_*** GLASNIK ***_

HALO HALO

- ZA DOMOVINU - SPREMNI -
* YU - KRVAVI BALKAN *
HALO HALO

* * * kroz tisocljeta * * * YU - BALKAN * * * kroz tisocljeta * * *

      KOMUNIZEM JE NASTAL KOD TERORIZEM = BEZAKONJE in UBIJANJE

       

      2001-12-08, DNEVNIK, 8. december 2001

       

      O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

      STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj



         

         

        1995 - glava

         

         

        agrarna

        izbjeglica

         

         

         

        dragutin

         

        U

         

        2022 - 1956 = 66

         

         

         

         

        * * *

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

         

        * * *

         

         


         

         

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

        1995.g., NASLOVI DATOTEKA:

         

        ___1995___Francuska_Osuduje_da_je_SPC_Genocidna_vjera.docm

        19950128__Velenje_moj_ZAPIS_.docm

        19950411__SND_Jelencic_Nikolic_VOLITVE_v_Sloveniji.docm

        19950607__MB_Vecer_Gibina_Drzavotvorni_slovenski_usluzbenec_carinik.docm

        19950710__Safaric_Dragutin_Cro-domovnica.jpg

        19950720__Nas_Cas_Molk_Trpinov_na_Gpricah_je_bil_glasen.docm

        19950807__Safaric_Dragutin_osebna_60952.jpg

        19951110__Velenje_pisarna_dragutin.docm

        19951116__Nas_Cas_Urednistvo_Revizija_Drzavljanstev.docm

        x

         

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

         

         


        ___1995___Francuska_Osuduje_da_je_SPC_Genocidna_vjera.docm

        2023-02-08

        TUZLA PRESS

        https://tuzlapress.ba/presuda-suda-u-parizu-spc-je-odgovorna-za-zlocine-genocida-i-etnickog-ciscenja/

        https://tuzlapress.ba/wp-content/uploads/mladic-5.jpg

         

        Presuda Suda u Parizu: SPC je odgovorna za

        zloćine genocida i etničkog čišćenja

         

        Srpska pravoslavna crkva izgubila je 1995. godine sudski spor u Parizu, nakon što je podnijela tužbu protiv listova Libération, Le Monde, Le Figaro zbog tekstova u kojima je optužena za podržavanje etničkog čišćenja i zločina genocida u Bosni i Hercegovini.

        To je prvi i jedini slučaj u Europi, a vjerojatno i u svijetu, da je za jednu crkvenu instituciju službeno, u sudskom postupku praktično potvrđeno sudioništvo u najtežim djelima protiv čovječnosti i ljudskog dostojanstva.
        Evo što o tomu piše Mirko Đorđević, vjerski analitičar iz Srbije:

        “Zastanimo tu nad još jednom gorkom čašom: odveli su ga u spaljenu Foču, nazvali su je tada Srbinje, i raspisala se evropska štampa – posebno Le Mond, Figaro i Liberation u Parizu – da SPC u Bosni podržava etničko čišćenje. Navedeno je bilo i ime patrijarhovo, pa je SPC podnela tužbu u Parizu protiv tih listova. Mučno i tužno. Na suđenju u Parizu svedočili su mnogi, među njima istoričar Paul Garde i srpski vizantolog Ivan Đurić. Branio je SPC vladika Atanasije Jevtić i to tako ‘dobro’ da se suđenje završilo sudskom osudom SPC. Ne, kazao je sudija, fakta su fakta, a francuska se istina ne može ućutkati.”

        Mirko Đorđević, Kišobran patrijarha Pavla, Beograd, 2010.; str. 129.; dostupno na: https://www.scribd.com/…/Mirko-Djordjevic-kisobran…; stranica posjećena 10.2.2019.)

        Kako piše i Đorđević, vještaci na suđenju bili su vodeći francuski slavist Paul Garde i povjesničar (bizantolog), književnik i sveučilišni profesor dr. Ivan Đurić (podrijetlom iz Kruševca u Srbiji).

        Srpsku pravoslavnu crkvu branio je episkop zahumsko-hercegovački, Atanasije Jevtić, poznati velikosrpski fašist i ratni huškač i veliki obožavatelj Slobodana Miloševića, koji se i sam gorljivo zalagao za stvaranje “Velike Srbije”. Bio je i prvi rektor srpsko-pravoslavne “Duhovne akademije ‘Sveti Vasilije Ostroški’” u etnički očišćenoj Foči (koju su Srbi poslije okupacije nazvali “Srbinje”).

        Nakon što je saslušao argumente “za” i “protiv” pariški sud donio je pravorijek, po kojemu utuženi listovi nisu krivi i nisu oklevetali SPC niti su u svojim tekstovima iznosili dezinformacije i neistine vezano za prikazivanje ratnih događaja u Bosni i Hercegovini i djelatnost srpske crkve i patrijarha Pavla.

        Dakle, novinari su pisali istinu, a SPC je suodgovorna za masovna stradanja civilnog stanovništva, odnosno, za etničko čišćenje i genocid u Bosni i Hercegovini.

        Naravno, u Srbiji i okupiranim područjima Hrvatske i BiH, ova je odluka francuskog suda dočekana s ogorčenjem (pogotovu stoga što se Francuzi tradicionalno shvaćaju kao prijatelji Srba), uz salve uvreda i prozivki, ne samo na račun suda koji je ovaj pravorijek donio, nego i na adresu francuskih državnika, medija i građana.

        Kao i uvijek, velikosrpska propaganda nastojala je cijeli svijet uvjeriti kako su ustvari Srbi jedine žrtve rata i da se nad njima vrši “genocid” – i to su poput mantre ponavljali svi: od Miloševića, akademika, patrijarha Pavla i episkopa, do političara, diplomata, medija.

        Podsjetimo ukratko u kojem se kontekstu sve to odigralo i što je prethodilo ovoj presudi.

        Genocid i etničko čišćenje kao sredstvo za postizanje cilja

        Prema službenom popisu stanovništva iz 1991. godine, u općini Foča Srba je bilo 18.315 (45,2%), no u sklopu osvajačkog rata i plana etničkog čišćenja, ovo je područje (koje se nalazi na krajnjem istoku BiH, na granici s Crnom Gorom i Srbijom) već u travnju 1992. godine izloženo brutalnim napadima “JNA” i srpskih snaga – uglavnom onih iz Srbije.

        Dana 7. travnja 1992. godine, srpski je agresor napao područje Foče topništvom i zauzeo ga već 16/17. istog mjeseca. Tijekom ove operacije ubijeno je (ili “nestalo”) 2.704 osobe, uglavnom muslimana, gotovo cjelokupno ne-srpsko stanovništvo je protjerano, srušene su sve džamije, a izvršeni su i brojni masakri nad muslimanskim i hrvatskim civilnim stanovništvom, uz razaranje, palež, pljačku i silovanja. Treba napomenuti da u to vrijeme na području općine Foča, kao i u cijeloj istočnoj Bosni nije bilo nikakvih obrambenih oružanih formacija, tako da se radilo o čistoj agresiji na nezaštićeno stanovništvo.

        Sportska hala “Partizan” pretvorena je u zatvor iz kojega se svake noći odvodilo žene i djevojčice u privatne kuće ili hotele i tamo su sustavno, mjesecima silovane. Nakon tih događaja u Foči, međunarodna zajednica shvaća da su i silovanja jedno od sredstava etničkog čišćenja. Žrtve su mučene, izgladnjivane, trpjele su fizičko nasilje i psihičko zlostavljanje i živjele u krajnje nehigijenskim, neljudskim uvjetima.

        I ovdje se povijest ponovila.

        Ne zaboravimo da su u Foči i cijelom Podrinju i tijekom Drugoga svjetskog rata četnici provodili planska i masovna klanja muslimana i Hrvata, pogotovu na području Foče, Goražda, Rogatice, Višegrada, Čajniče, Kalinovika s ciljem njihovog trajnog uklanjanja s ovih prostora. Prema najnovijim (još uvijek ne i cjelovitim) podacima, četnici su tijekom Drugoga svjetskog rata u BiH u operacijama etničkog čišćenja ubili preko 45.000 muslimana i Hrvata – ne štedeći niti žene, djecu i starce – srušili su na stotine katoličkih crkava i džamija, razorili, spalili i opljačkali preko 300 sela i manjih gradova, izvršili na tisuće silovanja i provodili nesmiljeni teror (mučenja i masovne egzekucije).

        Pedeset godina poslije događa se nešto slično. Civili opet stradavaju od istog agresora i u istim područjima.
        Nakon niza neuspjelih pokušaja zaustavljanja rata, Kontakt skupina (koju su činili predstavnici Britanije, Rusije, Njemačke, SAD-a i Francuske), početkom ljeta 1994. godine predložila je trima stranama u BiH mirovni sporazum kojim bi se izvršila teritorijalna podjela unutar BiH, tako da Srbima pripadne 49% područja, a muslimanima i Hrvatima preostalih 51%.

        Plan su prihvatili Hrvati i muslimani – Bošnjaci, ali ne i Srbi.

        Budući da je tada srpski agresor kontrolirao preko 70% područja ove države, taj je prijedlog glatko odbijen na zasjedanju “Narodne Skupštine” tzv. Republike Srpske 4. srpnja iste godine. Prihvaćanju ovog mirovnog rješenja i zaustavljanju rata, naročito se oštro protivila Srpska pravoslavna crkva. Na spomenutom zasjedanju Karadžićevog “parlamenta”, mitropolit crnogorsko-primorski Amfilohije Radović, vrlo je oštro istupio, govoreći kako je to “desetkovanje srpskog naroda” i “presuda na vješanje”.

        Dana 5. srpnja 1994. godine (dan nakon što je prijedlog Kontakt skupine odbila “Narodna Skupština” tzv. Republike Srpske), Episkopska konferencija SPC uputila je svoj “Apel srpskom narodu i svetskoj javnosti” kojim poziva sve Srbe da ustanu u obranu “srpskih zemalja” i uz opetovane tvrdnje kako srpski narod ima legitimno pravo na svoju “Republiku Srpsku Krajinu” i “Republiku Srpsku”.

        Episkop zahumsko-hercegovački, Atanasije Jevtić (isti onaj koji je branio SPC na sudu u Parizu) u kolovozu izjavljuje da taj i slični planovi nikad neće biti prihvaćeni ni po cijenu “bombardovanja”.

        SPC i patrijarh agitiraju protiv mira i prestanka rata

        Kako bi se stvar utvrdila i ne bi bilo iznenađenja, uskoro (u kolovozu 1994. godine), slijedi turneja patrijarha Pavla po “Republici Srpskoj” i oštro agitiranje protiv prihvaćanja plana Kontakt skupine i svakog drugog sličnog sporazuma. Naime, Srpska pravoslavna crkva je tada još uvijek zastupala čvrstu poziciju stvaranja “Velike Srbije” u koju bi ušla cijela BiH i tadašnji okupirani prostor Republike Hrvatske i svako odstupanje od tog cilja za nju je bila “izdaja nacionalnih interesa”.

        Krstareći po etnički očišćenim područjima BiH, patrijarh Pavle drži “opela”, “parastose” i liturgije “srpskim žrtvama” i u svojim “besedama” iznova podsjeća na “genocid nad Srbima”, a u Foči (koja je u međuvremenu preimenovana u “Srbinje”) otvara “Duhovnu akademiju ‘Vasilije Ostroški’” u kojoj će SPC odgajati mlade bogoslove i pripremati ih za svećenički poziv. Patrijarh ne vidi rijeke krvi koje teku oko njega i ne sablažnjava se nad masovnim klanjima i zlom što su ga počinili i čine njegovi sunarodnjaci, niti progovara o tomu. Za njega taj dio bosansko-hercegovačke stvarnosti ne postoji.

        Turneja kulminira posjetom Palama 14. kolovoza, gdje patrijarh blagosilja Radovana Karadžića i Ratka Mladića, lomi s njima pogaču i drži liturgiju. Prvak srpske crkve zaklinje ih da održe “jedinstvo sa Srbijom” i izglade političke nesporazume s Beogradom, te da ne prihvaćaju nikakve mirovne prijedloge, pa ni najnoviji, a naročito apelira na to da se “među braćom s jedne i druge strane Drine ne mogu postavljati granice”.

        Mirovni plan Kontakt skupine odbijen dva tjedna poslije i na referendumu u “Republici Srpskoj” (28. kolovoza 1994. godine) s 96,66% glasova “protiv”.

        Tužba sudu, gubitak parnice i nastavak puta u bespuće

        Sve skupa, a pogotovu ono što čine patrijarh i njegova SPC, izaziva zgražanje u zapadnoj Europi – budući da su činjenice o tomu što se dogodilo u Foči dvije godine prije već bile dobro poznate – a mnogi listovi (pogotovu u Francuskoj) objavljuju tekstove u kojima se i srpska crkva proziva odgovornom za zločine genocida i etničkog čišćenja. U mnogim se tekstovima kao krivca navodi i poimence patrijarha Pavla.

        Kako je već rečeno, SPC je podnijela tužbu i sud izgubila – ali iz toga nije naučila ništa, jer tvrdoglavo nastavlja istim putem ekstremizma, mržnje i isključivosti.

        Danas nigdje na Internet mreži i u medijima nema podataka o ovoj crnoj mrlji na obrazu SPC. Velikosrpska klika vodi brigu o tomu da se sve ono što bi moglo smetati imidžu Srbije i Srba ukloni, a prošlost uskladi s njihovim bolesnim tvrdnjama o “pravednom ratu za opstanak srpstva i pravoslavlja”. Srpska pravoslavna crkva ostaje bastion velikosrpske naci-fašističke ideologije, jednako kao i Šešeljeva SRS i Vučićeva vlast.

        I aktualni čelnik SPC patrijarh Irinej gazi stazama svoga prethodnika Pavla. Druguje s ratnim zločincem, četničkim vojvodom, fašistom i rasistom Vojislavom Šešeljem i javno se izjašnjava kao pristaša “Velike Srbije”, vrijeđa i optužuje susjede i pri tomu se bez ikakvih skrupula služi otrovnim lažima.

        U Parohijskom domu u sklopu Hrama svetog Save, 2011. godine, Šešeljeva Srpska radikalna stranka i SPC skupa su upriličili promociju knjige “Ispovest haškog sužnja“, monstruma Milana Lukića koji je odgovoran za najmanje 140 ubijenih muslimana – Bošnjaka, među ostalim i za 119 spaljenih civila (žena, djece, muškaraca i staraca na dvije lokacije u Višegradu). Mada je i u samome Beogradu bilo zahtjeva da se SPC ogradi od ovog čina, ona to nikad nije učinila.

        Etnofiletizam – hereza za koju je SPC čvrsto opredijeljena

        SPC njeguje etnofiletizam (stavlja nacionalni interes iznad jedinstva vjere) koji je Carigradski sabor odbacio još 1872. godine kao herezu (krivovjerje), obvezujući sve pravoslavne crkve na poštivanje ove odluke i ne pada joj napamet bilo što mijenjati u svojim shvaćanjima, pogledima na svijet ili učenju. Nema nikakvoga povratka na izvorne temelje kršćanstva.

        Ona se i danas grozi ekumenizma kao “najvećeg zla” (koje “rastače srpsko biće i smrtni je neprijatelj srpstva i pravoslavlja”), ima isti negativan stav prema “Latinima” i “latinštini” (odnosno prema svim narodima zapadno od Drine i sjeverno od Dunava koji spadaju u zapadno-kršćanski katolički civilizacijski krug), jednako se protivi Europi i njezinim pozitivnim vrijednostima (slobode, demokracije i pluralizma) kao i prije 200 ili 300 godina; jednom riječju, živi u dalekoj mitskoj prošlosti zatvorena u svoj nacionalni okvir, okovana dogmama i bez dodira s realnošću i stvarnim životom.

        Nema sumnje da u srpskom narodu (pa i u samoj SPC) ima zdravog tkiva, pravih kršćanskih vjernika, moralnih i čestitih ljudi koji znaju razlučiti vjeru od ideologije i politiku od religije, ali oni se ne čuju, niti o bilo čemu odlučuju. Oni su po svemu svedeni na marginalce na koje se baca “anatema” ako samo zinu i kažu nešto što je izvan okvira svetosavske ideologije. Sveti arhijerejski sabor, Sveti arhijerejski sinod, patrijarh, episkopi i golema većina svećenstva i dalje čvrsto koračaju stazom Justina Popovića i Nikolaja Velimirovića.

        I dok je tako, mi i oni bit ćemo dva svijeta koja se ne mogu razumjeti.

        Jer, tu nije riječ o običnom. nego o suštinskom nesporazumu – između onih koji prihvaćaju univerzalna načela kršćanske vjere i drugih čija je namjera kršćanska načela podrediti svojoj naciji i njezinim interesima.

        Ako vjera služi kao oruđe u ostvarivanju nacionalnih i državnih ciljeva ( i to metodama rata, genocida i etničkog čišćenja kao u ovom slučaju), ona može biti sve drugo ali nikako kršćanska.

        TIA/Kolumna

         

         

         

        19950128__Velenje_moj_ZAPIS_.docm

        V časopisju je polno člankov o velenjskem Štormanu, ki je postal po zadnjih občinskih volitvah, bil je tretji na listi za župana Velenja, postal pa je član občinskega sveta 31 svetnikov.

        Članki v slovenskih časopisih pa so KRIMINALNI, šverc orožja v tujino, pobegi in velika policijska akcija s streljanjem pri mejnem prehodu v Senožečah. Doma so mu, pri premetačini našli kar nekaj orožja in eksploziva.

        Komu je vse to namenjeno, ne bom posebej razglabljal, sem pa zelo razočaran nam kulturo in razgledanostjo Velenjčanov. Žalost­na je ugotovitev, koliko ta kriminalec pisari v lokalnem časopisu, koliko brutalnosti in groženj objavlja, ne da bi kaj motilo te naše someščane. Na občinskih volitvah je dobil 11.5% glasov (!?).

        Slovenski poslanci imajo mesečno plačo cca 1.000.000,00 SIT ali kar 12.500 DEM, kar je prava kriminalka. Strošek za takega prašiča pa nas stane mesečno cca 25.000 DEM. Slovenska bruto zagotovljena plača pa je cca 400 DEM.

        Slovensko gospodarstvo prihaja k sebi zelo počasi, saj je polno kriminala in kraje ljudskega ali državnega premoženja. Politiki si ustvarjajo zakone, ki jim omogočajo legalno krajo.

         

         

         

         

        19950411__SND_Jelencic_Nikolic_VOLITVE_v_Sloveniji.docm

        2001-04-11, Velenje, biro – sreda . . . nekoč 1995 leta pod Alpami          scentext

         

        Zastavlja se nam vprašanje, zakaj slovenski politični vrh zapostavlja vsakršna nacionalna čustva in tako vztrajno uporablja le besedo »državljani«. V stranki Slovenske nacionalne desnice menimo, da se odgovor skriva v dejstvu, da so vodilni slovenski politiki z levega političnega vrha zelo nacionalno zavedni in bi nam morali biti za vzgled, kako je treba skrbeti za svojo nacionalnost - pa čeprav za nikoli obstoječo, kot je "Jugoslovan".

        Mi, Slovenci, bi bolje razumeli, zakaj v njihovih govorih ne omenjajo slovenskega naroda, ampak le državljane, če bi vedeli, da je večina teh vodilnih slovenskih politikov narodnostno in sorodstveno povezanih z našim, kot so radi govorili, balkanskimi brati. V naši stranki imamo podatke, da je skoraj ves slovenski politični vrh, narodnostno ali sorodstveno-povezan z južnimi balkanskimi narodi. Naj omenimo le nekaj najbolj eminentnih slovenskih politikov, ki so tako ali drugače povezani z drugimi balkanskimi narodi.

        Predsednik Slovenije, tovariš Milan Kučan, ima tri sestre poročene s Srbi. Premier Janez Drnovšek je po narodnosti Albanec (Šiptar), ki ga je posvojila družina Drnovškovih iz Zasavja in ga pripeljala iz Kosovske Mitrovice v Slovenijo, ko je bil star vsega tri mesece. Herman Rigelnik, predsednik slovenskega parlamenta, je poročen s Črnogorko Živano, obrambni minister, Jelko Kacin, je sin Hrvata iz Varaždina. Poslanec Janez Kopač je poročen s Hrvatico, materi Teneta Partljiča in Jožefa Školča sta Hrvatici, mati Igorja Bavčarja pa Srbkinja. Mati Jaše Zlobca je prav tako Srbkinja, oče Spomenke Hribar je Črnogorec, Zmago Jelinčića pa Hrvat, rojen v Poreču. To je le nekaj imen iz samega vrha slovenske politike, katerih korenine ali sorodstvene vezi segajo k balkanskim narodom. V državnem svetu in državnem zboru (parlamentu) je približno 20% poslancev, ki imajo podoben predznak kot zgoraj navedeni, a ne zasedajo tako pomembnih političnih položajev kakor omenjeni. Morda bo Slovencem, po objavi pričujočega prispevka v medijih, bolj jasno, zakaj je vodilnim slovenskim tovarišem tako malo mar za slovenski narod.

        Nikakor ne želimo omaloževati omenjanih tovarišev, ker imajo na narodnostna vprašanja, ki zadevajo neposredno slovenski narod, drugačne poglede. Prepričani pa smo, da imajo Slovenci pravico izvedeti, kam segajo korenine političnega vrha Slovenije. Ker te korenine segajo le na Balkan, obstaja upravičena bojazen nadaljnje balkanizacije slovenske države, istočasno pa želimo opozoriti majhno slovensko volilno bazo, da naj na prihodnjih volitvah zahteva od vseh kandidatov na volilni listi, da se pred volitvami dodobra predstavijo. Ne pa kot v dosedanji praksi, ko 80% ljudi ni poznalo kandidatov, tako da so se v parlamentarnih klopeh pojavili razni udbomafijaši, ulični preprodajalci blaga sumljivega izvora, "padalci", tovariši, itd.

        Slovenski narod pa zdaj od njih pričakuje razne revizije zakonov, referendum o državljanstvu, blaginjo naroda... Zaradi vsega naštetega v stranki Slovenske nacionalne desnice, O.P. Štajerske, menimo, da morajo številčno mali slovenski narod voditi politiki, ki so po krvi in duši čisti Slovenci. V slovenskih mestih že sedaj prevladujejo razni Jovanovići, Miloševići, Mersati, itd., ki so na hitro zamenjali Potočnike, Smrekarje, Javornike, itd., in se Evropi predstavljajo kot novi Slovenci. Za tako stanje na Slovenskem pa nosijo levji delež krivde prej omenjani tovariši, ki so "žlahtniki" Balkana, in ki so prepričani, da ni potrebno omenjati slovenski narod, ampak je povsem dovolj in popolnoma zadostuje beseda "državljani". Iz njih nas lahko, po potrebi, namreč napravijo prek noči ponovno Jugoslovane ter tako potrdijo stari pregovor "kri ni voda" na samo njim svojstven način.

         

        Slovenijo Slovencem

        S.N.D.w O.P. Štajerska

         

         

         

        19950607__MB_Vecer_Gibina_Drzavotvorni_slovenski_usluzbenec_carinik.docm

        1995-06-07

        7D – MARIBORSKI VEČER, 7.JUNIJ – ROŽNIK 1995

        Državotvorni slovenski uslužbenec – carinik

         

        Delovni in dobri ljudje mesteca Črenšovci so pripravili 20. maja 1995 finalno slovensko tekmovanje v streljanju z zračno puško. Obvestili so nas, da lahko dan pred tekmovanjem na njihovem strelišču trenirajo udeleženci. Z dvanajstletno hčerko, finalistko Katarino Šafarić, sva se namenila izvesti tam zadnji trening pred nastopom naslednjega dne. Po končanem treningu sva se po 20. uri napotila čez mejni prehod Gibina v Međimurje.

        Ob prihodu pred 21. uro 19. maja sem na mejnem carinskem območju Gibina carinskemu uslužbencu prijavil začasni iznos športnega rekvizita, zračne puške kalibra 4,5 mm. Nato je carinski uslužbenec poklical mejnega policista, ki sta zračno puško vzela v svoje roke. Ugotovila sta stanje ter mi z veseljem izročila ta hčerkin rekvizit, ki je namenjen otrokovemu finalnemu nastopu.

        Carinik se je odločil, da je treba napisati neki listek, za prehod tja in naslednji dan na istem prehodu, po moji želji, tudi nazaj proti Črenšovem, kjer bo finalna tekma za hčerko. S carinikom sva bila sama v njegovi mali pisarni. Med nama se je začelo zapletati, natančneje rečeno: 'frcljati' cariniku, ker je bil v vinjenem stanju in nesposoben zadržati zase svoje nacionalistične alko-probleme.

        Najprej je ugotovil pomen predmeta, da ta spada med specialne diverzantske izdelke in da služi aktiviranju nečesa velikega. Bil sem: specialec tuđmanovec, potuhnjeni agent, povrh pa še Hrvat, kateremu ne more verjeti (on pa je bil po tihem zame velika reva). Izročil mi je zračno puško (otrokova last!), in zapustil sem slovenski carinski prostor. Ustavil sem se pri slovenski mejni policiji. Povedal sem jima, da zaradi meni izrečenih carinikovih žaljivk ne bom dal miru. Tema gospodoma sem tudi dejal, naj mu ob kavi povesta, kako neumen je. Med drugim sta mi rekla, da je njuna služba ločena od onih. To je bila prijetna tolažba za mene.

        Pri vrnitvi (20. maja po 16. uri) sta bila v slovenski policijski kabini ženska in  starejši moški. Izročil sem jima dokumente in tisti carinski listek. Tudi ta dva policista sta ugotovila nesposobnost carinika ob vpisovanju začasnega prenosa predmeta iz države. Carinski listek sta zadržala in mi dala znak, da lahko mirno nadaljujem pot.

        O tej drugi plati ali drugem listu pa se začnejo moja vprašanja vam kot državi, katere državljanstvo imam in v kateri delam. Ob tem, kolikokrat sem bil preverjan na slovenskem mejnem prehodu, me je postalo že sram, kako se obnašate s Hrvati, ki imajo edino slovensko državljanstvo. Vaše politične neumnosti so me prisilile, da si bom v kratkem dvignil državljanstvo svoje matične domovine Hrvaške kakor tudi potni list, ker vašim nagonom vse manj verjamem!

        Kakšno neodgovorno blatenje poslušamo od nekaterih slovenskih politikov in tudi iz javnih medijev, ki se poslužujejo cinizma in zahrbtnosti do moje domovine. Še vedno poslušamo poročila iz vaših ust: Republika Srbska krajina! Kdaj boste v Knin ali Vukovar poslali veleposlanika, morda ste že priznali to državo. Kolikšen je vaš slovenski, umazani delež v sodelovanju s Srbi? Kaj ne vidite puščice, ki se približuje razkolu Slovenije v smeri Karlovac-Trst? Slovenci se počutijo najbolj ogroženi od Hrvatov? Da svojega naroda niste nikoli pametno poučevali o lastni preteklosti, je meni že dolgo jasno. Hrvati so zgradili splitsko katedralo že pred 17. stoletji! Kje so takrat bili srbo-barbari? Poglejte svoja poročila, kako mizerno, kratko in bedasto o vsem poročate. Mnogo časa in tudi mojega denarja porabite za prikazovanje terorističnih kriminalnih filmov. V nedogled prenašate smučarske tekme ali tenis. Večidel predvajate angleške in podobne popevke, zelo malo pa slovenskih. Mojemu strelskemu športu pa se posvečajo le še sekunde! Vam ljubi Angleži so vendar največja službena teroristična država z izvajanjem genocida nad drugimi narodi v svojih kolonijah! Kdo srbskemu režimu daje največ podpore: Rusi, Argleži in Francozi. Slovenci samo nekoliko zaostajajo za naštetimi. Prvi ste bili (za) javno(st) napadeni od srbo-vojske, prvi ste tudi obnovili letalske polete proti Beogradu, prvi ste se šli jokat in delat reportažo v zavod Crvena zastava, tja, kjer se vendar dela morilsko orožje za Balkan, in ne avtomobili. Koliko katoliških duhovnikov Hrvatov (prek 600) je bilo pobitih od jugo-bande, pa povejte število slovenskih duhovnikov? Hrvaško obalo ste pokupili, to pa se ni dogajalo tudi obratno?

        Mnogokrat sem poslušal jokanje, da bi bila Slovenija Švica, če ne bi bila v Jugoslaviji. Zdaj pa ponovno poslušamo jokanje, da Slovenija ni Švica, ker ni v Jugoslaviji. Šala pa je kar dobra, čudovita prispodoba resnice in nezrele slovenske politike. Pozabljate, da boste v Jugoslavijo morali potovati čez Madžarsko, tako kot to trenutno morate zaradi okoliščin. Sicer pa se še spomnite zapore hrvaškega prometa prek Slovenije v Italijo? Kaj vse ste počeli, da bi bili Hrvati poraženi in pobiti!? Kako spretno ste prodajali rezervne dele Srbom še med vašo vojno, zaradi biznisa ste se prodali in zgubili svoj narodni ponos! Morda ste se šli Bleiburg in Križni pot. Koliko slovenske zemlje je prepojene s krvjo Hrvatov in koliko hrvaške s krvjo Slovencev? Je v Sloveniji dvignjena vsaj ena obtožnica proti jugo-zločincem? Koliko blatenja ste namenili Tuđmanu, Miloševiću ali Karadžiču?

        Nadaljujmo z analizo nesmisla. Mesto Ljutomer je vendar podaljšek besede »ljut«. Podgradje je Podgrade. Šafransko je izepljanka Šafarićevo. Razkrižje je Razkrsnica, ni pa Razpotje. Selo je Selo ali pa samo Vas. Gradišče je vse drugo, samo ne slovensko ime. Štriga (Štrigova) slovenski slovar ne pozna!! Divača bi vam morala biti Lepota ali tako nekako. Slovenski Hrovatje Hrvat? Kučan bi moral biti Hišnik. Andriani so Italijani. Jelenčič pa je slovnično samo Jelinčić. Osebno ime Šafarić je Šafarić, kot je to slovnično pravilno. Vračajo se vam Slovenski sokoli (SS), štormanovci, gerlanci in letalci, odrešitelji pred Hrvati. Nisem zasledil, da bi se Hrvati slinili po vašem ozemlju, vaši nacionalisti (v parlamentu) pa to počnejo dokaj uspešno.

        Kaj se zdaj dogaja v Čečeniji? Ali ste kdaj slišali, posebno zdaj v balkanski bratovski vojni, od pravoslavcev za njim pretežki krvavi besedi mir in ljubezen! Morda celo toleranca. Koliko katoliških objektov je porušenih samo v nevojni okolici Banja Luke, ljudje so tam samo številke, pa slovenska politična ali medijska javnost brezobzirno in cinično molči! Najbolj pa vas skrbi prvi sosed Hrvat, ki vas ni nikoli napadal, vedno pa vas je cenil. Oboji smo bili mnogokrat skupne žrtve barbarstva drugih sosedov. Dvanajstletna deklica si oblikuje podobo Slovenije. Na drugi strani pa je posamezniku vseeno, saj ne ve, kaj dela. Kako so ti vzgojeni, naj jim sam bog sodi ali pa oprošča! Koliko beguncev ste sprejeli vi in koliko Hrvati, je druga tema.

        DRAGUTIN ŠAFARIĆ, VELENJE

         


         

         

        19950710__Safaric_Dragutin_Cro-domovnica.jpg

         


         

         

        19950720__Nas_Cas_Molk_Trpinov_na_Gpricah_je_bil_glasen.docm

        Komemoracija in blagoslov križa na Goricah nad Šoštanjem

        »Molk trpinov na Goricah je bil glasen...«

        V nedeljo, 16. julija, je bila opoldne na Goricah nad Šoštanjem komemoracija in blagoslov križa v znak spoštovanja vsem žrtvam terorja po 2. svetovni vojni.

        Komisija za povojne poboje in pravno dvomljive procese, ki jo je Svet občine Šoštanj imenoval na seji v marcu, se je že ob prvem srečanju dogovorila, da bo najprej poskrbela za postavitev primernega obeležja pobitim po drugi svetovni vojni na Goricah. Na podlagi gradiva in pričevanj, ki so jih zbrali, so prišli do podatkov, da je bilo na Goricah nad Šoštanjem po drugi svetovni vojni pobitih 27 ljudi, ki naj bi jih likvidirala OZNA. Med njimi so bili domačini, Šoštanjčani, pa tudi Hrvati in, kot pravijo danes, tudi Nemci. Za mnoge od njih danes še ni preverjenih podatkov. Obeležje, ki so ga postavili na Goricah, piramida iz pohorskega granita z napisom in križ, sta posvečena vsem znanim in neznanim pobitim in tam pokopanim.

        Pred komemoracijo na Goricah je bila v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Šoštanju maša za vse žrtve povojnih pogojev in spravo.

        Na Goricah nad Šoštanjem pa je zbranim, ni jih bilo malo, najprej spregovoril dr. Bogdan Menih, župan Šoštanja. Med drugim je rekel, da druga svetovna vojna v spominu ljudi ne ostaja zapisana le kot obdobje okupacije, ampak tudi narodove razdvojenosti in bratomorne vojne. »Molk trpinov na Goricah je bil glasen, a morali so na to, da so opozorili nase, dolgo čakati. Preteklosti se spremeniti ne da, mogoče pa je nekatera dejanja na novo ovrednotiti. Po 50-tih letih je prišel čas, ko se poskuša razčistiti to tragedijo in poravnati krivice. Želimo, da se z znanstvenimi metodami razišče preteklost, ko je bilo življenje tako poceni,« je med drugim dejal župan Šoštanja dr. Bogdan Menih.

        Za njim je zbrane nagovoril dr. Tine Velikonja, predsednik Nove slovenske zaveze in obudil pričevanja nekaterih ljudi, ki so o dogodku kaj vedeli. Dekan šaleške dekanije Jože Pribožič pa je križ blagoslovil.

        Milena Krstič - Planinc

         


         

         

        19950807__Safaric_Dragutin_osebna_60952.jpg

         


         

         

        19951110__Velenje_pisarna_dragutin.docm

        1995-11-16,  Velenje / pisarna / dan PETEK

        poslano pismo Mariji Šavor, Šaleška 2/d, Velenje

         

        UREDNIŠTVO  NAŠ ČAS - NE PRIČAKUJEM OBJAVO - MARIJI PA POŠILJAM OSEBNO!

        REVIZIJA DRŽAVLJANSTEV IN ?...

         

        Najprej uvod ob objavljeni izjavi SLS z dne 9.nov. v NČ, z navodili občanom, kako naj ravnajo. Ob sodobni informatiki bi morali najprej dvomiti o notranji upravi in njenem ustrojstvo. Torej, nebi smelo biti problem odkrivanja pridobivanja državljans­tva, na tak ali drugačen način. Ni problem 40.člen zakonodaje o dodeljevanju državljanstva, pač pa nezakonitosti. Temu se potem reče pravno neurejena država!? To sedaj pa je politični pojav, nacionalistični in tudi separatistični v strankarskih igricah.         

        Ni jasno, kaj bo, če Neslovenca prime slaba volja, pa ne bo še enkrat zaprosil za državljanstvo, ima pa tukaj svoj dom in nepremičnino, ima otroke, ki pa so avtomatično pridobili sloven­sko državljanstvo, mnogi kar slovensko narodnost, kar je dobesed­no kraja otrok in njihove identitete. Ta isti Neslovenec pa nima drugega doma in ne drugega državljanstva! Če nek pojav vznemirja široko javnost, potem v taki državi nekaj ni na mestu. Poigravan­je s tako veliko maso svojih državljanov, država ne more govoriti o demokratičnem ustrojstvu. Ni demokracija, če vsaka sraka kriči kdaj in kako se ji zljubi! Ali se bo prisnim Slovencem onim zunaj tudi odvzelo dvojno državljanstvo? Srbi so v zadnjem vojnem pohodu pokazali svojo zrelost, na tej poti so tudi nekatere slovenske politične stranke in celo parlament, ki dobivajo vse večjo podporo v svoji nepoučeni in politično nerazgledani sloven­ski množici. Javno se že govori, da so za slabo stanje v sloven­skem gospodarstvu in celo v politiki največ krivi Južnjaki. Kako pa je z izrekom: ZGODBA O SLOVENSKEM USPEHU? Neslovenci si niso izmislili takih poceni limanc! Zgodbo o hlapcu Jerneju..., nebi sedaj še o tem, le o smešnem uličnem pretepanju parlamentarcev.

        Mnogi si zamišljajo lojalnost državi tako, da se odpoveš svoji narodnosti, kulturi, svojemu izvoru, na kar postaneš tisto: ne tič ne miš! Na tak način pridobljenih Slovencev v Sloveniji je toliko, da nam statistika najbolj pomaga. Na avstrijski Koroški so letos jasno rekli, da je že čas, da po 75 letih plebiscita nehite govoriti da so tu Slovenci - Slovenci! Politična zavest slovenskih strank je tukaj odpovedala! Prekmurje ima poleg manjšin tudi veliko Hrvatov, ki so bili poslovenjeni pri razpadu Avsto-Ogarske, enako je v Beli krajini in na Primorskem. Italija­nom je priznana manjšina, jih je 4.000 v Sloveniji pa počno takšno zgago, Madžarov je 9.230 in imajo status manjšine, ker je temu prispeval njihov jezik. Prekmurci imajo izvorno več s tisti­mi iz Međimurja, Zagorja in celo iz Slavonije, imensko, kulturno in jezikavno navezavo, kot na ostale slovenske pokrajine. Neslo­venski jezik v Sloveniji govori kar 146.500 ljudi, za priznane manjšinske narodnosti pa je dodati še 13.230 ljudi. Temu seštevku je prišteti k Neslovencem še precejšnjo številko tistih Sloven­cev, ki se deklarirajo za Slovence, genetično pa to niso. Kaj je z nemško manjšino? Njih je nekaj kar odpihnilo v več desetletni politični tiraniji. V Sloveniji je bilo 1953 l. 96,5 odst. Slov­encev, leta 1991 pa 87,6 odst., v prihodnji politični in narod­nostni zrelosti bo ta številka precej spremenjena. Ta statistični pregled bi moral zanimati politične stranke. Te ljudi naj te demokratične stranke vključujejo v svoje programe, če njihova bit služi tej državi. Politični programi večine strank so prepleteni z nacionalizmom, zato pa se Neslovenci ne vključujejo in tudi niso zaželeni v večini strankah. Je to demokracija? Vedno pa so bili povsod najslabši tisti državljani, ki so svojo narodnost zatajili in so na ves glas kričali v korist z vladajočimi!

        Kako pa je z Neslovenci v razvpiti demokratični Sloveniji, je potrebno pogledati njihovo zastopanost v političnih strankah, morda v policiji, v občinskih parlamentih, v državni ali diplo­matski sestavi. Da so Neslovenci v Sloveniji diskriminirani, je statistično jasno, počakajmo na še grše balinanje s temi ljudmi. Neslovenci še nikoli niso zahtevali svoje avtonomije ali državo v notranjosti Slovenije, in prav to je njihova lojalnost, nimajo pa pravice javno vzdrževati svojo izvorno kulturno in narodnostno pripadnost. Slovenci bodo morali izvesti še nekaj volitev in preučiti svoje programe, da si bodo bolj na jasnem, kaj je dobro in kaj ne za mir v državi. Slovensko državo rinejo v razprtije in napovedujejo slabe čase prav Slovenci in ne Neslovenci. Amerika oz. ZDA je sestavljena iz narodov vsega sveta, tam ni dominantne nacije, demokracijo imajo na najvišji stopnji. Evropska družba, za katero tako hlapimo, je še krepko revna v svoji demokraciji. Kako se Evropa cinično obnaša ob balkanski krizi, vemo že preveč. Ko me je pred kratkim obiskala zastopnica nekega zavoda prizade­tih otrok, za denarno podporo, sem jo na kratko odpravil, naj gre na k poslancem in političnim strankam čistit vratne kljuke!

        Poglejmo slovenski TV program in posebej glasbeni drugi program, pa kriminalke VTV, časopisje in čveke, poglejmo neokusne oderuške loterijske reklame, morda celo slovensko nehumanost ob begunski krizi! Šminke, lopovi, barabe, zvezdniki, športniki in nevemtiga kdo, ki niti ne ve za obstoj Slovenije, se z njimi polni časopisje, delovnega človeka in vrednih ljudi pa najdemo v časopisju običajno ob njihovih nesrečah. Ni isto, objavljati medsebojno prepirljivost z blatenjem ali pa medsebojno komunicir­anje z argumenti in razpravami tako, da se državljan ob tem tudi pouči. Neokusne norčije iz noric niso bogastvo duha. Kulturi ni zadoščeno, če ji nudiš tretjino kvalitetnega materiala, ostalo pa slabo ali celo pokvarjeno. Prav to manjka v Sloveniji. Ob dnevu mrtvih sem hrvatsko nuno Karmen povprašal, kaj in kako stojijo s politično informiranostjo v samostanu? Verjemite mi, da povprečni Slovenec ima nižjo razgledanost kot samostanska nuna Karmen!

        Dotaknil bi se še neokusne izjave trenerja rokometne repre­zentavce po tekmi z Avstrijo g.Mira Požuna, citiram: Požun je pogumno napovedal zmago tudi s Hrvati. Morda je avtor podnaslova pri tem mislil proti Hrvatom, sicer pa je to možno doseči le s pomočjo  nekaterih v njegovi reprezentanci, tako kot je to v večini SLO reprezentancah. Na primer, kompletna velenjska postava mladih pištoljašic je iz Neslovenk in celo njihov trener, pa so državne prvakinje! Najboljša strelka z zračno puško do starost 20 let v Velenju je 12 letna deklica Neslovenca! Žal pa zasledimo v Velenju čudno sestavo mladine takrat, ko je ta po izbiri neolim­pijskih merilih (nacionalni), ko odločajo razni (ne)mentorji in podobni njim. Prav to krepko bode v oči iz velenjskih primerov! Politika in šport so vendar ta prave sestrice. Kdo je komu tukaj večja sestrica, naj politiki razčlenijo v svojih programih, da se bomo spoznavali z več medsebojnega spoštovanja in z manj mržnje!

        Velenje 16. nov. 1995                    Šafarić Dragutin