GORNJI DOLIČ

_*** GLASNIK ***_

HALO HALO

- ZA DOMOVINU - SPREMNI -
* YU - KRVAVI BALKAN *
HALO HALO

* * * kroz tisocljeta * * * YU - BALKAN * * * kroz tisocljeta * * *

       

       

      1997 - glava

       

       

      agrarna

      izbjeglica

       

       

       

      dragutin

       

      U

       

      2022 - 1956 = 66

       

       

       

       

      * * *

      = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

       

      * * *

       

       


       

      = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

      1997.g., NASLOVI DATOTEKA:

       

      19970120__Trbovlje_Hrastnik_Podmeja_izvrsevalec-KIRN.docm

      19970410__Nas_Cas_V_Spomin_Frankolovskim_Zrtvam_Spominska_Soba.docm

      19970414__Zapis_Sport_in_Nacionalna_Pristranost_V_Velenju.docm

      19970515__19970515_Nas_Cas_Zalescanski_Portret_8_dr.Milan_Zevart.docm

      19970605__Katarina_Velenje_Nas_Cas-MROZ-Nacionalisti.jpg

      19970710a__Nas_Cas_Krupic_Portreti_15_blatenje_Hrvatov.jpg

      19970710b__Nas_Cas_Krupic_Portreti_15_blatenje_Hrvatov.jpg

      19970825__Pismo-Odgovor_Borcu_Rogelj_Rudi-MB_Fasistoidna-Hrvaska__dragutin.docm

      19970907-11__Barbara_rov_PORTAL.jpg

      19971005-20041119_Zzapis_Teharje_Kuzatko-Podobnik-JJ-Bernik-Blagoje-Grabovec.docm

      19971009__Nas_Cas_TEHARJE_Slivar.docm

      19971221_Domini_Zagreb_HUP_susjedne_nacionalne_manjine.docm

       

      x

      = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

       

       


       

       

      19970120__Trbovlje_Hrastnik_Podmeja_izvrsevalec-KIRN.docm

      1997-01-20

      TRBOVLJE in HRASTNIK 1945 (Začetek obdelave januar 1997 leta)

       

      1997-01-20, Želimir Kužatko, 1352 Podpeč 6/a, telefonski pogovor tel.: 061-631-260 

      Preživeli otrok Želimir Kužatko trdi, ko je bil v bolnici Trbovlje 1945 leta od 10.maja do julija, ter je gledal dolgotrajne več tedenske kolone ujetnikov, ki so se premikale po Trbovljah. Streli strojnic so se potem  mnogokrat slišali. Po njegovi trditvi, bi to naj bil hrib nasproti bolnice. Mrtve bi naj vozili v neko jamo pri Hrastniku ali pa so jih zakopavali nekje na  rudniškem področju Dobrna, to je nedaleč vzhodno na hribu nad Trbovljamo..

      Na obisku dne 1997-03-01 pri g.Kužatko me je ta opozoril na mojo zapisano napako. Po streljanju na Dobrni so pripeljali s kamioni krvavo in prestreljeno vojaško obleko na pranje v bolniško pralnico. To bi se naj redno dogajalo po vsakem streljanju.

      Kužatko trdi, da je bilo pobitih več deset tisoč ljudi ali ujetnikov na tem področju, nato so jih s kamioni odvažali. Enako ali podobno trditev ima mož od Dubravke, ki je iz Hrastnika. On ali ona pravi, da so otroci celo gledali mrtve v tamkajšnji jami prej kot so jih zasipali. Ajdič ve točno za to lokacijo jame.

       

      1997-01-22, Goljuf Vinko - Trbovlje, telefonski pogovor na domu.

      Poslovni partner in nekdanji sodelavec iz Trbovelj na IBT g.Goljuf mi na vprašanje pove, da je grobnica v Hrastniku nad staro steklarno, da je to morda stari rudniški rov, kamor vodi zapuščena ozko tirna proga. Na gradbišču Kemične tovarne kod prvi sosedni objekt sem nekaj mesecev tam delal pred odhodom v Ljubljano in nato od tam v vojsko v Pulo, morda 1961-62 leta.

      Je morda sedaj nastala neka zmešnjava, da imamo rudniški rov v Hrastniku in morda tudi še eno jamo, masovno grobnico sredi samega mesta Hrastnik? Takoj sem se odločil za ponovni klic nekdanje mi znanke Dubravke Ajdič, ki pa vendar po spominu pravi, da je to bila jama z desne strani, ko sta zapustila križišče pod mostom  in nadaljevala v mesto Hrastnik. Torej nekje tam nasproti, kod je bil rojen znani Stane Dolanc, kjer je ta široka jama ob sami cesti.

      S.P. Spodnji tekst naj ostane zapisan, da se vidi, kako se trudimo pri zbiranju podatkov.

      Lani 10.okt.1996, ko sem se vračal s Katarino s tekme prvega kola lige prijateljstva v Hrastniku, sem se zaustavil pri manjšem partizanskem spomeniku. Verjetno je to ta široka jama takoj pod mestno cesto. Poskusil bom zapisati te Zasavske lokacije v Trbovljah in v Hrastniku. Grobnice do sedaj še niso trdno ugotovljene! Če pa so skozi Trbovelj vodili kolone ujetnikov, če je to  bilo iz leve strani bolnice, skozi mesto do trboveljske železniške postaje v mestu,  so potem morali  preko območje PLESKO in dalje za Hrastnik.

      Streljanje iz mitraljeza se je lahko slišalo iz  bližnje Dobrne, torej odmev z nasprotnega hriba, znan pod imenom Kipi, kjer je športni teren za rekreacijo in tudi strelišče (zopet strelišče). Na tem področju dnevnega kopa premoga imenovanem Kipi, je široko pogrezanje terena (Plesko), ker je spodaj znani trboveljski rudnik rjavega premoga.

       

      1997-01-26 sem na obisku pri Kužatku Želimiru v Podpeči 6/a od 17-21 ure, dikt. 120 minut

      Po daljšem razpravljanju z g.Želimirom moram zgornji tekst popolnoma opustiti. Neskončne kolone so prihajale iz leve smeri, kar pomeni preko hriba iz Savinjske doline, ali iz Šoštanja in Koroške, kjer se je predala nemška vojska z domobrani. Isti večer sem poiskal knjige v domači zalogi, ono o mojem strelskem (MK 185/200) uspehu v Kisovcu RDEČI REVIRJI, ter malo knjigo Trbovlje. Natančno sem vse preveril in sem naslednji dan takoj poslal (dvojnik!) g.Želimiru. Spomin g.Želimira po polnih 50 let se popolnoma ujema s stanjem in obliko slik iz njegovih doživetij. Nikakor se nisva mogla ujeti v pogovor, ko je on stalno ponavljal, da se je kolona pri železniški postaji usmerila v levo v hrib. Še le pri odhodu sem se spomnil, da je nekoč v Trbovljah vozil rudniški vlak v mesto. Postaja v mestu pa je bila pri ciglani, to je današnja opekarna, ali točno za stolpnico, kjer smo živeli v Trbovljah pred prihodom v Velenje. Namreč, g. Želimir ni mogel videti niti to mestno železniško postajo, ono pri reki Savi pa nikakor ni mogel videti. Ta mestni železniški promet je bil ukinjen okoli 1960 leta.

       

      1997-01-28, telefonski pogovor z Dubravko Ajdič

      1997-01-28, tel.pogovor z Marjanom Kirn, Artisan d.o.o. tel. : 0601-30-350 Trbovlje

      1997-01-29, obisk: Trbovlje, Zagorje, Hrastnik in Podmeja. (Opisi so dopolnjevanje).

      Pri ponovnem razglabljanju z Dubrovko sva ugotovila, da najina lokacija pod spomenikom padlim partizanom ob cesti ni pravilno. Ko se potuje po cesti iz Rimskih toplic v Hrastnik, je tik pred mestom strm spust v križišče. Pred tem križišču je z desne rob ceste z velikim koritom rečne struge, na levi strani pa je strmi hrib. Tukaj je Dubrovka premalo seznanjena, g.Marjan Kirn pa točno pozna to lokacijo, saj je domačin. Od križišča v mesto Hrastnik je z desne veliko območje Starega Hrastnika, kjer je še vedno znano široko plazovito pobočje, tam bi naj bila jama - pogrezanje nad zapuščenim rudnikom, v to jamo so vozili s kamioni trupla, nato pa so na njih metali bombe. Vse to je preživela neka deklica in se rešila iz te jame.  Domači otroci pa so te pobite in vržene ljudi v jami tudi videli! Kirn Marjan pravi, da naj nebi bilo več kot en tisoč trupel vrženih v to jamo. Moj znanec gospod Marjan pa pravi, da mu je njegov stric pravil (*roj.1926), kako je on moral biti izvrševalec teh pobojev. Delo eksekutorja je opravljal hrastniški fant Kirn star 17-18 let! Ta njegov stric je bil zelo nemiren ali kar živčen človek v svojem življenju, kot mi to pove njegov nečak Marjan. Eksekutor Kirn  se ni nikoli oženil in tudi ni imel otrok, je že pokojni.

      Trboveljčana (Arlič Drago in Goljuf Vinko) o teh stvareh skoraj ničesar ne vesta. Tako sem se napotil na obisk Kirn Marjanu, ki je doma iz Hrastnika, ta mi je ponovno dal nekaj novih podatkov. Trboveljčana Drago in Vinko sta slišala za postavljeni križ pod mejo, o tem kasneje, Marjan pa je znal več povedati. Znani občan na raziskovanju teh dogodkov je Hrastničan Toplak dr. Jože. Od kolege Kramžar Staneta nisem dobil posebnih informacij. Iz Zagorja sem se odpeljal v Hrastnik in si ogledal to plazovito področje, kjer je masovna grobnica. Kirn mi je povedal, da je to prav tam spodaj, kjer sem hodil streljati v SD »Rudnik« v Starem Hrastniku. Ta teren je zaraščen in ima obdelane vrtove, med drugim so prav tu tri lesene barake, kjer so nameščeni begunci iz BiH. Zapeljal sem se po lepi asfaltni cesti visoko nad to področje, vendar nisem imel kaj posebej za pregledati. Nadaljeval sem pot po ozki poti proti Podmeji za Savinjsko dolino. Bilo je malo megleno, zato nisem nič fotografiral, to bom opravil drugič, ko bodem imel več informacij.

      Zaustavil sem se za četrtim desnim ovinkom na poti od Podmeje proti Mariji Reki, to je nekako 1000m od zgornje točke na Podmeji. Postavljeni križ sem večkrat videl, vendar se nisem nikoli zaustavil pri njem, ker je cca 20m od ceste v gozdu, vendar lepo viden s te makadamske vijugaste ceste. Mesec januar je pred koncem, zato pa je v gozdu še nekaj ledenega snega. Vrnil sem se nazaj k avtomobilu in si vzel listek ter zapisal nekaj groznih stavkov. Fotografiral bom drugič.

      Ko sem se vračal in vozil proti Savinjski dolini in dalje proti Velenju, so mi solze pritiskale na oči. Od 1964 leta sem se vozil po teh cestah, živel v teh krajih, nikoli mi ni nihče povedal, kaj se je tod dogajalo v obdobju mojega življenja. Kolikšna je to osebna sramota, da lahko tako brezčutno stopamo po poteh in se cinično pozdravljamo in veselimo ob potokih človeške kri. Krvi trpljenja nedolžnih ljudi.

       

      TOPLAK dr. Jože, Hrastnik, Novi dom 9, tel.: 0601-41-680 (zbiralec podatke)

      Nekatere ugotovljene lokacije v Zasavju (dogodki maj - avgust (!) 1945 leta):

       

      TRBOVLJE

      503-95 / 112-15 bolnica v Trbovljah

      504-60 / 110-60 (TD-1) območje streljanja s strojnicami - slišnost do bolnice 1,6 km!

      503-60 / 111-30 železniška postaja v mestu Trbovlje

      503-25 / 109-23 železniška postaja (glavna) ob reki Savi

       

      PODMEJA - OBELEŽJE

      505-40 / 116-35 lokacija obeležja s križem in posvetilom ob lokalni cesti PODMEJA

       

      HRASTNIK

      507-10 / 111-10  (HR-1) širše rudniško plazovito področje v Starem Hrastniku

       

       

      PODMEJA 1945 - 1995  (ogled dne 1997-01-29)

      * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

      Visoki križ pod strmo alpsko streho, tlorisne vel.(cca) 4,5/2,5m

       

      Leva rdeče granitna plošča:

       

      PRIDITE K MENI VSI, KI TRUDITE IN STE OBTEŽENI

      IN JAZ VAS BOM POŽIVEL

      PRIDI K MENI BRAT IN SKUPAJ BOVA NAŠLA POT

       

      Desna rdeče granitna plošča:

       

      TO ZNAMENJE SMO POSTAVILI V SPOMIN VSEM, KI JIM JE ZMOTNA IDEJA

      RAZREDNEGA SOVRAŠTVA NA OBMOČJU MARIJA REKA - PODMEJA PO ZMAGI

      REVOLUCIJE OD MAJA DO AVGUSTA 1945. VZELA ŽIVLJENJA.

      OKOLI DVA TISOČ MEŠČANOV IZ TRBOVELJ, HRASTNIKA, ZAGORJA, LAŠKEGA

      ŽALCA IN OKOLICE CELJA, VEČ STO HRVAŠKIH CIVILISTOV IN OKOLI

      STO NEMŠKIH VOJNIH UJETNIKOV JE TU UMRLO NASILNE SMRTI PO VEČJI

      MOČI KI JE PREZIRALO BOŽJE IN ČLOVEŠKE POSTAVE

       

      3. SEPTEMBER 1995                         DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH

                                                                             GROBOV OB LIPI SPRAVE

       

      Tretja rdeča granitna plošča:

       

      POSTAVILO DRUŠTVO ZA

      UREDITEV ZAMOLČANIH

                  GROBOV

          ODBOR ZASAVJE

       

       

      Četrto znamenje je lep mali bronasti zvonec:

                  JANEZ PAVEL II

       

      * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

       

      PODMEJA - MARIJA REKA (smer Trbovlje - Prebold)

      505-40 / 116-35 lokacija obeležja s križem in posvetilom ob lokalni cesti PODMEJA

       

      OPOMBA nekaj let kasneje: gozdar je imel zabeleženih kar 14 jam kjer bi naj bili pobiti ljudje.

      Državna komisija (Dežman) pak je navedel v svoji knjigi da je tam 13 grobišč.

      Med drugim je zapisal da so tam »POBITI HRVATI«, torej le Hrvati, kajti ta ne zna prebrati napis.

       

      Tu večkrat omenjeno ime »Kužatko« se je kasneje pokazalo da čisti umazani polpismeni UDBAŠ.

      O tem glej posebni daljši zapis na spletnem javnem mojem portalu »PIETETA« - IZOBČENEC.

       

       

       

       

      19970410__Nas_Cas_V_Spomin_Frankolovskim_Zrtvam_Spominska_Soba.docm

       

      V spomin frankolovskim žrtvam

      Spominska soba – vseslovenska akcija

       

      Pred dvema letoma, bilo je ob 50-letnici najhujšega zločina okupatorja nad talci pri nas, pa tudi v širšem okolju, ko so v Stranicah obesili sto talcev, so njihovi svojci predlagali, da bi na dostojnejši način obeležili ta dogodek in sam kraj. Ta pobuda se zdaj uresničuje. Projekt vodi zreški župan Jože Košir, predsednik odbora za obnovo spominskega parka in postavitev muzejske zbirke frankolovskih talcev na Stranicah pa je general Ivan Dolničar, predsednik ZZB NOB Slovenije.

      Pri ureditvi tega projekta naj bi sodelovale vse slovenske občine. Talce, ki so jih usmrtili na Stranicah, so pripeljali iz zaporov v Celju, Mariboru in Trbovljah, vendar so bili to zavedni Slovenci iz vseh koncev Slovenije, tudi iz zamejstva. Zato organizatorji te pobude tudi pričakujejo,da bodo vse slovenske občine podprle ta načrt. Prispevek, ki naj bi ga za to namenile, ni velik, saj bo spominska soba urejena skromno. Pa vendar naj bi v njej na enem mestu strnili vse, kar naj bi spominjalo na tisti dogodek februarja 1945. Živa jablana sredi spominske sobe naj bi ponazarjala obešanje talcev na jabljane ob cesti v Stranicah, na granitne kocke naj bi vklesali tudi imena vseh talcev. In to njihova prava slovenska imena in slovenska imena krajev, od koder so bili. Na sedanjih tablah na obeh grobiščih so namreč ta imena ponemčena. Prav tako naj bi v to spominsko sobo prenesli vso drugo dokumentacijo o tem dogodku, ki je zdaj po raznih muzejskih zbirkah.

      Če bo akcija stekla, kot so si v odboru zamislili, bodo spominsko sobo (ta bo v prizidku sedanjega objekta ob grobišču) začeli graditi julija, še letos pa naj bi bila povsem nared. Ta muzejska zbirka o frankolovskih žrtvah naj bi bil tudi simboličen pomnik vsem talcem v Sloveniji in drugod po svetu.(k)

      (P.S. glej partizansko kopijo o teh žrtvah)

       

      Pripis – dragutin ANNO 2021

      Obiskal sem ta spomenik obešenim domačinov, vse sem preštel, posebej letnice

       

      ONIH MLADOLETNIH !!!

       

      obešencev, pak sem bil šokirani. Kar 30 sem jih naštel in sem se vprašal:

       

      SO IZRABILI POTEGAVŠČINO?

       

      Morda je bilo tako, ne vem, vendar na spomeniku je tako prikazano.

      Znani zločinsko-komunistični postopek kako dopolniti svoje revolucionarno-zločinske vrste.

       

       

       

      19970414__Zapis_Sport_in_Nacionalna_Pristranost_V_Velenju.docm

       

      ŠAFARIĆ Dragutin

      Efenkova 61

      3320 Velenje, 14.april 1997

       

      ŠPORT IN NACIONALNA PRISTRANOST V VELENJU

      Dne 14.aprila je radio Velenje v svoji športni rubriki ob 17 uri objavljal razne športne rezultate in uspehe za klube v dokaj širokem krogu ali iz okolice Velenja. Velenjski strelci smo čakali na objavo njihovih (naših!) uspehov, ki so se zvrstili ob koncu tega tedna. Slišali smo o uspehu velenjskih pištoljašev, ki so osvojili prvo mesto v državni ligi, ter da je Veternik Simon bil posamezni zmagovalec v tej državni ligi. Velenjsko ekipo pištoljašev sestavljajo trije tekmovalci  in so vsi trije Slovenci.

      Avtor prispevka vseh strelskih rezultatov iz našega velenjskega širšega področja zbira in podaja naprej znani uspešni velenjski športnik in amaterski športni delavec Žučko Franjo. Ta zadnji vikend 12. in 13. aprila pa je za velenjske strelce bil izredno uspešen na nivoju državnih prvenstev, kar je bilo tudi posredovano javnim medijem, koroškemu in velenjskemu radio, kod tudi velenjskemu časopisnemu uredništvu NAŠ ČAS. Krajšanje objave športnih uspehov velenjskih strelcev za velenjski radio je bilo skrajno nacionalistično. Pri objavi so bila spuščena vsa neslovenska imena meščanov Velenja, ki so ta vikend domov prinesli kar sedem državnih medalj. Medtem pa je bilo slišati na istem radio za druga športna srečanja razkošne komentarje, kvalitete športa na nivoju srečanj  dveh ulic! Nekdo bo moral velenjskim strelcem dati odgovor, zakaj se odgovorni ljudi v Velenju  obnašajo tako nacionalistično. Nič ni novega, če povem, da se politika že od nekdaj poigrava s športom. Nekaj podobnega je tudi v političnem oblastnem krogu Velenja ali kar v celotnem slovenskem prostoru, kjer (v politiki) ni prostora za ljudi »neSlovence«.

       

                                                                                                                            Šafarić Dragutin

       

       

      19970515__19970515_Nas_Cas_Zalescanski_Portret_8_dr.Milan_Zevart.docm

       

      ZALEŠČANSKI PORTRETI 8

      dr.MILAN ŽEVART

       

      Milanov oče Baltazar Ževart se je poročil z Repnikovo Marijo iz Podkraja, ki se je sicer pisala Meža /vsaka štiri leta se v Velenju srečajo vsi, ki so sorodstveno povezani z družino Meža, število sorodnikov je letos naraslo že na tristo enega člana iz štirih generacij/. Baltazar in njegova Marija sta bila pridna človeka, najprej sta obdelovala sadovnjak, ki sta ga dobila od staršev, potem pa kupila še Kvedrovo domačijo. Oče je bil sicer kmečki sin, a ni ostal na kmetiji in je bil eden prvih knapov v Velenju. Zato, da je lahko obdeloval grunt, je delal večinoma ponoči. V družini so se rodili štirje sinovi in ena hči, Baltazar jih je vzgajal z zgledom: vztrajno delati, malo trošiti, ne govoriti po nepotrebnem! »Vsak človek je sebe vreden,« je često dejal. Milan je bil tretji, kot oven je pribodel na svet 16. 4. 1927. Ker so imeli otrok pri hiši kar veliko, so Milana za ves čas otroštva do šole »posodili« sorodnikom na očetovem domu v Škalah, kjer tedaj otrok niso imeli. Tam se mu je, jasno, dobro godilo, delati mu ni bilo treba. Bil je v družbi stricev in imenitnih starih staršev. V otroštvu je slišal številne zgodbice, od katerih si je najbolj živo zapomnil tiste o strahovih. In te strahov je potem često sanjal in jih videl vsepovsodi. Že v tistem času se je naučil ceniti žlahtno kapljico. Nekoč se je namreč splazil v klet, da si nalije malo mošta. Pipo je odprl, zapreti pa je ni uspel več. In ker je bilo to početje ilegalno, se je skril za ves popoldan. Mošt je sicer res iztekel, a kazni kljub temu ni bilo. Odtlej je Milan pazil na vsako kapljico tega božjega daru. Ob začetku šole so ga torej »vrnili«, učenje mu je šlo čisto v redu, velenjska šola je sicer imela slabe pogoje, a zelo dobre učitelje /Plaž, Mlinšek/. Fantiču ni preveč dobro šlo le pri lepopisju in računstvu. Ževarti so sklenili, da bodo enega od svojih mnogih otrok izšolali in odločili so se za Milana. Mamina tiha želja je bila celo, da postane duhovnik. Sprejemne izpite na ljubljanski klasični gimnaziji je zaradi dobre podlage iz osnovne šole z lahkoto opravil, a ga je naslednji trenutek že polomil - predstojnika cerkvenega internata, kjer naj bi med šolanjem stanoval, je namreč nahecal, da je na sprejemnem izpitu padel. Toda perfekt je to šalo, ki je nastala iz olajšanja po izpitni napetosti, presodil za laž in, seveda, za lažnivca v internatu ni bilo prostora. Tako se je trinajstletni deček vpisal na klasično vzporednico gimnazije v Celju in se nastani! v konviktu, cerkvenem internatu, ki so ga upravljali kapucinarji. Dolgo ga je trgalo domotožje, saj je smel med šolskim letom domov le trikrat. Kljub temu in kljub strogemu redu/vstajanje najkasneje ob pol šestih zjutraj in potem ves dan obveznosti, ceni primerno skromna hrana in omejeni izhodi v mesto/, se je življenja v samostanskem internatu navadil, samostansko življenje mu je bilo romantično in zanimivo. Ocene je imel boljše kot v osnovni šoli, predvsem je ljubil klasične jezike. Toda, tako kot sedanjim generacijam, mu je šolanje v nižjih razredih grenila matematika. Kadar naš dijak ni opravljal verskih obveznosti, hodil v šolo in se učil, je igral šah, igral bisernico v tamburaškem orkestru internata, v internatsko glasilo pa je napisal celo svojo prvo /in menda edino/ pesem - kolikor se spomni, seveda ni bila nič prida. Da je bil navihan, bo čisto držalo. V tretjem letniku, na primer, ko je s prijateljem v mračni zakristiji skrivoma jemal neposvečene hostije, kar je bila med dijaki kar razširjena navada, je v cerkev nenadoma prišel gvardijan/predstojnik samostana/. Prijatelj jo je uspel pravi čas pobrisati, Milan pa je smuknil v bližnjo spovednico - in kot nalašč je tedaj na drugi strani vstopila starejša ženica. Kaj je hotel drugega, kot da je ženico ročno spovedal in ji dal zasluženo pokoro. Tačas pa je tudi gvardijan, hvala bogu, že odšel. Tako je spovedoval prvič in zadnjič v življenju. A pekla ga je vest in pred večerno mašo je odšel k spovedi in se spovedal, da je spovedoval.

      Tik pred napadom na Jugoslavijo so dijake poslali domov, Nemci pa so po prihodu iz samostana napravili prehodno taborišče za aretirane Slovence, med katerimi so bili tudi vsi kapucinarji. V tistem času je Milan pomagal bratu Janku in bratrancu Karliju pri skrivanju knjig, ki sta jih reševala pred uničenjem. Postal je kurir na/nemški/ občini in leta 1943 ga je brat Janko pritegnil v delo,za OF saj je bil kot kurir uporaben informator. V začetku štiriinštiridesetega leta so ga hoteli gestapovci iz Šoštanja s provokatorji razkrinkati, pa jim kljub nekajdnevnemu zaporu in batinam ni uspelo. So mu pa nagnali strahu v kosti in v začetku avgusta 1944 se je vključil v Tomšičevo brigado. Nenehni boji, premiki, neprespanost in slaba hrana so bili za šibkega sedemnajstletnika preveliko breme, in že po mesecu dni so ga prestavili na teren, kjer je delal do konca vojne, nazadnje je pristal na velenjski železniški postaji. Partizan Milan se je uniforme kmalu znebil, se spet naselil h kapucinarjem v Celje in leta 1947 gimnazijo končal. Zaradi romantičnega gledanja na preteklost pa se je odločil za študij zgodovine in geografije v Ljubljani. Iz tega obdobja se spominja izjemnih profesorjev-/Zwitter,Kos, Grafenauer Čremošnik, Mikuž pa Melik in Ilešič.../ in slabe hrane. Stanoval je v zasebni sobi, denarja ni bilo v izobilju. Za študente Filozofske fakultete je bila hrana v menzi borna, tako da si je preko znanstev iz partizanov uredil, da je lahko enkrat na teden v menzi Ministrstva za preskrbo odlično večerjal. Presmejali in zabavali so se takrat s sošolci veliko, študirali dokaj redno.

      Milan je bil zelo uslužen študent, pa je kdaj še za koga drugega opravil kakšen izpit. Na primer izpit iz ruščine pri starejšem profesorju na domu. Ko je izpit delal že za tretjega prijatelja, ga je profesor pošteno namučil, na koncu pa počasi izustil: »Veste kolega, zadnjič ste pa veliko bolje znali!«

      Diplomiral je leta 1952 /v diplomski nalogi je obravnaval teme iz srednjega veka/ in že pred tem dobil dekret za prvo službo, šel je za profesorja na klasično gimnazijo v Mariboru in bi tam ostal za vedno, če je ne bi ukinili, saj je užival v delu na tej izredno kvalitetni šoli. Ne ve se sicer koliko so v njegovem delu uživali dijaki, veljal je za zahtevnega profesorja - kakor pač je moralo biti, saj je bil uspeh dijakov pri maturi tudi ogledalo profesorja.

      1958. leta so v Mariboru ustanovili Muzej novejše zgodovine in njegov prvi ravnatelj je postal profesor Milan Ževart, ki je na tem položaju ostal do odhoda v pokoj leta 1991. V teh letih se je nabralo toliko strokovnega dela, toliko objavljenih razprav, toliko knjig, da enostavno ne gre naštevati - njegova bibliografija obsega kar petsto naslovov... Leta 1974 je postal doktor: zgodovinskih znanosti, še posebej ga je zanimalo obdobje 1917 - 1919 in čas druge svetovne vojne v Šaleški dolini in na Štajerskem. Uredil je med drugim tri izdaje zbornika Poslovilna pisma žrtev za svobodo in doživel, kako se je ob enem takih pisem na razstavi v Velenju oko zasolzilo samemu Josipu Brozu Titu, medtem ko ga je zunaj čakalo številno spremstvo in gostitelji. Seveda ni bilo ves čas samo strokovno delo, vmes je moral še spoznati /na srečanju muzealcev/ svojo ženo Danico, ki se priselila k njemu v Maribor in poučevala slovenščino. Še v Mariboru sta se rodili Milena /1966/ in Mojca /1970/, preden sta šli v osnovno šolo pa so v Velenju, pri cerkvi sv. Martina, dogradili hišo, se preselili - s tem seveda, da si je ravnatelj zadržal stanovanjce v Mariboru. Ker je imel zadeve v muzeju urejene, je njegovo ravnateljevanje lepo teklo tudi tako, da se je od prej z raziskovalnim delom dosti ukvarjal kar doma v Velenju. Kot profesor pa je ves čas predaval tudi na mariborski Pedagoški akademiji in sodeloval pri post diplomskem študiju na ljubljanski Filozofski fakulteti.

      Pokoj mu je, razen pokojnine, prinesel mir nek nov red. V muzeju na Velenjskem gradu še vedno proučuje novejšo zgodovino, z znanstvenim delom se ukvarja tudi doma, še vedno je mentor številnim študentom na podiplomskem študiju, rad se fizično utrudi, vsako leto v svojem sadovnjaku pobira sadje, obdeluje vrt, naučil pa se je tudi kuhati izvrstno žganje, hčerkam so se pridružile vnukinje, vsako leto tudi zanj zrastejo gobe, z ženo Danico pa, tako kot vsa leta doslej, z navdušenjem obiskujeta tudi najskritejše kotičke slovenske zemlje.

      Ker mu je šele sedemdeset let, še ne misli počivati. Raziskovanje ga je zasvojilo in naslednje njegovo delo bo strnjen prikaz dogodkov na slovenskem Štajerskem v letih 1941-1945. Pod pogojem seveda, da kolikor toliko pri močeh prestane mesec maj, ko ga čaka kar nekaj obletnic mature (!) - morda pa tisto o njegovi zahtevnosti le ne bo čisto držalo?

                                                                                                     U.Hrast

       

       

      SIC-dragutin . . . :  g.dr.Milan ŽEVART

      OPOMBO in »POZABLJEN SPOMIN«:

      19961219__Gornji_Dolic_Gospod_XY_telefonski_pogovor_Gornja_Savinjska.docm

       


       

      19970605_Katarina_Velenje_Nas_Cas-MROZ-Nacionalisti.jpg


       

       

      19970710a_Nas_Cas_Krupic_Portreti_15_blatenje_Hrvatov.jpg

       


       

       

      19970710b_Nas_Cas_Krupic_Portreti_15_blatenje_Hrvatov.jpg

      Taj Krupić mi je 1999. leta po telefonu zagrozil da mi bo za Božič pobil družino – in ta je tudi član sodnih porotnikov v Velenju.  *** UDBAŠI NAPRIJED OSTALI STOJ ***

       

       

       

       

      19970825_Pismo-Odgovor_Borcu_Rogelj_Rudi-MB_Fasistoidna-Hrvaska__dragutin.docm

       

      ŠAFARIĆ Dragutin

      Efenkova 61

      3320 Velenje, 25.avg.1997

       

      Borcu (?) RUDIJU ROGLJU, Goriška 13, Maribor, tel.062-34-846

       

                  »Le zakaj bi se morali zgledovati po fašistoidni Hrvaški?«

       

      Jaz sem Hrvat, ki postavljam Slovencem mnoga vprašanja, odgovore ne dobim, tudi Drnovškova ekipa se boji dati odgovor. Rudija Roglja bom imel za »ti«, večjo ceno si je pri meni potrebno zaslužiti s kulturo, humanostjo in osebno pametjo. Dajem moj polni naslov, podajam tudi vprašanja. Rudi Rogelj je dovolj star, bil je aktiven borec, gotovo je tudi ubijal!? Mimogrede, če nebi bilo »fašistoidne Hrvaške«, danes nebi bilo samostojne Slovenije. V bahavi deset dnevni vojni je padlo več turistov (to je potujoče dopustniško ljudstvo), kod pa Slovencev za pridobitev sedanje samostojnosti. Toliko mimogrede, da si ne boš mislil, da sem malo razgledan.

      Tuđman je napisal dvajset znanstvenih knjig, niti ena ni prevedena v slovenščino (tudi v srbščino ni prevedena!). Kučan še ni končal domače partijske naloge, da bi mu lahko pogledali v dušo, kaj je to tam notri. Po tolikih letih se ta dva predsednika v razvpito bogati in demokratični Sloveniji nista srečala, da bi medsebojne odnose izboljšali. Dnevno blatenje Hrvatov in sosednega predsednika v slovenskih časopisih je Sloveniji največ škodilo, in kdo pa bi imel take na pol pismene »butalce« v Evropi, sebi enake. Kako pa bi »ti« Rudi imenovali državo, ki v sosednjih državah masovno pokrade denar in nato svoje ljudstvo obdavči, da ta pokradeni denar (Slovenci in ostali) vrača? Le toliko za uvod v mojem pismu. Za druga vprašanja pa si premalo pameten.

      Slovenci so vršili masovno pobijanje Hrvatov 1945 leta, Rudi borček Rudi, dovolj si star, da boš vedel in razumel, kaj te bom vprašal in poučil v naslednjih stavkih. Začeli ste ubijati kolone civilistov 9.maja 1945 leta pri Rimskih toplicah, nato vse do Celja in v Celju, nato ste kar tri dni streljali po kolonah civilistov od Velenja do Mislinje in v Slovenj Gradecu v dnevih od 12. do 14.maja 1945 leta. Tu je tudi tisto, ko rečejo pri Hudi luknji!. Slovenci ste bili tudi zelo pridni 15.maja pri Bleiburgu. Hopla, podpis premirja je bil 9.maja 1945 v Topolšici in veliko slavje v šaleški dolini je bilo le nekaj kilometrov vstran ob teh potokov krvi, ki so jim polnili pijane kozarce. Kočevski rog je nato sledil. Sledil je »Križni put« skozi tvoje Maistrovo mesto Maribor, si kaj takrat sodeloval v pokolih Hrvatov v kasarnah? Koliko Hrvatov (predali so se) ste pobili v kasarni v Slovenj Gradcu, nato še proti koncu maja 1945 in kasneje skozi Celje in Teharje? Pa rudniški »Barbarin rov« pri Laškem? Kaj ti Rudek veš o štiri mesečnem ubijanju ljudi v Trbovljah in v Hrastniku? Komu v čast, spomin in opomin stojijo spomeniki pozabljenim žrtvam po Sloveniji? Povej mi borec Rudi, ali so Hrvati ubijali Slovence kjer koli tako masovno? Sram te naj bo, kako si pol pismen in si predsednik invalidov, hvala bogu, jaz to nisem!  Prilagam ti tudi kopijo pisma, ki ti ga tvoji »slovenčki« novinarji najbrž niso pokazali, pa ga imej za razmišljanje, kako malo si pismen in še kako malo so drugi tvoji pismeni, ki jim soliš pamet s tvojo  »fašistoidno inteligenco«!!! Kje ste pobili in kam ste zakopali po vojni tristo tisoč nemških ujetnikov in z njimi tudi druge, predali so se, kako se takemu režimu reče? To so le psi in pošasti, bili pa so komunisti, ki so v krvavih vrtecih nato vzgajali svoje in tuje otroke v duhu komunizma.

      Tisto vprašanje o Hrvatih v Sloveniji in priznavanje njihovega avtohtonega obstoja te ne bom mučil, ker nisi dovolj pameten ali pa dovolj humano dvonožno bitje, da bi se trudil s teboj.

       

      Šafarić Dragutin

       


       

       

      1997-08-29 sem dobil v pismu kratek odgovor od R.Roglja, ki je resnično ogledalo osebnosti, kod sem jo opisal in obdelal v mojem pismu. Poglejmo kaj je v pismu povedano od človeka, ki je predsednik vojnih invalidom Maribora. Spodnji prepis je v celoti prepisan in je identičen tudi s slovničnimi napakami avtorja.

       

      Rudi Rogelj                                                               V Mariboru,dne 28.8.97.-

      Maribor

       

                              Neborcu Šafariču

       

      Hvala za vaše velikodušne »komplimente«.

      R.Hrvaško ima za fašistoidno skoraj vsa Evropa,a jaz predvsem zaradi njenega odnosa do vojnih invalidov in borcev iz 2.svetovne vojne. Znano mi je,da se nekatere enote ustašev in četnikov niso predale vse do 15.maja 45.in se je zato podaljšalo medsebojno pobijanje v Sloveniji vse do takrat in še potem.Sicer pa so na primer Američani uničili samo v Evropi skoraj milijon nemških vojnih ujetnikov,pa si zaradi tega nihče ne dela problemov.Vsak ima orožje -ne za sajenje rožic - ampak izključno za uničenje in ubijanje.

      No, jaz sem srečen ,da mi ni bilo nikoli treba streljati na neoboroženega človeka in od leta 44.do jeseni 45.sem bil v mornariški šoli v Divuljah pri Splitu,kjer se nismo bavili s takšnimi zadevami.Zato vam predlagam,da svoje namige o tem naslovite kam drugam.

                                                                                                                Rudi Rogelj

                                                                                                                (podpis)

       

       

       

      19970907-11__Barbara_rov_PORTAL.jpg

       

       


       

       

      19971005-20041119_Zzapis_Teharje_Kuzatko-Podobnik-JJ-Bernik-Blagoje-Grabovec.docm

       

      1945-06-18, Na današnji dan je bil izvršen pokol Slovencev na Teharju pri Celju, kjer je bila danes obletnica tragičnega dogajanja.

       

      TAHARJE 1997-10-05, nedelja

      P.S. glej še blok »TEH-DOSJE«, material z video kasete TV Ljubljana

      Danes sem se udeležil proslave posvečene Teharskim žrtvam 1945 leta. Bil je lep topel in sončni dan. Z menoj sta potovala Slivar in še eden Hrvat iz BiH, ki živi tukaj v Velenju v šolskem centru. Pred prihodom na grobišče smo si s ceste ogledali »Majdičevo domačijo« na Teharju. Iz Ljubljane je prišel g.Kužatko z ženo in s še z enim Hrvatom. Kakšne delegacije Hrvatov ni bilo, ker je vse bilo prepozno in verjetno premalo pozornosti tujim žrtvam ali Hrvatom. Tudi med govorniki ni bilo slišati besede Hrvati.

      Gospod Kužatko mi je dal del svojega pisma, za katerega je upal, da bi ga mogoče lahko prebral pred zbranimi na tej proslavi. To se ni zgodilo. Ko sem v roki držal in bral del tega krajšega teksta g.Kužatka, je k meni pristopil starejši možakar bolj slučajno z malim novinarskim kasetofonom. Predstavil se mi je, da je urednik »Nove zaveze«. Bil sem malo zadržan na prve besede, potem pa je stekel kratek pogovor v obliki intervjuja. Povedal sem mu, da sem na Teharju brez posebnega cilja, da pa mene najbolj zanimajo dogodki na katerih že dolgo delam za področje Gornji Dolič ali Huda luknja. Tam ali tu v Doliču so stradali civilisti Hrvati v begu, stradali pa so tudi v veliki meri od Slovencev. Hotel je imeti še mojo telefonsko številko, da bi me v vezi s tem kaj povprašal naknadno. Povprašal me je v začetku tudi po imenu in za letnico rojstva. Nato so nas malo zmotili neki novi starejši kandidati za tega urednika. Ko pa je bil spet prost, pa sem jaz pristopil k njemu in ga opozoril, da pa on ni vprašal kdo sem jaz. Dal sem mu jasno vedeti, da sem Hrvat in da sem priseljenec delavec, ter da me to področje zanima zato, ker so tod stradali moji narodnjaki. Na njegovo vprašanje, ali sem pripravljen to morda objaviti kar vem in kar sem zbral, pa sem mu odgovoril, da sem dovolj pismen, da vem kaj delam in kako naj to delam.

      Spoznal sem se z malo starejšo gospo Hrvatico, ki ji ne vem imena, doma pa je ob Dravi proti Ormožu od Varaždina. Ta je bila pred enim mesecem v skupini delegacije iz Hrvatske, ko so bili v Mariboru, Ljubljani  in nato še v Rečici. Vprašala me je, ali kaj mislim na priznavanje statuta manjšine Hrvatom. Povedal sem ji o mojem članku in moji aktivnosti, ter sva v mojem avtomobilu dalj časa sedela in se pogovarjala. Gospa živi s svojo družino v Ljubljani, težko stoji, zato sva odšla sedet v avto, kjer sva počakala zaključek proslave na Teharju.

                

      KOMENTARJI:

      1997-10-05, nedelja na Teharju

      Ogledal sem si »Majdičevo graščino«, ki je v obzidju. Nato sem si ogledal veliko »onesnaženo« grobišče Taharje, kjer je bila maša posvečena žrtvam na tem mestu. Bolj malo je bilo omenjeno stradanje Hrvatov na tem mestu. Delegacija Hrvatov ni prišla, ker niso uspeli pripraviti protokolarne medsebojne sporazume. Tu pa so Slovenci zatajili s svojo ljubeznijo.

       

      1999-10-03, nedelja na Teharju

      Udeležil sem se maše na Teharju, kjer je bilo veliko ljudi. Bil sem sam, le pred odhodom sem srečal Novakove iz Prihove, tako smo nekaj časa govorili in izmenjali misli.

      Slabo sem spal, veliko je razlogov za to, zjutraj pa sem odšel na Teharje, kjer je bila posvečena velika maša Teharskim žrtvam. Ni bilo Kužatkota, ne Permeja, sem pa srečal na odhodu Novak Staneta in njegovo družino. Nekoliko smo se pogovarjali, nato pa se poslovili.

      Duhovniki so se posebej potrudili in priredili res spoštovanja vredno mašo posvečeno žrtvam na Teharju. Posebej naj zapišem prisotne in njihov javni nastop:

      Nekateri(?) predstavniki in domači predstavniki iz okolice in Celja,

      Marjan Podobnik, Slovenska ljudska stranka - predsednik,

      Predstavnik od SDS - njihov predsednik J.Janša,

      Predstavnik od SKD - njihov predsednik L.Peterle,

      Predsednik Slovenskega Kongresa dr.Jože Bernik

       

      1999-11-01, ponedeljek na Teharju

      Zgodilo se je, da je predsednik države Slovenije tovariš Kučan za pol ure obiskal Teharje in se poklonil teharskim žrtvam. Pred tem je najprej obiskal slovenske žrtve na Frankolovem, nato pa za kratek a vendar učinkovit obisk na Teharju.

       

      2001-10-18, Velenje, biro - četrtek

      Dve leti nisem nič tu zapisal, letos niti nisem odšel na obletnico in mašo na Teharje, nisem niti vedel, nebi šel tudi zato, ker nimam denarja za pot oddaljeno 30 km. Tu bom pa zapisal današnji kratek pogovor na cesti z znanko prof.Nado Zebec iz Vinice pri Varaždinu, ki tu v Velenju že več let živi in poučuje na isti šoli – Gorici, kot je nekoč učila Silva, moja sproga.

      Bilo bi naj nekako po 1970 letu, ko bi naj nek Srb, sicer v Vinici policaj po vojni, pred svojim »obešanjem« izvršil svojo izpoved, da več ne more živeti v mukah, ki ga dolga leta mučijo. Ta se je izpovedal očetu Nade g.Zebec, matičarju v Vinici, da je on tudi eden od tistih, ki je ubijal in klal ljudi na Taharju pri Celju. Dan po tej izpovedi se je obesil. Srbu - policaju (mnogi so po vojni tako služili kruh in zalezovali Hrvate!!!), je bilo ime Blagoje, drugih podatkov ne vem. Zapis pod Blagoje glej vse daljne zapise.

      Poslal sem dva kratka SMS po GSM sporočila g.Talanu v Varaždin, naj poizveduje po tej osebi v svojem kraju. Znanka prof.Nada celo pozna družino Talan, ker je tam blizu bila doma. Svet je majhen, Slovenija še manjša, za koljače pa dovolj velika.

       

      2001-11-08, Velenje, biro - četrtek

      Na poslovni poti v Celje sem vzel v avto mlado gospodično starosti 20 let, ki obiskuje gospodinjsko tehnično šolo v Velenju, sedaj pa živi, verjetno pri fantu, v Proseniškem, torej takoj za Teharjem, v Celju pa jo je z avtomobilom počakal fant in jo je odpeljal dalje. Mladenka ima kar dobro informirano stanje dogodkov zadnjih aktualnih tem povojnih zločinov.

      Omenila mi je neko žensko iz njene okolice, torej nekje blizu Proseniškega, ki je znana kot zločinka, ki je ubijala ljudi. Ne ve za njeno ime, ne točnega kraja, kje bi naj sedaj še živela. Dal sem ji vizitko, ime gospodične ne vem, naj mi poskuša nekako poizvedeti in mi naj da vsaj kratko informacijo, da lahko najprej poizvedujem po njej. Ni nujno, da je svoje početje imela na področju Teharja, tu pa sem zapisal ta zapis zato, ker je najbolj primeren zapis za to okolico.

      Vprašala me je, je to možno, da bi kaj takega počela ženska, da bi ubijala ljudi. Da, vse je možno, le moraš biti predan svojim voditeljem, moraš imeti od tega tudi korist.

      Že imam rešitev. Da je naš Novak Stanč mali »leksikon«, sem že zdavnaj zapisal. Po našem prvem kratkem pogovoru. Njegov spomin je deloval tako: Lenka Molek in xx. Na moj naslednji klic in po kontroli po elektronskem telefonskem imeniku nisem dobil tako ime nikjer. Pri novem klicu pa se Stanč spomni, da se piše GABROVEC, teh imen pa je veliko, pa spet ni šlo, ker pa telefonski imenik najbrž nima imen starejših ljudi, si ne morem pomagati. Ker je ta ženska bila krvnik, sem začel iskati po moji zalogi. Našel sem jo pri »KURIRJI«, kjer pa ima zapisano takšno ime: Gabrovec Milica-Lenka.

      Stanč pa zna povedati, kako je ta mlada gospodična prej bila plaha, po »vzgoji« pa je bila »vsa od hudiča«, celo njegovemu očetu je trgala z zida tablo in jo pomendrala.

       

      2003-03-21, Velenje, biro – petek

      Ob malici tukaj na Efenkovi, kjer imam svoj biro, sem se pogovarjal z upokojencem g.Slivarjem. Ko so imeli pred nekaj leti kot upokojenci ogled področja Teharij, je med drugim od nekega duhovnika slišal informacijo, kako so po vojni poskušali z neko kemično snovjo celotno področje grobišča injekcirati, z namenom, da bi uničili človeške kosti, pa jim to ni uspelo. Prej rumene kosti so zaradi tega posega spremenile svojo barvo v belo, niso pa se razkrojile.

      Župnik mu je posebej poudaril, da iz tega teharskega področje ne upa niti kurje jajce vzeti, ker je tako teren prepojen z vsemi mogočimi zmesmi in človeškimi ostanki, kure pa svoja jajca gradijo na osnovi zobanja peščenih in drugih krutih drobcev po terenu.

       

      2004-11-19

      Množična grobišča  Na vprašanje poslanca NSi J. Bernika v Zboru, kdaj jih mislijo primerno urediti, je  drz. Sekretar Franc Znidaršič odgovoril: »V Teharje smo vložili že 230 Mil SIT, sedaj bomo še dve leti z 20 Milj SIT, Spominski park, Teharje bo 2003 dokončan. V Koćevskem Rogu predstavlja problem na črno postavljena kapelica, o usodi te bo odločilo ustavno sodišče. Počastitev žrtev na moriščih, Kučan je položil venec v Teharjih itd predstavlja v RS neverjetni paradox, cinizem s strani levice. Istočasno s počastitvijo ponavljajo podlo obrekovanje  nedovoljenega kolaboracionizma, nacizma. Ni dovolj, da so nasprotnike fizično pomorili sedaj jih hočejo se duhovno!

      Teharje  na kraje likvidacij je cinkarna navozila smeti. Ali naj gre ta primitivizen v našo zgodovino? Poprava tega barbarstva je nujna. Golf  igrišče so s tega svetega prostora končno umaknili.

       

       

      19971009__Nas_Cas_TEHARJE_Slivar.docm

      Teharje

      Zdi se mi potrebno povedati nekaj vtisov, ki sem jih čutil na spravni maši na Teharjah. Kakor so govorci povedali, so na Teharjah pokopani Slovenci, Hrvati, Nemci, Madžari, pa tudi partizani, ki niso hoteli ubijati... Mogoče bi le mimogrede omenil, da me je malce motilo, da ni bilo razen slovenske in črne zastave nobene druge, kakor da bi naj tudi med mrtvimi bila razlika, kar pa ni zmanjšalo veličinje maše, ki jo je daroval mariborski škof dr.Kramberger.

      Veliko tega, kar še nisem vedel, so omenili govorci. Zdi se mi nečloveško, da je na tem območju smetišče, odpadni material iz Cinkarne, kar je zasmradilo celotno področje, ki ga bom mogoče čutil nekaj tednov. Čudno je le eno, da nisem opazil nikogar iz pomladnih strank, razen častne izjeme gospoda Peterleta. Mogoče so tudi bili, pa jih ne poznam.

      Kot udeleženec NOB močno pogrešam prisotnost tudi drugih borcev proti okupatorju, saj bi vsakemu moral biti interes sprava znotraj lastnega naroda. Sovraštvo ni v interesu nobenega naroda, še manj pa majhnega! Tistim, ki še vedno gojijo sovraštvo do lastnih ljudi (tudi do sosednjega naroda, kar jim je v srce vcepil sovražnik tudi lastnega naroda), bi rad iz ideoloških razlogov citiral misel nekega učenega moža, ki pravi: »Če ne uničiš v sebi sovraštva, bo ono tebe!« Še nekaj je takih pri nas, ki še niso končali vojne! Nekateri ljudje mi zaradi svojega obnašanja niso všeč, sovražim jih pa ne, ker sovraštvo ni bilo nikoli moja vrlina!

      Sosed, ki je bil 1945. leta v OZNI v Zagrebu, mi je svoj čas pravil zgodbo nekega častnika OZNE iz Hrvaške, kako so reševali problem pomanjkanja borcev med vojno. Oblekli so ustaške uniforme in odšli v bližnjo vas, pobili nekaj domačinov, ki niso imeli radi partizanov ter ostalim žalujočim zagrozili, da jih bodo drugič še več. Ljudje so se ustrašili in prihajali v partizane masovno! Kot sem to zgodbo povedal nekemu tukajšnjemu VDV-jevcu, mi je dogovoril: »Pa to smo delali tudi mi!« Ne bom komentiral,. kako »Hlebinci« še danes nasedajo in širijo s pomočjo podobne propagande sovraštvo do sosednjega naroda. Komu in čemu je potrebno omenjeno sovraštvo med narodoma Slovenije in Hrvaške, ki v svoji dolgi zgodovini niso bili sprti? Ravno nasprotno, pomagali so drug drugemu in če omenim samo kmečke upore, so se skupno borili proti istemu sovražniku! Zato mi je vsako sovraštvo boleče in tuje, zlasti med omenjenima narodoma. Zanimivo je tudi dejstvo, da med »Hlebinci«, ki nasedajo sovražni propagandi, ni razlike, ali je visoko izobražen ali ne, kar je dokaz, da naciboljševiki niso mirovali v svoji 50-letni vladavini, ko so uspešno sejali to hudobno seme razdora med sosednjima narodoma! Temu bi danes lahko rekli, da so jih klonirali.

      Ravno tisti, ki sejejo veter, da bi želi burjo, bi morali priti na spravno mašo, da si vsaj malo očistijo svojo kosmato dušo.

      Mihael Slivar

       

       

       

      19971221_Domini_Zagreb_HUP_susjedne_nacionalne_manjine.docm

      ŠAFARIĆ Dragutin, Efenkova 61, 3320 Velenje, 21.pros.1997

       

      gospođa mag.Mirjana Domini, MA

       

      Trg Stepana Radića 3                                                                        Home:

      10000 Zagreb, Croatia                                                                      Ozaljska 31

      Phone: +385(0)1 539 777; 539 988                      10000 Zagreb, Croatia

      Fax:     +385(0)1 611 96 80                             Phone: +385(0)1 326 172

       

      Bio sam na onoj večeri u Ljubljani na vašoj promociji knjige »Hrvati u Sloveniji«,  4. pros.

      1997.g. Posle završetka i poslije rastanka u domu, ja sam ostao dulje vremena u razgovoru sa predsjednikom međimurskog društva iz Ljubljane g. Bartolićem, sa  njegovom ženom i još dvojicom. Predsjednik tog međimurskog društva je osoba, nad kojom sam bio i još sam prilično razočaran. Pošto ja živim u Velenju, toliko godina poznajem i predsjednika međimurskog društva u Velenju g. Blagusa, pa sam još dodatno razočaran, tko to vodi ova naša društva. Ljubljansko društvo pa i velenjsko društvo Međimuraca ne doprinosi ugledu Hrvatske u toj susjednoj državi. Odgovorno tvrdim, da oba društva predvode ljudi, kojima je malo stalo do Hrvatske. U tim društvima se prilično podmuklo gaji mržnja do Hrvatske, do hrvatske vlasti i do hrvatskog predsjednika. Osobe iz upravnog odbora u velenjskom društvu osobno poznajem njihovo djelovanje i njihov odnos do hrvatstva(!). Ja sam objavio u novinama više oštrih svojih članaka po pitanju odnosa Slovenaca do Hrvata i odnos slovenskih vlasti do Hrvatske. Uvijek sam jasno naglasio, da sam ja Hrvat, koji živi u Sloveniji punih četiri desetljeća. Niti jedan ovdašnji velenjski »Međimurac« ili Hrvat nije dosad niti jednom javno viknuo: »ja sam Hrvat!«. Osim mene iz Velenja, koji nisam i neću biti član međimurskog društva ali ja jesam Međimurac, niti jedan od tih velikih Međimuraca nije došao u Ljubljanu, toliko im znači ta vaša studija o Hrvatima u Sloveniji. Kažu, da se oni neće baviti nikakvom politikom. Politika im je ipak glavna vrlina djelovanja društva, gdje se otvoreno odbija njihova domovina Hrvatska. Glupi su, da niti ne razlikuju, što je politika a što je kulturno djelovanje njihovog društva. Oni čak misle, da su prije Slovenci nego Hrvati, jer oni kažu, sada ovdje živimo i imamo svoj dom, ovdje ćemo i ostati, pa što će nam onda Hrvatska.

      Preko deset godina sakupljam sve informacije o masovnim pokoljima Hrvata civila u svibnju 1945.g u ovoj mojoj neposrednoj blizini Velenja, to je pokolj Hrvata prije(!) onog  događaja u Bleiburgu. Tada je bio ovdje izvršen veliki genocid nad izbjeglicama, nad hrvatskim civilima na slovenskom tlu. Moram vam navesti ocjenu tih žrtava, koja se kreče preko 30.000 (trideset tisuća) na ovom području u kruga do 30 km. Svi ovi »Hrvati Međimurci« odbijaju svaki razgovor u svezi tih događaja, jer kako oni kažu, to sa Međimurcima nema veze(!?). Koliko su glupi ovi ljudi »Međimurci«, razočaran sam nad njima. Radio »Slobodna Evropa« je u svojoj emisiji za »balkanske« jezike reproducirao izjave muslimanskog predstavnika i onda još jednu gospođu iz ljubljanskog instituta za manjinska pitanja, to je i vaša kolegica. Emisija je bila 20.pros.1997.g. malo prije 24 sata. Muslimančić(!) je govorio, da su se »rodile idiotske ideje« u jednoj »idiotskoj glavi«, koje je onda »idiotski sabor« prihvatio i uneo u promijenjeni Hrvatski ustav. Pitam se ja, kako veliku srce imaju mnogi Hrvati, jedva da ja mogu vjerovati. Sjećam se one 1991.g., kada je ova kulturna(?) Evropa dala signal JLA, neka sredi posle sa Hrvatima.

      Vaša kolegica XY iz ljubljanskog instituta bila je finija ali i ciničnija, pa je ipak primijetila  dosta povoljnu poziciju Slovenaca u Hrvatskoj zbog promijenjenog ustava i izostavljanja imena Slovenci. Niti predsjednik Slovenije Kučan, niti Drnovšek, te niti jedan polupismeni (Podobnik) ili su možda samo bezobrazni čelnici slovenskih političkih stranaka, nisu tog trenutka pa niti nikada prije primijetili prisutnost Hrvata u Sloveniji. Slovenci apsolutno ignoriraju postojanje manjinskog naroda pod imenom Hrvati, jer ih nema, osim ekonomske migracije. Problem je prihvatiti pojam, da Hrvati, autohtoni, uopšte postoje u Sloveniji. To je nama ovdašnjim Hrvatima dobro poznato.

      Gospođa Mirjana, vjerujem vam, da ste dosta uradili po pitanju Hrvata u Sloveniji, ali čete morati jednom krenuti sa mnom u zabačene slovenske domove, u ravnice i brda, da vam predstavim ljudi, koji neće znati, kojemu narodu oni pripadaju. Pošto ste institut, pronađite slovensko knjigu pod naslovom »BELA KRAJINA«, na strani 64 je od autora Otona Berkopeca pjesma sa naslovom »PISMO«. Napravio sam si kopiju ove pjesme, te sam ju ponudio više ljudima u Međimurju, da ju pročitaju i presude, kojem govornom području pripadaju ovi stihovi. Svi su tvrdili, da je to baš njihova međimurska ljudska pjesma. Kada sam im pokazao, da je to slovenska a ne međimurska pjesma, morao sam sa njima imati oštar dijalog, da sam ih uvjerio u »glupu tvrdnju« slovenske kulturne agresivne politike do Hrvata u Sloveniji. Sada slovenski političari i još traže osvetu prema Hrvatskoj zbog izostavljanja priznanja slovenske manjine u Hrvatskoj. Netko je ovdje priličnu glup, ali ja nisam među njima, ja sam Hrvat! Slovenski političari i tek onda novinari, iznose toliko mržnje prema Hrvatima i Hrvatskoj, da sam ja već davno prestao čitati slovenske novine, gledati slovensko TV program ili slušati slovenski radio. To isto čuli ste i u Ljubljani, jer nam je dosta slovenske javne gluposti prema Hrvatima.

      U recepciji školskog doma u Velenju na Efenkovi 61 je dežurstvo non stop. U čitavom objektu kao i u recepciji je instalirana CATV, što znači, da se mogu gledati mnogi TV programi iz svijeta. Na toj televiziji u recepciji nitko ne smije niti danas TV prijemnik programirati tako, da bi od tri moguća HTV programa bio barem jedan za gledanje, za ostale receptorske radnike. Jedan od radnika u recepciji je veliki nacionalista (fašista rođen u Tuzli !!!) Vodlan Anton, maltretira ostale svoje suradnike u toj recepciji već godinama, tako, da nitko ne smije nastaviti televizor za gledanje HTV kanala u recepciji. U tom školskom centru bile su više godina izbjeglice, obično njih od 120 pa do 180 ljudi. Isti ovaj receptor je javno govorio, kako je potrebno ove izbjeglice na brzinu poubijati, najuriti ih, nudio je još dosta druga rešenja. Izbjeglicama se godinama nije ponudila niti jedna klupa osim asfalta i trave za sjedenje izvan objekta, pa su ovi posjedali gdje su to stigli – na asfaltu ili na travi.

      Prilično kasnim sa ovim mojim pismom, pa ču vam reći još o slovenskom TV izvješću iz Vukovara 15.siječna od prilično »glupe slovenske dopisnice« Ilinke Todorovske iz Zagreba. Uz sliku iz Vukovara i napisom na ekranu Vukovar, ova potpunu »glupa« novinarka izrekla je riječi, kako je sada Vukovar došao »pod hrvaško oblast, v katerem so večinski narod Srbi«! NO comentar! Dok je jedno drugo slovensko TV izvješće prikazalo »u živo« izjave dviju srbijanskih koljačica iz Vukovara, kojima nije bilo teško izbljuvati psovke pred slovenskim kamerama i izreći najveću mržnju do ustaša i ustaške Hrvatske. Ako niste znali, Slovenci su isti dan posle izbora 1992.g. prikazivali udarnu vijest iz Hrvatske za Dobroslava Paragu, kako protestuje proti Hrvatske ali ipak on je nekadašnji slovenski državljanin! Ovakva bezobraznost pojavljuje se već godina u slovenskim izvješćima. Uz to još, kada hrvatska vojna delegacijo dolazi u Sloveniju na uređenje za boljim odnosima, Slovenci im onda šalju one »glupe vojne špijune« u Hrvatsku. Imam još jedan detalj od prije dvije godine, na dan hrvatske državnosti i one velike vojne manifestacije u Zagrebu. Tada je baš u to vrijeme glavni „prenosnik“ slike na našem Velenjskom području bio više puta prekidan po koju minutu uz napis »tehnične  motnje«. Na dan i još dan poslije 15.siječna ove godine, danom prijelaza Vukovara pod potpunu hrvatsku vlast, nekoje lokalne CATV mreže imale su smetnje slike, što nije slučajno. U malom Velenju je oko 2500 Hrvata!

      U tom istom velikom školskom centru, koji je bio prije tri godine rasprodan, sada ima tu već preko pedeset privatnih poduzeća. Ovdje je prije rata bilo do 550 učenika za razne zanatske radnike, od kojih je bilo preko 80% Neslovenaca!!! Danas taj rasprodan dom ima tek do sto učenika zajedno sa  gimnazijalcima. Ponekada dođu stariji hrvatski radnici - majstori, za krače vrijeme na neki remontni posao u ovaj industrijski kraj (za termo elektranu u Šoštanju), pa bivaju u ovom školskom centru po koji tjedan. Recepcija ima dodatni telefon, sa kojeg se može telefonirati uz naplatu za potrošene ipulze. U auli ima još telefon na žetone, kojega se poslužuje svatko, tko to želi. Hrvatskim radnicima se ne dozvoljava u kasnim večernjim satima, da bi uz naplatu upotrijebili dodatni telefon iz recepcije, jer nisu u mogućnosti nabaviti žetone, jer rade čitave dane. Prema tim Hrvatima se Slovenci često ponašaju kao prema kriminalcima, koji se privremeno skrivaju u Sloveniji. To traje godinama, zato vas molim vas u zagrebačkom institutu, da se ne pravite važni, kako je Hrvatima u Sloveniji. U tom školskom internatu imam svoju firmu već dvanaest godina, znam mnogo toga. Nemojte snimati emisije poput neozbiljnog Hazlovskog, kako je Hrvatima u Sloveniji, jer nam nekojima kod gledanje njegovih  reportaža dolazi do povraćanja. Velenje je najneslovenski grad, a Hazlovski to nikada nije niti čuo. Dali znate, da u Sloveniji nema niti jedne džamije, ali ako bi se i gradila, bila bi prerano rušena ili minirana, došlo bi do teških posljedica. Humanitarnu pomoć ratnim stradalnicima Slovenija je u tranzitu carinila! Još niste dovoljno zavirili u dušu slovensku! Gospođa, dali znate, da Slovenci imaju masovno razširjenu informaciju, kako Hrvatska nije platila električnu energiju iz nuklearne elektrane Krško već nekoliko godina, a što će biti, da je ta NE vlasništvo samo od Slovenije, da Hrvati nemaju tamo ništa svojeg uloženog kapitala, Hrvati samo »kradu i lažu«! Koliko su ova uvjerenja masovnija, toliku su za nas Hrvate u Sloveniji bolnija, jer im ne možemo promijeniti njihovo germansko razmišljanje. Većina Slovenaca je germanski narod sa slavenskim jezikom!!! Shvatite već to jednom. Uličaru Zupancu iz Velenja (prva ruka fašiste Štormana),  lokalni časopis posvećuje po pola svoje stranice, ali taj časopis još nikada nije pisao ono o oko 40% Neslovenaca u Velenju, koji su bez ijednog svog zastupnika u državnim ili političkim stolicama. Mi imamo u Sloveniji takva politička prava, da smo poželjni da izlazima na birališta ali mi ne možemo biti birani u »samostalnoj demokratskoj Sloveniji«!!!

      Bio sam u posjetu 3.siječna 1998.g. u Trbovlju kod starih znanaca, to su moji znanci više od 30 godina. Za vrijeme našeg domovinskog rata prekinuo sam posjećivati tu jedno(!) slovensku obitelj, zbog njihove ili domaćinove tvrdnje, da su Hrvati najveći lopovi i lažovi na ovom svijetu! Ovaj put slušao sam ovakvu pjesmu fakultetne naobrazbe tih vaših ljubaznih Slovenaca: »jedan Hrvat je jedan lopov, dva Hrvata su dva lopova, tri Hrvati su množica lopova«! Na moje pitanje o slovenskoj državnoj lopovštini Ljubljanske banke u Hrvatskoj i u BiH, brzu su ušutjeli i bili su bez komentara. Nemojte mi vi tamo u vašem institutu, da mi solite pamet i moje poznavanje slovenske ljubaznosti do Hrvata, nemojte mi još i vi praviti neugodnosti sa vašim lijepim knjigama. O slovenskom pokolju Hrvata na slovenskome tlu bojao sam se otvarati tu temu kod ovakvih ljudi. Ovom prilikom sam sada zbog moje žene rodom iz tog grada Trbovlja, ponovno bio u posjeti toj fašističkoj obitelji. Dobro znaju, da sam Hrvat, ali nikada nisam dosađivao i reprezentirao svoje hrvatstvo ili svoju domovinu pred njima, šutio sam. Ovaj put sam doživio, domaćin je bio pod utjecajem alkohola ali ja nisam popio niti kap alkohola, tolika ponižavanja i vrijeđanja sve što je Hrvatsko. Odlučio sam, nikada više u ovaj fašistički slovenski dom! Ali tome Slovencu ne smeta fašist Šešelj sa 37% predsjedničkih glasova(!?), ipak on je rodom Slovenac, ovdje nedaleko od Velenja iz Vitanja! Mnogi Slovenci ne podnose sliku TV-ja iz Zagreba, ali zato im je najbolja kantautorica Helena Blagne, sa pravim imenom Jelena Blagojević - Srpkinja, udata za Albanca. Pjevačica pjevuši slovenskim riječima sa srbijanskim melosom, čak je bila ova pjevačica i jednom najbolja »slovenska ljudska pjevačica«!

      Gospođa Mirjana, nemojte me »buzurirati« sa slovenskom ljubaznošću prema Hrvatima, jer se igrate sa historijom glupog naroda, kojeg premala poznajete, koliko su to naci-fašisti. Slovenija je čak navodno izgubila mnoge teritorije, koje danas imaju - zasjedaju Hrvati, to su ona poznata »kajkavska« područja. Na svojoj sjevernoj i zapadnoj granici Slovenci nemaju takvih apetita, makar tamo preko granice žive mnogi Slovenci. Moja  istraživanja pomoću elektronike dalo mi je mnoge odgovore, jer, ja imam samo četiri kompjutera (nikoga ne zapošljavam)! Na prošloj eurovizijski pjesmi Slovenija je dala 12 bodova Ruskinji, dok je Hrvatskoj poklonila nulu. Na glavnom vanjskom zidu glavnog nogometnog stadiona u Ljubljani nekoliko godina(!) stajao je srbijanski napis u ćirilici, na istom stadionu se za vrijeme utakmice iz gledališta dizala jugoslavenska komunistička zastava, uz vrijeđanje naše Hrvatske. Osobno poznajem čovjeka, koji je u ime slovenske države nosio za vrijeme agresije na Hrvatsku Njemačke marke srbijanskim servisima »Gorenje« iz Velenja, da bi ovi ipak nekako dočekali oslobađanje ekonomskih sankcija. Zar ovo nije bio rat prema Hrvatskoj, potpomognuto sa prometnom blokadom i ekonomskim prekidima? Zar vam ne smeta, što se predsjednici ovih dviju država još nisu sastali u tolikim samostalnim godinama, a za vas su Slovenci tako ljubazan narod. Mnogi Slovenci pa čak i Hrvati uživaju gledajući srbijanske humore i laži na TV-ju i ne razmišljaju o njihovim krvavim rukama! Uvijek su najlošiji odnosi među susjedima, te je ponekom zločestome susjedu potreban onaj susjed preko ovog prvog, da bi obruč bio čvršći tom prvom susjedu. Hrvatski »nikakvi« stavovi prema Sloveniji meni nisu prijatni, ali ču čekati na rezultate. Moj otac kao i mnogi očevi, ostavili su Sloveniji duge godine radnog staža uz sve tadašnje radne i porezne obveze, što mu Slovenija nikada nije vratila ili vratila kao mirovinu! Kako su se Slovenci ponašali za vrijeme hrvatskog domovinskog rata u pitanju mirovinskih obveza, o tome ne možemo i nećemo pričati sada. Za naša radnička ležišta u barakama naplaćivali su nam Slovenci više nego za čitav stan za obitelj u toploj zgradi. U Celju 1960 godine sam samo za ležište (samo za krevet) u firmi od svoje zanatske plače dao 55%, u zgradi, koju smo čak sami udarnički izgradili. Bila mi je potrebna jedna godina rada kao kvalificirani  zidar, da bi si kupio jedno staru biciklu. U Velenju je 1985g. je radnik u samskom domu naplaćivao za jedan m2 preko pedeset puta toliko, koliko smo mi naplaćivali za istu jedinicu u obiteljskom stanu. Gospođa Mirjana, nemojte vi u institutu ovako sa nama Hrvatima u Sloveniji. Već kao dijete imao sam tešku operaciju trbuha, i još drugi puta za istu bolest u Sloveniji (ILEUS), da bi samo za točno tri tjedna po zahvatu noža na mome tijelu u mjesecu prosincu 1959.g. morao ići na zidarski posao u hladno i otvorenu zgradu u Celju. O teškim posljedicama na mome tijelu nećemo sada. Kasnije sam posle četrnaest mjeseci iz JLA otpušten kao bolestan i nesposoban, star 24 godina. Slovenija me je iz svoga prijašnjeg poduzeća izjurila u Hrvatsku, živjeti na račun roditelja, da bi mogao opet raditi u Sloveniji, kada ču biti zdrav. Čak su nam i glupani govorili, da smo mi svi ustaše, jer smo mi Hrvati, ali nam ti glupani nisu rekli, što je to ustaša, te koliko su pobili tih Hrvata ustaša na svome slovenskome tlu. Čak nam i danas govore, da smo mi Hrvati ustaše.  Gospođa Mirjana, kada ponovno dođete u ljubljanski institut za nacionalna pitanja, recite im, da znadete za jednog Hrvata u Sloveniji, koji ima spisak čak za mnogo više od dvjesto masovnih grobnica u Sloveniji, gdje su Hrvati bačeni u jame. Pronašao sam već više osoba, koje su preživjele te pokolje u Sloveniji. Da vam preciziram to vrijeme, što se je zbilo od 9.do 14.svib.1945.g., nekoji preživjeli još žive ovdje u Sloveniji. Bleiburg i onaj križni put dolazi tek 15.svib.1945.g. Ako za ovakve stvari ne zna hrvatsko diplomatsko predstavništvu u Sloveniji, o tome sam pričao 4.pros.u Ljubljani, Hrvatski Sabor i njegove komisije, ako za to neće da znaju kao što je »Međimursko društvo« u Sloveniji, kome onda da ja sve to pričam? Ako vaš institut ne zna za ove strahote Hrvata u Sloveniji 1945.g., što će onda vaše studije o Hrvatima u Sloveniji? Premalo vam je poznatu, kako smo Hrvati bili pod stalnom kontrolom, prekidale su se telefonske veze  za vrijeme  slovenskog mini-rata, gdje je stradalo više turista nego vojske. Stvari su mnogo složene, vaš put o Hrvatima u Sloveniji biti će trnoviti i biti će jako dugačak. U slovenskim novinama više puta možete pročitati »hrvaški fašizem«, g-a. Domini, sada u ovo doba!!!!

      Djevojačko prezime moje žene je Andrini, jedino je u Sloveniji, ali ona ima čvrsti stav, da je Slovenka, dok naša mlađa kćer utvrđuje matematikom procente svoje krvi i svoj rod. Moja želja je, da se vratim posle više od četiri desetljeća k svome narodu, moglo bi biti i kao onaj poznati slovenski »Hlapec Jernej«! Nikada nisam primio Sloveniju za svoju drugu domovinu, jer sam rano upoznao njihove mnoge glupane, jer sam bio već od početka otpisan, jer sam bio Hrvat, još onda, kada nisam znao, što je politika ili slovenski naci-fašizam. Bio sam mnogo godina građevinski radnik, radio samo da preživim i da ne krepnem. Koliko godina sam posjećivao i sam si naplaćivao školovanje  u Ljubljani, Celju, Velenju i Mariboru, da bi se otrgnuo od teškog i bolesnog mi života, da bi svoje kćeri podignuo iznad drugih, što sam i uspio. Za vrijeme početka posjećivanja tehničke škole u Ljubljani, iz ljubomore i mržnje, jedan me Slovenac imenom Drnovšek (Zagorje ob Savi) skoro me ubio sa krampom (piukom) na gradilištu industrije vapna već 1966 godine u Zagorju ob Savi. Za ovo se nisam niti žalio svome pretpostavljenome(?)! Zbog sadašnjeg objavljivanja nekojih mojih članaka u novinama, i sada mi se anonimno prijeti ubojstvom mene ili osveta mojoj obitelji. Imena moje obitelji i moje češće se pojavljuje u novinama, ali još nikada ne pod rubrikom kronike lopovštine ili kriminala. Što sve doživljavam kao putnik još i sada  na hrvatsko-slovenskoj granici, velika je sramota za Sloveniju, a njihovi lopovi krijumčare sa šleperima robo u suprotnome pravcu sa »uređenom dokumentacijom«. Ovo pismo sam rastegnuo u nekoliko desetljeća, da vidite, da nas Slovenci imaju za (ne)prijatelje već od davnine! Završavam ovaj svoj radni vijek kao samostalni poduzetnik od 12 godina, kao privatni samostalni građevinski projektant sa državnom licencom u Velenju. Zbog takvih slučajeva kao što je moj, mnogi domorodci nas žučno potiskuju što dalje od sebe. Istini na voljo, mnogi Slovenci nas prihvaćaju i cijene nas sebi ravnima i prijateljima, te sa poštovanjem gledaju na razvoj tamo preko granice u susjednoj perspektivnoj Hrvatskoj. Mnogi Slovenci poštuju državno suzbijanje nereda i svih vrsta kriminala u Hrvatskoj. Možda znate, da je HTV u Sloveniji na drugom mjestu po gledanju, dok je na prvome  mjesto domaći »krimič POP«, ali ja ne gledam gluposti!? Hrvati su bili i jesu pametan i kulturan narod, sa velikim srcem, tolerancijom i ljubaznošću do drugih.

       

                  Velenje, 10.veljača 1998 g.                                                              Šafarić Dragutin