (pobila ih je Prešernova brigada, jedan dio Prešernove brigade, koji je bio u sastavu KNOJ-a). Sa tim mojim riječima duboko sam povrijedio ponos boraca iz Prešernove brigade. Nepravomoćno sam kažnjen sa 600 €UR za povredu boraca, 300 €UR prosječnih troškova te još troškove boraca i njihovog advokata 200 €UR. Presudu još nisam primio, žalit ču se na presudu ali znam da ču spor izgubiti, jer suci, tužiteljstvo i ustavni sud još je uvijek u rukama onih prije osamostaljenja. Prilažem opis ubojstava Hrvata u Podgradu kod Radovljice i Crngrobu. U tim dvaju priloga je potpuno jasno, tko je vršio ubojstava. To su bili domaći Gorenjci iz Prešernove brigade. Društvo će i dalje istraživati grobišta ratnih i poratnih ubojstava, druge radnje ili aktivnosti nisu nam dozvoljene.
Ljubljana, 2007-06-16 Predsjednik: Franc Perme
Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ob Ljubljanici 42, 1110 Ljubljana
Zgodovina društva
Po otoplitvi slovenske pomladi se je že leta 1988 zbrala 7 mojih somišljenikov, ki smo začeli skoraj že javno govoriti o povojnih pobojih, kot je Kočevski Rog, Krakovski gozd, Crngrob in postavljati manjše lesene križe z napisnimi tablicam: Tudi mi smo umrli za domovino. Nihče teh križev ni našel, novinarji so jih opisali šele leta 1990. Ti križi so sedaj že vsi razpadli zaradi dotrajanosti. Po slovenski osamosvojitvi, pa smo se organizirali pod imenom Društvo za ureditev zamolčanih grobov in vpisani pri Republiškem sekretariatu za notranje zadeve 6/2 1991. Društvo je imelo 472 članov. Po organiziranju 1992 leta Nove slovenske zaveze (NZS), pa je društvo razpadlo. Izstopili so mladoletni domobranci, ki so bili leta 1945. amnestirani. Društvo je svoje poslanstvo nadaljevalo nemoteno. Imeli smo več odborov na terenu, ki so iskali in popisovali zamolčana, tako medvojna in povojna grobišča. Na grobiščih pa smo postavljali napise z imeni in priimkih žrtev. Postavili smo ob grobiščih 28 križev, tri kapele, spominski park v Mozlju in spomenik, ki je postavljen ob brezni pod Krenom v Kočevskem Rogu. Ta spomenik je mednarodnega pomena, saj v njem visi zastava vseh žrtev po narodnosti in posvetilo v njihovem jeziku. Kapele, ki je postavljeno pred rudnikom v Barbarin rov pa smo predali v last Društvu za obelježevanje ratnih i poratnih žrtava iz Varaždina, saj v rudarskem jašku ležijo predvsem Hrvaški civilisti. Društvo je izdalo 5 manjših brošur z opisom lokalnih grobišč in žrtev ne glede na narodnost, ki ležijo v Sloveniji. Zbornik Zamolčani grobovi in njihove žrtve 1941-1948 leta 1998 in razširjen zbornik Tudi mi smo umrli za domovino leta 2000. V tem zborniku pa je že opisanih 293 grobišč s cca 240 tisoč žrtvami, od tega Hrvatov 190 tisoč. Zbornik je preveden v latinski jezik v 6 tisočimi izvodi pod imenom ANCHE NOI SIANO MORTI PER LA PATRIA. Promocija je bila v Milanu in Trstu 2005. leta. Društvo je imelo status društvo, ki deluje v javnem interesu in smo s tremi komisijami, ki so bilo do sedaj ustanovljene pod imenom Komisije za prikrita grobišča. Z njimi smo lepo sodelovali in smo lahko grobišča označevali in spominska znamenja nemoteno postavljali. S to komisijo, ki je bila ustanovljena pod sedanjo vlado pa ne. Društvo je za to komisijo nezaželjeno in odvzelo nam je tudi status društvo, ki deluje v javnem interesu. Še vedno sodelujemo z dr. Mitjo Ferencom, profesorjem filozofske fakultete v Ljubljani in njihovimi študenti. Dr.Mitja Ferenc je pripravil že tri razstave v muzejih: v Celju, v Novem mestu, slednja pa je predvidena v Kočevju. Do sedaj je državna komisija zbrala ter potrdila in prikazala popis že 510 grobišč z opisanimi žrtvami na področju Slovenije. Menim, da je ta dokumentacija, ki je javnosti razstavljena, bogat prispevek za zgodovino medvojnih in povojnih pobojev. Do sedaj ni v Sloveniji še nihče odgovarjal za množične medvojne in povojne poboje, tudi major UDBE Mitja Ribičič je bil oproščen odgovornosti. Za dolgoletne raziskave grobišč medvojnih in povojnih pobojev, pa sem bil na sodišču v Škofji Loki 15.maja 2007. leta obsojen jaz. Proces traja že kar 5 let. Žalil sem dvakrat udarno Prešernovo brigado z stavkom, ki sem ga izrekel pred novinarko ob spominski svečanosti pri Crngrobu 20/5/2002.: pobila jih je Prešernova brigada, en del Prešernove brigade, ki je bila v sestavu KNOJ-a. S tem stavkom sem globoko žalil borce Prešernove brigade. Kaznovan sem z 600 €UR, za žalitev borcev, 300 €UR povprečnine in še ostale stroške borcev in njihovega odvetnika 200 €UR. Sodbe še nisem dobil in se bom pritožil, čeprav vem, da jo bom izgubil, saj so sodišča, tožilstvo in ustavno sodišče še vsa v rokah, kot je bilo pred osamosvojitvijo. Prilagam opis poboja Hrvatov v Podgradu pri Radovljici in Crngrobu. V tem dvema prispevkoma je popolnoma jasno, kdo jih je pobil. To so bili domačini Gorenjci iz Prešernove brigade. Društvo bo še naprej raziskovalo grobišča medvojnih in povojnih pobojev, drugo delovanje nam ni dovoljeno.
Ljubljana, 2007-06-16 Predsednik: Franc Perme
x20070616_HZK-4.Kongres_statistika_Pieteta.docm x20070616-55_HZK-4.Kogres_Dragutin_izlaganje.jpg
DRUŠTVO ZA OBILJEŽAVANJE GROBIŠTA RATNIH I PORATNIH ŽRTAVA Hrvatsko povjerenstvo za Sloveniju Web stranica PIETETA: http://www.safaric-safaric.si/
STATISTIČKI PREGLED web STRANICE »PIETETA« (2007.g)
Za 4. Hrvatski žrtvoslovni kongres izvješće Hrvatskog povjerenstva za Sloveniju odnosi se na istraživanja žrtava na područjima vezana za događaje komunističkog divljanja nad čovjekom.
Proteklo razdoblje povjerenstva za Sloveniju bilo je prilično aktivno i uspješno. Pored mnogih putovanja i posjećivanja raznih prigoda i lokaliteta, posebna pažnja bila je namijenjena proširenju sadržaja materijala na našoj internetskoj stranici, koja je već poznata čak i u svijetu, pogotovu kod naših iseljenika. Otkrivam naše materijale sa naše Pietete sve od Dalmacije, Slavonije, Srbije, Rusije, Australije, Amerike, Italije, Njemačke i tako dalje. Tim putem kontaktiranja primljeno je puno materijala za objavljivanje na našoj internetskoj stranici. Kao autor stranice PIETETA, posebno me obradovalo otkriće jedne fotografije, napravljene u Vukovaru na zajedničkom groblju Vukovarskih žrtava. Ta slika otkrita je na osam svjetskih internetskim stranicama, kako su je upotrijebili za sjećanje na Vukovar uz prateći kraći tekst. Zbog gomilanja informacija i upotrebe tehnologije odlučilo se za povećanje kapacitete internetske stranice od 100MB na 500MB, što je omogućilo za naše amaterske prilike pravi raskoš.
NEŠTO STATISTIČNIH PODATAKA: Broj raznih dokumenata i fotografija iznosi . . . . . . 3.160 komada Naslovi raznih tekstova je . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 820 komada Kratki filmovi sa zvukom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 komada Samo zvučni zapisi raznih prigoda . . . . . . . . . . . . . . . 10 komada Čitave knjige nekojih autora . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 komada Ukupni zbroj stranica u tim knjigama iznosi . . . . . 4.160 stranica
Naša internetska stranica pod imenom PIETETA bila je postavljena u novembru 2002.g.. Broj posjete naše internetske stranice od veljače 2005.g., kada je bio ugradjen brojčanik posjetitelja, od tada naša www stranica trenutno iznosi 9.800 posjeta. Na jednoj slovenskoj statističkoj ljestvici, koja vodi automatsku evidenciju o posjećivanju internetskih stranica, a obuhvaća oko 700 slovenskih web adresa, trenutačno se nalazimo na 28-moj poziciji. Stalno praćenje posjećivanja našoj internetskoj stranicu utvrdjuje se, da je prosjek posjete po jednom danu od 8 do 10 posjeta. Pojedinačno javljanje posjetitelja na našu adresu je prilično skroman, ocijenilo bi se, da se na 300 posjeta javi tek jedan posjetitelj sa oskudnim pitanjima. Obično se traži, dali imamo podatak za nekog od njegovog pretka. Naravno da još nemamo mi tih podataka. Posebno pažnju ovdje naglašavam za osobu iz Slovenije, koja se već godinama hvalila u Zagrebu o svojim uspjesima na istraživanju hrvatskih žrtava iz 1945.g. za područje Slovenije. Potražite si objavljen intervju u Hrvatskom slovu već veljače 1998.g. Tamo je na tri pune stranice puno podataka, a neki se na sva usta hvale o svojim uspjesima na istraživanju žrtava u Sloveniji, kada je od prijatelja dobio gotove stvari u ruke. Tko je taj, sam će se vam otkriti, jedini je, koji je tako uspješno u Zagrebu prodavao trud svojih prijatelja. Taj tekst pola godine je čekao u ladici od straha prije svog objavljivanja pod naslovom Bleiburg prije Bleiburga, jer još nije bilo vrijeme za to. Tekst od 20 stranica umetnut je u malu ali dragocjenu knjigu: DA SAM IMAO HRVATSKU, autora Javor Novaka, izdanu 2003.g., koja se još danas straži na prodajnim štandovima.
Velenje, 2007-06-16 Šafarić Dragutin
x20070616-56_HZK-4.Kogres_Talan_Dragutin_Separovic.jpg
|
