2000 - glava

 

 

agrarna

izbjeglica

 

 

 

dragutin

 

U

 

2022 - 1956 = 66

 

 

 

 

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

 

* * *

 

 

 

 

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

2000.g., NASLOVI DATOTEKA:

 

2000___1937-20220617__Cebine_Ustanovni_Kogres_KPS.docm

2000___Tudi_mi_smo_Umrli_za_Domovino_foto.pdf

2000__20220617__Cebine_ZZB_Kucan_rez.docm

2000__Udbaska_gonja_Velenje_PVC_nastavki_alkotesti_000.jpg

20000301_Medjimurje_Sve-glasniji-zahtjevi-Slovenaca-iz-Hotize-i-okolice-za-promjenom-granicne-s-Hrvatskom.docm

20000307_0000053__p_Velenje_Policijska_gonja.jpg

20000307_0229581__zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

200004xx__Krupic_grozilno_pismo_Slivarju.jpg

20000511__Nas_Cas_NIKOLI_VEC_VOJNE_Slovesnost_ob_koncu_2.svetovne_vojne_v_Topolsici.docm

200007xx__Drustvo_za_ureditev_zamolcanih_grobov_ALI_JE_TO_MOGOCE.docm

200008-2009__Zzapis_Rancigaj_Vinko_zupnik_Lempl_170_Nemski_Oficirji_Topolsica.docm

20000930__Dubrovnik_plakat_Perme_Safaric_Novak.jpg

20001108__0004632_p_Velenje_Policijska_gonja.jpg

20001108__0337970_zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

20001110__Celje_Slo_komisija_03_Lj_Crnej_Pahljina.docm

20001114__Slo_dopis_Vabilo_za_04-SEJO_Perme.docm

x

 

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

 

 

 

2000___1937-20220617__Cebine_Ustanovni_Kogres_KPS.docm

 

Ne komunisti in ne Milan Kučan niso pozabili ta kraj in LEGLO zla bodočnosti

 

POZOR

 

 Ko je slovensko društvo »Društva za ureditev zamolčanih grobov« izdalo maja 2000. leta svojo drugo knjigo na 730 strani, je ZZB Slovenije podivjalo. Čez kak mesec, ko so dobili knjigo v roke in si jo prebrali, »CK KPS« je sklenil, da se takoj bodo sestali – prestrašeni ob izdani knjigi o njihovih zločinov, so se zbrali prav na tem istem mestu na Čebinah, seveda ne brez generalnega partijca Kučana kot jamstvo,  da še vedno velja komanda in sklepi »CK  KPS« za izvajanje.

 

NAPOMENA:

Rješavanje prometa na području Maribora bila su među ostalih pitanje i izgradnja glavne „obvoznice“ kao nova trasa predviđene auto ceste, na jugo-istočnom dijelu grada, zaselak Bohova kod Dobrave odnosno opčine Tezno.

Predsjednik slovenskog društva g.Franc Perme je sa svojim društvom „Društvo za ureditev

zamolčanih grobov“ sa sjedištem u Ljubljani, se je angažirao da je tražio sondiranje. Slali su se  dopise na državne institucije sa zahtjevom, da se izvede sondiranje trase „proti tenkovskog kanala“, koji je još bio jasno uočljiv sa svojom trasom (dobro vidljivo kao plitki jarak na polju i u šumi).

 

Komunisti ZZB Slovenije so nameravali izhodit svoj recimo kar »Memorandum«, da knjige morajo rubiti, pet članski uredniški odbor društva pa ovaditi.

 

Med drugim so prav tam nekje junija-julija 2000. leta sklenili:

 

DA SE NE SME NITI EN OSUMLJENI ZA ZLOČIN POVABITI NA ZASLIŠANJE !!!!!

 

In tako je še dan danes 2022. leta v samostojni komunistični Deželici.

Med njimi je najbolj bil posrečen šef partije Kučan, ki se je kar malo morda ponorčeval ob izdaji te knjige polne »nočnih mor«, nakar je svoje »robotnike« potolažil, tako nekako: mi smo izdali na tisoče knjig pa nič zato, oni ( ti - mi ) pa so izdali komaj prvo in spet se nič ne bo zgodilo…..

 

 

 

2000___Tudi_mi_smo_Umrli_za_Domovino_foto.pdf

 

SLOVENIJA

1941 - 1948 – 1952

 

TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO

 

ZAMOLČANI GROBOVI IN

NJIHOVE ŽRTVE

 

ZBORNIK

http://www.safaric-safaric.si/zds@@@/1991_2000/$$glava_2000/2000___Tudi_mi_smo_Umrli_za_Domovino_foto.pdf

 

 

 

 

2000__Udbaska_gonja_Velenje_PVC_nastavki_alkotesti_000.jpg

 

 

 

20000301_Medjimurje_Sve-glasniji-zahtjevi-Slovenaca-iz-Hotize-i-okolice-za-promjenom-granicne-s-Hrvatskom.docm

SVE GLASNIJI ZAHTJEVI SLOVENACA IZ HOTIZE I OKOLICE ZA PROMJENOM GRANICE S HRVATSKOM

Kada su se to Slovenci "branili na Muri"?

U posljednje vrijeme dio lokalnih vlasti Hotize i okolnih slovenskih naselja uz lijevu obalu Mure sve je glasniji u svojim zahtjevima za pomicanjem državne granice na Muru u tom dijelu Hrvatske. Mještani naselja s ove strane Mure koji na lijevoj obali imaju svoja zemljišta u tim zahtjevima vide napade na hrvatski državni suverenitet i teritrijalni integritet.

Temperaturu su dodatno podigli nedavni događaji na hrvatskom državnom teritoriju na lijevoj obali Mure, kada je u svom automobilu izgorio Slovenac, a da slovenski vatrogasci i policija nisu reagirali. To se objašnjavalo njihovom nemogućnošću pravovremenog interveniranja na hrvatskom državnom teritoriju. No, istina je ipak negdje drugdje, jer na pograničnom teritoriju vrijede posebna pravila o intervencijama u takvim slučajevima, prema kojima se one mogu bez problema obavljati u iznimnim situacijama kao što su elemenatrne nepogode, požari, nesreće i slično.

Prema tome, zapreka za njihovu pravovremenu intervenciju nije bilo, a stradavanje slovenskog državljana slovenska je strana opet samo iskoristila u prilog zahtjeva za pomicanjem državne granice. Napisi o tom i drugim slučajevima postali su sve učestaliji u slovenskom tisku, a nekoliko je priloga emitirano i na slovenskom POP TV-u.

Kako su Sloveci s druge strane Mure sve odlučniji u traženju korekcije granice, na nedavna zbivanja na tom području reagiralo je Općinsko poglavarstvo Sv. Martina na Muri.

O tom problemu porazgovarali smo s Franjom Makovcem, načelnikom općine Sv. Martin na Muri, čiji su susjedi s druge strane granice najglasniji u zahtjevima za promjenom.

* GRANICA JE STARA I POZNATA

Prema njegovom mišljenju nužno je još jednom podsjetiti na povijest te granice. Makovec kaže:

- Državna granica na tom području stara je 310 godina i nema nikakve potrebe za njenom promjenom. Granica je ovdje definirana 1690. godine između tadašnjih država Ugarske i Hrvatske. Tada je išla koritom Mure, koja je tada tekla ispod Hotize. Ta je granica potvrđena 1856. godine austrougarskom katastarskom grafičkom izmjerom. Nakon II. svjetskog rata, 1945. godine, potvrđene su AVNOJ-evske granice tadašnjih republika kao državne granice. Na tom je dijelu granica tada potvrđena i ta, sada po Slovencima sporna, granica između katastarske općine Hotiza u NR Sloveniji i katastarske općine Sv. Martina na Muri u NR Hrvatskoj. Nova izmjera obavljena je u RH 1956. godine i tada je potvrđena ta postojeća granica u komisijskim zapisnicima jedne i druge strane. Mi u Sv. Martinu na Muri čuvamo i taj dokument. To je tada bila katastarska, općinska, kotarska i republička granica. Te republičke granice na temelju Ustava iz 1974. godine postaju i državne granice, a na temelju tog Ustava nas je priznala i međunarodna zajednica. Po raspadu bivše Jugoslavije, 25. lipnja 1991. godine granice između bivših socijalističkih republika Sabor RH i Slovenski parlament priznali su kao državne granice. Na temelju toga i Ustava iz 1974. godine države Hrvatsku i Sloveniju priznala je i međunarodna zajednica.

* MANIPULIRA SE I S NERSTRETNIM DOGAĐAJEM

* Što nam možete reći o trenutnoj situaciji na tom području?

- Slovenci preko Mure u ovom trenutku potpisuju peticiju da su za državnu granicu na Muri. U svemu tome iskorišten je i slučaj požara u kojem je izgorio slovenski državljanin. A poznato je da je u svim zakonima ili sporazumima koji se potpisuju između dvije države dozvoljena intervencija u slučaju katastrofa i može se intervenirati mimo važećih zakona. Osim toga, sporazum o pograničnoj suradnji, u kojem je sve to regulirano potpisala je slovenska Vlada, ali Parlament je odbio potpisati. A u njemu baš piše što se i kako može raditi u takvim situacijama. Slovenci se često rado pozivaju na interni dogovor policija iz Čakovca i Murske Sobote iz 1966. godine. Njime je bilo dogovoreno da slovenska policija kontrolira područje do Mure, što znači i na dijelu hrvatskog teritorija. Ali, ponavljam, radi se samo o internom dogovoru policija na tom području. Isto su se tako ovdašnja lovačka društva iz Sv. Martina na Muri i slovenske Hotize dogovorila da lovno područje naših lovaca bude do lijevog nasipa rijeke Mure, a slovenskih s druge strane tog nasipa, znači opet dijelom na hrvatskom teritoriju.

* HRVATI SU ZAUSTAVILI TENKOVE

* Tko sada kontrolira hrvatski teritorij na lijevoj obali Mure do državne granice sa Slovenijom?

- Do 1993. godine njihova je policija zaista povremeno dolazila do Mure. Sada tvrde kako su oni 1991. godine branili Sloveniju na Muri. Pitam se od koga su je branili na Muri kad niti jedan vojnik nije prešao Muru kod Martina na Muri?! Takve izjave slovenskih lokalnih vlasti vrijeđaju stanovnike Međimurja koji su 1991. godine svojim tijelima i životima sprečavali ulazak tenkovskih postrojbi vojske bivše Jugoslavije na teritorij Republike Slovenije. 1993. godine je slovenskoj policiji rečeno da se vrati na svoju granicu i od tada ni njihova policija ni vojska, isto kao ni avioni i helikopteri ne prelaze granicu. Mi s Mađarskom imamo isto takvu granicu gdje cijeli "nosevi" mađarskog teritorija na našoj strani Mure zadiru na hrvatski teritorij i obrnuto na drugoj strani. Ali njima nikad nije palo na pamet da se zbog toga mijenja granicu. Slovenci sada barataju s podacima kako je naša policija odvela puno Slovenaca s našeg teritorija preko Mure na policiju u Čakovec. Po mojim podacima, od 1991. godine do danas odvezena su samo tri njihova čovjeka i to onih koji su totalno kršili propise. Sjećam se jednog slučaja kada su tri Slovenca bila toliko pijana da su vozača naši policajci odvezli u Čakovec, a suputnike u bolnicu. Sad se već priča da naša policija kontrolira ljude na oranicama, a odgovorno tvrdim da dosad to nikada nisu činili.

* POGRANIČNI NOGOMET

* Kakvi su odnosi lokalnog stanovništva?

- Općina Sv. Martin na Muri na lijevoj obali Mure ima gotovo trećinu svog teritorija, oko 800 hektara zemljišta. Mi se oduvijek na tom području ponašamo korektno i rekao bih čak previše korektno. Primjerice, skela kod Sv. Martina na Muri, koja je u vlasništvu Hotize, još uvijek plovi po našem području bez potrebne tehničke dokumentacije. To se prešućuje upravo i samo zbog dobrosusjedskih odnosa. Igralište slovenskog mjesta Kapce dijelom je na hrvatskom teritoriju, a naša policija nikad nije bila tamo. To mogu povrditi mještani tog mjesta koji vode klub. Dodao bih da imamo podatke da većina stanovništva Hotize i okolnih mjesta ne razmišlja kao ovi koji zahtijevaju promjenu. Čuli smo da su čak htjeli prebiti kamermana POP TV-a jer se ne slažu s tim što se iznosi u javnost. Mnoge obitelji u ovom pograničnom području s jedne i druge strane granice povezane su obiteljskim vezama i vlasničkim odnosima. Ljudi s jedne i druge strane granice znaju da sve to oko promjene granice samo neargumentirano i bespotrebno zateže njihove odnose.

* "VISI" 1.100 HEKTARA?

* Što bi Vaša i ostale općine, a onda i Međimurje i Hrvatska izgubili eventualnom korekcijom te granice?

- Izgubilo bi se puno. Ukupno gledajući, Slovenija na desnoj strani Mure, na ovoj strani, također ima dio svog teritorija. No, kad bi se granica povukla na Muru, kako to sada žele neki u Sloveniji, Hrvatska bi izgubila oko 1.100 hektara zemljišta! Toliko se naime dobije kad se prebiju površine koje Hrvatska ima na tom području na lijevoj strani Mure i Slovenija na desnoj. Najviše bi pak izgubila naša općina jer mi na lijevoj strani Mure imamo oko trećinu ukupnog općinskog područja. Slovenci za područje preko svoje granice do Mure nemaju nikakvih dokumenata, svi su ti podaci u Hrvatskoj. Oni nikada u tom dijelu nisu imali izmjere. Njihova katastarska općina Lendava je do državne granice. Kad bi se tu mijenjala granica to bi bio i strašan katastarski posao. Mi smo novu katastarsku izmjeru na tom području radili 1993. godine i za to nije utrošeno malo novaca. * UVREDLJIVE SUSJEDSKE LAŽI

* Što vas najviše smeta u tome kako se problem prezentira u slovenskim novinama i na televiziji?

- Najviše me smeta to što je u igri puno laži. Ne bi bilo problema da Slovenci jasno i glasno vele da su za promjenu granice. Ali, sada se tu izmišlja sve ono što sam već i spomenuo od nemogućnosti intervencije slovenske policije i legitimiranja slovenskih seljaka na oranicama od strane naše policije do toga da oni ne mogu na svoje njive. Recimo, župan Lendave je jasno i glasno rekao da se oni zalažu za to da bi se granica pomakla na Muru. Hoće li u tome uspijeti ili ne to je već drugo, ali je barem iskreno rekao što žele. Iz pouzdanih izvora znamo da je u turističkom vodiču općine Lendava granica već nacrana na Muri. Ovdje smo povrijeđeni i izjavom slovenskog vatrogasca da bi gasio požar u Mađarskoj i Austriji, ali u Hrvatskoj ne. Iz toga se vidi kako neki u Sloveniji gledaju na Hrvatsku i Hrvate. A već sam rekao da znamo i to da ovi ljudi koji žive u Hotizi i okolnim mjestima i imaju kod nas rodbinu i zemlju misle sasvim drugačije. Isto tako nije nepoznato da naši državljani koji imaju svoje posjede na lijevoj strani Mure na slovenskom državnom teritoriju imaju ne male probleme. Posebno se to odnosi na područje kod Hlapičine. Velik broj njih neugodno je iznenađen kad dođu pogledati svoju zemlju. S njihovih je posjeda odvezeno sve što se odvesti dalo i zemlja i pijesak i šljunak. Umjesto zemlje pronađu jezera.

* U Sloveniji se oko te granice već digla velika buka. Što poduzimate vi, odnosno hrvatska strana?

- Na nama je da inzistiramo na sadašnjoj granici. Ja sam u ime našeg Poglavarstva dostavio priopćenje o stanju na tom području medijima u našoj zemlji i Sloveniji, našim Ministarstvima vanjskih i unutrašnjih poslova, kao i državnoj Komisiji za granice.

Zabilježila i snimila Ružica Topličanec

 

 

 

20000307_0000053__p_Velenje_Policijska_gonja.jpg

20000307_0229581__zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

 

 

 

200004xx__Krupic_grozilno_pismo_Slivarju.jpg

 

NAPOMENA - dragutin:

Prepis Krupičevog pisma sugrađanu g.Mihaelu Slivar - Velenje (poslano iz  Postojne!?)

 

Ustašo !

Tvojega pisanja imam pun »kufer«. Še bolj pa »Dela«, ki te v tvojem pisanju podpira – samo da pišeš proti Srbom pa si super – gnida fašistična, ustaška.

Vem, da boš v Delo spet pisal kako te anonimno napadamo, kako niti pisati ne znamo itd. ti si pravi rojeni ustaš. Tvoji Hrvatje so 90% tudi fašisti in znano je da se fašizem širi in širi….

Ali ti je gnoju znano, da Srbei niso vodili Jugoslavije ampak Hrvatje in Slovenci. Zato je Tito dal ustašom Dalmacijo celo morje a drugim nič!

Ti gnoju mi ne boš pisal takih stvari – enkrat te bo že kaj doletelo. Vem kaj sem zgubil med vojno na Hrvaškem. Oziroma vem, da so mi vse pokradli HRVATJE in ne Srbi. Ti mi ne boš solil pameti s tvojim pisanjem, pa tudi drugim, ki vedo kaj su zgubili in kaj so nam pokradli tvoji lepi, dobri prijatelji.

Svetujem ti pojdi na Hrvatško živet in zapusti Slovenijo – tukaj je zelo malo fašistov kot ste vi Hrvatje.

Pisal si vse mogoče proti Srbom – toda ljudje poznajo zgodovino. Ti lahko pišeš in lajaš vsak dan (to tudi delaš) toda spremeniti nekaterih stvari se ne da. Umazanc, prasec, ustaš, koljač, bandit – to si ti, to je tvooj opis.

Vsi Srbi s Hrvaške vemo kako je bilo in kako je tudi sedaj grozno za Srbe. Ti gnjida ne boš dolgo lajal. Ne misli da ti vsi Slovenci verjamejo….

                                                                                          Crkni fašistu!!

 

»Vsi Srbi s Hrvaške vemo kako…«  (je tukaj morda malo napačno zapisal?, kaj ni iz Bosne ?)

 

 

NAPOMENA  »dragutin«: »ZA BOŽIČ TI BOM POBIL DRUŽINO!«.

 

Velenjski »UDBAŠ« FADIL KRUPIĆ (kurir Nestla Žganka !!!) me je pred Božičem 1999.g. nekajkrat po telefonu poskušal klicati. Soproga je bila doma in je večkrat dvignila hišni telefon. Ker mene ni bilo zraven ni nič naprej govoril. Tako nato po večkratnem klicanju po telefonu sem nek trenutek doma in dvignem jaz slušalko.

Na drugi strani telefonske linije je bil Fadil Krupić, tudi meni slučajno osebno poslovno znanec!!!, in mi srčno sporoči: »ZA BOŽIČ TI BOM POBIL DRUŽINO!«.

Človek je morda bolan, pa se je sam sebi zgrozil, pritisnilo ga je na sranje in je moral zbežal v sekret.

In kaj bi lahko bilo če bi to grozno grožnjo prijavil ?

Ja pa sem res prijavil, in to nekaterim svojim znancem, za svak slučaj, da se ve kdo me to »varuje«!

Nekateri so po službeni dolžnosti ali ulični »kifeljci« so me skrbno varovali v prometu in me kar pogosto zaustavljali z modro lučjo in s sireno ter preverjali ali sem še živ i če sem pravi za volanom. Ker sem bil samostojni projektant s svojim birojem na znani lokaciji »Efenkova 61«, kjer sem mnoge dneve in noči preživel za delovno mizo, in, in ko sem se po polnoči odpravil domov na počitek sem velikokrat imel časno spremstvo policije.

Ker sem sčasoma imel »pun kufer« tega nočnega spremstva, sem se uprl, pak so mi za to kar dvakrat vzeli vozniško in to na dvorišču pod oknom stanovanja. Da se ve !!!. Glede alkotesta pa nikoli niti »milijontinko« v življenju, pa tudi mamila nikoli ni bilo pa vkljub temu sem prestajal udbaško spremstvo in sranje.

Naj se ve, da je Fadil Krupić bil hudo prizadet kod Vele-komunist, žrtve na Bohovi pri Teznem pa???

Naj se ve, da je Fadil Krupić bil Žgankov podrepnik – prenašalec volilnih listkov za varno pred-štetje.

Naj se ve, udbaški otroci na domačih in tujih fakultetah, na položajih (na ministrstvih), jaz sem delal in zidal hiše, hodil v večerne šole, v zasluženi pokoj s svojim birojem pa odšel kot samostojni projektant z državno licenco.

Za zaključek pa še to, bil si »ugledni«??? in zaslužni Velenjčan, Bog ne daj komu vse si zagrenil dušo.

 

KDO JE in KAJ POMENI IME »dragutin« ?

Varaždinsko društvo: »Društvo za obilježavanje grobišta ratnih i poratnih žrtava“,

42 000 Varaždin.

Jaz Dragutin Šafarić sem vodja odbora „Povjerenstvo za R. Sloveniju“, tu že navedeni član tega Povjerenstva je še g. Mihael Slivar iz Velenje in še tretji član dr. Božo Pahljina iz Loč.

Sem tudi zelo aktiven član slovenskega društva „Društvo za ureditev zamolčanih grobov“, Ljubljana.

Je to kar je tu spodaj priloženo povzetek morda vznemirilo velenjske trenutne UDBA-še?

 

 

 

20000511__Nas_Cas_NIKOLI_VEC_VOJNE_Slovesnost_ob_koncu_2.svetovne_vojne_v_Topolsici.docm

2000-05-11, Velenje, NAŠ ČAS

 

Slovesnost ob koncu 2. svetovne vojne v Topolšici

Nikoli več vojne!

TOPOLŠICA, 6. maja - V zdraviliškem parku v Topolšici je v soboto na večer potekala svečanost ob dnevu zmage in koncu druge svetovne vojne, ki se je pred petinpetdesetimi leti odločilno odigrala na teh tleh. Tu je 9. maja leta 1945 zajeti nemški general, poveljnik oboroženih sil za jugovzhodno Evropo Aleksander von Loher, podpisal brezpogojno kapitulacijo. Obenem so s svečanostjo proslavili tudi krajevni praznik Topolšice.

Svečanost sta družno pripravili krajevna skupnost Topolšica in Območno združenje borcev in udeležencev NOB Velenje. Pozdravni govor je imel župan Šoštanja Milan Kopušar, ki je posebej podčrtal, da bo občina Šoštanj, še naprej negovala spomin na ta dogodek, konec koncev, je rekel, je visoke temelje za to postavil že prejšnji župan. Posebej pa se je osredotočil na oživljanje nacističnih idej tudi v tem času in tudi pri nas (praznovanje Hitlerjevega rojstnega dne obritoglavcev v Ljubljani), kar bi bilo treba zatreti v kali, je bil odločen.

Ni naključje, da je geslo letošnjih slovesnosti - Nikoli več vojne - pa je spomnil osrednji govornik, udeleženec dogodkov pred 55. leti v Topolšici in predsednik ZZB NOB Slovenije Ivan Dolničar. Pred prisotnimi je še enkrat obudil spomin na majsko dogajanje leta 1945, ko se je v Topolšici kot 24-letni mladenič, tako se je izrazil, srečal z mogočnim generalom. Tudi sam je izrazil bojazen pred oživljanjem nacističnih idej marsikje po Evropi in tudi pri nas. »Lahko, da so obritoglavci res marginalna skupina, kot pravijo eni, a če dobijo politično podporo, lahko kaj hitro postanejo realna nevarnost za mir,« je rekel.

V programu, ki so ga pripravili, so sodelovali učenci OŠ Karla Destovnika - Kajuha Šoštanj in Topolšica, moški pevski zbor KUD Ravne, Janez Maze iz Šmartnega ob Paki, učenci Roberta Goličnika, plesna skupina Vandrovčki, igral je pihalni orkester Zarja. Po prireditvi v zdraviliškem parku pa je na Ocepku zagore mogočen kres.

 

                                               Milena Krstič – Planinc       

 

 

 

200007xx__Drustvo_za_ureditev_zamolcanih_grobov_ALI_JE_TO_MOGOCE.docm

 

DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLCANIH GROBOV – Ljubljana

Knjiga »Tudi mi smo umrli za domovino«, Ljubljana 2000.

Zbornik – 2 Stran 722 - UZD-SD (Umrli Za Domovino – Dragutin Šafarić)

 

ALI JE TO MOGOČE?

 

Kratek prikaz dela programa o podrobnejši pripravi znanih podatkov o posameznih grobiščih po Sloveniji, ki so plod večletnega amaterskega zbiranja in urejanja posameznih lokacij. Osebno sem zbral številne lokacije na terenu, razna manjša in večja grobišča, ki do sedaj še niso bile v javnosti prikazane kot možne lokacije. Zato sem s pomočjo raznih drugih izvorov in v javnosti že objavljenega velikega števila dokaj točnih lokacij posameznih grobišč določil njihove pozicije. Velike težave pri delu in s tem tudi možne napake so lahko nastale zaradi nejasnih posameznih opisov. S pomočjo sodobne računalniške tehnologije in posameznih tehnično zelo dobro pripravljenih programov, ki so že dostopni posamezniku, seveda z možnostjo nakupa in tudi opremljanja lastnega manjšega raziskovalnega centra, ne bi bilo delo tako uspešno. Poleg lastne računalniške tehnologije je bilo potrebno poskrbeti še za druge materiale, ki služijo kot podpora pri dokaj natančnem ugotavljanju lokacij. S pomočjo sodobnih dosežkov lahko delamo v biroju zelo natančno, z veliko zahvalo slovenskim strokovnjakom na področju geografije, ki jim je uspelo narediti odlične karte ali znan »Atlas Slovenije«. Tu se posamezne točke ali lokacije dajo določevati celo na natančnosti enega metra, seveda če pomislimo na pojem neke manjše države. Večji problem je dobiti točen opis lokacije, kakor pa določiti to točko na karti.

Pri delu izredno uporabna knjiga »Atlas Slovenije«, kjer je potrebno spretno listati posamezne karte, ki jih je preko dvesto za Slovenijo. Kdor ima računalnik srednjega razreda, lahko uporablja elektronski »CD Atlas Slovenije«, ki stane prav toliko kot knjižna izdaja. Atlas se lahko uporablja v merilu: M=1 : 12 500, 25 000 in 50 000.

Pri uporabi obeh izdelkov je pomemben podatek točnega opisa kraja. Pri knjižnem zaradi abecednega iskanja kraja, kjer se uporabljajo posamezne karte in okenca na njih, iskanje traja dalj časa. Pri elektronskem iskanju pa le sekundo ali pet (?),vendar se na karti Slovenije po točnem opisu, besednem ali koordinatnem, postavi iskana »pika« točno na iskano mesto, pa naj bo kjer koli na področju obsega atlasa. Pravijo, čas je denar, oprema pa tudi dosti stane. Mnogi imajo tudi elektronske telefonske imenike; te se tudi da dokaj dobro uporabiti posebno za večja mesta, za manj naseljena področja pa bolj grobo. Žal pa telefonski imenik ne nudi možnost vpisa koordinat kot elektronski atlas, ki mu je to največja odlika in tudi namen. Poleg sodobnih izdelkov se še precej poslužujem starih odlično izdelanih kart, nekoč se jim je reklo »vojaške karte«. Zakaj? Mnoge urbane gradnje in cestne mreže so marsikaj spremenile.

Pri določevanju posameznih lokacij sta najprej vneseni dve sedemmestni številki, tako kot je v rabi pri inženirski geometriji. Prva je zemeljska širina - x, druga pa višina - y, t. i. GausKrugerjev sistem, nato pa še nadmorska višina. Varianta je tudi z vpisom kraja ali lokacije tako, da se z vpisom besede, ki je v atlasu, postavi na izbrano točko. Vendar besedni opis ni tako enostaven, ker se nekatera posamezna imena velikokrat pojavijo hkrati, nato je potrebno z raznimi poskusi ugotoviti pravo iskano ime. Pri delu sem se odločil uporabiti metrski sistem, kjer je enostavno 2mm=100m, kajti stopinje je na karti ročno težje določevati. Sicer pa na terenu govorimo običajno o korakih ali metrih.

Zadnji podatek, ki sem ga vpisal, je najbolj boleč, je opis možnega števila žrtev. Tako kot je števila žrtev lahko nekajkrat preveč, ga je lahko tudi nekajkrat premalo. Bolj se mi zdi pomembno ugotoviti lokacijo, kraj zločina - če je to desetletja bilo prekrivano, je to zagotovo bil zločin.

Slovensko vladno poročilo govori o preko tisoč zaselkov z zamolčanimi grobovi in grobišči, vladno poročilo govori o preko tri tisoč grobovih in grobiščih (?), veliko je zamolčane resnice. Po zgoraj opisani tehnologiji imam že zbranih in urejenih preko šeststo lokacij grobišč, verjetno pa bom presegel tisoč lokacij. Posameznih grobov ali žrtev (razen nekaj pomembnih) nisem zajel, kajti masovna grobišča so tista, ki imajo tri in več žrtev v eni jami. Problem se mi je zastavljal takrat, ko govorimo o tisočih žrtvah v eni jami. Ali je to eno grobišče ali več? Problem so tudi razni vojaški obrambni jarki dolžine več sto metrov, minirani rudniški rovi, ribniki in drugi slabo dostopni tereni. Koliko je torej potem tam lokacij?

Z večletnim delom sem spoznal kruto resnico, da so mnoga grobišča z orožjem dolga leta in desetletja varovali domačini, kajti velikokrat so prav oni bili izvrševalci teh krvavih zločinov. Zaslužili so si borčevsko DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLCANIH GROBOV - LJUBLJANA Zbornik – 2 Stran 724 UZD-SD (bili so varnostniki grobišč!) pokojnino, čeprav so mnogi bili takrat še v mladostnih letih. Masovne zločine so počeli predvsem mlajši, samo ne recite borci.

Material, ki ga pripravljam, ne bo obsežen po številu stran. Glavni cilj je določiti položaj posameznega grobišča brez posebnega zgodovinskega poglabljanja in analize obsojanja, kdo je imel »svoj prav za pobijanje ljudi vsevprek«. Moje delo je kot dopolnilni tehnični priročnik knjigi »Zamolčani grobovi in njihove žrtve«. Nekaj pričevanj pa bom vendarle podal, kjer bo povedana resnica tistih, ki so to videli, doživljali ali so to celo počeli. Nekatere grobnice, za katere že poznamo lokacije, sem izpustil. Resnica je še, da k vsakemu postavljenemu spomeniku pripada še skrita jama, kjer so oni, ki niso imeli pravice za dostojen pokop. Tako bodo nekateri podatki in lokacije netočni, delal sem amatersko in po podatkih iz raznih virov, ravno tako bodo še mnoga neodkrita grobišča ostala zamolčana.

Kot mlad Hrvat, priseljenec v Slovenijo že 1956. leta (!), sem v začetku zbiral in urejal predvsem lokacije o padlih Hrvatih v borbah, le v katerih? Zgodaj pa sem spoznal, da je zločin vse tisto, kar je bilo zamolčano, oropano in pobito in vrženo v skrite jame. Pričevanja mnogih ljudi na terenu in amatersko delo, predvsem na Koroškem in Štajerskem, me je trdno prepričalo, da so bili pobiti tu na slovenskih tleh predvsem ljudje. Ljudje civilisti, ki niso bili v vojaških formacijah. Tudi vladno poročilo že priznava okoli tristo tisoč množičnih žrtev, osebno sodim, da je bilo v Sloveniji oropanih in pobitih preko šeststo tisoč ljudi.

Vse osnovne zapiske sem delal v slovenščini, tako bo ostalo tudi naprej, čeprav si mnogi Hrvati želijo, da bi bilo to zapisano v njihovem ali mojem hrvatskem jeziku. Vsak Slovenec in tudi Hrvat bo lahko moje tehnično opremljene zapiske zlahka razumel, če ga bo le zanimalo. Ti dogodki, ki jih obdelujem, so nastali tu, na tej sveti zemlji, naj ostanejo zapisani tudi v domačem jeziku. Obtožujem pa krvoločne politike, njihove izvrševalce - zločince, tožilstvo in sodstvo,ki je toliko let prikrivalo in ščitilo svoje vzgojitelje, kar počnejo še danes. Za ne pripeti varnostni pas v avtomobilu te bodo zaslišali in kaznovali, za na desetine tisoče pobitih nedolžnih ljudi, zločinci še živijo med nami, pa tožilstvo molči in nas ne upa vprašati, kaj mi vemo, česar oni ne vedo, a bi morali vedeti. To sta pravdna in sodna slovenska sramota, ki jo uporabljamo v naši vzgoji, žal so mene slabo prepričali, zato pa sem do tožilstva bolj kritičen kot do česa drugega.

Nekaj znanih in še neznanih lokacij. Sosedje teh grobišč, ne bodite pri tem pregledu jezni name, čaka vas še veliko presenečenje. Spisek bo zajemal okoli tisoč grobišč po Sloveniji.

------------

x(dolžina) / y(višina)/z(NMV) (NMV – nad morska višina)

------------

5-400-755/5-075-855/286 Presarska jama, Sveto - Sežana

5-423-740/5-090-200/730 brezno pri Tomincu, Idrijski Log, do 100,tudi ženske

5-440-842/5-088-983/576 Šemenovo brezno, Blekova vas - Logatec

5-465-150/5-084-000/630 Stara Žaga pod Golem, 26. VI. 1945, 300 SD

5-481-213/5-068-422/675 jama Žiglovica - Ribnica, 11 Štružancev 1942 S

5-481-230/5-134-370/570 okolica v Lučah - Savinjska, begunci 70 H

5-506-040/5-151-800/410 opuščena vojaška greznica NTU SI Gradec, 12 generalov H

5-510-210/5-146-570/500 levo v Kacovem gozdu v Mislinjski Dobravi, xH

5-511-430/5-145-100/630 pod Sončnim vrhom, domač likvidator, Mislinjska Dobrava

5-512-340/5-121-680/250 ob reki Savinji pri Vrbju - mladi domači domobranci, 58 S

5-512-320/5-145-120/550 okoli 150 H pod žago, Dovže, pokopaval Tovšak J. žup.

5-513-620/5-145-570/570 močvirje pod cesto Dovže - Šentilj (300 Slo vencev)

5-513-880/5-139-320/470 ob reki Paki pri Oštir - Končnik, Paka Huda Luknja, N,H

5-513-980/5-141-890/510 Vocovnikov travnik, elektro »A« drog, G. Dolič 115 H

5-514-300/5-143-860/680 pod hribom Lučenec, Mislinja, 1000 konjev +x

5-514-770/5-112-590/350 Huda jama - Laško, Barbarin rov, 6000 H 2000 S N

5-514-870/5-143-020/550 kanal pod domačijo Hlastec, Dolič - Mislinja, več sto H

5-515-120/5-140-970/600 Potoški graben, kanjon za Paški Kozjak…

 

OPOMBA - dragutin

Slovenski »Inter aktivni Atlas« je slikovno na 220 straneh A3 formata, kateri listo sestavljajo celotno področje Slovenije. Vendar je to bilo takrat za mene prava tombola, ko pa sem 2008. leta lahko z interneta inštaliral »Google Earth« program, sem vse preko 900 označb moral ponovno vnesti v novi program, kjer se je dostikrat pokazalo odstopanje tudi do 200m.

 

 

 

200008-2009__Zapis_Rancigaj_Vinko_zupnik_Lempl_170_Nemski_Oficirji_Topolsica.docm

 

RANČIGAJ – župnik, Frankolovo

2000-08-23, Velenje, biro - sreda

Glej še Tanko Stanka in župnik Kušar Štefan oba v Črenšovcih

župnik na Frankolovem, star okoli 70 let, 1945 leta bil v Doliču. telefon: 774-743.

Rančigaj Vinko

Več različnih pogovorov sem zapisal po tekstu kraja, kam spada tema ali podatek vreden zapisa. Tu velja posebej zapis, da ima župnik pri sebi hranjeno preslikano dokumentacijo celjske udbe, ki so jo naredili pred nekaj leti, to je mu je dal Črnej, da se ohrani, če bi se kakšen rdeči odločil uničiti dokumentacijo o zločinih.

 

2000-10-26, Velenje, biro - četrtek

Odločil sem se obisk k Novaku, da sva odšla dalje do g.Barage v Sl.Konjice, med potjo pa sem na kup dostavljenih časopisom pred župniškim vhodom odložil kopijo objavljenega članka v Slobodni Dalmaciji.

 

2002-05-28,  Velenje, biro - torek

Ko sem se dopoldne vračal iz poslovne poti iz Bistrice, sem zavil takoj ob cesti v Frankolovem v župniško dvorišče, kjer sem pri avtomobilu našel gos. duhovnika Rančigaja. Moj posamezni in daljši zapis glej pri »Proseniško«, »Pečovnik« in Celje – okolica. Ker je gospodu bilo nekaj časa odveč, jaz pa sem tudi imel eno uro rezerve v času do predaje dokumentacije, sva se z njegovim avtomobilom napotila do drugega starega znanca župnika Štefana v Črešnjevce (tam sva bila od 11.30 do 12.30 ure).

Ker ima gospod znanca profesorja, ki obvlada računalnik, sem mu začasno pustil moj arhiv CD-knjigo, da si jo presnamejo.

Presenetljiva je trditev g.Rančigaja, ki je skupaj s sestričem Janezom Črnetom obiskoval okolico Teharij in Proseniško. Trditev, da je v okolici Celja bilo pobitih okoli 75.000 ljudi, ni kar tako enostavno, vemo pa, da je velika skrivnost še mnogih dogodkov iz 1945 leta. Zato je posebej omenjal skrivnostno in še vedno zastraženo drugo jezero odpadnih voda, kilometer dalje od Teharij na področju Proseniškega. Pripravil sem miniaturne karte z označbo za ta teren.

Posebej je bil gospod zainteresiran za gospoda Antona Skornška iz Metleč. Namerava ga obiskati, pa sem dal naslov in telefonsko številko.

 

2003-01-11, Velenje, biro – sobota

Na poti z obiska pri družini Pahljina v Ločah, sem v Frankolovem zapeljal v župnijsko dvorišče in sem na poti v dvorišče v lepem snežnem okolju naletel na župnika Rančigaja, ki pa me je med drugim povedal, da je župnik Kušar Štefan 2002-08-19 leta v visoki starosti umrl in je pokopan v Črešnjevcih.

Prisedel sem v njegov avtomobil, v mojem pa sta se stiskala nekaj časa Slivar in Racan Josip. Medtem pa sem od župnika marsikaj zvedel, ker je prehudo za zapomnit, bo mi moral to on sam spraviti na papir. Pred odhodom pa sem ga opomnil, da bi bilo lepo, če bi mi zaupal svoj zajetni kup dokumentov iz Celja, ki jih je nekoč dobil. Bil je presenečen nad mojo prošnjo, malo mu šlo na smeh, je pa pritrdil, da bo.

Za novo leto je ta gospod bil na hodočasnici poti v Međugorje s slovensko skupino. Ko pa se je vračal domov, mislim da z letališča Brnik, je v Velenje na Konovo odložil ali dostavil eno gospo delavko v velenjski šoli Miha Pintar-Toleda, ki pa je rodbinsko zelo blizu našemu znanemu krvniku Dušanu. Glej dalje »Lempl«.

Nato sva nekaj časa porabila za temo grobišča. Povedal sem mu, da bomo v kratkem postavili WWW strani na temo grobišč za področje Slovenija, Hrvatska in BiH.

Posebej se je gospod potrudil natančne razlage grobišča na prekinjeni gradnji ceste v pod Golovcem s severne strani pod Šolo. Dobro poznam to točko in sva se lahko precizno pogovarjala. Naj na kratko zapišem, da odkopano morišče pri gostili Kljukec so hoteli prekriti, ker je vmes nek rdeči sin, pa ni šlo. Več glej pod zapis pod Celje.

 

2005-04-02, Velenje, doma  sobota

Pred dnevi me je iz Šoštanja poklical gospod, pa sem se mu danes pred večer najavil za obisk. Sem je bil lani premeščen in bo ostal tu.

S seboj sem vzel prenosni računalnik in sem mu pokazal v manj kot eno uro veliko stvari. Posebej pa sem ga zaprosil, naj mi poskuša dobiti sliko od porušene kapelice pod Manhartovim hribom ob kamnolomu, kjer so žrtve naredile »deset tisoč podpisov« niso jo hoteli popraviti pa jo je oblast porušila ob gradnji ceste tam mimo.

 

2009-03-xx, Velenje, doma  sobota

Nekje v začetku marca sem se oglasil pri gospodu in sva veliko govorila. Potrebno bo ponovno k njemu in izvesti avdio posnetek, drugače ne bo koristi.

 

Naj na kratko zapišem, da mi je župnik Rančigaj posebej povedal, da je v Topolšici vzhodno od bolnišnice v gozdu pokopanih okoli 170 ujetih-predanik nemških višjih oficirje.

 

2015-03-07

Zvedel sem znanke od g. Andreje, de je župnik sedaj v Sevnici in da je še živ.

 

 

 

200009_Sturm_Brez_Milosti_384.docm

 

           2001-april, Velenje, biro – scentext     

 

 

 

brez

milosti

ranjeni, invalidni in

bolni povojni ujetniki

na slovenskem

 

 

 

 

 

 

            uredil lovro šturm

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

nova revija, ljubljana 2000

 

 

 

 

 

 

CIP- Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(497.4)"1945"

 

 

 

BREZ milosti : ranjeni, invalidni in bolni povojni ujetniki

na Slovenskem / [uredil Lovro Šturm ; sodelujejo Anton Dolenc [et al.] ; arhivsko gradivo zbrala Blaž Ivanc in Lovro Šturm]. Ljubljana : Nova revija, 2000

ISBN 961-6352-08-3

1. Dolenc, Anton, 1930- 2. Šturm, Lovro

 

107145984

 

 

 

 

 

 

Kazalo

 

9          Uvod (Lovro Šturm)

13        O namenih in ciljih ter o metodologiji in poteku raziskovanja (Lovro Šturm)

21        Premiki bolnikov ob koncu vojne in življenjske usode ranjencev, invalidov in bolnih

povojnih ujetnikov (Blaž Ivanc in Lovro Šturm)

22        Vojna bolnišnica v Ljubljani (Blaž Ivanc)

46        Splošna bolnišnica v Ljubljani (Lovro Šturm)

56        Bolnišnica Golnik (Lovro Šturm)

57        Moška bolnišnica usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu (Blaž Ivanc)

62        Druge bolnišnice in zdravstveni zavodi na Slovenskem. Medico-evakuacijski transporti ranjencev, invalidov in bolnih povojnih ujetnikov (Lovro Šturm)

67        Življenjske usode nekaterih večjih skupin in posameznikov iz vrst ranjenih, invalidnih in bolnih povojnih ujetnikov (Lovro Šturm)

78        Posebni primeri množičnih pobojev ali posamičnih nasilnih usmrtitev (Lovro Šturm)

80        Časovna preglednica dogodkov v bolnišnicah v maju in juniju 1945 (Blaž            Ivanc in

Lovro Šturm)

82        Seznam uporabljene literature, arhivskega gradiva in drugih virov (uredil Lovro Šturm)

87        Izvlečki iz arhivskega gradiva (zbral in uredil Lovro Šturm)

88        Arhiv Slovenije AS 1860, Fond Partizanska saniteta (PS)

93        Arhiv Slovenije AS 1902, Fond Nasprotniki NOB, zbirka Tisk, fascikel 7, Za blagor očetnjave, domobransko glasilo iz Novega mesta

95        Kronika župnije Ljubljana ježica-Aretacija župnika Janeza Puclja- 1945

97        Poimenski in strukturni seznami in preglednice raznih skupin ranjenih, invalidnih in drugih bolnih povojnih ujetnikov na območju Slovenije (sestavili in uredili Blaž Ivanc, Jože Kočar, Lovro Šturm) 98 Spisek pogrešanih povojnih ujetnikov iz vrst bolnikov, ranjencev in invalidov

136      Drugi pogrešani povojni ujetniki, ki so povezani z ranjenci, invalidi in bolniki

138      Nerešeni odprti primeri

143      Spisek preživelih ranjenih, invalidnih in bolnih povojnih ujetnikov

150      Pregled dnevnih prihodov v Centralne zapore Ozne v Ljubljani in zbiranje pripornikov za nekatere skupinske odhode v mesecih maj in junij 1945 (Preglednica št.1 )

 

 

151      Seznam pripornikov, ki so bili dne 2. junija 1945 ob 22^h odpeljani iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani (Preglednica št. 2)

156      Seznam pacientov, ki so bili 8. in 9. junija 1945 iz Splošne bolnišnice odpeljani v Centralne zapore Ozne (Preglednica št. 4)

158      Spisek nemških ujetnikov, ki so bili iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani odpeljani 22. junija 1945 ob 2^h (Preglednica št. 3)

160 Spisek slovenskih pripornikov, ki so bili 24. junija 1945 ob 1^h odpeljani iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani (Preglednica št. 5)

162      Spisek hrvatskih in srbskih pripornikov, ki so jih iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani odpeljali dne 24. junija 1945 ob 1^h (Preglednica št. 6)

163      Spisek pacientov Splošne bolnišnice, ki so prišli v Centralne zapore Ozne

9. junija 1945, a niso bili odpeljani 24. junija 1945 ob 1^h (Preglednica št. 7)

164      Spisek vojaških bolnikov Splošne bolnišnice Ljubljana (z domicilom

v Jugoslaviji, toda ne v Sloveniji), ki so odšli do 8. maja 1945

166      Spisek vojaških bolnikov Splošne bolnišnice Ljubljana (z domicilom v Jugoslaviji, toda ne v Sloveniji) po 9. maju 1945

172      Spisek italijanskih povojnih bolnikov Splošne bolnišnice Ljubljana. 174 Spisek nemških povojnih bolnikov Splošne bolnišnice Ljubljana

179      Spisek povojnih ranjencev in bolnikov Moške bolnišnice Novo mesto (z domicilom zunaj Slovenije)

182      Spisek nemških povojnih ujetnikov iz vrst bolnikov Bolnišnice Golnik

185      Pričevanja (uredila Blaž Ivanc in Lovro Šturm) 186 Abecedni seznam pričevalcev

192      Splošna pričevanja o dogodkih v bolnišnicah in zaporih

253      Pričevanja o posamičnih osebah

317      Zaščita ranjencev, bolnikov in vojnih ujetnikov po predpisih mednarodnega vojnega prava, ki so bili v veljavi pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej (Klemen Jaklič)

318      Ranjenci in bolniki 324 Vojni ujetniki

328      Literatura

331      Množična grobišča v jamah v Sloveniji (Andrej Mihevc) 332 Uvod

334      Množična grobišča v jamah v literaturi

335      Podatki o jamah - grobiščih, povzeti po Katastru jam Slovenije 337 Nekaj primerov brezen - grobišč

343      Sklep

343      Viri in literatura

344      Poročilo 0 ogledu brezna pri Konfinu 1 in brezna pri Konfinu 2

351      Identifikacija pogrešanih oseb iz množičnih grobišč s preiskavo jedrne in mitohondrijske DNK (Katja Drobnič)

352      Uvod

 

 

353      DNK 353 Splošno

353      Lastnosti jedrne DNK

354      Lastnosti mitohondrijske DNK 355 Mikrosateliti

355      Heteroplazmija

356      Izolacija DNK iz kosti 357 Analiza mikrosatelitov

359      Dokazovanje sorodstvenih povezav z analizo mikrosatelitov 360 Analize mtDNK

361      Dokazovanje sorodstvenih povezav z analizo mtDNK 362 Moč ujemanja

363      Sklep 365 Literatura

371      Sodnomedicinska in druga vprašanja ob odpiranju množičnih »grobišč« druge svetovne vojne (Anton Dolenc)

379      Sklepna razmišljanja (Lovro Šturm)

 

prazno - vloženo

 

2001-12-08,  DNEVNIK, 8.december 2001

O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi

Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929.

V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani.

Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali.

Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti.

Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno.

Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj

 

 

Uvod

Lovro Šturm

 

 

 

 

Pričujoča knjiga je nastala kot rezultat poldrugo leto trajajočih raziskovanj, do katerih je prišlo po naključju. Pisec teh vrstic sem bil 13. oktobra 1998 na obisku v nekdanjem zaprtem območju na Kočevskem. Tedaj sem prvič videl te kraje in slišal od domačinov veliko nenavadnih zgodb. Med drugim sem slišal tudi pripoved o tem, da je v nemirnih dneh po koncu druge svetovne vojne prišlo v nekem malo znanem breznu v kočevskih gozdovih do množičnega poboja ranjencev in invalidov iz vrst povojnih ujetnikov. Primer da je raziskovala tudi ribniška občinska komisija za povojne množične poboje in zbrala nekaj pričevanj o tem dogodku. Z zadevo se je poleg mnogih drugih obrobno ukvarjala tudi Pučnikova komisija (Preiskovalna komisija Državnega zbora o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti), vendar ni prišla do obsežnejših podatkov. Do poboja ranjencev naj bi prišlo sorazmerno kasno junija 1945, potem ko so bili že zaključeni veliki transporti povojnih ujetnikov v Kočevski Rog.

Zgodba je bila svojevrsten izziv tako glede njene verodostojnosti, kakor tudi glede tega, ali je po tolikšnem času sploh še mogoče na znanstveno preverljiv način ugotoviti, kaj seje zgodilo in priti do imen morebitnih žrtev.

Prve poizvedbe so pokazale, da še živijo nekatere redovne sestre, ki so bile tedaj kot medicinske sestre usmiljenke zaposlene v Splošni bolnišnici v Ljubljani in da je deloma ohranjena tudi arhivska dokumentacija o bolnikih. To je bila dovolj velika motivacija za začetek resnejših raziskovanj, ki so se odvijala v okviru Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Postopoma se je oblikovala multidisciplinarna raziskovalna skupina iz vrst avtorjev pričujoče knjige, ki so jo sestavljali: univ. prof. dr. Anton Dolenc, univ. doc. dr. Katja Drobnič, Blaž Ivanc, dipl. pravnik, mladi raziskovalec na Pravni fakulteti v Ljubljani, Klemen Jaklič, dipl. pravnik, podiplomski študent na Univerzi na Harvardu v ZDA, Jože Kočar, dipl. ekonomist, dr. Andrej Mihevc, dipl. geograf, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za raziskovanje krasa pri Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC-SAZU) in univ. prof. dr. Lovro Šturm, kije vodil in koordiniral potek raziskovanj.

Pri izpisovanju arhivskih podatkov, pri tolmačenju medicinskih diagnoz in pri analizi zbranih podatkov so občasno sodelovali: Milica Boljka, dr. med., Janko Maček, dipl. prof., Marjeta Vrevc Eleršek, dr. med., France Vrevc, dr. med. Veliko koristnih podatkov s terena so posredovali Silvo Golob, Milan Muhič, Alojz Vrtačič in številni drugi krajevni poznavalci. Seznam pogrešanih bolnikov in njihovih diagnoz oziroma opise njihovih bolezenskih stanj sta pregledala Luka Pintar, dr. med. in Peter Pintar, dr. med., ki sta opredelila pogrešane osebe kot bolnike, ranjence ali invalide.

Po vsej Sloveniji je bilo potrebno opraviti veliko obiskov in razgovorov v krajih, kjer so bili doma pogrešani bolniki. Brez prevozov, ki jih je omogočil dr. Jože Bernik, vsega tega dela ne bi bilo mogoče opraviti v času, ki nam je bil na voljo in tudi ne tako temeljito. Veliko podatkov smo dobili tudi iz številnih župnijskih uradov po Sloveniji in iz raznih župnijskih kronik.

Vsem, ki so na tak ali drugačen način sodelovali pri zbiranju, analiziranju, tolmačenju ali dopolnjevanju zbranega gradiva, izrekamo iskreno zahvalo.

 

 

UVOD

 

Izjemno dragoceno primarno arhivsko gradivo smo vpogled ali v nekaterih zdravstvenih zavodih. Zanj se posebej zahvaljujemo predstojnikom Travmatološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani, Bolnišnice Golnik, Splošne bolnišnice Novo mesto in Splošne bolnišnice Brežice.

Prikaz razmer v Bolnišnici Slovenj Gradec je pripravil nekdanji direktor prim. Jurij Simoniti, dr. med.

V vsebinskem pogledu so bili najpomembnejši sodelavci in na nek način tudi soavtorji sami pričevalci. Pričevalce smo dobili iz vrst ožjih družinskih članov pogrešanih oseb, njihovih sosedov, sovaščanov ali krajevnih poznavalcev. Znatno je tudi število najrazličnejših neposrednih očividcev, tudi iz vrst takratnega zdravstvenega osebja. Nekateri pričevalci so o dogodkih, o katerih smo jih spraševali, že pripovedovali, velika večina od njih je o tem spregovorila prvič. Pravo presenečenje je pomenilo slikovno gradivo, izvirne fotografije iz bolnišnic, ki so jih pričevalci po več kot pol stoletja še vedno skrbno hranili. Brez tega pridobljenega gradiva in brez pričevanj, ki prikazujejo tedanje povojne razmere, to delo ne bi bilo takšno, kot je, predvsem pa ne tako popolno. Zato jim izrekamo posebno zahvalo.

 

 

prazno

 

 

 

O namenih in ciljih

ter o metodologiji

in poteku raziskovanja

 

 

Lovro Šturm

 

 

            Omenili smo že, da je bil poglavitni namen raziskovanja ugotoviti, kakšna sta bila položaj in usoda ranjencev, invalidov in drugih bolnih vojakov v vrsta povojnih ujetnikov na Slovenskem. Zato smo najprej skušali ugotoviti, v kateri krajih v Sloveniji in v katerih zdravstvenih ustanovah bi lahko bili takratni ranjenci bolniki in invalidi, ki so po 9. maju 1945 postali vojni ujetniki oziroma pripornik Nadaljnji cilj raziskovanja je bil, da iz brezimne množice teh povojnih ujetnikov ugotovimo posamezna konkretna imena, njihovo istovetnost in od kod so bi doma. Tako so začeli nastajati prvi seznami s konkretnimi imeni. Nato nas j zanimalo, kaj se je z njimi dogajalo po 9. maju 1945 in kakšne so bile njihov življenjske usode. To je bil naslednji cilj raziskovanj. Vzporedno so tekla proučevanja pravnih predpisov mednarodnega vojnega prava, ki so bili takrat v veljav in ki so se nanašali na zaščito t. i. kvalificiranih vojnih ujetnikov, to je ranjencev bolnikov in invalidov. Ker so se med raziskavo pričele pojavljati tudi omemb morebitnih krajev množičnih pobojev, v katerih bi lahko bili tudi ranjenci, bolnik in invalidi, je bil naslednji cilj raziskave ugotovitev krajev in lokacij množični: morišč in po potrebi raziskava nekaterih kraških brezen. Ker nas je zanimalo, al je mogoče tudi po tolikšnem času ugotoviti istovetnost pogrešanih oseb iz množičnih morišč s sodobnimi biomedicinskimi metodami, je bil to eden od nadaljnjih ciljev raziskovanj. Nenazadnje je bil pomemben cilj raziskovanj tudi to, da pri demo do dovolj prepričljivih podatkov, ki bi poleg identifikacije pogrešanih osel omogočili tudi ugotovitev dejstva njihove smrti in vpis v mrliške matične knjige S tem pietetnim in etičnim dejanjem bi namreč pogrešani iz brezimne množic~ izginulih povojnih žrtev postali konkretne osebe, tako kot vsi drugi, s pravico d~ svojega človekovega dostojanstva.

Med delom smo po naravi stvari večkrat naleteli na občutljive podatke, zlasti ; medicinskega področja. Pri obdelavi in objavljanju tovrstnih podatkov smo se odločili, da jih uporabljamo kot historične in naj zato zanje veljajo kriteriji in metode, ki so v takih primerih v veljavi v zgodovinski stroki. Uporabili smo prvenstveno tiste medicinske podatke, ki so bili v zvezi z nastankom bolezenskih pojavov kot posledic vojne (predvsem strelne rane, poškodbe zaradi eksplozij min ter splošno oslabelost in podobno), podrejeno smo upoštevali tiste podatke, ki bi lahko nastali tudi brez vplivanja vojnih okoliščin. Glede razumevanja najbolj pogosto uporabljenega izraza »bolniki« naj povemo, da ga največkrat uporabljamo v najširšem pomenu besede. V tem smislu gledamo nanj kot na sinonim z: zdravstvene oskrbovance oziroma paciente v zdravstvenih zavodih, pa tudi m oznako za okrevajoče osebe (rekonvalescente) in sploh vse bolne osebe. V ožjem pomenu besede pa ga včasih uporabljamo za označevanje tistih bolnih povojnih ujetnikov, ki niso bili ranjenci ali invalidi. Priznavamo, da tega razločka nismo vedno izrecno omenili, je pa razviden iz konteksta.

Dogodki, ki so bili predmet raziskovanja in ki jih opisujemo, so stari več ko pol stoletja. Vendar zaradi različnih razlogov tedanje povojne žrtve nimajo uradno določenega datuma smrti in niso vpisane v državne matične knjige. Vpisane niso zato, ker o njih ni uradnih podatkov, podatkov pa ni tudi zato, ker teh ljudi v uradnih dokumentih ni. Da bi prekinili ta začarani krog, smo se odločili, da zbranE podatke, za katere lahko dobronamerno in na podlagi večkratnih preverjanj upravičeno

 

O NAMENIH IN CILJIH TER O METODOLOGIJI IN POTEKU RAZISKOVANJA

 

domnevamo, da gre za dovolj verodostojne, v tej knjigi tudi objavimo. V tem pogleduje to delo tudi prispevek k ugotovitvi dejstva njihove smrti in s tem v pomoč tudi k vpisu v državne matične knjige. Pri tem nas je vodilo kot kriterij pri morebitnem navzkrižju vrednot, etičnih načel in pravnih norm spoznanje, da je v takih primerih smiselno dati prednost spoštovanju človekovega dostojanstva pred drugimi sicer tehtnimi razlogi, ki bi preprečevali navajanje osebnih podatkov. Vendar bi v tem zadnjem primeru raziskovanje izgubilo svoj smisel in historično prepričljivost.

Raziskovalno delo je z različno intenzivnostjo potekalo od oktobra 1998 do aprila 2000. Posamezni člani raziskovalne skupine so glede na naravo svojega dela iskali in uporabljali primarno arhivsko gradivo, strokovno literaturo, spominsko in pietetno literaturo ter pomembne predstavitve in zapise v periodičnih publikacijah, včasih tudi v dnevnem tisku. Zbrane podatke smo dopolnjevali z metodo sistematičnega intervjuja in z neposrednimi ogledi na samem kraju. Naj na kratko predstavimo nekaj podrobnosti o pridobivanju gradiva.

Temeljno primarno arhivsko gradivo je na voljo v Arhivu Slovenije. Na sedežu Arhiva Slovenije v Gruberjevi palači na Zvezdarski 1 v Ljubljani so v arhivskem Fondu javnega zdravstva AS 425 med drugim tudi matične knjige bolnikov iz Splošne bolnišnice v Ljubljani. Uporabljali smo knjige za leto 1944. in za leto 1945. Te matične knjige so prvovrsten primarni vir informacij, saj so podatki o bolnikih vodeni zelo skrbno. Posamezna knjiga vsebuje podatke za 3000 bolnikov. Bolniki so vpisani po tekočih matičnih številkah, ki so veljale za vso bolnišnico, zraven so zabeležene še njihove tekoče evidenčne številke, ki so bile bolnikom dodeljene v oddelkih in v odsekih. Tako smo lahko zaznali posebne evidenčne oddelčne številke za kirurški oddelek I, kirurški oddelek II, kirurško kliniko Medicinske fakultete, odsek za vojne poškodbe, ortopedski odsek, interni oddelek, prsni odsek, infekcijski oddelek, nevrološki oddelek, dermatološki oddelek, očesni oddelek, otološki oddelek. V matičnih knjigah ni razlikovanja med oddelki ljubljanske bolnišnice in njihovimi odseki. Tako je npr. prsni odsek sodil pod interni oddelek in ortopedski odsek pod kirurški oddelek I, urološki odsek pa pod kirurški oddelek II. Matične knjige vsebujejo navedbe o imenu in priimku bolnika, o njegovem rojstnem datumu, sledi navedba poklica oz. statusa vojaške osebe z navedbo vojaške enote in morebitnega čina, datuma in kraja rojstva ter domovinske občine, ponekod tudi naslova zadnjega prebivališča. Če je bil bolnik na več zdravljenjih v oddelkih ali odsekih v Splošni bolnišnici, je to v matično knjigo posebej vpisano in datumsko določeno. Seveda je vpisan tudi datum sprejema v bolnišnico in datum odhoda iz bolnišnice, število oskrbnih dni in diagnoza. Te centralne matične knjige so bile očitno podlaga za računovodstvo Splošne bolnišnice, zato vsebujejo tudi podatek o plačilu računa oziroma o tem, da račun ni bil plačan ali morebiti odpisan s posebnim odlokom Ministrstva za ljudsko zdravstvo z dne 17. 12. 1947 št. 6461/57. V Arhivu Slovenije imajo na istem mestu poleg centralnih matičnih knjig tudi oddelčne matične knjige očesnega oddelka Splošne bolnišnice v Ljubljani. Arhivsko gradivo drugih oddelkov tedanje Splošne bolnišnice v Ljubljani še ni bilo izročeno Arhivu Slovenije in ga hrani na različnih lokacijah Klinični center v Ljubljani. To gradivo vsebuje različne vpisnike s

 

 

seznami bolnikov, ki so včasih razvrščeni po abecednem redu, oddelčne matične knjige, ki so običajno manj popolne od centralnih matičnih knjig, ker ne vsebujejo tako natančnih in popolnih podatkov o posameznem bolniku, ter popisni lis vsebujejo bolj podrobne podatke o diagnozi in o poteku zdravljenja, ponekod o načinu odpuščanja iz zdravniške oskrbe.

Podobne matične knjige kakor v Splošni bolnišnici v Ljubljani so vodili ti nekdanji Moški bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji nad Novim mestom. Tudi te knjige so bile skrbno vodene in so zelo natančne. V njih so vpisani poleg vseh podatkov, ki so jih vpisovali v ljubljanski bolnišnici, tudi podatki o imenih sta (vključno z rojstnim priimkom matere). Hranijo jih v arhivski dokument Splošne bolnišnice v Novem mestu.

Pomembno primarno arhivsko gradivo smo pridobili tudi v arhivski dokumentaciji Bolnišnice na Golniku (naziv med vojno: Krankenhaus Gallenfels; so vpisnice s popisi bolezni posameznih bolnikov iz leta 1945. To gradivo je v predaje Arhivu Slovenije, kjer bodo za njegovo ureditev gotovo potrebovali nekaj časa in medtem ne bo dostopno. Podobno gradivo, vendar ne tako popolno, pridobili tudi v arhivski dokumentaciji Splošne bolnišnice Brežice.

Za primerjavo s podatki, ki so dostopni iz javnih arhivskih fondov, smo za potrebe raziskovalnega dela opravili vpogled tudi v arhivsko dokumentacijo ničnega centra v Ljubljani na Zaloški 2, kjer smo edino uporabljivo gradivo dobili v bogati arhivski dokumentaciji Travmatološke klinike.

Za primerjanje istovetnosti posameznih oseb ter za primerjavo natančnosti glede podatkov o kraju prebivanja ter o rojstnih podatkih in imenih staršev je eden temeljnih virov popis prebivalstva z dne 31. julija 1941, ki vsebuje ose popisnice in družinske pole po takratnih občinah na območju Ljubljanske krajine. Izvedel gaje Visoki komisariat za Ljubljansko pokrajino, Statistični t Ljubljana, AS 205, fascikli 1-190. Ta arhivska zbirka ni popolna, vanjo i vključene vse tedanje občine (tako npr. ni popisa prebivalstva mesta Ljubljane tudi ponekod pri nekaterih občinah ni bilo najti posameznih naselij. Vendar kljub temu pomeni nepogrešljivo in prvovrstno primarno arhivsko gradivo.

Pri iskanju podatkov iz popisa prebivalstva z dne 31. julija 1941 je v vel pomoč Krajevni leksikon Dravske banovine iz leta 1937. Ta leksikon poleg te njih občin prikazuje tudi vsa naselja in zaselke ter župnije v vsaki posamezni občini. Ker je po letu 1945 prišlo do preimenovanja nekaterih krajev in naseli uporaba tega leksikona za hitro orientacijo v popisu prebivalstva iz leta 1! toliko bolj dragocena. Arhiv Slovenije ga ima v mali priročni knjižnici v čitalnici v drugem nadstropju Gruberjeve palače na Zvezdarski 1, tako da ga je mogoče uporabljati hkrati ob iskanju podatkov iz popisa. V dislocirani enoti II Arhiva Slovenije na Kongresnem trgu 1 imajo podobno publikacijo Splošni pregled Dravske banovine iz leta 1939.

Naslednji pomembni arhivski fondi in zbirke se nahajajo v dislocirani eno~ Arhiva Slovenije na Kongresnem trgu 1 v Ljubljani. To je nekdanji arhiv Inštitutu za novejšo zgodovino (prej Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja). Med temi fondi smo uporabili predvsem tri in sicer Fond AS 1878 Slovensko domobranstvo ( 1943-1945), fascikli od 1-168, Fond AS 1860 Partizanska saniteta

 

O NAMENIH IN CILJIH TER O METODOLOCIII IN POTEKU RAZISKOVANIA

 

(vključno z zbirko dr. Lunačka) in Fond AS 1902 Nasprotniki NOB, zbirka Tisk. Zelo pomembni arhivski fondi in zbirke so v dislocirani enoti III Arhiva

Slovenije v Linhartovi 3 a, Ljubljana, kjer se nahaja tudi nekdanji arhiv Ministrstva za notranje zadeve. Ključnega pomena za naša raziskovanja so bile nekatere ohranjene priporniške knjige iz Fonda AS 1932 RSNZ. To so:

1. knjiga, Baza sodišče Ljubljana, seznam pripornikov, zap. št. 1-1046 (od 12. maja 1945 do 15. maja 1945),

2. knjiga: Baza sodišče Ljubljana, seznam pripornikov, zap. št. 1047-2323 (od 15. maja 1945 do 14. junija 1945),

3. knjiga: Baza sodišče Ljubljana, seznam pripornikov, od 14. junija do 18. avgusta 1945,

4. knjiga, Seznam pripornikov v Centralnih zaporih Ozna (UDV) za Slovenijo, zap. št. 1-2640 (od 17. maja 1945 do 20. oktobra 1945).

V posameznih primerih smo za primerjavo podatkov uporabili rojstne in mrliške matične knjige. Za pomoč pri iskanju podatkov, zlasti v tistih primerih, kjer ni bilo najti popisnih pol popisa prebivalstva z dne 31. julija 1941, smo uporabili župnijske popise stanja družin ali duš, t.i. status animarum. Ponekod so bile koristne župnijske kronike. V nekaterih primerih smo podatke dobili v Slovenskem šolskem muzeju, nahaja se na Plečnikovem trgu 1 v Ljubljani, in v arhivu Univerze v Ljubljani, ki je v pritličju univerzitetne stavbe pri vhodu iz Gosposke ulice.

Omenimo naj še arhiv Železniškega muzeja iz Ljubljane, kjer obstaja izvirni zapisnik o eksploziji municije dne 8. junija 1945 na Železniški postaji v Ljubljani. Silovite detonacije so se mnogi pričevalci spominjali in je pomenila pomembno spominsko oporo pri določitvi datumov pred samo detonacijo in po njej.

Literaturo in drugo pisno gradivo podrobno navajamo v seznamih na koncu posameznih zaokroženih prispevkov. Poleg strokovne literature navajamo tudi spominsko literaturo tako iz izseljenskih vrst, kakor tudi novejšo. Veliko je tudi novejše pietetne literature o (zamolčanih) žrtvah druge svetovne vojne na Slovenskem, ki je običajno omejena na območje ene ali več občin ali ene in več sorodnih župnij. Podatki o pogrešanih osebah v spominski in v pietetni literaturi niso popolni, vedno tudi niso zanesljivi. Uporabljali smo jih kot izhodišče in podatke kasneje večkrat preverjali. Podobno velja tudi za navedbe iz dnevnega tiska.

Med ogledi na samem kraju naj najprej omenimo prizorišča nekaterih množičnih pobojev. To so: Brezarjevo brezno v Podutiku pri Ljubljani, Koščevo brezno na Krimu pri Zgornjem Igu, kraj množičnega poboja ranjencev v Iškem Vintgarju in dve kraški brezni pri Konfinu zraven Grčaric. Slednji brezni sta bili predmet posebnega speleološkega ogleda, ki je prikazan v samostojnem poglavju.

Zaradi preverjanja podatkov o datumih domnevnih smrti pogrešanih oseb smo si neposredno ogledali tudi posamezna javna spominska obeležja, t. i. farne plošče (zamolčanih žrtev druge svetovne vojne in po njej) in nekatere nagrobne spomenike na pokopališčih.

Poseben pomen za raziskavo imajo ustna pričevanja. V obstoječem arhivskem gradivu ni bilo mogoče dobiti podatkov o eni največjih takratnih zdravstvenih

 

 

ustanov, to je o nemški Vojni bolnišnici v Mostah v Ljubljani (SS Lazarett Laibach, na vogalu Zaloške ceste z Grablovičevo ulico) z dislociranimi oddelki Bolnišnici na Studencu in v Bolnišnici za lahke ranjence (v prostorih Bežigrajske gimnazije v Ljubljani). Nikjer tudi ni bilo mogoče dobiti podatkov o zased takratnega Invalidskega doma (kasneje znan kot Materinski dom) na Cesti Brdo (sedaj Primorska 8) v Ljubljani. Opravili smo poizvedbe pri Centralne nemškem arhivu v Berlinu in v Potsdamu v Zvezni republiki Nemčiji, vendar ta teh arhivov niso našli. Morebiti so med arhivsko dokumentacijo nekdanje Jug slovanske armade v Beogradu ali v Sarajevu. Zaradi tega so bila poleg sorazmerno skromnih navedb iz spominske in pietetne literature ustna pričevanja edini mož vir za identifikacijo takratnih bolnikov Vojne bolnišnice v Ljubljani ter za ugotavljanje njihovih poškodb in drugih pomembnih podatkov, kaj se je zgodilo njimi. Uporabili smo metodo sistematičnega intervjuja z navzkrižnimi preverjanji. Največjo vrednost imajo seveda navedbe očividcev kot neposrednih pričevalcev. Poleg prič iz vrst bolniškega osebja so dragocena tudi neposredna pričevanja domačinov iz krajev, kjer je prišlo do množičnih pobojev, in iz okolij, kjer živele pogrešane osebe (sorodniki in sosedi). Izjemno vrednost imajo izpove preživelih takratnih bolnikov in ranjencev. Na ta način nam je uspelo pridobiti tu zelo redke fotografske posnetke iz Vojne bolnišnice v Ljubljani, ki so nam j izročili za objavo poleg sorodnikov pogrešanih oseb tudi preživeli bolniki bolničarji in z njihovo pomočjo na mnogih od teh posnetkov tudi identificirati posamezne bolnike, ranjence in invalide. Večino teh fotografij kot svojevrsten materialni dokaz o njihovem zdravljenju objavljamo v knjigi.

Nasploh seje ustno pričevanje izkazalo kot dobrodošla pomoč pri preverjanju podatkov. Konkretni ustni viri so se v največjem številu primerov izkazali sozvočju z arhivskimi dokumentarnimi ali z literarnimi viri. Med potekom raziskave smo z različno intenzivnostjo opravili več kot 250 pogovorov s posameznih Z nekaterimi od njih smo imeli celo vrsto ponovnih pogovorov. Njihova zgodovinska vrednost se je v mnogih primerih izkazala po primerjanju z obstoječih drugimi dokumentarnimi gradivi. Med ustnimi pričevanji se je po več kot pol stoletni dobi seveda pojavilo tudi več pričevanj iz druge roke. Previdnost I obravnavanju teh pričevanj je seveda na mestu, zato smo si prizadevali v tak primerih pridobiti več takšnih pričevanj o istem dogodku. Če o dogodkih ni drug poročil, in če se ta ujemajo med seboj, je potrebno tudi taka pričevanja resno upoštevati. So pač edina, s katerimi si lahko pomagamo.^l

Najpomembnejše izpovedi smo posneli tudi zvočno. Izpovedi smo zapisali jih predočili pričevalcem v pregled in v avtorizacijo. To so v največjem številu primerov tudi storili in izjavo potrdili s svojim podpisom. V manjšem številu primerov (v kakšnih 3%) so člani raziskovalne skupine opravili zaznamek opravljenem pogovoru - promemoria. V največjem številu primerov pričeval~ navajamo z imenom in priimkom. V nekaterih primerih jih na njihovo žel navajamo samo z velikimi začetnicami. Osebne podatke vseh pričevalcev, avtorizirane izjave in drugo gradivo hranijo avtorji raziskave.

--------------

1 Prim. Okoliš, stc 38.

 

O NAMENIH IN CILJIH TER O METODOLOGIJI IN POTEKU RAZISKOVANJA

 

Gradivo, ki smo ga zbrali med raziskovanjem, je tako raznovrstno in pridobljeno iz tako raznoličnih virov, da so napake v gradivu možne, čeprav smo podatke večkrat primerjali med seboj in jih skušali preveriti na več načinov. Zato za primere, kjer bi se izkazalo, da so podatki ali navedbe v knjigi pomanjkljivi, nepopolni ali morebiti napačni, naprošamo vsakogar, ki o tem kaj ve, da naše delo dobronamerno dopolni.

 

prazno

 

 

 

 

Premiki bolnikov ob koncu

vojne in življenjske usode

ranjencev, invalidov in bolnih

povojnih ujetnikov

 

 

 

Blaž Ivanc in Lovro Šturm

 

 

21

 

Vojna bolnišnica v Ljubljani (Blaž Ivanc)

 

Ob koncu druge svetovne vojne je prišlo do množičnega splošnega umika velikega števila ranjencev, bolnikov in invalidov iz zdravstvenih ustanov v Sloveniji tik pred koncem vojne. Splošni umik bolnikov in bolniškega osebja je potekal z najrazličnejšimi transportnimi sredstvi: z vozovi, kamioni in zlasti s sanitetnimi vlaki. Okvirno sliko o usodi tedanjih bolnikov, kasnejših ujetnikov je mogoče podati samo z delno rekonstrukcijo dogodkov, povezanih z umikom z različnimi transportnimi sredstvi, med katerimi so prevladovali sanitetni vlaki. Na sanitetnih vlakih so bile največje skupine bolnikov, ki so ob zajetju postali ujetniki. To je bila ena izmed najpomembnejših okoliščin, ki so odločilno vplivale na njihovo nadaljnjo usodo. Zaradi časovne oddaljenosti navedenih dogodkov in

 

 

Skica Vojne bolnišnice v Mostah v Ljubljani

 

PREMIKI BOLNIKOV OB KONCU VOJNE IN ŽIVLJENJSKE USODE RANJENCEV

 

pomanjkanja pisnih virov, je bilo raziskovanje še posebej zahtevno. Iz istih razlogov velik del dogodkov ostaja nepojasnjen in zahteva dodatno raziskavo.

Najštevilčnejši umik ranjencev, bolnikov in invalidov je potekal iz Vojne bolnišnice v Ljubljani. Pred prvo svetovno vojno se je Vojna bolnišnica imenovala Cesarska in kraljeva garnizijska bolnišnica, med obema vojnama je bila garnizijska bolnišnica, ob koncu druge svetovne vojne se je kot nemška vojaška bolnišnica imenovala SS - Lazarett. Po 9. maju 1945 se je imenovala Centralna vojna bolnišnica v Ljubljani. Vojna bolnišnica v Ljubljani se je nahajala v Mostah. Večina objektov Vojne bolnišnice je bila in je še danes ob Zaloški cesti in Grablovičevi ulici. Ob Grablovičevi ulici poteka tudi dolenjska železniška proga. Prav na kraju, kjer teče dolenjska železnica tik ob bolnišnici, so se v času splošnega umika bolnikov, ranjencev in invalidov tik pred koncem druge svetovne vojne zaustavljali različni sanitetni vlaki. Vlaki so bili označeni z znakom Rdečega križa2 in vanje so skupaj z zdravstvenim osebjem vstopali ne samo bolniki iz Vojne bolnišnice, temveč tudi bolniki iz drugih ljubljanskih zdravstvenih ustanov, invalidi iz Invalidskega doma in tudi številni civilisti.

V poslopju Vojne bolnišnice ob Zaloški cesti so ležali težki ranjenci. V prvem nadstropju objekta »2B« (gledano z Zaloške ceste gre za skrajno levi objekt) je kot težak ranjenec do novembra leta 1944 ležal tudi J. P V novem poslopju, ki so ga med vojno sezidali Nemci, so zdravili predvsem lažje ranjence.

V Vojni bolnišnici so zdravili predvsem ranjene in bolne vojake, ki so pripadali različnim vojaškim formacijam. Prevladovali so ranjeni in bolni nemški vojaki in slovenski domobranci. Poleg teh so v bolnišnici zdravili tudi številne srbske, hrvaške, ukrajinske, italijanske, grške in druge vojake.³

Raziskavo je bistveno pogojevalo dejstvo, da arhivskega gradiva Vojne bolnišnice v Mostah nismo našli. Navedeno dejstvo ima več pomembnih posledic; neznano je točno število bolnikov, ki so se v času, ki ga obravnava raziskava, zdravili v bolnišnici, neznani ostajajo imena in zdravstveno stanje bolnikov. Le s težavo in v omejenem obsegu je bilo mogoče ugotoviti, kdo in kdaj se je v tistem času umaknil s sanitetnim vlakom ali morebiti tudi s kakšnim drugim prevoznim sredstvom.

O številu bolnikov, kijih je lahko sprejela v zdravstveno oskrbo Vojna bolnišnica, lahko posredno sklepamo na podlagi Statističnega poročila o stanju bolnikov v bolnicah Vojne oblasti IV armade konec maja 1945, kjer je za Centralno vojno bolnico v Mostah (CVB)4 navedeno, da se je meseca maja tam zdravilo 936 bolnikov, medtem ko se je dne 13. junija 1945 v Centralni vojni bolnici zdravilo 1322 bolnikov.s Vojna bolnišnica v Mostah je torej lahko sprejela več kot tisoč bolnikov. Pri oceni števila oseb, ki so jih v tednih in dneh pred koncem vojne zdravili v bolnišnici, se je mogoče opirati samo na približne ocene iz različnih virov. Z gotovostjo lahko rečemo, da je bila Vojna bolnišnica v tem času prezasedena

-------------------

2 Iz številnih pričevanj izhaja, da so bili sanitetni transporti označeni v skladu z zahtevami Ženevske konvencije z dne 27. julija 1929 o izboljšanju položaja ranjenih v vojskah na bojišču. Glej npr. Meršol, str. 263.

3 Grum-Pleško, stc 122.

4 Vojna bolnišnica se je po koncu druge svetovne vojne imenovala Centralna vojna bolnica v Mostah (skrajšano: CVB). 5 AS 1860, Fond PS, fascikel 409, mapa V, Statistično poročilo o stanju pacientov v bolnicah Vojne oblasti IV. Armije koncem maja 1945, stanje v bolnicah Vojne oblasti IV. Armije dne 13. VI. 1945.

Anton Škulj (levo) z neznanim bolnikom pred novim traktom Vojne bolnišnice v Ljubljani

spomlad leta 1945 (fotografijo izročil Franc Stražišar).

 

Dva neznana ranjenca z ožjega Notranjskega (okolica Begunj), spomladi 1945 v Vojni bolnišnici v Ljubljani (fotografijo izročila Binijana Bavdek).

 

 

z bolniki.⁶ Iz Naredbe št. 13 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva za ⁷. marec 1945 je razvidno, da se je v bolnišnicah v Ljubljani v mesecu februarju zdravilo 262 slovenskih domobranskih vojakov.⁷ Večina od njih je bila v Vojni bolnišnici. Nemških bolnikov je bilo verjetno veliko več kot slovenskih. V Vojni bolnišnici pa so ležali tudi številni drugi vojaki: srbski, hrvaški, vlasovci, grški, italijanski idr. Poleg tega so bolniki Vojne bolnišnice ležali tudi v objektih Vojne bolnišnice v Polju (na Studencu), kjer so zdravili

-----------------

6 Glej pričevanje Petra Gačnika.

7 AS 1878, fascikel 16, mapa II, in Mlakar, stc 125.

 

PREMIKI BOLNIKOV OB KONCU VOJNE IN ŽIVLJENSKE USODE RANJENCEV

 

predvsem bolnike z internega oddelka, v sklopu katerega je bil tudi prsni oddelek.⁸ V sklopu Vojne bolnišnice v Mostah je za Bežigradom delovala tudi Bolnišnica za lažje ranjence, ki se je nahajala v prostorih tedanje Četrte gimnazije oziroma današnje bežigrajske gimnazije. Lažji ranjenci, med katerimi je bilo več Slovencev kot Nemcev, so ležali v treh nadstropjih, iz česar lahko sklepamo, da je šlo za večje število bolnikov.⁹ Na ljubljanskem gradu so se nahajali ranjenci, ki so bili na okrevanju.¹⁰ Na ljubljanskem gradu je bila namreč nameščena t. i. rekonvalescentska četa. V sklopu objektov Vojne bolnišnice je bila tudi upravna stavba v prostorih Mladike na Bleiweisovi, danes Prešernovi ulici, ki so ji rekli Licej.

28. aprila 1945 so Nemci v Vojno bolnišnico pripeljali nemške bolnike, ki so jih umaknili iz Zagreba. V tem času je bilo več sanitetnih transportov nemških bolnikov. Del slovenskih domobranskih bolnikov so v tistem času zaradi prostorske stiske v Vojni bolnišnici premestili v Splošno bolnišnico v Ljubljani, v ambulanto na realki v Vegovi ulici v Ljubljani in v prehodno ambulanto na ljubljanskem gradu.¹¹ V prehodno ambulanto na ljubljanskem gradu so tako 28. aprila 1945 iz Vojne bolnišnice premestili ranjenca Petra Gačnika, ki je ležal na oddelku »2F« od 11. aprila 1945.¹² Po navedbah pomožnega bolničarja v Vojni bolnišnici Alojza Zrimška so Nemci v tistem času umaknili večino svojih bolnikov in tudi medicinsko opremo.¹³

Ker je iz Ljubljane odpeljalo več sanitetnih vlakov z bolniki iz ljubljanskih zdravstvenih ustanov, je bilo potrebno v okviru raziskave narediti tudi približno in delno rekonstrukcijo umikov z različnimi sanitetnimi vlaki, kjer se je bilo zaradi pomanjkanja arhivskih pisnih virov mogoče v veliki meri opirati samo na pričevanja neposrednih udeležencev umika. Na ta način nam je uspelo evidentirati štiri sanitetne vlake, ki smo jih poimenovali s kraticami N, D, S in O. Ker seje glavnina bolnikov umaknila z vlakoma N in D, začenjamo prikaz s tema dvema sanitetnima vlakoma.

 

Umik bolnikov, ranjencev in invalidov s sanitetnima vlakoma NN« in »D«

 

Naj najprej na kratko predstavimo sanitetna vlaka N in D.

 

Sanitetni vlak N

Sanitetni vlak N je sestavljala dolga kompozicija vagonov, med katerimi so bili verjetno tudi potniški vagoni. Sanitetni vlak Nje iz Ljubljane odpeljal 5. maja 1945 popoldne. Na vlaku je bilo veliko število nemških bolnikov in nemško zdravstveno osebje in verjetno tudi nekaj slovenskih bolnikov.

 

Sanitetni vlak D

Sanitetni vlak D je sestavljalo večje število zaprtih in odprtih tovornih vagonov. Izpred Vojne bolnišnice je sanitetni vlak D odpeljal v ponedeljek, 7. maja 1945

------------------

8 Glej pričevanje dc Smiljana Trobiša, ki se je v aprilu oziroma maju 1945 zaradi tuberkuloze zdravil v Polju

9 Glej pričevanje A. P, ki je kot medicinska sestra dva tedna delala v Bolnišnici za lažje ranjence za Bežigradom.

10 Glej pričevanje Milana Dularja.

11 Glej pričevanje Petra Gačnika.

12 Glej pričevanje Petra Gačnika.

13 Glej pričevanje Alojza Zrimška.

 

 

zjutraj. Odpeljal je na glavno železniško postajo. Po celodnevnem čakanju na ljubljanskem kolodvoru je sanitetni vlak D nekaj čez peto uro popoldan odpeljal iz Ljubljane. Na sanitetnem vlaku D je bilo najmanj dvesto slovenskih bolnikov, nedoločljivo število nemških bolnikov, slovensko zdravstveno osebje in veliko civilistov.

Prehajamo na opis dogodkov v Vojni bolnišnici v prvih majskih dneh leta 1945. Nemške priprave za umik so 4. maja 1945 med bolniki v Vojni bolnišnici povzročile preplah. Po pričevanju R M. je že tega dne ob polnoči proti glavnemu kolodvoru v Ljubljani odpeljal vlak, ki gaje sestavljalo več kot trideset moderno opremljenih vagonov.¹⁴ Zelo verjetno je bil na njem del nemških bolnikov, ki so se takrat nahajali v Vojni bolnišnici v Mostah.

Nemci so s pripravami za umik začeli zgodaj zjutraj 5. maja 1945. Ob peti uri zjutraj so nemški stražarji grobo prebudili sanitejce in bolničarje ter jim zapovedali naložiti sanitetni vlak. Delali so do osme ure zjutraj in prenašali nemške bolnike. Nato so bolničarje poslali nazaj na oddelke. Ves ostali material so potem na vlak naložili nemški stražarji do 15. ure, tako da v bolnišnici ni bilo več dovolj sanitetnega materiala za oskrbo preostalih bolnikov.¹⁵ Vlak z nemškimi bolniki je popoldne odpeljal izpred Vojne bolnišnice v Mostah.¹⁶ Med slovenskimi bolniki, ki so odšli skupaj z nemškimi, je bil Jože Babič.¹⁷

Domobranski vojaki so v soboto, 5. maja proti poldnevu prinesli posteljnino s Studenca in delno iz Liceja, ker so Nemci odnesli veliko bolniške opreme, tako da je primanjkovalo tudi postelj. Slovensko osebje je zasilno uredilo razmere in v Vojni bolnišnici je zaradi odhoda Nemcev zavladalo olajšanje.l8 Med najbolj verodostojne zapise o dogodkih, ki so povezani z umikom ranjencev in bolnikov, sodi prispevek zdravnika dr. Valentina Meršola, ki se je skupaj z družino nahajal na enem od sanitetnih vlakov (to je bil vlak D) in je natančno opisal omenjene dogodke. Dr. Meršol potrjuje pravilnost časovnega termina umika nemških bolnikov in zdravstvenega osebja iz Vojne bolnišnice, saj navaja, da so 5. maja 1945 Nemci s sanitetnim vlakom 19 odpeljali svoje bolnike iz Vojne bolnišnice v Mostah.20 Bolničar Alojz Zrimšek se tako spominja, da so tega dne večino bolnikov že umaknili iz Vojne bolnišnice in da je v bolnišnici ostalo še kakšnih 200 slovenskih domobranskih bolnikov. Najtežje bolnike, ki niso bili primerni za transport, so premestili v Splošno bolnišnico na Zaloški cesti v Ljubljani.²¹

Dr. Valentin Meršol je 6. maja 1945 na pokrajinski upravi izvedel, da je bil še za isti večer načrtovan odhod vlaka s slovenskimi domobranskimi bolniki na Koroško.22 Slovenski vojaki so 6. maja zjutraj prenesli slovenske težke ranjence:

--------------------------

14 F. M., str. 55. 15 F. M., str. 56.

16 Grum- Pleško, stc 122. Glej tudi pričevanje Ivana Žagarja, ki se iz tistih dni spominja kar treh sanitetnih vlakov, ki so stali na glavni železniški postaji v Ljubljani. Zaveza, št. 31.

17 Glej pričevanji Antona Babiča in E B., glej sliko v seznamu. Sanitetni transport na katerem je bil Jože Babič, so pred mejo prestregli in Jožeta, kljub temu da se je izdajal za Nemca, vrnili v Škofove zavode v Šentvidu. Jože Babič je polbratu s katerim sta se srečala v Škofovih zavodih sredi meseca junija, pripovedoval, da je bil njihov transport zajet. Nemce so pustili na miru, medtem ko so slovenske domobranske bolnike pobili na samem kraju Njega niso ubili, ker je bil takrat še med Nemci in imel oblečeno nemško bluzo. Jožeta Babiča je 3l. avgusta 1945 zadnjič videl njegov polbrat v Škofovih zavodih.

18 F. M., str. 56.

19 Sanitetni vlak z nemškimi pacienti, ki je iz Vojne bolnišnice odpeljal 5. maja 1945, označujemo kot vlak »N«. (op. ur.) 20 Meršol, str. 261.

21 Glej pričevanje Alojza Zrimška. Glej tudi E M., str. 56. 22 Meršol, str. 261.

 

 

 

trebušne, hrbtenične, s prsnimi streli, s težkimi zlomi in prestrelinami v Splošno bolnišnico. V skupini teh težkih ranjencev je bil med drugimi tudi Jože Gačnik.23 V Splošno bolnišnico na Zaloški cesti v Ljubljani so iz Vojne bolnišnice skupaj z drugimi bolniki premestili tudi Jožefa Zorka iz Župeče vasi, ki je bil nepremičen ranjenec.24 Znano je tudi to, da je bilo v skupini bolnikov, ki so bili premeščeni v Splošno bolnišnico, tudi pet ranjencev, ki so bili ranjeni v glavo.25 Prenos ranjencev je bil končan pred poldnevom. Pravilnost navedb potrjujejo vpisi bolnikov v matično knjigo Splošne bolnišnice v Ljubljani, iz katere je razvidno, da je bilo 5. maja 1945 sprejetih šestnajst bolnikov in 6. maja 1945 dvanajst težkih bolnikov iz vrst domobranskih vojakov.²⁶

E M. je ležal na oddelku 11A Vojne bolnišnice in spominja se joka, vzdihovanja in tarnanja bolnikov. Po kosilu je prišel na njegov oddelek dr. Iglič, ki je od sanitejcev in bolničarjev zahteval, da bi prevezali tudi ranjence na oddelku 11F. Ti so se mu uprli in dr. Iglič je iz protesta odšel iz bolnišnice. F. M. je razposlal sanitejce in bolničarje po vseh oddelkih na previjanje, razen na oddelek 11C, ki je odpotoval s sanitetnim transportom, na katerem so bili večinoma srbski bolniki. Komaj so začeli z delom, so prejeli odredbo zdravnika dr. Staneta Graparja, da naj vse pospravijo in pripravijo za sanitetni transport domobranskih bolnikov. Do 10. ure zvečer naj bi prispelo 10 vagonov. Ob 9. uri zvečer je bilo vse pripravljeno za transport. Noč je osebje z ranjenci prebilo na prostem. V bolnišnici so ostali samo hrvaški bolniki, vendar E M. ne ve, kakšna je bila njihova usoda.²⁷

Kot posebno skupino v raziskavi obravnavamo tudi invalide. Ugotovili smo, da so se s sanitetnimi vlaki organizirano umikali tudi invalidi iz Ljubljane, kot tudi iz drugih krajev Slovenije, denimo iz Novega mesta. Iz Invalidskega doma v Ljubljani so 6. maja v Vojno bolnišnico z vozovi lojtrniki pripeljali skupino vojnih invalidov. Invalidski dom v Ljubljani je bil odprt v nedeljo, 15. aprila 1945, nahajal se je v hiši, ki stoji danes na Primorski ulici št. 8.²⁸

V skupini vojnih invalidov, ki so se umaknili iz Invalidskega doma, so bili: Albin Janež - Andrejcev, Anton Mihelič, Anton Vesel, M. F. in verjetno tudi France Petrič. Vsi so vstopili na saniteni transport pri Vojni bolnišnici. Po pripovedovanju enega od preživelih invalidov so sanitetni vlak sestavljali visoki tovorni vagoni brez streh in nekaj nizkih tovornih vagonov. Omenjeni sanitetni vlak, na katerem je bila ta skupina vojnih invalidov, je na Gorenjskem prehitel vlak z nemškimi ranjenci in sanitetnim osebjem. Na nemškem sanitetnem vlaku je bil zdravnik dr. Kurt Jung.²⁹

Poleg invalidov iz Invalidskega doma v Ljubljani so na sanitetne vlake vstopili tudi drugi invalidi, ki so se umikali iz različnih krajev Slovenije skozi Ljubljano. Med njimi je bil tudi Alojz Gašperič, po domače Cepčev. Ob koncu vojne je bil pod zaščito v Novem mestu. Iz Novega mesta so invalide prepeljali s kamionom v Ljubljano. Alojza Gašperiča je 6. ali 7. maja 1945 v Biški vasi na cesti čakal

----------------------

23 E M., str. 56. Glej tudi pričevanje Anice Kovačič. 24 Glej pričevanji Terezije Mulej in Marije Kalin. 25 E M., str. 56.

26 AS 425 (SBL), Matična knjiga, leto 1945. 27 F M., str. 57.

28 Slovensko domobranstvo, št. 17, april 1945. 29 Glej pričevanje M. E

 

 

njegov sin Jože, s katerim sta se pozdravila in kateremu je oče takrat izročil svoje bergle. Sin se spominja, da je bil oče na pokritem domobranskem kamionu, na katerem je bilo polno ranjencev.³⁰ Iz Novega mesta seje z drugimi invalidi umaknil tudi Ladislav Mirko Žagar.³¹

France Zevnik se je z vozom umaknil iz domače vasi in vstopil na sanitetni vlak pri Vojni bolnišnici v Ljubljani.³² Poleg navedenih invalidov so na sanitetni vlak vstopili tudi: Jože Rupnik, Ignac Boben, Stanko Ponikvar,33 Jakob Mavec in Anton Zamida.

Del nedeljskih dogodkov v Vojni bolnišnici je znan tudi iz pričevanja Andreja Lovšeta, ki je tega dne v bolnišnici obiskal svojega težko ranjenega sina Filipa. Višji narednik Kukovica je Andreja Lovšeta prosil, da bi spremljal umik ranjencev, bolnikov in invalidov v Celovec. Na sinovo prošnjo je Andrej Lovše ostal v bolnišnici in prevzel službo pomočnika intendanta. Spominja se, da so okrog 6. ure dobili nalog izprazniti skladišče in se, namesto ob 6. uri zvečer, pripraviti za transport ob 6. uri zjutraj. Ranjenci so zato celo noč čakali ob progi.³⁴

V ponedeljek, 7. maja 1945 je okrog pete ure zjutraj na železniški tir pred Vojno bolnišnico v Mostah v Ljubljani pripeljal sanitetni vlak D.35 Nanj so hitro naložili slovenske bolnike in preostali del nemških bolnikov. R M. ocenjuje, da je bil vlak D naložen vsaj do sedme ure zjutraj. Sanitetni vlak naj bi bil takoj odpeljal proti glavnemu ljubljanskemu kolodvoru in tam ostal čez dan. E M. in drugi bolniki so trpeli zaradi sončne pripeke, saj so bili v odprtem vagonu. Vsaj trije vagoni so bili razcefrani zaradi eksplozij minskih teles in bomb. Med čakanjem na glavni železniški postaji so prejeli nekaj hrane. Vlak je odpeljal naprej popoldne, dvajset minut čez pet. Dobre pol ure je stal v Šiški in nato odpeljal do Št. Vida, kjer je kontrola izločala civiliste. Vlak D je nato odpeljal skozi Medno, zvečer skozi Medvode, naprej proti Škofji Loki in se ustavil pred kranjskim kolodvorom okoli desete ure zvečer, kjer ga niso hoteli niti sprejeti, niti pustiti skozi. Na zahtevo vodstva transporta so vlak za dobro uro porinili v Žabnico, nato pa je odpeljal v Kranj na postajo, kjer je ostal čez noč.³⁶

Podobno opisuje dogodke v zvezi s sanitetnim vlakom D tudi Andrej Lovše. Ob šesti uri zjutraj so bolnike naložili na sanitetni vlak. Ob osmi uri dopoldne je sanitetni vlak odpeljal na glavni kolodvor, kjer je čakal na odhod do pol šeste ure zvečer. Okrog devete ure zvečer je vlak pripeljal do Kranja, kjer je bila postaja zasedena, zaradi česar je vlak čakal pred postajo. Nato je pripeljal vlak iz smeri Ljubljane, zaradi katerega je sanitetni vlak D vendarle moral odpeljati na postajo.³⁷

Ker na odseku dolenjske železniške proge ob Vojni bolnišnici verjetno ni bilo mogoče naenkrat prenesti bolnike v vse vagone posamezne kompozicije, je zelo mogoče, da se je moral vlak premakniti naprej po progi, da so lahko na vlak prenašali nove bolnike. Zelo verjetno je tudi, da je prvi del kompozicije vagonov

---------------------

30 Glej pričevanje Jožeta Gašperiča.

31 Glej pričevanje Marije Magdalene Žnidaršič. 32 Gtej pričevanje Jožeta Zevnika.

33 Glej pričevanje Marije Mazi in sliko v seznamu. 34 Ižanec 4, stc 9.

35 Sanitetni vlak s slovenskimi domobranskimi ranjenci in delom nemških ranjencev, ki je iz Vojne bolnišnice odpeljal 6 maja 1945,označujemo kot vlak »D« (op. ur.).

36  E M., str. 58. 37 Ižanec 4, stc 9.

 

30

 

 

sanitetnega vlaka D odpeljal izpred Vojne bolnišnice na glavni ljubljanski kolodvor dopoldan, medtem ko so zadnji umikajoči se bolniki pri Vojni bolnišnici vstopili na morebitno kompozicijo vagonov, ki so jo šele popoldne odpeljali na glavno železniško postajo in jo tam po vsej verjetnosti priključili kompoziciji vagonov sanitetnega vlaka D, ki je čez dan stala na železniški postaji. To je lahko bil eden od glavnih razlogov za skoraj celodnevno čakanje sanitetnega vlaka D na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Bolnik Peter Gačnik je 7. maja odšel iz Splošne bolnišnice, namesto da bi šel na sanitetni transport, kamor so ga nameravali poslati. Del bolnikov je na sanitetni vlak prišel tudi iz Splošne bolnišnice.38 Mogoče je, da so na vagone, ki so verjetno med zadnjimi odpeljali izpred Vojne bolnišnice, naložili prav omenjene bolnike iz Splošne bolnišnice. Iz matične knjige Splošne bolnišnice v Ljubljani je razvidno, da je 7. maja 1945 bolnico zapustilo 21 bolnikov iz vrst domobranskih vojakov.³⁹ Nepojasnjena ostajajo tudi vprašanja, kako in kdaj so se umaknili bolniki iz vojne ambulante na realki in iz Bolnišnice za lažje ranjence za Bežigradom. Po vsej verjetnosti se je del teh bolnikov umaknil skupaj z enotami, nekaj jih je šlo na enega od vlakov, nekateri pa so ostali v Ljubljani ali odšli proti domu.

Sanitetni vlak D je torej ves dan stal na ljubljanskem glavnem kolodvoru na slepem tiru, kjer je Angela Oražem, por. Gale na enem izmed vagonov med bolniki našla svojega brata Franca Oražma. Priča se spominja, da je sanitetni vlak s postaje odpeljal v večernih urah.⁴⁰ Sanitetni vlak D je odpeljal iz Ljubljane preko Medvod, vendar se je nato vrnil v Medvode in tam ostal nekaj časa.⁴¹ Na sanitetnem vlaku D so bili poleg slovenskih domobranskih bolnikov tudi nemški bolniki, ki so ležali v vagonih na začetku kompozicije. V vagonu, kjer je bil J. P, so bili tudi dr. Valentin Meršol z družino, sestri Kristina in Jelka Mrak, Helena in Magda Dolničar.⁴² V tem vagonu je bilo tudi okoli 20 civilnih beguncev. Bolniki so ležali na slami, nekateri so imeli tudi žimnice. V posameznem vagonu je bilo od 20 do 25 bolnikov. Na vlaku je bilo tudi več sto civilnih slovenskih beguncev.⁴³

V torek, 8. maja 1945 zjutraj je sanitetni vlak D pripeljal na postajo v Kranj in tam ostal nekaj časa. Del civilnih beguncev je v Kranju zapustilo vlak in nadaljevalo pot proti Tržiču, Ljubelju in Borovljam. V Kranju so od sanitetnega vlaka D odklopili nekaj vagonov.⁴⁴ Na enem od njih so bili starši sester Mrak. Proti Lescam so nadaljevali pot preostali vagoni. Vlak D je z 8. maja na 9. maj prenočil na neki postaji pred Kranjem in se je, po mnenju dr. Meršola, mogoče premaknil celo do Medvod.⁴⁵

Zgodaj zjutraj v sredo, 9. maja 1945 je sanitetni vlak D odpeljal naprej proti Podnartu. Sanitetni vlak D je nato dohitel sanitetni vlak N, tako da sta se v sredo zjutraj na postaji v Podnartu oba sanitetna vlaka združila v en sam vlak. Sanitetni vlak ND⁴⁶ je po združitvi sestavljalo okoli 60 vagonov. Zato se je vlakovna

---------------

38 Glej pričevanje Petra Gačnika.

39 AS 425 (SBL), Matična knjiga, leto 1945. 40 Glej pričevanje Angele Oražem, por. Gale. 41 Meršol, stc 262.

42 Glej pričevanje J. P 43 Meršol, stc 260.

44 Glej pričevanje Kristine Mrak, por. Krek, ki ocenjuje, da je bilo odklopljenih 6 do 7 vagonov. 45 Meršol, stc 263.

46 Kompozicija sanitetnega vlaka, ki je nastala z združitvijo vlaka N in vlaka D v nadaljnjem besedilu označujemo kot vlak ND (op. ur.).

 

 

kompozicija lahko premikala le počasi. Sanitetni vlak D, ki ga je vodil dr. Stane Grapar, je v Podnartu prehitel sanitetni vlak S,⁴⁷ kije stal na postaji. Sanitetni vlak S je, po pripovedovanju Ivana Kralja, prehitel tudi sanitetni vlak z nemškim osebjem iz vojaške bolnišnice.⁴⁸ V Podnartu je sanitetni vlak ND stal kakšno uro. Nato se je sanitetni vlak ND večkrat premikal naprej in nazaj, po Meršolovi oceni mogoče celo dvakrat nazaj do Medvod. Za postajo Otoče so na sanitetni vlak ND, ki je bil označen z znaki Rdečega križa, streljala letala⁴⁹ Vlak je stal na visokem nasipu in tisti, ki so to lahko storili, so šli z vlaka in iskali zaklonišče v bližnji okolici. F. M. se spominja, da seje malo pred 10. uro sanitetni vlak ND pomaknil do Savskega mosta, kjer je čakal približno 2 uri. Nato so sanitetni vlak ND počasi potegnili čez most in še 100 m dalje, nakar je začelo nad vlakom krožiti letalo.⁵⁰ Sanitetni vlak ND je nato še isti dan odpeljal naprej skozi Radovljico in se ustavil na radovljiškem polju pred Lescami pred rdečim signalom na signalni napravi. Ustavil se je na kraju, kjer je bilo »Meršolovo polje« - približno 1000 metrov od »Tinove čuvajnice«⁵¹ Sanitetni vlak ND je pred večerom zapeljal na postajo Lesce in tam prenočil.⁵²

Kakor navaja Vidic, so 9. maja zvečer partizani zasedli Radovljico.⁵³ Po pričevanju Andreja Lovšeta naj bi že od pol štirih zjutraj 9. maja (verjetno 10. maja, op. ur.) potekal spopad med partizani in vlasovci, kije trajal celo dopoldne. Partizani so se bližali postaji Lesce, sanitetni vlak ND pa je odpeljal proti Jesenicam. Ker je bila postaja Žirovnica že zasedena, je vodstvo sanitetnega vlaka ukazalo umik. Andrej Lovše je prosil poročnika Ivana Korošca, da je vodil umik proti Radovljici. V vlaku so pustili vse težke ranjence, bilo jih je šestinpetdeset, med njimi je bil tudi njegov sin Filip Lovše. Vodstvo vlaka je prevzel nemški stotnik. Na sanitetnem vlaku so z ranjenci ostali: sestri Kristina in Jelka Mrak, J. Jenko, bolničarka Marija in še ena med. sestra.54 Vidic opisuje, da je 10. maja pred Radovljico prispel tovorni vlak, na katerem je bilo »mnogo Nemcev, vlasovcev, ustašev in belogardistov«. Ustavil seje pred kratkim predorom, 150 metrov pred železniško postajo. Vlasovci in Nemci naj bi se okoli pol sedme ure zjutraj v vojaškem razporedu bližali postaji. V Radovljici so ostali kaki dve uri, nato pa je omenjeni tovorni vlak odpeljal proti Jesenicam.⁵⁵ Vidic tudi omenja, da sta na Jesenice za navedenim tovornim vlakom pripeljala še »dva vlaka, polna nemške in kvizlinške vojske«, ki naj bi bila zajeta na Jesenicah.⁵⁶

Sanitetni vlak ND je 10. maja 1945 zjutraj počasi odpeljal s postaje v Lescah proti Žirovnici. Ko je vlak zelo počasi peljal po ovinku že izven Lesc, je prišel do dr. Valentina Meršola v vagon glavni zdravnik dr. Stane Grapar in mu povedal, da je od glavnega nemškega zdravnika izvedel, da so se Nemci in partizani dogovorili,

--------------

47 Glej razdelek o sanitetnem vlaku S spodaj. 48 Glej pričevanje Ivana Kralja.

49 Meršol, str. 263. 50 E M., str. 58.

51 Meršol, stc 262 . 52 Meršol, str. 263.

53 Vidic, str. 488-491. 54 Ižanec 4 stc 9-10.

55 Primerjaj izpovedi prič, ki so bile na sanitetnem vlaku S, v razdelku o sanitetnem vlaku S Priče izpovedujejo, da je bil sanitetni vlak zajet 11. maja ob treh popoldne pred tunelom pred železniško postajo v Radovljici. Zelo nejasno je, kateri naj bi bil tovorni vlak, ki ga omenja Vidic.

56 Vidic, str. 488-491.

 

 

da bodo v Žirovnici vsi Slovenci in domobranci zajeti, medtem ko so Nemcem dovolili pot naprej proti Jesenicam in na Koroško. Dr. Meršol je z dr. Graparjem odšel do glavnega nemškega zdravnika, ki je imel čin polkovnika in je bil v živinskem vagonu približno tri vagone za vagonom, kjer je bila družina dr. Meršola, bolj pri koncu kompozicije. Nemški zdravnik je dr. Meršolu potrdil, da je informacija resnična in ga prosil, da naj ne ukrepajo, ker bodo drugače partizani tudi njim preprečili prost prehod. Dr. Meršol je nato skočil s počasi vozečega vlaka, ki je že bil prevozil cesto Lesce-Bled, in tekel proti dvema lokomotivama, ki sta vlekli kompozicijo. Približno štiri vagone pred lokomotivama je na ploskem odprtem tovornem vagonu videl dr. Janeza Janeža, ki je prevezoval ranjence. Na klic dr. Meršola je tudi dr. Janež skočil z vlaka. Dr. Meršol mu je hitro orisal situacijo in skupaj sta tekla naprej in skočila na lokomotivo. Na lokomotivi so bili slovenski strojevodja in dva nemška vojaka. Ne ozirajoč se na nemška vojaka je dr. Meršol zahteval od strojevodje: »Želimo, da vlak ustavite in ga vrnete v Lesce. Vemo, kaj nas čaka na Jesenicah. Nas je na vlaku veliko in želimo v Lescah iti svojo pot.«57 Strojevodja je brez ugovorov pokimal in tudi nemška vojaka nista ugovarjala. Strojevodja je nato vlak ustavil in ga 10. maja dopoldne pripeljal nazaj v Lesce. Sanitetni vlak ND je zatem zapustila večina civilistov in tistih bolnikov, ki so mogli hoditi. V koloni so odšli v smeri Radovljice, Brezij, Ljubnega, Podbrezja, Kovorja, Tržiča, Ljubelja, Borovelj do Vetrinja.

Ocene o številu bolnikov, ki so ostali na sanitetnem vlaku ND, se razlikujejo. Dr. Meršol ocenjuje, da je na vlaku ostalo kakih 80 težkih ranjencev oziroma bolnikov in da je skupno število bolnikov, ki so ostali na vlaku, okrog 150. Podobno oceno je dal tudi bolničar Alojz Zrimšek, ki ocenjuje, da je na vlaku ostalo okrog 150 do 160 bolnikov.⁵⁸ Jelka Dolinar, por. Mrak, ki je ostala z bolniki na vlaku, ocenjuje, da je v vagonih ostalo od 120 do 130 ranjencev oziroma bolnikov.⁵⁹ S sestro Kristino se spominjata, da so ranjence prešteli, bilojihje 120. Spremljevalcev, ki so ostali z njimi, je bilo devet.⁶⁰ Andrej Lovše, katerega sin je ostal med težkimi ranjenci oziroma bolniki na sanitetnem vlaku, navaja samo število težkih bolnikov, ki so ostali na vlaku, bilo jih je šestinpetdeset.⁶¹

R M. opisuje, da je po tistem, ko so prejeli odredbo vodstva transporta, da naj vlak zapusti, kdor more, najprej ostal na vlaku skupaj s kuratom Jenkom, duhovnikom Feliksom Zajcem, medicinsko sestro Marijo P (Popit, op. B. I.), Štefko Z. (Zalokar, op. B. I.) in še štirimi sestrami, ki so pomagale ranjencem. Vendar je nato zapustil transport skupaj z drugimi, ki so lahko hodili in odšli v smeri proti Brezjam in Tržiču.⁶² Na sanitetnem vlaku ND je z bolniki ostala Magda Dolničar, por. Košuljandić. Ko so bolniki videli, da drugi odhajajo, so postali panični. Duhovnik Janez Jenko je vsem bolnikom in osebju na vlaku dal vesoljno odvezo. Med tistimi, ki so tudi ostali z ranjenci, so bili: bogoslovec Feliks Zajec,⁶³ sedem spremljevalk, bolničar in bogoslovec Franc Mikunda, ⁶⁴

---------------------

57 Meršol, str. Z64-265.

58 Glej pričevanje Alojza Zrimška.

59 Glej priđevanje Jelke Dolinar roj. Mrak. 60 Mrak, stc 33.

61 Ižanec 4, str. 10. 62 E M., str. 58-59.

63 Pust et. al. (ured.), stc 199, glej tudi pričevanje Ivana Merlaka.

64 Pust et. al. (ured.), stc 326.

 

 

Marijan br. Ksaverij Pavločič,65 medicinski sestri Marija Popit in A. P. ter zdravnik dr. Stane Grapar. Čez nekaj časa je vlak odpeljal proti Jesenicam. V prvih vagonih so bili nemški ranjenci. Partizani so na Jesenicah pregledali vagone in odklopili vagone z domobranskimi ranjenci. Popoldne so jih prepeljali na Blejsko Dobravo.⁶⁶ Civilisti so morali na Jesenicah zapustiti vlak. Z njimi je iz vlaka izstopil tudi ranjenec Milan Dular, ki je v Ljubljani vstopil na sanitetni vlak s skupino ranjencev, ki so okrevali na ljubljanskem gradu.⁶⁷

Stražarje Milana Dularja poslal v nemški vagon, na katere ga je kasneje vstopil še neznani lažje ranjeni slovenski domobranec. Vlak z nemškimi ranjenci je odpeljal proti Italiji, Milan Dular pa se je na ta način uspel rešiti. ⁶⁸

Sanitetni vlak D je v petek, 1l. maja 1945 prenočil na postaji na Blejski Dobravi. Zdravniško oskrbo za ranjence je prevzela A. P, ki se spominja, da so najtežji in nepremični ranjenci ležali v treh ali štirih vagonih. Na postajo je prišel jeseniški zdravnik dr.Čeh, h kateremu je A. P potem večkrat odšla po sanitetni material.⁶⁹

Vlak D je 12. maja 1945 odpeljal s postaje na Blejski Dobravi najprej na Jesenice in nato v Škofjo Loko, kjer vojaki niso pustili, da bi ljudje ranjencem prinesli vodo in hrano. V Medvodah so bolnike prenesli na kamione, ker je bil razrušen most čez reko Savo. Bolnike so nato odpeljali v Ljubljano v Vojno bolnišnico v Moste. Verjeten prihod vrnjenih bolnikov in osebja v Vojaško bolnico Moste je nekje med 12. in 16. majem 1945. Namestili so jih v nizke lesene barake, velike okoli 10 x 20 m. Ko so v barake prišli bolniki, ki jih je spremljala A. P , so bili v barakah že drugi bolniki iz drugih vagonov in vlakov. Barake v Vojni bolnišnici so bile do konca zasedene z bolniki.70 Bolnike s sanitetnega vlaka D, ki so bili nameščeni v barakah v Vojni bolnišnici, so po prihodu prevezali partizanski zdravniki. Magda Dolničar, por. Košuljandić je bila kot civilna spremljevalka v prostoru ene od barak sama z ranjenimi bolniki.⁷¹

            Na binkoštno soboto, 19. maja 1945 so večji del ranjencev, bolnikov in invalidov iz barak v Vojaški bolnišnici v Mostah odpeljali v taborišče v Škofovih zavodih v Št. Vidu. Tisti, ki so lahko hodili, so morali iti peš. Ranjence so ločili od spremljevalnega zdravstvenega osebja, ki so ga zaprli v veliko sobo v prvem nadstropju na desni strani, ki je bila obrnjena proti pročelju. Po oceni sester Mrak so takrat v Škofove zavode s kamionom pripeljali od 50 do 60 ranjencev.⁷² V ponedeljek, 21. maja 1945 ali naslednjega dne je Magda Dolničar, por. Košuljandić z okna Škofovih zavodov videla, da so na dvorišče pripeljali nove ranjence. Na dvorišču je stal tovornjak in ranjence so kot polena metali s tovornjaka na tla. Takrat je ranjence videla zadnjič.⁷³

V Škofove zavode je 8. junija ponoči prispel Jože Vesel, ki je bil zajet v Borovljah. Skupina, s katero so ga vrnili, je štiri dni preživela na prostem in

-----------------

65 Pust et. al. (ured.), str. 347.

66 Glej predavanje Magde Dolničar Košuljandić in pričevanje Milana Dularja.

67 Milan Dular se spominja, da so verjetno vstopili na zadnji sanitetni vlak, ki seje umikal iz Ljubljane. Domnevamo, da je zelo verjetno šlo za sanitetni vlak D. Glej pričevanje Milana Dularja.

68 Glej pričevanje Milana Dularja. 69 Glej pričevanje A. P

70 Glej pričevanje A. P

71 Glej pričevanje Magde Dolničar Košuljandić. 72 Mrak, str. 35.

73 Glej pričevanje Magde Dolničar Košuljandić.

 

 

spominja se, da je takrat, verjetno tretjega dne bivanja na prostem (okoli 11. junija), videl, da je v Škofove zavode pripeljal tovornjak, na katerem je bilo kakšnih 20 bolnikov oziroma ranjencev. Noge so jim štrlele iz kamiona. Štiri do pet ranjencev je stalo na kamionu in zaradi pretepanja naj bi bili čisto črni v obraz. Oficir iz Škofovih zavodov je govoril s šoferjem in spremljevalcem, potem je kamion obrnil in odpeljal.⁷⁴

9. ali 10. junija 1945 je v Škofove zavode prispela Angela Hrovat, ki je tam videla, kako naj bi iz bolnišnice pripeljali bolnike oziroma ranjence. V Št. Vidu so bili v neki dolgi sobi, levo od glavnega vhoda, kapele in na levi strani dvorišča ranjenci iz sanitetnega vlaka že kake tri tedne ali mesec dni. Takoj, ko je prišla v Škofove zavode, je videla moža svoje sestre Franca Mikliča, ki je bil kot ranjenec na sanitetnem vlaku. Bolnike, ki so jih pripeljali iz bolnišnice, so namestili v sobo blizu stranišč, kije bila na nasprotni stani dvorišča kot soba, v kateri so bili bolniki iz sanitetnega vlaka. Potem so vse bolnike odpeljali skupaj (tiste iz bolnišnice tretji dan po njihovem prihodu) in tudi hrvaške domobrance z družinami, ki so imele veliko otrok. Govorilo seje, da jih vozijo proti Kočevskemu Rogu.⁷⁵

Dr. Smiljana Trobiša so pripeljali v Škofove zavode 1l. maja popoldne in spominja se, da so po nekaj tednih tja pripeljali tudi ranjence. S kamioni so jih pripeljali do vhoda in dr. Trobiš, kije kot medicinec delal v tamkajšnji ambulanti, je pomagal nositi težke ranjence, ki so bili v izredno slabem zdravstvenem stanju. Bilo jih je več deset. Prenesli so jih v sobo v pritličju in položili na tla. Ranjenci so v Škofove zavode prihajali postopoma.⁷⁶

Zdravniško in pomožno osebje s sanitetnega vlaka D: zdravnik dr. Stane Grapar, zdravnik dr. Valentin Meršol, zdravnik dr. Janez Janež, medicinska sestra Marija Popit, medicinska sestra A. P, verjetno tudi sanitejec Pavle Čibej.

Med ranjenci, bolniki in invalidi z vlaka D so preživeli J. P., Ivan Korošec,

Milan Dular idr.

Prehajamo na prikaz sanitetnega vlaka »S«.

 

 

Umik bolnikov, ranjencev in invalidov s sanitetnim vlakom "S"

Sanitetni vlak S

V nedeljo, 6. maja 1945 popoldne je iz Vojne bolnišnice v Mostah v Ljubljani odpeljal sanitetni vlak, na katerem so bili večinoma srbski bolniki in tudi manjši del slovenskih domobranskih bolnikov." Med njimi so bili bolniki iz oddelka 11C Vojne bolnišnice. Sanitetni vlak S je sestavljalo od 5 do 10 živinskih vagonov.

Neki srbski kapetan je R M. v nedeljo ob osmi uri povedal, da naj pripravijo vse srbske vojake za umik do desete ure. R M. in bolničar Vilko sta zasilno prevezala srbske ranjence za umik. Do desete ure so Srbi prenesli svoje ranjence pred bolnišnico za umik. Na železniški tir na Zaloški cesti pred Vojaško bolnico je

----------------

74 Glej pričevanje Jožeta Vesela. 75 Glej pričevanje Angele Hrovat.

76 Glej pričevanje dr. Smiljana Trobiša.

77 V nadaljnjem besedilo sanitetni vlak, na katerem je bila večina srbskih in del slovenskih bolnikov, označujemo kot vlak S (op. ur.).

 

 

sanitetni vlak pripeljal ob 15. uri. Na odhod s srbskimi bolniki so se pripravljali tudi slovenski častniki, med katerimi je bil denimo poročnik Pirnovar.⁷⁸ Med ranjenci, ki so bili na sanitetnem vlaku S, je bil tudi Ivan Kralj, ki ocenjuje, da je sanitetni vlak sestavljalo od sedem do deset vagonov, medtem ko Rozalija Bajec ocenjuje, da je imel vlak okoli pet vagonov. Vlak so sestavljali izključno živinski vagoni, po tleh vagonov pa je bila samo slama.⁷⁹

Sanitetni vlak S je iz Ljubljane odpeljal pozno popoldan. Rozalija Bajec je bila na vlaku S kot spremljevalka bolnikov. Ko je vstopila na vlak pri Vojni bolnišnici,je bil vlak že naložen s samimi težkimi ranjenci. Vlak je takoj odpeljal proti Gorenjski in se ni ustavil na kolodvoru v Ljubljani, ter še isti dan odpeljal do Kranja.⁸⁰ Na sanitetnem vlaku S je bilo od 7 do 11 deklet, ki so skrbele za ranjence, in samo eden nemški zdravnik.

Nuša Kompare-Kolman je prav tako spremljala bolnike na sanitetnem vlaku S. Z vlaka se spominja slovenskih ranjencev Ivana Kralja in Iva Erznožnika, večjega števila srbskih ranjencev in enega ustaša. Od osebja so bili na vlaku: Jože Benčina, tri sestre Šebenik (Marija, Ančka in Rozi), Roža Bajec, Marica Govekar, Petja Bergant, Slavka Remškar, Albina Jančar in Ela Kompare.⁸¹

Sanitetni vlak S je v ponedeljek, 7. maja 1945 odpeljal iz Kranja proti Podnartu, vendar se je vlakovna kompozicija pretrgala, zaradi česar so morali dva do tri dni čistiti pot.⁸² Vlak S, kije stal v Podnartu,je 9. maja 1945 prehitel vlak D, ki gaje vodil dr. Stane Grapar. Prehitel gaje tudi sanitetni vlak N z nemškim osebjem iz Vojne bolnišnice, ki se je, po navedbah dr. Valentina Meršola, v Podnartu združil s sanitetnim vlakom D.⁸³

Sanitetni vlak S je 11. maja 1945 pripeljal do Globokega, kjer je bil zajet s strani jugoslovanskih hercegovskih vojakov. Vlak so najprej obkolili in okoli treh popoldne zajeli pred tunelom pred Radovljico.⁸⁴ Po zajetju so sanitetni vlak najprej oropali. Nato so bolniško osebje postavili v vrsto na jasi in ga ob treh popoldne hoteli postreliti. Priče se spominjajo tudi surovega ravnanja z nekim nemškim zdravnikom, ki je bil tam ubit ter pokopan na jasi pri Globokem, na levi strani neke barake.⁸⁵ Vlak so nato premaknili na postajo v Radovljico. S sanitetnega vlaka S se ni nihče še pred zajetjem umaknil in odšel na Koroško, ker so bili na njem samo težki in nepremični bolniki.

Zdravstveno osebje s sanitetnega vlaka S so ločili od bolnikov in jih peš napotili v Radovljico, kjer so jih prevzeli domači terenci. Na vlaku je z bolniki ostala samo Ela Kompare. Zdravstveno osebje je moralo prvo noč prenočiti v nekem hlevu. Namestili so jih v barakah, kjer danes stojijo radovljiški t. i. »vila bloki«. Bolniki so bili najmanj eno noč v vagonu sami.⁸⁶ Nato so zdravstveno osebje premestili v sodnijske zapore, kjer so bili od pet do sedem dni.⁸⁷ Vojaški

----------------------

78 F. M., str. 56.

79 Glej pričevanja Ivana Kralja, Rozalije Bajec in Nuše Kompare-Kolman.

80 Glej pričevanji Ivana Kralja in Rozalije Bajec.

81 Glej pričevanje Nuše Kompare-Kolman. 82 Glej pričevanje Ivana Kralja.

83 Glej pričevanje Ivana Kralja in Meršol, str. 261.

84 Glej pričevanji Ivana Kralja in Nuše Kompare-Kolman.

85 Glej pričevanji Nuše Kompare-Kolman in Rozalije Bajec.

86 Glej pričevanje Ivana Kralja.

87 Glej pričevanje Nuše Kompare-Kolman.

 

 

hercegovski zdravnik je zadnje dni bivanja v zaporih ustregel prošnji zaprtih deklet, da bi bolnikom, ki so bili sami in brez zdravstvene oskrbe, odnesle vodo in povoje. Odšle so do bolnikov, ki so bili še vedno v vagonih. Vsi bolniki so bili takrat še živi. Drugi dan so zdravstveno osebje razporedili na različna dela. Nuša Kompare je delala v graščini (danes je tam tudi Čebelarski muzej) v Radovljici, od koder je konec meseca junija opazovala zvezane hrvaške ujetnike z družinami (žene, otroci, dojenčki), ko so jih vodili mimo graščine proti reki Savi. Stala je pri oknu, po zatrjevanju naj bi jih naštela šeststo.

Ranjence oziroma bolnike iz sanitetnega vlaka S so verjetno nekaj dni po 12. maju 1945 prepeljali v šolo v Lesce,88 kamor so jih odpeljali ponoči. Rozalija Bajec, ki je takrat delala v hotelu v Radovljici, jih je v času, ko so ležali v šoli v Lescah, obiskala dvakrat. Kakih 30 slovenskih ranjencev in okoli 6 srbskih ranjencev (nedićevcev) je ležalo v šoli v Lescah brez zdravstvene oskrbe. Med njimi je razsajal trebušni tifus.⁸⁹

Pozno zvečer 16. maja 1945 je bil Ivan Kralj premeščen iz šole v Lescah na Bled v Vojno bolnišnico v hotel Toplice, ker je zaradi neznosnih bolečin rane na desni roki zelo vpil in tolkel ob steno.⁹⁰ Po pripovedovanju Ele Kompare so tudi nekatere druge slovenske domobranske in srbske bolnike iz Lesc z vozovi prepeljali na Bled v hotel Toplice, kjer so že bili partizanski ranjenci. Tam so se medsebojno zmerjali, zaradi česar so slovenske domobranske bolnike in srbske nedićevce morali preseliti, po vsej verjetnosti v depandanso hotela Toplice »Wolfling« (zdaj depandansa Trst).

Iz Mesečnega poročila Medico-evakuacijske Sekcije sanitetnega odseka L. V P Ljubljanskega vojaškega področja, Ljubljana, z dne 3. junija 1945, št. 352 je razvidno, da se je v Lescah nahajala skupna vojna bolnišnica za ujetnike. Iz vojne bolnišnice na Bledu, ki je bila v hotelu Toplice, je bila v Lesce v času do 3. junija 1945 premeščena skupina »bolnikov sovražne vojske«. Ker sta dva bolnika iz omenjene skupine na Bledu umrla, je bilo skupno število ranjencev in bolnikov, premeščenih v Lesce, devetnajst. Na Bledu so bolniki iz omenjene skupine po nalogu politkomisarja komande mesta Radovljice ležali v posebnem poslopju depandanse hotela Toplice »Wđllfling« (danes depandanse »Trst«; op. B. I.).⁹¹

Z Bleda so po določenem času ne ugotovljeno število bolnikov s sanitetnega vlaka S naložili na vozove in peljali v Lesce. Do točnejših ugotovitev o tem, ali so jih prepeljali v tamkajšnjo skupno vojno bolnišnico za ujetnike, ali pa so že takoj šli na vlak in v Ljubljano, nismo uspeli priti. Gotovo je to, da so težke bolnike oziroma ranjence odpeljali v Št. Vid v Škofove zavode.⁹²

Ela Kompare je bila pozneje zaprta v Škofovih zavodih. Spominjala se je, da so bili v Škofovih zavodih zaprti tudi srbski ranjenci in da so ranjence pričeli ponoči nalagati na tovorne avtomobile in jih odvažali.⁹³

Ivan Kralj je bil 6. junija 1945 iz bolnišnice na Bledu odpuščen. Peš je pod vojaškim spremstvom odšel do Lesc. Domobranskih in drugih bolnikov takrat ni

-----------------

88 Glej pričevanji Ivana Kralja, Rozalije Bajec.

89 Glej pričevanje Rozalije Bajec.

90 Glej pričevanje Ivana Kralja.

91 AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa III.

92 Glej pričevanje Marije Š.

93 Glej pričevanje Nuše Kompare-Kolman po pripovedovanju Ele Kompare.

 

 

bilo več v šoli v Lescah in Kralj domneva, da so jih verjetno odpeljali okoli 26. maja 1945. Kralj je prenočil v Radovljici in 7. junija 1945 prispel z vlakom v Št. Vid v taborišče, kjer je bil najprej poslan v ambulanto. Tam so mu prevezali rano in ga potem premestili v sobo, v kateri je bilo približno 60 oseb. Našel je svoj nahrbtnik z vlaka in tudi nahrbtnike drugih ranjencev, ki so bili z njim na sanitetnem vlaku, vendar jih v Škofovih zavodih ni srečal. Tudi navedeno dejstvo govori v prid ugotovitvi, da so ranjence iz sanitetnega vlaka S iz Lesc pripeljali v zapor v Škofovih zavodih v Št. Vidu.

Zdravniško in pomožno osebje s sanitetnega vlaka S: nemški zdravnik, J. B., Marija Š., Ančka Š., Rozi Š., Rozalija Bajec, Marica G., Petja B., Slavka R., Albina J., Ela Kompare in Nuša Kompare, por. Kolman.

Znani ugotovljeni ranjenci, bolniki in invalidi s sanitetnega vlaka S: Ivan Kralj, Boleslav Pirnovar, Jože Ilovar in Ivo Erznožnik.

Zaključujemo s kratko predstavitvijo sanitetnega vlaka »O«.

 

Umik bolnikov, ranjencev in invalidov s sanitetnim vlakom »O«

Sanitetni vlak O

Poleg doslej navedenih sanitetnih vlakovnih transportov so se ranjenci nahajali tudi v delu oklopnega vlaka,⁹⁴ ki je iz Ljubljane najverjetneje odpeljal 8. maja 1945. Sanitetni vlak O je na čelu sestavljal slovenski oklopni del vagonov, nato šest do osem vagonov nemškega glavnega štaba, vagon(i) s sanitetnim in štabnim materialom in na koncu vagoni z bolniki in zdravniškim osebjem. Kompozicijo so sestavljali večinoma samo osebni potniški vagoni. Na sanitetnem vlaku O je bilo več sto nemških vojakov in neznano število bolnikov z zdravniškim osebjem.

Na oklopnem delu vlaka O je bil tudi Stane Štrbenk, ki meni, da je vlak iz Ljubljane odpeljal 9. maja 1945.⁹⁵ Vlak Oje najprej odpeljal v Domžale po nemško zalogo hrane. V Domžalah so bili že jugoslovanski vojaki. Potem je odpeljal na glavni kolodvor v Ljubljani, kjer so priključili nemški del kompozicije, na kateri je bil glavni štab »Ortskommando«. Iz vile, kjer je bilo poveljstvo, so na vlak znosili dokumente in tehnično opremo. Strojevodja vlakaje ušel, tako da so morali pod stražo pripeljati novega strojevodjo. Priključili so tudi kompozicijo vagonov, v katerih so bili bolniki in sanitetna oprema (povoji, posteljnina itd.). Celotno kompozicijo so sestavljali večinoma osebni vagoni. Nemški del kompozicije je štel od šest do osem vagonov, na katerih je bilo več sto nemških vojakov, med njimi veliko visokih častnikov. Iz Ljubljane je vlak odpeljal popoldne. V Kranju je stal uro ali dve in nato odpeljal do postaje Otoče. Od Ljubljane do Otoč niso priključili nič več novih vagonov. V Otočah so izvedeli, da je most čez Savo podrt. Nemci so se odločili predati in so ostali tam, medtem ko so se slovenski domobranci odločili za umik. Vlak je stal pred postajo Otoče, tam, kjer je bil čez Savo lesen most. Vagoni, v katerih so bili bolniki, so bili čisto na koncu kompozicije. Bolniki so ostali v vagonih in se niso umaknili.⁹⁶ Glede bolnikov na vlaku O ostaja

---------------

94 Kompozicijo oklopno-sanitetnega vlaka v nadaljnjem besedilu označujemo kot vlak, »O« (op. uc).

95 Glej pričevanje Staneta Štrbenka, glej tudi Zaveza št. 13 str. 39.

96 Glej pričevanje Staneta Štrbenka-ustni intervju, glej tudi Zaveza št. l3, str. 39.

 

 

odprtih veliko vprašanj: kateri bolniki so bili v vagonih, kolikšno je bilo njihovo število, kje in kdaj so bili zajeti, in kakšna je bila njihova nadaljnja usoda? Prav tako ni jasno, kaj se je zgodilo z zajetimi Nemci, arhivom in opremo nemškega štaba, ki naj bi bili na vlaku.

 

Ranjenci in bolniki iz Vojne bolnišnice v Ljubljani, ki niso preživeli in so verjetno šli na enega od sanitetnih vlakov:

Jože Adamič, Jože Babič, Janez Bauman, France Bavdek - Tišlerjev France, Janez (Ivan) Bratkovič - Arminščev, Franc Brezec - Dehinč, Janez Debevc Žogarjec, Janez (Ivo) Erznožnik, Ignac (Nace) Gerdin, Franc Golob, Anton Hočevar, Janez Hribar - Mihatov, Janez Hrovat, Franc Jamnik, Alojz Karlin, Vladislav (Stane) Kolenc, Roman Korenič, Franc Korošec - L'kčov, Anton Košmerl Jakopčev, Karol Košmrlj - Mihov, Egidij (Tilče) Kovačič - Kovačičev, France Kovačič ml., Janez Kozina - Burčev, Jože Lamovšek - Denarjev, Avgust Lampič - Blekarjev, Anton Levstik - Martinov, Filip Lovše - Lovšetov, Anton Lužar, Marjan Maček, Anton Mahnič, Janez Meden, Ciril Mehle, Franc Miklič - Šimnov, Franc Mišič - Šemac, Anton Modic - Komparetov, Jože Modic - Trznski, France Mole, Ludvik Muhič - Jenžakov, Jože Nahtigal - Jezikov, Janez Obreza - Mihov, Anton Pahulje - Bukovčenov, Ciril Metod Pajnič, Martine Penca - Pe~čev, Alojz Petek, Boleslav Pirnovar, Anton Ponikvar, Jakob Ponikvar, Anton Povše - Markotov, Janez Primožič - Nežni, Martin Ravnikar - Antonovc, Ladislav Reholc, Alojz Saje - Staričev, Miha Saksida, Jožef Sečnik, Vinko Sedej, Anton Skarza, Ivan Skušek, Jože Starc, Alojz Sukovič - Rozalkin, Franc Šebenik, Alojzij Škofljan, Anton Štrubelj - Duven, Boris Švigelj, Janez Tavželj, Valentin Tavželj, Jože Tratnik, Anton Vesel - Hrvatov, Jože Zevnik - Zinkov, Jože Zorko, Franc Zupanc.

Ranjenci in bolniki iz Splošne bolnišnice v Ljubljani, ki niso preživeli in so verjetno šli na enega od sanitetnih vlakov:

Ivan Bartol - Banetov, Franc Boštjančič, Jožef Dežman, Andrej Gabrovšek Cenetov, Alojzij Gruden, Avgust Jerič, Viktor Kelvišar, Ivan (Janez) Klančar, Jožef Lekan, Jožef Mencin, Andrej Lekšan, Anton Marolt, Franc Mrvar, Franc Oražem, Ivan Pirc, Vinko Pirnat, Franc Saje, Mirko Šega, Rudolf Zabukovec, Albin Zevnik.

Invalidi iz vseh transportov iz bolnic v Ljubljani, ki niso preživeli in so verjetno šli na enega od sanitetnih vlakov:

Alojz Gašperič - Cepčev, Albin Janež, Jakob Mavec, Anton Mihelič, France Petrič - Žagarjev, Stanko Ponikvar, Jože Rupnik, Franc Zevnik, Franc Žnidaršič Lovšetov.

Najmanjše skupno število po vojni izginulih slovenskih ranjencev, bolnikov in invalidov s sanitetnih vlakov bi bilo 102, vendar je po naši oceni to število bistveno prenizko. Ker arhiv Vojne bolnišnice ni bil dostopen, manjkajo podatki o velikem številu bolnikov iz Vojne bolnišnice. Prav ti bolniki so sestavljali veliko večino vseh, ki so se takrat umikali s sanitetnimi vlaki. Prav tako ni bil najden spisek invalidov, ki so se takrat umikali skupaj z bolniki. Zato je upravičeno domnevati, da je tudi njihovo število verjetno bistveno večje. K temu številu je potrebno pripisati še njihove spremljevalce (kurati, bolničarji), ki so bili zajeti z

 

 

 

 

 

 

 

 

 

njimi in so po vojni izgubili življenje. To so bili: Janez Jenko, Franc Mikunda, Marjan Pavločič, verjetno tudi Avgust Kovač.

Po do sedaj ugotovljenih podatkih, je preživelo deset takratnih bolnikov s sanitetnih vlakov. To so bili: Lojze Debevc - Kranjčev, Milan Dular, Jožef Kaplan, Ivan Korošec, Ciril Kozjek, Ivan Kralj, Zdravko Kraševec - Kukec, J. P, Anton Stražiščar - Pavlov in Ivan Žagar.

 

Ranjenci, bolniki in invalidi na Koroškem

 

Ker seje velikemu številu bolnikov uspelo umakniti na Koroško,je pomembno opozoriti tudi na dejstvo, da je bil tudi del teh bolnikov kasneje vrnjen v Jugoslavijo, medtem ko se je delu uspelo rešiti.

V Vojni bolnišnici v Ljubljani je Ana Škrlj večkrat obiskala ranjenca Franca Brezca, ki se je s sanitetnim vlakom umaknil na Gorenjsko, od tam pa je odšel na Koroško v Vetrinj. Pri hoji si je pomagal s palico, saj je imel prestreljeno nogo. Med bolniki, ki so se zdravili v Vojni bolnišnici in so prišli v Vetrinj, je bil tudi Jože Lamovšek - Denarjev. V Vetrinju so bili bolniki nameščeni skupaj in sicer v objektu, ki se je nahajal blizu vode. Veliko bolnikov je bilo iz Vetrinja vrnjenih v Jugoslavijo. Ana Škrlj je v Vetrinju Francetu Brezcu pomagala, da je lahko stopil na kamion, na katerem so bili samo bolniki. To je bil eden od kamionov, s katerimi so bolnike vrnili v Jugoslavijo. Omenjeni kamion, na katerem je bil Franc Brezec, je odpeljal iz Vetrinja en dan prej, preden so vrnili Rupnikov bataljon. Vračanje bolnikov iz Vetrinja v Jugoslavijo je potekalo zadnje dni meseca maja 1945. (Glej pričevanje Ane Škrlj.)

Po doslej zbranih podatkih je bilo mogoče ugotoviti nekaj imen bolnikov, ki so bili v Vetrinju: Franc Brezec, Janez Debevec - Žogarjev, Jože Lamovšek Denarjev, Ivan Mehle, Ciril Mehle, Jože Modic - Trznski, Valentin Tavželj, Anton Zamida - Melk.

Na Koroškem so bili: Franc Bavdek - Tišlerjev France, Ignac Boben, Janez Božnar, France Kovačič, Jože Tratnik, Pavel Založnik, Stanko Sečnik.

Del vrnjenih bolnikov s Koroške so prepeljali v taborišče Teharje, del pa so jih verjetno prepeljali v Škofove zavode ali pa so končali neznano kje.

Na podlagi pričevanj je bilo mogoče ugotoviti imena nekaterih bolnikov, ki so bili vrnjeni v Teharje. To so bili: Janez Debevc - Žogarjev, Janez Horvat, Janez Kozina, Anton Mihelič, France Mrvar, Vinko Pirnat, Anton Ponikvar, Jože Rupnik, Jože Zorko (iz Rake), Ignac Boben, Franc Boštjančič, Franc Korošec - L'kčov, Jakob Mavec.

 

 

Splošna bolnišnica v Ljubljani (Lovro Šturm)

Splošna bolnišnica (imenovana tudi Obča državna bolnišnica) v Ljubljani je med drugo svetovno vojno in po njej opravljala svoje delo v paviljonih, ki se nahajajo med Zaloško cesto št. 2 in Ljubljanico. V njih so bili razmeščeni njeni oddelki (Jerina Lah, str. 49). Takoj pri vhodu v paviljonu št. 1 je bil Kirurgični oddelek. Omenili smo že njegove notranje organizacijske oz. funkcionalne enote, ki so se imenovale: kirurgija I, kirurgija II, kirurgična klinika, septika, aseptika, ortopedija in urologija. Kirurgični oddelek je bil prvi, ki je med vojno skrbel za ranjence. Zaradi velikega števila mu je bil pridružen še prizidek k paviljonu št. 5, v katerem je bil sicer Očesni oddelek. V pritličnih prostorih prizidka k paviljonu št. 5 se je nahajal t. i. odsek za vojne poškodbe. Bil je pod oskrbo zdravnikov Kirurgičnega oddelka.⁹⁷

            Desno od vhoda in nasproti paviljonu št. 1, v kateremje bil Kirurgični oddelek, je paviljon št. 2, v katerem je bil Interni oddelek s prsnim odsekom. Interna klinika Medicinske fakultete je med vojno dobila prostore v novozgrajenem prizidku k paviljonu št. 1, kije bil sicer namenjen za potrebe kirurgičnega oddelka in Kirurgične klinike Medicinske fakultete.⁹⁸ V paviljonu št. 3 je bil Otološki oddelek, v paviljonu št. 4 je bil Oddelek za kožne in spolne bolezni, v paviljonu št. 5 že omenjeni Očesni oddelek in v paviljonu št. 7 Nevrološki oddelek. Infekcijski oddelek je imel svoje prostore v paviljonu št. 6 in v pritličju paviljona št. 7. Bolnike s tifusom, grižo in epidemičnim meningitisom so morali sprejemati na internem oddelku.

Obseg dela v Splošni bolnišnici v Ljubljani v letih 1944 in 1945 je bil velik. Leta 1944 je imela 1060 postelj in 25.262 bolnikov, leta 1945 pa 1166 postelj in 33.727 bolnikov.⁹⁹ Pregled matičnih knjig bolnikov za leto 1945 je pokazal, da je bilo v tem letu več kot 500 bolnikov iz vrst slovenskih domobrancev.^l00

Prvi teden v maju 1945 je bila Splošna bolnišnica v Ljubljani prenapolnjena z bolniki. 5. in 6. maja so vanjo prepeljali večjo skupino 28 ranjenih bolnikov iz Vojne bolnišnice v Ljubljani, ki so jih razmestili večinoma v odsek za vojne poškodbe v paviljonu št. 5. Del teh bolnikov je skupaj z nekaterimi drugimi bolniki, ki so bili tu na zdravljenju že od prej, vseh je bilo 21, 7. maja ponovno zapustil Splošno bolnišnico. Domnevamo, da se je večina teh bolnikov umaknila s sanitetnim vlakom D. Naslednji dan, 8. maja je odšlo 11 bolnikov domobrancev. Na različne načine (s sanitetnim vlakom ali individualno) so se umaknili proti Koroški ali zatekli k sorodnikom in znancem ali odšli v zasebno oskrbo. Zatočišče so poiskali v tedanjih zasebnih sanatorijih, to so bili Leonišče, Šlajmerjev dom in Emona¹⁰¹ in Zavod sv. Jožefa za ostarele in oslabele, imenovan tudi Jožefinum. Ta je bil v poslopju ob križišču Vidovdanske in Ilirske ulice v Ljubljani (danes se tam nahaja Dijaški dom Tabor). Najtežji bolniki so ostali v Splošni bolnišnici.

-----------------

97 Sušteršič, str. 114 in 115.

98 Jerina Lah, str. 49 in 84.

99 Rijavec, str. 48.

100 AS 425 (SBL), mat. knj., leto 1945, št. l-9000.

101 Jerina Lah, str. 186.

 

 

Tiste dni seje Ljubljani že približevala Jugoslovanska armada in sicer Vojaška oblast IV. Armije. V njej je delovala posebna Komanda za Ljubljansko vojaško področje (Komanda L.V. P.).

V Jugoslovanski armadi je v Glavnem štabu Slovenije deloval posebni Sanitetni oddelek. Ta je 2. maja 1945 izdal odredbo, s katero je med drugim odločil, da je takoj po zasedbi mest treba zastražiti vse sanitetne ustanove. Sanitetni referenti iz divizij in korpusov so bili dolžni sestaviti točne spiske zastraženih ustanov in osebja in jih poslati po posebnem kurirju na Sanitetni oddelek Glavnega štaba. V spiske zdravnikov in drugega sanitetnega osebja so morali vnesti podatke o zadržanju vsakega posameznika do narodnoosvobodilne borbe.to2

Jugoslovanska armada je prišla v Ljubljano 9. maja 1945. Med drugim je v skladu z odredbo zastražila porto (vhodni in izhodni del) Splošne bolnišnice na Zaloški 2 v Ljubljani. Po doslej razpoložljivih podatkih je bila tedaj v Splošni bolnišnici večja skupina 88 bolnikov, pripadnikov različnih vojaških enot in policistov, ki so tako postali vojni ujetniki. Slovenskih bolnikov je bilo v tej skupini 51.

Večina bolnikov iz omenjene skupine so bili ranjenci, nekateri med njimi nepremični, ki so se nahajali v paviljonu št. 1 (kirurgični oddelek) in v paviljonu št. 5 (odsek za vojne poškodbe). Drugi bolniki so bili tudi na internem, nevrološkem, infekcijskem in dermatološkem oddelku ter na kirurgični in interni kliniki. Nepremični bolniki so bili tudi med njimi.

Delovanje bolnišnice v tistih dneh ni bilo enostavno. Nekateri zdravniki so bolnišnico zapustili, z njimi je odšel tudi del pomožnega zdravstvenega osebja. Kmalu so prišli novi zdravniki, ki so bili do tedaj pri partizanih. Življenje v bolnišnici je nekako teklo naprej, veliko je bilo tudi sprejemov novih bolnikov.

Slovenski domobranci, ki so ostali kot bolniki v Splošni bolnišnici, so bili izpostavljeni znatnim psihičnim pritiskom. Z bližnjega velikega množičnega zborovanja, to je bil prvi partizanski miting v nedeljo, 13. maja na Taboru, ki je bilo glasno ozvočeno, je bilo slišati pozive k maščevanju in k smrti.¹⁰³ Kmalu so bili izpostavljeni tudi neposrednim grožnjam s strani vojaških političnih komisarjev, ki so prihajali na oglede v bolnišnico.¹⁰⁴ V enem primeru naj bi prišlo do nasilnega obračunavanja, ki se je končalo s smrtjo bolnika Staneta Tomšiča, potem ko je 22. maja¹⁰⁵ zapustil bolnišnico.¹⁰⁶ Istega dne so vojaki odpeljali tudi Antona Mesojedca.^l07

Na različne načine je v dneh od 9. maja do 22. maja Splošno bolnišnico zapustilo 14 bolnikov iz vrst slovenskih domobrancev in dva srbska vojaka.

Do prvega dokumentiranega, po številu manjšega organiziranega odhoda bolnikov iz Splošne bolnišnice v koncentracijsko taborišče (po vsej verjetnosti v Škofove zavode v Šentvid)je prišlo 31. maja. Takrat so bili odvedeni Drago Pivk, Anton Škulj, Ludvik Pirc, Janez Novak, sami težki ranjenci, nekdanji domobranci. Iz popisnega lista Antona Škulja je razvidno, da je bil »odveden v koncentracijsko

-------------------

102 AS 1860, fasc. 417 b, mapa VII.

103 Glej Slovenski Poročevalec, 15. maja 1945 in priđevanje Ivana Grma.

104 Glej pričevanje Terezije Mulej.

105 AS 425 (SBL), mat. knj., leto 1945, št. 7631.

106 Glej pričevanje Alojza Tomšiča.

107 Glej pričevanje Ivana Grma in AS 425 (SBL), mat. knj., leto 1945, št. 5676.

 

 

 

taborišče pod vojaškim spremstvom« in da je potreben še en mesec zdravljenja. Odpeljana sta bila tudi dva srbska ranjenca - Božo Knežević in Čedomir Žitić ter Rudolf Huber, hrvaški legionar.¹⁰⁸ Odpeljali oz. odnesli so jih na nosilih na tovornjak z vojaškim spremstvom.¹⁰⁹

Zelo zgodaj po 9. maju so vojaki iz Jožeimuma odpeljali bolnika Franca Lenarčiča, ki mu je tam iz Vojne bolnišnice zagotovila zatočišče sestra Pavla.¹¹⁰

Iz zasebnega sanatorija Leonišče, ki je bil na drugi strani Zaloške ceste, v neposredni bližini Splošne bolnišnice, so oboroženi vojaki nasilno odpeljali najmanj dva bolnika.¹¹¹ Nadaljnja raziskovanja so potrdila verodostojnost pričevanj.

--------------

108 AS 425 (SBL), mat. knj., leto 1945, št. 7712, 7770, 7894, 7895, 7766, 7896, 7853.

109 Glej pričevanje Terezije Hojkar.

110 Glej pričevanje Albine Lenarčič.

 

 To sta bila poročnik Jože Cerovšek in Janez Praprotnik. V sanatorij Leonišče se je več bolnikov zateklo v zasebno oskrbo, potem ko se niso hoteli (ali pa to ni bilo več mogoče zaradi njihovega slabega zdravstvenega stanja) pridružiti skupinskemu odhodu iz Vojne bolnišnice s sanitetnim vlakom.

Približno takrat so oblasti prestavile vojne ujetnike oz. pripornike iz vseh oddelkov na skupno mesto, kjer so bili pod stalno stražo.¹¹² Premestili so jih v drugo nadstropje paviljona št. 2 (tedaj Interni oddelek). Ni povsem gotovo, ali so semkaj premestili tudi ranjence iz odseka za vojne poškodbe iz prizidka pri paviljonu št. 5. Vsekakor je bil skrbno zastražen tudi ta prizidek. Skupno število zastraženih bolnikov je bilo po do sedaj ugotovljenih podatkih najmanj 80.

Vojaške oblasti so 7. junija odpeljale petnajst priprtih bolnikov ujetnikov. To sta bila Slovenca Avgust Stopar, m. k. 7846 in Alojzij Černec, m. k. 7664, oba iz odseka za vojne poškodbe.¹¹³ Oba sta preživela negotovi povojni čas. S tega odseka so bili hkrati odpeljani tudi ranjenci Salko Alilović, m. k. 7799, Zdravko Blagović, m. k. 7893, Ivan Marasović, m. k. 7804, italijanski ranjenec Enricole Antonaca, m. k. 7858 in grški ranjenec Janos Jarijaš, m. k. 7856¹¹⁴. Hkrati so bili odpeljani še ranjenci Vekoslav Biškup, m. k. 8254, Mile Jelić, m. k. 7973, Milorad Cvetković, m. k. 7939, ki so bili evidenčno vodeni pod kirurgičnim oddelkom.¹¹⁵ Istega dne so bili odpeljani tudi nemški vojaki, Hrvat Josip Bazikić, m. k. 7852, Gottfried Markus, m. k. 7864, Karol Chrenka, m. k. 8115, Helmut Waligora, m. k. 8121, Herman Muller, m. k. 8373,¹¹⁶. Ni znano, kam so bili odpeljani. Možno je, da so šli v Centralne zapore Ozne v Ljubljani. V zaporni knjigi njihovih imen nismo našli, vendar v knjigi od št. 1880 do št. 1899 imena niso vpisana.¹¹⁷ Prav tako je možno, da so bili odvedeni v druga taborišča, najbolj verjetno v Škofove zavode v Šentvid.

Zadnja velika prestavitev 65 priprtih težkih bolnikov ujetnikov seje zgodila 9. junija 1945, verjetno se je začela že 8. junija in bila mogoče prekinjena zaradi eksplozije na ljubljanski železniški postaji. Po pripovedovanju očividcev so jih odpeljali oboroženi vojaki s tovornjaki. Na tovornjake jih je znosilo bolniško osebje pod nadzorom oboroženih vojakov. Vojaki so po navedbah pričevalcev očividcev z njimi ravnali surovo. Niso jim dovolili vzeti s seboj bergel in obuval, češ da jih ne bodo več potrebovali. Slovenski bolniki ujetniki so bili:

 

Miloš Berne, m. k. 7007,                               Stanislav Čeplak, m. k. 7974,

Stanislav Blatnik, m. k. 2993,                       Jože Gačnik, m. k. 7695,

Franc Cankar, m. k. 6426,                             Anton Hočevar, m. k. 8211,

Martin Cvelbar, m. k. 5556,                         Franc Hren, m. k. 7771,

Franc Cvet, m. k. 7377,                                 Janez Japelj, m. k. 7866,

Anton Cvetek, m. k. 7702,                            Vinko Jerina, m. k. 7892,

----------------

111 Glej pričevanje Ane Verbič in pričevanje Ivice Goričar Končan.

112 Glej pričevanji Jožice Ojsteršek in Kristine Hribar.

113 AS 425 (SBL), mat. knj., leto 1945 št. 7846 in 7664. V nadaljnjem besedilu za oznako vpisnika v matično knjigo uporabljamo kratico m. k. z navedbo številke vpisa

114 AS 425 (SBL). 115 AS 425 (SBL.

116 AS 425 (SBL), Glej pričevanje Jožeta Kastelica.

117 AS 1932 CZ.

 

 

Franc Knavs, m. k. 11680/44,                       Jože Rugelj, m. k. 6303/44,

Ivan Koritnik, m. k. 7994,                             Anton Saje, m. k. 7693,

Franc Krištof, m. k. 7696,                             Peter Sečnik, m. k. 6084,

Franc Kužnik, m. k. 25040/44,                     Ivan Strajnar, m. k. 7721,

Franc Lapajne, m. k. 2058,                            Viktor Svetič, m. k. 21491/44,

Franc Muhič, m. k. 7713,                              Anton Tratar, m. k. 7709,

Jože Palčič, m. k. 7699,                                 Jože Utenkar, m. k. 7722,

Jože Pirnar, m. k. 8195,                                 Anton Vozelj, m. k. 7701,

Anton Prelesnik, m. k. 7716,                                    Jože Zalar, m. k. 6950,

Peter Remc, m. k. 7236,                                Jože Zorko m. k. 7690,

Janez Rozman, m. k. 7842,                            Andrej Zupanc, m. k. 7681.

 

Ta skupina je štela 34 bolnikov.^ll8 Vse so odpeljali v bližnje Centralne zapore Ozne na Poljanskem nasipu. Namestili so jih v kletnih prostorih stavbe na Poljanskem nasipu, v kateri se sedaj nahaja bolnišnica za psihiatrijo. Zapori so bili tedaj poznani pod imenom prisilne delavnice.

Tedaj so oboroženi vojaki odpeljali na enak način tudi skupino 31 bolnikov raznih narodnosti v Centralne zapore Ozna v Ljubljani. To so bili:

 

Salko Ačkar ali Ačker, m. k. 7792,               Hakit Halimović, m. k. 8205,

Mehmed Ažičović ali Ašičević,                    Milomir Jelić, m. k. 7672.

m. k. 7815,                                         Nikola Jergović, št. 7784,

Alojzij Badarič ali Aver Brdarić,                 Petar Kolanj, m. k. 7809,

m. k. 7847,                                         Vaso Krajević, m. k. 7514,

Roko Boljkovac, m. k. 7797,                         Nikola Kušan, m. k. 7059,

Fede Biagi ali Biadži, m. k. 7891,                Josip Livančić, m. k. 7785,

Joso Cačić, m. k. 7849,                                 Pascalo ali Pasquale Loreto, m. k. 7814

Chemonides Charobolos, m. k. 7566,           Ivan Luški, m. k. 7839,

Jakob Ciprijanović, m. k. 8935,                    Ljudevit Mravek ali Ludvik Mavrek,

Robert Dončević, m. k. 7851,                       m. k. 7811,

Jože Petrović ali Joza Peterlić,                     Luigi Poi, m. k. 7887,

m. k.7671,                                          Nuraga Slimanović ali Nurah

Imred ali Ismet Džemidžić, m. k. 7968,        Sinanović, m. k. 7848,

Hugo Frank, m. k. 8116,                                Peter Šebalj ali Šeban, m. k. 7796,

Srbislav Gajić, m. k. 5406,                            Božo Torbarina, m. k. 7810,

Miljutin Garunović ali Gorumović,              Mate Turkalj, m. k. 7794,

m. k. 5209,                                         Luka Vrzaljko ali Versaljko,

Jakob Grintavalle, m. k. 7816,                      m. k. 7812,

 

Njihova imena in priimki so v dokumentih iz Splošne bolnišnice in iz zaporniške knjige v Centralnih zaporih Ozne vpisana v več (med seboj podobnih) verzijah. Velikokrat je z roko vpisane zapise težko pravilno prebrati. Od tod izvirajo razlike tudi v naših seznamih, vendar gre očitno za iste osebe. ¹¹⁹

-----------------------

118 AS 425 (SBL), Glej pričevanje Marije Banič in pričevanje Veronike Mau.

119 AS 425 (SBL), mat. knj., leto 1945.

 

 

Rekonstrukcijo zadnje prestavitve bolnikov iz Splošne bolnišnice v Ljubljani v Centralne zapore Ozne v dneh 8. in 9. junija 1945 smo opravljali postopoma med raziskovanjem na podlagi pregledov matičnih knjig Splošne bolnišnice Ljubljana, seznama pripornikov v Centralnih zaporih Ozne in na podlagi pričevanj. Tako smo do marca 2000 uspeli ugotoviti imena 57 bolnikov. Na pepelnično sredo 8. marca 2000 pa nam je uspelo pridobiti izvirne listine iz tedanjega časa o tem dogodku. Prva listina je potrdilo z dne 5. junija 1945 Splošne bolnišnice v Ljubljani, oddelka za notranje bolezni, da sta za spremstvo pri prevozu težko bolnih pacientov - zapornikov potrebni dve sestri, kar potrjuje in dovoljuje podpisani delegat ministra za narodno zdravje major dr. Igor Tavčar. Druga listina je iz treh natipkanih listov sestoječi seznam pripornikov - pripadnikov tujih vojsk, ki so se zdravili na oddelkih Splošne bolnišnice v Ljubljani, datiran z dne 8. junija 1945. Ta seznam vsebuje 65 imen z matičnimi številkami. Bolniki so razporejeni po naslednjih oddelkih:

I. Kirurgični oddelek, zap. št. 1-8

II. Kirurgični oddelek, zap. št. 9-40,

Kirurgična klinika, zap. št. 41-46,

Interni oddelek, zap. št. 47-48,

Tuberkulozni oddelek, zap. št. 49-55,

Dermatološki oddelek, zap. št. 56,

Infekcijski oddelek, zap. št. 57,

Nevrološki oddelek, zap. št. 58-64,

Otološki oddelek, zap. št. 65.

Pri 48 bolnikih je navedena diagnoza v latinščini. Pri sedmih bolnikih je s svinčnikom pripisana povišana temperatura. To so bili Janez Rozman, 37,6, Jože Utenkar, 39,2, Ivan Strajnar, 38,4, Jože Gačnik, 38,6, Luka Vrzaljko, 38,9, Anton Vozelj, 38,5, Vinko Jerina, 39. Peter Sečnik (sladkorni bolnik) ima s svinčnikom pripisano številko 280, kar verjetno označuje povišano koncentracijo sladkorja v krvi. Trije bolniki paraplegiki Franc Krištof, Anton Cvetek in Franc Cvet so označeni s križcem.

Prikazano arhivsko gradivo, ki v naravi obsega tri natipkane strani na tedaj običajnem pisarniškem formatu, ki je večji od sedanjega formata A4 in eno stran na polovici takrat običajnega formata, bomo ob zaključku raziskave trajno predali Arhivu Slovenije.

Naj na kratko prikažemo še historiat dogodkov, ki so omogočili ohranitev in pridobitev tega arhivskega gradiva. Vse štiri liste papirja je v juniju 1945 vzela iz pisarniških prostorov takratnega predstojnika Interne klinike dr. Igorja Tavčarja sestra usmiljenka Jedrt, Marija Kršmanc, doma iz vasi Bevke. Sestra usmiljenka Jedrt je bila med vojno zaposlena na kirurgičnem oddelku Splošne bolnišnice v Ljubljani. Sodelovalaje pri prvem organiziranem pobegu ilegalca iz bolnišnice.¹²⁰

Kmalu po tem, ko je sestra usmiljenka Jedrt prišla do seznama 65 bolnikov

-----------------

120 To je bil Ferdo Kravanja, viden član organizacije TIGR, ki se je pred drugo svetovno vojno bojevala proti fašizmu na Primorskem. Kravanja je bil junija 1941 ranjen v spopadu z Italijani, ki so ga premestili v Splošno bolnišnico, kjer je bil pod stalno stražo. V dobro organiziranem pobegu 6. oktobra 1941 sta sodelovala infenir Dušan Štucin iz Inteme klinike in sestra

 

 

 

pripornikov, gaje izročila v hrambo sovaščanu Francu Lešnjaku iz Bevk. Ta gaje najprej za nekaj časa zazidal v staro hišo v Bevkah, nato pa ga prestavil na drugo varno mesto. Ker se je po vojni sam skrival, je Franc Lešnjak listine izročil v nadaljnjo hrambo svoji ženi Mariji Lešnjak. Franc Lešnjak se je po vojni skrival do leta 1951. Tedaj je bil ujet in obsojen na pet let zapora. Umrl je leta 1970. Njegova žena Marija Lešnjak je listine ves čas skrbno hranila, ker je domnevala, da gre za pomemben zgodovinski dokument. Ob obisku na njenem domu v Bevkah jih je izročila dr. Lovru Šturmu.^l21

Listine v prikazujemo v njihovi izvirni obliki.

 

Faksimile štirih pisarniških listov

            Potrdilo delegata ministra za narodno zdravje, majorja dr. Igorja Tavčarja, dne 5. junija 1945 (izročila za objavo Marija Lešnjak).

Seznam pripornikov - pripadnikov tujih vojsk, ki se zdravijo na oddelkih tukaj. bolnice v Ljubljani, dne 8. jun. 1945 (izročila za objavo Marija Lešnjak).

----------------

usmiljenka Jedrt. Ferdo Kravanjo sta najprej premestila v sanatorij Emona, nato pa v okrevanje v bližnji Jožefinum- zatočišče za ostarele in oslabele, od koder je odšel 24. januarja 1942. Italijansko vojno sodišče je o njej imelo poseben akt št. 3163/368 pod imenom »Jedert Feminau in jo leta 1942 obtožilo zaradi pomoči pri pobegu in zaščiti Ferda Kravanje- Skalarja z II. kirurgičnega oddelka. lerina Lah, str. 69-71, 231.

121 Glej pričevanje Marije Lešnjak.

 

 

 

 

 

 

Bolnišnica Golnik (Lovro Šturm)

 

            Bolnišnica Golnik (med vojno Krankenhaus Gallenfels) je imela v letih 1941-1945 med drugo svetovno vojno vlogo regionalne splošne bolnišnice za Gorenjsko. Iz ohranjene dokumentacije o bolnikih v letu 1945 je razvidno, da je v oddelku I/3 - kirurgični oddelek in v oddelku II/3 - interni oddelek zagotavljala zdravstveno oskrbo za civilno prebivalstvo, za nemške vojake in za gorenjske domobrance.

Nemci so se iz Bolnišnice Golnik umaknili 6. maja 1945 in do takrat tudi odpeljali svoje bolnike. V Bolnišnici Golnik so ostali štirje bolniki, gorenjski domobranci, nato pa so se zatekli po zdravniško oskrbo še trije (to je bilo 7. maja, 8. maja in 12. maja 1945).

Jugoslovanska vojska je v maju 1945 nekatere na Gorenjskem zajete nemške vojake namestila v vojaško taborišče v Tržiču. V to taborišče je premestila tudi bolnike iz Vojaške bolnišnice v Kamniku. Dne 17. maja 1945 ob 17. uri je prišlo zaradi neznanega razloga do eksplozije, v kateri je bilo poškodovanih osem nemških vojakov, ki so bili do 13. maja v Vojaški bolnišnici v Kamniku. Iz taborišča v Tržiču so jih prepeljali v zdravstveno oskrbo v Bolnišnico Golnik. Navedene podatke je moč razbrati iz popisnih listov bolnikov, ki so prišli v Bolnišnico Golnik.

Dne 25. maja 1945 je v Bolnišnico Golnik prišla enota Jugoslovanske vojske, ki ji je po navedbah Janeza Hafnerja načelovala Jana Stritih (poročnica). Ta je odredila takojšnjo prisilno prestavitev sedmih slovenskih bolnikov in osmih nemških bolnikov v koncentracijsko taborišče v Šentvid pri Ljubljani. Po pričevanju Janeza Hafnerja, kije preživel, so jih zmetali na tovornjak in odpeljali v Škofove zavode v Šentvid. Tam se je znašel skupaj z J. P in Jožetom Kaplanom. Preživeli so po srečnem naključju.^l22

Slovenski bolniki, ki so jih odpeljali 25. maja 1945 z Golnika v Šentvid, so bili: Ciril Cankar, Janez Hafner, Feliks Jezeršek, Ivan Močnik, Avgust Petač, Jožef Virnik in Jožef Žagar.¹²³ podobno kot mnogi dezerterji iz nemške vojske, ki so bili kasneje v vrstah gorenjskih domobrancev, sta bila dva vpisana pod drugim imenom in sicer Ciril Cankar kot Ciril Tetzmann, Avgust Petač pa kot Valentin Petrič.¹²⁴ Njuno pravo identiteto smo ugotovili s primerjavo drugih njihovih osebnih podatkov in s pričevanji.^l25

Nemški bolniki so bili naslednji: Erich Bauer, Alois Baumann, Kurt Budach, Karl Mielke, Walter Natzke, Willi Postmann, Robert Schuster, Franz Wendler.^l26

----------------

122 Glej pričevanje Janeza Hafnerja, 1. P. in Ivana Kaplana.

123 Popisni listi bolnikov v Bolnišnici Golnik št. I/3-633, I/3-1646, I/3-631, I/3-2193, I!3-2102, 11/3-2192, 113-2218.

124 Pojav spremenjene identitete pri gorenjskih domobrancih je v strokovni literaturi predstavila Monika Kokalj-Kočevar v svojem delu Gorenjsko domobranstvo, str. 45, 51 in 77.

125 Glej pričevanji Janeza Bohinca in Vide Simđič status animarum župnije Preska, vas  Žlebe.

126 Popisni listi bolnikov v Bolnišnici Golnik št. I/3-2254, I/3-2255, V3-2253, I/3-2259, I/3-2256, I/3-2252, I/3-2257, I/3-2258

 

 

Moška bolnišnica usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu (Blaž Ivanc)

 

Največje število bolnikov z območja Novega mesta in širše okolice se je zdravilo v Moški bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Nahajala se je v rumeni stari stavbi, ki je danes še vedno v sklopu Bolnišnice Novo mesto. Tamje danes infekcijski oddelek novomeške bolnišnice.

Poleg bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji je v Novem mestu delovala tudi vojna ambulanta v poslopju novomeške gimnazije. Vojna ambulanta je služila kot prehodna ambulanta, kjer so nudili prvo nujno zdravstveno oskrbo. V vojni ambulanti je ležalo le manjše število bolnikov.

Iz zbranih pričevanj in pregledanega arhivskega gradiva lahko ugotovimo, da je 5. maja 1945 potekal splošni umik bolnikov iz Moške bolnišnice usmiljenih bratov in vojne ambulante. Med transportnimi sredstvi, s katerimi so evakuirali bolnike in invalide, so prevladovali kmečki vozovi, nekaj je bilo tudi kamionov. Umiku ranjencev in bolnikov so se pridružili tudi invalidi in del ranjencev in bolnikov, ki so bili odpuščeni iz bolnišnice že pred 6. majem 1945. Na podlagi pričevanj je moč sklepati, da so se invalidi večinoma umaknili v Ljubljano.

Delno rekonstrukcijo umika ranjencev, bolnikov in invalidov iz Novega mesta otežujejo okoliščine, da se je del umikajočih ločil od glavnine v Krškem, ker so se v Novem Celju iz Novega mesta evakuirane osebe na sanitetnem transportu razdelile najmanj na dva vlakovna sanitetna transporta, od katerih je bil eden zajet, drugi pa je uspešno nadaljeval pot na Koroško.

Med bolniki iz Moške bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu je bil Srečo Šivic, kijejavno objavil svoje spomine na te dogodke. Spominja se, da je transport vodila medicinska sestra Ivanka Primožič - Irena. Od častnikov je bil na transportu ranjenec Nace Penca, ki je bil brez noge. Kamioni so bolnike odpeljali v Novo Celje, vendar ne vseh, ker so nekateri ostali v Krškem. V Krškem so bolniki vstopali na nemške kamione, ki so se umikali iz Hrvaške.¹²⁷

P Polikarp - Anton Brolih je kot bolničar delal v vojni ambulanti v Novem mestu. Stanoval je v tamkajšnjem samostanu in hodil na delo v vojno ambulanto, kjerje stregel zdravniku, pomagal pri previjanju ranjencev itd. V vojni ambulanti so bili samo domobranski ranjenci, nemških pa se ne spominja. Pred koncem vojne je moral na operacijo zaradi vode v kolenu. Operiral gaje dr. Žakelj in tako je kot bolnik ležal v Bolnišnici usmiljenih bratov od 9. marca do 24. marca 1945 v veliki sobi, kjer so bili samo domobranski ranjenci.¹²⁸ V sobi je bilo kakih 30 ranjencev in bolnikov. Vse bolničarke so bile prostovoljke. V Novem mestu sta bila bolničarja tudi brat Marijan Avguštin Kostelec in brat Marko Janez Kostelec. Oba sta pogrešana kot povojni žrtvi. P.Polikarp-Anton Brolih seje 6. maja 1945 kot bolnik umaknil z drugimi domobranskimi ranjenci in bolniki na Koroško. Na

-----------------------

127 Šivic, str. 21 l.

128 Arhiv MB NM, matična knjiga za leto 1945, št. 387.

 

 

transport so šli predvsem lažji ranjenci. Iz Novega mesta so se umaknili z vozovi lojtrniki do Krškega in nato s kamioni do Celja.

V Novem Celju so v torek 8. maja 1945 čez dan na odprt vagon na prvem vlaku^l29 naložili nekaj slovenskih ranjencev, ki so jih spremljale: Anica Novinc, Marija Žargaj, Mojca, Novinova in okoli 18 let stara dekleta. Verjetno so bili v tej skupini lažji ranjenci oziroma bolniki, med njimi je bil tudi Anton Brolih.

Zvečer so na dolg vlak^l30 naložili tudi Srečka Šivica z drugimi slovenskimi ranjenci. Bili so v dveh vagonih. V prvem je bila med. sestra Ivanka Primožič Irena s težkimi ranjenci, v drugem Srečo Šivic z bolničarkama Dragico in Ivanko. Med vagonoma je vzdrževal stik Lempel. Vlak je odpeljal v smeri proti Mariboru.^l31

Vlak M 2 je v petek, 9. maja 1945 zjutraj stal na postaji v Pragerskem. Lempel je osebje in ranjence obvestil, da so vlak zajeli partizani. Sledila je oddaja orožja. Sestra Irena je ranjencem in bolnikom zapovedala popoln molk in uničenje dokumentov, da se ne bi izdali. Nato so prispeli na kolodvor v Mariboru. Tam so na bližnjem tiru videli zastražene slovenske ranjence iz vlaka M 1, med katerimi je bil sošolec Sreča Šivica Franc Novina iz Kandije. Vlak M 2 je nato odpeljal v smeri proti Dravogradu. Pri mostu čez Dravo se je vlak ustavil. Jugoslovanski vojaki so vlak zajeli in po njem ropali. Iz nekega vagona za vagonom, kjer je bil Srečo Šivic, naj bi potegnili dva nemška časnika in ju ustrelili pred vrati.^l32 Pri vlaku so bili tudi bolgarski vojaki. Na mejnem prehodu so odklopili lokomotivo. Vlak so nato potniki sami potiskali po progi do Loebenthala. Angleži so vlak M 2 potegnili v Wolfsberg. Ivanka Primožič - Irena je popisala ranjence. Tisti, ki so lahko hodili, so peš odšli v Celovec.^l33

P.Polikarp-Anton Brolih je bil na sanitetnem vlaku, ki je bil zajet na postaji Tezno pri Mariboru. Najbolj verjetno je bil to vlak M 1, na katerem je bila skupina večinoma lažjih slovenskih ranjencev in bolnikov iz bolnišnice v Novem mestu. Na omenjenem vlaku so bili večinoma Nemci in Italijani. Na Teznem je vlak stal 10 dni. Ranjenci in bolniki so se preživljali tako, da so pekli improvizirano jed, narejeno iz zdrobljenega zrnja, dobili so ga iz razbitih vagonov, ki so stali na postaji. Sestre, ki so jih spremljale, so bile na Teznem še z njimi, potem so jih ločili. Okoli 20. maja 1945 so del zajetih bolnikov in ranjencev, od 15 do 20 po številu, ki so bili lažji ranjenci in s katerimi je bil p. Polikarp - Anton Brolih, odpeljali na delo v Slavonijo v Valpovo, kjer so se srečali s Slovenci s Štajerske, ki so morali služiti vojaški rok v Wehrmachtu. Tam so bili pomešani z Nemci in Italijani. Vsega skupaj je bilo tam okoli 100 Slovencev. Delali so v gozdu blizu vasi Hrastovec. Tamkajšnji kmetje so jim nosili hrano v bližnjo koruzno njivo, kjer sta jo vsakič prišla iskat dva izmed njih. Tam so bili od junija do avgusta 1945. Nato so bili ob amnestiji izpuščeni. Omenjenih 15 do 20 fantov je preživelo in nekaj jih je p. Polikarp - Anton Brolih srečal kasneje, ko je bil l. 1948 mobiliziran v disciplinski bataljon.¹³⁴

-------------------

129 V nadaljevanju vlak > M 1 «. 130 V nadaljevanju vlak »M 2«.

131 Šivic, stc 2.11-212.

132 Tako Šivic, stc 214.

133 Šivic, str. 217.

134 Glej prii`evanje p. Polikapa-Antona Broliha.

 

 

Sanitetni vlak M 1, kije iz Novega Celja odpeljal 8. maja 1945, je sestavljalo neznano število vagonov. Na vlaku M 1 je bilo večje število Nemcev in Italijanov, medtem ko je bilo Slovencev najmanj 20. Le-ti so bili predvsem lažji ranjenci.

Zdravniško in pomožno osebje s sanitetnega vlaka M l: Anica Novinc, Marija Žargaj, Mojca, Novinova in druga (okoli 18 let stara) dekleta.

Ranjenci, bolniki in invalidi s sanitetnega vlaka M 1: Franc Novina, Anton Brolih idr.

Sanitetni vlak M 2, ki je iz Novega Celja odpeljal 8. maja 1945 zvečer, je sestavljala zelo dolga kompozicija vagonov. Na sanitetnem vlaku M 2 je bilo zelo veliko število oseb. Slovenskih bolnikov in invalidov je bilo najmanj 20. Bili so vsaj v dveh vagonih.

Zdravniško in pomožno osebje s sanitetnega vlaka M 2: medicinska sestra Ivanka Primožič - Irena, Dragica, Ivanka idr. Medicinska sestra Ivanka Primožič - Irena, ki je vodila umik bolnikov iz Novega mesta, je sestavila tudi dva spiska bolnikov, ki ju v celoti povzemamo.l3s pregled arhivskega gradiva novomeške bolnišnice je v zelo veliki meri potrdil pravilnost zapisa Ivanke Primožič - Irene.

Ranjenci, bolniki in invalidi, ki so zapustili Novo mesto in se v Krškem ločili od glavnine oziroma se razšli ter večinoma niso prispeli na Koroško, kot jih navaja Ivanka Primožič - Irena:^l36 Alojz Derečnik, 527,* Alojz Gradišar, 621; Ferdinand Šivic, 624, Anton Hudoklin, 543, Martin Cvelbar, 608, Janez Bašelj, 678, Karel Kocjan, 600, Janez Štrajnar, 634, Anton Sogman, Josip Tarač, 511, Martin Turk, 247, Franc Lukšič, 269, Martin Mežnar, Jože Mavec, Henrik Pečjak, 315, Jože Videtič, 522 (ostal v Novem mestu), Franc Kostrevc, 552, Franc Klančar, 532, Franc Novina, 665, Jože Mojstrovič, 568, Jože Gorišek, Alojz Jaklič, Martin Rabzelj in Anton Brolih, 387.

Ranjenci, bolniki in invalidi, ki so pod vodstvom Ivanke Primožič - Irene prišli na Koroško, kot jih navaja Ivanka Primožič - Irena. Našteti ranjenci, bolniki in invalidi so bili na vlaku M 2: Franc Ovniček, 613, Alojz Pungerčar, 510, Srečko Šivic, 632, Alfonz Lenarčič, Anton Brulc, 497, Jožef Gorjup, Janez Lužar, 515, Anton Kos, 578, Alojz Barbo, 557, Jožef Bevc, Štefan Pakar, 506, Ludvik Kučič, 77, Ivan Bohte, Anton Miklavčič (umrl), Janez Jožef, Franc Sintič, 240, Janez Murgelj, 668, Franc Smolič, 584, Janez Kolenc, 304 in Leopold Virc, 538.

Na Koroško so prišli tudi bolniki, ki jih Irena Primožič - Ivanka ne omenja: Martin Koželj, 631, Franc Staniša, 625, Jože Zamida, 368.

Ugotovitve pregleda arhivskega gradiva Bolnišnice usmiljenih bratov (moške bolnišnice) v Kandiji pri Novem mestu:¹³⁷

Naslednji bolniki, ki so bili iz bolnišnice odpuščeni pred 6. majem 1945, so po do sedaj znanih podatkih pogrešani kot žrtve: Ivan Urbanc, 612, Stanko Kenk, 614, Franc Kostrevc, 552, Franc Kotnik, 627, Anton Kos, 578, Ivan Bijek, 610, Franc Premru, 523, Jože Zalar, 626, Ivan Žagar, 630.

------------------

135 Grum - Pleško, str. 53, 54.

136 Večina naštetih bolnikov je bila zelo verjetno na vlaku M 1.

* Številka, ki se nahaja za imenom in priimkom, je matična številka bolnika iz matične knjige bolnikov za leto 1945 Moške bolnišnice v Kandiji pri Novem mestu, ki jih sedaj hrani Splošna bolnišnica Novo mesto. Kolikor gre za matično knjigo iz leta 1944, je to posebej označeno. Če za imenom in priimkom osebe ni številke, to pomeni, da oseba ni bila najdena v matičnih knjigah. Arhiv MB NM, matične knjige za leto 1944 in 1945.

137 Arhiv MB NM.

 

 

Med tistimi bolniki, ki so bili iz bolnišnice odpuščeni pred 6. majem 1945, so po do sedaj zbranih podatkih preživeli, denimo: P Polikarp - Anton Brolih, 387, Martin Cvelbar, 608, Franc Staniša, 625.

Odpuščeni iz bolnišnice 6. maja 1945 (Slovencev: 33, Nemcev: 4, skupaj: 37): Alojz Barbo, 552, Janez Bašelj, 678, Martin Cvelbar, 608, Alojz Derečnik, 527, Alojz Gradišar, 621, Jože Hočevar, 603, Slavko Janževec, 645, Karel Kocjan, 600, Janez Kolenc, 304, Martin Koželj, 631, Ludvik Kučič, 77, Anton Longar, 673, Vilko Makše, 648, Alojz Markovič, 671, Anton Miklavčič, Janez Murgelj, 668, Franc Novina, 665, Jože Orešnik, 633, Franc Ovniček, 613, Štefan Pakar, 506, Ignac Penca, 495, Franc Primc, 641, Alojz Pungerčar, 510, Franc Radešček, 622, Franc Sintič, 240, Ivan Stariha, 652, Janez Strajnar, 634, Ferdinand Šivic, 624, Srečko Šivic, 632, Josip Tarač, 511, Jože Turk, 593, Leopold Virc, 538, Jože Zamida, 368, Ivan Žagar, 630, Bernard Voaren, 658 (N), Walter Eben, 659 (N), Hubert Schmit, 657 (N), Jozef Witzorick, 463 (N).

Ranjenci, bolniki in invalidi s spiska Ivanke Primožič - Irene, ki se ne nahajajo v medicinski dokumentaciji Bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu in ki naj ne bi prišli na Koroško: Anton Sogman, Jože Mavec, Martin Mežnar.

O njih nismo uspeli ugotoviti dodatnih podatkov.

Ranjenci, bolniki in invalidi s spiska Ivanke Primožič - Irene, ki se ne nahajajo v medicinski dokumentaciji Bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu in ki so pod vodstvom Ivanke Primožič - Irene prišli na Koroško: Alfonz Lenarčič, Jožef Gorjup, Jožef Bevc, Ivan Bohte.

Našteti bolniki so lahko prišli na transport iz vojne ambulante ali so neposredno vstopili na sanitetni transport ob umiku.

Bolniki, ki so bili odpuščeni iz bolnišnice 6. maja 1945, vendar jih ni na seznamih Ivanke Primožič - Irene (skupaj 19 bolnikov): J. H., 603, S. J., 645, M. K., 631, A. L., 673, V. M., 648, A. M., 671, A. M., J. O., 633, I. P., 495, F. P, 641, F. R., 622, I. S., 652, J. T., 593, J. Z., 368, I. Ž., 630, Bernard Voaren, 658, Walter Eben, 659, Hubert Schmit, 657, Jozef Witzorick, 463.

Skupno število ranjencev, bolnikov in invalidov, ki so se umikali iz Novega mesta, je več kot 60.

Predmet raziskave o bolnih povojnih ujetnikih v novomeških zdravstvenih ustanovah poleg dogodkov, povezanih z umikom bolnikov v mesecu maju obsega tiste, ki so bili v bolnišnici tudi kasneje. Iz uradnega mesečnega poročila šefa Medico-evakuacijske sekcije za mesec junij z dne 3. julija 1945 je razvidno, da je bilo v sredini meseca junija iz civilne bolnišnice usmiljenih bratov v Novem mestu odpeljanih 12 domobranskih ujetnikov v pristojno taborišče, pri čemer ni jasno razvidno ali so mišljeni samo slovenski domobranski vojni ujetniki.'38 Iz pregledane medicinske dokumentacije izhaja, da je bilo v sredini meseca junija iz bolnišnice odpuščenih najprej 10 bolnikov, in sicer dne 16. junija 1945. Vsi bolniki, med katerimi so tudi hrvaški in nemški vojni ujetniki, so bili odpuščeni kot ne ozdravljeni (v matični knjigi označeno kot »neozdravljen«; op. B. I.).

---------------------------

138 AS 1860, Fond PS, fascikel 409, mapa IV, mesečno poročilo šefa Medico-evakuacijske sekcije za mesec junij z dne 3. julija 1945.

 

 

Odpuščeni iz bolnišnice 16. junija 1945 (10 bolnikov): Peter Fuchs, 790 (ne ozdravljen), Krištof Grachler, 791 (N, ne ozdravljen), Stjepan Koretič, 792 (ne ozdravljen), Mato Helbrant, 793 (ne ozdravljen), Franc Rainhofer, 794 (ne ozdravljen), Pavel Bauer, 797 (N, ne ozdravljen), Franc (Jože) Blatnik, 859 (ne ozdravljen), Janez Gnidovec, 912 (ne ozdravljen), Janez Jarc, 923 (ne ozdravljen), Albin Prijatelj, 941 (ne ozdravljen).

Naslednji dan, to je 17. junija 1945, je bilo iz bolnišnice odpuščenih še šest bolnih vojakov, od tega pet Italijanov in en Nemec.

O nadaljnji usodi nekaterih bolnikov, ki so bili odpuščeni v sredini meseca junija, je mogoče sklepati iz nekaterih pričevanj; Franc Blatnik, ki se je v tistem času zdravil v bolnišnici (napačno vpisan kot Jože Blatnik) je po navedbah žene Vide Blatnik pogrešan. Skupaj z njim je bil v bolnišnici tudi Janez Gnidovec,¹³⁹ ki je bil operiran isti dan, kot je bil odpeljan. Vida Blatnikje izvedela, da so ranjence odpeljali iz bolnišnice, jih naložili na kamione nekega jutra ob 4. uri zjutraj.^l40 Ivana (Janeza) Jarca je v bolnico v Novo mesto po koncu vojne pripeljala mama. Tam gaje obiskovala prijateljica O.V., ki jo je nekega dne pred pragom bolnišnice zaustavil usmiljeni brat in z rokami pokazal, naj ne vstopa. Vprašala ga je, ali je Ivan še v bolnišnici. Usmiljeni bratje odgovoril, da so ga že odpeljali. O.V. je na poti v bolnico videla mali lojtrski voziček z mulo, naložen s koruznico in zastražen z vojaki, ki so ga peljali proti mostu. Ivan Jarc je od takrat pogrešan.¹⁴¹ po vojnije bil pri poskusu ustrelitve v pljuča ranjen Albin Prijatelj, ki je ušel. Mama in starejša sestra sta ga z vozom odpeljali v bolnišnico v Novo mesto. Sorodniki vedo, da je bil iz bolnice nekega večera nenadoma surovo odpeljan v skupini več bolnikov^.l42 Na podlagi dejstva, da so bili omenjeni bolniki: Franc Blatnik, Janez Gnidovec, Janez Jarc in Albin Prijatelj, odpuščeni iz bolnišnice istočasno, to je 16. junija 1945, kot ne ozdravljeni bolniki, in na podlagi pričevanj sorodnikov, iz katerih je razvidno, da so vsi navedeni bolniki od takrat pogrešani, lahko upravičeno sklepamo, da so navedene bolnike odpeljali iz bolnišnice po vsej verjetnosti v taborišče Bršljin pri Novem mestu, nakar je za njimi sled izginila. Domnevamo, da so bili žrtve poboja. O kraju in natančnem času poboja navedenih bolnikov nismo uspeli ničesar ugotoviti. Usoda bolnikov iz omenjenih dveh skupin, ki so bili iz Moške bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu odpeljani 16. in 17. junija 1945, zaenkrat ni v celoti pojasnjena.

-----------------

139 Glej pričevanje Janeza Gnidovca. 140 Glej pričevanje Vide Blatnik.

141 Glej pričevanje Lojzke Kvartuh.

142 Glej pričevanji Jožice Gombač, roj. Prijatelj in Marije Polak, roj. Prijatelj.

 

 

Druge bolnišnice in zdravstveni zavodi na Slovenskem

- Medico-evakuacijski transporti ranjenih in bolnih povojnih

ujetnikov (Blaž Ivanc in Lovro Šturm)

 

Zaradi vojnih razmer je bilo v letu 1945 poleg splošnih bolnišnic in drugih specializiranih bolnišnic, namenjenih civilnemu prebivalstvu, tudi veliko število vojaških bolnišnic in ambulant. V nadaljevanju obravnavamo le tiste od njih, o katerih nam je uspelo dobiti podatke iz arhivskih virov Arhiva Slovenije AS 1860, Fond Partizanska saniteta (PS), iz arhivske dokumentacije Splošne bolnišnice Brežice in iz maloštevilnih pričevanj.

 

Organizacija in personalne zasedbe najpomembnejših zdravstvenih institucij Vojne oblasti IV armade

Vojna oblast IV Armade Jugoslovanske armade, ki je delovala na slovenskem ozemlju, je imela v svojem sestavu sanitetni oddelek. Načelnik sanitetnega oddelka je bil podpolkovnik dr. Franc Novak, specialist za ginekologijo in porodništvo.

Namestnik načelnika sanitetnega oddelka je bil podpolkovnik dr. Marjan Južnič, splošni zdravnik.

V okviru sanitetnega oddelka so bili personalno organizacijski odsek, medico-evakuacijski odsek, higiensko-epidemiološki odsek in historični odsek.

Šef personalno organizacijskega odseka je bila major dr.Božena Ravnihar, splošna zdravnica.

Šef medico-evakuacijskega odseka je bil podpolkovnik dr. Marjan Morelj, splošni zdravnik, namestnik šefa je bila kapetan dr. Ruža Germ Šegedin, splošna zdravnica.

Šef higiensko-epidemiološkega odseka je bil dr. Ivo Pirc (brez čina), specialist za bolezni ust in zob.

Šef historičnega odseka je bil kapetan dr. Janez Kanoni, specialist za psihiatrijo.

Glede na zapletene zdravstvene razmere, ki so bile na Slovenskem ob zaključku druge svetovne vojne, je imel sanitetni oddelek zahtevne naloge. Usklajeval je delo številnih lokalnih in regionalnih zdravstvenih formacij in ustanov. Poleg zagotavljanja zdravstvene oskrbe za potrebe Jugoslovanske armade,je imel na skrbi tudi vojne ujetnike na raznih lokacijah po Sloveniji.

V Ljubljani je deloval Štab za repatriacijo, ki je skrbel za zbirno bazo Šiška (zdravnik dr. Marjan Svetlič) in za zbirno bazo Baragovo semenišče (zdravniki dr. Miro Jamšek, dr. Bogomil Roš, dr. Vinko Igličar).

Za ujetniška taborišča na Tržaškem vojaškem področju (T.VP) je skrbel sanitetni referent dr. Ivan Franko.

Ujetniška taborišča T.V P po stanju na dan 13. junija 1945 so bila:

dr. Ivan Franko, sanit. ref. pri T.V.P, zobozdravnik, mob., prej zobozdravnik v Gorici.

 

 

Idrija:

dr. Ivan Fonzari, Italijan, zobozdravnik, mob., prej fašist. kapetan v Seminario Minore.

Vipava:

dr. Tranquila Villa, Italijan, prej splošni zdravnik pri posadki v Sv. Luciji.

Postojna:

dr. Jurij Gospodnetić, Hrvat, prej splošni zdravnik v Sežani, sedaj bolnik. Št. Vid:

dr. Ernesto Rizzo, Italijan, prej zdravnik faš. posadke v Solkanu.

Šef sanitetnega odseka mariborskega vojnega področjaje bil poročnik dr. Jože Beniger, specialist.

Šef medico-evakuacijske sekcijeje bil poročnik dr. Julij Saje, splošni zdravnik.

Za ambulanto vojnih ujetnikov v Mariboruje skrbel zdravnik dr. Egon Zundt, Nemec, ujetnik.

Zdravniki slovenske divizije Narodne Obrambe:

major dr. Stanko Pirc, šef sanit. odeka, roj. 26. oktobra 1916, vstop v JA 25. maja 1942, prej stažist na kirurgiji.

Dr. Zlatko Voglar, brez čina, upravnik brig. amb., roj. 21. decembra 1911, vstop v JA 17. maja 1945, mob. nespec., prej sek. zdr. kir. od. spl. boln. v Mariboru.

Dr. Rado Debevc, brez čina, upravnik brigadne ambulante I. brigade NO

splošni zdravnik, roj. 2. januarja 1909, v JA od 13. novembra 1944, mob., prej v Radovljici.

poročnik dr. Bogomir Kramar, zač. na razp., roj. 1913, vstop v JA jeseni 1943 prostovoljec.

Dr. Stanko Mužolin /Muzolin/, brez čina, dodeljen II. brif. KNOJ-a, 2 leti spec. neurologije in psihiatrije.

Dr. Stanko Jereb, brez čina, zdravnik ujetniškega bat. Št. Vid, spl. zdravnik, roj. 3. aprila 1904, v JA od 21. maja 1945, mob., prej zavod za soc. zav.

OZNA

Posebno enoto je tvorila Ozna, tam so delovali zdravniki:

major dr. Alojz Mihelčič, roj. 21. avgusta 1907, v JA od 22. junija 1941.

major dr. Karel Milavec, roj. 4. novembra 1910, v JA od l. junija 1942.

Dr. Prinz - Cornelius Winkler, roj. 16. maja 1900, spec. okulist, Stabsarzt

Nemec, ujetnik - taborišče voj. ujetnikov v Št. Vidu.

Dr. Helmut Weber, roj. 22. marca 1909, splošni zdravnik, Stabsarzt, Nemec ujetnik - taborišče vojnih ujetnikov v Št. Vidu.

V zdravstveno oskrbo na mariborskem in ljubljanskem vojnem območju so bili pritegnjeni tudi nemški zdravniki - ujetniki:

Mariborsko vojno področje: dr. Egon Zundt, dr. Siegfried Groth, dr. Joachim Rost, dr. Gunther Walter in dr. Lazarus.

Ljubljansko vojno področje: dr. Hackel, dr. Rolf Loock, dr. Prinz - Kornelius Winkler - v Rimskih Toplicah in dr. Weber. ¹⁴³

-----------------

143 Vir: AS 1860 PS, fascikel 410, mapa I in mapa V.

 

Javna bolnišnica Brežice

Med drugo svetovno vojno je imela Javna bolnišnica v Brežicah tri oddelke: kirurškega, medicinskega (interni) in izolirnico (infekcijski). V tistem času se je imenovala Gau - Krankenhaus Rann. Po navedbah enega od dopisov, ki so priloženi v bolniškem kartonu nekega bolnika, sklepamo, da je bil primarij bolnišnice dr. Murgel.

Raziskava se opira na arhivsko dokumentacijo sedanje Splošne bolnišnice v Brežicah, kolikorje še ohranjena. Arhivska dokumentacija obsega:

- popoln indeks imen bolnikov od leta 1941 do 1945 (indeks je urejen po abecedi in po datumu sprejema v bolnišnico)

-matično knjigo pacientov do maja 1941 in od maja 1945 -vstop 30. maj / št. 581 in dalje (gre za prepis, ker so bile verjetno izvirne knjige uničene v požaru), matična knjiga pacientov za december 1945

- bolniški listi za mesec april 1945, bolniški listi za mesec maj (zelo pomanjkljivi), bolniški listi za junij in julij 1945. Obstajajo tudi bolniški listi za zadnje mesece leta 1944.¹⁴⁴

Bolnike in ranjence iz bolnišnice v Brežicah so verjetno umikali v zadnjih tednih pred koncem vojne. Verjetno je umik potekal 27. aprila, 1. maja in 7. maja, večinoma s sanitetnim vlakom. V več bolniških listih je denimo zapisano, da je bil bolnik odpuščen na sanitetni vlak oziroma »Lazarettzug«. Pri nekaterih bolnikih je podatek o umiku in načinu umika naveden v bolniškem listu, pri drugih pa lahko o tem le sklepamo.

27. aprila 1945 so bili iz bolnišnice odpuščeni štirje bolniki: Konstantin Kušnik (Lazarettzug), Josef Steffel (Lazarettzug), Heinrich Huckfeldt (Lazarettzug), Heinrich Blumhoff (Kurswagen).

l. maja je bilo iz bolnišnice odpuščenih šestnajst bolnikov, ki sojih v večini primerov umaknili s sanitetnim vlakom: Guido Vitto,Virgilio Moretti, Jefim Muhanow, Konrad Friebe, Oskar Pfotenhausen, Willi Stier, Anton Arthur, Odino Tuzza, Franzesko Bravi, Otto Suss, Peter Muller, Herbert Klemand, Oswin Ruchenbach, Anton Halm, Hermann Langenbach, Heinrich Schelthaft (ni podatka o načinu odpusta).

7. maja je bilo iz bolnišnice odpuščenih devet bolnikov: Alexej Avkajev (sanitetni vlak), Eduardo Giodini (sanitetni vlak), Gottfried Langeder (ni podatka o načinu odpusta), Heinrich Langeder (ni podatka o načinu odpusta), Wolfgang Gruber (ni podatka o načinu odpusta), Franz Rypar (ni podatka o načinu odpusta), Heinrich Bieberstein (ni podatka o načinu odpusta), Angelo Berta (ni podatka o načinu odpusta), Klaus Brauchmann (ni podatka o načinu odpusta).

Ugotovili smo lahko, da so v mesecu juniju v bolnišnici Brežice zdravili večje število nemških vojnih ujetnikov, ki so jih iz bolnišnice odpuščali po naslednjem vrstnem redu:

2. jun.: 2 bolnika

5. jun.: 2 bolnika

8. jun.: 1 bolnika

-----------------------

144 Arhivska dokumentacija bolnišnice Brežice.

 

 

9. jun.: 1 bolnika

10. jun.: 2 bolnika

11. jun.: 6 bolnikov

17. jun.: 8 bolnikov

18. jun.: 4 bolnike

21. jun.: 5 bolnikov

25. jun.: 4 bolnike

26. jun.: 30 bolnikov^l45

V mesecu juliju se je v bolnišnici zdravilo približno 30 nemških vojnih ujetnikov. V raziskavi zbrani podatki zaenkrat še ne omogočajo zadostnega vpogleda v nadaljnjo usodo nemških kvalificiranih vojnih ujetnikov iz bolnišnice v Brežicah.

 

Medico-evakuacijski transporti bolnih vojnih ujetnikov

V maju in v juniju 1945 je prišlo do številnih in obsežnih premeščanj bolnih povojnih ujetnikov iz različnih sanitetnih ustanov po vsej Sloveniji. Te premestitve so takrat imenovali medico-evakuacijski transporti in zanje so bili v okviru sanitetnega oddelka vojne oblasti IV armade JA ustanovljeni posebni medico-evakuacijski odseki na ravni celotnega območja, ki ga je takrat nadzorovala Vojna oblast IV armade, in na posameznih regionalnih območjih.

V nadaljevanju na kratko prikazujemo tiste medico-evakuacijske transporte in druge prestavitve bolnikov, za katere nam je uspelo dobiti podatke v arhivskem gradivu ali v pričevanjih. Na tem mestu prikazujemo samo transporte po 9. maju 1945.

Iz vojaške bolnišnice Kamnik je prišlo 13. maja do prestavitve nemških bolnikov v taborišče za vojne ujetnike v Tržiču.

V prvi polovici maja je prišlo do vrnitve bolnikov iz sanitetnih vlakov, ki so bili zajeti na Gorenjskem, v Vojno bolnišnico v Ljubljani.

Iz Vojne bolnišnice v Ljubljani je 19. maja prišlo do prestavitve 120-130 bolnikov ranjencev, ki so bili v dveh barakah na dvorišču za Vojno bolnišnico v Ljubljani, v taborišče za vojne ujetnike Škofovi zavodi v Šentvidu.

Iz taborišča v Vetrinju na Koroškem je 29. in /ali 30. maja prišlo do prestavitve ranjencev v Slovenijo v taborišče Teharje in morebiti tudi v taborišče Škofovi zavodi Šentvid.

Na štajerskem območju je prišlo 9. maja do ustavitve treh nemških lazaretov in do njihove preselitve v bolnišnico Topolšica. Tri nemške lazarete oziroma sanitetne kolone skupaj z zdravniki, ranjenci, materialom in voznim parkom je zadržal in namestil v Topolšici šef sanitetnega odseka poročnik dr. Beniger.¹⁴⁶

V Topolšici so bili do 18. in 19. junija. Takrat so bili premeščeni v bolnišnico v Novo Celje vsi tuji ranjenci iz Topolšice, verjetno pa tudi iz drugih štajerskih bolnišnic. O tej prestavitvi je poročal referent medico-evakuacijske sekcije poročnik dr. Julij Saje.¹⁴⁷

-----------------------

145 V bolniškem listu enega izmed bolnikov je denimo zapisano, da je bil premeščen v vojno bolni8nico za nem5ke ujetnike.

146 AS 1860 PS, fascikel 409, mapa III, mesečno poročilo o delu sanitetnega odseka mariborskega vojnega področja z dne 2. junija 1945.

147 AS I860 PS, fascikel 409, mapa III, mesečno poročilo medico-evakuacijske sekcije mariborskega vojaškega področja z dne l. junija 1945.

 

 

Lazaret v Novem Celju je bil od takrat naprej namenjen samo nemškim ranjencem. Ustanovljena je bila jugoslovanska vojaška uprava na čelu s politkomisarjem. Strokovno jo je vodilo nemško sanitetno osebje. Junija je bilo v bolnišnici v Novem Celju 847 nemških ranjencev.¹⁴⁸ Iz bolnišnic v Novem Celju, kakor tudi iz bolnišnice Maribor, bolnišnice Slovenj Gradec in bolnišnice Laško so evakuirali ranjence, ki so pripadali ustašem, četnikom in domobrancem (hrvaški in srbski ranjenci) v skupnem številu 350 oseb v Zagreb.^l49

Na primorskem območju je Vojna oblast IV. armade JA zasedla tudi vojne bolnišnice v Trstu in Gorici. Ob koncu vojne so ležali ranjeni vojaki v tržaški vojni bolnišnici in v pomožnih bolnišnicah po šolah. V Trstu so imeli svojo bolnišnico v ulici Cologna domobranci.

Bolne in ranjene vojne ujetnike so iz vojne bolnišnice v Trstu začeli kmalu prestavljati, da bi dobili prostor ranjenci zmagovite strani. Večinoma so jih prepeljali v pomožne bolnišnice, od koder so jih postopoma odvažali. O številu ranjencev se podatki razlikujejo. Tako navaja avtor Anton Bavec - Cene v svojem prispevku iz leta 1975, da seje na Opčinah na Tržaškemjugoslovanskim vojaškim enotam vdalo približno 300 ranjencev.150 Po vsej verjetnosti je šlo za ranjence iz neposrednih vojaških spopadov, ki niso bili v bolnišnicah.

Načelnik sanitetnega odseka vojaške komande mesta Trst major dr. Ivan Pintarič v poročilu z dne 3. junija 1945 poroča, da so ujetnike - ranjence evakuirali v Ilirsko Bistrico. Očitno omenja evakuacijo hospitaliziranih bolnikov iz tržaških bolnišnic, predvsem iz Vojne bolnišnice v Trstu. Evakuacija je potekala dobro, zlasti evakuacija ranjencev - ujetnikov, okoli 190, delno z vlakom, delno s kamioni. ¹⁵¹

To, da so bili ujetniki - ranjenci v Ilirski Bistrici, potrjuje tudi poročilo za mesec maj 1945 sanitetnega oddelka vojne oblasti IV. armade naslovljeno na Ministrstvo ljudske obrambe. To poročilo obravnava celotno območje vojne oblasti IV armade in navaja, da je nemških ranjencev-ujetnikov v Ilirski Bistrici 2000 in v Novem Celju 659, skupno torej 2659.¹⁵²

V Gorici je bila med vojno vojna bolnišnica v Malem semenišču (tik ob meji pri Rdeči hiši, sedaj je tam univerza). V tej bolnišnici so bili pretežno srbski četniki. Ko so se ti umikali čez Sočo, so nepremične ranjence pustili v bolnišnici, potem pa naj bi jih vojaki ali aktivisti zmetali v bližnji kanal in ga zasuli. Oktobra 1945 so gojenci Malega semenišča urejali okolico in ob tem izkopali iz zasutega kanala vrsto trupel.^l53

 

------------------

148 Prav tam.

149 Prav tam, prim. tudi pričevanje dr. Jurija Simonitija in pričevanje sestre Genezije Rožnik. 150 Bavec, str. 25.

151 AS 1860 PS, fascikel 409, mapa III, poročilo načelnika sanitetnega odseka komande mesta Trst za maj 1945 z dne 3. junija 1945.

152 AS 1860 PS, fascikel 409, mapa V, poročilo št. 181 z dne 15. junija 1945, str. 2.

153 Glej pričevanji Franca Kralja in Viljema Žerjala.

 

 

Življenjske usode nekaterih večjih skupin in posameznikov

iz vrst bolnih, ranjenih in invalidnih povojnih ujetnikov

(Lovro Šturm)

 

Ranjenci, bolniki in invalidi, ki so se po koncu druge svetovne vojne znašli v taboriščih za vojne ujetnike, kot n. pr. na Teharjah, v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani, Bršljinu pri Novem mestu ali v drugih taboriščih in v Centralnih zaporih Ozne v Ljubljani, so ne glede na svoj specifični položaj in svoje zdravstveno stanje delili usodo drugih priprtih povojnih ujetnikov in civilnih oseb. V največjem številu primerov so bili žrtve povojnih množičnih pobojev. Nekateri so umrli v zaporih ali v koncentracijskih taboriščih. Nekateri so končali kot žrtve posamičnih nasilnih usmrtitev. Nekateri posamezniki so se na tak ali drugačen način takemu koncu izognili in so preživeli.

Večina ranjencev iz sanitetnih vlakov, ki so se znašli po 19. maju 1945 v Škofovih zavodih, je končala enako kot drugi tamkajšnji priporniki. V spominski literaturi je že zgodaj kot kraj množičnega poboja omenjeno Brezarjevo brezno v Podutiku pri Ljubljani. Verjetno pa so bile v te namene uporabljene tudi druge lokacije, o katerih ni dovolj znanih podatkov.

Kot možen kraj pobojev ranjencev, bolnikov in invalidov je potrebno navesti tudi Brezarjevo brezno nad Podutikom. Iz pričevanja brata pogrešanega bolnika Antona Bartola, ki je bil nazadnje zaprt v Šentvidu, je razvidno, da je bil brat pokončan 29. maja 1945 pri Brezarjevem breznu.¹⁵⁴ Likvidacije pri Brezarjevem breznu so se začele že okoli 26. oziroma 27. maja 1945.¹⁵⁵ 25. maja 1945 ponoči naj bi Simo Dubajiča prebudili Ivan Maček - Matija, Maks Bače in Jovo Kapičič in mu povedali, da bodo vrnjene ustaše vrnili v Kočevski Rog injih tam pobili. Za izvedbo likvidacij je bil odgovoren Sime Dubajič.156 Naslednje dni so pri Brezarjevem breznu pobili skupino zajetih slovenskih domobrancev, med katerimi je bil verjetno tudi del ranjencev, bolnikov in invalidov. Okolico so skrbno zastražili, štab so imeli v bližnji hiši. Gugić ocenjuje, da je bilo pripeljanih približno 40 kamionov, polnih ujetnikov. Likvidatorji so se zvečer hvalili, da so pobili med 800 in 1000 ljudi.¹⁵⁷ Število pobitih potrjuje tudi Albert Svetina - Erno, ki mu je Ivan Maček - Matija junija 1945 ukazal sanacijo Brezarjevega brezna, saj je prišlo do okužb. Voda v potoku je bila krvava, v širši okolici brezna so je širil neznosen smrad. Svetina se spominja, da je bilo skupaj od 900 do 1000 trupel pobitih slovenskih domobrancev in hrvaških vojakov, poleg njih pa tudi civilisti, med njimi kakih 16 let star fant, in tudi ženske.¹⁵⁸ Priča izkopavanja trupel v Podutiku je bil Ludwig Gruden, član Knoja, ki se spominja da je trupla izkopavalo 62 nemških ujetnikov. Omenjene nemške vojne ujetnike so po opravljenem poslu odpeljali neznano kam in so pogrešani.¹⁵⁹ Svetina piše, da so jih pobili v

-----------------------------

154 Glej pričevanje Ivana Bartla.

155 Gugič, str. 126.

156 Dubajič, sa. 133.

157 Gugič.

158 Svetina, str. 21.

159 Gruden, stc 39.

 

 

 

Kočevskem Rogu^.l60 Sanacija Brezarjevega brezna je trajala skoraj tri tedne, trupla pobitih so prenesli v Kucljo dolino in tam pokopali. Dubajičeva likvidatorska enota je po likvidacijah pri Brezarjevem breznu odšla v Kočevje.¹⁶¹

Iz Splošne bolnišnice v Ljubljani so 31. maja 1945 odpeljali skupino sedmih bolnikov. Njihovo težko zdravstveno stanje in pričevanje Terezije Hojkar o tem, kako so jih odnesli, pripeljejo do zaključka, da je do njihove usmrtitve prišlo kmalu. Podobno velja tudi za prisilno prestavitev bolnikov iz sanatorija Leonišče v Ljubljani, do katere je najbolj verjetno prišlo hkrati s prestavitvijo že omenjenih bolnikov iz Splošne bolnišnice v Ljubljani. O načinu in o kraju usmrtitve teh bolnikov ni zanesljivih podatkov.

Iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani so 2. junija 1945 ob 22. uri zvečer odpeljali večjo skupino ujetnikov. V zaporniški knjigi smo identificirali 191 oseb, tri osebe pa je dodatno uvrstil na spisek dr. Ferenc,¹⁶² kar pomeni, da je bilo v skupini 194 ujetnikov. Med njimi sta bila najmanj dva ranjenca, ki sta ob koncu vojne zapustila bolnišnico in se zatekla domov. To sta bila Ferdinand Sajovic, CZ 248 in Ivan Frkalj, CZ 314.¹⁶³ Oba sta bila privedena v Centralne zapore Ozne 17. maja 1945.

Poleg sto enaindevetdesetih je v zaporniški knjigi CZ Ozne še devet imen, ki imajo opombo »izpuščen 22. junija 1945«, vendar ti ljudje niso nikoli prišli domov, pač pa so od tedaj pogrešani. Vsa imena smo primerjali s spiskom sto sedeminosemdesetih imen, ki gaje 13. junija 1991 objavil dr. Ferenc.^l64 Njegov članek v Delu ima zgovoren naslov: »Po 46 letih končno potrjeno, da so mrtvi.« Imena se ujemajo. Nekaj razlik je le v posameznem prepisovanju črk, manjka pa vseh devet »izpuščenih« ter štiri osebe z opombo »22. junij ob 22. uri«. O kraju in poboju teh ujetnikov ni uradnih podatkov, niti nismo uspeli pridobiti pričevanj o tem dogodku. Tudi dr. Ferenc je svoj članek sklenil z vprašanjem: »Bomo kdaj izvedeli, kje so njihovi grobovi?«

Iz pripovedovanj domačinov z Iga in okoliških vasi je znano, da so v tistem času ob nočnih urah skozi Ig in okoliške vasi pogosto vozili pokriti tovornjaki z ujetniki na kraje množičnih pobojev na Mokrec in h Koščevem breznu nad Zgornjim Igom na Krimu. Eden takih tovornjakov se je ponoči ustavil v vasi Iška. Vojaki so trkali na okna kmetije, voznikje spraševal, kjeje pot na Krim. Gospodar jim je povedal, da so zgrešili odcep za cesto, ki pelje proti Zgornjemu Igu na Krimu in naprej proti Koščevem breznu. V trdi noči se vojaki niso želeli vračati, zato so se odločili, da bodo z ujetniki opravili kar tam. Na domačiji so vzeli cepine, krampe in lopate. Tovornjak je odpeljal naprej proti Iškemu Vintgarju. Gospodar Jože Škrabaje zjutraj zgodaj vstal, bila je še rosa, in šel pogledat naprej po poti. Trupla pobitih ujetnikov, med katerimi so bili očitno tudi ranjenci, so bila zasilno zasuta v jarku na desni strani poti v soteski v Iškem Vintgarju.¹⁶⁵ V tej soteski je po pripovedovanju vaščanov že leta 1942 prišlo do poboja večjega števila Romov, ki so jih tamkaj postrelili partizani. Na tem mestu stoji pod kamnito

----------------

160 Svetina, stc 21.

161 Gugič, str. 127.

162 Glej Ferenc str. 10.

163 AS 1932 (CZ), zaporniška knjiga CZ Ozne št. 248 in 314, gl. pričevanje Valentine Gostič in pričevanje Miha Frkalja.

164 Glej Ferenc, str. 10

165 Pričevanje Jožeta Škrabe, prim. zapis Ludwiga Grudna.

 

 

 

 

 

 

 

 

steno lesen križ. V romskem sprevodu, ki so ga tedaj partizani podnevi gnali skozi Iško, so bile večinoma ženske in otroci. Neka ženska je po vzpetini ušla in se zatekla v Gornji Ig. Kasneje so jo našli, jo tam ustrelili in zakopali.l66 Poboj ujetnikov s tovornjaka v letu 1945, med katerimi so bili tudi ranjenci, se je zgodil kakih dvesto metrov pred tem. Na tem mestu v Iškem Vintgarju stoji sedaj manjša montažna počitniška hišica z zelenimi polkni, desno od nje pa lesen križ. Vendar po mnenju domačinov križ ne stoji na pravem mestu, do poboja naj bi prišlo v sedaj zasutem plitkem obcestnem jarku, desno od ceste, tik pred počitniško hišico.¹⁶⁷

Koščevo brezno leži na Krimu, kake 4 kilometre za naseljem Gornji Ig na Krimu, na levi strani dobro vzdrževane makadamske ceste proti Rakitni. Označeno je s spominskim znamenjem. Po pričevanjih domačinov so ga kot kraj množičnih pobojev uporabljali vse leto 1945 od maja do zime. V kasnejših letih so to brezno občasno zasuli s smetmi. Sedaj je tam kakšne tri metre globoka jama. Obod brezna je kapljaste oblike, po dolžini šest metrov, po širini na eni strani je širok štiri metre, na drugi strani meter in pol.¹⁶⁸

Zadnji znani množični poboji ujetnikov, med katerimi so bili tudi ranjenci, bolniki in invalidi, so bili med 21. in 24. junijem 1945 v dveh doslej manj znanih breznih pri Konfinu. Kamen na ovinku na makadamski gozdni cesti iz Grčaric čez

-----------------

166 Glej pričevanje Jakoba Likoviča.

167 Glej pričevanje Jožeta Škrabe in pričevanje Matije Tavžlja.

168 Glej pričevanji Jakoba Likoviča in Franceta Likoviča.

 

 

Glažuto proti Dragi, približno 2 km od Grčaric, označuje mejo med zasebnimi gozdovi kmetov in nekdanjim Auerspergovim veleposestvom, ki je zajemalo tako območje Kočevske Reke kot Kočevskega Roga. To mesto nosi uradni naziv Konfin in je tako označeno tudi na zemljepisni karti za Kočevsko v merilu 1 :50.000. Tuje bila tudi ena od straž, ki je po letu 1950 označevala začetek zastraženega in nedostopnega področja Kočevske Reke, s centroma v Gotenici in Borovcu. Na križišču gozdnih cest nekaj deset metrov od ceste na južni strani ležita dve brezni, ki nimata uradnih imen, domačini pa ju imenujejo brezni pri Konfinu ali brezni pri Perhaju. Brezni so 10. maja 1992 prvi raziskali in v katastru podzemskih jam registrirali jamarji iz Ribnice. Raziskavo je naročila komisija občine Ribnica za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, ki ji je predsedoval Franc Mihelič. Obe brezni je v okviru naših raziskovanj o kvalificiranih vojnih ujetnikih 16. maja 1999 natančno raziskala tudi posebna jamarska raziskovalna skupina pod vodstvom dr. Andreja Mihevca in o tem sestavila podrobno poročilo, ki ga prikazujemo v posebnem poglavju te knjige. Iz obeh poročil o ogledu brezen v letu 1992 in v letu 1999 je razvidno, da je dno enega od brezen prekrito z odpadnim materialom, dno drugega brezna, tistega, ki leži bliže cesti, pa je delno prekrito in so v njem vidni človeški ostanki.

Domačini iz Rakitnice se spominjajo transportov ujetnikov in tudi ranjencev. Iz njihovega pričevanja je mogoče tudi dokaj natančno določiti datum transportov. Prvi transport naj bi bil 21. ali 22. junija 1945. Pripeljalo je več vozil, deloma pokriti tovornjaki, deloma avtobusi. Zadnji transport je bil 24.junija 1945, zgodaj ob zori. Domačini se tega dogodka in tudi datuma tako dobro spominjajo zato, ker sta se 22. junija 1945 popoldne pri igri z najdeno mino smrtno ponesrečila dva dečka iz Rakitnice. To sta bila Janez Levstik, po domače Žihernov, roj. 25. novembra 1932 in Franc Merhar, roj. 13. septembra 1934. Njegov stric Jože Merhar se spominja transportov pred njuno smrtjo in na dan njunega pogreba. Ko so se ljudje iz Rakitnice vračali s pogreba med 10. in 1 l. uro dopoldne, so spet zagledali kolono vozil, ki je vozila iz gozda. Bila sta dva avtobusa vojaške barve (siva, zelena?) in dva tovornjaka. Ustavili so se sredi vasi. Z vozil so skočili vojaki in šli k bližnjim kmetijam. Iz vodnjakov kapnic so si natočili vode in se umivali. Nekaj jih je odšlo navzdol po bregu do reke Rakitnice do mlina pri Malnarjevih. Vojaki so imeli za pasom domobranske kape. Na zadnjih sedežih enega od avtobusov je bilo videti kup vojaških uniform. Potem so vojaki v vasi malicali. Ljudem so povedali, da so se borili s »ta belimi«. Strelov iz gozda ni bilo slišati. Kasneje so domačini videli pri Konfinu goreti ognje oz. tleče ostanke. Gorela so oblačila in sanitetni material. Ostanke obvez, mavca, protez in drugih ortopedskih pripomočkov, ki so bili ob robu tistega brezna, ki je bliže cesti, je bilo mogoče videti še leta 1947. Ni bilo pa najti ostankov nabojev. Ljudje so zato sklepali, da so bili med ujetniki na kraju množičnega poboja tudi številni ranjenci in invalidi.¹⁶⁹

Iz zaporniške knjige Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani je razvidno, da so 22. junija 1945 ob 2. uri zjutraj odpeljali 38 nemških in pet slovenskih ujetnikov. Iz iste knjige je razbrati tudi, da so 24. junija 1945 ob 1. uri zjutraj odpeljali

----------------

169 Glej in prim. pri~evanja ložeta Merharja, Franca Vidervota, Nade Klun, A. R., Ivana Bančiča.

 

 

skupino 60 slovenskih ujetnikov, med katerimi je bilo 22 bolnikov, ki so jih 9. junija 1945 prisilno premestili v zapore iz Splošne bolnišnice v Ljubljani. To so bili:¹⁷⁰

 

Franc Cankar, št. 1142,                                 Anton Prelesnik, št. 1121,

Franc Cvet, št. 1133,                                     Peter Remc, št. 1104,

Anton Cvetek, št. 1100,                                 Anton Saje, št. 1102,

Stanislav Čeplak, št. 1107,                            Peter Sečnik, št. 1090,

Jože Gačnik, št. 1098,                                   Ivan Strajnar, št. 1123,

Anton Hočevar, št. 1122,                              Viktor Svetič, št. 1138,

Janez Japelj, št. 1125,                                   Anton Tratar, št. 1113,

Vinko Jerina, št. 1086,                                  Jože Utenkar, št. 1117,

Franc Knavs, št. 1115,                                   Jože Zalar, št. 1116,

Franc Lapajne, št. l 105,                                Jože Zorko, št. 1126,

Franc Muhič, št. 1106,                                  Andrej Zupanc, št. 1099

 

Na tistem transportu je bilo tudi 28 ujetnikov iz drugih delov tedanje Jugoslavije, med njimi 19 bolnikov Splošne bolnišnice v Ljubljani, ki so prišli v Centralne zapore Ozne 9. junija 1945. Zapisi imen in priimkov se v dokumentih pojavljajo v več verzijah, ki so si podobne.

To so bili:¹⁷¹

 

Salko Ačkar; št. 1082,                                   Josip Livančić, št. 1080,

Mehmed Ažičović, št. 1110,                         Ivan Luški, št. 1134,

Alojzij Badarič, št. 1081,                              Ljudevit Mravek, št. 1127,

Roko Boljkovac, št. 1119,                             Joso Petrović, št. 1131,

Jovo Cacić, št. 1087,                                     Nuraga Slimanović, št. 1112,

Ismet Džemidžić, št. 1118,                            Peter Šebalj, št. 1084,

Srbislav Gajić, št. 1091,                                Božo Torbarina, št. 1083,

Milomir Jelic, št. 1120,                                 Mate Turkalj, št. 1130,

Nikola Jergović, št. 1137,                             Luka Vrzaljko, št. 1135,

Petar Kolanj, št. 1103

 

Med priporniki v kletnih prostorih Centralnih zaporov Ozne sta bila skupaj z bolniki, ki so jih pripeljali iz Splošne bolnišnice v Ljubljani, brata Franc in Filip Lovšin, doma iz Goriče vasi pri Ribnici. Bila sta na obisku pri svojem stricu župniku Janezu Puclju in sta bila oba hudo ranjena ob oznovskem terorističnem vpadu na župnišče v Ježici pri Ljubljani zvečer 16. junija 1945. O dogodku se je ohranil zapis v župnijski kroniki, ki ga objavljamo tudi v knjigi. Po streljanju soju odpeljali v Centralne zapore Ozne. Tam je Fililp dne 20. junija umrl zaradi posledic strelnih ran, ki jih je dobil ob napadu, mladoletni Franc Lovšin pa je z velikimi težavami preživel hude poškodbe.¹⁷²

------------------

l70 AS 1932 (CZ), zaporniška knjiga CZ Ozne.

17l AS 1932 (CZ), zaporniška knjiga CZ Ozne.

172 AS 1932 (CZ), zaporniška knjiga CZ Ozne 5t. 1659 (Filip), šr. 1660 (France), pričevanje Angele Klun in zapis iz župnijske kronike o aretaciji župnika Janeza Puclja.

 

 

 

Faxsimile strani iz Kronike župnije Ljubljana Ježica za leto 1945.

 

 

Franc Lovšin je bil priča razmeram v zaporu in odhodu težkih bolnikov 24. junija 1945 v zgodnjih jutranjih urah. Iz zapora so ga izpustili 30. junija 1945. Po vrnitvi domov je zvedel od domačinov o poboju ranjencev v breznih pri Konfmu. Oba dogodka je povezal v celoto, vendar o svojih doživetjih dolgo ni govoril. Najprej se je zaupal svoji sestri Angeli, po političnem preobratu po letu 1990je o tem pripovedoval več, med drugim tudi sorodnikom pogrešanega bolnika Splošne bolnišnice Jožefa Zalarja, doma iz Brež pri Ribnici. Zalarjevi so pogovore z Lovšinom posneli z zvočno in video kamero poleti 1994 ob samem breznu pri Konfinu in tako trajno ohranili njegovo avtentično izvirno podobo in njegovo pripoved. Dvojnik videokasete so Zalarjevi novembra 1999 izročili dr. Lovru Šturmu v hrambo in uporabo. Franc Lovšin je na lastno pobudo 8. novembra 1990 v občini Ribnica podal o tem dogodku svojo izjavo. Občina Ribnica jo je posredovala Pučnikovi komisiji (komisija skupščine Republike Slovenije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti).

Pučnikova komisija se je s pobojem ranjencev iz bolnišnic ukvarjala na svoji 16. seji 9. junija 1994, ko je o tem pričal Dušan Bravničar, tedanji načelnik Ozne v mestu Ljubljana. Bravničar je povedal, da je konec junija 1945 Ivan Maček Matija od njega zahteval, naj »počisti« sovražne ranjence iz ljubljanskih bolnišnic. Bravničar se je tej direktivi uprl in se skliceval na mednarodne konvencije. Pričakoval je, da bo zaradi tega disciplinsko odgovarjal, a se to ni zgodilo. Vendar je bil kmalu nato poslan kot sekretar veleposlaništva v Albanijo. Tam je ostal do konca leta 1947.¹⁷³ Po Bravničarjevi oceni je bilo število domobranskih ranjencev, ki naj bi jih odstranili iz bolnic, približno od 100 do 150, v Vojni bolnišnici Moste pa naj bi bilo odstranjenih okoli 100 nemških in drugih ranjencev z osebjem. Kje so bile likvidacije ranjencev izvršene, Bravničar ne ve.'74 V osebnem razgovoru dne 28. junija 1999 je Dušan Bravničar potrdil navedbe iz Vmesnega poročila Pučnikove komisije. Izročil nam je tudi avtorizirani zapis, objavljen v dnevniku Slovenec z dne 18. junija 1994.¹⁷⁵

Časovno sovpadanje datumov, ki se nanašajo na odhode iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani in na pričevanja o množičnih pobojih ujetnikov, med katerimi so bili tudi ranjenci in invalidi, napeljuje na sklep, da je šlo v tem primeru za ene in iste osebe. Vendar ne moremo biti o tem popolnoma prepričani. Kajti med raziskovanjem smo naleteli tudi na pričevanja, ki se nanašajo na odhode večjih skupin ranjencev iz taborišča v Škofovih zavodih v Šentvidu. Ohranjeno je pričevanje enega od šentviških ujetnikov, to je bil Jože Tomažič, ki je v Škofovih zavodih nalagal na tovornjak ranjene in onemogle domobrance in se nato s tem tovornjakom tudi peljal v kočevske gozdove, kjer so končali ujetniki. Sam se je rešil in preživel po srečnem naključju.^l76 Verodostojna so tudi pričevanja o majhni skupini štirih ranjencev, ki se je po srečnem naključju izognila transportu večje skupine ujetnikov iz Škofovih zavodov, med katerimi so bili zanesljivo tudi ranjenci in invalidi. Do odhoda te skupine, ki bi lahko štela najmanj 70 oseb, je prišlo »nekaj

--------------

173 Pučnik, str. 38. 174 Pučnik, str. 39.

175 Glej pričevanje Dušana Bravničarja, prim. tudi zapis Vilka Mavsarja ml.

176 Glej priđevanje Alojza Kalinška.

 

  Je v Grčaricah grob nasprotnikov partizanov?

 

KOČEVJE. RIBNICA 12.novemhra - Kotevska komisija za grobišč je dobila podatek, da naj bi bil v Grčaricah nad Ribnico množičen grob nasprotnikov partizanov. Te naj bi bili pobili leta 1945 že po koncu vojne, šlo pa naj bi za bolnike. ki so jih nabrali pa ljuhljanskih bolnišnicah. Kočevci so z omenjenim podatkom seznanili tudi republiško komisijo za raziskavo povojnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Informacija govori o tem da naj bi bili po ljubljanskih bolnišnicah takrat nabrali od 220  do 250 ljudi. V Grčarice naj bi jih bili pripeljali s štirimi avtobusi in sicer 24. julija 1945. Kot je Kočevcem povedal informator, naj hi bili

vse pripeljane pobili, natančneje poklali, ker okoličani niso slišali streljanja, videli pa so bojda izvrševalce pobojev s krvavimi rokami  in to do komolcev. Ker je navedba kraja poboja - kot je stvar opisal informator - zelo natančno, bo stvar mogoče raziskati. Datum pa je zbudil nekaj pomislekov, saj iz doslej znanih zgodovinskih dokumentov 24. julija 1945 ni bilo nikakršnih odvozov, to pa bi bilo mogoče mesec prej, torej 24. junija. (M. D.)

 

KOMISIJA SKUPŠČINE REPUBLIKE

SLOVENIJE 2A RAZISKAVO POVOJNIH

MNOŽIČNIH POBOJEV, PRENOVO

DVOMLJIVIH PROCESOV IN DRUGIH

NEPRAVILNOSTI

61000 LJUBLJANA

 

 

ZADEVA: Izpoved priče

 

Dne 8.11.1990 se je v Sekretariatu Skupščine občine Ribnica zglasil LOVŠIN FRANCE, 1928, iz Goriče vasi 78 in na zapisnik podal sledečo izjavo:

 

Dne 16.6.45 sem bil na Ježici pri Ljubljani ranjen. Partizani so me od tam prepeljali v "Škofove zavode" v Šentvidu skupaj z bratom, ki je bil tudi ranjen. Po treh dneh sem bil prepeljan v prisilno delavnico na Povšetovi, kjer sem ostal do 28.junija 7945. V noči od 27. na 28. junij je prišla V sobo skupina partizanov, od katerih nisem poznal nobenega. Iz te sobe je odpeljala skupino okrog 60-70, koliko je bilo odpeljanih iz ostalih sob, ne vem. Za usodo te skupine vem le po pripovedovanju, po katerem naj bi bila skupina pripeljana k kratki jami nad Grčaricami, katere lokacija mi je znana, in tam pokončana.

 

Prilagamo kopijo članka iz Dela 13.11.1990, ker menimo, da gre za isti dogodek.

 

SEKRETARKA:

Dragica Abrahamsberg

 

P.S. (scentext) Faksimile uradnega dopisa občine Ribnica Pučnikovi komisiji.

 

 

časa, mogoče dva ali tri tedne« po veliki detonaciji 8. junija 1945 v Ljubljani, ki jo je bilo mogoče slišati tudi v taborišču v Škofovih zavodih.¹⁷⁷

Po do sedaj ugotovljenih podatkih je možno več zaključkov o tem, kateri ranjenci so bili med žrtvami množičnega poboja pri breznih v Konfinu med 21. in 24. junijem 1945. Možno je, da so to bili ujetniki iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani, skupaj 131 oseb; možno je, da gre za skupino iz taborišča v Škofovih zavodih, po naših ocenah od 70 do 100 oseb. Ne izključujemo možnosti, da so v breznih pri Konfinu končali tako ujetniki iz Centralnih zaporov Ozne, kakor tudi tisti iz Škofovih zavodov. V tem primeru bi se skupno število žrtev povzpelo na več kot 200 oseb. Ob pregledovanju zaporniške knjige Centralnih zaporov Ozne smo postali pozorni tudi na skupino 38 nemških in petih slovenskih ujetnikov (skupaj 43 oseb), ki so bili odpeljani 22. junija 1945 ob 2. uri ponoči. Možnost, da so tudi te odpeljali k breznom pri Konfinu, je treba vzeti v obzir kot verjetno.

S potrebno previdnostjo bi bilo potrebno upoštevati tudi možnost, da se posmrtni ostanki posameznih oseb, ki so bili predmet teh raziskovanj, ali pa drugih pogrešanih oseb, ki so bile priprte v tedanjih Centralnih zaporih Ozne na Poljanskem nasipu, morebiti še vedno nahajajo na tem mestu, to je v kletnih prostorih poslopja na Poljanskem nasipu 58 v Ljubljani. Ko so v 70. letih obnavljali kletne prostore za potrebe takrat ustanovljenega Centra za mentalno zdravje, so po pripovedovanju delavcev, ki so prebili enega od zidov, ki zapirajo dohode v druge kletne prostore, naleteli na človeške posmrtne ostanke. Zid je bil ponovno zazidan. Preureditev je zajela le manjši del kletnih prostorov pod celotno površino stavbe. O tem, kaj se nahaja v preostalem delu kletne etaže, kjer so bili zapori tako med drugo svetovno vojno, kakor tudi po njej, ni podatkov.¹⁷⁸

Do bolj zanesljivih podatkov o številu žrtev in o njihovi istovetnosti bi bilo mogoče priti šele po ekshumaciji človeških posmrtnih ostankov in po njihovi analizi s sodobnimi forenzičnimi raziskovalnimi metodami, ki omogočajo ugotavljanje istovetnosti na podlagi primerjave z vzorcem tkiva bližnjih sorodnikov. Taka raziskovanja bi bila sicer zelo zahtevna, vendar bi jih bilo mogoče opraviti, ker v tem primeru razpolagamo z dokaj natančnimi podatki o znatnem delu žrtev. V drugih znanih primerih množičnih povojnih pobojev na Slovenskem ni namreč zaslediti podatkov o imenih žrtev v povezavi s kraji množičnih pobojev.

 

 

---------------------

177 Glej pričevanje Ivana Kaplana J. P laneza Hafnerja.

178 Glej pričevanje B. R., prim. tudi pričevanje Anice Kovačič.

 

 

Posebni primeri množičnih pobojev ali posamičnih nasilnih

usmrtitev (Lovro Šturm)

 

Na tem mestu obravnavamo netipične primere množičnih pobojev in posamičnih nasilnih usmrtitev. Nejasni so bili tudi motivi za takšno ravnanje: v nekaterih primerih bi lahko šlo za osebne obračune, v drugih za likvidacijo s strani Ozne, v nekaterih pa za agresivne reakcije posameznikov ali oboroženih formacij lokalnih povojnih oblasti.

Alojz Hegler, ki je bil sprva kot ranjenec bolnik v nemški Vojni bolnišnici v Mostah, se je junija 1945 nahajal v bolnišnici na Studencu v Polju pri Ljubljani. Ni zanesljivih podatkov, ali je bil morebiti na sanitetnem transportu in nato vrnjen ali pa je bil tam ves čas od splošnega umika bolnikov iz Vojne bolnišnice v Mostah. Vsekakor je tedaj v bolnišnico vdrlo nekaj oboroženih vojakov, ki so Alojza Heglerja 15. junija 1945 ustrelili v postelji. Izkrvavel je in umrl. Njegov sin Jože Heglerje o tem pridobil leta 1971 mrliški list pri župnijskem uradu Device Marije v Polju. Iz tega dokumenta je razvidno, da gre pri Alojzu Heglerju za posamično nasilno dejanje. Nepojasnjene so ostale navedbe takratnega župnika Dobovška, kije Jožetu Heglerju povedal, da naj bi takrat šlo za množični poboj 15 ranjencev, bolnikov Vojne bolnišnice, do katerega naj bi prišlo 15. junija 1945.¹⁷⁹

Omenili smo že domnevne nasilne usmrtitve bolnikov Splošne bolnišnice v Ljubljani, Staneta Tomšiča in Antona Mesojedca, do katerih je po pričevanjih prišlo po 22. maju 1945, ko sta bila odvedena iz prostorov dermatološkega oddelka Splošne bolnišnice na Zaloški ulici.¹⁸⁰

Posamezni, včasih zelo grobi primeri nasilnih usmrtitev so bili po pripovedovanju tudi ob povratku nekaterih okrevajočih bolnikov, potem ko sojih povojne oblasti izpustile. Tako naj bi po navedbah pričevalcev izgubili življenje Franc Šuštaršič iz Preserij.¹⁸¹

Primer zase je Emil Hans Attems. Maturiral je v Mariboru, nato je v Zagrebu študiral tehniko. Med drugo svetovno vojno je bil kot tankist v Normandiji težko ranjen in je izgubil nogo. Kot ujetnika ZDA so ga na začetku leta 1945 preko Rdečega križa zamenjali in poslali domov. Po vojni je bil v zaporih in taboriščih Ozne, dokler ga niso konec leta 1945 skupaj z drugimi umorili v »Zgornjebistriškem bunkerju«.¹⁸²

Poseben primerje gotovo tudi Alojz Cekuta, na katerega so uradne oborožene osebe streljale pri poljedelskem delu jeseni leta 1946, ga ranile in ga ob begu domov s 23 zadetki usmrtile na hišnem pragu.¹⁸³

Primer zase so smrti ranjencev ali bolnikov v zaporih. V Centralnih zaporih Ozne v Ljubljani je 20. junija 1945 umrl Filip Lovšin iz Goriče vasi, ki je bil

-----------------

179 Glej pričevanje Jožeta Heglerja.

180 Glej pričevanji Alojza Tomšiča in Ivana Grma.

181 Glej pričevanje Rafaela Šuštaršiča, Petra Kluna iz Ribnice, Glej pričevanje F K. in Jožeta Zalarja iz Begunj pri Cerknici, Okoliš, str. 83.

182 Navedbe povzemamo po dveh razpravah - Ulrika Frank in Ferdo Šerbelj; Kratka zgodovina grofov Attems, str. 157 in Lojze Penič: Žrtve druge svetovne vojne v občini Slovenska Bistrica, str 281 objavljenih v Zborniku občine Slovenska Bistrica II Glej tudi zapis Iva Žajdele v knjigi Komunistični zločini na Slovenskem, 2. del, str. I5.

183 Glej pričevanje Vekoslave Jereb.

 

 

ranjen 16. junija 1945 ob brutalnem napadu oboroženih oseb na župnišče na Ježici v Ljubljani.184 Težek nepremični bolnik, ujetnik Franc Krištof, je prav tako umrl v istem zaporu 2. julija 1945.185 V taborišču v Škofovih zavodih v Šentvidu je zaradi tifusa v naročju brata Martina 13. julija 1945 umrl Rajko Alič iz Planine pri Šentjoštu.¹⁸⁶ Tam naj bi umrl tudi Martin Ravnikar.¹⁸⁷

Iz poročila Komisije mariborskega vojnega področja za repatriacijo vojnih ujetnikov v Mariboru z dne 7. junija 1945 je moč razbrati, da je v maju 1945 3000 Nemcev iz Kočevja stalo ob meji tri dni na prostem. Zaradi slabe prehrane in slabega vremena je bilo sedem smrtnih primerov (pljučnica, griža, starostna oslabelost). Ujetniki so bili nato izročeni na avstrijski meji ruskim vojaškim oblastem.¹⁸⁸

Svojevrstni so zapisi in pričevanje nekdanjega mariborskega oznovca Zdenka Zavadlava. Po njegovih navedbah upravnik taborišča Šterntal in taboriščni zdravnik nista hotela predati zahtevanih ujetnikov, predvidenih za množične poboje, ker so bili ti zboleli za tifusom. Vendar so knojevci to izsilili in tako kot druge ujetnike tudi bolnike odpeljali na zadnjo pot na Pohorje.¹⁸⁹

Enote Jugoslovanske armade (pripadniki 15. divizije 7. korpusa JA) so med 10. in 15. majem 1945 na glavnem trgu v Kamniku prevzeli dva tovornjaka s hrvaškimi ranjenci. Teh ranjencev je bilo med 40 in 50, bili so krvavi in v povojih, nekateri nepremični. Odpeljali so jih do strmega brega pred Kopiščami. V navzočnosti komandirja čete in komisarja bataljona so po navedbah udeleženca in očividca ranjene ujetnike spravili v plitko kotanjo, približno 200 m jugovzhodno od sedanje spodnje postaje žičnice na Veliko planino, nakar so jih postrelili.¹⁹⁰

O podobnem primeru, kjer naj bi šlo za poboj skupine nemških ranjencev in ki naj bi se zgodil maja 1945 v vasi Trnje v okolici Pivke, so nam 24. maja 1999 med raziskovanjem na terenu pripovedovali domačini iz bližnje vasi Klenik.

----------------------

184 Glej AS 1932) zapomiško knjigo (CZ) Ozne št. 1659. Zapis iz kronike župnije Ljubljana Ježica za leto 1945, Pucelj, str. 25 in priđevanje Angele Klun

185 Glej AS 1932, zapomiško knjigo (CZ) Ozne, št. 1128 in pričevanje Pavle Bužan.

186 Glej pričevanje Bemarda Aliča.

187 Glej pričevanje Fran6iške Koderman. 188 AS 1860 PS, fascikel 409, mapa III.

189 Zavadlav, str. 91 in 92 in osebna pričevanja.

190 Kamnik, str. 111 in priđevanje Franca Kosija.

 

 

Časovna preglednica dogodkov v bolnišnicah

v maju in juniju 1945 (Blaž Ivanc in Lovro Šturm)

 

Vojna bolnišnica v Mostah v Ljubljani

5. maj, organiziran umik nemških bolnikov s sanitetnim vlakom N.

6. maj, organiziran umik srbskih in slovenskih težkih bolnikov s sanitetnim vlakom S.

7. maj, organiziran umik večine slovenskih bolnikov s sanitetnim vlakom D.

8. maj, umik manjše skupine bolnikov z železniške postaje s sanitetnim vlakom O.

10.- 11. maj, ustavitev in zajetje sanitetnih vlakov.

12.- 16. maj, vrnitev bolnikov iz vlaka D v Vojno bolnišnico v Ljubljani.

19. maj, prestavitev bolnikov iz Vojne bolnišnice v Ljubljani v Šentvid (Škofovi zavodi).

20.- 25. maj, prestavitev težkih bolnikov z vlaka S iz Radovljice v Škofove zavode.

 

Splošna bolnišnica v Ljubljani

1. maj, odhod dveh bolnikov.

2. maj, odhod dveh bolnikov.

3. maj, odhod treh bolnikov.

4. maj, odhod štirih bolnikov.

5. maj, odhod petih bolnikov; 5. in 6. maja prihod večje skupine 28 bolnikov iz Vojne bolnišnice v Mostah.

6. maj, organiziran umik in individualni odhodi desetih bolnikov.

7. maj, organiziran umik in individualni odhodi 21 bolnikov.

8. maj, odhodi 11 bolnikov.

9. maj, odhodi 7 bolnikov.

11. maj, odhod treh bolnikov.

12. maj, odhod enega bolnika.

17. maj, odhod enega bolnika.

18. maj, odhod treh bolnikov.

21. maj, odhod dveh bolnikov.

22. maj, prisilna odstranitev dveh bolnikov.

31. maj, odstranitev sedmih bolnikov (štirje slovenski, dva srbska, en hrvaški); junija nova lokacija taborišče Škofovi zavodi v Šentvidu.

Vojaške oblasti prisilno prestavijo 14 bolnikov (dva Slovenca, 12 različnih narodnosti); lokacija neznana.

8. in 9. junij, vojaki prisilno prestavijo 65 pacientov (31 slovenskih, 26 raznih drugih narodnosti); lokacija znana-Centralni zapori OZNA v Ljubljani.

 

 

Vojaška bolnišnica Kamnik

13. maj, prestavitev bolnikov v taborišče za ujetnike v Tržiču.

 

Bolnišnica Golnik

6. maj, organiziran umik nemških bolnikov.

17. maj, prihod osmih nemških ranjencev (prej bolnikov Vojne bolnišnice Kamnik) iz taborišča Tržič.

25. maj, prisilna prestavitev sedmih slovenskih in osmih nemških bolnikov v taborišče Škofovi zavodi v Šentvidu.

 

Moška bolnišnica usmiljenih bratov v Kandiji nad Novim mesto

6. maj, organiziran umik bolnikov.

16. in 17. junij, prisilna prestavitev.

17. junij, prisilna prestavitev bolnikov v taborišče ujetnikov, verjetno v Bršljinu pri Novem mestu.

 

Vetrinj (Koroška)

28.-30. maj, vrnitev ranjencev v Slovenijo v taborišče Škofovi zavodi Šentvid in taborišče Teharje.

 

Štajersko območje

9. maj, ustavitev treh nemških lazaretov in njivova nastanitev v Topolščici.

18. do 19. junija prestavitev 350 nemških ranjencev iz Topolšice v Bolnišnico Novo Celje.

 

Bolnišnica Novo Celje

Junij, 647 ranjencev - ujetnikov.

 

Bolnišnica Slovenj Gradec, Bolnišnica Maribor, Bolnišnica Novo Celje

Junij, prestavitev 350 hrvaških in srbskih ranjencev v Zagreb.

 

Območje Primorsko

Vojaška bolnišnica Trst.

Maj, 190 ranjencev - ujetnikov v bolnišnici.

Junij, transport 190 ranjencev - ujetnikov v Ilirsko Bistrico.

 

Bolnišnica Ilirska Bistrica

Junij, stanje: 2000 ranjencev, povojnih ujetnikov.

Množični poboji bolnikov (in drugih ujetnikov).

Konec maja, poboji bolnikov iz Škofovih zavodov.

2. junij, 191 pripornikov iz Centralnih zaporov Ozne (najmanj dva ranjenca).

22.-24. junij, 28 in 60 pripornikov iz Centralnih zaporov Ozne (najmanj 22 slovenskih, 19 drugih bolnikov).

 

 

Seznam uporabljene literature, arhivskega gradiva

in drugih virov (z navedbo kratic)

 

AS 1878: Arhiv Slovenije, 1878, Fond Slovensko domobranstvo, 1943-1945 Dislocirana enota II, nekdanji arhiv Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), prej Inštitut za zgodovino delavskega gibanja (IZDG)

AS 1932 (CZ): Arhiv Slovenije, 1932, Fond RSNZ, Zaporniške knjige, seznam pripornikov v Centralnih zaporih Ozne za Slovenijo, zap. št. 1-2640 (od 17. 5. 1945 do 20. 10. 1945), Dislocirana enota III, nekdanji arhiv Ministrstva za notranje

zadeve.

AS 425 (SBL): Arhiv Slovenije, 425, Fond javno zdravstvo, Splošna bolnišnica v Ljubljani, 1941-1945, matične knjige za leto 1944 in 1945.

AS 1860: Arhiv Slovenije, 1860, Fond Partizanska saniteta, Dislocirana enota II, nekdanji arhiv Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), prej Inštitut za zgodovino delavskega gibanja (IZDG).

AS 205: Arhiv Slovenije, 205, Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino, Statistični urad v Ljubljani, popis prebivalstva z dne 31. 7. 1941.

Arhiv MB Novo mesto: Arhivski fond Moške bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu, sedaj hrani Splošna bolnišnica Novo mesto, matične knjige za leto 1944 in 1945.

Arhiv Bolnišnice Golnik: Arhivski fond Bolnišnice Golnik za leto 1945, do leta 1999 v hrambi Bolnišnice Golnik, v postopku izročitve Arhivu Slovenije. Arhiv Bolnišnice Brežice: Arhivska dokumentacija Splošne bolnišnice Brežice za leto 1945.

Arhiv KC: Arhivski fond Kliničnega centra v Ljubljani za leto 1945, Kirurgični oddelek hrani Travmatološka klinika.

AŽM - Zapisnik z dne 9. junija 1945: Arhiv Železniškega muzeja, Ljubljana, Direkcija državnih železnic v Ljubljani, spis št. 104289-II-45, Zapisnik sestavljen dne 9. junija 1945 v Direkciji državnih železnic v Ljubljani, povod: eksplozija municije v Postaji Ljubljana, dne 8. junija 1945.

Bavec: Anton Bavec - Cene, Naš neposredni cilj je bil Trst, Naša obramba, april 1975, št. 4, str. 22-25.

Bela knjiga: Bela knjiga slovenskega proti komunističnega upora 1941-1945. Dubajič: Sime Dubajič, Pogovor med Tolstojem in Dubajičem, Duga, 26. maja 1990, str. 133.

FSP I: Farne spominske plošče, knjiga I, Branko Rozman, urednik, založba Družina, Ljubljana 1995.

FSP Ljubljana: Farne spominske plošče za mesto Ljubljana, Družina, 1. 12. 1996, str. 18 in 19.

Ferenc: Tone Ferenc, Po 46 letih končno potrjeno, da so mrtvi, Delo, 13. 6. 1991, str. 10.

R M: F. M., Pred tridesetimi leti se je godilo, Tabor 1976, št. 3, str. 55-59.

 

            Gemeinde- und Ortschaftsverzeichnis ... Gebiete Oberkrains und Unterkarntens, Verlag der Publikationsstelle Wien, Wien 1942.

Gestrin: Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, Ljubljana, 1993.

Gruden: Ludwig Gruden, Hanau, Še o žrtvah totalitarizma, Delo, Sobotna priloga, 7. 8. 2000, str. 39.

Grum - Pleško: France Grum - Stane Pleško, Vetrinjska tragedija, izšlo v ZDA 1960, ponatis Magnolija d.o.o., Ljubljana 1991, str. 18, Ranjenci, str. 122131.

Gugić: Ivan Gugic, O pokolju hrvatskih zarobljenika kod Ljubljane i Kočevskog Roga, pred pričami dana izjava Ivana Gugica, vojaka XI. Partizanske dalmatinske brigade, Rim, 14. oktobra, 1953, Bleiburg 1945-1995, Mednarodni znanstveni skup, 1995, str. 126-129.

Hronika o radu sanitetske službe u NOR: Hronika o radu sanitetske službe u narodno oslobodilačkom ratu 1941-1945, Vojno medicinska akademija, Odjelenje za istoriju vojne sanitete, Slovenija XI. svezak, Beograd 1967, str. 603.

Ižanec l: Franc Ižanec, Odprti grobovi, 1. zvezek, Buenos Aires 1965, dokument št. 17, Pričevanje šestih domobrancev o množičnem pokolu domobranskih ranjencev, domobrancev in četnikov nad Brezarjevim breznom na Glinici pri Ljubljani, str. 21 do 26.

Ižanec 4: Franc Ižanec, Odprti grobovi, 4. zvezek, Buenos Aires 1971, dokument št. 1, pričevanje civilnega begunca, nekdanjega poštnega uradnika iz Bizovika pri Ljubljani.

Jerina Lah: Pavla Jerina Lah, Obča državna bolnica v Ljubljani, imenovana tudi Splošna bolnica in Kliniki Medicinske fakultete, Borec, 1996, št. 548-550, II., str. 49-113.

Kamnik: Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, uredil Milan Šuštar, izdala občina Kamnik, Kamnik 1998

Kavčič - Keršič: Marta Kavčič - Keršič, Prva vaška straža v Sloveniji, Šentjošt 1941 do 1943, Šentjošt 1995.

Kokalj-Kočevar: Monika Kokalj-Kočevar, Gorenjsko domobranstvo, magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1998, str. 45, 51, 77.

Kostanjevica na Krki: Ne pozabimo jih, Kostanjevica na Krki 1993.

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937.

Kurnjek et al.: Branko Kurnjek, Marjan Maučec, Iztok Mozetič, Dnevno časopisje v duhovniških procesih na Slovenskem 1945-1953, Acta ecclesiastica Sloveniae 21, Ljubljana 1999.

Limbarska gora: Revolucija okoli Limbarske gore, Buenos Aires 1979. Ložar: France Ložar, Bizovik, Ti vas domača, le kdo je tebe ljubil, Bizovik 1994.

Maček: Janko Maček, Križev pot od Ljubljanske bolnišnice do Brezarjevega brezna, Zaveza, letnik VIII, št. 4, (dec. 1998); št. 31, str. 48-53.

Matica mrtvih: Matica mrtvih, podatki o Slovencih pomorjenih po zločinski osvobodilni fronti 1941-1945, Cleveland, Ohio, USA, 1970, izdal in založil Zgodovinski odsek Zveze DSPB Tabor.

 

 

Meršol: Dr. Valentin Meršol, Domobranski sanitetni vlak in Lesce maja leta 1945, Tabor, št. 10, 1969, str. 260-266.

Mlakar: Boris Mlakar, Slovenski domobranci, prostovoljci ali mobiliziranci, Borec, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 1994, januar, št. 1, str. 104-126.

Mokropoljčani: Mokropoljčani žrtve I. in II. svetovne vojne z Dolenjega Mokrega Polja, Brane Penca, april 1995.

Mole: Izidor Mole, Zakaj so morali pasti, Zaveza, letnik IV, št. 2 (jun. 1994) št. 13, str. 17-21.

Mrak: Jelka in Krista Mrak, Ko jastrebi prekrijejo nebo, Zaveza, letnik X, št. 1, (marec 2000) št. 36, str. 31-44.

Muhič -1998: Milan Muhič, Ambruška župnija 1941-1945, Grosuplje 1998.

Muhič - 1999: Milan Muhič, Zamolčane žrtve druge svetovne vojne 1941-1945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec, Grosuplje 1999.

N. N. - 1980: N. N., Letos obhajajo trije iz Št. Ruperta na Dolenjskem svojo 70-letnico, Tabor 1980, št. 5-6, str. 133-134.

N. N. - 1985: N. N., Ivanka Primožič-Irena - 75 let, Tabor 1985, št. 11-12, str. 236-237.

Nučič: France Nučič, Dobreboljska dolina med okupacijo, revolucijo in državljansko vojno v času 1941-1945, Videm-Dobrepolje, januar 1995.

Okoliš: Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, gradivo Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Cerknica, Ljubljana 1996.

Pucelj: Janez Pucelj, župnik, Iz župnijskih kronik, Zapis iz kronike župnije Ljubljana-Ježica 1945, (1), Družina, 9. 1. 2000, str. 25, (2), Družina, 16. l. 2000, str. 25.

Pučnik: Jože Pučnik, Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, letnik 22, št. 42, Ljubljana 17. oktober 1996, Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojih, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, EPA 1630, Vmesno poročilo o povojnih množičnih pobojih, predložil predsednik dr. Jože Pučnik, str. 4-75.

Pust et al. (ured.): uredili Anton Pust, Zdravko Reven, Božidar Slapšak, Palme mučeništva, Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in nekateri verni laiki, Mohorjeva družba v Celju, 1994.

Pust: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Žrtve II. svetovne vojne, Mirna Peč v letih 1941 do 1946, Mirna Peč, v decembru 1999.

Raka: Žrtve vojne in revolucije 1941 do 1945 iz župnije Raka, uredil Anton Metelko, Raka, december 1995.

Rijavec: Leopold Rijavec, Ljubljanske bolnišnice, prispevek k njihovi zgodovini, Ljubljana 1960.

Savinjc: Stojan Savinjc, V domu naših prvih borcev, Slovensko domobranstvo, 14-dnevnik, leto l, št. 17, april 1945, str. 13-15.

Savo: Savo, Čibej Pavle - 60-letnik, Tabor 1968, št. 12, str. 345.

S. B.: S. B., Soborec - narednik Lovše Andrej – 80 - letnik, Tabor 1900 št. 10-11, str. 276-277.

 

 

Splošni pregled Dravske banovine, glavni statistični podatki, Upravna, sodna in cerkvena razdelitev ter imenik krajev po stanju 1. julija 1939, Ljubljana 1993.

Službeni list za Ljubljansko pokrajino, leto 1941.

Struge: Struge, Zamolčani zločini, uredil France Nučič, Struge 1996.

Sv. Mihael - 1993: Da bi se jih spominjali, Žrtve vojne 1941-1945 župnije Sv. Mihaela, (uredil Ivan Kralj), 1993.

Sv. Mihael - 1994: Da bi se jih spominjali, Žrtve vojne 1941-1945 župnije Sv. Mihaela, dopolnjen seznam do leta 1994, (uredil Ivan Kralj).

Svetina: Alber Svetina - Erno, Streljaj in ubij!, intervju, Mladina, št. 1 l, leto 1991, str. 20-22.

Šentjernej: Žrtve II. svetovne vojne iz župnije Šentjernej, izdal župnijski urad Šentjernej 1995, Šentjernej, avgust 1995.

Šentjošt: Nikoli premagani, zapisi o pobojih in žrtvah komunističnega nasilja ter drugih žrtvah druge svetovne vojne v fari Šentjošt s podružnicami: Butajnovo, Planino, Smrečjem in delom Samotorice, uredil Matija Kavčič, Šentjošt, julij 1995.

Šivic: Srečo Šivic, Zadnji vlak, Tabor 1985, št. 11-12, str. 210-217.

Škocjan - Bučka: Leta velikega dozorevanja, župniji Škocjan in Bučka v peklu druge svetovne vojne, uredil Ladislav Hočevar, Škocjan 1998.

Škrjanc: Fr. Škrjanc, Iz pisem, Tabor, 270. št. 12, str. 349.

Šušteršič: Zvonimir Šušteršič, Odsek za vojne poškodbe, Borec, 1996, št. 548-550, II., str. 114-115.

Šumrada et al. (ured.): Janez Šumrada, Damijan Guštin, ured., Žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem, okrogla miza, grad Snežnik, 21. maja 1966, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, P o.: Prispevki za novejšo zgodovino, 36, št. 1-2, 1996.

Tomšič: Ivan Tomšič, Vojno nevtralnostno pravo, Nova založba, Ljubljana 1942.

Velikonja: Tine Velikonja, Vse poti peljejo čez Ljubelj, Zaveza, letnik IV, št. 2 (junij 1994), št. 13, str. 32-43.

Velike Lašče in Škocjan: Zamolčane žrtve komunizma v župnijah Velike Lašče in Škocjan pri Turjaku med drugo svetovno vojno in po njej 1941 do 1947, uredil France Nučič, Velike Lašče, maj 1999.

Vidic: Jože Vidic, Zločin pri Lenartu, Zavod Borec v Ljubljani, 1973.

Vidovski zvon, št. 9, 1992, druga izdaja, Župnijski urad Sv. Vid.

Vodušek-Starič: Jera Vodušek-Starič, Prevzem oblasti, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1992.

Za blagor očetnjave, Glasilo novomeške bojne skupine, leto 1945, Novo mesto.

Zaveza, glasilo Nove slovenske Zaveze, letnik 4, 1994, št. 13, str. 32-43.

Zajec: Alfonz Zajec Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci, Žirovski občasnik, revija za vsa vprašanja na Žirovskem, letnik 11, št. 17, str. 9-10 in 12-30.

Zavadlav: Zdenko Zavadlav, Iz dnevniških zapiskov Mariborskega OZN-ovca (Izbrani listi), 1. del: leto 1945, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1990.

 

            Zbornik občine Slovenska Bistrica II, uredil Ferdo Šerbelj, izdala občina Slovenska Bistrica.

Žajdela: Ivo Žajdela, Komunistični zločini na Slovenskem, 2. del: Novo jutro, 1991.

 

 

 

 

 

 

Izvlečki iz arhivskega gradiva

 

 

 

 

 

Arhiv Slovenije AS I 860, Fond Partizanska saniteta (PS)

 

Na tem mestu prikazujemo dele izvirnih dokumentov v hrambi Arhiva Slovenije, ki so neposredno povezani z vsebino raziskovanja o bolnih vojaških ujetnikih. Da bi ohranili njihovo avtentičnost, niso lektorirani. Prikazani so z vsemi strojepisnimi napakami in drugimi naključnimi pomotami, tako kot so zabeleženi v izvirnih listinah.

AS 1860 PS, Fascikel 417 b, (zbirka dr. Lunačka), mapa VII

Jugoslovanska armada, Glavni štab Slovenije, Sanitetni oddelek dne 2. maja 1945 - številka 146, predmet: Navodilo za postopek pri osvobajanju mest, ODREDBA:

»V smislu navodil Sanitetnega oddelka MNO-a v pogledu mobilizaciji medicinskega personala in sanitetnih ustanov pri osvobajanju mest odrejamo: /.../

2./ Takoj po zasedbi naj se zastražijo od strani korpusnih in divizijskih san. referentov vse sanitetne ustanove, personalu pa pove oz. prepove oddaljevanju od teh ustanov za deset dni. Straži naj se vedno dodeli nekdo od medicinskega personala korpusa ali divizije. Nato naj div. in korpusni sanitetni - referenti zastavijo točne spiske zastraženih ustanov in osebja in jih pošljejo po posebnem kurirju na san. odd. Gl. štaba. Nadaljnja navodila bodo prejeli korpusni in divizijski referenti od članov San. odd. Gl. štaba ki bojo poslani v osvobojeno mesto, odnosno od san. ref. dotičnega vojnega področja /.../

4./ Po možnosti naj se v spiske zdravnikov in drugega sanitetnega personala vnašajo podatki o zadržanju vsakega posameznika do narodno osvobodilne borbe, podatki pa morajo biti zanesljivi.

Po odredbi štaba, Za načelnika sanitetnega oddelka, Polkovnik: l.r. podpis«

 

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa III

 

Šef sanitetnega odseka poročnik dr. Benigar v mesečnem poročilu o delu sanitetnega odseka Mariborskega vojnega področja, Maribor, dne 2. junija 1945 poroča:

»Osvoboditev naše države me je zatekla na mestu šefa sanitetnega oddelka IV operativne zone. Ker nisem imel nobenih predhodnih direktiv, sem samoiniciativno zadržal tri nemške lazarete odn. sanitetne kolone kompletno z zdravniki, ranjenci, materialom in voznim parkom. Dva sem združil ter jih namestil v bivšem zdravilišču Topolščica, kjer sem jim dal nalog, da se takoj uredi bolnica in ambulanta, kar se je tudi izvršilo, kot nadzorstvo pa postavil naše ljudi.« /.../

»V tem je prišel delegat sanitetnega oddelka Glavnega štaba major tov. dr. Ravnihar - Nataša, ki nam je prinesla direktive za osnovanje sanitetnega odseka, po katerih smo takoj pristopili k organizaciji« /.../

»Za polit komisarja smo postavili tov. Kopino Jožeta, ki pa je bil odpoklican drugam. Ravno danes pa smo dobili novega polit komisarja iz vašega odseka«...

 

 »Vse za transport sposobne ranjence vseh vrst smo sortirali in jih klasificirali v armijske, odročne in tujerodne bolnice na našem področju.« /.../

»Naj vestnejše naloge za bodočnost smatramo v najkrajšem času ... izpraznitev Topolšice, ki naj bi služila svojim nekdanjim namenom« /.../

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa III

Referent Medico-evakuacijske Sekcije poročnik dr. Saje Jule v mesečnem poročilu Medico-evakuacijske Sekcije mariborskega vojaškega področja, Maribor 1. junija 1945 poroča: /.../

» 10) razvoj naših sanitetnih ustanov je bil zelo oviran v prvih dneh zaradi velikega navala sovražne vojske, ter velike množine sovražnih ranjencev, kakor tudi ranjencev v JA, ki so bili razmetani po civilnih bolnicah in po zdraviliščih. V prvem momentu je bila organizirana vojna bolnica v Novem Celju. Glavno staro poslopje je bilo za nemške ranjence. /.../ Iz civilne bolnice v Celju, so bili evakuirani partizanski in tuji ranjenci. Zdravilišče Topolšica je bilo zasedeno od nemških ranjencev. Ker je bilo potrebno, da se ranjenci ločijo, so se iz tega razloga evakuirali vsi tuji ranjenci iz Topolšice v Novo Celje, partizanske ranjence pa v Topolšico. Lazaret v Novem Celju je sedaj namenjen samo za nemške ranjence. Postavljena je naša vojaška uprava s polit komisarjem na čelu, strokovno jo vodi nemško sanitetno osebje. Trenutno je tam 659 ranjencev; od teh je 12 partizanov, ki niso bili sposobni za transport. Lazaret je razdeljen v tiste oddelke, kakor ostale bolnice.

Ranjenci, ki so pripadali Ustašem, Četnikom, Domobrancem, so se evakuirali iz Slovenj Gradca, Maribora, Novega Celja in Laškega v Zagreb v skupnem številu 350« /.../

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa III

Komanda mesta Maribor, poročilo o gibanju ranjencev in bolnikov v bolnici v času od 14. maja do 31. maja 1945.

/.../ Iz statističnega pregleda je razvidno, da je bilo v ambulanti za ujetnike pri I. mariborski brigadi 9 oseb z ne nalezljivimi boleznimi. /.../

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa III

Komisija mariborskega voj. področja za repatriacijo vojnih ujetnikov in intervenirancev v Mariboru, Rotovški trg 9/I, poročilo, Maribor, dne 2. junija 1945.

/.../ »V bazi (v Studencih) so bivali 3 dni tudi Nemci iz Kočevja (3000), ki so bili po nalogu OZN-e prepeljani v Pesnico, od tam na avstr. mejo. V Pesnici so stali 3 dni na prostem. Zaradi slabe prehrane in pa slabega vremena (bivanje na prostem, in na 1 skednju), je bilo 7 smrtnih slučajev in sicer: štirje otroci

 

 

s pljučnico, dva otroka z grižo?/enteritis in 88-letna zaradi starostne oslabelosti). /.../

»Skedenj (šupa), v katerem so bivali, je razkužen, nesnaga na travniku pograbljena in požgana. V času njihovega bivanja v Pesnici so jim bila poslana zdravila, v glavnem Carbo animalis« /.../

Na dokumentu podpis sanitetnega referenta nečitljiv, podpis komandanta nečitljiv in podpis »za komisarja« nečitljiv.

 

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa III

Mesečno poročilo Medico-evakuacijske Sekcije sanitetnega odseka L.V P (Ljubljanskega vojaškega področja, Ljubljana, 3. junija 1945, št. 352. /.../

»B. referat za bolniške ustanove.

I. Bolnice: na teritoriju tukajšnjega področja so začele s poslovanjem tri vojne bolnice in ena ujetniško-vojna bolnica. To so: vojna bolnica Bled, katera se nahaja v hotelu Toplice, vojna bolnica v Kamniku in vojna bolnica Golnik. Vojno-ujetniška bolnica pa je na Jesenicah. /.../

»Poleg zgoraj navedenih ambulant in bolnic vrši svoje posle tudi ambulanta vojnih ujetnikov v Št. Vidu nad Ljubljano. Mesečni raport te ambulante prilagamo« /.../

Vojna bolnica na Bledu, od katere smo prejeli vsaj delno poročilo,je nastanjena v bivšem hotelu Toplice. V bolnico je bilo sprejetih 105 bolnikov in ranjencev. Od teh je bilo 21 bolnikov sovražne vojske nameščenih v posebnem poslopju WULFLING (po nalogu polit komisarja komande mesta Radovljice), dokler niso bili prenešeni v skupno bolnico za ujetnike v Lesce. Izmed teh sta tukaj dva umrla. /.../

Šef sanit. odseka - kapitan: dr. podpis nečitljiv.

 

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa III

Komanda mesta Trst, sanitetni odsek, dne 3. junija 1945, poročilo Načelnika odseka za maj 1945. Poroča načelnik major dr. Pintarič Ivan:

»/.../ Bolnicaje danes organizirana, sedaj dobiva še potrebne strokovne moči. /.../ Težave so bile na dnevnem redu ter so se sproti reševale. Ujetnike - ranjence smo evakuirali v Ilirsko Bistrico /.../ Evakuacija je potekala dobro, zlasti evakuacija ranjencev - ujetnikov cca 190, delno z vlakom, delno s kamioni. /.../

Tabelarni prikaz personalnega sestava bolnice v Trstu:

Upravnik dr. Žumar Milan, politkom. Klanšek Maks, pom. politkom. Grajš Ivan. Bolnicaje imela 10 zdravstvenih oddelkov oz. enot. Posebni polit komisarji so bili dodeljeni k vodjem kirurškega, internega in infekcijskega oddelka. To so bili Vadnav Henrik, Šramelj Franc in Kveder Sašo.

 

            AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa IV

Pisni dokument na devetih straneh (po vsebini poročilo) Sanitetnega oddelka iz Maribora z dne 29. maja 1945, naslovljen na Ministrstvo za narodno zdravje, med drugim navaja: /.../

»III Mediko-evakuacijski referat: /.../ nemški ranjenci iz Topolšice (po številu 350) smo premestili v Novo Celje, kjer smo napravili bolnico za ranjene in nem. ujetnike (stran 3) ... Kar je bilo nem. ranjencev v civilnih bolnicah, smo jih premestili v Novo Celje, kjer se nahaja sedaj cca 400 nem. ranjencev. Ta bolnica je pod našo upravo. V ta namen smo postavili komandanta in komisarja bolnice (stran 4) /.../«

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa V

Kratko poročilo za mesec maj 1945 (v srbohrvaščini) Sanitetnega oddelka Vojne oblasti četrte armije, št. 181 z dne 15. junija 1945, Ministarstvu Narodne Odbrane, navaja:

»/.../ ima švabskih ranjenika-zarobljenika i to 2000 u Ilirskoj Bistrici i 659 u Novom Celju (kod Celja), dakle ukupno 2659 (stran 2) /.../«

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa V

Higiensko epidemiološka sekcija Mariborskega vojaškega področja, dne 10. junija 1945 v dekadnem poročilu o kretanju nalezljivih bolezni za prvo dekado junija 1945 navaja:

»/.../ primer pegavca Hartman Jožef, nemški ujetnik, poslan v bolnico v Brežice.« /.../

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa IV

Šef Sanitetnega referata poročnik dr. Šeber Dušan v mesečnem poročilu za junij 1945 z dne 1. julija 1945 Komandi Mariborskega vojnega področja, Sanitetnem odseku v Mariboru poroča:

»/.../ v toku preteklega meseca sem pregledal ujetniško taborišče na Teznem, bolnico kijo vodi tov. dr. Lovrec in ki ima kapaciteto povprečno ca. 300 ujetnikov. Nalezljivih bolezni v tej bolnici ni. Vsi slučaji sumljivega pegavca so se pojavili v ujetniškem taborišču Tezno na aerodromu, ki pripada letalski bazi ekonomsko; osiguranje in sanitetsko službo v tem taborišču pa vodi sanitetni referent I. mariborske brigade dr. Ludvig. Higienske prilike v tem taborišču so škandalozne; ujetniki hrvatski domobranci stanujejo pod šatori iz lepenke in je vsaka higienska služba nemogoča, dokler se higienske prilike ne urede.« /.../

 

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa IV

            Šef Medico-evakuacijske sekcije poročnik dr.Žemva Miha v mesečnem poročilu za mesec junij z dne 3. julija 1945 kot del sanitetnega odseka Komande Ljubljanskega vojnega področja pod B.), I.), C.) navaja /.../: »sredi meseca smo evakuirali bolne in ranjene tovariše iz civilne bolnice us. bratov Novo mesto ... Iz iste us. ustanove smo evakuirali tudi 12 ujetnikov - Bega in jih napotili v pristojno taborišče /.../«

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa IV

            Mesečno poročilo sanitetnega referenta Komande mesta Ptuj sanitetnemu odseku Mariborskemu vojnemu področju za mesec junij 1945 navaja: /.../

»V Ptuju imamo okoli šest do sedem tisoč ujetnikov. Namestitev teh predstavlja veliko težave, uspelo nam pa je v zadnjem času ustvariti v tem nekoliko več reda in so izgledi da se nam bo posrečilo to vprašanje urediti to je da jih bo razporejal po taboriščih samo eden in isti. Uredili smo jim zdaj njihovo glavno taborišče v primernih barakah 4 km izven Ptuja na Hajdini.« /.../

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa IV

            Mesečno poročilo sanitetnega referenta Komande mesta Maribor okolica za mesec junij 1945 z dne 2. julija 1945 navaja: /.../

»Ekipa pod vodstvom higieničarke je izvršila asanacijo slabo zaprtih množičnih grobov na Pohorju. Ponovno smo izvršili depedikulacijo vojnih ujetnikov v tukajšnjem ujetniškem taborišču ter vršimo isto po potrebi pri našem moštvu.« /.../

 

AS 1860 PS, Fascikel 409, mapa IV

Mesečno poročilo Uprave vojne bolnice Topolšica za mesec junij 1945 z dne 30. junija 1945 navaja: /.../

»18. in 19. t. m. se je izvršila evakuacija ranjencev v Maribor, Dobrno delno v Celje (civili) in Novo Celje (sovražniki).« /.../

 

 

Arhiv Slovenije AS I 902, Fond Nasprotniki NOB, zbirka Tisk, fascikel 7

Za blagor očetnjave, domobransko glasilo iz Novega mesta

 

Glasilo je izhajalo v letih 1943 (št. 1-54, prve tri številke imajo naslov »Naprej zastave slave«), 1944 ( št. 35-346) in 1945 (I. letnik, št. 347-353, 2. do 10. januar 1945; II. letnik, št. 1~, 1 l. januar do 6. maj 1945). Po številki 353 je glasilo po 11. januarju 1945 do 4. maja 1945 izhajalo občasno tudi v obliki letakov. To so bili obojestransko ciklostirani listi. Letake najdemo v mapi VI. V njih je najti tudi poročila o padlih in ranjenih domobrancih in o njihovem zdravljenju v bolnišnicah.

Navajamo pregled zapisov o ranjenih domobrancih. Letaki so označeni po datumih izdaje.

 

Omembe ranjenih domobrancev v letakih Za blagor očetnjave:

 

20. januar 1945

Metod Bračko in Jože Tomažin, 39. četa; podnarednik Janez Oražem, 31. četa, ranjeni na Opčinah.

 

24.januar l945

Podnarednik Jože Erjavec, 34. četa, Slavko Jordan iz propagande, Lenarčič,

52. četa (slednja dva laže ranjena v roke), ranjeni v borbah pri Toplicah.

 

25.januar l945

V bojih v Suhi krajini ranjeni stotnik Cof, kurat Jaka Mavec (»podlegel

ranam«), Ivan Rabzelj, Gregorič, poročnik Peter Pogačar, vsi iz 31. čete. Alojz Turk in Franc Habjan iz 39. čete.

 

            2. februar 1945

Jože Burkat, 53. četa, Alojzij Gunde, 34. četa, Rudolf Rus, 53. četa.

 

6. februar 1945

Janez Grabnar, 51. četa.

 

8.februar l945

Kurat Jaka Mavec s pismom glasilu osebno zanika vest z dne 25. januarja 1945, da je podlegel ranam.

 

9. februar 1945

Janez Bobnar, Anton Barle, Franc Hrouat, Maks Rental, Matija Slak, Ivan Zupan, Viljem Zupančič, vsi iz 39. čete; Jože Novak, Anton Cujnik, Franc Modic, vsi iz 32. čete; Franc Vrtačič, Janez Juršič, Janez Fortuna, Janez Hočevar, Anton Radkovič, Janez Golob, Anton Malnar, Feliks Kralj, vsi iz 4. težke čete.

 

 

20. marec 1945

Pri bombardiranju Prestranka na Primorskem ranjenih 27 srbskih dobrovoljcev.

 

28. marec 1945

Martin Rabzelj, 34. četa.

 

12. april 1945

Na minskem polju v Suhi krajini pri Sy. Primožu ranjeni: poročnik Jože Cerovšek (težje), poročnik Niko Šivic, Anton Virant, Franc Petrič, Gačnik, Regina, Izidor Luzek, vsi 52. četa; prav tam ranjeni iz 34. čete: poročnik Alojz Karlin, Franc Kostrevc, Jože Rank.

 

13. april 1945

Janez Mavsar, 52. četa, Franc Novak, 31. četa.

 

13. april 1945

Večerna izdaja - »poročnik Cerovšek je v ljubljanski bolnišnici ranam podlegel«.

 

14. april 1945

Jože Mencin, 52. četa, podnarednik Jože Žgajnar, Martin Mrvič, Martin Penca, 32. četa, vsi ranjeni pri Sv. Primožu.

 

17. april april 1945

Jože Mojstrovič, 18. aprila 1945 glasilo poroča, da »gre poročniku Cerovšku bolje in da poročnik Karlin ne bo ob oko«.

 

20. april 1945, str. 4

Ob bombardiranju v Bršljinu lažje ranjen Franc Smolič, 37. četa.

 

26. april 1945, II. izdaja

Poroča o obisku generala Rupnika v Novomeški bolnišnici Usmiljenih bratov. Prior usmiljenih bratov gospod Golob, komisar bolnišnice Rupnik.

 

28. april 1945

Poroča, da se je poročniku Cerovšku stanje poslabšalo.

 

 

Kronika župnije Ljubljana Ježica za leto 1945

Aretacija župnika Janeza Puclja - 1945

 

Dne 16. junija - torej ko je že »izbruhnila svoboda« - sta sedela ob 3/4 na devet zvečer, ko je bil še somrak, v župnijski kuhinji Filip in Franc Lovšin, oba nečaka župnikove sestrične in gospodinje Rozalije Drobnič. Dalje Ludvik Drobnič, prav tako nečak Rozalije. Župnik je kake četrt ure prej odšel v sosednjo sobo - spalnico; Rozalija je odšla trenutek prej. Filip je bil z obrazom obrnjen proti kuhinjskim oknom, nasproti njega je ležal na zofi France, z glavo naslonjen na Ludvikovo koleno. Ravno so bili povečerjali (mlečni riž) in se pogovarjali. Okna so bila ne zagrnjena, luč v kuhinji prižgana, vežna vrata in vrata na vrt odklenjena. Nenadoma so začeli neznani ljudje - vojaki narodnoosvobodilne vojske, ki jih je pripeljal N. N. (ime in poklic sta v kroniki navedena), z njimi je bil tudi N. N. z Ježice, neko dekle in morda še kdo iz fare, močno streljati skozi obe kuhinjski okni. Filip, ki je takoj opazil ogenj iz avtomatskega orožja (dve angleški brzostrelki), je hitro skočil od mize, da bi se umaknil v vežo. Ta trenutek se je pojavil na vratih s hodnika človek in spustil rafal Filipu v hrbet, da je s prestreljeno hrbtenico takoj obležal v veži kak meter od kuhinjskih vrat. Njegov brat France je medtem pri streljanju skozi okno dobil strele v roke, noge in glavo - vseh skupaj 21 - najhujše v glavo: krogla mu je prestrelila lice, močno poškodovala spodnjo čeljust in izstopila na vratu.

Medtem je stopil župnik, preplašen, iz sosednje sobe. Filip ga je zaprosil: »Stric, spovejte me; jaz bom umrl.« Župnik gaje v veži spovedal in mu podelil sv. maziljenje. Prosil je napadalce, če sme po sv. popotnico, pa mu niso dovolili. Norčevali so se iz Filipa. Ludviku je krogla raztrgala hlače ter nalahno posnela kožo. Ko seje pojavil eden od napadalcev v kuhinjskih vratih iz veže,je streljanje prenehalo. Vse se je izvršilo z bliskovito naglico.

Filip je bil mestni stražnik, dober stražnik, ki so ga na Viču, kjer je največkrat imel službo, imeli vsi radi in jim je večkrat pomagal zoper okupatorje.

Vprašal je napadalce: »Fantje, kaj sem vam storil, da bom moral tako umreti?« Filipov brat France je ležal na zofi: kri mu je tekla curkoma iz ust, ker je imel tudi jezik prestreljen, mu je ta visel iz ust. Zidni omet in prah, kije odletel pri streljanju od sten, sta se mu lepila na obraz zaradi močne krvavitve. Ludvik je po ukazu napadalcev moral stati pri oknu z rokami kvišku.

Tedaj so stopili iz njih »višji« z A. K. na čelu. Dolžili so nas, da smo oboroženi, da imamo protidržavni sestanek, da smo ranili nekega njihovega tovariša (verjetno in tudi drugače ni mogoče, da so ga v tej zmešnjavi ranili, če e bil res kak tovariš ranjen, sami), dolžili so nas, da imamo bunker. Z nabitim orožjem so preiskali vsak kotiček v župnišču: »Kje je bunker?« in grozili, da bodo podminirali župnišče. Medtem je prispel njihov rešilni avto in oba ranjena odpeljal v zapor, taka, kakršna sta bila. Filip je čez nekaj dni umrl, France se je zlizal, seveda s posledicami. Po temeljiti preiskavi, kije trajala skoraj do polnoči, so župnika, Rozalijo in Ludvika Drobniča odgnali v zapor: najprej v Stožice, od tam v neko vilo v klet nasproti klasične gimnazije v Tivoliju v stražnico Ozne (politične policije).

 

 

prazno

 

 

Poimenski in strukturni

seznami in preglednice raznih

skupin ranjencev, invalidnih

in drugih bolnih povojnih

ujetnikov na območju Slovenije

 

 

 

 

Blaž Ivanc, Jože Kočar, Lovro Šturm

 

 

 

 

 

Spisek pogrešanih povojnih ujetnikov iz vrst bolnikov, ranjencev in invalidov

 

 

Pojasnilo kratic, uporabljenih v spisku

            SB Ljubljana: AS 425 (SBL), Arhiv Slovenije, 425, Fond javno zdravstvo, Splošna bolnišnica v Ljubljani, 1941-1945, matične knjige za leto 1944 in 1945.

MB Novo mesto: Arhivski fond Moške bolnišnice usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu, sedaj hrani Splošna bolnišnica Novo mesto, matične knjige za leto 1944 in 1945.

Bolnišnica Golnik: Arhivski fond Bolnišnice Golnik za leto 1945, do leta 1999 v hrambi Bolnišnice Golnik, v postopku izročitve Arhivu Slovenije.

CZ Ozna: AS 1932, Arhiv Slovenije, 1932, Fond RSNZ, Zaporniške knjige, seznam pripornikov v Centralnih zaporih Ozna za Slovenijo, zap. št. 1-2640 (od 17. maja 1945 do 20. oktobra 1945), Dislocirana enota III, nekdanji arhiv Ministrstva za notranje zadeve.

Bela knjiga: Bela knjiga slovenskega proti komunističnega upora 1941-1945.

FSP I: Farne spominske plošče, knjiga I, urednik Branko Rozman, založba Družina, Ljubljana 1995.

FSP Ljubljana: Farne spominske plošče za mesto Ljubljana, Družina, 1. decembra 1996, str. 18 in 19.

Ferenc: Tone Ferenc, Po 46 letih končno potrjeno, da so mrtvi, Delo, 13. junija 1991, str.10.

Gestrin: Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, Ljubljana 1993.

Ižanec I: Franc Ižanec, Odprti grobovi, 1. zvezek, Buenos Aires 1965, dokument št. 17, Pričevanje šestih domobrancev o množičnem pokolu domobranskih ranjencev, domobrancev in četnikov nad Brezarjevim breznom na Glincah pri Ljubljani, str. 21 do 26.

Ižanec 4: Franc Ižanec, Odprti grobovi, 1. zvezek, Buenos Aires 1965, dokument št. 1, Pričevanje civilnega begunca, nekdanjega poštnega uradnika iz Bizovika pri Ljubljani.

Kamnik: Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik, uredil Milan Šuštar, izdala občina Kamnik, Kamnik 1998.

Kavčič-Keršič: Marta Kavčič-Keršič, Prva vaška straža v Sloveniji, Šentjošt 1941 do 1943, Šentjošt 1995.

Kostanjevica na Krki: Ne pozabimo jih, Kostanjevica na Krki 1993.

Kurnjek: Branko Kurnjek, Marjan Maučec, Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških procesih na Slovenskem 1945-1953, Acta ecclesiastica Sloveniae 21, Ljubljana 1999.

Limbarska gora: Revolucija okoli Limbarske gore, Buenos Aires 1979. Ložar: France Ložar, Bizovik, Ti vas domača, le kdo je tebe ljubil, Bizovik 1994.

Maček: Janko Maček, Križev pot od ljubljanske bolnišnice do Brezarjevega

brezna, Zaveza, letnik VIII, št. 4 (dec. 1998), št. 31, str. 48-53.

Mokropoljčani: Mokropoljčani žrtve I. in II. svetovne vojne iz Dolenjega Mokrega Polja, Brane Penca, april 1995.

 

 

Mole: Izidor Mole, Zakaj so morali pasti, Zaveza letnik IV, št. 2 (jun. 1994, št. 13, str. 17-21.

Muhič - 1998: Milan Muhič, Ambruška župnija 1941-1945, Grosuplje 1998.

Muhič - 1999: Milan Muhič, Zamolčane žrtve druge svetovne vojne 19411945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec, Grosuplje 1999.

Nučič: France Nučič, Dobrepoljska dolina med okupacijo, revolucijo in državljansko vojno v času 1941-1945, Videm-Dobrepolje, januar 1995.

Okoliš: Stane Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, gradivo Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti občine Cerknica, Ljubljana 1996.

Pucelj: Janez Pucelj, župnik, Iz župnijskih kronik, Zapis iz kronike župnije Ljubljana Ježica 1945, (1), Družina, 9. januarja 2000, str. 25, (2), Družina, 16. januarja 2000, str. 25.

Pust et al. (ured): uredili Anton Pust, Zdravko Reven, Božidar Slapšak, Palme mučeništva, Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in nekateri verni laiki (uredniki), Mohorjeva družba v Celju, 1994.

Pust: Anton Pust, Da bi se jih spominjali, Žrtve II. svetovne vojne, Mirna Peč v letih 1941 do 1946, Mirna peč, december 1999.

Raka: Žrtve vojne in revolucije 1941 do 1945 iz župnije Raka, uredil Anton Metelko, Raka, december 1995.

Struge: Struge, Zamolčani zločini, uredil France Nučič, Struge 1996.

Sv. Mihael-1993: Da bi se jih spominjali, Žrtve vojne 1941-1945 župnije Sv. Mihaela, uredil Ivan Kralj, 1993.

SV. Mihael - 1994: Da bi se jih spominjali, Žrtve vojne 1941-1945 župnije Sv. Mihaela, dopolnjen seznam do leta 1994, uredil Ivan Kralj.

Šentjernej: Žrtve II. svetovne vojne iz župnije Šentjernej, izdal župnijski urad Šentjernej 1995, Šentjernej, avgust 1995.

Šentjošt: Nikoli premagani, Zapisi o pobojih in žrtvah komunističnega nasilja ter drugih žrtvah druge svetovne vojne v fari Šentjošt s podružnicami: Butajnovo, Planino, Smrečjem in delom Samotorice, uredil Matija Kavčič, Šentjošt, julij 1995.

Škocjan-Bučka: Leta velikega dozorevanja, župniji Škocjan in Bučka v peklu druge svetovne vojne, uredil Ladislav Hočevar, Škocjan 1998.

Velike Lašče in Škocjan: Zamolčane žrtve komunizma v župnijah Velike Lašče in Škocjan pri Turjaku med drugo svetovno vojno in po njej, 1941 do 1947, uredil France Nučič, Velike Lašče, maj 1999.

Vidovski zvon, št. 9, 1992, druga izdaja, Župnijski urad Sv. Vid.

Za blagor očetnjave, Glasilo novomeške bojne skupine, leto 1945, Novo mesto. Zajec: Alfonz Zajec, Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci, Žirovski občasnik, revija za vsa vprašanja na Žirovskem, letnik 11, št. 17, str. 9, 10 in 12-30.

Zbornik občine Slovenska Bistrica 11, uredil Ferdo Šerbelj, izdala občina Slovenska Bistrica.

Žajdela: Ivo Žajdela, Komunistični zločini na Slovenskem, 2. del: Novo jutro, 1991.

 

 

Jože Adamič,

rojen 30. decembra 1910, Zadolje 8, Ribnica, mati Marjeta, oče Anton. Kovač, domobranec, kaplar l. bataljona.

Imel je akutno vnetje slepiča, v Splošni bolnišnici Ljubljana, inter. odd. 1050, od 11. aprila 1945 do 7. maja 1945. Šel je na sanitetni vlak, kije bil zajet pri Jesenicah. Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1945: 6265, pričevanje brata Antona Adamiča,

Zadolje, Ribnica.

 

Rajko Alič - Maršonov,

rojen 18. avgusta 1922, mati Neža roj. Kavčič, oče Martin. Kmečki sin, domobranec, stanujoč Planina 8, Šentjošt. Imel je tifus.

Hudo bolan je 13. julija 1945 v zaporih v Šentvidu umrl v naročju brata Martina Aliča.

Vir: Šentjošt 1995, str. 58, Kavčič - Keršič, str. 129, pričevanje brata Bernarda Aliča, Lavrovec, Rovte.

 

Janez Ambrožič - Ruparjev,

rojen 12. marca 1912, mati Frančiška, oče Janez. Domobranec, stanujoč v Dolenji vasi pri Ribnici. Živčno razrvan, duševno moten.

Bilje v bolnišnici v Ljubljani, odkoder je izginil.

Vir: FSP I, str. 56, pričevanje sestre J. L., Ribnica, pričevanje Ane Benčina, Hrovača.

 

Alojzij Arko,

rojen 24. marca 1922, Zapotok, Sodražica, mati Marija roj. Klun, oče Janez. Domobranec, samski.

Imel je vnetje desnega kolena, v Splošni bolnišnici Ljubljana, odd. ortop.l7ll, od 2. maja 1945 do 6. maja 1945.

Nogo si je prehladil v internaciji v Padovi. Po umiku na Koroško vrnjen. Nazadnje so ga videli na Teharjah.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1944: 20967, mat. knjiga 1945: 7463, FSP I, str. 160, pričevanje sestre Anice Tanko, Goriča vas.

 

Emil Hans Attems,

rojen leta 1921, Graz, Avstrija, mati Eleonora Nostitz, oče Ferdinand. Študent tehnike v Zagrebu.

Invalid, brez noge.

Izginil konec leta 1945, zelo verjetno v »Zgornje bistriškem bunkerju«.

Vir: Zbornik občine Slovenska Bistrica II, str. 281 in 157, Žajdela, str. 13 in 15.

 

Anton Avbar - Žnedarjev,

rojen 3. junija (ali maja) 1910, Gor. Globodol 1, Mirna Peč, mati Marija roj. Smrke, oče Janez.

 

 

Kmet, poročen, domobranec, 40. četa, Novo mesto.

V Splošni bolnišnici Ljubljana, odd. urol. 429, od 19. februarja 1945 do 10. marca 1945.

Ostal je doma, ob prijetju julija 1945 so ga ranili v nogo, ranjen je ležal v novomeških zaporih. Od takrat je pogrešan.

Vir: SB Ljubljana; mat. knjiga 3228, Pust, str. 150, pričevanje sina Martina Avbarja, pričevanje sovaščana iz Gor. Globodola Franca Bobnarja.

 

Jože Babič,

rojen 3. septembra 1917, Potiskovec, Struge, mati Frančiška roj. Pugelj, oče Jože.

Ranjen v glavo, hrom po levi strani (verjetno poškodba živca).

Zdravil se je v Vojni bolnišnici v Ljubljani.

Brat France Babič gaje zadnjič videl 31. avgusta 1945 v zaporu v Šentvidu.

Vir: FSP I, str. 174, pričevanje bratov Antona Babiča in F B. ter sestre Mihele Šuštaršič, Ljubljana, pričevanje Jožeta Puglja, slika iz bolnišnice.

 

Anton Bartol - Banetov,

rojen 29. junija 1921, Hrib 17, zdaj 37, Loški Potok, mati Marjeta roj. Krnc, oče Alojz.

Imel je jetiko.

Do l. maja 1945 je bil v bolnišnici v Ljubljani, potem zaprt v Šentvidu. S prvo skupino naj bi bil 29. maja 1945 odpeljan na morišče Brezarjevo brezno.

Vir: pričevanje brata Ivana Bartola, Hrib, Loški Potok, pričevanje Danile in Antona Lavrič.

 

Janez (Ivan) Bauman,

rojen 4. maja 1923, Rakek 106, Unec, mati Marija roj. Švigelj, oče Franc.

Hišni delavec, domobranec.

Prestreljena roka, brez prstov. Odšel je čez Ljubelj in bil vrnjen.

Vir: FSP I, str. 145, Okoliš str. 124, Status animarum župnije Unec za vas Unec, »Pogrešan junija 1945«, pričevanje J. P, Marija Ileršič, Rakek.

 

France Bavdek - Tišlerjev,

Rojen 16. novembra 1926, Sv. Vid, Jeršiče l, mati Justina, oče Franc.

Študent, domobranec.

Ranjen v pljuča in desno roko aprila 1945 v Beli krajini.

Bil je v Vojni bolnišnici, odpeljan s sanitetnim vlakom na Koroško, vrnjen.

Vir: FSP I, str. 187, slika iz bolnišnice, Okoliš, str. 149, Vidovski zvon, št. 9/92, str. 8, Bela knjiga, str. 212, pričevanje brata Mira Bavdka, Begunje.

 

Ivan Berus,

rojen 15. maja 1906, Daljni Vrh pri Novem mestu, Kamenice, mati Jera roj. Kos, oče Franc.

Trgovec, poročen, oče treh otrok, stanujoč Florjanov trg, Šmihel-Grm-Regrča vas.

 

 

Invalid, brez treh prstov na roki.

Bil je kuhar pri domobrancih, 23. maja 1945 odpeljan v Šentvid.

Vir: FSP I, str. 120, Sv. Mihael, 1994, str. 13, pričevanje hčerke Anice Šuštaršič, Novo mesto.

 

Ivan Bijek - Tadolejev,

rojen 28. septembra 1920 (1922), Prapreče, Žužemberk, mati Ana roj. Papež, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec, 5. četa, Grosuplje.

Kompliciran zlom in strelna rana desne nadlehti.

Ranjen pri cerkvi sv. Antona pri Dol. Toplicah.

Zdravil se je v MB Novo mesto od 22. aprila 1945 do 4. maja 1945. Šel je na Koroško, vrnjen, pogrešan.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 610, pričevanje brata Rafaela Bijeka, Prapreče.

 

Franc Blatnik - Štalarjev,

rojen 10. (20.) marca 1904, Klečet 12, zdaj 16, Žužemberk, mati Marija roj. Struna, oče Franc.

Kmet, poročen.

Poškodovan ob zajetju.

V Moški bolnišnici Novo mesto je bil od 27. maja 1945 do 16. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB NM 859, Muhič 1999, str. 75, pričevanje žene Vide Blatnik, Klečet, Jožeta Sadarja, pričevanje sestre Vere.

 

Jože Blatnik - Štalarjev,

rojen 30. decembra 1916, Klečet 12, zdaj 16, Žužemberk, mati Marija roj. Struna, oče Franc.

Kmečki sin, samski, kuhar pri domobrancih.

Kot otrok si je poškodoval pleče (sklep v rami) in bil zaradi tega grbast. Po vojni seje skrival na domu, vojaki so ga odkrili in odpeljali v Žužemberk. Pogrešan.

Vir: pričevanje žene brata Franca, Vide Blatnik.

 

Jože Blatnik,

rojen 11. (12.) novembra 1926, Gornje Vrhpolje, Št. Jernej, mati Terezija roj. Pavlin, oče Jože.

Kmečki delavec, samski, stanujoč Gornje Vrhpolje 12, zdaj 18, domobranec, 71. četa, Stična.

TBC pljuč, v SB Ljubljana, odd. kirurg. 362 od 3. marca 1945 do 30. aprila 1945. Kot nesposoben je prišel domov. 15. maja 1945 so ga odpeljali v Šentvid, kjer je umrl.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 4023, AS 1878, fascikel 16, II 0215012, Naredba št. 17 z dne 29. marca 1945, »stalno nesposoben«; Šentjernej, str. 92.

 

Ignac Boben - Severjev,

rojen 16. septembra 1921, Primča vas 13, Ambrus, mati Katarina roj. Muhič, oče Matija.

 

 

Kmečki sin, samski.

Invalid, ranjen v nogo leta 1943.

Bil je na Koroškem, vrnjen na Teharje. Njegov brat Lojze je bil bolničar v Vegovi ulici, tudi na Teharjah, kjer je skrbel za težje ranjence, pogrešan.

Vir: FSP I, str.16, Muhič - 1998, str.104, pričevanje sestre Marije Grum, Ljubljana.

 

Franc Boštjančič,

rojen 9. avgusta 1914, Malo Mlačevo, Grosuplje, mati Terezija, oče Jože.

Kmečki sin, samski, domobranec, 71. četa, Grosuplje.

Zlom, v Splošni bolnišnici, odd. v. p. 1161, od 30. aprila 1945 do 7. maja 1945. Iz bolnišnice je odšel na Koroško, vrnjen na Teharje.

Vir: SB Ljubljana, 7378, FSP I, str. 62, sestra Albina Zajc, Šmarje-Sap.

 

Janez (Janko) Božnar,

rojen 21. decembra 1922, Praproče, Polhov Gradec, mati Marija roj. Trobec, oče Janez.

Kmečki sin, tesar, samski, domobranec, 42. četa, Polhov Gradec.

Oteklina obeh goleni, bolan na ledvicah, otekli koleni, v bolnišnici, odd. kirurg. 920, 11. aprila 1945.

Ob koncu vojne ni bil v bolnišnici, ampak v Polhovem Gradcu. Šel je na Koroško in bil vrnjen.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6294, FSP I, str. 125, pričevanje sestre Marije Ane Jarc in brata Filipa Božnarja.

 

Janez (Ivan) Bratkovič - Arminščev,

rojen 9. decembra 1920, Dol. Brezovica 7, Št. Jernej, mati Frančiška roj. Kovačič, oče Jože.

Kmečki sin, samski, domobranec, 52. četa, Novo mesto.

Vstrelina obraza; zlom zg. čeljusti in nebne kosti, v bolnišnici od 22. marca 1945 do 6. aprila 1945.

Ranjen 14. novembra 1944 pri Miklarjih v Beli krajini, prestreljena čeljust, hranjen po cevki.

Zdravil se je v bolnišnici v Novem mestu, bil prestavljen v Ljubljano, nato pogrešan, verjetno ubit v Kočevskem Rogu.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1944: 24556, v. p. 4084 do 31. decembra 1944; v. p. 12 od 1. januarja 1945 do 9. marca 1945, mat. knjiga 1945: 5165, odd. voj. 1264. Šentjernej, str. 26, pričevanje pol nečaka Jožeta Škedlja.

 

Franc Brezec - Dehinč,

rojen 14. maja 1920, mati Ivana roj. Stražiščar, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec, stanujoč Begunje pri Cerknici 25.

Prestreljen skozi stegno - stegnenico, na nogi je imel 8 kg težko utež.

Bil je v Vetrinju. S samimi ranjenci - več kamionov - je bil en dan pred Rupnikovim bataljonom vrnjen iz Vetrinja v Vojno bolnišnico v Ljubljani.

Vir: FSP I, str. 19, Okoliš, str. 83, pričevanje nečakinje Bibijane Baudek, pričevanje Ane Škrlj, pričevanje J. P. in A. P.

 

 

Ciril Cankar (Tetzmann) - Jeranov,

rojen 2. julija 1919 (matični urad), Žirovski Vrh, Sv. Urbana 7, Gorenja vas,Trata, mati Marjana Cankar por. Oblak.

Delavec, domobranec, stanujoč Sestranska vas 18, Gorenja vas, (prijavljeni 1. 1945).

Poškodba trebuha ob eksploziji, Empyema pleurae, bil v bolnišnici na Golniku od 1. februarja 1945 do 25. maja 1945, oddelek I/3, št. 633.

Vir: FSP I, str. 19, Bolnišnica Golnik, pričevanje Janeza Bohinca, Gorenja vas.

 

Franc Cankar,

rojen 24. novembra 1925, Ig 6, Ljubljana, mati Frančiška roj. Svete, oče Franc.

Kmečki sin, samski, domobranec, l. del. vod, Realka Ljubljana.

Brazgotinjenje l. pljučnega krila, stanje po blokadi, v SB Ljubljana, odd. prsni 304, od 13. aprila 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6426, FSP I, str. 77, CZ Ozna # 1142, pričevanje brata S. C.

 

Alojz Cekuta,

rojen 27. maja 1909, Gornja Prekopa 24, Kostanjevica na Krki, mati Marija roj. Zagorc, oče Anton.

Kmet, poročen, stanujoč v Gruči, Šentjernej, domobranec.

29. septembra 1946 so ga kot civilista ranili in ustrelili pri delu blizu doma.

Vir: Šentjernej str. 119, pričevanje hčerke Vekoslave Jereb, Gruča.

 

Jože Cerovšek,

rojen 3. oktobra 1925, Veliki Trn 20, sedaj l, Sveti Duh nad Krškim, mati Terezija roj. Mirt, oče Franc.

Študent medicine, begunec, stanujoč Smednik, Raka, domobranec, poročnik, 52. četa.

Aprila 1945 hudo ranjen na minskem polju pri Sv. Primožu v Suhi krajini nad Dvorom pri Žužemberku.

Zdravil seje v ljubljanski Vojni bolnišnici. Ni šel z vlakom, bilje v privatni oskrbi v sanatoriju Leonišče. Od tam odpeljan s tovornjakom neznano kam, pogrešan.

Vir: Raka, str. 31, Za blagor očetnjave, 12. aprila 1945; 18. aprila 1945; 28. aprila 1945, pričevanje sestre Rozalije Cerovšek, pričevanje Stanka Gorenca, pričevanje bratranca Ivana Cerovška, pričevanje Petra Gačnika, prim: pričevanje Ane Verbič - sestre Gelazine, prim. tudi pričevanje Ivice Goričar Končan.

 

Franc Cvet - Krmejček,

rojen 22. aprila 1923, Jeperjek, Tržišče, mati Marija, oče France.

Kmet, poročen, domobranec, 39. četa, Stična.

Stanje po strelni rani hrbtenice. Popolna ohromelost spodnjega dela telesa.

V novomeški bolnišnici od 15. oktobra 1944 do 13. marca 1945. Obiskovala gaje sestra Anica Cvet por. Hočevar. Prim. spisek Krg. 30. aprila 1945, 2. maja prestavljen na nevrol. (premeščen v Ljubljano).

 

 

V SB Ljubljana od 30. aprila 1945 do 9. junija 1945. Odd. v. p. 1160 do 2. maja 1945, neur. 123 do 8. junija 1945, kirurg. II. 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: MB Novo mesto 1944: 1578, Splošna bolnišnica Ljubljana, mat. knjiga 7377, Škocjan-Bučka, str. 91, CZ Ozna # 1133, pričevanje sošolca Franca st. Skuška, Jeperjek.

 

Anton Cvetek,

rojen: 15. decembra 1912, Laški Rovt, Boh. Bistrica, mati Franca roj. Urbanec, oče Franc.

Mlečni kontrolor, samski, gor. domobranec.

Vstreline prsnega koša, v SB Ljubljana, odd. voj. 1270, kirurg. I. 1785, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945.

Najprej v bolnišnici Golnik, nato v Vojni bolnišnici v Ljubljani.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana 7702, CZ Ozna # 1100, slika iz bolnišnice, pričevanje soseda Alojza Repinca, Kamnje, pričevanje nečaka J. C.

 

Stanislav Čeplak,

rojen 13. marca 1913, Križ, zdaj Florjan, Gornji Grad, mati Marija Jamnik, oče Franc.

Orožnik, stanujoč šola v Litiji.

Strelna rana trebuha, v SB Ljubljana, odd. kirurg. I. 1800, od 10. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7974, CZ Ozna # 1107, pričevanje bratove žene Ivane Čeplak, Florjan, Gornji Grad.

 

Janez Debevec - Žlogarjev,

rojen 9. avgusta 1906, Bezuljak 18, Begunje, mati Marija roj. Meden, oče Andrej.

Kmečki delavec, domobranec.

Ranjenec, bil je na sanitetnem vlaku kot bolnik iz Vojne bolnišnice. Vrnjen iz Vetrinja na Teharje.

Vir: FSP I, str. 19, Bela knjiga, str. 212, Okoliš, str. 85, pričevanje soseda Antona Kavčiča, Bezuljak.

 

Jožef Dežman,

rojen 4. februarja 1926, Strelac 7, Šmarješke toplice, mati Marija roj. Verbič, oče Janez.

Delavec, samski, domobranec, 29. četa, Velike Lašče.

Stanje po eksplozivni rani obeh spodnjih okončin, najprej v Vojni bolnišnici, nato v SB Ljubljana, odd. voj. p. 1162, od 30. aprila 1945 do 7. maja 1945.

Slika iz bolnišnice, zadaj napisano: ranjen 7. januarja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7379, pričevanje sestre Ane Gorenc, Šmarješke Toplice.

 

 

Janez (Ivo) Erznožnik - Tajnikov,

rojen 22. marca 1924, Žiri 93, mati Albina, oče Matija - Slavko.

Študent, domobranec, poročnik.

Ranjen spomladi 1945 v noge, na sanitetnem vlaku.

Vir: Zajec, Žirovski občasnik, št. 17, str. 19 in 28, pričevanje Ivana Kralja ter Frančiške Zalar, pričevanje Toneta Koščaka, Begunje pri Cerknici.

 

Ivan Frkalj,

rojen l. januarja 1926, Orle 5, Rudnik, mati Marija roj. Černe, oče Mihael.

Kmečki sin, samski, kuhar pri domobrancih.

Ranjen aprila 1945, strelna rana leve in desne zadnjične plati, zdravil se je v Vojni bolnišnici v Ljubljani.

Tik pred koncem vojne je zapustil bolnišnico, čez nekaj dni se je javil novim oblastem.

V CZ Ozne od 17. 5. 1945, odveden 2. 6. 1945 ob 22. uri.

Vir: CZ OZNA # 314, pričevanje brata M. R, Orle.

 

Andrej Gabrovšek - Cenetov,

rojen 21. novembra 1924, Godovič 27, zdaj 39, Črni Vrh, mati Jožefa roj. Rudolf, oče Vinko.

Kmečki sin, samski, domobranec, 46. četa, Hotedršica.

Ranjen v komolec, po vstrelni rani ledvenega dela hrbta, v SB Ljubljana, odd. ortop. 727, od 6. marca 1945 do 6. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 4222, pričevanje sestre Katarine Gruden, Godovič.

 

Jožef Gačnik,

rojen 14. decembra 1913, Drenik 3, Št. Jurij pri Grosupljem, mati Frančiška roj. Predalič, oče Anton.

Kmečki sin, samski, domobranec, 24. četa, Ig.

Stanje po amputaciji leve goleni, stanje po zlomu leve stegnenice, ranjen aprila 1944, v Vojni bolnišnici so mu odrezali eno nogo, druga v mavcu.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1267, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7695, CZ Ozna # 1098, Tabor, 1976, št. 3, str. 56, Ferenc, pričevanje sestre Anice Kovačič, Ljubljana.

 

Alojz Gašperič - Cepčev,

rojen 29. aprila 1901, Biška vas 14, zdaj 15, Mirna Peč, mati Marija roj. Kužnik, oče Franc, sin Jože.

Železničar, poročen, invalid.

Amputacija noge pod kolenom, ležal v Vojni bolnišnici.

Vir: Pust, str. 29, pričevanje sina Jožeta Gašperiča, Biška vas, Mirna Peč.

 

Ignac (Nace) Gerdin,

rojen 8. novembra 1922, Razbore pri Veliki Loki, mati Frančiška roj. Mrzel, oče Andrej.

 

 

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v bitki pri Višnji Gori, poškodba desne noge nad kolenom, amputacija, nepremičen.

Bil je v Vojni bolnišnici v Ljubljani, po vojni pogrešan.

Vir: Pričevanje brata Viktorja Gerdina, Ljubljana in sestre Slavke Bizjak, Ljubljana.

 

Janez Gnidovec,

rojen 16. avgusta 1907, Valična vas, Zagradec, mati Marija roj. Habjan, oče Janez.

Kmet, poročen.

Strelna rana leve noge in desnih meč.

Ranjen v noge (pri okopavanju koruze). Zdravil seje v MB Novo mesto od 4. junija 1945 do 16. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 912, FSP I, str. 235, pričevanje sovaščanke Vide Blatnik, pričevanje sina Janeza Gnidovca, Ivančna Gorica.

 

Franc Golob - Golobov,

rojen leta 1923, Iška vas 75, mati Marija roj. Čepelnik, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v levo roko.

Bil je v Vojni bolnišnici. Pogrešan.

Vir: Pričevanje sestre Ivane Smuk, slika iz Vojne bolnišnice.

 

Franc Gril - Podlubanc,

rojen v Dobindolu, Uršna sela.

Kurir v občini Dol. Toplice, invalid.

Brez enega zrkla kot posledica vojne poškodbe.

Vir: Pričevanje nečakinje Marije Pavlin, Novo mesto, pričevanje D. Ž.

 

Alojzij Gruden,

rojen 20. maja 1924, Zamostec, Sodražica, mati Marija roj. Brinšek, oče Vinko.

Kmečki delavec, domobranec, rekonval. četa Ljubljanski grad.

Strelna rana levega stegna, v SB Ljubljana, odd. voj. p. 1218, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7634, FSP I, str. 160, pričevanje sestre Jerice Šilc, Zamostec.

 

Alojz Hegler,

rojen 23. junija 1912, Pricerkev 15, Struge na Dolenjskem, mati Jožefa roj. Križman, oče Ignacij. Datum smrti: 15. junij 1945.

Težko ranjen v nogo, ustreljen v bolnišnici.

Zdravil se je v bolnišnici na Studencu 23.

Vir: FSP I, str. 175, Struge, str. 159, slika iz bolnišnice, Bela knjiga str. 212, pričevanje sina Jožeta Heglerja, pričevanje Jožeta Puglja.

 

France Henigman - Polonin,

rojen 17. oktobra 1919, Rakitnica 57, Ribnica, mati Frančiška roj. Trdan, oče Anton.

 

 

Kmečki sin, policist.

Ranjen ob koncu vojne.

Vir: FSP I, str. 58, Francka Turk, pričevanje Franca Trdana, A. R.

 

Anton Hočevar - Ribčev,

rojen 14. junija 1924, Male Vrhe, Krka, mati Uršula roj. Koželj, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v obe nogi marca 1945 pri Tisovcu.

Zdravil se je v Vojni bolnišnici, bil na vlaku z ranjenci, nato pogrešan.

Vir: FSP I, str. 91, Muhič - 1999, str. 53, slika iz bolnišnice, pričevanje brata Jožeta (Slavka) Hočevarja, pričevanje Jožice (Pepce) Miklavčič.

 

Anton Hočevar - Zlogančkov,

rojen 7. junija 1911, Podgora 9, Dobrepolje, mati Marija roj. Prijatelj, oče Franc.

Sin posestnika, domobranec.

Eksplozivna rana desnih meč z zlomom kosti, v SB Ljubljana, odd. kirurg. II. 1449, od 13. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8211, FSP I, str. 42, CZ Ozna # 1122, pričevanje hčerke Marije Magdalene Gačnik, Podgora, dobila je kopijo bolniškega lista: »9. jun. 1945 odpuščen iz bolnišnice pod vojaško kontrolo«, pričevanje Jožeta Zevnika.

 

Janez Hribar - Mihatov,

rojen 8. januarja 1906, Mali Korinj 6, Zagradec, mati Marija roj. Novak, oče Janez.

Kmet, poročen, oče sedmih otrok.

Ranjen v hrbtenico leta 1944.

Zdravil se je v Vojni bolnišnici v Ljubljani, kjer je bil še maja 1945. Odpeljan v Šentvid. Bil naj bi na vlaku za Kočevje.

Vir: FSP I, str. 92, Muhič - 1999, str. 31, pričevanje hčerke Kristine Oberstar, pričevanje sestre Angele Hrovat.

 

Janez Hrovat,

rojen 20. oktobra 1924, Gor. Brezovica 3, sedaj 31, Šentjernej, mati Jožefa roj. Lešnjak, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec. Težko ranjen leta 1944.

Pri umiku na Koroško so ga morali nositi. Vrnjen na Teharje, pogrešan junija 1945.

Vir: Šentjernej, str. 70, pričevanje brata Antona Hrovata.

 

Janez Hrovat,

rojen 29. junija 1923, Dešeča vas 16, zdaj 11, Žužemberk, mati Neža roj. Mrvar, oče Janez.

 

 

Kmečki sin, samski, domobranec, 72. četa, Vrhnika.

Kronična TBC z zarastlinami in vnetjem porebrne mrene, v SB Ljubljana, odd. prsni 187, od 3. marca 1945 do 24. marca 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 4021, pričevanje sestre Cirile Hrovat, Dešeča vas.

 

Franc Jamnik,

rojen 25. novembra 1912, Rožnik 5, Št. Jurij pri Grosupljem, mati Marija roj.

Grebenc, oče Anton.

Kmečki sin, samski, domobranec, II. bat., Ljubljanski grad.

Stanje po strelni rani leve rame, imel je suho roko.

V SB Ljubljana, odd.: voj. p. 914 od 11. aprila 1945 do 11. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6280, FSP I, str. 197.

 

Anton Jančar,

rojen 24. februarja 1921, Češča vas 3, Prečna, mati Frančiška roj. Medved, oče Jože.

Kmečki delavec, domobranec.

Ob koncu vojne na zdravljenju v bolnišnici.

Vir: FSP I, str. 132, pričevanje Marije Antončič in Ivana Derganca, Češča vas.

 

Albin Janež - Andrejcev,

rojen 20. decembra 1921, Globel 31, Sodražica, mati Marija roj. Ilc, oče Ivan.

Poljski delavec, domobranec.

Invalid brez desne roke.

Bil je v skupini invalidov v domobranskih uniformah, ki so jih v ponedeljek, 7. maja 1945 pripeljali iz Invalidskega doma na sanitetni vlak.

Vir: FSP I, str. 159, pričevanje Franca Kovačiča, Žimarice.

 

Janez Japelj,

rojen 2. maja 1925, Verd, Vrhnika, mati Marija roj. Mesec, oče Anton.

Mehaniški vajenec, samski, domobranec, 5. četa, Vrhnika.

Vstrelina v desno zadnjico in stegno, v SB Ljubljana, odd. voj. 1355, od 8. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7866, FSP I, str. 231, CZ Ozna # 1125, pričevanje brata Antona Japlja.

 

Ivan (Janez) Jarc,

rojen 18. oktobra 1925, Ivanja vas 9, Mirna Peč, mati Neža roj. Kotar, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec.

Po nesreči prestreljen skozi noge.

Tujek v levem stegnu.

Zdravil se je v Moški bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji od 7. junija do 16. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 923. Pust, str. 24, pričevanje sestre Lojzke Kvartuh.

 

 

Jože Jereb,

rojen (14.) 7. februarja 1923, Gruča 5, zdaj 9, mati Frančiška roj. Hosta, oče Janez.

Ključavničar, domobranec.

Hudo ranjen z bombo 7. maja 1945 pri prulskem mostu v Ljubljani. V bolnišnici v Ljubljani umrl 9. maja 1945 ob 16.30.

Vir: Šentjernej, str. 119, Kirurgija - knjiga septika, pričevanje bolnika Jožeta Kastelica, pričevanje Elizabete Rudman, prim. pričevanje Marije Rozman.

 

Avgust Jerič,

rojen 5. oktobra 1922, Škocjan 43, Novo mesto, mati Marija roj. Povše, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec, 31. četa, Novo mesto.

Strelna rana desne noge, v SB Ljubljana, odd. voj. p. 1228, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7648, Škocjan-Bučka, str. 78.

 

Vinko Jerina,

rojen 31. marca 1925, Čevica 20, sedaj Vodovodna ulica, Logatec, mati Marijana roj. Novak, oče Franc.

Delavec, domobranec, 5. četa, Žužemberk.

Amputacija desne noge pod kolenom, tetanus. V bolnišnici od 5. maja 1945 do 8. junija 1945.

V zadnjem napadu na Štampetov most mu je odtrgalo nogo. Bil je v Vojni bolnišnici, nato v SB Ljubljana, odd. voj. p., infekc. 292 do 6. junija 1945 in kirurg. II. 1830 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7680 in 7892, CZ Ozna # 1086, pričevanje sestre Ane Jerina, pričevanje nečaka Antona Jerina, Nova vas, slika iz bolnišnice.

 

Mirko Jerše,

Rojen 19. aprila 1925, Marinča vas, Krka, občina Zagradec, mati Frančiška Nose, oče Jože.

Kmečki sin, najprej dva meseca pri partizanih, nato interniran v Italiji, potem pri domobrancih.

L. 1944 je bil ranjen v nogo. Ležal je v Vojaški bolnišnici. Tik pred koncem vojne je šel iz bolnišnice. Po vojni se je javil oblastem, bil v Šentvidu, pogrešan.

Vir: pričevanje sestre Angelce Todori, Ljubljana.

 

Srečko (Feliks) Jezeršek,

rojen 20. novembra 1923, Stara Oselica 50, Gorenja vas, oče Luka.

Krojač, domobranec.

Eksplozijska rana trebuha.

Bil je v bolnišnici na Golniku do 25. maja 1945, oddelek I/3, št. 1631.

Vir: Arhiv bolnišnice na Golniku, pričevanje sestre Angele Zavrl, Verje.

 

 

Alojz Karlin,

rojen 16. junija 1922, Suha 29 pri Škofji Loki, mati Ana roj. Zakotnik, oče Gašper.

Domobranec, poročnik, 34. četa.

Ranjen v glavo na minskem polju pri Sv. Primožu v Suhi krajini v aprilu 1945. Zajet na sanitetnem vlaku, pogrešan.

Vir: Bela knjiga, str. 212, Za blagor očetnjave, 12. aprila 1945 in 17. aprila 1945.

 

Stanko Kenk,

rojen 15. januarja 1916, Stara Vrhnika, mati Marija roj. Ogrin, oče Franc.

Domobranec.

Strelne rane po vsem telesu.

Bil je v MB Novo mesto od 22. aprila 1945 do 23. aprila 1945.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 614, FSP I, str. 229.

 

Ivan (Janez) Klančar - Tončkov,

rojen 22. aprila 1924, Studeno 8, Bloke, mati Elizabeta, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec, 47. četa, Cerknica.

Tumor v predelu desne ključnice.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. I. od 4. aprila 1945 do 16. aprila 1945. Zadnjič viden na Teharjah.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 5777, FSP I, str. 25, Okoliš, str. 100, pričevanje brata Stanislava Klančarja, Studeno na Blokah.

 

Peter Klun,

rojen 10. septembra 1926, Ribnica, mati Ivana, oče Franc.

Delavec, domobranec, 115. četa.

Strelna rana spodnjih okončin.

V SB Ljubljana od 5. maja 1945 do 7. maja 1945. Likvidiran po koncu vojne.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7692, Bela knjiga, str. 212, pričevanje R K.

 

Franc Knavs - Brinarjev,

rojen 11. decembra 1925, Travnik 5, Loški Potok, mati Jožefa roj. Vesel, oče Anton.

Domobranec.

Kronično vnetje stopala na desni nogi.

Najprej je bil v ambulanti Vojne bolnišnice na ljubljanskem gradu, nato je šel v Splošno bolnišnico Ljubljana.

V CZ Ozne od 9. junija 1845 do 24. junija 1945.

Vir: FSP I, str. 112, CZ Ozna # 1115, pričevanje brata Rudolfa Knavsa, Retje in sestre Fani Debeljak, pričevanje sestre Jožice Zavodnik, Litija, pričevanje Danile in Antona Lavrič, Retje.

 

Vladislav (Stane) Kolenc,

rojen 30. aprilal926, Selo 3 pri Mirni, mati Alojzija roj. Golob, oče Anton.

Kmečki sin, domobranec.

 

 

Granata mu je odbila koleno teden dni pred koncem vojne. Bilje v Vojni bolnišnici in na vlaku z ranjenci.

Vir: FSP I, str. 114, Bela knjiga, str. 213, pričevanje brata Franca Kolenca, Selo pri Mirni.

 

Roman Korenič,

rojen 8. avgusta 1922, Gor. Gomila 5, zdaj 22, Šentjernej, mati Antonija roj. Pleskovič,oče Franc.

Uslužbenec v Škofovih zavodih (kmečki delavec), samski, domobranec.

Kot ranjenec vrnjen, bil v Šentvidu.

Vir: Šentjernej, str. 79, pričevanje brata Antona Koreniča, pričevanje Jožeta Kaplana.

 

Franc Korošec - L'kčov,

rojen 5. februarja 1917, Kompolje 42, Videm-Dobrepolje, mati Terezija roj. Somrak, oče France.

Kmečki sin, domobranec, vodnik.

Invalid brez noge, bil je na sanitetnem vlaku, nato je šel na Koroško in bil vrnjen na Teharje.

Vir: FSP I, str. 41, pričevanje Janeza Petriča, pričevanje Staneta Boštjančiča,

Videm.

 

Anton Kos - Avbarjev,

rojen 29. decembra 1922 (1912), Jablan št. 15, Mirna Peč, mati Neža roj. Lužar, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec.

Strelna rana meč, desno.

Zdravil se je v MB Novo mesto, od 16. aprila 1945 do 3. maja 1945.

Vir: MB NM 578, Pust, str. 63, pričevanje Alojza Zupančiča, Ljubljana.

 

Franc Kostrevc,

rojen 17. aprila 1914, Hrušica 2, Šmihel-Stopiče, mati Marija roj. Može, oče Franc.

Domobranec.

Strelna rana leve nadlahtnice.

V MB Novo mesto od 11. aprila 1945 do 23. aprila 1945. Malo pred koncem vojne je prišel domov, se doma skrival in nato javil oblastem. Od takrat je pogrešan.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 552, pričevanje brata Jožeta Kostrevca, Novo mesto.

 

Anton Košmerl - Jakopčev,

rojen 14. januarja 1927, Retje 26, Loški Potok, mati Pavla roj. Lavrič, oče Anton.

Dijak v Škofijski gimnaziji, domobranec.

Ranjen v nogo v Kočevskem Rogu v spopadu med dvema domobranskima enotama.

 

 

Bil je v Vojni bolnišnici v Ljubljani, nato na vlaku z ranjenci.

Vir: FSP I, str. 111, pričevanji Antona Lavriča in brata.

 

Karol Košmrlj - Mihov,

rojen 16. junija 1917, Retje 89, Loški Potok, mati Antonija roj. Lavrič, oče Anton.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen pri Sv. Ani, Ribnica, amputirana noga. Bil je v Vojni bolnišnici v Ljubljani.

Vir: FSP I, str. 1 1 1, pričevanje Antona Lavriča.

 

Franc Kotnik - Mežnarjev,

rojen 4. aprila 1926, Topol 12, Bloke, mati Frančiška roj. Debevec, oče Matija.

Kmečki sin, domobranec.

Strelna rana leve roke.

Bil je v MB Novo mesto od 26. aprila 1945 do 30. aprila 1945. Šel je v Vetrinje in bil vrnjen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 627, Okoliš str. 101, FSP I, str. 25.

 

Egidij (Tilče) Kovačič - Kovačičev,

rojen 24. februarja 1913, Log 2, Mokronog, mati Marija roj. Bevec, oče Janez.

Kmečki sin, samski, domobranec.

Ranjenec v Vojni bolnišnici ob koncu vojne.

Vir: Bela Knjiga, str. 213, pričevanje sestre Alojzije Kovačič, Log.

 

France Kovačič,

rojen okrog leta 1914 (žp. Soteska), Soteska št. 32, sedaj 26, Straža pri Novem mestu, mati Ana roj. Aš, oče Franc.

Poročen, invalid.

Amputirana noga.

Odšel je s transportom na Koroško. Ni se vrnil. Hči živi v Avstriji.

Vir: Pričevanje Petra Gačnika, pričevanje K.

 

Janez Kozina - Burčev,

rojen 7. avgusta 1922, Goriča vas, Ribnica, mati Marija roj. Ambrožič, oče Janez.

Dijak, Marijanišče v Ljubljani.

Ranjen v roko, zdrobljen komolec.

V Vojni bolnišnici v Ljubljani od marca 1945.

Bil je v internaciji na Rabu, nato so ga mobilizirali partizani, dobil je tifus in ostal dalj časa doma. Potem so ga mobilizirali domobranci, ranjen marca 1945. Zdravil seje v Vojni bolnišnici v Ljubljani, s transportom na Koroško, vrnjen, verjetno na Teharje.

Vir: Pričevanje sestre Ane Benčina, Hrovača.

 

Štefan Kožar

Rojen 2. decembra 1925, Dvorska vas 2 (tedaj), Velike Lašče, Kočevje, mati Marija Zelnik, oče Štefan.

 

 

Sin posestnika, domobranec 39. čete bat. Pregelj, samski.

Akutno vnetje slepiča.

18. maja odpeljan v taborišče Škofovi zavodi v Šentvidu, od tam odpeljan 31. maja z vlakom. Ivan Žužek vrgel listek z vlaka, da sta z njim tudi Štefan Kožar in Franc Prelesnik.

V SB Ljubljana, Krg. Kl. 741, od 7. maja 1945 do 18. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7732, pričevanje sestre Gabrijele Brinšek, Dvorska

vas

 

Franc Krištof,

rojen 1910 (ali 1915), Mirna, Spomeniška 30, mati Cilka roj. Puček, oče Franc. Zidar, domobranec.

Ranjen v hrbtenico leta 1944. Zdravil se je v Vojni bolnišnici.

V Centralnih zaporih Ozne od 9. junija 1945, kjer je umrl 2. julija 1945 ob 16. uri.

Vir: FSP I, str. 114, CZ Ozna # 1128, pričevanje polsestre Pavle Bužan, roj. Krištof in polbrata Božidarja Krištofa, Mirna.

 

Alojzij Krivec,

rojen 1. februarja 1914, Gumnišče, Škofljica, mati Katarina roj. Zemljak, oče Jernej.

Kmečki sin, domobranec.

Bil je bolan na pljučih.

Zajeli so ga v bolnišnici v Ljubljani.

Vir: Pričevanje sosede Antonije Gale, Gumnišče.

 

Jože Lamovšek - Denarjev,

rojen 24. novembra 1924, Kostanjevica nad Šentrupertom, mati Jožefa roj. Mavec, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec. Ranjen v nogo.

Usmiljena sestra Celza ga je obiskovala v Vojni bolnišnici v Ljubljani. Zadnjič viden v Vetrinju, pogrešan.

Vir: Št. Rupert 1995, str. 46, pričevanje Marije Drobnič - s. Plautile, pričevanje sestre Anice Lamovšek, Ljubljana.

 

Avgust Lampič - Blekarjev,

rojen 28. avgusta 1923, Bizovik, Ljubljana, mati Ivana roj. Škafar, oče Jakob.

Pleskar, domobranec.

Ranjenec iz vojne bolnišnice, na sanitetnem vlaku.

Vir: FSP I, str. 108, Ložar, na seznamu št. 31, Bela knjiga, str. 213, pričevanje

Ivana Korošca.

 

Franc Lapajne,

rojen 26. februarja 1927, Jelični Vrh, Veharše, Idrija.

Delavec, domobranec SNVZ, Veharše, 4. četa, Idrija.

 

 

 

Stanje po škrlatinki v ledvicah, pljučnica in vnetje rebrne mrene.

V SB Ljubljana, odd. inf. 267, neurol., interna 1564, od 31. januarja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 2058, CZ Ozna # 1105, pričevanje sestre Ivanke Sovan.

 

Jožef Lekan,

rojen 28. decembra 1920, Tolčane 15, Zagradec, mati Marija roj. Grm, oče Jožef.

Samski, domobranec, rekonvalesc. četa, Ljubljanski grad.

Ranjen v desno roko in zdrobljena lopatica.

Stanje po vstrelini desne nadlehti.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1197, od 3. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7540, FSP I, str. 235, pričevanje sestre Marije Smrekar, Tolčane.

 

Andrej Lekšan,

rojen l. decembra 1913, Klance 41, Stari trg, mati Ivana roj. Kordiš, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec, Logatec, železniška baterija Rakek.

Strelna rana desne roke s kompl. zlomom II. dlančnice.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1244, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7670, FSP I, str. 116, Okoliš str. 130, pričevanje brata Lojzeta Lekšana, Klance.

 

Franc Lenarčič - pri Tomic,

Rojen 6. oktobra 1918, Bevke 5, zdaj Bevke 40, župnija Bevke.

Kmečki sin, domobranec.

Bil je ranjen in se zdravil v Vojni bolnišnici v Ljubljani. Tam ga je obiskovala rodna sestra in usmiljenka Albina Lenarčič, sestra Marija - Pavla. Ob koncu vojne ga je vzela v zavetišče Sv. Jožefa v Ljubljani, od koder so ga po dveh dneh odpeljali v Škofove zavode.

Vir: pričevanje rodne sestre Albine Lenarčič, redovne sestre Marije - Pavle, pričevanje nečaka Janeza Lenarčiča, Bevke, zapis iz kronike sester Sv. Križa pričevanje sestre Terezije.

 

Anton Levstik - Martinov,

rojen 12. novembra 1908, Male Lašče 13, Velike Lašče, mati Neža roj. Praznik, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjenec, na sanitetnem vlaku.

Vir: FSP I, str. 215, Velike Lašče in Škocjan, str. 172, pričevanje sestre Albine Stritar.

 

Filip Lovše - Lovšetov,

rojen 18. avgusta 1924, Bizovik, Štepanja vas, mati Angela roj. Jakoš, oče Andrej.

 

 

Dijak, domobranec.

Ranjenec v Vojni bolnišnici v Ljubljani, na sanitetnem vlaku, 56 težkih ranjencev.

Vir: FSP I, str. 108, Bela knjiga, str. 213, Ižanec 4, str. 10, pričevanje Ivana Korošca, Ložar, na seznamu št. 33.

 

Filip Lovšin - Skončen,

rojen 21. aprila 191 l, Goriča vas, Ribnica, mati Marija roj. Drobnič, oče Janez.

Voznik, stanujoč Ljubljana, Vrtača 3.

Strelne rane glave ob napadu v župnišču na Ježici. Ranjen skupaj z bratom Francetom.

V CZ Ozne od 17. junija 1945, umrl v zaporu 20. junija 1945 ob 2.30.

Vir: CZ Ozna # 1659, župnijska kronika župnije Ježica za leto 1945, Pucelj, str. 25, pričevanje sestre Angele Klun, Ljubljana.

 

Anton Lužar,

rojen 12. januarja 1922, Vinica 15, Šmarjeta, mati Marija roj. Šinkovec, oče Franc.

Kmečki sin, samski, domobranec.

Ranjen, zdravil se je v Ljubljani. Pogrešan od konca vojne.

Vir: Pričevanje Amalije Mlakar, Vinica.

 

Marjan Maček,

rojen 3. julija 1921, Dolenji Logatec 148, sedaj Mandrge, mati Marija roj. Istenič, oče Frenc.

Dijak meščanske šole na Rakeku.

Granata mu je odtrgala nogo na Primorskem.

Vir: FSP I, str. 60, pričevanje Jožice Kocjan, roj. Maček, Ljubljana.

 

Anton Mahnič - Mahničev,

rojen 20. aprila 1926, Čohovo 6 a, Sv. Vid nad Cerknico, mati Ana roj. Zalar, oče Anton.

Hišni delavec, dijak, samski.

Ranjenec iz Vojne bolnišnice v Ljubljani, na sanitetnem vlaku.

Vir: FSP I, str. 159, Bela knjiga, str. 213, Okoliš, str. 148, Videmski zvon 9/92, str. 5.

 

Anton Marolt,

rojen 2. marca 1913, Hojče 1, Sodražica, mati Marija roj. Peterlin, oče Anton. Kmečki sin, samski, domobranec, l. del. vod, Sv. Krištof, Ljubljana.

TBC pljuč in pleuritis.

V SB Ljubljana, odd. prsni 186, od 8. marca 1945 do 8. aprila 1945. Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 4020.

 

Jakob Mavec,

rojen 18. decembra 1913, Ig 125, zdaj 84, mati Uršula roj. Žug, oče Jakob.

Kaplan v Toplicah na Dolenjskem, vojni kurat pri domobrancih, 7. četa, Rakek; na Kočevskem procesu obsojen na prisilno delo.

 

 Ranjen 27. januarja 1945, bolečine v križu, amputacija noge v gležnju, maja 1945 je odšel z domobranci na Koroško in bil vrnjen v taborišče Teharje, menda ubit nekje na Dolenjskem.

Vir: FSP I, str. 77, Kurnjek, str. 60:, Za blagor očetnjave, 25. januarja 1945 in 8. februarja 1945, pričevanje D. Ž.

 

Janez Meden - Medenov,

rojen 14. septembra 1908, Selšček 16, Begunje, mati Terezija roj. Cimperman, oče Janez.

Samski, domobranec, 7. četa, Rakek.

Bolečine v križu.

V SB Ljubljana, odd. int. 184, od 16. januarja 1945 do 24. januarja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1020, FSP I, str. 22, Okoliš, str. 90.

 

Ivan Mehle,

rojen 6. maja 1924, Ponova vas 12, Šentjurij pri Grosupljem, mati Ana roj. Slana, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec.

Suha roka, ranjen leta 1944 nad Mokrcem. Vrnjen iz Vetrinja.

Vir: FSP I, str. 202, pričevanje Jožeta Hribarja.

 

Ciril Mehle,

rojen 5. julija 1917, Ponova vas 12, Šentjurij pri Grosupljem, mati Ana roj. Slana, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v nogo leta 1944.

Vrnjen iz Vetrinja.

Vir: FSP I, str. 202, pričevanje Jožeta Hribarja.

 

Jožef Mencin,

rojen l. septembra 1923, Zloganjska gora, Telče, Škocjan.

Domobranec, samski, rekonvalesc. četa, Ljubljanski grad, prej 52. četa.

Brez levega zrkla, ranjen 14. aprila 1945.

V SB Ljubljana, odd. okul. 513, od 8. maja 1945 do 8. maja 1945. Bil je vrnjen.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7828, Škocjan-Bučka, str. 92, Za blagor očetnjave, 14. aprila 1945.

 

Anton Mesojedec - Jurkov,

rojen 4. decembra 191 l, Zagorica 31, Dobrepolje, mati Ivana roj. Grm, oče Franc.

Kmet, poročen, domobranec, 12. četa, Ljubljana.

Ekcem in vnetje na obrazu.

V SB Ljubljana, odd. derm. 456, od 3. aprila 1945 do 22. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 5676, FSP I, str. 44, Nučič, str. 133, pričevanje Ivana Grma.

 

 

Anton Mihelič,

rojen 18. oktobra 1922, Podklanec 6, zdaj 11, Sodražica, mati Marija roj. Gregorič, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec v četi na Ljubljanskem gradu.

Brez roke (Petrič: bil je na nosilih, ranjen v obe nogi).

Bil v skupini invalidov v domobranskih uniformah, ki so jih v ponedeljek, 7. maja 1945 pripeljali iz Invalidskega doma na sanitetni vlak.

Vir: FSP I, str. 160, pričevanje Janeza Petriča, Hočevje, pričevanje nečakinje Jože Košmrl, pričevanje Franca Kovačiča, Žimarice.

 

Franc Miklič - Šimnov,

rojen 26. junija 1910, Brezovi Dol 18, Ambrus, mati Marija roj. Vidmar, oče Janez.

Kmečki sin, poročen, domobranec, 22. četa, Pijava Gorica.

Ranjenje bil leta 1944 v trebuh. Bilje v bolnišnici na Studencu do maja 1945, voj. p. 1168, sprejet 1. maja 1945, odpuščen 1. maja 1945.

Bil je v Šentvidu.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7406, FSP I, str. 15, Muhič - 1998, str. 89, pričevanje svakinje Angele Horvat.

 

Franc Mišič - Šemac,

rojen 8. marca 1923, Martinjak, mati Marija roj. Kotnik, oče Lovrenc.

Kmečki sin, domobranec.

Imel je prestreljeno kost, stegnenico.

V Vojni bolnišnici je na dveh skupinskih slikah.

Vir: FSP I, str. 34, Okoliš, str. 118, pričevanje sestrične Ivanke Mlakar, Martinjak in pričevanje Marije Lekšan.

 

Ivan Močnik,

rojen 16. decembra 1918, Praprotno, Zakal, Kamnik, mati Marija, oče Peter.

Gozdni delavec, gor. domobranec, stanujoč Županje Njive 22, Kamnik. Poškodba leve roke po eksploziji. Amputacija prstanca.

Bilje v bolnišnici na Golniku do 25. maja 1945, oddelek I/3, popisni list št. 2193.

Vir: Kamnik, str. 43, Arhiv bolnišnice na Golniku, pričevanje P. M.

 

Anton Modic - Komparetov,

rojen 17. septembra 1923, Žimarice 76, Sodražica, mati Frančiška roj. Pavlin, oče Anton.

Delavec, mehanik, domobranec.

Bil je v bolnišnici ob koncu vojne kot ranjenec, zaprt v Škofovih zavodih, pogrešan.

Vir: FSP I, str. 161, pričevanje sestre Frančiške Modic, Žimarice, pričevanje Marije Klun.

 

Jože Modic - Trznski,

rojen 2. marca 1919, Iška vas 77, zdaj 73, mati Marjana roj. Žagar, oče Anton.

Izučen kovač, domobranec.

Ranjenec v Vojni bolnišnici, ranjen pripeljan iz Vetrinja.

Vir: FSP I, str. 77, Gestrin str. 189, pričevanje Matije Tavžlja, pričevanje A. P., pričevanje sestre Marije Rupert, Iška vas.

 

France Mole,

rojen 19. decembra 1924, Log 22, Brezovica, mati Marjana roj. Celarec, oče Ivan.

Kmečki sin, domobranec, skladiščnik.

Ranjen na veliko noč v eksploziji skladišča na Črnem Vrhu pri Idriji, prestreljena noga.

Bil je v Vojni bolnišnici, nato na vlaku z ranjenci, vrnjen v Škofove zavode.

Vir: Bela knjiga, str. 213, Mole, str. 19, pričevanje sestre Angele Petrovčič, Vrhnika.

 

France Mrvar,

rojen 25. junija 1919, Stavča vas, Dvor pri Žužemberku, mati Marija roj. Petrič, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec.

Strelna rana leve nadlahti, imel prometno nesrečo med vojno.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. brez št., od 8. maja 1945 do 8. maja 1945. Ob koncu vojne je šel kot ranjenec na Koroško. Vrnjen na Teharje.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7865, pričevanje polsestre Ane Pečjak.

 

Franc Muhič,

rojen 9. julija 1926, Črmošnjice, Stopiče, mati Ana roj. Kovačič, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec, 22. četa.

Strelna rana trebuha.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1271, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7713, CZ Ozna # 1106, pričevanje Tončke Brudar, Plemberk, pričevanje bratranca Cirila Kovačiča, Hrib pri Orehku.

 

Ludvik Muhič - Jenžakov,

rojen 20. septembra 1923, Biška vas, Mirna Peč, mati Marija roj. Jakelj, oče Anton.

Poljski delavec, domobranec, 32. četa, Šentvid. Strelna rana spodnje čeljusti.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1974, Pust, str. 34, pričevanje sestre Anice Muhič.

 

Jože Nahtigal - Jezikov,

rojen 5. februarja 1922, Višnje 14, Ambrus, mati Neža roj. Žnidaršič, oče Miha.

Ranjen v desno roko v Velikih Laščah, roka je ohromela.

Videli so ga v Škofovih zavodih, pogrešan. Vir: FSP I, str. 17, Muhič - 1998, str. 110.

 

 

Janez Novak - Šimkov,

rojen 16. marca 1924, Gabrovčec 6 (hiše ni več), Krka, mati Frančiška roj: Hočevar, oče Janez.

Kmečki sin, samski, domobranec v Rupnikovem bataljonu.

Stanje po eksplozijski rani nadlahti, ranjen 7. maja 1945 na Orlah.

V SB Ljubljana od 7. maja 1945, odd. kirurg. II. do 19. maja 1945, od 20. maja 1945 neurol. 149 do 31. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7895, FSP I. str. 90, Muhič - 1999, str. 14, pričevanje sestrične Pepce Miklavčič, Laze, prim. pričevanje Terezije Hojkar.

 

Janez Oblak - Špičkov,

rojen 4. junija 1907, Št. Jošt, Trata, mati Ana roj. Osredkar, oče Janez.

Kmečki sin, izdeloval je kipce iz lesa, domobranec, Gornji Suhi Dol. Davica, bolehen.

Zdravil seje v SB Ljubljana, odd. infekc. 169, od 19. marca 1945 do 6. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 5038, Šentjošt 1995, str. 65, Kavčič - Keršič, str. 130, pričevanje svakinje Marije Oblak, Planina nad Horjulom.

 

Janez Obreza - Mihov,

rojen 5. marca 1907, Bezuljak 40, Begunje pri Cerknici, mati Ivana roj. Hiti, oče Franc.

Pri eksploziji mine mu je odtrgalo nogo.

Bilje v Vojni bolnišnici v Ljubljani. Šel na transport.

Vir: FSP I, str. 20, Okoliš, str. 86, pričevanje Antona Kavčiča, Bezuljak, pričevanje Toneta Koščaka, Begunje pri Cerknici.

 

Franc Oražem,

rojen 27. oktobra 1922, Prigorica, Dolenja vas, mati Frančiška roj. Dejak, oče Janez.

Dijak, domobranec, poročnik, 25. četa, Velike Lašče.

Strelna rana na trebuhu in levi nogi.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1250, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Sestra ga je videla na železniški postaji, ko se je umikal s transportom. Potem je izvedela, da je bil brat vrnjen v Vojno bolnišnico. Šla je tja, a stražar ji je povedal, da so ranjence odpeljali v Št.Vid.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7674, FSP I, str. 57, Bela knjiga, str. 213, pričevanje sestre Angele Oražem-Gale.

 

Jože Orešnik,

rojen 25. januarja 1921, Križni Vrh, Mokronog, mati Marija roj. Saje, oče Franc. Domobranec, 32. četa, Novo mesto.

V MB Novo mesto od 25. aprila 1945 do 6. maja 1945.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 633, pričevanje L. K.

 

Anton Pahulje - Bukovčenov,

rojen 23. decembra 1927, Prigorica 21, Dolenja vas, mati Ana roj. Hren, oče Anton.

 

 Kmečki sin.

Ranil se je doma po nesreči z bratovim orožjem. Pogrešan.

Vir: FSP I, str. 57, pričevanje brata Vincencija Pahuljeta, pričevanje Angele Oražem-Gale.

 

Ciril Metod Pajnič - Ciko,

rojen 10. aprila 1925, Ljubljana, mati Marija roj. Boltežar, oče Josip.

Študent, domobranec.

Ranjenec, skupinska slika iz Vojne bolnišnice (trije pacienti). Ve se, da je bil zaprt v Škofovih zavodih.

Vir: Pričevanje Uroša Žitnika, pričevanje J. P. in pričevanje Marije Š.

 

Anton Pavlič - Bajukov,

rojen 16. aprila 1923, Orehovica 4, zdaj 1 l, Šentjernej, mati Terezija roj. Zagorc, oče Janez.

Kmečki sin, domobranec, ranjen.

Bil je v bolnišnici v Ljubljani, pogrešan julija 1945.

Vir: Šentjernej; str. 151, pričevanje Marije Antončič, pričevanje brata Ivana Pavliča, Orehovica.

 

Martine Fenca - Penčev,

rojen 7. novembra 1924, Dol. Mokro Polje 4, zdaj 13, mati Jožefa roj. Selak, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec, 32. četa.

12. aprila 1945 ranjen v nogo na minskem polju pri Sv. Primožu v Suhi krajini, amputacija.

Bilje v Vojni bolnišnici v Ljubljani, slika iz bolnišnice.

Vir: Mokropoljčani, navedek št. 8, Bela knjiga, str. 213. Šentjernej, str. 50, Za blagor očetnjave, 14. aprila 1945, pričevanje Petra Gačnika, pričevanje sestre Marije Antončič, Novo mesto.

 

Avgust Petač (Valentin Petrič),

rojen 2. avgusta 1921, Žlebe 48, Medvode, mati Marija roj. Ločniškar, oče Janez.

Kmečki sin, gor. domobranec.

Eksplozijska rana levega stegna.

Bilje v bolnišnici na Golniku do 25. maja 1945, oddelek I/3, popisni list št. 2102.

Vir: Arhiv bolnice na Golniku, status animarum župnije Preska za vas Žlebe, vpisana opomba »pogrešan od 2. svetovne vojne«, pričevanje nečakinje Vide Simčič, Žlebe.

 

Alojz Petek,

rojen 15. avgusta 1920, Sodražica, mati Terezija roj. Cvar, oče Alojz.

Krošnjar, stanujoč Škocjan (Staro Apno) 5, Šentjurij pri Grosupljem, domobranec.

Ranjenec.

Verjetno na vlaku z ranjenci.

 

 

Vir: FSP I, str. 198, Bela knjiga, str. 213. Velike Lašče in Škocjan, str. 85, pričevanje Alojzija Strleta.

 

France Petrič - Žagarjev,

rojen 24. septembra 1924, Topol 25, Begunje, mati Marija roj. Obreza, oče Janez.

Obrtni delavec, domobranec.

Junija 1944je bil ranjen na Planini, invalid brez noge.

Najprej v bolnišnici, nato verjetno v Invalidskem domu.

Vir: FSP I, str. 21, Okoliš, str. 92, pričevanje polbrata Jakoba Petriča, Selšček, pričevanje Toneta Koščaka, Begunje pri Cerknici.

 

Karol (Drago) Pirc - Matevcov,

rojen 15. maja 1921, Žimarice, Sodražica, mati Frančiška roj. Kovačič, oče Karol.

Krošnjar, stanujoč Žimarice 56, zdaj 51, domobranec.

Ranjenec na sanitetnem vlaku, po vojni pogrešan.

Vir: FSP I, str. 161, Bela knjiga, str. 213, pričevanje sestre Frančiške Kovačič, Žimarice.

 

Ivan Pirc,

rojen 26. junija 1918, Kakanj, Bosna, mati Ana roj. Krošelj, oče Ivan.

Delavec, stanujoč Tržaška 30, Vrhnika, v domobranski skupini za varovanje proge, Vrhnika.

Strelna rana hrbta.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1235, od 5. maja 1945 do 8. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7656, FSP I, str. 232, pričevanje dr. Miroslava Pirša, Ljubljana.

 

Ludvik Pirc,

rojen 22. marca 1927, Dobrava, Dobrnič, mati Ivana roj. Oklešen, oče Ludvik.

Gimnazijec, samski, domobranec, stanujoč Dobrava 1.

Eksplozijska rana v predelu levega stegna.

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 do 31. maja 1945, odd. inf. 293 do 19. maja 1945, kirurg. II., opaz. neuro. 148.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7894, FSP I, str. 47, Bela knjiga, str. 213, pričevanje sestre Ivanke Pirc, Ljubljana, prim. pričevanje Terezije Hojkar.

 

Vinko Pirnat,

rojen 19. januarja 1923, Jarše, Homec, mati Ana roj. Mušič, oče Janez.

Samski, gor. domobranec, Domžale.

Kompl. zlom II. nartne kosti d., vstrelina desnega stopala.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1303, od 7. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7779, pričevanje sestre Francke Habjan, Spodnje Jarše.

 

 

Boleslav Pirnovar,

rojen 23. junija 1924, Stranska vas 42, Šmihel, Novo mesto, oče Janko, mati Marija Jakše.

Gimnazijec, domobranec, poročnik.

Amputirana noga.

Bil je v Vojni bolnišnici in nato na sanitetnem vlaku.

Vir: FSP I, str. 120, Tabor, 1976, št. 3, str. 56, Sv. Mihael 1993, str. 57, pričevanje Ivana Kralja, pričevanje Rozalije Bajec.

 

Drago Pivk - Škandrov,

rojen 10. marca 1925, Rovte, Logatec, mati Marija Pivk.

Delavec, domobranec, 48. četa, Cerknica.

Strelna rana in zlom desne čeljusti.

V SB Ljubljana od 5. maja 1945 do 31. maja 1945; odd. voj. p. 1281 do 9. maja 1945, kirurg. 763 do 31. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7712, FSP I, str. 155, pričevanje soseda in sošolca Franca Logarja, Rovte.

 

Anton Ponikvar,

rojen 24. aprila 1921, Železnica 3, sedaj 2, Male Lipljene, mati Rozalija roj. Goršič, oče Anton.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v roko.

Bil je v bolnišnici v Ljubljani, vrnjen na Teharje.

Dve sliki iz bolnišnice, ena skupinska z bolniško sestro Marijo Popit.

Vir: FSP I, str. 198, pričevanje Jožeta Gorjupa, Ljubljana, pričevanje brata Alojza (Slavka) Ponikvarja, Železnica.

 

Jakob Ponikvar - Srednji,

rojen 26. (ali 25.) novembra 1915, Polšeče 3, Bloke, mati Frančiška roj. Žnidaršič, oče Jakob.

Kmečki sin, samski, domobranec, 20. četa, Ljubljana.

Difuzno gnojno vnetje leve roke.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. 423, od 16. februarja 1945 do 8. marca 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 3163, Okoliš, str. 107, pričevanje sestre Marije Mazi, Velike Bloke.

 

Stanko Ponikvar - Srednji,

rojen 4. aprila 1918 (ali 1. novembra 1918), Polšeče 3, Bloke, mati Frančiška roj. Žnidaršič, oče Jakob.

Čevljar, samski, domobranec, 4. četa, Borovnica.

Stanje po amputaciji levega stopala, čir.

V SB Ljubljana, odd.: voj. 150, od 15. marca 1945 do 6. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 4824, Okoliš, str. 107, pričevanje sestre Marije Mazi, Velike Bloke.

 

 

Anton Povše - Markotov,

rojen 12. decembra 1925, Zagrad 21, Škocjan, mati Ana roj. Krščak, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v roko.

V bolnišnici v Ljubljani. Pogrešan po vojni.

Vir: Škocjan-Bučka, str. 83, pričevanje brata Franca Povšeta.

 

Janez Praprotnik,

rojen 13. maja 1923, Ljubljana, mati Francka roj. Telban, oče Franc.

Bruc - študent strojništva, stanujoč Trubarjeva (Sv. Petra) 30, Ljubljana, domobranec.

Prestreljena stegnenica, težek ranjenec.

Zdravil se je v Leonišču, od koder so ga po pripovedovanju sestre prednice partizani odpeljali s kamionom.

Vir: Pričevanje sestrične Ivice Goričar Končan, Ljubljana, prim. pričevanje s. Gelazine - Ane Verbič.

 

Drago Praznik,

rojen 17. junija 1927, Zagreb, Preserje.

Domobranec, 47. četa.

Strelna rana pljuč in ohromelost.

V SB Ljubljana od 5. maja 1945 do 13. maja 1945 (umrl v bolnišnici).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7710.

 

Anton Prelesnik - Pečkov,

rojen 12. junija 1922, Goriča vas, Ribnica, mati Frančiška roj. Ambrožič, oče Janez.

Mizar, samski, domobranec, 25. četa, Vel. Lašče.

Strelna rana leve goleni.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1276, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7716, CZ Ozna # 1121, pričevanje brata Franca Prelesnika.

 

Franc Premru - Lepavčev,

rojen 2. aprila 1925, Dol. Prekopa 45, zdaj 8, Kostanjevica na Krki, mati Marija roj. Cvelbar, oče Franc.

Obrtni delavec, samski, domobranec, 55. četa, Novo mesto.

Zlom desne fibule.

Zdravil se je v MB Novo mesto od 6. aprila 1945 do 22. aprila 1945. Šel je domov, nakar so ga odpeljali v Novo mesto.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 523, FSP I, str. 84, Kostanjevica na Krki, str. 21, pričevanje Marjana Dvoračka, Ljubljana.

 

Albin Prijatelj - Županov,

rojen 26. februarja 1896, Šentrupert, mati Jera roj. Potokar, oče Tomaž.

 

 

Kmet, gostilničar, stanujoč Dobruška vas 2.

Obstreljen 9. junija 1945, nato v novomeški bolnišnici od 10. junija do 16. junija 1945, ne ozdravljenega so odpeljali neznano kam.

Vir: Škocjan-Bučka, str. 47, MB Novo mesto, mat. knjiga 941, pričevanje hčerke Jožice Gombač, Litija, pričevanje hčerke Marije Polak, pričevanje Ane Gorenc, Šmarješke Toplice.

 

Janez Primožič - Nežni,

rojen 20. julija 1925, Bezuljak 41, Begunje pri Cerknici, mati Ana roj. Žot, oče Anton.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v predel trebuha jeseni 1944.

Bil je v Vojni bolnišnici, verjetno transportiran z vlakom.

Vir: FSP I, str. 20, Okoliš str. 86, pričevanje Toneta Koščaka, Begunje pri Cerknici.

 

Martin Ravnikar - Antonovčev,

rojen 12. novembra 1908, Prikrnica, Moravče, oče Franc. Polkmet, gor. domobranec.

Hudo ranjen.

Bil je na sanitetnem vlaku, nato v Škofovih zavodih.

Vir: Revolucija okoli Limbarske Gore, Buenos Aires, 1972, pričevanje sosede Frančiške Koderman - Ušetove, Prikrnica, nečakinja Rezika Urbanija, Buenos Aires.

 

Ladislav Reholc,

rojen 24. novembra 1922, Mokronog, mati Alojzija roj. Albina, oče Ladislav.

Delavec, domobranec.

Ranjen v obe nogi in v levo ramo.

Pisal je iz bolnišnice v Ljubljani, pogrešan.

Vir: Bela knjiga, str. 213, pričevanje sestre Amalije Mencinger, Jesenice.

 

Peter Remc,

rojen 2. januarja 1919, Študa, Domžale, mati Frančiška roj. Grčar, oče Avguštin.

Kolar, poročen, gor. domobranec, Mengeš.

Zdravil se je zaradi tifusa.

V SB Ljubljana, od 27. aprila 1945 do 9. junija 1945; odd. inf. 260 do 15. maja 1945, neuro. 146, int. 1568.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7236, CZ Ozna # 1104, pričevanje sestre Katarine Remc, Ljubljana.

 

Jože Rupnik,

rojen 15. januarja 1922, Rovte nad Logatcem, mati Antonija roj. Kogovšek, oče Jožef.

Inštalaterski pomočnik, domobranec.

 

 

Ranjen v roko, invalid.

V Vojni bolnišnici maja 1945, odšel je z vlakom, vrnjen na Teharje.

Vir: Pričevanje France Logar.

 

Alojz Saje - Staričev,

rojen 13. februarja 1925, Veliki Kal 12, Mirna Peč, mati Amalija roj. Klančar, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec.

Poškodba obeh rok (ranjen pri eksploziji bombe).

Dolgo se je zdravil v Vojni bolnišnici v Ljubljani. Oče ga je obiskoval, dal mu je sliko (z med. sestro) iz bolnišnice. Šel je s sanitetnim vlakom na Gorenjsko. Pogrešan.

Vir: Pust, str. 117, pričevanje brata Draga Sajeta, Veliki Kal.

 

Anton Saje - Lafarjev,

rojen 2. novembra 1925, Hrastje 8, Mirna Peč, mati Marija roj. Kotar, oče Janez.

Kmečki sin, samski, domobranec, 32. četa, Št. Vid pri Stični.

Vstrelina stegnenice.

Najprej ob koncu vojne v Vojni bolnišnici. Potem 6. maja 1945 premeščen v Splošno bolnišnico na kirurški oddelek. V SB Ljubljana od 6. maja 1945 do 9. junija 1945, odd. voj. 1265.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7693, CZ OZNA # 1102, Pust, str. 104, pričevanje sestrične Lojzke Kvartuh, Polje, slika iz bolnišnice.

 

Franc Saje,

rojen 27. (31.) avgusta 1925, Gor. Gradišče 17, Šentjernej, mati Marija roj. Brsan, oče Jožef.

Kmečki delavec, samski, domobranec.

Maja 1945 je ležal ranjen v ljubljanski bolnišnici.

Vir: Šentjernej, str. 89.

 

Franc Saje,

rojen 16. januarja 1921, Koroška vas 1, Šmihel-Stopiče, mati Marija roj. Mrvič, oče Franc.

Obrtni delavec, domobranec, 11. četa, Kočevje.

Vstreline leve podlehti.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1216, od 5. maja 1945 do 5. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7628.

 

Ferdinand Sajovic,

rojen 20. oktobra 1925, Ljubljana, mati Valentina roj. Gašperin, oče Josip. Dijak, stanujoč Ljubljana, Ob Ljubljanici 28, domobranec, Rakek, 1. vod.

Strelna rana čela in levega stegna.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 617, od 14. februarja 1945 do 7. marca 1945.

 

 

Po zdravljenju v Civilni bolnišnici je bil doma, odkoder so ga odvedli takoj 9. maja 1945. Skupaj z očetom Josipom, uradnikom, je prišel 15. maja 1945 v ljubljanske sodne zapore (vpis SZ 874, oče SZ 873), že 17. maja 1945 so ju premestili v Centralne zapore Ozne (vpis CZ # 248, oče CZ # 325) in 2. junija 1945 ob 22. uri oba odpeljali.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 2938, vpisnik Krg., Ferenc štev. 10 in 21, CZ # 248, pričevanje sestre Valentine Gostič, Ljubljana.

 

Miha Saksida,

rojen leta 1927, Dolž 36, Stopiče, mati Jožefa roj. Šiškar, oče Janez.

Zidarski pomočnik, domobranec.

Ranjen 14 dni pred razpadom, aprila 1945 se je zdravil v bolnišnici v Krškem, nato verjetno v Ljubljani ali v Celju, pogrešan.

Vir: Bela knjiga, str. 213, pričevanje brata Franca Sakside.

 

Jožef Sečnik,

rojen 1. aprila 1909, Vrzdenec, Horjul.

Orožnik.

Kot bolnik maja 1945 odveden iz bolnišnice, pogrešan.

Vir: Status animarum župnije Horjul.

 

Peter Sečnik,

rojen 4. februarja 1902, Vrzdenec, Horjul, žena Pavla roj. Perovšek, oče Jakob, mati Ana Trček.

Polic. stražnik, stanujoč Ljubljana, Poljanski nasip 52. Sladkorni bolnik.

V SB Ljubljana, odd. int. 265, neuro 142, int. 1567, od 8. aprila 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6084, status animarum župnije Horjul, CZ Ozna # 1090, pričevanje sina Petra Sečnika.

 

Vinko Sedej,

rojen 22. januarja 1915, Velika Ligojna 26, zdaj 50, Vrhnika, mati Ana roj. Mrzlikar, oče Lovrenc.

Šofer, domobranec.

Amputirana noga, ponesrečil seje na poti nazaj. Bil je na sanitetnem vlaku.

Vir: FSP I, str. 230, pričevanje nečaka Rudolfa Sedeja, Velika Ligojna.

 

Anton Skarza - Urbasov,

rojen 21. januarja 1922, Ig 21, mati Ana roj. Intihar, oče Franc. Kmečki sin, samski, domobranec.

Pljučnica, TBC, vnetje ledvic.

Zdravil se je na prsnem oddelku Vojne bolnišnice na Studencu. Vir: Pričevanje sestre Ane Toni, Ig.

 

 

Ivan Janez Skušek,

rojen 5. aprila 1923, Brezovica 26, Šmarjeta, mati Marija roj. Zoran, oče Janez.

Kmečki sin, samski, domobranec.

Ranjen in odpeljan v Vojaško bolnišnico v Ljubljani. Pogrešan od leta 1945.

Vir: Pričevanje Pavline Skušek.

 

Jože Starc,

rojen 2. marca 1922, Velike Lipljene 16, Škocjan pri Turjaku, mati Ivana roj. Prijatelj, oče Martin.

Kmečki sin, domobranec.

Ranjenec, zajet na sanitetnem vlaku v Radovljici.

Vir: Velike Lašče in Škocjan, str. 86, pričevanje soseda Alojzija Strleta.

 

Ivan Strajnar,

rojen 29. aprila 1924, Jerova vas, Grosuplje, mati Ana roj. Zakrajšek, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec, 65. četa, Vrhnika.

Zmečkanina leve noge, stanje po amputaciji leve goleni.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1282, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7721, FSP I, str. 62, CZ Ozna # 1123, slika i: bolnišnice, pričevanje sestre Ane Žmuc, Jerova vas, pričevanje sestre Jožefi Perme, prim. pričevanje Angele Oražem-Gale.

 

Alojz Sukovič - Rozalkin,

rojen 2. decembra 1927, Srednji Globodol, Mirna Peč, mati Rozalija roj. Brezar oče Alojz.

Čevljarski pomočnik, domobranec.

Hudo ranjen je ležal v Vojni bolnišnici v Ljubljani, na vlaku v Zalogu.

Vir: Pust, str. 164, pričevanje sestre Antonije Jerman, Črnomelj.

 

Viktor Svetič,

rojen 16. decembra 1916, Obrh pri Dragatušu, Črnomelj, mati Ana roj. Gorše, oče Janez.

Rudar, poročen, stanujoč Dobliče 6, domobranec, 112. četa, Lavrica.

TBC, kaverna in pneumotoraks.

V SB Ljubljana, odd. prsni 785, od 27. oktobra 1944 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1944: 21491, CZ Ozna # 1138, pričevanje žene Marije Svetič, Dobliče.

 

Franc Šebenik,

rojen 26. januarja 1927, Kozarje, danes Tržaška cesta, Vič, mati Marija roj. Francelj, oče Franc.

Dijak klasične gimnazije, domobranec, samski.

Strelna rana noge.

 

 

Tri do štiri mesece v Vojni bolnišnici v Ljubljani, ni šel na sanitetni vlak. Ne ozdravljen se je s svojo enoto umaknil na Koroško, bil vrnjen, pogrešan je od konca vojne.

Vir: Pričevanje brata Jožeta Šebenika, Ljubljana, slika iz bolnišnice.

 

Mirko Šega,

rojen 14. marca 1916, Šegova vas, Loški Potok, mati Karolina roj. Turk, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec, 26. četa, Velike Lašče.

Strelna rana kolka.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1232, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7650, slika iz bolnišnice, pričevanje sestre Marije Turk, Ljubljana, pričevanje polsestre Antonije Škerbec, Ljubljana, prim. s pričevanjem Ivice Goričar Končan.

 

Alojzij Škofljan,

rojen 6. februarja 1923, Mirna Peč, mati Marija roj. Plavec, oče Alojz.

Industrijski delavec, stanujoč Mokronog 87.

Vsi sorodniki v Ameriki.

Ranjenec iz Vojne bolnišnice v Ljubljani, na sanitetnem vlaku.

Vir: Bela knjiga, str. 213.

 

Anton Škulj - Škulov,

rojen 12. februarja 1919, Iška vas, Ig, mati Marija roj. Rozman, oče Anton.

Kmečki sin, samski, domobranec, 21. četa, Občine.

Odprt zlom spodnje čeljustnice.

Štiri skupinske slike iz Vojne bolnišnice.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1302, od 7. maja 1945 do 31. maja 1945, »odveden v konc. Taborišče« (vpisano z roko).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7770, FSP I, str. 77, Gestrin, str. 190, pričevanje Franceta Likoviča, pričevanje nečaka Franca Stražišarja, Iška vas, pričevanje Matije Tavžlja, pričevanje M. R, pričevanje Jožeta Škrabe.

 

Anton Štrubelj - Duven,

rojen 7. junija 1905, Zdenska vas 23, Videm-Dobrepolje, mati Marija roj. Grm, oče Anton.

Kmet, poročen, stanujoč Zdenska vas 17, Strahov, domobranec.

Brez noge.

Bilje na sanitetnem vlaku (tudi M. Šebenik-Jenko), pred zajetjem gaje zapustil, a je zaostajal za skupino.

Pogrešan.

Vir: FSP I, str. 44, pričevanje Janeza Petriča, Hočevje, pričevanje sestre Angele Žnidaršič, Ljubljana.

 

Franc Šuštaršič,

rojen 26. februarja 1923, Kamnik, Preserje, mati Ana roj. Susman, oče Franc.

Delavec, domobranec, 2. četa, Notranje Gorice.

 

 

Strelna rana obeh goleni.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1206, od 4. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7611, FSP I, str. 138, pričevanje brata Rafaela Šuštaršiča.

 

Boris Švigelj - Martinkov,

rojen 28. julija 1924, Ig 125, Ljubljana, mati Marija roj. Žagar, oče Ivan.

Delavec, domobranec, 21. četa, Občine.

Vstreline obraza in udov.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1292, od 24. marca 1945 do 24. marca 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 5262, FSP I, str. 77, Gestrin, str. 190.

 

Janez Tavželj - Tavžljev,

rojen decembra 1911, Rakitna 20, Preserje, mati Neža, oče Janez. Kmečki sin, domobranec.

Ranjen v nogo - ekstenzija, v Vojni bolnišnici. Skupinska slika iz bolnišnice.

Vir: FSP I, str. 148, pričevanje sestre Roze Likovič.

 

Valentin Tavželj,

rojen 11. februarja 1920, Ustje, Ig, mati Uršula roj. Germek, oče Janez.

Kmečki delavec, domobranec.

Ranjen, v Vojni bolnišnici.

Ohranili sta se dve sliki iz bolnišnice, ena skupinska.

Vir: FSP I, str. 78, Gestrin, str. 190, pričevanje brata Matije Tavžlja, pričevanje dr. Ivana Merlaka. Glej tudi: Tone Škulj, Jože Modic, Boris Švigelj in Janez Tavželj.

 

Stanislav - (Stane) Tomšič,

rojen 16. avgusta 1927, Rožnik, Turjak, mati Marija roj. Virant, oče Janez. Samski, domobranec, 19. četa Ljubljana Vič.

Srbeče vnetje obraza.

V SB Ljubljana, odd. derm. 690, od 5. maja 1945 do 22. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7631, FSP I, str. 197, Velike Lašče in Škocjan, str. 84, pričevanje brata Alojza Tomšiča.

 

Anton Tratar,

rojen 20. maja 1920, Ostrožnik 7, Mokronog, mati Antonija Tratar.

Kmečki sin, domobranec, 36. četa, Novo mesto.

Strelna rana glave in prsi.

Z mino je bil ranjen na Daljnem Vrhu pri Novem mestu aprila 1945. Bistrega značaja, pisal je pesmi injih izročil teti šivilji, kije živela v Ljubljani in ga hodila obiskovat v bolnišnico.

V SB Ljubljana, od 5. maja 1945 do 9. junija 1945; odd. kirurg. II. voj.p. 1271 do 9. maja 1945, kirurg. k. 762, od 10. maja 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

 

 

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7709, Bela knjiga, str. 213, CZ Ozna # 1113, pričevanje sestrične M. T.-T.

 

Jože Tratnik,

rojen 25. marca 1927, Idrijske Krnice 9, Spodnja Idrija, mati Julijana roj. Tušar, oče Franc.

Delavec, samski, stanujoč Griže, domobranec, 46. četa, Hotedrščica.

Ranjen v nogo spomladi leta 1945 v Hotedrščici.

Zdravil seje v bolnišnici v Ljubljani. Iz bolnišnice je odšel na Koroško. Pogrešan.

Vir: Pričevanje sestre Karoline Gabrovšek, Godovič.

 

Ivan Urbanc,

rojen 7. avgusta 1926, Mala vas 18, Ljubljana Ježica, mati Marija roj. Noveli, oče Ivan.

Domobranec, 5. četa, Rakek.

Poškodba prsnega koša.

Bil je v MB Novo mesto od 22. aprila 1945 do 23. aprila 1945, pogrešan.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 612, FSP Ljubljana.

 

Jože Utenkar,

rojen 1. marca 1912, Sv. Križ pri Litiji 10, zdaj Gabrovka 42, mati Alojzija roj. Miklič, oče Matevž.

Kmet in sadjar, samski, domobranec, 28. četa, Stična.

Stanje po kompl. zlomu desne nadlahti.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1283, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7722, CZ Ozna # 1117, pričevanje sestre Marije Avbelj, Ljubljana in sestre Angele Sladič.

 

Franc Vamplin - Štruklov,

rojen 30. julija 1921, Iška vas 45, Ig, mati Frančiška roj. Platnar, oče Alojzij.

Stražnik, stanujoč Ljubljana, Poljanski nasip 54.

Strelna rana prsi.

V SB Ljubljana, odd. voj.p. 1288, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7758, FSP I, str. 77, Gestrin, str. 178 in 190, pričevanje sestre Angele Opeka, Iška vas.

 

Ivan Vene,

rojen 27. marca 1923, Dule 8, Bučka, mati Marija roj. Tičar, oče Jože.

Delavec.

Leta 1945 se je zdravil v novomeški bolnišnici, od tedaj je pogrešan.

Vir: Škocjan, Bučka, str. 107, pričevanje L. V.

 

Anton Vesel - Hrvatov,

rojen 17. januarja 1919, Žimarice 36, Sodražica, mati Katarina roj. Pogorelec, oče Alojzij.

 

 

Kmečki sin, domobranec.

Invalid brez roke.

Bil je v skupini invalidov v domobranskih uniformah, ki so jih v ponedeljek, 7. maja 1945 pripeljali iz Invalidskega doma na sanitetni vlak.

Vir: FSP I, str. 159, pričevanje Franca Kovačiča, Žimarice, Sodražica.

 

Jožef Virnik,

rojen 30. avgusta 1920, Jezersko, Kranj, mati Marija roj. Štular, oče Anzel.

Delavec na žagi, stanujoč Jezersko 53, gor. domobranec.

Eksudativno vnetje porebrnice na levi strani, Pleuritis exudativa lateralis sin.

Bil je v bolnišnici na Golniku do 25. maja 1945, oddelek II/3, popisni list št. 2192.

Vir: Bolnišnica Golnik, pričevanje sestre Milke Muri, Zgornje Jezersko.

 

Rudolf Zabukovec - Mesarjev,

rojen 15. januarja 1925, Lož 48, Logatec. Študent, domobranec, 1. vod, Rakek.

Izpah desnega kolka s poškodbo živca, zasut ob bombardiranju na Rakeku.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 620, kirurg. II. 722, od 14. februarja 1945 do 2. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 2941, FSP I, str. 167, Okoliš, str. 135, pričevanje brata Franca Zabukovca.

 

Janko Zadnikar,

rojen 21. junija 1922, Horjul, oče Franc, mati Josipina Seljak.

Dijak, domobranec, poročnik, samski.

Kot ranjenec pogrešan po koncu vojne.

Vir: Bela knjiga, str. 213, pričevanje brata Vilija Zadnikarja, Cleveland , ZDA.

 

Jožef (Jože) Zalar,

rojen 19. septembra 1923, Breže 19, zdaj 40, Ribnica, mati Ivana roj. Košir, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec, 16. četa, Stična.

Gnojno vnetje desne strani prsnega koša.

V SB Ljubljana odd. kirurg. I. 1632, od 23. aprila 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6950, CZ Ozna # 1116, pričevanje brata Ludvika Zalarja.

 

Jožef (Jože) Zalar - Hribljan,

rojen 19. maja 1925 (1929), Begunje 34, mati Ana roj. Kovačič, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec.

Strelna rana desnega stegna.

Zdravil se je v MB Novo mesto od 24. aprila 1945 do 4. maja 1945.

Pogrešan od avgusta 1945 v Krivih Dolih pri Rakeku.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 626, Okoliš str. 83, FSP I, str. 19.

 

 

Pavel Založnik - Šuštarjev,

rojen 30. junija 1928, Polhov Gradec, mati Frančiška roj. Čepon, oče Franc.

Kmečki sin, samski, domobranec, 42. četa, Polhov Gradec.

Gnojno razlitje slepiča.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. 919, od 11. aprila 1945 do 25. aprila 1945.

Domov je prišel z nezaceljeno rano, z domobranci odšel na Koroško in bil vrnjen. Pogrešan.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6293, pričevanje sestre Marije Založnik, Polhov Gradec.

 

Anton Zamida - Menk,

rojen 14. januarja 1925, Dolenjske Toplice, mati Rozalija roj. Avguštin, oče Jožef. Kmečki sin, stanujoč Toplice 5, hiše ni več, domobranec.

Invalid, amputacija leve noge od gležnja.

Umaknil seje s sanitetnim vlakom v Vetrinj, bil vrnjen in zaprt v Škofovih zavodih. Vir: Pričevanje sestre M. T.-Z., Dolenjske Toplice, pričevanje D. Ž.

 

Albin Zevnik,

rojen l. februarja 1902 (MK) / 5. februarja 1920 (VK), Čadraže 13, zdaj 6, Št. Jernej, mati Neža roj. Hosta, oče Janez.

Kolar, domobranec.

Strelna rana stegna.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1330, od 8. maja 1945 do 8. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7818, pričevanje brata Antona Zelnika, Čadraže.

 

Franc Zevnik - Zevnikov,

rojen 17. januarja 1920, Bruhanja vas, Videm-Dobrepolje, mati Angela roj. Starc, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec.

Invalid brez noge.

Vir: Dobrepolje, str. 65, pričevanje Janeza Petriča, Hočevje, pričevanje brata Jožeta Zevnika.

 

Jože Zevnik - Zinkov,

rojen 2. decembra 1912, Dolenje Mokro Polje 1, zdaj 11, Šentjernej, mati Frančiška roj. Deželan, oče Jože.

Kmečki sin, domobranec.

Invalid.

Vir: Bela knjiga, str. 213, Šentjernej, str. 54, pričevanje sestre Terezije Luzar, Dol. Mokro Polje.

 

Jože Zorko,

rojen leta 1911, Brezje pri Raki, mati Neža roj. Klemenčič, oče Matija.

Krojač, domobranec.

Strelna rana leve podlahti, možne tudi poškodbe na nogah.

 

 

Spomladi 1945 je bil fotografiran v Vojni bolnišnici v Ljubljani, nato je bil na Teharjah ali v Brežicah in Krakovskem gozdu.

Vir: Škocjan-Bučka, str. 47, pričevanje svakinje Bronislave Zorko, Ljubljana.

 

Jožef Zorko,

rojen 13. marca 1927, Župeča vas, Cerklje ob Krki, mati Karolina roj. Kalin, oče Franc.

Vodovodni inštalater, klepar (pomočnik), domobranec, 1 14. četa, Vel. Lašče. Zlom desne stegnenice, desne krače in leve golenice.

Najprej seje zdravil v Vojni bolnišnici, nato je bil premeščen v Splošno bolnišnico na kirurgijo.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1261, kirurg. I. 1787, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945. V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7690, CZ Ozna # 1126, pričevanje sestre Terezije Mulej, Ljubljana, pričevanje Marije Kalin.

 

Andrej Zupanc,

rojen 14. oktobra 1926, Ljubljana Vič, Tomažičeva 25, mati Marija roj. Dežman, oče Janez.

Samski, stanujoč Ljubljana, Poljanska 30, domobranec, 32. četa.

Vstrelina trebuha, komplic. zlom stegnenice desno.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1249, kirurg. I. 1791, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat, knjiga 7681, CZ Ozna # 1099, pričevanje sestre Vere Čamernik, Ljubljana.

 

Engelbert Zupanc,

rojen 24. oktobra 1925, Ljubljana Vič, Tomažičeva 25, mati Marija roj. Dežman, oče Janez.

Hospitaliziran.

Ob koncu vojne je bil kot ranjenec v neki bolnišnici na Primorskem, a ne v Postojni.

Vir: pričevanje sestre Vere Čamernik, Ljubljana.

 

Franc Zupanc,

rojen 23. septembra 1924 (1922), Znojile 7, Krka, mati Frančiška roj. Arko, oče Jože.

Ranjen.

Zdravil se je v Vojni bolnišnici.

Vir: FSP I, str. 93, Muhič 1999, str. 52, pričevanje brata Metoda Zupanca, Znojile, pričevanje Milana Bregarja.

 

Ivan Žagar,

rojen 21. novembra 1924, Radna vas l, Trebelno, mati Marija roj. Sinur, oče Janez.

 

 

Kmečki sin, domobranec, 12. četa, Realka, Ljubljana.

Strelna rana in kompliciran zlom leve roke.

Zdravil seje v MB Novo mesto od 25. aprila 1945 do 6. maja 1945. Pogrešan.

Vir: MB Novo mesto, mat knjiga 630, FSP I, str. 208.

 

Jožef Žagar,

rojen 5. marca 1908, Pance, Dobrunje, žena Angela roj. Jančar.

Posestnik, Sela 12, Dobrunje pri Ljubljani, domobranec, Devica Marija v Polju Ljubljana.

Vulnus sclopetarium omarthros sin., fractura hum. sin.

Bil je v Bolnišnici Golnik, oddelek I/3, popisni list št. 2218, do 25. maja 1945.

Vir: FSP I, str. 95, Arhiv Bolnišnice Golnik.

 

Ladislav - Mirko Žagar,

rojen 12. julija 1925, Jezero 13, Trebnje, mati Marija roj. Zupančič, oče Janez.

Mesar, domobranec.

Prestreljen bok.

Ob koncu vojne je bil v bolnišnici. Umaknil se je z drugimi invalidi, pogrešan.

Vir: Bela knjiga, str. 213, pričevanje sestre Marije Magdalene Žnidaršič, Jezero, slika iz bolnišnice.

 

Franc Žnidaršič - Lovšetov,

rojen 24. septembra 1914, Bruhanja vas 23, Videm-Dobrepolje, mati Julijana roj. Adamič, oče Franc.

Mizar, domobranec.

Januarja 1945 je bil ranjen v koleno, uporabljal je berglo.

Bilje na sanitetnem vlaku v Radovljici, nato skupaj s Francem Zevnikom odpeljan v Kočevje.

Vir: FSP I, str. 41, Dobrepolje, str. 66, pričevanje Jožeta Zevnika, pričevanje polsestre Ivane Babič.

 

 

Drugi pogrešani povojni ujetniki, ki so povezani z ranjenci, invalidi in bolniki

 

Alojz Boben - Severjev,

rojen 30. junija 1916, Primča vas 13, Ambrus, mati Katarina, roj. Muhič, oče Matija.

Kmečki sin, bolničar pri domobrancih.

Bolničar v domobranski ambulanti na Vegovi ulici. Z ranjenci se je umaknil z vlakom na Koroško, vrnjen na Teharje, kjer je skrbel za ranjence, pogrešan.

Vir: Muhič - 1998, str. 103, Pričevanje sestre Grum.

 

Janez (Ivan) Jenko,

rojen 22. junija 1906, Ljubljana.

Domobranski vojaški kurat od leta 1944.

Bilje na domobranskem sanitetnem vlaku. Ko so pri Lescah vlak zajeli partizani, je ostal z ranjenci. Preživeli so ga nazadnje videli še julija 1945 v Škofovih zavodih, nakarje za njim izginila vsaka sled.

Vir: Pust et al. (ured.), str. 199.

 

Andrej Klun,

Bolničar v Vojni bolnišnici v Ljubljani.

Po vojni pogrešan. Na skupinski sliki iz vojne bolnišnice.

Vir: Pričevanje Jože B.

 

Avguštin Kostelec - brat Marijan,

rojen 21. oktobra 1921, Šentrupert na Dolenjskem.

Cistercijanski bogoslovec, domobranec, bolničar v Moški bolnišnici v Kandiji.

Ob umiku maja 1945 je bil s skupino ranjencev zajet pri Radečah.

Zaprt je bil v ujetniškem taborišču blizu Karlovca. Od tam je še poslal domov sporočilo, nato je izginil.

Vir: Pust et al. (ured.), str. 331.

 

Marko Kostelec - brat Janez,

rojen 12. avgusta 1923, Šentrupert na Dolenjskem.

Cistercijanski bogoslovec, domobranec, bolničar v Moški bolnišnici v Kandiji.

Njegova usoda je bila enaka kot brata Avguština Kostelca.

Vir: Pust et al. (ured.), str. 332.

 

Avgust Kovač,

bolničar na kirurškem oddelku SB Ljubljana.

Po vojni pogrešan.

Vir: FSP Ljubljana.

 

 

Henrik Maver,

rojen 6. julija 1921, Malo Globoko 3, (zdaj 5), Zagradec, mati Ana, roj. Godec, oče Janez.

Kmečki sin, samski, policijski pripravnik.

V CZ Ozne od 14. junija do 22. junija 1945.

Odpeljan 22. junija ob 2^h.

Vir: FSP I, str. 235, CZ Ozna # 1277, pričevanje brata Alojza Mavra, Nomenj, Bohinjska Bistrica.

 

Franc Mikunda,

rojen 26. aprila 1921, Maribor.

Bogoslovec, domobranec, bolničar in pomočnik kurata Janeza Jenka.

V maju 1945 naj bi spremljal enega od domobranskih sanitetnih vlakov na poti proti Jesenicam in bil zajet skupaj s težkimi ranjenci.

Vir: Pust et al. (ured.), str. 326.

 

Marijan Pavločič - brat Ksaverij,

rojen 4. decembra 1924, Ljubljana Vič.

Frančiškanski bogoslovec, domobranec, bolničar v Vojaški bolnišnici v,Ljubljani.

Spremljal je domobranski sanitetni vlak in bil zajet.

Domačim je poslal sporočilo iz Škofovih zavodov. Mati in teta sta ga od daleč še videli. Naslednjo noč so ga odpeljali.

Vir: Pust et al. (ured.), str. 347, FSP Ljubljana.

 

Ivan Strle,

rojen 27. marca 1922, Črna vas 219, mati Metka, roj. Rozman, oče Janez.

Kmečki sin, policist.

V CZ Ozne od 15. junija 1945 do 22. junija 1945.

Odpeljan 22. junija ob 2^h.

Vir: CZ Ozna # 1595, FSP Ljubljana, pričevanje Jerneja Strleta.

 

Rudolf Šimenc,

rojen 4. aprila 1912, Zgornji Brnik 25, sedaj 46, mati Marija roj. Kos, oče.Franc.

Kmečki sin, gor, domobranec.

4. oktobra 1944 hudo ranjen v nogo in v glavo, v bolnišnici na Golniku in v Vojni bolnišnici v Ljubljani.

6. maja 1945 sprejet v SB Ljubljana, umrl v bolnišnici 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. Knjiga 7717, FSP I, str. 32, pričevanje sestre Marije Kepic.

 

 

Nerešeni odprti primeri

 

Opomba: Za nekatere paciente, na katere smo naleteli med raziskovanjem, zaradi časovne odmaknjenosti ali zapletenosti ni bilo mogoče zbrati dovolj zanesljivih podatkov, zato prosimo bralce, da navedene nepopolne podatke dopolnijo, potrdijo ali ovržejo in nas po možnosti o tem obvestijo.

 

Miha Gazvoda,

rojen v Št. Rupertu ali okolici.

Vir: Bela knjiga, str. 212.

 

Franc Groznik,

rojen 26. septembra 1920, Zagradišče 10, Sostro, mati Frančiška, roj. Keber, oče Karel.

Kmečki sin, domobranec, 6. četa, Rakek.

Pljučnica, TBC.

V Splošni bolnišnici, odd. prsni 40, od 15. januarja 1945 do 15. januarja 1945.

Pogrešan.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 883, FSP I, str. 164, brat Filip.

 

Anton Hosta,

rojen 16. januarja 1902, Križevo 9, Sv. Križ pri Kostanjevici, mati Marija, roj. Gerlovič, oče Janez.

Višji stražmojster, stanujoč Nunska 2, Ljubljana.

Vstrelina trebuha, desne stegnenice, levega gležnja. Raztrganina v križnem delu. V SB Ljubljana, odd. voj. 710 in kirurg. II. 789, od 20. februarja 1945 do 5. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 3320.

 

Franc Hribar,

Vir: J. P

Jože Ilovar,

star okrog 35 let.

Domobranski oficir.

Brez vidne rane.

Vir: pričevanje Rože Kastelic.

 

Alojzij Jene,

rojen 17. januarja 1927, Boštanj, Krško.

Domobranec, 38. četa, Novo mesto.

Pljučna TBC s kaverno, vnetje rebrne mrene.

V SB Ljubljana, odd. prsni 149, od 19. februarja 1945 do 14. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 3224.

 

 

Franc Jurca,

rojen 16. avgusta 1927, Rovte, Logatec.

Domobranec, dopolnilna četa, Ljubljana Šiška.

Eksplozij ska rana obraza.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1045, od 20. aprila 1945 do 20. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6871.

 

Anton Karlin,

rojen 25. maja 1913, Suha pri Škofji Loki, mati Ana, oče Gašper.

Menda zajet na sanitetnem vlaku. Po drugih podatkih padel leta 1943.

Vir: Bela knjiga, str. 212.

 

Anton Kastelic,

rojen 19. novembra 1921 v Oslici pri Ivančni Gorici.

Salezijanski bogoslovec.

Leta 1944 je bil vpoklican k domobrancem.

Ob koncu vojne maja 1945 je menda spremljal vlak bolnikov in ranjencev proti Jesenicam. Od tedaj je pogrešan.

Vir: Pust et al. (ured.), str. 355.

 

Viktor Kelvišar,

rojen 2. januarja 1912, Škocjan 8, Novo mesto, mati Alojzija, roj. Švigelj, oče Franc.

Poročen, domobranec, 20. četa, Ljubljana.

Eksplozijska rana leve podlahti.

V SB Ljubljana od 30. aprila 1945, odd. kirurg. II. do 4. maja, v. p. do 8. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7410 in 7531.

 

(Ime neznano) Kež ali Keža,

rojen v Lakencah.

Služil v župnišču na Trebelnem, domobranec.

Imel je tri hude strelne rane in amputacijo.

Ranjen leta 1944 v Ajdovcu ali na Brezovi Rebri.

Zdravil se je v Vojni bolnišnici. Po vojni pogrešan.

Vir: Pričevanje Janeza Livka.

 

Franc Korelec,

rojen leta 1920, Smolič, Vavpča vas pri Dobrniču.

Vir: Bela knjiga, str. 213.

 

Janez Križman,

rojen 11. decembra 1908, Stranska vas, Semič.

Domobranec, 20. četa, Ljubljana - Realka.

Stanje po strelni rani, ohromelost.

 

 

V SB Ljubljana, odd. ortop. 2877, od 8. decembra 1944, odhod ni vpisan.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 23810/44.

 

Franc Lovšin - Šinčev,

rojen 1912, Jurjevica. Bil je v bolnišnici.

Vir: pričevanje Ludvika Zalarja.

 

Franc Mikulan,

rojen 29. septembra 1902, Vinica, Varaždin.

Poročen, stanujoč Šmihel-Stopiče, domobranec, 53. četa, Novo mesto.

Kronično vnetje žolčnika, v SB Ljubljana, odd. int. 1129, od 19. aprila 1945 do 28. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6812.

 

(Ime neznano) Pavlin,

iz Stične ali Šentvida pri Stični.

Suhljat, vitek, zgovoren, ranjen v nogo.

Prihajal je v Vojno bolnišnico na obisk.

Njegova povojna usoda ni znana.

Vir: Pričevanje M. R

 

Tone ali Franc Pečnik,

iz širše okolice Šentjerneja.

Čevljar.

Ranjen v nogo.

Bil v Vetrinju, pogrešan.

Vir: Pričevanje M. R

 

Cvetko Podlogar,

rojen 15. aprila 1923 na Mokrcu, Golo pri Igu.

Bogoslovec, domobranec v Šentjoštu nad Vrhniko.

Menda naj bi bil zajet z domobranskimi bolniki in ranjenci na sanitetnem vlaku.

Vir: Pust et al. (ured.) str. 320.

 

Franček ali Tonček (priimek neznan), z Rakovnika.

Manjše postave, služil verjetno pri salezijancih.

Mogoče na skupinski fotografiji v Vojni bolnišnici levo od Nika iz Bele krajine.

Vir: Pričevanje M. F.

 

Jože (priimek neznan),

rojen v Begunjah ali okolici.

Menda so bili doma cerkovniki, imel je dve sestri.

Amputirano stopalo.

Vir: pričevanje J. P

 

 

Lojze (priimek neznan),

iz Velikih Lašč ali okolice.

Organist, zelo lepo je pel.

Vir: Pričevanje M. R

 

(Ime in priimek neznana),

domačin iz vasi Orehovec, Kostanjevica na Krki.

Vir: Ne pozabimo jih, Kostanjevica na Krki, str. 25, Janez Raduvič.

 

Niko (priimek neznan),

iz Bele krajine.

Bil je visoke postave in imel brata pri partizanih.

Zdravil se je v Vojni bolnišnici, morda skrajno desno na skupinski fotografiji.

Vir: Pričevanje M. F. in J. P

 

Rajko (priimek neznan),

bolničar z značilnim belokranjskim priimkom.

Bil je v ambulanti v Realki in v Invalidskem domu.

Vir: pričevanje M. R

 

Lojze Samida,

invalid iz Novega mesta ali okolice,

Amputacija noge pod kolenom.

Verjetno sta 6. maja 1945 z M. R odnesla pletenko s 7 litrov olja čez Grablovičevo cesto in progo nekam blizu v Moste.

Šel na sanitetni vlak.

Vir: Pričevanje M. R

 

Stanko Sečnik,

rojen 23. septembra (ali novembra) 1919, Samotorica 21, Horjul.

Domobranec - podnarednik, 2. četa, Ljubljanski grad.

Pljučnica, TBC pljuč.

Prvič v SB Ljubljana, odd. prsni 130, od 15. februarja 1945 do 15. februarja 1945.

Drugič v SB Ljubljana, odd. prsni 203, od 8. marca 1945 do 8. marcal945.

Maja 1945 je šel na Koroško in bil vrnjen. Videli so ga v Šentvidu. Pogrešan.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 2946, drugič 4356, FSP I, str. 71, sestra Ivanka Jakšič, sosedje, Jože Grdadolnik.

 

(Ime neznano) Škof,

iz Novega mesta ali okolice. Manjše postave.

Bil je v Invalidskem domu. Vir: Pričevanje M. F.

 

Franc Škufca,

rojen 5. oktobra 1909, Šmihel-Stopiče, Novo mesto.

 

 

Domobranec, 38. četa, Šmihel-Stopiče.

Stanje po strelni rani desne nadlahti s poškodbo živca.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 278, od 19. januarja 1945 do 6. marca 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1222.

 

Florijan Uršič,

rojen 24. aprila 1926, Sv. Ana 85, Tržič, mati Antonija, roj. Kunstelj, oče Janez. Domobranec, Novo mesto, štab čete.

Strelna poškodba glave.

Defekti kosti v glavi: Božjast.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1359, od 30. marca 1945 do 5. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 5553, župnik Franc Maček.

 

Franc Veber - Anžetov,

rojen 21. decembra 1921, Zelše 3, Cerknica, mati Marija Debevec, oče Franc.

Kmečki sin, domobranec, 6. četa, Laze pri Planini.

Glavobol v polovici glave, migrena.

V SB Ljubljana, odd. interni 696, od 3. marca 1945 do 8. marca 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 4014, FSP I, str. 35, Okoliš, str. 119.

 

Franc Zajc,

rojen 27. februarja 1927, Mirna vas, Trebelno.

Domobranec, 32. četa, Žužemberk.

Pljučnica, TBC.

V SB Ljubljana, odd. prsni 284, od 6. aprila 1945 do 4. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 5983.

 

Anton Zupančič - Kajžerjev,

rojen 6. novembra 1908, Biška vas 31, Mirna Peč, mati Marija, roj. Bobnar, oče Jožef.

Kmet, poročen.

Ranjenec.

Po vojni kot ranjenec odpeljan iz bolnišnice v Novem mestu.

Vir: Pust, str. 35.

 

Franc Žele,

rojen 21. aprila 1921, Sela pri Štravberku, Št. Peter (zdaj Otočec).

Strelna rana trebuha.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1241, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7667.

 

 

Spisek preživelih ranjenih, invalidnih in bolnih povojnih ujetnikov

 

Miloš Franjo Berne,

rojen 2. aprila 1926, Gradac 95, Črnomelj, mati Dragica, roj. Popovic, oče Stanislav.

Dijak, samski, stanujoč Irča vas 42, Šmihel, domobranec, 38. četa, Novo mesto. Tuberkulozno vnetje porebrnice in pljučnica desno.

V SB Ljubljana, odd. prsni 333, od 23. aprila 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 3. julija 1945.

3. julija 1945 vrnjen v Splošno bolnišnico zaradi »stanja po pljučnici desno«. Ponovno v SB Ljubljana, odd. prs. 594, od 3. julija 1945 do 25. avgusta 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 7007, drugič 13466, CZ Ozna # 1141.

 

Stanislav Blatnik,

rojen 1. avgusta 1921, Klečet 15, Žužemberk.

Poljski delavec.

Polyneuritis.

Prvič v SB Ljubljana, mat. knjiga 2993.

Kot ranjenec odbran za likvidacijo nad Šentvidom, a gaje brat Ignac rešil.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 3. julija 1945.

Nato je bil vrnjen v Splošno bolnišnico, odd. neurolog. 212, kjer je ostal od 3. julija 1945 do 6. julija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 2993, drugič 13468, pričevanje žene Vide Blatnik, CZ Ozna # 1132.

 

N. N.

rojen leta 1927.

Strelna rana.

V SB Ljubljana od 3. maja 1945 do 5. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7593.

 

Janko (Janez) Borštnik,

rojen 31. oktobra 1919, Ljubljana, Rakovnik,

Orožnik, stanujoč Rakovniška 1.

Strelna rana, sprejet 27. januarja 1945, s krg. ga je dr. Janež 31. januarja 1945 napotil na št. 3, otorinolaringologijo, k dr. Janku Pompetu. Zahtevna operacija.

V bolnišnici do 5. maja 1945.

Odšel je na Koroško, od tam v Italijo. Umrl je v Milanu 16. januarja 1946.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 1725, pričevanje sestre Danice Zupančič.

 

Anton Brolih - p. Polikarp,

rojen 5. decembra 1913, Preddvor pri Kranju.

Operacija zaradi vode v kolenu.

 

 

Bil je bolničar v vojni ambulanti v Novem mestu in ob koncu vojne bolnik v Moški bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji. Šel je s transportom na vlak, bil zajet na Teznem in poslan v Slavonijo.

Vir: Osebno pričevanje p. Polikarpa (Toneta Broliha, Ljubljana.

 

Martin Cvelbar,

rojen 8. novembra 1925, Sela 2, Šentjernej, mati Neža, roj. Košak, oče Viktor.

Domobranec, 56. četa, Novo mesto.

Tuberkuloza, pljučnica.

V MB Novo mesto od 8. januarja 1945 do 29. marca 1945, nato v SB Ljubljana, odd. prsni 261, od 30. marca 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945, odhod v knjigi ni naveden. Preživel (Golob).

Vrnjen v SB Ljubljana od 30. junija 1945 do 28. julija 1945, odd. prsni 579.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 53, SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 5556, drugič 13167, CZ Ozna # 1140.

 

Alojz Čebular,

rojen 1. februarja 1925, Škoflje, Št. Vid pri Stični.

Stanujoč Ljubljana, Hrenova 14.

Strelna rana 4. prsta leve noge.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1359, od 8. maja 1945 do 8. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7869.

 

Lojze Debevc - Kranjčev,

rojen 6. marca 1922, Begunje pri Cerknici.

Bil je na vlaku ranjencev, odšel na Koroško, vrnjen na Teharje, ušel iz taborišča, živi v Argentini, prihaja na obiske.

Vir: Osebno pričevanje.

 

Milan Dular,

rojen leta 1925, Valovče, Potok, Vavta vas.

Vir: Osebno pričevanje.

 

Peter Gačnik,

rojen 28. julija 1927, Mladetiče, Tržišče.

Domobranec na Ljubljanskem gradu.

Tujek v desni roženici.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1199 od 3. maja 1945, okul. 498 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7547, osebno pričevanje.

 

Janez Hafner,

rojen 21. aprila 1921, Tržič, oče Janez.

Gorenjski domobranec.

Vuln. sclopet. scrotis et uretrae.

Bilje v bolnišnici na Golniku do 25. maja 1945, oddelek I/3, št. 1646.

 

 

Umrl leta 1999.

Vir: Arhiv Bolnišnice Golnik, osebno pričevanje, pričavanji Ivana Kaplana in J. P

 

Franc Hren,

rojen 25. novembra 1913, Prigorica 58, Dolenja vas.

Domobranec SNVZ, 1 l. četa, Postojna.

Zlom spodnje čeljusti.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1313, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 3. julija 1945.

3. julija 1945 vrnjen v Splošno bolnišnico.

Stanje po zlomu čeljustnice, odd. krg. I. 2755, od 3. julija 1945 do 5. julija 1945.

Umrl leta 1990.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 7771, drugič 13465, CZ Ozna # 1093.

 

Jožef Kaplan,

rojen 15. marca 1927, Bela Cerkev, Novo mesto.

Domobranec, 31. četa, Št. Vid pri Stični.

Vstreline desnega stegna, ranjen pri eksploziji mine.

V SB Ljubljana, odd. voj. 1201, kirurg. II. 786, od 19. marca 1945 do 6. maja 1945.

Nato v Vojni bolnišnici v Ljubljani. 7. maja umik s sanitetnim vlakom, vlak so zajeli in vrnili v Ljubljano. Lažje ranjence so odbrali v Šentvidu, težji so šli naprej v barake bolnišnice (v Šiški?). V barakah so ostali 4 do 5 dni, nato so jih na binkoštno soboto popoldne (19. maja 1945) več kot sto premestili v zapor v Škofovih zavodih. Tam je delovalo nekakšno vojaško sodišče. Bil v skupinici štirih, ki so preživeli: on, Hafner, Podobnik in X.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 4990, pričevanje brata Ivana Kaplana po bratovem pripovedovanju.

 

Janez Kolenc,

rojen 20. januarja 1917, Gorenji Globodol, Mirna Peč, mati Marjeta, roj. Avbar, oče Franc.

Domobranec, štabna četa, Novo mesto.

Kompl. zlom leve podkolenčnice.

V MB Novo mesto od 21. februarja 1945 do 6. maja 1945.

Bil je na sanitetnem vlaku, preživel.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 304.

 

Ivan Koritnik,

rojen 15. avgusta 1926, Setnica, Polhov Gradec.

Sin posestnika, stanujoč Plešivica 4, Brezovica, domobranec, 41. četa, Vrhnika.

Raztrganina križnih vezi desnega kolena.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. 1362, od 8. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 3. julija 1945.

Vrnjen v Splošno bolnišnico, odd. krg. I. 2756, od 3. julija 1945 do 5. julija 1945.

 

 

Strelna rana glave. Preživel.

Umrl leta 1990.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 7994, drugič 13469, CZ Ozna # 1092.

 

Ivan Korošec,

Buenos Aires, Argentina /Slovenija v svetu/.

Kot ranjenec na jeseniškem sanitetnem vlaku, nato odšel skozi Ljubelj.

Vir: Osebno pričevanje.

 

Ciril Kozjek,

Podlipa pri Vrhniki.

Kot ranjenec na sanitetnem vlaku, vrnjen, preživel.

Vir: Osebno pričevanje.

 

Ivan Kralj,

rojen 18. decembra 1920, Brežice.

Diplomiran inženir strojništva, domobranec, poročnik.

Amputirana desna roka.

Vir: Osebno pričevanje.

 

Stanko Krašovec,

rojen 13. decembra 1912, Ortnek, Ribnica.

Domobranec, 20. četa, Realka Ljubljana.

Živčna slabost.

V SB Ljubljana, odd. nevrol. 109, od 17. aprila 1945 do 9. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6660.

 

Valentin (Zdravko) Kraševec - Kukec,

Stari trg pri Ložu.

Dombranec, kot ranjenec v Škofovih zavodih.

Vir: Osebno pričevanje.

 

Franc Kužnik - Andrejev,

rojen 16. januarja 1902, Stavča vas 1, Dvor pri Žužemberku. Kmet - kočar, domobranec, 54. četa, Novo mesto.

Strelna rana leve podlahti in levega predela.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. 2422, derm. 657, kirurg. 716, od 31. decembra 1944 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 3. julija 1945.

Od 3. julija 1945 ponovno v Splošni bolnišnici, odd. krg. I. 13464 do 9. julija 1945, od 10. julija 1945 derm. 1386 do 10. avgusta 1945.

Umrl leta 1983.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 25040/44, drugič 13463, CZ Ozna # 1114.

 

Franc Logar,

rojen 10. novembra 1924, Rovte, Logatec.

 

 

Domobranec, tehnični odsek.

Na opazovanju.

V SB Ljubljana, odd. inter. 1194, od 8. maja 1945 do 9. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7834, osebno pričevanje.

 

Franc Lovšin,

rojen 3. decembra 1928, Goriča vas, mati Marija, roj. Drobnič, oče Janez. Dijak Meščanske šole v Ribnici, stanujoč Ljubljana, Na Rudniku 26. Ranjen v glavo ob napadu na župnišče na Ježici, obenem z bratom Filipom. V CZ Ozne od 17. junija 1945 do 30. junija 1945.

Poslan v SB Ljubljana 30. junija 1945 do 20. septembra 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 13170, CZ Ozna # 1660, pričevanje za občinsko komisijo v Ribnici, zvočni zapis, sestra Angela Klun.

 

Janez Palčič,

rojen 15. februarja 1927, Primostek 67, Gradac.

Sin posestnika, domobranec, 114. četa, Velike Lašče. Stanje po kompl. zlomu leve stegnenice.

Prvič v SB Ljubljana, odd. voj. 1269, od 6. maja 1945 do 9. junija 194S. V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 3. julija 1945.

Drugič vpisan kot zlom desne stegnenice, slabo zdravljene, v SB Ljubljana, odd. krg. I. 2754, od 3.julija 1945 do 19. septembra 1945.

Umrl leta 1992.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 7699, drugič 13464, CZ Ozna # 1129.

 

Jožef Pirnar,

rojen 28. junija 1926, Radna vas 23, Mokronog, mati Marija, roj. Starič, oče Jože. Kmečki sin, stanujoč Ljubljana, Puharjeva 12, domobranec, dopolnilna četa, Ljubljana.

Stanje po operaciji sinusov, prehlad, dvakrat operiran na ušesu in enkrat v ustih. Prvič v SB Ljubljana, odd. otol. 580, od 12. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 3. julija 1945.

Drugič v SB Ljubljana, odd. int 1927, od 3. julija 1945 do 4. julija 1945.

Ko je bil v zaporu, so vojaki vsak večer prišli v sobo in klicali imena tistih, ki so jih potem odpeljali.

Umrl 29. aprila 1993.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 8195, drugič 13467, CZ Ozna # 1124, pričevanje sestre Ančke Grebenc, Trebelno.

 

J. P.,

Vir: Osebno pričevanje, dve fotografiji iz Vojne bolnišnice.

Potočnik (ime neznano),

Bolnik iz Vojne bolnišnice v Ljubljani. Živi v Kanadi.

Vir: glej pričevanje Jožeta B.

 

 Janez Rozman,

rojen 15. februarja 1927, Zagradec, Grosuplje. Domobranec, 27. četa, Grosuplje.

Vstrelina v zg. del nadlahti, zlom zg. dela nadlahti.

V SB Ljubljana, odd.: voj. 1346, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do (odhod ni vpisan).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7842, CZ Ozna 1108, pričevanje žene Marije Rozman, pričevanje Franca Levstika, glej pričevanje Jožeta Kastelica.

 

Jože Rugelj,

rojen 1. septembra 1913, Trbinc, Mirna. Žagarski pomočnik, domobranec. Revmatična zraščenost hrbteničnih vretenc.

Zdravil seje v Splošni bolnišnici v Ljubljani od 28. marca 1944, odd. int. 215 do 19. maja 1945 in odd. nevrol. 143 do 9. junija 1945.

9. junija 1945 je bil odpeljan v CZ Ozne, kjerje bil do 30. junija 1945. Vrnjen v SB Ljubljana 30. junija 1945 do 17. julija 1945, int. odd. 1910. Domovje prišel konec poletja ali v začetku jeseni 1945. Bilje zelo slab, napol slep in ves sključen. Do smrti je nekaj let hiral doma.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 6303/44, drugič 13171/45, CZ Ozna # 1109,

pričevanje Marije Strmole, Trstenik.

 

(Dominik) Seljak, gorenjski domobranec.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7666.

 

F. S.,

rojen 17. oktobra 1927, Notranje Gorice, Brezovica. Domobranec, 15. četa, Veliki Gaber.

Strelna rana leve roke in noge.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1266, od 5. maja 1945 do 7. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7694, Promemoria 20. januarja 2000.

 

Anton Stražiščar - Pavlov, Kožljek.

Prestreljena čeljust.

Bil je v Vojni bolnišnici. S Koroškega je šel v Argentino. Je že umrl.

Vir: Ana Škrlj.

 

Franc Toni,

rojen 4. februarja 1923, Ig.

Policijski pripravnik, stanujoč Ljubljana, Pražakova 12. Gnojno vnetje obeh čeljustnih sinusov.

V SB Ljubljana, odd. otol. 570, od 7. maja 1945 do 9. maja 1945.

9. maja 1945 je odšel iz bolnišnice. Čez 2 dni, ko se je vrnil na previjanje, mu je vratar rekel, naj beži.

 

 

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7766, pričevanje žene Ane Toni (tudi o bratu Antonu Skarzu).

 

Anton Vozelj,

rojen 19. avgusta 1923, Draga, Višnja Gora. Domobranec, 3. težka četa, Občine.

Opekline, v SB Ljubljana, odd. derm. 691, od 6. maja 1945 do 9. junija 1945. V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 30. junija 1945.

Vrnjen v Splošno bolnišnico Ljubljana od 30. junija 1945 do 12. julija 1945, odd. derm. l268.

Umrl leta 1985.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga prvič 7701, drugič 13169, CZ Ozna # 1101.

 

Ivan Žagar,

rojen, 8. septembra 1927, Dolenja vas, Polhov Gradec. Domobranec 42, čete, Polhov Gradec.

Davica. V SB Ljubljana, odd. Otol. 508, Inf. 241 od 17. aprila do.6. maja 1945. Bil je na sanitetnem vlaku. Skočil na mimo vozeči vlak z nemškimi ujetniki. Rešil se je z begom v Kranjski gori.

Sedaj živi v Argentini.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6702, osebno pričevanje.

 

 Pregled dnevnih prihodov v Centralne zapore Ozne v Ljubljani in zbiranje pripornikov za nekatere skupinske odhode v mesecih maj in junij 1945

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Usoda navedenih 65 odpeljanih pacientov v Centralne zaporeje bila zelo različna:

22 Slovencev je bilo v neznano odpeljanih dne 24. junija 1945 ob 1^h,

19 Hrvatov je bilo odpeljanih v neznano obenem s Slovenci 24. junija 1945 ob 1^h,

4 priprti pacienti so bili 30. junija 1945 vrnjeni v Splošno bolnišnico,

7 pacientov je bilo vrnjenih v bolnišnico 3. julija 1945,

1 pacient je bil vrnjen v bolnišnico brez navedbe datuma,

3 Italijani so odšli 1. septembra 1945 »v semenišče«,

1 Italijan je bil odpeljan v neznano 30. decembra 1945 ob 24^h

3 nimajo vpisanega ne časa, ne kraja odhoda,

1 je odšel 8. avgusta 1945 brez navedbe kraja

3 so odšli v druga taborišča (za voj. ujetnike, v Šentvid, Zagreb),

1 je umrl v zaporu (Franc Krištof, 2. julija 1945 ob 16^h).

Skupaj 65

 

Skupno z navedenimi so bili v kletnih prostorih Centralnih zaporov Ozne še:

Filip Lovšin, roj. 21. aprila 191 1, Goriča vas, ki je 20. junija 1945 umrl v zaporu.

Franc Lovšin, roj. 3. decembra 1928, Goriča vas, odšel 30. junija 1945 v bolnišnico.

N. Smrdel (ali Smerdu), odpeljan neznano kam.

X. Y. iz Retij pri Velikih Laščah.

 

 

 

Opomba

 

V Centralne zapore Ozne so priporniki prihajali na različne načine. Ena od poti je vodila iz sodnih zaporov, kjer so pripornike zaslišali in popisali, nato pa zlasti vse tiste, ki so sodelovali v oboroženem proti partizanskem odporu, v skupinah pošiljali v Centralne zapore Ozne. Tako so v času od 12. maja do 18. maja 1945 privedli v sodne zapore več kot 1500 pripornikov, od teh so jih 875 ali 58,3% poslali v Centralne zapore Ozne v nadaljnji postopek.

 

Po vpisih v knjigi je videti da slovenski priporniki, ki so jih odpeljali v nedeljo, 24. junija 1945 ob 1^h, iz Centralnih zaporov Ozne, tja večinoma niso prišli iz sodnih zaporov ampak jih je Ozna kot skupine ali posameznike privedla neposredno iz naslednjih krajev ali zbirnih centrov:

17. 5. 45 četrtek                     3          iz sodnih zaporov

2. 6. 45 sobota                        14        z Vrhnike, Brezovice, iz Preserja, Borovnice, Horjula,

Polhovega Gradca

3. 6. 45 nedelja                      6          z Brezovice Vrhnike, iz Borovnice, Preserja, Horjula

6. 6. 45 sreda                          12        z Rakitne, Vrhnike, iz Šentjošta

9. 6. 45 sobota                        22        iz Splošne bolnišnice

11. 6. 45 ponedeljek              3          z Brezovice Rakitne, iz Horjula

24. 6. 45 nedelja, ob 1^h          60        odpeljani neznano kam, skupaj s 26 hrvaškimi in dvema

srbskima pripornikoma

 

 

 

Spisek hrvatskih in srbskih pripornikov, ki so jih iz Centralnih zaporov Ozne v Ljubljani odpeljali dne 24. junija I 945 ob 1^h

Preglednica št. 6

 

 

 

 

 

Dr. Ferenc v članku »Po 46 letih končno potrjeno, da so mrtvi« ne navaja sedmih hrvatskih pripornikov, ki so prišli v Centralne zapore Ozne dne 21. maja 1945, vendar je v zaporniški knjigi z rdečo pisavo pripisano »24. 6. ob 1^h« enako kot pri tistih s prihodom 9. junija 1945, navaja pa Nikola Vukosavića, ki je prišel 16. junija 1945 in Ivana Zorčića z dnem prihoda 28. maja 1945.

Zdi se, da je skupno število odpeljanih Hrvatov in Srbov bilo 28 in ne »okoli 21«, kot dobesedno piše v omenjenem članku v Delu dne 13. junija 1991.

 

Vseh skupaj je bilo 24. junija 1945 ob 1^h odpeljanih torej najverjetneje 88 oseb, 60 Slovencev in 26 Hrvatov ter 2 Srba.

 

 

 

 

 

 

Spisek pacientov Splošne bolnišnice, ki so prišli v Centralne zapore Ozne 9.junija 1945. a niso odpeljani 24.junija 1945 ob 1^h

 

 

 

 

 

Spisek vojaških bolnikov Splošne bolnišnice Ljubljana

(z domicilom v Jugoslaviji, toda ne v Sloveniji),

ki so odšli do 8. maja 1945

 

Radomir Čeranić,

rojen 1915, Velicka, Manastir, Črna gora.

Poročen, srbski prostovoljec pri Cvetku Tomoviću.

Tifus, v SB Ljubljana, odd. voj. p. 908, int. 1062, inf. 245, od 10. aprila 1945 do 6. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6246.

 

Aleksander Marinković,

rojen 9. avgusta 1922, Paračin, Srbija.

Pravnik, samski, srbski prostovoljec, bolnišnica srbskih prostovoljcev Logatec.

Pljučnica levo, v SB Ljubljana, odd. prsni 3I2, od 16. aprila 1945 do 16. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6547.

 

Milutin Mraković,

rojen 5. aprila 1923, Užice, Srbija.

Pravnik, samski, srbski prostovoljec, bolnišnica srbskih prostovoljcev Logatec.

Pljučnica desno, v SB Ljubljana, odd. prsni 313, od 16. aprila 1945 do 16. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6548.

 

Miladin Radnić,

rojen 5. maja 1922, Zaostrova, Manastir, Črna gora.

Samski, narednik, srbski prostovoljec, štab Pavla Djurišića. Tifus.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 909, int. 1061, inf. 244, od 10. aprila 1945 do 8. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6247.

 

Nikolaj Saniković,

rojen 9. aprila 1925, Minsk, Rusija.

Pravnik, vojak ROA (armada generala Vlasova), Žužemberk.

Vstrelina obeh stopal, v SB Ljubljana, odd. voj. p. 1254, od 5. maja 1945 do 6. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7665.

 

Krsto Todorović,

rojen 12. februarja 1913, Ohrid, Makedonija. Pravnik, samski, srbski prostovoljec, štab Postojna.

 

 

 

 

 

 

Pljučnica desno, v SB Ljubljana, odd. prsni 327, od 19. aprila 1945 do 19. aprila 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6786.

 

 

 

 

 

 

 

Spisek vojaških bolnikov Splošne bolnišnice Ljubljana

(z domicilom v Jugoslaviji, toda ne v Sloveniji) po 9. maju 1945

 

Opomba: Različne variante zapisa priimkov so posledica različnih vpisov v posameznih dokumentih inlali slabo čitljive pisave.

 

Salko Ačkar,

rojen 18. avgusta l924, Urabin (Rabina 40), Nevesinje, Hercegovina.

Legionar pri nemški vojski.

Strelna rana trebuha.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1310, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7792, CZ # 1082.

 

Salko Alilović,

rojen 12. marca 1916, Mutnik, Cazin, Trzaska Bastala.

Delavec, legionar pri nemški vojski.

Strelna rana prsnega koša.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1315, od 7. maja 1945 do 7. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7799.

 

Mehmed Ažičović (Asičević),

rojen 28. septembra 1923, Janje, Bijelina. Hrvatski domobran.

Stanje po levi torakoplastiki.

Poškodba je nastala 18. septembra 1944, do 7. maja 1945 seje zdravil v Vojni bolnišnici, kjer je bil tudi operiran.

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 odd. voj. p. 1340 do 9. maja 1945, kirurg. I. 1792 od 10. maja 1945 do 8. junija 1945.

9. junija 1945 je bil premeščen v Vojno bolnišnico.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7815, Krg. 1, 1700 - 2100, CZ # 1 100.

 

Alojzij Badarić (Aver Brdarić),

rojen 7. junija (5. julija) 1923, Badarić (Brdarići), Prac, Rogatica.

Sin posestnika, legionar v nemški vojski.

Stanje po eksplozijski rani desnih meč.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1326, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7847, CZ # 1081.

 

Josip Bazikić,

rojen 13. avgusta 1925, Cepin, Starčevićeva 111, Nova Retfala, Osijek.

Delavec, legionar nemške vojske.

 

 

 

 

 

Kompliciran zlom podkolenice.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1360, od 7. maja 1945 do 7. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7852.

 

Vekoslav Biškup,

rojen 7. septembra 1924, Zavrč, Varaždin. Hrvatski domobran.

Strelna rana glave.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. 1463, od 13. maja 1945 do 7. junija 1945.

Odveden od vojaške oblasti. Dr. Ujčič.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8254.

 

Zdravko Blagović,

rojen 17. julija 1921, Cikote, Zadar.

Musliman, vojak v nemški vojski.

Strelna rana desnega komolca.

V SB Ljubljana, od 9. maja 1945 odd. voj. p. 1388 do 9. maja 1945, kirurg. I. 1790

od 10. maja 1945 do 7. junija 1945, ko je odpuščen in ga odvedejo vojaki.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7893.

 

Roko Boljkovac,

rojen 25. aprila 1926, Gospić, Lika.

Delavec, stanujoč Ribnik 86 pri Gospiću, domobran, hrvatska vojska.

Stanje po strelni rani glave, izstop možganov.

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 odd. voj. p. 1314, do 9. junija 1945 kirurg. 769.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7797, CZ # 1119.

 

Jozo Cacić (Čaćić),

rojen 18. novembra 1929, Široka Kula, Lički Osik, Gospić.

Delavec, ustaški vojak.

Strelna rana na križu.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1356, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana; mat. knjiga 7849, CZ # 1087.

 

Jakob (Anton) Ciprijanović,

rojen 4. avgusta 1920, Lužan 21, Brod.

Financar pri ustaših.

Pljučnica.

V SB Ljubljana, od 21. maja 1945, odd. prsni 410 do 24. maja 1945, od 25. maja 1945 int. 8935 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945, odhod (ni vpisan).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8935, CZ # 1111.

 

 

 

Milorad Cvetković,

rojen leta 1910, Grdelica Dadenačka, Dadenac 15, Vlasotinac.

Posestnik, vojak Nedićeve vojske.

Strelna rana v desnih dimljah.

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 odd. inf. 295 do 17. maja 1945, od 18. maja 1945 kirurg. II. do 7. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7939.

 

Robert Dončević,

rojen 14. decembra 1927, Blatnica, Štefanje, Cazin (Blatnica 80 pri Bjelovaru).

Ustaški vojak, 2. satnija.

Stanje po strelni rani desnega kolena.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1358, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 8. junija 1945 do 25. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7851, CZ # 1078.

 

Radisav (Radiša) Djordjević,

rojen 8. avgusta 1926, Vrandol, Krupac, Bela Palanka.

Pravnik, samski, srbski prostovoljec.

Tifus.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. I. 1492, int. 254, od 10. aprila 1945 do 21. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 6248.

 

Hakit Halimović,

jug. vojak, 2. brig. 7. div.

V SB Ljubljana od 11. maja 1945 do 9. junija 1945. V krg. II. 1454 do 12. maja 1945, nato inf. 336 do 19. maja 1945, od 20. maja 1945 na neuro 151.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8205.

 

Rudolf Huber,

rojen 17. aprila 1923, Odjak, Ante Pavelica trg 17, Gradačac.

Delavec, legionar v nemški vojski.

Strelna rana desne spodnje okončine.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1360, od 7. maja 1945 do 31. maja 1945.

Mapa 901-1500 kirurg. II. Z navodili odpuščen - odveden v taborišče. Dr. Poljanšek, dr. Šuštaršič

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7853.

 

Janos Jarijoš,

star 22 let, Voluš, Grčija. Vojak v nemški vojski.

Eksplozijska rana obeh goleni.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1364, od 7. maja 1945 do 7. junija 1945.

Vir; SB Ljubljana, mat. knjiga'1856.

 

 

 

Mile Jelić,

rojen 5. septembra 1910, Brinje l.

Hrvaški ustaš.

Strelna rana obeh meč.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. 1399, od 7. maja 1945 do 7. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, rnat. knjiga 7973.

 

Milomir Jelić,

rojen 12. aprila 1923, Sirac, Srbija.

Srb, Nedicev vojak.

Strelna rana leve goleni.

V SB Ljubljana do 9. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7272.

 

Nikolaj Jergović,

rojen 28. avgusta 1921 (1922), Ramljane 41, Otočac, Lika.

Ustaški vojak, 5. bojna četa.

Strelna rana stegna z zlomom stegnenice levo.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1304, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7784, CZ # 1137.

 

Božo Kneževič,

rojen 13. januarja 1921, Nikšić, Črna gora.

Srbski prostovoljec.

Strelna rana desne zgornje čeljustnice.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1297, od 7. maja 1945 do 31. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7766.

 

Peter Kolanj (Kalan),

rojen 28. junija 1910, Udbina, Biljajska 10.

hrvatski domobran, 4. četa, II. bojna Gospić.

Odprt zlom leve podkolenice.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1334, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7809, CZ # 1103.

 

Josip Livančić,

rojen 9. maja 1925, Dubravica 10, Vitez, Travnik.

Hrvatski legionar, 2. četa, l. bat. v Liki.

Eksplozijska rana desne goleni.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1305, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7785, CZ # 1080.

 

 

 

Ivan Luški,

rojen 25. januarja 1924, Idrišce 120, Dol. Stubica pri Zagrebu.

Hrvatski domobran, 3. četa, II. bat., Dol. Stubica.

Strelna rana trebuha.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1343, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7839, CZ # 1134.

 

Salko Marasović,

rojen 2. oktobra 1924, Putišiče, Polica, Split.

Delavec, domobran, hrvaška vojska.

Strelna rana desnega kolena in hrbta.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1319, od 7. maja 1945 do 7. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7804.

 

Ljudevit Mravek (Ludvik Mavrek),

rojen 29. maja 1924, Žaranica 125, Ivanec.

Hrvatski domobran, 1. četa, 392. divizija.

Stanje po strelni rani trebuha in desne stegnenice.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1336, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7811, CZ # 1127.

 

Akmo Mustavić,

rojen leta 1903, Srebrniče 43.

Vdovec, dninar, prostovoljec nemške vojske.

Infiltrat v pljučih, desno, kaverna.

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 odd. voj. p. 1309 do 8. maja 1945. Tbc 378 od 9. maja 1945 do 4. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7789.

 

Nuraga (Nurah) Slimanović (Sinanović),

rojen leta 1920, Halibašić, Dobasenica, Tuzla.

Dninar, musliman, legionar v nemški vojski.

Stanje po strelni rani desnega stopala.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1354, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7848, CZ # 1112.

 

Peter Šebalj (Šeban),

rojen 4.(5.) marca 1914, Dabar 162, Otočac, Lika.

Delavec, ustaški poročnik.

Stanje po strelni rani desnega kolka.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1312, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7796, CZ # 1084.

 

 

Božo Torbarino,

rojen 16. decembra 1920, Debeljak 334, Zemunik, Biograd na moru.

Hrvatski domobran.

Stanje po amputaciji desnega stegna.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1335, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7810, CZ # 1083.

 

Mate Turkalj,

rojen 5. avgusta (11. decembra) 1915, Trojverk 12, Ogulin, Josipdol.

Delavec, hrvatski domobran.

Eksplozijska rana desnega stegna.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1311, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7794, CZ # 1130.

 

Luka Vrzaljko (Versaljko),

rojen 5. oktobra 1927, Nadin (Mazin 42), Benkovac.

Hrvat, 3. četa, 2. bat., Benkovac.

Strelna rana desnega stegna.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1337, od 7. maja 1945 do 9. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 24. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7812, CZ # 1135.

 

Vukadin Vukadinović,

rojen 10. maja 1925, Granice, Mladenovac, Srbija.

Srbski prostovoljec, 3. brigada.

Stanje po trebušnem tifusu, vnetje rebrne mrene.

V SB Ljubljana, odd. inter. 1192, od 7. maja 1945 do 21. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7777.

 

Čedomir Žitić,

rojen 12. decembra 1919, Obreš, Cuprija.

Trgovski pomočnik, vojak v Nedićevi vojski.

Stanje po eksplozijski rani levega gležnja.

V SB Ljubljana, odd. inf. 296, od 7. maja 1945 do 19. maja 1945, od 20. maja 1945 neurol. kl. 150 do 31. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7896.

 

 

Spisek italijanskih povojnih bolnikov

Splošne bolnišnice Ljubljana

 

Opomba: Priimki in imena krajev so v izvirniku slabo čitljivi, zato je možna pomanjkljiva transkripcija.

 

Ericole Antonaca,

rojen 24. maja 1912, Supersano, Lecce, Italija.

Posestnik, vojak.

Strelna rana desnih dimelj.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1366, od 7. maja 1945 do 7. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7858.

 

Fede Bradži (Biaggi),

rojen 22. maja 1922, Fontanelice, Bologna.

Delavec, vojak nemške vojske (organizacija Todt).

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 odd. voj. p. 1382, 33 dni.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 1. septembra 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7891, CZ # 1094.

 

Valentino Bruno,

rojen 14. junija 1923, Demonte, Italija.

Dninar, vojak v nemški vojski.

TBC hrbtenice.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1381, od 7. maja 1945 do 18. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7889.

 

Mihael Castellane,

rojen 4. oktobra 1921, Bari, Italija.

Italijanski vojak.

Vnetje bezgavk v dimljah.

V SB Ljubljana, odd. derm. 772, od 15. maja 1945 do 28. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8589.

 

Jakob Grintavalle (Quintavala),

rojen 15. februarja 1906, Traverscetalo, Parma, Italija.

Delavec, italijanski vojak (organizacija Todt).

Stanje po strelni rani desnega kolena.

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 odd. voj. p. 1341 do 9. maja 1945, kirurg. I. 1793 od 10. maja 1945 do 8. junija 1945.

8. junija 1945 premeščen v Vojno bolnišnico, spis 1700-2100.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do l. septembra 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7816, CZ # 1085.

 

 

 

Pascalo Lorito (Pasquale Loritto),

rojen 27.(25.) januarja 1919, Gensano, Lugani, Italija.

Kmečki delavec, italijanski vojak (organizacija Todt).

Stanje po strelni rani levega stegna z zlomom stegnenice.

V SB Ljubljana, od 7. maja 1945 odd. voj. p. 1339 do 9. maja 1945, kirurg. I. 1794 od 10. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 30. decembra 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7814, CZ # 1095.

 

Luigi Poi,

rojen 28. januarja 1915, Polazzolo, Via Torino 50, Vercelese, Italija.

Kmet, italijanski vojak.

Amputacija desne noge.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1381, od 7. maja 1945 do 8. junija 1945.

V CZ Ozne od 9. junija 1945 do 1. septembra 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7887, CZ # 1096.

 

Singberto Rebuttini,

rojen 7. decembra 1912, Monte Fiosino (Fiorino), Medeno (Modena), Italija.

Delavec, poročen, italijanski vojak.

Eksplozijska rana desnega stegna (Vuln. sclop. fem. dex.).

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1280, od 7. maja 1945 do 18. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7890.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spisek nemških povojnih bolnikov Splošne bolnišnice Ljubljana

 

Opomba: Priimki in imena krajev so v izvirniku slabo čitljivi, zato je možna pomanjkljiva transkripcija.

 

Herman Bardutzky,

rojen 14. julija 1904, Russweid.

Nemški vojak.

Kronično vnetje želodčne sluznice.

V SB Ljubljana, odd. int. 1236, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8118.

 

Willi Benke,

rojen 5. januarja 1908, Groles, Belzig.

Nemški vojak.

Sum malarije.

V SB Ljubljana, odd. int. 1252, od 12. maja 1945 do 4. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8132.

 

Karol Chrenka,

rojen 20. septembra 1893, Wien.

Stanujoč Pohlinstrasse 76, Wien, nemški vojak.

Zlom kosti v gležnju levo.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. 1448, od 12. maja 1945 do 7. junija 1945.

Odpuščen pod vojaško kontrolo, podpis Šuštaršič.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8115, mapa krg. II. 901-1500.

 

Georg Engelman,

rojen 25. februarja 1910, Schwarzenberg, Sachsen.

Stanujoč Schnebergerstrasse 40, Schwarzenberg, nemški vojak.

Menierova bolezen.

V SB Ljubljana, odd. inter. 1248, od 12. maja 1945 do 31. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8124.

 

Albert Fenstel,

rojen 19. januarja 1906, Thirnigen, Sachsen.

Vojni ujetnik.

Izpad zadnjega črevesa.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. kI. 832, od 17. maja 1945 do 4. junija 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8644.

 

Rolf Fischbach,

rojen 10. juiija 1928, Wuppertal.

 

 

Samski, nemški vojak, ujetnik.

Driska.

V SB Ljubljana, odd. infekc. 314, od 14. maja 1945 do 29. maja 1945.

Odveden po vojakih jugoslovanske armije (vpisnik int. oddelka).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8251.

 

Hugo Frank,

rojen 9. decembra 1906, Glindov, Magdeburg.

Nemški vojak.

Vnetje nadkolenske kosti (stegnenice).

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. (1840 prečrtano) 1447, od 12. maja 1945 do 8. junija 1945. Odpuščen pod vojaško kontrolo, x nečitljiv podpis, Šuštaršič.

V CZ Ozne od 8. junija 1945 do 16. oktobra 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8116, mapa krg. II. 901-1500, CZ Ozna # 1079.

 

Helmut Goebel,

rojen 22. julija 1910, Breslau. Stanujoč St. Pollten, nemški vojak.

Arterijska hipertonija, prim.

V SB Ljubljana, odd. int. 1229, od 11. maja 1945 do 26. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8110.

 

Markus Gottfried,

rojen 24. aprila 1923, Unteralpe, Wolfsberg, Graz.

Nemški vojak, motociklist, zaposlen v Vojni bolnišnici Moste. II. Heeresflakabt. (do 10) 309

Strelna rana na levi strani prsnega koša.

V SB Ljubljana, odd. voj. p. 1350, od 8. maja 1945 do 7. junija 1945.

Kg. II. mapa 900-1500. 7. junija 1945 odpuščen pod vojaško kontrolo. Dr. Šuštaršič.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 7864.

 

Jože Hammerle,

rojen 11. avgusta 1926, Bregenz, Goldenstrasse 29.

Nemški vojak.

Povišan krvni pritisk, vnetje živca.

V SB Ljubljana, odd. int. 1287, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8253.

 

Klemen Haslage,

rojen 14. februarja 1900, Osnabruck, Leedau.

Nemški vojak.

Povišan krvni pritisk.

V SB Ljubljana, odd. int. 1260, od 12. maja 1945 do 18. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8257.

 

 

 

 

Dr. Fridrich Kirschner, Ni podrobnih podatkov.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8201.

 

Friderik Konvaltschek,

rojen 24. junija 1910, Celovec.

Stanujoč Rosentalstrasse 67, Celovec, nemški vojak.

Vneti hemeroidi.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. I. 1848, od 12. maja 1945 do 1. junija 1945 (domov).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8130.

 

Filipp Ludevia,

rojen 22. julija 1903, Obergdamansdorf, Pless.

Nemški vojak.

Kronično vnetje žolčnega mehurja.

V SB Ljubljana, odd. inter. 1250, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945 (domov).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8126.

 

Viljem Markovsky,

rojen 28. aprila 1929, Bortosonice, Ostrava.

Nemški vojak, 237. četa.

Strelna rana meč.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. kI. 803, od 14. maja 1945 do 14. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8368.

 

Franz Josef Moser,

rojen 5. julija 1906, Dornbin, Feldkirch.

Nemški vojak.

Bolečine v križu po poškodbi.

V SB Ljubljana, odd. derm. 728, od 12. maja 1945 do 14. maja 1945, odd. inter. 1295, od 15. maja 1945 do 26. maja 1945 (domov).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8128.

 

Herman Muller,

rojen 1. oktobra 1904, Borgfeld, Bremen.

Nemški vojak.

Zlom kolka.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. I. 1858, od 12. maja 1945 do 7. junija 1945. 7. junija 1945 odpuščen, krg. I. 1829 A.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8373, krg. I. 1700-2100.

 

Alfons Obojes,

rojen 8. septembra 1902, Matrei, Tirol.

Nemški vojak, ujetnik.

Degenerativne spremembe na lumbalni (ledveni) hrbtenici.

 

 

 

V SB Ljubljana, odd. inter. 1251, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945 (domov).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8131.

 

Heinz Pohlke,

rojen 26. avgusta 1906, Graboven, Goldale, stanujoč Wuterelsbach, Saale.

Nemški vojak.

Bolečine v križu.

V SB Ljubljana, odd. int. 1261, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8338.

 

Jožef Pompe,

ni rojstnega datuma, Reinland, Mokenzestrasse 140.

Nemški vojak.

Vnetje želodca in črevesja.

V SB Ljubljana, odd. int. 1259, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8256.

 

Hans Salmeyer,

rojen 12. avgusta 1906, Hoberobrin, Wien, stanujoč Mariahilferstrasse 10/20.

Nemški vojak.

Bolečine v predelu žolčnika.

V SB Ljubljana, odd. int. 1258, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8255.

 

Walter Schirra,

rojen 10. marca 1910, Volklingen, Laaz.

Nemški vojak.

Udarec obeh stopal.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. I. 1835, od 12. maja 1945 do 31. maja 1945. Se odpusti.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8157, krg. I. 1700-2100.

 

Karel Sulikowski,

rojen 21. marca 1906, Hottensleben. Nemški vojak, ujetnik.

Vnetje živcev (toksične etiologije).

V SB Ljubljana, odd. derm. 727, od 12. maja 1945 do i4. maja 1945, odd. inter. 1294, od 15. maja 1945 do 26. maja 1945 (domov).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8127.

 

Franz Teis,

rojen 27. julija 1908, Rheinau, Gaissau.

Nemški vojak, ujetnik.

Stanje po vnetju brahialnih živcev.

V SB Ljubljana, od 12. maja 1945 do 31. maja 1945 (domov).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8129.

 

 

 

Jožef Trondl,

rojen 16. maja 1901, Goltendorf, Furstenfeldbruck.

Nemški vojak.

Pomanjkanje želodčne kisline.

V SB Ljubljana, odd. int. 1247, od 12. maja 1945 do 18. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8202.

 

Jožef Trupp,

rojen 26. maja 1900, Liesing, Wien, stanujoč Ruckertgasse 10, XVI/107.

Nemški vojak.

Živčna izčrpanost.

V SB Ljubljana, odd. int. 1262, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8339.

 

Karlheinz Tschebaus,

rojen leta 1927, Berlin, Blin.

Nemški vojak - ujetnik.

Strelna rana v prsi. Krvavitev v prsno votlino ob pljučih.

Odpoved srca.

V SB Ljubljana, odd. kirurg. II. (476) 1430 prečrtano, 1361 od 8. maja 1945 do 14. maja 1945. Smrt ob 1/2 14h (Paralysis cordis).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8096, mapa Kg. II. 901-1500.

 

Helmut Waligora,

rojen 22. marca 1905, Keil (morda Kiel).

Nemški vojak.

Vnetje bezgavk na vratu.

V SB Ljubljana, od 12. maja 1945 odd. inter. 1244 do 13. maja 1945, od 14. maja 1945 kirurg. I. 1857 do 7. junija 1945. Se odpusti (zapor).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8121.

 

Arthur Weinort,

rojen 18. maja 1907, Meissen, Chemnitz.

Nemški vojak.

Kronično vnetje debelega črevesa.

V SB Ljubljana, odd. int. 1235, od 12. maja 1945 do 26. maja 1945 (domov).

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8117.

 

Bruno Winkler,

rojen 7. maja 1909, Drogas Kos. Schwetz, Berlin. Nemški vojak.

Oslabelost srca.

V SB Ljubljana, odd. int. 1253, od 12. maja 1945 do 13. maja 1945.

Vir: SB Ljubljana, mat. knjiga 8207.

 

 

 

Spisek povojnih ranjencev in bolnikov Moške bolnišnice Novo mesto (z domicilom zunaj Slovenije)

 

Opomba: Priimki in imena krajev so v izvirniku slabo čitljivi, zato je možna pomanjkljiva transkripcija.

 

Oreste Bacigalupi,

rojen 8. oktobra 1921, Costafigasa 3, Rozzaglio, Genova, mati Clotilde, oče Giulio.

Vojak.

Malarija.

V MB Novo mesto od 30. maja 1945 do 17. junija 1945.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 675.

 

Pavel Bauer,

rojen 14. februarja 1905, Kahl XV, Nemčija, mati Klara Patschelelot, oče Herman.

Nemški vojak, poročen.

Zlom desne podkolenčnice.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 16. junija 1945.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 797.

 

Peter Fuchs,

rojen 10. julija 1924, Jabuka 613, Pančevo, mati Eva, roj. Staho, oče Petar.

Vojak, poročen.

Stanje po odprtju želodca in gnojni rani.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 16. junija 1945.

Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 790.

 

Ferdinando Gazziero,

rojen 7. marca 1919, Crespino, Rovigo, Italija, mati Elizabeta, roj. Genari, oče Domenico.

Vojak.

Akutno vnetje ušesa.

V MB Novo mesto od 29. maja 1945 do 17. junija 1945. Ozdravljen.

 

Krištof Grachler,

rojen 18. decembra 1926, Wien XIV, Avstrija, mati Frančiška, roj. Korper, oče Viktor.

Vojak.

Stanje po strelnih ranah v mednožju in desnem stegnu.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 16. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 791.

 

 

 

Mato Helbrant,

rojen 20. marca 1925, Orešac 60, Virovitica, mati Ana, roj. Bauer, oče Lovro.

Vojak.

Stanje po odprtju trebuha.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 16. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 793.

 

Karol Huber,

rojen 31. maja 1924, Tonich, Bolzano, Italija, mati Rosa, oče Karol.

Vojak v Črnomlju.

Polovična prizadetost po kapi.

V MB Novo mesto od 30. maja 1945 do 17. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 877.

 

Stjepan Koretić,

rojen leta 1922, Popovec 4, Orehovci, Križevci, mati Jela, roj. Sokač, oče Ivan.

Vojak, poročen.

Stanje po strelni rani desne noge, flegmona.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 16. junija 1045. Neozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 792.

 

Emilio Lamelza,

rojen 21. oktobra 191 l, Palato 26, Campobasso, Italija, mati Laura, roj. Delea, oče Luigi.

Vojak v Toplicah.

V MB Novo mesto od 1. junija 1945 do 17. junija 1945.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 890.

 

Carmino Nicoli,

rojen 23. oktobra 1915, Galadone 12, Lecce, Italija, mati Genovefa, roj. Culo, oče Giuseppe.

Vojak.

Flegmona meč in gnojno vnetje kolena desne noge.

V MB Novo mesto od 23. maja 1945 do 17. junija 1945. Neozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 837.

 

Giulio Pallotti,

rojen 5. marca 1922, Lamcino 9, Macerata, Italija, mati Maria Moriconi, oče Venanzio.

Vojak v Toplicah.

Malarija.

V MB Novo mesto od 1. junija 1945 do 17. junija 1945.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 889.

 

 

Franc Rainhofer,

rojen 18. maja 1911, Jasmina 194, Vinkovci, mati Terezija, roj. Hofman, oče Franjo.

Vojak.

Strelne rane desne stegnenice in podkolenčnice.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 16. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 794.

 

Peter Šimić,

rojen 15. aprila 1909, Ulice, Brčko, mati Roža, roj. Ognjaševac, oče Anton.

Vojak.

Strelne rane vratu, anevrizma.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 7. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 795.

 

Brajo Škrebuje,

rojen leta 1905, Bresnica, Doboj, mati Fidja, roj. Ahmetajic, oče Rano.

Musliman, hrvatski domobran.

Strelne rane leve noge in glave.

V MB Novo mesto od 15. maja 1945 do 7. junija 1945. Ne ozdravljen.

Vir: MB Novo mesto, mat. knjiga 798.

 

 

Spisek nemških povojnih ujetnikov

iz vrst bolnikov Bolnišnice Golnik

 

Erich Bauer,

rojen 9. novembra 1918, Stuttgart. Poročen, žena Berta, roj. Kuh, Stuttgart.

Nemški podoficir, zadnji naslov Tržič.

Vulnera sclopet. capitis et hum. dext.

17. maja 1945 ob neki eksploziji ranjen na glavi in desni roki.

Prej v vojni bolnišnici v Kamniku. V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maja 1945.

25. maja 1945, šivi odstranjeni, rane p. p. zaceljene. Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2254.

 

Alois Baumann,

rojen 9. aprila 1908, Munchen.

Poročen, žena Terezija, roj. Huber, Mi.inchen.

Nemški vojak - višji kaplar, zadnji naslov Tržič.

Vulnera sclopet. thor. et antibrachii d.

17. maja 1945 ob neki eksploziji ranjen na prsih in desni roki.

V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maja 1945.

25. maja 1945, stalno brez vročine, rane inkrustirane, brez težav. Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2255.

 

Kurt Budach,

rojen 1. marca 1915, Ruckmarsdorf, Leipzig.

Poročen, žena Hildegarda, roj. Kutzlebe, Leipzig.

Nemški vojak - Oberschirmmeister, zadnji naslov Tržič.

Vulnera sclopet. extrem. sup. bil. et fem. sinist.

17. maja 1945, ob 17. uri, ob neki eksploziji ranjen na levi roki in levem stegnu. Prej v vojni bolnišnici v Kamniku. V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maja 1945.

25. maja 1945, stalno brez vročine ... Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2253.

 

Hermann Decker,

rojen 20. junija 1917, Gorzig - Anhalt, Bayern.

Poročen, žena Elsa, roj. Pech, Gorzig - Anhalt.

Nemški vojak-kaplar, zadnji naslov: Boh. Bistrica, lager vojnih ujetnikov (lager A).

Amputatio traumatica ped. dext. Vulnera sclopet. man. sin.

25. maja 1945 je pri pospravljanju municije prišlo do eksplozije in do odtrganja desne noge v skočnem sklepu. Ranjen po celi levi roki.

 

 

V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 25. maja 1945 do 18. junija 1945. 18. junija 1945 (manjka del kopije vpisnega lista)

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2290.

 

Karl Milke,

rojen 17. novembra 1914, Neu Stettin.

Poročen, žena Gerda, roj. Schulz, Schneidmuhle.

Nemški vojak - podoficir, zadnji naslov Tržič, 4 dni.

Vuln. sclopet. auriculae d. Perfor. bulbi oc. d.

17. maja 1945 ob neki eksploziji ranjen na glavi, poškodba desnega ušesa in očesa.

Prej v vojni bolnišnici v Kamniku. V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maj a 1945.

25. maja 1945, šivi odstranjeni, ... Desno oko močno vneto. Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2259.

 

Walter Natzke,

rojen 21. avgusta 1924, Lauenberg, Bohmen (Češka).

Samski, oče Friderik Gnosen, Tigenhof 1 l.

Nemški vojak - kaplar, zadnji naslov Tržič.

Vulnus sclopetarium faciei sin. et mandib.

17. maja 1945 ob neki eksploziji ranjen na levem licu.

Prej v vojni bolnišnici v Kamniku. V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maja 1945.

25. maja 1945, stalno brez vročine ... Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2256.

 

Willi Postmann,

rojen 22. novembra 1911, Rubenau, Marienberg, Sachsen.

Poročen, žena Marta, roj. Reuter, Riibenau.

Nemški vojak - kaplar, zadnji naslov Tržič.

Vulnera sclopet. dorsi, reg. lumb. et hum. dext

17. maja 1945 ob priliki neke eksplozije ranjen po hrbtu in desni roki.

Prej v vojni bolnišnici v Kamniku. V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maj a 1945.

25. maja 1945, šivi odstranjeni, rane p. p. zaceljene. Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2252.

 

Rudolf Runge,

rojen 3. oktobra 1903, Labinsk, Posen.

Poročen, žena Johana, roj. Hinke, Potsdam.

Nemški ujetnik, zadnji naslov: Ujetniško taborišče v Tržiču.

Vuln. sclopet. extrem. inf. et sup. bil.

5. junija 1945 ob eksploziji granate ranjen. Več površinskih ran od drobcev na rokah in nogah.

 

 

V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 5. junija 1945 do 12. junija 1945. 12. junija 1945, primarno celjenje ran, ... Odpuščen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2341.

 

Hermann Schmidt,

rojen 3. februarja 1904, Naila, Bavarska.

Poročen, žena Hildegarda, roj. Voigt, Berlin.

Nemški policist - ujetnik, zadnji naslov: Ujetniško taborišče Tržič.

Vulnera sclopetaria cruris bilateralis.

5. junija 1945 ob eksploziji granate ranjen po obeh podkolenicah.

V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 5. junija 1945 do 12. junija 1945.

12. junija 1945, rane granulirajo, ... pacient stalno brez vročine. Odpuščen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2340.

 

Robert Schuster,

rojen 16. novembra 1919, Schlechtbach, Baknagel. Samski.

Nemški vojak - višji kaplar, zadnji naslov Tržič, 4 dni.

Vuln. sclopet. dorsi, et capitis. Impressio ossis front. dext.

17. maja 1945 ob neki eksploziji ranjen po vsem hrbtu, na glavi, obeh rokah in nogah.

Prej v vojni bolnišnici v Kamniku. V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maja 1945.

25. maja 1945, temperatura normalna, rane gnojno obložene. Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2257.

 

Franc Wendler,

rojen 6. septembra 1901, Crimmitschen, Sachsen.

Poročen, žena Hildegarda, roj. Fitscher.

Nemški vojak - kaplar, zadnji naslov Tržič, 4 dni.

Vuln. sclopet. capitis, thor. et man. utr.

17. maja 1945 ob neki eksploziji ranjen na glavi; po prsih, obeh rokah in levi nogi. Prej v vojni bolnišnici v Kamniku. V Bolnišnici Golnik, odd. I/3, od 17. maja 1945 do 25. maja 1945.

25. maja 1945, temperatura normalna, šivi odstranjeni ... Prestavljen.

Vir: Bolnišnica Golnik, vpis 2258.

 

 

 

Pričevanja

 

 

 

 

Abecedni seznam pričevalcev

 

253 Anton Adamič: Jože Adamič

253 Martin Avbar: Anton Avbar

253 Bernard Alič: Rajko Alič

253 Marija Antončič roj. Penca: Martin Penca - Penčev

254 Marija Avbelj: Jože Utenkar

213 Jože B.: Bolničar v vojni bolnišnici

254 Anton Babič: Jože Babič

255 Ivana Babič roj. Kožar: Franc Žnidaršič - Lovšetov

212 Rozalija Bajec: umik s sanitetnim vlakom

239 Ivan Bančič: poboj bolnikov pri Konfinu

229 Marija Banič - sestra Mervina: Splošna bolnišnica v Ljubljani

256 Ivan Bartol: Anton Bartol

256 Bibijana Baudek roj. Vadnjal: Franc Brezec

256 Miroslav Bavdek: France Bavdek

256 Ana Benčina roj. Kozina: Janez Kozina p. d. Burčev

258 Rafael Bijek: Ivan Bijek - Tadolejev

258 Stanislava (Slavka) Bizjak roj. Gerdin in Viktor Gerdin: Nace Gerdin

259 Vida Blatnik: Franc Blatnik, Janez Gnidovec

258 Vida Blatnik: Jože Blatnik - Štalarjev

259 Vida Blatnik: Stanislav Blatnik

259 Franc Bobnar: Anton Avbar

259 Janez Bohinc: Ciril Cankar

233 Dušan Bravničar: Mačkova zapoved - 1

261 Milan Bregar: Franc Zupanc

261 Gabrijela Brinšek: Štefan Kožar - Matičkov

245 Anton Brolih - p. Polikarp: Bolnišnica usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu

262 Tončka Brudar: Franc Muhič

263 Pavla Bužan in Božidar Krištof: Franc Krištof

263 Savin Cankar: France Cankar

263 Ivan Cerovšek: Jože Cerovšek

264 Rozalija Cerovšek: Jože Cerovšek

264 J. C.: Anton Cvetek

264 Vera Čamernik roj. Zupanc: Andrej Zupanc

265 Ivanka Čeplak: Stanislav Čeplak

200 Jelka Dolinar roj. Mrak: umik s sanitetnim vlakom

224 Marija Drobnič: o ranjencih v bolnišnici

213 Milan Dular: Umik okrevajočih ranjencev z ljubljanskega gradu

266 Marjan Dvoraček: Franc Premru

266 M. E: Ivan Frkalj

196 M. F.: Vojna bolnišnica, Invalidski dom

 

 

266 Karolina Gabrovšek: Jože Tratnik

266 Marija Magdalena Gačnik: Anton Hočevar - Zlogančkov

267 Peter Gačnik: preživeli ranjenec

267 Antonija Gale roj. Kramar: Alojzij Krivec

270 Angela Oražem-Gale: Franc Oražem

271 Jože Gašperič: Alojz Gašperič - Cepčev

271 Janez Gnidovec ml.: Janez Gnidovec

272 Jožica Gombač roj. Prijatelj: Albin Prijatelj

272 Ana Gorenc roj. Dežman: Jože Dežman

272 Stanko Gorenc: Jože Cerovšek

226 Ivica Goričar - Končan: Janez Praprotnik

272 Jože Gorjup: Tone Ponikvar

273 Valentina Gostič: Ferdinand Sajovic

273 Ančka Grebenc: Jožef Pirnar

223 Ivan Grm: bolniki v Splošni bolnišnici v Ljubljani

244 Ludwig Gruden: Član Knoja o povojnih pobojih

274 Marija Grum: Ignac in Lojze Boben - Severjev

275 Francka Habjan: Vinko Pirnat

222 Janez Hafner: bolnišnica na Golniku, Taborišče v Škofovih zavodih

220 Jože Hegler: Alojz Hegler

275 Jože (Slavko) Hočevar: Anton Hočevar - Ribčev

225 Terezija Hojkar: splošna bolnišnica v Ljubljani 

275 Jože Hribar: Ivan in Ciril Mehle

219 Angela Hrovat: Franc Miklič

275 Anton Hrovat: Janez Hrovat

276 Cirila Hrovat: Janez Hrovat

276 Anton Japelj: Janez Japelj

276 Marija Ana Jarc in Filip Božnar: Janez Božnar

276 Vekoslava Jereb: Alojz Cekuta

276 Ana Jerina: Vinko Jerina - Bolkov

277 Anton Jerina: Vinko Jerina - Bolkov

277 Antonija Jerman: Alojz Sukovič

278 F K.: Peter Klun

278 L. K.: Jože Orešnik

278 M. K.: F K.

278 Marija Kalin: Jožef Zorko

240 Alojz Kalinšek: Jože Tomažič

215 Ivan Kaplan: Jože Kaplan in taborišče v Škofovih zavodih

232 Jože Kastelic: Splošna bolnišnica v Ljubljani

279 Anton Kavčič: Janez Obreza - Mihov in Janez Debevc - Žlogarjev

279 Marija Kepic roj. Šimenc: Rudi Šimenc

279 Stanislav Klančar: Janez Klančar

234 Angela Klun roj. Lovšin: Filip Lovšin, Franc Lovšin

238 Nada Klun: poboj bolnikov pri Konfinu

279 Rudolf Knavs: Franc Knavs p. d. Brinarjev

 

 

280 Jožica Kocjan: Marjan Maček

281 Frančiška Koderman: Martin Ravnikar

281 Franc Kolenc: Stane Kolenc

210 Nuša Kolman - Kompare: S sestro na sanitetnem vlaku

219 A. K.: bolnik v Škofovih zavodih

281 Ana Kordan: Alojz Kordan - Ruperk

282 Anton Korenič: Roman Korenič

249 Franc Kosi: poboj hrvaških bolnikov v Kamniški Bistrici

282 Tone Koščak: Janez Primožič - Nežen

282 Tone Koščak: Janez Obreza idr. 282 Joža Košmrl: Anton Mihelič

202 Magda Dolničar por. Košuljandić: umik s sanitetnim vlakom

283 Alojzija Kovačič: Egidij (Tilče) Kovačič

283 Anica Kovačič: Jože Gačnik

284 Franc Kovačič: Albin Janež - Andrejcev, Anton Vesel, Anton Mihelič

285 Sorodnik K.: France Kovačič ml.

285 Francka Kovačič: Drago Pirc - Matevcov

251 Franc Kralj: Bolnišnica v Gorici

208 Ivan Kralj: raztjenec na sanitetnem vlaku

217 Zdravko - Valentin Kraševec: umik s sanitetnim vlakom in taborišče v Škofovih zavodih

198 Kristina Krek roj. Mrak: umik s sanitetnim vlakom

285 Lojzka Kvartuh: Anton Saje - Lafarjev

286 Anica Lamovšek: Jože Lamovšek - Denarjev

286 Anton Lavrič in Danila Lavrič: Anton Košmerl - Jakopčev, Karol Košmrlj - Mihov,

Franc Knavs - Brinarjev in Anton Bartol - Banetov

287 Lojze Lekšan: Andrej Lekšan

287 Marija Lekšan roj. Kotnik: Franc Mišič - Šemac

287 Marija Lešnjak: Franc Lešnjak, spisek bolnikov - pripornikov

227 Albina Lenarčič - sestra Marija: Franc Lenarčič

236 Franc Levstek: Janez Rozman

243 Jakob Likovič: Poboj bolnikov v Iški in pri Koščevem breznu

243 France Likovič: Poboj bolnikov v Iški in pri Koščevem breznu

288 Roza Likovič: Janez Tavželj

288 Franc Logar: Jože Rupnik

288 Franc Logar: Drago Pivk - Škandrov

76 France Lovšin (uradna izjava - faksimile): Škofovi zavodi, prisilna delavnica

288 Terezija Luzar: Jože Zevnik - Zinkov

230 Veronika Mau - s. Jožefma: Splošna bolnišnica v Ljubljani

234 Vilko Mausar ml.: Mačkov ukaz - 3

289 Dr. Pavla Mavec: Jakob Mavec

289 Alojz Maver: Henrik Mavec

289 Marija Mazi roj. Ponikvar: Jakob Ponikvar

289 Marija Mazi roj. Ponikvar: Stane Ponikvar

 

290 Amalija Mencinger roj. Reholc: Ladislav Reholc

237 Jože Merhar: poboj bolnikov pri Konfinu

195 Ivan Merlak: Feliks Zajc

290 Pepca Miklavčič: Janez Novak - Šimkov

290 Amalija Mlakar: Anton Lužar

290 Ivanka Mlakar roj. Kotnik, p. d. Šemac: Franc Mišič

290 Peter Močnik: Ivan Močnik

291 Frančiška Modic: Tone Modic

226 Alojzija Mramor - sestra Emilija: Šlajmerjev dom

291 Ana Mrvar roj. Pečjak: France Mrvar

291 Anica Muhič: Ivan - Janez Muhič in Ludvik Muhič

292 Terezija (Iča) Mulej roj. Zorko: Jožef Zorko

292 Milka Muri roj. Virnik: Jožef Virnik

228 Kristina Hribar por. Oberstar: Janez Hribar in Splošna bolnišnica     v Ljubljani

292 Marija Oblak roj. Buh: Janez Oblak - Špičkov

229 Jožica Ojstršek: Splošna bolnišnica v Ljubljani

293 Angela Opeka: Franc Vamplin

203 J. P in A. P : umik s sanitetnim vlakom

293 Vincencij Pahulje: Anton Pahulje - Bukovčenov

293 Jakob Petrič - Žagarjev: France Petrič

196 Janez Petrič: Mihelič, Tone Štrubelj, Franc Zevnik idr.

293 Angela Petrovčič: Franc Mole

293 Anica Pezin roj. Arko: Alojz Arko

294 Ivanka Pirc: Ludvik Pirc

294 dr. Miroslav Pirš: Ivan Pirc

294 Marija Drobnič, sestra Plautila, usmiljenka: O Splošni bolnišnici      v Ljubljani

294 Janez Plesec: Maks Kaker

231 Jože Podržaj: Petrič iz Hočevja

294 Marija Polak roj. Prijatelj: Albin Prijatelj

295 Alojz Ponikvar: Anton Ponikvar

296 Franc Povše: Anton Povše - Markotov

296 Franc Prelesnik: Anton Prelesnik - pri Pečkovih

296 Jože Pugelj: Jože Babič

236 B. R.: zazidani kletni prostori Psihiatrije v Ljubljani

238 A. R.: poboj bolnikov pri Konfinu

296 Katarina Remc: Peter Remc

296 Alojz Repinc: Anton Cvetek

297 Elizabeta Rudman roj. Jereb: Jože Jereb

235 Marija Rozman: Janez Rozman

247 Angela Rožnik - s. Genezija: O bolnišnici v Mariboru

297 Marija Rupert roj. Modic: Jože Modic -Trznski

298 Drago Saje: Alojz Saje

298 Franc Saksida: Miha Saksida

 

 

298 Peter Sečnik ml.: Peter Sečnik

298 Rudolf Sedej: Vinko Sedej

246 Prim. dr. Jurij Simoniti: Slovenj Gradec

298 Franc Skušek st.: Franc Cvet p. d. Krmejčk

299 Pavlina Skušek, Alojzija Per: Ivan Skušek

299 Angela Sladič: Jože Utenkar

299 Marija Smrekar: Jožef Lekan

302 Ivanka Smuk: Franc Golob

302 Ivanka Sovan: Franc Lapajne

302 Franc Stražišar: Anton Škulj - Škulov

302 Alojzij Strle: Alojz Petek

302 Alojzij Strle: Jože Starc

303 Marija Strmole: Jože Rugelj

303 Marija Svetič: Viktor Svetič

206 Marija Š.: umik s sanitetnim vlakom

303 Jože Šebenik: Franc Šebenik

303 Jerica Šilc: Alojz Gruden

303 Terezija Šilc: Anton Lunder - zaznamek

304 Jože Škedelj: Ivan (Janez) Bratkovič-Arminščev

304 Antonija Škerbec: Mirko Šega

244 S. Pavla Škerbec: bolnišnica v Novem mestu

240 Jože Škraba: poboj bolnikov v Iškem vintgarju

304 Ana Škrlj: Franc Brezec in Anton Stražišar

305 Rafael Šuštaršič: France Šuštaršič

305 Anica Šušteršič: Ivan Berus

232 Prim. doc. Zvonimir Šušteršič: Delo kirurga v ljubljanski in celjski bolnišnici

243 Matija Tavželj: Valentin Tavželj, poboj bolnikov v Iški in pri Koščevem breznu

305 Angelca Jerše por. Todori: Mirko Jerše

306 M. T.: Anton Zamida

307 M. T.-T.: Anton Tratar

307 M. T.-Z.: Anton Zamida p. d. Menk

223 Alojz Tomšič: Stanislav Tomšič

308 Ana Toni roj. Skarza: Anton Skarza

214 Dr. Smiljan Trobiš: o ranjencih v Škofovih zavodih

226 Ana Verbič - sestra Gelazina: Leonišče

215 Jože Vesel: o ranjencih v Škofovih zavodih

308 Nada Veselič: Martin Koželj

238 Franc Vidervol: Poboj bolnikov pri Konfinu

228 Jože Vidmar: Splošna bolnišnica

308 Franc Zabukovec: Rudolf Zabukovec

309 Albina Zajc: Franc Boštjančič

309 Ludvik Zalar: Jožef Zalar

309 Marija Založnik: Pavel Založnik

 

 

 

248 Zdenko Zavadlav: poboji bolnikov na Pohorju

311 Jožica (Pepca) Zavodnik: Franc Knavs

311 Angela Zavrl: Srečko - Feliks Jezeršek

311 Anton Zelnik: Albin Zevnik 311           Jože Zevnik: France Zevnik

312 Bronislava Zorko roj. Hočevar: Jože Zorko

194 Alojz Zrimšek: umik bolnikov iz Vojaške bolnišnice

314 Alojz Zupančič: Anton Kos -Avbarjev

227 S. Terezija Žerdin: Jozeiišče

251 Viljem Žerjal: bolnišnica v Gorici

314 D. Ž.: Franc Gril - Podlubanc in Jakob Mavec

315 Uroš Žitnik: Ciril Pajnič - Ciko

315 Ana Žmuc: Ivan Strajnar

316 Angela Žnidaršič: Anton Štrubelj

316 Marija Magdalena Žnidaršič: Ladislav Mirko Žagar

 

 

 

Splošna pričevanja o dogodkih v bolnišnicah in zaporih

 

Spisek splošnih izjav, kot si sledijo v besedilu:

 

Posebne skupine izjav - splošno:

 

I.

194 Alojz Zrimšek: umik bolnikov iz Vojaške bolnišnice

195 Ivan Merlak: izpoved ranjenca, Feliks Zajc

196 Janez Petrič: Vojna bolnišnica, odhod sanitetnega vlaka, Mihelič,

Franc Zevnik in Tone Štrubelj

 

196 M. F.: Vojna bolnišnica in Invalidski dom

 

198 Kristina Krek roj. Mrak: Z ranjenci na sanitetnem vlaku do Blejske

Dobrave in nazaj v Ljubljano - 1.

200 Jelka Dolinar roj. Mrak: Z ranjenci na sanitetnem vlaku do Blejske

Dobrave in nazaj v Ljubljano - 2.

203 Magda Dolničar por. Košuljandić: Umik težkih ranjencev iz Vojne bolnišnice

203 J. P. in A. P.: Invalid in medicinska sestra z ranjenci

206 Marija Š.: Vojna bolnišnica v Ljubljani in sanitetni vlak

208 Ivan Kralj: Umik ranjenca s sanitetnim vlakom, odhod na Bled in vrnitev v Škofove zavode

210 Nuša Kolman roj. Kompare: Na sanitetnem vlaku in v Škofovih zavodih

212 Rozalija Kastelic, roj. Bajec: S težkimi ranjenci do Radovljice

213 Milan Dular: Umik okrevajočih ranjencev z ljubljanskega gradu na sanitetni vlak

213 Jože B.: Bolničar v Vojni bolnišnici

214 Dr. Smiljan Trobiš: zdravnik v taborišču ujetnikov

215 Jože Vesel: ranjenci v Škofovih zavodih

215 Ivan Kaplan: Jožef Kaplan in taborišče v Škofovih zavodih - Hvala partizanu za brco

217 Zdravko - Valentin Kraševec: Med ranjenci na vlaku in v Škofovih zavodih

219 A. K.: Bolnik v Škofovih zavodih

219 Angela Hrovat: Franc Miklič - Videla sem ranjence v Škofovih zavodih

220 Jože Hegler: Alojz Hegler - Oče Alojz ustreljen v bolniški postelji

222 Janez Hafner: Iz bolnišnice Golnik v Škofove zavode

 

II.

223 Ivan Grm: Spomini bolnika iz Splošne bolnišnice v Ljubljani

223 Alojz Tomšič: Nasilna smrt brata Stanislava Tomšiča

 

 

224 Marija Drobnič, sestra Plautila: Redovna sestra na kirurškem oddelku

Splošne bolnišnice v Ljubljani

225 Terezija Hojkar: Nasilna prestavitev bolnikov iz Interne klinike

226 Ivica Goričar - Končan: Janez Praprotnik

226 Ana Verbič - sestra Gelazina: Prestavitev ranjencev iz Leonišča

226 Alojzija Mramor - s. Emilija: Šlajmerjev dom

227 Albina Lenarčič - sestra Marija: Iz zavetišča Sv. Jožefa v Ljubljani v Škofove zavode

227 Sestra Terezija Žerdin: Jozefišče

228 Jože Vidmar: Ranjenci so izginili čez noč

228 Kristina Hribar por. Oberstar: Janez Hribar in Splošna bolnišnica v Ljubljani – Ranjence

so odpeljali

229 Jožica Ojstršek: Prestavitev ranjencev iz kirurškega oddelka

229 Marija Banič - sestra Mervina: Vojaki so odpeljali bolnike s kamioni - 1

230 Veronika Mau - sestra Jožefina: Vojaki so odpeljali bolnike s kamioni - 2

231 Jože Podržaj: Pričevanje varnostnika v bolnišnici

231 prof. dr. Zvonimir Šušteršič: Delo kirurga v ljubljanski in celjski bolnišnici

232 Jože Kastelic: Nesreča na prulskem mostu in prestavitev ranjence.v iz vojnega

odseka s kamioni

233 Dušan Bravničar: Mačkov ukaz - 1, Mačkov ukaz - 2

234 Vilko Mavsar ml.: Mačkov ukaz - 3

  76 Franc Lovšin (uradna izjava - faksimile): Škofovi zavodi, prisilna delavnica

234 Angela Klun roj. Lovšin: Brata Filip in France Lovšin ranjena ob vdoru v

župnišče na Ježici

 

235 Marija Rozman: Janez Rozman med bolniki v zaporu Ozne - 1

236 Franc Levstek: Janez Rozman med bolniki v zaporu Ozne - 2

236 B. R.: O zazidanih kletnih prostorih Bolnišnice za psihiatrijo v Ljubljani

 

III.

237 Jože Merhar: Nesreča dveh dečkov iz Rakitnice

238 Franc Vidervol: Poboj ranjencev

238 Nada Klun: Pogorišče ostankov oblačil A. R.: Kamioni in avtobusi v Rakitnici

239 Ivan Bančič: Poboj ranjencev v breznu pri Konfinu

240 Alojz Kalinšek: Jože Tomažič - S tovornjakom v kočevske gozdove

 

IV.

240 Jože Škraba: Poboji v Iškem Vintgarju

241 Dr. L. P, dr. Lovro Šturm in ga. B.: O poboju Romov in domobranskih ranjencev

(pro memoria)

243 Matija Tavželj: Valentin Tavželj: Pobiti ranjenci

 

 

243 France Likovič: Poboji v Koščevem breznu - 1

243 Jakob Likovič: Poboji v Koščevem breznu - 2

244 Ludwig Gruden: Član Knoja o povojnih pobojih

 

V.

244 s. Pavla Škrbec: Bolnišnica usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu

245 p. Polikarp -Anton Brolih: Umik bolnikov iz novomeške bolnišnice Gradcu

247 s. Genezija - Angela Rožnik: Spomini težkih časov (splošno o razmerah v bolnišnici v

Mariboru maja in junija 1945)

248 Zdenko Zavadlav: Poboji bolnikov na Pohorju

249 Franc Kosi: Poboj hrvaških ranjencev

 

251 Franc Kralj: Povojni dogodki v Gorici - 1

251 Viljem Žerjal: Povojni dogodki v Gorici - 2

 

I.

Ranjenci, ki so bili evakuirani iz Vojaške bolnišnice v Mostah leta 1945

            Septembra 1944 sem bil ranjen v Litiji in nato odpeljan v Vojaško bolnišnico (takrat se je imenovala: SS - Lazarett - v Mostah. Tam sem se pozdravil, nakar bi se bil moral vrniti v 14. Panzerkompanijo, ki je bila moja enota. 14. Panzerkompanie je bila v Gasilski ulici v Šiški, v neki osnovni šoli.

Vendar sem še naprej ostal v Vojaški bolnišnici v Mostah in tam delal ter pomagal kot neke vrste strežnik oziroma pomožni bolničar.

Drugi ranjenci v Ljubljani so bili tudi v realki, kar sem izvedel šele leta 1945, ko so jih začeli voziti k nam. Vprašal sem jih: »Odkod ste?« Odgovorili so, da so z realke. Tam so bili medicinci, vodniki, imeli so čine itd. Zdravnik je bil dr. Grapar.

Dne 5. maja 1945 je bila večina ranjencev iz Vojaške bolnišnice v Mostah evakuirana na vlak, medtem ko so Nemce odpeljali že en teden prej in tudi vso opremo, kar je bilo nujnega. Nato so prišli domobranci. Ko so Nemci odšli,je bilo v bolnišnici okoli 200 ranjencev, verjetno še več. Prav težki ranjenci, taki, ki sploh niso bili za prevoz, niso šli na vlak, ampak smo jih odpeljali v Splošno bolnišnico na Zaloški. cesti v Ljubljani.

O tem, kaj se je potem zgodilo s temi težkimi ranjenci, mi je pripovedoval g. Ivan Grm, ki je doma iz Dobrepolja, ko smo bili skupaj v Valdoltri leta 1995.

On je bil leta 1945 kot civilist, in ne kot vojak, v Splošni bolnišnici v Ljubljani, zaradi nog. Bil je pri partizanih in ker so ga bolele noge, je dobil odpustnico partizanskega zdravnika iz partizanov. Ker tudi doma ni mogel hoditi, je odšel v Splošno bolnišnico. Pripovedoval mi je, da so v Splošni bolnišnici zdravniki imeli vse popisano, v kateri sobi in na kateri postelji leži kakšen domobranec. Tako, da so partizani samo prihrumeli v sobo in nič spraševali, ali si ti domobranec ali nisi ... Partizani so jih prijeli za noge in potegnili s postelje kot prašiča iz hleva, nato so jih vlekli kar po tleh, ne da bi jih nesli. Potem so jih vlekli dol po stopnicah.

 

 

Ko so prišli do dol, je tam stal kamion, kamor so jih nato metali. To je Grm videl. Kako je potem prišel v Kočevje, mi ni tako točno pripovedoval. Pripovedoval mi je, da je bil v Kočevju že na tovornjaku, ki je bil pripravljen, da odpelje v Rog. Potem je zavpil enemu oficirju, ki je prišel mimo: »Tovariši, jaz nisem domobranec,jaz sem bil pri partizanih in sem bil odpuščen zaradi nog, ker nisem mogel hoditi!« Nato mu je pokazal partizansko odpustnico in so ga izpustili.

Jaz sem ostal v Vojaški bolnišnici v Mostah in sem potem odšel s transportom ranjencev do Lesc. Iz Ljubljane smo se odpeljali v nedeljo, 6. maja 1945. V četrtek zjutraj smo prišli v Lesce in nikamor več. Tam so nam rekli, da kdor lahko gre, naj gre, kamor ve in zna. Večina ranjencev, ki so lahko hodili, so šli, medtem ko so drugi ostali na vlaku (okoli 150 do 160 ranjencev) in so jih vse zajeli (te so nato partizani pobili na Toškem Čelu). Mi smo odšli na Brezje in nato proti Tržiču. Umaknili smo se skozi tunel in na Koroško. Popisi bolezni in zdravstveni kartoni ranjencev so ostali v Vojaški bolnišnici v Mostah.

Do 31. maja 1945 sem bil na Koroškem in nato poslan z zadnjim transportom na Podrožco in Jesenice. Na postaji je bilo vse polno partizanov in so se usuli na nas že pred Jesenicami.

Na tem transportu nas je bilo 996.

Zagradec, 13. nov. 1998

Alojz Zrimšek

 

Izpoved ranjenca

            Novembra 1944 sem bil po nesreči ranjen v desno nogo. Peljali so me v Vojaško bolnišnico v Moste. V bolnišnici so bili nemški zdravniki, nemške sestre, norveške in tudi slovenske sestre. Domobranski kurat v Vojaški bolnišnici je bil Janez Jenko. Skrbel je za ranjence, ki so bili večinoma vsi pomešani med seboj. Ležal sem v prvi veliki stavbi, ki je stala pri takratnem vhodu v bolnišnico. Zraven je bilo zaklonišče. Ležal sem v prvem nadstropju. Soba je bila velika, saj je notri ležalo šest do sedem bolnikov. Drugih Slovencev v moji sobi ni bilo. Bili so v drugih sobah. Marijan Snoj, sin ministra Snoja, je kot ranjenec ležal v Vojaški bolnišnici in tam umrl. Iz bolnišnice sem bil odpuščen okrog 20. aprila 1945. Nato sem odšel domov v Logatec. Ker nisem mogel bežati, sem se moral javiti. S palico sem prišel do nekega partizana, ki me je vprašal: »Kaj je to?!« Povedal sem, da sem bil ranjen v nogo od nekega domobranca. Odgovoril je: »Škoda, da te ni v glavo!« Vedel je, da sem bogoslovec. Dobil sem številko »1« (Št. »1« je bila za domobrance in vaške stražarje, št. »2« za pripadnike organizacije TODT in št. »3« za tiste, ki niso bili nikjer; op. I. M.). Vsi smo bili skupaj na vrtu in nas še niso ločili. Na obisk je prišla mama, ki bi morala oblastem pripeljati in oddati voz ter konje, vendar je partizanu rekla, da ni nikogar, ki bi ga pripeljal. Partizan jo je vprašal, koga naj izpusti. Mama je rekla, da sina. Jaz sem nato pripeljal voz in odšel nazaj domov. Čez nekaj dni so tiste klicali, jih naložili na tovornjake in jih odpeljali v Ljubljano. Mene niso prišli iskat. Oče je moral nato še za 3 mesece k vojakom ter se septembra vrnil domov.

 

 

Od pokojnega Feliksa Zajca sem izvedel naslednje. Kot bogoslovec je bil bolničar v Vojni bolnišnici v Mostah. Pri vseh je bil zelo priljubljen. Bogoslovcem so dali na izbiro: ali gredo v organizacijo TODT ali k domobrancem, kjer bi bili za bolničarje. Zajc je ves čas ostal z ranjenci. Kot bolničar je odšel z ranjenci na sanitetni vlak. Tam so bile tudi nemške bolničarke. Nemke in druge tujke so odšle naprej v Avstrijo. Zajc je pobral njihov kovček s perilom. Ko so ga partizani dobili in preiskali, so rekli: »Ta je pa ženske mučil!« Strahotno so ga pretepali in o tem mi ni veliko govoril. Verjetno ga niso poslali v smrt zato, ker so pozneje hoteli uprizoriti proti njemu montiran sodni proces. Vendar tega konstrukta nihče ni hotel potrditi, zato tudi do procesa ni prišlo. Poleti, bilo je meseca avgusta, sem ga ponovno srečal šele po amnestiji. Glede ranjencev se ve samo to, da so jih verjetno vse pobili.

Ljubljana, 7. maja 1999

Ivan Merlak

 

 

Odhod sanitetnega vlaka

Pred koncem vojne sem pomagal nakladati sanitetni vlak pred Vojaško bolnišnico v Mostah. Iz Ljubljane smo odšli v ponedeljek. Na tem vlaku sta bila kurat Jenko in Milka Šebenik, višja medicinska sestra. Prej sem bil v okrevališču v domobranskih kasarnah. Vse invalide so nas dali k policiji na Bloke.

Od ranjencev na vlaku bi vedel za:

-    Miheliča iz Sodražice, ostal na vlaku, bil na nosilih, ranjen v obe nogi, nepokreten,

-        Franca Zevnika (brez noge), Bruhanja vas,

-        Toneta Štrublja iz Zdenske vasi (brez noge).

Vodnik Franc Korošec - Lekčov iz Kompolj (Dobrepolje) je bil vrnjen s Koroškega, vendar ni prišel do Teharij, ker so oficirje partizani mučili že prej. Ni bil ubit, ampak je bil »razbit«.

Tone Štrubelj in Franc Zevnik sta šla z vlaka, vendar sta zaostajala, počasi sta hodila za našo skupino. Zevnik je bil v Vetrinju, za Štrublja pa ne vem, ali je ostal v Radovljici ali je prišel v Vetrinj.

Železničarji so nas sabotirali. Tik pred Lescami so nam rekli, da kdor more, naj gre ... Tisti, ki niso mogli na pot: so rjoveli. Tega zvoka se živo spominjam.

Hočevje, 18. jun. 1999

Janez Petrič

 

 

Vojna bolnišnica in invalidski dom

Kot 15 let star fant - civilist sem se zdravil v Vojaški bolnici v Ljubljani. Ranjen sem bil 10. septembra 1944 ob domobransko-nemškem vpadu na Loški Potok. Zdravil sem se točno 6 mesecev. Ne vem, kakšne okoliščine so me pripeljale v Vojaško bolnico. V bolnico so me pripeljali čisto izkrvavljenega 11. septembra 1945, tako da sem po umivanju zlezel skupaj. Takrat sem dobil transfuzijo krvi od Škulja, ki je bil doma z Iga, drugače pa bolnik v bolnišnici. Škulja se dobro spominjam, ker je bil ranjen v glavo - čeljust in je imel zobe pritrjene z žičkami.

 

 

Ležala sva skupaj v operacijski dvorani, njegova kri je iz njegove roke tekla direktno v mojo žilo. Nato sem bil 3-4 dni v nezavesti. Prestal sem operacijo.

V bolnici je bil kurat Jenko. Imam ga v dobrem spominu, saj ni nosil opasača in mi je ob neki priliki priskrbel domobransko bluzo in hlače. To sem potem dal v Realki predelati. Po treh mesecih so mi amputirali roko v zapestju.

V Vojni bolnici je bila z menoj med. sestra Anica z Rakeka. Iz Hinj je bil nekdo, ki je bil strašno zgovoren. Ranjen je bil v gleženj noge. Neki mlad fant iz Mirne Peči. Nato Tine Krašovec p. d. »Kukec« iz Starega trga, ki je bil prestreljen skozi trebuh. Bilje mlajši brat od Mirota. V bolnici je bil neki Brezec iz Begunj pri Cerknici, ki je ležal v isti sobi. V mehur je imel napeljan kateter. Spominjam se tudi Bavdka, ki je bil v bolnišnici še pred septembrom 1944 in je hodil obiskovat svoje vojne tovariše, med njimi denimo J. P. Bil je še neki mlad fant iz Mirne Peči. Iz bolnice se ne spominjam hrvaških ranjencev. V sobi, kjer sem ležal, so bili sami ranjenci v okončine. Kakih 8-9 slovenskih domobrancev. V sosednji sobi so bili ranjenci s poškodbami zgornjega dela telesa (Bauchschuss) - tudi slovenski domobranci. Ženske bolničarke so bile Nemke. Glavni nemški medicinski sestri, verjetno tistega oddelka, je bilo ime Margaret. Spominjam se bolničarke Beti in dveh nemških bolničarjev, ki sta prišla z ruske fronte. Iz Ljubljane je bil bolničar Feliks (ali Filip), kije imel na licu znamenje. Ena slovenska bolničarka je bila Angelca iz Dolenjske. Ležal sem skupaj z J. P, ki se je kasneje poročil z bolničarko. On je ležal na postelji ob steni, jaz pa zraven njega. Bil je prvi obraz, ki sem ga videl, ko sem se zbudil iz globoke omedlevice. Drugi ranjenci so bili: iz Novega mesta; Lojze Samida, ki je imel amputirano nogo pod kolenom; iz Trebnjega ali Mirne peči je bil Lojze Saje. Ko smo šli na vlak, me je Lojze Samida prosil, da sem mu pomagal odnesti flaškon s sedmimi litri olja do sorodnikov, ki so živeli na drugem bregu Ljubljanice, za mostom sva zavila na levo stran.

Iz Martinjaka, Loška dolina, je bil domobranski ranjenec Mišič, ki je bil slok in močan po postavi. Neki Lojze iz Velikih Lašč, ki je bil ranjen v nogo, odličen basist in organist, je bil tudi v Vojni bolnici. Iz Strug oziroma okolice Strug je bil v bolnišnici neki fant (mogoče Lojze), ki je bil ranjen v gleženj. Imel je zelo prizadet gleženj. Spominjam se tudi Nikota iz Bele krajine. Neki mlad fant, Franček ali Tone, iz okolice Ljubljane oziroma iz dolenjskega konca, se je tudi zdravil v bolnišnici. Bil je za hlapčka pri samostanu na Rakovniku in je znal lepo peti. Anton Pečnik, čevljar po poklicu, je bil ranjen v nogo in se je zdravil v Vojni bolnišnici. On je bil tudi v Vetrinju. Iz bolnišnice se spominjam tudi nekega slovenskega ranjenca v nemški uniformi, ki seje pisal Kozina ali Kozinc. Bilje že starejši in poročen, žena in hčerka sta bili dvakrat na obisku. Mislim, da je bil iz Kranja in v sestavi gorenjskih domobrancev. V bolnišnici je bil tudi Jože Pavlin (lahko mu je bilo ime tudi Ivan ali Franc). Bil je iz dolenjskega konca (Stična, Št. Rupert). Ni bil težko ranjen in je že prej odšel iz bolnišnice, a je kasneje prihajal na obisk.

V bolnici so bile na dvorišču tudi neke provizorične barake.

11. marca 1945 sem šel s skupino domobrancev v realko v Vegovo ulico. Tam je bil rekonvalenscentni oddelek. Bil sem v l. nadstropju v negovalni sobi. Okoli 15 nas je bilo v tej sobi. V realki so bili sami amputiranci. Bolničar na realki in v Invalidskem domu je bil, sodeč po dialektu, nekdo iz Bele Krajine, mogoče mu je

 

 

bilo ime Rajko. Imel je tipičen belokranjski priimek, zdi se mi, da je šel z nami na vlak. Star je bil okoli 30 let. Do 10. aprila 1945 smo bili na realki. Ves čas je bilo govora, da se bomo selili v Invalidski dom. Po treh ali štirih tednih smo se neko nedeljsko popoldne selili z vozovi lojtrniki na Vič. Na Primorski ulici je bil Invalidski dom. Upravnik je bil neki star jugoslovanski oficir. Dan ali dva po otvoritvi e imel slavnostno mašo župnik Janez Jalen, meni dobro znan kot pisatelj. Iz Invalidskega doma se spominjam nekega invalida, ki se je pisal Škof. Bil je manjše postave, nosil je očala, bil je iz novomeškega konca.

Potem se je bližal konec vojne. Prišla je komanda, da gremo za deset dni ven iz Ljubljane. V soboto ali nedeljo so nas dali na lojtrnik. Pobral sem nek »telečnjak« - kožnato torbo. V nedeljo, 6. maja 1945 so nas zapeljali v Vojno bolnico v Moste, kjer je na tirih stal tovorni vlak. Potniških vagonov ni bilo. Bili so sami visoki vagoni brez streh in nekaj nizkih vagonov. Z vlakom, na katerem so bili sami domobranski ranjenci, smo nato odšli na Gorenjsko, kjer je mimo nas peljala enaka tovorna kompozicija. Zagledali smo vlak z nemškimi ranjenci in medicinskim osebjem, kjer sem spoznal dr. (Junga) Kurta. Ranjenci so ležali na tleh in verjetno so bili Nemci. Na našem vlaku se ne spominjam zdravstvenega osebja. Prvo noč smo bili malo pred Kranjem. Drugo jutro smo se znašli blizu Radovljice. Pred Radovljico nas je napadlo letalo. Zbežali smo v grmovje. Potem smo šli peš v koloni iz Radovljice proti Podvinu, čez Brezje in proti Tržiču. Noč sem tam prespal v neki delavnici. Na Ljubelju sem prespal v vasi Podljubelj. Čez sem odšel brez komplikacij. Tam so ležali kupi orožja. Potem sem odšel v Vetrinj.

28. ali 30. maja 1945 je prišlo v taborišče 15-20 kamionov, ki so nas odpeljali preko Dravograda. Angleži so nas predali partizanom. V vagonih so nas nato prepeljali do Slovenj Gradca. Tam smo zapustili vagone in verjetno prespali. Naslednji dan smo proti večeru odšli peš po soteski Huda luknja proti Velenju. Med potjo jih je dosti zbežalo. V Velenju smo spet šli v tovorne vagone in do Celja. Na železniški postaji smo morali dol in v koloni smo šli na Teharje. Morda sem bil v prvi koloni. S skupino civilistov sem bil na Teharjih do 14. ali 15. julija

1945.

Ljubljana, 4. jun. 1999

M. F.

 

 

Z ranjenci na sanitetnem vlaku do Blejske Dobrave in nazaj v Ljubljano - 1

Med vojno smo kot begunci stanovali v Počkovi hiši v Mostah (Šušteršičeva 15). V službi sem bila na pošti. 6. maja 1945 je bila v Ljubljani strašna psihoza. S sestro Jelko Mrak, kasneje por. Dolinar, sva spakirali kovčka in odšli proti železniški postaji. V Mostah sva videli vlak, ki je stal pri Vojaški bolnišnici. Bil je pripravljen za transport ranjencev. To so bili živinski vagoni, čisto nič predelani. Na tleh so ležali ranjenci na modrocih. Midve sva se vkrcali na vlak, da bi se peljali in ne bi nosili težkih kovčkov. Tam so nama dali bel trak z rdečim križem. Še isti dan se je vlak pomaknil na glavni kolodvor v Ljubljani. Tja naju je oče prišel pregovarjat, da bi se vrnili domov. Toda s sestro tega nisva hoteli. Nato sta se mama in ata vrnila z dvema kovčkoma in tudi vstopila na vlak. S sestro sva bili v drugem vagonu kot starša.

 

            V Kranju so odklopili šest ali sedem vagonov, kjer so bili moji starši. Tam so bili zdravi in ranjenci. Starši so odšli peš v Vetrinj. Naprej so odšli 3~ vagoni (v enem vagonu je bil sanitetni material in hrana) do Lesc. Na vlaku so bili naslednji zdravniki: dr. Grapar, dr. Meršol, dr. Končan, dr. Žakelj in dr. Janež. Vsi so bili kasneje vrnjeni. Pred Lescami smo prespali od 8. maja na 9. maj 1945, verjetno tudi od 7. maja na 8. maj 1945. Na travniku, kjer smo stali, so bile Julijske Alpe v lepi večerni zarji. Ko smo bili še vsi skupaj, so fantje zvečer na travniku pred vlakom prepevali pesmi »Nebo žari« in podobno. Naslednje jutro je vlak preletavalo letalo. Dr. Grapar je v Lescah poizvedoval, zakaj vlak ne gre naprej. Izvedel je, da je spredaj in zadaj že partizanska zaseda. Nato je povedal, naj se odločimo po svoji,vesti: kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne, naj gre ... Večina je zapustila vlak in odšla peš proti Radovljici in Tržiču. Na našem transportu je bil tudi g. Ivan Korošec, ki je pobegnil pri Lescah. Ranjenci so postali zelo nemirni, razočarani in so jokali. Na vlaku je ostalo 120 težkih ranjencev, ki se sami niso mogli premikati. Večina jih je bila v gipsu. Tam so ostali: župnik iz Žužemberka Janez Jenko, bogoslovec Feliks Zajc, bolničar in bogoslovec Marijan Pavločič. Ostali sta dve poklicni medicinski sestri in še štiri laična dekleta. Še neko dekle je moralo biti zraven, vendar se je vseskozi držalo svojega brata ali fanta, ki je bil med ranjenci. Župnik Jenko je nato povedal, da smo se prostovoljno odločili, da gremo v življenje ali smrt in ostanemo z ranjenci. Zato nam je dal vesoljno odvezo. Pred Lescami smo bili 9. maja 1945 zajeti s strani partizanov, ki so bili oboroženi z mitraljezi. Prišli so na vagone, nas zmerjali, kdor je imel prstan, uro ali verižico, so mu jo odvzeli. Mislim, da so bili to slovenski partizani. Odpeljali so nas na Jesenice na glavni kolodvor.

Na Jesenicah se je iznad Mežakle slišalo grmenje, približevala se je huda nevihta. Odšla sem do načelnika železniške postaje in ga prosila, naj nam da dva zaprta vagona, ker smo imeli v dveh odprtih vagonih težke ranjence, ki so bili izpostavljeni podnevi soncu in ponoči mrazu. Brez besedje ustregel prošnji. Moral je biti zelo plemenit človek. Odklopili so nam vagon s sanitetnim materialom in hrano. Ranjence smo prenesli v zaprta vagona, ki so jih potem priklopili. Nato se je vlila huda ploha. Potem so nas odpeljali na Blejsko Dobravo. Stali smo na slepem tiru. Tam nas je stražil neki starejši možakar, ki se ni kaj dosti brigal za nas. Odšla sem v bližnjo hišo pri kolodvoru in prosila za hrano. Nihče nas ni žalil in zmerjal. Ljudje so bili dobri, vendar prestrašeni. Obljubili so nam peko kruha, vendar je nismo dočakali, ker so nas prej odpeljali na Jesenice. Tam sem prosila stražarja za hrano. Dobili smo dva kotlička tople mineštre, za vsakega po eno zajemalko. Po dolgih dnevih je bil to prvi obrok hrane. Jelka je tam padla v nezavest in so jo odpeljali v bolnišnico. Naslednji dan je sama pobegnila od tam, ker je slišala, da je nekdo vprašal, kje je »tabela«. Nato so nas spet odpeljali proti Ljubljani.

V bližini Medvod je bil porušen železniški most, zato smo morali ranjence prenesti na kamione. Ti kamioni so nas odpeljali nazaj v Vojaško bolnišnico v Moste, kjer so nas namestili v barake. Tam sta bili dve baraki. Nahajali sta se za stavbo, ki je bila desno od stranskega vhoda v bolnišnico. V Mostah se je začela kalvarija. Vse ranjence smo morali sleči. Njih in obleke so dezinficirali. Z ranjenci

 

 

smo bili v dveh barakah. Bilo je 120 ranjencev in 9 članov osebja. Ranjenci so bili v eni in drugi baraki. Stražili so nas slovenski partizani. Razni komisarji in funkcionarji so nas hodili ogledovat in zmerjat.

19. maja 1945 (na binkoštno soboto) so nas (štiri dekleta, dve medicinski sestri, župnika Jenka, bogoslovca Pavlovčiča in ranjence) s kamionom odpeljali v Št. Vid. Bogoslovec Zajc je moral iti pod stražo peš iz Ljubljane v Št. Vid, kjer so ga nato hudo pretepali. Tam so nas dali v 1. nadstropje. Ranjenci so bili posebej. Z okna (gledalo je na železniško progo in dvorišče pred glavnim vhodom) sem videla, da je pripeljal kamion, poln ranjencev, verjetno z našega transporta, vendar jim mi nismo mogli pomagati. V Škofovih zavodih je bil tudi Mitja Ribičič. Študent medicine Mirko iz Kamnika nam je priskrbel črno oglje proti krvavi griži, ki smo jo dobili zaradi »hrane«-kiselkaste vode, v kateri so kuhali konjsko krmo.

Leta 1993 je bila v Zavodu Sv. Stanislava razstava fotografij beguncev, ki jih je posnel g. Marjan Kocmur na begu preko Kranja in Ljubelja v Vetrinj. Na razstavi sem srečala g. F. S., ki naj bi bil eden izmed ranjencev.

Po vojni sem dr. Graparja srečala na hodniku sodišča v Ljubljani. Začudil seje in rekel: »Ali ste še živi, kaj pa ranjenci?« Drugič sem na zaporniškem sprehodu na sodišču srečala dr. Jožeta Lavrenčiča. Tudi on seje začudil. »Kaj ste živi!?« me je vprašal, »mili Bog, kako nas je kaznoval, da smo vsi skupaj na sodišču, mi, ki smo zapustili ranjence in vi, ki ste ostali z njimi.«

Ljubljana, 1. mar. 1999

Kristina Krek roj. Mrak

 

 

Z ranjenci na sanitetnem vlaku do Blejske Dobrave in nazaj v Ljubljano - 2

Med vojno smo kot begunci stanovali v Mostah, Šušteršičeva 15, Počkova hiša. V službi sem bil na Pokrajinski upravi (oddelek: propaganda). V Ljubljani je bilo tiste prve majske dni zelo težko vzdušje. Z atom sva se odločila in se z njegovim kolesom odpeljala na pot v neznano. Prišla sva do Šentvida in se vrnila, češ če gremo, gremo vsi skupaj. Nato sva s sestro Kristo zbrali nekaj prtljage in odšli proti železniški postaji. Vedno mislim, da sva vstopili na vagon na železniški postaji, toda trak Rdečega križa sem dobila prej, to je pri Vojaški bolnišnici, kjer je stal vlak. To so bili železniški vagoni, eden vem, da nepokrit. Ranjenci so v vagonih ležali na modrocih. Če danes pomislim, koliko telesnega, še več pa duševnega trpljenja so prestajali. Bili so težki ranjenci brez moči.

Oče je prišel na postajo. Bilje v negotovosti, poznal je komunizem kot ujetnik v Rusiji ter iz maminega in mojega pripora na Primorskem (Šentviška gora), od koder sva pobegnili. Očetu je bilo težko, da bi bila družina razdeljena. Kmalu sta prišla s kolesom in skromno prtljago, v kateri je bila slika brezjanske Marije, na kolodvor in vstopila v vagon, kjer so bili civilisti. Spominjam se, da sva bili s sestro v vagonu, kjer so bili dr. Meršol z družino, dr. Končan, dr. Janež. Na vlaku sta bila še dr. Grapar in dr. Žakelj.

Vlak je, mislim, da je bilo 6. maja 1945, odpeljal proti Gorenjski. V Kranju je obstal. Tu so, kot se zdi, namerno odklopili vagone s civilisti, tudi tistega, v katerem so bili moji starši. Ko je oče to videl, je prišel v naš vagon. Vlak se je začel

 

 

premikati. Sedaj premikajo, ata, pojdi k mami. Ko se ustavi, se pogovorimo, mu še rečem. Vlak pa je z ranjenci in osebjem v teh vagonih brzel proti Lescam. Pred Lescami se je ustavil. Starši so se skupaj z ostalo trumo beguncev peš napotili skozi ljubeljski tunel do Vetrinjskega polja.

Pred Lescami smo prespali. Mislim, da je bila samo ena noč. Ta večer je bila čudovito krvava večerna zarja. Mladi fantje, ki so z ostalimi spremljali ranjence proti »Koroški«, so prepevali vedno lepe narodne pesmi. Najbolj mi je ostala v spominu »Nebo žari«, kot bi slutili opomin neba - gorja, ki prihaja. Naslednje jutro je vlak preletavalo letalo. Dr. Grapar je v Lescah izvedel, zakaj ne gremo naprej. Spredaj in zadaj je že bila partizanska zaseda. Povedal je, kakšna je situacija, in rekel, naj se vsak odloči po svoji vesti: kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne, naj gre. Kako huda in težka beseda in odločitev. Večina je zapustila vlak in šla peš proti Radovljici, Tržiču, Ljubelju.

Kaj seje dogajalo v srcih ranjencev, nemočnih, v tem trenutku??! ! Razočarani so jokali. Na vagonih je bilo 120 (nekje imam zapisano 130) težkih ranjencev, ki so bili odvisni od pomoči drugih. Večina njih je bila v mavcu. Z njimi pa so ostali župnik iz Žužemberka Janez Jenko, takrat še bogoslovec Feliks Zajec, bolničar in bogoslovec Marjan Pavločič, dve poklicni medicinski sestri Marija Popit in Anica K. Ostala smo še štiri laična dekleta: Helena Šuštaršič, Magda Dolničar, moja sestra Krista in jaz.

Ostali smo sami, brez zdravnikov. Ranjenci s peščico nemočnih pomagačev, kako naprej? Župnik Jenko nas je zdramil in povabil iz premišljevanja k molitvi. Rekel je: Prostovoljno smo se odločili, da gremo z ranjenci v življenje ali smrt. Molili smo glasno, da so lahko slišali vsi prisotni. Na koncu nam je dal vesoljno odvezo. Tam smo bili 9. maja 1945 zajeti ne od okupatorja, temveč od oboroženega Slovenca - partizana. Prišli so na vagone, nas zmerjali in kradli, kar so dosegli. Prišlo smo do Jesenic. Nebo je bilo temno, grmelo je, bližala seje huda nevihta. V dveh odprtih vagonih so ležali ranjenci. Moja sestra Krista je bila vedno zelo odločna. Odšla je do načelnika železniške postaje in ga prosila za dva pokrita vagona. V odprtih vagonih so bili ubogi ranjenci izpostavljeni soncu in mrazu. Hitro smo prenesli ranjence v zaprta vagona, ki so ju priklopili. Zdi pa se mi, da so tu odklopili vagone s hrano in sanitetnim materialom. Komaj so bili ranjenci pod streho, so se odprli vsi nebesni registri. Kako smo si vsi oddahnili ...

Brez zdravil in hrane smo ostali še bolj ubogi, posebno ranjenci, ko so nas prepeljali na Blejsko Dobravo. Tam so nas zapeljali na mrtvi tir. Vsi stražarji niso bili brezsrčni, tako tudi ta ne, na Blejski Dobravi. Tako je Krista odšla v bližnjo hišo pri kolodvoru in prosila za hrano. Tu nas ljudje niso žalili, bili so dobri, obljubili so kruh, toda nas so prej odpeljali na Jesenice. Na Blejski Dobravi smo dobili mineštro, ki jo je izprosila moja sestra od dobrih ljudi, ki so nam jo tudi skuhali. Dobili smo vsak zajemalko mineštre. Po dolgih dnevih prvi obrok hrane. Tu sem padla v nezavest. Odpeljali so me v jeseniško bolnišnico. Ko so izvedeli, da sem iz »belega« transporta, so me prišli ogledovat, zmerjat. Obiskali sta me Marija in Irena Šorli, kmalu po prihodu sem pobegnila in prišla izmučena do transporta.

Pot se je nadaljevala proti Ljubljani. Ustavili smo se blizu Medvod, pred porušenim

 

 

mostom. Ranjence smo morali prenesti na tovornjake in tako prišli v Vojaško bolnišnico v Moste, kjer je bil naš prvotni začetek na poti trpljenja. Tu so nas dali v dve baraki za glavnimi stavbami. Ranjence smo morali sleči. Obleko in njih same so dezinficirali. Tudi tu smo jih prenašali sami. V barakah smo zvečer veliko molili, saj se je tu začela naša kalvarija. 19. maja 1945 so nas 8 spremljevalcev, mislim da je bilo tudi nekaj lažjih ranjencev z nami, odpeljali v Šentvid v Škofove zavode. Feliks Zajec je moral iti peš, njega so zelo pretepali. Stali smo pred zgradbo, kjer so bile slovenske partizanke zelo aktivne pri kraji tega, kar je komu še ostalo. Tam so nas dali v prvo nadstropje. Kasneje so za nami pripeljali kamion ranjencev, katerim pa nismo mogli oziroma smeli pomagati. Tu se je končala naša pot z ranjenci in istočasno izginila sled, na katera morišča so jih odpeljali.

Nikdar v življenju mi ni bilo žal, da sem jim po skromnih močeh vsaj malo lahko olajšala trpljenje v tistih kratkih hudih dnevih.

Ljubljana, 18. jan. 2000

Jelka Dolinar roj. Mrak

 

 

Umik težkih ranjencev iz Vojne bolnišnice

V času, ko se je bližal konec vojne in so se pričele širiti govorice, da bodo zmagovalci obračunali z vsemi, ki niso sodelovali z njimi, sem v prvih dneh maja 1945, po nasvetu znancev, odšla v vojaško bolnico v Mostah, kjer so domobranci za evakuacijo ranjencev potrebovali pomoč. Dodelili so me kot spremljevalko 10 ali 12 težkim ranjencem, ki so bili od nog do glave v mavčnem ovoju. Prenesli so jih v vagon in me z njimi pustili samo. Ne spominjam se točnega datuma, zagotovo pa so to bili zadnji dnevi pred koncem vojne, ko je sanitetni vlak odpeljal iz Ljubljane.

Vlak je odpeljal proti Kranju, kjer so ga do jutranjih ur premikali, toda ne premaknili. Ob svitu je vlak končno odpeljal. Prvič smo se ustavili pred Radovljico. Kompozicija sanitetnega vlaka je obstala na nekem travniku, kjer nas je preletelo letalo in nas obstreljalo. Nekaj domobrancev in civilnih oseb iz spremstva je zbežalo in se skrilo pod bližnji most. K sreči iz letala niso nikogar ranili.

Naslednji dan je vlak odpeljal do Lesc. Nenadoma sem videla partizanko, kije popolnoma sama prišla do mojega vagona in me vprašala: »Kdo ste?« Na moje vprašanje, če nas bodo pobili, je odgovorila: »Kje pa!« in takoj odšla. Kaj se je dogajalo v drugih vagonih in okoli njih, ne vem, ker sem bila ves čas v vagonu pri ranjencih. Kljub temu pa so me le obvestili, da so partizani že povsod in »naj se reši, kdor se more«! Vlak so pričeli zapuščati domobranski vojaki, ki pa jih na tem vlaku ni bilo veliko, ter civilisti in lažji ranjenci. Nihče ni poskusil organizirati evakuacije domobranskih ranjencev, ki si niso mogli pomagati sami. Po odhodu približno 50 oseb so ranjenci v mojem vagonu postali panični in me med jokom spraševali: »Ali nas boste tudi vi zapustili?« Ostala sem z njimi, navzoči duhovnik pa je vsem dal vesoljno odvezo.

Čez nekaj časa je vlak odpeljal do postaje na Jesenicah. Prvi vagoni sanitetnega vlaka so bili zasedeni z nemškimi ranjenci. Partizani so pričeli s pregledom

 

 

 

njihovih vagonov. Ko so prišli do mojega vagona, so me vprašali: »Kdo ste?« Skomignila sem z rameni in molčala, saj so takoj videli, da smo domačini. Sledil je vzklik: »A, to so pa belčki!« Kmalu za tem je partizanski častnik ukazal: »Odklopiti!«

V popoldanskem času so naše vagone z Jesenic odpeljali na Blejsko Dobravo, kjer smo prenočili. Med sedmimi spremljevalci, ki nismo zapustili ranjencev, sta bili tudi medicinski sestri Marija Popit in Anica K. ter zdravnik dr. Grapar. Prišli so v vagon pregledat ranjence, ki so že zelo zaudarjali po gnilobi. Sestra Marija je organizirala pranje obvez in rjuh na železniški postaji. Ranjencem iz mojega vagona nismo mogli veliko pomagati in jih oprati, ker so bili vsi v mavcu, negibni, ležali pa so na golih tleh vagona.

Tretji dan je vlak odpeljal v Škofjo Loko, kjer so nam ljudje hoteli dati hrano in pijačo, vendar jih partizani iz spremstva niso pustili k vlaku.

Iz Škofje Loke so nas pripeljali v Ljubljano in sicer nazaj v Vojaško bolnico v Mostah, kjer so nas namestili v barake. Naslednje jutro so partizanski zdravniki prevezali ranjence. V tem prostoru sem bila edina civilna spremljevalka. Z ostalimi iz spremstva sem se srečala šele čez tri dni, ko so nas odpeljali v Škofove zavode v Št. Vidu, kjer so nas nastanili v sobo v 1. nadstropju. Soba je bila velika približno 5 x 5 m. Z menoj so bili tudi obe medicinski sestri Marija Popit in Anica K., Kristina in Jelka Mrak, Helena in drugi. Ranjenci niso bili z nami.

Drugega ali tretjega dne bivanja v Št. Vidu je nekdo rekel, da so pripeljali tudi ranjence. Povzpela sem se na okno. Na dvorišču je stal tovornjak in nekaj moških je ranjence kot polena metalo s tovornjaka na tla. Od takrat nisem več videla ranjencev in za njimi seje izgubila vsaka sled.

Po nekaj dneh so nas odpeljali na dvorišče Škofovih zavodov, ker smo bili določeni za transport neznano kam. Takrat sem zagledala brata Maksa, ki se je s kolesom pripeljal naravnost k meni in skupini žensk iz »moje« sobe. Nekaj minut smo se pogovarjali. Prihod mojega brataje čudežno spremenil tok dogodkov, kajti poslali so nas nazaj v poslopje. Kasneje sem izvedela, da so začasno priprli tudi mojega brata, toda to je že druga zgodba. Iz pripora sva prišla oba. Iz »taborišča« v Št.Vidu sem bila izpuščena istega dne kot A. K., to je 10. julija 1945.

Ljubljana, 6. jan. 2000

Magda Košuljandić roj. Dolničar

 

 

Invalid in medicinska sestra z ranjenci

J. P.: Leta 1944 sem bil ranjen in prepeljan v nemško vojaško bolnišnico v Postojni. Tam sem bil od 20. aprila 1944, ko sem bil ranjen, do konca maja 1944. Večinoma sem bil v nezavesti. Nato so me odpeljali v Vojaško bolnišnico v Ljubljani. Prvič sem prišel k polni zavesti 6. junija 1944, ko je bila v časopisu najavljena zavezniška invazija. Ves čas sem ležal v isti sobi, ki se je nahajala v objektu 2B, v prvem nadstropju. Če gledate s ceste, je to skrajni levi objekt. V sobi smo bili sami Slovenci. Nato so notri pripeljali tudi Ukrajince. Tam sem ostal še do konca novembra 1944.

Iz Vojaške bolnišnice v Ljubljani se spominjam ranjencev Cirila Pajniča,

 

 

Franca Hribarja in Jožeta iz okolice Begunj na Notranjskem, blizu Cerknice. Imel je odrezano stopalo na nogi. Njegovi starši so bili cerkovniki. Imel je dve sestri.

Maja 1945 sem bil po naključju v vajeniškem domu - internatu v Ljubljani. Z mojo ženo sva takrat že hodila kot fant in punca. Videl sem transport z ranjenci na železniški progi v Mostah in se s svojo punco, ki je delala kot medicinska sestra v Vojaški bolnišnici v Ljubljani, vkrcal nanj. Bila sta vsaj dva sanitetna vlaka Rdečega križa z ranjenci. Ležali smo na slami in nekateri so imeli tudi modroce. Zdi se mi, da je bila večina vagonov pokritih. V vagonu nas je bilo 20-25. V našem vagonu so bili tudi civilisti. Tam je bil tudi dr. Meršol z družino. Zdi se mi, da smo izpred bolnišnice odšli pozno popoldne.

A. P.: Spominjam se sanitetnega vlaka z ranjenci iz maja 1945. Imel je kar precej vagonov. To so bili živinski vagoni. Ne spominjam se, da bi bili tudi odprti vagoni. Na vagonu nas je bilo 20-25. Spominjam se tudi, da so najtežje ranjence iz Vojaške bolnišnice v Mostah že prej prepeljali v meni neznano smer. Nemške ranjence so odpeljali že prej, toda bili so tudi na našem transportu. Mi nismo odšli v nedeljo, 6. maja 1945. Bil je ali ponedeljek, 7. maja 1945, ali torek, 8. maja 1945. Vreme je bilo lepo in vroče. Ustavili smo se na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Tam me je videl moj boter. V našem vagonu so bili tudi dr. Meršol z družino, sestri Mrak, Helena (priimka ne vem) in ga. Magda Dolničar (civilistka).

J. P.: Nekje smo prespali in zjutraj je nekdo rekel, da so partizani že na Jesenicah. Zato je bilo izdano povelje: kdor more, naj gre in si reši življenje. Med ranjenci, ki so ušli, je bil Ivan Bauman z Rakeka (imel je prestreljeno roko, tako da je bil brez prstov).

Vlak je peljal proti tunelu in se ustavil. Nato je peljal malo nazaj, se spet ustavil, in nato spet malo naprej. Naenkrat so nas preletela letala (dvotrupci). Ljudje so se ali razbežali po livadi ali skrili pod vlak. To je bilo na gorenjski strani mostu čez Savo. Bili smo na levem bregu Save. Naprej je bil tunel proti Globokemu. Lokomotiva je takrat odpeljala v tunel zaradi varnosti in nato spet pripeljala ven. Zajeli so nas na Otočah.

Šli smo naprej do postaje Jesenice, kjer so nam partizani pobrali ure itd. Spredaj so bili nemški ranjenci, vendar ne vem, kaj seje zgodilo z njimi. Nato smo se pripeljali na Blejsko Dobravo. Tam smo bili kakšen teden dni. Stražil nas je en sam stražar. Tam tudi ni bilo šikaniranja in zmerjanja.

A. P: Iz postaje Blejska Dobrava sem potem večkrat odšla na Jesenice k dr. Čehu po zdravniški material (povoje, gaze, tablete, prašek sulfamid itd.). Na vlaku je ostal tudi župnik Feliks Zajec. Težjih ranjencev je bilo več vagonov (3-4 vagoni). Jaz sem prevzela odgovornost za zdravniško oskrbo ranjencev.

J. P.: S postaje Blejska Dobrava so nas nato odpeljali na Jesenice in do Medvod, kjer je bil porušen most. Zato so nas naložili na kamione in proti večeru odpeljali v Vojaško bolnišnico v Mostah. Tam so nas dali v barake. To so bile nizke lesene barake, velike vsaj 10 x 20 m. Stale so že prej. Barake so bile čisto polne.

A. P: V naši baraki so bili tudi ranjenci iz drugih vagonov in vlakov. Prej so bili že drugi ranjenci v baraki, ko smo mi prišli noter. Zdravstvena oskrba je bila odvisna od partizanskih zdravnikov. V barakah nismo bili prav dolgo.

J. P.: Ko smo bili v barakah, je nekega dne, mislim, da 19. maja, na binkoštno

 

 

soboto, prišel ukaz: Vsi, ki lahko hodijo, naj gredo peš v Šentvid. Vsi ostali smo šli na kamione. Na en kamion je šlo okoli 30 ljudi, saj smo morali stati. Bilo je več kamionov (okoli 80 ranjencev). Pripeljali so nas pred glavni vhod v Škofove zavode. Tam so nam vse pobrali, samo slike sem uspel ohraniti. Skupaj smo bili 2-3 dni, v neki zelo veliki sobi. Zraven sta bila kurat Jenko in Zajec. Zajcu so pri pregledu kovčka, ki ga je nosil in prinesel iz bolnišnice, našli sanitetni material. Zelo so ga zmerjali in ga strahotno pretepli. Potem so nas vse prestavili v veliko sobo, ki se je nahajala desno od glavnega vhoda in kapele. Iz nje smo lahko videli na notranje dvorišče in hodnik, iz katerega se je vstopalo v sobe, ki so gledale proti Ljubljani. Za praznik je kurat Jenko uspel dobiti dve štruci kruha, pečeni v roru. Razrezal ju je na tanke rezine in nas obhajal. Spovedal nas je in dal odvezo.

V Zavodu smo morali za partizane napisati življenjepise. Dokumente smo že prej uničili, saj je bil med nami tak dogovor. Hrano smo dobivali na 40 ur. Ta čas ni bilo nobene zdravstvene oskrbe. Takrat sem bil star 18 let.

Nekega dne so vse ranjence, razen štirih (tistih, ki smo ležali za manjšo pregradno steno v sobi in se nas zato ni videlo), med katerimi sem bil tudi jaz sam, odpeljali v sobo v drugem nadstropju. To je bila velika vogalna soba na levi strani pročelja zavoda Sv. Stanislava, ki je gledalo proti Ljubljani. Med štirimi, ki smo ostali v sobi, smo bili lažji ranjenci: Joža z Dolenjske (Jožef Kaplan; op. ured.), nekdo iz Cerkelj na Gorenjskem in Janko Hafner iz Tržiča. Nato so ranjence začeli klicati, vendar se imen ne spominjam. Skozi dvoriščno okno sem videl ranjence, kako so šli po hodniku dol iz poslopja. Klicali so tudi moje ime. Ker sem bil tako onemogel, da sem rabil za vstajanje 10 minut, sem le počasi šel ob steni do vrat. Tam sem stražarju rekel, da so me klicali. On je nato odprl vrata sobe, kjer smo bili mi štirje, me udaril ter rekel, da naj bom tiho. Nato sem gledal skozi okno, kako so ranjenci odhajali iz sobe. Z njimi sem se pogovarjal s pomočjo prstov. Vprašal sem jih, kam gredo. Nekdo od njih mi je črkoval, da gredo v Stično. To je bilo v drugi polovici meseca junija. Skoraj cel mesec je minil, odkar so nas pripeljali iz Most in dokler niso odpeljali ranjencev iz Šentvida.

V mojo sobo so nato prišli jeseniški obrtniki (purgerji). V Šentvidu sem bil nato konec avgusta obsojen (sodil mi je vojaški sodnik, ni bil pravnik, ki so mu pravili Maček, doma iz Cerknice). Ker me je sodnik Maček zmerjal, sem mu kot njegov znanec ugovarjal. Dobil sem 5 let zapora in 7 let izgube političnih in državljanskih pravic. Nato so nas odpeljali v spodnje prostore in nam dali dopisnice, da smo lahko pisali domov. Spustili so me v začetku avgusta. Od tistih, ki so si nas ogledovali v Šentvidu, mi je ostal v spominu B. L. z Rakeka (oznovec, ki je bil brez levega uhlja - prirojena hiba).

A. P : Mene so v Škofovih zavodih ločili od ranjencev in dali med ostale. Ker sem bila v sobi v drugem nadstropju, točno nad glavnim vhodom, sem videla, kako so nalagali ljudi na kamione.

17. mar. 1999

J.P.,A.P.

 

Dopolnitev izjave:

Iz Vojaške bolnice v Ljubljani se s konca maja 1945 spominjam še naslednjih ranjencev:

 

 

- Franc Brezec iz Begunj nad Cerknice na Notranjskem, - France Mišič, ranjen v noge,

-Tavželj iz Iške vasi, malo starejši, doma so imeli kmetijo,

-France (spominjam se, da ni poznal pire krompirja ...), ne vem ali je bil z Iga ali iz Suhe krajine, iz Dobrepolja,

- Modic, bil je malo bolj čokat . ..

- Ivan Merlak, odšel je že prej iz bolnice, v sobi je bil skupaj s Tavžljom ...

A. P.

 

 

Pro memoria (B. I. in L. Š.)

Dne 31. avgusta 1999 obiskali J. P, A. P. Pokazala sta slike iz bolnice;

- Na slikah sta prepoznala naslednje osebe:

1. Jože iz Dobca (predzadnji v drugi vrsti na skupinski sliki),
2. 2.Fani Podobnik, čistilka iz Bizovika,
3. (slika dveh medicinskih sester): levo Štefka Zalokar, desno Marija Popit
4. 4. A. P, levo od nje stoji Franc Mišič iz Martinjaka

- V bolnici je bil tudi Niko iz Bele krajine, katerega brat je bil v partizanih in gaje prišel pogledat v bolnico. Prav tako se spominja pomožne sestre Marge(ret) iz Holandije.

- Za Bežigradom so bili v poslopju 4. gimnazije nastanjeni lažji ranjenci. Bili so v treh nadstropjih. Med njimi je bilo več Slovencev kot Nemcev. A. P. je bila tam kakšna dva tedna.

 

 

Vojna bolnišnica v Ljubljani in sanitetni vlak

Spomladi leta 1944 sem končala šolo za medicinske sestre. Z menoj v letniku se spominjam Anice K. Šola se je nahajala v stavbi, ki so jo kasneje porušili, za Kozolcem v Ljubljani. Po zaključku šolanja me je dr. Grapar peljal na sedež uprave v Liceju, v stavbi Mladike. Tam so me razporedili na delo v Vojno bolnišnico. Ves čas sem delala v novi stavbi, v zadnjem delu bolniškega kompleksa. Bila sem v tretjem nadstropju, kjer so bili lažji ranjenci. V nadstropju so bile na vsaki strani tri plus tri sobe, po šestnajst postelj. V nadstropju je bilo 96 postelj. V nadstropju pod menoj pri težjih ranjencih je bila medicinska sestra Štefka Zalokar. Bolniki so bili raznih narodnosti, največ je bilo nemških vojakov, bili so tudi slovenski domobranci in srbski ranjenci. Oddelčni zdravnik je bil Nemec dr. Martin. Oddelčna sestra je bila Lina Metzger iz Berlina, kakih 15 let starejša od mene. Sestra Lina se je umaknila s prvim večjim nemškim transportom. Dokumentacija za vse bolnike je bila enotna. Domnevam, da so jo Nemci odnesli s seboj. Spominjam se, da je bilo pred koncem vojne več umikov, prihajali so tudi novi bolniki iz neposrednih spopadov na fronti. Umaknila sem se s sanitetnim transportom v nedeljo, 6. maja. To so bili živinski vagoni brez postelj, s pokrito streho. Ne spominjam se točno, ali so bili na tleh modroci ali samo slama. S transporta se spominjam samo svojega vagona. Bil je poln, v njem so bili lažji slovenski ranjenci. Težji ranjenci so bili v drugih vagonih. Ranjenci so v vagonih ležali

 

 

 

207

 

 

 

 

 

 

 

zelo na tesno, eden poleg drugega. Nekje na Gorenjskem je mimo nas peljal oklepni vlak, na katerem je bilo veliko vlasovcev. Vlak se je pomikal zelo počasi. Spominjam se, da je v Škofji Loki neki lažji bolnik zapustil vlak. To je bil en študent. Naš vlak je bil zaustavljen v Podnartu. Pokretni spremljevalci smo šli v Radovljico peš, bilo nas je pet deklet. To so bile: Roža, Nuša Kompare in še dve moji sestri. Ranjence so namestili v šolo v Lesce. Bilo jih je najmanj petdeset. Vsi so bili težki in nepremični ranjenci. V Radovljici so nas najprej namestili v konjske hleve. Na tleh je bila slama. Nato so nas premestili v oficirsko menzo. Od tam sem bila razporejena za gospodinjsko pomoč k družini Presterlj. Imeli so pekarno. Ko sem bila pri Presterlju, sem se z njegovimi tremi otroki, ki sem jih imela v varstvu, odpravila obiskat ranjence v Lesce. Od ranjencev se spomnim Ivana Kralja, bil je hudo ranjen v roko. Tedaj mi je odstopil svoje hlače, ki sem jih kasneje še dolgo časa nosila. Za njegovo ime vem, ker se mi je pred nekaj leti javil po telefonu. Sama sem ostala v Radovljici, medtem ko so ranjence odpeljali v Šentvid. Z njimi je bil bolničar Jože B.

Od ranjencev v Vojni bolnišnici se spominjam mojega bratranca Franca Šebenika, ki je bil rojen 1927. Ranjen je bil v nogo. V Vojni bolnišnici je bil 3-4 mesece. Ni se umaknil z vlakom, ampak s svojo enoto. Po vojni je pogrešan. Med ranjenci je bil tudi nekdo, ki so ga klicali »Ciko« (Ciril Pajnič; op. ur.). Star je bil okoli 20 let, verjetno je bil doma iz Ljubljane. Imel je amputacijo. Bil je čeden fant.

Marija Š.

 

 

Umik ranjenca s sanitetnim vlakom, odhod na Bled in vrnitev v Škofove zavode

24. aprila 1945 sem bil kot domobranski vojak ranjen (ranjena desna roka). Ležal sem v nemški Vojaški bolnišnici v Mostah. Zadelo me je 10 šrapnelov. Spominjam se poročnika Ivana Erznožnika iz Ljubljane, kije bil ranjen nekaj dni prej. Spominjam se tudi ranjenca Boleslava (priimka ne vem). V bolnišnici je bil tudi nemški zdravnik dr. Hauschild (vodja oddelka v Vojaški bolnišnici). Z nami je bila tudi medicinska sestra Marija, ki je šla potem tudi z nami na vlak. Ko so nas zajeli Hercegovci, so njo odpeljali stran, zato z njo nismo več imeli stika. V Vojaški bolnišnici sem bil približno 10 dni. V sobi nas je bilo štiri do pet ranjencev.

Že v soboto, 5. majaje začela disciplina popuščati. V nedeljo, 6. maja 1945 je na tir na Zaloški cesti (pred Vojaško bolnišnico) pripeljal vlak, na strehah vagonov označen z velikim rdečim križem. Imel je 7 do 10 vagonov. Nanj so prenesli ranjence. Slišal sem, da so najtežje ranjence odpeljali v Splošno bolnišnico. Za hrano smo na vlaku dobili češnjev kompot. Iz Ljubljane je vlak odpeljal pozno popoldan. Bilo je sončno in vroče vreme. Še tisti dan je vlak odpeljal do Kranja. Drugi dan je odpeljal do Podnarta, kjer se je utrgal vlak (lokomotiva). 2-3 dni so razčiščevali pot. V Podnartu nas je prehitel drugi vlak z ranjenci, ki ga je vodil dr. Grapar. Prehitel nas je tudi vlak z nemškim osebjem iz Vojaške bolnišnice. Na njem so bili Nemci. Imeli so boljšo lokomotivo znamke Borsig. 11. maja 1945 ob treh popoldne so nas zajeli hercegovski partizani, ki so obkolili vlak. To je bilo

 

 

pred tunelom pred Radovljico. Omenim naj, da seje v Otočah pojavil neki nemški major Rdečega križa, ki je bil zdravnik.

Vlak nas je nato potegnil na postajo v Radovljico. Z naše kompozicije ni nihče pred tem odšel peš proti Koroški, ker smo bili sami težki ranjenci (večina v gipsu). Bilo je okoli 9 vagonov. Na vlaku sta bila tudi dva Srba in en Nemec. Najmanj eno noč smo bili v vagonu čisto sami.

Potem so nas iztovorili v šolo v Lescah. Soba je bila polna ranjencev. Zaradi neznosnih bolečin rane na desni roki sem butal ob steno. Zato so me peljali iz Lesc na Bled v oddelek partizanske vojaške bolnišnice. To je bilo pozno zvečer 16. maja 1945 (bil je praznik). Spremljal me je nemški zdravnik, ki je bil takrat že preoblečen. Na Bledu so bili partizanski ranjenci. Šef sanitete na Gorenjskem oddelka Vojaške bolnišnice se je pisal Jenšterle. Šef bolnice je bil dr. Benedik. Imel je brata, ki je bil tudi zdravnik. Dr. Benedik je bil do mene zelo korekten. Neki dan sta skupaj z dr. Benedikom prišla v sobo tudi dr. Cholewa (moja sošolka iz osnovne šole v Brežicah) in Hadži. Z njegove strani meje prvič zadel sovražen pogled. Nato je prišel ukaz: takoj ven! Dan ali dva pred znano eksplozijo na železniški postaji v Ljubljani (to je bilo 8. junija) sem bil odpuščen (takrat so se vračale tudi delegatke AFŽ-ja s kongresa v Beogradu). Pod varstvom sem odšel peš do Lesc. Takrat v šoli v Lescah ni bilo več ranjencev. Verjetno so jih odpeljali okoli 26. maja 1945.

6. junija 1945 smo prišli do Radovljice, kjer smo prenočili. Do Medvod smo morali iti peš, ker je bil most podrt. Nato 7. junija 1945 do Št. Vida z vlakom. V Št. Vidu so me najprej dali v ambulanto, kjer so mi prevezali rano. Ležali smo na tleh, na parketu. Tam je bil kot ujetnik dr. Smiljan Trobiš. Kmalu po prihodu v Šentvid sem videl Miloša Poljanška, kije bil v Škofavih zavodih intendant. Poznala sva se kot otroka iz Brežic: Spominjam se tudi dr. Vauhnika, pravnika iz Maribora, kije kot ujetnik ležal v ambulanti. V ambulanti sem bil nekaj dni. Nato so me dali v eno od sob. Notri je bilo približno 60 ljudi. V zavodu Sv. Stanislava sem našel tudi moj nahrbtnik, ki je ostal na vlaku in ga nisem imel s seboj v Lescah in na Bledu. Tudi nahrbtniki drugih ranjencev z mojega vlaka so bili zraven, vendar drugih ranjencev z mojega transporta ni bilo tam. Prehrambna stiska je bila zelo huda (dajali so nam, denimo, kuhano pesno listje za prašiče). V veliki sobi je bil moj bratranec, ki mu je bilo tako kot meni ime Ivan Kralj (Gameljne pod Šmarno goro). Pomagal mi je trebiti uši okoli rane. Njega so potem ubili. Stare (brat Bogdana Stareta, kasneje obsojenega na Nagodetovem procesu) iz Ljubljane je bil tudi v tej sobi. Omenjena soba in ambulanta sta bili v pritličju. Malo pred 23. julijem smo imeli zaslišanje. V omenjeni sobi sem bil do 23. julija 1945, ko so nas naložili na kamione za prevoz. Tam je bil partizanski major Vujošević, ki sem ga kasneje večkrat videl. Spominjam se tudi partizana z imenom Jurček.

Odpeljali so nas v sodne zapore na Miklošičevi cesti. Spominjam se, da je pri Bavarskem dvoru gorela zastava. 24. julija 1945 sem bil zaprt v zaporu na Miklošičevi cesti, soba št. 163, drugo nadstropje. V isti sobi so bili zaprti tudi razni industrijci (brata Markgraf iz Škofje Loke, Westen iz Celja, Lazarini, knez Windischgratz (bil je ugrabljen v Trstu) in Miro Gaspari. 24. julija 1945 je prišel na obhod Mitja Ribičič. Ko sem se naslednji dan javil v ambulanto v 3. nadstropju,

 

 

so me pretepali. Medtem ko sem čakal na hodniku, je prišla neka partizanka in me pretepala s ključi. Zato nisem več hodil v ambulanto. Vse do jeseni mi je iz rane tekel gnoj.

Po 9. maju 1945 je komando v Vojaški bolnišnici in sploh v saniteti prevzela dr. Božena Ravniharjeva. Najbrž ona ve, kam so šli ranjenci ...

Novo mesto, 12. mar. 1999

Ivan Kralj, dipl. ing. strojništva

 

 

Na sanitetnem vlaku in v Škofovih zavodih

Dne 6. maja 1945, dopoldne, je odpeljal II. vlak z ranjenci in bolničarkami z ljubljanske železniške postaje proti Avstriji. Vagonov ni bilo veliko. Vkrcali smo se pri Vojaški bolnišnici. Med ranjenci je bila večina domobrancev, nekaj Nemcev, en ustaš, dva četnika (srbska) v civilu. Bolničark nas je bilo 10 (večinaje bila pri dr. Graparju, pri katerem smo delale tečaj na Vegovi ulici; op. N. K.-K.).

Hrano in sanitetni material smo imeli, vagona za sanitetno osebje pa ne. Kakšnega posebnega vodstva ni bilo, tudi zdravnika nismo imeli. Marija Š. je bila medicinska sestra (ostale smo bile samo tečajnice) in ta nas je nekako vodila.

Med domobranci sta bila dva semeniščnika: Cveto Potočnik ali podobno (to je bil Cveto Podlogar iz Mokrca, župnija Golo pri Igu. Prim. Palme mučeništva, str. 320; op. ured.), za drugega se imena ne spomnim. (Morda je bil to bogoslovec iz Oslice, župnija Krka na Dolenjskem, prim. Palme mučeništva, str. 355; op. ured.). Spominjam se še imen dveh domobrancev: poročnika Ivana Kralja (ranjen v roko, ter Iva Erznožnika (22 let, ranjen v roko ali nogo; op. N. K.-K.) iz Žirov. Na našem vlaku je bilo veliko srbskih ranjencev. Spominjam se samo enega ustaša, ki je bil z nami.

Iz Ljubljane smo se zaradi sabotaže železničarjev vozili pet dni. Ko smo stali dan ali dva na Otočah, so lažji ranjenci, oba četnika, bolničarka ter neka Ana, ki se nam je pridružila v Ljubljani, pa je me bolničarke nismo poznale, odšli proti Brezjam, se prebili preko brezjanskih gozdov in srečno prišli preko meje v Avstrijo, kot mi je čez nekaj let sporočila bolničarka - Petja Bergantova iz Argentine.

Dne 11. maja 1945 smo se pripeljali do Globokega, železniške postaje pred Radovljico. Tam so nas zajeli hercegovski partizani (med njimi je bila tudi partizanka Soka, kije bila prava zverina). Najprej so nam pokradli ure, prstane, verižice in nas bolničarke nagnali na jaso in razvrstili pred strojnice, razen moje sestre Ele, ker je ravno takrat obvezovala ranjence, vendar niso začeli streljati. Postreliti so nas hoteli 11. maja 1945 ob 15". Pred približno petimi leti sem izvedela, da nas je rešila radovljiška aktivistka Francka Zrnec.

Spominjam se Nemca, kije bil privezan na vlak. Pokopali so ga kot psa na jasi pri Globokem, na levi strani neke barake. Spominjam se tudi drobnega in temnejšega nemškega zdravnika, ki se mu je omračil um, tako da je z rokami grabil po zemlji, ko so ga peljali proti Radovljici.

Iz Globokega smo morale iti peš v Radovljico, tam so nas prevzeli domači terenci ter poslali v barake, kjer so sedaj bloki. Seveda brez zmerjanja in zasramovanja ni šlo. Kasneje so nas poslali v sodnijske zapore, morda smo bile tam

 

 

teden dni, nato so nas poslali na delo in sicer: Šebenikovo Ančko in mene v Graščino za služkinji - sva prali, pometali, pobijali partizanske uši, predvsem pa pomagali v kuhinji, kjerje gospodarila kuharica Marija Valant iz Vrbenj. Toje bila zelo dobra žena, veliko nama je pomagala. Pomagal nam je tudi nek terenec Resman. Moram priznati, da so bile partizanke kar dostojne do naju, pa tudi partizani. Lačni seveda nisva bili, ker so imeli dovolj ukradene hrane. Rozi Š., staro 15 let, so izpustili domov, njeno sestro Marijo pa poslali Zakotarjevim, kjer je negovala malo, nekaj mesecev staro punčko. Remškarjevo Slavko, Govekarjevo Marico, Albinco in Bajčevo Rožo so poslali na delo v Grajski dvor. Tam se je nekaj zapletlo, kaj, ne vem, pa so jih poslali v Ljubljano na sodišče.

Kolikor vem, nobena bolničarka iz naše skupine ni bila zaprta v Begunjah. Tam so bile zaprte iz prvega transporta, ko sem bila l. 1946 v Begunjah, sem dve videla, ko sta šli pod stražo z vozičkom na pošto.

Poudarim naj, da nam je vsem bolničarkam, ki smo se nahajale v Radovljici, veliko pomagala Avguštinova gospa, bila nam je mama in tolažnica.

Z okna Graščine (danes je tam tudi Čebelarski muzej) v Radovljici sem opazovala zvezane hrvaške ujetnike z družinami (žene, otroci, dojenčki), ko so jih vodili mimo Graščine. Stala sem pri oknu, jih štela in jokala. Bilo jih je 600 (šeststo). Pobili so jih spodaj pri reki Savi. To se je zgodilo konec meseca junija.

Ko smo bile v Radovljici, so prišla tudi dekleta, ki so bila na drugem vlaku. Pisala so se Jelen, doma iz Velikih Lašč.

Naj se vrnem k ranjencem. Ker je moja sestra Ela, kot sem že omenila, ostala na vlaku pri ranjencih, mi je povedala naslednje:

S postaje Globoko so jih odpeljali v Radovljico (morda Lesce, sem pozabila), jih preložili na vozove (mobilizirali so kmete) in jih odpeljali na Bled ter naselili v hotel, v katerem so bili nastanjeni že partizanski ranjenci. Nastal je hrup, zmerjanje, pljuvanje, tako da so jih morali preseliti v drug hotel. Imeli so tudi zdravniško oskrbo (naš zdravnik, ki se je kasneje nahajal v Škofovih zavodih), pomagala pa sta tudi dva avstrijska bolničarja. Hrana je bila pičla in slaba, tako da so bili bolj lačni kot siti. Med domobranskimi ranjenci so bili na Bledu tudi srbski nedićevci. Koliko časa so bili na Bledu, se ne spominjam.

Po določenem času so ranjence zopet naložili na vozove, peljali v Lesce na vlak, od tam pa proti Ljubljani.

            V zavodu je bilo strašno. Rekla mi je, da je mislila, da seji bo od groze omračil um. Stradanje, pretepanje, mučenje, streljanje. Srbski ranjenci so bili tudi v Škofovih zavodih.

Ranjence so pričeli ponoči nalagati na tovorne avtomobile in jih voziti proti Podutiku v Brezarjevo brezno. Sami partizani (mladi so bili najhujši) so se hvalili, da so ranjence metali v brezno tako, da je »gips kar po zraku frčal«.

Tako seje končala tragedija naših in tudi Nedićevih ranjencev.

Radovljica, feb. 1998

Nuša Kolman - Kompare

 

 

S težkimi ranjenci do Radovljice

Med vojno sem naredila več bolničarskih tečajev. V nedeljo, 6. maja 1945 sem kot bolničarka odšla s transportom ranjencev iz Vojaške bolnišnice v Mostah. Vzela sem nahrbtnik in odšla na vlak, na živinski vagon. Ko sem prišla k transportu, so bili ranjenci že naloženi na vagone. Notri so bili sami težki ranjenci. Na našem transportu, kjer je bilo kakih pet (5) vagonov, ni bilo improviziranih postelj, samo slama je bila po tleh. V štirih vagonih so bili Slovenci. Jaz sem skrbela za ranjence, ki so bili v enem izmed vagonov. Točno se spominjam, da smo iz Ljubljane odšli v nedeljo popoldne, saj je bilo še svetlo in je še sijalo sonce. Vlak je takoj odpeljal proti Gorenjski in ne spominjam se, da bi se vlak ustavil na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Vlak je šel naprej zelo počasi, ker so železničarji sabotirali pot.

Enkrat smo prenočili na nekem slepem tiru. Zdi se mi, da so nas partizani zajeli pri Jesenicah. Spominjam se, da je bil tam nek nasip. Pobrali so nam verižice, ure itd. Potem so nas potisnili nazaj v Radovljico. Tam smo, pod stražo, zapustile vagone. Ranjenci so ostali sami, brez vode. Vsi so imeli gnojne rane. Med ranjenci, ki so ostali, je bil tudi Ivan Kralj. On je preživel. Spominjam se tudi nekega ranjenca, ki so mu amputirali nogo. Zelo je trpel. Od spremstva smo bile tam torej samo mlade bolničarke in nemški zdravnik. Videla sem, da so ga partizani privezali za noge na stopničke na vagonu, tako da je z glavo udarjal ob tla, ko so nato premikali vagone. Oblečene smo bile v grobe platnene halje.

Prvo noč so nas dali spat v neko štalo. Bile smo brez vode. V štali je bilo polno svežega gnoja in podgan. Šele drugi dan smo dobile vodo. Odpeljali so nas na sodišče v Radovljici. Zaprli so nas v dve celici. Tam je bila tudi umivalnica, da smo se lahko umile. Mogoče smo bile tam dva dneva. Pomagal nam je nek terenec oziroma pripadnik mestne straže iz Radovljice. Bil je srednjih let. Nato so nas odpeljali v neko vilo sredi polja, kjer se je ustavila partizanska četa hercegovcev. Tam je bila neka (nad)poročnica Soka. Bila je zelo ostra. Morale smo čistiti za njimi (povsod je bilo polno iztrebkov), kuhale smo itd. Približno tri večere smo še spale na sodišču. Prosile smo partizanskega hercegovskega zdravnika (star okoli 25 let), da bi ranjencem, ki so bili sami, nesli vodo in povoje. Bal se je Soke, vendar je vseeno obljubil, da bo poiskal povoje. Te mu je uspelo dobiti in odšle smo dol do ranjencev in jim pomagale. Takrat so bili živi še vsi ranjenci. Drugi dan nas je omenjeni terenec odpeljal na sodišče in povedal, da je hercegovska četa odšla in da nas bo spravil v štabno kuhinjo hotela (Grajski dvor) v Radovljici. Mene so dali za sobarico. Tam smo bile 2-3 tedne. Bile smo zastražene in so nas ločili. Zgoraj v hotelu sem imela majhno sobico, v kateri je bila tudi hotelska posteljnina. Ostale so dobile posteljo v mestu (na kmetiji, iz katere so izselili družino, in je imela razgled na reko Savo). Hišnik v hotelu seje pisal Vidic. Njega, terenca in hercegovskega zdravnika se spominjam kot ljudi, ki so nam pomagali, zato jih imam v lepem spominu.

Ranjence so neko noč odpeljali v Lesce. Tam so ležali v šoli, brez sleherne oskrbe. Iz hotela sem jih odšla tja dvakrat obiskat. Med ranjenci je začel razsajati trebušni tifus. Tistemu, kije imel pri kolku amputirano nogo, je bilo ime Boleslav Pirnovar (doma z Dolenjskega). Jesti so jim dali neko kašo, vendar brez pribora.

 

 

 

Odšla sem v hotel po pribor. Drugi dan mi je hišnik prinesel kito česna, ki menda pomaga pri trebušnem tifusu, da sem ga nesla ranjencem. Nesla sem jim tudi mleko v prahu. Tam je bilo okoli 30 ranjencev, ki so bili Slovenci. Bili so tudi nedićevci, okoli 6 ranjencev. Njihove rane so se potem tako razbolele, da ni bilo več mogoče pomagati. Rana seje ing. Kralju tako zastrupila, da je hudo vpil. Zato so ga odpeljali v ambulanto na Bledu. Med ranjenci in bolniki je bil tudi Jože Ilovar (star okrog 35 let). Bil je domobranski oficir in ni imel vidne rane. Vse ranjence, razen Kralja, so odpeljali neznano kam.

Ko sem tiste dni zvečer gledala skozi okno hotela v Radovljici, sem videla cele kolone domobrancev, ki so zastraženi hodili mimo čisto tiho. Čez približno pol ure smo zaslišali streljanje. Vidic mi je rekel, da jih streljajo že več dni. Zvoki streljanja so prihajali od spodaj, iz smeri reke Save.

Samo tri od deklet so potem poslali v Ljubljano na sodišče. Nismo bile obsojene. Izpustili so nas pri zadnji amnestiji. To, kar sem takrat v Radovljici preživljala, me je tako pretreslo, da potem nikoli več nisem šla v Radovljico.

Ljubljana, 4. mar. 1999

Rozalija Bajec

 

 

Umik okrevajočih ranjencev z ljubljanskega grada na sanitetni vlak

Z ljubljanskega gradu, kjer smo domobranski ranjenci okrevali, smo bili poslani na, mislim, zadnji vlak, kjer so bili že ostali ranjenci iz bolnišnic. Pri Lescah je bil vlak ustavljen; takrat seje nekaj lažje ranjenih ranjencev porazgubilo v okolico. Morda se jih je kaj rešilo čez mejo.

Nato je bil vlak puščen naprej do Jesenic, tam so pa takoj odklopili vse domobranske vagone, ki so bili za nemškimi. Jaz sem bil edini ranjenec na vagonu s civilisti in strežnicami. Ukazali so civilistom dol, pa sem šel tudi jaz z njimi na peron. Partizani so me videli, a me ni nihče poslal na drug vagon. Ko sem nekaj časa čakal, sem nekega stražarja vprašal, kaj bo z menoj. Možje bil dobrega srca, ker me je poslal na nemški vagon in mi celo pomagal gor. Malo kasneje se je pridružil še en lažji ranjenec, pa se ne spomnim imena.

Na tem vagonu je bilo poleg Nemcev tudi nekaj Hrvatov. Ti so pa že vedeli, kaj se dogaja, ker so naju napotili v skrit kot in nama svetovali molčati. Ko je nek partizanski major prišel poizvedovat, če je tam kakšen Slovenec, sem se že mislil oglasiti, pa so to drugi preprečili in rekli, da tam ni nikogar.

Kmalu nato je vlak odpeljal naprej proti Italiji in tako sem bil rešen. V Italiji sem preživel nekaj let v ujetniškem taborišču, od tam sem prišel v Avstrijo, iz Avstrije pa v Ameriko.

Cleveland, 17. mar. 2000

Milan Dular

 

Bolničar v Vojni bolnišnici

Bil sem bolničar v Vojni bolnišnici v Ljubljani. Tam je bil bolničar tudi Andrej Klun iz Zabukovice pri Ribnici. Klun se ni umaknil z vlakom, po vojni je pogrešan.

 

 

6. maja 1945 sem šel na sanitetni vlak, na katerem je bil tudi Ivan Kralj, ki je odpeljal proti Gorenjski. Potem, ko so vlak zajeli, sem ostal skupaj z ranjenci v šoli v Lescah. Po nekem času smo odšli v Škofove zavode v Šentvid, večinoma peš.

Imen ranjencev s sanitetnega vlaka se ne spominjam, se mi je pa pred leti iz Kanadejavil Potočnik, kije bil tedaj eden od bolnikov iz Vojne bolnišnice. Ko sem prišel v Šentvid, teh ranjencev z vlaka nisem več videl. Dodelili so me v posebno sobo za pegavec. V njej so bili le bolniki s pegastim legarjem. To so bili nemški vojaki. Negoval sem jih in sem bil z njimi do konca, dokler jih niso čisto slabotne odpeljali s kamioni. To mi je rešilo življenje, kajti v sobo s pegavcem se nihče ni upal stopiti. Takrat sem se skril za neko posteljo.

Jože. B.

 

 

Zdravnik v taborišču ujetnikov

Od aprila 1944 do maja 1945 sem bil približno eno leto pri domobrancih. Aprila oziroma maja 1945 sem bil že medicinec. Opravljen sem imel prvi rigoroz. Aprila oz. maja sem bil v Ljubljani, na Privozu. Zbolel sem za tuberkulozo. V tistem času sem bil že v civilu. Zdravil sem se v Polju, tam, kjer je bil oddelek Vojne bolnišnice iz Most (zdaj za duševne bolezni). V njem so bili interni bolniki. Bil sem tudi v Splošni bolnišnici v Ljubljani, ko so me odpustili iz SS bolnišnice v Polju. Potem sem odšel na pljučni oddelek Splošne bolnišnice v Ljubljani. Šef zdravniškega osebja je bil prim. Debevc. Pljučni oddelek seje nahajal za internim. To je bil čisto poseben oddelek. Tudi na tem oddelku so bili domobranci. To je bilo aprila in maja 1945. Devetega maja 1945 so partizani vkorakali v bolnišnico. Prvič sem se moral javiti v Narodnem domu okoli 11. maja 1945 in nato še drugič. Kakih deset so nas zbrali na nekem zbirališču in nas nato popoldne, dne 11. maja 1945, odpeljali v Škofove zavode.

V Zavodu so nas nato razporedili. Tisti, ki smo imeli zdravniško izobrazbo, smo bili razporejeni v neko sobo (verjetno v l. nadstropju), ki je bila kar v redu, saj je imela postelje itd. Tam sem se vrgel v delo z bolniki, zaradi česar sem imel precej prosto gibanje po pritličju in prvem nadstropju. Kaj je bilo v kleti, ne vem. Največ sem bil v stiku s tistimi, ki so bili v kapelici. Večinoma so bili to mladoletniki. Med njimi je bil Vrečko, njegovega imena se ne spominjam, ki je umrl v kapeli. Tisti, ki so jih pripeljali s Koroške, so bili v sobi poleg naše. Tam so bili le kratek čas. Med njimi je bilo tudi nekaj Nemcev. Te so pripeljali iz Vetrinja. V tisti sobi je bil kot ujetnik tudi Marjan Bračko. Nekega dne je prišel kapetan s pegastim obrazom in ukazal, kateri morajo z njim. Tedaj so odpeljali tudi Marjana Bračka. V tistem času so pripeljali tudi plavo gardiste. Med njimi je bil tudi moj sošolec, ki se je pisal Demšar. Njegov oče je imel tovarno zamaškov. Bili so kar zunaj na dvorišču. Nismo vedeli, kam so jih odpeljali.

Z ranjenci sem imel malo stika. Pripeljali so jih nekaj tednov po tem, ko so nas pripeljali v Zavod. Ko so jih s kamioni pripeljali do vhoda, sem pomagal nositi težke ranjence. Zelo hudo jih je bilo videti, ker so bili v izredno slabem stanju. Bilo je več deset ranjencev. Položili smo jih na tla sobe v pritličju. Jaz potem

 

 

 

nisem imel več dostopa do njih. Očitno so dobivali samo hrano, saj je bila zasilna ambulanta pri nas in je smela skrbeti samo za mladoletnike v kapeli in za tiste ujetnike, ki so bili v sosednjih sobah. Vsi ranjenci niso prišli naenkrat, ker so v Zavod prihajali postopoma. Bili so težki in lažji ranjenci.

Jaz sem skrbel samo za določene sobe. Iz ene se spominjam dveh plavo gardistov, ki sta mi, ko sem prišel do njiju, v pogovoru rekla: »Ubij me, brate!« V Zavodu sem bil do 20. avgusta 1945. Zasliševat nas je prišel Vasja Kogej. Vprašal je: »Zakaj nisi šel v partizane?« ipd. Dajal nam je znake »O« in »X«, nakar so eni ostali v sobi, druge pa so nas odpeljali v sobo (risalnico), kjer je bilo polno domobrancev v uniformah in bogoslovci s svojim predstojnikom. Ves čas so molili za tiste, ki so v smrtni nevarnosti. Bili so duševno potrti, ker so vedeli, kaj jih čaka. Notri jih je bilo zelo veliko število, od 200 do 300. To je bilo že po tistem, ko so pripeljali ranjence. Trije smo bili skupaj (poleg mene še dr. Hibšer in kolega iz Velikih Lašč) v tej sobi, kjer smo tisti dan prespali na tleh. Potem je prišel kapetan Oblak (prej je bil uradnik pri Bonaču), kije nas iz ambulante zaslišal zelo natančno in korektno. To je bilo kakšen mesec po prihodu v Škofove zavode. Po zaslišanju so nas razdelili. Hibšer in še nekaj drugih smo odšli nazaj v svojo prvotno sobo, medtem ko so drugi odšli v smrt.

Iz ambulante se spominjam ranjenca Ivana Kralja, ki je bil zelo pogumen. V ambulanti je bil tudi dr. Žakelj. Po amnestiji 20. avgusta 1945 so ostali odšli iz Zavoda, medtem ko smo člani zdravstvenega osebja odšli (iz vojaškega dela) v oznovski del Zavoda. Mene so sprejeli v oznovsko ambulano, kjer sem bil kakšnih deset dni.

Novo mesto, 23. mar. 1999

Smiljan Trobiš, dr. med.

 

 

Ranjenci v Škofovih zavodih

9. maja 1945 so nas zajeli v Borovljah. Dali so nas v Šentvid - Škofove zavode. Tja smo prispeli takrat, ko je bila v Ljubljani eksplozija, in sicer ponoči. (V nedeljo smo bili še v Škofji Loki.) Štiri dni smo prebili na prostem. Takrat, ko smo bili zunaj, so pripeljali tiste ranjence na kamionu. To je bilo verjetno tretji dan. Tovornjak je pripeljal v Šentvid. Do njega je prišel oficir, nekaj govoril s šoferjem in spremljevalcem. Tovornjak je obrnil in odpeljal ven. Na kamionu je bilo okoli 20 ranjencev. Videl sem, kako so jim noge štrlele s kamiona. Videl sem, kako je kakšen pomigal z nogo. Štiri do pet ranjencev je stalo in ti so bili čisto črni v obraz zaradi pretepanja.

Potem sem videl, da so iz Škofovih zavodov odpeljali za tri vlakovne transporte domobrancev. Iz moje sobe so ubili Alojza Vintarja (Podulaka).

Mala Slevica, 30. sept. 1999

Jože Vesel

 

 

Hvala partizanu za brco

Moj brat Jože Kaplan se je konec meseca marca 1945 zadrževal s svojo

 

 

 

 

domobransko četo v Sadinji vasi nad Dvorom pri Žužemberku. Ko je bil na straži, je nedaleč od sebe ugledal na tleh mino od malega minometalca. S svojo puško je nameril na to mino in jo s strelom sprožil. Mina je bila preblizu, od nje je bil ranjen in to ga je spravilo do konca vojne v bolnico. Odpeljali so ga v Vojno bolnico v Ljubljano. Bil je dvakrat na operacijski mizi in preden so se rane zacelile, je že prišel 7. maj 1945, ko se je začel umik domobrancev iz Ljubljane. Umaknili so se tudi vojna bolnica, pacienti in zdravstveno osebje. Premik iz bolnišnice na vlak je bil mučen in dolgotrajen. Ves dan je trajalo to nakladanje in šele proti večeru je vlak potegnil proti Gorenjski. Po mnogih zastojih je vlak končno obstal nekje pri Radovljici in po dolgem čakanju so prišli prvi partizani. Bili so iz borbenih enot in razen običajnih opazk od njih ni bilo čutiti večje sovražnosti. Vlak so potem vrnili nazaj v Ljubljano. Lažje ranjence so odbrali že v Šentvidu in jih spravili dol z vlaka, težje ranjence, med katere je bil vštet tudi Jože, pa so z osebjem vred poslali naprej v bolniško oskrbo v neke barake ali hangarje-nekje v Šiški. O teh dogodkih je Jože pripovedoval:

»V teh barakah smo bili nekako 4 do 5 dni, nakar so nas več sto premestili v zapore v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Hodili smo peš mimo šentviške cerkve in z grenkobo poslušali potrkavanje zvonov. To je bilo na binkoštno soboto popoldne, mi pa smo bili na sramotni poti, pomikali smo se usodnim uram naproti.

V Škofovih zavodih so nam zbujali strah številni stražarji in srepi pogledi ter zadiranje zmagovalcev na nas poražence. Strpali so nas v velike sobe, po sobah nas je bilo mnogo, da se ni dalo ležati. Večkrat so nas preštevali in premikali iz sobe v sobo, ob vsakem preštevanju pa je bilo večje število ujetnikov odbranih in odstranjenih iz sob. Prepovedano je bilo gledanje skozi okno in v naši sobi se je zgodilo, da je en mlad fant pogledal skozi okno in takoj padel ob oknu na tla, smrtno zadet v glavo. Ubil ga je partizanski stražar, ki je stal v bližini zgradbe.

Delovalo je nekakšno vojno sodišče. Zasliševali so nas v skupinah, teklo je po tekočem traku.

Nekega dne je proti večeru spet prispela v sobo, kot po navadi ob večerih, skupina lepo opravljenih partizanov in zapovedala: - kogar bodo pozvali, naj prestopi na drugo stran sobe v novo vrsto. Bila je gneča, a ob pomoči stražarjev je vse preštevanje teklo brezhibno. In tisti večer nekje prve dni junija je bilo preštevanje usodno. V sobi nas je bilo zaprtih okrog 80 domobrancev, nekaj je bilo tudi znancev iz šentjernejske strani. Ob preštevanju se je vse bolj manjšala naša vrsta, a vrsta na drugi strani je zelo narastla. Tja so prišli že vsi znanci in mene je začelo skrbeti, kaj pomeni ostati v naši vrsti in kaj pomeni, prestopiti na drugo stran. V glavo mi je šinila »rešilna misel«, da bo skupina na drugi strani verjetno šla ven na kakšno delo, to našo vrsto pa bodo še dalje držali v tem zaporu in nas končno še lahko »likvidirajo«. In ko so prečitali še naslednje ime, sem poleg poklicanega prestopil tudi jaz na drugo stran. Eden od stražarjev je to opazil, skočil k meni, me nadrl s psovkami ter krepko brcnil v zadnjo plat in ukazal, da moram nazaj. Od brce sem padel po tleh, se komaj pobral (bil sem shiran ranjenec) in se s težavo vrnil nazaj v vrsto.

Klicanje se je zatem kmalu končalo, na naši strani smo ostali samo štirje.

 

 

Skupini na drugi strani, to je bila velika večina fantov iz naše sobe, so ukazali odhod iz sobe. Samo s pogledi smo se pozdravljali in poslavljali. Odšli so »na delo« ali kam drugam in se niso več vrnili, mi štirje pa smo ostali tiho, držali smo se skupaj v enem kotu in čakali naslednja preštevanja. Le-teh pa v naši sobi ni bilo več. Zaklenili so vrata. Štiri dni ni nihče pogledal v sobo, nihče ni prinesel ne hrane in ne vode. Četrti dan smo bili tako slabotni, da nismo mogli več stati, samo ležali smo, bali smo se oglasiti, da si ne bi nakopali težav in jeze. Četrti dan je nekdo le odklenil vrata, pogledal v sobo in vzkliknil: »Tu so še štiri kurbe bele.« Ugotovili so, da smo pozabljeni in do kraja shirani. Kmalu so nam prinesli hrane in vode ter v nadaljnjih dneh še kar dobro skrbeli za nas.

Kmalu so nas poslali na delo na Opekarsko cesto v Ljubljano. Tam smo morali v okolici mostu čez neki potok pobirati nevarne eksplozivne predmete - mine od minometalcev, ki so jih vojske na pohodu tam odvrgle. Dne 13. avgusta pa so nas ob amnestiji poslali na domove.

Znancev iz sob šentviških zaporov, ki so jih ob preštevanjih izbrali, nisem srečal nikoli več v življenju. Gotovo so končali na moriščih.

Zelo sem hvaležen tistemu partizanskemu stražarju, ki me je z brco poslal nazaj v vrsto, ki ji je bilo usojeno živeti.«

Kočevje, junija 1999

Zapisal Ivan Kaplan

 

 

Med ranjenci na vlaku in v Škofovih zavodih

Kot domobranec sem bil spomladi 1945 (meseca aprila) ranjen ob ofenzivi blizu Žužemberka (na hribu blizu Toplic). Ranjen sem bil skozi pljuča-prestrelna rana. Zdravil sem se v Vojaški bolnišnici v Ljubljani. V sobi smo bili trije ali štirje. Poleg Slovencev so bili tudi drugi ranjenci. Proti koncu vojne sem ostal v sobi čisto sam. Tik pred koncem vojne so nas ranjence naložili na sanitetni vlak. Sam sem bil v tovornem vagonu za živino, ki je imel streho. V vagonu nas je ležalo 8 do 10 ranjencev. Nekje na Gorenjskem so nas preleteli avioni. Nekateri so bežali, drugi smo ostali na vlaku. Hoteli smo se prebiti na Koroško, vendar so nas partizani zajeli.

Najprej so nas potisnili na Blejsko Dobravo, kjer smo ostali nekaj dni. Tam so domačini za nas spekli eno peko kruha, a ga nismo dobili. Nato so nas iz Blejske Dobrave vrnili v Vojaško bolnico v Ljubljano, kjer so nas nastanili v nekih barakah. Skopali so nas in oprali obleke, da ne bi dobili uši. Iz bolnice se spominjam prim. Kramariča, ki je brat našega duhovnika. (Pri njem sem bil že leta 1944, ko sem bil ranjen.) Od tam so nas odpeljali v zapore v Šentvid. Peljali so nas z majhnim kamionom. V Šentvidu so nas postavili v vrsto in nam pobrali vse, kar smo imeli vrednega. Nekaj časa sem bil skupaj z vsemi ranjenci (okrog 50 ranjencev) v neki veliki sobi, ki je bila v prvem ali drugem nadstropju. 18 let star fant je hodil po sobah in s palico pretepal zapornike. Ko je prišel v našo sobo, sem ga zapodil ven. Nato sta prišla dva partizana in vprašala, kdo je fanta zapodil ven. Hrvaški domobranci so namignili, da sem bil to jaz. Javil sem se in povedal, da sem ga jaz zapodil iz sobe. Dva Rakovčana sta me odpeljala v klet in me »zašraufala«. Tja so

 

 

 

 

 

 

 

Preživeli bolnik Valentin Kraševec aprila 1945.

 

pripeljali tudi nekega starega možakarja. Ker več dni nisem dobil nič hrane, sem postavil oder iz dveh miz, da sem tako lahko dosegel visoko okno in klical na pomoč. Nekdo je prišel in me vprašal, kaj hočem. Odgovoril sem, da hočem jesti ali umreti. Vprašal me je tudi, kaj delam tam notri. Rekel sem mu, da ne vem, zakaj so me zaprli. Potem so me odpeljali v pisarno, kjer je na vratih pisalo: »SSOffizier«. Notri sta bila dva nemška vojaka. Skozi okno na stranišču sem gledal druge ranjence. Z enim sem imel stik. Ranjenci so imeli bergle, gips in bili so poviti v povoje. Tudi v tej sobi nismo nič dobili zajesti. V sobah levo in desno od nas je bila komanda. Začel sem ropotati, da smo lačni, saj v tej sobi ničesar ne dobimo. Naposled smo nekaj le dobili. Če si imel denar, si lahko kupil kruh. Še kakšen mesec dni sem bil v Šentvidu, potem so me peljali v sodne zapore na Miklošičevo 11. Ko sem odšel domov, so me med potjo in nato še doma poskušali ubiti, vendar jim ni uspelo.

Stari Trg, 18. jun. 1999

Zdravko - Valentin Kraševec

 

 

 

 

 

Bolnik v Škofovih zavodih

Kot domobranec sem bil po vojni v Škofji Loki. Nato smo morali iti peš v Šentvid, kjer smo bili zaprti. Namestili so nas na travnik, kjer smo tri tedne prebili na dežju. Spali smo na tleh.

Potem smo bili v kapeli. Ko sem zbolel zaradi griže, sem bil v ambulanti, ki je bila na podstrehi (2. nad.). Tja me je prišla pogledat moja sestra Ela. V ambulanti nas je bilo 20. Tudi ranjenci so bili tam. Spominjam se nekega Hrvata, ki je bil živčen in se je tresel. J. B. iz Ribnice je bil tam bolničar. Poleg mene je v kapeli ležal dr. Žužič (jurist iz Kopra).

Za ranjence so govorili, da jih vozijo proti Podutiku oziroma Kočevju. Kasneje sem bil amnestiran in odpuščen iz zapora.

17. mar. 1999

A. K.

 

 

Videla sem ranjence v Škofovih zavodih

Na vnebohod leta 1945 so nas vrnili s Koroške na Jesenice. Nato smo šli peš v Škofjo Loko, kjer so nas zaprli v grad. Potem smo šli na dan sv. Rešnjega telesa v Škofove zavode v Ljubljano. To je bilo 9. ali 10. junija 1945. Tam so. nas dali v kapelo, kjer smo ostali dva dni in ležali drug poleg drugega. Notri so bili zaprti Brdavs, Šinkovec idr. Skozi okno sem videla, da so pripeljali hrvaške domobrance in družine z otroki.

Takoj, ko so me pripeljali v sobo, sem šla pometat. Skozi okno sem videla Šimen Franca.

Ko sem imela gnojno angino, so me odnesli v ambulanto, kjer so mi grlo operirali domobranski zdravniki. Dali so mi hipermangan in hodila sem na izpiranje rane na stranišče.

Takrat, ko sem imela gnojno angino in sem že opravljala čistilska dela, so iz bolnice pripeljali ranjence. Takrat so bili tisti ranjenci, ki so jih zajeli na vlaku, že v Škofovih zavodih, v posebni sobi. V Škofovih zavodih so bili že dlje časa, verjetno tri tedne ali en mesec. Večina teh ranjencev z vlaka je bila pokretnih, saj so lahko hodili.

Takoj, ko sem prišla v Škofove zavode, sem videla moža moje sestre, ki je bil ranjen: Miklič Franc iz Brezovega Dola. On je bil na sanitetnem vlaku. Ti ranjenci so bili v neki dolgi sobi, ki se je nahajala levo od glavnega vhoda, levo od kapele in na levi strani dvorišča. Na nasprotni strani dvorišča je bilo stranišče in tiste sobe, v katere so pripeljali ranjence iz ljubljanske bolnišnice.

Ranjence iz bolnice so pripeljali en dan, drugi dan so bil ves čas v Škofovih zavodih in naslednji dan so jih ponoči odpeljali. Skupaj so odpeljali vse ranjence; ranjence iz bolnice in ranjence z vlaka kot tudi hrvaške domobrance z družinami. Imeli so veliko otrok, ki so zelo jokali. Govorilo se je, da jih vozijo proti Kočevskemu Rogu.

Potem so nas prerazporedili v sobe. Morale smo pometati, prati in kuhati. Z menoj sta bili: Francka Šinkovec (»Brdajsova« - moja nečakinja) in Ivana Kapar, doma iz Brezovega Dola. Ko smo delale v pralnici, so pripeljali nazaj oblačila

 

 

 

tistih ranjencev in domobrancev, ki so jih prej odpeljali. Oblačila so bila čisto pomazana od krvi, tako da smo vedeli, da jih pobijajo.

Drugo noč so pripeljali četnike. Celo dvorišče je bilo polno četnikov. Nato so te v nekaj dneh pospravili. Za njimi so pripeljali domobrance.

Stražarji in tudi komandanti so govorili slovensko in me tudi zasliševali v slovenskem jeziku.

Neki ranjenec iz Dobrega Polja, ki sem ga že od prej poznala in dvakrat srečala na stranišču v Zavodih (tam si je izpiral rano na roki, kjer so mu jo amputirali), mi je povedal, da je med ranjenci, ki so jih pripeljali iz bolnice, tudi Janez Hribar iz Korinja. Janez je bil nepokreten, ker je imel kroglo v hrbtenici in zato ohromljeno nogo. Janez Hribarje moj brat. Zdravil seje v Vojaški bolnici v Mostah, kjer sem ga obiskala. France Miklič je ležal v pritličju, v sredini (blizu kuhinje). Mogoče so težke bolnike ob koncu vojne prenesli iz Vojaške v Splošno bolnico.

Neka ženska iz Podutika je povedala, da so pobrali može in mlade fante, ki so delali na polju, da so pomagali nositi ranjence k breznu. Potem se nihče od njih ni več vrnil.

Željne, 17. jun. 1999

Angela Hrovat

 

Oče Alojz ustreljen v bolniški postelji

Moj oče Hegler Alojz, rojen 23. junija 1912 v Strugah na Dolenjskem je bil med vojno pri domobrancih. Proti koncu vojne leta 1945 je bil težko ranjen v nogo, nakar seje zdravil v domobranski bolnici, Studenec 23, Ljubljana Polje. En

 

 

Alojz Hegler, desni v postelji, levo neznani bolnik z Gorenjske, spomladi 1945 v Vojni bolnišnici v Ljubljani (fotografijo izročil sin Jože Hegler).

 

 

 

 

 221

 

 

mesec po končani vojni, 15. junija 1945, so hoteli ranjence evakuirati v Avstrijo. Nekje pred avstrijsko mejo so na vlak vstopili partizani ter ga usmerili nazaj za Ljubljano. Pred Vojaško bolnico na dolenjski progi so jih raztovorili ter vse postrelili.

Na ta isti dan, 15. junija 1945. leta, so prišli k mojemu stricu Hegler Janezu (on je bil policaj stare Jugoslavije v Ljubljani) brata K. R. ter K. R iz Strug z nekimi pajdaši ter mu celo stanovanje narobe obrnili. Iskali so namreč mlajšega brata Hegler Staneta, so mislili, da ga je on skril. Predno so odšli, so pa rekli mojemu stricu Janezu: Če hočeš videti tvojega brata Alojza, potem pridi z nami! Če bi šel z njimi, bi še njega umorili. Moj stric Janez je meni pozneje večkrat pripovedoval, kako je takrat bilo.

Povojna leta so bila težka za nas. Moja mama sama z dvema otrokoma, brez vsakega imetja, je morala garati vsak dan od jutra do večera pri tujih ljudeh za košček kruha, da nas je preživela. Stanovali smo enkrat tu, enkrat tam pri tujih ljudeh. Mama je večkrat zaprosila oblasti za socialno podporo, pa so nam stalno zavrnili. Ko sem končal osnovno šolo, sem šel v Kočevje v poklicno šolo. Zopet smo zaprosili za štipendijo, zopet je bilo zavrnjeno. S težavo sem pregural ta tri leta. Jedel sem enkrat na dan, za večerjo pa so mi nosili iz menze vajenci suh kruh.

Dosti pozneje, leta 1971, sem rabil mrliški list mojega očeta zaradi pokojnine moje matere iz Nemčije. Iskal sem ga pri naših oblasteh. Kjerkoli sem vprašal, vsepovsod sem dobil negativen odgovor. Naenkrat mi pride na pamet: Kaj, če pa jaz v župnišču Ljubljana Polje vprašam. Šel sem tja in pojasnil župniku Dobovšku, za kaj gre. Najprej je bil nezaupljiv. Ko pa sem mu podrobno razložil, da ta mrliški list ne rabim pri nas, nego v Nemčiji, je bilo vse v redu. Lepo me je prosil, da ta dokument ne sme našim oblastem v roke priti, ker se je bal, da ne bi še njega pospravili! Vprašal sem župnika, kako je bilo takrat z ranjenci? Tudi on mi je točno tako rekel, kot moj stric. Da so jih l5.junija 1945. leta pred Vojaško bolnico pomorili, jih en dan pustili ležat tam, preden so njega obvestili, da jih je potem naložil na neki star kamion ter jih potem pokopal v skupnem grobu v Ljubljani Polju. Rekel mi je, da jih ni bilo težko identificirati, ker so nosili za vratom obešene metalne svetinjice, na katerih so bila vgravirana njihova imena, tako da jih je potem vknjižil v mrliško knjigo.

Tukaj tudi prilagam kopijo mrliškega lista mojega očeta, kjer je razvidno, da je bil ustreljen.

Ljubljana, maj 1999

Jože Hegler

 

 

Iz bolnišnice Golnik v Škofove zavode

            Med vojno sem bil v nemški vojski. Ko sem se vrnil, sem odšel k domobrancem. Bil sem ranjen. Zdravil sem se na Golniku. Tam sem bil kakih 14 dni. Z Golnika so me odpeljali v zapore v Šentvidu. Na Golniku so bili tudi drugi ranjenci. Več so jih odpeljali v Šentvid. Pretepali so nas in kot prašiče pometali na kamion. Bil je en sam kamion.

V Šentvidu (Škofovih zavodih) smo štirje ostali sami v veliki sobi, potem ko so odpeljali večino ranjencev iz Šentvida. Nekdo iz Cerkelj - Šentjerneja (Jožef

 

 

Kaplan; op. ured.) je bil z nami v sobi. Na koncu sva ostala v sobi samo še dva. Ta drugi je bil doma iz Selške doline.

Iz Šentvida sem odšel na prisilno delo na podrtem mostu. Obsojen nisem bil. Na mostu je z nami delal Lenart iz Tržiča.

Tržič, 12. maj 1999

Janez Hafner

 

 

II.

Spomini bolnika iz Splošne bolnišnice v Ljubljani

Pred in po koncu 2. svet. vojne sem bil zaradi operacije mandeljnov in oteklih kolen v Splošni bolnišnici v Ljubljani. Operiran sem bil na mandeljnih, še preden so prišli partizani. Ves čas sem ležal v paviljonu št. 4. Notri je bilo polno domobrancev. Ranjenci so bili pomešani med seboj. Zraven mene je ležal domobranec Anton Mesojedec iz Zagorice. Vprašal me je: »Ivan, kaj bo z nami?« Odgovoril sem mu, da je vojne konec ... Zdravnikov ni bilo več veliko, ker jih je veliko bežalo na Koroško, saj so jih pozivali v partizane, česar so se bali in zato zbežali.

Ko so partizani prišli v Ljubljano, se dobro spominjam Kidričevih besed, ko je govoril po zvočnikih na Hrvatskem trgu: »Vse bomo dobili nazaj! Kaj čemo z njimi?!« Slišal sem vpitje s Hrvaškega trga in odšel k ograji bolnice, tako da sem ga videl. Partizani so prišli z odlikovanji. Govoril je tudi Kardelj. Ljubljančani pa so vpili nazaj: »Smrt, smrt, smrt!« Ranjenci v bolnici so to z grozo poslušali.

Partizani so prišli nekega dne - bilo je že nekaj dni po tistem Kidričevem govoru - iskat ranjene domobrance. Porukali so posteljo. Vrgli so jih po tleh in jih po tleh odvlekli do kamiona. Pri vratarju so dobili seznam, na kateri postelji kdo leži. Tako so točno vedeli, kdo je domobranec in kdo ne. Ko so domobrance odpeljali, so začele nune jokati, nakar so se partizani začeli znašati nad njimi. Iz moje sobe so jih odpeljali več. Ležal sem v 1. nadstropju, na levi strani, kjer je bilo 4 ali 5 postelj - gledal sem na dvorišče. Ko so ranjene domobrance vlekli iz sobe, so mi oboroženi partizani, ki so bili Slovenci po narodnosti, ukazali, da naj se obrnem proč.

Imel sem potrdilo iz Ljubljanske brigade, da so me odpustili za dva meseca, zaradi otekle noge. Nekdo iz Retja pri Laščah (imena se ne spominjam) je bil še v bolnišnici, ki je tudi ostal in preživel, saj ni bil pri nikomer.

Kompolje, 14. jun. 1999

Ivan Grm

 

Nasilna smrt brata Stanislava (kratek povzetek)

Proti koncu vojne je moj brat Stanislav Tomšič zbolel. Imel je hraste po vsem obrazu, tako da se ni mogel z ostalimi domobranci umakniti na Koroško, ampak je odšel v civilno bolnišnico v Ljubljano. Jeseni 1945 sem prišel domov in ga iskal v bolnišnici. Tam je nuna z oddelka povedala, da seje brat, ko so prvi partizani prišli v bolnišnico, legitimiral s civilno legitimacijo, tako da so ga pustili pri miru. Ko je njegov sorodnik J. izvedel, da ga niso aretirali, je ponorel in šel na partizansko komando in jim ukazal,

 

 

naj ga gredo aretirat. Nuna je povedala, da so partizan vdrli v bolnico in ponoreli prišli iskat njegovega brata. Že v sami bolnici so g strašno pretepali in skupaj z njim še nekaj takih odgnali do Ljubljanice. Tam soji pretepali s kundaki in mučno pobili. Nato so jih zmetali v vodo, ki seje naslednji dan vzdignila. Partizani so potem ljudem kazali trupla, češ da so to naredili domobranci, preden so se umaknili iz Ljubljane. Gasilci so jih nato potegnili i reke Ljubljanice.

Leta 1946 sem srečal nekega fanta iz bližnje vasi Pece, ki mi je povedal, da s~ kot partizani dobili nekega fanta - domobranca iz vasi Rožnik v bolnici. Dobesedno je povedal: »Dali so mu, kar mu je pripadalo. Njega in še nekaj drugih smo ubili kar s kundaki in nato vrgli v Ljubljanico.«

Ljubljana, 15. apr. 1999

Alojz Tomšič

 

 

Redovna sestra na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice v Ljubljani

            Leta 1945 sem kot medicinska sestra usmiljenka delala v Splošni bolnišnici - Ljubljani na kirurškem oddelku II (Krg. II.). Tam sem bila do leta 1947. Delal sem v prvem nadstropju.

V začetku maja 1945 so ranjenci ležali v poslopju, ki je bilo levo od vhoda - Splošno bolnišnico. V paviljonu št. 5 je bilo kar nekaj dodatnih sob za ranjence. V paviljonu št. 5 (Očesna) so med vojno v pritličju ustanovili Vojni odsek, ker oba kirurška oddelka nista bila dovolj velika za oskrbo vseh ranjencev. Na številk 5 so bile zelo velike sobe. Na kirurgiji so ostajali samo najtežji primeri, med tem ko so tiste, ki so se že malce izboljšali, premestili v vojni odsek. Bili so večinoma v gipsu, imeli so opornice itd. Za ranjence na Vojnem odseku so skrbeli zdravnik s Kirurgije.

Na Kirurgiji so bile sobe v pritličju in v l. nadstropju. V vsakem nadstropju sta bili dve veliki sobi in dve majhni sobi. V veliki sobi je bilo približno 30 postelj. V sobi so bili bolniki z obeh kirurških oddelkov. En dan je sprejemal prvi kiruršk oddelek in naslednji dan drugi. Ranjenci so se nahajali na Krg. I, Krg. II in v Vojnem odseku. Iz pripovedovanja s. Celze Lamovšek (doma z Dolenjske, blizi Šentruperta) vem, da so bili ranjenci tudi v Vojaški bolnišnici, saj je tam obiskovala svojega brata, ki je tam tudi umrl.

Paviljon št. 2 – Interna je bil nasproti Kirurgije. Od sester, ki so bile na Interni vem za naslednje sestre: s. Vilfrida, s. Anatolija (v pisarni), s. Belarmina, s. Julija s. Bertila, s. Panina, s. Mervina.

Spominjam se bolničarja Gustla - Avgusta Kovača, ki je bil na Kirurgiji. NE vem, kaj se je z njim potem zgodilo, ker ga od nekega dne sploh ni bilo več v bolnišnici.

Za duhovno oskrbo v bolnišnici je bilo poskrbljeno; kurat je bil Ignacij Slana Poleg njega je bil tam Trček. Pomagal je tudi Skvarča. Velikokrat je bil k bolnikom klican frančiškan p. Roman.

Miren pri Novi Gorici, 17. maja 1999

Marija Drobnič, sestra Plautila

 

 

Nasilna prestavitev bolnikov iz Interne klinike

            Kot usmiljena sestra sv. Vincencija sem bila pred vojno v Radečah in nato leta 1932 ali 1933 poslana v bolnico. Med in po 2. svet. vojni sem bila v Splošni bolnici v Ljubljani. Najprej sem bila na Internem oddelku (soba 20 v l. nad.) kot bolničarka. Tam je bil dr. Matko. Sprejel nas je dr. Mrčun. Nato sem bila med vojno premeščena na oddelek k dr. Lušičkemu. Delala sem s pacienti. Bila sem v l. nadstropju nove stavbe (prizidka), ki je bila končana okoli 1. 1943. Interna klinika je tam imela 8 bolniških sob, sobo za dr. Lušickega, eno sobo za sestre in laboratorij.

Spominjam se, da so ob koncu vojne bili v sobi, kjerje bil bolničar oz. strežnik Franci, trije domobranci. Franci (takrat star malo čez 20 let) je doma iz Št. Vida pri Stični. Bil je dober in delaven fant. Poznal se je s patri iz Stične, saj je tja hodil po sadike. Ko sem morala oditi iz bolnice, je on še ostal notri.

9. maja so prišli partizani in novi partizanski zdravniki. Lazarist Slana, ki je bil za kurata v bolnišnici, je moral takrat zvoniti. Dr. Volavšek, ki je bil pri partizanih, je prišel v bolnico. On in Strle, ki je bil na oddelku že med vojno, sta bila bolj ostra. Dr. Kristo Derganc je že ves čas delal tam. V bolnici je bil tudi neki zdravnik iz Maribora, ki je bil ubit med bombardiranjem Mirja. Volavšek mi je takoj prve dni po koncu vojne rekel: »Če ne boste delali z nami, vas bom dal zapreti!« Dr. Merlak in dr. Lušicky sta dobila odpoved takrat, kot mi. To je bilo 7. junija 1945 zvečer. To, da sem odpuščena, mi je sporočila s. Suhadolc, ki je že pokojna.

Partizani so takoj prvi teden začeli hoditi po oddelkih in spraševali, kje ležijo domobranci. V začetku junija, še pred 7. junijem, so možje v vojaških uniformah, ki so govorili slovensko, prišli iskat tiste tri domobrance. Prišli so zvečer, ker je bil takrat že mrak. Franci in še nekdo sta jih morala pomagati nakladati. Dva domobranca sta bila paraplegika. Za tretjega se ne spominjam točno. Nekdo od njih je bil ustreljen v hrbtenico. Vsi so bili zelo težki in nepokretni ranjenci. Na tragah so jih nesli dol. Franci jih je kot bolničar prosil, da bi nosila pripeljali nazaj. Isto noč so nosila pripeljali nazaj. Drugi dan sem videla, da so bila nosila vsa ponesnažena od človeškega blata in čisto krvava. Trage (nosila) so nato čistili v tistem prostoru v umivalnici pred kopalnico, kjer so jih izpirali. Tiste trage so bile grozne. Jasno je bilo, da so jih mučili. Franci in tisti, ki mu je pomagal nakladati ranjence, sta bila drugi dan vsa objokana.

Potem, ko so odpeljali te tri ranjence, so kot težkega bolnika iz zaporov pripeljali dr. Matkota. Ležal je na nosilih in čez obraz je imel klobuk, da se obraza ne bi videlo. Ko so ga prinesli gor in je imel obraz že odkrit, sem videla, da ima obraz čisto plav, temno rdeč in zabuhel. Verjetno je bil v komi. K njemu je prišel dr. Lušicky. Dr. Matko je tam umrl. Nato so ga odnesli nazaj, vendar ne vem kam.

Na stari kirurgiji v Splošni bolnici je bila usmiljena sestra Jožica Ojstršek. Tam je bilo ogromno domobranskih ranjencev. Pripovedovala mi je, da je enkrat zjutraj prišla v bolnico, da pa so ranjeni domobranci izginili.

S. Arhangela je bila naša prednica. Lavrič jo je odpustil iz bolnice. Bila je sestrična dr. Kunca, kije potem šel v Vojno bolnico.

Med sestrami seje govorilo, da so imeli partizani pri Leonišču skrit kamion in

 

 

 

da so nanj nepokretne ranjence metali kot hlode. Mogoče mi je to povedala s. Paulina, ki je doma iz Rodice.

Spominjam se tudi sestre Mervine, ki je bila na Internem oddelku.

Ljubljana, 2. jan. 1999

Terezija Hojkar

 

 

Bratranec Janez Praprotnik

Mojemu bratrancuje bilo ime Janez Praprotnik (rojen v Ljubljani, Trubarjeva 30, leta 1923, mati Francka, oče Franc, brat Jože, sestra Regina). Potem, ko je končal klasično gimnazijo (ponavljal prvi in drugi letnik, toda kasneje odličen gimnazijec), je Janez Praprotnik postal bruc strojništva. Kot domobranec je bil ranjen pri čiščenju orožja. Imel je prestreljeno stegnenico, zato so ga odpeljali v Leonišče, kjer so bile sestre usmiljenke. Bil je težek ranjenec. Po koncu vojne so ga partizani s kamionom odpeljali iz Leonišča. Ko se je kamion vrnil, so prinesli nazaj nosila, ki so bila vsa umazana od krvi in gozdnega blata. O tem dogodku nam je pripovedovala sestra prednica. Povedala je, da so mu partizani izdrli sondo iz nosa. Rekla jim je, da tega ne bo preživel. Odgovorili so ji, da je zanj itak vseeno.

Mama in sestra Lela sta mi pripovedovali, da je bila po koncu vojne (mogoče na binkoštno soboto (20. maja) reka Ljubljanica pri Zmajskem mostu, katerega sta takrat prečkali, polna nasedlih človeških trupel. Reka jih ni odnesla, ker je bila voda prenizka.

Ljubljana, 20. okt. 1999

Ivica Goričar - Končan

 

 

Prestavitev ranjencev iz Leonišča

Osem let sem delala kot instrumentarka (usmiljenka) v Leonišču. Tam so ležali tisti bolniki, ki so lahko imeli svoje zasebne zdravnike. Vsak bolnik je tako imel svojega zdravnika, ki ga je hodil zdravit. Spominjam se, da je k svojim bolnikom velikokrat prihajal in jih operiral dr. Blumauer.

Ko so komunisti začeli prevzemati Leonišče, so ga izpraznili. Neki večer so s kamionom prišli po nekega domobranskega ranjenca (oficirja, Jože Cerovšek; op. ured.), ki mu ni uspelo zbežati. Mislim, da je imel poškodbe v predelu boka, na levi strani. Da ne bi ležal kar na golih deskah, smo mu prinesli rjuhe. Ko se je kamion naslednji dan vrnil brez njega, so prinesli nazaj rjuhe čisto umazane od gozdnega blata.

Miren pri Novi Gorici, 17. maj 1999

Ana Verbič - sestra Gelazina

 

 

Šlajmerjev dom

Leta 1945 sem kot instrumentarka delala v Šlajmerjevem domu (kasnejša ortopedska klinika) v Ljubljani. Tam smo bile splošne sestre. Šlajmerjev dom je

 

 

bil privatni dom Trgovskega bolniškega podpornega društva. Imel je naslednje oddelke: kirurgijo, interno, ginekologijo itd. Predstojniki so bili dr. Mermolja, dr. Mal, dr. Kramarič in dr. Finkova. V Šlajmerjevem domu so bili tudi ranjenci, med katerimi so bili tako partizani kot domobranci.

8. marca 1948 so odstranili vse sestre iz bolnišnic. Jaz sem nato na povabilo prim. Hafnerja odšla na Jesenice, kjer je bila 11. aprila 1948 odprta Splošna bolnišnica. Tam smo imeli zelo veliko število ranjencev, ki so bili obstreljeni ali so imeli ozebline. Poskusili so bežati preko Golice in Podrožce. Pred njihovimi

sobami je bila vojaška straža.

Ljubljana, 1999

Alojzija Mramor - sestra Emilija

 

 

Iz zavetišča Sv. Jožefa v Ljubljani v Škofove zavode

V družini nas je bilo sedem otrok, trije bratje in štiri sestre. Brat Franc Lenarčič - Pri Tomic je bil veselega značaja, rad je pel, redno je sodeloval pri dramskih igrah z učiteljem.

Delal je doma na kmetiji do leta 1941, ko je umrl oče. Nato se je preselil k sestri, poročeni v Bevkah pri Grantarju. Delal je na Vrhniki in se je pripravljal graditi svojo hišo, ker se je hotel poročiti. Nakupil je že precej gradbenega materiala in je imel vse pripravljeno za gradnjo, ko so ga leta 1943 pregovorili, naj gre k domobrancem. Kot domobranec je služboval v Bevkah pa tudi v Ljubljani.

S sestro Pavlo sva ga zadnjikrat videli v Ljubljani leta 1944. Rekel je, da ni nikomur nič žalega storil. Spomladi leta 1945 je bil naprošen, da bi peljal hrano skupini domobrancev v Idrijo. Na poti so zapeljali na mino, ki je eksplodirala. Ranjenega so odpeljali v bolnišnico v Ljubljano. To se je zgodilo aprila 1945. V bolnici je ostal do 9. maja 1945. Sestra Pavla, ki je bila v Ljubljani v tedanjem zavetišču Sv. Jožefa,je videla nevarnost. Vzela gaje v oddelek med svoje bolnike. Imel je nogo v mavcu in je mogel hoditi le z berglami. Bil je izdan in so ga prišli iskat že po dveh dneh. Bratje so se trudili, da bi izvedeli, kje je. Le toliko so mogli izvedeti, da je bil v Škofovih zavodih v Ljubljani in tam mučen ter ustreljen. Trupla so takrat vozili nemški ujetniki nekam na Vič v skupni grob.

Pariz, 20. mar. 2000

Albina Lenarčič - sestra Marija

 

 

Jozefišče

Jozefišče, imenovano tudi Jozefinum, je bil last Gospejnega društva, zadnja

predsednica je bila učiteljica gospodična Vesnerjeva. Naše sestre so v ta zavod prišle okoli leta 1895. En del hiše je bil kot sanatorij in v njem so razni zdravniki imeli svoje ordinacije, bil je zobozdravnik, nekaj časa pa je bila tudi porodnišnica.

Pozneje so tukaj našle dom z vso oskrbo razne gospe, tudi visoko stoječe, npr. Plemenita Kron in druge. Drugi del hiše je služil za dom revnejšim oskrbovankam, predvsem takim neporočenim, ki so v Ljubljani služile pri družini.

Sestre so vodile tudi šivalno šolo za šivanje perila in za ročna dela. Učenke so

 

stanovale v domu in so tukaj imele vso oskrbo po nizki ceni, revnejše so lahko bile tudi zastonj, s tem da so potem eno leto delale v šivalnici.

Ena ali druga sestra je hodila v privatno postrežbo bolnikov. Vse dejavnosti v hiši, popravila stavb in nakupe so sestre vodile samostojno. V kapelo je vsak dan prišel maševat en duhovnik od zunaj, dolgo časa poznejši škof, prof. dr. Ujčič, dr. Slavič in drugi. Kot begunec tudi poznejši škof dr. Rožman.

Leta 1946 je bilo Jozefišče podržavljeno, šola za šivanje je prešla v državno KROJ.

Leta 1956, 3. maja, je zadnjih 5 sester, ki so takrat še delale tam kot bolniške negovalke, moralo zapustiti Jozefišče, zaradi redovniške obleke. Naše sestre so v Jozefišču delale več kot 60 let, naj prej iz province Gradec, nato iz province Đakovo.

Mala Loka, 28. mar. 2000

sestra Terezija Žerdin

 

 

Ranjenci so izginili čez noč

            Leta 1944 sem bil ranjen in maja I. 1945 sem bil ponovno v bolnišnici. Po koncu vojne se iz bolnišnice spominjam, da so tja prišli partizanski oficir, neka uniformirana oseba in navaden partizan, ki so popisovali vse ranjence. V sobi nas je bilo veliko. Soba je bila v pritličju oddelka za vojne poškodbe Splošne bolnišnice na Zaloški cesti. Vsak je imel svojo posteljo.

Domobranski ranjenci so nato čez noč izginili, njihove postelje so bile prazne. Ne vem, kam so jih odpeljali. Eden od njih je služil vojaški rok v Trstu. Odpeljali so jih tudi s kožnega oddelka. Mene je zaradi eksplozije bombe operiral dr. Gorjanc. Zdravil je tudi dr. Demšar.

Črna vas, 1. mar. 1999

Jože Vidmar

 

 

Ranjence so odpeljali

Oče je bil ob koncu vojne v bolnišnici v Ljubljani. Tudi mene so maja meseca 1945 zaradi operacije noge odpeljali v Splošno bolnišnico v Ljubljano. Tam sem bila pred vojno in po koncu vojne. V bolnišnici sem bila dva dni manj kot dva meseca. Operirali so me takoj.

Ležala sem na I. oddelku kirurgije (prvo poslopje na levi strani) v sobi za ženske, kije verjetno bila v pritličju. V sobi je bilo 32 postelj. Od tam seje videla kapelica.

Potem so me premestili v paviljon št. 4 v poslopje na drugi stran (ravno tja, kamor so nesli ranjence), kjer sem ležala v pritličju, soba desno, nekaj dni, dokler me niso premestili nazaj na kirurški oddelek I. Precej partizanov je ležalo v paviljonu št. 4. Zraven mene je v tisti noči ležala neka partizanka s kito, ki mi je glede ranjenih domobrancev rekla: »Kaj pa tiste belce čuvajo tam gor, naj jih kar tukaj pobijejo!«

Večkrat so me nesli sedet v park in tako sem drugi ali tretji dan po premestitvi sedela na klopi v parku in opazovala, kako so domobranske ranjence partizani

 

 

odpeljali iz paviljona št. 4. Nekaj jih je lahko hodilo, nekaj so jih nesli. Bila sem na levi strani, njih pa so po glavni (notranji) cesti nesli na desno stran (tam, kjer je danes »rakov« oddelek). Nesli so jih ven iz bolnišnice. Gledala sem, če bo moj oče, ki je bil ranjen v hrbtenico, tudi med njimi, vendar ga nisem opazila.

V bolnišnici je bila sestra Tončka. Usmiljene sestre so takrat še imele avbe, potem pa so jih morale sneti.

Korinj, 13. maja 1999

Kristina Oberstar roj. Hribar

 

 

Prestavitev ranjencev iz kirurškega oddelka

Do leta 1948 sem delala v Splošni bolnici v Ljubljani kot medicinska sestra. Takrat sem bila sestra v redu sv. Vincencija Pavelskega. Moje redovno ime je bilo s. Jubina. Bila sem na Kirurškem oddelku št. I. Kirurgija I seje nahajala v prvem nadstropju, kjer so ležali bolniki s poškodbami in tisti, katere smo operirali. V pritličju je bila sepsa itd. Zgoraj smo imeli tri velike sobe in eno pomožno manjšo sobo. V eni sobi je bilo več kot 30 bolnikov, saj je bilo na vsaki strani 15 postelj. Na drugi strani poslopja je bila že nova kirurgija. Na Interni je delala sestra Rezka. Dobro poznam tudi sestro Mervino, ki je bila na Interni.

Malo pred koncem vojne so od nekod pripeljali ranjene domobrance. Veliko, mogoče okrog 20, so jih pripeljali na naš oddelek. Takoj po koncu vojne so začeli gor in dol po bolnici hoditi partizanski oficirji, ki so zmerjali domobranske ranjence; bili so vse drugo, kot pa ljudje ... Hrane so imeli čisto malo. Nekaj večerov so ranjeni domobranci ležali tam. To so bili težki ranjenci. Jokali so, zato nam jih je bilo zelo težko gledati. Potem so ponoči izginili, saj ko smo prišli zjutraj v sobe, kjer so ležali, so bile postelje prazne. Na Krg. 1 so izginili vsi domobranski ranjenci. Med njimi je bil neki ranjenec, kije imel zelo visok položaj na ministrstvu (morda notranji odsek). Bil je v samski sobi in zastražen. Ranjen je bil s sedmimi streli v trebuh pri begu čez mejo. Strašno so ga zasliševali. Od četrt do pol ure je neprestano govoril o Mariji. V bolnici je bil teden dni. Ali je umrl tako, ali so ga ustrelili ...

Nočna sestra s tistega oddelka se je pisala Šimec, vendar je pred enim letom umrla. Tisti dan, ko so odpeljali ranjence, so bili v bolnici dr. Benedik, dr. Košak in tisti zdravnik, ki je naredil samomor.

V bolnici seje govorilo, da so ranjence pobili v gramozni jami pri ljubljanskih Žalah.

Ljubljana, 22. jun. 1999

Jožica Ojstršek

 

 

Vojaki so odpeljali bolnike s kamioni - 1

Od leta 1943 do 1948 sem bila medicinska sestra (usmiljenka) v Splošni bolnišnici v Ljubljani na internem oddelku. Delala sem v prvem nadstropju. Zdravniki v bolnišnici so bili: dr. Merčun, dr. Heferle, dr. Mahkota, dr. Stojkovič in doc. dr. Matko, ki so ga po koncu vojne odpeljali partizani.

 

 

Okoli 9. maja 1945 so vse bolnike, ki so bili domobranci, premestili iz vseh oddelkov Splošne bolnišnice v Ljubljani na interni oddelek. Med bolniki je bilo največ ranjencev s težkimi poškodbami, ki so bili nepokretni. Imeli so strelne rane in so bili v gipsu. Namestili so jih v veliki sobi, kjer je bilo okoli 80 bolniških postelj. Soba je bila v pritličju. Ves čas so bili pod stražo. Nekaj dni (3-4) ali en teden po tem, ko so bili bolniki - domobranci premeščeni na interni oddelek, so jih partizani odpeljali iz bolnišnice. Rekli so, da bodo domobrance premestili v drugo bolnišnico. Strežniki in strežnice so bolnike - domobrance naložili na kamione (kamioni niso imeli streh). Jaz jih nisem nosila, a sem jih videla. Prinesli smo jim zračne blazine. Kamion je v eni vožnji odpeljal približno 20 bolnikov. Ranjence so vozili z istim kamionom, kije prišel nazaj najmanj trikrat. Vse bolnike -domobrance so odpeljali v enem dnevu. Pri sebi so fantje imeli rožne vence in so v strahu molili. Kamion je prihajal nazaj zelo hitro.

Kurat, ki je skrbel za domobranske ranjence v bolnišnici, je bil lazarist Trček. Za kurataje bil nastavljen tudi Slana, kije stanoval pri Sv. Petru in je skrbel za vse bolnike.

Ljubljana, 25. mar. 1999

Marija Banič - sestra Mervina

 

 

Vojaki so odpeljali bolnike s kamioni - 2

            15. marca 1939 sem nastopila službo v Splošni bolnišnici v Ljubljani, kjer sem kot medicinska sestra usmiljenka delala na internem oddelku do 8. marca 1948. Prve dni po koncu vojne (9. maja 1945) so partizani začeli zbirati vse domobranske bolnike in ranjence iz sosednjih oddelkov na Interni. Na internem oddelku je bila v 1. nadstropju velika soba št. 20, ki je imela 34 postelj, ki so bile vse zasedene. Poleg te je bila še manjša sobica za »lazaretnike«. Rečeno je bilo, da so v tistih dveh sobah 103 (sto trije) ranjenci in bolniki. Zelo veliko jih je bilo v gipsu. Potem so ti bolniki postali jetniki in so bili zastraženi. Če je kdo skrbel za njih, ne vem, ker takrat nisem delala v tisti sobi. Imeli so samo zasilno oskrbo. Na Interni ranjenci niso bili dolgo, ampak samo nekaj dni. To ni bilo mesec dni, ampak samo nekaj dni po koncu vojne.

V njihovi sobi sta delali dve čistilki: Nežka in Angelca por. Peternel (njen mož je bil uslužbenec v bolnici), doma s Police. Ko je prišla po ranjence posebna milica, sta morali Nežka in Angelca nositi ranjence na velik kamion, s katerim so jih potem odpeljali. Bili sta kregani, ker sta preveč lepo ravnali z njimi. Hitro so jih odpeljali in se potem spet hitro vračali po preostale.

Spominjam se slepega bolnika, ki so ga takrat odpeljali. Čez mesec dni so ga pripeljali nazaj (Jože Rugelj; op. ured.). Ko je ležal v sobi št. 7 v pritličju, so ga drugi bolniki spraševali po usodi tistih ranjencev, ki so jih odpeljali. Odgovoril jim je, da ne ve, ker ni nič videl, le slišal je lahko, da so jih klicali po imenih in vodili od tam, kjer so bili nastanjeni. Povedal je, da so jih klicali ponoči.

Spominjam se tudi nekega policista (Peter Sečnik; op. ured.), ki so ga odpeljali s kamionom. Takrat ga je prišla obiskat njegova žena z otrokom. To me je zelo pretreslo in upam, da so se še videli.

 

 

Z Interne se spominjam naslednjih zdravnikov: dr. Adrijana in dr. Sonca. Na očesnem oddelku je delala s. Germana. Spominjam se strežnika Franclja, kije šel v partizane. Primarij je bil dr. Merčun, potem je bil tukaj še dr. Heferle, medtem ko je docent Matko po koncu vojne izginil. Potem je prišel prof. Tavčar.

V mali sobici, tudi v zgradbi Interne, je v tistem času sam ležal glavni na policiji.

Ljubljana, 24. avg. 1999

Veronika Mau, sestra Jožefina

 

 

Pričevanje varnostnika v bolnišnici

V službi sem bil kot varnostnik v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Zdaj sem upokojenec. Strugar (klicali smo ga »dreher«, ki je delal v delavnici UKC, mi je pripovedoval, ko sem bil varnostnik v Splošni bolnišnici v Ljubljani, kako so partizani na očesni ubili nekega domobranca, in to kar na postelji. On je bil pacient na očesni in je bil sam priča temu dogodku. Najprej je bil v UKC odgovoren za dvigala. Stanoval je pri Sv. Florijanu v Ljubljani.

Takratni direktorjev šofer (pri protokolu) Stane (vozil je Krvino in Šifkoviča, malce je šepal) mi je povedal, da so bili takoj po vojni ranjenci zaprti zadaj za bolnico - na Poljanskem nasipu. Za njih ni nihče zdravstveno skrbel. Ranjence so partizani iz Splošne bolnišnice odpeljaii v prisilne delavnice na Poljanski nasip.

Ranjenec, ki je bil na sanitetnem vlaku, je bil Petrič iz Hočevja (Zdenska vas). Bila sva skupaj na Teharjih.

Čušperk, 5. maja 1999

Jože Podržaj

 

 

Delo kirurga v ljubljanski in celjski bolnišnici

Med vojno sem bil zaposlen v Splošni bolnišnici v Ljubljani kot kirurg. V tistem času sem vodil odsek za vojne poškodbe. Januarja 1944 so me Nemci zaprli, ker smo na enoti za vojne poškodbe zdravili deloma tudi partizanske ranjence. Takrat so zaprli večjo skupino zdravnikov. Sam sem bil zaprt okoli šest tednov. Iz zapora so me izpustili po posredovanju dr. Janeza Janeža, s katerim sva se dobro razumela kot kolega. Ostale zaprte zdravnike so poslali v taborišče v Dachauu. Po 9. maju 1945 sem bil krajši čas v. d. šefa II. kirurškega oddelka. Spominjam se pisarniškega referenta z enote za vojne poškodbe Dušana Šlegla, ki so ga po vojni zaprli za daljši čas, kljub temu, da je med vojno sodeloval z OF Glavna sestra II. kirurgičnega oddelka je bila s. Jedrt, ki pa so jo menda pozimi 1944-1945 zaprli. V času, ko sem vodil II. kirurgični oddelek, se še ni vrnila v bolnišnico. Ko so po 9. maju 1945 v mesto prišli partizani, so nekateri zdravniki zbežali, nekateri so bili mobilizirani, emigranti s Štajerske in Gorenjske so se vrnili domov. Na svojih delovnih mestih so ostali zdravniki, ki so sodelovali z OR V Splošni bolnišnici sem ostal, ker je dr. Božena Ravnihar zamejamčila pri ZMO. V bolnišnici so bile izredno zahtevne razmere. Vsa Slovenija, vključno nova medicinska fakulteta, in Primorska (cona B brez svojih bolnišnic v Trstu in Gorici)

 

 

je imela okrog 500 zdravnikov. Delo je potekalo nepretrgoma, včasih smo spali samo urico ali dve. Kam so namestili poškodovance z odseka za vojne poškodbe, ne vem. Po vrnitvi iz zapora nisem več delal v tej enoti. O usodi pripornikov pa ne vem nič, saj na tej enoti nikoli nisem delal. Vem le, da se je z vlaki odpeljalo več ubežnikov, med njimi tudi dr. Janez Janež. Verjetno so bili med njimi tudi ranjenci. O njihovi nadaljnji usodi ne vem nič zanesljivega. Znana mi je le usoda dr. Janeža, kije opisana tudi v časopisu Družina, 1982; št. 41, str. 9. Zdravniki, ki smo svoje obveznosti v redu opravljali, smo bili obravnavani korektno. Slovenija je morala nekaj zdravnikov poslano v južne republike in te so odbirali med manj zaželenimi.

Kirurg dr. Bajta je bil mobiliziran in kot dober strokovnjak je dobil vodilni položaj v Vojni bolnišnici nekje na Primorskem (Crikvenica?). Zakaj so ga zaprli, ne vem točno. Govorilo se je, da je šlo za »neprimerne izjave«. Po prestanem zaporu je bil demobiliziran in postal šef bolnišnice v Novem mestu. Mene so premestili v Celje, da sem uredil razmere v tamkajšnji bolnišnici. Spominjam se, da so marca 1948, ob 4" zjutraj odpeljali iz bolnišnice vse usmiljene sestre. Nadomestile so jih v hospitalu strežnice, v operacijskih in delovnih prostorih pa instrumentarke, ki smo jih v dveh osemmesečnih tečajih vzgojili v letih 1946 in 1947 na kliniki v Ljubljani.

Prim. doc. Zvonimir Šušteršič, dr. med.

 

 

Nesreča na prulskem mostu in prestavitev ranjencev iz vojnega odseka s kamioni

            4. maja 1945 so me domobranci kot 14 let starega fanta vzeli s seboj, ko so se umikali. Iz Zagradca sem moral peljati naš voz s konjsko vprego (lojtrnik z dvema konjema), na katerega so naložili nahrbtnike, hrano, strelivo, zaboje itd. Dne 7. maja 1945 sem bil ranjen pri prulskem mostu v Ljubljani, pri šoli. To je bilo popoldne, med 16. in 18. uro. Na vozu je razneslo mino, kije poleg mene ranila še dva druga; Rozmana, ki se nam je pridružil v Ljubljani, in nekoga, ki seje menda pisal Jereb in je kasneje umrl v bolnišnici - na nezgodi - (njegovega imena se ne spominjam, doma je bil verjetno iz Šentjerneja). Povezali so me in naložili na voz, ki je podil do bolnice po nekih kockah, kar je zelo treslo in me je hudo bolelo.

Vse tri so nas odpeljali na Kirurgijo v Splošno bolnišnico v Ljubljano. Bil sem zelo težek ranjenec. Ležal sem v paviljonu št. 1 in sicer v kotu sobe.

Nato so me prestavili v paviljon št. 5, kjer sem ležal v sobi v pritličju. Na št. 5 so bile 3 sobe. Zdravnikov ni bilo veliko. Usmiljene sestre so bile še v bolnišnici. S številke 5 se spominjam bolničarja, ki mu je bilo ime Franc Oblak, doma z Dolenjskega (Hinje), klicali smo ga »Verter«. Številka 5 je bila zastražena. Nihče ni smel notri. Na vratih je stal stražar z brzostrelko. Okna so bila zamrežena. Zdravniška oskrba je bila zelo slaba. V sredini sobe je ležal nek Štajerec, ki je bil ranjen v glavo. Bilje v nemški vojski. Včasih je imel napade in vpil: »Panzerfaust ...« ipd. Ranjencev je bilo zelo veliko. Na postelji sta ležala po dva. Neki mlajši fantje ležal poleg mene. Vse je bilo nabasano. Meni seje ranjena roka zastrupila, tako da so mi jo amputirali. Eden od treh zdravnikov, ki so bili na viziti, se je zavzel za to operacijo. To me je rešilo, ker sem bil že zelo slab. Kasneje nisem pustil, da bi mi amputirali še nogo.

 

 

Enkrat so prišli trije uniformirani partizani v sobo na št. 5. Pregledali so sobe. Nekdo je vzel blok in popisoval, kaj je kdo bil. Jaz sem povedal, da so me prisilno mobilizirali za prevoz. Bil sem predzadnji na vrsti in zapisal si je moje ime. Nato so začeli ranjence nositi ven iz sobe. Iz številke 5 so jih odnesli večje število. Z nami so partizani govorili slovensko. Najprej so odnesli 2-3 ranjence. Nato sta me dva odnesla ven na hodnik na nosilih. Potem so odnesli tudi ostale. Med ranjenci je bilo nekaj Slovencev, drugi so govorili hrvaško. Bili so Hrvatje (ustaši, domobranci). Spodaj pri stopnicah je stal kamion. Dva sta tam prijemala ranjence in jih kar tako vrgla na kamion. Ranjenci so se zvijali od bolečin in jamrali. To so bili sami težki in nepokretni ranjenci. Mene so nato prenesli v neko drugo sobo na št. 5 (prej sem bil v srednji sobi). Takrat sem tudi že lahko dobil obiske.

Do septembra sem bil v bolnišnici v paviljonu št. 5, kjer so se zdravili večinoma mladi bolniki, ki so se ponesrečili.

Škofja Loka, 6. maja 1999

Jože Kastelic

 

 

Mačkov ukaz - 1

Že na samem začetku sem se distanciral od Mačkovih nezakonitih delovnih metod. Nadvse odločno pa sem se uprl junija 1945 v Ljubljani Mačkovi zapovedi, naj organiziram čiščenje ljubljanskih bolnišnic od sovražnih ranjencev. Zaradi tega me je odrinil v Beograd za delo v Albaniji, od koder sem se vrnil šele konec 1947 leta.

Dušan Bravničar, Demokracija, 12. junij 1990, str. 15, naslov prispevka Socialistični peskovnik

 

 

Mačkov ukaz - 2

Junija 1945, ko sem bil načelnik Ozne za Ljubljana mesto (namestnik mi je bil Franc Popit, pomočnik pa Vlado Kadunc), sem se kot major uprl ukazu generala Mačka, da iz ljubljanske bolnišnice odstranim sovražne ranjence.

Kasneje mi je moj prijatelj dr. Karel Milavec, kije bil po osvoboditvi leta 1945 upravnik vojaške bolnišnice v Mostah, povedal, da je bil v njegovi bolnišnici takrat še številen oddelek sovražnikovih ranjencev z lastnim sanitetnim osebjem. Ko je neko jutro prišel v službo, je ugotovil, da je ta oddelek s sovražnikovimi ranjenci skupaj s sanitetnim osebjem izginil čez noč. Varnostni oficir KOS-a se mu je zlagal, da so jih ponoči odpeljali v Avstrijo.

Leta 1988 sva bila z Viktorjem Avbljem skupaj na urološki kliniki. Tam mi je Avbelj, kije bil nekaj časa Mačkov namestnik, podrobno opisal posledice grozodejstev v t. i. breznih pod Podutikom. Avbelj mi je izjavil, da je dal to Maček izvršiti mimo njega. Takrat seje z Mačkom temeljito sprl in dosegel, da je šel od njega stran v drugo službo.

Slovenec, l8.junij 1994, rubrika: Tako mislim, prispevek-Izpoved načelnika Ozne.

Potrjujem resničnost navedb v Slovencu, Ljubljana, 28. junija 1999

Dušan Bravničar

 

 

Mačkov ukaz - 3

Poleti 1945 je v ljubljanski bolnici ostalo 150 ranjencev - kot vemo, so jih že prej naložili na vlak, ki je nato tako tragično končal v Brezarjevem breznu nad Podutikom). Takrat je Ivan Maček-Matija naročil Dušanu Bravničarju (še živi v Ljubljani), naj jih odpelje in likvidira. Ker je Bravničar to odklonil, je potem poboj teh ranjencev iz ljubljanske bolnice izvršil nekje v smeri proti Dolenjski narodni heroj Leopold Krese - Čoban.

Tribuna št. 5, 26. marca 1990, Rubrika - Pisma, naslov prispevka Komunistična zverinstva.

Vilko Mavsar ml.

 

 

Brata Filip in France Lovšin ranjena ob vdoru v župnišče na Ježici

            Filip Lovšin - Skončen - rojen 21. aprila 1911, umrl 20. junija 1945, je po končani osnovni šoli z očetom kmetoval in kot mnogi vaščani »fural«. V času krize je želel spremeniti težaško delo. Leta 1937 je odšel k policiji in v policijsko šolo v Zemun. Potem je bil v Ljubljani ves čas pri prometu. Bilje nesrečen, ker je moral nositi orožje. Med vojno ni bil v nobenem boju.

Po koncu vojne je bilo mleko na karte. On ni bil upravičen do njega. Zaželel si ga je. Šel je k teti Rozali, ki je gospodinjila bratrancu Janezu Puclju, župniku na Ježici. Teta mu ga je prinesla od kmeta - pol litra.

Filipov brat France, roj. 4. decembra 1928, si je z bombo poškodoval oko. Moral je iz bolnice, da je bil prostor za partizanske ranjence. Ta čas je bil pri meni - sestri na Dolenjski cesti in se po naročilu vračal na preglede v bolnico.

Bratranec Ludvik Drobnič je bil v internatu na gimnaziji Rakovnik. Vojska je zasedla zavod - dijaki pa so morali hoditi na politična predavanja. Začasno je stanoval pri teti Rozali.

Prišel je k Francetu in odšla sta na Ježico, da bi si privoščila vrtnih jagod. Skupaj so večerjali. Stric vpraša Filipa, kdaj ima službo. »Ob devetih na Ajdovščini na križišču.«

»No, pa prespi pri nas.«

Stric je odšel v posteljo, da se je pripravil za pridigo - drugi dan je bila nedelja.

Fantje - Filip, Ludvik in France so se pogovarjali pri mizi, France je radi očesa ležal na divanu v kuhinji. Teta je pomivala posodo, kar zasliši stopinje po stezi na vrtu. V oknu zagleda med rožami obraz soseda mizarja.

Naenkrat se vsujejo rafali skozi okna in vrata, ki vodijo na vrt. Razbijali so na vežna vrata. Župnik je šel odpret. Osupli so strmeli vanj, presenečeni, videč, da je vstal napol oblečen iz postelje in nepoškodovan.

Filip je bil zadet v hrbet in noge. Naredil je nekaj korakov in se v veži zgrudil. Rekel je: »Fantje, kaj ste naredili z menoj. Še živeti nisem začel, pa bom moral umreti. Notri bi prišli, pa bi se pogovorili, če ste kaj imeli«.

»Teta, umrl bom. Od pasu doli nič ne čutim.« Drgetal je. Teta gaje zavijala v deke.

 

 

»Stric, umrl bom. Pripravite me na smrt.« Spovedal ga je, mazilil, po sv. Rešnje telo ni smel v cerkev.

Napadalci so bili mrki, brezbrižni. Oblastno so hodili in premetavali po župni

France je dobil več strelov po nogah, rokah. Iz lica na desni - skozi obraz - na levi strani vratu je krogla izšla. Več drobcev je ostalo v njem, ki so čez leta predrli kožo in sam si je pomagal. Iz kolenskega sklepa mu ga je pred nekaj leti vzel zdravnik. Bil je prepričan, da nima nič več železa v sebi.

Oba brata so odpeljali v Št. Vid v ambulanto, od tam v zapore na Poljanski nasip (Povšetovo). Filip je 20. junija 1945 po pripovedovanju sozapornika v velikih bolečinah umrl. Moral je biti tih pogreb. Z g. Legatom, duhovnikom in s štirimi pogrebci nas je bilo 13.

France je bil iz zapora prepeljan v bolnico, kjer mu je dr. Rant posvečal vso skrb. V obraz je bil zabuhel. Pil je samo čaj, ki mu je pritekel iz rane na vratu. Vsak zobje imel obroček, na njem kaveljček, prepeto z elastikami, da je vleklo čeljust v pravi položaj.

Ko je prišel iz bolnice,je pripovedoval, da so bili z njim ranjeni domobranci in tudi v gipsu. Kako kruto, surovo so partizani delali z njimi. Bil je strašen vik, kričanje, jamranje. Vlačili so jih na tovornjake - odpeljali na morišče v Mozelj.

O vsem tem mi je večkrat pripovedoval. Hotel je, da to ne ostane pozabljeno. Umrl je 12. avgusta 1995.

Ljubljana, 27. septembra 1999

Angela Klun roj. Lovšin

 

 

Janez Rozman med bolniki v zaporu Ozne - 1

Moj mož je bil konec vojne ranjen, ko so z vozovi bežali preko Ljubljane. Bil je pri domobrancih in sicer na post. Kopanj. Tik pred koncem vojne so počivali pri šoli na Prulah. Takrat je pri prelaganju zabojev eksplodirala mina, ki seje nahajala med zaboji. Nezavestnega so ga odpeljali v bolnišnico v Ljubljani. Na vozu s konjem je. bil tudi Jože Kastelic (doma iz Zagradca), ki je bil v civilu. Njemu je takrat odtrgalo roko.

V bolnišnici ga je obiskal pokojni stric. Usmiljene sestre so bile takrat še v bolnišnici. Neka mlada nuna je bila zelo skrbna do mojega moža.

Nazadnje ni bil več v Splošni bolnišnici, ampak v stavbi na Poljanskem nasipu (malo umaknjena od ceste, med drevesi), ki je na drugem bregu reke Ljubljanice kot pa Splošna bolnišnica. Danes je tam psihiatrija. Notri je bilo polno ranjencev, cela bolnišnica je bila polna in vsi so bili pod stražo. Zdravniške oskrbe ni bilo nobene. Moj mož je bil ranjen v stegno, imel je celo luknjo. Nekdo iz Ribnice, ki je ležal' poleg njega, mu je odvil rano in gnoj je špricnil do stropa.

Po koncu vojne so neke noči v sobo prišli partizanski oficirji (imeli so epolete na ramenih). Brzostrelke so imeli naperjene v ranjence. Imeli so spisek ranjencev in ga brali. Tiste, katerih imena so prebrali, so kar za noge potegnili z bolniške postelje in jih po tleh vlekli iz sobe. Privlekli so jih do kamionov in jih zmetali gor. Ranjeni domobranci so rjoveli od bolečin. Pri branju spiska so ugotovili, da nekoga

 

 

ni, zato so najprej rekli možu, da naj gre on, vendar so potem namesto manjkajočega določili nekoga tretjega. Mož je bil nato po amnestiji izpuščen.

Ljubljana, 25. nov. 1999

Marija Rozman

 

Janez Rozman med bolniki v zaporu Ozne - 2

            Moj znanec Janez Rozman mi je pripovedoval o dogodkih tik pred koncem vojne. On je bil zadnji dan vojne ranjen (omenilje poškodbo leve roke) na Prulah.

Najprej je bil v Splošni bolnišnici v Ljubljani. Tja je bil sprejet še takrat, ko so imeli nadzor v bolnišnici domobranci. Po koncu vojne so partizani v Splošni bolnišnici opravili vizito in potem vse ranjene domobrance, med njimi tudi Rozmana, odpeljali v zapore na Povšetovi ulici, kjer niso imeli nobene zdravstvene oskrbe. Trgali so svoje srajce in si iz njih delali povoje.

Vsake toliko časa so prišli partizani s spiskom in odbirali ranjence, ki so jih potem odpeljali. Tiste, ki so bili na spisku za likvidacijo, so, če niso mogli sami dobro hoditi, odvlekli po tleh in po stopnicah do kamionov. Z njimi so, po pripovedovanju Janeza Rozmana, delali slabše kot z živino. Odbiranje ranjencev in tudi tistih ujetnikov - domobrancev, ki niso bili ranjeni, je potekalo večkrat.

Nekdo iz Velikih Lašč (bil je še mlajši), ki je ležal zraven Janeza, mu je z usti sesal gnoj iz rane in ga tako rešil. Ta človek je tudi preživel.

Neki ranjenec, ki je bil ranjen zadnji dan vojne (doma iz Gabrovke pri Zagradcu), se je po vojni skrival na Igu. Ostal je v Črni vasi. Umrl je pred dvema letoma.

Rozmanje odšel domov po amnestiji.

Ljubljana, 23. nov. 1999

Franc Levstek

 

 

O zazidanih kletnih prostorih Bolnišnice za psihiatrijo v Ljubljani

Bolnišnica za psihiatrijo, ki se nahaja v poslopju na Poljanskem nasipu na desnem bregu Ljubljanice, se je v sedemdesetih letih odločila za prenovo in posodobitev pomožnih prostorov v kleti, ker je potrebovala dodatne prostore za delovanje svojega Centra za mentalno zdravje. Prenovljeni prostori predstavljajo le manjši del tlorisne površine celotnega poslopja. Ob tedanji prenovi so prebili zid, ki tvori pregrado do drugih kletnih prostorov, in naleteli na človeške posmrtne ostanke. Z deli niso nadaljevali, zid so zazidali nazaj. Med delavci so krožile govorice o streljanju pripornikov ob koncu vojne, ko so bili ti prostori namenjeni za Centralne zapore Ozne (imenovani tudi prisilne delavnice), ki naj bi bili s podzemnimi hodniki povezani z bližnjimi zapori na Povšetovi ulici.

Ljubljana, 28. feb. 2000

B. R.

 

 

III.

Nesreča dveh dečkov iz Rakitnice

Moje ime je Jože Merhar. V Rakitnici živim že 90 let. Izučil sem se za čevljarja. Potem sem delal na žagi in v tovarni. Tukaj sem bil tudi po koncu 2. svetovne vojne. Od takrat se spominjam, da so s kamioni peljali ranjence iz bolnišnice v gozd in jih pobijali. Pripeljala sta najprej dva in potem še dva kamiona. Kamioni so bili pokriti s ceradami in zadaj so sedeli partizani s puškami. Prvič sta pripeljala kamiona enkrat popoldan, drugič pa zjutraj ob 5. uri.

Od tistih, ki so pobijali, so nekateri prišli nazaj v vas. Od mojega brata sin France jim je nesel vodo v korito, da so se umivali. Rekli so, da so se s ta belimi borili. Umivali so se zato, ker so bili krvavi. Zlasti so imeli krvave roke. To je vse zelo smrdelo, zaradi načina pobijanja bolnikov oz. ranjencev. Mojega nečaka Franceta je takoj naslednji dan ubila granata. Poleg njega je granata ubila še Žihernovega, ki se je pisal Levstik. Enemu je bomba odtrgala roko, medtem ko je drugemu odbilo del glave.

Potem, ko smo bedeli pri mrtvem nečaku v hiši mojega brata, ki stoji tik ob cesti, sem zjutraj ob petih videl še dva kamiona, ki sta mimo hiše peljala v gozd. To je bilo en dan po tistem, ko je nečaka ubila bomba, torej 23. junija 1945. Prva dva kamiona sta pripeljala en dan pred tem, to je bilo 21. junija 1945.

Potem so vaščani našli pogorišče, kjer so partizani zažgali obleke ranjencev. Na pogorišču so našli sežgane ostanke bolniških oblačil, umetnih nog, ostanke povojev, opornic itd. Tisti, ki so to videli, so verjetno že vsi pomrli.

Rakitnica, 26. mar. 1999

Jože Merhar

 

Zaznamek:

Imena dveh dečkov iz Rakitnice:

- Janez Levstik (25. november 1932 - 22. junij 1945) - »Pri Žihernovih«, Rakitnica

- Franc Merhar ( 13. september 1934 - 22. junij 1945), Rakitnica št. 40

Opomba: V knjigi umrlih, ki se nahaja v župnišču, je zabeležen napačen mesec smrti (julij), ker se je nesreča zgodila meseca junija. Kot dan pokopa je označen 24. julij 1945, vendar sta bila pokopana 24. junija 1945. Na nagrobni tabli Janeza Levstikaje na pokopališču v Rakitnici kot datum smrti jasno označen 22. junij 1945. Pravilni podatki o smrti dečkov se nahajajo v knjigi osebnih stanj župnijskega urada v Dolenji vasi.

Vpogled v župnijske arhive opravila dr. Lovro Šturm in Blaž Ivanc, dne 26. marca 1999.

Dne 25. maja 1999 smo ponovno obiskali g. Merharja iz Rakitnice, ki je potrdil, da je videl štiri kamione z ranjenci. To je bilo takrat, kot je že navedeno v izjavi. Avtobusa se ne spominja.

 

 

Poboj ranjencev

Spominjam se dogodkov po koncu 2. svetovne vojne, ko so v bližini Rakitnice partizani junija meseca pobili ranjence. V gozd so jih peljali s kamioni. Njihov vodič je bil partizan P. M. iz sosednje vasi, ki seje vozil spredaj na motorju in jim kazal pot do brezna pri Konfinu.

P M. se je z motorjem pripeljal v vas in se odšel umivat v reko Rakitnico, ker je bil krvav. Z njim sem se takrat, ko se je pripeljal, tudi pogovarjal. To je bilo pri mlinu, »Pri Malnarjevih«.

Rakitnica, 26. mar. 1999

Franc Vidervol

 

 

Pogorišče ostankov oblačil

Ko sem bila stara skoraj sedem let in sem hodila v prvi razred, smo s staro mamo Antonijo in še enim fantom iz naše vasi (Loški Potok) šli od sorodnikov iz Grčaric po cesti domov proti Glažuti. Prejšnji dan se še nismo upali vrniti, saj so po cesti (takrat še ni bilo nove ceste) vozili pokriti zeleni vojaški avtomobili. Notri so bili ljudje. Tisti dan se je slišalo streljanje. Domov smo odšli naslednji dan po kosilu (opoldne). Ko smo hodili po cesti, je stara mama rekla: »Tukaj strašno smrdi!« Ob cesti je gorelo od 6 do 9 ognjev, ki so bili že skoraj pogašeni. To ni bilo daleč od ceste, bilo je takoj na levi strani, na nekakšni ravnici. Nikogar več ni bilo zraven. To je bilo poleti. Stara mama je naslednji dan povedala, kaj je videla.

Rakitnica, 17. jun. 1999

Nada Klun

 

 

Kamioni in avtobusi v Rakitnici

Videla sem (takrat sem bila stara 16 let), da se je avtobus, ki je prej peljal ranjence in partizane na morišče, nazaj grede ustavil v vasi Rakitnica, pod hišnim oknom moje stare mame - po domače Pri Jakužovih. Partizani so si šli umivat roke dol k vodi, v reko Rakitnico. Nesti so jim morali vodo. Otrokom so rekli, da so se borili s ta belimi. Takrat ni bila visoka voda, ker sta dva fantka tam naletela na mino. Skozi okno sem gledala v star avtobus in zadaj na sedežih avtobusa, ki je bil zelene barve, sem videla vojaške obleke. To je bilo tisti dan, ko smo prišli od pogreba dveh fantkov (Merharjevega in Žihernovega). Verjetno je to bilo okoli 11. ure. Na pogrebu so govorili: Joj, danes so spet ranjence peljali v gozd! En ali dva dni prej so šli pa s kamioni. Vsa vas je to vedela, vendar jih je že dosti pomrlo. Gospa Klun, ki je doma iz Loškega Potoka in sedaj soseda od Merharja, je, ko je s staro mamo šla na obisk v Grčarice, videla goreti 7 ognjev. Strašno je smrdelo. Bolniške obleke so sežgali tam.

Slišala sem, da so se prišli umivat večkrat. Enkrat takrat, ko so bili samo s tovornjaki, drugič pa takrat, ko sem jih tudi sama videla.

Ko so sekači sekali v gozdu, so videli pogorišča. Prav tako so našli protezo za nogo, gips, glavnike. To mi je povedal moj brat Ivan, ki je bil zraven. Stanuje pri cerkvi. On je videl 2 tovornjaka, ki sta stala pri trgovini.

V Grčaricah vse vedo, vendar ne bo nihče nič povedal.

 

 

Iz Rakitnice je bil tudi nekdo ranjen in tukaj ubit. France Henigman - Polonin je bil pri policiji v Ljubljani in nato ranjen. Bil je v bolnici ob koncu vojne. Zdi se mi, da nima več sorodnikov. Napisan je na spominski plošči. Likvidatorja Mrharja iz Blat je takrat prosil, da naj ga reši, vendar ga ni. O tem mi je pripovedoval Leopold Gorše - Petrov iz Kanade. Onadva s Henigmanom sta bila skupaj pri vojaški policiji v Ljubljani. Gorše je povedal, da je bil Henigman v bolnici v Ljubljani. Zbolel je.

Ranjence so peljali dvakrat ali trikrat skozi vas.

17. jun. 1999

A. R.

 

 

Poboj ranjencev v breznu pri Konfinu

Dobro se spominjam dogodkov v mesecu juniju leta 1945. Z vrstniki mojih let smo se z vozički (kolcami) vozili po klancu sredi vasi. Moja sovrstnika Janez Levstik in Franc Merhar iz Rakitnice sta bila prva. Pobrala sta mino, jo odnesla domov in tolkla po njej. Oba je ubilo. To je bilo 22. junija 1945 popoldne. Bil sem na pogrebu in ko smo odhajali s pogreba okrog 11" dopoldne, sem videl dva vojaška tovornjaka in dva avtobusa, v katerih so bili partizani. Videl sem ji