|
| |
1991 - glava
agrarna izbjeglica
dragutin
U
2022 - 1956 = 66
* * * = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =
* * *
OVO POGLEDATI 2007.g.: 1991 - 1995 vrijeme: BALKANSKI RAT Cro-KRIMINALACA http://safaric-safaric.si/margetic/20070126_Margetic_Haag_USPOREDNA_VLAST-slike.pdf
Tranzicijska prijevara: Projekt kadrovskog kontinuiteta komunističke elite
199105_Ravljan-Safaric_Nase_jame_33_1991--ZGODOVINA SOTESKE HUDE LUKNJE.docm NAŠE JAME OUR CAVES Glasilo Jamarske zveze Slovenije Bulletin of the Speleological Association of Slovenia Izhajajo enkrat letno Are published ones a year
33 * 1991 * LJUBLJAN
NAŠE JAME GLASILO JAMARSKE ZVEZE SLOVENIJE BULLETIN OF THE SPELEOLOGICAL ASSOCIATION OF SLOVENIA 33, LJUBLJANA, 1991
Ravljen Janez, Šafarić Dragutin Zgodovina soteske Huda luknja (strani: 110 - 114)
ZGODOVINA SOTESKE HUDE LUKNJE
Janez Ravljen, Dragutin Šafarić
Jamarski klub »Speleos« raziskuje poleg kraških jam tudi zgodovino našega kraja s posebej že znano soteska Huda luknja, ki ima toliko posebnosti in zanimivosti, da se ji je vredno posvetiti in jo opisati še z drugačne plati. Huda luknja je bila znana že v času Rimljanov, saj je že tedaj tod potekala rimska pot med štajersko in Koroško. Kje natančno je bila ta pot speljana, danes lahko samo ugibamo, vsekakor pa je bila precej više kot danes. To pomembno strateško in trgovsko pot so pozneje začeli nadzirati valdeški vitezi, ki se v prvih zapisih pojavijo leta 1141. Omenja jih salzburški nadškof Konrad, ki je ustanovil kararski samostan pri cerkvi sv. Marjete v Bistrici. Natančna letnica naselitve gradu Valdek, ki leži v bližini soteske Hude luknje na nadmorski višini 618 m, ni znana. Znan je zapis »Waldek« 1141 leta. Valdeške viteze pozneje zamenjajo Auffensteini kot zanesljivi graščak! Valdeka. Valdek je bil od 12. do 18. stoletja upravno središče krajev Vitanje, Dolič, Mislinja, Sl. Gradec in Stari Trg. Iz tega obdobja izvira znana pripovedka o pastirici, ki je z dimnimi signali opozarjala valdeške roparske viteze (?) o prihodu kakšnega bogatega trgovca, ki so ga potem izropali. Ta pripovedka pa im,a resnično podlago. Dimno komunikacijo med Valdekom in Pribičnikovim pašnikom, odkoder naj bi pastirica signalizirala plenilcem, smo preverjali z raznimi fotoobjektivi in posnetki. Rezultati teh raziskav gredo v prid te pripovedke. Naš Tisnik ima znanih okoli deset jam, zato je možno, da so se roparji zadrževali v različnih jamah. Zato ne bi smeli kar zaupati pripovednemu izročilu, ki vse grehe nalaga Valdeškim vitezom. Soteska je bila s podzemnimi rovi nekoč težko prehodna in primeren kraj, da ga zasedajo razni klateži in tolovaji. Za preživetje so morali pleniti popotnike in trgovce, zaplenjeno blago pa shranjevali v Špehovi jami - današnji Špehovki. V ljudskem izročilu iz časa turških napadov je znana zgodba o roparski tolpi osemdesetih mož in nekem nasiloma posvojenem fantiču z imenom Henrik. Ta tolpa je živela prav v jamah pod Tisnikom, kjer je med drugimi največja jama Huda luknja. Na roparskem pohodu jih ujame graščakova vojska (ne valdeška) in vse razen mladeniča obesi. Mladenič se pozneje izšola za duhovnika in prosi za grešne duše nekdanjih roparjev. na dan usmrtitve pride do močnega neurja, voda zalije skrivališča in s tem tudi vse roparsko blago. Ta zaklad še danes čuva grešna duša vodje tolpe, ki trpi ob naropanih in za vedno zasutih zakladih. Šele ko bodo zakladi vrnjeni tja, od koder do bili odneseni, se bo grešna duša rešila hudega trpljenja. Nova resnična zgodba je iz let 1934-35, ko se pojavi samozvani odrešitelj grešnega vodje. To je znani in resnični puščavnik Valentin Eremit. O njem malo pozneje. O povodnji imamo tudi izročila v več različicah, ki časovno ustrezajo, torej pred 300 leti, drugih povezav pa ne vemo. Najstarejši znani zapis o soteski datira iz leta 1436 in se glasi Swarcz - Loch (Črna luknja). Pogosti ropi in druga dogajanja v soteski so pripomogli k temu, da so se ljudje tega kraja začeli izogibati in je verjetno v tem obdobju soteska tudi dobila sedanje ime- Huda luknja. Iz 15. stoletja poznamo priimek Hudi. Od srede 18. stoletja dalje je vlada prosvetljene cesarice Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. skrbela za popravilo in izboljšanje obstoječih cest. Leta 1826 je Velenje dobilo novo, zelo pomembno cestno povezavo s Koroško prav skoz Hudo luknjo. Gradnja te ceste je bila za tiste čase pravcati gradbeni podvig. Kako je prišlo do te ceste, nam opisuje Fran Zmazek iz prejšnjega stoletja takole: "Že dalj časa so se pogovarjali ljudje c.k. Kmetijske družbe Slovenjgraške, da hočejo na tem kraji predreti skalnato steno ter Slovenjgraško in Šaleško dolino s cesto zvezati. Izpeljava tega podvzetja se je zdela na prvi pogled nemogoča. Treba je bilo visoke pečine deloma odstraniti, deloma strme skalnate stene toliko odkrhati, da so prostor puščali cesti. Pa trdna misel te navidez nepremagljive zapreke premagati, je vedno bolj in bolj zorila po udih kmetijske družbe, in sklenilo se je bilo naravne zadržke z naravnimi silami premagati. Velike zasluge za blago podvzetja ima v prvej vrsti nepozabljivi dobrotnik za kmetijstvo nadvojvoda Janez. On je bil ustanovitelj in takratni predsednik Kmetijske družbe na Štajerskem. Na prošnjo Slovenjgraške podružnice kmetijske družbe pri deželnej oblastniji bilo je 1823 začeto in že prihodnje leto 1824, bila je soteska od zidarskega mojstra Tesidorja iz Laškega, 1115,5 sežnjev dolga za 1975 goldinarjev srebrnega denarja predrta in prostor za voženj cesto pripravljen. Leta 1825 in 1826 pa je potem celo cesto od posestnika Šmona - blizu Valdeških razvalin do Velenja, 5084 sežnjev dolgo za 6280 goldinarjev Sebastjan Križan k splošnej zadovoljnosti dodelav." Po Jožetu Curku (Valdek in njegovo zemljiško posestvo) je Huda luknja daleč naokoli največja kraška jama, dolga 430 m. Leži v soteski Pake med gorama Tisnikom in Pečovnikom. jama je postala turistično zanimiva potem, ko je nadvojvoda Janez dal leta 1828-1829 zgraditi cesto Šalek-Zgornji Dolič-Straže, za to pa so mu postavili piramidast spomenik z napisom nasproti vhoda v jamo. Huda luknja je aktivna vodna jama s stalnim pretokom. Potok Ponikva, ki priteče iz nje, se takoj zlije v Pako. Ker jama nima prepiha, ima malo kapnikov in sigovih tvorb. Za javnost je za silo dostopen le spodnji del jame, ne pa zgornji (vodni), ker ju ločuje slap, ki turistično ni preboden. Slovenjgraška Kmetijska družba je nadvojvodi Janezu, ki je bil pobudnik za graditev te ceste, postavila leta 1830 v votlini nasproti izlivu Ponikve v Pako spomenik iz črnega marmorja, zanimivo umetniško delo. V tem obdobju se v tem kraju pojavi tudi ljudsko izročilo o pošasti, imenovani Pozoj. Žival neznanega izvora se prvič pojavi pod hribom Stropnica, kjer pastirčku Lovreku krade ovce. Dva metra velika pošast bi naj prebivala po okoliških jamah v Tisniku. Zadnjega Pozoja naj bi pokončali graditelji ceste skozi Hudo luknjo, ko je skočila med delavce. Leta 1893 je domačin Ivan Vivod prvi raziskovalec kraške Hude luknje. Naslednje leto s pomočjo krajanov Završ uredi jamo tako, da služi pravemu turističnemu namenu. vse to je lepo razvidno za sedaj iz najstarejše objavljene fotografije leta 1896-97 v znani slovenski reviji Dom in svet. Na tej sliki naštejemo prek trideset obiskovalcev, lepo je vidna tudi letnica na stropu, 1894. Barvna tiskana razglednica o živahnosti okoli Hude luknje je objavljena v knjigi Pozdravi iz slovenskih krajev na 153. strani, odposlana nekemu prijatelju leta 1898. Posebno pozornost posvečamo sliki ob vodnem slapu globoko v jami, kjer se lepo vidi urejen lesen most za obiskovalce. Danes do tega slapa lahko pridejo le spretni in opremljeni obiskovalci. Svoj trud pri zbiranju zgodovinskega gradiva želimo zaključiti z izdajo lastne knjige o Tisniku in Hudi luknji. Jeseni leta 1934 se v Starem Velenju zbere 8 ljubiteljev jam in ustanovijo jamarski klub Speleos. Prvi predsednik kluba je dr. Roman Vidmar, ki službuje kot rudniški zdravnik v Velenju. Iz statuta in podpisne ustanovne listine 1934. leta lahko preberemo še naslednja imena: Pavlin Ivan, Wo .... , Stopar Franc, Kurnik Franc, Laguna Anton, Blatnik Ivan in Kramar France. Pri nadaljnji aktivnosti se priključijo še znani domačini, kot so Miha Rudnik, Matevž Tajnšek, Keržmanc in Mervič. Leta 1936 jamarski klub zgradi most čez Pako in uredi v Hudi luknji 200 metrov poti za obiskovalce. Zgodovina soteske Hude luknje S pomočjo kmeta Skaza, ki jim je podaril ves les, jamarji do 18. avgusta 1938 dokončajo vse poti in jamo slavnostno odprejo za obisk. Pri turistični otvoritvi leta 1936 je jamo obiskalo 10.000 ljudi, zaslužili pa so 80.000 din takratnega denarja. Leta 1938 je jamo obiskalo 15.000 ljudi in društvo zasluži še 70.000 din. (Iz pisma dr. Vidmarja 1962. leta Turističnemu društvu Velenje.) Ponovna izgradnja mostu in poti leta 1936 ni trdno zanesljiva, to je najbrž bilo 1935. leta. Leta 1936 bi naj bila večja veselica ob vinski trgatvi, ki bi jo naj priredili z Doličani na prostem. Puščavnik Valentin je bil gozdni čuvaj na gradu Strener. Med drugim je bil tesno povezan tudi z našim jamarstvom. Končal je gimnazijo in je pred samotarskim življenjem menda služboval kot duhovnik v Šmiklavžu. Valentin se je zaljubil v graščakovo hčer, vendar je njen oče nasprotoval tej ljubezni. Želi ju razdvojiti s strelom, ustreli in pomotoma zadene svojo hčer. Valentin se v obupu najprej zateče v manjšo jamo v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, kjer nastanejo znani Puščavnikov! verzi. Pozneje se preseli v soteska Hude luknje, kjer si pred vhodom postavi manjšo kapelo, v kateri prebiva in prireja verske shode. Med domačini je bil izredno priljubljen, saj so ga ljudje množično obiskovali, zlasti ob nedeljah in verskih praznikih. Eremita se krajani radi spominjajo v dobri luči. Na drugi strani pa mu nekateri očitajo slaba dejanja v klubu ob koncu njegovega življenja; zagrešil naj bi jih bil po letu 1938. Takratni mlajši člani pa vedo povedati, da se je klubu res pridružil neki klatež, katerega pa so morali odsloviti. Pred kratkim smo našli trdne dokaze, da je naš Eremit bil rojen v Zgornjem Razboru, s pravim imenom Valentin Podstenšek, kjer ima postavljen nagrobni spomenik in letnici 1901 - 1936. Njegova nečakinja Marija živi v Suhem dolu. Pesmi-romarske, objavljene v času bivanja v Hudi luknji, so bile vključene v zbirko pesmi Šaleški razgledi 5 (leta 1990). Nastanek jamarskega društva Speleos 1934. leta, otvoritev jame in izredno veliki turistični obiski leta 1936 in 1938 spodbijajo obtožbo za slabo vest na račun puščavnika Valentina. Ko je zaradi bivanja v jami zbolel za revmo, mu kmet Herlah odstopi manjši del zemljišča, kjer si postavi nov dom na prostem. Sposodi si večjo vsoto denarja in izda knjižici Puščavnikovi verzi, ki mu jo natisne Konrad Koziker. Knjižica se slabo prodaja in ne pokrije stroškov tiskanja. Nadaljnje načrte v Hudi luknji prepreči vojna, ki ne prizanese niti jami. Govorice povedo, da so v spodnji jami bili uničeni maloštevilni kapniki. Leta 1950 jamo ponovno urejuje Društvo za ureditev jam iz Velenja in jo celo elektrificira. Društvo pestijo razne nadloge, saj jamo pogosto poplavlja narasla Ponikva in jim ruši mostove in kočo. Po dveh letih se upravljalec odloči opustiti vzdrževanje. Leta 1968 jamarski klub iz Slovenj Gradca ponovno raziskuje Hudo luknjo in jo z novo odkritima rovoma "podaljša" na 470 m dolžine. Najdba teh rovov močno odjekne med jamarji, saj so menili, da je jama že dokončno raziskana. Leta 1974 je naša sekcija jamarskega kluba Slovenj Gradec odkrila nov sistem rovov v dolžini 200 m, kar pomeni začetek temeljitejših raziskovanj te jame. Do danes je jamarski klub Speleos raziskal že okoli 1600 m novih rovov in novo, pomembno drugo etažo, ki je biser celotnega sistema. Najnovejše raziskave v drugi etaži dajejo celo upanje, da bomo v bližnji prihodnosti povezali dva ločena jamska sistema. S to združitvijo bi potrdili staro ljudsko pripoved o možnosti prehajanja skozi Hudo luknjo v dolino Ponikve, ki je za apnenčastim masivom Tisnika. Da je soteska Huda luknja posebnost, ki ji le težko najdemo para v Sloveniji, nam dokazujejo tudi arheološke najdbe v nekaterih jamah na Tisniku. Pred drugo vojno so pri urejanju poti v Hudi luknji našli novec Antonija Pinsa iz leta 136 do 160 pred našim štetjem. Iz jame Pilanca izvira črepinja iz mlajše kamene dobe in razno črepinje iz rimske dobe, iz Koprivške luknje oglje, iz jame Špehovke pa praognjišče, razno kameno orodje, bodala, koščeno orodje in zaponke. Vse te najdbe so nas spodbudile, da smo v špehovki novembra 1990 izvedli arheološka izkopavanja. Arheološko sondo je določil in vodil znani arheolog dr. ing. Mitja Brodar. Sonda je bila velika 3 x 4 m in globoka 4 m. Po arheološki skici iz leta 1957 bi morali po 1 m globine iz nanesenega kamenja in blata preiti v plast ilovice, v kateri naj bi bili okrogli kremenovi kamenčki. Tudi po treh metrih nismo našli predvidene plasti, kmalu potem smo z izkopavanjem prenehali. Pri izkopavanju smo v vseh globinah našli kosti in zobe jamskega medveda, ki je nekoč živel v teh krajih. Najdeni ostanki jamskega medveda dokazujejo, da so medvedi jamo uporabljali za bivanje, saj v tej jami najdemo najlepše medvedje obruse na Slovenskem. Sonda je terjala približno 800 ur napornega dela. Prekopane, pregledane in odpeljane je bilo 40 m 3 zemlje. Dostop do jame špehovke je dosti naporen, še posebej zaradi prenosa potrebne opreme, hrane in orodja po strmem terenu. Velenjski muzej je bil stalno navzoč s svojimi strokovnjaki, ki so tudi izkopavali. Takoj pri arheološkem izkopavanju ni bil najden predmet, vreden posebne pozornosti. Pozneje pri prebiranju in preučevanju vzorcev so bili ugotovljeni le koščeni polomljeni kosi harpune. Izkopani material pa se bo še presejal s sitom. Marca 1991 je član kluba našel izredno lepo kamnito sekiro; izročili smo jo arheološkemu inštitutu ZRC SAZU.
19910830-01_Safaric_&_Safaric_izpisek_sodnega_registra.jpg
19910830-02_Safaric_&_Safaric_izpisek_sodnega_registra.jpg
19910830-03_Safaric_&_Safaric_izpisek_sodnega_registra.jpg
19911216_Safaric_Dragutin_Vijencani_Maticni_list_Belica.jpg
|
