1999 - glava

agrarna

izbjeglica

dragutin

2022 - 1956 = 66

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1999.g., NASLOVI DATOTEKA:

1999__40000_karta_Bohova.jpg

1999_KOCEVJE_1999_Kocevje_08_TISINA_SMO_NA_SVETE_MESTU.jpg

1999_Mag_Teharje-taborisce_POKOPANIH-4000_do_6000_zrtev.jpg

1999_SLOVENIJA_1999 Podzemlje.jpg

1999_SLOVENIJA_1999_Slovensko_podzemlje.jpg

199901__Bohovo_Mediji_objave_ZAPIS.docm

19990313__04__Bohova_pancer_AC_izkop.jpg

19990313__04a_pancer_AC_napis.jpg

19990313__Zzapis_Bohova_veleposlanik_Mastruko.docm

19990313-02_Bohovo_pancer_arh.Lesjak.jpg

19990313-05_Bohovo_pancer_Perme_Lesjak.jpg

19990313-06_Bohovo_pancer.jpg

199904 _1179_ZRTVE_vrece_PVC.jpg

19990401-1_Mislinja_Pancer_500_zrtava.jpg

19990410__Nas_Cas_Urednistvu_Nas_Cas_dragutin.docm

19990504__Slo_komisija za popravo krivic.docm

19990513__Nas_Cas_Spomini_in_Pomenkovanje.docm

199906_HDPZ_090_Tezno_M_Josipovic_Mandic.docm

199906_Mag_Bohova_tankovski_jarek.jpg

19990726-01__Perme_Despot_Safaric_Kuzatko_direktor_Podrekar.jpg

19990730_Maribor_pokop_ZAPIS.docm

199908_Delo_1179_Ribicic_Mitja.jpg

199908-2014__Zzapis_Tanko_Stanka__Hribernik-VDV-3_ROS_Snabl_Novak-Stanko.docm

19990906__Slo_Vlada_PERME_prijava_Kucana.docm

19990913_TOZILKA_CERAR – pismo_KLEPU.doc

199909-2002__Zzapis Prosenisko_mocvirje_HELIKOPTER_Rancigaj_Tanko.doc

19991004__dragutim_POBOJI_1945_povlacenje_kroz_Sloveniju.docm

19991020__Slo_Vlada-99_GROBISCA_lastinjenje_kulturnih_spomenikov.docm

19991128_1945_MB_Novak_pismo_Pavlinke_Hutterjev_blok.docm

199912__19251116_19991213_komunist_DOLANC_Stane_Hrasnican.docm

1999xx__Zasavje_Trbovlje_Slo-Atlas.jpg

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1999__40000_karta_Bohova.jpg

1999_KOCEVJE_1999_Kocevje_08_TISINA_SMO_NA_SVETE_MESTU.jpg

1999_Mag_Teharje-taborisce_POKOPANIH-4000_do_6000_zrtev.jpg

1999_SLOVENIJA_1999 Podzemlje.jpg

1999_SLOVENIJA_1999_Slovensko_podzemlje.jpg

199901__Bohovo_Mediji_objave_ZAPIS.docm

BOHOVO-TEZNO 1945, NAJVEČJA grobnica Hrvatov, Velenje .

1998-09-21, Velenje v pisarni v ponedeljek

Udeležil sem se poskusa sprave v Ljubljani, vendar proti koncu, ker sem bil prej še v Kamniku. Po zaključku sem bil v nekem lokalu z g.Kužatkom in z g.Permetom, predsednik slovenskega odbora se nekoliko jezi nad Hrvati, ker ti močno zamujajo z aktivnostjo, posebej na delu obeleževanju grobnice na Teznem. Za to lokacijo so zadolžene osebe iz Maribora in celo posamezniki iz Zagreba. Tam nameravajo graditi cesto, ki bi naj prekrila grobnico, zato se je potrebno posebej potruditi in pohiteti s pripravami, da se doseže premestitev trase ceste.

1999-01-19, Velenje, torek

Slovenski TV1 - dnevnik je podal ob glavnem večernem poročilu pred 20 uro kratko poročilo, da meni neki neznani slovenski odbor predlaga celo referendum vladi, kjer bi se ljudje odločali s tajnimi glasovi, da bi ta sedanja slovenska vlada vendar že enkrat odločila razčistiti s svojo preteklostjo in totalnim komunističnim režimom, kot so to storile skoraj vse evropske države in celo afriška Angola, da se izvede narodna sprava. Med drugim je bilo na TV1 izrečeno, da je bilo ubitih v Sloveniji preko sto tisoč ljudi, od tega preko deset tisoč Slovencev.

Poglejmo kaj sem dobil naslednji dan v slovenskem časopisu:

»DELO«, dne 20.jan.1999

Sprava je predvsem dostojen pokop mrtvih

Ljubljana – Vlada oziroma vsi njeni organi morajo nemudoma zagotoviti izvedbo dostojnega pokopa mrtvih in izdajo mrliških listov ter ostro ukrepati proti vsem, ki bi onemogočali izvedbo te temeljne človekove pravice, menita Združenje za demokratizacijo javnih glasil in Civilna družba za demokracijo in pravno državo. Od državne oblasti zahtevajo, da nemudoma razpiše referendum z vprašanjem: »Ali ste za to, da se preseže sedanje stanje narodnih razprtij z dostojnim pokopom vseh žrtev med drugo svetovno vojno in po vojni ter z izdajo mrliških listov po uradni dolžnosti, s čimer bomo končno izpolnili temeljne človekove pravice naših pokojnih?« ali pa naj takoj začne navedena spravna dejanja.

Takšnih žrtev je v Sloveniji več kot sto tisoč, med njimi pa je tudi veliko Neslovencev, je na tiskovni konferenci obeh organizacij povedal Jaroslav Hladky in dodal, da nas bodo tudi druge države prej ali slej vprašale, kaj smo storili z njihovimi državljani, ubitimi v Sloveniji. Takšna težava bo nastala, ko se bodo uredile razmere v državah nekdanje Jugoslavije, meni Hladky. Kot je povedal predsednik Združenja za demokratizacijo javnih glasil in Civilne družbe za demokratizacijo in pravno državo Vinko Vodopivec, sta obe organizaciji prepričani, da je to obveza države in da zato referendum ne bi bil potreben. Vendar pa ugotavljajo, da država tega ni pripravljena storiti, in predlagajo, da to storijo državljani. Zato pozivajo vse veje oblasti, da njihov predlog uzakonijo in izvedejo. STA

1999-02-21, Velenje, v pisarni, nedelja

Nisem uspel dobiti g.Kužatka, pa sem danes zvečer po 20 uri poklical g.Lesjaka, ter sva govorila okoli dvajset minut po telefonu. Kaže da je precej angažiran na tem področju zbiranja podatkov, pa bo potrebno več sodelovanja. Gospod Rudi ima v Ljubljani tudi pisarno, ne vem pa kaj in zakaj, tako je v tednu predvsem v Ljubljani. V nedeljo se bova morda skupaj odpeljala v Ljubljano, seveda če bom tja povabljen na skupni sestanek in če sploh bo organiziran.

Lesjak omenja, kako je znani Hrvat Boban vodil na umiku s seboj okoli 28 tisoč borce preko Slovenije, ko pa so se vračali, mu je ostalo samo še 2 tisoč ljudi ali borcev. Tudi on postavlja vprašanje, je so končali ti ljudje.

1999-02-26, Velenje, v pisarni, petek

Včeraj pozno v noč je slovenska TV-1 imela oddaje v zvezi pobojev po drugi vojni. Tako sem zasledil še govor predsednika slovenske komisije za žrtve gospoda dr.Pučnik Jožeta. Posebej je poudarjal o 1945 in 1946 leto. Naj bi še vedno 1946 leta masovno pobijali v območju Teznega in Strnišča, ker so zaradi masovnih grobnic ljudje iz tamkajšnjih taborišč zboleli, pa tudi čas je tekel. Zanimiva je Pučnikova razlaga, da so 1946 komunisti pristopili k sanaciji grobišč, kajti takratna jugoslovanska 3.armada je zelo površno zakopavala svoje žrtve in je smrad zaudarjal po okolici. Pučnik pravi, da dokumentov o tem nima, da pa ljudje o tem dogajanju tam govorijo.

Kužatko pa mi je po telefonu povedal, kako je hrvatski veleposlanik dr.Maštruko imel nek intervju za časopis iz Zagreba, pa da je ta izjavil, da on ničesar ne ve o teh strahotnih pokolih Hrvatov v Sloveniji. Na to bi naj predsednik HSP Ante Đapić dejal: »čigav veleposlanik pa je potem dr.Maštruko, če ne ve za vse to?«. Đapiću sem pred leti dal disketo z mojimi materiali. Dalje mi Kužatko pravi, da je gospod Perme imel nek pomemben pogovor, ni mi znano kaj in kje. Prihodnji teden pa se bomo verjetno vsi dobili nekje pri Mariboru, kar bi naj organiziral R.Lesjak.

1999-03-11, Velenje, četrtek

Popoldne me je na tel.tajnici čakalo sporočilo od g.Kužatka, da bi se v soboto dobili v Mariboru, kamor pride iz Zagreba delegacija in novinarji »Večernjeg lista«, pridejo tudi predstavniki Slovenije raznih društev in naši predstavniki. Po daljšem pogovoru z g.Ivanjkom dr.Šime iz Maribora, je ta obljubil svojo akcijo, da bo uredil tako, da bodo tudi Mariborčani in Hrvati od tam prisotni. Med drugim je poudaril, da mu je uspelo z lokalnimi novinarji nekajkrat odjaviti nekatere teme na takratne 1945 leta dogodke. Sam Ivanjko odpotuje v soboto najprej v Španijo, nato pa še v Čile in bo nekaj dni odsoten. Udeležil sem tega zborovanja, čeprav sem prvotno nameraval s Katarino v opoldne odpotovati v Belico, bom tokrat odšel kar zjutraj in to sam brez Katarine.

Celotna ta akcija pa je nastala največ zaradi hrvatskega veleposlanika v Ljubljani, ki je pred nedavnim dal nekaj intervjuje za zagrebški časopis, kjer je izjavil, da mu ni znano o takih žrtvah Hrvatov v Sloveniji, o katerih vprašanjih ga sprašuje novinar. Veleposlanik dr.Maštruko bo moral pogoltniti veliki žganec, ki mu je dolgo zapiral prehrano v grlu. Mlada država, mlada diplomacija!

1999-03-13, Velenje, sobota

Medsebojno smo se po telefonu pomenili, da se dobimo v Mariboru na Dobravi na novem pokopališču ob ptujski cesti. Prispeli so: g.Kužatko, ing.Perme, arh.Lesjak, domačini Kajzer Silvo, X-1 in X-2, Maja dr.Vetrih, iz Zagreba prof.ing.Dragan Truhli, iz Zagreba novinar Zvonimir Despot, snemalec Damir Humski in Patrik Macek, seveda in še jaz.

Po krajšem pogovoru smo se napotili da skupnega spomenika na pokopališču, kjer sem naredil posnetek. Vrnili smo se do avtomobilov in se napotili preko glavne ceste na drugo stran, kjer že na veliko podirajo smrekov gozd za predvideno avtocesto. Del domnevane grobnice v zelo dolgem »PANCER GRABEN« bode prečkala nova cesta, to je nekje v kraju Dobrava ob cesti Maribor - Ptuj. Naredil sem ob gozdu, kjer je nekoč bilo taborišče in zraven masovno pokopališče nekaj posnetkov. Tam kjer se bo videl del betonskega tlaka nekdanjega objekta, je v ozadju bilo taborišče. Tu nekje bi naj avgusta 1945 leta ob zelo vročem dnevu eksplodiralo strelivo in pobilo več ljudi in čuvaje. Malo dalje tik ob novi avtocesti, kjer Lesjak Rudi s svojimi rokami nakazuje smer vojaškega kanala in obenem masovne grobnice, sem naredil več posnetkov in enega v nasprotno smer ali proti Pohorju, tisti, ko se vidi v ospredju ležanje na tleh posekanih smrek. Nato nekaj sto etrov dalje in 150 m za lovskim kozolcem za zimsko hranjene divjadi, na travniku v gozdu, kjer je prvi posnetek z malim kanalom, nato pa sem vstopil v nekaj metrov globoki ostanek kanala, kjer je smer proti Pohorju in kjer je znana grobnica. To je tam, kjer smo se vsi skupaj slikali ob prižgani sveči.

Ko sem z arh.R.Lesjakom pregledoval teren, pravi da je kanal z ene strani imel visok oporni zid do tri metre višine, z druge pa strmino, kar vse skupaj tvorilo trikotno obliko, tako da si z ene strani lahko prišel noter, na drugi strani pa nisi mogel dalje zaradi visokega zidu. Ta ostanek tega več kilometrov dolgega kanal je še vedno viden. Tu sva ugotavljal, kaj bi bilo najbolje zahtevati od oblasti in v splošnem glede gradbenih del. Starejši možakar domačin meni, da je zaradi »EPITETE« dolžnost družbe in države, da se pregleda teren in človečki ostanki prestavijo na drugi kraj. Dajati zahtevo o prestavljanju avtoceste nima smisla, ker je to državni in tudi širši zapleten problem, da pa bi bilo najbolj učinkovito, zahtevati, da se v neposredni bližini ali nad masovno grobnico postavi vidni spomenik žrtvam komunističnega nasilja na tem terenu. Največji del so tu bili pobiti taboriščniki Hrvati in tudi Slovenci. Na mojem slovenskem atlasu sem ta teren s svinčnikom označil na strani 42, geometrska približna lokacija pa je: 552.20 / 152.60

Zapustili smo področje masovne grobnice in smo se vrnili nazaj na parkirišče, kjer smo se zbrali pred pokopališčem v Dobravi. Malo nato še posedeli v mini lokalu pri prvi črpalki, nakar smo se razšli. Novinarju sem pokazal in povedal nekaj misli, med drugim mu je g.Kužatko med svojimi materiali dal tu že objavljen članek »BLAJBURB PRIJE BLAJBURGA«, tako da bode veliko materiala na razpolago za naslednjo objavo, ki pa bo morda ob koncu naslednjega tedna v zagrebškem »VEČERNJI LIST«.

1999-03-13, Velenje, torek

Dobil sem slike, ki sem jih naredil v Mariboru ali v Dobravi na grobišču. Sedem posnetkov je izredno lepih in so slike izrazito pregledne. Več posnetkov nisem naredil zato, ker sem vedel, da imam odrezani film in da imam malo na razpolago za slikati. Na vseh slikah je datum 13.03.1999 ter kraj slikanja Maribor.

1999-03-17, Velenje, sreda

Zgodaj v jutranjih urah sem na radio Zagreb-2 slišal reklamno obvestilo o članku, ki je namenjen sobotnemu mariborskemu obisku na terenu. Vsebina je lepo obdelana in strokovno podkrepljena, tako da nekatere elemente novinarjeve kontakte z nekaj odgovornimi ljudmi vidim šele sedaj v časopisu. Članek je za eno celo stran, nekaj slik in zemljevid avtoceste z oznako grobov. Imam pomisleke, da so grobnice označene nekoliko previsoko ali proti severu, predvsem z druge strani ceste, moralo pa bi biti tudi s spodnje strani avtoceste, tam ko je gozdna pot. Naslov v zagrebškem časopisu »VEČERNJI LIST« ima napis:

»SLOVENCI GRADE AUTOCESTU PREKO GROBOVA HRVATA«

Naredil sem si nekaj kopij tega članka, moram jih čim več razdeliti in čim več

informirati ljudi okoli sebe, da se čim več ve o teh strahotah. Med ostalimi imeni je omenjeno tudi Kužatkovo in moje ime kot članova Društva za ureditev zamolčanih grobov v Sloveniji.

1999-03-22, Velenje, ponedeljek

Sledi prva znana reakcija meni po nekaj dni na zagrebško objavo, v Sloveniji se je opogumil najbolj osovraženi in neodgovoren časopis Slovenske »NOVICE« pod odvratnim naslovom »AVTOCESTA NAD KOSTMI?«. Kaj pomeni vprašaj za kostmi, nebi niti razpravljal, ker je to stališče posameznika, ki je predvsem prepisal našo stvar in jo samo še enkrat po svoje povedal, toliko da se ve, da so slišali za objavo v Zagrebu prejšnji teden. Niti malo se novinar ni potrudil, da bi kaj izvirnega podal javnosti, nobenega nič ni vprašal, toliko je vseved.

Kužatko pa mi je dejal danes po telefonu, da so že imeli v Ljubljani sestanek in določili več smernic in odločnih akcij, med drugim so že za Tezno predložili skico spominske kapelice. Jaz pa se trudim in tudi drugi, da svoje znance obveščam ali po telefonu ali pa jim dam kopijo iz časopisa. Med drugim sem gospoda dr.Pahljino večkrat poklical, nekoliko sva več razpravljala o ponovno začeti akciji in javno postavljanje vprašanja in predstavitev še nerešenih vprašanj.

1999-03-26, Velenje, petek

Danes sem kupil slovenski tednik »NEDELJSKI« dnevni (datum je nedelja 28.marec), ki je objavil dokaj obsežno gradivo pod naslovom »Čudno rastlinje nad hrvaškimi grobovi«. Material je pripravilo več oseb, objavljeno je precej koristnega materiala in tudi podatkov na več kot na dveh straneh.

Od srede po 20 uri dalje trajajo hudi zračni napadi na JLA ali točno na srbsko vojsko. Ti pa se krvoločno izživljajo nad Albanci in jih masovno ubijajo in koljejo. Vse to še dobro pomnimo, kaj vse se je dogajalo samo pred nekaj leti.

1999-04-09, Velenje v pisarni v petek

Starejši delavec tukaj v ŠCV domu mi je vendar prinesel članek iz časopisa »DNEVNIK«, ki nosi datum 9.april pod kroniko avtorja OTMAR KLIPŠETER naslednje naslovne tekste:

- Starejši so že dolgo zatrjevali, da gre za eno največjih povojnih grobišč

- Prvi dokazi krutega zločina

- Na trasi bodoče mariborske obvoznice so odkrili več kot štiri žrtve povojnega morjenja

- Sledi tekst s primernim in odgovornim poročanjem, prikazana je še črno bela manjša slika z odprtim kanalom, kjer so kar takoj našli prve kosti.

1999-04-13, Velenje, torek v biroju

Danes sem imel preveč stroškov zaradi pogovora po telefonu, kot bi si to smel privoščiti za moje ekonomske prilike. Mariborski časopis »VEČER« je danes objavil naslednji naslov:

»Tožilstvo sproža predkazenski postopek«

Avtor je Srečko Niedorfer iz Maribora. Vsebina je korektna, tu pa bom dodal še naslednji tekst:

»Ene kosti so zastražene, druge ležijo kar tako – Arheologi z metlicami, ostanke pobitih pa z bagerjem – Hrvati želijo zgolj dostojen pokop in zaznamovanje«.

Vsebina je kratka, pomembno pa je, da je zelo korektna in poštena. Da so se stvari močno prebudile, govorijo dogodki na terenu, aktivirana so tudi ministrstva. Imel sem prvi jutranji dolgi pogovor s K.Ž., kasneje od doma pogovor z dr.Pahljinom, popoldne pa še z Lesjakom. Ko sem popoldne kupil časopis, sem poklical K.Ž. v Podpeč, imela sva dolgi pogovor. K.Ž se malo jezi na mene, zakaj ne snemam razne pogovore na terenu. Opozarja me tudi, da naj se ne poigravam, ko sem ponekod pritisnil moj pečat firme, ker nikoli ne vemo, kako je to lahko enkrat na robe. To sem naredil nekajkrat, običajno zadaj na prazno stran, vendar bom popolnoma prekinil s tem. Ker pa je najin pogovor bil zelo dolg, sem moral K.Ž. opozoriti, da je na prvi strani tisti venec njegove gospe in tudi njegov mali grb »ŠAHOVNICA« pred vencem. Takoj je prekinil najin pogovor in tekel pogledati časopis s sliko na prvi strani.

Najin pogovor pa je bil hujši kot na nivoju diplomacije. Imel je več klicev raznih novinarjev, večinoma je imel napovedan ta pogovor z novinarji. Jutri bo zagrebški »VEČER« imel svoj članek, sledili pa bodo še mnogi. Včeraj je bil g.Permetom Franc in drugimi (Hrvata dr.Ivanjko in ga.dr.Vetrihova) v Mariboru, pa ko sta se vračala domov, je prišlo do nekaterih čudnih stališč P.F. v zvezi napisom na Podmeji, kjer je omenjeno, da je tam bilo ubitih več sto Hrvatov. Obljubljajo kar tako mimogrede, da bodo verjetno tam postavili novo ploščo, kjer bo omenjeno »žrtvam Slovencem in ostalim«. Ravno tako se K.Ž. razburja nad stališči Slovencev, ki bi naj ob tej zgodbi pri »BOHOVSKEM GOZDU« imeli izpolnjene svoje programe, da bi Hrvati ali Zagreb naj prispeval večjo količino sredstev za postavitev obeležja. Tu ima K.Ž. popolnoma prav, ko brani čast žrtev, da ne bo nihče trgoval s kostmi, ker bodo tudi oni sami tam končali s takšno politiko. Pravilno je razmišljanje K.Ž., da naj potem tam bode ločeno obeležje, kajti tam so v največjem delu Hrvati pokopani. To pomeni, da se tudi tukaj odkriva slovenska nacionalistična politika in zapostavljanje Hrvatov celo od ljudi, ki se trudijo razkrivati in opozoriti na človekova grozo dejstva. Vse to mi daje za pomisliti z mojo aktualno zgodbo s sodnikom za prekrške v Velenju: Hrvate je potrebno ignorirati in zapostavljati.

Ker sem K.Ž. omenil da sem se pogovarjal tudi z Lesjak Rudijem, je ta izpustil serijo nezadovoljstva njegovega ravnanja in težnja na samo finančno podporo iz Zagreba. Ta L.R. pa ni poskrbel za neko kaseto, verjetno TV video, ki bi jo K.Ž. nujno potreboval. Sicer pa je L.R. meni dejal, da je on slučajno bil v Nemčiji in da je prepozno prišel domov, da zato ni bil na kraju z njimi. Razočaran nad razvojem, K.Ž. mi je naročil, da naj L.R. rečem, da je ta prav jezen na njega in da več noče imeti z njim opravka.

Med drugim me K.Ž. opozarja, da se nekateri novinarji (komercialno) spuščajo v ta zapleteni dogodek pri Mariboru in so lahko tudi zlo namerni. Pojavlja se tudi spor glede nekih avtorskih pravic o nekem materialu, kjer se zahteva cca 8.000 DEM, tu nimam točnih informacij. Svobodni partizani, ki jih vodi slovenski svetovni znanstvenik dr.Čanžek, se je razpadla. Vse to pa kaže, da se bomo morali Hrvati popolnoma odcepiti od slovenskega društva za ureditev zamolčanih grobov. Prihaja nazaj moje stališče, da se morami sami organizirati, vsaka druga podrejenost slovenskim društvom nam bo malo koristilo, vendar pa za začetek ni bilo dosti zgubljenega. To so zelo zapletene organizacije v začetku, stvari pa so preveč občutljive in celo nevarne, saj v Sloveniji še vedno vlada komunizem.

Ko pa sem omenil K.Ž., da bom verjetno 24.t.m. v Vukovarju, kjer mi bo Katarina odrezala moje lasje, ki rastejo od agresije na Hrvatsko še v 1991 letu. Poleg tega, da bi on tudi rad bil zraven ob tem posebnem dogodku, se jezi nad menoj, zakaj jaz tolikokrat ob našem pogovoru omenjam svojega otroka. Jaz veliko prepotujem zaradi njenega tekmovanja, ona mi je še vedno več kot pa vsi ti zunanji dogodki, kateri nas tukaj vežejo. Sin od K.Ž. ima družino, vnuki so mu premladi da bi jih po svetu angažiral, moj primer pa je moj primer. Jaz bi na opustil svoj strelski in Katarinino športno aktivnost na račun popolne posvečenosti raziskovanju zgodovinskega raziskovanja. Res je in ima prav, da najino delo krepko dopolnjuje slovensko vojni in povojni čas, ko so tu mnogi Hrvati končali svojo pot na zločinski način. Da se bomo prej ali slej razšli s slovenskim društvom za ureditev zamolčanih grobov, prihaja sedaj na površje, zato sem jaz bil lani stališča, da mi Hrvati moramo imeti tu v Sloveniji lastno društvo za ureditev zamolčanih grobov naših Hrvatov. To temo sem ponovno omenil dr.Pahljini, pa je sedaj zanimiv najin pogovor, ko je on takrat imel že odločno svojo odločitev, da popolnoma in takoj podpiše pristop in delovanje v odboru, samo da stvari gredo dalje pri odkrivanju storjenih zločinov.

1999-04-14, Velenje v pisarni v sredo

Iz Zagreba ponovno obsežni material v časopisu »VEČERNJI LIST«, mi znanega novinarja, s katerim sem imel pred mesecem pri poslovilnem poživilu v bistroju na bencinski postaji nekaj pogovorov, to je Zvonimir Despot.

Naslov in še nekaj manjših poudarkov iz tega časopisa:

EKSKLUZIVNO - ZBOG MASOVNIH GROBNICA PREKINUT JE

RAD NA MARIBORSKOJ OBILAZNICI

NA MJESTU GDJE SU NAJVIŠE STRADALI

HRVATI ISKOPANO 37 KOSTURA

ZANIMA NAS DOSTOJAN POKOP

Lahko se zgodi, da bodo pošteni Slovenci ponovno Hrvatom diktirali, kje in kaj in kakšen spomenik se jim lahko postavi, brez njihovega odločanja. Je to tisti del mojega zapisa, ki sem ga naredil po dolgem telefonskem pogovoru s K.Ž.

1999-04-14, Velenje v pisarni v sredo

Kratek članek objektivnega mariborskega časopisa »VEČER« ima naslednje zapise:

Najdišče kosti pri Dobravi si je včeraj ogledala posebna občinska komisija

Kakšno naj bo spominsko znamenje?

Morda bosta kostnica in spomenik pobitim po vojni na dobravskem pokopališču tvorila celoto

1999-04-15, Velenje v pisarni v četrtek

Odšel sem pregledati časopise, pa sem danes našel le malo ali za moje pojme kar pomemben način obveščanja slovenske javnosti. Bom kratek in celovito prepisal, kar je tu objavljeno v zvezi mojega interesa. Avtor celotnega članka pa je DEJAN STEINBUCH

Iz naslovne strani tednika »MAG« 15/'99, 14.apr.1999:

KOSTI POD AVTOCESTAMI

MAG

Št.15, letnik 5, 14.aprila 1999, cena 430 tolarjev

Celotna objavljena vsebina, na isti strani pa je barvna slika neke pentlje avtoceste s podnapisi:

Ali bodo megalomanski projekt Slovenija gradi avtoceste ustavila vedno nova arheološka najdišča kosti iz leta 1945?

Kosti pod avtocestami

»2. V teh pomladnih dneh med slovenskimi kozolci pospešeno gradijo avtoceste. Dela napredujejo in zdi se, da jih lahko ovira le temna stran naše zgodovine. Na trasi prihodnje štajerske avtoceste, natančneje v gozdu med Teznem in Bohovo, so delavci SCT naleteli na star tankovski jarek, v njem pa na množično grobišče iz prvih povojnih dni.«

1999-04-15, Velenje v pisarni v četrtek

Zvečer po 23 uri pa je HTV iz Zagreba predvajal pri oddaji »MOTRIŠTE« posnetek slovenskega TV poročanja izpred dnevi, kako se je na izgradnji obvoznice mariborske avtoceste odkrila grobnica, kjer so večinoma pokopani pobiti Hrvati.

1999-04-17, Velenje, sobota

Ko sem v soboto na poti v Lendavo potoval s Katarino, sem vmes obiskal še Tezenski gozd in tam naredil dva posnetka. Posebej sem z začudenjem opazoval vodno črpališče, ki je od kanala ali grobnice vstran manj kot 100 metrov. Tudi tokrat so tam bili vzdrževalci, črpališče pa je obratovalo. Črna cev, ki pride na tem mestu iz zemlje, ki zavije proti objektu, pa ima premera najmanj 150m.

1999-04-18, Velenje, torek

Novinar Zvonimir Despot je obiskal zelo pomembno pričo, ki je slovenski emigrant in to kar v sosednji državi Madžarski, živi pa v Budimpešti. To je slovenski podpolkovnik OZNE iz 1945 leta gospod Albert Svetina. Poglejmo naslednje uvodne besede.

Kratek povzetek časopisa »VEČERNJI LIST« iz Zagreba, novinarja Zvonimira Despota.

ALBREHT SVETINA, PRVI PARTIJSKI SEKRETAR OZNE ZA SLOVENIJU, A POSLIJE EMIGRANT

ZAROBLJENIKE SU LIKVIDIRALI VEČ OD SVIBNJA 1944.,

A MEĐU NJIMA NAJVIŠE JE BILO HRVATA

Rusi smatraju da je blizu kraj rat. S njim se slažu Tito i Ranković. Zato likvidirajte sve što se da. Te likvidacije neče obrađivati nikakvi sudovi, pa čemo se tako riješiti državnih neprijatelja – glasilo je, kako tvrdi Svetina, uputa slovenskoj Ozni.

Likvidacije su bile javna tajna

U knjizi ću dokazati sve svoje tvrdnje

In tako dalje…

Naš znanec novinar Z.Despot je bil na obisku pri svojem sogovorniku v Budimpešti. Prikaza je še slika iz časom mladih let kop podpolkovnik OZNE, sedanja podoba in skupna slika z novinarjem. Ker sem to kopijo dobil 1999-05-08 leta, jo vendar razvrščam po kroniki objavljanja v javnosti.

1999-04-21, Velenje v pisarni, sreda

Iz naslovne strani tednika »MAG« št.16/'99, 21.apr.1999, avtor VIKI MLAKAR:

Smrt v jarku

Pod tako močnim naslovom je tednik »MAG« posvetil dve strani in kar pet barvnih slik ter še kratko izjavo in malo sliko veleposlanika Maštruka. Pod vsako slika je kratek tekst, ne strinjam pa se s trditvijo avtorja, da je tam posebej prepovedano slikati, ker takega napisa tam dvakrat nisem videl, nisem pa se silil preko traku, ki omejuje to področje odkopavanja.

1999-04-24, Velenje v pisarni, sobota

Ponovno sem na poti v Belico zavil najprej s Katarino na ogled Maribora in nato samo zapeljal do grobnice brez postanka na poti. Ničesar se ni spremenilo na terenu, enako je bilo pokrito s črno PVC folijo, mislim dani nihče od zadnjič tam karkoli delal.

1999-04-26, Velenje v pisarni, ponedeljek

Nekje je bilo v soboto odjavljeno, da bodo iz 70 metrske grobnice (področje avtoceste) uredili tako, da bodo izvršili odkopavanje in prestavili ostanke nekak drugam.

Kratek pogovor zvečer s K.Ž. je bil, da je danes bil v Mariboru in še pri »Barbarinem rovu«, iz Zagreba pa je prišla na obisk predsednica političnih zapornikov gospa Kaja Perković. Splošna ugotovitev stanja je, da se je marsikaj premaknilo iz področja komunistične teme.

1999-04-29, Velenje v pisarni, četrtek

Zvečer po glavnem dnevniku ima slovenska televizija svoj posebni program »TEDNIK«. Vedel sem, da je okoli osem minut namenjeno izkopavanju grobnice na delu avtoceste. Odšel sem domov in pripravil video kaseto za snemanje dela tednika, na temo »Bohovski gozd« oziroma »Tezenski gozd«, dolžina tega kratkega ali pomembnega prikaza je posneto in hranim. Šokantna je izjava direktorja pogrebnega zavoda, ki omenja celotno dolžino kanala kot grobnica kar do 1.000 metrov, na dolžini desetih metrih izkopa pa so že zbrali 140 ostankov kosti pobitih ljudi. Celotni tekst bom prepisal. Ta material pa je bil posnet v ponedeljek na kraju samem, kjer se vidi K.Ž. in gospa Kaja.

Celotni material je iz video kasete zvočno presnet na diktafon in zapisano besedilo v celoti ter izpisano na papir. Material pod naslovom »GOHOV-TV«

1999-05-02, Velenje v pisarni, nedelja

Zagrebška HTV-1 je v svoji oddaji »MOTRIŠTE« prikazala svoj material, posnet na kraju dogajanja v Bohovem gozdu. Ker sem bil v pozni uri na delovnem mestu v biroju, kjer imam na računalniku tudi TV program, sem pripravil diktafon in posnel zvok in besedilo te oddaje. Opaziti je razliko pri poročanju, ko slovenski avtorju navajajo, da so zločin zagrešile srbske vojaške partizanske enote, zagrebški avtorju pa omenjajo storjen zločin samo za partizanske enote.

1999-05-06, Velenje - Podpeč, petek

Videl sem karto velike grobnice za Bohovski gozd, ki jo ima K.Ž. z letnico 1992 leta. Med drugim so še nekatera imena lastnikov parcel iz tistega kraja. Lokacija današnje odprte grobnice je prav na tistem mestu, kot je bila že takrat locirana.

1999-05-07, Velenje, petek

Po telefonu mi je Silvo Kajzer med drugim omenil, da je takrat 1945 leta sosedu nekoliko pazil na krave, ki so bile za vleko kmečkega voza, medtem pa je prispel tam mimo njih vlak z nekako 12 - 15 (dvanajst - petnajst) vagoni, ujetnike so dobesedno metali iz vagonov. Pokojni sosed mu je rekel, sedaj pa bo spet hudo, ta je vedel, da jih tam pobijejo in takoj zasipajo. Ker je proga zahodno ob današnjem Bohovskem gozdu, so verjetno takrat ujetnike pobili in jih zakopali še v gramoznici.

1999-05-08, Velenje, sobota

Kratek članek današnjega mariborskega časopisa »VEČER« ima naslednje zapise:

Nadaljujejo se izkopavanja posmrtnih ostankov na trasi bodoče avtoceste Slivnica-Pesnica

Doslej izkopali okostja nad dvesto pobitih

Sodeč po nekaterih poškodbah na delih okostij, predvsem na lobanjah, sodnici sklepajo, da gre za strelne rane

Izvedenci inštituta za sodno medicino, ki sodelujeta pri izkopavanju posmrtnih ostankov po vojni pobitih ujetnikov v gozdu na Dobravi,sta v dobrem mesecu dni izkopala ostanke okostij nekaj nad dvesto pobitih. Kosti ležijo v več plasteh, tako da je njihovo izkopavanje, predvsem pa ugotavljanje, katere kosti so bile del istega skeleta, zelo zamudno opravilo.

Spodaj so še dve fotografiji, prva kaže zbiranje kosti, druga pa najdene predmete.

Dodam naj še, da smo se danes dobili na kraju samem, žal pa je že čutiti, izogibanje nekaterih starejših prič, saj imajo domačini precej razgovora in neprijetnih očitkov. Bil sem jaz. Ž.K., iz Zagreba Z.Despot in še snemalec s fotoaparatom. Meni ni uspelo dobiti domačinov na sam kraj, vreme je bilo lepo, ljudi so delali na svojem polju. Obiskali pa smo Andreja Frangeš, ki nam je podal nekaj podatkov, nato Silva Kajzer, ki je bil kot vedno zgovoren (bil je odsoten, zato ni prišel od 10 uri), ko pa smo obiskali starejšega domačina Simona Kozara, je ta odločno bil za informacije zaprt in nedostopen za izjave. Ker sem imel pri sebi še eden izvod časopisnih kopij, kot sem jih dal g.Vukoje Boži, torej devet listo, temu še enega več še iz »MAG« objave. Oglasil se bom sam pri Kajzerju, saj nesmiselno snemati govor petih ljudi, največkrat hkrati. Pred obiskom domačinov pa smo vstopili nekje opoldne na drugo, prepovedano stran, ter položila z Ž.K. tri sveče ob tistem odrezanem drevesu, kje naju je tudi slikal snemalec s fotoaparatom ob prižganih svečah. Jaz nisem pogledal preko plota, ker sem prej odšel na telefon za klicanje domačinov, so pa ostali bili in videli odprto jamo s kostmi.

Karta grobnice iz 1992 leta, imam kopijo, je na njej Frangeš lociral nekoč najdene kosti kar pod koreninami ali pod štorom, ko so podirali drevesa v gozdu. Lokacija po karti naj bi bila nasproti gramozni jami, ali nekoliko bliže Bohovi od sedanjega mesta odprte grobnice, kar jušno ob gozdni cesti, torej na lokaciji po slovenskem atlasu na karti: 552-10 / 152-55 (na strani 42).

Današnji material in današnje delo bo zbrano in ponovno objavljeno v zagrebškem listu »VEČERNJI LIST« v ponedeljek. Ker bo še veliko dela in veliko vprašanj, bo to občasno objavljanje trajalo. Dobil sem v četrtek v Podpeči nekaj dokumentov medsebojnega obveščanja, tako da sem jih šele danes zjutraj med čakanjem lahko prebral.

1999-05-10, Velenje, ponedeljek

Dobili smo se na Ptujski cesti v bistroju ob črpalki: jaz, Želimir Kužatko, iz Zagreba Znonimir Despot in njegov snemalec Željko Grgić. Ponovno sem iz govorilnice poskušal dobiti kar tri domačine, pa ni šlo. Nato smo jih kar obiskali na domu, nekaj malo koristnih informacij je bilo, vendar bo potrebno iskati nove priče. Jaz sem prej še odsotnemu, nato pa smo ga vendar doma dobili g.Silva Kajzerja, kateremu sem pustil kar devet kopij raznih člankov velikosti A3. Na sliki je Ž.K., jaz pa sem ta trenutek bil neposredno ob njemu na levi strani, dogovor pa je bil, da me naj popolnoma opustijo v javnosti, saj imam še veliko dela v bodočnosti. Snemalec pa je naredil posnetek mene z Ž.K., kako polagava tri sveče na odrezano drevo ali štor, kjer je že bil venec z objavljeno sliko in rože za tamkajšnje žrtve. Ta slika ni objavljena, kar je pravilno, sveče ki jih je Ž.K. prinesel pa so bile »CRVENA – BIJELA - PLAVA«.

Kratek povzetek časopisa »VEČERNJI LIST« iz Zagreba, novinarja Zvonimira Despota.

IZ MASOVNE GROBNICE POKRAJ MARIBORA ISKOPANO VIŠE OD 200 KOSTURA UBIJENIH NAKOM ZAVRŠETKA DRUGOG SVJETSKOG RATA

OČEVICIMA MASOVNOG UBOJSTVA HRVATA KRAJ MARIBORA

PRIJETE SMRĆU

Posamezni naslovi:

- Samo u jednom rovu oko 40.000 kostura!

- Kosturica na groblju, Tezno memorijalni park

- Savez boraca Slovenije priznao zločin

Hrvati traže zemlju s Tezna

In tako dalje…

1999-05-13, Velenje, četrtek

Ko sem dopoldne klical Ž.K. sem zvedel, da je ta ponovno na lokaciji Bohove, kamor je odšel po dogovoru z nekimi novinarji, kot je omenila g.Marija. Moramo se dogovoriti na nedeljo, ko bomo šli v Avstrijo na Bleiburško polje.

1999-05-14, Velenje, petek

Včerajšnjemu zapisu še kratki zapis, ker je nastalo veliko novih snovi. Danes v petek zjutraj sem govoril z Ž.K. in pravi, da je včeraj bilo več ekip na terenu, med drugimi: »VJESNIK«, »SLOBODNA DALMACIJA«, ter domači. Komisija jim je dovolila pristop in celo slikanje kosti izven jame. Včerajšnji podatek pa je že strašen, izkopano je že okoli 350 trupel, v kratkem delu tankovskega rova, rov pa je dolg preko dva kilometra.

Na kratko sva z Ž.K. spregovorila še o lokaciji, o katere kraju govori Vl.Šklopan, ko se je s svojo skupino predal v Tuheljski dolini pri Kamniku.

Kratek povzetek časopisa »VEČERNJI LIST« iz Zagreba, novinar ni znan, znano je naslednje.

SLOVENSKO DRŽAVNO TUŽITELJSTVO POKRENULO ISTRAGU O

MASOVNIM UBOJSTVIMA HRVATA – RATNIH ZAROBLJENIKA

U STAŽUNSKOJ ŠUMI POGUBLJENO 1500 HRVATA

LJUBLJANA Vlado Zagorc

(kratek izvleček iz teksta)

… Do sada je odkriveno 230 skeleta, a iskopavanja još nisu završena...

P.S. Zdi se mi, da je tukaj napravljeno nekaj napak. Ne obstaja »Stražunski gozd« pač pa »kanal« severno od »Bohovskega gozda«, kar je tri in pol km vstran, vendar gre AC tudi tam preko tega kanala. Nobeden pa še ni govoril o tej lokaciji zadnje dneve, niti pa je tam bila odkrita grobnica zadnje dneve. Počakajmo, da zvemo več informacij.

1999-05-15, Velenje, sobota

Izvod ali kopije objavljenega članka v »VJESNIK« z dne 1999-05-15 še nimam kopije.

1999-05-16, Velenje, nedelja

Po domačem družinskem zapletu sem pred sedmo odšel po Katarino v Čeče - Hrastnik, nato pa sem nadaljeval pot v Bleiburg, vendar ne po pravi poti mimo Poljan. Meja je bila začasno zaprta, z izgovorom Slovencev, da so mejo zaprli Avstrijci. Vendar sem na tej strani videl preveč policajev. Odšel sem še enkrat mimo slovenske proslave na Poljani tako, da sem odšel do Mežice in tam prestopil mali mejni prehod. Nič posebnega na komemoraciji v Blaiburgu. Ko pa sem se vračal po isti poti, mi je slovenski carinik ali policaj avtomobil krepko pregledal, so pač malo trčeni na Hrvate. Odšel sem ob Dravi proti Bohovskemu gozdu ali točno na kraj, kjer je postavljen spomenik žrtvam po 9.5.1945 letu.

Ker sem jaz in Ž.K. z gospo Marijo potovali vsak z svojim avtomobilom, smo bili prvi tam na Dobravi na novem pokopališču, da bi počakali tiste v avtobusu, da bi se nekoliko zaustavili pri teh žrtvah na Teznem. Ker je bilo veliko avtobusov, vsak vodja niti ni vedel za ta kraj, pa se je vendar zgodilo nekaj meni osebnega. Ker se Bosanski Hrvati radi postavljajo s svojo borbenostjo, kar je res, so Kužatka danes preveč presenetili prav dečki iz Međimurja, ali točno rečeno, skupina našega Kolarić Josipa – Žiže, ki je vodja županijskega HSP. Ti so prvi obiskali tako željni obisk pri spomeniku, ker pa sem jih prepoznal na cesti, sem jim dal znak in so se zaustavili, nato pa so peš odšli do spomenika. Med njimi je bil tudi moj nečak Franjo. Ta odstavek posebej posvečam Ž.K., ki me je na sestanku pri njem 1999-05-09 poskušal poniževati, nakar sem odšel do avtomobila in mu dal pred nos sliko naših borcev, ki so se borili pri Mostarju za njegovo sedanjo Hercegovino. Na tej sliki je tudi naš Franci, vsi so borbeni opremi. To mojo intervencijo z dokumentom je presenečeno in z odobravanjem podprl dr.Mijoć, da se naj ne obnaša tako, morda celo nekontrolirano. Naredil sem tudi nekaj posnetkov članov HSP.

Prispela sta še dva prava avtobusa, HDPZ – Hrvatsko društvo političnih zapornikov iz Zagreba. Izmenjaval se je govor najprej Ž.K. nato pa je glavno besedo vzela predsednica političnih zapornikov gospa Kaja Pereković. Pred odhodom pa se je le posrečilo, da je padla beseda gospe Kaji, da je tukaj zraven še Dragutin Šafarić, kar je bila zelo vesela, čeprav sva se prvič videla. Takoj mi je dala svoj mesečnik »POLITIČKI ZATVORENIK«, katerega sem vesel. Avtobusu so odšli domov, jaz tudi.

Ne smem spregledati, da je neki mladi mož, iz skupne iz Zagreba, javno opozoril, da je oblika nastavka »KUBUS« na tej veliki grobnici simbol križa znak »LUCIFERJA« (P.S. ime Lucifer pa krščansko poeni »hudič«). Tudi sama grobnica nima pravi simbol žrtvi. Nekoliko sem v pogovoru pripomnil, da je možno, da oblikovalec ni imel pravih pojmov, kaj pomeni posamezna oblika, ker je možno, da je nehote napravljena napaka, saj niso ti ljudi široko razgledani v tem. Gospa Kaja in Ž.K. pa tudi drugi, so ga opozorili, da to, kar je tokrat tu opomnil, je velika stvar za tisto, čemu bi naj bil namenjen ta spomenik. Zahvalili so se mu za to opozorilo, potrudili se bodo in bodo prosili za širšo študijo, da se ugotovi pravi pomen te njegove opombe, oziroma pomena simbolov na tem spomeniku žrtvam.

Na izhodu iz Maribora me je posiljeno štopala mlada gospodična. Bil sem pozoren na njeno vedenje, kajti opazila je velenjsko tablico na avtomobilu, jaz pa sem bil sam v avtomobilu. Zaustavil sem se že nekoliko dalje, pa je pritekla in sva nadaljevala pot. Namerno sem jo hotel imeti v avtomobilu, imel sva dolgi pogovor, ali celo pot. Najprej je že v začetku vprašala, če se ukvarjam morda s kako duhovnostjo. Kaj je duhovnost sem jo vprašal, kaj so žrtve, kaj je življenje in kaj je smrt. Odprl sem vso vsebino današnjega dneva in tisto, kaj nosim v svoji duši po Sloveniji, o teži komunistične laži in njihovih strahot nad ljudstvom. Morda ima gospodična Maja petin dvajset let, ne ve pa ničesar o strahotnih pokolih, ki so ga ti storili po vojni, posebej poudarjam, storili so to po vojni. Tudi ona do sedaj kot nekoč jaz, ničesar o tem nismo vedeli, ker nas naši ljubi starši in sosedi niso upali informirati, ker jih je bilo tako strah krutega in nočnega maščevanja komunističnih kriminalcev. To morajo mladi slišati, videti in vedeti ter obsoditi.

Moji sopotnici sem že v začetku ponudil darilo g.Kaje, da si je malo pogledala. Ker pa je ta blok namenjen področju »BOHOVSKI GOZD«, naj opišem in njega nekaj karakteristik:

1999-05-16, Velenje, nedelja

Časopis: »SLOBODNA DALMACIJA« 16.svibanj 1999 g., stranica br.6

Piše: Siniša PAVIĆ, snimio: Bruno KONJEVIĆ

»SLOBODNA DALMACIJA NA OTKRIVENOM GROBIŠTU HRVATSKIH

ŽRTAVA KOD MARIBORA«

»SPOMEN I OPOMENA NA CESTI ISTINE«

1999-05-20x, Velenje

Politički »ZATVORENIK« broj.86 - svibanj 1999 g., stranica br.2

Piše: Kaja Pereković

OPET MANIPULACIJE »ANTIFAŠIZMOM«

Tekst in dve fotografiji, prva na trasi AC v Bohovem gozdu, druga pa ograjena grobnica, kjer se vršijo odkopavanja. Na prvi sliki je .K. ga Kaja, dve ženski in še dva moška. Takrat so od tod odšli proti Laškemu in obiskali Barbarin rov. Posebej je na predzadnji strani barvna slika kapelice, ki je še vedno takšna kot je bila po komunističnem besnenju.

1999-05-25, Velenje, v pisarni, torek

Moral bi sem prenesti zapis, ki sem ga danes naredil po klicu dr.Pahljine iz Loč, pa je vsega za sproti precej. Gre za novico o tiskanju knjige v Splitu, ki jo je več desetletij pripravljal bosanski emigrant v Sloveniji dr.Šimundič Mate. V Splitu mu po njegovi smrti tiskajo knjigo pod naslovom »HRVATSKI KRIŽNI PUT«.

Današnji ne vem kateri po vrsti je bil zvečer še pogovor z Rudijem Lesjak dolg preko pol ure, moram zapisati več stvari. Novo mariborsko pokopališče v Dobravi je bilo grajeno 1978 leta. S stroji na terenu v Dobravi je delalo nekako 6 do 7 delavcev, ki so prekopali veliko kosti. Prišlo je do nesporazuma in do spora, tako da so te delavce zamenjali z drugimi, ki pa so delo nadaljevali. Časopisi naj nebi prav nič takrat pisali o vse tem. Prekopane ali najdene ljudske ostanke pa so s stroji vse premleli in prekopali.

Ko so pripravljali obliko spomenika postavljenega žrtvam pri pokopališču, je bilo nekaj objav. Toda mi danes razmišljamo o tekstu zapisanem na spomeniku. Ni dovolj in ni prav, da je tako skopi napis. Tako kot se je zadnje leta razvila tehnologija, tako se morajo razvijati tudi jasni napisi na tekih strahotnih obeležjih. Jasno bo potrebno na spomeniku napisati, kdo je kaj storim in kdo je bil ta, ki mu je bilo nekaj storjenega. Navesti bi potrebno sestav žrtev po spolu in starosti.

Omenil sem opombo enega od prisotnih pred spomenikom, da bi naj pogreznjeni križ bil simbol LUCIFER-ja. Rudi bo to poskušal pri mariborskih župnikih poiskati pojasnilo in razlago. Dalje sva razpravljala, da se naj ne govori o pobitih USTAŠIH, čeprav vse priče in tudi podatki govorijo o ljudeh in ne o vojaških enotah kod glavna vsebina kolon in stradali. Potrebno bo bolje paziti na uporabo pojma, ali je nekdo bil »zakopan« ali »zagrnjen« z zemljo, ki jo je narinil stroj.

1999-05-27, Velenje, v pisarni, četrtek

Ko je skupina Hrvatov obiskala pokopališče in se zadržala pri postavljenem spomeniku, bom rekel kar neznanim žrtvam, je pri svojem razlaganju množici Ž.K med drugim dejal dobesedno takole: »Slušam tu, da će se odkopati teren i premestiti kosti, kako smo mi zahtjevali i molili, da se napravi kosturica i spomenik uz avtocestu, tamo gdje so oni stradali, da ostane to u povijesti i na mjestu, gdje se to dogodilo i tamo, gdje će se to vidjeti, a ne negdje sakriveno opet negdje u šumi«. To je bilo 1999-05-16 popoldne v Dobravi.

Opozoriti moram, da sem osebno jaz na prvem obisku 1999-03-13 na grobišču v pogovoru večkrat opozarjal, da bi se moralo vztrajati, da se spomenik tem žrtvam na tem mestu postavi v neposredni bližini ob AC, da se bodo med vožnjo tudi jasno videl. Po dveh mesecih je ostalo tako, kot da je ideja našega Ž.K., ki se najbrž niti ne spomni, da sem ravno jaz to opozarjal pred prisotnimi v pogovoru. Zakaj sem se šele danes odločil ta to tukaj razpravljam, je posledica sledeče moje kontrole arhive, ki je posneto na CD zgoščenki in se absolutno ne da na njej kar koli popravljati. Datum izdelane kopije z oznako »99_MAJ« na CD-ju pa je datum 1999-05-08, kar pomeni, osem dni pred javnim nastopom Ž.K. pred spomenikom. Kakor koli že, jaz ostanem pri svoji ideji, zapis ostane tak kot je, čas in zgodovina naj delajo svoje. Še vedno pa sem vesel, da je Ž.K. takšno stališče sprejel in ga trdno brani, kar mu jaz stojim ob strani.

1999-06-06, Velenje, nedelja

Časopis: »NEDELJSKI DNEVNIK« 6.junija 1999 g., strani št..17

Piše: OTMAR KLIPŠTETER (Mariborčan)

»TUDI POLICIJSKA PREISKAVA JE POTRDILA, DA SE JE V GOZDU NA ROBU MARIBORA ZGODILO VOJNO HUDODELSTVO, ZATO BO GENERALNA DRŽAVNA TOŽILKA OBTOŽILA NEZNANE STORILCE«

»Prah desetletij skriva krvnike«

Policijska preiskava v gozdu na jugovzhodnem obrobju Maribora je končana, ker so kriminalisti zbrali dovolj dokazov, da se je v njem leta 1945 zgodil zločin velikih razsežnosti; generalna državna tožilka Zdenka Cerar je že napovedala obtožnico zoper neznane storilce, ki n aj bi zagrešili kaznivo dejanje vojnega hudodelstva – Kdo so bili krvniki, ki so maja in junija leta 1945 pobijali večinoma hrvaške vojne in civilne ujetnike – Avtocesta se bliža protitankovskemu jarku groze

Posebni blok v objavi.

Enote, ki so bile maja in junija leta 1945 v Mariboru

Po podatkih sta bili v tistem času v Mariboru XVI. (vojvodinska) divizija, njen poveljnik je bil Kosta Nađ, in XVII.udarna divizija, ki ji je poveljeval Blaža Janković. V njeni sestavi so bile II. krajiška brigada, XV. brigada iz Majevice in VI. proletarska brigada iz Bosne. Oficirji in vojaki te brigade so bili večinoma Srbi. Glavna pobijanja naj bi (po omenjeni knjigi »Bleiburška tragedija hrvatskog naroda«, Buenos Aires – 1963, pripis) počela VI. proletarska brigada pod poveljstvom kapetana Radeta Čolaka. Poveljnik I. bataljona te brigade je bil kapetan Božo Hinić in poveljnik in politični komisar II. enote Peter Melenković, njegov namestnik pa Petar Kuznić. Vsi našteti so bili Srbi in so prav gotovo vedeli za dogajanje v tezenskem gozdu, saj je bila to zelo dobro organizirana akcija širših razsežnosti in je trajala od srede maja do srede junija leta 1945. Zato bi omenjeni lahko pričali o načrtovanju in izvedbi pokola, če so še živi.

Navedeni so v posebnem bloku tudi datumi Ženevske konvencije o vojnih ujetnikih že 1929 leta.

1999-06-07, Velenje, ponedeljek

Kratek članek današnjega mariborskega časopisa »VEČER« ima naslednje zapise:

Slovenci ne bodo izkopali 40.000 hrvaških okostnjakov zaradi očeta Janeza Drnovška ?!

Je slovenska namera prikrivanje možnih storilce?

Pričanje Herme Milavec s Prihove, katere mož je bil pripadnik 3.brigade Vojske državne varnosti Slovenije – Zdenko Zavadlav, nekdanji referent Ozne za Maribor, trdi, da bi lahko bil ključna priča v zvezi množičnimi poboji Mitja Ribičič, omenja pa tudi Bojana Polaka.

Dalje se nadaljuje z nekaj močnimi argumenti na drugi strani časopisa. Zadeva je včeraj bila omenjena na slovenski televiziji, kaj in kako pa ne vem, tisti kratek zapis o pripovedi Šeruge Milana, je izviral prav iz te TV oddaje, kar jez prej nisem vedel.

Na notranji strani pa tako piše:

Slovenci ne bodo izkopali 40.000 hrvaških okostnjakov zaradi očeta Janeza Drnovška?!

»Slovenska namera prikrivanje možnih storilcev?«

Na delovno mesto me je popoldne poklical Novak Stanko ves prestrašen, da sem mu jaz morda zagrenil življenje. V časopisu je prebral tisto, kar je načeloma pri njem zapisano, bilo je nekje objavljeno, v Zagrebu, vendar nikjer imena njegovega ali mojega. Prepis z mojega diktafona in njegovega branja je res pristal v Zagrebu, vendar o tem drugače. Zanikal sem mu, da bi kaj takega storil, omenil pa sem, saj to vedo tudi nekateri drugi ljudje, ne samo mi dva. Pohitel sem po časopis, kajti nisem vedel, kaj se skriva črno na belem v časopisu. Tokrat nam je Despot prizanesel. Delal bom naprej previdno, vem pa, da tako ne moglo dolgo biti, potrebno spet zavpiti.

Na obisku pri gospodu dr.Pahljini dne 1999-06-11 zvečer pa mi je ta vendar povedal, da ga je obiskal Stanko, da je hotel vedeti, ali sem tak, da bi ga prevaral. Dobil je tolažilni odgovor, da se mi lahko zaupa, ker pa je gospa specialist psihologije in ker je njihov pacient medicinskih uslug, so se z njim tudi več pogovorili. Ostal je zadovoljen, do danes pa nimamo podatka, da bi ga kaj vprašal v tej zvezi in morda v povezavi z objavo v Zagrebu.

1999-06-08, Velenje, torek

Vse več je aktualna ta tema, vendar se vsi bolj ozirajo na Bohovo, čeprav je eksplozija prišla iz drugega kraja, iz Špitaliča. Kosem dopoldne bil za kratek čas pri akvokatu znancu Tičiću, mi ta še povedal, da je včeraj bilo na TV Slovenija resna zadeva, novinarji so obiskali in kar direktno vprašali Mitjo Ribiča, kaj ima in kaj ve o teh povojnih pobojih. Bil je baje kratek, on pač nič ne ve o tem. Ker nisem nepismen, sem poiskal kratek opis tega človeka v Leksikonu, ki mu bom rekel komunistični odkritosrčen leksikon:

1999-06-08

Kratek članek današnjega mariborskega časopisa »DELO« ima naslednje zapise:

O množičnem grobišču na Teznem

Zanikane navedbe Večernjeg lista

Mitja Ribičič: S temi poboji nimam nobene zveze – Viktor Drnovšek je bil v Dachauu

LEKSIKON Cankarjeve založbe, Ljubljana 1987 (prva izdaja 1973 leta)

Ribičič, 1) Josip, *1886, do 1969, sl.mladinski pisatelj (»Nana, mala opica«, »Črni muc vasuje«, idr.). 2) Mitja, sin 1), *1919,družb.-polit.delavec; v NOB komisar koroške grupe odredov. Po 1945 mdr. Javni tožilecLRS, rep.sekr.za notranje zadeve LRS, član IK CK ZKS, IK CK ZKJ, preds.ZIS. Član in preds.predsedstva SFRJ od 1971, predsed.komisije predsedstva SFRJ za pomilostitve, preds.republiške konference SZDL za Sl. Član predsedstva ZKJ od 1982.

Takšen tekst sem preko faksa poslal novinarju »VEČERNJI LIST« v Zagreb g.Despotu, poslal sem tudi članek iz Dela, ki nosi naslov: »Zanikane navedbe Večernjega lista«. Ker so se stvari dogajale isti dan, pozno v noč bom nadaljeval z zapisom kar tukaj. Popoldne sem odpotoval v Savinjsko dolino poslovno do Rozman Jožeta, nato pa sva zašla v restavracijo, kjer sva precej spregovorila. Slovenci o tem ničesar dosti ne vedo, so presenečeni nad novicami, ki so jih začele obkrožati. Nato sem po 21 uri nadaljeval pot v Laško, kjer sem odložil projekt pri Podkrižniku. Nekako ob 22.30 pa sem na televiziji opazil posnetke iz Bohove, tako smo za nekaj časa mi utihnili in poslušali TV dnevnik. Prejšnji dan je bil gost Mitja Ribičič, tokrat pa predsednik združenja borcev Slovenije general Dolničar. Tudi ta je zanikal, da on karkoli vedel ali sodeloval pri pobojih Hrvatov na Teznem. Novinarka pa je med drugim pri svojih vprašanjih nekako izrekla naslednje: »vemo da je teh grobnic nekaj v Sloveniji?«. Glasno sem pred stranko izrekel ali pripomnil: »ne, nekaj sto jih je!«

Kot Ribičič tudi Dolničar pravi, da bodo od novinarja Despota zahtevali pojasnila in sodni pregon za tako poročanje. Ne podcenjujem vse to, so pri denarju, lahko marsikaj naredijo. Poskrbeti moram, da bodo moji materiali varni in tudi dostopni v kritičnem obdobju. Iz Laškega sem odpotoval še v Trbovlje, kjer sem za sodelavca odložil denar, nato pa domov.

Ko sem pregledoval svoje zapise, sem našel naslednje:

MILAN ŽEVART IN STANE TERČAK

OD VSTAJE DO ZMAGE

NARODNOOSVOBODILNA VOJNA V ŠALEŠKI DOLINI IN ŠMARTNEM OB PAKI

(ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR 1966, strani od 178 do 181)

Kaj pa pomeni ta zapis: »…10.maja 1945 je von Lohr s svojim štabom prispel do Braslovč. V Letušu je prišlo do pogajanj med političnim komisarjem XIV.divizije Ivanom Dolničarjem-Januškom in von Lohrem«.

1999-06-09, Velenje, sreda

Časopisna hiša neznana, pišejo pa Hrvati!

»Slovenski povjesničar o pogubljenjima Hrvata kod Maribora«

»Ljubljana, 9.lipnja – Slovenski povjewsničar Dušan Biber poslijeratne ogzekucije kod Maribora dovodi u vezu s planom zapadnih saveznika da napadnu Totovu Jugoslaviju i sukobe se sa SSSR.or, piše marborski list 'Večer'. Biber smatra da su se masovna ubojstva pripadnika tzv.poraženih vojski dogodila zbog vanjskih političkih okolnosti koje su pratile njihov prisilni povratak iz Austrije i predaju partizanima od strane britanske okupacijskih vlasti«.

»Občenito bismo se morali pitati kakve su bile okolnosti pri kraju rata. Kada …«

1999-06-16, Velenje, sreda

Moralo je preteči nekaj mesecev, da bi zvedel in tudi prvič videl obsežen članek v nekem čudnem časopisu znanem »NACIONAL«, ki ga tiskajo v Zagrebu, kar dve strani odjave, glavna oseba pa je oče Janeza Drnovška.

Kopijo sem videl prvič pri Kužatku v nesrečnem dnevu petek in to1999-08-13.

1999-06-19, Velenje, sobota

Časopis »DELO« pisma bralcev v rubriki »SOBOTAN PRILOGA«

- Delo, 9.junija (stran 43)

- Avtor prispevka: Bela Štiftar, Murska Sobota

Dolge sence nekega zakona

Po izkopu kosti na trasi omenjene obvoznice toliko pisanja v časopisih in objavah po televiziji, okrog tega dogodka. Ugotavlja se celo, kdo so bili pobiti. To nebi smela biti nobena senzacija po 54 letih, če tega komunističnega totalitarna oblast ne bi prikrivala.

Po izjavah nekaterih …

Začel bi nekako takole: 12.4.1945 sem bil mobiliziran v avto četa komande mesta Murska Sobota. Bil sem šofer pol tovornjaka, odvzetega tovornjaka Benku…

Mirne duše lahko povem, da na Teznem pri tovarni avtomobilov v Mariboru niso pobiti samo Hrvati, temveč Nemci iz vseh obmejnih krajev ob Avstriji, Slovenci, ki so bili obtoženi za sodelovanje z okupatorjem, slovenski domobranci, tudi ženske, otroci in razni vojni ujetniki so med njimi.

Zato nimajo Hrvati Slovenije kaj izsiljevati in ovirati pri gradnji obvoznice. Končno pa takrat Slovenije kot države ni bilo, saj je stara komaj 9 let. Graditelje avtocestne obvoznice pa opozarjam, da lahko naletijo še na več takih primerov, odvisno od trase. Za časa okupacije so na Teznem okrog tovarne padale bombe. Zato so nastale bombne jame in vse te jame so napolnjene s trupli pobitih l.1945. ko so bile polne, so začeli voziti za likvidiranje v Štental, današnje Kidričevo, tudi tu so napolnjeni vsi protitankovski jarki. Bral sem, da govorijo o nekih 50.000 pobitih. Tega ne more nihče potrditi in določiti števila, je pa na tisoče pobitih, to je dejstvo.

Kar sem napisal, sem dosti videl na lastne oči. Česar pa nisem videl sam, mi je pripovedoval bratranec Ernest Obla iz Zenkovec. Bilje mobiliziran v KNOJ, ki je bil izvajalec povojnih pokolov. Bil šofer starega avtobusa, s katerim je vozil iz omenjenih krajev ljudi na streljanje. Ko so mu živci odpovedali, je prišel k meni na vojno področje in mi vse to pripovedoval in mi rekel, da tega več ne prenese in da bo iz Knoja pobegnil, kar je tudi storil. Odšel je čez mejo v Avstrijo, v Gradec, kjer je tudi bil prej zaposlen vsa 4 leta okupacije. Zaposlen je bil v tovarni Puch in stanoval pri stricu, dedeka bratu. Po begu iz vojske in bivanju v Avstriji je večkrat ilegalno obiskal starše in brate. Leta 1948 pa je spet prišel. Nekdo ga je videl in izdal. Vojska in policija sta obkolila vas, ga aretirali na domu in ga kasneje tudi ubili. Očeta, mater in brata so pa obsodili na 5 in 7 let zapora in zaplembo premoženja.

Dodal bi še to: Zadnjič se poslušal intervju tovariša Hafnerja, kako se je že zelo mlad….

1999-06-20, Velenje, nedelja

»NEDJELJNI VJESNIK« POLITIKA Nedjelja, 20.lipnja 1999.

»Slovenci žele spaliti kosti nekoliko desetaka tisuča ubijenih hrvatskih vojnika i civila?

»Nečemo dopustiti da se kosti pobijenih Hrvata spale. Umjesto krematorija, na mjestu zločina trebalo bi izgraditi prikladan mauzelej«, smatra predsjednica HDPZ-a Kaja Pereković / Nagađanja i o broju žrtava. Spominjale su se različite brojke – od dvije, pa do 70.000 mrtvih. Izgleda da su veličinom grobnice bili najviše iznenađeni upravo Slovenci, koji u…. ali toliko leševa kraj Teznog«.

1999-06-20x, Velenje

Politički »ZATVORENIK« broj.87 – lipanj 1999 g., stranica br.25

Piše: Kaja Pereković

REAGIRANJA KAJE PEREKOVIĆ

(Povodom emisije Predraga Raosa na OTV-u, 6.svibnja 1999)

1999-06-20x, Velenje

Glasilo »HRVATSKI DOMOBRAN«, broj 3 (55), Zagreb, lipnja 1999

Stran 14 in dalje, objavljeno šest strani materiala, prepis objavljenih člankov iz časopisov.

U TEZNOM PODKRAJ MARIBORA

OTKRIVENA STRAŠNA ISTINA

IZ PROTUTENKOVSKOG ROVA POKRAJ MARIBORA DOSAD JE NA OKO 65 METARA ISKOPANO 700 KOSTURA, A TU SLOVENSKE VLASTI NAMJERAVAJU STATI.

SLOVENCI NEČE ISKOPATI 40.000 KOSTURA HRVATA ZBOG OCA JANEZA DRNOVŠEKA?

IZKOPANO JE VIŠE OD 700 KOSTURA

ANGEL POLANJKO IZ SLOVENSKOGA MINISTARSTVA PROMETA I VEZA:

»Daljnja iskopavanja nemaju svrhe«

ZDENKO ZAVADLAV BIO JE OD SVIBNJA DO KOLOVOZA 1945.

REFERENT OZNE ZA MARIBOR

»Ključni svjedok masovnih smaknuća je Mitja Ribičič«

OČEVICIMA MASOVNOG UBOJSTVA HRVATA KRAJ MARIBORA

PRIJETE SMRĆU!

Savez boraca Slovenije priznao zločin

Hrati traže zemljo s Tezna

Samo u jednom rovu oko 40.000 kostura!

VOJVOĐANSKI PARTIZANI MASOVNO UBIJALI HRVATE

SLOVENSKI TUŽITELJI PRESTAJU GONITI KRIVCE ZA RATNI ZLOČIN KOD MARIBORA - VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE HRVATSKE LJUBLJANA

BILJEŠKA

o grobovima u Tezenskoj šumi

1999-07-07, Velenje, sreda

Članek današnjega mariborskega časopisa »VEČER« ima naslednje zapise in številke:

Delno, trenutno le za gradnjo hitre cesta, odstranjena »ovira preteklosti«

Okostnjaki v plastičnih vrečkah

Pokop, ko bodo izdana vsa soglasja, tudi občinsko – Grobnica, ki jo načrtujejo v neposredni bližini spomenika žrtvam, povojnih pobojev, ki že stoji na dobravskem pokopališču, bo v neposredni bližini še neraziskanega dela protitankovskega jarka, iz katerega so nedavno, višje proti Pohorju, na okoli 60 metrih izkopali 1179 okostij

P.S. Če je dolžina grobnice okoli 2.500 m, potem je izračun števila pobitih prav toliko, kot se je to predvidevalo, prikazano z enostavnim izračunom: 1.179x2.500 / 60 = 45.000 ljudi. Isti dan zvečer je HTV1 v oddaji »MOTRIŠTE« bila kratka in močna oddaja na temo tega primera. Glej prepis po posneti oddaji na diktafonu. Pri tej objavi so še dve slike: že postavljeni spomenik in bele PVC vrečke, kjer se na eni v prvem planu lahko prebere št. »1107«.

1999-07-17, Velenje, četrtek

Časopis »DEMOKRACIJA« iz Ljubljane, nimam podatkov razen začetek napisa:

»Več desettisoč žrtev komunističnega…«

»Še vedno . . .«

1999-07-20x, Velenje

Politički »ZATVORENIK« broj.88/89 – srpanj/kolovoz 1999 g., stranica br.18

Pišu: Stjepan BRAJDIĆ & Mila RPNIK

ZABORAVLJENI GROBOVI

240.0000 HRVATA

1999-07-27, Velenje, torek

Ko sem v soboto imel pogovor po telefonu z Želimirom K.sva bila zmenjena, da odpotujemo v torek ali danes v Maribor, pridružil se mu bo tudi g.Franc Perme iz Ljubljane. Dobili smo se na parkirišču v Celju ob 8.50 uri in takoj nadaljevali v Bohovo na pokopališče, kjer se hiti z izgradnjo grobnice, za katero smo zvedeli, da bo v petek 1999-07-30 ob 12 uri svečan pokop 1.179 žrtev, ki so bile izkopane na področju, kjer bo potovala avtocesta. Na pokopališče smo prispeli okoli 9.40 ure in smo tam bili do 11.20 ure, tam sem naredil nekaj posnetkov, pridružil se nam je domačin direktor pokopališča g.Podrekar, kmalu pa sta prispela iz Zagreba še Z.Despot in njegov sodelavec - snemalec. Po informiranju o protokolu tega pokopa smo odpotovali na mariborsko občino, kjer smo bili do 12.50 ure. Po osvežitvi na trgu smo odpotovali v Luče do dr.Pahljine. Kaj več pa je povedano ob vsakem poglavju posebej v posameznih blokih.

1999-07-29, Velenje, četrtek

Člani društva za ureditev zamolčanih grobov Perme F., Kužatko Ž. in Šafarić D., novinar Zvonimir Despot in Pavlek Tomislav, so bili na v Bohovi in nato v Lučah pri dr.Pahljini.

Kratek povzetek časopisa »VEČERNJI LIST« iz Zagreba, novinarja Zvonimira Despota.

SUTRA JE U MARIBORU POKOP 1179 EKSHUMIRANIH ŽRTAVA S TEZNOG, VEČINOM HRAVTA, LIKVIDIRANIH NEPOSREDNO NAKON DRUGOG SVJETSKOG RATA

OSIM TEZNOG KANJON ŠPITALIČ KOD SLOVENSKIH KONJICA

NAJVEČA JE GROBNICA HRVATA U SLOVENIJI.

Dr.BOŽIDAR PAHLJINA, LIJEČNIK IZ LOČE KOD SLOVENSKIH KONJICA, TVRDI:

Masovna su pogubljenja čak do 1952. bila u konjonu Špitalič

1999-07-30, Velenje, petek

Po razporedu mariborskega protokola se je ob 12 uri začel slovesni pokop ekshumiranih. Državni ali glavni slovenski časopis danes ni objavil niti ene besede za ta pokop žrtev, kratek članek pa je objavil Štajerski časopis Mariborski »VEČER«.

Današnjega mariborski časopis »VEČER« ima naslednji naslovni zapis:

Danes pokop posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev na Teznem

Grobnica na Dobravi v neposredni bližini jarka

Pred današnjo žalno slovestnostjo od pokopu posmrtnih ostankov 1179 žrtev povojnih pobojev v tezenskem gozdu so včeraj na dobravskem pokopališču hiteli še z zadnjimi zemeljskimi deli. Grobnico, ko so jo načrtovali v bližini že obstoječega spominskega obeležja na žrtve povojnega nasilja v oklici Maribora, so pričeli kopati pred slabim mesecem dni, potem ko so bila izdana vsa potrebna soglasja in ko je investitor, DARS zagotovil potreben denar.

Direktor Pogrebnega podjetja Maribor Franc Podrekar je bil po nedavnih zapletih, povezanih…

1999-07-31, Velenje, sobota

Povzetek iz časopisa »VEČERNJI LIST« iz Zagreba, novinarja Zvonimira Despota.

Pokopano 1179 žrtava križnoga puta

MARIBOR – Na groblju Dubrava jučer je pokopano 1179 žrtava križnog puta, ubijenih neposredno nakon Drugog svjetskog rata. Sa slovenske strane na pogrebu su bili podpredsjednik Vlade Marjan Podobniki mariborski gradonačelnik Boris Sovič, a s hrvatske strane Vesna Škare –Ožbolt, Vice Vukojević, Dražen i drugi. Vukojević je u prigodnoj riječi kazao da je za smrt ljudi odgovoran Josip Broz Tito. (zde)

To vse kar je bilo objavljeno v sobotnih časopisih, drugih podatkov nikjer nisem našel.

19990313__04__Bohova_pancer_AC_izkop.jpg in 19990313__04a_pancer_AC_napis.jpg

19990313__04__Bohova_pancer_AC_izkop

Ta slika in dosti drugih je nastala ob obisku na samem terenu in to v pravem trenuku.

1999-03-13.g.

Zahtevali smo sondiranje a komunistična oblast je trdila da tukaj ni »masovnega« morišča.

19990313__04a_pancer_AC_napis

Na sliki je pojasnilo za zgornjo in naslednjo sliko: na dolžini 70m samo 1179 zagrnjeno-pobitih.

Društvo „Društvo za ureditev zamolčanih grpobov“ je vzstrajalo da se izvede sondaža a rekli so: neki „IZVAJALCI“ SLOVENSKI VLADI DA TU NI ŽRTEV – SRAMOTA ZA SLOVENIJO

„SPOMENIK“ in napis: „MRTVIM V SPOMIN BEZ – ŽIVIM V OPOMIN“

Le komu je namenjeno tako sporočilo za „nedefiniran Mega-zločin“?

Ob robu pod drevesom je tabla z „opombo“ 20.000(x2) žrtev – hvala krvnikom za tak napis

19990313__Zzapis_Bohova_veleposlanik_Mastruko.docm

BOHOVO-TEZNO 1945, NAJVEČJA grobnica Hrvatov, Velenje

1998-09-21, Velenje v pisarni v ponedeljek

Udeležil sem se poskusa sprave v Ljubljani, vendar proti koncu, ker sem bil prej še v Kamniku. Po zaključku sem bil v nekem lokalu z g.Kužatkom in z g.Permetom. predsednik slovenskega odbora se nekoliko jezi nad Hrvati, ker ti močno zamujajo z aktivnostjo, posebej na delu obeleževanju grobnice na Teznem. Za to lokacijo so zadolžene osebe iz Maribora in celo posamezniki iz Zagreba. Tam nameravajo graditi cesto, ki bi naj prekrila grobnico, zato se je potrebno posebej potruditi in pohiteti s pripravami, da se doseže premestitev trase ceste.

1999-01-19, Velenje, torek

1999-02-21, Velenje, v pisarni, nedelja

1999-02-26, Velenje, v pisarni, petek

Kužatko pa mi je po telefonu povedal, kako je hrvatski veleposlanik dr.Maštruko imel nek intervju za časopis iz Zagreba, pa da je ta izjavil, da on ničesar ne ve o teh strahotnih pokolih Hrvatov v Sloveniji. Na to bi naj predsednik HSP Ante Đapić dejal: »čigav veleposlanik pa je potem dr.Maštruko, če ne ve za vse to?«. Đapiću sem pred leti dal disketo z mojimi materiali. Dalje mi Kužatko pravi, da je gospod Perme imel nek pomemben pogovor, ni mi znano kaj in kje. Prihodnji teden pa se bomo verjetno vsi dobili nekje pri Mariboru, kar bi naj organiziral R.Lesjak.

1999-03-11, Velenje, četrtek

Popoldne me je na tel. tajnici čakalo sporočilo od g.Kužatka, da bi se v soboto dobili v Mariboru, kamor pride iz Zagreba delegacija in novinarji »Večernjeg lista«, pridejo tudi predstavniki Slovenije raznih društev in naši predstavniki. Po daljšem pogovoru z g.Ivanjkom dr.Šime iz Maribora, je ta obljubil svojo akcijo, da bo uredil tako, da bodo tudi Mariborčani in Hrvati od tam prisotni. Med drugim je poudaril, da mu je uspelo z lokalnimi novinarji nekajkrat odjaviti nekatere teme na takratne 1945 leta dogodke. Sam Ivanjko odpotuje v soboto najprej v Španijo, nato pa še v Čile in bo nekaj dni odsoten. Udeležil sem se tega zborovanja, čeprav sem prvotno nameraval s Katarino v opoldne odpotovati v Belico, bom tokrat odšel kar zjutraj in to sam brez Katarine.

1999-03-13, Velenje, sobota

Ko sem z arh.R.Lesjakom pregledoval teren, pravi da je kanal z ene strani imel visok oporni zid do tri metre višine, z druge pa strmino, kar vse skupaj tvorilo trikotno obliko, tako da si z ene strani lahko prišel noter, na drugi strani pa nisi mogel dalje zaradi visokega zidu. Ta ostanek tega več kilometrov dolgega kanal je še vedno viden. Tu sva ugotavljal, kaj bi bilo najbolje zahtevati od oblasti in v splošnem glede gradbenih del. Starejši možakar domačin meni, da je zaradi »PIETETE« dolžnost družbe in države, da se pregleda teren in človečki ostanki prestavijo na drugi kraj. Dajati zahtevo o prestavljanju avtoceste nima smisla, ker je to državni in tudi širši zapleten problem, da pa bi bilo najbolj učinkovito, zahtevati, da se v neposredni bližini ali nad masovno grobnico postavi vidni spomenik žrtvam komunističnega nasilja na tem terenu. Največji del so tu bili pobiti taboriščniki Hrvati in tudi Slovenci. Na mojem slovenskem atlasu sem ta teren s svinčnikom označil na strani 42, geometrska približna lokacija pa je: 5-552-010 / 5-152-630.

1999-03-13, Velenje, torek

1999-04-15, Velenje v pisarni v četrtek

1999-04-17, Velenje, sobota

1999-04-24, Velenje v pisarni, sobota

Ponovno sem na poti v Belico zavil najprej s Katarino na ogled Maribora in nato sam zapeljal do grobnice brez postanka na poti. Ničesar se ni spremenilo na terenu, enako je bilo pokrito s črno PVC folijo, mislim dani nihče ni od zadnjič tam karkoli delal.

1999-04-26, Velenje v pisarni, ponedeljek

Nekje je bilo v soboto odjavljeno, da bodo iz 70 metrske grobnice (področje avtoceste) uredili tako, da bodo izvršili odkopavanje in prestavili ostanke nekak drugam.

1999-04-29, Velenje v pisarni, četrtek

Celotni material je iz video kasete zvočno presnet na diktafon in zapisano besedilo v celoti ter izpisano na papir. Material pod naslovom »BOHOV-TV«

1999-05-02, Velenje v pisarni, nedelja

1999-05-06, Velenje - Podpeč, petek

1999-05-07, Velenje, petek

Kajzer Silvo, Bohova, 2311 HOČE, tel.: 062-611-808

1999-05-13, Velenje, četrtek

Ko sem dopoldne klical Ž.K. sem zvedel, da je ta ponovno na lokaciji Bohove, kamor je odšel po dogovoru z nekimi novinarji, kot je omenila g.Marija. Moramo se dogovoriti za nedeljo, ko bomo šli v Avstrijo na Bleiburško polje.

1999-05-16, Velenje, nedelja

Ker sem jaz in Ž.K. z gospo Marijo potovali vsak z svojim avtomobilom, smo bili prvi tam na Dobravi na novem pokopališču, da bi počakali tiste v avtobusu, da bi se nekoliko zaustavili pri teh žrtvah na Teznem. Ker je bilo veliko avtobusov, vsak vodja niti ni vedel za ta kraj, pa se je vendar zgodilo nekaj meni osebnega. Ker se Bosanski Hrvati radi postavljajo s svojo borbenostjo, kar je res, so Kužatka danes preveč presenetili prav dečki iz Međimurja, ali točno rečeno, skupina našega Kolarić Josipa – Žiže, ki je vodja županijskega HSP. Ti so prvi obiskali tako željni obisk pri spomeniku, ker pa sem jih prepoznal na cesti, sem jim dal znak in so se zaustavili, nato pa so peš odšli do spomenika. Med njimi je bil tudi moj nečak Franjo. Ta odstavek posebej posvečam Ž.K., ki me je na sestanku pri njem 1999-05-09 poskušal poniževati, nakar sem odšel do avtomobila in mu dal pred nos sliko naših borcev, ki so se borili pri Mostarju za njegovo sedanjo Hercegovino. Na tej sliki je tudi naš Franci, vsi so v borbeni opremi. To mojo intervencijo z dokumentom je presenečeno in z odobravanjem podprl dr.Mijoć, da se naj ne obnaša tako, morda celo nekontrolirano. Naredil sem tudi nekaj posnetkov članov HSP.

Prispela sta še dva prava avtobusa, HDPZ – Hrvatsko društvo političnih zapornikov iz Zagreba. Izmenjaval se je govor najprej Ž.K. nato pa je glavno besedo vzela predsednica političnih zapornikov gospa Kaja Pereković. Pred odhodom pa se je le posrečilo, da je padla beseda gospe Kaji, da je tukaj zraven še Dragutin Šafarić, za kar je bila zelo vesela, čeprav sva se prvič videla. Takoj mi je dala svoj mesečnik »POLITIČKI ZATVORENIK«, katerega sem vesel. Avtobusu so odšli domov, jaz tudi.

Ne smem spregledati, da je neki mladi mož, iz skupne iz Zagreba, javno opozoril, da je oblika nastavka »KUBUS« na tej veliki grobnici simbol križa znak »LUCIFERJA« (P.S. ime Lucifer pa krščansko pomeni »hudič«). Tudi sama grobnica nima pravi simbol žrtvi. Nekoliko sem v pogovoru pripomnil, da je možno, da oblikovalec ni imel pravih pojmov, kaj pomeni posamezna oblika, ker je možno, da je nehote napravljena napaka, saj niso ti ljudi široko razgledani v tem. Gospa Kaja in Ž.K. pa tudi drugi, so ga opozorili, da to, kar je tokrat tu opomnil, je velika stvar za tisto, čemu bi naj bil namenjen ta spomenik. Zahvalili so se mu za to opozorilo, potrudili se bodo in bodo prosili za širšo študijo, da se ugotovi pravi pomen te njegove opombe, oziroma pomena simbolov na tem spomeniku žrtvam.

Na izhodu iz Maribora me je posiljeno štopala mlada gospodična. Bil sem pozoren na njeno vedenje, kajti opazila je velenjsko tablico na avtomobilu, jaz pa sem bil sam v avtomobilu. Zaustavil sem se že nekoliko dalje, pa je pritekla in sva nadaljevala pot. Namerno sem jo hotel imeti v avtomobilu, imel sva dolgi pogovor, ali celo pot. Najprej je že v začetku vprašala, če se ukvarjam morda s kako duhovnostjo. Kaj je duhovnost sem jo vprašal, kaj so žrtve, kaj je življenje in kaj je smrt. Odprl sem vso vsebino današnjega dneva in tisto, kaj nosim v svoji duši po Sloveniji, o teži komunistične laži in njihovih strahot nad ljudstvom. Morda ima gospodična Maja Petin dvajset let, ne ve pa ničesar o strahotnih pokolih, ki so ga ti storili po vojni, posebej poudarjam, storili so to po vojni. Tudi ona do sedaj kot nekoč jaz, ničesar o tem nismo vedeli, ker nas naši ljubi starši in sosedi niso upali informirati, ker jih je bilo tako strah krutega in nočnega maščevanja komunističnih kriminalcev. To morajo mladi slišati, videti in vedeti ter obsoditi.

Moji sopotnici sem že v začetku ponudil darilo g.Kaje, da si je malo pogledala. Ker pa je ta blok namenjen področju »BOHOVSKI GOZD«, naj opišem in njega nekaj karakteristik:

1999-05-25, Velenje, v pisarni, torek

1999-05-27, Velenje, v pisarni, četrtek

Ko je skupina Hrvatov obiskala pokopališče in se zadržala pri postavljenem spomeniku, bom rekel kar neznanim žrtvam, je pri svojem razlaganju množici Ž.K med drugim dejal dobesedno takole: »Slušam tu, da će se odkopati teren i premestiti kosti, kako smo mi zahtjevali i molili, da se napravi kosturica i spomenik uz autocestu, tamo gdje so oni stradali, da ostane to u povijesti i na mjestu, gdje se to dogodilo i tamo, gdje će se to vidjeti, a ne negdje sakriveno opet negdje u šumi«. To je bilo 1999-05-16 popoldne v Dobravi.

Opozoriti moram, da sem osebno jaz na prvem obisku 1999-03-13 na grobišču v pogovoru večkrat opozarjal, da bi se moralo vztrajati, da se spomenik tem žrtvam na tem mestu postavi v neposredni bližini ob AC, da se bodo med vožnjo tudi jasno videl. Po dveh mesecih je ostalo tako, kot da je ideja našega Ž.K., ki se najbrž niti ne spomni, da sem ravno jaz to opozarjal pred prisotnimi v pogovoru. Zakaj sem se šele danes odločil da to tukaj razpravljam, je posledica sledeče moje kontrole arhive, ki je posneto na CD zgoščenki in se absolutno ne da na njej kar koli popravljati. Datum izdelane kopije z oznako »99_MAJ« na CD-ju pa je datum 1999-05-08, kar pomeni, osem dni pred javnim nastopom Ž.K. pred spomenikom. Kakor koli že, jaz ostanem pri svoji ideji, zapis ostane tak kot je, čas in zgodovina naj delajo svoje. Še vedno pa sem vesel, da je Ž.K. takšno stališče sprejel in ga trdno brani, kar mu jaz stojim ob strani.

1999-06-08, Velenje, torek

Vse več je aktualna ta tema, vendar se vsi bolj ozirajo na Bohovo, čeprav je eksplozija prišla iz drugega kraja, iz Špitaliča. Kosem dopoldne bil za kratek čas pri akvokatu znancu Tičiću, mi je ta še povedal, da je včeraj bilo na TV Slovenija resna zadeva, novinarji so obiskali in kar direktno vprašali Mitjo Ribičiča, kaj ima in kaj ve o teh povojnih pobojih. Bil je baje kratek, on pač nič ne ve o tem. Ker nisem nepismen, sem poiskal kratek opis tega človeka v Leksikonu, ki mu bom rekel komunistični odkritosrčen leksikon:

1999-06-09, Velenje, sreda

Časopisna hiša neznana, pišejo pa Hrvati!

»Slovenski povjesničar o pogubljenjima Hrvata kod Maribora«

»Ljubljana, 9.lipnja – Slovenski povjesničar Dušan Biber poslijeratne ogzekucije kod Maribora dovodi u vezu s planom zapadnih saveznika da napadnu Titovu Jugoslaviju i sukobe se sa SSSR.or, piše marborski list 'Večer'. Biber smatra da su se masovna ubojstva pripadnika tzv.poraženih vojski dogodila zbog vanjskih političkih okolnosti koje su pratile njihov prisilni povratak iz Austrije i predaju partizanima od strane britanske okupacijskih vlasti«.

»Občenito bismo se morali pitati kakve su bile okolnosti pri kraju rata. Kada …«

1999-06-20x, Velenje

Glasilo »HRVATSKI DOMOBRAN«, broj 3 (55), Zagreb, lipnja 1999

Stran 14 in dalje, objavljeno šest strani materiala, prepis objavljenih člankov iz časopisov.

U TEZNOM PODKRAJ MARIBORA

OTKRIVENA STRAŠNA ISTINA

IZ PROTUTENKOVSKOG ROVA POKRAJ MARIBORA DOSAD JE NA OKO 65 METARA ISKOPANO 700 KOSTURA, A TU SLOVENSKE VLASTI NAMJERAVAJU STATI.

SLOVENCI NEČE ISKOPATI 40.000 KOSTURA HRVATA ZBOG OCA JANEZA DRNOVŠEKA?

IZKOPANO JE VIŠE OD 700 KOSTURA

ANGEL POLANJKO IZ SLOVENSKOGA MINISTARSTVA PROMETA I VEZA:

»Daljnja iskopavanja nemaju svrhe«

ZDENKO ZAVADLAV BIO JE OD SVIBNJA DO KOLOVOZA 1945.

REFERENT OZNE ZA MARIBOR

»Ključni svjedok masovnih smaknuća je Mitja Ribičič«

OČEVICIMA MASOVNOG UBOJSTVA HRVATA KRAJ MARIBORA

PRIJETE SMRĆU!

Savez boraca Slovenije priznao zločin

Hrvati traže zemljo s Tezna

Samo u jednom rovu oko 40.000 kostura!

VOJVOĐANSKI PARTIZANI MASOVNO UBIJALI HRVATE

SLOVENSKI TUŽITELJI PRESTAJU GONITI KRIVCE ZA RATNI ZLOČIN KOD MARIBORA - VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE HRVATSKE LJUBLJANA

BILJEŠKA o grobovima u Tezenskoj šumi

1999-07-27, Velenje, torek

Ko sem v soboto imel pogovor po telefonu z Želimirom K. sva bila zmenjena, da odpotujemo v torek ali danes v Maribor, pridružil se mu bo tudi g.Franc Perme iz Ljubljane. Dobili smo se na parkirišču v Celju ob 8.50 uri in takoj nadaljevali v Bohovo na pokopališče, kjer se hiti z izgradnjo grobnice, za katero smo zvedeli, da bo v petek 1999-07-30 ob 12 uri svečan pokop 1.179 žrtev, ki so bile izkopane na področju, kjer bo potovala avtocesta. Na pokopališče smo prispeli okoli 9.40 ure in smo tam bili do 11.20 ure, tam sem naredil nekaj posnetkov, pridružil se nam je domačin direktor pokopališča g.Podrekar, kmalu pa sta prispela iz Zagreba še Z.Despot in njegov sodelavec - snemalec. Po informiranju o protokolu tega pokopa smo odpotovali na mariborsko občino, kjer smo bili do 12.50 ure. Po osvežitvi na trgu smo odpotovali v Luče do dr.Pahljine. Kaj več pa je povedano ob vsakem poglavju posebej v posameznih blokih.

2000-05-14, Velenje, nedelja

Ta prostor tu ni najbolj primeren za naslednji zapis, pa naj bo vsaj tu. Ko so se Hrvati vračali iz Bleiburga, sem jaz, dr.Pahljina in Novak tam počakali na romarje. Tu v tem zapisu želim zapisati moj ogled po gozdu za novim spomenikom ali takoj za lani novo postavljeno grobnico. Sprehodil sem se po kanalu proti vzhodu, kakih sto metrov, med potjo po kanalu sem opazil še lepo vidne sledi poskusnih sond ob južnem robu ostanka kanala. Medsebojna razdalja sond pa je bila nekako okoli 10 metrov.

Med obiskovalci je bil še nek možakar, ki bi naj prav tu v tem kraju zasipaval trupla, star pa bi naj bil takrat okoli 17 let. Njegov spomin pravi, da so na vsak sloj trupel morali nametati zemljo, da bi nato ponovno pobite nametali na ta sloj in tako dalje.

2003-09-14, Velenje, biro – nedelja in ponedeljek

Iz Zagreba me je v nedeljo zvečer poklical znanec Vinko Šunde, ker je zasledil veliki zelo pomemben članek od Truhli Dragana, preživelega z Bohove.

Ko smo 1999. leta imeli aktivnosti v zvezi gradnje obvoznice, so bile trditve, da gre obvoznica mimo grobišča. Predsednik slovenskega društva g.Perme in ostali pa so vztrajali, da je potrebno izvesti sondažo na lokaciji »pancerice«, kar se je pokazalo pravilno.

Skica grabna ali grobišča , ki jo imam več let in je nastala nekje okoli 1992. leta pa opozarja, da najbrž gre res za drugo lokacijo. Ker pa so te lokacije zelo blizu ena drugi, smo se takrat sprijaznili, da je to prav ta lokacija na mesto obvoznice. Če pa ponovno analiziram skico in lokacijo AC, gre res za manjše odstopanje teh dveh lokacij, kar zna biti pravilno in resnično.

19990313-02_Bohovo_pancer_arh.Lesjak.jpg

19990313-05_Bohovo_pancer_Perme_Lesjak.jpg

19990313-06_Bohovo_pancer.jpg

199904 _1179_ZRTVE_vrece_PVC.jpg

19990401-1_Mislinja_Pancer_500_zrtava.jpg

19990410__Nas_Cas_Urednistvu_Nas_Cas_dragutin.docm

1999-04-10

ŠAFARIĆ Dragutin, Efenkova 61

3320 Velenje, 10.aprila 1997

UREDNIŠTVU NAŠEGA ČASA - VELENJE

Uredništvo Našega časa je dne 10.aprila objavilo članek »V spomin frankolovskim žrtvam« in poudaren podnaslov »Spomninska soba - vseslovenska akcija«. Postavitev spominske sobe žrtvam kod muzej ali bilo kako drugače, osebno odobravam. Toda v prvem stavku preberem naslednje besede: »...najhujšega zločina okupatorja nad talci pri nas,...«. Kdo se tu poigrava z zgodovino, kdo se loteva tako bolečih dogodkov, ne da bi pogledal okoli sebe, da so se v tej celjski kakor tudi v velenjski okolici zgodili stokrat večji zločini nad vojaškim in posebej nad civilnim ljudstvom? Razlika je le v tem, da so tu bili v manjšem delu Slovenci in v večinskem delu ne slovensko ljudstvo. Zločin pa je bil storjen v mirnem času brez pravice do obrambe ali izpovedi nedolžnosti. Kaj se uredništvo ne spomni TV oddaje v decembru na RTV Ljubljana, kjer je bilo podano opozorilo masovnega zločinskega pobijanja ali pravilno izrečeno izvajanje genocida od strani jugoslovanske kakor tudi slovenske oblasti.

Postavljam dalje vprašanje uredništvu, ali bode slovenska oblast ali pa občinarji tudi pobirali sredstva za postavitev spominskega muzeja od onih žrtev, ki so bile preganjane ali pobiti njihovi svojci po osvoboditvi? Kdaj bodo smeli tudi Hrvati postaviti svoja obeležja v tej celjski kakor tudi v velenjski okolici spominska obeležja na tisoče pobitih civilistov, ko so gonjeni bežali pred partizanskimi krvniki? Naj vas opozorim v uredništvu »Našega časa«, da je v tej omenjeni naši ožji celjsko - velenjski okolici bilo zločinsko pobitih večinoma civilistov in vrženih v masovne grobnice okoli 20 tisoč Hrvatov. Zapori v Mariboru, Celju in Trbovljah, ki jih omenjate v svoji objavi, zaradi olike morate dodati še dopolnilo, kakšne zločine so šele izvajale komunistične oblasti v teh istih zaporih v mirnodobskem času. Kje so ta trupla, ali obstajajo vsaj zapisi zadnjih želja pred dejanji krvnikov? Morda uredništvo ve za vojaško greznico v Slovenj Gradcu, kamor so metali trupla pobitih višjih oficirjev NDH, trupla Hrvatov? Morda uredništvo Našega časa ve za besedico, ki se ji reče »PANCER GRABEN«, tam pod mislinjskim klancem, kjer je vrženih in zagrnjenih okoli 500 trupel samo v eni jami? Tudi tem žrtvam bo potrebno pogledati v »oči«, čeprav niso bile slovenske žrtve, bile pa so bitja, ki se jim reče otroci, žene, starci ali kar ljudi!

Šafarić Dragutin

19990504__Slo_komisija za popravo krivic.docm

REPUBLIKA SLOVENIJA

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

komisija za izvajanje zakona o popravi krivic

Zupančičeva 3

1000 Ljubljana

I I tvo

Številka: 714-01-273/97

Datum: 4.05.1999

/ADEVA: Poročilo o številu prispelih in obravnavanih zahtev Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic (ki je stopil v veljavo 9. novembra 1996)

V letu 1996 je bib vloženih

V letu 1997 je bib vloženih

V letu 1998 do 11.05.1998, to je do izteka roka 18-mesečnega zakonskega roka

Skupaj pravočasno vloženih zadev

181 zahtev

723 zahtev

2516 zahtev

3420 zahtev

Po izteku roka, to je po 11 .5.1998 je prispelo še caa. 600 zahtev.

Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic je imela doslej. To je do 12.05.1999 58. sej.

Obravnavanih 793 zadev zavrženih je bib 82 zadev zadevi

Zahtevam je bib ugodeno v 581 zadevah Zavrnjenih oziroma Od1očenih oziroma v dopolnili postopek danih je bib 130

Po določilu tretjega odstavka 13. člena ZPKrI mora komisija o zadevi odločiti v sedem dni, kar pomeni, da morajo biti vložene zadeve rešene do 9.5.1999.

Komisi~ajehi1airnenovanav septembru 1997, s svojim delom pa je pričela 8. oktobra 1997.

Pripravila:

Snežana Britković, tajnica v Sektorju za popravo krivic

V vednost:

• g. Tomaž Marušic, minister MP

• ga. Duška Mere, generalna sekretarka v MP

• ga. Nives Marinček, državna sekretarka v MP

• ga. Nevenka Crešnar-Pergar, generalna sekretarka Vlade RS

19990513__Nas_Cas_Spomini_in_Pomenkovanje.docm

1999-05-13, NAŠ ČAS, 13. maj 1999

Svečanost pred spominsko sobo v Topolšici

Spomini in pomenkovanja

TOPOLŠICA, 8 maj - Krajevna skupnost Topolšica in Območna skupnost borcev in udeležencev NOB Velenje, sta na predvečer 9. maja, uradnega konca druge svetovne vojne, ki se je pomembno, s podpisom kapitulacije nemške armade za jugovzhodno Evropo, odigrala prav na njihovih tleh, s svečanostjo počastila ta pomemben dan. Ta datum si je krajevna skupnost Topolšica izbrala tudi za svoj praznik.

Pred spominsko sobo v Topolšici so pripravi kulturni program, zbrane je pozdravil podžupan občine Šoštanj Marjan Jakob, slavnostni govornik pa je bil poslanec državnega zbora Bojan Kontič. Srečanje je bilo namenjeno obujanju spominov in prijetnim pomenkovanjem, enega in drugega je bilo veliko.

mkp

Svečanost pred spominsko sobo (foto: vos)

199906_HDPZ_090_Tezno_M_Josipovic_Mandic.docm

1999-06

M. Josipović Mandić:

MASOVNI POKOLJI HRVATA NAKON ZAVRŠETKA DRUGOG SVJETSKOG RATA “IZMIŠLJOTINE USTAŠA”!?

Ekshumacija hrvatskih vojnika i civila nadomak Maribora, u Sloveniji, točnije u Tezenskom gvozdu ili skraćeno Teznu, nakon skoro tri mjeseca iskapanja, konačno je završena krajem lipnja ove godine. Tu se naime, neposredno nakon završetka Drugog svjetskog rata izvršio jedan od najvećih masovnih smaknoća zarobljenih vojnika i civila NDH koji su bez ikakve presude nemilice streljani od strane Titovih partizanskih jedinica.

Iako je to mjesto, dugo godina bilo poznato kao masovno stratište, do danas na ovom području o tome nitko nije javno govorio. Jedno je sigurno a to je da, ekshumacija ne bi ni danas bila pokrenuta da nije bilo nužno, odnosno da Slovenija nije imala u planu gradnju autoceste to jest, mariborske obilaznice, koja jednim svojim dijelom prolazi preko masovne grobnice Hrvata.

Zanimljivo je da Slovenci imaju jako mnogo podataka, pa čak i nacrte manjih i većih stratišta Hrvata na cijelom teritoriju Sloveniji, čiji se broj računa u stotinama. S obzirom na činjenicu da Slovenija od 1990., odnosno od raspada bivše tamnice Jugoslavije nije imala nikakvih istraživanja na tu temu, možemo ustvrditi da su ti nacrti ostali u nasleđu pismohrana iz bivšeg sustava. To upravo potvrđuje istinu o planiranom masovnom uništenju Hrvata nakon završetka Drugog svjetskog rata, koja je do 1990. svijetu bila servirana kao “izmišljotina ratnih zločinaca, Pavelića i ustaša”. U tim “svojim planovima” partizanska vojska sprovodila je sustavna naređenja dobivena iz Titovog glavnog stožera, pa stoga i nije iznenađujuća činjenica da su sami partizanski egzekutori pravili nacrte svojih “velikih” dijela. Isto tako, nije ni čudno to što su se upravo ta masovna stratišta Hrvata prekrivala izgradnjom velikih tvornica, groblja ili su pak pušteni da zarastu u nepregledne šume. Očito je, da su počinitelji tih masovnih ubojstava bili dobro nagrađeni, te su svoja pohvalna dijela brižno u obliku nacrta pohranjivali u državne tajne institucije, kako bi se njima ovjekovječili kao “heroji naroda”. “Heroji”, čega i čijeg naroda?! Oni nisu bili nikakvi heroji već zločinci koji su mučki i kukavički ubili 300.000 Hrvata.

Procjene o broju stradalih u Teznu su različite, jer se ekshumacija izvela samo na jednom dijelu stratišta, točnije, iskapanje je izvršeno na nekih 70 m (dio koji siječe mariborska obilaznica) na kojem je iskopano 1179 kostura, dok je cijelokupna masovna grobnica duga 3 - 4 km. Ta stratišta su naime, ostaci tenkovskih kanala koje su Njemci gradili 1944. s namjerom da zaustave mogući prodor ruskih tenkova. Tenkovski kanal proteže se gotovo od sela Bohova do današnjeg novoga mariborskog groblja Dobrava, a danas je prekriveno neprohodnom šumom. Franc Podrekar, direktor mariborskog Pogrebnog poduzeća, rekao mi je kako ta lokacija nije slučajno određena za današnje groblje, te nastavio riječima: “Ova lokacija nije se mogla iskoristiti ni za što drugo jer je čitava šuma u Teznu puna ljudskih kostiju.”

Očevidci ovog masovnog pokolja Marta i Franc Kozar kažu: “To klanje trajalo je mjesec dana. Ljude se ubijalo bez suđenja iako se rat već bio završio. Najveći je to zločin u 20. stoljeću. Ubijalo se tim intenzitetom da još živi zarobljenici (koji su čekali na smaknuće) nisu stigli zatrpavati leševe, pa se nepodnošljivi smrad širio čak do našeg sela. Zbog zaudaranja mrtvih ljudskih tjelesa nismo mogli raditi u svojim poljima u blizini šume.” Isto tako, očevidac Silio Kajzer iz Maribora, koji je kao 12-godišnjak vidio streljanje na Teznom kaže: “Tada sam imao gotovo 12 godina te sam sa svojim vršnjacima, koji kao i ja stanuju u blizini, oko Teznog sakupljao čahure, tražio streljivo a u obližnjem ribnjaku lovili smo ribe. Vidjeli smo puno ljudi, ne samo vojnika nego i masu civila, stalno smo slušali krikove i stenjanje te pušćane rafale. Jednog sam se dana skrio u grmlju te sam prvi put vidio golu ženu koju su streljali zajedno s troje djece i bacili ih u rov. Svima su ruke bile vezane žicom.”

U Teznu je streljano i 5000 mladih polaznika Častničke škole iz Zagreba. Uz ove pouzdane podatke postoji i popis časnika NDH, koji su od 15.-18. svibnja 1945. bili streljani u Teznom: dopukovnik Ugarković Milan, nadsatnik Tomašević Matija, satnik Perković Lovro; poručnici: Antolić Marko, Baksa Eduard, Banko Eduard, Budimir Radoslav, Bobinac Ante, Čanić Petar, Čoso Mirko, Čuš Klaudije, Čorapović Vjekoslav, Drenjanjčević Antun, Đuraković Branko, Lujmović Vladimir, Fras Tomislav, Franić Marijan, Frankić Ljubomir, Fuks Walter, Grzib Antun, Halauš Mato, Herenčić Pavao, Hruška Vladimir, Hodić Franjo, Jakovljević Milan, Japec Zlatko, Jazbinski Franjo, Jurković Ivan, Kulte Grga, Karavidić Petar, Kurelić Teodor, Kuvač Zvonko, Kolb Tomislav, Karal Božidar, Lalić Cvjetko, Lukičić Zvonimir, Majurdić Vlado, Mihelčić Ivan, Mekinić Veljko, Mihatović Milan, Mandić Zlatko, Milas Ante, Piškur Miko, Puhovski Vitomir, Perak Božidar, Prpić Milan, Pavlović Eduard, Rogoz Stjepan, Sečen Ivan, Sarić Nikola, Slipčević Dražen, Safner Franjo, Stilinović Milan, Santić Franjo, Škrtić Dragutin, Štiba Rudolf, Turk Ivan, Weinpert Dragutin, Žabić Milan, Frankić Marijan... U knjizi “Zamolčani grobovi in njihove žrtve 1941-1948” (Prešućeni grobovi i njihove žrtve 1941-1948) koju je 1998. izdalo slovensko Društvo za uređivanje prešućenih grobova, objavljeni su podatci za preko 200 grobnica u kojima počiva više od 200.000 žrtava.

Točan broj žrtava tenkovskog kanala je nemoguće utvrditi ali na osnovu izjava preživjelih i određene dokumentacije, ipak postoje neke pouzdane brojke. U literaturu koju je izdavala hrvatska emigracija broj iznosi od 30.000 do 40.000 žrtava. Mnogi preživjeli potvrđuju te brojke dok Angel Polajko iz slovenskog Ministarstva prometa i veza tvrdi da je ondje pogubljeno od 30.000 do 60.000 ljudi, a Florijan Boras, tajnik hrvatske saborske Komisije za utvrđivanje ratnih i poratnih žrtava rata i poraća, spominje broj od 40.000 do 70.000 likvidiranih Hrvata.

Mojim nastojanjima, u kojima sam pokušala doznati nešto više o cijelom slučaju bila su uzalud, kako u Sloveniji tako i, u Hrvatskoj. Naime, osim osnovnih podataka o ekshumaciji nisam mogla dobiti nikakve druge podatke, dok u Hrvatskoj, nisam mogla dobiti čak niti odgovor na pitanje: “Da li službena Hrvatska uopće ima bilo kakve ideje ili planove za ostvarenjem osnovnih ljudskih pravica ovih ljudi, odnosno pravo na grob, pokop i spomen-obilježje?” Važno je naglasiti činjenicu da je Slovenija cijeli ovaj slučaj vodila vrlo profesionalno i da se ekshumirane žrtve Titovih partizana pomno istražuju i čuvaju u mrtvačnici na gradskom groblju Dobrava u Mariboru. Isto tako, Slovenija je odlučila da već postojeći spomenik koji je 1990. podignut žrtvama Titovih partizana na gradskom mariborskom groblju Dobrava, proširi u Spomen obilježje u čijem sklopu bi se trebale sahraniti i ove ekshumirane žrtve. Doista bi bilo lijepo kada bi se na tom Spomen obilježju mogla vidjeti, uz slovensku državnu spomen ploču, spomen ploča Republike Hrvatske.

S obzirom da, od službenih nadležnih vlasti u Hrvatskoj nisam dobila nikakav odgovor, pokušala sam bilo kakve informacije pronaći na drugoj, neslužbenoj strani Hrvatske. Tako sam razgovarala sa predstavnicima udruga

“Hrvatsko društvo političkih zatvorenika” (HDPZ) i “Hrvatski domobran” koji su uputili nekoliko dopisa na službene hrvatske institucije povodom masovnog stratišta u Teznom. Isto tako, kao i ja, ostali su bez ikakvih odgovora. Međutim, HDPZ se nije zadovoljio šutnjom hrvatskih vlasti pa je u svezi Teznog, 3. lipnja 1999. podnijelo kaznenu prijavu Županijskom državnom odvjetništvu u Zagrebu, protiv nepoznatih počinitelja zbog kaznenog djela ratnog zločina protiv civilnog pučanstva, ranjenika i bolesnika odnosno ratnih zarobljenika, iz čl. 158., 159. i 160. Kaznenog zakona Republike Hrvatske. Uz to, predstavnici udruga HDPZ i Hrvatski domobran, su u nekoliko navrata samostalno kontaktirali sa slovenskom Komisijom za žrtve rata. Vjerojatno je i to, da se u tim kontaktima neće moći puno napraviti jer je Republika Slovenija samostalna država, što znači, da će se ovaj slučaj riješavati putem diplomacije.

Nažalost, Hrvatska dosad nije pokazala značajno interesovanje za ekshumiranim žrtvama a niti za mogućim daljnim procesom ali iskreno se nadam da će učiniti sve što je u njezinoj moći da taj hrvatsko-slovenski diplomatski “pužev put” ubrza.

Za razliku od Hrvatske, u Republici Sloveniji je bez oklijevanja pokrenut kazneni postupak, te je Marko Bezjak, istražni sudac Okružnog suda u Mariboru, saslušao i svjedoke, bivše partizane, čiji je identitet zasad nepoznat javnosti, a koji su pružili dragocjene podatke kako o broju i nacionalnoj pripadnosti žrtava, kao i o identitetu nalogodavaca i izvršitelja pokolja, te o načinu njihova izvršenja. Nadam se, da “slučaj Tezno” neće imati istu sudbinu kao i “slučaj Jazovka”, čija je dokumentacija nestala iz državne institucije te najvjerojatnije završila u rukama sudionika a možda čak i samih počinitelja.

S obzirom na ovo iskapanje (70 m), te činjenicu da se u Zagrebu sudi Dinku Šakiću za ratni zločin protiv civilnog stanovništva, petomjesečnom zapovjedniku Radnog i sabirnog logora Jasenovac za vrijeme NDH, postavlja se logično pitanje: “Gdje su ekshumirane žrtve Jasenovca, kojih po srbo-komunističkim procjenama bilo od 600.000 pa do 1,110.929, kad je pri prvom očevidu posljeratene Anketne komisije, 18. svibnja, 1945. pronađeno 55 kostura na prostoru Radnog i sabirnog logora Jasenovac?

Slike koje gledate snimljene su 15. lipnja 1999, odnosno zadnji tjedan ekshumacije hrvatskih žrtava u šumi kod Teznog.

199906_Mag_Bohova_tankovski_jarek.jpg

19990726-01__Perme_Despot_Safaric_Kuzatko_direktor_Podrekar.jpg

19990730_Maribor_pokop_ZAPIS.docm

1999-07-30, Velenje

Vesna ŠKARE – OŽBOLD, BUDIŠA in dr.LANG

Ko sem prispel na parkirišče pred pokopališčem v Bohovem, so gostje iz Zagreba bili že pripravljeni za odhod proti spomeniku. Pozdravil sem jih, ter jim tako rekel: »Ja znam tko ste vi, a vi čete također odmah svi znati, tko sam ja«. Pozdravil sem z vsakim in jim ponudil vizitko našega odbora. Najbolj je presenetilo gospo Vesno, nekako čudno je obstal in gledal, kod da jo je nekaj stisnilo pri srcu, ko je spoznala, s čim se tukaj ukvarjamo, a toliko tega so lahko slišali zadnje čase.

Vsi trije so bili Saborski zastopniki, gospa Vesna se iz dneva v dan srečuje že več let s strahotnimi tragedijami ljudi, ko jim rešuje težave in ko mora pomirjevati smrtne sovražnike iz vojne. Znan doktor Lang je vodil humanitarni konvoj v Bosno v najhujših borbah, Budiša pa je predsednik stranke liberalcev in glasni kritik vladajoče stranke.

1999-07-30, Velenje

g.BORAS Florijan

Ko se je glavni del proslave na pokopališču Bohovo stekel, smo se medsebojno na kratko srečavali in malo pomenili. Ko sem pristopil g.Boras Florijanu, se me je ta takoj spomnil in sva hitra izmenjala nekaj besed. Z velikim veseljem mi je povedal, da so že v Ameriki naročili posebni aparat, s katerim se ugotavljajo lahko zakopane kosti pod zemljo, ter da ga bodo verjetno v jesen že dobili v uporabo. Za ta aparat pa dr.Pahljina pravi, da to dela na princip odkrivanja kalcija in žvepla, kot so sestavljene kosti. Med drugim je g.Boras omenil, da ga bodo sposodili tudi nam ali v Slovenijo, da bi se učinkovitejše prišlo do raznih rezultatov na terenu. Gospod Boras pa mi je še povedal, da bo kmalu tudi on imel svojo šifro interneta, do takrat nič pošiljati na Saborski naslov.

1999-07-30, Velenje

SVIBENJ, predsednik saborske komisije za vojne in povojne žrtve

Ko sem pred leti bil s Slivarjem v Saboru pri komisiji za vojne in povojne žrtve, sem takrat nekoliko izmenjal informacije s tem predsednikom, ker takrat še marsikaj ni vedel o posameznik lokacijah in drugih dogodkih na terenu.

Pred odhodom sva od spomenika pa do avtomobila počasi hodila in izmenjala več besed. Tako sem gospe Vesni, g.Borasu in g.Svibenu dal kopijo izvlečka iz knjige zamolčanih grobov z dodatkom zadnjih raznih časopisnih objav, kjer pa so povzeti poudarjeni teksti.

1999-07-30, Velenje

gospa Kaja PEREKOVIĆ, predsednica političnih zapornikov

Ko je bilo skoraj vsega konec na pokopališču, je zadnje moje kopije izvlečkov (imam arhiv) je naš nestrpni predsednik odbora, pograbil preostali del izvodov in jih porazdelil na avtobusu. Nato smo nekaj časa izmenjavali podatke na parkirišču, nato pa smo še odšli do bližnje bencinske črpalke in se tam malo osvežili. Preganjajo nas, naj čim prej pripravimo material za objavo za »POLITIČKI«. Dobil pa sem zadnje tri številke mesečnika »POLITČKI«, kjer je nekaj koristnim materialov.

1999-07-30, Velenje

novinarka Marijana COTA iz Rijeke, mednarodni časopis za Hrvate v svetu

industrijska 46, 51000 RIJEKA

Najbolj koristna in zanimiva oseba tega dneva je bila mlajša visoka in vitka ženska, ki pa me je s svojim delom kar presenetila. Bila je že tukaj v Bohovem na ekshumaciji maja, je članica posebne novinarske ameriške organizacije, kjer jih je iz celega sveta okoli 600 članov. Pripravljajo pravi daljši film, ki se navezuje na temo »Bleiburška tragedija Hrvata«. Tu je imela obdelanih in objavljenih že več materialov, sedaj pa zopet zbira snov za na nadaljnjo objavo. Tako sem tudi njej dal zadnji izvod povzetka iz knjige zamolčanih grobov z dodatkom iz časopisov. Ker sem jaz slučajno naredil izredno koristno sliko za objavo, to je bilo 1999-03-13 nad kanalom sedaj ekshumirane grobnice 1179 trupel, ji bom to in še nekaj drugih kopij takoj odposlal, ker konec tedna ponovno odpotuje v Kanado in dalje po svetu. Veliko dela za časopisno rubriko Hrvati po svetu. Vsak material ji bo dragocen za objavo.

1999-07-30, Velenje

novinar Zvonimir DESPOT

Časa je imel malo, moral je hiteti domov v redakcijo in pripraviti material za objavo. Vrnil mi je material, ki sem mu ga zadnjič predal za kopiranje. Omenil je, da je prejel mojo internet pošto, ko sem mu poslal skeniran zemljevid z orisanimi grobnicami Špitalič, ki je že kruto najavljen kot naslednji naš korak za odkrivanje tragedije tega ljudstva.

199908_Delo_1179_Ribicic_Mitja.jpg

199908-2014__Zzapis_Tanko_Stanka__Hribernik-VDV-3_ROS_Snabl_Novak-Stanko.docm

TANKO STANKA, Črenšovci nad Frankolovem

Glej še župnik Kušar Štefan Črenšovci in župnik Rančigaj Frankolovo

1999-08-26, Velenje, četrtek

Stanka Tanko

Gospa Stanka Tanko mi je v pogovoru povedala, da je družina Hribernik iz Dovž močna komunistična družina. Ta trditev mi je jasna, posebej ko se spomnim naše poti v Nemčijo v Munhen, ko sem jaz pa naša Aleksandra želela vstopiti v čudovito katedralo, naš Polde pa je odločno odklonil, da bi se samo približal velikim vratom za vhod. Morda je bilo okoli 1985 leta. Razne informacije od te gospe pogledati na različnih področjih, ima veliko informacij, posebej za področje rojstnega kraja Dovže.

1999-11-23, Velenje, torek

Stanka Tanko

Več zapisov je pod tekočem bloku, le potrebno ga je prenesti sem. Moram pa kar takoj zapisati posebni pogovor s to gospo. Večkrat sva govorila o Hribernikovih, njenih sosedi v Dobravi. Po krajšem pogovoru mi Stanka pove, kako je Hribernik Franc (1922) svojo prvo ženo ubil doma v postelji, ker pa so takrat ravno vdrli Nemci v Jugoslavijo, mu ni bilo nič sojeno. Kar kmalu je dobil drugo žensko, to je mati od nekdanjega (!) kolege Leopolda, s katerim sem kar precej prebil skupaj na raznih akcijah in potovanjih. Oče tega prijatelja pa je v svojem domu ali čuvajnici ob progi kar sam sodil in likvidiral več ljudi, verjetno največ Hrvatov. O morebitnem grobišču sem že zapisal, to bi naj bilo nad njimi v gozdu, kraj pa dobro poznam. Ker jaz Leopolda poznam od 1980 leta, imenovani iz VDV-3 pa je že bil pokojni, ker ga je kap vzela, je verjetno bil star ob smrti okoli 55 let. S sinom Leopoldom nikoli nisva spregovorila o očetu.

2001-10-22, Velenje, biro - ponedeljek

Zaradi nove ljubezni pri gospe Stanki, ko si je dobila kot vdova prijatelja za skupno življenje, sva se zmenila, da jo ne bom klical, da ji nebi »ljubosumen« prijatelj kaj zameril. Danes pa me je poklicala na GSM, številko pa ji je dal Stanko Novak.

V lokalnem časopisu »Ogledalo« je bila objavljena novica, da je krvnik s Teharij dobil precej visok občinsko nagrado: Šnabl Bogdan, zlata plaketa in milijon SIT, kar je 10.000 DEM. Ja, ja, borci pa imajo vpliv, saj so iz Frankolova in Savinjske bili dobri borci pri likvidacijah.

Oglasil se bom pri njej v petek dopoldne, ko bodem potoval k Novaku, Pahljini in nato dalje v Varaždin ter v Belico.

2001-10-26, Velenje, biro - petek

Kot sem planiral sem se tudi oglasil v Črešnjevcih, vendar prvo pri župniku Kušarju, ker sem pričakoval, da bo g.Stanka tam pripravljala kosili in drugo. Župnik ima 91 let in še lahko teka. Ker več ni imel »Ogledalo«, sem poklical gospo Stanko. Vendar me je župnik prej napotil k eni starejši ženici, ki zagotovo ima zvezek. Po krajši poti in sprejemu je gospa našla zvezek. Kmalu potem pride v hišo še g.Stanka. nekaj minut pogovora in sem nadaljeval pot skozi Žičko Kartuzijo k Novaku v Prihovo. Med potjo sem pred hišo videl g.Mileno v Špitaliču, mamo Stanka Novaka, pa sva malo govorila.

Moja pot je kasneje vodila do dr.Pahljine v Loče, nato v Otok Virje k Talanu, dalje v Čakovec na tekmo s pištolo in zvečer v družbi jedel in pil, na tuj račun. Zjutraj pa v Zagreb, prisedel sem se k Talanu v Varaždinu, med potjo se nam je priključil še en gospod iz Varaždinskih toplic. Glej ga no, pred petnajstimi leti sem bil pri njem doma: je oče g.Biserke Pirić, ki živi v Velenju, tja pa sem s kombijem odpeljal neko pohištvo med potjo. Ko pa smo se vračali, smo »zalutali« z gospodom in si ogledali kar tri nove spomenike, pobitim domačinom. Varaždinska županija šteje kar 39 znanih masovnih grobišč po raznih gozdovih. Dan je bil lep.

2014-12-24

Imel sem dogovor s kolegom Čandićem, da se za dobiva pred polnočjo pri meni in sva se skrila v moj kombi ter tam marsikaj spregovorila – tudi o žrtvah kot velikokrat. Bila sva »rakijo«.

Pogovor je nanesel vprašanje tožilca D. Roša in njegove zgodbe. Poiskal sem razne zapise kakor tudi objavo v že propadlem časopisu »SLOVENEC«, kjer je g. Tanko objavila nekaj vrstic izključno na razočaranje kolege njenega tisti čas že pokojnega moža.

Ta sedanji zapis pa posvečam neki dodatni temi, ki jo žal nisem zapisal, natančno pa se spomnim pogovora z g, Stanko. Nekje bi moral biti tudi zapis iz pogovora z njeno sestro ali pa imam avdio posnetek, kot sem to večkrat naredil v onih časih. Sestra je bila kot skrbni ali pomočnica na nekem župnišču na Gorenjskem. Ta je v pogovoru dejala, takrat stara okoli 14 let, da je ona skozi okno zbežala in je tako tudi preživela to divjanje. Med drugim je pravila, da so partizani takrat ubijali ljudi kot mravlje.

Gospa Stanka je rojena nekako 1945 – 1946 leta, nasproti domačije Hribernik v Mislinjski Dobravi (glej posebej njene izjave). Od koncu vojne 1945 leta je bila delno obstreljena v materinem telesu, ker je nek pijani mlajši partizan skozi okna vse vprek streljal v notranjost hiše. Tako je zadel tudi njeno meter, je pa preživela mati in otrok vendar s posledicami. Končala je medicinsko šolo.

Ob nadaljevanju iskanja podatkov je obširni zapis pod naslovom »MISLINJA«.

19990906__Slo_Vlada_PERME_prijava_Kucana.docm

SLOVENSKA VLADA 1999

EKSKLUZIVNO VEČERNJI LIST, PONEDJELJAK, 6. RUJNA 1999

ZBOG NEPRIZNAVANJA MASOVNIH LIKVIDACIJA NAKON DRUGOG

SVJETSKOG RATA, U KOJIMA JE STRADALO NAJVIŠE HRVATA

Franc Perme

Slovenci pripremaju kaznenu prijavu protiv Kučana,

Drnovšeka i svoje vlade za suučesništvo u ratnom zločinu

Od vlasti očekujemo da se ogradi od tih zločina i zločinaca. Jer, ako ih kriju, to je kao da su i sami sudjelovali u zločinima - uvjeren je Franc Perme iz Društva za uređenje prešućenih grobova * Glavni je problem u tome što slovenska vlast dosad nije potvrdila likvidacije, pa se one službeno nisu ni dogodile - tvrdi Viktor Blažič, predsjednik vladine Komisije za uređenje masovnih grobnica

Viktor Blažič

U Sloveniji se protiv predsjednika Milana Kučana te premijera Janeza Drnovšeka i cijele njegove vlade priprema kaznena prijava za suučesništvo u ratnom zločinu zbog prikrivanja istine o masovnim likvidacijama nakon Drugog svjetskog rata! Kako "Večernji list" doznaje, prijavu zajednički pripremaju Društvo pomirbe "Lipa" koje vodi Stanislav Klep, Društvo za uređenje prešućenih grobova Franca Permea, te stranka Liberalni demokrati Vitomira Grossa.

Ta prijava, čiji je tekst u pripremi, bit će, čini se, vrhunac dugogodišnjih pokušaja da se napokon utvrdi istina o masovnim likvidacijama poražene vojske i civila neposredno nakon svršetka Drugog svjetskog rata u Sloveniji. Lavinu je, zapravo, nakon dulje šutnje, pokrenulo travanjsko otkriće masovne grobnice na Teznom kraj Maribora, a u posljednje vrijeme u slovenskim se novinama gotovo svaki dan pojavljuju vijesti o novootkrivenim grobnicama. Tako se čak pojavio podatak iz više izvora da je pobijeno najmanje 300.000 ljudi, među kojima je, što priznaju i sami Slovenci, najviše Hrvata.

Ovom prijavom nastojat ćemo konačno zaključiti taj dio slovenske povijesti. Mi ne želimo nikakvo politiziranje već samo da se utvrde činjenice. A od vlasti očekujemo da se ogradi od tih zločina i zločinaca. Jer, ako ih kriju, to je kao da su i sami sudjelovali u zločinima - kazao je gospodin Perme.

Iz C kategorije odmah likvidirani

I ja sam bio u partizanima, nakon rata sam bio sa zarobljenicima i znam da smo svakog od njih popisivali. Popise smo radili i kad su oni razvrstavani u A, B i C kategoriju. Oni iz A kategorije, većinom maloljetnici, puštani su, druga kategorija išla je na daljnji postupak, a svi iz C kategorije odmah su likvidirani-prisjeća se gospodin Blažič.

"Moju Komisiju slovenska vlada ignorira"

A da prijava ima temelja, uvjerili smo se i sami. Naime, u slovenskoj smo vladi tražili sugovornika koji bi nam prenio službeni stav slovenskih vlasti. Iako smo bili upućeni na Ministarstvo rada i socijalne skrbi kao nadležno za tu problematiku, na kraju nam je rečeno da jedini kompententan sugovornik može biti Viktor Blažič, predsjednik vladine Komisije za uređenje masovnih grobnica. On je odmah pristao na razgovor, ali je bio začuđen što su nam upravo njega preporučili.

Ne znam kako su došli do mene kada moju Komisiju slovenska vlada potpuno ignorira. Iako komisija još službeno postoji, kao da je i nema. Primjerice, iz proračuna godišnje dobivamo 60 milijuna tolara, ali ih nemamo gdje potrošiti zbog birokratskih prepreka. No, glavni je problem u tome što slovenska vlast dosad nije potvrdila te događaje, pa se oni službeno nisu ni dogodili. Za to nema političke volje i tako se ta stvar u ovih deset godina od osamostaljenja nije pomakla s mjesta. A nakon osamostaljenja mislili smo da će se pristupiti nekom nekaznenom postupku kako bi se konačno zaključio taj dio slovenske povijesti - rekao nam je gospodin Blažič, inače poznati slovenski disident, bivši novinar "Dela" i jedan od osnivača stranke Kršćanskih demokrata, čiji je sadašnji predsjednik Lojze Peterle.

Blažič misli kako količina pronađenih kostura kod Maribora kazuje da su te likvidacije bile zahtjevne logističke zadaće, za što je bila potrebna jedna velika organizacija. Iako su zapovijedi, kaže, zacijelo dolazile iz jugoslavenskog vrha, tadašnja slovenska vlast odgovorna je za pomaganje tih zločina.

"Govorili su da će sve prekriti zemlja"

Sada će početi gradnja autoceste oko Celja, gdje ima sličnih protutenkovskih rovova punih kostiju kao i kod Maribora. Kosti će opet doći na površinu i nitko neće znati kamo s njima. Nadležnima sam stalno govorio kako će ih neprestano boljeti glava ako konačno tu stvar jednom ne urede. Svi su govorili da će se na to zaboraviti, da će sve prekriti zemlja, a ja sam govorio da se to neće dogoditi. I bio sam u pravu. Sramota je za državu da se ne brine i za svoje žrtve, za Slovence - ogorčen je gospodin Blažič.

Namjeravali smo razgovarati i s Janezom Lukačem, predsjednikom vladine Komisije za primjenu Zakona o ispravljanju nepravde, koji u posljednje vrijeme često obilazi novootkrivene grobnice. No, na dogovoreni razgovor on nije došao, a gospodin Blažič je samo prokomentirao kako ga uopće ne iznenađuje što se nije pojavio. Lukač je, naime, za vrijeme jugoslavenskog režima radio u Saveznoj skupštini u Beogradu, pa mnogi pretpostavljaju da je na čelo te Komisije postavljen s očitom namjerom zataškavanja istine.

Inače, prijavu protiv slovenskog državnog vrha podržalo je i Hrvatsko društvo političkih zatvorenika koje je nezadovoljno pristupom hrvatskih vlasti tom problemu koji trenutačno zaokuplja Sloveniju. I sami Slovenci čude se pasivnosti hrvatskih vlasti iako je uglavnom riječ o pobijenim Hrvatima, a HDPZ je posebice prozvao saborsku Komisiju za istraživanje ratnih i poratnih žrtava, za koju tvrde kako ne radi posao za koji je zadužena.

Već dulje vrijeme tražimo da se sastanemo i dogovorimo što ćemo poduzeti glede Slovenije. Međutim, nitko iz Komisije nam uopće ne odgovara. To je nevjerojatno. Zato ćemo se najvjerojatnije obratiti Internacionalnoj asocijaciji bivših političkih zatvorenika i žrtava komunizma kako bismo od nje dobili pomoć i problem tako prenijeli na međunarodnu razinu - čuli smo od Kaje Pereković, predsjednice HDPZ-a.

IVAN BIZJAK, BRANITELJ LJUDSKIH PRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE

Žrtve nisu brojke, svaka ima pravo na ime i prezime

O poslijeratnim likvidacijama i masovnim grobnicama razgovarali smo i s Ivanom Bizjakom, braniteljem ljudskih prava Republike Slovenije, što je zapravo zasebna državna institucija kao što je otprilike u nas pučki pravobranitelj. Na naše pitanje, kako komentira brojne tvrdnje da vlast i pravosuđe nastoje prikriti te zločine, gospodin Bizjak je odgovorio da za to "ne vidi stvarnih indicija".

Kad je riječ o osobama ubijenima nakon rata, treba provoditi načelo poštovanja ljudskog dostojanstva svakog čovjeka, a to vrijedi i za pokojne. Ako ima znakova kaznenih djela, koja ne zastarijevaju, potrebno je provesti postupke, kako to nalaže zakonodavstvo. Za nepristrano istraživanje povijesnih događaja potrebno je skupiti sve raspoložive informacije. Politizacija tih pitanja ne ide u prilog odnosu poštovanja prema pobijenima - mišljenja je gospodin Bizjak.

U slovenskom parlamentu, doznajemo od Bizjaka, na drugom je čitanju poseban zakon o praktičnoj primjeni prava koja je rodbina pobijenih osoba dobila Zakonom o ispravljanju nepravdi, posebice u pogledu olakšanog dobivanja smrtovnica bez posebnih uvjeta. I na kraju, gospodin Bizjak još dodaje da na temelju svih dostupnih podataka treba izraditi popise pobijenih nakon rata.

Prema tim osobama ne smije se odnositi kao prema brojkama. One imaju pravo na svoje ime i prezime - zaključuje gospodin Bizjak.

KAZIMIR SVIBEN, PREDSJEDNIK SABORSKE KOMISIJE ZA

ISTRAŽIVANJE RATNIH I PORATNIH ŽRTAVA

Sa Slovencima nemamo ugovor

Za Kazimira Svibena, predsjednika Komisije za istraživanje ratnih i poratnih žrtava pri Hrvatskom državnom saboru, najveći problem u odnosima sa Slovenijom jest nepostojanje bilo kakva međudržavnog ugovora. On ističe kako Hrvatska u tom pogledu izvrsno surađuje s Njemačkom, s kojom ima ugovor.

Sličan smo ugovor predlagali i Sloveniji, ali ne želimo forsirati ako ona ima ograde. Očito imaju političke razloge zašto ga ne žele potpisati. No, mislim da ne bi trebalo niąta činiti što bi pogoršalo naše odnose. Mi ne priječimo našim nevladinim udrugama, Hrvatskom društvu političkih zatvorenika i Udruzi ratnih veterana "Hrvatski domobran", da paralelno rade s udrugama u Sloveniji. Njima smo uvijek spremni pomoći, a oni i neke stvari smiju napraviti i reći što mi baš i ne smijemo. Međutim, mi ne možemo sa Slovencima izravno kontaktirati, osim preko Ministarstva vanjskih poslova, i to neki ne shvaćaju - ističe Sviben.

Novinari: Zvonimir Despot / Damir Humski, Dražen Breitenfeld i Patrik Macek

1999-09-09, Velenje, četrtek

Osebno nisem slišal poročila po radio Ljubljana, pravijo pa, da je bilo govora o dvigovanja obtožnice proti slovenskim voditeljem, tako nekako, kot je zgoraj omenjeno. Posebej je zanimiv moj zapis na današnji dan pri kartuziji-Špitalič, kako je nerazgledan slovenski človek o svoji državi in njenih voditeljev, pravi slepci in celo butci so. Ravno tako je za pogledati moj precej skrajšan prispevek za konjiški tednik "NOVICE", ki pa je zelo pomemben prispevek za boj za pravice vsem pobitim ljudem in posebej Hrvatom na tem prostoru.

19990913_TOZILKA_CERAR – pismo_KLEPU.docm

DRŽAVNO TOŽILSTVO POZOR: SCENIRANA KOPIJA !!!

REPUIBLIKE SLOVENIJE

Dunajska c. 22, 1511 Ljubljana

tel: 061/13 1-03-92, fax: 061/13 1-03-81

Opr. št. Tu 305/99-2

Dne: 13.9. 1999

CIVILNA DRUŽBA ZA DEMOKRACIJO IN PRAVNO DRŽAVO

DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV

ZDRUŽENI OB LIPI SPRAVE “LIPA SPRAVE”

Spoštovanemu g. predsedniku

Stanislavu Klepu

ZAGARJEVA 1

4000 KRANJ

Prejela sem poročilo s tiskovne konference zgoraj navedenih civilnih združenj in njihov poziv k aktivnosti pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj zoper č1ovečnost in mednarodno pravo s peticijo, ki državna tožilstva in mene osebno poziva k prevzemu kazenskega pregona zoper “znane in neznane storilce, odgovorne za množične poboje na vseh znanih množičnih grobiščih po Sloveniji”, zlasti glede grobišča na območju opuščenega Žiškega samostana pri Špitaliču. Nadalje me poziva na preklic umika zahteve za obnovo postopka zoper škofa Rožmana.

Naj začnem pri koncu in ponovno poudarim, da NISEM UMAKNILA ZAHTEVE ZA OBNOVO POSTOPKA GLEDE OBSODBE ŠKOFA GREGORIJA ROZMANA, TEMVEČ JE TA ZADEVA V POSTOPKU PRED OKROŽNIM SODIŠČEM V LJUBLJANI V REŠEVANJU.

Umaknila sem le zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je moj predhodnik predlagal razveljavitev sodbe zoper vse obsojence v isti sodbi, ki so predstavljali vrhove slovenske kolaboracije, med drugim tudi nemškega komandanta Erwina Rösenerja. V zadevi škofa Rožmana je zbrano obširno dokazno gradivo, strokovna mnenja zgodovinarjev in je na sodišču, da ponovno presodi pravilnost sodne odločitve glede Škofa Rožmana.

Glede odkritih grobišč državna toži1stva na zadevah delajo. Imamo kazenske spise, ki pa se vsi nanašajo na neznane storilce in sicer tako glede množičnih grobišč, kakor tudi glede individualnih justifikacij, izvršenih po vojni. V teh zadevah državna toži1stva zahtevajo od notranjih organov, da zberejo posamezna obvestila, zavarujejo sledove ali opravijo dejanja, ki bi nas lahko privedla do odkritja storilcev.

Eden takšnih primerov, uspešno izveden pod mojim osebnim nadzorstvom, je bilo delo mariborskega tožilstva na trasi avtomobilske ceste, ki ga omenjate.

Tako nameravamo postopati tudi v drugih primerih. Okrožni državni tožilec v Celju je organom za notranje zadeve že naročil izprašanje oseb, naštetih v seznamu, ki ga je predložil Stanislav Novak. Predlagal je zavarovanje sledov na domnevnem grobišču, izveden pa je bil tudi pregled dela najdenih kosti, ki jih je izkopal Stanislav Novak sam, za katere pa se je ugotovilo, da vse ne pripadajo človeškim ostankom. Ta opravila so v teku glede domnevnega množičnega grobišča na območju opuščenega Žiškega samostana pri Špitaliču, ki ga v peticiji posebej omenjate. Zadevo obravnava vodja Okrožnega državnega tožilstva v Celju Milan Birsa osebno in me o ugotovitvah sproti obvešča.

Izkušnje preteklega dela kažejo, da izprašane osebe ne ponudijo podatkov, na podlagi katerih bi lahko identificirali storilce kaznivih dejanj. Kot vam je morda znano, smo v treh primerih pri preiskovalnem sodniku na različnih območjih naleteli na odklonitev predloga za ekshumacijo, ker je preiskovalni sodnik ocenil, da izvedba tega opravila ni nujna, dokler se ne odkrije storilec oziroma bo še vedno možna, če do tega pride. Presoja se tudi smotrnost izkopa v celovitem obsegu grobišč s kazenskopravnega vidika. Ta vprašanja je treba reševati v skladu z zakonom individualno, pač glede na situacijo, kakršna v posameznem primerih je.

Državni toži1ci lahko uvedemo kazenski postopek le zoper znano osebo, če je podan utemeljen sum - tedaj dokazi - da je določeno kaznivo dejanje storila. V kolikor storilci ostanejo neznani, hranimo kazenske spise v arhivu, v primerih kaznivih dejanj iz 35. poglavja Kazenskega zakonika brez omejitve, ker gre za nezastarljiva kazniva dejanja.

Iniciativa za delo v teh zadevah prihaja tudi od Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic pri Vladi Republike Slovenije, ki je v zadnjem poročilu Okrožnemu državnemu toži1stvu v Slovenj Gradcu nakazala obstoj 21 različnih grobišč, lokaliziranih ob magistralni cesti, zadevo vodi vodja okrožnega tožilstva osebno in je že zahtevala dopolnitev poročila pri Upravi kriminalistične službe v Slovenj Gradcu.

V kolikor bo vaše civilno združenje lahko prispevalo konkretne podatke v konkretnih zadevah, bodo tako organi za notranje zadeve kakor tudi državni toži1ci postopali v skladu z dolžnostmi, ki jim jih nalaga zakon.

Spoštovani gospod predsednik, prosim, da to moje pojasnilo prenesete članom svojega združenja, na razpolago sem vam za dodatna pojasnila in vas pozdravljam.

s kolegialnim spoštovanjem,

ZDENKA CERAR

GENERALNA DRŽAVNA TOŽILKA

199909-2002__Zzapis Prosenisko_mocvirje_HELIKOPTER_Rancigaj_Tanko.docm

PROSENIŠKO

1999-09-04, Velenje, sobota

Tanko Stanislava, tel.: (063)-774-467

526-00 / 120-80 (TE-pr) (veliko močvirje)

Nočni pogovor z gospo Stanko mi je dala nalogo, da odprem novo lokacijo. Popolnoma verjamem tej trditvi, saj je v neposredni bližini strašnega morišča Teharje. Ta lokacija je potrjena tudi iz drugih virov pred časom. Kraj je močvirnat, lokacija po karti pa očitna, tam je pravo barje. Tu bi naj bilo pokopanih veliko žrtev. Gospa Stanka zatrjuje, da so tu bile vojaške enote vse do 1970 leta. Poleg te lokacije gospa opozarja še na številne lokacije nekoliko severno od te. Ta lokacija je oddaljena od taborišča na Teharju manj kot en (1) kilometer proti vzhodu.

2002-05-28, Velenje, biro - torek

Župnik Rančigaj iz Frankolovega mi je danes marsikaj povedal, ko sem ga obiskal in ko sva nato odšla do drugega župnika v Črenšovce.

Posebej mi je omenjal drugo teharsko jezero ali prikrivano proseniško jezero, ki je kilometer proti vzhodu in je še vedno zastraženo. Danes je zaščitna brana ali zid v slabem stanju, ker so ga gradili tako, da so sproti ravnali zemeljske plasti z ostanki pobitih ljudi. Na poravnani plato so na njega postavljali posamezne pregradne segmente, ki niso stabilni. Na to mesto jih je s helikopterjem peljal na ogled direktor Cinkarne, ki je g.Černeja poznal, ko je ta k njim zahajal kot živinozdravnik. Helikopter (to omenjam tu namerno, da to ni izmišljeno) je bil kupljen od JLA preko sedanjega predsednika Črne Gore g.Đukanovića, s katerim so se peljali na ogled terena. Ta helikopter je še vedno v uporabi za tovarno Cinkarna, da z njim vršijo kontrolo. Če nebi bilo poznanstva med temi dvema, nebi mogla kaj takega tudi videti na terenu.

Trditev za pobitih v celotni celjski okolici do številke 75.000 ljudi, ni šala. Gospod govori za področje v radiu okoli tri kilometre celjske okolice. Prvi tukajšnji zapis po pogovoru z gospo Stanko je skladen s tem zato, ker je večletna skrbnica onega starejšega župnika Štefana Kušerja na Črenšovcih.

19991004__dragutim_POBOJI_1945_povlacenje_kroz_Sloveniju.docm

1999.10.04 zapis - dragutin

POBOJI 1945 leta

Vremensko ograničenje stradanja Hrvata pa i ostalih naroda na slovenskome i na Koroškom području, koje se kod mnogih ograničava na razdoblje od 9. pa do 15. svibnja 1945. a tako se i često objavljuje, navodi me na pomisao, da je ovo prije zlonamjerno nego nepoznavanje svoje historije. Ako nije niti prva niti druga moja pomisao prava za ovakvo prikazivanje ili poznavanja događaja oko stradanja Hrvata 1945., onda, kao treće, još je veća šteta i to ona historijska, da se išta objavljuje sve pa i svašta. Zar je u vremenu od sedam dana moglo nestati ispod našeg neba čitavi milijun ljudi, pa da još dodamo 0.7 milijuna, da dobijemo brojku 1.7 milijun, kako smo se to učili iz školskih učbenika o Drugome svjetskome ratu ispod našeg neba?

Evo amaterske kronike događaja po vremenu a posebno po lokacijama, što nikako ne odgovara historijskim zapisima onih, koji su nas tako učili, a koje informacije sam ja godinama sakupljao, iz njihovih dokumentacije uglavnom po vremenu. Po obimu i detaljima ja sam sakupljao podatke od ljudi na terenu, koji su bili svjedoci stradanja ljudi. Mnogi su mi uvijek govorili: bili su to ustaše, a pametniji, da su to bili uglavnom Hrvati. Za vrijeme Drugog svjetskog rata "ustaša" je značio nacija, pa bi se onda moralo i pisati kao imenica: "Ustaša". Mnogi su na slovenskome području mislili, da su ustaše postojali kao neki narod, od tuda česta upotreba ovog imena u ovim krajevima. Jer, po njima i njihovim pričama u toj grupi "ustaša" bili su mladi, stari i starci, žene i djeca, pa čak i ženske u trudnom stanju.

Osnovna je moja podjela stradanja Hrvata (ne "ustaša"), koje dijelim na četiri glavna događaja po sadržaju i po vremenu, uglavnom na slovenskom području 1945.:

1.) Izbjeglička kolona krenula je iz Hrvatske (uglavnom) 7.-8.svibnja 1945. te je trajala do 15.svibnja. Kolone su bile više puta prema Austriji zaustavljene i napadane. Ovo razdoblje ču imenovati "Bleiburg prije Bleiburga". Mnogi su stradali na tom putu!

2.) Historijska prevara Hrvata, koja se je dogodila na Koroškome, ja ograničavam u glavnome samo na jedan dan. To je bio politički preokret, a nosi posebno ime "Bleiburg". Pomisao me navodi, da u samome bleiburškom području i nisu stradali tako brojni Hrvati, kako često čujemo i čitamo. Prošle godine na radio Zagrebu pred godišnjicu te tragedije moglo se čuti, da je tamo stradalo "više stotina tisuća ljudi".

3.) Vračanje izbjeglica i zarobljenih vojnika natrag u Jugoslaviju, te hvatanje pojedinih jedinica, koje su se sakrivale, trajalo je do jeseni 1945. To je razdoblje najvećih zločina nad ljudima, imenovati ču "genocid nad vlastitim narodom", to je "Križni put" U ovu grupu ljudi pored Hrvata pripadaju još i brojni zarobljeni Slovenci i manji broj drugih. Likvidacije u trajanju od pola godine, bile su one, gdje je stradalo možda 80% od svih onih, koji nisu pali u borbama sa okupatorskim snagama, što če biti u brojkama ispod milijun pobijenih ljudi.

4.) Dolaskom zime pred kraj1945. i još mnoge godine posle, nazvat ču razdoblje "čistke". Za ovo vrijeme značajno je, da su se tražile žrtve na sve moguće načine od sumnje i nepovjerenja, nelojalnosti ljudi i neprijatelji naroda - komunizma!!!. Ovo zastrašujuće tajanstveno razdoblje tek sada javnost otkriva, trajalo je najmanje pet godina. Posle su još desetljećima punili svoje zatvore sa manjim brojem ljudi ali to je dugo trajalo, tu nisu vršili likvidacije.

Bleiburg prije Bleiburga

1.) Slavonske izbjegličke kolone, koje su prolazile pored rijeke Drave a kroz Maribor prema Dravogradu, nisu bile posebno napadnute.

2.) Največa izbjeglica kolona iz Zagreba pošla je prema uskom grlu kroz Zidani most, najprije pored reke Save a dalje uz reku Savinju prema Celju. Veći napad na kolonu zbio se već 8.svibnja 1945. kod Rimskih toplica. Prolaz izbjegličke kolone kroz Celje prošla je u glavnome mirno. Tu se je kolona podijelila na jednu manju preko Vojnika-Dobrne prema Velenju. Glavna kolona pošla je prema kroz Savinjsko dolinu prema Velenju, od te kolone manji dio je skrenuo pa prema Gomilskom i dalje preko manjeg gorskog prijelaza prema Kamniku. Glavna kolona pošla je prema Velenju. Od te kolone manji dio je prošao kroz Šoštanj, dok je ova glavna kolon krenula skroz poznati kanjon „Huda Luknja“ prema Gornjem Doliču-Mislinja-Mislinjska Dobrava.

3.) Također velika kolona iz Zagreba ili iz Hrvatskog Zagorja, koja je krenula preko Rogaške Slatine i dalje preko Slovenjskih Konjic i dalje preko gorskog i kanjonskog puta preko Vitanja, došla je do Gornjeg Doliča-Mislinja-Mislinjska Dobrava, znači tu je bila zaustavljena. Ogromna masa ljudi obiju kolona slila se u jednu. Ovo je onaj najstrašniji dio puta, gdje je bila zaustavljena kolona ukupne dužine oko dvadesetak kilometara (20km).

4.) Prema podacima, događalo se to 12.svibnja (nekoji tvrde da već 11.svibnja), kada pregovori o predaji i predaji oružja nisu bili uspješni. Zbog raznih okolnosti došlo je do nesporazuma(?) u pregovorima, te je "nesretnim" slučajem započeo strahoviti napad na ovu kolonu izbjeglica, vjerovali ili ne, trajao je dva i pol dana. Kažu nekoji, poginulo i do petnaest tisuća ljudi, mnogo ih je bilo zarobljenih. Lokacije mnogih ovih grobnica su mi poznate.

5.) Kao posljednji pa i manji napad na izbjegličku (ona koja je uspjela proći dalje), bio je 14.svibnja na izlazu iz Slovenj Gradeca prema Dravogradu.

6.) Kao završni dio ovog djela mojih sakupljenih informacija, na tom području od Gornjeg Doliča pa do izlaska iz Slovenj Gradeca ima preko dvadeset masovnih grobnica.

Bleiburg

Nemam ništa posebno sakupljeno oko događaja u Bleiburgu, što već nije bilo tako često puta obrađeno i reprezentirano u poznatim knjigama, zato se tu ne zadržavam posebno, to prepuštam onima, koji ne mogu doći do lokalnih informacija u živo sa domaćinima kakvo to mogu ja osobno.

Križni put - kroz Sloveniju

1.) Vlakom odvedeni ljudi prema Kočevskome Rogu ja je ne obrađujem, ali brojka je velika.

2.) Najmasovnija kolona, koja je krenula natrag u Jugoslaviju, bila je ona nizvodno uz Dravu sve od Austrije pa do Maribora. Još nemam dovoljno sakupljeni materijal, kako i koliko se je smanjivala ona ogromna kolona Križnog puta, od koje su odvajali kolone preko Drave na sjeverni dio Pohorja. Spominju se lokacije o velikim grobnicama sjeverno oko pet kilometra od poznatog zimskog sportskog centra Rogla, gdje je poznati teren "jezerca".

3.) Ako je na području Maribora pogubljeno oko sto dvadeset tisuća ljudi, kako neki tvrde, onda još mnogo fali, ali mnogi nikada nisu stigli kući. Iz Maribora su kolone usmjeravali preko Slovenske Bistrice do Slovenskih Konjic. Ovdje imamo jedno posebno područje na gorskome masivu na poznatoj „Konjiški gori“, gdje ima više manjih okomitih napuštenih rudničkih šahtova, gdje se je kopao mrki ugljen. Vjerojatno su još mnogi krenuli dalje prema Celju, koji su završili na Teharju, Barbarinem rovu, Brežicama i još na mnogim lokacija. Ipak je još uvijek velika masa dalje krenula Križnim putem kroz Jugoslaviju. Mnogi su završili svoj život na tom putu ali su i mnogi preživjeli te strahote.

19991020__Slo_Vlada-99_GROBISCA_lastinjenje_kulturnih_spomenikov.docm

DRŽAVNI ZBOR

REPUBLIKE SLOVENIJE

Predsednik

Številka: 300-01/91-39/1, EPA 876-II

Ljubljana, 20.10.1999

Državni zbor Republike Slovenije je na 16. seji, dne 20.10.1999 ob obravnavi predloga zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (ZLKSDL) - hitri postopek, na podlagi 173. člena poslovnika Državnega zbora sprejel naslednja "

DODATNA SKLEPA

1. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da sprejme ukrepe za pospešitev denacionalizacijskih postopkov kulturnih spomenikov in o tem do 10. decembra 1999 poda poročilo Državnemu zboru Republike Slovenije.

2. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Komisiji za razreševanje vprašanj povezanih z namembnostjo in ureditvijo grobišč v Kočevskem rogu in drugih tovrstnih grobišč v Sloveniji, ki deluje pri Vladi Republike Slovenije, da pripravi seznam množičnih grobišč kot osnovo, na podlagi katere bo Vlada pripravila predlog za razglasitev le-teh za spomenike državnega pomena.

Janez Podobnik, dr.med.

l.r.

Seznam množičnih grobišč v Sloveniji kot osnova, na podlagi katere bo Vlada Republike Slovenije pripravila predlog za razglasitev le-teh za spomenike državnega pomena.

Državni zbor Republike Slovenije je na 16. seji, dne 20.10.1999 ob obravnavi predloga zakona o hitrem lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (ZLKSDL) - hitri postopek, na podlagi 173. člena poslovnika Državnega zbora, sprejel naslednja

DODATNA SKLEPA

l. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da sprejme ukrepe za pospešitev denacionalizacijskih postopkov kulturnih spomenikov in o tem do 10.decembra 1999 poda poročilo Državnemu zboru Republike Slovenije.

2. Državni zbor Republike Slovenije predlaga Komisiji za razreševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ureditvijo grobišč v Kočevskem Rogu in drugih tovrstnih grobiščih v Sloveniji, ki deluje pri Vladi Republike Slovenije, da pripravi seznam množičnih grobišč kot osnovo, na podlagi katere bo Vlada pripravila predlog za razglasitev le-teh za spomenike državnega pomena.

Kriteriji:

Komisija je pri izbiri pomembnejših grobišč ni upoštevala kot edini kriterij domnevno število žrtev, ampak tudi poznanost grobišča. Tako je v breznu na Lajšah pri Cerknem samo štirinajst civilnih žrtev, ki pa so izgubili življenje v posebnih okoliščinah med vojno in ima zato velik simbolni pomen. V grobiščih v Gorenji Trebuši, predvsem gre za Podgrivško grapo v srednjem delu potoka Pršjaka, je po najbolj skromnih ocenah petsto slovenskih grobov, pa se skoraj ne ve zanje. V breznih Jama v Rugovskih klancih in Dvojni jami pri Cink Križu na novomeški strani Roga je po največ petdeset žrtev, vendar leži v njihovi bližnji in daljni okolici okrog tisoč domobrancev, prepeljanih tja iz novomeškega zapora. Čeprav so Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano igrali isto vlogo, kot taborišče na Teharjah, se ve o njih samo, da so bili izhodišče za zadnjo postajo v Brezarjevo ali eno od brezen v Kočevskem Rogu. Nanje se je pozabilo, vendar bi zaslužile, da pridejo na seznam. Na drugi strani pa so brezna v Kočevskem Rogu dobro poznana, nič pa se skoraj ne ve o jaških odprtega rudniškega kopa na Hrastniškem hribu, kamor so jih vozili s Teharij. Na Kopišču v Kamniški Bistrici je nekaj tisoč žrtev predvsem hrvaške narodnosti, v dveh breznih Pri konfinu nad Grčaricami pa le sto, gre za ranjence, ki so jih 24. junija 1945 pobrali po ljubljanskih civilnih bolnišnicah. V rudniškem jašku Sv.Barbara pri Hudi Jami prt Laškem leži domnevno nekaj tisoč žrtev hrvaške narodnosti, kljub temu pa se govori in piše, da je v njem končal Rupnikov bataljon in zato nosi poseben naboj. Po podatkih slovenskih jamarjev, ki imajo registriranih 9.000 brezen, so v 90-ih breznih našli človeške kosti, domnevajo pa, da je še enkrat toliko jam, ki so grobišča, ki pa jih niso dovolj raziskali; v Sloveniji naj bi bilo torej 180 brezen, ki so tudi grobišča.

LJUBLJANA Z OKOLICO ŠKOFOVI ZAVODI V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO

Imeli so podobno funkcijo kot Teharje. Po polju okrog poslopij so bila množična grobišča, ki so jih večinoma razkopali in izpraznili, ko so gradili vojaška skladišča. Zavodi so bili izhodišče za Brezarjevo brezno za 800 ljudi, vojake in civiliste, in za Kočevski Rog za 15.000 vojakov, vrnjenih iz Vetrinja.

BREZARJEVO BREZNO IN KUCJA DOLINA PRI PODUTIKU

V Brezarjevo brezno, globoko 20 m, so maja 1945, najverjetnejši datum je kvatrna sobota 26.maja 1945, pripeljali približno 800 ljudi iz Škofovih zavodov v Šentvidu, domobranske ranjence iz vojne bolnišnice v Ljubljani, zajete na treh ranjenskih vlakih med Otočami in Jesenicami ob koncu vojne in druge različnih spolov in narodnosti. Po nekaj tednih so zaradi onesnaženja Glinščice (potok Dragomeš) trupla dvignili iz brezna in prenesli v petsto metrov oddaljeno Kucjo dolino. Grobovi so severovzhodno na koncu doline. Tam znamenje. Brezno je zavarovano z ograjo in označeno z napisom in kovinskim križem.

VOJAŠKO POKOPALIŠČE NA ORLOVEM VRHU NA LJUBLJANSKEM GRADU.

Sem so pokopavali padle slovenske domobrance v času od 9.12.1943 do 30.4.1945, tiste, ki jih zaradi posebnih okoliščin ni bilo mogoče pokopati na domačem pokopališču. Na prvotnem seznamu po Knjigi I, ki je v Arhivu Ljubljanske nadškofije z originalnimi žigi slovenske domobranske vojske, je 140 imen. Ve se, da niso vsa, dodatno smo odkrili še 4 zanesljivo pokopane na tem kraju. Pokopališče je bilo po 9.5.1945 razdejano, delno prekopano, odstranjevali naj bi tudi mrtve, vendar površno. Križ, ki je bil nekajkrat postavljen, je bil v nekaj dneh uničen ali pa je izginil.

STRELIŠČE NA DOLENJSKI CESTI

Tam so po 9.5.1945 ustrelili in zagrebli v izkopane jame tri do štiri skupine obsojenih na smrt in drugih, skupno do 100 ljudi. Leta 1945 in kasneje so ustreljene odvažali na nepoznane lokacije. Po letu 1985 so pod pretvezo, da gre za preureditev strelišča, prostor za teden dni zastražili in zaprli. Vojska je s težkimi stroji teden dni rila po terenu, ki je sedaj razkopan, z nanosi zemeljskega materiala v kupe in vmesnimi jamami: in jarki. Prostor je ograjen, vendar je razen področja ob poslopju od takrat nespremenjen in ne služi ničemur.

B. GORENJSKA

KOPIŠČA V KAMNIŠKI BISTRICI

Tja so vsako jutro med 13.in 17.majem iz barak ob železniški postaji, kamor so dovažali vedno nove begunce, skozi Kamnik gnali peš zastražene kolone ujetih Hrvatov z ženami, starci in, otroki. V dolini Kamniške Bistrice je sedaj ugotovljenih 7 skupinskih grobišč, od teh so štiri velika na Kopiščih, v katerih naj bi bilo več tisoč žrtev. Sicer je registriranih na območju kamniške občine še 9 grobišč (Smovc pri Žejah, Kuharjev boršt pri Mostah, Sveščeva jelša pri Mostah, štiri v Podgorju, na Cuzakovem travniku pri Bakovniku, v Jevniku pri vasi Sidol), ki so vsa označena s križem.

C. NOTRANJSKA KRIMSKA JAMA

V gozdu med Pikovnikom in Strmcem, globoka 50 m. Leta 1942 v času, ko je imel blizu taborišče Krimski odred, so vanjo pometali do sto ljudi, med njimi tudi 12 rešenih s transporta v internacijo ob napadu na vlak pri Verdu 28. junija 1942. Ob jami križ in oltar.

MAČKOVEC NAD ROBOM

Poleg nekdanjega partizanskega taborišča na Mačkovcu so zadnji teden oktobra 1943 postrelili in zakopali do 50 vaških stražarjev, zajetih na Blokah, Begunjah nad Cerknico in na Turjaku in ob nemški ofenzivi pripeljanih iz Ribnice. Na kraju križ in oltar.

Č. DOLENJSKA KOČEVSKI ROG

V Kočevskem Rogu je pet grobišč oz. brezen, ki bi jih bilo treba zavarovati. Preko Šentvida nad Ljubljano in Kočevja so na južno stran Roga pripeljali do 15.000 vojakov. Vrnjeni so bili iz Vetrinja v času od 19.do 31.maja 1945 in pripeljanih na Rog med 28. majem in 10.junijem 1945. Bili naj bi sledečih narodnosti: 4.000 slovenskih domobrancev, 3.000 vojakov Srbskega prostovoljskega korpusa (Nedičeva vojska) in 6.000 hrvaških vojakov (ustašev in domobranov), pa tudi drugih narodnosti. Ležali naj bi v štirih breznih, v Jami pod Krenom in Jami pri križu, Jami pod Macesnovo gorico, in v četrti neodkriti jami nekje med naštetimi v začetnem delu Rajhenavske doline pod cesto Željne-Podturn (Ušiva jama). Na severni del Roga so vozili ujetnike iz novomeškega zapora in druge. Po približnih ocenah naj bi jih bilo 1.000. Samo manjši del jih leži v Jami v Rugovskih klancih in v Dvojnem breznu pri Cink Križu. Razdalje so merjene od Željn. Vseh pet brezen je zavarovanih z lesenimi ograjami in označenih s kažipoti.

1-2. JAMA POD KRENOM IN JAMA PRI KRIZU (6,0 km, tel.drog 112)

Brezno je globoko okrog 30 m, prej na vhodu široko 5 do 8 metrov zdaj po večkratnem miniranju 27 metrov. Domneva se, da ležijo v njem predvsem vojaki hrvaške in srbske narodnosti. Bilo naj bi jih okrog 5.000. Sem spada tudi JAMA PRI KRIŽU, takoj za roškim križem pod cesto. Bila naj bi podobne oblike. Po ocenah jamarjev, ki so prišli samo do globine 17 metrov, je v njej 45 kubičnih metrov gosto zbitih smeti. Vanjo naj bi metali mrtve in onemogle.

3. JAMA POD MACESNOVO GORICO (9,7 km, tel. drog 219)

Po ocenah in pričevanjih naj bi v to jamo vrgli največ žrtev, do 8.000, predvsem slovenskih domobrancev. Globoka naj bi bila vsaj 30 metrov.

4. JAMA V RUGARSKIH KLANCIH ( 18,0 km)

Globoka do 20 metrov, zasuta do globine 5 metrov, naj bi bila grobnica 30 ljudi.

5. DVOJNO BREZNO PRI CINK KRIŽU ( 19,7 km)

Brezni naj bi bili ločem, globoki 20 m Tudi v njih naj bi ležalo po pričevanjih nekaj deset ljudi.

MOZELJ

Lokacija grobišč je le približno znana, izkopavanja niso bila uspešna. Gre za nekaj skupinskih grobov, v katerih ležijo ustreljeni 11.in 12.oktobra 1943. Po seznamu prof.dr.Toneta Ferenca gre za 110 ljudi, obsojencev Kočevskega procesa in drugih. Zvečine, to je 85, so bili vojaki kraljeve vojske-četniki, zajeti 10.9.1943 v Grčaricah.

HROVAČA PRI RIBNICI

Tja so v jeseni leta 1944 v dva vzporedna 30 m dolga groba prekopali vaške stražarje, zajete na Turjaku, vojake kraljeve vojske-četnike, ujete v Grčaricah in civiliste, vseh skupaj 120 ljudi. Ustreljeni so bili v drugi polovici oktobra 1943 v Jclendolu ob cesti Rakitnica-Grčarice in tam pokopani.

BREZNI PRI KONFIGU

Brezni ležita Pri konfigu, 3 km od Grčaric na levi strani ceste Grčarice-Glažuta. Globoki sta 60 m, v njih leži okrog 100 domobranskih ranjencev, pobranih 23. ali 24. junija 1945 iz ljubljanskih civilnih bolnišnic.

KRAKOVSKI GOZD

Okrog pol do enega kilometra od Kostanjevice proti Brežicam levo od magistralne ceste Novo mesto-Brežice. Zajete hrvaške vojake in civiliste so na umiku ob koncu vojne po 10.maju 1943 na tem področju zbrali na levem bregu Krke na rečnem polotoku nasproti naselja in jih imeli zastražene nekaj dni. Okrog 15.maja 1945 so jih začeli odvažati v slab kilometer oddaljeni Krakovski gozd in pomol izpraznili v nekaj dneh. Po približni oceni so jih postrelili 3.000 do 4.000.

MOSTEC

Nekaj km od Brežic, vzhodno od naselja Mostec, na področju protitankovskega jarka, ki je bil izkopan pravokotno od Save proti Dobovi, širok 10 m, globok 2 m. To mesto je od poti, ki pelje od ceste v Mostecu do nekdanjega broda čez Savo, oddaljeno približno 800 dolvodno. Sem so jih vozili od vsepovsod, napolnili so samo 300 m dolgi odsek jarka od ceste Brežice-Dobova do reke. Po neki približni oceni naj bi bilo žrtev 3.000 do 4.000, pretežno hrvaške narodnosti, tudi civilistov, pa tudi domobranci iz Teharij, morda tudi iz Šentvida, predvsem konec julija in avgusta 1945 v času amnestije, tako s tovornimi vlaki do Brežič in naprej s tovornjaki ali vso pot samo s tovornjaki, ki so raztovarjali na cesti ob jarku.

D. ŠTAJERSKA TEZENSKI GOZD

Nekdanji protitankovski jarek se začne pri Bohovi na magistralni cesti Celje-Maribor, po dveh km prečka traso nove mariborske obvozne - avtoceste, teče po severnem delu novega pokopališča na Dobravi in končuje v naselju Dogoše med kanalom HE Zlatoličje in Dravo. Dolg naj bi bil pet km, od tega dva km skozi Tezenski gozd. Ker so pri izkopavanju tega tri in pol metre globokega jarka v dolžini 70 metrov našli 1176 okostij zvečine moškega spola, in sta vsaj dva kilometra tega jarka podobno napolnjena, domnevamo, da leži v njem okrog 35.000 vojakov hrvaške vojske (ustašev in domobranov) in nekaj tisoč Mihailovićevih četnikov, torej dobra polovica vseh vojakov, ki so se predali na Pliberškem polju. Nekaj grobišč je tudi drugod v bližini, predvsem na Pohorju.

SPOMINSKI PARK TEHARJE

Na področju nekdanjega teharskega taborišča je pokopanih nekaj sto ljudi (okrog sto oficirjev, drugi, umrli zaradi poškodb, bolezni ali lakote). Na širšem področju (Mlinarjev Janez, Bežigrad itd.) pa bistveno več. Z javnim razpisom je bil izbran projekt, po katerem se gradi spominski park, centralni objekt že stoji. Komisija meni, da bi bilo treba pri projektu izpeljati vsaj še drugo fazo: označiti temelje južne vrste treh nekdanjih velikih barak, odpreti področje trdnih industrijskih odpadkov, kolikor je zaradi varnosti možno, speljati poti, zasaditi drevje in grmičevje, in pokriti kanal, ki teče iz jezera za gornjo pregrado. Še večji pomen bi dobilo to področje, če bi se sanirala grobišča na ožjem področju mesta Celja, kosti pa pokopale na Teharjah. Sodimo, da bi v 10 m široko, 5 globoko in 40 metrov dolgo jamo (ki bi jo bilo možno podaljšati) lahko pokopali vse, kar bi se našlo. Najstreznejše bi bilo področje, kjer je zdaj odlagališče trdnih piritnih odpadkov med obema pregradama, kjer so v globini 10 metrov itak grobovi.

TRASA NEKDANJEGA PROTTTANKOVSKEGA SEVEROVZHODNO OD CELJA OD OSTROŽNEGA DO ŠTOR IN DRUGA CELJSKA GROBIŠČA

Gre za gosto poseljeno področje južno od avtoceste Ljubljana-Maribor. Vmes so travniki in njive, zlasti je nedotaknjeno področje Golovca, kjer je jarek odprt in zavarovan. Sicer so ob prejšnjih gradnjah, čim so naleteli na kosti, gradbišče zaprli, ga v nekaj dneh sanirali in gradili naprej. Komisija smatra, da bi bilo treba to področje sanirati do konca, izkopati vse kost in jih pokopati na Teharjah. Domnevamo, da bo izkopanih do 20.000 ljudi iz 36 grobišč, kolikor jih je evidentiranih na območju mesta Celje. S tem bi bil problem celjskih grobišč rešen.

KOŠNICA

V njej je na južnem robu doline na levi strani ceste približno km od ceste Celje-Zidani most grobišče, označeno s križem, kjer naj bi ležal del celjskih meščanov pa tudi drugi, pobiti po 10.maju 1945. Ocenjuje se, da jih je okrog petsto. Verjetno bi bilo najbolj ustrezno sanirati tudi to dolino in ostanke pokopati na Teharjah.

HRASTNISKI HRIB

Tja so v jame opuščenega odprtega rudnika maja leta 1945 vozili begunce, ki so jih zajeli pri Laškem, predvsem vojake hrvaške in četniške vojske, po približni oceni nekaj tisoč. Čez dva tedna, po 3.ali 4. juniju, so tja vozili slovenske domobrance in civiliste iz teharskega taborišča. Pripeljali so jih s tovornjaki do podnožja, nato pa vodili v breg na planoto Tirberg med Blati in Brnico iz treh smeri: iz doline Brnice, iz doline potoka Boben in iz Dola mimo rudniškega jaška na Blate. Na Hrastniškem hribu in njegovi okolici naj bi ležalo približno 4.000 domobrancev, pa tudi 100 žensk. Jame so pretežno izravnali, ker je zatekala voda v jaške hrastniškega rudnika. Na sredini križ.

RUDNIK BARBARA PRI HUDI JAMI

Po pripovedovanju so v jašek Sv.Barbare metali ljudi, zajete v Laškem, med drugim naj bi zajeli vlak beguncev iz Zagreba. Gnali so jih peš po dolini Rečice in skozi vhod v rudnik do navpičnega jaška. Govori se in piše, da naj bi v jašek zmetali tudi domobrance Rupnikovega bataljona, kar pa ni verjetno. Pred vhodom postavljena kapelica.

ŽANČANI PRI SLOVENJ GRADCU

2 km od Slovenj Gradca po levem bregu potoka Suhodolnica, nato zahodno čez potok Ježevec. Po nekaj sto metrih je znamenje pri njem nekoč od ceste speljana do kmeta Proučiča po globoki grapi kolovozna pot. V ta globačo so vodili po 15.maju 1945 vojake hrvaške vojske, vrnjene s Pliberškega polja Bilo naj bi jih nekaj tisoč. Po enem do dveh tednih so zaprli do sto Slovenjgrajčanov in ti so izginili, domnevno v tej grapi. Nato so od 28.do 31.maja 1945 v vojašnici v Slovenj Gradcu med 3.000 domobranci, vrnjenimi iz Vetrinja, odbirali domobranske oficirje in jih vodili v to sotesko. Po dovolj zanesljivih ocenah jih je bilo nekaj sto. Domnevajo, da so grobišča po globači posejana v dolžini 300 do 500 metrov.

GORICA NAD ŠOŠTANJEM

Tam so pobijali ob koncu vojne zajete nemške in hrvaške vojake ter vojake Vlasove vojske (Ukrajince), ki so se umikali od Celja. Zajeli so jih pri Penku, na izhodu iz soteske reke Pake med Šmartnim ob Paki in Šoštanjem. Po približni oceni jih je bilo nad tisoč. Čez dva tedna so pobrali 45 šoštanjskih meščanov, jih imeli nekaj dni zaprte v središču mesta, nato pa so izginili. Kasneje se je izvedelo, da so bili ustreljeni in pokopani na vrhu Gorice. Kraja ni težko najti, saj je na travniku viden 5x5m velik vdrt teren. Na pobočju ob cesti postavljen spomenik.

GORNJI DOLIČ

Ob cesti Velenje-Slovenj Gradec na levi strani tik pred odcepom stranske ceste proti Vitanjam je množično grobišče hrvaških beguncev, pretežno civilistov, ki so umrli 12.in 13.maja 1945 ob vpadu 17. vzhodnobosanske divizije na hrvaško kolono, ki se je skozi Hudo Luknjo prebijala proti Slovenj Gradcu. Pokopanih naj bi bilo do 8.000 ljudi.

E. PRIMORSKA

Za Primorsko je značilno, da gre večinoma za brezna, najbolj znana so na območju Trnovskega gozda in Črnovrške planote, v nobenem pa ni več kot petsto žrtev. Od grobišč v izkopanih jamah je najpomembnejše v Podgrivski grapi v Gorenji Trebuši.

a/ BREZNA V TRNOVSKEM GOZDU ZAGOMILA PRI GRGARJU

Kilometer od Grgarja na levi strani ceste Grgar-Banjšica. Jama je globoka 40 m, v njej predvsem primorski domobranci, zajeti v dolini Soče in pripeljani iz zaporo v Gorici do brezna 6.in 7.maja 1945, slovenski civilisti, možno pa da tudi vojaki in civilisti italijanske narodnosti. Brezno je ograjeno in označeno s križem in kažipotom ob cesti.

ZALESNIKA PRI TRNOVEM

Kilometer in pol od ceste Trnovo-Lokve na desni strani. Globoka 130 m. Vanjo so vozili ljudi, vojake in civiliste slovenske in italijanske narodnosti maja in junija 1945 iz goriških zaporov, po številu nekaj sto. Zavarovano z leseno ograjo, označeno s križem.

CVETREŽ PRI TRNOVEM

Na desni strani ceste, ki se dvesto metrov od Zalesnike odcepi od ceste Trnovo-Lokve v levo. Po treh km odcep asfaltirane ceste na Cvetrež. Na tem križišču na levi strani, 200 m pred zaselkom Zavrh, 90 m globoko brezno, zavarovano z ograjo, označeno s križem in prostorom za sveče. V njem podobne žrtve in v istem času kot v Zalesniki, po številu nekaj sto.

JAMA ZA MEDVEDOVŠEM NA PREDMEJI

Za hotelom po cesti navzgor slab km proti gorskemu grebenu. Globoko 60 m. V njem pometani med vojno, predvsem obsojeni partizani, nekaj deset. Neoznačena in nezavarovana.

JAMA ZA ROBOM NA PREDMEJI

Od Hotela proti Otlici čez 2 km na levi stebrasto kamnito znamenje, ob njem odcep levo v hrib. Slab km daleč v začetnem delu gozda, globoko 50 m. Jama je raziskana, v njej so nemški vojaki in drugi, verjetno pred koncem vojne, nekaj deset. Neoznačena in nezavarovana.

JAMA PRI OBREZNICI NA OTLICI

Od Obreznice proti Podkaplicam. Ni podatkov, koliko je raziskano. Priče so prebivalci Obreznice. Tja so kmalu po koncu vojne pripeljali tovornjak ljudi, domnevno iz Gorice, jim verižno zvezali roke, jih postrelili in zmetali v brezno.

b/ BREZNI NA ČRNOVRSKI PLANOTI ANDREJČKOVO BREZNO

Od vseh naštetih brezen najbolj raziskano. Ob stari cesti med Črnim Vrhom in Idrijskem Logu v Koševniku. Na desni strani ceste v vrtači: Globoko 63m. Do njega so po nekih pričah konec maja, po bolj verodostojnih pa 11.ali 12.junija 1945 ponoči pripeljali s tovornjaki ljudi, jih postrelili in zmetali v brezno. Bilo naj bi jih dvesto ali več, pripeljani pa so bili najverjetneje iz Ajdovščine. Ograjeno in označeno s križem, ki lebdi nad jamo.

AJHARJEVO BREZNO

Na robu Idrijskega Loga od kmeta Tominca navzdol 2 km po cesti, ki pelje v Idrijsko Belo. Od nje kolovozna pot v desno 100 m do brezna, okrog katerega nizko drevje in grmičevje. Globoko 14 m. Zadnje dni maja 1945 pred polnočjo dvakrat pripeljali ljudi iz Gorice ali Ajdovščine, med njimi precej žensk, in zmetali v brezno. Raziskano in registrirano, označeno s križem.

C/ DRUGA GROBIŠČA NA PRIMORSKEM LAJŠE NAD CERKNIM

Na tem področju so 3. februarja 1944 ustrelili in vrgli v eno od brezen 14 civilistov iz Cerknega, med njimi dva duhovnika. Šlo je za streljanje talcev kot povračilo za nemški napad na Cerkno 27. januarja 1944, pri katerem je izgubilo življenje 47 tečajnikov partijske šole. Na kraju spominska. kapelica. Ostankov umorjenih niso našli.

PODGRIVSKA GRAPA V GORENJI TREBUŠI

Pokrajinska izpostava za Severno Primorsko je bila pri Osredkarju v Šebreljah, kasneje je bil to OZNA za območje 9. korpusa, ki je deloval v Gorenji Trebuši. Na domačiji Na gradu je bilo in je delovalo centralno sodišče. Obsojene so vodili na tri kraje: kar po ožjem področju sedeža več na desni strani Trebuščice v bregu na melišču, kjer so čez mrtve nasuli nekaj materiala, največ pa v Podgrivski grapi v zgornjem toku potoka Pršjak. Vodili so jih v manjših skupinah iz zapora, ki so ga imeli v hiši zahodno od omenjene grape v kraju, ki se imenuje Bogatinovše. V grapi je po približni oceni 500 grobov, samo slovenskih in samo medvojnih. Tok potoka je tu položen, v nekaj sto metrov dolgi dolinici, kjer se potok seli z ene strani na drugo; so zaraščene peščene naplavine - in tu so kopali grobove. Blizu, med spodnjim tokom potoka in Trebuščico je na Žefovi meji kopišče-ogenjca, kjer je pokopanih 31 ljudi, domobrancev in civilistov iz domobranske postojanke Črni Vrh nad Idrijo. Tja so jih pripeljali in postrelili 5.septembra 1943. Postojanka v Črnem Vrhu je bila uničena 1.septembra, takrat so zajeli pribložno50 ljudi.

Dodatek:

Kot je omenjeno v uvodu, naj bi bilo jam-grobišč okrog 90. Geolog dr.Andrej Mihevc, Grič 10, 1370 Logatec, zaposlen v Postojni na ustanovi za raziskovanje krasa, ve za seznam 81 brezen. Priložen je seznam 41-ih jam-grobišč, ki ga je poslal, izpisanega iz katastra jam Jamarske zveze Slovenije (JZS). Potrebno se bo osebno pogovoriti z njim: lokacija, število domnevnih žrtev, njihova narodnost, vojaki ali civilisti itd.

19991128_1945_MB_Novak_pismo_Pavlinke_Hutterjev_blok.docm

1999-11-28

WED, 24-NOV-99 11:35

Spoštovana gospa Pavlinka!

Zahvaljujem se vam za razumevanje, ki ste ga pokazali, do mene in da ljudi zverinsko pobitimi samo zato, ker so bili bogati ali drugače misleči. Že peto leta tem pobitim sam prižigam sveče, na tla sem položil slovensko zastavo in poleg nje gori sveča. Zato se bom z vašim očetom dogovoril, da bo v mojem imenu prižgal stricu ALOJZU BERCETU ki ga nikoli nisem videl, katerega so mi zamolčali, samo na fotografijah z otroštva prižgal svečo, jaz bom pa še naprej prižigal sveče v imenu strica in drugih ki so v tej dolini zgubili svojce. Klub temu, da me je država zaradi teh ubojev finančna uničila in bodo tožbe trajale več let, mi ni žal, da sem klub grožnjam obelodanil resnica, o pobih to me še drži pokonci ko vidim koliko ponižanj so pretrpeli. Ko vidim kakšno moč imajo v rokah, ti ki nam vladajo, pokradli so premoženje, kajti imam preko 6000 imen in priimkov druge divizije KNOJ, a ki je te pokole izvršila, se človek zgrozi. Če me nebi finančno uničili, so že vedeli zakaj me morajo, ker so vedeli da o njihovih grehih preveč vem, ker so zvedeli da vem za grobišča poleg rojstne hiše ŠTEFKE KUČAN in za ogromno drugih grobišč na Štajerskem. Pa še nekaj sem ugotovil, da so nekaterim domobrancem v domovini komunisti oprali možgane ali jih je še vedno strah, ja da bi vsi bili tako pokončni kot je gospod ANTON DROBNIČ, ako bi bi bilo več tako za poštenje bi bilo pri nas drugače. Moja sinova, sta mi pomagala pri iskanju resnice, pomagala sta mi pri kopanju grobov domobrancev in žensk in otrok, da sem se prepričal če držijo pričevanja ljudi, ki so pri tem sodelovali in moja sinova drugače razmišljata kot njihovi vrstniki. Večkrat sem prehodil več sta hektarjev vidnih grobov. Želel bi, da ne bo več snega, da bi prišli na Štajersko in vam bom vse z veseljem pokazal in razložil lahko boste poslikali, pofilmali, dokumentirano vam bom razložil zakaj še pri nas dolgo ne bo prave demokracije pa da pride na oblast bilo katera stranka, ker so komunisti v vse stranke potisnili svoje in samo zaradi pobojev in krivic ki so bile storjene ne sama nad našim ljudstvom ampak tudi drugimi, se pač bojijo, da bi bili obsojeni, kajti pri morilcih sem videl slike velikih vrednosti, ki so pobitim ali pregnanim vzete, ter starovirsko pohištvo, teh na ženskih rokah in uhljih nakit od pobitih. Šofer ki je vozil ta pobrana zlato iz Štantala v (Kutterjev?) Hutterjev blok v Maribor, da ga je bilo za tri velike tovornjake, njegova hčerka je znana televizijska novinarka, pa še nekaj, po vojni, če nisi bi1 morilec nisi mogel imeti gostilne, kar se je zgodilo mojemu dedu Berce Antonu ko se je vrnil po 11 letih izgnanstva 4 leta izgnanstva v Osijek in, sedem let v Slov.Konjicah zaradi pobijanja ljudi na njegovi zemlji, večkrat so nad mojim dedom hoteli komunisti izvesti atentat, ampak ga je sreča rešila. Berce Anton in Lojze sta bila borca za severno mejo, pri generalu Majstru. Mislim da vas že mučim z ta žalostno zgodovino in dejstvi zato bom končal.

Želim vam uspešno delo in vas lepo pozdravljam!

Novak Stanko

2004-08-02, Straško

Sosed v avtokampu je iz Maribora, pa mi je nadrobnejše povedal kot je Huttarjev blok. To je severno od železniške postaje kakih 300m proti parku. Blok je v obliki kvadrata in je služil delavcem.

199912__19251116_19991213_komunist_DOLANC_Stane_Hrasnican.docm

Stane Dolanc - Hrastnik

Hrastnik, 16. novembra 1925 - Ljubljana, 13. decembra 1999, politik in zločinec.

Rodil se je očetu rudarju in materi gospodinji. Med narodnoosvobodilnim bojem je delal kot aktivist OF, leta 1944 je bil sprejet v KP in odšel v partizane. Po vojni je ostal v JLA ter opravljal vojaške in politične funkcije do leta 1960. Dve leti prej je končal študij prava na ljubljanski pravni fakulteti. Pomagal je pri ustanovitvi višje šole za sociologijo, politične vede in novinarstvo in bil štiri leta njen direktor, pozneje pa tudi redni profesor. Leta 1964 je postal član CK ZK Slovenije, potem pa še član predsedstva in izvršnega komiteja. Leta 1970 je bil za enoletni mandat izvoljen za sekretarja izvršnega biroja predsedstva CK ZKJ, a je na tej funkciji ostal devet let. Po smrti Edvarda Kardelja je s te funkcije odstopil, ostal pa je član predsedstva ZKJ. Leta 1982 je bil izvoljen v zvezno vlado Milke Planinc in bil prvi Slovenec, ki je vodil zvezno notranje ministrstvo. Leta 1987 je postal član zveznega predsedstva, dve leti zatem pa se je upokojil. Stane Dolanc je s svojim političnim delom prispeval pomemben delež k utrjevanju enotnosti v ZKJ v začetku sedemdesetih let, pri čemer je izhajal iz temeljnih ustavnih opredelitev Jugoslavije, posebej samoupravljanja in neuvrščenosti. Odlikovan je bil z redom junaka socialističnega dela.

2002-01-22, Velenje, doma - torek

Na obisku v Mislinji pri starih znancih, me je presenetila izjava g.Krenker Štefana, ki mi je povedal, kako so mu Slavonci pred nekaj leti pravili, ko je bil Dolanc minister notranje uprave v SFRJ, je bil tako kot nekoč še vedno »prasec žejne krvi«. Štefan se ni ravno tako izrazil, je pa povedal nekaj drugega.

Ko so zasliševali nekega Slavonca, je ta prasec bil prisoten. Hrvatu so steklenico od piva tlačili v zadnjico da bi jim mučenec nekaj priznal. Da, to je bratsko sodelovanje med nami. Prav ta Dolančeva oseba je bila celo tisti trenutek prisotna bo specialnem mučenju.

Nismo še končali, v pogovoru po GSM telefonu pak mi je Novak povedal, da je ta isti naš prasec, to izhajal iz vica o njem, kot mladoletni skojevec ali knojevec - likvidatorski vajenec je bil na Teharju. O tem sedaj nebi pisal ali filozofiral, ker je takrat bil samo prašiček, nepomemben za vse tisto, kar vemo o Teharju.

Sedaj pa o vicu:

Hrvati – Slavonci so v času njegovega mandata notranjega ministra posebej radi gojili hibridno koruzo ob progi Beograd – Zidani most, da bi prašič imel kaj za zobat med potjo domov. Morda je oni Slavonec zaradi tega dobil piversko flašo v rit?. Ne vem, nisem takrat bil še toliko poučen o slovenskih zločinih nad Hrvati, kajti mene bi itak bili ti prasci, pa sem bil čisto blizu in še komunistično vzgojen, da me niso mogli fentati, pa sem celo gradil njegov Hrastnik. Toda, jaz sem tja pred njegovo blagostanje pripeljal celo TV ekipo iz Zagreba, ki je snemala svoj dokumentarni film »OLOVNE GODINE«. Pa sem jim dal po guzici, zakaj me niso zaprli.

2003-04-24, Velenje, biro - četrtek

Po dolgem času spet nekaj vicev rdečim prašičkom. Predsednik slovenskega društva za grobišča mi je danes po sestanku na Vladni komisiji za urejanje grobišča povedal, na je imel Dolanc na Gorenjskem tudi vikend v bližini kot on. Ko je razpadla Yugo ciganija, je ta upal iz svojega okolja samo v spremstvo dveh varuhov človekovih pravic, toliko ga je bilo strah, da ga Hrvati nebi obiskali in fentali. Škoda, imeli bi spet nekaj vicev na ta račun.

Nisem nikoli zapisal, neki znanec i Velenja mi je pravil, da je Dolanc imel policijsko varovanje, ker so mu Kosovari grozili z da ga bodo našli in ubili, ker je bil notranji minister ko so na Kosovo bili veliki neredi in je tudi vojska posredovala. Baje je bilo kar nekaj mrtvih pri posredovanju tega Dolanca kod notranji minister Jugoslavije.

Poiskali so njegovega sina nekje na Gorenjskem in ga ubili.

Kake druge informacije o tem atentatu nimam (zapis 2023-03-11.g.)

1999xx__Zasavje_Trbovlje_Slo-Atlas.jpg