1954 - glava

 

 

agrarna

izbjeglica

 

 

 

dragutin

 

U

 

2022 - 1956 = 66

 

 

 

 

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

 

* * *

 

 

 

 

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1954.g., NASLOVI DATOTEKA:

 

1954__MS_1954_SKERBEC_Krivda_rdece_fronte_1.docm

1954__MS_1957_SKERBEC_Krivda_rdece_fronte_2a.docm

1954__MS_1961_SKERBEC_Krivda_rdece_fronte_3.docm

1954_Belica_razred-5_Dragutin.jpg

1954_Belica_razred-5_Dragutin_druga-vrsta_desno_zadnji.jpg

x

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

 

 

 

1954__MS_1954_SKERBEC_Krivda_rdece_fronte_1.docm

2001-julij , Velenje, biro -   scentext

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

I. DEL

 

 

Matija Škerbec

 

 

 

 

 

 

Krivda rdeče fronte

 

 

I. DEL

 

Zbral in uredil

 

 

MATIJA ŠKERBEC

 

 

 

 

 

 

 

 

Samozaložba

 

 

1954

 

CLEVELAND, OHIO, USA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe  Celovec – Klagenfurt, AUSTRIA

 

PREDGOVOR

 

Komunistična propaganda je poplavila slovensko domovino in dokaj zunanjega sveta s svojo lažjo glede borbe slovenskih protikomunistov proti rdečemu nasilju med tujo okupacijo in komunistična revolucijo...

Slovenski protikomunisti so na vsak način premalo storili proti komunistični lažmi propagandi in vse premalo razkrinkavali zločinski obraz komunizma. Opravičilo za to je dejstvo, da je obramba resnice proti komunistični laži zelo težka.

V emigraciji je izdaja slovenske knjige zelo draga zadeva, posebno pa je tisk predrag v Združenih državah Severne Amerike. Slovenski protikomunisti pa nimamo na razpolago ljudskega premoženja in ne kakih fondov, da bi mogli izdajali kake obširnejše knjige

Se večja težava naše obrambe pa leži v tem, da ni v tujini dovolj dokazilnega materiala na razpolago. Večinoma smo ga pustili v domovini, kjer je ostalo je nekaj skritega, drugo pa je dobil o roke komunistični režim, hi ga ali uničuje ali pa ga prikroji oz. preuredi v prid svoje propagande.

V tujini s moramo pomagati večinoma le s pričami. Pa tudi s temi so težave. Dosti naših prič so pomorili komunisti in nacisti. Prič pa, ki bivajo v emigraciji, imajo večinoma v domovini moje bližnje sorodnike. Kdor pozna brezobzirno komunistično nasilje, bo doumel velik strah mnogih, po vsem svetu raztresenih prič, ki si ne upajo javno nastopiti s svojim pravim imenom zaradi svojih sorodnikov doma. (V zvezi s temi naj omenim, da smo že opazili v ameriških časopisih slike ali smo bral poročila, kako nastopajo pred ameriškim senatnim odborom za ugotovitev komunističnih masovnih umorov pride izza fetezne rastrtimi obrazi, da bi komunisti ne mogli ugotoviti njih imen in se maščevati nad njihovimi sorodniki v domovini.)

Zaradi tega je bilo nujno potrebno, da navajamo v tej knjigi nekatere priče z drugim - privzetim imenom. Vse te priče pa so podpisanemu osebno znane in bodo njih resnična imena shranjena v

 

003

 

 

 

arhivu, da bodo na razpolago bodočim zgodovinarjem ob času, ko ne bo več vladat komunizem v naši domovini.

Ta knjiga oziroma zbirka spisov pod tem naslovom je nekako nadaljevanje popisov dogodkov med komunistično revolucijo, ki sem jih do sedaj priobčeval v brošurah pod naslovom ;,Rdeča zver, pijana krvi". Nekaterim se ta naslov ni zdel primeren, zaradi tega sem za to knjigo izbral drugačnega.

V pričujoči knjigi bom skušal še posebej zavrniti najbolj grobe laži, ki jih je nakopičila komunistična propaganda v knjigi "Belogardizem" (napisal F r a n č e k   S a j e), v brošuri "Sv. Urh" in v angleškem jeziku izdanem delu  L o u s a A d a m i t a "The Eagle and the Raots" ("Orel in korenine"), Doubleday dr Company, Ine., Garden City, N. Y., 1952.

Na vse potvorbe resnice, ki jih v raznih knjigah in brošurah razširja slovenska komunistična propaganda, pač ni mogoče odgovarjati, ker bi bila na to potrebno knjiga, ki bi obsegala več tisoč strani. V tej knjigi bomo obravnavali le nekatere izrazite primere popolnega potvarjanja resničnega stanja, da bo tako jasno razvidno, da komunistična literatura ne zasluži nobene verodostojnosti in da leži vso krivda za bratomorno klanje in pa vse gorje med tujčevo okupacijo in komunistično revolucijo na "satanovi fronti" - na komunizmu.

 

C l e v e l a n d, Ohio (USA), o Veliki noči 1954.

Matija Škerbec

 

004

 

 

 

 

UVOD IN PREGLED

 

Kdor hoče razumeti celotni položaj v Sloveniji med tujo okupacijo in komunistično revolucijo za časa druge svetovne vojne (1941 do 1945) ter o vseh dogodkih ugotoviti objektivno resnico, mora najprej poznati bistvo komunizma, njegovo ideologijo in taktiko. Nepoznavanje komunizma (ki si je v Jugoslaviji za časa zadnje vojne nadel lažno in slepilno ime "Osvobodilne fronte"), njegovih ciljev, njegovega načina delovanja in propagande ter njegove popolne nemoralnosti je krivo, da so mu pomagala k zmagi takozvani "koristna budala", kakor so svoj čas imenovali komunisti sami one komuniste, ki so z njimi sodelovali.

Ni naš nam n, da bi v tej knjigi v podrobnosti razlagali komunistične nauke in metode. Glede tega danes obstaja dosti svetovne literature za v ne, ki se hočejo o vsem tem poučiti. Naš namen je le pokazati, kako je komunizem v Sloveniji dejansko načrtno delal po svojih načelih in metodah.

K razumevanju vseh dogodkov, ki so se vršili v Sloveniji med okupacijo in komunistično revolucijo v zadnji svetovni vojni, pa je potrebno, da človek dobro pozna tudi celotni okvir vseh svetovnih in domačih dogodkov, v katerem se je vse to vršilo. V tem času je namreč vladala v vsej Jugoslaviji in seveda tudi v Sloveniji strahotna zmešnjava. Komunistična propaganda in nasilje, okupatorjevi ustrahovalni ukrepi in njegova propaganda, pobijanje naroda in odvajanje v koncentracijska taborišča ter izseljevanje, razne ideološke in politične struje med protikomunisti, ki so se borili tudi med seboj, vse to je ustvarilo v deželi med prebivalstvom zmešnjavo in psihozo, da se je bilo v nje težko orientirati.

Bistvo karakteristične propagande je preračunjena laž, ki ne pozna nobene morale, nobenega sramu in nobene poštenosti; ki gradi na psihologiji in na človeški naivnosti. Komunistični propagandist pripoveduje o popolnoma izmišljenih dogodkih vse podrobnosti, na tanko navaja kraj, kjer naj bi se vse to zgodilo, čas, osebe, ki so vse to videle, da oni, ki ne pozna dobro komunistične lažnivosti, skoraj ne more misliti in verjeti, da bi si mogel nekdo vse to izmisliti.

 

005

 

 

 

Že pred vojno in še posebno med kapitulacijo je smatral komunizem za svojo prvo nalogo, da pri narodu oblati dobro ime vseh vodilnih protikomunističnih osebnosti, da jim tako pri narodu vzame zaupanje.

V tem oziru je naravnost značilno, kaj vse si je izmislila komunistična propaganda o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Tako so n. pr. ob nas znanega komunističnega štrajka 1. 1936 v Kranju vrgli po ponesrečenem štrajku med delavce govorico, da je kranjski dekan Škerbec, preoblečen v orožnika, tolkel s puškinim kopitom po glavah delavcev in jih izganjal iz tovarne, škof dr. Rožman pa da je stal pripravljen na Gaštaju pri brizgalni v uniformi gasilca, da bi pomagal brizgati vodo na delavce v tovarni in jih prisilil, da zapuste svoja mesta. V resnici je bilo precej ljudi, ki so verjeli vse te gorostasne izmišljene laži.

Med tujo okupacijo v zadnji vojni pa so komunisti to lažno propagando še povedali. O dekanu Skerbcu so trosili po Gorenjskem vesti, da jaha po Ljubljani na konju v gestapovski uniformi in strelja s strojnico na nasprotnike. Ko je prišel iz Ljubljane nekdo na obisk v Kranj, so ga ljudje izpraševali, če je videl kdaj dekana Škerbca hoditi okrog v gestapovski uniformi. Med ljudi so vrgli govorico, da imata škof. dr. Rožman in dekan Škerbec tajne sestanke z gestapovci; kjer prodajata slovenski narod nacistom. Nekoč je prišel celo bivši dekanov uslužbenec skrivaj h gospe Rant vprašat: "Ati sta res pri vas škof in dekan na sestanku z Gestapom?" Gospa se mu je smejala v obraz, rekoč: "Kaj ste tudi vi tako neumni, da verjamete take bedastoče?"

Vse m je bilo vendar.. znano, da so nacisti na Gorenjskem zaprli in izgnali vse slovenske duhovnike, da so se jezili, ker niso dobili v roke Škerbca, s katerega da bi bili rezali jermena. Vsem je bilo zna no, da so nacisti izropali vse cerkveno premoženje, uničili vse katoliške ustanove, in vendar so mnogi verjeli, da škof in dekan držita z Nemci in da prodajata slovenski narod njegovim največjim sovražnikom.

V svojem arhivu imam shranjeno zanimivo poročilo neke zelo znane osebe iz Gorenjske, ki mi med drugim poroča tudi sledeče:

"V letu 1943 sem dobit v Ljubljano od doma sporočilo sorodnikov in nujno prošnjo, naj vendar ne delam takih neumnosti in naj tudi ne hodim v družbi Škerbca in njegovih somišlje, ko v domači kraj. Ko sem nato pisal, da to ni res, so mi domači takoj odgovorili, da, je to dokazana resnica, podpisana od sedem prič, ki

 

006

 

 

so pod prisego potrdile, da so me skupno s Škerbcem videle na več krajih a Gorenjskem. Te govorice so pa takoj potihnile, ko sem poslal dom v notarsko izjavo, da je vse moje premoženje last tistega, ki dokaže, da me je po izgnanstvu v Srbijo še kdaj videl v domačem okraju.

Ko so komunisti videli, da so pogoreli s to lažjo, so si izmislili drug načrt, da me spravijo s poti. Poklicali so nekega sorodnika v gozd, kjer jim je moral napisati tri listke, s katerimi me je nujno vabil na zelo važen razgovor na meji v Št. Vidu prihodnjo sredo v jutranjem mraku. Na kraju določenega sestanka so imeli komunisti pripravljene morilce, ki bi me ustrelili. Zanimivo je dejstvo, da je prinesel v Ljubljano to povabilo - gestapovec.

Po umoru dr. Marka Natlačena so Italijani ustrelili pred njegovo hišo 24 talcev. Ko je gospa dr. Natlačenova izvedela, da nameravajo streljati talce, je takoj posredovala na pristojnih mestih, naj bi tega ne storili, ker vendar to niti njej niti umorjenemu možu nič ne pomaga in ker, talci prav gotovo popolnoma nedolžni pri umoru njenega moža. Še isti dan pa je komunistična propaganda vrgla po Ljubljani vest da je dr. Natlačenova brezsrčna in da se je pri Italijanih pritožila, da so postrelili premalo talcev.

Na dan pogreba fašistke Ariele Rea - tako nadaljuje ista oseba v svojem dopisu - smo morali povsod, kjer je šel pogrebni sprevod, zapreti okna in jih z zastori zagrniti. V treh pisarniških sobah nas je bito 12 oseb, ki smo skrivaj opazovali pogrebni sprevod. Takoj za krsto smo videli korakati postavnega fašista, ki je baje zastopal fašistično stranko. Drugi dan po pogrebu pride v pisarno uradnica L., o kateri smo vsi vedeli, da zelo simpatizira z "Osvobodilno fronto". Takoj nam začne zasmehljivo in s poudarkom govoriti:

A zdaj ste videli? Tolikokrat sem vam že pravila, pa niste verjeli. Morebiti boste še vedno tajili? Taki ste! Niti tega ne verjamete, kar sami vidite. To je zakrknjenost!"

Nekaj časa jo gledamo, ker ni nihče vedel, kaj hoče povedati.

Pa se zopet zaničljivo obrne proti nam in reče:

"Vsa Ljubljana je včeraj videla, da je še1 škof Rožman v fašistični obleki za pogrebom. Vi pa tega gotovo ne boste priznali."

Vsa pisarna je bušnila v smeh: "Ali se vam je zmešalo?"

Uradnica pa vsa užaljena stopi pred nas in prične:

"Saj sem ga na lastne oči videla; pa ne samo jaz, temveč vsi, ki so pogreb videli"

Na te besede se je pričelo ponovno vse na glas smejati, kar je dekleta še bolj užalilo. Vprašali smo jo, kako je prišla do tega mnenja,

 

007

 

 

da je Škof dr. Rožman korakal za pogrebom v fašistični obleki. Na to je povedala, da je opazovala pogrebni sprevod in ji je tam nekdo rekel:

"Poglejte škofa Rožmana, kako ponosno koraka v fašistični obleki za pogrebom. To je največja sramota za slovenski narod, da imamo takega škofa, izdajalca!"

Ko smo dekletu nato pojasnjevali, da smo vsi gledali skozi okno ta sprevod iz te sobe in da je res za sprevodom šel najbrž kak fašist iz Italije, je v svoje veliko presenečenje sprevidela, da je postala žrtev komunistične lažne propagande, ki je takrat vrgla po vsej Sloveniji ven to izmišljotino, da je šel škof dr. G. Rožman za pogrebom v fašistični obleki. Pozneje smo dobili iz Gorenjske in Dolenjske pisma, v katerih so ljudje izpraševali, če je res to, da hodi škof po Ljubljani v fašistični obleki, kar trdijo letaki, ki so jih prinesli iz Ljubljane.

Če berete knjigo Louisa Adamiča "The Engle and the Rootš najdete tu klasične zglede komunistične, premišljene in nesramne la ne propagande: Adamič navaja tu točno kraje, osebe, priče o strahotnih zločinih, ki da so jih zagrešili slovenski protikomunisti; zlasti pa še duhovniki. To vse je preračunano za Amerikance, ki ne poznajo razmer v Sloveniji. Povprečni Amerikanec si namreč ne more misliti, da bi si kdo mogel vse to popolnoma izmisliti. Če ne vseh, vsaj nekaj teh navedenih zločinov o morali izvršiti belogardisti in slovenski duhovniki! Tako si mislijo.

Komunistična lažna propaganda se zna namreč sijajno prilagoditi položaju in razpoloženju onih, ki jih obdelje. Vzemimo n.pr. to, kako obravnavajo komunisti dogodke pri Sv. Urhu pri Ljubljani. V brošuri "Sv. Urh", ki je namenjena predvsem Slovencem, ki koliko toliko poznajo razmere tam, pišejo, da je tam sto pokopnih žrtev, za Amerikance pa piše Adamič, ki je zajemal iz istega vira, da je tam tisoč grobov; v glasilu ameriške "K. S. K. Jednote" z dne 17. oktobra 1945 piše Š.P. (Štefka Podbevšek ki je tudi dajala Adamiču informacije), da so "posejani grobovi - belogardističnih žrtev - od Sv. Urh tja do Orljega", to je na prostoru kakih 5 kilometrov in bi bilo po tej "trditvi" tam lahko nekaj deset tisoč grobov.

Tako komunisti pripovedujejo Amerikancem gorotasnosti, ki si jih ne upajo navajati v domačem tisku, ker vedo, da bi se doma tem le osmešili.

 

- - - - - - - - -

            ^{1) Orlje je majhen kraj nad Lavrico pri Ljubljani.}

008

 

 

PRAVI IZDAJALCI NARODA IN DRŽAVE!

Splošno je vsakemu količkaj izobraženemu človeku znano, da vse komunistične stranke po vsem svetu delajo in nastopajo po navodilih in diktat iz Moskve. Do preloma med Stalinom in Titom je tudi jugoslovanska in seveda te posebno slovenska komunistična partija (KP) hodila po stopinjah Moskve in delovala po njenih ukazih.

Mi imamo polno osebnih prič in tudi komunistične letake na razpolago, ki vsi dokazujejo, da je KP v Sloveniji pred drugo svetovno vojno in tudi 5e med vojno, dokler ni napadel Hider Sovjetske zveze, delata propagando za nacistično Nemčijo, grdila zapadne zaveznike, jim očitala, da so oni krivi vojne, ne pa Hitler. Komunistični propagandistični letaki so v vsej Jugoslaviji pred zadnjo svetov vojno (t.j. l. 1940 in prve mesece v 1. 1941). med jugoslavensko mobilizacijo in med vojno razkrajali bivšo jugoslovansko vojsko, pozivali so vojake, naj se ne bore proti Nemčiji in za kapitalistične Angloamerikance. (Kot vzporeden, podoben primer naj pri tem dejstvu navedem, da so tudi francoski komunisti ob napadu Nemčije na Francijo izdali svojo državo, uničevali orožje in se niso hoteli boriti proti Nemcem; predsednik KP Francije je celo pobegnil v Sovjetsko zvezo - vse to zaradi tega, ker so vse komunistične stranke držale politično linijo Stalina, ki je bil takrat prijatelj in zaveznik Hitlerjev!)

V tej knjigi boste lahko našli povsod dokaze, kako so komunisti v Sloveniji delali propagando zn Hitlerjevo Nemčijo. Na Gorenjskem in Štajerskem so komunisti sodelovali z okupatorjem, denuncirali narodno zavedne ljudi, gestapovcem, ponekod so celo pomagali pri aretacijah ih izselitvi ter nosili nacistični kljukasti kri.

Jugoslavija je nekako mesec pred napadom Nemčije sklenila s Sovjetsko zvezo zavezniško pogodbo. Ko pa je Hitler napadel Jugoslavijo, ni Moskva niti z mezincem mignila, da bi branila svojo zaveznico; Stalin je celo dal izgnati iz Moskve jugoslovanskega poslanika in je s tem priznal, da zanj Jugoslvija več ne obstaja. K vsemu temu jugoslovanski komunisti molčali in vse to odobravali, ker so se zvesto držali linije Moskve.

General Draža Mihajlović je takoj po razsulu Jugoslavije pričel organizirati jugoslovansko vojsko v domovi  za borbo prati okupatorju.. V zvezi z njim so tudi v Sloveniji nekateri oficirji in civilisti pričeli zbirati orožje in se organizirati za odpor proti okupatorju. Komunisti pa so pričeli odpor proti okupatorju in odšli v gozdove šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Toda svoje borbe niso usmerili v prvi vrste proti okupatorjem, marveč prati jugoslovanski

009

 

 

 

 

vojski v domovini, proti vsem, ki so z njo sodelovali, ter proti nacionalno in krščansko zavednemu prebivalstvu.

"Belo gardo" so komunisti v  Sloveniji imenovali najprej one četnike oziroma oddelke jugoslovanske vojske v domovini, ki so organizirali in zbirali za borbo proti okupatorju pod poveljstvom generala in vojnega ministra Draže Mihajlovića. To je danes popolnoma dokazano dejstvo, da so pričeli Titovi komunisti v Jugoslaviji državljansko vojno in da oni nosijo vso odgovornost za njo.

Dokaze za to v Sloveniji nudi celo že omenjena, od komunističnega režima izdana knjiga "belogardizem", ki odkrito pripoveduje, da so komunistični partizani likvidirali v okolici Novega mesta vse osebe, ki so bile v zvezi z jugoslovansko vojsko v domovini ali ki so kakorkoli delale za Mihajlovićev pokret borbe proti okupatorju ("Belogardizem", str. 290).

Prvega so komunisti ustrelili v Ljubljani ing. Fanuša Emra le zaradi tega, ker je ta idealni nacionalist v zvezi z legalno jugoslovansko vojsko organizirat odpor proti okupatorju. (Glej "Rdeča zver, pijana krvi", IV. zv). Nato so komunistični čekisti pomorili dolgo vrsto oseb le zaradi tega, ker so sodelovale v odporu proti okupatorju v zvezi z Mihajlovićevo borbo. Da bi te očite umre po komunistični tudi nekako »legalizirali«, je vodstvo "Osvobodilne. fronte" na predlog Edvarda Kardelja izdalo že septembra 1941 "zakon' o kaznovanju vseh "narodnih zločincev in odpadnikov". Kot take so proglasili vse one, ki so v sklopu z legitimno (zakonito) jugoslovansko vojsko organizirali odpor proti tujemu okupatorju. Komunistično vodstvo je namreč hotelo za vsako ceno še vnaprej preprečiti sleherni narodni odpor proti okupatorjem, izveden izven Osvobodilne fronte, t.j. izven vodstva komunistične partije. Vse to je točno z in jasno dokazano, kar je priznal v zaporu tudi znani vodilni komunist dr. Vito Kraigher.

Da so jugoslovanski komunisti hoteli preprečiti vsak odpor proti okupatorju in da so vodili svojo borbo v prvi vrsti proti Mihajlovitevemu osvobodilnemu pokretu in domačemu narodno zavednemu prebivalstvu, je danes svetu splošno priznano dejstvo. Naj tu. navedem kot dokaz za to le tri knjige: R. H. Marhham, "Tito's lmperial Communism", University of North Carolina: Franz Borhenau, "Europenn Comm ", Harper & Brothers Publishers, New York 1958; in Albert B. Seitz, »Mihajlović - Hoax or Hero?« ("Mihallović - v vec ali junak7"), Leigh House Publishers, 79 Blenheim Road, Columbus, Ohia, 1958.

Alberl Seitz je bil poslan k štabu generala Draže Mihajlovića kot amerifhi.opazdvn.lec in je na svoje lastne oči videl to tudi v tej knji

 

010

 

gi napisal, kako so Titovi partizani vpadli Mihajlovićevim četnikom v hrbet med njihovo (t.j. četniško) borbo proti Nemcem in da so prav oni splošno preprečevali Mihajlovićeve akcije proti Nemcem. Titovci so kazali najmanjše volje, da bi napadali Nemce, pač pa so napadal Mihajlovićeve čete, ki so se morale nato umakniti, ogrožene od Nemcev in Titovih partizanov. Seitz je na lastne oči videl, kako so Titovci pobijali srbske kmete, ki so simpatizirati z Mihajlovičevo jugoslovansko vojsko v domovini.

Kasneje je ta ameriški opazovalec zašli med Titove partizan je tudi pri njih ugotovil, da morijo kmete in pristaše Mihajlovifeve borbe proti okupatorju. Opozoril je nato ameriško vrhovno komando, da Tito uporablja orožje, ki mu ga dobavljajo Amerikanci, ne za borbo proti Nemcem, marveč v prvi vrsti v ta namen, da uniči Mihajlovića in njegovo borbo proti okupatorju.

Vse to pa ni nit pomagalo, ker je bila angleška misija pri Mihajloviću za Tita. Angleži so ameriško misijo zelo ovirali pri delu in opazovanju in tudi zveze z Mihajlovićem. Albert Seitz poudarja v svoji knjigi, da je smel govoriti z Mihajlovičem le vpričo angleškega kolonela (polkovnika) B.

Na straneh 29 in 30 pripoveduje v svoji knjigi, kako se je udeležil pohoda Mihajlovičevih čet proti Nemcem pri Sarajevu, kjer so razstrelili most čez reko Lim. En teden kasneje pa je britanska obve5čevalna služba poročala, da so Titovi partizan razstrelili ta most in svet je temu verjel. Pri Mihajlovičevem štabu so bili trije ameriški opazovalci in ti so poročali, da so njegove čete zavzele Višegrad in Rogatico ter razdrle most čez Drino, angleška radijska služba pa je kljub temu nato vse to delo pripisala Titu.

Seitz se je ob priliki beograjskega procesa proti Mihajloviću ponudil, da bi pričel v Beograd in pričal za Mihajlovića, a je Tito preprečil njegov prihod v Beograd. Na procesu bi bil Albert Seitz jasno pričal, da so vse obtožbe Titovega sodišča proti Mihajloviću brez podlage.

 

*

Fraz Borkenau je izpreobrnjen bivši komunist. Naj iz njegove knjige navedem le nekatere, z dokumenti dokazane ugotovitve. Takole piše:

"Pred izbruhom vojne med Hitlerjevo Nemčijo in Sovjetsko zvezo je Titova politika proti vojni pomagala na Balkanu Hitlerju. Ta politika je prišla do izraza v resoluciji pete jugoslovanske partijske konference v oktobru l. 194o. Ta zahteva nevtralnost Jugoslavije,

napada vpliv Britanije na Balkanu, obsoja usodo Grčije, ki je po-

011

 

 

 

stala le orodje Londona." (Str. 844). - "V Črni gori so komunisti organizirali desertacije iz jugoslovanske vojske in prirejali Protivajne demonstracije za Hitlerja in Mussolinija v Cetinju, Nikšiču in Kolašinu ter drugod v smislu pakta med Stalinom in Hitlerjem." (Str.845).

Aprila l. 1941 je izdala jugoslovanska komunistična partija proglas, ki je proglašal Simovićevo vlada kot skupino ljudi, ki se poslužuje Jugoslavije kot orodja angleških imperialistov. (Str. 350)

26. oktobra 1941 sta sklenila Tito in Mihajlović nekak sporazum o skupni borbi proti okupatorju. Toda ta sporazum so Titovci držali le en teden. Skovali so lažnive "dokumente", da sta se Mihajlović in Nedić dogovorila, da bosta skupno napadala komunistične partizane, da bi tako "opravičili" napad na Mihajlovića sredi borbe proti Nemcem. Dejstvo je, da je Tito pričel napadali Mihajlavića na Ibru dne 2. novembra 1941; tako je Tito pričel sredi boja proti okupatorju državljansko vojno! - Partizanstvo kot samostojna narodna organizacija se je dvignilo ne kot kako protinemško, marveč kot protičetniško gibanje. Korespondenca med Stalinom in Titom jasno dokazuje, da se je Titova borba v začetku usmerila prvenstveno proti Mihajtovićim četnikom, kar je takrat celo Moskva obsojala. Moskva je v svoji depeši z dne 5. marca 1942 Titu jasno povedala, da je on odgovoren za spor z Mihajlovićem. (Strani 359-363).

Tudi akti samega Moše Pijada ugotavljajo, da je bila Titova vojna primarno (prvenstveno) proti četnikom, v kasnejši dobi proti drugim komunističnim nasprotnikom doma, medtem ko je vojna proti Nemcem včasih stopila celo v ozadje. (Stran 365-366).

Nemci bi bili z lahkoto uničili Titovo "osvobodilno" vojsko, če bi bili to hoteli. Nikdar se proti Titu ni borilo več kot tri ali štiri divizije ob istem času. Samo enkrat je vrgla Nemčija prvovrstne padalce v borbo in takrat z uničujočim uspehom šele spomladi l. 1944 v Drvarju razbila glavni komunistični štab, Tito sam pa se je komaj rešil s svojim begom k Angležem na Vis.

Član Hitlerjeve tajne abveščevalne službe Walter Hagen je napisal iz lastnega opazovanja knjigo "Die Geheime Front", NibelungenVerlag, Linz und Wien 1. 1950, kjer na srraneh 268 do 268 piš, kako je Tito poslal k nemikemu vrhovnemu komandantu v Zagrebu generalu Glaise von Horsteunu-u. svojega zaupnika generala Ljuba Velebita s ponudbo, da bi se nemško vojno vodstveno zvezalo s Titom, da bi tako Angloamerikance skupno zavrnili nazaj na morje, te bi se izkrcali na jugoslovanski obali z namenom, da osvobode Jugoslavijo.

Vse to potrjuje tudi Franz Borkenau v svoji knjigi na strani 380.

012

 

 

 

 

Da so bili torej Titovi partiza in norodni in državni izdajalci, je jasno dokazano in po svetu danes že aplošno znano.

Toda bili so tudi

 

ROPARJI IN MORILCI

Kmalu potem, ko so odšle ven v gozdove prve komunistitne edinice pod lafnim m "Osvobodilne Ironte" (OF), ao pričele po vsej deželi izvajaci najstrašnejše nasilje z ropi in umori. V Ljubljani so prićeli z atenlafi in umori ie jesena l. l991.

Komunisti in njih zavezniki v Sloveniji so cakoj ob pritecku svo: jega "osvobodilnega gubanja" sestavljali sez e oseb, ki so jih dolotili za oritev oziroma likvidadjo, kot sourekli. Na te likvidacijske liste so prišli predvsem člani jugoslovanske vojske v domovini oziroma Mihajlovitevi temiki, duhovniki, ki so odlotno nastopali proci komuniscitni ideologiji, tlani Kacoliške akcije in sploh zavedne v dilne osebnosti, o katerih so ratunali, da jih komunisci ne bodo mogli nikdar pridobici za sodelovanje.

V komunističnem arhivu v Ljubljani so kasneje protikomunisti našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in sezname oseb, ki so bile določene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, to je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov določenih nekako 50.000 - reci in piši: petdeset tisoč - oseb za umoritev ("likvidacijo").

V občini Stari trg pri Rakeku so tudi našli tak seznam oseb, ki so bile določene za pokolj: med okrog 4.500 prebivalci te občine je bilo zaznanih okrog 500 za likvidacijo in so jih nato komunisti nekako toliko res pobili.

Iz občine Cerklje pri Kranju imamo m pričo, Grkmana Petra iz Spodnjega Brnika, ki je v pričetku sodeloval z Osvobodilno fronto, misleč, da je to res narodno-osvobodilno gibanje, kasneje pa se je od nje lotil, ko je spoznal njen pravi obraz. Ta priča je videla pri voditelju OF v Cerkljah Julčetu Lapajnetu seznam oseb iz cerkljanske občine, ki so bile določene za pokolj. Na tem seznamu so bili sam odlični in vodilni fantje iz katoliškega prosvetnega društva, vsi odločni nasprotniki nemškega okupatorja. Ti poboji bi se morali po naročilu Julija Lapajneta izvršiti že novembra 1941, pa jih je preprečil Grkman, ki je bil takrat še komandant oddelka Osvobodilne fronte.

Iz izjav pri v tej knjigi je čudno, da so komunisti po vsej deželi sestavljali take likvidacijske lisce.

 

013

 

Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umorili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drugih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistično revolucijo, nam popolnoma zanesljive priče podajajo isto sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, da si ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuhinjski dolini, kot kažeta oba zapisnika v tej knjigi.

Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komunističnemu nasilju.

 

 

OBOROŽEN ODPOR PROTI NASILJU

Komunistične tolpe so vodile svojo "osvobodilno borbo" že od pričetka proti domačemu prebivalstvu, da bi ga ustrahovale z nasiljem in da bi uničile vse vodilne nasprotnike in one, o katerih so komunisti sodili, da ne bodo nikdar šli z njimi.

Pri uničevanju slovenskega naroda in njegovega premoženja pa sta kakor po nekem sporazumu sodelovala oba - okupator in komunistične tolpe. Te od pričetka sploh niso bile vsled svoje maloštevilnosti sposobne, da bi izvršile kako vojaško akcijo, ki bi imela kak pomen in bi napravil kako škodo sovražniku-okupatorju.

Vse akcije komunističnih tolp so imele predvsem namen dražiti okupatorja, da bi ta zaradi teh vojaško brez pomembnih nastopov izvajal represalije nad nedolžnim prebivalstvom, ki bi prisilile moške, da bi bežati v gozdove pred okupatorjevim nasiljem in tako prišli v roke komunistom. Tako so maloštevilne komunistično-partizanske tolpe pridobivale naraščaj, ki so ga nato prevzgojile v komuniste ali pa so ga likvidirale, če so sumile, da kdo ni dovzeten za komunistično ideologijo. Komunisti so dosti oseb, ki so z njimi sodelovale pri partizanih, pomorili le zaradi tega, ker niso kazali kake posebne volje postati komunisti.

Tako je prišel slovenski narod med dva ognja: na eni strani so komunistične tolpe požigate, ropale in morile po vsej deželi, na drugi

014

 

 

strani sta pa oba okupatorja isto tako požigata, ropala, odvajala v koncentracijska taborišča in streljala nedolžne ljudi zaradi komunističnih izgredov. Tako Italijanom kot Nemcem dela slovenski narod napotje za njuno razširjenje. Oba okupatorja sta kaj rada videla, da komunisti uničujejo slovenski narod in jima tako dajejo nekak povod in neko "zakonito" podlago za uničevanje Slovencev.

Nad slovenski narod so prišli strahotni dnevi. Če kje vaščani niso dajali komunistom, kar so ti zahtevali, so jim požgali hiše, vse izropati in ljudi pobili; če so pa primorani podpirati komunistične tolpe, sta pa oba okupatorja zaradi tega izvajala strahotne represalije. Kamor se je slovenski človek obrnil, mu je grozila - smrt.

Vsled teh neznosnih razmer je prišlo prebivalstvo po deželi do prepričanja, da si mora samo pomagali z orožjem v roki, da se tako eni strani ubrani pred komunističnimi roparji in morilci, na drugi pa tudi pred okupatorskimi represalijami. Tako so nastale "Vaške straže", katerim so komunisti nadeli tudi ime "Bela garda".

Dolgih osem mesecev in še več so komunistične tolpe ropate, požigale in morile v mestih in po deželi, pomorile samo v Ljubljanski pokrajini kakih 3000 oseb, potem šele je nastala oborožena samoobramba v Vaških stražah. 17. julija 1942 je prvič nastopila Vaška straža pri .Št. Joštu nad Vrhniko.

Kako so bili prebivalci občine Št. Jošt nad Vrhniko prisiljeni od komunistov, da so zagrabili za orožje zaradi samoobrambe, na popisuje poseben spis. Po zgledu Št. Jošta je potem polagoma nastalo več Vaških straž po vsej Ljubljanski pokrajini, ki so imele le ta namen, da branijo prebivalstvu premoženje in življenje pred komunističnimi tolpami.

V okolici Novega mesta, zlasti okrog Gorjancev, so se spomladi v poletju 1942 pričele zbirati edinice jugoslovanske vojske v domovini. pod vrhovnim poveljstvom generala in vojnega ministra Draže Mihajlovića za borbo proti okupatorju. Ker pa so komunistične bande Osvobodilne fronte uničevale njene skupine in morile se, ki so z njo količkaj sodelovali, čemur je dokaz tudi Sajetova knjiga "Belogardizetti', so bili mnogi člani teh četniških edinic prisiljeni, da so se pridružili takozvani "Legiji smrti" in Vaškim stražam, ki so se pričele tam ustanavljati šele proti jesen in zimi v letu 1942, ko so komunistični partizani v teh krajih in kakih deset mesecev izvajali krvav teror nad prebivalstvom.

Del teh tehnikov oziroma jugoslovanske vojske v domovini pa je tudi kasneje ohranil svojo samostojnost in se ni pridružil Vaškim stražam n se je tako ohranilo jedro jugoslovanske vojske v domovini tudi v Sloveniji za bodoči napad na okupatorja.

 

015

 

 

Italijani so, da si neradi, dovolili ustanovitev Vaških straž dočim Nemci na Gorenjskem niso hoteli o tem ničesar slišati. Sele l. 1944. so pristali tudi ti na to, da so ustanovile varnostne straže pod imenom, domobranstva tudi na Gorenjskem.

Ko so po zlomu Italije, 8. septembra 1943, Nemci prevzeli oblast tudi v Ljubljanski pokrajini, to je na ozemlju, ki so ga prej imeli zasedenega Italijani, so postavili za pokrajinskega namestnika divizijskega generala Leonn Rupnika, ki je  tako prevzel v tem delu Slovenije v roke upravo in policijsko oblast iz istih razlogov, radi katerih so prej nastale Vaške straže, je tedaj general Rupnik sporazum z nemško okupacijsko oblastjo ustanovil Slovensko domobranstvo kot vojaške-polinjske čete, ki so imele edinole ta namen, da vzdržujejo red v deželi in varujejo civilno prebivalstvo pred komunističnimi požigi in umori ter da preprečujejo krute nacistične represalije.

Kakor pa je bil prej znaten del Vaških straž, tako je bilo nato tudi mnogo slovenskih domobrancev tajno povezanih z jugoslovansko vojsko v domovini oziroma z Mihajlovičevimi četniki in se je tako tajno pripravljala organizacija za borbo proti okupatorju za oni pričakovani trenutek, ko bi prišle zavezniške čete v bližino.

Žal se invazija Angloamerikancev na jugoslovanski obali ni vršila zaradi protivljenja Sovjetske zveze in Tita, ki je bil sporazumno z Moskvo pripravljen skleniti zvezo celo s Hitlerjem, da bi na ta način skupno z Nemci vrgel zaveznike nazaj na morje, če bi se ti izkrcali kje ob jadranski obali, kakor piše Walter Hagen v svoji knjigi "Die geheime Front". Takemu zavezniku na ljubo so nas izdali Angloamerikanci!

Tako Vaške straže kakor tudi Slovensko domobranstvo bi bilo kaj lahko popolnoma uničilo komunistične bande v Sloveniji, toda okupatorja tega nista dovolila. Italijani in Nemci so želeli, da se slovenski narod uničuje da v bratomorni državljanski vojni, ki so jo povzročili Titova komunisti in njegovi zavezniki. Oba okupatorja sta se zavedala, da so jima narodno zavedni krogi v Vaških stražah in u Slovenskem domobranstvu bolj nevarni kot pa komunisti, ki niso imeli za seboj prebivalstva; zaradi tega sta preprečevala, da bi protikomunisti uničili komunistične tolpe: oba okupatorja sta dobavljala komunistom rožje in municijo, z obema je imelo komunistitno vodstvo razne dogovore o skupnem nastopanju, ponekod, kakor n. pr. v Tuhinjski dolini, so nacisei in komunisti skupno in dogovorno pobijali slovensko prebivalstvo.

Tako je s pomočjo okupatorjev in s podporo naših "zaveznikov" Angloamerikancev zmagal komunizem v Sloveniji kakor tudi v vsej Jugoslaviji.

 

016

 

 

To je v kratkem okvirno ogrodje naše tragedije in vseh dogodkov, ki so se vršili med tujo okupacijo in komunistično revolucijo v Jugoslaviji in zlasti v Sloveniji v letih 1941 do začetka maja 1945. V ta celotni okvir spadajo rudi dogodki v posameznih krajih, kakor so popisani v tej knjigi.

 

*

 

V lažje razumevanje vsega dogajanja v Sloveniji ob času komunistične revolucije je potrebno tudi to, da vemo, kaj pravijo

 

MEDNARODNE KONVENCIJE

 

o pravicah in dolžnostih okupatorja in prebivalstva pod tujo okupacijo ter o uporu proti okupatorju oziroma o četništvu in takozvanem franktirerstvu*

V smislu člena 43. mednarodne konvencije v Haagu iz leta 1899 cijo mednarodno pravo glede v vojni okupiranega ozemlja med zakonito in dejansko oblastjo.

Vzemimo primer Jugoslavije! Zakonito oblast nad vso Jugoslavijo je po mednarodnem pravu ie vedno predstavljal jugoslovanski kralj s svojo begunsko vlado, dejanska oblast pa je nad zasedenim ozemljem prešla v roke okupatorja, ki naj v smislu mednarodnega prava v okupiranem ozemlju ukrene vse potrebno, da se uredi in varuje, kolikor je mogoče v okviru obstoječih zakonov in pravil, red v deželi. Okupator mora varovati javni red in varnost, ozirati pa se mora na čast družin in njih pravice, varovati individualna življenja, privatno lastnino verske navade in svobodo.

Okupator ima pravice zahtevati prisege zvestobe od prebivalstva v okupiranem ozemlju, ima pa pravico zahtevati prisego nevtralnosti, da se bo zdržalo vseh sovražnih dejanj proti njemu in da se bo podvrglo njegovim zakonitim ukazom. (Glej: Oppenheimer, str. 349, 350).

Zasedbena oblast ima pravico pobirati davke, takse in carino za kritje stroškov uprave.

 

-------

·) Kot vir mednarodnem vojnem pravu tu porabil sledeče knjige:

1. The first and xcond lmerna.onal Peace Conferences. Held at Ihe Hague 1899 and 1907. – 4 Vashingoon Govem ent Prinring OFfice, 1914. - To je am n 9ka uradna izdaja mednarodnih pogodb, ki jih je ratificiral ameriški kongres.er

2. L. Oppenheimer, Intemaz: orsal Law, Vol. tt., arh Edition, H. Lauterpacht Longmans, Green and Co., London.New York.I oront

3. Dr, Paul.Guggenheim, Lehrbuch des Volkerrech:es, II. Band. Baset. Verlag fur Recht ond Geaellschafr, A. G., 1951.

 

017

 

 

Sodišča naj v okupiranem ozemlju nadaljujejo svoje delo. Upravo osebje okupator more odstraniti in nastaviti drugo ali pa pustiti v službi še nadalje. Nikogar pa ne more siliti, da bi prevzel službo od okupatorskih oblasti. Če je uradništvo pripravljeno služiti pod okupatorjem, more ta zahtevati od njega prisego poslušnosti, ne pa prisege zvestobe. V okupiranem ozemlju more okupacijska oblast nastaviti kot vrhovne zakonodajne in izvrševalne organe osebe izmed državljanov, bivajočih na zasedenem ozemlju (Gugge heim, srr. 937). Taka "vlada" ni vlada v pravem pomenu besede, pač pa organ okupacijske sile.

Kdor se na zasedenem ozemlju upira odredbam okupatorskih oblasti, ga morejo ne kaznovati, nima pa okupator pravice kaznovati celotno prebivalstvo oziroma izvajati represalij nad celotnim prebivalstvom zaradi dejanj posameznikov. Kolektivna odgovornost po mednarodnim pravu  ne obstaja.

Toda mednarodni zakon okupatorja ne veže in mu ne prepoveduje represalij v slučaju nezakonitega vojskovanja poedincev oziroma skupin, ki ne pripadajo vojaškim organizacijam, ki so po mednarodnem pravu priznane kot zakonite vojne čete. Kakor trdi Oppenheimer, člen 50. ne ščiti civilnega prebivalstva pred represalijami okupatorja, če se izvrši na okupatorske čete zahrbten napad od posameznikov ali skupin, ki niso pripadniki zakonitih vojaških formacij. Tu ni zabranjeno okupatorju jemati talce, da si zavaruje prometne žile, železnice in ceste pred napadi gverilcev, frankrirerjev, ki ne spadajo k zakoniti vojski.

Okupacijska oblast ima torej po mednarodnem pravu pravico kaznovati civilno prebivalstvo, če se to upira njenim odredbam, če ščuje sabotažna dejanja, vohuni (špionira) ali celo izvršuje napade na njegovo vojaštvo. Okupator ima pravico uporabljati tudi smrtno kazen.

Glede načina vojskovanja pa ima 1. člen mednarodne konvencije v Haagu sledeče določbe:

Varstvo mednarodnega vojnega prava uživajo redne armade in prostovoljci, ki izpolnjujejo sledeče pogoje:

1. Morajo biti pod poveljstvom osebe, ki je odgovorna za svoje podrejene.

2. Morajo imeti pritrjene znake - embleme-, po katerih jih je mogoče jasno razločiti na daljavo.

8. Orožje morajo nositi javno.

4. Vojaške operacije morajo vršiti v smislu zakona in po običajih vojne.

 

018

 

 

Oglejmo si, kako je bilo v Sloveniji glede na te določbe!

V smislu teh mednarodnih konvencij je bila uprava v Sloveniji in v Srbiji, ki jo je postavil okupator pod generalom Leonom Rupnikom oziroma pod generalom Nedićem, zakonita oblast. Vojaško-policijske formacije, ki sta jih organizirala ta dva po nasvetu in povelju okupatorja, da vzdržujta red v deželi in v varstvo premoženja in življenja prebivalstva, so bile vse po mednarodnem pravu zakonite ustanove.

Guggenheim pa piše na strani 564. svoje knjige tudi sledeče: "Mednarodna pravna literatura in praksa zastopa načelo, da je kako sicer protipostavno dejanje zakonito pod pogojem, če je storjeno za obrambo vitalnih interesov v grozeči nevarnosti, ki se drugače ne da odstraniti."

Tu stoji avtor (kakor tudi sploh razlagalci mednarodnega vojnega prava) na stališču naravnega prava samoobrambe v sili.

Ne Rupnik in ne Nedić ni bil nikakršen "kvizling" v smislu mednarodnega prava in bodoča zgodovina bo obsodila Angloamerikance, ki so ju izročila v roke komunističnim morilcem.

"Vaške straže" i kasneje Slovensko domobranstvo sta bili zakoniti organizaciji obrambe v smislu mednarodnega vojnega prava kakor tudi v smislu naravnega prava samoobrambe, ker sta imeli obe ustanovi le ta namen: braniti premoženje in življenje prebivalstva pred ropi i  umori komunističnih tolp ter zavarovati nedolžno prebivalstvo pred krutimi represalijami okupatorja.

Edina vojaška organizacija, ki se je borila proti okupatorju v Jugoslaviji, ki je bila organizirana v smislu mednarodnega prava, je bila jugoslovanska vojska v domovini pod vrhovno komando generala in vojnega ministra Draže Mihajlovića. Le ta je odgovarjala določbam l. člena mednarodne konvencije iz leta 1899.

Kaj pa Titovi partizani oziroma oddelki Osvobodilne fronte v Sloveniji?

To so bile bande, tolpe, ki niso bile organizirane v smislu mednarodnega prava, ki se tudi v svojem vojskovanju niso držale mednarodnih vojnih pravil in zaradi tega njih pripadniki niso uživali varstva po mednarodnem pravu. To se pravi, da ji kje sovražnik smel streljati kot zločince.

Vse to je potrdilo tudi po končani zadnji vojni mednarodno sodišče proti vojnim zločincem v Nurnbergu.

Angleška poročevalna agencija Reuter je dne 19. februarja 1948 izdala sledeče poročilo:

"V razsodbi predsednika sodišča za obsodbo vojnih zločincev Charles-a Friderika Wennerstrurn-u proti nemškim generalom na

 

019

 

 

 

Balkanu je nastopila važna sprememba v načelnem stališču zaveznikov napram partizanom med vojno:

            Wennertrum je ugotovil, da ni na rozpolagu dov lj ateri la, da b e ogl d ka t f p rr n Balk d žal oj k la sl med r I I f I b gted o~ k a ~ . Z adt t ga

se ~ hza t Jmtg La ( 'u Crč:je n's mogli b a avat' kot edne v j tk . ite, aneć k t tol(rc. Na podl gi tega bi ne imeli od Nemce jeti pa t' a ' b ncy;, ln ; va, da b' nj' ' ra nat kot

jem k', iz teg r zloga d inogo-e nemških generalov popolnoma obsoditi zaradi ustzelitve tclt ujctnikov."

            "S lzb g Nadvidnc, °, tl e ik ki g je je' o 'zdajala deja ko amerišk k p;tc'j; k. blast v Avstriji, pa je dne 20~ febrnuja 1948 k temuapriponmil sledeče:

           

"Sodišče je za gl srdi5'e, da bi b'li partizani voj kujo2a se tr ka v s i 1 ed arodneg, prava. Nap m ugotovitvi, da so part an d o Ne ce I 1 t b t elle al da so emške ulet ke pog t mu2 I a 1 p le od šče elo stahSce, da 1 trella le talcev p : to e; ga streljeneg Nem in po peode et za eneg . nje eg c,nCk g voj ka p segl ero zmernosti insda se mora toasroatrati kot nezakonito in nečloveško."

            Komunnistični Titovi parti    1 to l t d v s tu g tot ed a od gn sod N b u d t lpae, bande. T gtEno p 1 p ' e te , d:t ni med arod ega dišč , ki bi sodl vsaj d'eeljarteh tolp ar di acitevilnih op in u or v, ki so jih izvršile tekom komunistične revolucije med okupacijo po vsej Jugoslaviji.

 

020

 

 

SV. URH

Med najbolj značilne laži komunistične propagande spada pisanje o dogodkih pri Sv. Urhu. O tem so komunisti izdali posebno brošuro "Sv. Urh", ki jo je napisal neki Lenardič Slane, izdala in zalotila pa jo je Slovenska izseljeniška matica u Ljubljani, ki jo vodi bivši učitelj in komunistični propagandist Tone Seliškar. To brošuro so izdali predvsem za slovenske "rojake v tujini" in so jo razširili tudi po vsej Ameriki.

O Sv. Urhu piše tudi Louzis Adamič v svoji angleški propagandni knjigi "The Eagle and the Rootš'.

Poglavitne trditve in najbolj debele izmišljotine brošure "Sv. Urh" so sledeče:

1. Izdajalska druščina nazadnjaških pristašev klerikalne in liberalne stranke je zanetila na Slovenskem bratomorno vojno. (Stran I1).
2. 2. Aprila 1942 so začeli člani Katoliške akcije v vaseh okrog Sv. Urha zbirati orožje. Med drugimi so jim ga dobavljali tudi podžupan iz Polja Pogačnik Feliks in še drugi pristaši župnika Keteja v Polju. (Str. 17).
3. Ljubljanska škofija - središče zarot proti rodoljubom:. 16. februarja 1942 so se zbrali v Škofiji takratni nazadnjaški veljaki klerikalne in liberalne stranke in tu jim je škof predlagal še tesnejše sodelovanje z Italijani, ki naj bi obstajalo v tem, da bi Italijani dovolili samostojno pobijati "komunistično nevarnost". Te predloge je odnesel v Rim slovenski duhovnik dr. Slatnik in jih izročil kardinalu Magnioliju v Vatikanu. (Strani 22 in 23).
4. Dne 17. maja 1942 so partizani ujeli pri Sv. Urhu Ivana Pavčiča iz Bizovika, ko se je z drugimi odpravljal v Štajerski bataljon.
5. Kaplan Peter Križaj se je izkazat kot belogardistični sodnik, ki je sodeloval pri mučenju pripornikov, obsojal pripadnike Osvobodilne fronte na smrt in tudi sam ubijal, nadalje, da je kradel ljudem blago in ga prodajal na trni borzi ter da so se ga dekleta bolj bala koz vsakega fašističnega razuzdanca in pa, da je svojim žrtvam cinično govoril: "Samo dušo ti lahko rešim, življenja pa ne." (Str. 81).
6. Da je po italijanskem polomu posadka pri Sv. Urhu morila vračajoče se internirance. (Stran 36).

 

7. Da se je Stane Kukovica bahal, kako ljudi pobija, da lahko reši z rožnim vencem, ki je blagoslovljen od samega papeža, pogubljenja vsakega, kogar hoče. (Stra 39 in 40).

 

8. Da so domobranci pri Sv. Urhu posiljevali komaj l5-letno Slavko Dežman (str. 45) in da jo je tam izpraševal kaplan Gande.

 

9. Na stran 47 priobčuje brošura neko sliko z mlako krvi, ki so jo našli po osvoboditvi v mučilnici.

 

10. Da so vse niti takozvane "Črne roke" vodile in se zbirale v škofiji, kjer so dajali vesoljno odvezo za vsa njena dejanja. (Stran 50).

 

11. Da so do sedaj našli 100 grobov, žrtev "Bele garde", da so pa do sedaj spoznali le 35 oseb. (Stran 51).

 

Lous Adamič piše v svoji knji;i "The Eagte and the Roota" na straneh 212 do 214 o dogodkih pri Sv: Urhu sledeče:

"Ta cerkev je bil nekak mali Dachau od poletja 1942 do konca vojne, ko so jo osvojile sile Osvobodilne fronte ob višku štiridnevne bitke. V jej je nek oborožena skupina pod duhovniško komando, imenovana »Črna roka«, oddelek od duhovnikov rekrutirane organizacije "Bele garde", mučila in ubila okrog tisoč "komunistov", ki večinoma niso bili komunisti, pač pa civilisti, ki so simpatizirali s partizani ali pa sorodniki partizanov. Geslo "Črne roke" je bilo:

»V imenu Kristovih ran naj umrje partizan." To je isto geslo, pod katerim je moj bratranec, ki je sedaj v Južni Ameriki, ubijal. Vsak član te organizacije je nosil svetinjico, o kateri so rekli, da je bila blagoslovljeno posebej od kakega višjega v hierarhiji v Jugoslaviji, če ne celo v Rimu. Te so delili duhovniki, ki so imeli službene položaje škofijski pisarni škofa Gregorija Rožmana v Ljubljani.

Dvakrat sem ob obiskal Sveti Urh po presledku par dni in sem več poslušal neko mlado ženo, Štefko Podbevšek, ki je poučevala v šoli vasi tik pod "gričem strahote". Ona piše knjigo o kraju in je dovolila da sem bral njen spis še v osnutku. Ni bila prej komunistka pred vojno, sedaj pa je vsa vneta za komunizem.

Znotraj in okrog cerkve je še vse tako kot je bilo neposredno po bitki, razen trupel klerikalnih in neklerikalnih vojnih zločincev, ki so padli v borbi. Od njih preživelih tovarišev so nekateri ušli v Avstrijo in nato odšli v Brazilijo, Argentino ter v Združene države, o enem pa celo trdi, da je v Clevelandu. Nekaj jih je bilo ujetih in so prišli pred ljudsko sodišče ob koncu vojne ob navzočnosti dva tisoč mož in žena na bregu pred cerkvijo in so bili nato usmrčeni.

Šel sem skozi podrto župnišče in v njegovo klet brez oken, kjer o mučili ujetnike. Ob soparnih toplih dnevih so tla in stene "še lepljive od človeške krvi" (besede mojega spremljevalca). Tam je rov,

 

022

 

 

skozi katerega so vlačili Črnorokci pretepene ujetnike iz pritličja v cerkev, kjer so jih duhovniki delili zakramente...

Vprašal sem, zakaj so duhovniki tako delali in kako so mogli kaj takega počenjati. Niti eden ni mogel povedati z gotovostjo. Kakor X, tako navaja Josip Vidmar inkvizicijo in Albigence. Štefka Podbevšek maje z glavo, to presega njen razum; še ne ve, kako bo končala svojo knjigo. Pokazala mi je slike duhovnikov, ki so naravnost odgovor za te strahote. Eden izmed njih zgleda kot kak posvečen asket.

Šel sem v gozdove okrog vrha griča, kjer so skoraj tri leta skoraj vsako noč nekaj moških in žensk ustrelili, obesili ali zabodli z nožem moški, ki so na vsak način doživljali neko duhovno razburjenje (uživanje) z ubijanjem teh ljudi "v imenu Kristusovih ran", isto- časno pa so sebe bogatili s premoženjem, ki so ga zaplenili svojim žrtvam.

Tam je v drevesno deblo zabit železen obroč, sedaj že rjast, h kateremu je bilo privezanih na stotine mučencev za zadnje mučenje, če so odklanjali poslednje cerkvene zakramente. Nato so bili ubiti. Temu podobne podrobnosti so prišle na dan pri sodni obravnavi in so vse v zapisnikih.

Gozd je bil razsvetljen s celim tokom luči. Ves ta posel so izvrševali med prvo in četrto uro ponoči. Nato so šli ubijalci skozi cerkev, so pokleknili pred glavnim oltarjem, se prekrižali z blagoslovljeno vodo in odšli v župnišče, da so se tam umili, jedli in pili, na kar so bili pripravljeni za spanje. Pri sodni obravnavi so drug drugemu pravili, kako so nezmožno stopicali pred cerkvijo, predno je bil privedeni nočni sprevod žrtev iz Ljubljane. Nekoč, ko se je pokvaril tovor avtomobil, ki je prispel dve uri kasneje kot navadno, je eden izmed sadistov postal celo besen. Ko pa je napočil dan, je postal zopet krotak v miru s svojim Bogom potem, ko je izvršil svoje nočno delo.

Nekaj stopinj od drevesa, kjer je železni obroč, je tolmun, zelo globoka voda brez dna. Ta vsrkava na dno vse, kar je težje od vode in nič več ne pride na površje. V ta tolmun so po lastnem priznanju na procesu pred ljudskim sodiščem črnorokci zmetali na stotine svojih žrtev.

Dve vrsti visokih žičnih ograj, kakih 100 čevljev narazen, sedaj vse zarjavelo in v slabem stanju, obkrožata grič. Med vojno je bil v obe napeljan električni tok od bližnje tovarne, katere lastnik je bil v dobrih odnošajih s škofijsko pisarno in vodilni duh "Črne roke".

Na stotine grobov je raztresenih sem in tja med drevesi okrog cerkve v polmeru kakih tisoč jardov. Nekateri so le kaka dva ali tri čevlje globoki, pokriti z grmičevjem in praprotjo. Obakrat, ko sem

 

023

 

 

obiskal Sv. Urh. so jih delavci odkrivali. To delo se že vrši mesece in ne vem, koliko časa bo še treba delati...

 

*

 

Dobesedno prestavo tega odstavka iz Adamičeve knjige priobčujemo tu, da bomo imeli Slovenci v svojem jeziku jasen dokument neizmerne in nesramne komunistične lažnivosti.

Nehote si človek ob tem branju stavi vprašanje: Ali je mogoče, da bi Lous Adamič napisal vse te gorostastnosti v dobri veri?

Adamič zatrjuje, da je osebno videl "tolmun", globoko vodno brezno, kamor so člani "Črne roke" metali in utopili na stotine svojih žrtev, ki jih je globoka voda požrla in nikdar več ne vrnila na površje. Pri hiši pod cerkvijo, ki jo Adamič namenoma imenuje "župnišče", je mala luža, mlaka, ki je dolga dva metra, široka meter in pol, globoka pa je bila ob največjih nalivih komaj pol metra. Tu je namreč cerkovnik napajal svojo živino. V tej mlaki bi ne mogel utoniti niti maček ne, Adamič pa trdi, da so črnorokci sem zmetali in utopili na stotine svojih žrtev.

V "župnišču", pravilno rečeno v cerkovnikovi hiši, ker pri Sv. Urhu sploh ni bilo ne stalnega duhovnika in ne župnišča, pravi Adamič, da je videl dve kleti brez oken. Obe kleti imata okna, česar Adamit gotovo ni mogel prezreti.

Iz pritličja te hiše, piše Adamit, vodi rov, tunel v cerkev, po katerem da so črnorokci vodili svoje žrtve v cerkev, kjer so jim duhovniki vsiljevali zakramente. Adamič je sam videl, da ne vodi iz mežnarije, ki leži kakih 40 m niže od cerkve, nikakršen tunel v cerkev, in vendar je napisal vse to v svoji knjigi. Piše, da je hodil po gozdu vrh griča, kjer so belogardisti mučili svoje žrtve. Na vrhu griča sploh ni nikakega gozda. Če torej Adamič tako neresnično piše o rečeh, ki jih je sam videl, kakor trdi, ali je potem še mogoče verjeti v njegovo dobro vero?

 

*

 

Kaj je resnica o Sv. Urhu?

Podružna cerkev Sv. Urha leži na 58 m visokem griču ob vzhodnem robu ljubljanske ravne, 8 km vzhodno od Ljubljane, spada k vasi Dobrunje in je podružnica župnije Sostro. Okrog te podružne cerkve leži malo in obzidano pokopališče. Na vzhodni strani cerkve, kakih 40 metrov pod cerkvijo, stoji cerkvena hiša z gospodarskim poslopjem, ki je služila kat mežnarija. Pri cerkvi ni nikakega župnišča niti duhovnika, kakor bi se zdelo iz Adamičevega pripovedovanja. Pod križem Sv. Urha se razprostira vas Dobrunje, bližnje vasi pa so še: Bizovik, Hrušica, Fužine, Vevče, Zadvor in Sostro.

 

024

 

O dogodkih pri Sv. Urhu so na razpolago štirje zapisniki o tem, ki so jim vse tamkajšnje razmere med okupacijo in komunistično revolucijo popolnoma poznane; vsi ti so pripravljeni nastopiti pred vsakim sodiščem kot priče. Med pričami sta dva domačina en član posadke pri Sv. Urhu in poveljnik posadke Vaške straže v Bizoviku, pod katerega je spadal tudi vod pri Sv. Urhu.

Poveljnik posadke v Bizoviku Bitenc Stanko je dovolil, da smemo uporabiti njegovo ime. Na podlagi njegovih izjav in izjav ostalih prič ter drugače dokazanih dejstev je resnica o dogodkih pri Sv. Urhu sledeča:

Natančno je znano, da so komunisti po vsej Sloveniji že osem mesecev morili in ropali, predno se je sploh organizirala prva vaška straža pri Št. Joštu nad Vrhniko kot oborožen odpor proti komunističnemu nasilju. Torej ni govora, da bi bila "izdajalska druščina pristašev klerikalne in liberalne stranke zanetila na Slovenskem bratomorno vojno". To so pričeli in povzročili edino le komunisti oziroma Osvobodilna fronta.

Posadka Vaške straže v Bizoviku pa je bila ustanovljena šele v oktobru l. 1942, zato pred tem časom ni mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom na teritoriju občine Dobrunje in njene okolice. Že v maju 1942 so iz tega okoliša komunistični partizani odvedli nasilno v gozdove, mučili in pomoriti pri Polici: Ivana Pavčiča, Jakoša, Cankarja, poklali so v tem okolišu tri družine (vse družinske člane), med drugimi Jakoševo. Posadka v Bizoviku je spomladi l. 1943 odkopala nekaj teh žrtev in jih pokopala na pokopališču. Zadnji teden unija 1942 so komunistični partizani nasilno odvedli nosečo ženo Marijo Pogačnik in jo po grozovitem mučenju umorili na Pugledu; prvi teden v juliju pa so nato vdrli v hišo njenega moža Feliksa Pogačnika, podžupana občine Polje, ga nasilno odpeljali in ga nato v gozdovih nedaleč od Sv. Urha po groznem mučenju umorili.

Vse to se le godilo kakor po vsej Sloveniji tak tudi v okolici Sv. Urha, ne da bi se več kod osem mesecev pojavil kak oborožen odpor proti te nasilju.

Dočim je komunistična partija vsled zveze med Stalinom in Hitlerjem, kakor drugod tako tudi v okolici Dobrunj, agitirala nacistično Nemčijo, so nekateri rodoljubi, nekomunisti, res zbirali

orožje za odpor proti okupatorju. Toda tega ni vršila Katoliška akcija, kakor se namigava v brošuri "Sv. Urh", pač pa organizacija jugoslovanske vojske v domovini pod zakonitim vrhovom poveljstvom vojnega ministra in generala Draže Mihajlovića. Te prve organizatorje odpora proti okupatorju je pričela pobijati komunistična

 

 

025

 

 partija oziroma partizani Osvobodilne fronte tudi v okolici Sv. Urha oziroma Dobrunj, kar je razvidno tudi iz brošure "Sv. Urh" na straneh 17, 19, in 26.

Ti poboji, ki sta jih zagrešili komunisti v okolici Dobrunj, so povzročili, da je bila ustanovljena posadka vaške straže v Bizoviku in dve podrejeni postojanki v Dobrunjah in pri Sv. Urhu, n to Sele oktobra 1942.

Da ni imela ljubljanska škofijska pisarna oziroma škof dr. Gregorij Roiman nobene zveze ne z nastankom in ne delovanjem Vaških straž ali slovenskega domobranstva, še manj pa s "Črno roko", je vsakemu pametnemu človeku jasno. Vaške straže so povsod pričeli organizirati kmečki ljudje sami, da bi se varovali pred ropi, požigi in umori, ki so jih izvrševali komunistični partizani. Da ni imel škof dr. Rožman nobenega opravka pri ustanavljanju Slovenskega domobranstva, je potrdil na sodnem procesu v Ljubljani, nemški komandant v Ljubljani - general Roesener.

To je popolnoma izmišljeno, kar piše brošura "Sv. Urh", da so dne 16. februarja 1942 imeli v Ljubljani na škofiji sestanek o tesnejšem sodelovanju z Italijani in da je dr. Blatnik nato nesel tozadevne predloge tega, zborovanja v Rim v Vatikan h kardinalu Magnioliju. O popolni neresničnosti teh trditev je podat dr. Blatnik sam daljšo izjavo v "Ameriški domovini" z dne 8. februarja 1952.

Najbolj gorostasna pa je trditev, da je bila posadka Vaške straže; slovenskih domobrancev pri Sv. Urhu in "Črna roka" pod poveljstvom slovenskih duhovnikov.

Stanko Bitenc je napisal sledečo izjavo:

"Podpisani Stanko Bitenc sem bil poveljnik legijske posadke s sedežem v Rizoviku, občina Dobrunje pri Ljubljani, od 6. januarja do 9. septembra 1945. Pod moje poveljstvo je spadal tudi vod v Dobrunjah in oni na Sv. Urhu. Izjava naša na leto 1942 pa do italijanske kapitulacije v septembru 1948 po lastnem znanju in opazovanju.

Legijska posadka v Bizoviku je bila ustanovljena Sele v oktobra 1942, zato pred tem mesecem n mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom teritoriju omenjene občine, ki so v maju 1942 nasilno odpeljali in Polico v gozdu po dokazanem mučenju umorili znane protikomuniste iste občine, kot: Pavčiča, Jakoša, Cankarja in druge. Imenovane žrtve je izkopala moja posadka spomladi 1943.

Vodnik voda na Sv. Urhu do italijanske kapitulacije in nekaj pa tudi še za dobe domobranstva (do 1. nov. 194&) je bil pokojni Dežman Lojze, ki se je smrtno ponesrečil ob preizkušnji zaplenjenega

 

026

 

 

 to p , njeag v dr jen' pa em bil pr du i '. To j e m re biC go r d je b'1 po tdka p ' Sv. U h pod p eIj tuo d thovnikov. Edinici v tBizoviku z vodoma Dobronje ' S Urh je bil od cerkvene oblasti postavljen za k rata pokojni tdr. Pete Krii j, kateremu pa je pripadala izključno le moralna vzgoja vojakov. Vse drugo j ost dna laf.

            Pod "Dachau v malem', kot navaja Adamičeva knjiga razumemo prisilno taborišče, kjer so bili politični nasprotniki, torej komunisti, OF-arji in njihovi omišljeniki v ečjem številu ' t tas o ob d še ne 'n teles em t'kaniranju dalje ta a as'1n drže ni. N S . U hu tega ' b'lo. N j fo at j' oi oma ia format rice za tordobo dokažejo en sam prime ' pokaiejo en a g ob! Prec jAnje ltevilo p rti no pa je oblei tlo rt 'h, ko so koncem oktobra 1948 v večjem številu napadli j na~kmdoroobra skš vod pri Sv. Urhu, ko so d mobr nf napadal e kle tili cel z dre es.

Trdite o svetinjicah in geslu: "V ime Kristusovih ran mora umreti partizan" mi je neznana burka, plod krvi žejnih udeležencev ljudskega sodišča ali pa z mučenjem izsiljenih lastnih obtožb sojenih."

Buenos Aires. 29: junija 1952.

Stane Bitenc, I. r.

K Sv. Urhu je h dil .a3e at d Nem ev ' gnani župtik Anton Selak' n' i el ikak z e e s po adk , cstotak ne k plan Mirko Gande, to 'katerem piše brošura ,.Sv. U h", d je i prateval nek Slavko Defman. Pri Sv. Urhu sploh ti bilo stal ega duho ~ka, torej ne more biti govora, da bi b'1 d h v 'k kom d t posadke ali da bi, kot piBe broSura "Sv. Urh", dr. Peter K 'žaj sod'1 in ubijal, kr del vojim trtv blago i ga prodajal na hni borzi.

Adamič govori o kleti brez oken, kjer da so domobranci mučili jetnike kj r s na teni 5e ledovi leplj' e krv n dn kleti pa da je bila še mlak krvi ki so jo našli v tej "mučilnici po osvoboditvi, kot piše brošura "Sv. Urh".

Priča N. N., ki je bil ves čas v hiži pri Sv. Urhu, je napisal dne 18. junij 1952 sledečo izjavo:

"Laž komunističnih ,tovarišev' je, da bi bili pri Sv. Urhu zagrešili kakršenkoli zločin bodisi duhovniki ali sfanatizirani laiki, da bi bil Sv. Urh nekak Dachav v malem, da bi bila tam kdaj "Črna roka" ali da bi bili tam pobili kakih tisoč "komunistov". Tudi je laž tovarišev (komunistov), da bi se bilo kdaj uporabljalo geslo: "V imenu Kristusovih ran..:" Resnica je tale: Vaška straža ni sploh

 

027

 

nikogar ubila, marveč je samo varovala prebivalstvo pred komunisti, potem ko so ti odvedli in na strašen način umorili 5 prebivalcev. Resnica je, da so za pokopališkim zidom Lahi ustrelili 6 domačinov komunistov, ki so v imenu ,ovrišv' vzeli vso oblast v roke ljudje tamkaj o nikomur niso rekli, da ni kriv. Kasneje so postojanko pri Sv. Urhu zasedli domobranci in streljati na vsakega »tovariša«, če je nos prinesel preblizu.

Koliko se je zanesti na besede učiteljice Podbevšek, rečem samo to Ameriški časopis "Glasilo K.S.K. Jednote" z dne l7. oktobra 1945. je prinesel njeno izjavo, da leži med Sv. Urhom in Orljim (razdalja vsaj 5 km) grob ob grobu - same žrtve belogardistov. V resnici ni nobenega. Po italijanski kapitulaciji (8. sept. 1948) so komunistični partizani napadli postojanko pri Sv. Urhu. pri tej priliki je tam padlo v porazu, ki so ga doživeli, kakih 20 partizanov, ki so tam pokopani. Adamič pravi, da je bil v kleti brez oken. Kleti sta dve, vsaka ima okno. V eni je bil zaprt en dan samo »tovariš« učitelj iz Radnika, ki si je sam prerezal žile. Drugače se v nobeni kleti ni prelivala kri md' nobenem drugem prostoru hiše ne, se manj p seveda cerkvi. Votlina, skozi katero naj bi porivali oni krvniki žrtve v cerkev, je le v krvavi domišljiji Podbeškove." Če bili je ob Adamičevem obisku zidovi teh kleti lepljivi od krvi in če je bila notri res mlaka krvi, vse to je sledovi komunističnega mučenja onih žrtev, ki so jih pomorili tam po prevzemu oblasti leta 1945; na tleh kleti in po stenah je se kri onih, ki so bili mučeni in pobiti pri procesu pri Sv. Urhu, o katerem govori brošura "Sv. Urh" in tudi Adamič.

Kaj je z onim železnim obročem, ki ga je videl Adamič in piše, da so belogardisti tam privezovali svoje žrtve in jih mučili? To je obroč, ki ga je pred 26 leti tam zabil cerkovnik, da je tam privezoval svojo živino in ni bil nikdar na ta obroč privezan noben človek. Lahko podamo za to pričo, ki je sama zabila tedaj pred 26 leti ta obroč.

Če ob tedanjem ljudskem procesu umorjene žrtve izjavljale, da so krive in da so vršile zločine, ki jim jih pripisuje Adamič oziroma komunistična propaganda sploh, potem so pač ti nesrečneži morali tako govoriti, prisiljeni po strahotnem mučenju, kakor je sploh navada pri komunističnih "procesih". Krvave stene v kleti in mlaka krvi tam je dokaz o tem mučenju, ki ga navajajo komunisti sami proti sebi. Kake gorostasnosti so morali nesrečniki priznati pred ljudskim sodiščem, kakor so jim. narekovali komunistični nasilniki, je. značilno zlasti to, kar poroča Adamič, da so ti priznali, da

 

028

 

so zmetali "v tolmun pri hiši na stotine svojih žrtev", dasi je notorično znano, da se v tej luži ne utopiti niti en človek ne.

Naravnost smešna je trditev, da je bil Sv. Urh ograjen z žičnim plotom, v katerega je bil napeljan električni tok iz bližnje tovarne, katere lastnik naj bi bil v dobrih odnošajih s škofijsko pisarno vodilni duh "Črne roke". Naša priča k temu izpoveduje: "Prostor sploh ni bil ograjen z žico, pač pa je postojanka imela žičnate koze, v katerih pa ni bilo elektrike. Najbližja tovarna je papirnica v Vevčah, ki pa je oddaljena dobra 2 km, direktor tovarne je bit takrat ing. Krotta, ki je sedaj v New Yorku in vse to lahko potrdi. Ta gotovo ni imel nikoli kakih stikov ne s škofijsko pisarne s kakim domačim lokalnim duhovniškim uradom in tudi ni imel nobene zveze s "Črno roko".

V brošuri "Sv. Urh" se trdi, da so partizani 17. maja 1942 ujeli in likvidirali pri Sv. Urhu Ivana Pavčic iz Bizovika, ko se je z drugimi odpravljal v Štajerski bataljon. Da je takozvani »štajerski bataljon« del Mihajlovićeve vojske v domovini n ne partizanski, so komunisti ugotovili šele v drugi polovici junija 1942, kar jasno dokazuje Franček Saje v svojem "Belogardizmu" stran 292 in 293 in kar je jasno razvidno iz zapiskov v tej knjigi: Jakoša Josipa, tlana nekdanjega 9tajerskega bataljona, in Riglerja o dogodkih v Preini. Komunisti torej gotovo morili Pavčiča radi tega, ker se je odpravljal v Štajerski bataljon, ki so ga komunisti takrat smatrali še za svojo edinico marveč edino le zaradi tega, ker je bil član Katoliške akcije in načelen nasprotnik komunizma.

Da je posadka pri Sv. Urhu morila vračajoče se internirance, da se je Stanko Kukovica bahal, kako pobija z rožnim vencem roki, blagoslovljenim od samega papeža, da so domobranci posiljevali pri Sv. Urhu 15-lemo Slavko Dežman, da so vse niti "Črne roke" vodile v škofijo v Ljubljano, ki da je dajala vse morilcem odvezo, so rečene same gorostasne izmišljotine, za katere komunisti niso doprinesli in tudi nimajo niti najmanjšega dokaza.

 

Kaj pa grobovi pri Sv. Urhu?

Brošura "Sv. Urh" piše, da so do sedaj tam našteli okrog sto grobov (gl. str. 51). Franček Saje navaja v "Belogardizmu", str. 480, da je tam "pomorila zločinska družba pod poveljstvom glavačeskih komandantov nad pet sto ljudi, od katerih so s težavo našli le 85 žrtev"; Louis Adamič, ki je zajemal iz istega vira, pa je število "žrtev" v brošuri "Sv. Urh" podeseteril in v "Belogardizmu" navedeno število dvakrat povečal ko piše, da je tam okrog en tisoč grobov; v ameriškem časopisu "Glasilo K. S. K. Jednote" pa piše Podbevškova,

 

029

 

 

"da je med Sv. Duhom in Orljim grob pri grobu belogardističnih žrtev". Če vemo, da znaša razdalja med Sv. Urhom in Orljim nekako 5 km, bi bilo v tem prostoru po pripovedovanju Podbevškove kar okrog sto tisoč grobov ...

Kdo od njih (komunistov in njihovih zagovornikov) ima torej prav? Vsi ti govore neresnico!  Tu imate iz ust samih komunističnih propagandistov jasen dokaz, kako v laži naravnost tekmujejo med seboj, ko v navedbah nasprotujejo celo drug drugemu, da si vsi zajemajo iz istega vira.

Tam v gozdovih okrog Sv. Urha je res dosti grobov, toda tam so grobovi žrtev, ki so jih pomorili komunisti, ne pa belogardisti. Pri Sv. Urhu samem pa so sledeči grobovi:

6 onih oseb, ki so jih ustrelili Italijani kot povračilo za požig tovarne Vevče, ki so ga zanetili komunisti.

20 partizanov, ki so padli ob priliki njih neuspešnega napada na postojanko Vaške straže po razsulu Italije jeseni 1949.

Poleg teh pa je bilo tam ustreljenih in pokopanih kakih 80 do največ 50 komunistov, ki jih je obsodilo in likvidiralo neko tajno sodišče kod izdajalce oziroma kod komunistične terence in zaščitnike, ki so določali, kdo bodi od komunistov likvidiran. Kdo je ustanovil to sodišče in kateri so bili njegovi člani, mi na podlagi razpoložljivega materiala ni bilo mogoče točno dognati. Kolikor sem čul od raznih oseb, a ne od direktnih prič, so znani trije člani tega tajnega sodišča, ki pa so vsi mrtvi, dva izmed teh sta bila bivša jugoslovanska oficirja, ki pa sta bila, kakor sem čul, obenem tudi člana angleške obveščevalne službe.

Splošno se je imenovala ona tajna organizacij, ki je ustvarila to tajno sodišče in izvrševala njegove likvidacije "Črna roka'. Ta je pričel delovati šele ek k ed' teta 1944.

Za proti-komunistične je bila "Čma roka", njeno sodišče in njene likvidacije vodilnih komunističnih osebnosti in v domovini kočljiva zadeva. Mnogi tega niso odobravali. Že v domovini smo debatirali o njeni legitimnosti in moralni  pravičnosti oziroma neupravičenosti. Ker pa se ni vedelo, kdo je njen dejanski nositelj, ni bilo mogoče napraviti si jasne sodbe o tem.

Tako vojaško sodišče bi bilo po jugoslovanski fi voj 'h 'n po mednarodnih zakonih legitimno, če bi bilo postavljeno od zakonite vojaške oblasti. Mogel bi ga torej ustanoviti divizijski general Leon Rupnik kot nositelj policijske in upravne oblasti te kot zastopnik okupatorja ali pa vrhovni komandant jugoslovanske vojske v do ni general Draža Mihajlović oziroma njegov pooblaščeni za zastopnik za Slovenijo.

 

030

 

Popolnoma ugotovljeno je, da zadnji komandant jugoslovanske vojske v domovini za Slovenijo ni dal za ustanovitev »Črne roke« i njenega sodišča ne kake pobude ne pooblastila in da trdi ni imel s to zadevo nikakih stikov. Da bi bil dal general Mihajlović pooblastilo preko svojega zastopnika v Sloveniji, ni verjetno. Če je bilo, tako pooblastilo dano pod prejšnjim komandantom, ni bilo mogoče ugotoviti.

Divizijski general Leon Rupnik kot vrhovni komandant Slovenskega domobranstva in zastopnik okupacijske oblasti pa tudi ni dal za to kakega pooblastila, kakor je pokazal proces proti njemu v Ljubljani. Vsaj dokaza za to gotovo ni nobenega.

Po vsej verjetnosti so torej ustanovit "Črno roko" in njeno sodišče ter izvrševali likvidacije nekateri oficirji in civilisti na svojo roko kot nujno potrebo samoobrambe.

O upravičenosti, legitimnosti in moralnosti obstoja in postopanja "Črne roke" moremo upravičeno razpravljati in vse to eventualno kritizirati le protikomunisti. Komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti nimajo niti najmanjše pravice, da bi se zgražali nad "Črno roko" in njenim postopanjem, če ni imela legitimacije od pristojne oblasti, ker je bila ustanovljena le po vzorcu komunizma oziroma Osvobodilne fronte.

Komunistični kriminalci, roparji in morilci so kar sami delali "zakone" in ustanavljati že tri leta "likvidacijska sodišča" po vsej deželi. IOOF (= Izvršilni odbor Osvobodilne fronte); to je bilo tedanje vodstvo Osvobodilne fronte je na predlog Krittofa, t. j. Edvarda Kardelja; že septembra 1941 sprejelo " k " o kaznovanju vseh "narodnih zločincev in odpadnikov". Vsak, kdor se ni podredil -komunistični komandi, je bil proglašen za zločinca, izdajalca in odpadnika. Ali je treba to notorično dejstvo še dokazovati? Ta "zakotni" komunističnih rokomavharjev in morilcev je bil vendar javno proglašen. v komunističnih časopisih.

Na podlagi tega "zakona" je komunistična partija ustanovila svojo "Čeko", CK-VOS, ki je potem v Ljubljani in po vsej deželi pričela streljati one, ki jih označili komunistični terenci da jih je treba ,likvidirati'. Na podlagi tega ,zakona' od septembra 1941 je bil od komunistične "Čeke" prvi ustreljen 4. dec. ing. Fanuš Emer le zaradi tega, ker je kot član jugoslovanske vojske v domovini organiziral odpor proti okupatorju. V bližini Sv. Urha so to julija istega leta umorili poljskega podžupana Feliksa Pogačnika tudi le zaradi tega, ker je organiziral odpor proti okupatorju v zvezi z Mihajlovićevim pokretom.

 

031

 

Na strani 290 priobčuje Franček Saje v "Belogardizmu" "naredbo štaba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942", Takrat so namret k munisti prvit ugotovili, da so se Pojavile na terenu edinice jugoslovanske vojske v domovini to je Mihajlović  v' i t iki To ! giL'mno jugoslovansko vojsko, ki se je organizirala in zbirala za borbo proti okupatorju, imenuje ta "naredba" "oboroženo tolpo belogardističnih banditov". Ta famozna odredba naroča "vsem partizanom, narodnim zaščitnikom i poštene prebivalce da takoj uničijo to tolpo, kjerkoli jo zalotijo." – Vsak kdor ki bi bil član te jugoslovanske vojske, vsak, ki bi tej napravil kakršno koli uslugo, zbiral za njo ali dajal hrano bil korir jo prikrival zamolčal nje pojav partizanskim edinicam, vsak, kdor bi bil član belogardistične organizacije, to je član legitimne jugoslovanske vojske v domovini, »bo po kratkem postopku ustreljen«.

Čisto navadni kriminalni tipi so si torej prilastili oblast, da delajo »zakona« in »odreče«, s katerimi so skušali nekako deplasirati svoje zločine, svoje izdajstvo do domovine, svoje rope in umore.

Najbolj očit dokaz samovoljnega prisvajanja sodne oblasti in kaznovanja, je znani kočevski proces, kjer je komunistično "sodišče" obsodilo na smrt člane legitimne jugoslovanske vojske.

Kdo je dal komunistom oziroma Osvobodilni fronti legitimacijo za vse 207 Nihče - ne narod ne kralj!

Komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti pa niso morili le oboroženih članov jugoslovanske vojske v domovini, ki se je borila proti okupatorju, marveč v masah tudi starčke, fene, otroke, ljudi, ki niso nikdar nosili orožja, ki sploh niso vedeli, da kje obstaja kaka oborožena organizacija proti komunizmu. Komunisti in njih .. tovarišija ni morila le znanih idejnih nasprotnikov komunizma, marveč mnoge tudi zaradi tega, ker so bili le potencialni, močni nasprotniki komunizma. Za to dejstvo je na tisoče dokazov.

Vsekakor zanimivo je, kako je Edvard Kocbek, vodja tako zvanih »krščanskih socialistov«, opravičeval neštevilne umore in pomirjeval svojo pekočo vest. V svetovni literarni (niti v. leposlovni niti v politični) najbrž ni mogoče dobiti primere temu farizejstvu, ki ga kaže Edvard Kocbek v svoji knjigi. "Tovarišija". Na straneh 26 in 27 poroča o vtisu, ki ga je na vodstvo Osvobodilne fronte in predvsem na Kocbeka samega napravila vest, ki jo je na teren prinesel kurir iz Ljubljane, da je po sklepu ljubljanskega vodstva bil umorjen dr. Lambert Ehrlich."

Ta umor imenuje Kocbek "izvršitev sankcij" in ga seveda v potni meri odobrava. Ponoči nato pa ga je pekla vest, da vso noč ni

 

032

 

 

mogel spati in je skušal sam pred seboj opravičiti ta umor, za katerega je bil seveda med iori soodgovoren.

Svojo nemirno vest skuša potolažiti z razmišljanjem o moralni in zakoniti upravičenosti umorov, ki jih je izvrševala Osvobodilna fronta. Takole piše:

"V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično... Pozornost politične justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na. psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena človeška skupnost s polno pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj za življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico, biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene."

Ti stovki odkrivajo vso strahotno zmešanost, nemoralnost in jarizejstvo Edvarda Kocbeka! Po tej Kocbekovi teoriji bi se mogli popolnoma rnaratno;n rahanito = družiti kriminalci (kaznjenci) ter pobijati nedolžne ljudi pad pretveza, da bijejo boj za svoj "obstanek".

Vzemimo slučaj, da bi ušli iz znane ameriške jetnišnice Sing-Sing obsojeni kriminalci in bi ustvarili "ljudsko skupnost", ki bi ropala in morila po združenih državah. Ta ljudska skupnost največjih kriminalcev bi imela pravico ropati po deželi in moriti vse, ki bi jo kakorkoli ovirali v njenem zločinskem delu, sploh vse mogoče ljudi, ki bi. obsojali njih zločine, vse, ki bi se tem zločincem ne hoteli priključiti.

Kaj bi k temu rekli Amerikanci, če bi jim kdo pisal knjigo, v kateri bi zagovarjal "zakonitost odredb teh kriminalcev, legitimnost njih zakonov, ki bi jih izdali, "moralno upravičenost ropov in umorov", ki bi jih ti izvajali po državi? Toda kaznjenci te Sing-Singa so večinoma naravnost angelčki v primeri s kriminalci, ki so vodili komunistično revolucijo v Sloveniji. Mislim, da ga ni jetnika v ameriški Sing-Sing četi, ki bi zagovarjal tako kot Edvard Kocbek "zakonitost" in "moralnost" ter upravičenost ropov in umorov!

Ko je prilet Edvard Kocbek med partizane 28. maja 1942, jim je na mitingu govoril o dveh koncepcijah upora proti okupatorju in orisal razliko med četniki in partizani«. (Stran 19 "Tovarišije"). Tu je sam pred komunisti priznal, da se borA mdi Lemiki proti okupatorju; le na drug način kot komunistični partizani, in vendar je tudi on pristal na »zakon«, ki so ga sklenili že septembra 1941, da bodo pobijali, politične in idejne nasprotnike, torej tudi četnike, ki so se borili proti okupatorju.

 

033

 

Kako pravico je imela Kocbekova »tovarišija« moriti otročiče dojenčke, matere, stare ženice, starčke, ljudi, ki se niso nikjer udeleževali kakega odpora proti komunističnim bandam Ali so ti ogrožali delo Osvobodilne fronte?

Dne 11. junija sta Kidrič in Kocbek ponovno razpravljala o načrtnih umorih, ki jih je treba izvajati. Takole piše drugi na strani 41 svoje "Tovarišije". "SJ~u~no sva ugotovila, da je potrebno, da d u h o v n i k e, ki začerzjccjo o~r~žat~i naše delo, justificiramo po treznem premisleku z~seh ol~u~iščiri." Nato z največjim farizejstvom, ki je sploh mogoče, poudarja, da sta se s Kidričem strinjala v tem, "da moramo v katolicizmu odpraviti klerikalizem in cerkvi odpreti pot svobodnega verskega življenja".

V tistih dneh so namreč partizani v Hinjah na zverinski način umorili kaplana Novaka in tamkajšnjo učiteljico le zaradi tega, ker niso mogli v tamkajšnji župniji pridobiti nikogar za komunistične bande. Takrat ni bilo še nikjer nobene organizirane in oborožene obrambe proti komunističnim bandam, pa so Kocbekovi tovariši vkljub temu morili ljudi, o katerih so le sumili, da so ti vzrok, da narod ne mara z njimi. In Kocbek je vse to odobraval, pri tem pa pisal v svoj dnevnik, "da bodo gradili svoboden katolicizem".

Kake zverinske in sadistične umore je odobraval Kocbek v svojem farizejskem "krščanstvu", naj priobčimo tu zapisnik slovenskega domobranca, ki je bil navzoč pri strahotnem umoru kaplana Hinka Novaka in učiteljice Darinke Čebulj v Hinjah. (Zapisnik je priobčil "Šmartinski vestnik", št. 1. z dne 27. avgusta 1952.) Ta mladi fant je med drugim izpovedal sledeče:

"Na 'binkoštno soboto 1942 ponoči je vpadla v našo vas komunistična drhal, polovila nas nekaj fantov, češ da mobilizirajo za osvobodilno narodno vojsko, in nas odgnala, obdane z oboroženimi komunisti . . . Določili so me, da grem z nekim Ljubljančanom "Pepijem" stražit v Hinje "nekega farja in njegovo k . . . ." Postavila sva se pred hlev. Vedno so prihajale večje ali manjše skupine komunistov, gledali so v hlev, streljali vanj in klicali: "Le porabita še zadnjo uro, le . . . ." Nekako po deseti uri zvečer ,pride povelje, da naj vrata hleva odpro, kar se je izvršilo. Iz hleva so pripeljali dve osebi, mladega moškega, bil je kaplan Novak iz Hinj, doma iz okolice Žužemberka, star 26 let, in neko žensko - bila je Darinka Čebulj, doma iz Radovljice, učiteljica v Hinjah, stara 24 let. To je bilo. 13. junija 1942 nekako po deseti uri ponoči.

Bil je pretresljiv prizor. Ko sta stopila na prosto, je oba prijel neki komunistični rabelj za roko, obdan od drugih rabljev; jaz sem

 

34

 

bil v ozadju z nabito puško. Pogled je bi1 grozen. Bila je mesečna noč, ki je prepuščal navzlic oblačnemu nebu dovolj svetlobe. V tej mesečini je prenesljivo sliko dajalo zlasti dejstvo, da so duhovnika in učiteljico slekli in sta bita popolnoma naga. G. kaplan je stopal sicer utrujen, a pogumno samozavestno ter s prezirom do svojih vodnikov in rablja. Učiteljica se je tresla od hlada, Se bolj jo je pa pretresla ranjena sramežljivost, ko je bila izpostavljena divji drhal. Sla je omahujoče in silno trudnega koraka. Telo izmučeno, oslabljeno in polno črnih podplut od vrha do tal vsled groznega tepenja, povešene glave, ki jo je včasih dvignila - pretresljiv izraz izmučenosti zaradi prestanega duševnega in telesnega trpljenja.

Zavili smo v gozd. Takoj ob obronku zagledamo nekega starejšega mož, ki je bil privezan na drevo, glava je bila povešena, skoraj brez življenja, nepremično: do muk je a^e popolnoma oslabel. Bil je to bivši orožnik Ivan 2van. Mimoidoči so ga bili in zasramovali.

Pridemo na malo ravnim, kjer je bila miza s stoli za sodišče, ki so ga bili zasedli poveljniki kočevskega odreda: Velikonja Urban (Dermastja), Smrke Franc iz Žužemberka, s partizanskim imenom Jošt, in drugi.

Začelo se je zasliševanje. Bilo je o pol polnoči. K mizi stopi g. kaplan Novak, ob njem pa mrk Bosanec Mate, krvnik. G. kaplan je govoril bolj tiho, zato ga niso razumel, četudi sem stal tik za rabljem, ki ga je med tem zasliševanjem večkrat pretepal. šlo je za to, da ob ,obdolženca' izdasta vse one iz Hinj, ki so "konspirativno" delovali z njima. Smrke, vinjen, je imel glavno besedo, toda ni bil zadovoljen z uspehom. Zato se obrne na komisarja, ki je bil njen brat z imenom Jovo. Le-ta kaplana učiteljico izroči rablju, rekoč: "Vrši ti dalje, Mate!"

Nato se je vsa gmota dvignila in premaknila za 80 korakov v dolinico, kjer je gorel velik ogenj. Tolovaji so izvlekli iz goreče grmade veliko živo razbeljeno železno ploščo. Rabelj veli kaplanu Novaku, da naj stopi na žarečo ploščo. G. kaplan se nič obotavljal, marveč je stopil z obema nogama v sredino železa, da je začvrčalo človeško meso. Če je vsled nevzdržnosti na žarečem železu odskočil, so ga okoli stoječi tolovaji z bajoneti in puškini i kopiti vrgli na ploščo nazaj. Mučenec se ni smel pripogniti; toda naenkrat se je sesedel. Tolovaj ga zgrabi in postavlja na noge, češ da mora stati na plošči. Čez čas so mu dovolili oddih na travi, toda kak oddih? Začeli so z novo muko. Potiskali so mu šivanke pod nohte na rokah in nogah. Ko so to končali, so ga spet spravili na razbeljeno ploščo, dokler se ni popolnoma izčrpan kot mrtev sesedel.

 

035

 

 

Tedaj je Bosanec prinesel "žatlho" (to je kratko nasajena podolgasta široka sekira), s katero je kaplanu odsekal obe roki v zapestju in obe opečeni nogi v gležnjih. Mučili pa so ga še na drugih delih telesa.

Potem so privlekli tudi privezanega Žvana in mu vbadali šivanke, a je bil že brezčuten, kar pa ni motilo rabljev pri tem delu. Odnehali so šele, ko je zaklical nekdo iz tolpe: "Pustite ga vendar, saj vidite, da ne čuti več."

Jaz sem čutil v srcu silno bol. Šlo mi je na jok, najrajši bi bil pobil to grozovito drhal. Toda vedel sem, da me vržejo takoj na grmado, če količkaj dam znamenje, da sočustvujem z mučencema. G. kaplan je že ležal nepremično. Ves čas strašnega trpljenja ni zaječal, ne jokal. Včasih mu je po bledem licu potekla solza. Ustnice so se rahlo premikale - molil je.

Vtem pride drugi stražnik in me nadomesti. Jaz se pa pomaknem nazaj in se zgrudim za grm od neskončne groze in sramu, da sem v taki družbi. Mislil sem na učiteljico. Odmaknili so jo od g. kaplana primerno razdaljo proč in pohotne hijene v človeški podobi so se nasičevale nad ubogo žensko. Kake muke je prestala, ne vem.

Čez čas zaslišim zaporedno tri strele. Vsak od teh mučencev je končal s kroglo v čelo.

Čez mali greben je druga dolinica, kjer so pokopali nesrečne žrtve. Ves čas mučenja se je na vasi slišala harmonika, vriskali so in peli pijani obsedeni slovenski komunisti.

Na koncu krvavega mučenja - da bo tragedija popolna - me odredijo zopet v desetino. Šli smo ropat zapuščino g. kaplana. Druga skupina pa je šla ropat imovino pokojne učiteljice..."

 

*

 

Tako so komunisti po besedah tovariša in ,k SE nskega soć alisca" Kocbeka "gradili svoboden katolicizem'! Ni čudno, če je včasih tega zmešanega »krščanskega" komunista pričela peči vest, ki je sam o sebi priznal obsodbo, da "kliče s svojo družbo na svet anarhijo, ko se angel in hudič ne bosta več razlikovala v človeških očeh". (Kocbek, "Tovarišija", stran 47.)

"Če so si torej komunisti sami vzeli oblast delati zakone, ustanavljati sodišča in morit ljudi, so bili pač gotovo bolj upravičeni delati isto oni, ki so se branili proti komunističnemu nasilju.

"Črna roka" in njene likvidacije so se porodile le kot izraz samo- obrambe v onih težkih časih proti komunističnemu nasilju. Kot je splošno znano, so imeli komunisti povsod svoje terence, krajevne ščitnike in zaupnike, ki so vohunili za komuniste im določali, kdo naj

 

036

 

bo umorjeni in izropan. Na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev je že padlo po vsej Sloveniji. Komunisti so bili tudi očividno državni redni izdajalci, ker so napadali jugoslovansko vojsko v domovini ter pobijali njene člane, kar dokazuje sam Franček Saje v "Belogardizmu".

Proti tem tajnim sovra3nikom n meli protikomunisti nikakega drugega sredstva samoobrambe kot tajno sodišče in puško. Zakaj niti italijanske niti nemške okupacijske oblasti niso hotele resno nastopiti proti komunističnem nasilju, temveč so nasprotno bile celo v stalni zvezi s komunisti, kar je bilo jasno dokazano. Če so vaški stražarji ali kasneje slovenski domobranci ujeli kakega vodilnega komunista in morilca, so ga kaj pogosto Italijani ali Nemci iz pustili. Predsednika komunistične partije Lovrenca Kuharja so Italijani, ko so ga vaški stražarji ujeli, v ječi v Ljubljanskih sodnih zaporih tepo gostili in ovali, da bi mu slovenski protikomunisti ne skrivili lasu na glavi (isto kasneje Nemci), dočim sta oba okupatorja zaradi komunističnih izgredov postrelila nešteto nedolžnih talcev, požgala cele vasi in odvedla tisoče prebivalstva v koncentracijska taborišča.

Dokazano je tudi, da so tako Italijani kot Nemci podpirali z orožjem komuniste, da so ti mogli uničevati slovenski narod, predvsem pa, da so preprečili nastop jugoslovanske vojske proti okupatorju: V takih razmerah je tisto naravno iz strogo vojaškega stališča samoobrambe razumljivo, da se je ustanovila tajna organizacija prot komunistov, ki je likvidirala narodne izdajalce, vohune in morilce brez da na okupatorja in brez ozira legitimnost tako, kot so delali prej komunisti že skoraj tri četrt deželi.

Organizatorji "Črne roke" bi mogli dokazati upravičenost svojega postopanja tudi po mednarodnem pravu, ki priznava, kakor sem prej omenil, po avtorju Gyeeenheimu, "da lahko postane kako se er protipostavno dejanje zakonito pod pogojem, če je storjeno z obrambo vitalnih interesov v grozeči nevarnosti, ki se drugače ne da odstranite'.

"Črna roka" in njeno sodišče sta branila vitalne interese slovenskega naroda pred morilci, banditi, ki so ga v masah pokončevali in proti katerim ni bilo nobenega zakonitega sredstva na razpolago.

Tudi z moralnega stališča ni mogoče jasno in odločno obsoditi postopanje "Črne roke."

Za pojasnitev tega problema je silno zanimiva razprava, ki je izšla pod naslovom "Dettlsche Schichsalsfragen' pri Josef Knecht v Frankfurtu (am Main), Nemčija. Zadnji del te razprave, ki jo je na

 

037

 

pisal znani nemški jezuit Max Pribila, je izšel tudi v angleški prestavi pod naslovom "The Right to Resist", ki jo je izdal Catholic Social Guid, Oxford 1. 1952.

Med katoliškimi Nemci se je namreč ob atentatu Stauffenberga na Hitlerja in zarote njegove oficirske skupine razvila etika debata o moralnosti tega dejanja. Pred atentatom se je po nekaterih poročilih podal Stauffenberg k tedanjemu berlinskemu nadškofu in se je po vsej verjetnosti z njim posvetovat o moralnosti nameravanega upora. Kakšen nasvet je podal berlinski nadškof, ni znano. Nekateri katoličani so ta upor obsojali kot upor legitimni oblasti.

Toda dejstvo je, da zavezniki štejejo nemškemu narodu to v zlo, da se ni uprl in dvignil proti nasilnemu režimu nacizma; zaradi tega zmagovalci vsemu nemškemu narodu nalagajo težko odgovornost. S tem zavezniki torej izjavljajo, da je bil nemški narod dolžan dvigniti se proti Hitlerjevi oblasti, da je bil torej odpor in eventualni umor tirana ne samo dovoljen, marveč tudi zadeva dolžnosti.

Če je bil torej mnenju zapadnih zaveznikov upor proti nacistični legitimni oblasti nekaj takega, kar je bil dolžan izvršiti nemški narod, koliko bolj je bil nujen upor proti nasilju, ropom in masovnim umorom Titovih partizanov, ki niso imeli nobene legitimacije in ki jih je tudi mednarodno sodišče v Nurnbergu proglasilo kot navadne tolpe.

Jezuit Pribila dokazuje v svoji brošuri, da je upor tiranskemu nasilju po krščanski tradiciji moralno dovoljen in včasih celo dolžnost. Odpor proti komunističnemu nasilju torej ni bil le moralno dovoljen, marveč celo dolžnost slovenskega roda.

Če pa ima kdo pomisleke o moralnosti postopanja "Črne roke", moramo ugotoviti napram takim sledeče:

Ne general Leo Rupnik oziroma Slovensko domobranstvo kot tako in tudi ne jugoslovanska vojska v domovini ne nosi nobene odgovornosti za upravičeno ali neupravičeno delovanje "Črne roke". V deželi je vladala strahovita revolucija in v takem času je nemogoče kontrolirati delovanje posameznih oseb ali skupin.

Protikomunisti ne moremo izreči še popolnoma jasne sodbe o legitimnosti "Črne roke" in o moralnosti njenega postopanja, ker to ni še dovolj dokazilnega materiala na razpolago in tudi ne prič. Komunisti pa nimajo, kot rečeno, nobenega vzroka, da bi se zgražali nad njenim postopanjem, ker se je poslužila orožja, s katerim so prej sami že skoraj tri leta v masah morili slovenski narod. Črna roka" je pri Sv. Urhu likvidirala brez mučenja največ 50 oseb, komunisti pa jih imajo na vesti samo v Sloveniji 50.000 in v vsej jugoslaviji okoli en milijon.

 

038

 

PLETERJE

Poleg dogodkov pri Sv. Urhu skuša komunistična propaganda še posebno potvoriti in izrabiti razmere v samostanu Pleterje pod Gorjanci (na Dolenjskem) in v okolici med komunistično revolucijo. Tu se komunisti poslužujejo zelo žalostne figure kartuzijanskega redovnika, priorja dr. Josipa Edgar Leopolda - Lavova. Ta duhovnik se je tako zapletel v rdeče mreže, da se ne more vet izmotati z njih in ne spregledati, kako žalostno vlogo igra kot nekako orodje komunistične lažne propagande. Tako Franček Saje v svojem "Belogardizmu" kot Adamič Louis se ga poslužujeta pri potvarjanju resnice

P. Edgnr Leopold je spisal nekako kroniko o dogodkih v Pleterjah med komunistično revolucijo pod naslovom "Kartuzija Pleterje in partizan". Iz tega spisa navaja Saje v "Belogardizmu" (stran & 58), da je "v samostanu stanoval duhovnik Kupljenik iz Orehovice. Prior ga ni nikoli videl niti se ni m prišel predstavit. Bil je čuden. Oborožen do zob." Kako je mogel p. prior vedeti, da je kaplan Kupljenik oborožen do zob, te ga nikdar niti videl ni?!

Še bolj čudno tut v verodostojnost p. Leopolda pa meče njegov popolnoma izmišljeno pripovedovanje, da so ob priliki napada komunistov na Pleterje 20. februarja 1949 "beli in Italijani nemoteno ropali samostan in odnesli s seboj vse, kar je bilo le mogo2e. Izropali so vse sobe bratov, ki so bile po naključju odprte, in skladišča, v katera so vlomili s silo ter odnesli še ono, kar je ostalo." (Glej »Belogardizeni« str. 315). Vse to je bilo, kakor bomo kasneje dokazali, popolnoma izmišljeno. P. prior bi bil lahko vprašal samostanske brate, ki so hodili skupaj z legionarji iz samostana in so videli, da niso ti prav ničesar odnesli.

Mučen vtis napravi na vsakega duhovnika tudi pripovedovanje, da je  p. prior poslal pismo Osvobodilne Fronte, v katerem je napovedala napad na samostan, v preyisu na škofa dr. G. Rožmana s prošnjo, naj se pri »Beli garde« zavzame, da ta čim prej zapusti samostan. ("Belogardizem" str. 374.) S tem prior Leopold namigoval, češ da je imel škof dr. Rožman nekak vpliv na "Vaške straže" oziroma da so res "vodile vse niti Bele garde v škofijo", kakor pišejo komunisti.

 

039

 

škof mu je pravilno odgovoril, da on v tej zadevi ne more ničesar ukreniti, ker nima nobene zveze z vodilnimi ljudmi okoli Vaških straž.

Ta priorjev korak za posredovanje škofa pa mora vzbuditi še večje začudenje, če vemo, da je bil komandant posadke Sekolec pri priorju, s katerim sta se lepo razgovarjala in se ni p. prior prav nič pritoževal. Tu pri poveljniku posadke naj bi bil p. Leopold stavil svoje zahteve in morebitne pritožbe. Čemu se je obračal v tej zadevi na škofa, o katerem je moral vedeti, da s to zadevo nima nič opravka?

Novembra 1953 je priobčil ugledni katoliški švicarski ilustrirani tednik "Die Wooche" v Zurichu poročilo in več slik iz Slovenije. Med drugimi je tudi slika priorja Leopolda, pod katero je napisano tudi: "Dr. Josip Edgar Leopold - Lavov je prior v kartuzijanskem samostanu Pleterje na Dolenjskem. Med vojno si je napravil sloves kot prijatelj partizanov v Sloveniji s tem, da jih je tajno podpiral in jih za samostanskimi zidovi skrival pred preganjalci". Poročevalcu tega lista je p. prior izjavil, kakor je tam napisano, da "se iz izdajalcev sestavljena Bela garda ni ustrašila preurediti njegov samostan v trdnjavo".

Ta redovnik, ki ni niti Slovenec in ne pozna slovenskih razmer kakor tudi zunanjega sveta ne, še manj pa komunizem, je dal tudi Louisu Adamiču nekaj podatkov za njegovo knjigo "The Eagle and the Roots". Težko je ločiti v nejasnem pripovedovanju te knjige, katere izmed tam navedenih neresničnih in naravnost gorostasnih trditev je Adamič prejel od priorja Leapolda ali pa od drugih komunistov. Iz vsega pripovedovanja pa se dozdeva, da je hotel Adamič svoje neresnične navedbe nekoliko kriti z duhovniško avtoriteto tega redovnika. - (Vse to, kar bom navajal sedaj iz Adamičeve knjige, je na straneh 221-230.)

Naj najprej podam to, kar piše Louis Adamič o priorju Leopoldu po navedbah njegovega prijatelja Iva Pirkovića iz št. Jerneja, ki je eden vodilnih komunistov v Sloveniji. Na strani 226 svoje knjige piše Adamič dobesedno:

"Prior Leopold je bil Hrvat, sin odlične družine. Prijatelji, kakor je Ivo Pirkovič v Ljubljani, ki ga pozna že dolgo časa, so mi pravili, da je zrastel v Strossmayerjevi tradiciji. V letih 1920, ko je bil še mlad duhovnik v Zagrebu, je bil eden izmed vodilnih nasprotnikov cinične, denarja in moči željne politične struje v cerkvi, ki jo je sicer po imenu vodil nadškof  Bauer, dejansko pa mladi monsignor Alojzij Stepinac, ki je vodil nadškofijsko pisarno. Ob Bauerjevi smrti se je zdelo, kot da mu bo nasledoval Stepinac, čisto verska struja

 

40

 

 

pa je pridobila Leopolda kot protikandidata proti Stepincu za nadškofa v Zagrebu. V borbi, ki je nato nastala, je zmagal politično nastrojeni mož (Stepinac). Vsled zahteve kralja Aleksandra, ki je bil srbsko-pravoslavne vere, je Vatikan postavil Stepinca za nadškofa in poglavarja katoliške organizacije v Jugoslaviji. P. Leopold se je nato umaknil v molk v kartuzijanski samostan in je postal tudi prior v Pleterjah."

Že samo iz tega odstavka Adamičeve knjige je razvidna popolna neresnost in zmešanost tega pisatelja. Kolikor besed, toliko neresnic je v tem odstavku!

Komunistični ideolog Pirkovič in Louis Adamič sta napravila svojemu prijatelju priorju Leopoldu zelo dvomljivo uslugo s pripovedovanjem, da je odšel v samostan, ko ni postal zagrebški nadškof. Če in koliko je na tem resnice, ne morem ugotoviti, vse drugo, kar tu pripoveduje Adamič, pa je čisto navadna izmišljena fabula (pripovedka).

Tozadevna zgodovinska dejstva so sledeča:

Prior Edgar Leopold je bil rojen l. 1881, v mašnika posvečen l. 1905: V ljubljanskem škofijskem šematizmu za 1. 1932 je že naveden med patri kartuzijanskega samostana v Pleterjah, torej je moral vstopiti v samostan vsaj že leta 1931.

Sedanji nadškof in kardinal Stepinac pa je bil l. 1920 še študent zagrebške agronomske fakultete, svoj teološki študij je pričel na Germaniku v Rimu šele oktobra 1924. Torej ves ta čas kot visokošolec in kot rimski bogoslovec ni vendar mogel voditi v Zagrebu proti p. Leopoldu "cinične, denarja in moči željne struje v cerkvi" in niti ne namesto nadškofa Bauerja voditi škofije in tudi ne nadškofijske pisarne, kot piše Adamič. Dr. Stepinac je bil namreč šele 26. oktobra 1930 v Rimu posvečen v duhovnika. Vsaj do tedaj torej ni mogel kako konkurirati protikandidatu Leopbldu" za nadškofa v Zagrebu. Komaj je namreč dr. Stepinac prišel iz Rima v Zagreb, je vsaj že čez par mesecev p. Leopold odšel v samostan.

Nadškof dr.  Bauer je umrl decembra 1937, ko je bil p. Leopold že vsaj šest let v Pleterjah. Po njegovi smrti sploh ni bilo ne vprašanja in še manj kake borbe, kdo bo postal njegov naslednik. Nadškof dr. Bauer je namreč že tri leta pred svojo smrtjo poskrbel, da je bil njegov tedanji tajnik dr. Alojzij Stepinac, ki pa ni ,bil ne monsignor in ne ravnatelj nadškofijske pisarne, kakor piše Adamič, imenovan od papeža kot njegov škof-pomočnik s pravico nasledstva. Po smrti dr. Bauerja 7. decembra 1937. je 'torej dr. Stepinac avtomatično postal zagrebški nadškof in primas Jugoslavije. Pri tem torej ni moglo

 

41

 

biti nikjer kake borbe med dvema strujama. Pa tudi bivši jugoslovanski kralj Aleksander pri vsem tem ni imel niti najmanjšega opravka, ker je že tri leta prej - l. 1934 - umrl. (atentat v Franciji)

Da pa bo bralec še bolj jasno videl, kake izmišljotine so komunistični, prijatelji natvezli Louisu Adamiču, kako neresen je ta pisatelj v svojih navedbah in da bo to ostalo tudi kot dokument komunistične zlaganosti, ohranjen v slovenskem jeziku, naj dobesedno priobčim tu še nekaj drugih izmišljenih bajk, ki jih Adamič servira v svoji knjigi Amerikancem kot čisto resnico.

 

Med drugim piše tudi tole:

"Dne 16. julija (1942) je pričelo pripravljeno ofenzivo okrog sedemdeset tisoč Mussolinijevih udarnih čet, podprtih od okrog tri tisoč od Italijanov oboroženih belih, mnogi med njimi so bili oboroženi duhovniki, ki so nosili oficirske znake na talarjih, proti partizanom, ki so šteli le okrog pet tisoč mož in en tisoč žena in imeli podporo večine prebivalstva. Poslužujoč se belih so Italijani prehajkali vso Dolenjsko in požgali na stotine vasi in pomorili na tisoče prebivalcev."

Po tej ofenzivi je "nenadoma tik pred božičem prikorakala skozi velika samostanska vrata edinica belih, prezirajoč proteste menihov in laičnih 'bratov. Edem izmed oficirjev je bil duhovnik Janez Kolesnik, doma iz bližnje vasi, ki je že .pred vojno obiskoval samostan: Sedaj je bil, kot je zapisal prior kasneje v svoj dnevnik, »do zob oborožen«. Ko je »bil vprašan, zakaj nosi orožje, je odgovoril, da ima nalog za to. Od koga? Škofijski ordinariat v Ljubljani. Zatrjeval je, da je prišlo to dovoljenje nositi orožje iz Rima. »Nemogoče«, je rekel eden izmed kartuzijanov, to bi bilo proti zakonu Cerkve. Duhovnik Kolesnik se je glasno krohotal.

Kolesnik je le približno podobno njegovemu pravemu imenu, ki ga pozna skoro vsakdo na Dolenjskem. Prikril sem ga radi tega, ker je zbežal tik ,pred koncem vojne iz Jugoslavije in je sedaj v Ameriški, je pa še vedno duhovnik ter se mi je, reklo, da je zmožen kakega nasilnega dejanja. Zame sicer nič ne pomeni, ne želim pa, da bi si ga napravil za aktivnega sovražnika."

Nadalje piše Adamič, da mu je pravil Ivo Pirkovič, bivši krščanski socialist, sedaj pa navdušen komunist, iz Št. Jerneja o "Kolesniku" Se sledeče:

"K njemu (Pirkoviču) sta prišli kmečki ženi in sicer Koželjeva iz Zapuž in Zagorčeva iz vasi. Orehovica, ter se pritoževali, da jima je Kalesnik ubil njuna sinova Stanka Zagorca in Stanka Koželja, ki ju Pirkovič oba pozna. Neki dan tik po vojni je Pirkovičev tovariš

 

42

 

Rudolf Kocman taval po gozdovih blizu svoje domače vasi Dolžal in tam iskal grob svojega očeta. Neka žena, ki je vsem dobro poznana je tam nabirala, gobe in mu pokazala njegov grob, masovni grob, kjer je bilo okrog šestdeset žrtev Bele garde. Ženska je pravila, da je bila priča temu pokolu izza pečine kakih petdeset jardov (metrov) proč. Najprej so se belogardisti branili, da bi streljali, je pravila, nato pa je Kolesnik potegnil svojo puško in jim pokazal, kako,. . . Oktobra 1942, ko so se njegovi vojaki zopet branili, je Kolesnik sam ustrelil svojega predvojnega »prijatelja« s katerim je hodil na lov . . .

Beli so zavzeli celo krilo samostana in to v veliko razburjenje kartuzijanov ter se tam udomačili. Belogardisti, ki so mislili, da so kartuzijani enaki Kolesniku, so se pred redovniki bahali, da so v tej in tej vasi ubili toliko in toliko komunistov, mož, žena in otrok, katerih bratje, možje in očetje so bili v gozdovih pri partizanih.

P. prior se - tako nadaljuje Adamič - ob priliki njegovega obiska v Pleterjah ni udeleževal razgovora o Kolesniku, tudi izvlečki njegovega dnevnika ne pripovedujejo, kako je mislil o Kolesnikom službi. Drugi so mi zatrjevali, da se je zatopil v molk in da ni tedne spregovoril besede.

Drugi trije beli oficirji so bili naravno navadni kriminalci, ki so prirejali pohode v bližnje vasi in se vračali s plenom, ki so ga kopičili v svojem stanovanju.

Navzočnost žensk v kartuzijanskem samostanu je prepovedana, toda beli so tu držali nekatere, ki so nosile uniforme. Ko so glede tega vprašali Kolesnika, se je smejal in je rekel, da so to kurirke. Ponoči, ko so redovniki skušali spati in moliti v svojih celicah ali če so se abirali v veliki cerkvi k polnočni pobožnosti, jih je motilo vpitje divje gostije v krilu belih.

Ponovnim zahtevam, da se umaknejo iz samostana, so se komandanti smejali, še bolj pa se je krohotal duhovnik Kolesnik, ki je igral pri belih enako vlogo kot jo politični komisarji pri komunističnih. Če so se redovniki pritoževali, so jim komandanti odgovarjali, da naj se pritožijo pri škofu Rožmanu v Ljubljani ali pa pri nadškofu Alojziju Stepincu v Zagrebu in naj čakajo na odgovor."

Adamič poudarja, da je verjetno, sodeč o okoliščinah, da je p. prior podpiral načrt partizanov, da so napad na Pleterje 18. februarja 1943, prej pa da so isti poslali nekak ultimat belim v samostanu in škofu Rožmanu v Ljubljano, ki je "izpremenil svoje ime Gregorij v Gregorio". Dalje Adamič piše:

"Napad partizanov je prisilil bele, da so zapustili samostan. Predno pa so odšli med bojem, so prišli k priorju trije laični oficirji,

 

43

 

potegnili svoje revolverje in mu pravili, da so ravnokar ustrelili dva partizana, preoblečena kot kartuzijanska meniha; vojska je vojska, da bodo ustrelili vsakega, ki ga bodo dobili med izpraznjevanjem samostana v kartuzijanski obleki. Ker pa hočejo biti dostojni dajejo priorju deset minut časa, da zbere vse redovnike in laične brate v veliki cerkvi. Od tam se ne smejo ganiti, dokler ne bodo čuli zunaj cerkvenih vrat treh zaporednih strelov. Prior je tako vse ukrenil in zaprl cerkvena vrata. Ko pa je nekako čez eno uro po preteku pet minut po treh strelih prišla samostanska družina iz cerkve, so opazili, da so beli izropali samostan. Duhovnika Kolesnika takrat ni bilo videti, najbrž ga je pekla vest nad ropanjem in vsem postopanjem.

Beli so odpeljali večino samostanskega živeža, večino odej in perila, vse usnje iz čevljarske. delavnice, vse najboljše orodje in material iz drugih delavnic, večino kuhinjske opreme, vse sadje, vse vino in vse likerje."

Tako torej .piše Adamič o priorju Leopoldu in o dogodkih v Pleterjah.

O dogodkih v samostanu Pleterje in okolici imam na razpolago sledeče zapiske in izjave prič, ki so pripravljene vse to potrditi pred vsakim sodiščem:

1. Dve izjavi duhovnika Franca Kupljenika in sicer z dne 16. in 23. junija 1952. To je oni duhovnik "Kolesnik", o katerem piše Adamič.

2. Zapisnik Jakoša Josipa, ki je bil med onimi "belimi", ki so prvi prišli na postojanko v Pleterje. Njegov zapisnik je objavljen v celoti, ker točno ponazarjuje vse dogodke v Št. Rupertu, Prečni, v okolici Novega mesta in zadevo Štajerskega bataljona.

3. Izjava posadkinega komandanta Fr. Sekolca z dne 28. junija 1952.

4. Izjava "vojaka Štajerskega bataljona", ki zaradi domačih ne more nastopiti s svojim imenom.

5. Zapisnik Karla Jordana, župana v Št. Jerneju, kamor spadajo Pleterje.

Na podlagi izjav teh prič je jasno razvidno; da so vsi prej navedeni podatki in očitki v Adamičevi knjigi popolnoma neresnični, . naravnost izmišljeni.

Kako naj bi se 16. julija 1. 1942.- kot piše Adamič - udeležilo 3000 belih italijanske ofenzive proti partizanom, ko takrat sploh nikjer v Sloveniji še ni bilo nobene oborožene protikomunistične "Vaške straže?" Prva  Vaška straža je nastala pri Sv.Joštu nad Vrhniko,

 

44

 

ki je nastopila 17. julija 1942, na Dolenjskem okrog Št. Jerneja in Pleterij pa so bile Vaške straže ustanovljene šele jeseni in v zimi 1942.

Vse gorostasnosti o kaplanu "Kolesniku" so popolnoma izmišljene.

Adamič je dobro vedel, zakaj ni navedel pravega imena, ker bi bil gotovo dotični duhovnik vložil tožbo proti njemu. Adamič je bil že enkrat obsojen radi obrekovanja; ko ga je tožil Churchill; vedel je tudi, kako drago je moral plačati neki ameriški "napredni" list svoja obrekovanja proti msgr. Francu Gabrovšku, zato je pač porabil izmišljeno ime "Kolesnik".

Iz vsega pripovedovanja je jasno razvidno, da je imel Adamič pod imenom Kolesnika v mislih duhovnika Franca Kupljenika, ki je res tam v bližini doma. Posadka, ki je prišla tja pred božičem 1942, sploh ni imela nobenega duhovnika, torej je vse pripovedovanje o razgovoru med redovniki in "Kolesnikom" glede nošnje orožja duhovnikov in dovoljenja škofijskega ordinariata gladko izmišljena, isto tako pa tudi vse krvave zgodbe o umorih, ki naj bi jih bil zagrešil duhovnik "Kolesnik".

Gospod Franc Kupljnik v svojih izjavah z dne 16. in 23. junija 1952. dogodke v Pleterjah takole pojasnjuje:

"Nekoč novembra 1942 je na svojem pohodu prišel prvi oddelek Vaških straž do samostana Pleterje pod poveljstvom Milana. Poveljnik in še trije od nas smo šli v samostan v sprejemno sobo, kjer se je vršil razgovor o tem, da bi se tam ustanovila Vaška straža, za katero  je prosilo ljudstvo v okolici, da bi ščitila narod pred ropi in umori ki so jih vršili komunistični partizani. Večina redovnikov je bila s tem predlogom zadovoljna, ker so imeli dovolj šikaniranja od strani partizanov, prior - p. Leopold - se je od pričetka temu upiral, pa mu je Sinkar dopovedal, da je iz obrambnih razlogov vazno, da pride tja stalna posadka, na kar je končno pristal tudi prior. Niti enkrat tekom razgovora ni bil omenjen škofijski ordinariat.

Na podlagi tega razgovora in dovoljenja priorja se je potem v samostanu pred božičem nastanila prva posadka Vaških . straž, ki pa ni imela nobenega vojaškega kurata, torej ni bilo tam nobenega duhovnika, ki bi nosil orožje ali oficirske znake, ki jih niti, oficirji niso nosili. O kakem protestu redovnikov proti nastanitvi posadke ni bilo govora. Poveljnik prve posadke je bil Svarun; pozitivno vem, da je bilo strogo naročeno tako poveljujočemu oficirju kot tudi moštvu, da drže red in da ne store ničesar, kar bi ne bilo v skladu s samo

 

45

 

stanskim redom. Žensk sploh ni bilo na postojanki; ves bataljon, ki je takrat obstajal na tem okolišu, je imel le tri ženske in sicer zdravnico, bolničarko in kuharico, pa nobena izmed teh ni bila pri posadki v Pleterjah. Kaka uniformirana ženska ni nikdar

šla ali prišla v samostan."

Za Svarunovo četo je prišla v Pleterje nekako februarja 1943 ali šele marca izmena, posadka, ki ji je poveljeval France Sekolec, čigar izjave so na razpolago. Šele s tem oddelkom je prišel v Pleterje kot kurat tudi kaplan Franc Kupljenik, ki se pa ni šel ,predstavit partizanskemu prijatelju priorju p. Leopoldu, s katerim sploh nista nikoli niti govorila. Torej tudi sedaj ni moglo biti kakega razgovora med njima o nošnji orožja ali o kakem dovoljenju in o škofiji, kakor piše Adamič.

V nekem pismu se je pritoževal pleterski ekonom proti obnašanju nekaterih oficirjev iz prve posadke, v kateri ni bilo nobenega duhovnika. Čule so se govorice, da ti včasih popivajo in vojaštvo s svojim hrupom moti samostanski mir.

To je jasno, da vojaki niso samostanski bratje. Da protikomunistični oficirji niso bili sami svetniki, ne bo nihče tajil kakor tudi, da protikomunistični vojaki niso 'bili redovniki. Vojna in še zlasti kruta državljanska vojna in borba s takim sovražnikom, kot so komunisti, nikakor ne vpliva blažilno na vojake. Kdo jim more zameriti, če so si včasih v vinskem kraju, kot je pleterska okolica, privoščili kak liter vina, ki so jim ga prinašali sorodniki od doma. Kdo jim more šteti to v zlo, če so ti protikomunistični borci včasih zapeli kako fantovsko pesem? Da je bil tam, kjer je stanovala samostanska posadka, vedno velik hrup zaradi velikega prometa, ko so straža in patrulje prihajale in odhajale, je jasno. Da vse to ni bilo prijetno kartuzijanskim redovnikom, ki so navajeni na popolno tihoto, je pa tudi samo po sebi umevno.

Toda kakih orgij z ženskami, ki jih skuša Adamič naprtiti posadki, pa ni uganjalo ne moštvo in ne oficirji. Glede tega odločno izjavljajo vse naše priče.

Večkrat so prihajale k svojim možem ali bratom na obisk žene in sestre, toda ti obiski so se vršili izven samostana.

Predno je prišla tja druga posadka, je stanoval v samostanu za kratek čas tudi poveljnik jugoslovanske vojske za Slovenijo, mnjor Novah, h kateremu so nekoliko krat prinesle kurirke informacije in je zaradi tega tudi kaplan v Št. Jerneju celo na prižnici obsodil prihajanje žensk v pleterski samostan. Toda te kurirke so bile brez izjeme vse odlična in poštena dekleta. Dve izmed teh so ujeli Nemci

 

46

 

in ju odvedli v koncentracijsko taborišče v Dachau. Če bi bile to kake manj vredne ženske, bi jih nacisti gotovo ne bi bili poslali v uničevalno taborišče, marveč bi se jih bili sami poslužili.

Sicer pa je to pohujševanje Adamiča in komunistov nad prihajanjem žensk v samostan Pleterje prav. farizejsko! Kaj se je godilo med komunističnimi partizani, kjer je bila v nekaterih oddelkih prava Sodoma in Gomora, priča ogromno število spolno bolnih partizanov in partizank, ki še sedaj razširjajo to kugo med narodom.

V tistem delu samostana, kjer so bili protikomunistični borci, pač ni bilo - vsaj takrat ne - klavzure. Kasneje, kot priča g. Kupljenik, ves čas njegovega bivanja ni vstopila tudi v ta del samostana niti ena ženska. O kakih orgijah oficirjev ali moštva ni govora in ne najmanjšega dokaza.

Kakor izjavlja v svoji izjavi poveljnik druge posadke Sekolec, je šel ob svojem prihodu takoj k samostanskemu priorju p. Leopoldu, kateremu se je predstavil kot poveljnik in sta se nekaj časa razgovarjala. Prior mu ni omenil niti najmanjše pritožbe! Ta poveljnik je nato vsak dan imel stik s samostanskim ekonomom, s katerim sta vse zadeve reševala na prijateljski način in se tudi ta ni nič pritoževal.

Ko je nekoč prišel v Pleterje neki frančiškan iz Ljubljane, ki ni bil simpatizer Vaških straž, so se redovniki v samostanu napram njemu pohvalno izrazili tako o komandantu Sekolcu kot o njegovem moštvu, kar je nato pravil dotični pater v samostanu v Novem mestu.

Večina moštva je bila iz bližnje okolice pleterskega samostana in to so bili odlični fantje in možje. Zgodba o bahanju moštva pred redovniki, da so pobili toliko in toliko ljudi, je popolna komunistična izmišljotina. Kdor pozna kartuzijanski red, ve, da redovniki niti ne občujejo z zunanjim svetom, raien onega, ki ima za to dovoljenje. Moštvo sploh ni imelo stika s samostansko družino.

Naravnost smešno in gorostasno je, kar pripoveduje Adamič; da so vaški stražarji izropali samostan ob priliki svojega umika iz samostana in ob napadu komunistov.

G. Kupljenik, ki je bil tedaj .tam navzoč, pripoveduje o tem dogodku sledeče:

"Nekega večera so partizani začeli napadati postojanko Pleterje. Napadali so dve noči in dva dni. Prvo noč in prvi dan niso mogli opraviti ničesar. Drugo noč se jim je posrečilo zažgati zadnji del samostana, da je zgorelo nekaj samostanskih celic. Samostan so zažgali na ta način, da so na koncu dolgih drogov nataknili šope slame, ki so jo zažgali in iz skrivališča, kjer jih niso mogle doseči krogle branilcev, zažgali samostan. Protikomunistični borci so skupno z

 

47

 

menihi in nekaterimi delavci požar pogasili. Podnevi so se partizani umaknili na bližnje griče in v bližnji gozd, od koder so v presledkih streljali s strojnicami in navadnimi puškami. Popoldne so prišle na pomoč posadki v samostanu Vaške straže iz Brezovice pri Št. Jerneju in druge bližnje posadke .pod poveljstvom kapetana Milana Kranjca, ki je ukazal pleterski posadki, da se umakne iz samostana. S pomočjo posadk, ki so prebile partizanski obroč in držale v šahu sovražnika, se je med najhujšim streljanjem partizanov mogla umakniti naša četa iz samostana.

Protikomunistični borci niso vzeli niti najmanjše stvari, ki bi bila last samostana, nasprotno morali so pustiti tam ves svoj živež in več osebnih stvari in tudi v krstah skrista dva svoja mrtva tovariša; seboj so vzeli le orožje in municijo, ker so se morali med hudim ognjem prebijati do bližnje posadke na Brezovici;

Po našem umiku iz samostana so komunisti udrli vanj in izropali, kar so hoteli. Izropali so mwogo, kakor so nam potem povedali okoliški ljudje, ki so morali pobirati partizanske ranjence in mrliče ter ih voziti v Gorjance. Drugi so morali voziti naropane stvari o katerih so sicer komunisti trdili, da so jih zaplenili "belim", toda ljudje so dobro poznali blago, da je to last menihov v samostanu, ker je bilo to volneno belo sukno, plahte in bolniški ter lekarniški material, s katerim je sicer samostan podpiral revno okoliško prebivalstvo.

Ob času napada so branilci .postrelili dosti partizanov, pa nobenega, ki bi bil preoblečen v meniha, kot trdi Adamič. Vse pripovedovanje, da so bili menihi nekako konfinirani v glavni cerkvi, da so mogli beli medtem ropati po samostanu, je le zlobna izmišljotina."

Tudi če bi bila posadka res hotela samostan izropati in odpeljati vse to, kar navaja Adamič, bi bilo to popolnoma nemogoče. Da bi bilo vse to mogoče naložiti, kar navaja Adamič, bi bilo treba ves dan in to več vozov. Kako naj bi bili to vse izvršili v teku "ene ure in pet minut''? Kako naj 'bi vse to odpeljali med najhujšim streljanjem partizanov, ko se je bilo treba prebijati skozi njih ognjeni obroč? Kdo bo šel ropat po samostanu, ko si rešuje golo življenje?

Svoje rope bi komunisti pač radi naprtili svojim nasprotnikom. Pripovedovanje Adamičeve knjige o umorih, ki da jih je zagrešil duhovnik "Kolesnik", je značilno za satansko komunistično lažnivost. Kdo si vendar more misliti, da bi katoliški duhovnik delal kaj takega? Vse to pripovedovanje je pač le za Amerikance, ki ne poznajo dejanskih razmer in poizkus komunistov, da bi svoje mnogoštevilne umore naprtili protikomunistom.

 

48

 

 

G. Franc Kupljenik pojasnjuje to zadevo v svoji izjavi - in to potrjujejo vse druge priče - sledeče:

"Nekako jeseni leta 1942. je bila ustanovljena protikomunistična posadka v Gracarjevem Turnu, kake četrt ure peš od Orehovice ali eno uro hoda od Št. Jerneja. Poveljstvo te posadke je po predhodnih informacijah prijelo in zaprlo nekaj najhujših komunističnih terencev in takozvanih  »vaških zaščitnikov« iz sosednjih vasi. Pri zasliševanju jim je bilo dokazano s pričami, da so bili oni odgovorni za mnoge umore, ki so jih izvršili komunisti nad nedolžnimi ljudmi. Ti terenci in ,zaščitniki' so imeli namreč nalogo ovajati komunistom one ljudi, ki niso simpatizirali s komunisti. Ti ovaduhi imajo na vesti več kot 300 nedolžnih žrtev iz šentjernejske župnije, med družini tudi kaplana vinka Kastelica. Tisti terenci in zaščitniki, katerim se je dokazalo, da so bili krivi ali odgovorni za kak umor nedolžnih žrtev, so bili justificirani. Med temi je bil tudi Stanko Koželj iz Zapuž.

Jaz sem bil v tistem času v Št. Jerneju, kamor sem bil zbežal pred partizani, ki so me hoteli umoriti, kakor so umorili nekaj tednov pozneje mojega brata Viktorja, ker niso mogli dobiti mene. Mojega brata Viktorja, ki je imel komaj 20 let, so prišli iskat ponoči na dom in so ga odpeljali nasilno v sami srajci in spodnjih hlačah v gozd in ga nekje blizu Pleterij mučili in zverinsko umorili. Kakor sem prej omenil, sem jaz ta čas bil v Št. Jerneju in nisem nosil nikake vojaške uniforme in ne božja.

Ko so terenci in ,zaščitniki', ki so .bili v Gracarjevem Turnu, zvedeli za svojo smrtno obsodbo, so prosili poveljstvo posadke, da bi poklicalo duhovnika iz št. Jerneja, ker se hočejo spovedati in prejeti sv. zakramente. Poveljstvo je tej želji ugodilo in poslalo v Št. Jernej sporočilo, da naj pride en duhovnik spovedat one, ki so bili zaprti. Ker so osebe, ki so prinesle to sporočilo v Št. Jernej, našle najprej mene in govorile z menoj, sem jaz šel previdet one, ki so bili zaprti. Spovedal sem vse in vsem podelil sv. obhajilo in se takoj vrnil v Št. Jernej.

Stotnik Zagorc ni bil med njimi. Nekaj dni zatem pa se je prišel sam javit v Gracarjev Turri, misleč, da bo tako odvrnil od sebe krivdo, ki jo je imel kot terenec in zaščitnik. Poveljstvo pa ga je zaprlo in, ko se je po kratkem zaslišanju izkazalo, da je on eden glavnih krivcev, ker je bil celo rajonski obveščevalec Gorjanskega komunističnega bataljona, ga je komanda poslala na višjo komando, ne vem točno v. Stopiče ali v Dolž. Kmalu nato se je zvedelo, da je bil justificiran."

 

49

 

Ti komunistični terenci in obveščevalci in zaščitniki so bili edini ustreljeni od protikomunističnih borcev, pri čemer ni imel kaplan Kupljenik niti najmanjšega opravka. Vse drugo o streljanju šestdesetih žrtev, kjer naj bi duhovnik Kolesnik učil streljanje, o masovnem grobu, o opazovanju neke žene izza skale je komunistična izmišljotina. Če je tam res kak masovni grob, so tja pokopali komunisti svoje žrtve, ki so jih na Gorjancih pomorili na stotine.

Gozdar škofijskih gozdov na Gorjancih je pravil o groznih mučenjih in masovnih umori, ki so jih vršili komunisti na Gorjancih, kar je sam opazoval in o čemer imamo tu priče na razpolago.

Na razpolago je pismo nekdanjega komandanta protikomunistične posadke v Orehovici od Gorjanci, ki poroča o izkopu dveh žensk, ki so jih tam umorili partizani. To sta bili: osem mesecev noseča žena Mati je Podgorca iz Zapuž in 25-letna sestra njenega moža. Obe ženski so komunisti umorili zaradi tega, ker je Matija Podgorc zbežal od partizanov, ko je videl, kake zločine .ti počenjajo. Ko so odkopali grob, so na obeh truplih ugotovili strahotno mučenje. Obe so komunisti pekli na ražnju, da je bilo ponekod meso pečeno do kosti, pred tem pa so obema porezali nosove in ušesa, izruvali zobe in potrgali nohte.

Kmalu nato so protikomunistični borci ujeli partizansko sodnico, ki je obe ženski obsodila v smrt, neko Dalmatinko, ki je pri zasliševanju izpovedala, da je vse to delala po nalogu komunistične partije, "da se s tem zada strah ljudski masi".

Kmalu nato so pa komunisti nekje zajeli tudi Matijo Podgorca in ga po strahotnem mučenju umorili. Doma je ostal le enoletni otrok, sirota brez očeta in matere.

Takih in podobnih umorov so komunisti izvršili polno v okolici Pleterij. Da pa bi odvrnili pozornost od svojih zločinov, si izmišljujejo ,,krvave zločine belogardistov".

 

50

 

DOBREPOLJE

Naj bo priobčen še en izrazit in jasen dokaz komunistične lažnivosti iz Adamičeve knjige in sicer to, kar pripoveduje o svoji sestri Poldi Prijatelj in o dobrepoljskem duhovniku NI. na straneh 156 in 157.

Adamičeva sestra Polda je bila poročena z nekim Antonom Prijatelj, ki ima svoje posestvo v dobrepoljski župniji. Adamič piše, da je obiskal svojo sestro Poldo, ki je bila tačas živčno bolna v ljubljanski bolnišnici. Ob priliki tega obiska mu je sestra pravila o "duhovniku", ki je stanoval v vasi, ki leži v bližini kraja, kjer imata z možem svoje posestvo. Ta duhovnik je po njenih navedbah leta 1945 zbežal iz Slovenije v Avstrijo in sedaj živi kot duhovnik v Združenih državah. O tem je torej pravila Adamičeva sestra sledeče:

"Ta duhovnik M. je stanoval v vasi blizu tam, kjer imava z Antonom svojo kmetijo. Mi smo bili za partizane od začetka. M. je to zvedel in takoj nato so italijanske fašistične oblasti Antona zgrabile in ga poslale v koncentracijsko taborišče na Rab.

Medtem ko je bil mož na Rabu, je prihajal M. s svojimi strelci vsak teden in mi grozil s smrtjo in peklom. Osemkrat sem morala gledati v žrelo puške, revolverja ali celo strojne puške. Vsakokrat sem mislila, da je prišel konec. Vselej je bil ta duhovnik M. zraven in je opazoval, če bom prestrašena; bila sem res, toda poskušala sem, da tega ne bi pokazala. Imenoval me je komunistko in z imeni, ki jih ne morem ponoviti. Ta je dosti ljudi umoril ali pa jih je poslal v koncentracijsko taborišče, kjer so umrli.

Toda svojim vojakom je rekel, naj ne trošijo krogle zame. Osemkrat je to storil. Zakaj? Da bi me zlomil? Morda zaradi tega, ker je vedel, da sem tvoja sestra? On te ni sicer nikdar omenil, toda čutila sem, da misli nate. Ali je morda to čisto navadna beštija? In duhovnik. Kako naj to razložim? Zakaj me ni poslal na Rab? Jaz ne vem. Postati sem morala nervozna podrtija in bolna na drug način. To je, kar je M. hotel doseči, mislim jaz. Vprašala sem ga, pa mi ni hotel 'povedati, le škilil je v mene.

Skušala sem moliti, kakor nas je učila mati, ko smo bili še otroci, pa nisem mogla. Duhovnik vI. je bil med menoj in Bogom in

 

51

 

drugi duhovniki, ki jih poznam, so bili še slabši kat M. On - kolikor jaz vem, nikogar ni ubil lastnoročno . . . Zakaj Amerika dovoli zatočišče takim beštijam, kot je M.?"

Vse to kar tu piše Adamič v svoji knjigi, je tipičen izbruh histerične lažnivosti. Kdor pozna razmere v Dobrepolju med okupacijo in komunistično revolucijo, se mora vprašati: Ali je mogoče, da bi bila Polda Prijatelj res kaj takega pravila svojemu bratu Louisu?

Dva duhovnika iz župnije Dobrepolje sta kot begunca v Združenih državah in sicer župnik Merkun Anton in njegov tedanji kaplan Ivan Lavrih.

Iz začetne črke M. bi se zdelo, da Adamič oziroma njegova sestra misli na duhovnega svetnika Merkuna, ki sedaj biva v Clevelandu pri Devici Mariji v Collinwoodu.

Ali more kak pameten človek verjeti, da bi tedaj 67 let stari in bolehni duhovnik mogel hoditi okrog z oboroženimi vojaki in nositi strojno puško ter z njo groziti bolni ženi? Gospod župnik Merkun strojne puške še v roki držati ne bi mogel, nikar da bi jo nosil okrog s kako "belo gardo". To je tako gromozanska izmišljotina, da bi si jo komunisti v domovini ne bili upali nikjer navajati; ker bi se jim vse smejalo.

Adamič oziroma njegova sestra Polda pa sama sebi nasprotujeta. Adamič je pozabil, kaj je prej napisal, da je ta M. pomoril sam celo množico ljudi, na koncu pa je zapisal Poldine besede, da kolikor ona vč, ni ta M. osebno nikogar ubil!

Glede na to pisanje je podal g. duhovni svetnik in župnik Anton Merkun sledečo pismeno izjavo:

"Podpisani Merkun Anton, župnik v Dobrepolju, Slovenija, Jugoslavija, sedaj bivajoč v USA (Cleveland, Ohio, 15519 Holmes Ave), sem prečital, kar piše Adamič Louis v knjigi: "The Eagle and the Roots" na straneh 156 in 157, kjer trdi, da mu je njegova sestra Polda Prijatelj pripovedovala, da je neki duhovnik M., ki je služboval v župniji njenega bivališča, leta 1945 bežal iz domovine  in biva sedaj v USA:

l. ovadil Italijanom njenega moža Antona Prijatelja, da so ga nato Italijani internirali na Rabu;

2. da jo je isti duhovnik med tem časom, ko je bil njen mož interniran, večkrat obiskal na domu z oboroženimi "belogardisti" ter ji grozil s smrtjo in peklom;

3. da je dotični duhovnik M. mnogo ljudi pobil ali pa jih poslal v koncentracijska taborišča, kjer so umrli.

Na te nadvse neumne in zlobne izmišljotine odgovarjam sledeče:

 

52

 

Podpisani sem edini duhovnik iz župnije Dobrepolje (v kateri župniji stanuje Polda Prijatelj) z začetno črko M, živeč kot begunec v USA, zato bi vsakdo, ki bere to Adamičevo knjigo, mogel misliti, da sem jaz tisti duhovnik; zaradi tega izjavljam in sem pripravljen vse to tudi s prisego potrditi, da so vse navedbe v knjigi Adamiča popolnoma izmišljene in brez vsake podlage.

Podpisani sem rojen leta 1816. in pri moji starosti vendar ni misliti, da bi hodil okrog oborožen in ljudem grozil s smrtjo.

Poldov Prijatelj osebno poznam. Nikdar nisem nosil orožja, nikdar nisem oborožen obiskal Polde Prijatelj, nikdar ji količkaj grozil in še manj, da bi ji bil pravil, da sem jih že dosti spravil v koncentracijsko taborišče ali pa da bi jih bil sam pobil. Vse to je absurdna izmišljotina. Res pa je, da sem pri italijanskih vojaških oblasteh posredoval za internirance, svoje župljane.

Teh zločinov, o katerih piše Adamič v svoji knjigi, pa tudi ni zagrešil kak drug duhovnik iz moje župnije ali okolice. Če je Polda Prijatelj svojemu bratu kaj takega .pripovedovala, si je vse to gladko izmislila.

 

Cleveland, 11. julija 1952."

Anton Merkun, l. r.

 

 

Da se pa komunisti ne bodo morda izgovarjali, da niso mislili župnika Merkuna, marveč njegovega kaplana Ivana Lavriha, priobčujem tu še izjavo tega nekdanjega dobrepoljskega duhovnika, ki je na tozadevno vprašanje takole odgovoril:

"Imenovane Polde Prijatelj še nikdar v svojem življenju nisem videl, da bi vedel, kdo je ta oseba. Ker niti enega človeka nisem javil italijanskim oblastem v nikaki zadevi, je jasno, da tudi njenega moža nisem. Da nisem nikdar nosil nikakega orožja, lahko izpriča vsa dobrepoljska župnija in vsi begunci, ki so izven Jugoslavije, enako tudi, da nisem nikdar nikomur grozil ne z orožjem ne drugače, najmanj pa imenovani Poldi, ki je sploh ne poznam.

            Adamič je bil vsekakor previden, ko očividno ne omenja imena onega duhovnika, da ga tako ni mogoče tožiti.

 

Ivan Lavrih, l. r.

18. julija 1952."

 

Na teh treh zgledih iz Adamičeve knjige "The Eagle and the Roots" - Sv. -Urh - Pleterje in Dobrepolje - je dovolj jasno dokazano, koliko verodostojnosti zasluži vse Adamičevo pisanje. Kot že rečeno; naj bo to za zgodovino dokument nesramne komunistične lažne propagande!

 

53

 

»POKOLJ DRUŽINE JAKOBA KUKOVIC«

Adamič Louis navaja kot dokaz za svoje gorostasne trditve o dogodkih pri Sv. Urhu priznanja "belogardistov" na procesu ljudskega sodišča pri Sv. Urhu. Trdi, da so ujetniki priznali, da so potopili v luži pri cerkovnikovi hiši "na stotine žrtev" in da so vsa ta "priznanja" ugotovljena v sodnem zapisniku.

Dotični "sodni" zapisniki nam seveda niso na razpolago; če pa je to res, kar trdi Adamič, da so "belogardisti" vse to priznali, je to le dokaz o strahotnem mučenju, ki so ga morali prestati ti nesrečni domobranci, da so ob tem priznavali "zločine", ki jih niso storili in jih niti izvršiti niso mogli.

Z dogodki pri Sv. Urhu spravljajo komunisti v zvezo tudi družino Jakoba Kukovice iz Device Marije v Polju, ki so jo skoro popolnoma uničili. Da podamo jasno sliko postopanja komunistov pri ,ljudskih' sodiščih in še nekoliko dopolnimo podatke o Sv. Urhu, naj napišemo tu še zgodbo o uničenju te družine, ki podaja grozno sliko, kako so komunisti pobijali svoje načelne nasprotnike.

Iz Device Marije v Polju in nje bližnje okolice je pribežalo kasneje izpod Titove oblasti dokaj prič - na razpolago so vsaj štiri-, ki so same videle ali pa slišale od zanesljivih oseb, kaj se je zgodilo z družino jaka Kukovice, ki so jo Angleži vrnili z drugimi 11.600 ljudi iz Vetrinja zadnje dni maja 1945. Na podlagi njih izpovedi je mogoče opisati precej točno vse strahote, ki jih je morala pretrpeti z drugimi vrnjenimi vred ta družina.

Jaka Kukovica je bil mož starega, poštenega kova in iz šole dr. Janeza Evangelista Kreka. Kot odličen borec za delavske pravice v katoliških strokovnih delavskih organizacijah je bil splošno znan po vsej Sloveniji. Zato je prav, če ohranimo temu značajnemu katoliškemu delavcu skromen spomin v tem spisu.

Jaka Kukovica je bil po svojem značaju bister, razborit, nagel, odločen in borben. V svoji mladosti je prepotoval mnogo sveta; Avstrijo, Češko, Slovaško in Nemčijo. Kot delavec si je služil svoj kruh po raznih papirniških tovarnah in je postal tako v svoji stroki zelo izurjen. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil zaposlen v

 

054

 

neki papirnici v Berlinu. Od tam je moral v vojsko in se je boril v Galiciji in na soški fronti, kjer je dočakal konec vojne.

Bogve kam bi ga bila zanesla njegova živahna ter ukaželjna narava, če bi se ne bil poročil z globokoverno Marijo Peklaj iz Žlebov pri Medvodah. Kljub vsemu romanju po svetu je Jakob Kukovica ostal vedno veren in pošten fant. Njegova dobra žena Marija pa je bila pravi zaklad za moža. Znala je modro krotiti njegov vročekrvni značaj, ga usmerjala v njegovem duhovnem življenju in celo v njegovem javnem delovanju. Skupaj sta hodila v cerkev, skupaj vedno prejemala sv. zakramente, vsak dan sta s svojo precej številno družino molila rožni venec, opravljala pobožnost prvih petkov in zadnje čase tudi pobožnost prvih sobot v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu.

V domovini je zadnja leta zelo pešala udeležba pri popoldanski službi božji. Mladina, posebno v mestih in industrijskih krajih, je nedeljske popoldneve večinoma prebila v društvih, pri športu in na planinah; pri Kukovičevih pa sta oče in mati trdno držala staro navado, da je morala vsa družina v nedeljo v župno cerkev k popoldanski službi božji.

Ta krščanski zakon je Bog blagoslovil z devetimi otroki, 5 fantov in 4 dekleta. Vse sta verna roditelja vzgojila v zavedne Slovence in katoličane, ki so se vedno udejstvovali živahno pri vseh katoliških organizacijah v Devici Mariji v Polju.

Jakob Kukovica se je kot zelo aktivna narava pričel takoj udeleževati v raznih katoliških organizacijah, ko je prišel iz vojne, posebno pa v krščanski jugoslovanski strokovni zvezi, ki je bila tedaj najmočnejša delavska organizacija v Polju. V vseh borbah za izboljša nje delavskega stanja v vevški papirnici je bil Kukovica vedno med prvimi borci, na delavskih zborovanjih je pogosto nastopal kot ognjevit govornik. Tudi politično se je udejstvoval kot agilen pristaš Slovenske ljudske stranke. Bil je delj časa tudi občinski odbornik in. član odbora Hranilnice in posojilnice.

Ob nedeljah popoldne pa je rad povabil po popoldanski službi božji na svoj dom prijatelje, z njimi igral tarok in debatiral o dnevnih političnih iri strokovnih zadevah. Vsako priliko je porabil, da je utemeljeval in branil katoliška načela v javnem in privatnem življenju, delal za svojo strokovno delavsko organizacijo in politično stranko. S tem si je pridobil dosti prijateljev, pa tudi nasprotnikov.

Umorjeni Feliks Pogačnik je več ali manj bil pridobitev Kukovičeve zgovornosti. Kakor smo že pisali (Glej: "Rdeča zver, pijana krvi", IV. zv.). je živel Feliks Pogačnik v marksistični okolici, ki je

 

55

 

 

napenjala vse sile, da bi pridobila zase tega uglednega mladega moža. Pod vplivom komunistične propagande se je Pogačnik nekoliko že nalezel marksističnih nazorov, ki jih je zagovarjal pred Kukovico. Med njima so se vnele ob vsaki priliki živahne, včasih celo ostre debate tako glede strokovnih delavskih zadev kakor tudi glede verskih vprašanj. Končno je zmagala Kukovičeva zgovornost, ognjevitost in načelnost: Pogačnik je postal sam odločen in načelen katoliško misleč delavec in sta postala z Jakobom najboljša prijatelja.

Ko je jugoslovanska strokovna zveza zašla v prokomunistične vode, je Kukovica ustanovil tudi v Polju novo krščansko strokovno delavsko organizacijo, Zvezo združenih delavcev, pridobil za njo tudi Pogačnika, ga vpeljal v javno delovanje in ga tudi pregovoril, da je kandidiral za podžupana v Polju.

Zadnja leta pa se je Kukovica vedno bolj odmikal volitičnemu delu in se vedno boli posvečal verskim organizacijam. Preko svojih otrok, ki so bili vsi brez izjeme člani Marijinih kongregacij in starejši tudi člani Katoliške akcije, se je seznanil z literaturo o Katoliški akciji in je tako vedno bolj prihajal do prepričanja, da je edina rešilna pot za vse človeštvo in še posebno za delavstvo v postolatu in v verski obnovi. Trdno je postal uverjen, da bodo rešili svet iz sedanjih zablod in stisk le svetniško živeči apostoli, ne pa politični in strokovni voditelji. Z vso vnemo se ie oklenil Katoliške akcije in je bil v prvem jedru, ki se je ustanovilo v župniji.

Z nastopom komunistične revolucije pod krinko Osvobodilne fronte pa je nastala za njena in vso družino trajna življenjska nevarnost. V pozni jeseni leta 1942 so komunistični zaslepljenci dvakrat skušali ponoči vdreti v hišo, da bi pomorili njega in vso družino. Toda zaradi čuječnosti domačih se ie obakrat poizkus ponesrečil. jaka je dobro vedel, da se brez orožja ne bo mogel dolgo braniti zato je bil kljub svoji starosti med prvimi, ki so pristopili k Vaški straži. Še enkrat so ga skušali ponoči komunisti izvabiti v nastavljeno past, a sem jim tudi to pot nakana ni posrečila. Pozneje so se morali komunistični partizani umakniti daleč proč od Ljubljane, tako da so mogli tudi pri Kukovičevih od tedaj bolj mirno spati doma kljub neprestanim grožnjam komunistov, da bodo pobili vso družino.

Proti koncu vojne pa se je Jaka večkrat resno zamislil in so ga trle težke skrbi. Nekoč ga je sin Ivan vprašal, kaj ga tako skrbi, pa mu je odgovoril:

"Veš, zdi se mi, da se ta vojna ne bo dobro končala za nas."

 

56

 

 

Sin ga je skušal opogumiti in mu je pričel razlagati, da zavezniki pač ne bodo pustili, da bi jim komunizem prišel do prevelike oblasti v Evropi, da posebno Angleži ne bodo mogli dovoliti, da bi ostala Jugoslavija v komunističnih rokah, ker bi bilo s tem ogroženo vse Sredozemlje. (Takrat smo žal vsi zaupali "zaveznikom", da nas ne bodo pustili na cedilu!)

Kukovica je odgovoril svojemu sinu:     

"Zdi se mi, da se nam predobro godi med vojno. Poglej, koliko bede in gorja je po vsem svetu, mi pa vsega tega skoraj nismo občutili. Vsi smo živi in zdravi, lačni smo bili prej, ko si bil ti še majhen, veliko bolj kot pa sedaj med vojno. Zaprt ni bil še nihče iz naše družine, nobeden v internaciji; in vendar ljudski rek pravi, da Bog tepe tistega, kogar ljubi. Ali nas torej Bog ne ljubi ali pa nas je pripravil za hujše trpljenje na koncu . . ."

In tako je bilo. Najhujše je šele prišlo.

Usodnega maja 1945 je odšla vsa Kukovičeva družina v begunstvo preko meje na Koroško, da si reši le golo življenje. Težka je bila dolga pot preko Ljubelja v Vetrinje. Jaki Kukovici se še ni bila pozdravila noga od operacije na kolenu, mati je morala večinoma sama skrbeti za nedorasle otroke. Starejši trije so bili domobranci in so šli vsak s svojo edinico.

V Vetrinju se je sešla vsa družina razen štirinajstletnega Andreja, ki je stanoval v Ljubljani. Ko je družina bežala, so ga hoteli vzeti s seboj, a ga niso več našli na stanovanju v Vajeniškem domu, ker je bil že prej odšel z drugimi proti meji. Vsa družina je v strahu mislila, da je Andrej izgubljen, vso pot in kasneje v Vetrinju so izpraševali po Andreju, a nihče ni ničesar vedel o njem. Mladi Andrej pa je prišel med prvimi preko Ljubelja in se prebil skozi partizanske zasede, prišel v Beljak in od tam v Treviso v Italiji in se tako rešil.

Vse vetrinjske gorje je morala Kukovičeva družina deliti z drugimi sotrpini. Toda ti dnevi so bili tudi za vse vrelci velikih milosti in kakor za tisoče tako tudi za Kukovičeve - priprava na smrt. Sv. maša in vsakdanje obhajilo je bilo najvažnejše vsakdanje opravilo. Trpljenje in negotovost pa sta pripomogla, da se je vsa družina s še večjim zaupanjem izročala v božje varstvo in prepuščala  božji previdnosti. Tako so bili vsi dobro pripravljeni 30. maja za pot v - "Italijo", kot so lagali Angleži.

Na dan izdaje je vsa družina še enkrat in zadnjič prejela sv. obhajilo. Pač niso slutili, da je za večino njih to zadnja popotnica. Nekateri so skušali pregovoriti očeta, naj z družino ne hodi skupno z domobranci, ker da `bo kasneje za transport civilistov vse bolje

 

57

 

pripravljeno. Jaka pa je odgovarjal, da se nerad loči od sinov, ker se boji, da bi se sicer razgubili, kakor so že izgubili sina Andreja in pa, ker je najstarejši že odšel z domobranci dan prej in jih bo gotovo pričakoval. Tako je odšla vsa družina v žrelo rdeče zveri.

Ob 2. popoldan so se odpeljali v tovornem avtomobilu: Kukovica Jakob, star 58 let, žena Marija, stara 49 let, sinovi: Stane, star 24 let, Ciril 1 i let, Marko 8 let; hčerke: Minka 23 let, Nada 19 let, Jerica 14 let in Helenca 10 let. Najstarejši sin Ivan pa se je po isti poti odpeljal že prejšnji dan, 29. maja.

Zvečer so bili že vsi v Pliberku v rokah komunistov . . .

Tu je bila družina takoj ločena od ostalih in razdeljena. Stane in Ciril sta delila usodo drugih domobrancev. Mater so zaprli skupaj s hčerkama Minko in Nado, očeta pa skupaj z Jerico, Helenco in Markom. Kakor vsem drugim tako so tudi vsem Kukovičevim pobrali vso prtljago, dekletom Minki, Nadi in Jerici pa tudi obleko; v katero so bile oblečene in so jim dali v zameno strgano in ušivo obleko partizank.

Ponoči je transport prispel v Slovenj Gradec, kjer so vse natrpali v šolo. Tu so že bili domobranci, ki so jih pripeljali pred njimi. Trpljenje Kukovičeve družine je tu posebno narastlo, ker so tu že srečali prve partizane iz Polja. Ti so bili izredno veseli, da so dobili v roke to družino. Svoje veselje so kazali s tem, da so Jaka Kukovico vlačili iz sobe v sobo, ga sramotili in pretepali. Komunisti so zdaj zbrali vse člane družine in jim pridružili še očetova nečaka Vinka in Marijana; manjkal je edino najstarejši sin Ivan. Komunisti so se raztepli po vseh sobah in ga povsod iskali, a ga niso našli, ker se je s skokom iz vlaka rešil, predno je prišel njegov transport v Sloverij Gradec. To je bila za družino sicer vesela vest, toda okrutnost komunistov pa se je sedaj še govečala v jezi, da niso dobili v roke najstarejšega sina. Neusmiljeno pretepanje in mučenje vse družine, celo nedoletnih, se je še pomnožilo.

Polni krvavečih ran in odeti v raztrgane cunje so par dni kasneje nadaljevali z ostalim izmučenim transportom pot v Celje. Vso pot so bili deležni je sramotenja, kletvin, suvanja, pretepanja, pa brez jedi in pijače. Najbolj pretepen in oslabljen je bil oče poleg Minke in Nade. Desetletna Lenka, ki je bila slabega zdravja, je bila od lakote tako izčrpana, da jo je morala ves čas nesti mati, ki pa je tudi sama bila vsa oslabljena.

Dne 3. junija so na pol živi prišli v Teharje, v taborišče smrtne groze, a tudi taborišče molitve. Lačni in žejni ter izmučeni do smrti so upali, da bodo vsaj tu dobili požirek vode ali da bodo mogli vsaj

 

58

 

eno noč spati v miru, čeprav na golih tleh. Toda zanje ni bilo ne vode in ne miru ponoči. Komaj je kateri izmed njih malo zatisnil oči, jih je že stražar z brcami zopet spravil pokonci. Prvo noč je bil Jaka Kukovica skupaj z drugimi domobranci, a ne skupaj s svojima sinoma Stankom in Cirilom. Pozneje pa so ga zaprli v bunker, kamor so ga hodili mučit pozverinjeni komunisti iz Polja. Materi so takoj po prihodu v taborišče vzeli onemoglo hčerko Helenco, ker je zanjo prosila vode. Drugo jutro so ji iztrgali iz naročja tudi se malega Marka. Oba so izročili v oskrbo neki družini "Volksdeutscherjev". Mala Helenca je bila tako bolna in oslabljena, da v vročici ni niti več poznala svojega bratca.

Oseba, ki se je nato z begom rešila iz tega pekla, pripoveduje, da se je Marko nekoliko krat skrivaj prikradel do žične ograje, kjer sta mogla govoriti z materjo. Verna in mučeniška slovenska mati je tu dajala svojemu otroku zadnje nauke za življenje:

"Ne boj se umreti, če bi bilo treba danes ali pa čez pol leta, varuj se smrtnega greha. Da se boš pa mogel obvarovati greha, veliko moli. Nikdar ne pojdi spat brez večerne molitve. Zjutraj pa, kadar boš le mogel, pojdi k maši in k sv. obhajilu"!

Komunisti so pričeli v masah pobijati nesrečne žrtve v taborišču, ne samo svoje nekdanje oborožene nasprotnike domobrance, marveč tudi starčke, žene, dekleta in celo otroke. Okrog tri tisoč žrtev so odvedli na morišče samo iz taborišča v Teharjih!

Najprej sta bila iz Kukovičeve družine pobiti 23-letna Minka in 19-letna Nada. Že 7. junija jih ni bilo več videti v taborišču. Za njima je bil odveden v smrt Ciril, ki je ravno tiste dni dopolnil 17 let. Splošno mladine pod osemnajstim letom niso pobijali, pri bolj osovraženih družinah se pa na mladoletnost niso ozirali: tako je bil komaj 17-letni fant odveden v človeško klavnico, o kateri smo  pisali v III. zvezku brošur "Rdeča zver, pijana krvi." Ciril je bil miren in tih značaj, skoro neka izjema v družini, kjer so bili vsi po očetu bo?j vročekrvne narave. Bil je goreč član Katoliške akcije in je dnevno pristopal k sv. obhajilu.

            Peto noč po prihodu, to je 8. junija, so komunistični morilci odvedli na morišče tudi mater Marijo. Med preklinjevanjem, zmerjanjem in suvanjem so nalagali komunisti svoje žrtve zvezane na tovorni avtomobil in tam je svetniška mati na glas zaklicala proti baraki, kjer sta bila njena najmlajša otroka: "Jerica, Marko, zbogom, pozdravita Lenko." Z molitvijo rožnega venca je nato odšla v smrt mati devetih otrok, dobrosrčna žena, ki ni nikdar znala reči bližnjemu žal besede, katere edini greh je bil, da je naučila svoje otroke

 

59

 

 

 

ljubiti Boga, moliti, ohraniti zvestobo Cerkvi in narodu ter spoštovanje duhovščini.

Stane je bil v taborišču še 12 junija. Nekomu iz njegove skupine se je tisti dan oziroma noč posrečilo pobegniti iz taborišča in ta je povedal, da je nameraval tudi. Stane skupno z bratrancem Vinkom pobegniti isto noč. Ali sta bila na begu u'bita ali jima je kaj drugega prekrižalo načrte za beg, se ne ve, dejstvo je, da sta tudi ta dva darovala svoji mladi življenji pod komunistično morilčevo roko.

Jaka Kukovica je bil zaprt v bunkerju in mučen neprestano dva tedna. Ko so ga nato premestili v barako, je zvedel za usodo svoje družine. To je bila seveda za njega najhujša muka, ker je dotlej upal, da bodo komunisti prizanesli vsaj ženi in hčerkam. Odslej ni mož mislil na nič drugega kot na smrt in se je samo še na njo pripravljal.

Prve dni julija pa so prišli po njega. Med krvniki so bili trije zloglasni komunisti iz Polja. Najprej se je pričelo "zasliševanje", ki je, kakor pri vseh komunističnih zasliševanjih, obstajalo v najokrutnejšem mučenju in zasramovanju.

Isti dan zvečer so ga pripeljali na dvorišče, kjer so komunisti zbrali malo družbo, kakih 20 oseb, med njimi tudi ostanek Kukovičeve družine, otroke Jerico, Lenko in Marka. Bilo je to pač žalostno snidenje v solzah in bolečinah. Kot preplašene piške so se trije otročiči držali očeta, ki pa je komaj od bolečin in mučenja še mogel stati na nogah.

Svojo tedanjo pot je ,Jaka popisal nato v ljubljanskih zaporih nekemu inteligentu, ki je bil zaprt z njim in je pribežal v Avstrijo, ko smo še .bivali tam.

Komunisti so vsem odraslim ujetnikom zvezali roke na hrbtu z žico, da so otekle roke in je rezalo železo v meso. Kukovica je mislil, da vodijo vse v smrt. Na poti je skušal najti iskrico usmiljenja pri partizanu iz Polja, s katerim sta pred leti še skupno delala v tovarni in ki je imel sam otroke. Pričel je prositi tega nekdanjega sodelavca za svoje otroke, da bi vsaj te pustili pri življenju. Podivjani komunist pa mu je jezno odgovarjal:

"Vi ste vsi enaki in ne zaslužite drugega kot kroglo."

Deklica Jerica je pričela moliti rožni venec in vsi na kamionu so ji odgovarjali, misleč, da se pripravljajo na svojo smrt, ki da jih čaka še isto noč. Toda smrt bi bila dosti lažja kot vse ono, kar je še čakalo nesrečnega moža, nad katerim so hoteli komunisti izliti vso svojo pozverinjeno jezo.

 

60

 

V Zidanem mostu so vso skupino naložili na tovorni vlak. V Zalogu pa so potegnili ven iz družbe Jaka Kukovico in njegove otročiče. Tam so vse zaprli v čakalnico. Proti jutru se je pričela čakalnica polniti z delavci, ki so se vozili z vlakom v Ljubljano. Zalog je bil že prej znan kot najbolj rdeč, zato so privedli tja Jaka in njegove preostale otroke, da bi si delavci v zabavo in naslado hladili nad njimi svojo jezo. Rdeči so pričeli z zasramovanjem in krivičnim očitanjem.

Jaka jim je od začetka nekaj odgovarjal, toda za vsako besedo je dobil kot odgovor sunek s pestjo v obraz. Naročeni izzivači so nato moža zavlekli na prosto in ga pričeli biti ter pretepati z vsem, kar jim je prišlo v roke. Kmalu je bil na tleh v krvi. Tudi otrokom podivjani rdečkarji niso prizanašali; ker se niso hoteli ločiti od očeta so jih brcali in pretepali. Kakšen prizor je to moral biti! Na tleh oče, zvezan z žico, ves krvav, se je zvijal v silnih bolečinah, okrog njega kleče nebogljeni otroci, vsi objokani drhte v strahu in trepetu!

"V Polje z njim pred ljudsko sodišče!" je nekdo zavpil med razdivjano množico.

To je bil namen komunistov. Polje in okolica je bila znana, da je od tam odšlo v gozdove h komunistom kakih 400 oseb obojega spola. Maja 1945 je večina protikomunistov odšla z domobranci v Avstrijo in torej komunisti niso imeli tedaj skoro nobenega vidnejšega človeka v občini, nad katerim bi se mogli znašati. Ko so dobili v roke domobrance, so vse pobili v taki naglici, da niti sami niso vedeli, koliko so jih že poklali in koga. Zato so se sedaj hoteli znesti nad očetom Kukovico.

S prvim jutranjim vlakom so nato te štiri žrtve peljali iz Zaloga v Polje; z njimi je šla sodrga, ki se je nabrala v Zalogu. V Polju so že med tem časom zvedeli, da so "ujeli" Kukovičevega Jaka z družino in da ga bodo pripeljali v Polje, kjer ga bodo sodili.

Tam se je nato ponovilo to, kar se je že prej vršilo v Zalogu, le s to razliko, da je bilo tu mučenje še okrutnejše. Mnogo delavcev ni odšlo na delo, marveč je ostalo doma, da bi se udeležili "ljudskega sodišča". Procesija podivjanih ljudi je nato vlačila nesrečne žrtve po Polju sem in tja, medtem pa so jih brcali, pretepali in zmerjali. Nato so vse žrtve za nekaj ur zaprli v šolo.

Popoldne se je mučenje zopet nadaljevalo. Najprej so Jaka zasliševali miličniki in skušali zvedeti, zakaj je organiziral "Belo garda", kdo mu je dajal navodila, pošiljal orožje in komu ga je on naprej oddajal.

Komunisti najprej vržejo med ljudi svoje laži, da so množice nahujskane in pripravljene na vse grozovitosti. Tako so komunisti

 

61

 

 

vrgli med ljudi, da so se v Kukovičevi hiši in v župnišču vršile tajne sodbe in obsodbe. Zdaj so Kukovico izpraševali, kdo je sodeloval pri tem "tajnem sodišču", kje so pokopane njegove žrtve, kje je orožje. ki so ga skrili, kje je sin Stane, ki da je pobijal na postojanki pri Sv. Urhu.

Kukovica med tem zasliševanjem sploh ni odgovarjal, le tu in tam se mu je izvil iz ust vzdih: "Jezus, ti mi pomagaj!" Ker ni odgovarjal, je vsakemu vprašanju sledilo grozovito pretepanje s pestmi, z ročaji samokresov in s puškinimi kopiti. Nestetokrat se je zgrudil na tla in se onesvestil, toda pomagali so mu zopet na noge in zasliševanje se je pričelo znova. Glava je bila nesrečni žrtvi naposled že vsa oblita s krvjo, skozi raztrgano obleko so zevale krvave rane. Silovit udarec s puškinim kopitom mu je zdrobil spodnjo čeljust, tako da mu je ta visela navzdol samo še na ličnih mišicah, izpahnjena na desno stran, kar je nudilo vsem grozen pogled.

Govoriti ni mogel več, tudi če bi hotel. Takega so nato zopet vlekli skupaj z otroki pred šolo. Pogled na tega mučenika pa je množico tako presunil, da je nastala smrtna tišina, ko so ga ljudje zagledali. Miličniki so nato pričeli naštevati njegove "grehe". To je znova podžgalo množične strasti, da je pričela drhal na cesti zopet vpiti: "Smrt 'belogardistom, dajte ga v roke ljudski pravici!" Toda množica, ki je stala onkraj ceste, je bila pa kljub temu vsa tiha, veliko ljudi ni moglo zadržati svojih solz. Kukovica pa je nepremično zrl proti cerkvi in najbrž molil ter prosil usmiljenja zase in za svoje mučitelje.

Razpoloženje za »ljudsko sodišče« tedaj ni bilo pravo, da bi sedaj sodili človeka, ki je bil komaj še malo živ in je nehote vzbujal v množici misel na Kristusa, ki je stal razbičan in s trnjevo krono na glavi pred množico na veliki petek. Zato ta ,predstava' ni trajala dolgo. Naložili so vse žrtve na avto in jih odvlekli na Kukovičev dom, ki je bil tedaj zaseden od krajevnega odbora ljudske oblasti. Tu so zopet hoteli izvedeti, kje ima zakopano orožje.

Seveda tudi sedaj Kukovica ni vedel ničesar odgovoriti, tudi če bi bil mogel. Komunisti so zahtevali tudi od otrok, naj jim pokažejo, kje je zakopano orožje na vrtu. Seveda tudi otroci niso ničesar o tem mogli vedeti in ničesar pokazati, ker sploh ni bilo nikjer nobenega orožja pri hiši ali na vrtu. Male otročiče pa so nato komunisti sirovo obrcali.

O vseh teh dogodkih je priobčil ljubljanski dnevnik "Slovenski poročevalec" z dne 10. julija 1945 sledečo notico:

 

062

 

"Zločinec Kukovica v rokah pravice. - Čitatelji "Slov. poročevalca" si lahko mislite, kako naglo se je v soboto razširila po Polju novica, da je prišel v roke pravice zloglasni poljski krvolok in izdajalec Jaka Kukovća. Ujeli so ga z nekaterimi pripadniki njegove družine. Tov. Viktor Pirjevec je bil ob 3. zjutraj opazil, da so izstopili v Zalogu iz tovornega vlaka Jaka Kukovca in njegovi trije otroci, med njimi hčerka Jerica. Med zasačenimi sta bila še dva moška in sicer neki neznanec, drugi pa je Lovše iz Sostrega, po domače Skomine.

Kukovčeva družina je vsa omadeževana s krvjo naših mučencev. Pri njih je bilo sodišče "Črne roke", tam se je odločala usoda najbolj zavednih in najbolj poštenih ljudi. Gotovo kakih 600 zavednih ljudi so brezvestno spravili v internacijo ali jim brez nadaljnjega napisali krvavo obsodbo. O tem že dovolj pričajo dokazi na njihovem domu. Med drugim so tam našli 27 oblek pomorjenih žrtev. Za primer naj navedemo, da je tov. Celarčeva iz bolnišnice za duševne bolne našla tam obleko svojega umorjenega moža.

Vero in Boga so Kukovčevi nesramno izkoristili za najkrvoločnejše zločine. Eden izmed Kukovčevih sinov, Stane po imenu, je bil krvnik pri Sv. Urhu, kjer je s škofovim križcem, ki ga je blagoslovil papež, dajal odvezo svoj im žrtvam. Kdor pred Kukovčevimi ni padel na kolena, je moral v taborišče ali v smrt. Nestrpno, z upravičenim srdom je čakala velika množica srečanja s temi krvniki. Da ni bilo straže, tudi teh krvnikov ne bi ,bilo več med živimi. - Tovarišica K. iz Polja."

Ta dopis že sam na sebi nosi pečat popolne laži. Priobčujem ga kot primer, kako komunistično časopisje v hujskaške namene prinaša izmišljene obdolžitve, da ustvarja med množicami psihozo sovraštva in maščevalnosti in tako pripravlja razpoloženje za "ljudsko sodišče", da potem nahujskane množice zahtevajo smrtno obsodbo za protikomuniste. Komunisti so kradli iz Kukovičeve hiše obleko dvmačih, pa so opravičevali svojo tatvino s tem, da so bile to obleke od "Črne roke" pomorjenih oseb.

Kljub taki pripravi za ljudsko sodišče pa niso mogli najti niti najmanjšega dokaza za krivdo proti Jaki Kukovici.

Koliko so vredni razni dokazilni »dokumenti«, ki jih priobčuje Franček Saje v svojem "Belogardizmu", naj tu omenim mimogrede otipljiv dokaz iz te knjige. Med svojimi "dokumenti" je priobčil Saje v prvi izdaji "Belogardizma" tri slike Staneta Kukovice. Prva ga predstavlja kot frančiškana v frančiškanskem habitu, druga v uniformi Vaških straž, tretja pa kot italijanskega vojaka "ardita", kar je tudi pod slikami označeno. Najbrž pa je kdo Sajeta na to opozoril,

 

063

 

da frančiškani niso imeli nikdar v svoji sredi kakega klerika s takim obrazom in da Kukovica ni bil nikdar član frančiškanskega reda, kar je bilo itak splošno znano v Ljubljani. Zaradi tega je skušal Saje v II. izdaji te knjige to popraviti. Priobčil je zopet v tej knjigi vse tri slike, spodaj pa je napisal: "Stane Kukovica kot dominikanec, član belogardistične Vaške straže in kat član italijanskega arditskega bataljona." (Glej "Belogardizem", II. izdaja, priloga XXXI.) Toda Stane Kukovica ni bil nikdar član dominikanskega reda, ker sploh ni mogel biti, ko v Sloveniji dominikancev ni. Na sliki je "Kukovičeva dominikanska obleka" temna, oziroma rjava, dominikanci pa nosijo, kakor je splošno znano, belo obleko.

Po neuspelem sojenju "ljudskega sodišča" so odpeljali Jaka Kukovico v ljubljansko ječo, ga ločili od otročičev, ki so jih oddali v zavode med komunistično mladino. Tu so jih zasramovali, pretepali in pustili stradati.

Jaka je bil zaprt v sodnijskih zaporih na Miklošičevi cesti. Prve tedne so se vršila zasliševanja, združena z mučenjem, dan za dnem. Prisiliti so ga hoteli, da bi priznal izmišljene obdolžitve kot n. pr.: organiziranje "Bele garde", skrivanje in razpošiljanje orožja, da so se pri njem sestajali sadniki "Črne roke"; ki so tam obsojali na smrt, da je nato sin Stane, ki je bil. domobranec pri postojanki pri Sv. Urhu, vse te obsojene tam pobijal.

Zdi se, da je bil Stane morda res kako v zvezi s "Črno roko", toda oče Jaka o vsem tem ni vedel ničesar, kolikor je mogoče sklepati iz raznih virov. Komunisti so dve nedelji zaporedoma objavljali, da bodo priredili proces "ljudskega sodišča" pri Sv. Urhu proti Jaku Kukovici in njegovemu sinu Stanetu, kjer da 'bodo izkopali pomorjene žrtve in nato sodili. Očividno so upali, da ,bodo med tem časom dobili v roke še sina Staneta in ga pripeljali pred to sodišče z drugimi vred. Toda komunistični režiserji niso vedeli, da so že pobili Staneta in njegova dva bratranca. Vinka in Marijana. Tako tudi drugo nedeljo, ko se naj bi vršil pred množico tak propagandni proces, niso imeli Kukovico Staneta na razpolago. K procesu so privlekli nekatere vrnjene domobrance iz Bizovika, Hrušice in Dobrunj.

Glede tega, ali so na ta proces vlekli tudi Jaka Kukovico, ni popolne jasnosti. Neki skrivač, ki je kasneje pribežal v Avstrijo, je pravil o vsem tem, ni pa točno vedel, če je bil tudi Jaka Kukovica pripeljan tja; nekateri drugi trdijo, da je bil ob tej priliki tudi on tam.

Ob tej priliki so hoteli komunisti napraviti velik vtis na množico in so odkopali tam neko gomilo, napovedujoč, da so v njej številne žrtve "belogardistov". Toda ko so po enournem kopanju od

 

064

 

kopali grob, je prišlo na dan veliko razočaranje: namesto človeških trupel so našli tam pokopano poginulo italijansko mulil. Zaradi te blamaže so nato komunisti zlili vso jezo nad svojimi ujetniki.

Kmalu po tem dogodku je prišel pregledovat ječe generalni major Maček iz Zadobrove, nekdanji delavec, s katerim je imel prej Kukovica ostre borbe radi komunizma. Kaj sta se tedaj ta dva med seboj menila, ni znano. Na Mačka pa je moral napraviti Kukovica s svojimi ranami in zlasti s svojo razbito čeljustjo, ki mu je visela le na ličnih kitah, močan vtis. Od tedaj naprej namreč komunisti niso več mučili tega mučenika.

Toda življenje v njem je vedno bolj pojemalo in ugašalo. Imel je rano tudi v želodcu, po vsem telesu rane in modre podplutbe, znake mučenja in pretepanja, zaradi razbite čeljusti je mogel le z veliko težavo užiti kaj tekočega ali mehkega, ravno tako je le s težavo še govoril: Ker je bila vsa celica nabito natrpana z jetniki, ni mogel spati. Njegov bivši sojetnik, ki je kasneje zbežal v Avstrijo, je pravil, kako mu je Kukovica povedal vso zgodbo trpljenja, mučenja in umiranja svoje ljubljene družine kakor .tudi svojo mučeniško pot. Edina uteha mu je bila še na svetu, da sta se rešila dva sinova, ki sta bila na svobodi v Avstriji. Koncem novembra 1945 je tako oslabel, da ni mogel več vstati; zdaj šele so ga odvedli v bolniško sobo, kjer je umrl 7. decembra in je bil še isti dan pokopan.

Vsi njegovi sojetniki so kasneje pravili, da je vdano prenašal vse silno trpljenje, da je v ječi mnogo premolil in bogu vdano umrl kot žrtev svojega katoliškega prepričanja - pravi mučenik 20. stoletja!

 

065

 

VIŠNJA GORA IN OKOLICA

Z dogodki, ki so se vršili v gozdovih okrog Sv. Urha, so tesno povezani tudi zločini, ki so jih zagrešili komunistični partizani v onem delu Dolenjske, ki se razprostira vzhodno od Ljubljane do Litije, preko Police, Šmarja, št. Jurija, Višnje gore, Stične in Št.Vida pri Stični. Iz ljubljanske okolice so namreč komunisti vodili pogosto svoje žrtve v gozdove proti Polici, kjer so jih grozovito mučili in morili. Naj tu popišemo le nekatere dogodke iz komunistične revolucije na tem prostoru.

Bivši član Vaške straže in Slovenskega domobranstva, očividec dogodkov, popisuje v časopisu "Šmartinski vestnik", San Martin, Argentina, l. dec. 1952 št. 4., o komunističnih pokolih na Polževem. pri Višnji gori:

"Marca 1942, to je torej v času, ko ni bilo še nikjer kake Vaške straže ne kake oborožene borbe proti komunističnim bandam, je prišla na Polževo takozvana Tomšičeva brigada pod vodstvom znanega roparja in morilca Stanka Semiča - Daki ja, ki je eden najokrutnejših krvolokov nad slovenskimi žrtvami. Obljubljali so nam, da naj bodo ščitili proti Lahom in nas rešili izpod okupatorjeve oblasti. Pa kmalu so se pokazali v pravi luči. Začeli so s silo pobirati poštene domačine iz Dev. Marije v Polju, Lipoglava, Krke in drugod ter jih odpeljali na Polževo, kjer so imeli svojo mučilnico in morišče. Večkrat se je razlegal grozovit jok, ječanje, klici na pomoč v sosednje vasi cele kilometre daleč. Krvnik-rabelj v tem okraju je bil domačin Vinko Zajc - Vencajzov. Ta je odšel zgodaj h komunistom. Vsled večje poneverbe pri komunistih je bil obsojen na smrt. Daki pa mu je odložil kazen, če pobije določeno število krščanskih. Slovencev, kar je fant sprejel.

Prva njegova žrtev je bil ugledni Drobnič Jože, po domače Čič, čevljar, oče 8 otrok. Zajc ga je mučil, da so njegov krik in jok slišali celo na grad Kravjek. Za Čičem je prišla na vrsto Angela Zajc; rodna sestra rablja, kateri je porezal prsta in jo nazadnje ustrelil v tilnik. Tretja žrtev je bilo neko dekle, natakarica v gostilni Preža pri Muljavi. Komunist Štentov Polde z Muljave se ji je vsiljeval, pa ga je odbijala in odklanjala, zato jo je Pohotnik izročil Zajcu, ki jo je umoril.

 

066

 

Vse tri žrtve so komunisti vrgli v kraško jamo pri Polževem. Na prošnjo svojcev umorjenih je "Vaška straža" dvignila trupla iz jame, kamor se je po vrvi spustil Miklavčič, ki je tam našel 7 trupel umorjenih. Čiča je spoznala njegova žena po spodnji obleki, na Angeli Zajc smo ugotovili strašno mučenje in odrezana prsta, 4 krepkih moških trupel nismo mogli identificirati. Krvnik Zajc se tudi pri komunistih ni več počutil varnega, pa se je sam javil Lahom, ki so ga internirali. Po razsulu Italije se je vračal domov. Na vlaku na postaji Rakek sem ga spoznal, izročili smo ga pristojni oblasti v Ljubljani, kjer je priznal nad 100 umorov, ki jih je izvršil sam. je tisto noč je polagal račun pred večnim Sodnikom."

Priča iz Višnje gore, katere zapisnik je tu na razpolago, piše sledeče:

"Po razpadu jugoslovanske vojske v aprilu 1941 so komunisti vlačili orožje, ki je povsod ležalo, v gozdove. Zlasti v okolici Police je bilo vse polno skrivališč komunističnih zalog orožja.

Prve komunistične postojanke v teh krajih, od koder so nato partizani vršili svoje operacije, so bile na Polici pri Višnji gori. Tu je vladal znani Lado Potokar, nekdaj igralec pri Prosvetnem društvu. Okrog sebe je imel več pomočnikov. K njemu so od vseh strani vodili žrtve, ki jih je on sodil. Po obsodbi so vse pobij ali v gozdovih pri Polici ali pa so jih odvedli na Polževo, kjer je bil tedaj vodja komunistične morilske tolpe znani Stanko Semič - Daki, ki je nosil okrog vratu rdečo ruto in ni nikomur pogledal v oči. Vse je trepetalo pred njim. Mučili in pobijali so ljudi v gozdu za Novo vasjo in med Polževim; tam so ljudje našteli 45 grobov, na Polici pa 30.

Med prvimi so tam umorili nekega reveža Zupančiča iz Višnje gore. Iz Stične so tja privedli tudi nekega drugega Zupančiča in so ga tam po silnih mukah umorili. Ob času Vaških straž in domobrancev so iskali grobove teh žrtev, odkopali trupla in jih pokopavali na blagoslovljeni zemlji.

Sodna komisija je pregledala vsa trupla in ugotovila njih identiteto in način mučenja ter umora. Med drugimi so našli v grobu dve ženski. Prvo so komunisti do smrti pobili, drugo pa so na pol živo vrgli v grob nad prvo in obe zagrebli. Obe sta bili stari nad sedemdeset let!

V Višnji gori je bil nekak glavni organizator komunistične Osvobodilne fronte učitelj Turnher, ki je letal po vsem okraju in kaj pogosto tudi v Ljubljano ter iskal primernih oseb za terence in vaške zaščitnike. Zanimivo je dejstvo, da je ta komunistični organizator, očital tedanjemu kaplanu v Višnji gori, Milanu Kopušarju, da

 

 

067

 

ustanavlja "Belo gardo", ko sploh nihče ni vedel, kaj je to, ko ni bilo v deželi ne duha in ne sluha o kaki borbeni in oboroženi organizaciji proti komunizmu. "Belo gardo" so si torej komunisti izmislili že dolgo prej, preden so sploh bile na terenu edinice jugoslovanske vojske v domovini in več mesecev prej, predno so nastale "Vaške straže" kot samoobramba proti komunističnemu nasilju."

"Belo gardo" so torej komunisti morili po vsej deželi že mesece in mesece prej, predno se je sploh pričela kaka oborožena akcija proti njim. Zavedali so se, da bo nujno moral nastati- proti njihovemu nasilju med narodom odpor in tako so imenovali "Belo gardo" vse možne bodoče svoje nasprotnike.

Kako so pobijali komunisti mesece prej "Belo gardo", predno je sploh prišlo do oboroženega odpora proti njim v tem delu Dolenjske, naj navedemo le nekaj zgledov oziroma umorov, ki so jih izvršile komunistične tolpe:

 

V ŠMARJU PRI LJUBLJANI IN BLIŽNJI OKOLICI so komunisti pomorili sledeče ljudi:

Rupnik Rozo, Šmarje, staro 63 let, in njeno hčer Mari jo Rupnik, staro 22 let. Obe so umorili 23. marca 1942.

Križmana Antona, Grosuplje; umorjen julija 1942 na Polici. Hočevarja Antona, kaplana iz Stare vasi pri Grosupljem; odveden nasilno iz vasi Perovo pri Grosupljem na praznik Kristusa Kralja, 25. oktobra 1942, v gozdove nad Šmarjem oz. Škofljico in tam mučen in umorjen.

Skubica Jožeta, trgovca na Sapu 22, in njegovo ženo Marijo so napadli in obstrelili 21. junija 1942.

Kneza Antona iz Perovega so ustrelili kar v tovarni "Motvoz in platno", Grosuplje, novembra 1942.

Ahlina Ivana iz Šmarja, komaj 18 let starega fanta, so ustrelili na progi pri Št. Vidu.

V ŠT. JURIJU PRI GROSUPLJEM IN BLIŽNJI OKOLICI so bili od komunističnih partizanov umorjeni sledeči:

Jakopinova družina v Ponovi vasi. V teku ene noči so komunisti umorili šest članov te družine in sicer ponoči doma v njihovi hiši, ko so spali.

Janez Rebolj iz Ponove vasi št. 22. Tega so komunisti ujeli in odvedli v bližino Rožnika v župniji Škocijan in ga tam grozovito mučili. Bil je takrat ravno predpust 1. 1942; komunisti so svoji žrtvi pribili masko z želji na obraz, nato so ga počasi ubijali.

Tri brate Žemljarjeve iz Grosupljega so umorili na tale način: Najprej so zajeli najstarejšega brata, tega so pred umorom prisilili,

 

068

 

da je pisal svojemu srednjemu bratu, da je dobil za njega zelo dobro službo, da naj pride zaradi te zadeve na določen kraj ta in ta čas. Revež je to verjel in odšel v past, pripravljeno od komunistov. Pa tudi drugi brat je moral napisati svojemu najmlajšemu bratu - tretji žrtvi - podobno pismo. Tudi ta je prišel tja, kjer so ga čakali komunistični morilci, ki so tudi tega likvidirali. (Glej knjigo "V znamenju Osvobodilne fronte", str. 48.).

V Št. Jurju pri Gosupljem je živela že starejša gospodična Mici Debeljak, nečakinja prejšnjega župnika. To je bila pobožna ženska, bila je vsak dan pri sv. obhajilu, mnogo je pomagala pri Katoliškem prosvetnem društvu zlasti pri režiji iger. Prvi petek avgusta 1942 so komunisti vdrli v njeno malo hišico ter zahtevali od nje denarja. Poldrugo uro so nato ti "osvobodilci" premetavali vse po hiši, da bi našli kje kaj denarja, ki ga Debeljakova ni imela. Pri tej priliki so vse izropali. Komandant komunistične bande je nato ustrelil Debeljakovo skozi glavo, da je prišla krogla ven pri očeh. Mici Debeljakova se je zgrudila na tla, vsa v krvi si je podprla z desnico glavo, v levici pa je držala rožni venec; tako je izdihnila svojo blago in svetniško dušo.

Dne 18. novembra so partizani v Ponovi vasi popolnoma izropali kmeta Andrejčka; živino, vso obleko in živež so mu odpeljali v znamenju "osvobojenja". Nato je šla vsa banda v Št. Jurij, kjer je Žerinovi materi vzela edino kravico, ki jo je imela ta revna ženica. Virskim so oropali tudi vso živino, obleko, živež in ves denar. Nato so vdrli v župnišče, kjer so zopet izropali, kar so mogli odnesti. Po vsem tem pa so odšli k cerkovniku Kraljiću Antonu, mu izropali vso obleko in vež živež, nato pa so ga odvlekli pred hišo, kjer so ga ustrelili pred ženo Ivanko, ki je bila z njim poročena komaj dobro leto in je imela komaj 3 mesece staro dete z njim. Po umoru je šla banda pit v gostilno, kjer so pili, peli in vriskali. Predno pa so odšli, so šli še malo pogledat nazaj k cerkovnikovi hiši, "če je on že krepnil in če se njegova baba še cmeri".

Dne 10. januarja je nato zopet pridrvela ta tolpa in požgala župnišče in šolo, da sta obe stavbi pogoreli do tal z vsem inventarjem.

Kako so izropali še več drugih kmetov v tej župniji, je popisano v prej imenovani knjigi "V znamenju Osvobodilne fronte."

V ŽUPNIJI STIČNA so komunisti pomorili 17 oseb, preden je sploh nastal oborožen . odpor proti njim. Žrtve komunističnih morilcev v tej župniji so sledeče:

 

069

 

Jerič Jožef, vojni invalid, Mekine, 6, ki je bil ustreljen v svoji hiši vpričo svojih deset otrok dne 20. oktobra 1941.

Korošec Franc, zastopnik banke "Slavije", Studenec št. 11, rojen 1899, odveden sredi marca 1942 v Bojanski gozd, kjer so ga umorili. V Stično je pribežal kot begunec pred Nemci iz Kapele na Štajerskem. Ob izkopu je truplo spoznala njegova žena, ki je ostala sama s 3 leta starim otrokom.

Janežič Alojzij, železničar, Stična 24, star 22 let; 14 maja 1942 so pridrveli partizani v domačo hišo in ga ustrelili vpričo očeta in matere ter 11 bratov in sester. To je bil vzoren fant; predno je vstopil v službo, je bil načelnik mladcev Zveze fantovskih odsekov, pobožen fant, ki je opravljal pobožnost prvih petkov. Ko so ga komunisti ustrelili, je pokleknila k njemu verna mati in ga vprašala: "Lojze, si še živ?" Ko je sin prikimal, mu .je rekla: "Lojze, moli popolno kesanjel" Še je premikal ustnice ter z materjo molil kesanje, nato .pa je izdihnil.

Janežič Marija, služkinja, Gabrje 5, stara 20 let; umorjena 14. maja 1942 v domači hiši vpričo matere, očima, dveh bratov in sester.

Ceglar Marija, zasebnica, Gabrje, stara 64 let; odvedena v goščo okrog l6. maja 1942, njen grob so našli sorodniki v gozdu. Smrekar Angela, služkinja; Bojanji vrh 15, župnija Št. Vid pri Stični, stara 51 let, umorjena v gozdu nad Stransko vasjo 31. maja leta 1942.

Zupančič Anton, posestnik, Stranska vas 4, star 48 let, odveden v gozd dan pred praznikom sv. Rešnjega Telesa in umorjen 4. junija 1942. Zapustil je ženo in 8 nepreskrbljenih otrok, izmed katerih je bil najmlajši Srečko rojen šele po očetovem umoru.

Zajc Marija, roj. Čerba, stara 24 let, žena bivšega jugoslovanskega podčastnika, Stična; ustreljena 28. julija 1942 pred hišo svoje svakinje:

Groznik Ivan,w orožnik v pokoju, star 56 let, Gabrje 2; nasilno odveden 8. avgusta 1942; od tedaj ni bilo več glasu o njem:

Fatur Jožef, železničar v pokoju, Vir 11; star 51 let. Fatur Frančiška, njegova žena, stara 45 let. Fatur Frančiška, hči, stara 18 let.

Fatur Rudolf, sin, star 14 let.

Vsa družina je bila odvedena od partizanov v noči pred 15. avgustom 1942; naslednji dan so bili vsi umorjeni; grob staršev so našli v bližini Št. Vida.

Žnidarčič Frančiška, užitkarica, Gorenja vas, star. 71 let. Žnidarčič Julijana, užitkarica, Gorenja vas 2, stara 60 let.

 

070

 

Obe sta bili odpeljani nasilno in dne 27. avgusta 1942 umorjeni blizu cerkve Sv: Duha na Polževem. Dne 17. novembra so ju odkopali vpričo zdravnika dr. Gregorija Fedrana. Po njegovi izjavi je bila starejša sestra še živa zakopana.

 

Erjavec Jože f, berač, Stična, star 64 let, ustreljen l. avgusta 1942 v Šmarju.

Erjavec Franc, berač, Stična, star 66 let, umorjen.

 

IZ ŽUPNIJE ŠT. VID PRI STIČNI so komunisti, predno se je, sploh kje organiziral odpor proti partizanom, ubili več oseb: Kolikor je bilo do sedaj možno ugotoviti, so bile naslednje osebe umorjene:

Hren Franc, Št. Vid, mizarski mojster, star 50 let, Hren Stanislav, njegov sin, star 16 let,

Hren Franc, dijak, njegov sin.

Vsi trije so bili ustreljeni 14. maja 1942.

Urbančič Marija, Št. Vid 110, uradnica, stara 20 let; ubita s krampom v noči 14. maja 1942. Edina opora revni družini.

Zupančič Helena, št. Vid, stara 74 let; ustreljena v gozdu nad Pungartom 10. junija 1942.

Marinčič Mari ja, Št. Vid, delavčeva žena, stara 19 let; ustreljena na Pungartu 15. junija 1942. Zapustila je moža in dve leti starega otroka.

Zupančič Jernej, Št. Vid 83, sin delavca, star 13 let; ustreljen v gozdu 'blizu Lužarjevega kala 7. junija 1942.

Zupančič Janez, Št. Vid, železniški delavec, star 42 let; odpeljan nasilno 14. junija 1942 in po daljem mučenju ustreljen.

Kozlevčar Franc, Veliki Gaber, 21, posestnik; prijet na njivi; mučen in umorjen 30. maja 1942; zapustil je 4 otroke.

Omahen Marija, Podboršt, stara 19 let, kočarjeva hči; ugrabljena 12. julija 1942, mučena in umorjena.

Kastehc Anton, dijak-osmošolec, star 22 let; ustreljen blizu doma 8. junija 1942.

Mišič Viljem, begunec z Jesenic, strojnik, star 30 let; ubit 15. junija 1942. Bil je sicer partizanski agitator, ker pa sam ni maral v gozd, so ga likvidirali.

Lesjak Franc, št. Jurij, posestnika sin, star 25 let; ujet 24. januarja 1942, mučen in ustreljen.

Jeraj Franc, posestnikov sin, Stehanja vas; ubit l3. maja 1942.

Ceglar Marija, Draga; umorjena v poletju 1942 v gozdu med Glagovico in Vrhpoljem.

Neznana žena; umorjena meseca julija 1942 blizu Luž.

 

071

 

Tu smo navedli komunistične žrtve, po številu 52, le iz štirih župnij v tem ckolišu. (To pa seveda še niso vse žrtve iz teh krajev!) Iz teh zadev se jasno vidi. kakšne "belogardiste" so komunisti likvidirali v množicah, ko ni bilo še nikjer tam ni najmanjšega oboroženega organiziranega odbora proti komunističnemu nasilju: morili so otroke, nad 60 in 70 let stare ženice in starčke, mlada dekleta, može in fante, ki so imeli edino to krivdo na sebi, da niso hoteli biti komunisti.

Zaradi komunističnih izgredov so Italijani tudi v teh krajih izvajali strahovite represalije nad nedolžnim prebivalstvom; dočim so se komunisti vselej umaknili v varno zavetje temnih gozdov.

Seveda tudi ni mogoče popisati vseh grozot in vse škode, ki so jo napravili Italijani kot "povračilo" zaradi komunističnih izgredov, nad nedolžnim prebivalstvom! Naj naštejemo le nekatere iz tega okoliša! Priča iz Višnje gore piše o tem takole:

"V jeseni l. 1942 so partizani v gozdu na Peščenjeku napadli italijanski avto, ki je vozil po cesti, in ubili italijanskega majorja in dva vojaka. Italijansko vojaštvo je nato ponoči požgalo vas Spodnje Brezovo, vse moške iz te vasi pa so zaprli.

Pred italijansko ofenzivo v juliju 1943 so zopet komunistični partizani streljali na italijanski avtomobil in ubili dva vojaka. Drugi dan, dne 12. julija,  so Italijani zaradi tega do tal požgali vas Pristavo in tudi nekaj poslopij na Peščenjeku.

Ob tej italijanski ofenzivi je gorelo na vseh straneh. En sam dan sem naštel čez sto požarov." 

Spomladi 1. 1943 je doletela usoda Lada Potokarja, ki je delil krvavo komunistično pravico na Polici. Italijani so ga zalotili spečega za nekim kozolcem in ga nato ustrelili v Višnji gori za pokopališčem.

Jeseni l. 1943, po razsulu italijanske vojske, so prodirali Nemci od Litije na dolenjsko stran. Predno so prišli v Višnjo goro, so jo bombardirali; ob tej priliki so porušili v mestu nekaj poslopij in ubili deset ljudi.

Ko pa so Nemci zasedli Višnjo goro, so komunistični pristaši podtaknili Nemcem listo "komunistov", na kateri so bili sami poštenjaki in o katerih so komunisti dobro vedeli, da ne bodo šli nikdar z njimi. Nemci so desetorico popolnoma nedolžnih ljudi odvedli v Šmarje in vse tam na pokopališču postrelili. Med njimi je bil tudi cerkvenik Strojin iz Višnje gore, oče petih otrok. Podoben zločin so izvršili komunisti tudi v Savinjski dolini, kjer je komunistični župan izročil Nemcem "listo komunistov", 25 oseb, na kateri so bili pa

 

072

 

najbolj odločni protikomunisti, da bi jih nacisti postrelili. (Glej "Rdeča zver, pijana krvi", II. del, stran 6). Pričo o tem dogodku imamo na razpolago.

Ko so po italijanskem razsulo septembra 1943 partizani poplavili vso Dolenjsko, so pričeli kot besni požigati. V oktobru so požgali v Višnji gori vsa večja poslopja: šolo, sodnijo, kolodvor in staro Omahnovo hišo. Uničili so tudi stari zgodovinski grad Taufererjev (iz te rodbine je bil zadnji stiški opat).

S tem so napravili nepopisno kulturno škodo, ko so uničili nešteto dragocenih zgodovinskih predmetov. V tem gradu je bilo precej starih zgodovinskih slik, v kapeli mnogo stare mašne obleke in polno drugih zgodovinskih znamenitosti. Ko so komunisti po gradu ropali, so mnogo slik enostavno z noži in bajoneti .razrezali. Ko so grad izropali, so ga končno zažgali.

Pri Grosupljem je stal na griču star grad Boštanj, last Lazarinijev. Baron Lazarini je ob času italijanske okupacije vse dragocenosti, zlasti starinsko pohištvo, odpeljal v Gornjo Avstrijo, kjer pa so vse nato zasegli Rusi. Tudi ta grad so komunisti požgali.

V Grosupljem so komunisti požgali kolodvor, šolo, več poslopij okrog kolodvora, istotako tudi v Šmarju pri Ljubljani.

Leta 1944 in zlasti 1945 je dobil Tito tudi nekaj aeroplanov od Angležev in Amerikancev. S temi so komunisti bombardirali domobranske postojanke, s posebno naslado pa tudi cerkve. Seveda tudi ni bilo prizanešeno zasebnim poslopjem in zgradbam. V Stični so poškodovali cerkveni stolp in je bomba prodrla strop znamenite cerkve. V Šmarju pri Ljubljani so tudi vrgli bombo na cerkev, ki je prodrla strop in padla ravno pred veliki oltar, ki ga je uničila. Ob bombardiranju je bilo zažgano od komunistov tudi starodavno župnišče, pri čemer je zgorela tam dragocena knjižnica, med njimi za slovensko slovstvo ,pomembne pridige Janeza Svetokriškega in več slik.

 

073

 

DOGODKI V ŽUPNIJI ROB

Iz župnije Rob pri Velikih Laščah je na razpolago dolgo pismeno poročilo priče o tamkajšnjih dogodkih med okupacijo in komunistično revolucijo. Ta župnija leži v hribovitem ozemlju med Mokrcem in Bloško planoto, v njenem okolišu so veliki gozdovi in globoke kotanje, kar .je vse bilo zelo primerno za skrivališča med komunistično revolucijo.

Začetek in potek komunistične revolucije na tem ozemlju je bil tak kakor po drugih krajih: Pojavijo se komunistične tolpe, organizirajo se krajevni terenci - in "zaščitniki", ki določajo, kdo naj bo umorjen. Nato se prične krvav teror, ropanje in pobijanje oseh, o katerih komunisti samo sumijo, da ne bodo šle z njimi.

Priobčujem pa iz tega poročila o človeški klavnici (!), ki so jo tudi tam imeli komunisti kakor po nekaterih drugih krajih v deželi kot n. pr. na Polici, na Polževem, v Tuhinjski dolini in drugod. Naša priča o vsem tem piše sledeče:

"V zimi 194I na 1942 so postajale razmere tudi v Robu in okolici vedno bolj neznosne. Komunistični partizani so tam proglasili svojo ,republiko', ropali po hišah in odvajali njim neljube osebe ter jih morili:

V bližini Roba, v graščinskem gozdu Mačkovec, so imeli komunisti svoje masovno morišče, pravo človeško klavnico. Sam sem videl na svoje lastne oči, kakor tudi vsa moja družina, kako so komunisti vodili tja može, žene-matere, cele družine in celo male otroke, ki so jih tam pobijali. Vsaka skupina, ki so jo gnali v smrt, se je namreč ustavila s svojimi štražarji-partizani v Robu. Sam sem nekoč slišal, kako so se nekoč komunistični partizani norčevali iz svojih žrtev, ki so jih gnali na morišče: ,Prej ko bo pol ure, boste že vsi zemljo lizali.

Vse ciganske skupine so v okolici polovili in vse moške, ženske in otroke pobijali v Mačkovcu.

L. 1942 mi je pravil neki bivši partizan iz okolice, da je on sam na lastne oči videl, kako so komunisti pobili vso družino. Privedli so tja namreč moža, njegovo ženo in dva otročiča, od katerih je bil eden star kake 3 leta, drugi pa še dojenček v materinem naročju, star osem mesecev. Komunistični likvidatorji so najprej odvedli v smrt moža,

 

074

 

nekoliko proč od žene. Z njim je šel nić sluteč tudi 3 leta star otrok. Nesrečnega moža so najprej zverinsko mučili in nato do smrti pobili. Ko je triletni otrok videl, kaj se godi z očetom, je zbežal proti svoj i mami, ki je čakala zastražena, da pride na vrsto za umor. Brezsrčni komunist je streljal na bežečega otroka; prvi strel ga ni zadel, drugi je podrl otročiča v smrt. Nato je komunistični morilec potegnil izza pasu velik nož ali bajonet in ga zasadil v mater skozi dojenčka, ki ga je držala v naročju, da je tako z enim zamahom umoril oba, nato pa je hladnokrvno rekel: »škoda strela, mi moramo varčevati z municijo«.

Ta fant očividec se je nato pridružil protikomunističnim borcem, Vaški straži; tudi on je bil izdajalsko vrnjen od Angležev z Vetrinjskega polja v roke Titovim komunistom, ki so ga umorili.

Ti ljudje, ki so jih tačas v Mačkovcu morili Titovi partizani, niso bili nikaki protikomunistični borci, ker takrat sploh še ni bilo nikjer kakega oboroženega in organiziranega odpora proti komunizmu; vsi pomorjeni so bili le mirni ljudje, zvesti državljani, ki so bili proti okupatorju; edina njih krivda je bila, da so načelno odklanjali komunizem.

Zaradi komunističnih izgredov in proglasitve komunistične republike so nato pridrvele v naš kraj italijanske čete in se grozovito maščevale nad nedolžnim prebivalstvom: postrelili so dvajset popolnoma nedolžnih ljudi, 70 so jih odvedli v internacijo, kjer so 4 umrli. Poleg tega pa so Italijani še požgali:

V Krvavi peči vsa poslopja 26 posestnikom, v Bukovcu trem, v Sekiriščah šestim, v Osredku šestim, v Centah petim, v Selu petim in v Zapotoku 24 posestnikom.

Vso škodo, ki so jo takrat napravili Italijani, so cenili na 5 milijonov 500.000 tedanjih (predvojnih - dobrih) jugoslovanskih dinarjev.

Poleg tega pa so komunisti požgali:

l. Poslopje 4-razredne šole v Robu, vredno kak milijon dinarjev.

2. Župnišče in vsa gospodarska poslopja pri njem, isto tako vredno vse kak milijon dinarjev.

 

3. Društveni dom prosvetnega društva, vreden ,kakih 800.000 dinarjev.

 

4. Pri Sv. Mohorju novo in moderno opremljeno šolo, ki je stala 1,700.000 din.

Oskrunili pa so v teh krajih sledeče cerkve: na Krvavi peči, pri Sv. Primožu, na Velikem Osolniku in na Kureščku.

 

075

 

Ker smo bili tako ogroženi od Titovih partizanov, ki so ropali, požigali in morili, na drugi strani pa tudi od italijanske vojske, ki je izvajala maščevanje nad nedolžnim prebivalstvom zaradi komunističnih izgredov, smo spoznali tudi na Robu in v okolici, da si moramo sami braniti premoženje in življenje pred komunisti in Italijani in smo zaradi tega 15. avgusta 1942 ustanovili na Robu Vaško stražo."

Našo pričo so ob polomu italijanske vojske zajeli Titovi partizani in ga zaprli v ribniške zapore, kjer je doživel, kako so tam komunisti 14 dni vsak dan odganjali na morišče številne skupine ljudi, na stotine in stotine, ki so jih vozili v bližnje gozdove na avtomobilih v smrt. Sam je bil končno poklican pred nekakega komunističnega "sodnika", ki mu je očital raznovrstne zločine. Ker pa je mož odločno odklanjal vse obdolžitve, mu je komunistični "sodnik" vrgel na mizo cel sveženj zapisnikov, da naj pogleda sam, kake "zločine" je zagrešil. Na svoje lastne oči je tu videl svojo smrtno obsodbo, ki so jo izrekli komunistični terenci iz Roba, ki so bili tam vsi podpisani in katerih imena se hranijo v arhivu.

V noči, dne 22. oktobra 1943, so komunisti izmed zaprtih odbrali 95 oseb, med njimi tudi našo pričo. Ko se je naredila tema, so vse zvezali z žico in jih odvažali na tovornih avtomobilih v gozd na morišče. Okrog pol štirih zjutraj so odvedli tudi našo pričo, ki pa se je med vožnjo razvezal in skočil pred moriščem v gozd ter se tako rešil.

IZ ŽUPNIJE ROB so Titovi partizani med revolucijo odvedli z doma in umorili več oseb. Naj jih naštejemo z imeni:

l. Lenič Anton, Purkače, poročen, star 50 let; ustreljen na domu.

2. Rupar Andrej, Krvava peč, star 70 let.

3. Rupar Frančiška, njegova žena, stara 65 let.

4. Rupar Anton, sin prejšnjih, samski, star 33 let. .

5. Rupar Alojzij, sin prejšnjih staršev, samski, star 31 let.

 

Vso to družino so komunisti odvedli v Mokrc in jo tam po grozovitem mučenju umorili.

6. Klančar Janez, Mohorje, poročen, star 45 let.

7. Klančar Jože, brat prejšnjega, samski, štar 38 let.

8. Klančar Anton, brat prejšnjih dveh, samski, star 33 let.

 

Vse tri brate so komunisti nasilno odvedli z doma in jih nežnano kje pomorili.

9. Mestek Jože, kmet, star 72 let.

10. Mestek Jože, mlajši, sin prejšnjega, samski, star 40 let:

1l. Mestek Franc, brat prejšnjega, samski, star 30 let.

 

076

 

12. Mestek Stane, brat prejšnjih, samski, star 26 let. Vse štiri so komunisti ugrabili in umorili.

13. Purkart Jože, Selo, star 35 let, odveden in ubit.

14. Hudolin Zinka, Purkače, samska, komaj 17 let stara dekle; nasilno odvedena v Mokrc, tam mučena in umorjena.

15. Klopčič Jože, Tomazini, star 40 let; nasilno odveden in ubit. 16. Purkart Franc, Krvava peč, samski, star 26 let; nasilno odveden in umorjen.

 

V Velikih Laščah so komunisti 3. decembra I943 pomorili sledeče ,osebe iz župnije Rob:

17. Purkart Jože, Dolščaki, star 42 let, poročen. 18. Purkart Janez, Krvava peč, star 34 let.

19. Purkart Avton, Krvava peč, poročen, star 38 let. 20. Purkart Jože, Veliki Osolnik, poročen, star 42 let. 21: Purkart Jože, Strleti, poročen, star 41 let.

22. Kovačič Jože, Uzmani, poročen, 36 let. 23. Rupar Franc, Mački, samski, star 28 let.

24. Usenik Ludovik, Dolščaki, poročen, star 32 let. 25. Peterlin Feliks, Dolščaki, poročen, star 55 let.

 

Iz Vetrinja (Avstrija) so Angleži vrnili sledeče fante in može iz te župnije, ki so jih nato Titovci vse do zadnjega pomorili:

1. Klopčič Nace, Marinčki, samski, star 37 let.

2. Klopčič Anton, Marinčki, samski, star 34 let.

3. Klopčič Frnnc, samski, star 31 let.

4. Strle Franc, Krvava peč, poročen, star 39 let.

5. Rzepar Franc, Krvava peč, samski, star 22 let.

6. Usenik Slavko, Krvava peč, samski, star 21 let.

7. Rupar Stane, Krvava peč, samski, star 22 let.

8. Kovačič Jože, Uzmani, samski, star 34 let.

9. Kovačič Franc, Krvava peč, poročen, star 38 let.

10. Žnidaršič Alojzij, Strleti, poročen, star 31 let.

11. Purkart Anton, Strleti, samski, star 23 let.

12. Peterlin Ivan, Rob, poročen ,star 35 let.

13. N. N., priči neznano ime, Veliki Osolnik, poročen, star kakih 38 let.

14. Praznih Jože, Marinčki, samski, star 35 let.

15. Škrl Franc, Bavtki, poročen, star 37 let.

16. Škrl Jože, Bavtki, samski, star 42 let. in

17. Gradišnr Janez, Bavtki, poročen, star 39 let.

18: Gradišar Ignac, Bavtki, samski, star 25 let.

19. Jamnik Stane, Dolščaki, samski, star 24 let.

 

077

 

20. Cimperman Ivan, Selo, samski, star 24 let.

21. Zalar Anton, Selo, samski, star 23 let.

22. Zalar Franc, Selo, samski, okrog 23 let.

23. Cimperman Anton, Neredi, samski, star 25 let.

24. Purkart Edvard, Selo, poročen, star 36 let.

25: Kramelj Edvard, Tomažini, poročen, star 44 let.

26. Zgonc Anton, Sela, samski.

 

V župniji Rab, ki je štela pred drugo svetovno vojno nekako 1340 duš, so komunisti umorili 51 oseb; dvajset so jih zaradi komunistov postrelili Italijani in 4 so umrli - tudi po krivdi titovcev - v internaciji. Vsega skupaj je po krivdi komunistov umrlo iz te župnije 75 oseb.

 

078

 

ZAPISNIK

O dogodkih v Št. Rupertu, Prečni in Pleterjah in o Štajerskem bataljonu.

Podpisani Jakoš Josip, samski, rojen v občini Št. Rupert na Dolenjskem, Slovenija, Jugoslavija, sedaj bivajoč v Clevelandu, Ohio, U. S. A., podajam s tem na zapisnik, kar sem sam osebno doživel med komunistično revolucijo v domovini, posebno pa v Št. Rupertu, Prečni, v Pleterjah ter pri takozvanem Štajerskem bataljonu.

O vsem tem, kar je tu v zapisniku, sem pripravljen pričati pod prisego pred vsako oblastjo.

Ob izbruhu vojne med Jugoslavijo in Hitlerjevo Nemčijo sem bil na domu svojega očeta in nisem prejel mobilizacijske pozivnice za vojsko.

Ves čas pred izbruhom vojne med Jugoslavijo in Nemčijo in je potem med okupacijo, dokler ni Nemčija napadla Sovjetske Rusije, so v okolici Št. Ruperta nekateri ljudje zelo agitirali za Hitlerja in nacistično Nemčijo ter so ab pričetku okupacije delali propagando, da bi bili naši kraji priključeni-Hitlerjevi Nemčiji.

Ko pa je izbruhnila vojna med Nemčijo in Sovjetsko Rusijo, se je pa odkrilo, da so bili ti prejšnji agitatorji za nacistično Nemčijo - komunisti, ki so sedaj pričeli agitirati za "osvobodilno" vojno proti nacistom.

Isti ljudje so že prej med jugoslovansko mobilizacijo s svojimi letaki in propagando razkrajali jugoslovansko vojsko in napadali Anglo-amerikance. Govorili so, da je prav, da se Hitler bori proti angloameriškemu kapitalizmu.

Januarja 1942 so se v akolici Št. Ruperta pojavile prve oborožene tolpe, ki so se imenovale partizani. Iz naše občine je k njim pristopilo od začetka vsega skupaj 5 oseb; to so bili v občini splošno znani delomrzneži, pijanci in sploh zločinski tipi, o katerih je bilo tudi splošno znano, da ne hodijo v cerkev, dočim je bilo prebivalstvo v naši okolici verno. Ti partizani so se klatili po okolici, vabili ljudi, posebno pa mlade fante v njih "osvobodilno gibanje". Povsod so nastopali zelo oblastno in tudi z grožnjami. Toda razen nekaj pokvarjenih ljudi se je malokdo njim pridružil, ker smo po veliki večini ,vsi kmalu spoznali, da se skriva pod firmo Osvobodilne fronte le komunizem.

 

079

 

Nekatere je komunistična propaganda od pričetka le privabila da so mislili, da je partizanstvo res neko osvobodilno gibanje proti okupatorju in so v pričetku simpatizirali s tem gibanjem.

Ker pa je prostovoljno odšlo h komunističnim partizanom v gozdove le malo ljudi, so pričeli komunisti nasilno pobirati mlade moške in jih uvrščati v partizanske vrste. Precej teh nasilno mobiliziranih je zopet ušlo iz partizanskih tolp, del pa je ostal tam, ker si niso upali tvegati svojega življenja s pobegom, zakaj komunisti so grozili, da bo ustreljen vsak, ki bi skušal pobegniti.

V župniji Št. Rupert smo imeli tedaj dva odlična duhovnika: župnika Franceta Nahtigala in kaplana Franceta Cvara; prvi je bil star kakih 41 let, drugi 30 let. Oba duhovnika sta bila v župniji zaradi svoje verske gorečnosti zelo priljubljena pri ljudeh. Ta dva sta nam že pred vojno in tudi sedaj med okupacijo razlagala načela brezbožnega komunizma tako v cerkvi kakor tudi v katoliških organizacijah. Ob nastopu "Osvobodilne fronte" (OF) , oziroma komunistične revolucije pod to firmo pa smo bili tudi iz Ljubljane obveščeni od vodstva katoliških organizacij, da se pod krinko OF zbira le komunizem za revolucijo.

Kmalu pa je OF pokazala tudi v šentruperški okolici svoj resnični komunistični obraz s pobijanjem vernih in narodno zavednih ljudi, o katerih so komunisti dobro vedeli, da ne bodo šli z njimi.

Najprej so umorili Zavodnikovo družino na Bistrici pri Št. Rupertu. To je bila ugledna, krščanska in narodno čuteča družina, ki je bila tudi odločno proti okupatorju. Dne 13. maja 1942. so Titovi partizani obkolili Zavodnikovo hišo in odvedli v gozd vso družino, to je očeta-gospodarja, njegovo ženo, sina in hčer. V bližnjem gozdu Debenc so najprej na razne načine mučili očeta in mater, nato so ju s krampi pobili. Hčerko so nato živo rezali po telesu, predno so jo usmrtili. To mučenje je trajalo več ur, predno so bili vsi trije mrtvi. Sin Zavodnik Anton je bil zadnji na vrsti za mučenje in likvidacijo. Ta pa se je zadnji trenutek z vso silo iztrgal iz rok komunističnim rabljem in jim ušel.

Vse to je meni osebno nato pripovedoval rešeni Anton Zavodnik, ki je moral gledati, kako so mu mučili očeta, mater in sestro in kako je ušel.

Vest o tem groznem dogodku in umoru Zavodnikove družine se je razširila po vsej okolici. Vse ljudstvo je bilo prestrašeno, ker je spoznalo, da bodo tudi pri nas komunisti po svoji navadi pobijali

 

080

 

njim neljube osebe, da prestrašijo druge. Tedaj je vse ljudstvo jasno spoznalo, da "Osvobodilni fronti" ni za borbo proti okupatorju, proti kateremu Titovi partizani do tedaj niso oddali niti enega strela, pač pa se je partizanska borba usmerila proti domačemu prebivalstvu.

Kmalu po tem umoru so partizani prišli tudi po kaplana Franca Cvara in ga odvedli v gozd na nekako zaslišanje. Takrat so ga še izpustili. Vrnil se je iz gozda ves prestrašen; na vprašanje, kaj je bilo, je le odgovarjal: "Grozne reči nas čakajo." Opomnil pa je nekatere osebe, da naj se hitro umaknejo, ker jih bodo komunisti iskali in pobili.

Takrat ni 'bilo v Št. Rupertu in vsej okolici nikake borbene organizacije, nikake agitacije za kako borbeno organizacijo proti Titovim partizanom in tudi ne za Mihajlovićeve četnike. Mi smo sicer čuli, da se zbira na Gorjancih kraljeva jugoslovanska vojska v domovini za borbo proti okupatorju, toda za pristop k tej borbeni organizaciji ni vbilo v naši župniji nobene agitacije ne v katoliških društvih in ne od strani obeh duhovnikov. Oba duhovnika sta vzgajala župnijo in posebno mladino le versko-ideološko, z organiziranjem "Bele garde", to je Mihajlovićevih četnikov, pa msta imela najmanjšega posla.

Ko so pa pričeli komunistični partizani v naši okolici pobijati katoliško in narodno zavedne ljudi in ko smo slišali, da pobijajo tudi drugod vodilne osebnosti, ki so bile protikomunistično usmerjene, smo mladi moški sami spoznali, da se bomo morali sami braniti pred komunisti. Italijanske okupatorske oblasti so mirno gledale, ko so se komunistične tolpe klatile po okolici, ropale in morile. Sami fantje, brez najmanjšega prigovarjanja domačih ali tujih duhovnikov, smo pričeli zbirati orožje, ki smo ga bili skrili ob razpadu jugoslovanske vojske.

Kmalu po umoru Zavodnikove družine so komunistični partizani odvedli nasilno v gozd mladega fanta Slapšaka Jožefa iz vasi Hrastno pri Št. Rupertu. Najprej so ga zasliševali v gozdu, pretepali in silno mučili, nato pa so ga obesili za noge na visoko drevo z glavo navzdol in ga tam daleč v samotnem gozdu pustili samega, da bi po dolgem mučenju tam umrl. Slučajno pa je prišel tam mimo neki kmet, ki je čul visoko na drevesu fantove stoke in klice na pomoč. Ta ga je odvezal in rešil.

Tudi ta fant ni bil v nobeni borbeni organizaciji, ki sploh ni niti obstajala. Ko pa se je vrnil domov, je jasno videl, da mu grozi smrt od strani komunistov in da sedaj ni druge rešitve kot oboro

 

081

 

 

žena samoobramba. O vsem tem nam je ta fant osebno vse pripovedoval.

 

Koncem maja 1942. so komunisti napadli tudi našo domačo hišo. Brat se je hitro umaknil v hišo. Jaz sem bil takrat ravno zunaj na njivi, ko sem čul streljanje pri domači hiši. Hitro stečem domov, skočim v hišo, kjer sem imel skrito vojaško puško in pričnem streljati na partizane, ki so se umaknili v bližnji gozd.

S tem se je pri nas pričela borba proti Titovim tolpam.

Po tem dogodku sem jasno vedel, da mi more rešiti življenje le še puška, samoobramba in borbena organizacija vseh naših fantov. Ko so drugi fantje po vasi čuli pri naši hiši streljanje, so se vsi poskrili. Tudi jaz sem se takoj nato skril v pšenici blizu domače hiše, ker bi sam ne bil kos večji partizanski tolpi. Ponoči pa sem poiskal druge fante po vasi, nakar smo sklenili, da se oborožimo, da si obvarujemo življenje pred partizanskimi morilci.

Toda doma nismo mogli ostati, ker bi nas bili Italijani ali odvedli v internacijo ali pa postrelili, če bi bili zvedeli, da imamo orožje. Tako nam je grozila nevarnost od obeh strani: od okupatorja in od titovcev. Čuli pa smo, da se zbira kraljeva jugoslovanska vojska za borbo proti okupatorju na Gorjancih pod poveljstvom generala Mihajlovića; toda s temi četniki nismo imeli ne mi fantje in ne domača duhovščina do tedaj nobene zveze. Zdaj nam ni ostalo nič drugega na izbiro, kot da se pridružimo tem četnikom na Gorjancih.

Drugi dan po napadu na našo hišo pa je prišel v našo vas bivši aktivni jugoslovanski podoficir Marijan Pavlič, ki si je pridel priimek Svarun. Slišal je, kako sem se jaz z orožjem ustavil komunističnemu napadu in mi je k temu čestital. Najprej se nas je zbralo 5 fantov in ti smo šli nato skupaj z Marijanom Pavličem po okolici nabirat orožje, puške in municijo ter fante. Zbralo se nas je 36 fantov. Sklenili smo, da se pridružimo Mihajlovićevim četnikom na Gorjancih in tako smo odšli tja pod poveljstvom Marijana Pavliča-Svaruna, ki smo si ga izbrali za svojega poveljnika.

Pot proti Gorjancem pa je vodila skozi ozemlje, kjer so krožile oborožene komunistične tolpe Osvobodilne fronte, ki bi nas bile takoj napadle in pobile, če bi bile vedele, da smo protikomunisti in da hočemo k Mihajlovićevim četnikom. Zaradi tega smo si na svoje kape pripeli titovsko peterokrako zvezdo. Kjer smo srečali Titove partizane, smo jim pravili, da smo "Štajerski bataljon", ki se je mo

 

082

 

ral umakniti po težkih borbah in izgubah iz Štajerske strani pred Nemci. Titovci so nam verjeli in nam povedali celo svoje geslo, da smo se mogli spoznati z njihovimi oddelki.

Kadar pa smo šli skozi vasi, smo sneli titovske zvezde in si nadeli na kape jugoslovanskega orla in smo ljudem povedali, da smo Mihajlovićevi. Kamor smo prišli, so nas ljudje navdušeno sprejel kot jugoslovansko vojsko.

Na poti k Mihajlovićevim četnikom na Gorjance smo prišli v nedeljo 14. junija v okolico Prečne. Tam smo zvedeli od ljudi, da Titovci nameravajo te dni umoriti tamkajšnjega župnika Janka Komljanca in še nekatere druge ljudi v Prečni. Mi nismo niti poznali g. župnika Komljanca in ne drugih, ki so bili določeni od komunistov za likvidacijo: ne z župnikom in z nikomer izmed obsojenih na smrt od komunistov nismo imeli nobene zveze. Pri ljudeh smo zvedeli, da so komunisti sami pravili, da je obsojen njih župnik Komljanec in nekaj drugih oseb na smrt in da bodo najbrž že to noč prišli po svoje žrtve.

Zaradi tega je naš komandant, ne da bi bil količkaj prej govoril z župnikom Komljancem, odredil, da je mala patrulja 6 mož ležala v pšenici blizu župnišča ter stražila. Naš komandant je poslal tri može po hrano. Ti so pa naleteli v gozdu na partizansko patruljo, ki je v gozdu čakala v zasedi, da bi ponoči vdrla v vas in odvedla v smrt župnika in druge. Naši fantje, ki niso bili oboroženi, so se pri vodji partizanske patrulje izgovarjali, da so partizani - iz "Štajerskega bataljona". Vodja partizanske trojke je dva naša fanta pridržal enega pa pustil, da bi šel po hrano v vas. Ta fant je pa hitro obvestil patruljo na pšenični njivi, kaj se je dogodilo. Ta je takoj odšla s pripravljenimi puškami na strel na rob gozda, kjer je bila partizanska trojka. Naši fantje so povedali pravilno partizansko geslo in tako je bila komunistična patrulja popolnoma prepričana, da smo tudi mi komunisti oziroma partizani.

Komandant partizanske patrulje je nato pravil, da čakajo tam na to, da bi ponoči vdrli v vas in odvedli župnika Janka Komljanca organista Riglerja, župnikovega hlapca Lojzeta, učiteljico Milko Borse in brate Murgelj, ki da so obsojeni na smrt. Komandant komunistične patrulje se je bahal, da je bil ,španski borec, da bodo pobili vse "farje", vabil je našo patruljo, naj gre z njimi v vas, kjer da bo dosti dela. . .

Med tem razgovorom pa je eden izmed partizanov spoznal, da naši niso partizani, skočil je pokonci, da bi zagrabil puško, toda naši so bili hitrejši in so po kratki borbi pobili vse tri komuniste. Ker ni

 

083

 

 

bilo časa za pokop, so vse tri z vejami pokrili v gozdu. To se je zgodilo že bolj proti jutru v noči od 14. na 15. junij 1942.

Ko se je naša patrulja vrnila k našemu oddelku, je poročala komandantu, kaj se je zgodilo. Ta je nato odšel v župnišče in sporočil župniku Komljancu, da ga nameravajo komunisti umoriti in mu je tudi izročil listo z imeni določenih za likvidacijo, kot je naša patrulja čula od komunistov. Naš komandant je svetoval g. župniku, naj se kam skrije, ker mi ne smemo in ne moremo čakati tu, ker je obstajala nevarnost, da nas napadejo ali Italijani ali pa partizani.

Mi torej z župnikom prej nismo imeli nobene zveze in ga niti poznali nismo. Župnik Komljanec ni vedel ničesar o tem, da so čakali nanj partizani, da ga ubijejo oziroma odvedejo v smrt. O vsem tem je zvedel šele od našega komandanta, potem ko je naša patrulja pobila partizane, ki so ga nameravali odvesti v smrt.

O vsem dogodku tudi četniki na Gorjancih niso ničesar vedeli, dokler mi nismo prišli tja. Oditi pa smo morali naprej, ker je bila komanda četnikov na Gorjancih obveščena, da mi pridemo tja.

Z Italijani oziroma okupatorjem nismo imeli nobene zveze, mi smo hoteli biti le jugoslovanski vojaki in se boriti proti okupatorju,da smo pa zagrabili za orožje, so nas prisilili komunisti s svojimi poboji.

Še isti dan - to je 15. junija - smo se pridružili Mihajlovićevim četnikom na Gorjancih.

Kot smo kmalu nato zvedeli, so isti dan zvečer pridrveli partizani v Prečno, odvedli župnika J. Komljanca, njegovega hlapca Lojzeta ter dva fanta Murgelj in jih nato blizu Hmeljnika 17. junija umorili.

Isti dan, 17. junija 1942, so pridrveli titovci tudi v Št. Rupert in odvedli seboj v gozd župnika Franca Nahtigala, kaplana Franca Cvara, Antona Jamnika in 62 let starega kmeta Alojzija Jakoša. Zadnjega so zajeli v njegovem vinogradu v Cirniku. Vse te štiri so odvedli v gozd v Podhrastno in jih drugi dan vse po silnem mučenju pobili.

Jakoš Lojze je bil ugleden kmet, občinski odbornik, odbornik pri raznih katoliških organizacijah, bil je prej več let v Ameriki - v Združenih državah, med prvo svetovno vojno je bil ujet v Rusiji in je od takrat dobro poznal komunizem. Vse te štiri so pred umorom kruto mučili. Vsak si je moral izkopati svoj grob. Jakoš je med kopanjem svojega groba padel v nezavest, a so ga komunisti pobili do smrti s krampi. Župnik Nahtigal je še pred smrtjo blagoslavljal svoje

 

084

 

 

morilce in prosil Boga, da bi jim odpustil ta zločin. Kaplan Cvar je bil zelo močne narave in ni kmalu umrl. Ko so ga komunisti pobijali, so preklinjali in govorili:

"Še zdaj ni crknil hudič."

Jakoševi hčeri sta šli za partizani, ki so prišli najprej na dom po očeta, v vinograd, kjer so ga prijeli, in sta nato sledili v gozd, kamor so vse odpeljali, in sta videli in čuli, kako so komunisti pobijali vse štiri žrtve. O vsem tem sem čul iz njunih ust.

Isti dan je partizanska patrulja odvedla v gozd tudi trojico bratov Gričar iz Dolnjih Jesenic pri Št. Rupertu. Vsi trije bratje so bili poročeni in stari okrog 30 let; vse tri so kruto pomorili, ker so bili odločno protikomunističnega mišljenja.

Nobeden izmed vseh teh pobitih se ni nikjer udejstvoval pri kaki "belogardistični organizaciji", vsi ti niso imeli z nami nobenega stika, nam niso nič prigovarjali, naj se oborožimo in naj gremo k Mihajlovićevim četnikom, vse te so komunisti pobili le zaradi njih katoliškega in narodnega mišljenja in ker so načelno odklanjali komunizem.

Čez par dni po tem umoru smo že zvedeli za te komunistične zločine tudi na Gorjance.

Ko je prišla naša skupina k četniškemu oddelku Kranjca Milanec je bil ta na Zajčjem vrhu na Gorjancih. Od tu smo skupno krenili čez Rdeči Kal proti Stopičam.

Na Rdečem Kalu smo imeli v ponočnem pohodu odmor. Med tem odmorom je zaspal naš tovariš 19 let star Žontn Franc iz Hrastnega, občina Št. Rupert. Ko smo v temi odhajali naprej, smo prezrli, da je tam ostal speči Žonta. Zjutraj so ga tam našli spečega komunistični partizani, ki so ga odvedli v bližnji gozd. Tam so ga najprej pretepali na vse mogoče načine, nato so pa zakurili velik ogenj, na njem razbelili veliko železno ploščo, na katero so potem posadi?i nesrečnega fanta zvezanega in ga,tako živega pekli. Ko je bil fant že ves opečen na zadnjem delu telesa, a še živ, so prinesli dolgo desko, položili fanta nanjo in ga trdno zvezali, da se ni mogel ganiti. Nato sta dva komunista vzela žago za žaganje drv in sta najprej z žago fantu odrezala stopala na nogi, nato zopet en del nog, nato drugi del nog in končno vse noge do kolka, nato so ga žagali čez trebuh in so prenehali šele, ko je fant izdihnil. Iz fanta so narezali z žago 6 kosov, iz nog so narezali 4 kose, odrezali spodnji del života; ko so žagali. šesti kos, je šele nesrečni fant umrl.

Drugi dan je prišlo k našemu oddelku sedem partizanov; ki so dezertirali od titovcev. Ti so vse to mučenje gledali in tako izpre

 

085

 

 

videli, kaj je komunistično partizanstvo, in ušli od tam, prišli k nam in nam o vsem tem pripovedovali. jaz sam sem jih tudi o vsem tem izpraševal, kako so komunisti mučili mojega tovariša. Dva od tovarišev, ki sta vse to slišala, sta še živa in bivata v Kanadi.

Kmalu smo se vrnili zopet nazaj na Zajčji vrh. Zdaj je bilo jasno, da komunisti vedo, da "Štajerski bataljon" ni njihov, da smo mi Mihajlovićevi četniki, kakor so nas kratko imenovali.

Tisti čas je dezertiral neki partizan in pribežal k nam od komunistov ter nam povedal, da titovci pripravljajo napad na nas, da bi uničili našo skupino. Bilo je nekako julija 1942, ko smo zvedeli, da komunistični partizani pripravljajo napad na naše taborišče. Naš komandant je pošiljal ven na teren izvidne patrulje. Nekoč je taka izvidnica javila, da se komunistični partizani zbirajo za napad in da se že bližajo v pohodu proti našemu taborišču. Ker je bilo naše taborišče na neprikladnem prostoru za obrambo in tudi ni bilo utrjeno, jih nismo čakali v taborišču. Naš komandant je zbral kakih 30 prostovoljcev, ki so šli nasproti bližajočim se napadalcem, da odbijejo napad izven taborišča. Ta četa je z nenadnim ognjem presenetila napadalce in se vrgla nato z bajoneti nanje. Vnel se je krvav boj na nož, v katerem so naši fantje pognali v beg partizane, ki so pustili na bojišču mnogo ranjencev in mrličev. Napadalcev je bilo kakih 150 mož, ki so se, kar jih ni obležalo na bojišču, razpršili v divjem begu na vse strani. Mi smo izgubili v boju le enega vojaka. S tem se je pokazala naša izvežbanost in odličnost našega vojaškega vodstva.

Po tem boju je bilo jasno, da med nami in partizani ni več mogoče kako skupno sodelovanje niti kak sporazum, ker so hoteli uničiti za vsako ceno naš oddelek, da bi komunisti sami imeli monopol v borbi proti okupatorju.

Kmalu po tem boju smo se premaknili v bližino Prečne, kjer smo taborili v malem gozdu. Komunisti so po svojih terencih kmalu zvedeli, kje je naš oddelek. Bilo je zvečer, ko so se naši pripravljali k večerji. Jaz sem stal na straži, ko sem opazil, da se nam bližajo partizani v dveh zaporednih strelskih vrstah, pripravljeni na strel, tiho, da bi nas presenetili.

Kot smo kasneje zvedeli, je na drugi strani v ozadju čakalo kakih sto partizanov v zasedi. Partizani so računali, da nas bodo presenetili in da bomo zbežali v ono smer, kjer je bila zaseda in kjer bi nas bili vse pobili. Ko sem opazil bližajoče se partizane, sem takoj obvestil našega komandanta o tem. Ta je takoj odredil popolno pripravljenost ob robu gozda. Čakali smo, da so se partizani približali

 

86

 

na kakih 50 do 100 korakov, nato smo oddali že na prej določene cilje nagel ogenj iz pušk in takoj nato planili z bajoneti v jurišu na partizane. Na travniku pred nami je obležalo 40 partizanov. Od napadalcev so se rešili le trije in nam ušli.

Mi niti vsi nismo imeli še pušk, 6 fantov izmed nas je šlo kar s koli nad prodirajoče partizane. Zdaj (po tem napadu) pa smo dobili toliko orožja, da smo se mogli dobro oborožiti. Jurišali smo z vzklikom: "Živio, kralj Peter!"

V borbi je nastalo silno vpitje. Ko so videli oni partizani, ki so čakali v zasedi, kaj se je zgodilo, jih je prevzel tak strah, da so vsi naglo zbežali. Nas je bilo takrat kakih 60 fantov, partizanov pa kakih 150. Mi nismo imeli nobene zgube niti ni bil nihče ranjen.

Med borbo, ki se je vršila med nami in komunističnimi partizani, je zelo blizu vozil po dolenjski progi proti Novemu mestu vojaški oklopni vlak, kjer se je vozilo italijansko vojaštvo. Italijanski vojaki so čisto od blizu gledali vso borbo in občudovali, kako smo hitro potolkli komunistične napadalce.

Zdaj so Italijani zvedeli in videli, da smo zunaj na terenu dvojni-partizani, komunistični in Mihajlovićevi četniki.

Iz Prečne smo nadaljevali pot v Št. Rupert, kjer smo se utaborili na Veseli gori. Tu smo sedaj preiskali, kako so komunisti pomorili župnika Nahtigala, kaplana Cvara, Jamnika in Jakoša ter tri brate Gričar. Med potjo v Št. Rupert se nam je pridružilo precej novih borcev.

Na gradu Rakovnik blizu Št. Ruperta je bila italijanska posadka. Tej so ljudje povedali, da je v bližini oddelek kraljeve jugoslovanske vojske. Italijani so poslali nekega posredovalca, da bi mi z njimi stopili v stik, toda naš komandant je to odklonil.

Toda naš položaj je postajal vedno bol,j kočljiv. Komunisti so se pripravljali, da nas popolnoma uničijo. O kakem sodelovanju v 'borbi proti okupatorju z njimi ni bilo več misliti. Primanjkovalo nam je orožja in municije. Na obe strani hkrati - proti Italijanom in komunistom - boriti se nam je bilo nemogoče. Da nas ne bi komunisti zopet napadli s premočjo in uničili, smo morali pogosto menjati svoja taborišča. Iz Št. Ruperta smo krenili v vas Krko, ki leži med Novim mestom in Št. Petrom ob Krki. Med potjo smo pobirali vaškim komunističnim zaščitnikom puške. Na griču nad Krko smo se utaborili. V vas je nekoč prišel italijanski oficir, ki so ga naši ujeli in privedli v taborišče. Ta je sedaj našemu komandantu stavil sledeči predlog:

 

087

 

"Mi - Italijani - imamo v Novem mestu zaprtih kakih 60 moških, ki so določeni, da jih odvedemo v koncentracijsko taborišče v Italijo. Če bi bili ti ujetniki pripravljeni boriti se z vami proti komunizmu, smo mi pripravljeni, da jih izpustimo in vam izročimo."

Naši oficirji so pristali na ta predlog. Drugi dan smo prejeli teh 60 mož in z njimi tudi jugoslovansko orožje, nekaj strojnic in pušk nekaj čevljev in hrane.

Tako se je pričela naša zveza z Italijani. Toda o kakem skupnem nastopu ni bilo še nobenega govora. Čez par dni nato je šla naša patrulja skozi vas in zalotila tam italijanskega vojaka, ki je kradel po vasi, pa ga je kar na mestu ustrelila. Tam je bila tudi italijanska patrulja, ki je nato zbežala.

Ker so komunisti pobijali po vsej okolici ljudi, o katerih so vedeli, da so odločno proti komunizmu, je moralo vedno več ljudi bežati pred njimi, da si rešijo golo življenje. Vsi ti, ki so ušli komunističnemu pokolu, so pribežali k naši četi. Tako se nas je nabralo kakih 500 do 600 oseb.

Neko jutro so nas komunistični partizani zopet napadli z veliko silo. Na vsak način so hoteli uničiti naš oddelek popolnoma. Svoje ljudi so komunisti napojili z žganjem za napad, da so vsi opijani jurišali na naše utrjeno taborišče. Toda tudi ta napad smo krvavo odbili. Pred našimi strelskimi jarki so ležali celi kupi mrličev, mi smo imeli le 3 mrtve.

Partizani so po boju metali svoje mrliče in težko ranjene, žive partizane, kar v reko Krko. Mi smo sami slišali silno vpitje partizanskih ranjencev, ki so jih metali v reko. Pa tudi kmetje, ki so bili v bližini in so vse sami videli, so nam pravili, da: so partizani metali v vodo poleg mrličev tudi svoje težko ranjene, ki so silno vpili. Videl sem na lastne oči, da je bila reka Krka vsa krvava od mrličev in ranjencev, ki so jih komunisti pometali v vodo.

Iz Krke smo se premaknili proti jugu k Sv. Joštu, kakih 6 km od Novega mesta. Tam smo se utrdili. Iz naše skupine sta se formirala dva bataljona, enega je prevzel kot komandant Kranjc Milan, drugega pa kapetan Vasiljević. Jaz sem ostal pri bataljonu Milana Kranjca, ki je napravil ponovno pohod na Št. Rupert. Med potjo smo zadeli na partizansko patruljo, ki smo jo uničili.

Ko smo šli proti Št. Rupertu, je bilo treba iti skozi trg Mokronog, kjer je bil en polk italijanske vojske. Naš komandant je poslal v mesto nekega našega fanta javit, da bomo mi šli skozi trg. Italijanski polkovnik pa se je temu uprl, da ne dovoli. Mi pa smo šli kljub

 

088

 

temu skozi trg v polni vojaški opremi in pripravljenosti, s šlemi na glavi in jugoslovanskimi kokardaimi. Riskirali smo boj z Italijani, toda ti so bili presenečeni nad tem, grdo so nas gledali, napasti si nas pa niso upali.

V Št. Rupertu smo ostali kak teden. Polovili smo vse komunistične terence, ki so bili krivi, da so partizani pobili prej imenovane ljudi v Št. Rupertu. Naš komandant jih je zaslišal. Mi nismo teh komunističnih terencev nič pretepali ali količkaj mučili. Vsi so sami priznali, kar je bilo itak splošno znano, da so jih partizani vprašali, ali naj se določene osebe pobijejo. Ti terenci so torej naznanili partizanskemu vodstvu, kdo naj se pobije iz Št. Ruperta in okolice. Sam sem čul na lastna ušesa, kako so ti terenci priznali, da so oni določili, kdo naj bo pobit.

Po zasliševanju in priznanju je naš komandant vse obsodil na smrt. Zdi se mi, da so uili trije terenci obsojeni in nato ustreljeni. Pred ustrelitvijo je naš vojni kurat kaplan Šinkar Tone vse vprašal, če se žele pred smrtjo spovedati, nakar so se vsi spovedali.

Ko smo se vrnili nazaj k Sv. Joštu, je odšel Vasiljević s svojim bataljonom - kakih 250 mož - v Suhor v Beli Krajini. Vasiljević pa je bil premalo previden; zaradi izdajstva nekih učiteljic je bil ob nenadnem napadu partizanov ves njegov bataljon razbit, Vasiljević ujet in po silnih mukah umorjen. Kakih 60 mož njegovega bataljona se je rešilo in pribežalo nazaj k nam, vse drugo je bilo pobito, ranjeno ali ujeto.

Od Sv. Jošta smo čez nekaj dni odšli v Gracarjev Turn blizu vasi Hrastje, župnija Št. Jernej. V tem gradu smo ostali le par dni, nato pa smo odšli v Brezovico pri Št. Jerneju. Ljudje v okolici so nas prosili, da bi prišli tja in jih zavarovali pred ropi in umori, ki so jih vršili komunistični partizani. V bližnjih Gorjancih so komunisti po groznih mukah pomorili veliko število ljudi. Ko smo se utaborili in utrdili v Brezovici, je prišlo v naše taborišče veliko ljudi prosit, da bi jih sprejeli v svoje taborišče, ker jim je grozila smrt od komunističnih partizanov. Koliko ljudi so že tam pobili komunisti, bi vedel bolje kak Šentjernejčan. Vse te ljudi, ki so prosili zaščite, smo spre jeli v taborišče, kamor so pripeljali vso svojo živino, ves svoj živež obleko in vse, kar so še imeli, da so to rešili pred partizani. Zdaj je bila naša edina naloga varovati prebivalstvu življenje in premoženje pred komunističnimi roparji in morilci.

Z nami je bil tudi kaplan Šinkar Anton kot naš kurat. K našemu oddelku je pribežal, ker so ga hoteli komunisti umoriti. Nikdar ga nisem videl, da 'bi nosil puško, tudi streljal ni nikdar, pač pa je

 

089

 

nosil s seboj revolver za samoobrambo, če bi ga slučajno kdo kje na poti napadel.

Iz Brezovice je odšel majhen oddelek v Škocijan pri Mokronogu. Bil je tam kmalu napaden, toda napad so odbili. Ker je bilo treba poslati tja ojačenja, sem bil med drugimi tudi jaz poslan iz Brezcvice v Škocijan. Tudi tamkajšnje prebivalstvo je prosilo, da bi prišli protikomunistični borci tja, da bi ga varovali pred ropi in pomori, ki so jih vršili tam komunisti. Tudi tam so komunisti izropali precej kmetij in pomorili nekaj ljudi.

Med tem časom se je nekako uredilo razmerje med nami in italijanskim vojaškim vodstvom. Del naših je ostal izven vsake zveze z Italijani kot Mihajlovićevi četniki, drugi pa smo pristopili k Vaškim stražam, ki so jim Italijani rekli "Milizia volontaria" ali pa tudi "Legionarji". Mi smo se smatrali le kot pomožna policijska četa, ki je imela nalogo varovati prebivalstvu življenje in premoženje pred nasilnimi komunisti. Mi smo se vedno smatrali kot zveste Jugoslovane, ki bodo udarili po okupatorju, kadar pridejo zavezniki v bližino. Nasilja komunistov so nas tako prisilila, da smo uredili svoje razmerje do okupatorja na ta način.

Tisti čas so v jeseni l. 1942. priredili Italijani nekako ofenzivo proti partizanom v Gorjancih. Na italijanski strani se je te ofenzive udeležilo en regiment vojaštva, od Vaških straž pa kakih 200 oseb. Nikjer ni prišlo do kake borbe med Italijani in partizani, ker so bili partizani vedno pravočasno obveščeni, kod in kdaj pridejo italijanske čete, da so se pravočasno umaknili. Že takrat se je jasno videlo, da imajo partizani zveze z nekaterimi italijanskimi vojaškimi krogi, ki so jim dobavljali orožje in municijo. Bilo je javno znano, da je komandant italijanskih sil v Novem mestu pošiljal cele vagone municije partizanom.

Tako smo sedaj prejemali od Italijanov oboji orožje in municijo: komunistični partizani in protikomunistični borci.

Ta ofenziva je trajala vsega skupaj dva dni . . . Ko smo se vrnili v Škocijan, smo bili odrejeni, da odidemo v samostan Pleterje. Okoličani okrog samostana Pleterje so zelo trpeli zaradi. komunistov, ki so tam ropali in morili, Zaradi tega je prebivalstvo prosilo, da bi prišle tja Vaške straže in jih zaščitile pred komunističnimi roparji in morilci. Čuli smo pa tudi, da samostanski prior Leopold podpira partizane s hrano in sanitetskim materialom.

Decembra 1942 nas je prišlo tja kakih 150 protikomunističnih borcev, med njimi 4 oficirji. Zasedli smo sprednji del samostanskih

 

090

 

poslopij. Nihče nas ni čakal pri vhodu, nihče ni kaj protestiral, da bi se mi tam nastanili; imeli smo vtis, da so redovniki po veliki večini zadovoljni, da smo prišli tja, ker smo varovali tudi samostansko lastnino. Z nami ni bilo nobenega duhovnika, nobenega kurata. Kaplan Šinkar je ostal v Brezovici, kaplan Kupljenik pa je prišel k posadki v Škocijan po našem odhodu in sem ga spoznal šele jeseni l. 1943. V Pleterjah ni bilo z nami ob prihodu in ne kasneje, dokler sem bil jaz tam, nobenega duhovnika.

 Da bi nas bil učil kak duhovnik tu ali kasneje drugod streljati da bi pričel prvi streljati na žrtve ali da bi bili mi kje okrog Št. Jerneja ali drugod postrelili šestdeset oseb, kot trdi Adamič, je vse popolnoma izmišljeno.

Kakor sem že prej omenil, je bilo v okolici Št. Jerneja in Pleterij od komunistov pobitih mnogo ljudi. Kdo naj bo umorjen, so določali domači terenci. Ko smo bili še v Brezovici, je naša posadka zajela, če se ne motim, pet komunističnih terencev, katerim se je dokazalo, da so komunističnim partizanom določali, kdo naj bo likvidiran. Po aretaciji in pri preiskavi se je ugotovilo, da so bili trije izmed teh krivi umorov, vsi trije so bili nato obsojeni na smrt in ustreljeni. Ne pri preiskavi in ne pri ustrelitvi teh treh komunističnih terencev ni bil navzoč noben duhovnik. Pač pa so pred ustrelitvijo teh terencev poklicali iz Št. Jerneja nekega duhovnika, ki je obsojene spovedal.

Iz samostana Pleterje smo večkrat prirejali pohode na Gorjance. Ob neki taki priliki se je vršila huda bitka med nami in partizani pri čemer so imeli komunisti zelo hude izgube. Razen onih treh terencev in onih komunistov, ki so padli v tej borbi, ni naš oddelek  nikogar ubil.

Mi nismo vzeli samostanu niti najmanjše stvari. Mi smo prišli tja varovat tujo lastnino, ne pa krast. Naši oficirji in naše moštvo je bilo vse dostojno in moralno. Skoro vsak dan je prišla kaka žena ali sestra obiskat svojega moža ali brata v naši četi; ti sestanki sorodnikov pa so se vršili izven samostana.

V Pleterjah sem bil nekako tri mesece. Od tam je odšel naš oddelek v Stapiče in so stražo v samostanu prevzeli drugi, predvsem domačini. Prebivalstvo v Stopičah je zaradi neprestanih komunističnih ropov in umorov prosilo za varstvo Vaške straže. Pri tej postojanki sem ostal kaka 2 meseca. Med tem časom, ko sem bil v Stopičah, so februarja 1943 komunistični partizani napadli z vso silo in veliko premočjo postojanko v samostanu Pleterje. Tedaj je odšla naša skupina na pomoč, toda zaradi partizanskih zased nismo mogli

 

091

 

 

priti tja. Od svojih tovarišev pri posadki v Št. Jerneju in Brezovici. k.i so rešili posadko v samostanu in ji omogočili umik, pa sem zvedel, da se je ta umik moral izvršiti v vsej naglici, da je morala posadka pustiti tam celo svoj živež in da je rešila le municijo in orožje.

Sredi aprila 1943 nas je bilo 25 domačinov iz Št. Ruperta in okolice poslanih v Št. Rupert, da smo tam ustanovili Vaško stražo. ki je imela tudi tu, kakor drugod, namen varovati življenje in premoženje prebivalstva. Kmalu se nam je pridružilo še dokaj domačinov, da je naše število narastlo na 80 mož.

Dne l. maja so nas napadli partizani, ki so hoteli na vsak način uničiti našo postojanko. Kake tri tisoč partizanov raznih narodnosti se je udeležilo tega napada. Vse hribe okrog Št. Ruperta so zasedli, streljali na našo postojanko s puškami, mitraljezi in z enim topom. Dva dni in dve noči so nas neprestano napadali. Trije naši izvidniki so bili zaprti v stolpu župne cerkve. Partizani so jim spodaj zakurili, da bi se zadušili v dimu in ognju, toda naši fantje so vzdržali kljub temu, da so komaj še mogli dihati. Iz stolpa so na partizane doli metali bombe. Naš oddelek je bil v kaplaniji. Od strelov je bila na tem poslopju pobita vsa strešna opeka in zid ves naluknjan. Večkrat so partizani v naskoku prišli čisto blizu kaplanije, pa smo jih vedno odbili: Po dveh dneh so se partizani umaknili in odpeljali s seboj svoje mrliče in ranjence. Imeli so silne izgube. Kmetje so nam kasneje pravili, da so partizani vozili skozi vasi skoro eno uro na vozeh svoje mrliče in ranjence v gozd.

Mi smo imeli že zelo malo municije in bi ne bili mogli več dolgo zdržati, če bi se ne bili partizani umaknili.

Tisti čas smo tudi odkopali trupla pomorjenih: župnika Nahtigala, kaplana Cvara, Jakoša in Jamnika ter jih pokopali na pokopališče.

Po italijanski kapitulaciji 8. sept. 1943. se je naša skupina pridružila protikomunistični skupini na Rakovniku in smo se oboji skupaj umaknili najprej v Radeče, nato v Rajhenburg in od tam v Kostanjevico, kjer smo se naselili v šoli 25. septembra 1943. Tam smo bili kake 14 dni neprestano napadani od partizanov. Nato sem prišel v bataljon v2cletn Rupnika, ki me je poslal z drugimi v Kočevje. Tam so nas 8. decembra 1943 napadli partizani v veliki premoči - baje so napadale 3 njihove divizije (bilo je več tisoč partizanov), nas pa je bilo le 130 mož. Mi smo se morali umakniti v grad, ki so ga partizani s svojo artilerijo - pravzaprav italijansko - zažgali, da je vse gorelo nad našimi glavami. Ob bližanju nemškega aeroplana so partizani zbežali in mi smo bili rešeni.

 

92

 

Pričetkom maja 1945 sem se umaknil z drugimi protikomunističnimi borci na Koroško in k sreči nisem bil med onimi, ki so jih vrnili Angleži v roke Titovim komunistom in tako sem si rešil svoje življenje.

Prebrano in podpisano v Clevelandu, Ohio, 23. januarja 1954. Joseph Jakoš l. r.

Notarska legalizacija gornjega zapisnika: Country of Cuyahoga, U.S.

State of Ohio. L. S.

 

Sworn to befor mi, and suhscribed in my presence, by Joseph Jakaš, this 23. day of Jan. 1954 at Cleveland, Ohio.

F. M. Jakši, Notary Public m. p.

 

Prevod:

Država Ohio, Country Cuyahoga, U.S. Pečat javnega notarja.

 

Jakoš Joseph je prisegel in podpisal pred menoj 23. januarja 1954 v Clevelandu, Ohio.

F. M. Jakši, javni notar l. r.

 

093

 

ZAPISNIK

o komunističnih zločinih v Prečni in okolici.

Podpisani Ivan Rigler, oženjen, rojen 12. septembra 1919 v vasi Praproče, občina Sv. Gregor, Slovenija, Jugoslavija, sedaj bivajoč v U. S. v Clevelandu, 1185 E 60, dajem s tem na zapisnik, kar sem sam videl, doživel ali slišal od zanesljivih oseb glede umorov, ki. so jih izvršili komunistični partizani.

Prvega maja 1941, to je med italijansko okupacijo, sem nastopil svojo službo kot cerkveni organist v Prečni pri Novem mestu, kjer je služboval kot župnik Janko Komljanec. Tam sem bil v službi do junija 1942, ko sem bil primoran bežati pred Titovimi partizani, ki so me hoteli umoriti.

Ko sem prišel v Prečno, je bil en del župnije zaseden od Nemcev, drugi del pa od Italijanov. Med prebivalstvom se je vršila propaganda za priključitev k nacistični Nemčiji in za Hitlerja. To propagando so vršili redki komunisti, ker je bila takrat Sovjetska zveza zaveznica nacistične Hitlerjeve Nemčije. Med drugimi je začetkom maja 1941 prišel tudi k meni neki Polde Pečarič s polo in prošnjo za priključitev k Nemčiji in me nagovarjal, da bi tudi podpisal to prošnjo, kar sem odklonil. Vsi ti agitatorji za naciste so potem, ko je nastala vojna med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, pričeli agitirati za komunistične partizane in so potem v župniji igrali vlogo komunističnih terencev ali zaupnikov med komunistično revolucijo.

Titovi partizani so se pojavili v okolici Prečne in sicer v Straži najprej dne 8. septembra 1941. pod imenom "Osvobodilna fronta. Gospod župnik Janko Komljanec mi je nekoč povedal, da je to le komunistična bojna organizacija, ki hoče v naši domovini izvesti komunistično revolucijo.

Spomladi leta 1942. je prišel v tamkajšnjo okolico tudi oddelek kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, ki so se kratko imenovali "četniki generala Draža Mihajloviča". Med njihovimi. oficirji sem osebno poznal kapetana jugoslovanske vojske Vasiljevića, ki so ga kasneje komunistični partizani ujeli in umorili v Suhorju, ter kapetana jugoslovanske vojske Kranjca. Ti so v okolici pričeli nabirati

 

094

 

prostovoljce za "kraljevo jugoslovansko vojsko v domovini", za borbo proti okupatorju.

Tisti čas smo že čuli, da so Titovi partizani ropali po deželi in pobijali zveste jugoslovanske domoljube. Tako sem bil obveščen od doma, iz domače občine, da so komunisti tam in v okolici Velikih Lašč že pomorili nekaj ljudi.

Župnik Janko Komljanec je kot zaveden Slovenec in Jugoslovan nagovarjal nekatere mlade fante, naj bi se pridružili kraljevi jugoslovanski vojski v domovini oziroma Mihajlovićevim četnikom za borbo proti okupatorjema. To je gospod župnik smatral kot svojo dolžnost kot zaveden patriot, obenem pa je tudi upal, da bodo ti četniki mogli varovati prebivalstvo pred nasiljem komunistov.

Župnik Janko Komljanec je večkrat svaril ljudi pred nacistično Nemčijo in pred komunistično agitacijo za Hitlerja, ki se je vršila po župniji. Komunisti so ga zaradi tega pričeli silno sovražiti.

Ko so nacisti izselili iz od njih okupiranega ozemlja na Dolenjskem in Štajerskem okrog Krškega in Brežic skoro vse slovensko prebivalstvo, so odvedli v Nemčijo iz vasi Bučka tudi nekaj župnikovih bližnjih sorodnikov. Njegov brat in dve sestri pa so se rešili pred izselitvijo z begom v Prečno, kjer so stanovali v župnišču. Izseljeni sorodniki iz Bučke so župniku Komljancu večkrat pisali iz Nemčije, kamor so bili preseljeni in so morali živeti v prisilnih taboriščih, kako hudo jim je tam.

Župnik je sedaj prebral kar na prižnici ta pisma in znova svaril svoje župljane tako pred nacisti kakor tudi pred komunisti, ki so prej tako agitirali za Hitlerjevo Nemčijo. Povedal je na prižnici, da so oboji enaki, nacisti in komunisti. Zaradi tega so Titovi partizani obsodili župnika Janka Komljanca na smrt, z njim vred pa tudi vse tiste osebe v župniji, ki so bile odločno proti komunizmu. Župnik je tedaj prejel grozilno pismo, kjer so mu grozili, da bo umorjen. To pismo mi je gospod župnik pokazal. Župnik Komljanec je povedal, da je zvedel od zanesljive strani, da sem tudi jaz na listi onih, ki morajo biti pobiti. To je bilo v začetku maja 1942. Jaz sem pač opravljal svojo organistovsko službo, bil sem načelno proti komunizmu, javno se pa nisem nikjer udejstvoval. Od takrat, ko mi je župnik povedal, da sem na komunistični listi za likvidacijo, sem hodil vsak večer v cerkveni stolp, kjer sem vsako noč prenočeval skupaj z župnikovim hlapcem Lojzetom, starim kakih 20 let, ki je bil tudi na listi za likvidacijo. Tudi župniku sem svetoval, naj bi hodil zvečer spat v cerkveni stolp in se skrival, pa me je zavrnil, da sem preboječ.

Meseca maja so imeli komunisti svoj sestanek v gostilni Pečarić v Prečni. Družina Pečarič je prej najbolj agitirala za nacistično Nemčijo;

 

095

 

kot sem že prej omenil, je Polde Pečarič pobiral podpise za priključitev k Nemčiji. Zdaj so postali člani te družine komunistični zaupniki in terenci. Kmalu po tem sestanku sem bil od raznih ljudi obveščen, da so tam sklenili, da bodo ubili župnika Janka Komljanca, mene, župnikovega 20-letnega hlapca Lojzeta, doma iz Semiča, ter učiteljico Milko Borse.

Na tem sestanku komunistov se je govorilo o neki "Beli gardi", ki jo je treba pobiti. Toda ne jaz in nihče drugi ni vedel, kaj bi to bilo - "Bela garda". Učiteljica Milka Borse je vršila le vestno svojo učiteljsko službo, v javnem življenju se ni nič udejstvovala. Imela pa je v Novem mestu zaročenca Ivana Mihevca, ki je bil splošno znan kot odločen idejni nasprotnik komunizma. Ta mi je kasneje pravil, da so komunisti obsodili njegovo zaročenko na smrt, ker niso mogli doseči njega v Novem mestu, kjer je bila močna italijanska posadka.

Zvedel sem, da je pri dotičnem komunističnem sestanku terencev imel glavno besedo šolski upravitelj v Prečni Alojzij Colja, ki je bil doma nekje na Primorskem.

Dasi gospod župnik Komljanec ni hodil z nami spat v cerkveni stolp, se je vendar ponoči navadno gibal izven župnišča, ker so komunistične tolpe prihajale navadno ponoči po svoje žrtve, ki so bile določene za likvidacijo. Odkar je zvedel, da je obsojen na smrt, navadno niti spat ni šel. Tisto noč, ko so imeli komunistični terenci sestanek pri Pečariču, so psi po vasi močno lajali, kar je bilo znamenje, da so v vasi tuji ljudje, partizani. Bilo je že okrog polnoči. Župnik je še vedno hodil okrog župne cerkve, ko je prišel mimo od komunističnega sestanka učitelj Al. Colja. Ko je Colja zagledal župnika Komljanca, je vprašal:

            "Kaj pa vi tukaj?"

Župnik nato: "Kot gospodar moram pogledati, kaj se godi; ko psi tako močno lajajo."

            Colja se je ironično nasmehnil in rekel: "To ne bo nič pomagalo."

            Župnik nato vpraša Coljo: "Kaj pa vi tu delate?"

Colja se je smejal in rekel: "Jaz pa sem se šel malo naužit majskega zraka."

            Ves ta razgovor sem dobro slišal v zvonik, kjer sem bil skrit.

14. junija 1942 je imel zjutraj župnik Komljanec po maši poroko. Kakih 300 korakov od župnišča pa so v gozdu v zasedi prežali komunistični partizani. Ko so se svatje vračali od poroke domov, so jih partizani ustavili in jih vprašali, kdo je poročal. Svatje so povedali, da je poročal župnik. Nato so komunisti odgovorili: "Zdaj je zadnjega poročil in ne bo nikogar več . . ."

 

096

 

Svatje so takoj nato sporočili v župnišče, kaj so slišali, da bi posvarili župnika, naj se skrije.

Isti dan je šel župnik Komljanec popoldan v vas Kamnice blagoslovit neki kip v tamkajšnjo podružno cerkev. Ko se je vrnil, je bil ves prepoten, ker se je v begu komaj izognil partizanom, ki so v zasedi čakali nanj.

14. junija je bila takrat nedelja in ravno farno žegnanje.

Kot po navadi vsako leto ob cerkvenem žegnanju smo šli tudi to leto popoldan s cerkvenimi pevci v gostilno Kamin, kjer je bilo polno ljudi in med njimi tudi več komunističnih terencev, ki smo jih dobro poznali. S pevci sem šel tja tudi jaz. Komunistični terenci so bili tokrat do mene izredno prijazni. Vabili so me k sebi, naj pri njih pijem. Ker nisem hotel odkloniti, sem pri vsakem pokusil malo pijače, toda zaradi tega sem bil v par minutah popolnoma omamljen. V pijačo so prej vlili neko mamilo, da bi me tako omamili, da bi ne mogel zvečer bežati in da se ne bi kam skril. Res sem tisto noč spal doma in nisem šel v skrivališče v cerkveni stolp.

Drugi dan - 15. junija - me je prišla klicat župnikova sestra že ob 4. uri zjutraj, ker sem bil prej obljubil, da bom ta dan pomagal v župnišču pri košnji.

Ko pridem v župnišče, mi je župnik pokazal nekak list, seznam oseb, ki so jih odločili komunisti za Prečno, da morajo biti ubiti. Na tem seznamu je bilo najprej ime župnika Janka Komljanca, moje ime, župnikov hlapec Lojze, učiteljica Milka Borse in Murgljevi fantje. Župnik mi je povedal, kako je dobil v roke ta seznam:

V bližini Prečne so v gozdu ponoči - od včeraj do danes, t. j. od 14. na l5. junij - prežali trije partizani, ki so imeli nalogo odvesti nas vse prej na seznamu imenovane v gozd, da nas tam pomore. Slučajno so na te partizane naleteli fantje ki so se zbrali v Št. Rupertu in okolici, da se zavarujejo pred komunističnim pokolom, ter so sklenili, da se pridružijo kraljevi jugoslovanski vojski v domovini oziroma Mihajlovićevim četnikom na Gorjancih.

Da bi jih Titovi partizani ne mogli takoj spoznati in ne napasti, so imeli na svojih kapah pripeto Titovo zvezdo, kot so jo nosili komunistični partizani. Pred Titovimi partizani so rekli, da so Štajerski bataljon, ki se je umaknil pred nemškimi napadi iz Štajerske. Tako so zvedeli celo za partizansko geslo, ki je bilo takrat: "Gorjan- gora". Del teh četnikov je torej zadel na te tri partizane, ki so ponoči čakali, da vderejo v vas in nas zaznamovane odvedejo v smrt. Četniki so se predstavili kot partizani; ker so vedeli za partizansko geslo, ki so ga povedali, so trije partizani pripovedovali četnikom,

 

097

 

da gredo v Prečno, da bodo tam odvedli te in te osebe - kot so bile zgoraj imenovane -, ki da so obsojene na smrt. Četniki so partizanski trojici prigovarjali, naj še počakajo, ker so zaradi žegnanja ljudje v vasi še pokonci, partizani pa so vabili četnike, naj jim gredo pomagat, ker da bo dosti posla. Vodja partizanske patrulje se je pred četniki bahal, da je bil španski borec. Končno je moral eden izmed partizanov nekaj sumiti in je skočil. Vnela se je takoj borba, v kateri so bili pobiti vsi trije partizani in en četnik ranjen v nogo.

Ne g. župnik Komljanec ne kdo drugi ni imel pojma, da je v bližini Prečne kak četniški oddelek. Ti fantje iz Št. Ruperta so prišli mimo čisto slučajno in slučajno naleteli na partizansko patruljo, ki nas je  hotela odvesti v smrt. Mi torej nismo imeli s četniki niti najmanjše zveze.

Ta borba ni poboj partizanske patrulje se je vršila proti jutru v noči 15. junija. Komandant teh četnikov je po borbi prišel v župnišče in izročil župniku Komljancu seznam oseb, ki so jih komunisti določili za likvidacijo iz Prečne. Komandant četnikov je tudi prosil da bi jim poslali v gozd nekaj hrane in jaz sem nato k njim nesel v gozd hrano.

Župniku so četniki nujno svetovali, da se kam umakne ali skrije. Ta jih je prosil, naj bi ostali tam, da bi nam bili v zaščito, toda odvrnili so mu, da ne morejo čakati, ker morajo biti ob določenem času na določenem kraju, kjer jih čakajo.

Isti dan 15. junija popoldan sem četnikom zopet nesel v gozd hrano, nato so se pa premaknili proti Češči vasi.

Isti dan zvečer je nekoliko deževalo. Približno ob 8. uri zvečer sem odzvonil zdravamarijo, nato smo znesli nekaj stvari v župno cerkev, da bi to skrili pred partizani. Po večerji sem poklical učiteljico Milko Borse. Pri njej je bil na obisku njen zaročenec Mihevc; oba sta nato odšla v stolp. Nato grem še v župnišče in zakličem:

"Gospod župnik, gremo!"

Župnik odgovori: "Moram opraviti še večerno molitev." Jaz nato: "Bomo že v cerkvi molili."

Župnik odgovori: "Že sedemnajst let sem v župnišču in sem vsak večer molil s posli skupno večerno molitev in rožni venec, tudi danes ga bom."

Jaz nato: "Jaz grem v cerkev, vrata bom zaklenil, vi pa potrkajte, pa vam bomo odprli."

Nato sem šel iz župniščne kuhinje, kjer se je vršil najin razgovor. Ko pa sem odprl vežna vrata župnišča, sem zagledal partizane, ki so ravno obkoljevali župnišče. Trije so takoj vdrli v župnišče. Bili so sicer maskirani, pa sem dva domačina takoj spoznal.

 

098

 

Prvi je bil Franc (tudi: Franček) Saje, nekak propadel študent iz Bršljina pri Novem mestu, sin mesarja. Tega so prej enkrat Italijani  zaradi suma komunizma aretirali. Zupnik Komljanec pa je hodil za njega prosjačit v Novo mesto k italijanski komandi, češ da je dober fant in so ga Italijani zaradi župnikove intervencije res izpustili. Jaz sem tedaj župnika svaril zaradi tega, pa mi je odgovoril: "Ne smeš biti tak. Jaz sem ga v šoli učil, morda bo pa še postal dober fant, kot katoličan sem dolžan, da mu pomagam."

Zase ali za nas domače g. župnik ni hotel ničesar prositi okupatorja. Ko so italijanske oblasti izdale odredbo, da mora vsakdo prositi za dovoljenje, da se sme voziti s kolesom (biciklom), sem šel h gospodu župniku in ga prosil: "Ko boste šli na italijansko komando po dovoljenje za vožnjo z biciklom, oskrbite dovoljenje še za mene."

Župnik pa je odgovoril: "Okupatorju se ne bom klanjal, rajši sem brez dovoljenja in hodim peš." Zase in za nas domače torej ni hotel g. župnik prositi pri italijanskih oblasteh, za komunista in svojega morilca, pa je šel prosit in se poniževat, da ga je rešil . . .

Drugi partizan, ki je vdrl noter, je bil Pečarič Stanko iz Prečne, župnikov sosed, iz družine, ki je prej pobirala podpise za priključitev k Hitlerjevi Nemčiji.

Imena tretjega ne vem, bil je, kot sem zvedel, doma iz Dolnje Kamence pri Novem mestu.

Ko so vdrli v župnišče, so ukazali:

"Župnik, organist in hlapec Lojze gredo z nami." Župnik vpraša: "Zakaj pa"

"Boš že videl," se je glasil odgovor.

Župnik Komljanec je bil golorok. Njegova sestra mu prinese pelerino, da bi se ogrnil, toda surovi komunist tega ne dovoli in sam vzame s seboj pelerino. - Dva sta zagrabila župnika in ga držala.

Hlapec Lojze je ravno sedel pri večerji za mizo. Njemu ukažejo: "Nehaj jesti in z nami!" Mladi fant je vstal in šel z njimi ven. Medtem je namreč prišel v župnišče še en partizan, ki je hlapca odvedel ven.

Pečarič Stanko je ukazal zdaj meni: "Alo, z mano!"

Jaz nato: "Bom že šel, saj se nikamor ne mudi; saj te moram poslušati, ko si oborožen!"

Ko so pa odvedli župnika in hlapca Lojzeta ven iz župnišča skozi vežna vrata, sem se jaz uprl Pečariču in rekel: ' "Jaz ne grem nikamor. Tu me ubij vpričo moje sestre."

Komunist Pečarič me je držal za roko, jaz pa sem se mu iztrgal in ga vrgel na tla. Pečarič je odšel ven, da bi poklical na pomoč še

 

099

 

 

kakega partizana, jaz pa sem hitro za njim zaklenil vežna vrata. Pri drugih vratih sem nato skušal skočiti ven na prosto, pa sem naletel tudi tam na partizansko stražo. Hitro sem zopet skočil nazaj in zaklenil za seboj vrata. Končno sem se skril v krušno peč, kjer so ravno isti dan pekli kruh in je bila vsa peč še silno vroča. Tam sem se stisnil v kot, kolikor sem se mogel. Medtem so partizani razbijali po vratih in končno zopet vdrli v župnišče; preiskali vse, le v peč ni nihče pogledal. Med preiskavo so silno preklinjali, nato so pa odšli v Prosvetni dom, kjer sem imel stanovanje, a so me tudi tam zaman iskali.

V silni vročini bi bil kmalu umrl v peči; da mi niso hitro porinili v peč vode, bi ne bil mogel zdržati. Tam sem čepel do 6. ure zjutraj.

Ko so odvedli župnika in njegovega hlapca, sta šli njegovi sestri pod streho in od tam poslušali, kaj se godi zunaj. V bližini župnišča pod kozolcem so podivjani komunisti zasramovali župnika in ga silno pretepali, da se je čulo pod streho.

Zjutraj 16. junija sem odšel v Novo mesto in se od tam odpeljal z vlakom domov k Sv. Gregorju. Isti dan, torej zjutraj, bi moral imeti župnik Komljanec verouk v šoli in sicer prvo uro. Učitelj Colja je prišel v župnišče in se delal začudenega in izpraševal:

Kje pa je gospod župnik."

Povedali so mu, da so ga odvedli partizani, kar je pa sam najbolje vedel. Učiteljica Milka Borse in njen zaročenec Mihevc sta prejšnji večer iz zvonika opazovala in poslušala, kaj se godi spodaj. Ko so župnika Komljanca odvedli partizani in ga nato pretepali pod kozolcem, se je ta komunistični učitelj valjal na travi pred cerkvijo, se na vse grlo smejal in klical:

"Vendar sem tako srečen, da vidim, kako farja vlečejo."

Ko sem prejšnji večer nosil obleko v skrivališče v cerkev, sem v mraku opazil človeka, ki je držal v roki električno svetilko in je z njo dajal komunistom v gozd znamenja, da naj pridejo; spoznal sem učitelja Colja, ki je signaliziral.

Kot sem kasneje, ko sem se vrnil v Novo mesto in Prečno, zvedel od zanesljivih ljudi, ki so vse to sami videli, so partizani župnika Komljanca in njegovega zvestega hlapca privlekli v vas. Kal, ki leži na hribu. Župnik je že delj časa zbiral pri župljanih denar, da bi naročil za župno cerkev nove orgle. Vodil je tudi domačo zadružno hranilnico. Ker je nameraval oditi zvečer v skrivališče v cerkveni stolp, je vzel k sebi ves cerkveni denar, vso nabirko za nove orgle in vso gotovino, ki je bila v hranilnični blagajni, da bi vse to rešil

 

100

 

 

pred komunisti. Na Kalu, v hiši cerkvenega ključarja Somraka, so mu partizani odvzeli ves ta denar in so si ga prilastili komunistični terenci.

Iz Kala so ga drugi dan, dne 16. junija, dopoldan med 9. in 10. uro odvedli v vas Hudo. V dolini med obema vasema teče precej globok potok, čez katerega vodi brv. Partizani, ki so vodili župnika, so šli čez brv, župnika pa so prisilili, da je moral bresti globoko vodo, ki mu je segla do podpazduhe. To so mi potem povedali ljudje, ki so videli župnika popolnoma premočenega do podpazduhe.

 

Med potjo so šli komunisti tudi še v Daljni vrh, da bi od tam odvedli v smrt fanta Jožeta Murglja. Ta je bil komunistom tudi trn v peti, ker je načelno odločno odklanjal komunizem. Toda tega niso našli doma, ker se je umaknil v Novo mesto, kjer je bil skrit kakega pol leta.

Ker niso našli doma Jožeta, so komunisti namesto njega zahtevali. dva njegova mlajša brata, 21-letnega Antona in 19-letnega Alojzija. Fantje Murgelj so bili med najboljšimi in najbolj uglednimi fanti v župniji.

Na domu je bil le mlajši Lojze. Tega zagrabijo in mu ukažejo, da mora z njimi. Mladi fant je vedel, kaj ga čaka pri komunistih. Svojim staršem je zaklical:

"Ata, mama, ne boste me več videli. . . !"

Nato je pokleknil na hišni prag in na glas pred vsemi zmolil kesanje, nakar so ga partizani. nasilno odvedli.

Brat Anton Murgelj je tedaj škropil trte v vinogradu na Trški gori. Starše so partizani prisilili, da so morali povedati, kje je. Tam so ga dobili partizani v roke vsega oprašenega od modre galice in ga kar takega takoj nasilno odvedli s seboj.

Vse te štiri žrtve - to je župnika Janka Komljanca, njegovega hlapca Lojzeta in oba brata Murgelj Antona in Alojzija so sedaj odvedli na grad Hmeljnik. Tam so jih v tretjem nadstropju zasliševali in vse obsodili na smrt.

Anton Murgelj se je skušal rešiti. Skočil je iz tretjega nadstropje skozi okno, pri padcu pa si je zlomil noge in tako se mu je beg ponesrečil. Župnik Komljanec je vse tri mlade fante tolažil in navduševal:

"Fantje, kratko bo trpljenje in večno bo veselje."

Partizanom pa je rekel:

"Smilite se mi, ko ste tako zaslepljeni."

Titovci so nato prisilili župnika Komljanca, da je za vse skupaj izkopal grob. Župnik je držal v roki rožni venec in dal odvez svojim tovarišem v smrti.

 

101

 

Kot "sodnik" je vse štiri obsodil v smrt partizan s priimkom Čarugn. Po zasliševanju je Čaruga izjavil, da nima dovolj dokazov za krivdo in smrt obtoženih: Toda terenci, ki so si prej, kot že povedano, prilastili denar,. ki ga je nosil s seboj župnik Komljanec, so se bali, da bi morali vrniti ves denar nazaj, če bi bil župnik s tovariši oproščen, zato so zagrozili komandantu Čarugi:

"Tovariš, če boš to naredil in ne likvidiral teh, bomo pa mi dezertirali od partizanov!" Na te grožnje Pečariča, Sajeta in drugih je šele Čaruga izrekel smrtno obsodbo za vse štiri . . .

Ko sem se kasneje vrnil iz Sv. Gregorja v Prečno in Novo mesto, sem v Novem mestu srečal nekega fanta, ki je bil takrat pri partizanih in vse to sam videl, pa je ravno pri tem zločinu spoznal, kaki ljudje so partizani in je nato dezertiral od titovcev. Ta mi je o vsem tem pripovedoval. Žal se njegovega imena več ne spominjam.

Končno se je tudi zvedelo, da so bili vsi štirje pobiti v sredo, dne 17. junija 1942 okrog 6. ure zvečer.

            Pripominjam, da takrat še ni bilo nikjer kakega oboroženega odpora ali kake Vaške straže proti komunističnim partizanom. Župnik Komljanec kakor tudi vsi drugi, ki smo bili obsojeni od partizanov na smrt, nismo ničesar vedeli o kaki "Beli gardi", nikjer se ni organiziral kak oborožen odpor proti komunističnim partizanom, jasno pa je, da smo vsi simpatizirali z Mihajlovićevimi četniki, ki so bili legalna kraljeva jugoslovanska vojska v domovini. Pristop k tem odredom za borbo proti okupatorju je župnik Komljanec res priporočal mladim fantom, nikdar pa ne za kak oborožen napad ali kako oboroženo akcijo proti komunističnim partizanom. Za oddelek četnikov, ki so prišli iz Št. Ruperta in ki so se skrivali pod imenom "Štajerski bataljon", ni vedel ne župnik in ne mi drugi ničesar, dokler ni prišel 15. junija zjutraj povedat njih komandant v župnišče, da so zvedeli za listo oseb iz župnije Prečna, ki morajo biti go sklepu partizanov pobiti.

Šele po teh pobojih, ki so jih izvršili komunisti, se je med prebivalstvom porodila misel, da se bo narod moral sam z orožjem v roki zaščititi pred roparji in morilci - komunističnimi partizani. Od okupatorja - od italijanskih oblasti - ni bilo pričakovati nikake pomoči v tem oziru. Italijanska komanda v bližnjem Bršljinu je bila obveščena nekaj dni pred umorom, kaj nameravajo storiti komunistični partizani, po g. župniku Komljancu, toda Italijani niso ničesar ukrenili v varstvo prebivalstva, ki je tako jasno spoznalo, da se mora samo 'braniti. Zaradi tega so kasneje nastale Vaške straže v okolici Novega mesta.

 

102

 

Ko sem pribežal iz Prečne domov k Sv. Gregorju, sem tudi tam videl, da so v tamkajšnji okolici komunisti pobili že mnogo ljudi. Tudi tam kot v Prečni prebivalstvo - protikomunisti - ni nikjer sodelovalo z okupatorjem, nikjer ni še bilo kake Vaške straže, nikjer oboroženega odpora proti partizanom, pa tudi nobene zaščite od strani italijanskih okupacijskih oblasti proti komunističnim partizanom, ki so ropali in pobijali načelne protikomuniste, zveste državljane in zlasti one, ki so posebno simpatizirali z Angloamerikanci.

Prisiljeni vsled komunističnih ropov in umorov so fantje pri Sv. Gregorju, kamor sem prišel, poiskali skrite puške jugoslovanske vojske ter organizirali v vasi stražo, ki je prepodila komunistične tolpe, če so prišle ropat ali morit. Italijani za to niso vedeli. Fantje so se bali, da bi zvedele za to italijanske vojaške oblasti, ki bi bile oborožene fante zaprle. ali pa morda celo postrelile. Kasneje je dijak Modic Tone iz Brinovšice, ki je znal italijansko, odšel na italijansko posadko v Sodražici in je tam poveljniku zabrusil v obraz, da so Italijani kot okupatorji dolžni skrbeti za red in varnost prebivalstva pred roparji in morilci. Če pa tega nočejo storiti, naj pa vsaj dovolijo, da se ustanovi pri Sv. Gregorju Vaška straža, da bo prebivalstvo smo skrbelo za red in varnost. Nato so šele proti jeseni 1942. dovolili Italijani, da se je pri Sv. Gregoriju ustanovila Vaška straža, oboroženo varstvo pred ropi in umori, ki so jih izvrševali partizani.

Pri Sv. Gregorju sem ostal kake tri tedne, nato pa sem šel zopet v Novo mesto, da ~bi 'bil v bližini Prečne in da bi vsaj ob nedeljah mogel vršiti svojo organistovsko službo. Ko sem prišel v Novo mesto, je bila v kapiteljski cerkvi ravno sedmina za umorjenim g. župnikom. Tam sem od zanesljivih oseb zvedel, kako je bilo natančno pri umoru g. župnika in tovarišev, ter o dogodkih, ki so se nato vršili.

V nedeljo po umoru g. župnika je bilo v Prečni prvo sv. obhajilo otrok. Kaplan Grčar je takrat na prižnici le omenjal, da so domačini odvedli g. župnika in ga ubili, kar je itak vedela vsa župnija.

Samo zaradi teh besed so komunisti grozili g. kaplanu, da bodo tudi njega ubili. To so mu povedali zanesljivi ljudje in se je zaradi tega moral umakniti in skriti v Novem mestu; tako je ostala vsa župnija nekaj časa brez duhovnika. Ob tej priliki sem mogel tudi osebno govoriti z g. kaplanom.

Med tem časom pa so komunistični partizani kar naprej pobijali nedolžne ljudi v okolici. Naj navedem le en posebno značilen slučaj.

 

l03

 

V Dolnji Straži je živel gozdni čuvaj, ki je bil v službi banovine in je moral čuvati banovinski gozd v bližini. V tem gozdu so tedaj komunistični terenci, kot Pečarič in drugi, kradli les kar na debelo. Šli so kar z vozmi v gozd, nasekali najlepših smrekovih dreves in jih nato prodajali. Tako so ti delomrzneži imeli polno denarja. Gozdni čuvaj jih je po svoji dolžnosti posvaril, ni mi pa znano, da bi jih bil tudi kaj naznanil italijanskim oblastem. To je bil vzrok, da so titovci obsodili zvestega gozdnega čuvaja na smrt. Titovi partizani so ga nekoč nasilno odvedli v gozd, ravno tja, kjer so prej sekali in kradli smreke in mu rekli:

"Zdaj nas ne boš ti več strahoval. Zdaj bomo mi tebe."

Komunistični partizani so moža privezali na neko bukev, ga pretepali in mučili tako, da je revež v strašnih bolečinah grizel bukev. Ko so ga nato ubili, so ga tam pokopali.

Partizan, ki je bil takrat med njimi, je spoznal, kaka družba je med titovci, pa je ušel od njih in vse to povedal čuvajevi ženi in njegovim otrokom. Tako so ti zvedeli, kje je grob umorjenega očeta. Dne 6. septembra so odkopali truplo umorjenega gozdnega čuvaja in ga pokopali na pokopališču v Dolnji Straži. Ob tej priliki so našli in si ogledali tudi bukev, ki jo je obgrizel gozdni čuvaj v silnih mukah.

Kmalu nato pa so pridrveli Titovi partizani v vas in obkolili gozdarjevo hišo. Hčerka in dva sinova so hitro skočili skozi okno in se tako rešili, ko je tolpa vdrla v hišo, mati pa se ni mogla več rešiti. Nesrečno ženo so tedaj partizani v hiši posiljevali, pretepali in jo nato odvedli v gozd tja, kjer je bil prej pokopan njen mož. Tu so ji rekli:

"Zato smo te vzeli in te bomo likvidirali, ker si svojega moža odkopala, tebe pa ne bo mogel nihče odkopati."

Komunistični banditi so zakurili velik ogenj in vrgli izmučeno ženo živo v ogenj, kjer je zgorela.

Vsa okolica je vedela za ta strahovit zločin. Jaz sem o njem zvedel iz ust osebe, ki je bila dobro poučena o vsem, pa je ne smem imenovati, ker je v Jugoslaviji.

Tudi v Prečni so Titovi partizani še naprej delali nasilje. V soboto potem, ko so odvedli župnika Komljanca in tovariše, je zopet pridrvela njih tolpa v vas in izropala župnišče. Že leta 1941 so komunisti župniku ukradli enega konja, zdaj so odvedli vso živino iz hleva v gozdove in sicer: tri konje, 7 goved, prašiče so vse zaklali tudi mladiče, vse odvedli, pustili so le drobovje. V župnišču so med drugim vzeli pisalni stroj, vso obleko, ves denar, ves živež. Župnik je

 

104

 

 

imel v Župnišču nekaj beguncev, ki so se rešili iz onega dela Dolenjske, ki so jo zasedli Nemci in izselili vse prebivalstvo. Ti reveži ki niso mogli skoro ničesar rešiti iz svojih domov, ko so bežali pred izselitvijo, so tu dobivali živilske karte, da so se mogli preživljati. Tudi tem beguncem so komunisti pobrali ves živež, ki so si ga bili kupili na karte. Partizani so ob tej priliki povedali, da pridejo čez tri dni zopet nazaj. Res so prišli in tedaj odpeljali vse žito, ki je bilo shranjeno v župnijski kašči. Ljudje so se tako bali partizanskega maščevanja in pobojev, da si ni nihče upal javiti italijanskim oblastem, da pridejo komunisti ropat, dasi so vedeli, kdaj pridejo.

Trupla g. župnika Komljanca in tovarišev so odkopali spomladi leta 1943. Takrat je bila v Novem mestu je Vaška straža, ki je odkopala trupla. Navzoča pri tem je bila uradna komisija z zdravnikom, ki je ugotovila, da so bili vsi umorjeni silno mučeni in najbrž še živi pokopani v grob, kjer so se držali v objemu. Župnik Komljanec je imel zdrobljeno desno spodnjo čeljust, ličnico in zadnji del lobanje, gornja ustnica mu je manjkala. Slika njegovega trupla je v knjigi "Črne bukve" stran 125. Pri pogrebu je bilo navzočih kakih 4000 oseb od blizu in daleč. Ko je vsa ta množica na glas jokala za priljubljenim župnikom in tovariši, je žena učitelja Colja smeje rekla neki ženi:

"Da, pa še dve krsti bi morali biti."

S tem je mislila na mene in učiteljico Borse, ki sva ušla partizanom.

Ko so po umoru vseh štirih žrtev Italijani zadevo nekaj preiskovali, so zvedeli, da je bil učitelj Colja soudeležen pri umoru. Ko sem prišel od Sv. Gregorja zopet nazaj v Novo mesto in od tam hodil opravljat službo v Prečno, je prišel nekoč v Prečno oddelek italijanskih vojakov, katerih komandant je zvedel, da je v vasi nekdo, ki je ušel partizanom. Komandant me je poiskal in me o vsem zaslišal. Odkrito sem povedal oziroma potrdil, kar je komandant že prej vedel, da je pri vsem sodeloval učitelj Colja. Tega so nato Italijani aretirali. Njegova hčerka je ljubimkovala z nekim italijanskim seržentom (narednikom); ta je posredoval pri svoji komandi, da bi Colja izpustili, toda ni uspel in so tega učitelja Italijani potem poslali v internacijo.

Ker je bila varnost okrog Novega mesta vedno manjša, sem vstopil v Vaško stražo pri Sv. Gregorju. Ob razsulu italijanske vojske 8. septembra 1943. sem se s tovariši umaknil v Turjak in od tam na Osolnik, kjer so nas Titovi partizani obkolili in zajeli. Dne 15. septembra se nas je podalo tam 120 članov Vaških straž. Komunisti so

 

105

 

nam obljubili amnestijo. Potem pa so prelomili svojo besedo, poklali so v cerkvi na Osolniku vse ranjence, člane Vaških straž. Od ujetnikov so nato odbrali vse, ki so bili od Vaških straž mobilizirani, vse druge člane Vaških straž pa so brez kake preiskave ali zaslišanja pomorili. Jaz sem takrat slučajno ušel smrti, ker sem rekel, da sem bil nasilno mobiliziran. Tam sem videl, kako so partizani vodili 24 mojih tovarišev na bližnjo njivo, tam vse slekli in postrelili. Vse te je streljal v tilnik neki ljubljanski cestni pometač s partizanskim imenom Imre.

 

Med umorjenimi je bil tudi moj sorodnik Anton Rigler. Med partizani je tedaj bila tudi njegova sestrična Tončka Šega iz Velikih Lašč. Ta je zahtevala, da ji prepuste njenega bratranca Riglerja, da ga bo sama ubila, toda tega ji Imre ni dovolil, rekoč, da bo on že sam vse pobil. Tako so mi povedali kasneje moji tovariši pri domobrancih, ki so bili takrat pri komunističnih partizanih in so vse sami videli in slišali.

 

O resničnosti vseh tukaj navedenih podatkov sem pripravljen pod prisego pričati pri vsakem sodišču ali oblasti.

 

Prebrano in podpisano v Clevelandu, Ohio, 19. januarja 1954. Ivan Rigler, l. r. Notarska legalizacija:

Štate of Ohio, Country of Couyahoga, U. S. L. S.

 

Sworn to befor me, and signed in my presence by Ivan Rigler this 19. it day of Jan. 1954. at Cleveland, Ohio.

F. M. Jakšič, Notary Public, m. p. P revod:

Država Ohio, Country Cuyahoga, L. S.

Pečat.

Ivan Rigler je prisegel in podpisal pred menoj 19. jan. 1954. v Clevelandu, Ohio.

 

F. M. Jakšič, javni notar, l. r.

 

106

 

 

PRIPOMBE K ZAPISNIKOMA JOŽETA JAKOŠA IN IVANA RIGLERJA

Tu imamo pred seboj dve notarsko podpisani izjavi prič o dogodkih v Št. Rupertu, Prečni, okolici Novega mesta, o umoru župnika Janka Komljanca in tovarišev ter o nastanku "Štajerskega bataljona". O vsem tem bi mogli navesti še dosti drugih osebnih prič. Če primerjamo sedaj dejanski stan s tem, kar o tem pisari Franček Saje v svojem "Belogardizmu", vidimo jasno, da je ta komunistični propagandist vse dogodke postavil na glavo.

Moralna kakovost Franceta Sajeta je s tem dovolj jasno označena. Župnik Janko Komljanec se je poniževal pred Italijani in prosjačil pri njih, da so Sajeta izpustili iz ječe in da ni bil odveden v internacijo, kjer bi bil morda žalostno poginil. Kot plačilo za vse to pa je ta zločinec s silo pomagal odvesti v smrt svojega dobrotnika, učitelja in duhovnika.

Iz njegove knjige "Belogardizem" zvemo, kateri so bili oni trije morilci-komunisti, ki jih je zadela usoda in smrt, ko so čakali zvečer, dne 14. junija, v gozdu pri Prečni, da bi nasilno odvedli župnika Janka Komljanca in druge žrtve iz Prečne v smrt. To so bili: Tone Ilovar iz Novega mesta, Alojzij Novšak iz Grč vrha pri Mirni peči in Miklič, sin mlinarja na Radulji pod Trebelnim. Ti so se bahali, da gredo po župnika Komljanca in tovariše, da jih odvedejo v smrt, da bodo pobili vse "farje" in da je bil vsaj eden od teh vajen tega pobijanja že iz španske revolucije. Franček Saje piše, da je bila ta trojka poslana s Kala v Prečno in da so "te tri partizane našli ljudje pobite šele čez kakih deset dni v neki grapi, pokrite z dračjem".

Polnih deset dni torej ni komunistična komanda vedela, kam so izginili člani te patrulje, to se pravi: do 25. junija je bila komunistom usoda teh tovarišev neznana. Ker ta trojka isto noč, to je 15. junija, ni privedla obsojenih žrtev v gozd, so poslali prihodnjo noč drug oddelek v Prečno, da privede župnika Komljanca in druge žrtve, ki so jih določili za likvidacijo domači terenci že v začetku ali sredi maja.

Saje piše dalje o likvidaciji komunistične trojke, ki je bila ubita od šentruperških četnikov, ko je hotela 14. junija odvesti v ,smrt župnika:

 

107

 

"Po izjavi prič (katerih? - Op. pis.) je pri tem umoru (partizanske morilske patrulje) kumoval župnik Komljanec, ki je zgodaj zjutraj prišel iz gozda, kjer se je zgodil zločin."

Po izjavi g. Riglerja so že prejšnji dan svatje srečali tam v gozdu to komunistično patruljo, ki je čakala, da odvede v smrt župnika in se je pred svati bahala, da je tisti član župnik Komljanec zadnji zakonski par poročal. Isti dan - dne 14. junija - ko župnik Komljanec niti ni imel pojma, da pride tja v bližino četniški oddelek iz Št. Ruperta, je komaj ušel zasedi, ki so jo v gozdu napravili komunisti.

Kar piše Saje v "Belogardizmu", da je župnik Komljanec isti dan, ko so ga odvedli, nameraval izvesti belogardistično mobilizacijo, da se je v mraku pri njem zbralo nekaj belogardističnih somišljenikov iz prečenske župnije, da so - isti dan - oboroženi Šentruperčani okrog župnišča postavili straže in zasede, da so našli pri župniku kup belogardističnih letakov, zapiske s sestanka in skiciran govor, je vse popolnoma izmišljeno.

Na strani 292 "Belogardizma" piše Saje, da je partizansko naglo vojno sodišče čez dva dni obsodilo župnika Komljanca z njegovimi sodelavci na Hmeljniku na smrt "zaradi organiziranja belogardističnega izdajstva in posrednega sodelovanja ter odobravanja umora treh partizanov".

Kako so mogli partizani obsoditi župnika Komljanca na smrt zaradi sodelovanja pri umoru komunistične trojke, če so pa šele čez deset dni zvedeli za usodo svoje morilske patrulje? Saje sicer skuša to svojo nedoslednost zakriti s pripovedovanjem, da so partizani že okrog poldne istega dne, t..j. 15. junija, zvedeli o usodi svojih tovarišev in da so zaradi tega sklenili župnika likvidirati.

Če so komunisti torej že isti dan zvedeli za likvidacijo svojih tovarišev-morilcev, zakaj jih niso šli takoj iskat v gozdič? Zakaj so jim morali šele čez deset dni povedati ljudje, kje leže mrtvi njih pajdaši, ki so prvi odšli, da odvedejo v smrt prečenske žrtve? - O tem dogodku, kaj se je prejšnji večer zgodilo s komunistično patruljo, niso četniki povedali nikomur razen župniku, ki je to povedal nato še organistu Riglerju; ta dva pa gotovo nista šla v goščo pravit komunistom, kaj se je zgodilo.

Edina "krivda" župnika Komljanca je bila, da je obsojal komunistično agitacijo v korist nacistične. Nemčije, da j,e svoje vernike svaril pred brezbožnim komunizmom in da je svetoval svojim fantom, naj se pridružijo legitimni jugoslovanski vojski v domovini v borbi proti okupatorju. Tu Franček Saje dovolj jasno pove in prizna, da je bilo v očeh komunističnih partizanov to izdajstvo, če je

 

l08

 

kdo bil za legitimno jugoslovansko vojsko v domovini, ki jo imenuje Saje "belogardizem". Tu je poleg nešteto drugih zopet jasen dokaz, da je bila borba komunistične Osvobodilne fronte zlasti od začetka predvsem usmerjena proti jugoslovanski vojski v domovini, da bi preprečila vsak odpor proti okupatorju, ki ga (namreč odpora) ne bi vodila komunistična partija.

Na strani 290 priobčuje "Belogardizem" tudi besedilo naredbe štaba komunističnega Dolenjskega odreda z dne 28. maja 1942, v kateri je bilo določeno, da se morajo pobiti vsi člani jugoslovanske vojske v domovini in vsi oni, ki to vojsko količkaj podpirajo, in vsi oni, ki ne bi javili partizanom njenega pojava! Oddelke jugoslovanske vojske, ki so se takrat pojavili na Dolenjskem, imenuje ta odredba "tolpe belogardističnih organizacij". - Takrat so v Sloveniji obstajali kot edina borbena in oborožena nekomunistična vojaška organizacija le oddelki jugoslovanske vojske v domovini; to so komunisti dobro vedeli, zato so izdali nalog, da se morajo po kratkem postopku ustreliti vsi člani te vojske in vsi, ki jo količkaj podpirajo.

Tudi ta odredba je jasen dokaz komunističnega izdajstva.

            Na strani 290 svoje knjige piše Saje, da so bili "zaradi zločina šentruperških belogardistov, ki so pobili tri partizane, po prej navedeni odredbi z dne 28. maja obsojeni in nato ustreljeni v Št. Rupertu: župnik Nahtigal, kaplan Franc Cvar, Anton Jamnik in Alojzij Jakoš".

Te osebe so, kot je razvidno iz zapisnika Jakoša Josipa, partizani odvedli v smrt že 17. junija, kar prizna tudi Saje v svoji knjigi. Kako so mogli vse te ustreliti zaradi nekega "zločina", o katerem so bili obveščeni šele 25. junija, ko so našli trupla pobitih partizanov? Pa če bi bilo to tudi res, kar piše Saje, da so vse te šentruperške žrtve komunisti pobili kot nekako povračilo za poboj svojih treh tovarišev-morilcev, s kako pravico so mogli komunisti to storiti? Kako so mogli pobiti v Št. Rupertu toliko oseb zaradi tega, ker so v čisto drugem kraju, daleč od Št. Ruperta, četniki slučajno likvidirali komunistično ubijalsko trojko?

Iz vsega opisa o dogodkih pri Sv. Urhu, v samostanu Pleterje kakor tudi iz teh vidimo, kako Franček Saje, kot tudi sploh vsa komunistična propaganda, vse dogodke zlonamerno popolnoma napačno opisuje. Sajetov "Belogardizem" bo, upamo, nekoč pri procesu proti komunističnim zločincem zelo dobro služil kot dokaz, kako so komunistični partizani zavestno morili popolnoma nedolžne ljudi in zlasti one, ki so kot zvesti državljani simpatizirali ali sodelovali z legitimno jugoslovansko vojsko v domovini. Sajetov "Belogardizem" je jasen dokaz o komunističnem izdajstvu.

 

109

 

ZAPISNIK

o dogodkih v Ž u ž e m b e r k u  in okolici med okupacijo in komunistično revolucijo

 

Podpisani Janez Virant sem pripravljen pričati o sledečih dogodkih v Žužemberku in okolici pod prisego pred vsako oblastjo. Pričujoči zapisnik sem primoran podati pod privzetim imenom, ker se upravičeno bojim, da bi se komunisti v domovini maščevali nad mojimi sorodniki, če bi zvedeli za moje pravo ime. Pripravljen pa sem o vsem tem pričati osebno pred vsako oblastjo, ki bi mi zagotovila, da bo moje ime ostalo tajno, dokler bo trajal komunistični režim v Jugoslaviji.

Podpisani sem doma iz občine Žužemberk.

V okolici Žužemberka so se komunistični partizani pričeli zbirati spomladi leta 1942 in sicer v gozdovi'h in vaseh: Sv. Peter Topla reber, Rdeči kamen in Beli kamen, v krajih, ki so jih prej nemški Kočevarji izpraznili, ko so se izselili. Prvotno so ti partizani prikrivali svoj komunistični značaj, da bi narod prevarili. Izdajali so se za jugoslovanske četnike, nosili so jugoslovansko zastavo, na svojih čepicah pa jugoslovansko kokardo brez komunistične zvezde, da so ljudje sprva mislili, da so to MihajloviEevi četniki oziroma jugoslovanska vojska v domovini, ki se zbira za upor proti okupatorju; zaradi tega so jih tudi z veseljem podpirali.

Kmalu pa so pričeli ti partizani kazati svojo komunistično barvo, na svoje kape so si nadeli komunistično zvezdo in se preimenovali iz četnikov v Joštovo brigado. Komandant teh komunističnih partizanov je bil Smrke Franc, invalid iz prve svetovne vojne, cestni nadzornik, pomagal pa mu je vojni referent za Žužemberk in okolico.

Med tem časom se je pri nas pričela tudi organizacija za jugoslovansko vojsko v domovini oziroma za Mihajlovićeve četnike. To je vodil pri nas kot njen pooblaščenec poročnik jugoslovanske vojske Štefan Krč, ki si je privzel ime Janez Zabret. Ta se je po razsulu jugoslovanske vojske naselil v Žužemberku, kjer je bil nastavljen kot lestni manipulant. Osebno sem večkrat govoril z njim in dobro vem, da se g. dekan Karel Gnidovec ni popolnoma nič pečal s to vojaško zadevo; g. kaplan Janez Jenko pa je kot zaveden rodoljub priporočal fantom, da se organizirajo v jugoslovanski vojski v domovini za od por proti okupatorju. Velika večina fantov in mladih mož se je prijavila za Mihajlovičeve četnike.

 

110

 

Za binkošti 1. 1942 je bila odrejena mobilizacija vseh proglašenih za jugoslovansko vojsko v domovini. Ob priliki te mobilizacije je bilo določenih več zbirnih taborov; komandant enega izmed teh je bil jugoslovanski oficir Slanc. Za mene je bilo določeno ob tej priliki zbirališče v gozdu pod Primožem, kjer smo se zbrali za orožje sposobni fantje in možje s svojimi puškami, ki smo jih bili skrili ob razsulu jugoslovanske vojske. Rečeno nam je bilo, da pridejo tja jugoslovanski oficirji, ki bodo prevzeli nad nami poveljevanje. Toda teh oficirjev ni bilo. Kot smo kasneje zvedeli, so jih na potu v Žužemberk pobili komunistični partizani.

Ker za poveljstvo določenih oficirjev ni bilo, se je pričelo zbrano moštvo razhajati. Nekaj jih je pa še ostalo v gozdu, med njimi tudi Milan Mrvar, član žužemberškega Sokola, ki je bil najbrž komunist. Ta je skrivaj odšel od te skupine h komunističnim partizanom, ki so nato čakajoče moštvo obkolili ter jim pobrali vse orožje.

Mrvarja je že par dni nato doletela usoda. Kot komunistični kurir je bil poslan na Jamo pri Dvoru, kjer je na poti naletel na italijansko patruljo, ki je našla pri njem orožje in ga na mestu ustrelila.

Že tedaj so komunisti s silo odvedli nekaj zajetih fantov s seboj v goščo k svojim tolpam.

V poletju 1942 so pričeli komunistični oziroma Titovi partizani pobijati nedolžne ljudi, zlasti one, ki so se udeleževali Mihajlovićevega pokreta, tudi v Žužemberku in okolici.

Prva žrtev komunističnega nasilja je bil žužemberški organist Požun France, oče 6 nedoraslih otrok. Bil. je tudi zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Po svojih opravkih je šel nekoč v Ljubljano. Ko se je vračal domov, so ga komunistični partizani ubili na poti med Krko in Zagradcem v avtobusu. Kot so pravili ljudje, je bil šofer avtobusnega podjetja, Vehovec Stane, v zvezi s partizani.

Kmalu po tem umoru so privedli v bližino Žužemberka iz Dobrniča komunisti neko komaj 17 let staro dekle, Jenič Frančiško, dobrniškega občinskega tajnika in še nekega drugega moškega, če se ne motim, tamkajšnjega mlekarja, in so vse tri ubili. Ubijalca teh treh sta bila komaj 16-let star Jože Rojc, po domače Dularjev Jože, ter Gorišek Stanko, po domače Lukati iz Žužemberka. Rojc Jože je bil v Žužemberku znan kot največji komunistični krvolok, ki je postal pri partizanih celo major. (Najnovejša poročila trdijo, da je lani pijan vozil voz hlodov, ki so se prevrnili na njega in ga strli.) - Umorjenemu

 

111

 

dekletu so morilci vzeli verižico, ki jo je nosila okrog vratu. Nekoč je prišla njena mati v mlin v Žužemberk in je ob tej priliki zagledala verižico svoje umorjene hčerke na vratu nekega dekleta, ki je ravno takrat prišla v mlin in kateri je komunistični morilec podaril to verižico. Mati umorjene je seveda takoj zahtevala povračilo verižice svoje hčerke.

V Ljubljani je hodil v gimnazijo šestnajstletni dijak Marijan Lindič iz Zužemberka. Njegova mati je imela trgovino. Ko se je mladi dijak peljal na avtobusu domov na počitnice, mislim, da za veliko noč leta 1942, so ga komunisti ubili kar na avtobusu na poti med Krko in Zagradcem ter ga nato nekje v gozdu pokopali.

V poletju 1942 so komunistični partizani umorili tudi gostilničarja Andreja Finka in z njegovo ženo Pavlo, rojeno Valant. Fink je bil kočevski Nemec, ki se je bil naselil v Žužemberku. Ko so se drugi Kočevarji izselili, je sklenil tudi Fink, da gre za njimi. Stopil je v stik s titovci, da bi mu pomagali preko meje, kar so mu komunisti seveda sveto obljubili. Andrej Fink pa je bil premožen, imel je v svojo nesrečo dosti gotovine in zlatnine, baje tudi precej dolarjev, kar je vse hotel prenesti s pomočjo komunistov preko meje. Na poti med Kočevjem, Laščami in Smuko pa sta si morala oba zakonca izkopati grob, nakar so ju komunisti ubili in se seveda polastili njunega premoženja. Splošno se je govorilo, da sta to izvršila komandant Joštove brigade Smrke Franc in Nahtigal Karel. Čez kak teden nato pa je italijanska patrulja zalotila Nahtigala Karla in še tri druge komuniste blizu Žužemberka in je vse tri postrelila.

V poznem poletju 1942 so komunistični partizani umorili Zaletela Franca in njegovo ženo Amalijo, po domače Špel. To sta bila občinska reveža. Z njima vred pa so umorili tudi prej imenovanega poročnika jugoslovanske vojske Štefana Krča, s privzetim imenom Janez Zabret. Nekdo ga je moral izdati, da je zaupnik Mihajlovićevega pokreta oziroma jugoslovanske vojske v domovini. Titovci so ga zajeli v Stavči vasi, ko je bil tam po službenih opravkih, ga odvedli na Binkov vrh, kjer so ga umorili z obema Zaleteloma in še z nekim Janezom Poreber iz Soteske, očetom treh malih otrok, odličnim sodelavcem v katoliških prosvetnih organizacijah. Vse te štiri so komunisti privezali na drevesa in jih tam privezane mučili do smrti na grozovite načine. Sam sem videl potem bukev, ki jo je eden izmed teh žrtev obgrizel v silnih bolečinah med mučenjem.

Spomladi l. 1942 je kakih 25 komunističnih partizanov napadlo orožniško postajo v Žužemberku, kjer je bilo le 5 italijanskih karabinerjev

 

112

 

 

in dva jugoslovanska orožnika. Komunisti bi bili z lahkoto uničili ta mali oddelek, toda tega niso nameravali. Po vsej verjetnosti so hoteli izvršiti le oboroženo demonstracijo, da bi z njo izzvali italijanske represalije nad nedolžnim prebivalstvom, vsled česar bi bili mnogi primorani zbežati v gozdove h komunističnim partizanom. Od orožnikov ni bil nihče ranjen, komunisti pa so odvedli s seboj enega svojega ranjenca.

Ko so se titovci umaknili v gozdove, je čez kako dobro uro nato prihitel iz Trebnjega cel italijanski bataljon, ki je imel nalog požgati vas Žužemberk na levi strani Krke in vse ljudi odvesti v internacijo. Dekan Karel Gnidovec in Vehovec Slavko sta s težavo preprosila italijanskega komandanta, da trga ni požgal in ljudi ne odvedel v internacijo.

Proti jeseni l. 1942 so pričeli komunisti mobilizirati po vsej okolici vse moške od 16. do 48. leta.

Med tem časom so pa ljudje v vsej okolici že dobro spoznali komunistični značaj Osvobodilne fronte, zato ni hotel skoro nihče k partizanom. Moški smo se skrivali po gozdovih, v kleteh, jamah in raznih skrivališčih. Komunisti pa so iskali skrivače in so umorili vsakega, ki so ga našli.

Na Pševcu pri Žužemberku so prijeli dva fanta skrivača in sicer Pečjaka Antona in nekega drugega, po domače Garnarjevega Toneta oba iz vasi Gradenc. Oba so nato partizani umorili na Rebri pri Žužemberku.

Tudi jaz sem se skrival pred komunisti po raznih krajih. Nekoč sem bil skrit v nekem mlinu, v jami pod podom, decembra meseca v najhujšem mrazu. Takrat so pridrveli v vas komunistični partizani, nasilno vzeli mlinarju vseh devet prašičev, ki so jih klali ravno nad menoj . . . Ob tej  priliki bi bil skoraj zmrznil v svojem skrivališču.

Dolgo časa nismo niti mislili na to, da bi se z orožjem branili proti komunističnemu nasilju, ropom in umorom. Končno pa so nas številni ropi in umori v vsej okolici prepričali, da je za nas edina rešitev to, da se tudi mi organiziramo v Vaški straži, da na ta način branimo premoženje in življenje svoje in drugih občanov. Tako je po zgledu v drugih krajih nastala tudi v Žužemberku Vaška straža septembra ali oktobra 1942, potem ko so komunisti že skoro eno leto ropali in morili po deželi. Če sem si hotel rešiti svoje življenje, sem moral tudi jaz pristopiti k njej.

Nekateri fantje in možje so se pa še vedno skrivali, namesto da bi bili pristopili k Vaški straži. Nekako januarja ali februarja 1943 so titovci našli skrita brata Zupančiča Antona in Jožeta, po domače

 

113

 

Šuštarjeva, ter še pet drugih fantov in mož iz občine Ajdovec. Vse te so odvedli in jih umorili v Stavči vasi pri 2užemberku. Vse te žrtve so grozno mučili, z noži so jih tako zverinsko mesarili, da so nesrečnim žrtvam visela čreva na hrbtu iz trupla, kar sem sam videl na lastne oči, ko smo jih kasneje odkopali. Noben izmed teh ni bil ustreljen, marveč so bili vsi strahotno razmesarjeni.

Ta grozoviti umor 7 fantov pa je povzročil, da so pričele nato odhajati k Vaškim stražam cele skupine fantov in mladih mož, večinoma oboroženi s puškami, ki so jih skrili po razsulu jugoslovanske vojske za borbo proti okupatorju.

Nekaj Žužemberčanov je bilo poslanih tudi k Vaški straži v Ajdovec, ko se je ta tam ustanovila, in sicer so bili to: Košiček Miha, po domače Bobutov Miha; Rojc Tine, p. d. Joškov; Jernejčič Franc, p. d. Bernardov (oče 2 otrok); Riko Mačarol, p. d. Babčev; Jože Mrvar, p. d. Zajc (poročen); Rudolf Žlajpoh, p. d. Poldetov; Jože Jarc, p. d. Pekov; Knol Stane; Jože Potočar (oženjen, oče 5 otrok); Zupančič Alojzij, zidar; Legan Alojzij; Hrovat Alojzij; Rokavec Jože; Špec Franc.

Postojanko v Ajdovcu so kmalu nato dne 11. decembra 1942 napadli partizani v čudnih okoliščinah, ki kažejo, da so imeli pri tem prste vmes Italijani. Italijanski komandant je namreč pozval vse poveljnike Vaških straž v okolici v Žužemberk, o čemer so Italijani obvestili komuniste, kakor smo sumili. Tako pri posadki v Ajdovcu ni bilo poveljnika, kar so komunisti izrabili za napad. Tri dni se je kljub temu posadka v Ajdovcu branila junaško proti veliki komunistični premoči, dokler ji ni zmanjkalo streliva. Tedaj so partizani zažgali Prosvetni dom, v katerem je bila Vaška straža, in tako prisilili posadko, da se jim je vdala. Bilo je 36 mož in fantov; komunisti so nato vse po svoji navadi strahovito mučili in umorili, seveda tudi vse Žužemberčane. Ko so kasneje odkopali njih trupla, se je na njih jasno videlo, da ni bil nihče ustreljen, marveč da so bili vsi umorjeni po silnem mučenju.

Italijani so dobro vedeli, da je posadka v Ajdovcu v veliki stiski. pa niso hoteli na pomoč. Vaška straža v Žužemberku pa je štela le kakih 35 mož in tudi ni mogla pomagati zaradi velike premoči komunistov.

22. decembra 1942 so partizani napadli tudi Vaško stražo v Žužemberku. Napad je izvršilo več komunističnih "brigad", ki pa niso mogle ničesar opraviti. Ker je bila postojanka v trgu neprimerna za obrambo, se je Vaška straža umaknila na grič k župni cerkvi in se utrdila okrog Prosvetnega doma. Šele potem, ko je Vaška straža iz

 

114

 

praznila trg, so mogli partizani vdreti vanj, nato pa so morali oditi po celo nočni bitki s krvavimi glavami, torej ni bilo nobene "polovične zmage", kakor piše Saje v "Belogardizmu". To je bil njih poraz, pred veliko manjšo posadko.

Tudi glede partizanskega napada 15. julija 1943 je poročanje "Belogardizma" netočno, ko piše, da je bilo . takrat v Žužemberku 110 mož Vaške straže, 300 italijanskih vojakov in oddelek karabinerjev. Dejansko ni bilo takrat v Zužemberku vseh skupaj niti sto ne. Da bi zgledala partizanska vojska še bolj "junaška", pripoveduje Saje, da je odbila "več tisoč mož močno sovražno kolono, ki je hitela na pomoč in se hotela prebiti do Žužemberka". Dejansko je skušalo tedaj priti na pomoč posadki v Žužemberku 70 mož Vaških straž in 50 italijanskih vojakov. Po tridnevni hudi bitki so zopet morali komunistični partizani oditi, ne da bi kaj opravili.

Vaške straže so pridno patruljirale po okolici ter preganjale komunistične roparske in morilske tolpe, ki pa so še kljub temu tu in tam odvedle kako žrtev in jo ubile. Tako so komunisti jeseni 1943 ali spomladi 1944 vdrli skrivaj v hišo ter nasilno odvedli v gozd mlado dekle Anico Škrbe iz Žužemberka ter jo umorili. Kakor se je splošno govorilo, jo je dal odvesti in ubiti znan žužemberški komunist, ki je prej hodil za njo, pa ga je odlično katoliško dekle odklanjalo.

Ko sem bil pri vaških stražah, sem se na lastne oči prepričal, kako so Italijani podpirali komunistične partizane. Bilo je splošno znano, da je poveljujoči italijanski komandant v Novem mestu poslal partizanom več vagonov streliva. To je bila naravnost satanska igra. Italijani so požigali vasi, če so prišli tja partizani, odvajali na tisoče nedolžnih ljudi v internacijo, kjer so umirali od lakote, streljali so talce zaradi izgredov Titovih partizanov, istočasno pa so podpirali z orožjem in municijo njih bande ter ovirali Vaške straže, da niso mogle teh uničiti.

Vaška straža je imela sicer svojega komandanta, ki pa je bil seveda odvisen od krajevnega italijanskega poveljnika. Kadar smo napravili pohod proti partizanom skupno z italijanskimi vojaki, so bili komunisti vedno prej obveščeni, kod bomo hodili, da so se nam lahko izogibali. Če smo, slučajno naleteli na partizansko tolpo, italijanski komandant ni dovolil, da bi jo preganjali. Le kadar smo šli stražarji sami na pohod, smo imeli borbe s Titovimi partizani.

Ob raznih pohodih sem na lastne oči videl posledice številnih komunističnih ropov in umorov. Tudi cerkve so komunistične tolpe izropale, zlasti podružnice, ter jemale tam perilo in mašne plašče. Iz

 

115

 

cerkvenega perila so si umazane partizanke napravljale obleko in perilo, komunistični voditelji so si pa iz mašnih plaščev delali našive in zvezde, znake njih činov. Nekoč kasneje so slovenski domobranci izvršili preiskavo pri znanem komunističnem terencu Alojziju Smrke obveščevalcu komunističnega centra v Žužemberku, in so našli pri njem skrite pod streho v žaklju 3 mašne albe in en mašni plašč.

Ob razsulu italijanske vojske (8. septembra 1943) sem bil ravno na dopustu. Komunistične tolpe so prejele od Italijanov vse orožje in so tako mogle zasesti skoro vso Dolenjsko. Zopet sem se moral skrivati po raznih krajih, da bi me komunisti ne dobili v roke. Titovci so mobilizirali vse moške ter pozivali skrivače, naj se prijavijo v njih vojsko, ker da je dana amnestija vsem bivšim članom Vaških straž.

Nekateri so verjeli komunistom in njih "amnestiji", pa so vsi plačali s svojo glavo to zaupanje v komunistično besedo.

Jaz jim nisem verjel. Skrival sem se po samotnih krajih, v gozdovih, v jamah, na podstrešjih in v kleteh v vednem strahu za življenje. Vse to in neredna prehrana mi je zrahljala živce in zdravje, da sem se končno odločil, da sem vstopil k slovenskim domobrancem ter zopet prijel za puško v borbi proti komunizmu.

           

S slovenskimi protikomunisti sem končno odšel tudi v Avstrijo in od tam v Združene države.

V dekaniji Žužemberk se je bilo prijavilo okrog en tisoč osemsto fantov in mož k slovenskim domobrancem, od teh nas ni ostalo živih niti sto. Angleži so jih vrnili iz Avstrije v roke Titovim morilcem, ki so vse pomorili . . .

Prebrano in podpisano v Clevelandu, 5. februarja 1954. Janez Virant, l. r.

Podpisani Karel Mauser potrjujem s svojim podpisom, da mi je Janez Virant dobro poznan kakor tudi njegovo pravo ime. Imenovani je osebno podpisal zapisnik pred menoj.

 

Cleveland, 13. marca 1954.

Mauser Karel, 1. r.

 

116

 

KAMNIK IN TUHINJSKA DOLINA

Vzhodno od Kamnika, ob potoku Nevljica, se razteza kakih 25 km dolga dolina z imenom

Tuhinjska dolina. Po tej pelje cesta iz Kamnika na Motnik, Vransko in dalje v Celje.

           

V Tuhinju so sledeče občine:      

Sela, Šmartno in Zgornji Tuhinj; na gričevju jugovzhodno od Kamnika in ob vhodu v to dolino pa se razprostira hribovska občina Vranja peč.

V tem delu Slovenije, ki je bil zaseden od Nemcev, ni bilo nikjer kake "Bele garde", nobene Vaške straže in nikakih slovenskih domobrancev niti najmanjšega oboroženega odpora proti komunističnim bandam in vendar so komunisti v tem delu Slovenije skoro še strahotneje pobijali nedolžne ljudi kot drugod.

Vsled komunističnega nasilja se je iz vse te doline rešilo le nekaj malega mož in fantov in so odšli drugam k slovenskim domobrancem. Od teh je bilo vrnjenih iz Vetrinja 5 in izmed teh so komunisti po groznih mukah umorili tri, 2 še ne 18 let stara fanta pa so nato po dolgem mučenju komaj malo živa poslali domov, kamor sta prišla vsa ranjena in pretepena ter sestradana, da sta bila bolj podobna mrličem kot živemu človeku.

Malo kje se je tako očividno pokazala zveza med nemškimi nacisti in slovenskimi komunisti kot ravno v Tuhinjski dolini, kjer so gestapovci in komunistični banditi sporazumno pobijali nesrečno slovensko prebivalstvo, kjer so pokvarjeni ljudje prehajali iz gestapovske službe v komunistične tolpe in kjer so Nemci dobavljali komunističnim tolpam orožje in municijo za pobijanje slovenskega naroda.

Tuhinjska dolina spada pod okrajno glavarstvo Kamnik. Vodilni Nemci v Kamniku in vodilni komunisti v tem okraju so imeli redne sestanke v kraljevi lovski koči v Kamniški Bistrici, kjer so se dogovarjali o načrtnem pobijanju slovenskih nacionalistov, ki so bili nasprotniki nemškega nacizma in komunizma.

O vsem tem pričajo sledeče izjave prič:

Že v IV. zvezku brošur "Rdeča zver, pijana krvi" v opisu partizanskega napada na domobransko postojanko v Lahovčah pri Cerkljah na Gorenjskem je bilo jasno dokazano na podlagi izjav zanesljivih

 

117

 

prič in dokumentov, da so komuništični partizani dogovorno z nemškim vodstvom in z njegovo pomočjo napadli to postojanko. Za ta napad so namreč prejele komunistične tolpe posojeno orožje, zlasti strojnice, od nemške komande v Kamniku.

Po napadu in begu Titovih partizanov so pobrali četniki in domobranci zapuščeno orožje iri so na podlagi seznamov, ki so ga imeli v rokah, in številk na tem orožju točno ugotovili, da je to orožje last nemške žandarmerijske posadke v Kamniku. Ko je šla nato deputacija domobrancev k nemškemu komandantu v Kamnik in mu predložila dokaze o tem, ta niti ni tajil tega, da je res posodil to orožje komunistom, nahrulil pa je deputacijo, da se ona nima nič vtikati v to zadevo. Član deputacije je na razpolago kot priča, tudi seznam dotičnega orožja je še shranjen.

Da so nacisti dobavljali orožje titovcem, pričajo tudi ujeti partizani, kakor je navedeno v zapisniku Markoviča Janeza.

O vsem tem pa naj govore zapisniki!

 

 

118

 

IZJAVA

 

Janka Glavana o dogodkih v  K a m n i k u.

 

Podpisani Janko Glavan, doma iz kamniške občine v Sloveniji, ne morem nastopiti s svojim pravim imenom, ker se upravičeno bojim, da bi se komunisti v domovini maščevali nad mojimi bližnjimi sorodniki, če bi vedeli, da sem jaz podal to izjavo. Pripravljen pa sem nastopiti kot priča pred vsako oblastjo, ki bi mi zagotovila, da ostane moje ime tajno, dokler bo v Jugoslaviji na krmilu komunistični režim.

Med nemško okupacijo sem bival v Ljubljani kot begunec in sem se seveda zanimal za razmere v Kamniku. Od zanesljivih prič, ki so bile doma iz Kamnika, sem zvedel, da so imeli vodilni nacisti v Kamniku tesne zveze z vodilnimi komunisti iz kamniškega okraj a. Od več strani sem slišal, da so imeli vodilni nacisti skupne sestanke v Kamniški Bistrici v lovski koči pokojnega kralja Aleksandra z vodilnimi komunisti, kjer so se dogovarjali o skupnem uničevanju proti komunistov. O tesni povezanosti med komunisti in nacisti pričajo tudi sledeči javno znani dogodki:

V Kamniku je stanoval namestnik nemškega gauleiterja dr. Doujak. Ta se je vozil pogosto skozi vse leto iz Kamnika v Ljubljano s svojim avtomobilom, a ga komunistični partizani niso nikdar napadli, dočim so na isti cesti postrelili mnogo drugih svojih žrtev.

V Kamniku so Nemci postavili za mestnega župana barona Rechbacha, ki je bil že v kraljevi Jugoslaviji član nemške pete kolone in je kot tak deloval za naciste. Kljub temu, da je bilo javno znano, da je bil Rechbach nacist in član pete kolone, mu niso komunisti nikdar naredili nič žalega. Tudi ta je prihajal na skupne sestanke s komunisti v kraljevo lovsko kočo.

O poboju 17 odličnih kamniških meščanov, med katerimi sta bila tudi dr. Franc Vidic in zdravnik dr. Julij Polec, sem zvedel od popolnoma zanesljive priče iz Kamnika sledeče:

V Kamniku so imeli komunisti svoj odbor Osvobodilne fronte. Ker je bil ta sestavljen iz samih komunistov, ni imel nobenega vpliva na meščane in okoliško prebivalstvo, ki je odklanjalo komunizem. Vsled tega so nekoč

 

 

 

119

 

sklicali vodilni komunisti v Kamniku sestanek vplivnih meščanov, kjer so navzočim razložili, da njim ni za oblast, marveč le za osvoboditev izpod okupatorske oblasti. Predlagali so, naj se sestavi poseben osvobodilni odbor, ki naj ga meščani izvolijo iz oseb, ki ,jim zaupajo, komunistov pa naj ne bo v tem odboru, da ne bodo ljudje mislili, da gre komunistom za oblast. Meščani so res nato izvolili nekak osvobodilni odbor iz samih uglednih meščanov, med katerimi sta bila tudi dr. Franc Vidic, vladni svetnik, in dr.Julij Polec, zdravnik. Ta odbor naj bi dajal pametne nasvete za osvobodilno delo in naj bi nastopil ter prevzel oblast v mestu, ko bo okupator zapustil Kamnik. Ta osvobodilni odbor je imel pogosto svoje seje, o katerih so celo vodili zapisnik.

Nemci pa so bili o delovanju tega odbora točno obveščeni od komunistov, ki so tudi prihajali kot opazovalci k sejam tega odbora.

Ko sem o vsem tem izvedel v Ljubljano, sem opozoril osebo, ki je imela brata v tem kamniškem osvobodilnem odboru, naj vendar posvari svojega brata in druge, naj bodo previdni, ker vse čaka gotova smrt, če za vse to izve Gestapo. Ta mi je nato čez čas povedal, da je izvršil moje opozoril,o, da pa je prejel iz Kamnika sledeči odgovor: "Res je, da mi te posle vršimo, pa nimamo prav nobene bojazni, ker se nas Nemci boje. Vi v Ljubljani nimate niti pojma ne, kaj se pravi vršiti osvobodilno borbo, to vemo mi sami, ki smo na terenu."

L. 1943 je bil od komunistov ustreljen v Št. Vidu nad Ljubljano od Nemcev nastavljeni župan.

Takoj po njegovem umoru so gestapovci dobili v neki tovarni v Medvodah v roke "dokaze", da je s tem umorom v zvezi osvobodilni odbor v Kamniku, katerega seznam članov so tudi tam dobili v roke. V dotični tovarni je bilo zaposlenih tudi več komunistov iz Kamnika . . . Bilo je očividno, da so komunisti nacistom vse to izdali in podtaknili imenik članov tega odbora in te označili kot krivce umora šentviškega župana. Zaradi tega so nacisti aretirali vse člane osvobodilnega odbora v Kamniku in jih odvedli v zapore v Begunje, kjer so jih dolgo zasliševali in silno mučili. Končno so vse protikomuniste določili za ustrelitev kot talce.

O umoru teh 17 talcev iz Kamnika mi je nato pravil v Ljubljani moj znanec in očividec pokojni Zaletel Franc iz Št. Vida. Ta je skrivaj iz bližine opazoval vso eksekucijo in mi o njej pravil sledeče:

"Vse te žrtve so Nemci pripeljali v Št. Vid nad Ljubljano na tovornem avtomobilu, zvezane z žico po dva in dva, vse okrvavljene, zabuhle in pretepene. Popolnoma brezčutno in plaho so ti reveži gledali okrog sebe, nihče ni črhnil besedice, da si sem videl, da odpirajo

 

120

 

svoja usta, kakor da bi hoteli nekaj povedati. Baje so vsem Nemci prej dali neko injekcijo, ki jim je vzela glas, da niso mogli vpiti in ne govoriti. Na travniku v Št. Vidu pod gozdom so jih postavili, postrelili in nato neznano kam odpeljali."

"Mene" - tako je nadaljeval Zaletel - "je ta strašni prizor tako pretresel, da sem se takoj odločil, da grem v gozd, kjer sem vedel, da se nahajajo komunisti, da jih pregovorim, naj vendar prenehajo s takimi dejanji, ko nato Nemci za eno barabo postrele 15 do 20 poštenih ljudi. Nabasal sem poln nahrbtnik klobas in žganja ter se napotil v gozd do partizanov, katere sem večinoma poznal.

V gozdu nad Št. Vidom sem jim vse to izročil. Nato sem jih pa tako nagovoril: ,Fantje, videl sem, kako strašne smrti je umrlo 17 nedolžnih ljudi za enega. Kam bo to prišlo? Katerih bo sedaj prej zmanjkalo, če bomo izgubili toliko ljudi za enega Nemca? Nehajmo s tem.'

Komandant komunističnih partizanov, ki sem ga osebno dobro poznal, se mi je cinično nasmehnil ter dejal:

Tovariš, nikar se ne razb2crjaj nad tem dogodkom. Od teh ljudi ni bil nihče naš in jih ni prav nič škoda.- Če bi jih sedaj Nemci ne pobili, bi jih pa mi morali pozneje.'

Te besede so me tako osupnile in pretresle, da so se mi pričele noge kar tresti, ker so mi bile jasen dokaz, da je bilo vse to storjeno po njihovem načrtu, da so se znebili s pomočjo Nemcev tistih oseb, za katere so vedeli, da bi tudi pozneje ne bili nikdar za komunizem.

Ko je komunistični komandant videl mojo zadrego in osuplost, pa nikar ne misli, da si ti varen zaradi tega, ker nam nosiš sem razpad nikdar ne misli, da si ti varen zaradi tega, ker nam nosiš sem razne stvari, tudi tebi se kaj takega lahko pripeti.'

Nato sem brž pograbil svoj prazen nahrbtnik in jo odkuril iz tega hudičevega brloga."

           

Cleveland, dne 25. aprila 1954.

Janko Glavan, l. r.

 

Oseba, ki je podpisala pričujočo izjavo, je meni osebno dobro znana, njeno poročilo s pravim imenom je shranjeno v arhivu.

 

M. Škerbec, l. r.

 

121

 

ZAPISNIK

o dogodkih v T u h i n j s k i    d o l i n i  med nemško okupacijo iz komunistično revolucijo.

Podpisani Marhovič Janez, doma iz Slovenije, Jugoslavija, sedaj bivajoč v Združenih državah ameriških, podajam na zapisnik sledeče pričevanje pod privzetim priimkom, ker se upravičeno bojim, da bi se komunisti v domovini maščevali nad mojimi bližnjimi sorodniki, če bi zvedeli, da sem jaz vse to izpovedal. Pripravljen pa sem vse te svoje izpovedi potrditi pred vsakim sodiščem in vsako drugo oblastjo pod prisego in s svojim pravim imenom pod pogojem, da se mi da jamstvo, da ostane moje ime tajno, dokler bo na oblasti komunizem v Jugoslaviji.

Leta 1941 sem bil mobiliziran (v bivšo jugoslovansko vojsko) in ob polomu Jugoslavije od Nemcev ujet kot vojak. Odveden sem bil nato v Nemčijo, kjer sem bil interniran v ujetniškem taborišču, dokler me niso osvobodili ameriški vojaki.

Nekoč leta 1943. so Nemci privedli v naše ujetniško taborišče 29 ujetnikov, Titovih partizanov, ki so jih zajeli v okolici Gornjega grada. Med temi ujetniki jih je bilo tudi nekaj iz Tuhinjske doline in sicer nekaj malega komunistov, večinoma pa so bili to od Titovih partizanov nasilno mobilizirani proti komunisti. Ti ujetniki so mi v času našega skupnega ujetništva mnogo pripovedovali o strahotnih dogodkih, ki so se vršili v Tuhinjski dolini med nemško okupacijo in komunistično revolucijo.

Po osvoboditvi iz nemškega ujetništva se nisem hotel vrniti domov, pač pa sem ostal v Avstriji na Koroškem, kjer sem prišel v stik s Senožetnikom Alojzijem; po domače Brezovnikom iz Gojzda, ki mi je osebno pripovedoval, da je bil v službi nemške policije (Gestapo) in o raznih dogodkih, ki jih je doživel v Tuhinjski dolini med nemško okupacijo in komunistično revolucijo.

Senožetnik Alojzij je bil v kamniškem okraju splošno znan, da je že kot fant rad popival in se pretepaval po gostilnah. Nekoč je v gostilni pri Logarju, vas Črna, v pretepu zaklal tri fante in sicer: do smrti nekega Vukčevega, fanta iz Gojzda, hudo pa je ranil Žagarjevega iz Črne pri Kamniku in Krivčevega fanta iz vasi Krivec. Senožetnik je bil zaradi tega sodno obsojen in zaprt.

 

 

122

 

Ko sem torej prišel iz nemškega ujetništva na Koroško, sem tam večkrat govoril tudi vpričo drugih s Senožetnikom, ki je pravil, da je sodeloval z Gestapom, da je gestapovcem kazal pot na raznih pohodih po župnijah Sela in Gojzd. Med drugim mi je priznal, da je on pripeljal nemški SS-oddelek oziroma gestapovce k Janezu Kuharja v Sovinjo peč št. 5, katerega so z vso družino umorili; nadalje je priznal, da je on vodil gestapovce k Pančetu v vas Rožično, ki je bi! nato od Nemcev interniran in kot talec ustreljen; povedal je, da je on peljal nacistični oddelek v vas Sela, ko so šli po Franceta Šuštarja, ki je bil interniran in je nato umrl v koncentracijskem taborišču; da je on privedel Nemce v gostilno k Štajercu, kjer so gestapovci internirali gospodarja; in končno, da je on privedel nemške policiste v Znojile, ko so šli po Antona Malija, po domače Vukca, ki je bil interniran v Auschwitzu in je tam umrl od lakote, kakor tudi ŠuštarFrance.

Ko je Senožetnik vse to pripovedoval, je bil navzoč med drugimi tudi neki Anžič iz Podgorja pri Kamniku, ki je sedaj v Braziliji, imen drugih pa se ne spomnim več.

 

Nekoč nas je bilo več oseb skupaj v neki gostilni v Porečah ob Vrbskem jezeru, med nami sta bila tudi ta Senožetnik in neki Črnugelj, ki sta bila oba v službi nemške Gestapo. Ob tisti priliki je Senožetnik pokazal sosednjo hišo ter povedal, da tam stanuje dotični SS-major, ki je bil med okupacijo nemški komandant v Kamniku in ki je dal dogovorno s komunisti pomoriti toliko slovenskih ljudi v Kamniku in Tuhinjski dolini.

Senožetnik je tudi pravil o skupnih sestankih med komunističnimi vodilnimi osebnostmi in zastopniki Nemcev, ki so se vršili v kraljevi lovski koči v Kamniški Bistrici. Med osebami, ki so se tam shajale, mi je imenoval Senožetnik sledeče osebe: Nemce sta zastopala dotični SS-major iz Poreč, tedaj nemški komandant v Kamniku, in njegov pomočnik, od komunistov pa da so hodili na te sestanke in razgovore: Brlec Janez, po domače Cahte, iz vasi Loke pri Šmartnem v Tuhinju, ki je bil med komunistično revolucijo, kakor so pravili, komunistični komandant v Tuhinjski dolini, nadalje Anton Cerar, kamniški restavrater in trgovec, ter neki tovarnar v Kamniku. (Anton Cerar je bil prej pod diktatorskim režimom generala Živkoviča poslanec za kamniški okraj.)

Tako Senožetnik Alojzij kakor tudi ujeti Titovi partizani v nemškem ujetniškem taborišču so mi pravili, da so se zastopniki nacistov

 

123

 

in komunističnih partizanov medsebojno dogovarjali v kraljevi lovski koči v Kamniški Bistrici, kako naj bi komunisti in nacisti sporazumno pobijali svoje nasprotnike tako, da bi komunisti pobijali gestapovcem neljube osebe, gestapovci pa naj bi uničevali one, ki so bili proti komunistom. Senožetnik je moral biti o vsem tem poučen, ker je trdil, da je osebni prijatelj dotičnega SS-majorja, komandanta nacistov v Kamniku, in ker je bil v službi Gestapa, partizanski ujetniki so pa vse to vedeli iz lastnega opazovanja.

Partizanski vojni ujetniki so pravili v nemškem ujetniškem taborišču, da je bilo med komunisti in nemškim komandantom v Kamniku dogovorjeno, da morajo biti v Tuhinjski dolini pobiti vsi moški od 16. do 60. leta, ki niso za komunizem. Ti so pravili; da je bilo med nacisti in komunisti dogovorjeno, da bo komunistična komanda pod Tolstim vrhom v neki dolini, ki se imenuje Podbevškove jasli, in da bodo tam komunistične partizane pustili Nemci v miru. V tej gorski dolini so komunisti ustanovili neko "sodišče" in likvidacijski oddelek, kjer so sodili in pobijali protikomuniste le zaradi njih ideološkega prepričanja. Partizanski očividci in sojetniki so mi pravili, da so komunisti tam pobili nekako 350 - tristopetdeset - ljudi. Vse pobijanje da' je vodil komandant likvidacijskega odreda neki Resnik Janez, po domače Matičkov Janez, iz Srednje vasi št. 6, občina Sela, ki je bil prej v službi pri Gestapo.

Kakor so pravili tako Senožetnik kakor tudi ujeti partizani-titovci, so napravili gestapovci in komunisti skupno načrt o poboju 56 moških v vasi Gojzd, kar so dogovorno izvedli takole:

Nemški komandant v Kamniku, dotični major iz Poreč, je poslal dogovorno s komunisti na patruljo dva njemu neljuba nemška vojaka, odločna proti komunista, na vrh Črnelca. Teh dveh vojakov se je hotel nemški komandant iznebiti, njuno usmrtitev pa izrabiti za ustrelitev nedolžnih talcev - protikomunistov iz Gojzda. Po medsebojnem dogovoru sta čakala na to nemško patruljo pod Pirčevo Rido komunista Brlec Janez in njegov glavni pomočnik Burja Jože iz vasi Znojile. Tam sta iz zasede ustrelila oba nemška vojaka. SS-major je nato pobral iz župnije Gojzd 56 mož in fantov, ki so jih že prej skupno določili komunisti in nacisti za usmrtitev. Od teh so nato Nemci ustrelili 55 mož in fantov, eden izmed aretiranih pa je srečno ušel in ta mi je nato osebno pravil o tem pokolu. Vse to se je zgodilo poleti l. 1942.

Podobno kakor so gestapovci in komunisti sporazumno pobili. onih 55 mož in fantov iz župnije Gojzd, so tudi sporazumno umorili

 

124

 

Janeza Kuharja, kmeta iz Sovinje peči št. 5, občina Sela pri Kamniku, z vso njegovo družino.

V tamkajšnjem okraju so titovci ropali kmetom živino, živež in obleko. Nekaterim kmetom so izropali skoro vse imetje. Tudi Kuharju Janezu so po pripovedovanju očividcev-partizanov titovci izropali 6 glav goveje živine, mnogo živeža in drugih stvari, v hlevu so mu pustili le še eno kravo. Kuhar je bil seveda nasprotnik komunistov kakor splošno kmetje v tamkajšnji okolici, zato so titovci sklenili njega in vso njegovo družino uničiti s pomočjo Nemcev.

Nekoč so komunistični partizani namenoma prinesli h Kuharju polno komunistične propagandne literature, v njegov hlev so postavili dva svoja konja in vrečo soli. Janez Kuhar je komuniste milo prosil, naj ne trosijo okrog njegove hiše komunistične literature in naj ne puščajo svojih reči pri njem, ker bodo prišli gestapovci, vse to našli in se potem grozno maščevali nad njim samim: Komunisti pa so se k vsemu temu le škodoželjno smejali.

Med tem časom pa je bilo že javljeno na Gestapo v Kamnik, da se pri Janezu Kuharju v Sovinji peči zadržujejo komunistične tolpe, ki da jih podpira ta kmet, ki da je partizanski simpatizer.

Titovi partizani so bili točno obveščeni, kdaj pridejo gestapovci nad Kuharja v Sovinjo peč in so se tik pred prihodom Nemcev umaknili v bližnji gozd ter so od tam opazovali, kaj se bo zgodilo.

Gestapovsko patruljo sta privedla v Sovinjo peč nad Kuharja Senožetnik Alojzij in Resnik Ivan v gestapovski uniformi.

Nemci so seveda našli ves komunistični propagandni material raztresen okrog Kuharjeve hiše, oba partizanska konja v hlevu in vrečo soli. To je bil za nemškega SS-majorja "dokaz", da Kuhar skriva in podpira komunistične partizanske tolpe. Mož je gestapovcem dopovedoval, da se on pač ne more ustavljati oboroženim komunističnim tolpam, ki nemoteno gospodarijo po hribih, da mu komunisti groze in mu delajo nasilje, da so mu izropali že skoro vso živino in ves živež, da se on ne more braniti proti njim kakor tudi proti Gestapo ne. Vse to ni Kuharju nič pomagalo. Gestapovci so vprašali: "Kje so partizani" Kuhar jim je pokazal v hrib rekoč: "Tja so šli, kje so pa sedaj, jaz ne vem."

Nemški SS-major in komandant je nato ukazal svojim šesterim nemškim vojakom oziroma policistom, naj ustrele gospodarja, kakih 70 let starega Janeza Kuharja, njegovo ženo, kakih 24 let starega sina Jožeta, 20 let staro hčer Johano, 15-letno hčer Antonijo ter brata gospodinje, ki je živel pri hiši, kakih 63 let starega Jakoba Osredkarja.

 

125

 

Ob isti priliki so nacisti pomorili tudi od sosedove hiše: ženo in gospodinjo Pepco Poljanšek in tri njene male otročičke, od katerih je bil najmlajši star komaj kakih 5 mesecev, gospodar Alojzij Poljanšek pa je srečno prej zbežal.

Nemci so nato izropali vsa poslopja in jih zažgali ter vrgli v ogenj vse ustreljene, da so zgoreli.

Da je bil Resnik Janez v nemški službi, je bilo splošno znano po Tuhinjski dolini in v Kamniku, saj je hodil okrog v nemški uniformi. Po pripovedovanju vojnih ujetnikov v ujetniškem taborišču pa je bil on tudi nekak zaupnik komunistov. Do čim je Senožetnik zbežal maja 1945 z doma skupno z Nemci, je Resnik ostal mirno na domu v Srednji vasi. Odšel je namreč kasneje od gestapovcev k Titovim partizanom, kjer je za komuniste vršil "likvidatorske" (morilske) posle. Ta človek pa je bil po vojni tako predrzen, da je iz Jugoslavije pisaril v Združene države bratu umorjenega Kuharja v Waukegan za podporo, ki mu jo je ta tudi res pošiljal, dokler ni zvedel, da je Resnik pripeljal gestapovce, ko so umorili njegovega brata.

Ko so gestapovci izvršili svoj grozni posel nad Kuharjevo in Poljanškovo družino, so se vrnili v Kamnik. Takoj po odhodu gestapovcev so prišli komunisti iz gozda in pobili še nekatere moške v vasi, seboj pa so odvedli dva brata Martina in Janeza Poljanška, ju odvlekli na štajersko stran, kjer so ju nekje umorili. Kasneje je njun oče Franc Poljanšek vprašal Titove partizane, kje sta njegova sinova pa so ga komunisti le zaradi tega vprašanja tako grozovito pretepli, da je mož čez eno leto umrl na posledicah tega krutega mučenja.

Nekako februarja 1943 so titovci nasilno mobilizirali v Nevljah devet moških in jih gnali v Moravče. Tam so bili v kleti neke hiše skriti komunistični partizani, ti pa, ki so privedli nasilno mobilizirane, so rekli, da se v hiši skrivajo Nemci. Nasilno mobiliziranim~ so ukazali, da morajo zažgati hišo, kjer da so Nemci. V roke so jim dali slamnate škopnike in jih napodili proti hiši. Iz kleti pa, kjer so bili le komunisti, je zaregljala strojnica, ki je izmed devetih pokosila 8 moških, med katerimi je kot prvi padel Jože Berrcot, oče 5 malih otrok; izmed katerih je bil najmlajši star šele en teden. Eden izmed onih 9 moških, ki so jih na ta način komunisti gnali v smrt, pa je srečno ušel in je sedaj tu v Združenih državah in je tudi o vsem tem meni osebno pravil. Žal ga zaradi njegovih bližnjih sorodnikov ne smem navesti z imenom v javnem spisu.

Od več oseb, tako od partizanov v nemškem taborišču kakor tudi od raznih beguncev, ki so pribežali v Avstrijo, sem izvedel, da je na binkoštno nedeljo 1. 1942 zjutraj privedel prej imenovani Brlec Janez svojo

 

126

 

komunistično tolpo v vas Markovo, občina Nevlje, kakih 7 km od Kamnika, in vdrl v hišo kmeta Jakoba Poljanška, po domače Plahutnika. Vso družino je ob vdoru komunistične tolpe objel smrtni strah. Brlec je zahteval, da naj pride gospodar Jakob Poljanšek. Ko se je ta predstavil, mu je rekel Brlec: "Danes boš torej krepnil." Gospodar je milo prosil, naj mu puste vsaj življenje, ko je pripravljen dati partizanom vse svoje premoženje. Brlec pa mu je odgovoril: "Seveda, to bi vsak storil. Saj boš itak dal vse, a se boš vse~ eno stegnil."

Poljanšek Jakob je nato moral prinesti komunistom vse, kar je imel v hiši: denar, živež in obleko. Ko je to izvršil, so ga komunisti ustrelili v hiši pred celo njegovo družino.

Kadunc Ludovik iz Znojil je bil komunistični komandant nekega partizanskega oddelka. Pri Gornjem gradu je znamenita božja pot Matere božje, Nova Štifta. Nekoč je šel Kadunc s svojo tolpo, da bi to cerkev uničil. Med potjo je v neki vasi pripovedoval ženskam:

"Zdaj gremo, da bomo vrgli z oltarja, ven to prasico." Tako je imenoval Devico Marijo. Ženske pa so mu dale piti dosti žganja in so ga lepo prosile, naj tega ne stori. Res so ga pregovorile, da je opustil svoj namen. Ko pa je nato ta komunist šel skozi gozd na Ravnah, se je spotaknil in se mu je sprožila nabita puška ter mu je krogla prodrla naravnost v srce, da je bil pri priči mrtev.

Ujeti partizani v nemškem ujetniškem taborišču so mi nadalje tudi pravili, kako so komunisti umorili Franceta Šuštarja v vasi Trobelno, kakih 9 km od Kamnika. Komunistični vodja Brlec in Močnik France iz Sovinje peči sta pripeljala komunistično tolpo do Šuštarjeve hiše. Brlec je ostal zunaj, njegovi pajdaši pa so vdrli v hišo in vpričo vse družine ustrelili kmeta-gospodarja in odšli. V Clevelandu živi njegova hči kot begunka; ta bi mogla pričati o tem umoru.

Zaradi komunističnih izgredov so nacisti pobijali mirne proti komuniste, druge odvajali v koncentracijska taborišča, kjer so jih streljali kot talce, nekateri interniranci pa so žalostno pomrli v koncentracijskih taboriščih. Tako so zaradi komunistov odvedli nacisti Antona Malija, posestnika iz Znojil, ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, Franca Bertonclja, kmeta iz vasi Rožično, so zaprli in ga kot talca ustrelili; kot talec je bil adpeljan v Begunje tudi Franc Šuštar, kmet iz Sel, ki pa je ostal pri življenju.

Dočim so torej Nemci zaradi komunistov pobijali mirno prebivalstvo, so komunistične partizane zalagali z orožjem in municijo. Ujeti partizani v nemškem taborišču so mi pravili, da so morali nositi, ko so bili pri Titovih partizanih, orožje, ki so ga Nemci metali

 

127

 

iz zraka Titovim partizanom na Veliki planini pri Kamniku. Tudi N. N., ki sedaj živi v Clevelandu in je bil nasilno mobiliziran od komunistov, mi je pravil, da je nosil orožje, ki so ga Nemci metali iz zraka komunističnim partizanom. Tudi prej imenovani Senožetnik je pravil, da so Nemci metali na Veliko planino za partizane orožje in municijo po medsebojnem dogovoru.

Bivši partizanski ujetniki so mi pogosto tudi pravili v taborišču, da se jim je zdelo zelo čudno, da niso nikdar pri hajkah (napadih), ko so bili pri Titovih partizanih, naleteli na nemške orožnike ali varnostne čete. Iz tega so sklepali, da je moral biti med nacisti in komunisti dogovor, da niso nikjer trčili skupaj.

Med ujetimi partizani je bilo nekaj takih, ki so prej šlužili pri Gestapo oziroma nemški policiji. Ti so pravili, da so potem, ko so odšli iz nemške službe k partizanom, dobili pri titovcih v roke iste puške, ki so jih prej imeli pri Nemcih, eden izmed . ujetnikov mi je celo pravil, da je, ko je bil pri Gesta,po, napravil tam na svoji puški posebno znamenje; ko pa je kasneje prišel k partizanom, je dobil v roke isto puško, ki jo je prej nosil pri gestapovcih.

O vseh teh zvezah med gestapovci in komunisti mi je pravilo na Koroškem več beguncev iz Tuhinjske doline, ki sedaj živi raztreseni po raznih delih sveta; žal njih imen ne smem navajati zaradi njih domačih v Jugoslaviji.

Končno še pripomnim, da so mi v ujetniškem taborišču pravili ujeti titovci, da so Titovi komunisti zajeli na planini Menina moštvo nekega ameriškega ali angleškega vojnega aviona, ki je tam pristal. Točno ne morem reči, ali so povedali, da je zavezniški avion pristal naravno ali prisilno. Vse te zavezniške letalce so nato komunisti po pripovedovanju mojih sojetnikov pobili nekje pri Gornjem gradu.

 

P a r m a , Ohio, 4. aprila 1954.

 

Markovič Janez, l. r.

Podpisano pred menoj : M. škerbec, l. r.

 

128

 

ZAPISNIK

ki ga je napravil Anton Tuhinjc, stanujoč v Clevelandu, o komunističnih zločinih v Tuhinjski dolini.

Moje pravo ime ni Tuhinjc Anton; da dajem naslednje na zapisnik pod drugim imenom, imam zato utemeljen razlog, to je strah. da bi se komunisti gotovo maščevali nad mojimi bližnjimi sorodniki, če bi vedeli, da sem jaz vse to izpovedal proti njim. Pripravljen pa sem pred vsakim sodiščem ali oblastjo ponoviti to pričevanje, če se mi zagotovi, da moje ime ne pride v javnost, dokler bodo komunisti na oblasti v Jugoslaviji.

Poudarim, da v Tuhinjski dolini ni bilo nikake Vaške straže in ne domobrancev, vendar so komunisti, ki so nastopali pod krinko Osvobodilne fronte, pobili tam mnogo ljudi.

Bilo je meseca avgusta I941, kmalu potem, ko so se tam pojavili komunistični partizani pod imenom "Osvobodilna fronta". V vas Spodnje Palovče je prišel oddelek teh partizanov in so tam ubili mladega kmeta, 62 let starega vojnega invalida Hribarja Pavla. Spodnje Palovče leže v občini Vranja peč.

Hribar Pavel je bil lovski čuvaj. Ker so vstopili v OF razni predkaznovani ljudje, med njimi lovski tatovi, so se ti hoteli znebiti vestnega lovskega čuvaja Hribarja Pavla. Ta je ravno vozil s polja domov pšenico, ki so jo mlatili; ko pride tja patrulja Osvobodilne fronte, zagrabi Hribarja Pavla in ga skuša odvesti s seboj v gozdove, da bi ga tam ubili. Mož se jim je iztrgal iz rok in skušal zbežati preko polja, pa so komunisti bežečega z več streli ubili na njivi.

Eden vodilnih komunistov in zelo krvoločen je bil Janez Brlec, po domače Cahte iz vasi Loke pri Šmartnem v Tuhinju. Maja 1942 je ta Brlec pripeljal edinico komunističnih partizanov od Škofje Loke v vas Kostanj, kjer jih je skrival in preživljal na svojem domu njih simpatizer Miha Pestotnik. Ko se je po dveh mesecih ta naveličal tega bremena, je z grožnjami vsilil vso to partizansko družbo za preživljanje in v skrivališče Jožefu Grošlju, kmetu iz iste vasi.

Ko pa se je Pestotnik otresel tega bremena in ga je z grožnjami naprtil proti komunistu, je šel nekoč v Šmartno, kjer je popival skup

 

129

 

no z jugoslovanskimi orožniki, ki so še tam ostali, in je tem izdal, kdo skriva komunistične partizane v Kostanju. Slučajno je mimo prišla Grošljeva mati, ki je čula o tem. Ta je v opravičeni obrambi svojega sina povedala orožnikom, da je ravno Pestotnik z grožnjami prisilil njegovega sina, da je sprejel pod svojo streho partizansko edinico.

Ko so pri Grošljevih tako izvedeli, kaj je Pestotnik pravil v gostilni, so jasno videli, da bo o vsem tem izvedela Gestapo v Kamniku in da bo vsled tega lahko uničena vsa družina. Zaradi tega je odšel gospodarjev brat Franc Grošelj zadevo prijavit na Gestapo v Kamnik. Čez kakih 5 dni so Nemci pridrveli v Kostanj, aretirali Pestotnika in njegovega brata ter ju odvedli v Begunje, kjer sta bila nato ustreljena kot talca, vse druge sosede pa so gestapovci izselili, dočim so komunistični partizani zbežali v gozdove, ne da bi kaj branili prebivalstvo.

Čez dva dni nato so pridrveli partizani v vas, obkolili  Grošljevo hišo, izvlekli ven Franceta Grošlja, 22 let starega. gospodarjevega brata, ga zunaj hiše grozno mučili s tem, da so ga bili s težkimi poleni po obrazu in glavi, odbili so mu nos, razbili vso brado, polomili rebra in druge kosti. Vse to je morala gledati domača družina. Končno so komunisti fanta pred domačimi ustrelili.

V vasi Gradišče, kaka 2 kilometra od Šmartna, je živela vdova Magdalena Hančič s sedmerimi nedoraslimi otroki in njena samska sestra Lucija Klemen. Mož vdove Hančič je umrl 1. 1940. Obe ženski sta se mučili, da bi preživljali otroke, sirote brez očeta in nista imeli nikake zveze ne z Nemci in ne s kako "Belo gardo", ki je nikjer ni bilo.

Junija meseca 1942 so v vas prihrumeli maskirani komunistični partizani in vdrli v hišo te vdove. Vseh sedmero otrok, med katerimi je bila najstarejša dekliča stara komaj 14 let, so komunisti odvedli iz hiše k sosedom. Bilo je to ponoči. Otrokom so prepovedali, da bi se vrnili v hišo. Komunisti so nato neusmiljeno mučili, pretepali in umorili obe ženski. Ko so se drugo jutro smeli otroci vrniti v domačo hišo, se jim je nudil v družinski sobi strahovit prizor: Obe umorjeni ženski sta bili mrtvi položeni preko postelje tako, da so noge visele na eno stran in glavi na drugo. Obe sta bili strahovito razmesarjeni, njuni glavi sta bili popolnoma razbiti od udarcev, na obrazih obeh so zijale globoke rane.

Zakaj so ju komunistični partizani umorili? Sosedova hči je imela s svojim svakom - možem svoje sestre - nezakonskega otroka. Njen oče Anton je nekoč to priznal pred možem Hančičeve. Kasneje

 

130

 

pa je hotela sosedova družina nezakonsko očetovstvo naprtiti nekemu drugemu moškemu, ki pa je pri sodišču predlagal obe Hančičevi ženski za pričo, da je oče nezakonske matere sam izjavil, da je oče nezakonskega otroka mož njegove druge hčere. Hančičeva in njena sestra sta pač morali pred sodiščem pričati resnico. To se je vršilo pred vojno. Brat nezakonske matere, Urankar Miha, je ob nastopu partizanov odšel med nje in vsi vaščani so bili prepričani, da je on naročil ta grozoviti umor.

Zaradi tega zločina je bila nato 10. julija 1942. od Nemcev vsa vas požgana, 13 moških postreljenih, ostalo prebivalstvo pa izseljeno. V vasi Ravne, kakih 5 km proč od Šmartna, so se komunistični partizani zadrževali več kot tri leta. Gorati kraj jim je nudil dosti varstva pred Nemci. Kmetom so nasilno jemali živež, živino in prašiče.

Komunisti so se dobro imeli, ker so ves boljši živež pokradli kmetom, ki so morali zaradi tega trpeti veliko pomanjkanje. Kadar so šle partizanske edinice kam na pohod, so morali ti kmetje korakati na čelu čete, da bi v slučaju srečanja z nemškimi oddelki bili kmetje najprej pobiti. Vsi kmetje tam so bili odločno proti komunističnega mišljenja.

 

Ko so komunisti mobilizirali po vasi mlade moške, so polagoma vsi ušli od partizanov. V vasi je ostalo le še šest moških. Nekoč so titovci pobrali vseh teh šest in jih odgnali v planino, kjer so vse pobili.

V vasi Podbreg je živel ugleden mož Janez Osolnik, po poklicu mlinar, prej dolgoletni župan občine, ki je pred vojno ljudem mnogo pomagal s svojim posredovanjem pri oblasteh in je bil zaradi tega splošno priljubljen. Novembra 1944 so komunistični partizani pridrveli v vas in ga umorili.

Iz bližnje okolice ni odšel nihče k partizanom, vse prebivalstvo je bilo proti njim; titovci so dolžili uglednega Osolnika, da je on kriv, da ljudstvo ne mara zanje, in so ga po splošnem mnenju prebivalstva le zaradi tega umorili.

V  majhni vasi Lohe, kakih 5 km od, Šmartna, je živel Adolj Burja, edini sin in edini moški pri hiši, že starejši samski fant, odločno krščanskega in narodnega mišljenja ter daleč naokrog splošno spoštovan. Burja ni imel nikakih zvez z Nemci, bil je zaveden Slovenec in Jugoslovan in odločno proti okupatorju. Nekoč so v vas pridrveli titovci; odvedli Burjo Adolfa v gozd, kjer so ga najprej strahovito mučili in nato umorili.

 

131

 

Tudi Burjevo smrt je povzročil prej imenovani Janez Brlec, ki je bil Burjev sosed in mu je že prej pred vojno nagajal ob vsaki priliki. Ta komunist se je nekoč bahal: "Kogar meni izroče, ta je nesrečen, Cahte - (to je njegovo domače ime) - ga kar počasi »trančira« - Tako so mi pravili o njem sovaščani.

Leta 1943 je prišel ta Brlec s trumo partizanov v vas Snovik nasilno mobilizirat moške. Prišel je tudi v hišo, kjer se pravi pri Bizjaku; tam so imeli mladega, komaj 18 let starega sina, čigar imena se več ne spomnim. Ker se je ta mladi fant izgovarjal, da ne more k partizanom, ker je bolan, ga je Brlec ustrelil pred družino sredi domače hiše.

Koncem oktobra 1944 so komunistični partizani nasilno mobilizirali  vse moške v Tuhinjski dolini, kolikor jih je še bilo doma. Ker so bili to sami protikomunisti, so jih dali partizani pobiti na sledeči način:

V Šmartnem stoji - oziroma je stala takrat - na griču župna cerkev z župniščem in nekaterimi drugimi poslopji. V župnišču so še nastanili nemški žandarji med okupacijo, ki so svojo postojanko v župnišču močno utrdili.

Razmerje med partizani in nemškimi orožniki. je bilo vedno prijateljsko. Svoje pohode v okolico so nemški žandarji vedno prej sporočili partizanskim zaupnikom v vasi, da se tako niso nikdar srečali s partizani. Kot je bilo splošno znano, so imeli večkrat žandarji celo sestanke s partizani. Nikdar niso prej partizani napadli žandarmerijske postojanke, ki je bila močno utrjena in oborožena, da je ni bilo mogoče zavzeti z lahkim orožjem.

Prav blizu Šmartna leži vas Sidol, kjer je živel neki kmet, ki se je oborožil z lovsko puško, da bi se branil proti partizanom. Neko noč je oddelek komunistov obkolil njegovo hišo in skušal vdreti v njo. Kmet pa se je dolgo branil, dokler mu ni zmanjkalo streliva. Nato se je skril, da ga partizani niso mogli najti. Vsa borba se je vršila blizu nemške žandarmerijske postojanke; nemški žandarji so čuli streljanje in vpitje, pa se niso ganili niti niso oddali nobenega strela v varstvo napadenemu.

Vse prebivalstvo je bilo prepričano, da so nemški žandarji in partizani med seboj sporazumljeni.

Ko so torej koncem oktobra 1944 partizani nasilno mobilizirali vse doma ostale moške v Tuhinjski dolini, so jih slabo oborožili in vse vojaško ne izvežbane vrgli v borbo proti nemški močno utrjeni postojanki. Nemške strojne puške so kar kosile nesrečnike in vse po

 

132

 

bile - po številu 120 (sto dvajset!). Vse prebivalstvo v Tuhinjski dolini je bilo prepričano, da so komunisti namenoma inscenirali ta nepotrebni in brezupni napad, da so tako Nemci namesto njih pobili vse proti komuniste.

Ob isti priliki so komunisti podminirali in porušili brez vsake vojaške potrebe tudi lepo župno cerkev v Šmartnem.

Pol ure hoda od Šmartnega leži v dolini vas Laze. Tu je živel ugleden kmet in gostilničar Burkeljc Avton. Neko noč so pridrveli titovci, vdrli v hišo in poklali vso družino, kolikor jih je bilo doma, to je gospodarja, njegovo ženo in njuno odraslo hčer. Sin je 'bil tisto noč slučajno odsoten. Ko je zvedel, kaj se je zgodilo z očetom, materjo in sestro, se je umaknil v Kamnik. Da bi se kril pred komunisti; je tu javno agitiral za komunistično Osvobodilno fronto. Po vojni je odšel domov in se oženil, toda nekoč so prišli miličniki, ga odvedli in od tedaj ni več o njem ne duha ne sluha. Njegovo mlado ženo so spodili na njen rojstni dom k očetu, posestvo pa so zasegli komunisti.

V vasi Sidol blizu Šmartnega je l. 1943 kosil na polju deteljo na domači njivi kakih 26 let star fant France, po domače Močnikar. Mimo so prišli Titovi partizani in fanta brez vsakega razloga ustrelili kar na njivi.

Poleti 1944 se je vračalo večje število ameriških bombnikov nazaj od Celovca, ki so ga bombardirali. En bombnik je moral vsled okvare na motorju zasilno pristati v vas Srednja vas. Nemci, ki so bili slučajno v bližini, so zajeli vso posadko. V Srednji vasi pa je živel že starejši mož Erzar, ki je bil prej več let v Združenih državah in je znal govoriti angleško. Ta je bil od Nemcev prisiljen, da je tolmačil razgovor med njimi in ujetimi letalci. Še isti večer so pridrveli komunisti v vas in Erzarja ubili.

Ponovno poudarjam, da v Tuhinjski dolini ni bilo nobene Vaške straže, nikakih domobrancev, da je bilo prebivalstvo proti okupatorju in vendar so pobili komunisti polno ljudi.

 

C l e v e l a n d , Ohio, dne 30. aprila 1954.

Anton Tuhinjc, l. r.

 Prebrano in podpisano pred menoj. Pravo ime Antona Tuhinj

ca mi je dobro poznano in je shranjeno v arhivu.

 

Matija Škerbec, l. r.

 

 

133

 

 

Pozor!

 

Pri istem pisatelju morete naročiti sledeče knjige:

 

»Rdeča zver, pijana krvi!«,

II., III. In IV. Zvezek po 75 centov;

 

»Krivda rdeče fronte«,

I. del 1.25 dolarjev;

 

»Pregled novodobnega

slovenskega katoliškega gibanja«,

 

I. in II. Del, vsak del po 1.25,

skupaj 2.50 dolarjev.

 

 

 

Naročila pošiljajte na:

 

 

MATIJA ŠKRBEC

 

6019 Glass Ave

CLEVELAND 3, Ohio

U. S. A.

 

                

134

 

KRAJ - 1

(134 stanica)

 

 

 

1954__MS_1957_SKERBEC_Krivda_rdece_fronte_2a.docm

2001-julij , Velenje, biro -   scentext

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Matija Škerbec

 

 

 

 

 

 

II. DEL

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Krivda rdeče fronte

 

 

II. DEL

 

Zbral in uredil

 

 

MATIJA ŠKERBEC

 

 

 

 

 

 

 

 

Samozaložba

 

 

1957

 

CLEVELAND, OHIO, USA

 

 

 

 

 

 

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe  Celovec – Klagenfurt, AUSTRIA

 

 

 

ŠT. JOŠT NAD VRHNIKO

 

UVOD

 

Pri  Št. Joštu nad Vrhniko se je ustanovila prva Vaška straža pod italijansko okupacijo. Tu je torej najprej slovenski narod sam prijel za orožje in se dvignil proti komunističnim tolpam, ki so že več kot osem mesecev ropale in morile po deželi.

Št.Jošt je tipičen primer nastanka samoobrambe slovenskega naroda proti komunističnemu nasilju. Tu jasno vidimo, da se je slovenski narod najprej pripravljal na odpor proti tujemu okupatorju, komunistično nasilje pa ga je primoralo, da se je obrnil na zasedbene oblasti za dovoljenje, da se sme legalna sam braniti, ker mu baje okupacijska oblast ni dala potrebne zaščite.

Po mednarodnih konvencijah je okupator začasna zakonita oblast, ki skrbi za red in varnost v zasedeni deželi. Ker pa ta oblast ni hotela zaščititi civilnega prebivalstva, pač pa je izvajala strahovite represalije zaradi vojaško malovrednih izgredov komunističnih partizanov nad nedolžnim slovenskim prebivalstvom, je bil. slovenski človek v skrajni sili primoran, da je prej ilegalno, to je pred okupatorjem nezakonito organizacijo, ki je zbirala orožje za borbo proti njemu, nekako pozakonil pred okupacijskimi oblastmi na ta način, da je prejel od nje dovoljenje za nošnjo orožja in za organizirano samoobrambo.

Po zgledu Št. Jošta so se nato organizirale Vaške straže tudi drugod po vsem onem delu Slovenije, ki je bil zaseden od Italijanov.

Občina Št. Jošt nad Vrhniko je štela pred drugo svetovno vojno 928 prebivalcev. V njo spadajo le štiri vasi in sicer: Št. Jošt, Butajnova, Planina in Smrečje. Občina je spadala pod okrajno glavarstvo ljubljanske okolice. Vse ozemlje te občine leži v hribovju, ki je raztreseno ob strmih grapah in ob povirju polhograjske Male vode, Horjulske Šujice in Podlipske doline tja do razvodja proti Poljanski dolini. Naselja so le na višinah.

Središče občine je vas Št. Jošt, oddaljena od Ljubljane 32 km, od Vrhnike 15 km, od Horjula 6 km in od Dobrove pri Ljubljani 14 km. Vas leži raztresena po valovitih višinah med dvema grapama

 

003

 

z izviroma Male vode in Šujice. Kraj je dobil svoje ime po sedanji podružnici sv. Jošta, ki je stala že v 12. stoletju. Župna cerkev sv. Janeza Evangelista ha je bila zgrajena l. 1646. Okrog nje stoji le malo hiš, med njimi je župnišče z gospodarskim poslopjem, šola, mežnarija, društveni dom, v katerem je bila Nabavljalna in prodajna zadruga in gledališka dvorana.

O dogodkih, ki so se vršili med tujo okupacijo in komunistično revolucijo pri Št.Joštu jo v okolici, govori jasno in prepričevalno naslednji zapisnik, ki ga je zapisala popolnoma zanesljiva priča, ki je tam doma in je vse sama doživela.

Ta zapisnik je zopet jasna priča, da so bistvene navedbe v knjigi "Franček Saje, Belogardizem", kar tiče dogodkov pri Št. Joštu in okolici, popolnoma neresnične.

 

ZAPISNIK

 

ki ga je napisal Žakelj Jakob, sedaj bivajoč v Clevelandu, Ohio, U.S.A., o dogodkih pri Št. Joštu nad Vrhniko in v okolici med tujo okupacijo in komunistično revolucijo:

Podpisani Jakob Žakelj, roj. 25. julija 1904 pri Št. Joštu nad Vrhniko, sedaj bivajoč v Clevelandu, izjavljam, da sem pripravljen pričati pred sodiščem in vsako drugo oblastjo o naslednjih dogodkih pri Št. Joštu in okolici med komunistično revolucijo:

Do nasilne aretacije po nacističnem okupatorju sem podpisani živel s svojo ženo in tremi malimi otroki, starimi tedaj 5, 3 in l. leto, na svojem posestvu v vasi Suhi dol, občina Trata v Poljanski dolini, okraj Škofja Loka, Slovenija, Jugoslavija, nekako 2 km proč od svoje rojstne hiše pri Št. Jošta - tik ob bivši jugoslovansko-italijanski meji.

Ves čas od spomladi l. 1938, ko se je pričela Jugoslavija utrjevati na meji proti Italiji, do razsula kraljeve jugoslovanske vojske aprila 1. 1941 sem imel v svoji hiši nastanjene jugoslovanske vojake in sem imel dovolj prilike videti in slišati, kako je med njimi vršila svoje razkrojevalno delo hitlerjevska peta kolona, ki so jo tvorili: predvsem komunisti. Ti so namreč zaradi tedanje zveze med Sovjetsko Rusijo in Hitlerjevo Nemčijo med vojaštvom in tudi med civilnim prebivalstvom delali propagando proti vsaki vojni na strani "kapitalističnih držav Anglije in Francije."

Po razsulu jugoslovanske vojske pred Veliko nočjo l. 1941 so najprej Italijani zasedli Poljansko dolino in Škofjo Loko, po nekaj dneh pa so jih od tod izrinili Nemci, ki so zasedli vse h Gorenjski spadajoče kraje, 1. oktobra pa še del občine Št. Jošt in Polhov Gradec, da si je to ozemlje spadalo pod okraj Ljubljana-okolica. Tako je tudi del občine

 

004

 

Št. Jošt prišel pod nemško okupacijsko oblast, do čim je njen večji del ostal pod italijansko.

Kakor pred izbruhom vojne, tako so tudi še ob pričetku nemške okupacije razni ljudje širili med narodom propagando za Hitlerjevo Nemčijo, nekateri so celo nosili Hitlerjev znak, kljukasti križ, in vneto izobešali nacistično zastavo. Osebno poznam več oseb v domači okolici, ki so to počenjale, ki pa so se ob izbruhu komunistične revolucije razkrinkale kot komunisti oziroma podporniki komunistične Osvobodilne fronte. V nekaterih krajih so ravno komunisti predlagali nemški Gestapa-policiji, kdo izmed Slovencev naj bo zaprt in izseljen, da so se tako iznebili oseb, ki so bile na poti komunistični propagandi..

Kaka dva tedna ho zasedbi je pričela nemška policija izvajati načrt izselitve zavednih vodilnih Slovencev. Gestapovske patrulje so z avtomobili prihajale v vasi in na podlagi p~rej sestavljenih seznamov pobirale najprej posamezne osebe, nato pa cele družine, ter jih prvotno odvajale v žensko kaznilnico v Begunjah, od tam pa v Škofijske zavode v, Št. Vidu nad Ljubljano, ki so nosili nemški napis: "Zbiralno in preseljevalno taborišče". Od tu so pošiljali cele vlake izseljenih oseb preko Hrvaške v Srbijo. V naši okolici so gestapovci najprej odvedli vse duhovnike, nato so prišli na vrsto drugi inteligentni, trgovci, obrtniki in kmetje, sploh vse vodilne osebnosti, zlasti pa vodilni člani Slovenske ljudske stranke.

Tudi jaz sem prišel na listo oseb, ki morajo biti izseljene.

Nekaj dni pred izselitvijo pa je prišel k meni neki Kozjek. Ta je od mene zahteval, da mu izročim večjo množino cementa, ki sem ga imel pripravljenega za popravo svojih gospodarskih poslopij. Zagrozil mi je, da bom dobil hišno preiskavo od nemške policije, če mu tega ne dam. Mož je bil velik simpatizer Nemcev, za katere je delal propagando. Nisem se dal preplašiti, marveč sem moža kratko malo spodil iz svoje hiše. Čez nekaj časa so res prišli gestapovci in mi naredili hišno preiskavo, ki pa ni ničesar našla, kar bi bilo moglo biti povod za aretacijo.

Sicer ne vem, kdo je za našo občino sestavljal sezname za izselitev, ta možakar jih ni. Navajam pa ta dogodek kot značilnost za komunistično nastopanje v tisti dobi. Imenovani, ki je bil prej velik propagandist za Hitlerjevo Nemčijo, je namreč med komunistično revolucijo odšel med komunistične partizane.

Nemci so me najprej zaprli v ječo v Škofji Loki, od tam pa so me odvedli v zbiralno taborišče v Škofijskih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Tudi tu se je moglo opaziti veliko prijateljstvo in sodelovanje med nacisti, in našimi komunisti.

 

005

 

Iz naše župnije Lučine nas je bodo pripeljanih poleg g. župnika še 6 mož v preseljevalno taborišče v Št. Vidu. Od teli so nato nacisti izpustili na dan dva, ki sta bila komunistična simpatizerja, vse druge so nas preselili v Srbijo.

Tudi iz Poljanske doline je bilo izpuščenih nekaj oseb, ki so bili ali komunisti ali pa njih sopotniki, med njimi sledeči:

Dr. Jože Pokorn, kasnejši komunistični minister v slovenski vladi pod Titom, je bil priveden iz Škofje Loke v naše taborišče za preselitev, a so ga Nemci izpustili, da je lahko odšel v Ljubljano. Z nami je bil zaprt tudi znani krščanski socialist in komunistični sodelavec dr. Aleš Stanovnik, advokat na Jesenicah. Tudi temu so gestapovci ponudili, da more oditi v Ljubljano, pa je to odklonil in se je dal preseliti v Srbijo, od koder se je potem takoj vrnil v Ljubljano.

Inž. Srečko Žumer, znani podpornik komunistične Osvobodilne fronte, se je iz Ljubljane mogel peljati z avtomobilom na Bled k nemškemu Gauleiterju, da je tam posredoval za svojega brata, ključavničarskega mojstra in župana v Železnikih, ki je bil z nami zaprt in določen za preselitev. Njegovo posredovanje je bilo tako uspešno, da so nato gestapovci celo sami z avtomobilom peljali njegovega brata nazaj na dom.

Res je bilo preseljenih tudi nekaj malega komunistov v Srbijo, ki so se dali pač preseliti, da so imeli nato med narodom nekako legitimacijo, da so kot "žrtve nemškega nasilja" mogli nato vršiti med izseljenci komunistično propagando. Toda vsi tisti, ki so bili komunistom potrebni v domovih, so se nato mogli kmalu vrniti v Slovenijo.

Pri drugem transportu, ki je bil odpeljan iz Št. Vida dne 6. julija, sem bil tudi jaz odveden z ženo in otroki v Srbijo. Le nekaj malega ročne prtljage sem smel vzeti s seboj, vse moje premoženje pa je bilo zaplenjeno "za utrjevanje nemštva" ("fur die Festigung des deutschen Volkstums"). V Srbiji so nacisti na. neki postaji pred Velikim Orašjem zapustili vlak in nas izseljene prepustili usodi. Srbsko prebivalstvo nas je sprejelo z veliko ljubeznijo in nam preskrbelo stanovanje in hrano.

Ker sem bil roj. v vasi in občini Št. Jošt, ki je prišla pod italijansko okupacijsko oblast, so moji sorodniki poslali za menoj v Srbijo potrebne dokumente, da sem pristojen na ozemlje, okupirano od Italijanov; tako sem se mogel jeseni 1941, dne 20. septembra, vrniti z vso družino na svoj rojstni dom k materi pri Št. Joštu.

 

006

 

Komunistična revolucija

Ko sem se vrnil iz Srbije k Št.Joštu, sem kmalu opazil, da komunistična partija organizira revolucijo pod krinko Osvobodilne fronte, (OF). Tudi sem ugotovil, da isti agitatorji, ki so prej razkrajali jugoslovansko vojsko, agitirali za Hitlerjevo Nemčijo in proti zapadnim zaveznikom, zdaj vrše propagando za upor proti okupatorju. Česar vsa oborožena redna jugoslovanska vojska ni zmogla, to naj bi zdaj izvršilo neoboroženo ali slabo oboroženo civilno prebivalstvo: izgnalo naj bi okupatorja iz dežele.

Ker sem imel nekoliko vpliva med prebivalstvom in še posebno ker sem bil preganjan in izseljen od Nemcev, so me skušali komunistični propagandisti na vsak način pridobiti za Osvobodilno fronto. Kakor jaz, tako je tudi drugo prebivalstvo okrog Št. Jošta kmalu spoznalo, da se pod krinko OF skriva le komunistična revolucija. Komunističnim vabam sem se izmikal, kolikor sem le mogel, koncem leta 1941 pa sem javno nastopil proti komunizmu.

Ker komunistična propaganda pri nas ni imela uspeha, so pričeli z grožnjami. Med božičnimi prazniki mi .je prinesel že omenjeni Kozjek grozilno pismo, kjer so me opozarjal~i, da naj s svojimi ožjimi prijatelji spremenim svoje stališče do OF, ker sicer se nam more zgoditi kaj hujšega. Kmalu so pričeli še huje groziti, da bodo požgali vse hiše in ljudi pobili.

Št. Jošt in okolica je bil za komunistično revolucijo velike važnosti. Zaradi velike oddaljenosti od večjih krajev in zaradi hribovitega gozdnega terena je bil to kaj pripraven kraj za skrivanje komunističnih tolp, pa tudi važno križišče in prehod iz Gorenjske oziroma iz nemške okupacijske cone v italijansko. Od vseh strani so prihajali komunistični agitatorji na Št. Jošt, da bi pregovorili prebivalstvo, da bi šlo z OF, posebno pa so pošiljali svoje agitatorje k nam iz Vrhnike, kot n.pr. dr. Janha Granzpovčana, Franca Fzirlana in dr. Ceneta Logarja iz Horjula. Tudi domače učiteljstvo je močno agitiralo za komunistično OF. - Toda kmetje so molčali in odklanjali vse komunistične vabe.

 

Spomladi 1. 1942 pa se je pričela komunistična revolucija živahneje uveljavljati. V tem času je bilo posebno značilno to, kar se je zgodilo pri naselju Koreno, občina Horjul.

Dobre četrt ure peš hoje od Korena leži samotno posestvo, bivša Lešnjakova kmetija, ki je bilo tedaj last horjulske živinorejske zadruge,. katere vodstvo je bilo na strani komunistov. Na to domačijo so se že jeseni 1. 1941 zatekli prvi oboroženi komunisti, ki so se tam zadrževali

 

007

 

 

do 7. marca 1942. To skupino so vzdrževali komunisti in njih sopotniki iz Horjula, kjer je bil za župana odličen in obče spoštovan mož Ivan Bastič, ki so ga komunisti umorili junija 194?. Njegov namestnik Janez Koščan, ki je po umoru Bastiča prevzel županske posle, in pa dr. Cene Logar sta bila večkrat gosta komunističnega partizanskega oddelka na Lešnjakovi domačiji.

Italijani so imeli močno vojaško postojanko v Polhovem Gradcu in Horjulu, vsaka je štela okrog 400 mož. Vsa okolica je vedela, da se zadržuje na Lešnjakovini partizanski oddelek, in tudi Italijani so morali za to dobro vedeti, pa niso ničesar-ukrenili proti.

Dne 2. marca je napravila italijanska posadka iz Horjula pohod na Koreno. V bližini vasi so komunisti oddali na Italijane par strelov, nato so pa zbežali. Italijani pa niso sledili partizanov v njih taborišče, marveč so požgali del vasi Koreno. Drugi dan, 3. marca, je prišel tja oddelek italijanske vojske iz Vrhnike, požgal. zopet nekaj poslopij, izdal popolnoma vso vas in odvedel vse prebivalstvo v internacijo. Dne 5. marca je dospel v Koreno zopet oddelek italijanskih vojakov ter požgal vse, kar je bilo še ostalo poslopij v vasi.

Noben izmed teh italijanskih oddelkov pa se ni niti približal Lešnjakovi kmetiji, kjer so komunisti od blizu mirno gledali, kako okupator uničuje življenje in premoženje nedolžnega prebivalstva zaradi njihovih par zahrbtnih strelov. Že prej pa so komunisti pripovedovali v vasi Koreno, da bodo ostali na Lešnjakovim do 7. marca in šele takrat odšli od tam. Res se je tako zgodilo. Drugi dan po odhodu partizanov pa je prišla tja italijanska vojska in požgala tudi to kmetijo.

Zaradi tega je prebivalstvo v vsej okolici sklepalo, da so Italijani in komunistični partizani med seboj sporazumljeni.

 

Kako so tedaj komunisti "osvobojevali" slovenski narodi pred okupatorjem, naj podam le eno sliko iz naše občine.

Ako gledaš izpred župne cerkve pri Št. Joštu proti Vrhniki, opaziš v daljavi sredi gozda dve hiši, ena izmed teh je Kogovškova, p. d. Štrajtova iz Smrečja. Življenje v tej družini je bilo trdo. Vse okrog je sam breg, nikjer nobene ravnine;  kamor kdo stopi, mora ali v breg ali pa v dolino.

Pri Kogovšku je živela velika družina, poleg očeta in matere je bilo še deset otrok, izmed katerih sta bila zadnja dva dvojčka, rojena maja 1942.

Meseca februarja 1942 se je naselilo v to hišo okrog 38 komunistov. Nič niso vprašali, ali je zanje prostor, ali je gospodar zadovoljen ali ne, ali bo mogoče,

 

008

 

 

da bi tam poleg številne družine moglo, stanovati še 38 partizanov. Vse to teh "osvobodilcev" ni nič brigalo. Meni nič tebi nič so se naselili v hiši, jedli gospodarjev živež, si kuhali in se greli v hiši; hlev, kjer je bila živina, so imeli neprestano odprt.

Italijani so se tisti čas silno maščevali nad vsakim, ki je sprejemal komunistične partizane pod svojo streho; po njih navadi so se znašali nad neoboroženi,m in mirnim prebivalstvom, dočim za oboroženimi komunističnimi tolpami v gozdove niso šli. Dobro uro hoda proč je bila Vrhnika z italijansko posadko, na drugi strani približno enako daleč Horjul z italijanskim vojaštvom, ki je na obeh straneh imelo tudi artilerijo, s katero je bilo mogoče z nekaj streli požgati in porušiti vso domačijo.

Gospodar je komuniste milo prosil: "Pojdite proč od nas, saj veste, kaj delajo Lahi. Če bodo zvedeli in to je gotovo, da bodo, da ste vi tukaj, bodo kaj lahko s kanoni zažgali hišo in"vso družino pobili; če pa pridejo semkaj, bom jaz ubit in vsa družina, vi boste pa lahko ušli." - Komunisti pa so zaskrbljenemu družinskemu očetu porogljivo odgovarjali: "Če polentarji pridejo, jih bomo nažgali, da bodo hlače na potu pustili."

Italijani so res zvedeli, da se zadržuje v tej hiši partizanska tolpa. Komunisti so odšli, Italijani pa so aretirali gospodarja in ga obsodili na dosmrtno ječo. še sreča, da okupatorska vojska ni požgala hiše in, kakor navadno drugod, odvedla vse družine v internacijo. Na dom~u je ostala sama žena s kopo malih otrok. K sreči se je Kogovšek po italijanski kapitulaciji l. 1943 jeseni rešil! iz ječe in po dolgih ter nevarnih blodnjah srečno zopet prišel domov k družini. Dama je pravil, da je bilo v Italiji v ječi več takih oseb, kot je bil on. Obsojeni so bili, ker so prišli komunisti v hišo, zahtevali hrano, teleta, prašiča in drugo. Ljudje so pač dali, ker se niso mogli ustavljati komunističnemu nasilju, Lahi so jih pa zaradi tega obsojali na težko dolgotrajno ječo.

 

Z 19. aprilom 1942 se je pričel pravi križev pot za vse proti komuniste pri Št. Joštu in v okolici. Ta dan je prihrulo tja okrog 150 do 200 oboroženih komunističnih partizanov, med njimi tudi nekaj doktorjev, profesorjev, en medicinec iz Ljubljane in še nekaj druge gospode od tam, v glavnem pa so tvorili to partizansko vojsko člani vaških komunističnih zaščit iz okolice Ljubljane, Dobrove, Kozarjev, iz polhograjske in horjulske doline, pa tudi nekaj domačinov predvsem iz Butajnove.

 

009

 

Komunisti so nasilno segnali skupaj precej ljudi iz Št.Jošta v gostilno Skvarča. Izropali so vse župnišče, župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja pa so v gostilni postavili za mizo kot obtoženca. Očitali so mu njegove pridige proti komunizmu in mu strogo zapovedali, da ne sme ubogati svojega škofa, marveč da se mora ravnati po navodilih, ki jih daje Osvobodilna fronta.

Isti večer ob 11. uri je pričel nekdo močno razbijati po vežnih vratih moje rodne hiše, kjer sem stanoval po svoji vrnitvi iz Srbije. Ko pogledam skozi okno, opazim okrog hiše vse polno postav. Doma sva bila od moških le jaz in moj najmlajši brat. Dva moja brata so Italijani aretirali in sta bila tedaj v zaporih. Skozi okno vprašam, kaj žele. Izdajali so se za italijanske karabinjerje! Ker sva z bratom takoj uganila, kaka družba je to, nisva hotela odpreti vrat. Partizani ha so razbili vežna vrata, udrli v hišo in v njej raztolkli še šest drugih vrat. Ko so me dobili v roke, so me zvezali in odvedli v temno moč.

Bil sem prepričan, da se bo sedaj z menoj zgodilo isto, kar se je že z mnogimi drugimi v Ljubljani in po deželi, ki so jih komunisti kruto pomorili. Vodili so me k Št. Joštu, celo pot sem se jim odgovarjal in prejemal od njih zaušnice. V Št. Joštu so me peljali v hišo, kjer je bila zbranih že precej vaščanov. Tu so me postavili pred nekako "sodišče", ki so ga tvorili neki dr. Lado, neki profesor Franček, komandant partizanskega "bataljona" Rihar iz Dobrave pri Ljubljani, in še par mestnih ljudi iz Ljubljane.

Z raznimi očitki pred ljudmi so me hoteli nekako oblatiti in napraviti vtis, da so me vaščani sami obsodili. S svojimi stvarnimi ugovori pa sem jih spravil v zadrego, da so prenehali z izpraševanjem in odpustili vse druge ljudi domov s svarilom, da je to zadnji opomin za Št. Jošt, če ne krene na drugo pot. Ljudem so pokazali revolverje in jim grozili, da bodo napravili po svoje . . .

Po odhodu drugih vaščanov so me ponovno zvezali in odpeljali v gozd. Tam sem zrl smrti v obraz. Kaj me je končno rešilo, še danes dobro ne vem. Stal sem pred komunističnim mitraljezom, ha sem okrog stoječim komunistom med drugim rekel tudi to:

"Če sem s tem, da so mi Nemci zaplenili posestvo, na katero sem bili tako naveza, mene pa z družino brez obleke in denarja odpeljali v Srbijo, to zaslužil, da me sedaj ubijejo lastni bratje Slovenci, potem pa sprožite, pripravljen sem na to . . ."

Po dolgem posvetovanju so me končno izpustili in sem se zjutraj 20. aprila ob 3. uri vrnil na dom ves zmučen. Doma je bilo vse narobe: vrata po hiši razbita, žena, mati, otroci in sestre pa so joka!i in molili, prepričani, da me ne bodo nikdar več videli.

 

010

 

Nekaj dni kasneje so partizani vdrli v hišo posestnika Jakoba Šubica, Št. Jošt št. 12. Hoteli so ga odvesti v goščo, pa jih je s težavo preprosil, da so ga pustili. Pod smrtno kaznijo pa so ~mu prepovedali, da bi komu kaj povedal o tem obisku. Za slovo so hišo izropali in možu zagrozili, da ga bodo ubili, če bodo o njem količkaj kaj "slabega" slišali.

Pri teh nastopih so sodelovali, tudi nekateri redki domačini: delomrzneži, pijanci, zapravljivci, vlačugarji in znani tatovi, ki so šli s komunisti, da bi odstranili poštene ljudi in se polastili njih premoženja. Noben pošten človek iz občine pa se ni pridružil komunističnim partizanom, pač pa so vsi obsojali komunistična grozodejstva.

 

Tudi na ozemlju, ki so ga imeli zasedenega Nemci; so pričeli z "osvobodilno vojno" komunisti, ki so prej navdušeno agitirali za Hitlerjevo Nemčijo.

 

Decembra 1941 so že začeli izvajati mobilizacijo mož in fantov po Poljanski in Selški dolini, po škofjeloških hribih, na Žirovskem vrhu in v Lučinah. Na sestanku so ljudem dopovedovali, da se je treba upreti Nemcem in jih izgnati iz dežele. Svojo revolucijo so prikazovali kot osvobodilno borbo in odpor proti nemškemu nasilju. S tem so mnoge preslepili, ko so zakrili in maskirali svoj komunistični obraz.

Kljub silni propagandi pa se ta mobilizacija le ni obnesla. Komunisti so zbrali le nekaj ljudi, s katerimi so pričeli svoje akcije tik pred božičnimi prazniki l. 1941. Da se ta mobilizacija ni komunistom posrečila, je bilo predvsem vzrok to, da je med tem časom pričela prihajati med ljudi iz Št. Jošta proti komunistična propaganda, ki je prebivalstvu pojasnila, kaj se skriva pod krinko Osvobodilne fronte.

Komunistična vojska, kolikor so je mogli zbrati, je pričela svoje akcije, svoje "osvobodilno" delo s tem, da je odvedla iz mojega hleva na Suhem dolu več glav živine ter da so v hlevih zaklali vse prašiče in jih odnesli s seboj v gozd in to pred nosom nemške posadke.

Na božični dan pa je ta vojska napadla nemško postojanko na Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem, pri čemer je bil ubit en moški vojak. Ko pa je prišlo na pomoč par desetin nemških vojakov iz Škofje Loke, se je vsa komunistična vojska razbežala N strahu na vse strani. Nemci so nato požgali nekaj hiš in gospodarskih poslopij ter ubili nekaj nedolžnih ljudi: tako so na Bukovem vrhu pri neki hiši ustrelili gospodarja in njegovega hlapca, nanosili nato v hišo kup butar, na njega naložili ubitega gospodarja in hlapca in vse skupaj zažgali, da je zgorela hiša z obema mrličema vred.

 

011

 

V Barbovnici pod Lučinami je partizanska vojska streljala na neki nemški avtomobil, a ni nikogar zadela; nato se je pa razbežala. Nemci so nato pridrveli v Vinharje in tam ubili kmeta Pešarja in še nekaj drugih ljudi, nekaj so jih pa odvedli s seboj kot talce v Begunje in jih tam postrelili.

Ljudje so spoznali, da so taki napadi prava neumnost, ki škoduje le domačemu prebivalstvu; zaradi tega je partizanska vojska vedno bolj kopnela iz dneva v dan, ostanek pa se je umaknil proti Dražgošam, ki so jih nato Nemci popolnoma požgali in porušili, vse moške pobili, ostale ženske in otroke pa odvedli v internacijo.

Tako se je začel in klavrno končal prvi nastop Osvobodilne fronte v škofjeloškem okraju. Vsi ti komunistični dražilni nastopi brez kakega vojaškega pomena pa so imeli točen namen, da bi izzvali nemške represalije nad nedolžnim prebivalstvom, kar bi prisililo mnoge moške, da bi zbežali v goščo h komunističnim partizanom.

Zaupniki komunistične partije in izvrševalci njenih povelj v Poljanski dolini so bili tedaj poleg drugih zlasti: neki Flego, ki je bil prej delovodja podjetja Dukič, ki je gradilo utrdbe ob meji, poljanski komunist Maks Karmel (s partizanskim imenom Krivar), sedaj član ljubljanskega prezidija in poslanec ljubljanske skupščine, poleg teh še bratje Peternel iz Vinhar, Barbarčev Pavle iz Gorenje vasi, ki je kasneje lastnoročno pomoril mnogo ljudi, nadalje Režanov Peter, Anžonunčev Tone iz Lučin ter končno Demšar Franc, namestnik iz Hotavelj, ki je bil istočasno sodelavec Nemcev in komunistov ter nekak upravitelj onih posestev, ki so jih nacisti zaplenili izseljenim Slovencem.

Med nemško vojaško komando na Gorenjskem in komunističnim vodstvom pa je kljub temu moral biti nekak dogovor, kakšen je bil tudi po drugih krajih. Na podlagi tega dogovora so Nemci pred poletjem leta 1942 umaknili svojo posadko iz Žirov in jo premestili v Lučine.

Po odhodu Nemcev iz Žirov so tam in v okolici zagospodovali komunistični partizani, ki so tu ustanovili "svobodno republiko Žiri", ki je obsegala ozemlje med Cerknem na Primorskem in Blegašem z Žirovskim vrhom tja do Svetih Treh kraljev. Žirovci so v veliki meri nasedli komunistični propagandi in podpirali Osvobodilno fronto.

Preko ozemlja te komunistične "republike" so tedaj tekle vse zveze in so se tod pomikali vsi transporti nasilno mobiliziranih iz Gorenjske v italijansko okupacijsko ozemlje.

 

012

 

Prebivalstvo je bilo prepričano, da so Nemci izpraznili Žiri sporazumno s komunisti. Na Žirovskem vrhu so se namreč tedne in tedne držale tolpe partizanov, ne da bi jih kdaj nemško vojaštvo ali žandarmerija motila. Nemška posadka v Lučinah je mogla s prostim očesom opazovati vse gibanje komunističnih partizanov preko Žirovskega vrha, pa ni nikdar oddala niti enega strela nanje, da si je imela poleg mitraljezov tudi dva topa na razpolago.

Ko so se kasneje v Lnčinah. organizirali domobranci, da zavarujejo premoženje in življenje prebivalstva pred komunističnimi tolpami, ni komandant nemške posadke v Lučinah nikdar dovolil, da bi bili slovenski domobranci kdaj napadli Žirovski vrh ali poslali tja kako patruljo.

Nekega dne se je mudila v Maverniku, v bližini Žirovskega vrha, nemška patrola obmejne posadke. Ustavila se je v neki hiši. Ob peti uri popoldne pogleda njen komandant na uro in takoj odide s četo nazaj proti Lučinam. Par minut nato je prišla tja partizanska patrulja in je le vprašala, kdaj so Nemci odšli.

Pri neki hiši na Žirovskem vrhu je komunistična patrulja izgubila pismo, ki ga je komunistom poslal komandant nemške posadke v Lučinah. Gospodar je pismo prebral in ga kasneje izročil komunistom, ki so mu zagrozili s smrtjo, če bi o zadevi komu kaj povedal.

Da bi pa ne bilo preočito, da obstaja kak sporazum med komunisti in nemškim vojaškim vodstvom, so Nemci priredili pač par napadov nato na Žirovski vrh, toda za vsako akcijo so partizani že naprej vedeli in tudi to, kje naj se umaknejo, da ne bi zadeli na Nemce.

 

Podoben sporazum kot z Nemci so imeli komunistični partizani tudi z Italijani.

Pri Št. Joštu smo imeli italijansko karabinjersko postajo in obmejno finančno stražo, ki se je naselila v hiši moje matere. Vkljub tej italijanski straži pa so komunistične tolpe mogle počenjati, kar se jim je zljubilo. Italijani so preganjali predvsem proti komuniste. Zaprli so moja dva brata Pavleta in Stanislava, popolnoma brez vsakega vzroka, da si so vedeli, da sta oba odločna proti komunista.

Nekako sredi aprila 1942 pa sta italijanska karabinjerska posadka in obmejna finančna straža zapustili Št. Jošt in prepustili vse ozemlje partizanom, ki so se mogli svobodno in poljubno gibati, koder so hoteli.

 

013

 

Pa tudi v dolini so imeli komunisti očividno dogovor z Italijani. Zadnje dni meseca junija 1942 so komunisti v Ljubljani naložili poln vagon različnega blaga za obleke, pisarniški, tiskarniški, medicinski in propagandni material, usnje in živila. Vse to so pripeljali z vlakom na postajo Drenon grič, kjer so vse naložili na vozove in vse vozili skozi Horjul mimo močne italijanske posadke. Noben Italijan ni partizanov niti vprašal, kaj in kam vozijo vse to, da si so sicer kmete oz. njih vozove silno strogo nadzirali. Vse blago so nato partizani izložili in shranili v gozdovih v bližini Št. Jošta.

Da bi postaje načelnik v Drenovem griču, ki je bil proti komunist, ne izpraševal, od kod in za koga je vse to blago in da bi jim ne delal kakih težav, so ga komunisti ustrelili.

K "republiki" Žiri so hoteli komunisti priključiti še "republiko" Št. Jošt. Ker pa prebivalstvo pri Št. Joštu po ogromni večini ni hotelo sodelovati z njimi, so pripravljali partizani po vsem sodeč Št. Joštu isto usodo, kot so jo pripravili vasi Ligojna pri Vrhniki.

Ligojna pri Vrhniki je bila odločno proti komunistična vas. Nekoč je prišel v bližino te vasi oddelek italijanskega vojaštva, na katerega so komunisti oddali nekaj strelov in nato kot po navadi zbežali. Italijani so zaradi tega požgali vso vas, postrelili nekaj nedolžnih ljudi, druge pa odvedli v internacijo. To je bilo nekako splošno znano med prebivalstvom, da so komunistični partizani namenoma nabasali Italijane pri kaki taki vasi, ki je bila proti komunistična, da so tako povzročili nad nesrečnim prebivalstvom strahotne represalije okupatorja.

Podobno se je zgodilo tudi z vasjo Ljubgojona pri Horjulu, kjer so bili vsi ljudje proti komunistični. Tu je imel svoje posestvo od komunistov umorjeni župan Bastič. Tudi tu so od daleč s hriba partizani oddali nekaj strelov na Italijane, ki so nato vas požgali, da si so dobro vedeli, da noben vaščan ni bil niti malo kriv tega napada.

 

Ustanovitev prve Vaške straže

 

Zaradi komunističnih groženj, s katerimi so nam grozili pri Št. Joštu, če ne pristopimo k Osvobodilni fronti in vsled vedno pogostnejših pobojev, ki so jih zagrešili komunistični partizani, smo sklenili z nekaterimi zanesljivimi fanti pri Št. Joštu, da si pripravimo nekaj orožja za samoobrambo. Kupili smo nekaj jugoslovanskih vojaških hušk in en mitraljez že okrog Božiča 1941. Vse to orožje smo skrili v gozdu tako pred Italijani kakor tudi pred partizani. Razbojniški nastop partizanov v župniji in okolici je bil vzrok, da smo se proti komunisti pri Št. Joštu organizirali, zlasti pa so nas k temu nagnili dogodki z dne 19. aprila 1942,

 

014

 

o katerih sem prej povedal. Po tistem nasilnem nastopu komunistov se nekateri ljudje niso več upali spati doma, marveč so hodili v druge hiše prenočevat ali pa celo v gozd.

Prej omenjeni Kozjek se je še enkrat oglasil z grožnjami pri meni.

Nekako sredi maja 1942 je prišel k Št. Joštu odposlanec Slovenske legije in nam razložil njen namen, ki je bil priprava za borbo proti okupatorju in samoobramba proti komunističnemu nasilju. Okrog 50 fantov in mož je vstopilo v Slovensko legijo iz župnije Št. Jošt in bližnje okolice, nekako tretjina jih je bilo pa tudi iz nemškega okupacijskega ozemlja. Organizacija je delovala tajno in brezhibno, zbirala je orožje in je bila pripravljena vsak trenutek za nastop z orožjem, bodisi proti okupatorju, bodisi proti komunističnemu nasilju. Ne komunisti in ne okupator niso prišli na sled organizaciji in ne zbiranju orožja. Skrivati smo morali vse pred okupatorjem, ker bi nas bili sicer takrat Italijani pozaprli, poslali v internacijo ali pa celo postrelili, če bi bili zvedeli, da imamo orožje.

Meseca junija 1942 pa je nastalo vse ozračje vedno bolj nevzdržno. V Horjulu so komunisti umorili župana Bastiča, njegovo ženo in trgovca Erbežnika, na Drenovem griču postaje načelnika, 13. junija so kruto umorili na Brezovici uglednega posestnika in mesarja Mravljeta in tri njegove sinove, v bližnji vasi Butajnova so izropali kmeta Naceta Pustovrha, neko noč so iskali pri Št. Joštu duhovnika Srečka Huta, čevljarja Pavleta Malovašiča in Jožefa Žaklja. Vse te so nameravali ubiti, a jih k sreči niso našli doma, vsem pa so tedaj vse izropali.

Zelo smo se bali, da bodo partizani namenoma pri naši vasi napadli kak italijanski oddelek, da bi se nato Italijani nad nami maščevali, kakor se je to zgodilo drugod. V Polhograjski dolini so partizani z nekaj streli napadli oddelek Italijanov, nato pa so zbežali. Savojci pa so zaradi tega postrelili 35 najboljših fantov in mladih mož proti komunistov, vse druge ha odvedli v internacijo, kjer jih je nad 30 umrlo od lakote

Mladi moški iz Št. Jošta smo se že nad en mesec skrivali po gozdovih.

Dne 20. junija smo zvedeli po neprevidnosti domačih komunistov, da smo od komunističnih partizanov na smrt obsojeni sledeči: župni upravitelj Jožef Cvelbar, Jakob Žakelj, Pavel Žakelj, Franc Grdadolnik, Janez Maček, župan, in Janez Grdadalnik. Komunisti so nas zasledovali noč in dan, da bi nas dobili v roke in pobili. Vsi ti in še drugi smo spali v gozdu, vedno s puško v rokah.

 

015

 

Bili smo med dvema ognjema: med italijansko vojsko, ki bi nas bila postrelila, če bi nas bila našla z orožjem v rokah, in med partizanskimi tolpami, ki so neprestano patruljirale okrog Št. Jošta.

Koncem junija 1942 so komunistični partizani popolnoma izropali Nabavno in prodajno zadrugo pri Št. Joštu, ki je oskrbovala vso občino z živežem, obleko in drugimi potrebščinami. Že nekoč prej sredi junija je prišlo v vas večje krdelo partizanov z namenom, da nam izropajo zadrugo. Po nesreči pa se je nekemu partizanu, ki je stal na straži, sprožila puška in vsa "junaška" tolpa se je razbežala v divjem begu. Ko so se razpršeni in prestrašeni partizani zopet zbrali, so ugotovili, od kod je prišel strel, pa so bili tako preplašeni, da isto noč niso upali več izvesti svojega namena. Čez par dni nato so zopet prišli v vas in popolnoma izropali našo zadrugo ter vse odpeljali, poleg tega so še izropali nekaj kmetij in kmetom odgnali precej živine.

Ob tej priliki, bilo je ponoči, so komunisti ponovno iskali pri Št. Joštu nekaj ljudi, da bi jih dobili, a jih niso našli doma. Odvedli pa so s seboj nekaj mladih fantov v gozd, kjer so jih pretepali in zasliševali. ter končno izpustili, ker so čuli še premladi, da bi jih nasilno mobilizirali.

V gozdovih nad Podlipo blizu Št. Jošta se je skoraj stalno zadrževala partizanska tolpa, kateri je poveljeval neki Škrabar, pred katerim je trepetala vsa okolica. V bližino Št. Jošta so tiste dni partizani pripeljali v gozdove dosti raznovrstnega materiala: medicinskega, pisarniškega in propagandnega.. Jasna je bilo, da nameravajo tu ustvariti neko središče svojega gibanja.

Grožnje od strani komunistov pa so se vedno huje ponavljale.

Zadnjo nedeljo junija je pripeljal bivši učitelj v Rovtah Krča partizansko tolpo in je z njo zasedel vsa pota okrog Št. Jošta, da bi zajel župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja in nekaj fantov na poti v cerkev k maši. Ko je bila ta partizanska četa v zasedi, da pobije te Slovence, sta se tik mimo nje peljala dva kamiona nemških vojakov v smeri proti Lučinam od Črnega vrha, a komunisti niso oddali niti enega strela na nemške vojake. Njih prvi namen je bil: pobijati zavedne Slovence!

Naša stiska je v teh dneh in razmerah prekipela do vrhunca. Bili smo v nevarnosti, da nas pobijejo partizani in nam izropajo vse imetje, na drugi strani pa nam je grozila nevarnost od strani Italijanov, da nam požgo domačije in Ljudi odvedejo v internacijo zaradi komunističnih izgredov. Vse to smo sporočili v Ljubljano vodstvu Slovenske legije, ki nam je končno sporočila, da je italijanska vojaška oblast dovolila, da se ustanovi

 

016

 

pri Št. Joštu Vaška straža, ki bi čuvala življenje in premoženje prebivalstva pred komunisti. Poslali so nam 40 starih grških pušk in borih 3000 (tri tisoč) komadov municije, kar bi seveda nič ne pomagalo proti partizanski premoči, če bi si sami ne bili že prej nabavili nekaj orožja.

Dne 17. julija 1942 je prvič javno nastopila Vaška straža pri Št. Joštu. To je bila sploh prva Vaška straža in prvi organiziran  odpor  proti komunističnemu nasilju v Sloveniji.

Ta Vaška straža je bila sedaj pred Italijani formalno legalna, da se nam tako ni bilo treba bati, da bi nas ti zaradi nošnje orožja zaprli, internirali ali celo postrelili, na drugi strani pa je bila tudi ilegalna zaradi tega, ker je bila skrivaj dejansko član Slovenske legije, ki je pripravljala odpor proti okupatorju.

 

Odbit napad

 

Ustanovitev prve Vaške straže pri Št. Joštu je bila za komuniste silno presenečenje. Ljudstvo samo je prijelo za orožje, da brani svoje življenje in premoženje pred komunističnimi tolpami. Sicer so komunisti že dober mesec pred nastopom Vaške straže slutili, da za njihovo stvar pri Št. Joštu nekaj ni v redu, da pa bo prišlo do oboroženega odpora, ha niso niti od daleč mislili. Takoj so sklenili, da je treba to prvi poizkus ljudske samoobrambe brezobzirno in na. vsak način zatreti. Zaradi tega so že v dobrem tednu po prvem nastopu Vaške straže zbrali vse svoje razpoložljive sile, ki so jih imeli v tem delu Slovenije, ter jih pognali proti Št. Joštu, da ga uničijo in zdrobe, kot so se sami branili, in da tako spravijo s sveta ta "škandal", ki je grozil uničiti njih načrte.

Že prati večeru 24. julija nam je nekdo na listku sporočil: Bodite pripravljeni, nocoj bo Št. Jošt doživel strašno noč." V naglici se je posadka Vaške straže razvrstila na položaje okrog župne cerkve in župnišča in se je tam, kolikor je bilo pač mogoče v tem kratkem času, nekoliko utrdila.

Z nastopom mraka so se od vseh strani pomikali oboroženi oddelki partizanov proti Št. Joštu. Zasedli so vse hribe in vsa pota okrog Št. Jošta, da si so dobro vedeli, da ne more nihče priti na pomoč Vaški straži.

V pojasnilo naj pripomnim, da je župnija Št. Jošt zelo raztresena po goratem ozemlju, v središču pri župni cerkvi je le župnišče z gospodarskim poslopjem, šola, mežnarija in hiša, v kateri je bila naša zadruga, ter še par hiš.

 

017

 

Komunistični partizani so bili popolnoma gotovi svoje zmage. S seboj so prinesli komunistično zastavo, obšito z zlatom, da bi jo po zmagi razvili pri Št. Joštu.

Okrog 11. ure zvečer, dne 24. julija, so od vseh strani zaregljale komunistične strojnice. Od vseh strani hkrati se je pričel naskok partizanskih oddelkov. Z divjim krikom in vikom: "Hura! -Juriš! Smrt belim svinjam!" itd. so se zagnali komunisti proti položajem Vaške straže. Poveljnik Vaške straže Kompare Franc (Igor) pa je ohranil mirno kri in je s svojim junaštvom dajal vsem branilcem najlepši zgled in odlično vodil vso obrambo. Članom Vaške straže je bilo naročeno, da streljajo le v potrebi in na gotove cilje, da ne trošijo municije po nepotrebnem, ker je bila največja skrb in strah Vaške straže ravno veliko pomanjkanje municije.

Okrog polnoči so že zagorela prva poslopja, ki so jih zažgali komunistični partizani. Ti so vdrli v šolsko poslopje na vzhodnem koncu, vsled česar je bila posadka Vaške straže prisiljena umakniti se proti zaklonišču, kjer je bilo središče naše obrambe. S tem je prišlo poslopje Nabavljanje in prodajne zadruge izven obrambnega obroča. Komunisti so tedaj vdrli v to poslopje, izropali zopet iz bogate zaloge toliko blaga, kolikor so si ga upali odpeljati, ostalo zalogo in poslopje pa so zažgali. V tem poslopju je bila tudi naša gledališka dvorana, ki je seveda tudi zgorela z odrom vred. Titovci so zažgali tudi mežnarijo, kjer je bil shranjen umetniški božji grob, ponos Št. Jošta, ki je tudi zgorel. Pošastno so plameni gorečih poslopij razsvetljevali vse bojišče in vse okoliške hribe. Kriki napadalcev, vpitje njih ranjencev se je družilo s streljanjem pušk in regljanjem mitraljezov.

Čim bolj se je bližalo jutro, tem bolj divje so nabadali komunistični partizani in pritiskali na junaške branilce, ki so bili predvsem v župnišču. Vodilni komunisti so od zadaj v kritju neprestano vpili in gonili svojo rajo v napad, toda dve naši strojnici, ki jih je več mesecev prej kupila naša ilegalna organizacija in za kateri komunisti niso prej vedeli, sta ob vsakem naskoku kosili napadalne vrste, da so se morale hitro umakniti nazaj v zaklonišča. Sovražniki so nam skušali zažgati še župnijsko gospodarsko poslopje, od tam prepoditi branilce in priti do župnišča, pa tudi ta naklep se jim ni posrečil.

Zadnji partizanski juriš je bil strt v ognju naših strojnic. Ko se je dne 25. julija pričelo daniti, so komunisti morali priznati, da so poraženi. Pobrali so svoje mrtvece in ranjence, jih naložili na vozove in se nato z naropanim blagom umaknili. Ko je posijalo jutranje sonce na kraj prve bitke med komunisti in proti komunisti v Sloveniji, je bilo

 

018

 

bojišče že prazno, le od komunistov zažgana poslopja in pogorišča so pričala, kako komunisti "osvobajajo" našo domovino . . .

Bil pa je že skrajni čas, da, je prenehal komunistični napad, ker so bili junaški branilci Št. Jošta porabili že skoraj vso svojo municijo. Če bi bila imela tedaj Vaška straža le ono orožje in municijo, ki so jo bili dali Italijani, bi bil napad partizanom najbrž uspel.

Po napadu je prišla Vaški straži v roke komunistična bataljonska zastava, ki je pri Št. Joštu nato oznanjala komunistični poraz namesto njih zmago.

Po izjavi komunistov se je udeležilo tega napada okrog 400 do 500 partizanov. Koliko so imeli napadalci izgub, mrtvih in ranjenih, ni bilo mogoče točno dognati, ker so odvedli vse svoje mrtve in ranjene razen enega padlega partizana, ki je ostal pozabljen na njivi v pšenici z mitraljezom v mrtvi roki. Sami partizani so pravili, da so imeli zelo velike izgube, kar se je moglo tudi ugotoviti iz številnih krvavih sledov na bojišču.

Izmed 35 (reci in piši: samo petintrideset!) članov Vaške straže, ki so junaško branili vas pred tako premočjo, pa ni bil nihče ne ranjen in ne ubit.

Zaradi premajhnega števila svojih članov in pomanjkanja municije pa Vaška straža pri Št. Joštu ni mogla pregnati komunističnih partizanov iz okolice. Italijansko vojaštvo pa je mirno gledalo na vse divjanje komunistov. Vse je kazalo, da bodo Italijani držali komunistom dano besedo in da jih bolelo v miru pustili na tem ozemlju. Šele čez deset dni po napadu je prišel majhen oddelek 30 mož italijanske vojske k Št. Joštu in prinesel Vaški straži municije. Med tem časom pa so hodili oddelki italijanske vojske mirno okrog Št. Jošta skozi partizanske zasede, ne da bi komunisti oddali en strel nanje.

Nekako sredi avgusta so prišli na pomoč Vaški straži pri Št. Joštu fantje iz Rovt, Zaplane in od Sv. Treh kraljev. V mesecu septembru, oktobru in novembru 1942 so se nato iz šentjoške Vaške straže razvile še druge v Zaplani, v Rovtah, pri Sv. Treh Kraljih in Horjulu.

Po svojem ponesrečenem napadu so komunistični partizani ostali še v neposredni bližini Št. Jošta. Ker niso mogli uničiti njegove Vaške straže, so stresali svojo onemoglo divjaško jezo zaradi svojega poraza nad neoboroženim prebivalstvom v okolici. Do čim na italijanske vojaške oddelke, ki so se sprehajali v okolici, niso oddali

 

019

 

niti strela, so streljali na domače prebivalstvo, cele na kosce in žanjice na njivah. Požigi hiš in gospodarskih poslopij, ropi in umori so se v okolici Št. Jošta vrstili dan za dnem. Komunisti so morili ljudi, ki niso imeli niti, najmanjše zveze z našo Vaško stražo.

Tiste dni od 24. julija. do 3. avgusta 1942 so komunisti pomorili v okolici Št. Jošta triindvajset oseb ter požgali 70 poslopij.

Na kako zverinski način so pobijali svoje žrtve, naj podamo tu le nekaj slik:

Dne 31. julija 1942 so pri Možinovih (Jakov Šubic) delali na polju; dva najeta kosca, oče in sin, sta kosila na travniku, doma pa sta bili mlada gospodinja in stara mati zaposleni v kuhinji. Dopoldan okrog 9. ure pride partizanska patrulja. Z jeznimi obrazi ukažejo Šubicu Jakobu, njegovi ženi Marjanci, sestri mlade gospodinje Albini, stari 23 let, l6 let stari služkinji Francki Kavčič, dvema mladima fantoma, starima 18 in 19 let, ki sta bila tudi v službi pri hiši, ter obema najetima koscema, naj gredo za nekaj časa z njimi na zaslišanje. Nobene prošnje, da ne morejo zapustiti doma samega in malih otrok, niso nič pomagale. Gospodinja je imela. komaj sedem tednov starega otroka, dojenčka. Ko je pet let stari sinček Tonček videl, da partizani peljejo proč očeta in mamo, se je oklenil svojega atka in šel z njimi. Otroka so partizani čez nekaj ur poslali domov češ da se bosta tudi oče in mati kmalu vrnila.

V noči med 31. julijem in l. avgustom so komunisti vdrli v hišo kmeta po domače Šalovsa in odvedli očeta desetih otrok tudi v goščo.

Vseh teh devet oseb so zato pobili in zakopali v gozdu nad Kajndolom. Šele dne 7. novembra so našli njih skupni grob. Kakor drva so bila trupla nametana v grobu drug vrh drugega, na vrhu ha je ležalo truplo mlade Možinove matere Marjanice, roj. Malovašič. Vsa trupla so nosiloma na sebi znake mučenja, krogla v tilnik ali v čelo ja je končala njih življenja.

Pri Možinovih so torej komunisti pomorili vso družino razen stare matere, ki so jo pustili s štirimi malimi otročiči, od katerih je učil najstarejši star pet let, najmlajši pa komaj sedem tednov, požgali so pa tudi hišo in gospodarsko poslopje ter odpeljali nekaj živine.

Na Zgornjem Kuglu pri Št. Joštu sta živela dva soseda: Bradeško in Jesenovec. Bradeškovi so imeli pet otrok, najstarejši je že hodil v prvi razred ljudske šole, najmlajši pa je bil komaj sedem tednov star. Jesenovčevi pa so imeli tri otroke izmed katerih je bil najstarejši komaj 5 let star. Obe družini sta bili revni, s težavo in velikim trudom sta se mogli preživljati.

 

020

 

V noči med 3. in 4. avgustom je pridrvela tja komunistična dr. hal, zažgala obe hiši in pri obeh družinah pobila očeta in mater.  - Ko so v jutru dne 4. avgusta prišli tja ljudje, je vse pretresel strahovit prizor: pred gorečo Jesenovčevo hišo sta ležala v krvi umorjena mlada mati in njen mož, zraven mrtvih staršev pa sta trepetala in milo jokala dva otročiča, tretji otrok, deklica Milka, pa je zgorela. v hiši. Pred gorečo Bradeškovo hišo sta isto tako ležala ne človeško

 

 

Otroci družin ŠUBIC, BRADEŠKO in JESENOVEC iz okolice Št.Jošta nad Vrhniko, katerim so komunisti pomorili starše. Najmlajša otroka sta bila ob smrti mater stara 7 tednov, najstarejši okrog 8 let. (Na sliki manjka ena deklica; druga, Jesenovčeva Milka, pa je zgorela v hiši, zažgani od komunistov.)

 

umorjena oče in mati, med mrtvimi starši pa sta trepetali dve mali deklici, Rezika in Francka, držeč v naročju sedem tednov starega bratca Lojzka, ter sta neprestano klicali: "Mama, mama, mama... !" Osem let stari Pave1 in 7 let stara sestrica Marija pa sta ponoči med streljanjem in požiganjem zbežala skozi gozd k sosedu . . .

Nobeden izmed teh 23 umorjenih ni bil pri Vaški straži in se ni udeleževal oborožene samoobrambe pri Št. Joštu.

Bradeško pa je imel v očeh komunistov en velik greh: bil je v prvi svetovni vojni ujetnik v Rusiji. in je doživel rusko komunistično revolucijo. Ko so komunisti pripovedovali, kakšen raj bodo ustvarili, je Bradeško odkrito pravil, kako je bilo v resnici v Sovjetski zvezi pod komunizmom.

 

021

 

 

"Belogardizem" o Št. Joštu

 

Franček Saje je v svoji knjigi "Belogardizem", 1. izdaja, posvetil celih 30 strani Št. Joštu nad Vrhniko. Kar tu piše, je večinoma vse ali neresnično ali pa po komunistični navadi zavito in v napačni luči podano. Glavni vir o proti komunističnem uporu pri Št. Joštu je Frančku Sajetu pričevanje Jožeta Sečnika iz Butajnove št. 16, ki se je naselil po zmagi komunizma pri Št. Joštu št. 5 na posestvu Ivana Skvarča, ki je zbežal z doma in sedaj biva v Argentini, in pa izjave Petra Sečnika iz Samotorice št. 20. Noben izmed teh dveh ni zanesljiva priča. Oba sta podala popolnoma napačno sliko o dogodkih pri Št. Joštu. Peter Sečnik iz Samotorice št. 20 je sedaj že mrtev. Naj tu navedem le nekatere naravnost kričeče potvorbe resnice:

Na strani 488 je popolnoma izmišljeno, da bi bil moj brat Vinko Žakelj, takrat še bogoslovec, prigovarjal Petru Sečniku, da bi vstopil v neka "bedo gardo", ki da jo je moj brat že takrat pripravljal.

Na strani 490 pripoveduje Fr. Saje zopet popolnoma izmišljeno storijo o spovedovanju g. Romana Malovašiča, ki da je pri spovedi prisilil Jožeta Sečnika, da mu je povedal, kje ima skrito svojo puško, in da je po spovedi isti primoral Sečnika, da je pokazal Italijanom, kje ima skrito svoje orožje.

Resnica je tale: Neko nedeljo v mesecu juniju 1942 so prišli italijanski vojaki v Butajnovo med nedeljsko mašo, obkolili cerkev ter odvedli večino moških, ki so bili takrat tam pri maši iz Batajnove in deloma iz Št. Jošta. Vse te so odvedli v Horjul, da bi jih od tam poslali v internacijo.

Za vse te pa je posredoval pri italijanski komandi v Horjulu g. katehet Srečko Hut in jih tako rešil internacije.

Srečko Hut je bil prej v službi na Gorenjskem, pred nacisti se je zatekel v Butajnovo, od koder pa se je moral zopet umakniti pred komunisti, ki so ga nameravali že tam umoriti. Kasneje je zopet odšel na Gorenjsko, kjer je bil okrog Jesenic edini slovenski duhovnik, ki je vršil dušno pastirstvo, toda l. 1944 so ga tam komunisti ubili, ko so ga izvabili v zasedo s pretvezo, da je treba prevideti nekega bolnika.

Seveda je popolnoma izmišljena trditev, da bi bil g. kaplan Malovašič izsilil pri spovedi priznanje od Sečnika, da ima skrito puško in da je to nato moral, povedati Italijanom, kot pripoveduje Saje v "Belogardizmu". V Grbčevi hiši sploh ni bilo nobenega spovedovanja. Italijanski vojaki so se tedaj posluževali g.Malovašiča le kot tolmača.

 

022

 

Prav smešna je trditev, da smo "dvignili skrito orožje iz grobnice v stari cerkvi in iz Žakljevega vodnjaka". To sta se Sečnika izmislila; da bi se naredila bolj važna v očeh komunistov.

Popolnoma izmišljeno je tudi, da bi bila 2. julija 1942, kot trdi "Belogardizem" na strani 492 (I: izd.), pripeljala Italijane iz Rovt Stanko Skarča in Franc Grdadolnik, da bi "po belogardističnem naročilu" aretirali učiteljico Betko Nagode, šolskega upravitelja Jožefa Mivška in druge. Po vsej okolici je bilo splošno znano, da so ti, ki so jih takrat Italijani aretirali, skušali na vse načine spraviti Št. Jošt v komunistični tabor Italijani so bili dovolj dolgo pri Št. Joštu, da so lahko dobro poznali vso komunistično propagando, saj so bili nastanjeni tik gostilne Vrhovec, kjer so se stalno vršili komunistični sestanki. Tam sta stanovala tudi Leopold Leben in šolski upravitelj Mivšek.

Kljub temu, da so Italijani dobro poznali vse delovanje teh oseb, so jih pustili popolnoma v miru in bi jih tudi omenjeni dan verjetno ne bili aretirali, če bi ne bila sama komunistična učiteljica Betka Nagode  vsega izdala Italijanom. Isti dan so namreč italijanski vojaki na svojem pohodu v bližini Št. Jošta ustavili to učiteljico in našli v njeni aktovki polno komunističnega propagandnega materiala in, kot se je čulo, tudi nekaj komunistične korespondence. Nagodetova je bila namreč na poti iz Vrhnike k Št. Joštu, vršeč kurirski posel. Jetnikov pa Italijani niso zaprli v cerkev, kakor trdi "Belogardizem", marveč v zakristijo, nihče ha jih ni hodil tja zasmehovat.

Res pa je, da je bil Grdadolnik za kažipota Italijanom takrat, ko so ti ob ustanovitvi Vaške straže pripeljali k Št. Joštu 40 pušk.

Gladko izmišljeno je tudi to, kar piše "Belogardizem" na strani 492, da so "šentjoški belogardisti" dovedli močno skupino Italijanov v Tominčev mlin pod Kožljekom, kjer so ustrelili Andreja Tominca.

Tominčevi so res nekako simpatizirali z Osvobodilno fronto, a so bili sicer na dobrem glasu. Tominčev mlin stoji na samotnem kraju in so se tam komunisti kaj pogosto zbirali. V noči - predno so tja prišli Italijani - med 9. in 10. julijem so partizani prekopali cesto v bližini tega mlina in jo zastavili z drevjem. Ko je prišlo italijansko vojaštvo do tega mesta, je Andrej Tominc v bližini ravno obračal seno. Ko je fant zagledal Italijane, se je prestrašil in stekel, da bi se skril. Italijani pa razjarjeni, ker niso mogli po cesti na prej in ker so sumili najbrž,

 

023

 

da je ta, ki beži, bil soudeležen pri prekopavanju ceste, so streljali za bežečim in ga ustrelili.

Med ljudmi v okolici je bilo splošno prepričanje, da so Tominčevi na zahtevo komunistov prekopali in zasekali cesto.

Takrat Vaška straža pri Št. Joštu še sploh ni bila ustanovljena in še ni mogla nastopati. če bi bili vaški stražarji pred ustanovitvijo hoteli koga odstraniti iz Št. Jošta, bi gotovo ne bili nesrečnega Andreja Tominca, ki ni imel pojma o tem, kaj je komunizem.

Popolnoma neresnično je nadalje, kar trdi Fr. Saje v "Belogardizmu", da smo spremenili župno cerkev v trdnjavo, saj je vendar cerkev ostala nedotaknjena.

Naravnost smešno pa je, kar se trdi v tej komunistični propagandni knjigi na strani 494, da so prišli partizani k Št. Joštu nič: hudega sluteč po - cigarete in da so jih ob tej priliki belogardisti napadli s streli iz zvonika! Po kakšne "cigarete" so prihajali že dolgo časa komunisti na Št. Jošt, je jasno dokazovalo do tedaj več glav kmetom izropane živine, popolnoma izropana Nabavljalna in prodajna zadruga, oplenjeno župnišče in ponovne preiskave po hišah., kjer so partizani iskali razne osebe, ki so bile od njih določene za likvidacijo. Zaradi takih komunističnih "cigaret" je pričela Vaška straža streljati na partizansko patruljo, ki je takrat prišla v vas.

Umor župnega upravitelja v Zaplani Jožeta Geohelija skuša "Belogardizem" opravičevati, češ da je imenovani nameraval v Zaplani ustanoviti Vaško stražo, da so hoteli Italijani pripeljati orožje tudi v Zaplano župniku Geoheliju in njegovim zaupnikom.

O ustanovitvi Vaške straže na Št. Joštu ni nihče ničesar vedel do 17. julija, tudi na Zaplani ni nihče niti slutil, kaj se pripravlja na Št. Joštu. Na Zaplani smo ustanovili iz Št. Jošta Vaško stražo šele koncem avgusta, julija pa vsaj nam ni bilo znano, da bi se tudi tam ustanavljala oborožena samoobramba. Župnega upravitelja Jožefa Geohelija so komunisti dali že prej na listo za likvidacijo, ker je bil agilen organizator Katoliške akcije.

Na strani 504 svoje knjige Saje pripoveduje zopet celo vrsto izmišljenih reči. Resnica je, da Jožefa Slovša niso izdali vaški stražarji pri Št. Joštu, temveč je sam padel v roke Italijanom po svoji neprevidnosti in nesrečnem naključju. Vaška straža pri Št. Joštu ga je celo skušala rešiti, pa je bilo prepozno. Ravno tako je popolnoma izmišljeno, da bi "šentjoški belogardisti najprej zažgali Žerjavovo hišo v Podpesku pri Rovtah, čez nekaj dni pa ubili Alojzijo Žerjav roj. Kavčič, jo umirajočo vrgli v betonsko kad, razrezali, pokrili s slamo in zažgali". Italijani so hišo zažgali in ubili Žerjavovo, ker je baje streljala nanje. Kako pa je točno bilo, ne moremo dognati; ker nikogar izmed šentjoških stražarjev ni bilo tam.

 

024

 

Glede bitke v Polhograjskih Dolomitih, o kateri pripoveduje "Belogardizem", prva izdaja, na strani 510, bi bilo pripomniti, da so komunistični partizani takrat mogli zbežati iz obkolitvenega obroča proti Babni gori na onem delu, ki so ga imeli zasedenega - Italijani!

Med najbolj debelimi izmišljotinami pa je ona na strani 512. Ne vem, ali je Peter Sečnik tako potegnil za nos komuniste s svojim pripovedovanjem, ali pa so si ti kratko malo vse to izmislili. Peter Sečnik je bil res ujet in zaprt, toda od vezi ni dobil niti najmanjše rane, kar more izpričati več še živih prič, ki so bile navzoče. Popolnoma neresnično je, da bi bil komunistični agitator videl, da župni upravitelj, Jože Cvelbar nosi pištolo v žepu, ker je omenjeni sploh ni nikdar nosil. Da je bil g. Cvelbar navzoč pri zasliševanju in da je tam celo kršil spovedno molčečnost, je ostudna laž. Pri zasliševanju sem res bil podpisani, župnega upravitelja pa sploh ni bilo zraven, kar je sicer samo po sebi umevno.

Gospod Jožef Cvelbar je prišel na Št. Jošt nekako proti spomladi l. 1942. Predno je on prišel v župnijo, smo imeli že sami dobro in tajno organizacijo, tedaj še usmerjeno za slučaj potrebe proti okupatorju. Res pa je imenovani duhovnik vedno odločno in neustrašeno govoril v cerkvi in zunaj  proti brezbožnemu komunizmu in obsojal njegove zločine, ni pa posegal ne prej v ilegalno in ne kasneje v legalno organizacijo samoobrambe Št. Jošta. Zaradi njegovih načelnih govorov so ga komunisti pogosto iskali, da bi ga umorili.

 

Množični umori - Brezarjeva jama

 

Ko so odšli slovenski proti komunisti v begunstvo na Koroško v Avstrijo, sem podpisani ostal v domovini in se skrival po raznih krajih do pozne jeseni 1. 1945 ko sem odšel preko meje v Italijo. V teh mesecih komunistične oblasti sem deloma sam videl, deloma pa slišal od popolnoma zanesljivih oseb, kake grozovitosti so počenjale Titove oblasti po vsej Sloveniji. Zvedel sem, kako so bili od Angležev vrnjeni slovenski proti komunisti in kaj počenjajo titovci z njimi.

Iz Št. Jošta se je rešil edino moj brat Pavel, ki je zbežal iz Škofijskih zavodov v Št. Vidu, vse druge vrnjene, 92 oseb samo iz Št. Jošta, so komunisti po krutem mučenju pomorili.

V drugih krajih so se avgusta meseca 1945 vračali na domove oni mladoletniki pod 18. letom, ki so jih komunisti izpustili iz ječ;

 

025

 

mnogo mladeničev, starih manj kot 18 let, so namreč komunisti tudi pomorili. Ti, ki so prihajali domov, so bili popolnoma sestradani, vsi v ranah, izmučeni do smrti, bili so bolj podobni mrličem kot živim ljudem, komaj so se še vlekli na poti proti domu, nekateri pa so umrli na poti ali potem doma na posledicah mučenja in izčrpanosti.

Samo v Rovtah nad Logatcem, to je v bližini Št. Jošta, so tedaj Titovci aretirali in nato kruto pomorili osemdeset ljudi!

           

Proti jeseni 1. 1945. so ljudje v ljubljanski okolici, pa tudi na Gorenjskem in Notranjskem, pričeli govoriti sledeče:

Na šentviški strani Podutika (Podutik leži med Dobravo pri Ljubljani in  Št. Vidom) teče večji studenec, na katerem so ljudje napajali živino. Zgodilo se je pa, da živina te vode ni hotela več piti: ko so jo prignali k studencu, je pričela pihati in prhati in, čeprav žejna, ni hotela piti te vode. Ljudje so postali pozorni in so kmalu ugotovili, da voda v studencu od časa do časa spreminja barvo in okus. Kmalu so dognali tudi vzrok temu.

V gozdu nad tem studencem je velika jama, ki jo ljudje imenujejo Brezarjevo brezno. Meseca avgusta 1945 so v to jamo titovci pometali množico pomorjenih ljudi. Tedaj je namreč Tito razglasil amnestijo in titovci so vse noči vozili v tovornih avtomobilih cele trume "amnestiranih", med njimi je bilo tudi veliko žensk, k temu breznu. Tam so ponoči regljale brzostrelke in ogromna jama se je polnila s človeškimi trupli: Človeška kri umorjenih je nato prišla v vodo tega studenca.

Ker so govorice o tem vedno bolj naraščale, so sklenili komunisti, da napravijo temu konec. Najprej so skušale oblasti s cementno steno preprečiti zvezo med studencem in Brezarjevo jamo. Toda to ni nič pomagalo - voda je še vedno smrdela in živina je ni hotela piti. Nato so pa Titove oblasti prignale tja večje število nemških vojnih ujetnikov, ki so več tednov spravljali trupla umorjenih iz jame in jih pokopavali drugod po gozdu. Ko je bilo to delo končano, so titovci te nemške ujetnike vse ostrelili in tam poleg slovenskih žrtev pokopali. Tako so komunisti hoteli preprečiti, da bi prišla kdaj v svet resnica o tem množičnem pokolu.

Tako so ljudje tedaj splošno govorili.

Ker sem tedaj, bil še v domovini, sem se hotel prepričati, koliko je resnice na teh govoricah. Poiskal sem ljudi, ki so tam v bližini Brezarjeve jame doma. Vsi so mi potrdili resničnost teh govoric. Eden izmed teh prič mi je pravil, da se je hotel takoj od začetka, ko so se pričele širiti te govorice o množičnem umoru v Brezarjevi jami, na lastne oči prepričati,

 

026

 

če ljudje govore resnico. Okrog 50 metrov od Brezarjevega brezna pa ga je ustavila vojaška straža, da se je, moral takoj odstraniti. Titove oblasti so namreč takoj nato, ko so se pričele širiti govorice o masovnem morišču pri Brezarjevi jami in o okuženi vodi, dale ta kraj zastražiti.

Titova "amnestija" v začetku avgusta 1945 je za tisoče in tisoče Slovencev, Hrvatov in Srbov pomenila pot v smrt v raznih breznih, rupah in gramoznih jamah. Poslopja, kjer so bile zaprte ogromne množice ljudi, so se morala izprazniti. Namesto, da bi bili pustili ljudi domov in v svobodo, so jih gonili ali vozili v gozdove, kjer so jih v množicah pobijali in metali v jamo. Vse te žrtve pa so registrirali, da so bile amnestirane in izpuščene domov . . .

Ko so kasneje ljudje izpraševali, pri komunističnih oblasteh, kje so njih aretirani svojci, so dobivali odgovore:

"Amnestiran in izpuščena dne tega in tega . . . Kje je sedaj, pa ne vemo!"

Lahko bi navedel več prič in imen o takih "amnestijah". Naj tu navedem le en konkreten primer:

Franc Dolinar, posestnik iz Št. Jošta št. 31, in Tomaž Mrak iz Lučin, sta bila po navedbi Titovih oblasti tudi izpuščena iz množičnega zapora v Škofijskih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano, toda namesto domov sta bila odpeljana v gozd in tam ubita. Domači so bili že obveščeni, da sta na poti domov . . . , a so ju zaman čakali. Brezarjevo brezno je bilo najbrž tudi njun zadnji dom . . .

Jakob Žakelj, 1. r.

Notarska overitev:

October 24, I956.

Before me personadly appearect the abo,ve named Jakob Žakelj who acknowledged that he cIi<l sign the foregoing instrument and the same is his free act anct deed.

I.. S.

 

Edmund J. Turk, in. p.

Notary Public.

 

Slovenski prevod zgornjega:

Dne 24. oktobra 1956.

K meni osebno je prišel zgoraj imenovani Jakob Žakelj, ki je priznal, da je on spisal pričujoči spis, ki je njegovo popolnoma prostovoljno delo.

 

pečat

Edmund J. Turk, I. r.

javni notar.

 

027

 

 

OBČINA HORJUL V KOMUNISTIČNI REVOLUCIJI IVAN BASTIČ

 

Ivan  Bastič, od komunistov umorjeni župan v Horjulu, je bil med najodličnejšimi osebnostmi podeželja v Sloveniji. Roj. je bil v Vrzdencu, občina Horjul, leta 1878. Po prvem slovenskem katoliškem shodu se je v horjulski župniji pričelo živahno zadružno delo. Mladi Bastič je tedaj že stopil v službo pri harjulski zadrugi. Kasneje je postal tudi njen poslovodja. Do svoje smrti je vodilno sodeloval pri raznih katoliških organizacijah, zlasti pa pri prosvetnem društvu, pri Orlu in pozneje pri Fantovskem odseku in tudi pri Gasilnem društvu.

Leta 1910 se je priženil na Ljubgojno, kjer je poročil Marijano Zdešar, hčerko bivšega dolgoletnega župana v Horjulu, Tomaža Zdešarja. V srečnem zakonu se mu je rodila 6 sinov in dve hčerki.

Leta 1921 je bil izvoljen za župana občine Horjul. Župan je ostal ves čas do svoje nasilne smrti. Le diktatorski režim generala Živkovića ga je bil odstavil in postavil na mesto njega gerenta. Bastič je bil namreč odločen demokrat, ki ni hotel sodelovati z nasilnim režimom. Pri naslednjih volitvah je bil Bastič ponovno izvoljen z ogromno večino glasov kljub silnemu pritisku tedanjih diktatorskih oblasti.

Ogromna večina občanov je Bastiču popolnoma zaupala in sledila njegovemu vodstvu v javnem življenju. To zaupanje si je pridobil s pridnostjo, vestnostjo in delavnostjo, posebno pa s svojo poštenostjo in nesebičnostjo pri delu za dobrobit občanov. Bil je tudi mož trdnega krščanskega prepričanja in poln ljubezni do svojega naroda.

Med okupacijo je imel Bastič silne težave. Na eni strani ga je pritiskal italijanski okupator, na drugi so mu pa grozili komunisti in njih sodelavci pri Osvobodilni fronti.

L. 1942. ga je nekoč klical k sebi krajevni italijanski komandant in ga vprašal glede treh mož iz občine, če so to komunisti. Bastič mu je odgovoril, da. so vsi trije dobri gospodarji in dobri katoličani, čeprav je sicer dobro vedel, da vsi trije podpirajo komuniste.

 

028

 

Komandant italijanske posadke ga je tedaj pričel zmerjati. Nato ga je napodil v predsobo in mu ukazal, naj tam vse dobro premisli. Ko ga je čez pol ure ponovno poklical v svoj urad, mu je župan dal, isti odgovor kot prej. Zdaj ga je italijanski oficir še huje zmerjal in mu očital, da je komunist in da ga bo dal zapreti. Toda Bastič ni hotel nič slabega reči čez dotične tri moške. Ves žalosten se je nato vrnil v občinsko pisarno.

Par tednov nato so komunisti proglasili Bastiča za izdajalca. To je bila priprava. za njegov umor. Dne 19. junija 1942 so ob 10. uri zvečer komunisti obkolili njegovo hišo, vdrli s silo notri in nato gonili po sobah sem in tja njega in njegovo dobro ženo Marijano. Ob 4. uri - 20. junija 1942 - zjutraj, so oba odvedli po stranskih potih kak kilometer proč od doma, ju tam najprej silno mučili in nato oba umorili.

Ob tej Priliki so komunistični partizani popolnoma izropali Bastičev dom: odgnali so s seboj vso živino in prašiče, napregli njegove konje v voz in odpeljali s seboj tudi. vso obleko, ves živež in vso kuhinjsko opremo.

Ko se je zjutraj dne 20. junija, raznesla po občini vest, kaj se je zgodila z županom in njegovo ženo je silna žalost in strah pretresel vso občino. Komunisti so po svojih zaupnikih ukazali, da je treba župana in njegovo ženo pokopati čisto na tihem, toda občani so kljub temu oba položili na mrtvaški oder na domu ter ju potem ob veliki udeležbi pokopali.

Podžupan Janez Končan je sklical žalno sejo občinskega odbora, kjer je pričel svoj govor: "Nocoj se je izvršil bestialen umor. Našega župana in njegova ženo so ubili." Janez Koričan pa je bil sam pristaš komunistične revolucije in njen podpornik. Kratko prej je bil sam pri sestanku komunistov, kjer so sklenili, da je treba umoriti župana in njegovo ženo . . .

Ob času tega umora ni bilo ne v Horjulu in nikjer v Sloveniji še nobene oborožene Vaške straže, nikakega odpora proti komunističnim tolpam, nikake poznane organizacije za oboroženo borbo proti komunizmu. Župana Bastiča in njegovo ženo so komunisti umorili, ker so dobro vedeli, da je to odločno katoliška družina, ki ne pojde nikdar za komunizmom. Ker je imel Bastič velik ugled v občini in daleč v okolici, so ga sklenili komunisti odstraniti.

Ta umor je marsikomu v Horjulu odprl oči, da je spoznal, kaj se skriva pod krinko Osvobodilne fronte.

Med okupacijo in komunistično revolucijo so izgubili življenje tudi vsi Bastičevi sinovi. Najstarejši sin Ivan je prej, že zgodaj umrl. Drugi sin Štefan je postal duhovnik, lazarist in je bival na Hrvaškem. Med vojno je šel nekoč

 

029

 

obiskat svojega strica lazarista dr. Antonn Zdešarjo v Jastrebarsko, kjer je ta služboval. Ko sta oba duhovnika sedela v sobi, je padla na hišo bomba in oba ubila.

Tretji sin Tone je dovršil kmetijsko šolo in bi bil ostal na domu gospodar. Bil je zelo nadarjen in priljubljen fant. Ko so se ustanovile Vaške straže, je pristopil tudi on k Vaški straži na Korenu. Januarja 1943 so komunisti celo noč napadali ta postojanko, toda hrabri branilci so odbili vse napade. Ker komunistom napad ni uspel, so se hoteli na vsak način maščevati. V bližini na pobočju so podžagali električni drog in zraven postavili mino. Ko so drugi dan fantje postavljali električni drog, je neki fant z lopato zadel na postavljeno mino. Bastič Tone je to opazil, zaklical drugim, naj hitra skočijo proč, sam pa je bil prepozen in ga je drobec mine na mestu ubil.

Četrti sin Lojze je tudi vstopil k proti komunističnim borcem in je bil poveljnik postojanke v Horjulu. Peti sin je bil Pavle, bogoslovec 1jubljanskega semenišča, najmlajši pa je bil Karel. Vsi trije bratje so bežali na Koroška; iz Vetrinja so jih Angleži vrnili v roke komunistom. Vsi trije so bili umorjeni. Ostali sta živi od vse številne družine le dve hčerki., ki živita v Kanadi.

Komunisti so umorili iz občine Horjul 79 oseb, ko so bili vrnjeni iz Vetrinja, 34 oseb pa so likvidirali med revolucijo in po prevzemu oblasti.

 

 

KDO JE ODGOVOREN?

 

Kdo je odgovoren za številne umore v občini Horjul?

Krajevni zaupniki komunistične partije oziroma Osvobodilne fronte so odločali, kdo naj bo umorjen v dotičnem kraju.

Glavni krivec, da je zajel komunizem nekaj ljudi v sicer kmečki občini Horjul, in glavni povzročitelj vseh umorov v tej občini je Cene Logar. To je tipičen zastopnik one slovenske pokvarjene inteligence, ki je v naši domovini povzročila strahotno krvoprelitje.

Cene Logar je že v ljubljanskih šolah prišel pod vpliv brezbožne komunistične družbe. Od banovine je prejel veliko štipendijo, da je mogel oditi na dveletni, študij v Pariz, kjer pa je postal popoln komunist. Po njegovi vrnitvi iz Pariza so bili njegovi domači prepričanja, da se je Cene v tujini popolnoma pokvaril. Po nekaj mesecih pa je zmešal še vso domačo družino, Andrejkovo po domače. Tako je Logar po svoji vrnitvi iz Francije pričel s svojo komunistično propaganda najprej v domači hiši, kjer je pridobil zase očeta in brate; da so postali navdušeni propagandisti za komunizem.

Kmalu pa je pričel širiti. svojo propagando tudi po vsej horjulski občini in njeni okolici, kjer je prirejal sestanke v šentjoški, polhograjski, deloma ho vrhniški, dobrovski

 

030

 

in brezoviški občini. Med vernimi ljudmi se je delal vernega katoličana, da je tako lažje varal ljudstvo. Če mu je kdo rekel, da je komunist, se je delal silna užaljenega. Na vse mogoče načine se je trudil, da bi prikazal komunizem v obliki Osvobodilne fronte kot organizacijo, ki jo je poklicala v življenje nujnost za osvoboditev slovenskega naroda izhod okupatorjeve oblasti.

 

Ob neki priliki koncem novembra 1941 je Cene Logar podal sledečo izjavo:

"Mi nismo imeli dobrih vaditeljev. Vedno so nam govorili, da gre za vero, pa je šlo le za gospodarstvo. Sedaj pa imamo dobrega voditelja, ki je preživel enajst let po zaporih. Ta človek, ki je toliko prestal po ječah, bo vedel in znal, kako se narod vodi." - V mestih je imel Jožefa Broza - Tita.

Nekdo mu je ugovarjal, da je moral ta njegov vaditelj po enajstih letih zapora postati največji lump, četudi je morda šel pošten v zapor.

 

Nadalje je Logar izjavil:

"Jugoslavija ni bila  za nas, zato smo jo mrzili. Sedaj bomo imeli sovjetsko republiko, ki bo imela svoj sedež na Dunaju."

V tej izjavi je Cene Logar torej jasno povedal to, kar je bila sklenila svoj čas Kominterna, da naj se Jugoslavija razbije in da naj pride del Slovenije pod sovjetsko alpsko republiko, drugi del pa pod italijansko sovjetsko republiko.

Slovenskim komunistom ni bilo mar ne slovenstvo in ne Jugoslavija. Šele potem, ko so videli, da zaradi okupatorjevih nasilnosti raste slovenska in jugoslovanska zavest in odpor, so se oprijeli jugoslovanske oziroma slovenske misli v kolikor in kakor se jim je pač zdelo potrebno.

----------------

1) Opomba: Pred svojo smrtjo mi je nekoč kazal dr. N a t l a č e n  pismo, ki mu ga je pisal Slovenec, izobraženec iz Gorice, ki je bil interniran skupno z vodilnimi italijanskimi komunisti. Ti so mu pravili, da je bilo v Kominterni sklenjeno, da se Jugoslavija razbije, da se Slovenija razdeli med nemško alpsko sovjetsko republiko in italijansko sovjetska republiko.

Kidrič je v majski številki "Dela" zapisal besede: "Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslovanski nestvor." (Glej "Koledar Svobodne Slovenije", 1951, str. 120.) Sporazumno delo Italijanov in komunistov za razbitje Jugoslavije je poudaril tudi načelnik italijanske OVRI? Onis, ko je govoril vodilnim slovenskih komunistom, ko jo je izpustil na svobodo: "Svoj cilj - razbitje Jugoslavije, za kar smo se borili mi in vi -, smo dosegli, zdaj pa mirujte!" (Glej "Koledar Svobodne Slovenije", 1951, str. 121).

 

31

 

Poleg Ceneta Logarja nosijo v Horjulski občini odgovornost za umore nedolžnih ljudi še sledeči:

Aleš Stanovnik, po domače Krošljev iz Horjula, nečak obeh advokatov Stanovnikov - dr. Ivana in dr. Aleša, ki sta pod krinko krščanskega socializma pomagala komunistični revoluciji. Aleš Stanovnik je bil pri komunističnih partizanih specialist za ubijanje ljudi, komunistični rabelj. Skoraj vsem pomorjenim žrtvam v horjulski, šentjoški, palhograjški, dobrovski in vrhniški občini je on upihnil luč življenja; pod njegovo krvavo roko je padlo na stotine žrtev.

Viktor Korenčan je bil ves čas v gošči pri partizanih, svoje zločine pa je opravljal tudi izven horjulske občine.

Janez Končan, po domače Janež, ki je postal po umoru župana Baštiča podžupan občine.

Poleg teh so bili vodilni komunisti ali njih podporniki še: Franc Stanovnik, po domače Krošelj; Janez Končan, občinski tajnik; Tomanič, bivši orožnik v Horjulu; Rudolf Hribernik, sedaj poslanec; Anton Uršič, šolski upravitelj; Anton Zdešar, mlajši, po domače Kovačev; Pepe Buh, Julka Prebil, Jakob Logar, brat Ceneta; tedanja učiteljica v Horjulu Pivk, doma iz Idrije; Andrej Končan in še več drugih.

Kako so domači terenci sodelovali pri pobijanju so občanov z onimi komunisti, ki so se držali v gošči, najbolj kaže dogodek in poboj dne 25. novembra 1942:

V Ljubljani je poslavala osrednja organizacija za prehrano ljubljanske pokrajine pod italijansko okupacijo, ki se je imenovala PREVOD. Tja so morali kmetje iz dežele dobavljati razna živila. Dne 25. novembra 1942 je morala občina Horjul poslati na PREVOD v Ljubljano večjo množino krompirja, ki ga je tja vozilo 9 voznikov. Med temi so bili tudi trije, ki so jih domači terenci zaznamovali za likvidacija. To so bili: Filip Stanovnik, tedanji župan v Horjulu; Franc Lončar, ugleden posestnik in načelnik horjulske zadruge, ter Anton Bastič, sin od komunistov umorjenega župana Bastiča.

Horjulski terenci so imeli nalogo, da takoj pošljejo v goščo k partizanom obvestilo, kdaj bodo vozniki odpeljali iz Horjula. Ker je bila krajša pot iz Horjula v Ljubljano preko. Dobrove kontrolirana od komunistov, so se vozniki odpravili na pot 25. novembra ob 12. uri prati Vrhniki, da bi tam vozili po državni cesti v Ljubljano. Obvestilo, da so vozniki že odšli iz Horjula in po kateri cesti, je odnesel v goščo k partizanom na Lesno Brdo posestnik Tone Rožmanc iz Horjula št. 12.

Približno dva kilometra od Drenovega griča v smeri proti Brezovici, pri hiši po domače "pri Martinčku", so partizani voznike prestregli in ustavili. Bilo jih je okrog 100

 

32

 

pod komando Rudolfa Hribernika, nekdanjega cestnega delavca sedaj polkovnika jugoslovanske vojske in poslanca ljubljanske skupščine, ter Aleša Stanovnika.

Partizani so nameravali odvesti v goščo in tam pobiti vse tri prej imenovane, toda župan Filip Stanovnik se je iz Vrhnike peljal v Ljubljano z avtomobilom, Anton Bastič pa je kot zadnji voznik opazil komuniste in se je hitro obrnil z vozom nazaj proti Drenovemu griču; tako so partizani dobili v roke od treh le Franca Lončara. Tega so najprej povabili, naj gre z nji,mi v gmajno, kar pa je Lončar odločno odklonil rekoč, da ne gre ni,kamor v gozd, ker dobro ve, kaj ga tam čaka. Če je komu naredil kako krivico in zaslužil smrt, naj ga kar na mestu ubijejo.

Komunisti so ga nato zgrabili in ga s silo odvedli v Martinčkovo hišo, ki stoji tik ob cesti. Tu ga je Aleš Stanovnik udaril dvakrat s puškinim kopitom po glavi. Komunistični partizani so je pripravljali, da svojo žrtev zvežejo in s silo odvedejo v gozd. Tedaj pa je nenadoma zavpil komunistični stražar, ki je stal na cesti, da se bliža po cesti iz Ljubljane avtomobil. Komunisti so videli, da sedaj ni več časa, da bi odvedli Lončarja s seboj in so ga zaradi tega hoteli umoriti na mestu. Aleš Stanovnik (partizansko ime Iztok), ki je bil specialist za streljanje ljudi v tilnik, je iz daljave enega metra ustrelil Lončarja v vrat, mereč v glavno žilo. Iz ozadja pa je streljal na moža še drug partizan, ki je meril na srce, ta strel pa je zgrešil svoj cilj in je Lončarju prestrelil dvakrat le roko. Lončar se je zgrudil na tla v krvi. Bližajoči avtomobil se je ustavil pri hiši, partizani pa so zbežali. Lončar je imel na roki prestreljeno glavno žilo, iz rane na vratu pa je močno krvavel tudi skozi usta. Komunistični morilci so bili prepričani, da je smrtno zadet. Težko ranjenega so takoj odpeljali v ljubljansko bolnišnic:o, kjer so mu rešili življenje, a je mož ostal invalid z zelo poškodovano roko in grlom. V Clevelandu je to znana oseba (sedaj namreč živi že nekaj let tam), ki s svojimi poškodbami priča o komunističnem nasilju in krvološtvu.

 

33

 

BREZOVICA PRI LJUBLJANI

 

K daljnemu okolišu Polhograjskih Dolomitov spada tudi občina Brezovica pri Ljubljani, ki meji na vzhodu na občino Dobrova, na severo-zapadu na občino Horjul, na zapadu na občino Log ter sega na jugu na Ljubljanske barje. Vas Brezovica leži raztresena, oddaljena kakih 8 km od Ljubljane in 4 km od Dobrove ob državni cesti iz Ljubljane v Trst. Župnija Brezovica je štela nekako 2940 duš.

Komunistična revolucija se je tudi v tej občini razvijala podobno kakor v drugih občinah Slovenije. Iz dogodkov med komunistično revolucijo naj navedemo iz te župnije le nekaj značilnosti.

Na Brezevici je bila med italijansko okupacijo italijanska karabinjerska postaja, ki je imela močno posadko. Pri karabinjerjih je bil v službi tolmač bivši jugoslovanski orožnik Lah, ki je bil zaupnik Italijanov in komunistov obenem.

Slovenski begunec iz Brezovice, ki zaradi svojih domačih ne more nastopiti s svojim imenom, pač pa je pripravljen o vsem tem pričati, je podal sledečo izjavo:

"Nekako sredi maja 1942. sem šel po gospodarskih opravkih v Ljubljano. V neki trgovini sem se srečal z nekim znanim Dolenjcem, ki mi je med pogovorom rekel:

"V Brezovici torej ustanavljate, bela gardo'?"

Začuden vprašam, kaj je to !bela garda!, in mu izjavim, da jaz ne vem ničesar o tem, da bi se pri nas ustanavljala kaka ,bela garda'. Sicer smo že dosti čuli o raznih nasiljih, ropih in umorih, ki so jih izvrševali po deželi komunistični partizani, a na ustanovitev kake oborožene borbene organizacije proti tem tolpam ni pri nas nihče mislil. Imel sem tolika zvez z ljudmi po občini, da bi bil to gotovo vedel, če bi se bilo kaj takega tedaj nameravalo.

Ko pa sem prišel domov, smo s prijatelji govorili o tem, kar je rekel oni Dolenjec. Vedeli smo, da so komunisti vedno vrgli med ljudi govorico, da kdo ustanavlja ,belo gardo', kadar so koga določili za umor. Radi tega smo se bali, da morda komunisti nameravajo umoriti gg. župnika in kaplana.

 

34

 

Dne 14. junija zjutraj pa sem zvedel, da so komunisti ponoči vdrli v Mravljetovo hišo, Brezovica št. 28, tam umorili očeta in dva njegova sina, najstarejšega sina pa so odvedli nasilno s seboj v goščo. Tudi to sem čul, da je prejšnji večer, ko je bilo pri Mravljetu že vse zaprto, potrkal dotični orožnik Lah in prosil, da bi ga pustili v hišo in mu dali pijače. Gospodar ga je res pustil v hišo in mu postregel s pijačo. Po odhodu tega orožnika, zaupnika Italijanov in partizanov, ki je tako ugotovil, da so vsi Mravljeti doma, pa so vdrli v hišo komunistični partizani in izvršili strahovit pokol v tej verni in splošno spoštovani družini. Ta umor se je izvršil pred nosom italijanske posadke, ki se kljub klicem na pomoč ni zganila."

O tem umoru štirih Mravljetov ima knjiga Franček Saje, "Belogardizem", II.. izdaja, na strani 476 sledeče poročilo:

"Na Brezovici pri Ljubljani sta bila župnik Andrej Lavrič in kaplan Boris Koman vneta organizatorja Katoliške akcije, pri čemer so jima pomagali akademik Franc Mravlje, učiteljiščnik Vincencij Mravlje,

 

ANTON MRAVLJL (oče) iz Brezovice

 

filozof Janez Novak in abiturient Zdravko Novak, vsi člani dijaške Katoliške akcije. Ti ljudje so bili hkrati tudi propagatorji in organizatorji narodnega izdajstva. Ko pa je konec maja 1942 duhovnik Pezdiz- iz svoje župnije pred partizani zbežal na svoj dom v Brezovico, je organiziral skupine proti komunistov. Delal je v sodelovanju z armadnim zborom. Naravno, s svojo propagando je delal med klerikalnimi ljudmi . . . Čez kakih petnajst dni so partizani zvedeli, kaj je duhovnik nameraval storiti. Lani (1942, op. S. F.) 13. junija zvečer so partizani umorili tri brate klerikalce . . . Tedaj je duhovnik Pezdir pobegnil v Ljubljano."

"Belogardizem" to ponatiskuje iz, PNF, Brezovica, 20. aprila 1943. Štev. 118/II/14, predmet: MVAC, izredno poročilo; Vojno istoriski institut, 21 g/21.

To so "komunistični dokumenti", ki so vsi zlagani in na podlagi teh pišejo "zgodovinarji" kot je Franček Saje, "zgodovino" komunistične "osvobodilne" borbe!

 

35

 

"Ti ljudje (Mravljeti in duhovščina) so bili hkrati tudi propagatorji in organizatorji narodnega izdajstva." - Tako paudarja Franček Saje, da bi s tem opravičil grozen umor vseh Mravljetov in obeh Novakov. Toda že na drugi strani svoje knjige prizna, da je bila na Brezovici ustanovljena Vaška straža še le 10. septembra, torej tri mesece po umoru Mravljetov.

 

Duhovnik Pezdir je res zbežal iz svoje župnije, kjer so ga komunisti nameravali umoriti, v domačo vas, kjer pa ni niti najmanj organiziral kakih skupin, ker je čez par dni že odšel z dama.

 

*

 

O pokolu Mravljetove družine pa pričata sledeča zapisnika:

 

IZJAVA

 

Podpisani Tine Mravlje, roj. v Brezovici pri Ljubljani št. 28 dne 4. januarja 1926, sedaj stanujoč v Barnwell, Alta, Kanada, izjavljam glede umorov, ki so jih komunisti izvršili, nad našo družino, sledeče:

Naša družina je živela v Brezovici pri Ljubljani št. 28. Oče, Mravlje Anton, roj. 28. maja 1888. je bil posestnik, gostilničar in mesar; mati: Frančiška, roj. Ratar, rojena tudi na Brezovici iz verne kmečke družine. V družini nas je bila 9 otrok in sicer 7 sinov in 2 hčeri.

Naš oče je od mladosti trdo delal, da si je pridobil primerno premoženje, da je mogel dati v šale tri sinove. V naši družini je vladala velika medsebojna ljubezen, zadovoljnost in veselje. Ko smo bili zvečer vsi zbrani, smo kaj pogosto zapeli veselo pesem. Da si smo imeli gostilno, je oče redkokdaj kaj pil od alkoholnih pijač, tudi kadil ni kakor nobeden drugi ne v naši družini. S sosedi je bil vedno v dobrih odnošajih, splošna poznan in priljubljen pri ljudeh daleč ho okolici. Ob petkih je bila naša mesnica vedno zaprta. Od svojega osemnajstega leta je bil oče cerkveni pevec. Če kdaj slučajno ni mogel peti pri sveti maši, je tožil: "Danes kakor da nisem bil pri maši, ko nisem pel v čast božja."

V politične borbe se ni vtikal, ob volitvah pa je vedno volil s Slovenska ljudsko stranko, navadno je na valilni dan napregel svoj voz in naložil še vse sosede, da smo se skupno odpeljali na volišče.

Naša mama je bila doma z velike kmetije iz iste vasi; pri hiši se je reklo pri Boštjanovih, to je bila zelo verna krščanska družina. Naša mati je bila vzorna krščanska mati in žena, polna ljubezni in srčne dobrote. Vse njeno življenje je bila posvečeno Bogu in družini. Vsako jutro je morala vstajati navsezgodaj, da je skuhala zajtrk in vse potrebno pripravila za tri sinove, študente, ki so vsak dan

 

36

 

odhajali v Ljubljano z zgodnjim jutranjim vlakom. Največja njena skrb pa je bila, da bi njeni otroci vedno ostali verni in dobri, da ne bi zašli na slaba pota v svetu. Kadar je govorila o njih, je vedno pristavila: "Da bi le dobri ostali."

Ko so komunisti umorili očeta in tri moje brate, sem jo vprašal, ko je dejala:

"Kakor je božja volja, tako naj bo."

Niti besedice o maščevanju nad morilci ni izpregovorila. Navadno je pristavila, kadar smo govorili o tem:

"Bog bo sodil nas vse, prepustimo to njemu."

Edina tožba, ki sem jo čul  iz njenih ust, je bila:

"Toliko otrok sem zredila, zdaj na starost pa bom morala biti sama."

Ostala sta ji na domu le najmlajša dva, moža in štiri sinove so ji ubili, drugi smo pa morali iskati. zavetja v tujini.

Najstarejši sin v naši družini je bil Anton, roj. 31. maja 1914., bil je absolviran pravnik in revizor Zadružne zveze v Ljubljani; ob umoru je bil komaj pol leta poročen z Antonija Slana, učiteljico.

Drugi brat France je bil roj. 14. decembra 1920.; bil je visokošolec pravne fakultete v Ljubljani.

Tretji brat Vinko, roj. 9. aprila 1922, je bil dijak na ljubljanskem učiteljišču.

Vsa naša družina je bila zelo verna in narodno zavedna, zato je ideološko odklanjala komunizem. Zaradi katoliške in narodne zavesti so jo pričeli komunisti sovražiti. Našemu očetu so komunisti gazili že kar v mesnici, v Brezovici so se večkrat čule grožnje komunistov, da bodo pobili Mravljete. Tudi bratu Vinku so komunistični sošolci večkrat grozili z umorom, če ne neha govoriti proti komunizmu in o grozodejstvih, ki so jih delali komunisti.

Moji umorjeni bratje se niso ukvarjali s politiko, pač pa so sodelovali v katoliških prosvetnih in verskih organizacijah in pri športnih društvih. Posebno so bili vsi moji starejši bratje zelo delavni v Katoliški akciji. Vsi so imeli zaradi svojih lepih značajev in svoje poštenosti velik ugled in vpliv na mladino, ki se je rada zbirala pri nas. Prav zaradi tega ugleda in vpliva na mladino so komunisti sklenili, da jih umore.

Vsi moji starejši bratje so se vsak dan vozili z vlakom zjutraj v Ljubljano, starejši Anton v službo, mlajša dva pa v šolo, popoldan so se vračali spet z vlakom domov.

Z okupatorjem ni nihče v naši družini količkaj simpatiziral in ne sodeloval. Tudi se ni mogel nihče udeleževati kake borbene akcije

 

37

Umorjeni bratje MRAVLJE, iz Brezovice:

Zgoraj: ANTON (+  v juniju 1942). - Levo: VINKO (+ 13. junija 1942). Desno: FRANCE (+ 13. junija 1942).

 

proti komunistom oziroma njih partizanom, ker takrat sploh še ni bilo nikake borbene organizacije proti njim.

 

Dne 13. junija 1942 ob 1. uri ponoči so komunistični partizani pridrveli v vas in udrli s silo v našo hišo. Tu so vpričo naše matere zaklali in ustrelili v hiši našega očeta Antona in dva sinova oziroma brata: Franceta in Vinka.

Moj brat Mirko in jaz sva bila skrita kaka dva metra od kraja

 

38

 

v hiši, kjer so komunisti s puškinimi kopiti pobili na tla oba brata: Franceta in Vinka, ju prebadali z noži in ju končno še ustrelili. France je zaradi svoje močne narave in ker ni bi1 dobra zadet od strelov, živel nezavesten v smrtnem boju še kako uro.

Najstarejšega brata Antona pa so komunisti v hiši zvezali in ga odvedli v gozdove na hrib Ključ nad Dabrovo, kjer so ga po pripovedovanju očividcev imeli zvezanega pod šotorom, ga tam mučili in končno umorili.

Ker nisva bila z bratom Mirkom več varna življenja, se brat Mirko po 5 mesecih skrivanja pristopil k proti komunističnim borcem (k Vaški straži), jaz pa po 14 mesecih skrivanja.

Z drugimi sva v začetku maja 1945 bežala v Avstrijo, od koder so Angleži koncem maja 1945 vrnili mojega brata Mirka, starega tedaj 22 let, v roke Titovim komunistom, ki so ga z drugimi tisoči vred umorila.

 

Barnwell, Alta, Kanada 22. avgusta 1952.

 

Tine Mravlje, l. r.

 

 

IZJAVA

 

Podpisana Tončka Mravlje, rojena, Slana, bivajoča v Clevelandu, Ohio, izjavljam o umoru svojega moža sledeče:

Z Antonom Mravljetom, absolviranim pravnikom in revizorjem Zadružne zveze v Ljubljani, rojenim 30. maja 1914, sva se poročila dne 16. novembra 1941.

Bila sem nastavljena kot učiteljica v sosednji občini Horjul. Dne 13. junija 1942. so ponoči komunistični partizani vdrli v Mavletovo hišo v Brezovici in tam umorili očeta in dva sinova,

mojega moža Antona, ki so ga tam dobili, so zveza i in ga odvedi nasilno v hrib Ključ nad Dobrovo, kjer so ga dva dni zasliševan, muči i in končno umorili.

Celo nekatere komuniste je ta strahoviti umor očeta in treh sinov pretresel, da so skušali tajiti, da bi bil moj mož umorjen govorili so, da so ga že odvedli na zaslišanje in da se bo vrnil. Od zanesljivih prič pa smo kmalu nato zvedeli, da so ga po silnem mučenju umorili in pokopali v gozdu.

Moj pokojni mož, s katerim sva bila komaj pol leta poročena, se je poleg svojega poklicnega dela udejstvoval pri katoliških prosvetnih in verskih organizacijah, zlasti pa v Katoliški akciji, v katero je stopil že v 4. gimnaziji. Bil .je ves vnet za katoliški verski apostolat. Na Brezovici je zbiral okrog sebe mlade fante, dijake in druge ter ustanovil zanje Katoliško akcijo (KA).

 

39

 

Z okupatorjem ni imel in ni hotel imeti nobene zveze, bil je odločno narodno zaveden mož. S kako strankarsko politiko se ni pečal; kot veren katoličan in član KA pa je seveda načelno odklanjal brezbožni komunizem in je mladini tudi razlagal njegova pogubonosna načela. Točno vem, da ni bil udeležen pri nobeni oboroženi organizaciji, da se tudi mi udeleževal kakih razgovorov za oborožen odpor proti komunističnim partizanom. Tedaj sploh ni bilo nikjer v Sloveniji nobene borbene in oborožene organizacije proti komunizmu.

Komunisti so mojega moža kakor tudi njegovega očeta in njegove brate umorili le zaradi njih katoliškega prepričanja in zaradi njih ugleda pri ljudeh.

Moj pokojni mož Anton Mravlje je bil skromnega, ponižnega in milega značaja, do vseh zelo ljubezniv, nikdar se ni silil kam v ospredje; kadar pa je bilo treba kazati pravo pot katoliških načel in razkrinkavati lažnivost brezbožnega komunizma, je bil odločno borben. živel je naravnost svetniško. Skoraj vsak dan je pristopil k sv. obhajilu, čeprav je maral zaradi tega ostati tešč včasih do 3. ure popoldan.

V vsakem pogledu vzorna Mravljetova družina je bila plod vztrajnega vzgojnega dela globokoverne in pobožne Mravljetove mame ter očeta, na mlajše brate pa je imel velik vpliv moj pokojni mož, ki je vse pridobil za katoliški verski apostolat.

Ob pokolu te vzorne družine je velik del Brezovčanov spregledal, kaj je komunizem, ki se je skrival pod krinko Osvobodilne fronte.

Po prepričanju prebivalstva so bili glavni krivci. tega umora: Jože Kopitar, bivši pismonoša, Viktor Novak, posestnik na Brezovici, Miloš Mihelčič, sin šolskega upravitelja na Brezovici, in njegova ljubica Mimica Pervanja, hči kovača na Brezovici.

 

Cleveland, 15. avgusta 1951.

                                                                                   Tončka Mravlje, l.r.

 

 

SVETNIŠKI ZNAČAJI UMORJENIH

 

Gospa Mravlje Tončka je že napisala o svojem umorjenem možu, da je živel naravnost svetniško. Naj na kratko opišemo še svetniški značaj njegovih umorjenih bratov Franceta in Vinka.

France Mravlje se je po maturi na realni gimnaziji v Ljubljani l. 1940, vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze, kjer je napravil že prvi izpit. Bil je to tih in skromen študent, tako da si ga v družbi komaj opazil. Ko je s kom govoril,

 

40

 

mu je na obrazu vedno igral miren smehljaj, ki :je kazal na dabrodušen njegov značaj. V debatah je bil živahen in odločen, vedno miren, vljuden in neoseben. Zaradi lepega značaja je bil splošno priljubljen med dijaki med domačimi fanti na Brezovici in med športniki različnih prepričanj. Bil je verificiran lahkoatlet z lepimi rezultati.

Kot veren in trden katoliški fant je bil na poti komunističnim rovarjem, prav zato so ga umorili.

Aprila meseca, torej dober mesec pred umorom, je na sestanku dijakov Katoliške akcije imel sledeči govor, ki je izraz njegovega globokega verskega prepričanja:

»Kdo ne ve, kako obširno zasnovana zarota sovražnih sil se trudi, da bi razdrla veliko delo božjega Odrešenika s tem, da z brezmejno trdovratnostjo skuša podreti v duhovnem redu zaklad božjih naukov, v naravnem in socialnem redu pa najsvetejše in najkoristnejše ustanove?

Množice so se uprle pravemu krščanstvu in si prikrojile odrešenje po svojih željah, napravile si novega malika, ki ne odrešuje, ki se ne upira strastnemu poželenju mesa, ne hlepenju po bleščečem zlatu, ne napuhu življenja. Ustvarili so si novo vero brez Kristusovega duha. Sodobna družba je zapustila velike krščanske tradicije, zato moralno in materialno trpi in propada. Zakaj zakon božje Previdnosti je, da ni mogoče zavreči velikih verskih idej, ne da bi se omajali temelji prave socialne blaginje.

Boj proti Cerkvi pa je danes najhujši zaradi sile in splošnosti napadov. Današnja nevera taji ves nadnaravni red, tiste nedotakljive temeljne resnice, ki učijo človeka o prvih in zadnjih vprašanjih življenja.

Nasprotovanje poganskega in brezbožnega mišljenja bo v nas katoličanih utrjevalo zavest, da nismo od tega sveta, da smo nov rod, ki si hoče le v sodelovanju s Cerkvijo kovati boljšo bodočnost.

Pogumni bodimo in za nesmrtnost Cerkve se ne bojimo! Peklenska vrata je ne bodo premagala! Čas zahteva veliko od nas in zato je potrebna popolna vdanost cerkveni hierarhiii. Tovariši, na plan! Naša pot je prava! Rešitev je samo v katoliški Cerkvi in nikjer drugod! Kristus Kralj je voditelj svetovne Katoliške akcije. Z nami je Bog, kdo je zoper nas! S Cerkvijo živimo, v njej se veselimo, zanjo tudi umrimo, če treba!«

Vinko Mravlje, učiteljiščnik četrtega letnika na učiteljišču v Ljubljani, je bil med profesorji in sošolci znan kot prikupen, vesel

 

41

 

in odkrit fant, prijazen z vsakomer, zato ni imel sovražnikov. Le je čutil, da ga idejni nasprotniki niso razumeli, je potrpežljivo sedel v klop zraven tovariša in mu s pravo krščansko ljubeznijo in apostolsko gorečnostjo razlagal katoliška načela. Odločno pa je nastopil, če je naletel na komunistično zahrbtnost in hinavščino, ki jo je pred vsemi razgalil.

Kot študent je bil prav dober, da si je imel malo časa za učenje, ker se je vozil z vlakom vsak dan v šolo kot njegov brat France. Tudi Vinko je bil vnet športnik in je bil verificiran lahkoatlet z 1epimi rezultati, da si je bil šele začetnik.

Vinko je slutil, da mu od komunistov grozi smrt, pa je nekaj dni pred svojo smrtjo napisal nekako poslovilno pismo v svoj dnevnik, ki je najlepše izpričevalo svetniškega apostolata, s katerim je bil prepojen ta idealni dijak.

Tako je napisal:

"Kakor da bi slutil, se mi zdi, da se mi bliža smrt. Veselim se je. O Jezus, sprejmi malo žrtev od mene, ki sem Te toliko in tolikokrat žalil. Nisem vreden, o Jezus, Tvojega usmiljenja, toda neomajno verujem v Tvojo obljubo: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.

Povrni staršem vse ogromno njihovo delo in žrtve. Z menoj so imeli največ skrbi. Hvala vam za ves trud; drugega vam ne morem dati. Ne bodite žalostni, temveč se veselite z menoj in skupno zapojmo: Svet, svet, svet si, Gospod Bog! Največjo zahvalo pa dolgujem mladcem, dijaški Katoliški akciji. Najlepše in najsrečnejše ure sem preživel z mladci. Delali smo z veseljem, saj smo imeli jasen cilj pred seboj: razkristjanjeno Slovenijo zopet pripeljati h Cristusu. Delali nismo za denar, za čast, za slavo a i kakršne koli slične namene. Kaj smo imeli od tega, če smo se jasno in odločno postavili za katoliško Cerkev, za duhovnike, ali če smo fante pridobivali za Kristusa? Največkrat smo bili zato oklevetani.

Toda mi gremo naprej! Nobena ovira nas več ne ustavi. Če kdo pade od zločincev umorjen, nas to še okrepi, nam da novega poguma.

Naj se spomni,m še našega voditelja in ideologa g. prof. Tomca. On je genij, ki ga bodo Slovenci dolgo pogrešali. že deset let naprej je videl komunistično nevarnost. Ni nehal govoriti o njej, čeprav so mnogi nasprotovali, češ da si to nevarnost le umišlja. Danes pa spregledujejo kratkovidneži, ki so ga obsojali. Danes ga šele razumejo, ko padajo žrtve od zločinske tolpe komunistov, ki se skriva za imenom tkzv. "Osvobodilne fronte".

 

42

 

 

Naj vas to nič ne žalosti in ustraši. Ravno tako in še bolj morate delati brez strahu za katoliško stvar posebno pri Katoliški akciji.

Vaš Vinko."

 

Taki so bili umorjeni Mravljetje! Polni žive vere, apostolskega duha, pripravljeni žrtvovati življenje za svojo vero. Komunisti so jih umorili le zaradi njih verskega prepričanja in njih apostolata. Da bi pa kako opravičili svoje grdo morilsko dejanje, skušajo zaman s Sajetom metati blato na te svetniške vzornike, ko jim v "Belogardizmu" očitajo, da so bili »propagatorji« in organizatorji narodnega izdajstva". Biti veren katoličan in apostolsko delati za katoliško vero in  prepričanje je po komunističnih nazorih "narodno izdajstvo".

 

*

Apokaliptična rdeča zver žejna krvi, se z umorom Mravljetov še ni napojila, pokoli so se nadaljevali v vsej okolici kot tudi po vsej Sloveniji. Med drugimi so komunisti umorili še sledeče osebe iz brezoviške župnije:

Kovačec Tomo, brivec v Podpeči, stanujoč v Notranjih goricah št. 100. roj. l. marca 1899, odpeljan nasilno v noči 2. avgusta 1942. Umorjeni je zapustil dva nedoletna otroka in ženo.

Novak Janez, diplomiran filozof, roj. 28. oktobra 1919 nasilno odpeljan od komunistov 15. avgusta 1942. zvečer s svojega doma na Brezovici št. 81 na Ključ in tam umorjen.

Novak Zdravko, abiturient, brat prejšnjega, roj. 29. marca 1923.. nasilno odveden s svojim bratom in umorjen.

Oba Novaka sta bila velika prijatelja umorjenih Mravljeto in sodelavca pri katoliških organizacijah.

Brenčič Anton, posestnik na Plešivici 40, roj. 3. novembra 1891, poročen, oče 5 otrok, nasilno odpeljan z doma 25. avgusta 1942. ustreljen na hribu nad Dragomerom, kjer ga je našla 29. novembra Vaška straža in je bil pokopan na pokopališču v Notranjih goricah.

Mrak Ivan, pd. Rihtar, posestnik na Plešivici 64, roj. l. februarja 1878., oženjen, oče 9 otrok, nasilno odveden z doma od komunistov dne 25. avgusta 1942, ustreljen na hribu nad Dragomerom in ga je nato našla in pokopala Vaška straža 29. novembra.

Vidmar Janez, posestnik na Plešivici št. 5, roj. 3. julija 1907, oženjen, oče 5 otrok, najmlajši roj. šele po očetovi smrti, odpeljan od komunistov 29. avgusta 1942 in ustreljen na hribu nad Dragomerom. Tudi njegovo truplo je Vaška straža našla in pokopala 29. novembra.

 

43

 

Geohelli Herman, delavec iz Notranjih goric 94, roj. 14. februarja 19?4, ustreljen v Notranjih goricah 10. marca 1942.

           

*

 

Vsi ti umori v občini so se izvršili, ko ni bilo nikjer niti najmanjše organizacije oboroženega odpora proti komunističnim partizanom, ki so pobijali "belo gardo", ki je nikjer ni bilo. Šele ti številni umori in ropi v Brezovici in okolici so povzročili, da so se tudi v Brezovici zdramili pošteni mladi fantje in možje ter so ustanovili (šele!) 10. septembra 1942. tudi v tej vasi. Vaško stražo, da se zavarujejo pred komunističnimi ropi in umori.

 

44

 

 

DOBROVA PRI LJUBLJANI V KOMUNISTIČNI REVOLUCIJI

Občina Dobrova leži ob potokih Gradaščica in Šujica, meji na vzhodu na ljubljansko mestno ozemlje, na zapadu pa se razprostira po vzhodnih obronkih Polhograjskih Dolomitov do občine Polhov Gradec. Od središča Ljubljane do Dobrove, sedeža občine, je nekako 6 km. Pred drugo svetovno vojno je štela občina 2568 prebivalcev, ki so bi:i pa večini kmetje, v krajih v bližini Ljubljane pa je prevladoval,o delavstvo, ki je hodilo na delo v bližnje tovarne.

Kako se je v tej občini razvil komunizem in med vojno komunistično partizanstvo, imamo v našem arhivu popis domačina, ki zaradi sorodnikov doma noče nastopiti s svojim pravim imenom. Ta razmere takole popisuje:

 

METODE KOMUNIZMA

 

Komunizem so zanesli v Dobrovsko občino predvsem delavci, ki so se z, njim okužili v 1jubljanskih tovarnah. Pred drugo svetovno vojno se je že več let vršila načrtna infiltracija s komunizmom v vseh javnih ustanovah. Nekaj komunistov je prišlo v občinski odbor, vrinili so se v vse gospodarske in prosvetne organizacije in celo v Marijino družbo. Povsod so hoteli imeti prvo in vodilno besedo. Z intrigami, z najgršimi izmišljotinami, lažmi in blatenjem so predvsem skušali ubiti ugled in dobro ime vodilnih osebnosti, da bi se nato vrinili na njih mesta.

Najbolj delavni v intrigah so bili tako zvani krščanski socialisti, njim na čelu Franc Velkavrh, zavarovalni agent iz Vrhovcev. Pri svojem razkrajevalnem delu se je predvsem posluževal časopisa "Delavska pravica", ki je bila zaradi obrekovana nekajkrat obsojena pred sodiščem na preklic in denarno kazen. Te obsodbe pa Velkavrha niso ustrašile, navdale so ga s še večjo ihto za natolcevanje. Končno je pričel groziti, svojim nasprotnikom z revolverjem in je ljudi tako ustrahoval, da se mu ni nihče več upal ugovarjati.

Drugi glavni organizator komunizma pa je bil Franc Rihar iz vasi Gabrje - mlad, slaboten fant, za vojaščino nesposoben, mizarski pomočnik, uslužben pri mizarski zadrugi. na Viču. Ta je v nasprotju

 

45

 

z Velkavrhom bolj mirno in tajno organiziral trojke, jih vabil na nočne sestanke, prinašal razne propagandne vesti in naročila iz ljubljanske centrale ter delil letake med svoje zaupnike.

Ob nastanku komunističnih partizanov je postal Franc Rihar komandant tako zvanega Dolomitskega odreda, do čim je bil njegov polit komisar Franc Velkavrh.

Tedaj je zatrepetalo vse prebivalstvo v bližnji in daljni okolici. Pričeli so se ropi, požigi in umori. Na Dobrovi smo imeli sicer italijansko posadko, toda ta ni nudila prebivalstvu nobenega varstva pred komunističnim nasilen. Vse je kazalo, da oba, okupator in komunistični partizani, nekako dogovorno sodelujeta pri uničevanju slovenskega naroda.

Da je bilo res tako, naj navedem nekaj primerov.

Italijani in komunistični partizani so se med seboj dogovorili, da naj ostane svobodno partizansko ozemlje, nekaka partizanska republika, ki je Italijani ne bodo motili, vse ozemlje nekako od Rovt dol do cerkve v Gabrju. Vse italijanske oborožene edinice, ki jih je bilo dosti na tem prostoru: financarji, graničarji, karabinjerji in fašisti, so se neki dan med komunistično revolucijo umaknili s tega ozemlja, še isto noč pa so tja prišli komunistični partizani. Da so se v resnici med seboj dogovorili komunisti in Italijani, je meni osebno pravil pred odhodom italijanski financar Mario Genaro, doma iz Milana v Italiji, dober fant, proti fašist in proti komunist.

Pri posadki karabinerjev na Dobrovi je služil tudi neki Dalmatinec, ki je bil nekak zvezni oficir med Italijani in partizani. Točno smo vedeli, da je bil približno polovico časa na karabinjerski hostaji, polovico pa v partizanskem taborišču.

Zaradi partizanskih nemirov so pričeli Italijani v množicah odvažati Slovence v internacijo na Rab in druga taborišča. Ko so se nato vršile racije v naši občini, smo jasno videli, da so Italijani pobrali in odvedli v internacijo proti komuniste, dočim so komunisti in njih simpatizerji ostali doma. Kasneje mi je osebno pravil I. J. iz H., kako so takrat delal dagovorno Italijani in komunisti. Ta I. J. je namreč odšel v Ljubljano; ljudem je pravil, da se je umaknil pred partizani, dejansko je pa zanje delal. Sam mi je povedal, da je bil v zvezi z Italijani, ki so mu naročili, naj sporoči, naj se vsi partizanski somišljeniki nekoliko skrijejo ob raciji, ker ne bodo nikogar iskali, pač pa da bodo pobrali vse vidne moške. Ta I. J. m je tudi povedal, da je pošiljal tozadevna naročila Italijanov v hosto partizanom po ženski G. F.

Nekoč so partizani izvedli demonstrativen napad na karabinjersko postajo na Dobrovi. Italijani so bili točno obveščeni, kdaj se bo pričel napad. Karabinjerji so se

 

46

 

deset minut pred napadom "junaško" umaknili v notranjost poslopja in deloma zakrili okna. Partizani so pa kar v sprevodu prikorakali v bližino karabinjerske postaje, nato so se malo poskrili za vogli hiš in drugih stavb ter pričeli streljati vse križem. Tudi karabinjerji so močno streljali na vse strani, le na partizane ne, nihče ni bil ubit in nihče ranjen. Ko se je zdelo partizanom, da je že dovolj te strelske demonstracije, so odšli po hišah, mobilizirali vse mlade moške in celo ženske, grozeč, da bo vsak ustreljen od Italijanov, ki bo ostal doma. Vsled teh groženj je res odšlo nekaj mlajših z njimi v hosto.

Drugi dan je pa prišlo italijansko vojaštvo, streljali so celo topovi, ne da bi videli kakega sovražnika, zažgali so nekaj poslopij, nekaj so jih pa poškodovali, dva italijanska zrakoplova pa sta vrgla nekaj zažigalnih bomb v žito na njivah, da je pogorel.

 

 

POŽIGI, ROPI IN UMORI

 

V teku svoje "osvobodilne borbe" so komunistični partizani porušili v naši občini cerkev na Hruševem in v Gabrju. Pri obeh cerkvah so podminirali tudi stolpa. Na Hruševem sta dva kmeta skrivaj prerezala vžigalno vrvico, da mina ni eksplodirala in ne podrla stolpa, gabrski stolp pa je bil porušen do tal. Nadalje so partizani zažgali 6-razredno šolo, novo poslopje na Dobrovi, šolsko poslopje v vasi Brezje, grad na Bokalcah, ki je bil last Marijanišča oziroma gospodinjske šole tam, Ciuhovo žago, župnijsko gospodarsko poslopje s hlevom vred in šupo pri Pleškovih ter gasilni dom v Kozarjah.

Ropov in tatvin pa je bi:o v teku komunistične revolucije toliko v občini, da ni mogoče vseh popisati. Le nekatere naj tu navedem:

Med drugimi so odgnali živino sledečim kmetom: pri Hudnikovih na Selu, pri Zelovih v Gabrju, Kovaču v Stranski vasi, pri Pleškovih na Dobrovi. Iz hleva na Bokalcah so odgnali vso živino in odpeljali vso zalogo živil.

Živila so kradli po mnogih hišah in trgovinah. V trgovinah so zahtevali, kar so potrebovali; ko so odhajali z blagom, so navadno rekli, da bo že plačal komandant, kar se pa seveda ni zgodilo. Nekoč je trgovec vozil poln voz špecerije za svojo trgovino v Polhovem Gradcu, pa so partizani prisilili na poti voznika, da je zapeljal vse blago namesto lastniku v Polhov Gradec v hosto pod Hruševo komunistom v roke.

V Stranski vasi št. 5. je živel kmet Franc Skopec, ki je imel tri hčere: Minko, staro 21 let, Ivanko, staro 19 let, in Francko, staro 18

 

47

 

let. Dne l. maja 1942, torej v času, ko ni bilo nikjer v Sloveniji kakega oboroženega odpora proti komunističnim partizanom, so domači partijci prišli po vse tri sestre in jih nasilno odvedli v gozd Bezenica pri vasi Brezje, kjer so vse tri ustrelili in zakopali.

Iz vasi Podsmreka in Draževnik so nasilno odvedli iz domačih hiš tri fante: Koglarjevega, Andrejčevega in Martičevega in vse tri umorili.

Pod vasjo Osredek so komunistični partizani prijeli staro ženico, ki je zamenjevala pri kmetih razne drobnarije za živila, jo odvedli v hosto, tam ubili in tako plitvo zakopali, da so njene noge molele iz zemlje.

Mladega Kovačevega fanta iz Podutika so prijeli v Gabrju! ker ni hotel k partizanom, so ga odpeljali na Klančev zatreb, na njivo, last staršev partizanskega komandanta Riharja, ga tam ubili in zakopali.

Na dotični njivi je zakopanih več pomorjenih žrtev; med drugimi neki mesar, ki je po okolici nakupoval živino, nadalje kakor so splošno pravili ljudje, vsi tisti nasilno mobilizirani, ki so jih partizani privedli iz spodnjih krajev pri Ljubljani, da so pri Riharjevih delali bunkerje, v katerih so bile čevljarske delavnice in skladišča za naropano blago. Da bi nihče torej ne mogel izdati, kje so ta skladišča, so komunisti pobili vse prisiljene mobilizirance, ki so pri tem bili zaposleni.

V naselju Selo, ki spada pod vas Hruševo, se je pri posestniku Martinrovcu skrival neki pobegli partizan, ki je bil nasilno mobiliziran. O tem so bili partizani obveščeni po svojih terencih in so neko noč pridrveli v vas ter naši nesrečnega dezerterja skritega v krušni peči. V peč so vrgli bombo, da je moža popolnoma raztrgala. Nato so pa nasilno odgnali s seboj v hosto gospodarja Lojzeta Hudnika, njegove tri brate: Matijo, Janeza in Poldeta in Poldetovo ženo Albino Hudnik, tri gospodarjeve sestre: Frančiško, Anico, Ivanko in ha gospodarjevo mater, staro ženico, Frančiško Hudnik. Na domu so pustili le gospodarjevo ženo z dvema malima otrokoma. Vso odvedeno Hudnikovo družino, devet oseb, so komunisti nato v, gozdu kruto pomorili. Lojzetova žena je nato od groze umrla, njena mala otročiča je vzel k sebi njen oče v Dravljah.

Dva dni potem so pridrli v vas Italijani in so požgali Hudnikovo hišo in gospodarska poslopja.

Vse to se je zgodilo nekako v začetku l. 1943.

Anton Novak, po domače Marinkov iz Razor, starejši samski fant, je bil neki večer pred hišo svojega brata, kjer so ga partizani dobili in ustrelili.

 

48

 

Nekoč je prišla v vas Osredek neka dekle s Primorskega nakupovat živež; partizani so jo tam zajeli, odvedli s seboj v gozd in tam ustrelili.

V vasi Brezje so nekoč dobili, partizani Pred domačo hišo mladega fanta Petra Hojkarja, ki je bil eden najboljših fantov v vasi; komunisti so ga ustrelili pred očetova hišo.

V vas Gabrje so prišle nakupovat živila iz Padutika tri sestre Bajda. Neka ženska, po domače Dleskula, jih je ovadila partizanom, da so prišle tja špionirat. Vse tri so komunisti nato zaprli na neki pod, kjer so jih zasliševali. Čez nekaj časa so dve izpustili. Jožefo Bajda pa so odgnali s seboj s pretvezo, da bo šla na Dolenjsko, kjer potrebujejo dobro kuharico, v resnici pa so jo ustrelili v hribu Ključ.

 

ITALIJANSKE REPRESALIJI PO KRIVDI KOMUNISTOV

 

Komunisti pa so bili krivi tudi mnogo umorov, ki so jih zagrešili Italijani: ovajali so najboljše može in fante z lažnivimi obdolžitvami, da so jih nato Italijani pobili zaradi partizanskih izgredov.

Tako so leta 1942 ob priliki svoje racije Italijani postrelili za župnijskim svinjakom na Dobrovi 5 moških, ki se niso hoteli pokoriti partizanom; bili so sledeči: Bricelj, posestnik na Dabrovi, Jože Dolinar, občinski sluga, ta dva sta bila oženjena, z družinami, in tri mlade fante: Bajtovčkovega Jožeta iz Stranske vasi, Robidovčevega Janeza iz Dobrove in Povžnarjevega iz Brezij.

Nekoč se je vrača:a italijanska vojaška kolona iz Polhovega Gradca. Na meji med dobrovsko in polhograjsko občino leži soteska, ki je okrog 50 metrov široka. Na obeh straneh ceste se nekako fi0 metrov visoko dvigajo hribi. Na obeh straneh soteske vrh hriba so partizani postavili svoje strojnice in v zasedi čakali na vračajoče se Italijane, ki so se vozili na 32 tovornih avtomobilih. Vsi drugi so bili odprti in natrpani z vojaštvom. Partizani so imeli vse tako rekoč na krožniku pred seboj, vse bi bili zlahka postrelili s svojimi strojnicami. Toda to ni bil njihov namen, oni so hoteli le dobiti medse zopet nekaj beguncev in novega naraščaja in pa razdražiti Italijane, da bi se, kakor po navadi, zopet maščevali nad onimi proti komunisti, ki bodo ostali doma. Ta namen so tudi dosegli. Partizani so oddali nekaj salv, nato so se pa umaknili in pustili v miru razburjene Savojce.

Takoj nato je nekaj fantov iz strahu pred italijanskim maščevanjem res zbežalo v goščo k partizanom. Vsak je vedel že dosedanje skušnje, da bodo pridrli Italijani in se kruto maščevali ne nad krivci komunisti, marveč nad nedolžnimi ljudmi.

 

49

 

Drugi dan po napadu pa so se začeli valiti iz Ljubljane po cesti italijanski tanki, topovi in tovorni vojaški avtomobil polni vojaštva, noseč strah in grozo nesrečnemu prebivalstvu. Že na poti iz Ljubljane so postrelili nekaj moških, med njimi Antona Dovjaka, Petra Hojkarja iz vasi Šujica in druge. Par dni so nato požigali in streljali vse vprek ter izropali po hišah, kar so mogli doseči. Nazadnje pa so po okolici pobrali vse moške in jih odgnali čez Hruševo in Dvor proti Polhovemu Gradcu; tam so izmed teh izbrali 17 mladih moških, samih proti komunistov, in jih postrelili. Vse te so napisali in imena dati Italijanom partizani, ker se niso hoteli njim (t. j. partizanom) pokoriti in ne oditi k njim v gozdove.

Do prvega maja 1945 je komunistična revolucija v občini Dobrova uničila 131 človeških življenj.

Kar je napisal Franček Saje v svojem "Belogardizmu" o dogodkih na Dobrovi, je skoraj se zlagano.

Na strani 485 "Belogardizma", druga izdaja, piše sledeče: Nato je župnik Klopčič okupatorju naznanil Ivana Nagodeta, delavca iz Podsmreke št. 3; ki so ga Italijani 3. marca odgnali v internacijo, kasneje pa Nemci v Dachau, kjer je zaradi izčrpanosti umrl." Resnica pa je, da ga g. župnik ni ovadil in da Ivan Nagode še danes lepo živi in sicer na naslovu, ki ga Franček Saje navaja v svoji knjigi!

Enako popolnoma izmišljeno je, kar piše Saje na strani 484 o Frančiški Rotar iz Kozarij, ki da se je izpovedala pri g. kaplanu Mozetiču in da jo je ta izpraševal o tem, če kaj podpira partizane in če prenaša kake listke. Pisec tega poročila sem dobro poznal vse osebe v Kozarjah in takrat ni bilo tam nobene ženske, ki bi se tako pisala.

Na strani 485 piše o nekem "partizanu" Ciuha, šoferju iz Gabrja, ki da je bil ujet 27. aprila 1943. Ta "partizan", tako trdi Saje, je pred sodiščem izpovedal: "Župnik Klopčič je bil navzoč ob mojem zasliševanju in mi je rekel: "Prej smo mi trpeli, sedaj je pa drugače." Tudi v Gabrju sem osebno poznal vse ljudi in tisti čas ni bilo tam nobenega šoferja s tem imenom . . .« 

Tako popisuje dogodke v občini Dobrova med komunistično revolucijo dobrovski občan, ki je v Ameriki in je pripravljen vsak čas pred vsako oblastjo vse to izpričati, poleg tega je pa v emigraciji še kakih 40 drugih Dobrovčanov, ki vsi to potrjujejo.

Drugi Dobrovčan je dopolnil prejšnje navedbe še s sledečimi podatki:

 

50

 

V poletju l. 1942 so komunistični partizani nasilno mobilizirali vse mlade fante iz okolice Dobrova, čez kak teden pa so nepričakovano vse izpustili domov, najbrž niso imeli dovolj orožja zanje na razpolago. Med temi je bil tudi moj sin. Ko se je vrnil domov, je bil ves prevzet od groze in tega, kar je videl pri partizanih. Med drugim mi je nato pravili:

"Ata, k tem ljudem nikoli več, rajši smrt! Ne morem povedati, koliko greha sem sam tam videl! V Dolenji vasi sem moral stražiti dva moška, zaprta v hlevu, nato so prišli partizani, ju odvedli v gozd in tam oba s krampi pobili do smrti."

Vsi nasilno mobilizirani in vrnjeni fantje so pravili, da so videli v Gabrju, kako so komunisti "sodili" nekega moža in ga tam umorili.

Jernej Černak, ki je bil tudi mobiliziran in odpuščen domov, je med drugim pravil, da je stražil nekega moža iz Ljubljane in neko žensko, ki so ju komunisti zajeli, ko sta po okolici nakupovala živila. Ko je Černak stražil kake pol ure oba. ujetnika, je prišel k njemu komunistični komandant Škraba iz Brda pri Ljubljani in mu ukazal, naj oba ustreli. Fantu je bilo silno težko in ni vedel, kaj bi storil. Ustreliti dva nedolžna človeka ni hotel, ugovarjati komunističnemu nasilniku je bilo pa življenjsko nevarno. K sreči je ravno tedaj po bližnji cesti privedel neki komunist par ukradenih volov. Ker partizani niso takoj spoznali svojega človeka, ki je gonil vola, so se umaknili nekoliko bolj v goščo. Ko pa so ugotovili, da se bliža njih človek, so oba ujetnika odgnali nekoliko niže, kjer je že kopal zanju grob Janez Dolenc, po domače Grošev, komunist iz Dolenje vasi pri Polhovem Gradcu.

Ko priženejo oba ujetnika v bližino jame, se jima je Dolenc rogal:" Za vaju je škoda strela, pobil vaju bom kar s krampom." Moški ujetnik je razprostrl svoje roke in zaklical: "Živela Jugoslavija"

Dolenc pa ga je s krampom udaril po glavi, da se je zgrudil na tla.

Medtem se je prestrašena ženska prekrižala, surovi komunist pa ji je rekel:

"Prekleta k. . . ., zdaj bom pa še tebe!" Nato je tudi žensko pobil s krampom.

Ko so nato zasuli nad obema plitva jamo in odhajali, je zemlja še drgetala nad obema žrtvama, ker sta bila še nekoliko živa . . .

V Bezeniški dolini leži samotna kmetija, kjer se je reklo po domače pri Skodnikvc. Tu je gospodarila gospodinja z neko, že Starejšo

 

51

 

deklo. Lastnik te kmetije in mož gospodinje je bil v Clevelandu dobro poznani; Anton Majer, ki je živel na St. Clairu in je pred leti umrl. Komunisti so umorili gospodinjo in njeno deklo. Na tistem kraju so komunistični partizani namreč počenjali razne grozovitosti. Da bi ženski ne mogli ničesar izdati, so ju likvidirali.

 

 

VAŠKA STRAŽA NA DOBRAVI

 

Po tolikih umorih, ropih in nasilnostih, ki so jih povzročili Titovi partizani, je bila tudi na Dobrovi ustanovljena Vaška straža in sicer 25. januarja 1943, torej šele potem, ko so komunisti že poldrugo letos svojim nasiljem strahovali mirno prebivalstvo. Ti fantje, ki so se zbrali v Vaški straži, so hoteli obvarovati slovenske domove pred ropi, slovenska življenja pred strahovitimi umori in svojo občino pred krutimi represalijami, ki so jih Italijani izvrševali zaradi vojaško malo pomembnih ali celo brezpomembnih podvigov komunističnih partizanov. Italijanskemu vojaštvu je bil vsak nastop komunističnih tolp dobrodošel povod, da so se maščevali nad nedolžnim prebivalstvom s streljanjem talcev, požiganjem vasi in ropanjem po proti komunističnih domovih.

Kdor se je prijavil k Vaški straži, je moral biti pogumen fant, ker je moral na eni strani pričakovati komunistično maščevanje, ki ni poznalo nobenega človeškega čuta, na drugi strani pa se je moral boriti neprestana proti italijanskim okupacijskim oblastem, ki so ovirale borbo proti komunističnim partizanom in preprečevale njih uničenje.

Čez dva dni, dne 27. januarja, je že dobrovska posadka prestala svoj ognjeni krst. Komunisti so jo napadli, a so morali oditi s krvavimi glavami, za seboj pa so pustili ruševine in požgano šolo.

Dobrovska Vaška straža je nato s sosednjimi delala pohode v okolico, čistila teren partizanskih tolp in vsaj delno varovala vasi pred ropanjem, odkrivala podzemska skladišča Titovih partizanov in razkrinkavala komunistične zaupnike, terence.

Prvi večji poraz so komunistični partizani doživeli 18. februarja 1943, ko so jim v borbi zadali dobrovski fantje težke izgube. Ob tej priliki pa je padel najboljši fant dobrovske posadke, Matija Remic iz Podsmreke. Ko so dne 20. februarja hoteli pokopati tega padlega junaka, so komunisti napadli pogrebni sprevod ob 9. dop. in streljali na vse pogrebce, da se je mogel pogreb izvršiti šele ob 4. uri popoldne.

Po teh dogodkih so pričeli komunistični partizani še huje ropati po vsej okolici. Nekateri posestniki, proti komunisti, so ostali skoro goli. Posebno hudo so trpele vasi; Dobrova, Stranska vas, Brezje, Podsmreka in Kozarje.

 

52

 

Marca meseca se je vršila proti komunističnim odredom nekaka ofenziva, ki so se je udeležili tudi dobrovski fantje, ki so nastopili na Selu in na Hruševem. V tej ofenzivi so uničevali komunisti in Italijani slovensko premoženje v medsebojni tekmi. Na Hruševem in Gabrju so komunisti zažgali podružni cerkvi, Italijani, ki so prišli za njimi, so pa nato požgali še mežnarijo in nekaj kmetij. S težavo so tedaj vaški stražarji preprečili, da Italijani niso zažgali cele vasi Gabrje. V tej ofenzivi od 12. do 19. marca bi bili kaj lahko uničili vse komunistične tolpe v Dolomitih, a so jim italijanski vojaki odprli v obroču pot, da so mogli uiti iz objema.

Dne 31. marca so dani Vaške straže na Dobrovi naši pod mostom pri Vrhovcih umorjenega Ivana Skubica, Cestnikovega fanta iz Viča. Komunisti so se preoblekli v karabinjersko uniformo, prišli na Cestnikov dom, kjer so "aretirali" oba sinova Ivana in Franceta Ivana so preoblečeni komunisti ustrelili, France pa je sunil stražarja, skoči v Gradaščico in se tako rešil.

Aprila meseca so komunistični partizani svoje napade še bolj ojačil, fantje so morali, namesto da bi opravljali na polju kmečka dela, vedno biti na straži, da so varovali vas.

Dne 11. aprila se je zopet pričela italijanska "ofenziva", ki pa so jo Savojci porabi:i večinoma za to, da so kradli prebivalstvu in pa pomagali komunistom pri begu. Kljub temu pa so člani Vaške straže 12. aprila odkrili v bližini Hruševega 7 komunističnih podzemskih skrivališč in skladišč ter ujeli komunista Franc Pezdirja, z imenom Tolstoj, intendanta partizanskega Dolomitskega odreda. Pot jim je kazal ujeti komunist Založnik-Dovjakov iz Hruševega, ki so ga bili prej našli skritega v grmovju. Ob isti priliki so tudi ubili polit komisarja in strahovalca vse okolice Velkavrha, ujeli Franca Riharja in vrnili nekaj ukradene živine nazaj lastnikom. Od tedaj so seveda imeli komunisti še večji srd na dobrovsko Vaško stražo.

Dne 6. maja 1943 so stražarji odkrili grobove v mesecu januarju odpeljanih in umorjenih fantov: Andreja Remica, Jožeta Kušarja in Ivana Peklaja. Izkopali so jih na Toškem čelu. Zdravniški ogled je pokazal, da so jih komunistični morilci pobili s topim predmetom. Vsa ta odkritja pa so dobrovske fante še bolj utrdila v borbi proti komunizmu, da so še z večjo vnemo preganjali komunistične tolpe v okolici.

Že zdavnaj bi bila vsa vas in okolica docela varna pred komunisti, če bi ne bili italijanski vojaki delali roko v roki s komunisti in ne ovirali proti komunističnih borcev pri vsakem koraku.

 

53

 

Dne 20. avgusta so naši komunistično-italijanske letake in so tako že naprej vedeli, kaj se bo zgodilo dne 8. septembra, a so kljub italijanskemu izdajstvu vztrajali na svojem mestu in so nato vsi prestopili v slovensko domobranstvo.

Takoj so pričeli zopet z akcijami in so imeli že 29. septembra prvi spopad. Dne 21. oktobra so na svojih pohodih prišli na Ključ, Bukov vrh in na Koreno, 8. novembra pa so na področju Ključa uničili komunistično taborišče in zaplenili nekaj orožja, kar je duha borbenosti še posebno dvignilo.

(Posneto iz poročila v "Slovenskem domu" z dne 29. januarja 1944: Tam so tudi slike porušene cerkve v Gabrju, požgana podružnica v Hruševem, ki so ju razdejali komunisti dne 12. marca 1943, in slika šole na Dobrovi, ki so jo komunisti zažgali 27. januarja 1943.)

Proti komunistična posadka na Dobrovi je štela 162 mož in fantov, ki so se v začetku moja umaknili pred Titovo vojsko na Koroško v Vetrinje, od koder so bili vrnjeni od angleške vojske. Razen par moških, ki se niso hoteli vrniti, in nekaj malega fantov, ki še niso bili tedaj stari 18 let, so Titovci vse kruto pomorili.

 

54

 

LOŠKI POTOK

med komunistično revolucijo

V tej od Ljubljane tako oddaljeni in samotni občini je tuja okupacija in komunistična revolucija povzročila ogromno škodo prebivalstvu na premoženju, še večjo in nepopravljivo pa v uničenju stotin človeških življenj.

Ker je tudi o dogodkih v tej občini med tujo okupacijo in komunistično revolucijo postavil Franček Saje v svojem "Belogardizmu" resnico popolnoma na glavo, bomo tu vse v podrobnosti popisali. Iz vsega popisa jasno odseva zločesta igra, s katero sta komunist in Italijan skupno uničevala slovenski narod.

V našem arhivu imamo točen in podroben popis vseh teh dogodkov. Na podlagi podrobnega zapisnika in izpovedi priče, ki je skoro vse to sama doživela in gledala z lastnimi očmi, je napisan pričujoči spis o dogodkih v Loškem potoku. Ker ima naša priča sorodnike v domovini, je žal ne moremo navesti z imenom. Ves spis pa nosi sam na sebi pečat resnice in očividca.

 

KRAJ IN LJUDJE

 

Občina Loški potok in njena župnija sv. Lenarta obsegata ozko, koritu podobno kraško poletje, ki ga ob hudih nalivih in daljšem deževju poplavi ponikalnica Loški potok. Obronki tega korita so pokriti deloma z bornimi njivami in senožeti, deloma pa z listnatimi in iglastimi gozdovi, ki so večinoma bili last graščaka Auersperga Turjaškega. To kraško visoko dolino obdajajo na severovzhodni strani ogromni gozdovi Velike gore tu se deloma že na hrvaški strani vzpenja 1255m visoko Debeli vrh in njegovi sosednji hribi, nadalje jo zapirajo vrhovi: Blošček (1035 m), Kolačnek (919 m) Retijska gora (934 m), Srednji vrh (865 m), Jazbina (846 m), Sadol (832 ml, Vrat (868 m); od Loške doline pa jo loči gorato ozemlje okrog Racne gore (1140 m) in Jelenovi vrhovi.

Vsa dolina se deli v dva dela in sredi obeh se razprostira 816 metrov visoki hrib Tabor, kjer stoji župna cerkev sv. Lenarta pokopališče s podružno cerkvijo sv. Barbare, župnišče, šola in mežnarija, kar so vse, razen cerkve, požgali komunisti. Ime Tabor je nastalo v času, ko so

 

55

 

Turki vpadali v deželo in ropali. Najprej je bil tu zgrajen kot obrambni stolp zvonik, ki še sedaj nosi v zidovju strelne line, nato je bila prizidana še cerkev. Ime Loški potok pa so kraju baje dali pastirji iz Loža, ki so še pred kakimi 350 leti tu pasli svojo živino in so se od tam sem naselili tudi prvi stalni prebivalci.

Tabor spada k vasi Hrib, ki je sedež občine; poleg te so pa še v občini vasi: Mali log, Retje, Srednja vas, Šegova vas in Travnik. Loški potok je bil povezan z dobrimi cestami s Sodražico, Blokami in Rakekom kakor tudi z ozemljem na hrvaški strani; bil je tudi oskrbljen z električnim tokom, kar je bila zasluga odličnega župana Franca Bartola, Hrib 58, ki so ga komunisti umorili.

Občina Loški potok je štela pred drugo svetovno vojno 2510 prebivalcev, od katerih je bila pretežna večina gozdnih delavcev in voznikov. Na tem bornem polju kmete ne morejo pridelati toliko živeža, kolikor ga občina potrebuje; tu predvsem uspeva krompir, oves, proso in bob. Tudi kmetje sami niso mogli preživljati z lastnimi pridelki svojih družin, velika večina njih se je bavila z vožnjo lesa iz gozdov v Grahovo, Martinjak ali celo na Rakek.

Glavni dohodek za vse je bil les; posestniki so ga prodajali, da so mogli kriti primanjkljaj kmetije, delavci pa so se preživljali s sekanjem lesa, tesanjem in z delom na žagah. Pozimi pa so mnogi odhajali na delo v slavonske gozdove, kjer so sekali hrastovino in tesali železniške pragove.

Vsled pasivnosti kraja so se morali mnogi ljudje izseliti v Zdražene države, Kanado, Nemčijo, Francijo in celo v Turčijo. Mislim, da je bilo 1928, ko je odšla večja skupina moških na delo v Turčijo, pa so tam tako slabo zaslužili, da so se morali vrniti na državne stroške.

Kljub revščini pa je bilo ljudstvo po ogromni večini zelo verno in na visoki moralni stopnji. Politično sta bili tu, kakor po vsej Sloveniji, dve stranki: prebivalstvo vasi Hrib, Retje, Mali log, Šegova vas in del Srednje vasi je bilo organizirano v SLS, dočim je bila večina iz Travnika, Bele vode ter Dednika v liberalni stranki oziroma pozneje  v JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka), toda ti so tvorili veliko manjšino v občini.

V župniji sta posebno odlično delovali katoliški organizaciji: Prosvetno društvo "Tabor" in pa mladinska organizacija "Orel" oziroma kasneje fantovski in dekliški odsek. Da je bila v župniji katoliško društveno življenje naravnost odlično razgibano, ima največ zaslug nekdanji kaplan v Loškem potoku Karel Škulj; kasnejši župnik v Dolenji vasi. Ob njegovem času je bil zgrajen lep Prosvetni dom na Hribu, ki je bil kulturno in vzgojno središče vse župnije. Tu je bilo

 

56

 

vzgojene dosti versko in narodno zavedne katoliške mladine, značilnih fantov in deklet. V letih od 1938 do 1941 pa je bil duša vsega katoliškega organizatornega dela kaplan Leopold Puhar, ki se je z veliko vnemo trudil za versko, kulturno in narodno vzgojo mladine. Loški potok pa je imel v osebi župnika in duhovnega svetnika Josipa Pravharja zelo dobrega duhovnega pa tudi gospodarskega voditelja, ki je bil odličen govornik, dober gospodar in moder svetovalec ter nekak pokrovitelj vsega katoliškega gibanja v župniji.

Zaradi svojega dela sta bila oba, g. župnik in kaplan, kamen spodtike in nasprotovanja družbi, ki se je zbirala pod firmo JNS, ali kakor smo kratko rekli: "leberalcem". Ti so bili organizirani v "Sokolu", ki je imel svoje prostore v gostilni na Travniku št. 68. Glavno vodstvo Sokola je imelo v rokah učiteljstvo, ki je bilo z izjemo enega učitelja in par učiteljic vse liberalno. Glavna opora Sokola je bil učitelj Lado Vrtačnik. Strupeno sovraštvo "naprednih" do vsega, kar se je zbiralo v katoliških organizacijah se je pokazalo posebno ob času kraljeve diktature v letih 1931 do 1934, ko je diktatorski režim s pomočjo slovenskega dela JNS zapiral naše prosvetne domove, razpuščal katoliške prosvetne in mladinske organizacije, tiral v ječe pristaše SLS in na vseh področjih javnega življenja izvaja veliko nasilje.

Bilo je v nedeljo pred 24. julijem 1932 ko so fantje iz vasi Retje po svoji stari navadi postavili velik mlaj. Vrhu 37 metrov visokega maja so obesili slovensko trobojnico, ki so jo napravila dekleta. Drugi dan, v ponedeljek, je prihitela v vas orožniška patrulja, ki je popisala vse fante, ki so se udeležili postavljanja mlaja. Vsi so bili ovadeni na okrajno glavarstvo v Kočevju, ker so razobesili slovensko zastavo, ki je bila tedaj prepovedana.

Proti 34 fantom je bil uveden kazenski postopek. Komandir orožniške postaje se je trudil na vse mogoče načine, da bi izsledil, kdo je bil glavni vodja pri postavitvi mlaja, a fantje niso nikogar izdali. Tedaj je bil v Kočevju okrajni glavar eden največjih priganjačev diktatorskega režima sreski načelnik Placer, ki je kaznoval vsakega fanta z globo po 50 dinarjev.

Čez nekaj dni je prišel ukaz, da se mora mlaj s slovensko zastavo podreti. Orožniška patrulja je prisilila nekaj fantov iz bližine, da so morali mlaj podreti, pri čemer so čuvali orožniki z nasajenimi bajoneti.

Vse to nasilje so seveda odobravali pristaši JNS zlasti pa učiteljstvo, ki je v svojem jugoslavenstvu pozabilo na slovenstvo in je zavedne Slovence označevalo z izdajalci, proti državnimi elementi in nasprotniki dinastije.

 

57

 

Ko je bil v Marseillu umorjen kralj Aleksander, je loško-potoško učiteljstvo kazalo pretresljivo žalost. Po opravljenih cerkvenih obredih se je vršila žalna spominska svečanost, pri kateri je govoril učitelj Lado Vrtačnik, ki je pri svojem poveličevanju pokojnega kralja dvignil svoje roke proti nebu in vzkliknil: "O, naj ga angelci v nebesih nosijo . . ." - To isto učiteljstvo je potem po razpadu Jugoslavije l. 1941. razpečavalo komunistične brošure in časopis "Delo", kjer se je sramotilo vse, kar so prej poveličevali; zlasti je bil napaden kralj Aleksander in dinastija.

Ko je bil 27. marca 1941 izvršen v Beogradu tako zvani puč generala Simovića, so zopet nekateri "naprednjaki" v Loškem potoku grozili "klerikalcem": "Zdaj boste pa že videli, zdaj pride obračun z vami . . ."

 

OKUPACIJA IN REVOLUCIJA

 

Na veliko soboto 1941 je prišla v Loški potok prva italijanska izvidnica čez Matevljek - Šegovo vas. Bilo je okrog 5. ure popoldne, ko se je v župni cerkvi na Taboru ravno vršil obred Gospodovega vstajenja. G. župnik Pravhar je naglo zaključil cerkveno slovesnost, da so mogli ljudje hitro na svoje domove. Italijanska patrulja je izpraševala: "Dove sono Serbi"? (Kje so Srbi?) Ko pa so videli, da ni nikjer nobenega vojaštva, so se pričele valiti italijanske vojaške kolone od Babnega polja sem.

Ob razpadu Jugoslavije so se umikali oddelki naše vojske čez Travno goro proti Kočevju. Ko je bil objavljen razpad jugoslovanske vojske, so se domači fantje vračali na svoje domove. Srbi, ki so se dan pred prihodom Italijanov umikali skozi Loški potok, so bili vsi divji na naše fante, ki so prihajali domov. Neki srbski vojak je vdrl v hišo Ivana Turka, Retje št. 4, po domače Tadolinski, ter ustrelil v hiši domačega fanta Jožeta.

Na Veliko nedeljo je prispela italijanska divizija "Ravenna", ki je isti dan in na velikonočni ponedeljek zasedla vse področje občine Loški potok.

Italijani so se sprva zelo vljudno obnašali in niso delali nikakega nasilja. Ljudstvo je bilo mirno, ker je upalo da je sedaj najhujše minilo. Nihče ni računal na kak upor ali kako revolucijo. Dotedanje žrtve italijanske okupacije so bile le kokoši, ki so jih italijanski vojaki pridno lovili in jedli.

Italijanska divizija Ravenna je ostala v Loškem potoku nekako en mesec. Vojaštvo je že postalo nadležno in ljudje so se ga do sitega naveličali; vsem je odleglo, ko so Italijani izpraznili sobe, vrtove in podrli šotore, ki so jih bili postavili na polju. Dne 5. maja se je pričela divizija

 

58

 

umikati proti Blokam in v Italijo. Po njih načrtu naj bi ostali v Loškem potoku le karabinjerji. Zadnji vojaški oddelek se je nameraval umakniti v ponedeljek, pa se je v noči od nedelje na ponedeljek izvršil incident, ki je to preprečil. Skupina vinjenih in razposajenih fantov je namreč raztrgala italijansko zastavo in lepake po zidovih. To je bila za Italijane velika žalitev, njih komanda je takoj poslala nazaj en bataljon vojakov v Travnik, od koder se je izvršilo ono dejanje. Italijani so bili vsi divji in surovi ter brezobzirni do ljudi, izvajali so velik pritisk na vse prebivalstvo, dokler se niso dotični fantje sami prijavili vojaškim oblastem. V Vidmu so bili postavljeni pred vojno sodišče, ki jih je obsodilo po 10 let ječe.

Drug incident se je izvršil par dni kasneje. Nekateri delavci, ki so delali v Auerspergovih gozdovih, so bili bolj vneti za Nemce. Tu se je čutila nemška propaganda iz Kočevja in pa tudi komunistična. Nekateri fantje iz vasi Retje so želeli, da bi bili Loški potok zasedli Nemci, pa so šli v graščinski gozd, posekali. tam 25 metrov visoke smreke, da bi jih z nemškimi zastavami postavili kot mlaje. Ko so vozili te smreke mimo karabinjerske postaje, so se pričeli Italijani zanimati za zadevo, zaprli so nekaj fantov in prepovedali postavitev mlajev. Po kratkem zasliševanju so fante izpustili in jim celo prepustili smreke, ki so jih nato ti prodali in denar zapili.

Po teh dveh incidentih je postalo v Loškem potoku zopet vse mirno.

 

*

Italijani so izdali proglas, da mora prebivalstvo oddati vse orožje in municijo, ki so ju ljudje res oddali v veliki množini, vendar pa je ostalo skritega še dosti orožja in municije, last jugoslovanske vojske.

Koncem maja je zapustilo vse vojaštvo občino Loški potok, ostali so tam le karabinjerji, v celoti 7 mož posadke v bivši orožniški postaji v Srednji vasi, z njimi pa so ostali tudi bivši jugoslovanski žandarji Blaž Glažar, Pihelj in neki Mohamed, ki so ostali v službi okupacijskih oblasti.

V občini se je pričelo mirno življenje, podobno, kakor je bilo pred vojno. Ljudje so dobro zaslužili, okupacijske oblasti so v redu skrbele za prehrano. Teh srečnih dni pa je bilo kmalu konec.

Nekako julija 1941 se je pričela že propaganda s prišepetavanjem po občini, da se je treba organizirati za čas, ko bodo Italijani zapustili deželo. Prej liberalno učiteljstvo in pa občinski tajnik so pričeli med ljudi širiti "Slovenski poročevalec", glasilo "Osvobodilne fronte", in še listič "Delo", uradno glasilo komunistične partije. V teh listih je bila ostro napadena dinastija Karadjordjevićev, ban dr. Marko Natlačen, Slovenska

 

59

 

ljudska stranka in slovenska duhovščina. Ko je nekoč organist vprašal neko osebo, ki je širila te časopise, kako je to mogoče, da so se megli tako izpremeniti, ko so bili prej tako nacionalni in vneti za kralja ter dinastijo, je ta odgovorila: "Veš, taka je politika!"

Jeseni oktobra so pričeli prihajati v Loški potok neznani ljudje, organizatorji OF, ki jih je pošilja centralni odbor komunistične partije. Vsi ti organizatorji so bili strupeni komunisti. "Napredni in nacionalni" učitelj Lado Vrtačnik je pričel razširjati komunistično literaturo in letake najprej zanesljivim članom Sokola in levičarjem.

Vrtačnikov velik osebni prijatelj in pomočnik pa je bi občinski tajnik Anton Košmrlj. Ta je bil do volitev 1. 1938. vedno vnet "naprednjak in liberalec", nasprotnik vsemu katoliškemu gibanju. Tedaj pa je zaradi osebnih koristi volil z JRZ (Jugoslovansko radikalno zajednico, s katero je tedaj simpatizira tudi večji del somišljenikov SLS), da si je tako zagotovil mesto občinskega tajnika. Znal si je pridobiti veliko zaupanje pri vodilnih osebnostih v SLS, ki so ga kljub resnim svarilom sprejeli kot člana Slovenske legije ob njeni ustanovitvi, takoj po polomu Jugoslavije. Avgusta meseca 1941 je vpričo organista prisegel zvestobo državi, kralju in Slovenski legiji. Istočasno pa je bil, kot se je pozneje izkazalo, zaupnik Osvobodilne fronte ter je sodeloval v najtesnejši zvezi z učiteljem Vrtačnikom, ki je vohunil za KP in izdajal slovenske fante.

 

*

Iz Štajerske je pribežalo v Ljubljansko pokrajino pred nacisti dosti slovenskih učiteljev, ki jih je nato prosvetni oddelek nastavljal po deželi. Tudi v Loški potok so bili poslani oktobra 1941 nekateri begunci, ki so se kmalu izkazali kot organizatorji OF. Med temi so bili: Ferdo Skok z družino, neki Zupančič z družino in neka učiteljica Zdenka.

Za te učitelje begunce je priredil g. kaplan Leopold Puhar po vsej župniji zbirko. Ljudstvo se je z veliko vnemo odzvalo temu povabilu in so darovali zanje mnogo obleke, masti, prekajenega mesa in drugih živil. To dobroto so kmalu nato ti učitelji s krvavo nehvaležnostjo poplačali.

Komunistični propagandist in učitelj Ferdo Skok je znal svoje namene in svoje delo spretno prikriti. Ustanovil je svoj pevski zbor, s katerim je imel vaje v šoli; pridobiti je znal kljub svarilom organista in cerkvenih pevcev za svojo organizacijo celo kaplana Puharja in župnika Pravharja, ki sta na prižnici priporočala ta pevski zbor, ki je imel predvsem namen prikriti komunistično organizacijo in njeno delo.

 

60

 

Koncem novembra 1941 sta iz Ljubljane prišla v Loški potok še dva neznana moška, od katerih se je eden naselil pri učitelju Skoku, ki je stanoval v občinski hiši nad pisarno. Ta. dva sta s pomočjo učiteljstva organizirala OF v vasi Travnik, kjer so se vršile prve seje. K sejam tega odbora OF so povabili tudi nekega bivšega jugoslovanskega narednika. Ta pa je kmalu sprevidel, kakšno "osvobodilno gibanje" se tu pripravlja. Pri sejah so namreč sestavljali črne liste oseb, ki so bile določene za umor. Na te liste so prišli sami zavedni Slovenci in zvesti jugoslovanski državljani, predvsem vodilne osebnosti iz katoliškega gibanja. Ko je ta narednik videl, kaj se pripravlja, je zapustil to družbo.

Prvi komunistični partizani so se pojavili v okolici Loškega potoka nekako septembra 1941 po napadu na italijansko posadko v Ložu. Sprva nihče ni vedel, kaj se godi v Ložu. Takoj drugi dan po napadu so Italijani zastražili vsa prometna križišča in njih vojaštvo se je v kamionih pripeljalo v Loški potok. Kasneje se je razvedelo, da je bila napadena italijanska posadka v Ložu. Neko jutro so ljudje navsezgodaj zjutraj opazili nekaj oboroženih »četnikov«, ki so šli za vasjo Travnik proti Beli vodi v Mošnjevec. Sprva so ljudje mislili, da so ta Mihajlovićevi četniki, kmalu pa se je zvedelo, da so to partizani Osvobodilne fronte, pri katerih so združeni komunisti, krščanski socialisti in levičarski Sokoli.

Naselje Bela voda je bilo zelo pripravno za shajanje hostarjev. Bilo je oddaljeno od karabinjerske postaje nekako 3 kilometre, sredi gozdov in hribov.

Iz Ljubljane je prinašal odboru OF v Travnik navodila od centrale kurir France Vesel, ki je bi1 doma iz Travnika št. 37, po domače Ivančkov. Ta je imel v Ljubljani v izrazito "klerikalni hiši", v palači Vzajemne zavarovalnice v najemu kavarno. Iz Ljubljane je redno prinašal pošto, naročila, zlasti pa propagandni material krajevnemu odboru v Travnik, katerega predsednik je bil sprva Bobnarjev Korle, nato pa Franc Košir, pos. sin, Travnik št. 41, po domače Spelšen, sekretar pa je bil Franc Kordiš, Travnik št. 6, po domače Matičev Franc.

Pri sejah tega krajevnega odbora so sklepali, koga bo treba likvidirati, da se ljudem vcepi strah do kosti, in kako se bodo polastili oblasti ter prevzeli v roke občino. Mislim, da ni treba pripominjati, da tedaj še ni bilo nikjer kake "bele garde" in nobenega oboroženega odpora proti OF in komunistom, a vendar so že sestavljali liste onih, ki naj bi bili pomorjeni.

Po napadu na karabinjersko postajo v Ložu so se pričeli komunistični partizani vedno pogosteje pojavljati na področju občine Loški potok in Draga. Prihajali so od Babnega polja za

 

61

 

Malni za vasjo Travnik in se zadrževali okoli Podpreske, Mošnjevca in Bele vode. V Podpreski so se nastanili v neki vili v gozdu blizu naselja. Pričele so se širiti govorice, da bodo partizani nekoga ustrelili, da se ljudem vcepi strah in jim zavežejo jeziki, da ne bodo govorili o kretanju partizanskih skupin.

Pred meseci je v Beli vodi kupil hišo Janez Debeljak, poročen; 33 let star, občinski odbornik, član katoliških organizacij, zelo ugleden mož. Ta je bil odbornikom OF v Travniku trn v peti. Ko so nekoč partizani zopet prišli na svojem pohodu za vasjo Travnik proti Beli vodi, so jih opazili kočevski Nemci, vozniki, ki so peljali deske na postajo v Ortnek z žage v Podpreski. Ti vozniki so se na poti ustavili v gostilni Kaplja v Travniku in tam med gosti pravili, kako se kretaja po okolici partizani. Od Bele vode je tedaj slučajno prišel v gostilno tudi Ivan Debeljak, ki je nič hudega sluteč k pripovedovanju nemških voznikov pripomnil, da je tudi on videi tisti dan partizane. Predna so se kočevski vozniki vrnili v Podpresko, so šli javit italijanskim karabinjerjem, da se komunistični partizani redno zadržujejo v Lascu in v Podpreski v lovski vili Franca Mikliča iz Ljubljane. Debeljak je pustil družbo v gostilni in odšel k svojemu očetu v Šegovo vas.

Karabinjerji so takoj obvestili vojaško komando v Ribnici in na Blokah, da so partizani v Loškem potoku. Drugo jutro je zapadel sneg za prst debelo. Okrog 6. ure zjutraj je italijansko vojaštvo obkolilo vasi Hrib in Retje, kjer ni bilo nobenega komunista. Predno so vdrli v vas, so streljati na vse strani brez cilja. Vsem se je zdelo čudno to streljanje, a nihče ni nič hudega slutil. Ko so vdrli italijanski vojaki v vas, so pričeli vršiti preiskave po hišah.

Pred domačo hišo je tedaj stal v Retjah št. 23. samski delavec Antona Kordiš. Ko je zapazil italijanske vojake, se je umaknil v hišo. Italijanom se je zdelo sumljivo, pa so vdrli za njim. Kordiš se je v strahu zaprl v sobi, vojaki so zahtevali, da jim odpre, v razburjenosti ha nesrečni fant ni mogel hitro odpreti vrat, ker se mu je ključavnica nekaj zaregljala. Italijani so s silo vdrli v sabo in ga na mestu ustrelili.

S Kordišem je bil tedaj tudi občinski tajnik Anton Košmrlj, ki se je ravno odpravljal, da gre v službo v občinsko pisarno na Hrib. K sreči ga je v veži spoznal neki karabinjer, ki ga je rešil, da tudi njega niso ustrelili.

Naslednjo nedeljo je zopet ob 6. uri pridrvelo iz Blok italijansko vojaštvo. Edvard Kordiš, krojač iz Travnika št. 135, je odšel z doma ob pol šestih zjutraj k maši. Nad Srednjo

 

62

 

vasjo je srečal italijanske vojake; ko je šlo mimo njega vojaštvo, je držal kvišku roke; prišla je zadnja patrulja, ki ga je ustrelila, misleč, da je partizan. Nato je odšel Italijanski bataljon k Beli vodi, kjer je zajel in ustrelil dva mlada partizana.. Nato so Italijani na Debelem vrhu nad Glažuta z ročnimi granatami pobili nekaj partizanov. Drugi italijanski bataljon pa je prišel od kočevske strani na Debeli vrh, kjer so za Glažuto postrelili nekaj hostarjev. Na vrhu Debelega vrha je bila neka koča, v kateri so zajeli več komunistov in z njimi tudi nekega italijanskega oficirja, ki so ga partizani ujeli ob napadu na Lož. Italijani so prepovedali cerkveno pokopati ustreljene partizane, a je kljub temu kaplan Puhar dva pokopal na pokopališču sv. Barbare.

Krajevni odbor OF na Travniku je tedaj sklenil, da je treba najti kakega "izdajalca" in ga ustreliti, da se ljudem vcepi strah. Najbolj je bil odbornikom OF na poti Janez Debeljak, kateremu so naprtili izdajstvo, da so Italijanu priredili hajko; obsodili so tega odličnega moža na smrt. Pri dotični seji, kjer se je sklepalo 0 njegovi usmrtitvi, so bili navzoči tudi učitelji. Obsodbo so sporočili vrhovni partizanski komandi na Krim, ki je določila krvnike in dan umora. Mesec dni pred njegovim umorom so v vasi Travnik že nekateri vedeli, kaj se bo zgodilo, a žrtve ni nihče opozoril, da bi se pravočasno umaknil in skril. V noči med 30. in 31. januarjem 1942 je šel Debeljak že ob 3. uri zjutraj krmit konje v hlev. Ko je odprl vežna vrata, sta ga že čakala komunistična krvnika Stane Semič, s partizanskim imenom Daki, in njegov spremljevalec; eden mu je dal tri strele v glavo, da se je zgrudil na tla. Do sedme ure je ležal v nezavesti, na vprašanja je mogel le zmajevati z glavo, ob 7. uri pa je izdihnil. (P.S. glej sliko v arhivu Daki)

Vest o tem umoru se je naglo razširila po vsej občini, vse prebivalstvo je pretresla ta novica, vsi pošteni ljudje so obsojali ta zločin, ker so Debeljaka dobro paznali kot odličnega moža in poštenjaka, vedeli so pa tudi; da on ni ničesar izdal karabinjerjem, marveč kočevski vozniki. Umorjeni in njegov brat France sta bila dogovorjena, da bosta peljala isti dan krclje v Grahovo. France je odpeljal naprej svoj tovor na saneh. Okrog šeste ure zjutraj sta ga prehitela na smučeh dva partizana v belih haljah v Zakotu nad vasjo Retje; bila sta morilec Daki, po domače Kovačev iz Velikega Vrha na Blokah, in še en partizan. Tisto noč so bili odborniki OF zbrani v gostilni, med njimi seveda tudi učitelji, in so nestrpno pričakovali, če se je umor posrečil. Isti dan so bili prizadeti učitelji vsi preplašeni, ker so se pač bali posledic tega zločina.

 

63

 

Truplo umorjenega so okrog 11. ure dop. pripeljali v mrtvašnica na pokopališče na Taboru. Okrog 3. ure popoldne je prišel tja dr. Oražem, ki je izvršil obdukcijo. Ugotovil je, da je bil pokojni popolnoma zdrav in da je bilo škoda umoriti takega človeka.

Krajevni odbor OF, kjer so imeli vodilno vlogo učitelji, je izdal okrožnico, v kateri je prepovedal vsem udeležbo pri pogrebu umorjenega in je vsem grozil s posledicami. Toda kljub vsem grožnjam se je udeležila pogreba ogromna množica ljudi, ki so jasno demonstrirali proti komunističnemu nasilju.

Ta umor je odprl oči tudi g. kaplanu L. Puharju, ki je prej sodeloval z učiteljem Skokom pri pevskem društvu v šoli. V obraz je povedal učiteljem, da so oni krivi umora Janeza Debeljaka, in je nato prekinil vse zveze z njimi. V občevanju z ljudmi in tudi na prižnici je nato razkrinkaval obraz Osvobodilne fronte ter kazal, kaj se skriva za to masko. Posebno je bila odločna njegova pridiga na praznik Marijinega oznanjenja, dne 25. marca 1942; tu je pokazal, da je Osvobodilna fronta predvsem komunistična organizacija, ki je pričela komunistično krvavo revolucijo, da bi prišla komunistična partija do oblasti, povedal je, da je OF kriva umora Debeljaka in vseh žrtev in vse škode, ki jo je napravilo italijansko vojaštvo kot represalije za komunistične izgrede.

Komunisti so po tem govoru postali. vsi divji in so kaplanu zagrozili z represalijami, ako ne ostane pasiven do OF. Toda grožnje niso g. Puharja ustrašile, temveč je še naprej očitno opozarjal ljudi na nesrečo, ki jo pripravlja OF za ves slovenski narod. Zaradi tega sta krajevni odbor OF in partizanski štab obsodila g. kaplana na smrt. Ker pa so se bali prehude reakcije pri narodu, zlasti pa, ker se je balo učiteljstvo posledic od strani italijanske oblasti, so začasno odložili likvidacijo.

Po umoru Janeza Debeljaka pa se je komunistični teror vedno bolj širil po vsej okolici. Tedaj so komunisti umorili v Sodražici odličnega fanta Franca Koširja, pri Velikih Laščah so uničili družino Gorjup. Pri vseh teh umorih pa so vrgli med ljudi govorico

da so likvidirali izdajalce.

Komunistični propagandisti so postajali vsak dan glasnejši in predrznejši, celo karabinjerjem so pravili, kako silna je moč Sovjetske zveze, ki bo vse zdrobila v prah. Ti propagandisti so se zbirali v gostilni Mohar, po domače pri Mhatajnarju na Hribu zlasti ob nedeljah; tam so včasih na glas klicali: "Živio Stalin, živio Rusija!" Nasproti tej gostilni so stanovali italijanski karabinjeri, ki so seveda vse slišali in si dobro zapomnili obraze vseh, ki so tja zahajali.

 

64

 

Nekako po Veliki noči l. 1942 so se pričeli komunistični partizani zbirati in skrivati v gorovju Jazbina, med Babnim poljem, Šegovo vasjo in Retjem. Tu so si napravili svoje taborišče, od koder so prihajali ponoči v vasi ter grozili z nasiljem. Tu so organizirali nekako sredi aprila 1942 svoj "prvi partizanski bataljon" na Notranjskem, pod imenom Zidanškov odred. Toda ta "bataljon" je štel vsega skupaj 13 (trinajst!) partizanov s komandantom vred.

Komandant tega "bataljona" je bil Slavko Kovač, po domače Hribarčkov iz Loža, ki si je nadel partizansko ime Smeli. To je bil propadel ("faliran") dijak, ki je končal svoje gimnazijske študije v drugi šoli, kasneje je bil, kakor je sam loravil, v nekem samostanu, nato je služil pri mornarici in postal komunist ter komandant partizanskega odreda. Čez nekaj mesecev so ga Italijani našli v neki jazbini pod Snežnikom. Ker ni hotel priti na poziv ven, so ga ubili z granatami, ki so jih vrgli v jamo.

Člani tega "bataljona" so bili še: Mirko Lavrič iz Retij, ki je bil prej hlapec v Ložu, kot polit komisar pa je bil tam neki jurist Cvetko Močnik, s partizanskim imenom Florijan.

Taborišče pod Jazbino je bilo nekoko središče partizanskega delovanja za Loško dolino, Loški potok, Babno polje, Bloke in tja do Krima, kjer je bil glavni komunistični štab. Tukaj so imeli svojo tiskarno, kjer so tiskali razne propagandne letake in grozilna pisma.

V svojih ponočnih pohodih so prišle partizanske patrulje tudi na Tabor, do župnijskih vrat, kjer so grozili župniku in cerkovniku, da vesta, kaj ju čaka, če bi kdo izdal Italijanom, da so bili oni. na Taboru.

Komandant "bataljona" 12 mož, tovariš Smeli, se je pogosto shajal v Šegovi vasi št. 43 z Amalijo Bartol, ki je bila poleg Milene Avstelj, Hrib št. 43, glavna aktivistka. Komunistični špijoni so stalno prisluškovali na Tahoru, da bi ugotovili, kdo ustanavlja "belo gardo". Večkrat se je zgodilo, da je kdo domačih šel ven; ko je odprl vežna vrata, je naglo skočil vstran komunistični špijon, ki je prisluškoval. Tak špijon je bil tudi nekdanji žandarmerijski komandir Blaž Glažar, ki je vstopil v službo h karabinjerjem. Ta je stalno izpraševal organista o tajnih sestankih na Taboru in kasneje o Slovenski legiji.

 

*

Odsek Slovenske legije je bil ustanovljen v Loškem potoku morda nekako avgusta 1941. V njem je bilo nekaj fantov, ki so imeli skrite svoje puške. Komunisti so skušali predvsem dognati, kdo je nje glavni organizator, imeli so pred njo velik strah, da si dejansko ni bilo ne prave organizacije in ne kake akcije. Komunisti so mislili,

 

65

 

da je nekak štab Slovenske legije v mežnariji ali župnišču, da si v župnišču niso skoro ničesar vedeli o tej organizaciji.

Koncem aprila ali pričetkom maja 1942 je pričela partizanska skupina izvajati dražilne napade na italijanske patrulje v Prezidu, Vinklu in Dragi. Oddali so nekaj strelov, nato pa "junaško" zbežali. Italijani pa so se nato znašali nad nedolžnim prebivalstvom v Prezidu in Vinklu.

Dne 7. maja 1942. je praznoval svoj god Stanko Mohar iz Malega loga v družbi nekaj fantov, med katerimi je bil tudi učitelj Skok, ki je ob tej priliki zaupno povedal navzočim, kaj je v resnici OF. Med drugim je tudi pravil, da ni njen glavni cilj borba proti Italijanom ali Nemcem, marveč borba proti klerikalcem. Da se za vedno uniči njih moč, je treba uničiti vse njih vodilne osebnosti, ki so vse obsojene na smrt.

Drugi dan je učitelj Skok izginil k partizanom v hosto. Vsi ljudje so sedaj v skrbeh pričakovali, da se bo nekaj zgodilo. Mnogi so bili pa razočarani, ko so spoznali, da je odšel k tolovajem v goščo učitelj, za katerega sta g. župnik in kaplan toliko storila.

Karabinjerji so odhod učitelja Skoka k partizanom takoj javili na pristojno mesto. Drugi dan, to je 9. maja, je že prišla partizanska "vojska", da napade karabinjersko postajo, ki je bila v Rusovi hiši pod Taborom. Ves "bataljon" partizanov je štel celih dvanajst mož, njegov komandant Smeli-Slavko Kovač je poslal po 12-letni Albini, hčerki cerkovnika Janeza Ruparčiča, karabinjerjem nekak ultimat, da naj se podajo. Ker na ta poziv ni bilo odgovora, je tovariš Smeli poslal drugi poziv, da se morajo podati do 5. ure popoldan, in je sporočil, da je pripravljena "cela divizija za napad". Tudi na ta poziv ni komandant karabinjerjev nič odgovoril. Tedaj je partizanski komandant ukazal, da so oddali na Rusovo hišo nekaj strelov iz strojnice, pri čemer je bil slučajno zadet v glavo neki karabinjer pri oknu.

Kmalu po pričetku streljanja pa se je približalo italijansko letalo, ki se je pričelo spuščati vedno niže nad Tabor. Smelijev "bataljon" se je tega tako prestrašil, da so vsi partizani "pokazali pete" in jo odkurili nazaj v Jazbino. O kaki "diviziji" OF seveda ni bilo ne duha ne sluha.

Komaj pa so jo "junaški" partizani v strahu popihali, se je že pojavilo italijansko vojaštvo izza vasi Hrib, ki je metalo bombe; strojnice so obsipale vas Tabor, kjer ni bilo nobenega partizana več.

Tovariš Smeli je pred napadom polovico svoje vojske, to je 6 mož, razmestil okrog karabinjerske vojašnice za napad, drugo polovico "bataljona", beri in piši: šest mož, je pa postavil v okolici za stražo, da bi preprečili

 

66

 

prihod italijanski vojski. Kakor prva polovica oblegovalnega "bataljona", tako je tudi druga polovica te vojske pokazala svoje pete, ko je od daleč zagledala prihod italijanskih vojakov, ki so nemotena prišli iz Blok in Velikih Lašč.

Ker so že vedeli, kako se Italijani maščujejo zaradi komunističnih izgredov nad nedolžnim prebivalstvom, so se ob prihodu Italijanov zatekli v župno cerkev: organistova in cerkovnikova družina g. župnik, g.kaplan, župnijska kuharica in služkinja. V strahu pred italijanskim maščevanjem so se vsi tresli v cerkvi in molili. Italijani pa so pričeli divje razbijati cerkvena okna, nato so navalili na vrata pri zakristiji, ker so mislili, da so tam skriti partizani. Ko je vojaštvo pričelo razbijati tudi cerkvena glavna vrata, sta jih šla odpirat g. kaplan Puhar in cerkovnik. Komaj sta odprla vrata, so italijanski vojaki navalili nanju in ju pričeli obdelovati z vso silo s puškinimi kopiti. Italijanski vojaki bi bili vse v cerkvi pobili, pa je k sreči prihitel karabinjerski brigadir Montali in je dopovedal, da to niso "rebelli", marveč pošteni ljudje, cerkveni uslužbenci, ki so se v strahu umaknili v cerkev.

Prisiljeni sta prej nesli partizanom pod zvonikom hrano cerkovnikova hči Albina in organistova žena. To so karabinjerji opazili in ju ovadili vojaškemu komandantu, ki je obe določil za ustrelitev. Dobri brigadir Montali pa je posredoval, da so končno vojaki izpustili tudi ti dve.

Italijansko vojaštvo je nato preiskalo vse hiše. Ko se je pomikalo proti Šegovi vasi, so ljudje opazili skupino vojakov, ki je prišla z vrha vasi Hrib od Kala po Matevškovi ogradi proti Kaprolovi hiši in je gnala dva moška, ki sta morala držati roke kvišku. Za hišo so zaregljane strojnice.

V nedeljo zjutraj je komandant italijanskega bataljona povedal g. župniku in cerkovniku, kaj je vojaštvo naredilo v teku akcije proti partizanom. V Šegavi vasi je bil ustreljen Franc Šega, št. 24, ko je pred italijansko patruljo bežal v hišo, je ta vdrla za njim in ga v hiši ustrelila. Za Kaprolovo hišo sta bila pa ustreljena dva ugledna moža, odločna proti komunista: Janez Bartol in Jakob Bartol s Hriba št. 82. Bila sta doma nič hudega sluteč, ko so ju Italijani zagrabili in odvedli na morišče. Njuni trupli sta bili preluknjani od rafalov iz strojnice.

Isto nedeljo, dne 10. maja 1942, se je umaknilo italijansko vojaštvo, z njim vred pa so odšli tudi karabinjerji iz Loškega potoka in prepustili vso občino njeni usodi. Ljudstvo je bilo vse preplašeno in polno groze, ko so isti dan popoldan pokopavali tri nesrečne žrtve.

 

67

 

Po umiku italijanske vojske in karabinjerjev pa je že popoldan ob 4. uri prišlo nekaj komunističnih agentov v Loški potok, ki so se ustavili v gostilni Mohar na Hribu. Zvečer ob 7. uri pa je že pridrvel v vas s tolpo svojih tovarišev učitelj Skok, s katerimi je nato popival celo noč, ko je vsa župnija bila pretresena od groze nad usodo nesrečnih žrtev.

V ponedeljek, dne 11. maja 1942, se je v Loškem potoku poleg prejšnjih pojavila še druga skupina komunističnih partizanov iz taborišča v Jazbini. Komanda tega "bataljona" je izdala letak in z njim proglasila Loški potok za "osvobojeno ozemlje" in "svobodno republiko". Partizanske patrulje so hodile po vaseh in grozile ljudem s kaznijo, če se ne bi fantje prijavili h komunističnim partizanom. Partizani so proglasili splošno mobilizacijo, a na te pozive se ni prijavil nihče. Nato je komanda Notranjskega odreda izdala nov proglas, da naj se fantje prostovoljno prijavijo k partizanom, sicer da bo nekaj oseb iz vasi Retje, Hrib in Mali log ustreljenih za kazen.

 

ODPOR PROTI NASILJU

 

Največji pritisk so izvajali na fante partizani v vasi Hrib.

Takoj drugi dan po odhodu Italijanov, dne 11. maja, so komunistični partizani pričeli rušiti telefonske in brzojavne naprave, pobirati žico in sekati drogove: Med tem časom so se pojavile še druge skupine partizanov iz Loške doline, ki so se pridružili onim v Jazbini.

Ljudstvo je bilo vse zbegano, cela občina je postala brezpravna in izročena na milost in nemilost komunistom. Vse delo je bilo ustavljeno, moški so se zbirali največ po gostilnah, popivali in debatirali.

V četrtek, dne 14. maja, so partizani izdali nov odlok, da se morajo vsi moški, obvezni vojaški službi, prijaviti k partizanom. Skupina partizanov je patruljirala po cesti in čuvala naibite lepake za splošno mobilizacijo. Fantje iz vasi Hrib, ki so bili člani Kat. prosvetnega društva oziroma Fantovskega odseka, so se zbrali v gostilni župana Franca Bartola na Hribu ter v jezi nad komunističnim nasiljem popivali. Okrog 11. ure isti dan so bili fantje že nekoliko vinjeni, pa so govorili: "Tem hudičem se pa ne damo, da bi nas ti strganci »rihtali«', rajši vse razbijemo . . ." Med njimi je bilo tudi nekaj fantov iz vasi Retje in Malega loga. V Loškem potoku ni bilo nobene organizacije za odpor proti komunistom oziroma OF; tudi člani Slovenske legije niso prejeli sploh nikakega navodila, kaj storiti, še manj pa, da bi se kaj upirali partizanom; župnik Pravhar in kaplan Puhar nista popolnoma nič vedela o tem; kaj fantje kuhajo v svoji jezi.

 

68

 

Kot smo že omenili, so imeli nekateri še skrito orožje. Na tihem so odšli iz gostilne nekako ob pol petih popoldne v četrtek, dne 14. maja 1942. Nenadoma začne iz zvonika župne cerkve biti plat zvona in iz njegovih lin je odjeknilo nekaj strelov. Nihče na Taboru ni vedel, kaj se godi. Tedaj se naenkrat iz Konsumnega društva čuje vojaško povelje: "Četa, mirno!", nato: "O desno rame!" in zopet "Četa napred!" Med žalostnim klenkanjem zvona v zvoniku je krenila ta mala skupina fantov proti Taboru. Komunistični partizani so se takoj razbežali v političnem strahu na vse strani. Fantje so gredoč zagrabili nekega partizana in ga gnali kot ujetnika s seboj. na Tabor. Ko pridejo tja, prihiti iz župnišča ves zbegan kaplan Puhar in vpraša, kaj se pravzaprav godi. Fantje so mu razložili, da so se uprli z orožjem, ker nočejo h komunističnim partizanom. Vsi so bili na Taboru presenečeni.

V vsem je bilo nekako osem fantov; drugi fantje so imeli v rokah puške, njih komandant, krojač Košir, je fante razpostavil na položaje na Taboril, sam pa je nato odšel domov. Ujetega partizana so zaprli v šolo, poveljstvo nad fanti sta prevzela Stanko Kravs s Hriba in pa Ivan Košmlj iz Retij. Medtem ko je bilo plat zvona, je prihitelo še nekaj fantov, preko noči so se še nekateri pridružili, v župnišče pa se je zateklo tudi nekaj drugih ljudi, ki so se bali nasilja partizanov.

Zvečer je prišel tja določeni poveljnik Slovenske legije, ki je bila v Loškem potoku šele v razvoju. V zvoniku so se z njim posvetovali, kaj bi bilo treba sedaj storiti, ker je bilo jasno, da fantje sami ne bodo vzdržali partizanskega napada, ker bodo komunisti zbrali vse svoje sile, da zatro ta upor proti njih nasilju. Vsled tega je odšel N. N., da obvesti vojaško komando v Ribnici o uporu fantov in s prošnjo, da napravijo red in zavarujejo prebivalstvo pred nasiljem. Italijanska vojaška komanda pa je tega odposlanca zaprla in odposlala v internacijo! Nihče ni vedel tega, kaj se je z njim zgodilo, dokler se ni javil iz taborišča v Italiji.

Drugi večer, v petek, se je pridružilo še okrog 35 fantov iz vasi Retje, Hrib in Mali log, ki so držali položaje na Taboru. Partizani se niso nikjer prikazali.

V nedeljo zjutraj, dne 17. maja so odšle pomožne straže domov. Ob pol sedmih je bila maša in proti komunistične straže so se umaknile, da jih ljudje niso videli. Ljudje so prihajali k nedeljski maši kakor običajno. To priliko so porabili nekateri iz vasi Travnik, da so si ogledali in ugotovili slab položaj fantov, ki jih je ostalo na Taboru le nekako trinajst.

 

69

 

Po jutranji maši pa je že poslal komandant partizanov, Slavko Kovač, fantom poziv, da se vdajo, kar pa so ti odklonili. Nato so partizani poslali drug poziv po bivšem županu Ivanu Lavrič, da naj se predajo do desete ure, sicer da bodo partizani s silo zavzeli Tabor, kar ne bo brez posledic. Tudi ta poziv so fantje odklonili. Ob 10. uri je pričel kaplan Puhar brati mašo kakor po navadi. Fantje pa so zavzeli položaje na pokopališču, pri šoli in v zvoniku. Okrog desete ure so se pokazale partizanske skupine, bil je to Zidanškov bataljon, ki je štel nekako 40 mož, pridružili so se jim še nekateri fantje iz vasi Travnik. Od treh strani so pričeli napadati branilce.

Zaradi streljanja je bil g. kaplan prisiljen, da je prekinil mašo; ker se ni noge drugam umakniti, se je še v mašnem plašču zatekel v zvonik.

Napad na slabo oborožene branilce je trajal nekako do četrte ure popoldan. Ker fantje niso imeli nobene strojnice, so se morali umakniti v stolp. Komunisti so nato udrli v župno cerkev, nanesli iz župnijskega skednja mnogo sena k zvoniku, zažgali njegova vrata, da se je dim valil skozi zvonik. Vsled tega so bili fantje prisiljeni k predaji.

Fantje z g. kaplanom so prišli na cerkveni kor in se predali, komunisti so strgali raz kaplana mašno obleko in nato vse odgnali za Matevljek nad šegovo vasjo.

Vse drugo pripovedovanje Frančka Sajeta v "Belogardizmu", II. izdaja; strani 250, 251 in 253, je izmišljeno. Ne župnik in ne kaplan Puhar nista bila niti v najmanjši zvezi z uporom fantov, ne vodila kake organizacije, izza oltarja se ni usula toča strelov na partizane, ker izmed proti komunistov ni nihče streljal v cerkvi, tam je vrgel ročno granato pred stranskim oltarjem partizanski komandant Kovač, ki se je ves tresel od strahu. Tudi to, kar je pisal znani tolovaj Hace, da se je za oltarjem "ves tresoč skrival neki zelo mlad kaplan", je popolnoma izmišljeno.

Po predaji fantov je partizanski komandant priredil na Hribu pred konzumom na cesti miting in je še ves iz sebe vpil in grozil fantom in še posebno kaplanu Puharju, češ da je on vsega kriv. Tedaj so zagovarjale neke ženske kaplana in fante, iz gostilne Mohar pa je prišel Jože Košmrl, posestnik in gostilničar iz Retij, ki je tudi zagovarjal fante in kaplana. Tu se je pa partizanski komandant Kovač tako razburil, da je potegnil svoj revolver in zagrozil Košmrlu, da ga ustreli. To je moža tako pretreslo, da ga je čez tri dni nato zadela kap, ko je ravno šel v cerkvi k sv. obhajilu.

 

70

Po tej kapitulaciji so komunisti fante in kaplana Puharja odvedli v Matevljek in popolnoma izropali župnišče in mežnarijo. Proti pričakovanju komunisti niso pobili ne fantov in ne g. kaplana. Bali so se, da bi tak poboj povzročil med prebivalstvom še večji odpor. Opolnoči nato je partizanski komandant Smeli fante postrojil in jim napravil dolgo pridigo, priporočil jim je, naj se pridružijo partizanom, kar je večina fantov res storila, ker jim drugega ni kazalo. Kaplanu Puharju sta komunistična komandanta in polit komisar prigovarjala, da naj bo vsaj pasiven, ko ni za partizane; ta pa je odločno odgovoril, da bo govoril proti njim, četudi ga takoj na mestu razsekajo.

Drugi dan po kapitulaciji fantov na Taboru je pričelo krožiti veliko dvomotorno italijansko letalo od Blok čez Loški potok in nazaj. Bilo je izvidniško letalo. V ponedeljek, dne 18. maja 1942 pa je prišel na svojem pohodu iz Blok italijanski udarniški bataljon, ki se je pripeljal v Loški potok na kamionih. Pridrveli so najprej na Tabor, kjer so našli pri zvoniku le ožgana vrata, a nobenega komunista. Udrli so v organistovo stanovanje in pokradli vse, kar je imelo kaj vrednosti. Organist se je bil prej z družino umaknil na Mali log.

Ko so šle italijanske patrulje za vasjo Travnik, so tam zaustavile Antona Mikuliča, ki je domov nesel na rami drva. Mož je bil gluh in ni slišal, ko ga je patrulja ustavljala. Italijani so ga na mestu ustrelili. Tedaj so ustrelili tudi 16-letnega mesarskega vajenca Mirka Poje iz Osivnice.

Italijansko vojaštvo se je nato pričelo umikati nazaj na Bloke okrog 5. ure popoldan. Ko je prišla vojaška kolona nad vas Retje po cesti, so pričeli komunistični partizani streljati iz Depla in Kovačeve pleše nanjo. Italijani so takoj prešli v napad s tanki in pehoto, en oddelek je prišel za hrbet partizanski zasedi, da so se partizani v največjem strahu in naglici mogli rešiti iz obkolitve in uničenja. Ta napad je vodil učitelj Skok; ko je prišel drugi dan, 19. maja 1942, v občinsko pisarno, je sam to pred občinskimi uslužbenci pravil, da smo partizani izvršili ta napad na Italijane iz tega namena, da se maščujejo nad vasjo Retje, ker ni hotel od tam nihče prostovoljno k njim in da bi Italijani kot represalije za napad požgali to vas! Italijani so se zopet umaknili na Bloke; Loški potok, Draga, Kat in Prizid pa so bili prepuščeni svoji usodi, kjer so svobodno gos.podarili partizani, ki so proglasili te kraje kot svojo republiko in osvobojeno ozemlje.

Dne 20. maja, to je drugi dan po odhodu italijanskega vojaštva, je šel kurjač Alojzij Lavrič iz Travnika št. 139 po svojih poslih za Belo vodo nad Travnikom

 

71

 

proti Velikemu vrhu v Auerspergov gozd. Po nesreči je stopil na ročno granato, ki so jo prej vrgli Italijani na partizane, eksplozija je raztrgala nesrečniku nogo in ga vsega ožgala, da je nato v nekaj urah izdihnil.

 

Dnevi komunistične svobode so postali v Loškem potoku zelo pusti in dolgočasni. Komunisti so se na vse načine trudili, da bi izsledili krivca fantovskega upora, ker so z njim doživeli nekak moralni poraz, čeprav so malo peščico fantov prisilili k predaji; še vedno so sumili, da je vse to organiziral kaplan Puhar.

Po pogrebu Alojzija Lavriča se je zbralo nekaj ljudi v gostilni Ivane Bartol na Hribu. Kar nenadoma pridejo trije s strojnico oboroženi partizani v kuhinjo in tam vprašajo, kje je kaplan Puhar. V gostilniško sobo je sporočila gostilničarka, da iščejo kaplana. Takoj so vedeli, koliko bije ura". Poslali so Tišlerjevega Franceta naj poišče g. kaplana in naj mu pove, da ga iščejo partizani. Slučajno ga je našel neki hiši na Hribu. Kaplan Puhar je takoj vedel, kaj ga čaka, če ga dobe v roke komunisti. Ne da bi se vrnil še v župnišče po svoje reči, se je takoj odločilo, da se umakne iz Loškega potoka: Tišler ga je spremljal v Mali log, od tam je šel z njim drug fant do Sodražice, od koder je prispel v Ribnico. Tu so ga pa Italijani zagrabili in vrgli v ječo. Vse pričevanje, da je to duhovnik, ni nič pomagalo, določili so ga za internacijo. Ko so ga privedli v Ljubljano, so se pa vendar informirali pri škofijskem ordinariatu in tam zvedeli, da je aretirani res kaplan iz Loškega potoka.. Šele sedaj so ga izpustili. Puhar je odšel nato v Rim, kjer je v Ruskexn koplegiju nadaljeval svoje študije. Ko se je to zvedelo v Loškem potoku, so komunisti zagnali po dolini propagando, da je izstopil iz katoliške vere. Saje zavija po svoji navadi vsa ta dejstva s tem, da trdi v "Belogardizmu" (II. izd., str. 252), da je "kaplan Puhar odšel z italijansko kolona na Bloke in da je v strahu pred partizani zbežal v Rim".

Teden kasneje po odhodu kaplana Puharja je komandant Zidanškovega bataljona tovariš Kavač-Smeli dal privesti na Kolačnek kolarskega mojstra Ludovika Košrmrlja, Hrib št. 95. Tam so ga zasliševali glede tega, kdo je dejansko organiziral ves upor na Taboru. Ker ni bilo nobenega organizatorja in ne komandanta pri tem uporu, tudi Košmrlj ni ničesar vedel in tudi ni mogel ničesar povedati. Kovač-Smeli je zaradi tega izročil Košmrlja v roke komunističnim krvnikom bataljona, ki so ga krvavo pretepali strnjevimi palicami. Ko tudi sedaj ni mogel nič povedati, so ga slekli do golega in ga posadili k ognju in mu pekli noge. Ko se je žrtev zvijala v bolečinah

 

72

 

ga je komandant Slavko Kovač zopet vprašal, kdo je bil organizator in vodja upora fantov.

Ker Košmrlj ni mogel ničesar odgovoriti, je komandant partizanov ukazal, da ga polože na mravljišče. Dva krvnika sta ga zagrabila vsega opečenega in krvavega ter ga vrgla na bližnje mravljišče. Ko se je Košmrlj tam zvijal v bolečinah, je zopet pristopil Kovač in mu ponovil prejšnje vprašanje. Tudi sedaj ni dobil odgovora. Ko je postal Košmrlj že ves onemogel in je že medlel, je Kovač ukazal, da ga polože na travo. Komunisti so ga oblekli in pustili ležati na travi, dokler ni prišel k zavesti; tedaj mu je Kovač ukazal, naj gre domov, in mu zagrozil, da ga bodo ustrelili, če bo le komu kaj povedal, kaj so z njim počenjali.

Košmrlj se je nato komaj ob dveh palicah počasi privlekel na dom, kjer je nato ležal bolan 4 tedne in si zdravil opekline in rane, ne da bi komu razen najožjim prijateljem ;povedal, kako so ga partizani mučili.

 

"KOMUNISTIČNA REPUBLIKA"

 

Partizani so po odhodu Italijanov iz Loškega potoka proglasili Loški potok in bližnje ozemlje kot "osvobojeno ozemlje" in "svobodno republiko". V tej svobodni republiki se je tedaj naselila prava hudičeva svoboda. Loški potok je postal nekako središče komunističnega gibanja in prestolnica "osvobojenega ozemlja".

S l. junijem 1942. je komunistična oblast prevzela v roke upravo občine Loški potok. Kot komisar občine je bil imenovan Matevž Hace, komunist iz vasi Podcerkev, občina Stari trg pri Ložu, brat znanega tolovaja in roparja, njegov namestnik je bil Karel Lavrič po domače Bobnarjev Korle, iz vasi Travnik, zapisnikar pa je ostal takratni občinski tajnik Anton Košrmrlj, Retje 25, ki je bil zaprisežen član Slovenske legije, zaupnik OF in Italijanov obenem.

Partizani so prihajali dan za dnem po vaseh in silili vaščane, da so osnovali terenske odbore. Kake 14 dni je trajal ta pritisk, da se je prebivalstvo končno le vdalo in izvolilo terenske odbornike. Večina članov teln terenskih odborov je bila proti komunistična, med njimi pa je bilo nekaj kemunističnih zaupnikov, ki so zvesto služili partiji. Med temi so bili zlasti sledeči: Rudolf Samsa, delavec, njegova žena Jožefa in sin Vinko, ki tvorijo nekako OZNO za vas Mali log.

V vasi Retje so še do danes ostali zaslepljeno orodje tedanji terenci: Franc Vidervol, kovač; Jože Ruparčič, po domače Ravov, posestnik; Marija Mohar, Krajčevka, Helena Košir ter splošno znani komunist Ivan Kordiš, po domače Bizjakov, ki je spravil veliko ljudi v nesrečo in je kriv smrti posestnika Jožeta Knavsa, Retje 37, da je bil ustreljen v Vagovki 15. avgusta 1945

 

73

 

Življenje v novi komunistični republiki je postalo zelo žalostno. Ljudje so živeli v veliki negotovosti in strahu pred tem, kar bo še prišlo. Bali so se nasilja komunistov in represalij Italijanov. Partizani so redno obiskovali vasi in izsiljevali od že itak revnega prebivalstva živež in obleko. Med partizani je bilo dosti Ljubljančanov, pa tudi ljubljanskih prostitutk, ki so navdušeno nosile puške kot komunistične partizanke.

Ena prvih odredb nove oblasti je bila, da sta bila poslana cerkovnik in onganist na prisilno delo. Ker mu je odstavljeni župan Franc Bartol izplačal mesečno plačo za dva meseca, je moral občinski sluga 14 dni kositi travo vdovi pokojnega Janeza Knavsa s Hriba.

 

*

Da se ne bi ljudje preobjedi "komunistične svobode" in da se jim vtepe še večji strah in poslušnost, je bilo treba najti novih žrtev.

Tedaj je v Loškem potoku in okolici krošnjaril neki obče spoštovani Bosanec Anton, ki je dobival svoje blago iz Ljubljane po svojem bratu Grgu, ki je krošnjaril v Ribnici in okolici. Anton je bil dobra in blaga duša, ki je ljudem prodal svoje drobnarije tudi na upanje. V svoj notes pa je zapisoval imena svojih dolžnikov in seznam blaga, ki jim ga je prodal. Stanoval je pri mesarju Jožetu Lovšinu na Hribu št. 63, na hrano je pa hodil v gostilno Mohar, Hrib št. 80. Ko je bil proglašen Loški potok za osvobojeno ozemlje in svobodno republiko, je postal ta mož pravi trn v peti komunistom in njih sopotnikom, ki so se polakomnili njegovega imetja. Prvo nedeljo v juniju 1942 so ponoči poslali na Hrib patruljo, da s silo privede "izdajalca" krošnjarja Toneta v partizansko taborišče v Jazbini.

Pri Bosancu so našli notes, kjer je imel zapisana imena praznih svojih dolžnikov. Partizanski komandant Smeli-Kovač in njegov polit komisar Florijan sta ga na podlagi teh zapiskov obsodila na smrt zaradi "izdajstva". Prihodnji dan, bil je ponedeljek, sta po okolici dala razširili letak z obsodbo, kjer sta trdila, da je imel Bosanec Anton zabeležene ljudi, ki jih je izdajal Italijanom. Vse ljudstvo je dobro vedelo, da so vse te obdolžitve izmišljene in le pretveza, da so se banditi polastili Bosančevega imetja. Po proglasu obsodbe so reveža izročili bataljonskemu krvniku, ki je svojo žrtev neusmiljeno pretepal in je moja živega rezal z nožem. V strašniln bolečinah je Bosanec grozno vpil, da se je čulo daleč naokrog. Nago truplo umorjenega so partizani nato vrgli v brezno v bližini taborišča.

Po tem umoru so si "osvobodilci" prilastili vse Bosančevo premoženje in si med sedaj razdelili njegovo zalogo blaga, ki jo je imel shranjeno pri Moharici in Kaprolu. Ko je drugi dan

 

74

 

po umoru lepil komunistične letake neki partizan, nekak komandir čete, je že nosil Tonetove hlače - pumparice, ki so bile narejene iz močnega rjavega žameta in jih je poznal vsak človek v Loškem potoku.

Za Bosancem je prišla na vrsto neko dekle iz Viševka, župnija Stari trg pri Ložu, članica Katoliške akcije in Marijine družbe. Tudi to so po izjavah prič, ki so vse to same videle, grozovito mučili in nato na pol živo vrgli v brezno.

Tretja žrtev ob isti priliki je bil neki fant, logar, ki so ga privedli tja tudi iz Loške doline. Ta je bil usmrčen brez "sodnega procesa". Krvnik bataljona je bil namreč že pijan in onemogel vsled mučenja prvih dveh žrtev. Komandant Slavko Kovač je vprašal navzoče partizane, kdo se prostovoljno javi, da ustreli tega fanta. Prijavil se je za krvniški posel Franc Oražen, ključavničarski pomočnik iz Malega loga št. 39. Fant iz Loške doline je milo jokal in prosil, naj mu puste življenje, ker nima nobene krivde na sebi, a Oražem ga je prijel za lase in jo z revolverjem ustrelil v glavo. Tudi truplo te žrtve so vrgli v bližnjo kraško jamo.

Vse te grozovitosti so morali gledati oni fantje, ki so se 17. maja uprli partizanskemu nasilju in so bili primorani ostati pri partizanih; o vsem tem je kasneje pravil sam partizan Franc Oražem, kako je umoril onega fanta iz Loške doline.

 

*

Ta peklena svoboda komunistične republike na osvobojenem ozemlju je trajala nekako od 17. maja do 28. julija 1942, ko so Italijani zopet nemoteno prišli v Loški potok, partizanska tolpa pa se je iz Jazbine strahopetno razbežala na vse strani.

Dopoldne dne 15. julija 1942 so partizani zaslišali močno grmenje topov od Krima in Velikih Lašč. Med njimi se je pojavil velik preplah je zvečer 14. julija je priletelo od Blok veliko laško letalo, ki je metalo letake, v katerih so pozivali ljudi, naj ostanejo mirni v svojih domovih in naj se ne oddaljujejo iz svojih hiš tam, kjer se vrši ofenziva. Vsak, kdor se ne bo pokoraval vojaškim odredbam, bo ustreljen. Italijanska vojska je začela čistiti vse ozemlje okrog Krima, od Rakitne, Sv. Vida proti Blokam. Partizani so bežali preko vasi Mali log proti Glažuti v kočevske gozdove; na begu je v Malem logu pred Klemenovo hišo imel miting neki partizan, ki je trdil, da je "krščanski socialist". Priporočal je ljudem, naj ostanejo mirni na svojih domovih in naj se pokore odredbam italijanske vojske, v svojih hišah pa naj nastavijo na mize skledo mleka in kruha ali kaj podobnega, da se bo Italijan najprej vrgel na nastavljeno mleko in si ohladil pobesnelost.

 

75

 

Partizanska oblast pa je bila izdala nalog, naj se prebivalstvo Loškega. potoka umakne v gozdove in poskrije svoja živila v gozdovih. Ljudje so se temu uprli. Ponekod so ljudje v veliki zbeganosti zakopavali živež in skrivali obleko po grmovju. Kmalu pa se je razvedelo, da Italijani stikajo predvsem po grmovju za skrito partizansko lastnino, zaradi tega so oni, ki so kaj skrili v grmovju, pričeli hitro vse spravljati od tam domov. Italijani so vse, kar so našli zunaj na polju ali v grmovju, vzeli kot vojni plen.

Italijani so prodirali čez Mačkovec proti Blokam in streljali na vse strani s topovi in strojnicami, čeprav ni bilo nikjer več "junaških" partizanov, ki so bežali proti kočevskim gozdovom. Od daleč so ljudje videli, kako se dviga gost dim zažganih hiš, ker so Italijani požigali one domove, od koder je bil kdo pri partizanih.

Julija meseca je neko italijansko letalo bombardiralo in zažgalo vas Ravne v občini Loke, ker so se tam zadrževali partizani. Ob tej priliki je bila ubita 10 let stara Fanetova hčerka. Že takrat so se ljudje bali, da bodo Italijani bombardirali in požgali tudi Loški potok, ki bi delil usodo bombardirane in požgane Sodražice. Tudi sedaj ob italijanski ofenzivi so se vsi bali, da bodo vasi bombardirane in požgane. Ta strah je narastel, ko so 27. julija okoli 7. ure zvečer zagledali, kako se vali velik dim izza Bloščka in Pogače. Italijani so zažgali vas Metulje. Prišla je tudi vest, da so Italijani v Blokah na Hudem vrhu postrelili več ljudi, večinoma same proti komuniste, ki jih je izdal neki Kovač, komunistični terenec; med njimi so ubili tudi uglednega kmeta Usenika iz Velikega vrha. Preplah v Loškem potoku je vsled teh novic narastel do viška.

28. julija 1942 je prišla vest iz Blok, da pridejo naslednji dan Italijani v Loški potok, da bodo prodirali od Blok čez Lipni vrh proti Malemu logu in od Sodražice proti Gori. Vse prebivalstvo je v strahu in mrzlični razburjenosti pričakovalo bližnjih dogodkov. Kot smo že omenili, so partizani pobegnili, fante, ki so jih prej nasilno mobilizirali, so začasno odpustili na dom in utemeljevali to s tem, da ne bo preveč maščevanja od strani Italijanov. Vsem tem fantom je naglo napravil župan nove legitimacije, da so tako zakrili sled, da so bili pri partizanih.

Dne 29. julija zjutraj so pričela krožiti italijanska letala, ki so ugotavljala položaj na ozemlju Loškega potoka. Zjutraj so zagrmeli italijanski topovi od Blok, ki so obstreljevali hrib Blošček in Lipni vrh. Partizani so prvotno trdili, da bodo drža i položaje na Bloščku, a so se k sreči premislili, ker bi bil vsak odpor brezuspešen in bi bilo to katastrofa za ves Loški potok. Govorilo se je namreč, da bo do Italijani uničili vse vasi v Loškem potoku, če bo tu kak odpor prod njim.

 

76

 

Okrog dveh popoldne so se pojavile prve italijanske patrulje okoli Lipnega vrha in nad Golim vrhom. Ljudje so se držali vsi v svojih domovih in so nestrpno pričakovali, kaj se bo zgodilo, ko pride italijansko vojaštvo v vasi. K sreči so prej speljali domov vse, kar so bili skrili po grmovju, ker so sedaj tam stikali za plenom italijanski vojaki.

Ko so opazovali pohod italijanskih vojaških skupin, ki so prihajale čez Lipni vrh, so videli, da žene neka italijanska patrulja pred seboj dva civilista. Nedaleč za vasjo Mali log se je zaslišalo streljanje strojnice, ki je oba pokosila. Ko se je drugi dan italijansko vojaštvo umaknilo od tam, so našli ljudje tam dva mrtva fanta iz vasi Ravne, bila sta Micijev in Lenčkov. Čez par dni nato so prišli žalostni starši po njuni trupli, da so jih pokopali na Blokah pri Fari.

Okrog 4. ure popoldne so prišli Italijani čisto mirno v vas Mali log in so tam izpraševali, če so kje v bližini komunistični »rebelli«. Vojaštvo, grenadirji, ki se je obnašajo vljudno, je prenočevalo v tej vasi. Drugo jutro pa so zasedli Retje in Hrib ter na Taboru nastanili svojo komando.

Komunistični ovaduh! - Ko so taborili Italijani v vasi Mali log, je bil med njimi tudi neki Slovenec, preoblečen v italijansko vojaško uniformo. Ker ni gladko, govoril italijanskega jezika, so ljudje pričeli sumiti, da ni vse v redu z njim. V razgovoru se je kmalu izdal, da je Fundov iz Hudega vrha, ki je vstopil v italijansko vojsko. Kasneje se je izkazalo, da je to komunistični ovaduh. V pogovoru z ljudmi je grozil: "Zdaj bomo pa prijeli vse tiste tiče, kakor so Vrtačnik, Čuk, Rusov Mirko in one, ki so organizirali OF." kmalu se je ugotovilo, da je to brat Košir Helene iz Retij št. 62, ki je bila komunistična terenka. Ta je Italijanom ovajal proti komuniste, da so jih aretirali in odvajali v internacijo, zlasti so poslali v internacijo vse one fante, ki so se bili 17. maja uprli komunističnemu nasilju.

Ko je italijanska vojska zasedla vas Hrib, so takoj aretirali učitelje Čuka, Benedičiča in Zupančiča ter nekega moškega, ki je bil tedaj slučajno na obisku pri učitelju Čuku. Aretiran je hi1 tudi Mirko Rus, sin lesnega industrijalca, ki je imel dva brata pri partizanih. Njegova sestra je takoj, pritekla h g. župniku Pravharju in mu povedala, kaj se je zgodilo, ter ga je prosila, da bi posredoval za aretirane pri italijanskem komandantu. župnik Pravhar se je res takoj podal k italijanskem polkovniku in ga je prosil, da bi izpustil vse aretirane, ker so nedolžni. Polkovnik je bil zelo slabo razpoložen in je g. župniku omenil, da so učitelji organizatorji OF, kar se je

 

77

 

pokazalo, ko je odšel učitelj Skok k partizanom in je takoj drugi dan napadel karabinjersko postajo na Hribu.

Italijani so medtem aretirali še mnogo drugih moških, med njimi tudi župana Franca Bartola in njegovega sina. Vse te so odvedli v Jelenov žleb kot talce, ki so jih nameravali postreliti.

G. župnik Pravhar je šel ponovno k italijanskemu komandantu prosit za vse aretirane. Na to posredovanje so Italijani izpustili Mirka Rusa in župana Bartola in njegovega sina. Učitelje pa so odvedli v Martalos kjer so jih ustrelili kot organizatorje OF na račun učitelja Skoka kot organizatorja napada na karabinjersko postajo, pri kateri priliki je bil ubit en italijanski karabinjer. Veliko nesrečo so nato preprečili karabinjerji, ki so se vrnili zopet nazaj v Loški potok, da niso bili postreljeni vsi, ki so bili odvedeni v Jelenov žleb.

Italijani so na svojem pohodu odpeljali vsakega, ki so ga dobili kje zunaj na polju, v gozdu alti na travnikih. Med temi je bil tudi Alojzij Šega, kmet iz Šegove vasi št. 26. Italijani so ga vzeli s seboj in ga kot talca ustrelili v Sadolu.

Ko so 30. julija na svojem pohodu prišli italijanski grenadirji v Travnik, je bila za vasjo prekopana cesta proti Dragi in zabarikadirana z debelimi smrekami. Italijanske patrulje so čistile okolico in zavarovale cesto, ki so jo pričeli Italijani popravljati. Pri teh akcijah je neka partizanka oddala rafal iz strojnice in ubila nekega laškega poročnika. To je silno razkačilo Italijane, ki so obkolili vas Travnik in izdali poziv, da se morajo javiti vsi moški iz vasi od 14. do 60. leta na Opaldarjevem vrtu sredi vasi. Od teh so Italijani odbrali 25 mož in fantov in vse odpeljali proti Sadolu kot talce za napad na italijansko patruljo irr za ubitega oficirja. Tem so priključili še Šega Alozija iz Šegove vasi št. 26.

Ljudje so takoj o tem dogodku obvestili g. župnika Pravharja, ki je odšel na italijansko komando skupno z novim kaplanom p.Bogdanom prosit za nedolžne talce. Zatrjevala sta komandantu, da so vsi aretirani nedolžni, a posredovanje ni nič zaleglo. Na ponovno moledovane za nedolžne žrtve se je komandant tako razburil, da je zagrozil obema duhovnikoma, da zaslužita, da jih pošlje med aretirane in postreli, ker se potegujeta za take ljudi. Končno je izjavil: "Jaz izvršujem le ukaz vrhovne komande in je vsaka intervencija za te ljudi zaman!"

Prošnji, da bi smela obiskati odvedene fante in može v Sadolu in jim podeliti odvezo, je italijanski komandant toliko ustregel, da je sme: proti večeru p. Bogdan v spremstvu vojaške patrulje v Sadol, kjer so nesrečne žrtve vse pretresene od groze

 

78

 

čakale na smrt. Bili so vsi v takem stanju, da niso bili niti sposobni spovedati se. Vsem skupaj je frančiškanski pater podelil odvezo. Bila je že skoro noč, ko so zaregljale italijanske strojnice in pokosile njih mlada življenja. Tudi. p. Bogdan, ki se je vrnil že v temi, je bil ves presunjen od groze nad tem dejanjem. Isti dan popoldan so ustrelili kot že povedano tudi učitelje.

Saje piše v svojem "Belogardizmu": Te zločine so tudi tukaj Italijani - naredili po ovadbah iz župnišča" (stran 420, II. izdaja). Nadalje piše tam: "Dopoldne 31. so imeli ovaduško komisijo župnik Hren, Pravhar, cerkovnik Janez Ruparčič, Janez Turk iz Retij ter občinski tajnik. Na njen sestanek je prišel tudi neki italijanski polkovnik, ki je članom te komisije pokazal enajst osebnih izkaznic aretiranih ljudi in jih vprašal po njih politični pripadnosti. župnik Pravhar je štiri označil kot nasprotnike, sedem pa kot sodelavce osvobodilnega gibanja, zaradi česar so Italijani teh sedem jetnikov ustrelili . . . Po podatkih te komisije so okupatorji odgnali v internacijo mnogo ljudi . . . " - "Pri odločanju, kdo naj postane žrtev fašističnega trinoštva, je župnik po izjavi Antona Košmrlja vodila mržnja do pripadnikov kulturnih in političnih struj, ki so bile njemu nesimpatične."

Vse te obdolžitve so zlobno izmišljene. Gospod župnik Pravhar je storil, kar je le mogel za rešitev vseh brez ozira na kako strankino pripadnost, tudi za učitelje, ki so bili ustreljeni. Prej navedeni so bili ustreljeni 30. julija in torej ni mogla kaka "komisija" drugi dan določati, kdo naj bo ustreljen! Karabinjerji v Loškem potoku so imeli točne informacije, kdo dela za OF, dobro so poznali vse delovanje učiteljev, saj so se pred njimi baha i nekateri s svojim pripadništvom k OF in grozili s Stalinom. Vse učiteljstvo z izjema Milana Otrina je vneto agitiralo za OF, kar so karabinjerji zelo dobro vedeli. To učiteljstvo in pa vodstvo partizanov je odgovorno za vse italijanske zločine, ki jih skuša Saje naprtiti župniku Pravharju in drugim. Odgovornost pa nosi tudi občinski tajnik Anton Košmrlj, ki zavrača odgovornost na župnika.

 

*

Dne 31. julija 1942 dopoldne je bi o od Italijanov že zasedeno vse ozemlje občine Loški potok. Medtem je bil v nekem bunkerju v Medvedjeku ubit tudi učitelj Lado Vrtačnik. Okrog 2. ure popoldne je razposlalo italijansko vojaštvo po vseh vaseh okrožnico, ki jo je napisal ravno občinski tajnik Anton Košmrlj. V tej so se pozivali vsi moški v občini od 15. do 65. leta, da se javijo pred občino ob 4. uri popoldan istega dne. Res so prišli tja vsi moški, ki so bili tedaj doma.

 

79

 

Na veliko presenečenje vseh pa je bil pred občinsko hišo občinski tajnik, z imenikom vojaških obveznikov, ki ga je imela občina iz Jugoslavije. Vpričo italijanskih oficirjev je nato občinski tajnik klical navzoče po abecednem redu iz tega seznama. Če je bila pri kakem imenu kaka napaka, pač po krivdi tajnika, so Italijani vsakega dotičnega moškega potegnili iz vrste na stran in ga določili za internacijo. Po izjavi fantov, ki so bili prej pri partizanih nasilno internirani, je bil pri Italijanih sedaj preoblečen v italijansko vojaško uniformo neki komandant partizanskega bataljona, ki je kazal na proti komuniste, ki so jih nato Italijani določali za internacijo.

Trije komunistični oziroma partizanski ovaduhi so torej poleg komunističnih izgredov krivi, da so Italijani odvedli toliko moških, predvsem pa proti komuniste v internacijo. To so bili: partizanski komandant čete, ki so ga spoznali fantje, ki so bili prej pri partizanih; Fundov iz Hudega vrha na Blokah, brat komunistične terenke iz Retij št. 62, in pa občinski tajnik Anton Košmrlj, zaupnik OF, ki ni uničil imenika vojnih obveznikov. Ko bi ne bil občinski tajnik ohranil in pokazal tega imenika, bi Italijani ne mogli imeti kontrole nad vsemi odraslimi moškimi v občini in tudi ne vedeti, kdo se tedaj ni prijavil.

Ko je občinski tajnik klical imena, se je morali vsak navzoči oglasiti z "ja". Ko je bil klican neki fant Anton Knaus iz Malega loga št. 6, se je nekoliko nasmejal. Italijanski oficir ga je takoj potegnil iz vrste in določil za internacijo. Občinski tajnik, ki je poznal tega fanta in je vedel, da ima tak obraz in navado, da je bil vedno nasmejan, bi bil lahko to povedal italijanskim oficirjem in da fant ni komunist, a tega ni storil.

Ko so bili po imeniku vsi poklicani, je italijanski oficir potegnil revolver in zakričal: "Sedaj se pa poberite, vi slovenski psi, v petih minutah, da vas ne vidim, drugače bo vsak na mestu ustreljen." Vsi, ki niso bili določeni za internacijo, so se naglo razbežali, 36 fantov in mož, med njimi vsi oni, ki so se 17. maja uprli komunistom, so bili odpeljani v internacijo, občinski tajnik, zaupnik partizanov in Italijanov, pa je šel nato popivat skupaj z italijanskim brigardirjem Luigijem!

V razglasu italijanske vojske je bilo rečeno, da bo vsakemu, ki se ne bo osebno javil pri italijanski komandi na Hribu, zažgana hiša in gospodarsko poslopje. To grožnjo so Italijani še isti član izvršili. Prijavili se niso: Franc Brtol, posestnik, Travnik št. 13; Karel Levstik,

 

80

 

delavec, Travnik št. 50; Karel Mikulič in njegov brat Anton, Travnik št. 86; Mirko Kordiš, delavec, Travnik št. 21 in Rudolf Bartol, Travnik 122. Iz Retja se ni odzval Ivan Šega, delavec, Jernejčkov, št. 73, in Karel Ruparčič, posestnikov sin, št. 31.

Še isti večer so Italijani zažgali hiše onih na Travniku, ki se niso bili priglasili. Vsled velikega vetra .so se vnela še druga poslopja in v nekaj minutah je bila vsa velika vas v plamenu. Pogorelo je 130 (sto trideset!) hiš z gospodarskimi poslopji in z vsem orodjem vred. Ljudje so mogli v nag1ici rešiti le živino in nekaj malega obleke, vse drugo imetje je zgorelo. Isti dan so Italijani zažgali tudi naselje Belo vodo, kjer so se shajali partizani.

Za Belo vodo je bilo ustreljenih nekaj fantov in sicer: Gregčev Jože ter Valentinova fanta Jože in Anton. Ti so imeli brate pri partizanih, pa se niso javili italijanski komandi.

V Retjah št. 73 so Italijani zažgali hišo delavca Franca Šega zaradi njegovega brata Ivana, ki se ni bil javil. Lastnik hiše je bil odločen proti komunist. Italijani so nameravali zažgati tudi hišo Jožetom Rteparčiču, št. 31, ker je bil gospodar terenec, njegov brat pa partizan in se ni prijavil oblastem. Hiša stoji sredi gostega naselja, vsa okoliška poslopja so bila s slamo krita. Če bi bili zažgali to poslopje, bi bila pogorela cela vas. Ljudje so prosili italijanskega komandanta, naj ne zažge hiše, ker bo pogorela cela vas. Tudi župnik Pravhar se je pridružil prošnjam in so dosegli, da hiša ni bila zažgana.

Dne 1. in 2. avgusta je bil zopet izdan ukaz, da se morajo ponovno javiti pri komandi na Taboru vsi moški. Rečeno je bilo, da se morejo prijaviti tudi tisti, ki so bili pri partizanih, toda prinesti morajo s seboj orožje, pa se jim ne bo nič zgodilo. Že 1. avgusta so se javili i.z vasi Travnik trije fantje: Juresov Karel, št. 50, Mihejlov Anton, št. 86, in Denarjev Mirko, št. 21. Ker niso prinesli s seboj svojega orožja, jih je italijanska komanda poslala nazaj, da prinesejo skrito orožje, ki so ga bili izpustili v grmovju. Med tem časom pa je nekdo odnesel skrito orožje in ga niso več našli tam. Italijani so takoj nato vse tri fante ustrelili. Gospod župnik in kaplan p. Bogdan sta vse storila, kar sta le mogla, enako tudi Janez Ruparčič, cerkovnik, ki je bil tolmač, da bi rešili fantom življenje, a komandant se ni dal preprositi, češ da izvršuje le svojo dolžnost in povelje svojih predpostavljenih.

Nato se je javil italijanski vojaški komandi Karel Lazrrič iz Travnika, po domače Bobnarjev Korle, ki je bili prevzel v roke upravo občine po umiku karabinjerjev 18. maja 1942 in ki je bil za časa "svobodne republike" tajnik občine: Italijani so ga zaprli v cerkev

 

81

 

sv. Barbare na pokopališču. Pri zaslišanju je vse priznal in ni tajil, da je bil funkcionar OF. Drugo jutro so ga Italijani ustrelili v gmajni nad Šegovo vasjo. Bil je sicer dober in priden fant, a je postal žrtev komunistične propagande in revolucije.

Ob prihodu Italijanov se je prostovoljno javil vojaški komandi Jože Turk, Mali log št. 20, po domače Kindrov. Drugi dan so ga Italijani odpeljali na Bloke, kjer je označil 6 fantov iz vasi Ravne kot partizane. Vse te so potem prijeli in ustrelili v Koprivniku. Ta partizanski ovaduh je vse te fante lažniva ovadil in povzročil njih smrt.

Drugi dan italijanske ofenzive v Loškem potoku je neki italijanski polkovnik poklical k sebi g. župnika, cerkovnika, podžupana in občinskega tajnika, ter jim napovedal, da so oni odgovorni za red v občini in da se morajo vsi aktivni komunisti javiti vojaški komandi. Župan in njegov in sta bila tedaj v Jelenovem žlebu določena za ustrelitev kot talca. Seznam vseh komunističnih aktivistov so imeli že v rokah Italijani, kakor so ga sestavili že prej karabinjerji. Vse te so sedaj Italijani poslali v internacijo, toda med onimi, ki so bili poslani v internacijo, je bilo dosti več takih, ki so bili proti komunisti in so postati žrtev treh komunističnih ovaduhov, ki smo jih že prej navedli.

 

*

Med tem časom je prišel iz Blok župnik Hren v Loški potok ter prinesel sporočilo, da zahtevajo Italijani, da se ustanovi Vaška straža. Pri razgovorih o tej zadevi ni bil nihče navdušen za ta načrt.

Nekaj časa po italijanski ofenzivi je bil vojaški komandant v Loškem potoku neki kapetan. Ta je izdal nalog za aretacijo predsednika OF Franceta Košir, Travnik št. 41. To je bil zelo ugleden in pošten mož, ki ga je premotila komunistična propaganda, da je mislil, da Osvobodilna fronta dela res za narodno osvoboditev. Neko popoldne ga je privedla vojaška patrulja in ga zaprla v cerkev sv. Barbare na pokopališču. Župnik Pravhar je takoj šel k italijanskemu poveljniku in ga prosil, naj ne ustreli Koširja, ki je sicer pošten mož. Tudi župan Bartol in cerkovnik sta posredovala za Koširja, da se je dal italijanski komandant končno omehčati in je izpustil drugi dan Koširja na svobodo.

Nekako dva tedna po ofenzivi, avgusta 1942, pa je italijanska vojaška patrulja prijela in privedla na Tabor posestnika Franceto Bartola, Travnik št. 13, ki se 31. julija ni bili prijavil kot vojaški obveznik. Bartol je bil velika opora OF. Vsled njegove odsotnosti dne 31. julija mu je bila požgana hiša in je zaradi tega pogorela cela vas Travnik. Vsled jasnih dokazov njegove delavnosti za komunistično stvar je bilo vsako posredovanje za njega brezuspešno in je bil naslednje jutro ustreljen v ogradi pod pokopališčem.

 

82

 

*

Tako se je končala prva komunistična republika v Loškem potoku, ki je zapustila strahotne posledice za sedaj: do avgusta meseca so komunisti pomorili mnogo oseb v svojem brlogu v Jazbini, kjer sta gospodarila in sodila Slavko Kovač - Smeli in polit komisar Florijan. Kakor so izpovedale priče, ki so morale vse to gledati, je bila v tem taborišču mučena, umorjena in vržena v brezno skoro vsaki dan kaka oseba.

Zaradi komunističnih izgredov so Italijani postrelili v Loškem potoku 44 oseb in požgali vso vas Travnik z naseljem Bela voda skupno nekako 130 hiš, poleg tega pa je bilo odvedenih veliko mož in fantov v italijanska internacijo.

Za vse to gorje nosijo odgovornost komunisti oziroma OF. Franček Saje pa skuša v svojem "Belogardizmu" po svoji navadi z lažjo naprtiti odgovornost za vse te posledice župniku, kaplanu, županu in cerkovniku.

 

PO ITALIJANSKI OFENZIVI

 

V začetku avgusta 1942 so italijanske čete zapustile Loški potok, kjer so pustili eno četo kot posadko, ki se je nastanila v stari šoli na Taboru. Italijani so zasedli del župnišča in organistovo stanovanje nad mežnarijo, kjer so uredili svojo pisarno in kuhinjo ter stanovanje za svoje oficirje. Nekako okrog 14 dni so Italijani po svoji ofenzivi še čistili teren, postrelili talce, interniral!i mnogo ljudi, večinoma proti komuniste, in utrjevali Tabor, kjer so zgradili bunkerje.

Občinska uprava je pričela zopet redno poslovati. Župan Bartol pa je tedaj takoj podal ostavko, ker ni hotel imeti več opravka z Italijani, ki so ga bili ob ofenzivi s sinom Francetom odvedli kot talca v Jelenov žleb, kjer so ga nameravali ustreliti. Vodstvo občine je prevzel neki fašist kot "commissario communale".

Tedaj je pričela italijanska vojaška komanda izvajati vedno večji pritisk, da se mora v Loškem potoku ustanoviti Vaška straža. Temu načrtu pa se je z vso odločnostjo upiral župnik Jože Pravhar, ki je na shodu Marijine družbe dekletom strogo prepovedal, da bi se prijateljsko obnašala nasproti italijanskim vojakom. Ko je italijanski poveljnik pozval k sebi na sestanek župnika Pravharja, cerkovnika Janeza Ruparčiča, Ivana Turka iz Retij in občinskega tajnika Antona Košmrlja, je g. župnik očito pokazal svojo nevoljo do italijanskih oblasti. Kot je kasneje izjavil cerkovnik Ruparčič, ki je bil za tolmača, je bila italijanska komanda zelo nezadovoljna z župnikovim pasivnim zadržanjem v zadevi organizacije Vaške straže.

 

83

 

Ko so se nato na ozemlju Loškega potoka zopet pričele pojavljati manjše partizanske skupine, je izdala italijanska komanda strogo odredbo, da mora vsakdo, ki opazi kak partizanski oddelek, to javiti na vojaško poveljstvo, določila je pa tudi smrtno kazen za vse, ki bi dali hrano sestradanim partizanom.

Tedaj je italijanski komandant na Tatoru ponovno pozval k sebi cerkovnika Janeza Ruparčiča, ki je edini znal italijansko, ter zahteval, da se ustanovi Vaška straža. Na komando je bil pozvan tudi bivši žandarmerijski narednik Janez Pikelj, kateremu je poveljnik zagrozil, da bodo vsi moški internirani, če ne vstopijo v Vaško stražo.

Večina glavnih proti komunistov itak ni bila več doma, ker so bili vsi že v internaciji zaradi svojega proti komunističnega upora 17. maja. Tako se ni nihče javil prostovoljno k Vaški straži.

Nato pa je italijanska komanda izdala nalog, da se morajo pozvati vsi fantje v Društveni dom na Hribu. Občinski tajnik Anton Košrmlj je izpisal iz nekdanjega jugoslovanskega imenika vojnih obveznikov nekako okrog 40 imen fantov, katerim je poslal nalog, da se morajo javiti dne 9. septembra 1942 ob 10. uri dopoldne v dvorani Društvenega doma na Hribu.

Fantje po vsej občini so bili nad tem zelo nevoljni. Ker pa ni bilo druge izbire: ali k partizanom v goščo ali k Vaški straži ali pa v internacijo, so se vsi fantje odzvali pozivu občinskega tajnika, ki je bil, kakor že omenjeno, zaupnik komunistične Osvobodilne fronte, kot se je pozneje izkazalo.

Ko so bili vsi fantje zbrani v dvorani, je navzoče nagovoril italijanski komandant, čigar govor je moral tolmačiti cerkovnik Ruparčič. Italijanski oficir je fantom pojasnjeval važnost borbe proti komunistom in dolžnosti članov Vaških straž. Nekateri navzočih fantov so se sicer branili vstopiti v Vaško stražo; a ker ni bilo druge izbire, so še končno vsi vdali ter so prijeli za puške, ki pa so bile stare dolgo francoske puške na tri naboje, ki so spadale bolj v muzej kot za resno borbo.

Za poveljnika novo ustanovljeni Vaški straži je bil določen Janez Pikelj, njegov namestnik pa je bil Anton Car iz Retij.

Vse pripovedovanje Frančka Sajeta v knjigi. "belogardizem" II. izd., strani 420 in 421 o snovanju Vaške straže v Loškem potoku in o sodelovanju župnika Pravharja pri tem je popolnoma neresnično. Enako je neresnično pričevanje občinskega tajnika Antona Košmrlja proti župniku Pravharju.

 

84

 

Julija 1942 je župnik Pravhar resnično poslal italijanskemu XI. armadnemu zboru spomenico, v kateri navaja, da je ljudstvo občine proti komunistično, da bi tako rešil prebivalstvo občine pred italijanskimi represalijami zaradi komunističnih izgredov.

V vaseh kot je, Mali Log in Hrib so se ustanovile male posadke po nekako 10 mož, ki so stražili okolico. Toda Italijani so očividno izigravali vaške stražarje, ker jim niso dali nobene strojnice in na vsakega moža le po 10 nabojev za puško.

Bilo je nekako koncem septembra 1942, ko je italijanski komandant v Loškem potoku odredil, da naj gre nekaj voznikov pod varstvom Vaške straže po živež za občino v Sodražico. Ivan Bartol s Hriba št. 43 in Franc Debeljak iz Srednje vasi sta dobila ukaz, da morata s svojimi vozmi po ta živila. Zjutraj nekako okrog 7. ure so se odpeljali vozniki in spremstvo Vaške straže. Fantje, stražarji, so se vozili na svojih kolesih. V Vagovki jih je opozorila sicer neka ženska na pretečo nevarnost, a fantje svarila niso jemali resno. Iz zasede, nedaleč od Vagovke, pa nenadoma zareglja partizanska strojnica, ki je ubila oba konja pri vozu Ivana Bartola, na cesti pa se je smrtno zadet zgrudil vaški stražar Debeljak Franc, Retje 21. Vaški stražarji so se razbežali v bližnji gozd, od koder so pričeli nato streljati na partizane, ter so tako preprečili, da niso mogli odvzeti živeža. Poleg Debeljaka pa so bili ob isti priliki še ubiti Janez Zbačnik, Mali log 45, Karel Košir, Retje 61, mizar, in Marija Bartol, Hrib št. 9, ki se je vozila na vozu.

Zaradi tega zahrbtnega napada se je pričelo stopnjevati sovraštvo proti partizanom, kar je bilo vzrok, da stražarji niso več Italijanom skrivali komunističnih terencev in sodelavcev, kakor so to delali do tedaj. Ves ta napad je bil izdajstvo, ki ga je povzročil Kavel Levstik, pd. Šuštarjev Korl, in neka Pepa Kordiš iz Srednje vasi, kakor je po italijanski kapitulaciji povedal sam Levstik na nekemu mitingu.

 

*

Nekako čez pol drug mesec so v zimskem snegu partizani ponoči obkolili vas Mali log, katerega mala posadka se je med bojem prebila iz partizanskega obroča in se umaknila na Hrib. Na bregu pa je bil pri tej priliki smrtno zadet kmečki fant Alojzij Gregorič, Mali log št. 37. Par tednov prej pa se je smrtno ponesrečil s puško Alojzij Debeljak, Mali log, št. 11.

Vaška straža v Malem logu je bila zaradi svojega malega števila in še bolj zaradi svoje slabe oborožitve primorana preseliti se na Hrib; tako so nam partizani pogosteje prihajali v to osamljeno vas.

 

85

 

Nekako koncem novembra je prišla partizanska patrulja v Mali log in so lačni partizani prosili hrano ho hišah. Med tem časom pa je tja prišla na svojem pohodu tudi Vaška straža, ki se je spopadla z njimi. V boju sta padla dva partizana, tretjega so pa vaški stražarji ujeli.

Nekako 14 dni po tem dogodku je pridrla v Mali log partizanska skupina Šercerjeve brigade, katere komandant in polit komisar  sta sklicala vse vaščane v gostilno Mohar. Grozila sta vaščanom, ker jim Mali log nič ne pomaga. Po mitingu sta ukazala, da mora ostati v hiši Franc Zbačnik, Mali log št. 5. Ta je takoj vedel, kaj ga čaka. Ves bled in prestrašen je zaklical svojemu očetu, naj ga nikar ne pusti samega. Partizani pa so ga nasilno odvedli proti Travni gori, kjer so svojo žrtev v dolini pod neko bukvijo strahovito mučili. Nesrečni fant je dva dni tam grozno vpil med mučenjem pred svojo smrtjo. Partizani so mu odrezali med trpinčenjem ušesa, nos in jezik, kakor je pozneje povedal partizan Matija, ki je videl vso to grozovitost. Med pretepanjem je brizgala kri daleč naokrog, da so bila tla vsa oškropljena. Nesrečnega fanta je komunistom ovadil vaški terenec.

Par dni nato je vojaška italijanska komanda ukazala, da se mora vse prebivalstvo te vasi izseliti na Hrib in v Retje.

Podoben slučaj se je dogodil tudi na Blokah. Vaška straža na Topolu je preprečevala ropanje partizanov po vaseh. Neko noč pa so partizani z veliko premočjo udrli v vas kjer so se stražarji zabarikadirali v neki hiši. ob robu vasi. Vnela se je srdita borba. Ker partizani niso mogli uničiti hrabro se boreče posadke, so zažgali hišo, kjer je bila posadka, in se je od tu ogenj razširil skoro na vso vas, ki je z izjemo nekaj hiš vsa pogorela. Celo noč je trajala srdita borba, zjutraj pa so morali partizani oditi, ne da bi uničili posadke.

Italijani tako Vaški straži v Malem logu kakor tudi oni v Topolu niso prišli na pomoč, da si bi bili to kaj lahko storili.

Po umiku Vaške straže iz Malega loga so imeli gošarji prosto pot za vasjo iz Krima v Travno goro, kjer je bilo njih glavno skrivališče. Ves Tabor pa so Italijani spremenili v pravo trdnjavo, ki so jo obdali z obzidjem in vencem bunkerjev.

 

*

Novembra je prevzel poveljstvo nad italijansko posadko na Taboru alpinec terente Bardelli, ki je bil prej v Ložu, kjer je dal postreliti zaradi komunističnega napada nad sto ljudi, večinoma proti komuniste. Kot se je kasneje ugotovilo, je bil ta italijanski oficir komunistični simpatizer. Ta je dal postaviti na Taboru vojaško barako, ki so jo pripeljali iz Mrzle doline; in je tu nastanil vse vaške

 

86

 

stražarje iz Loškega potoka, vsled česar so nato partizani imeli prost dostop v vse vasi, ki so jih pridno obiskovali in ropali po hišah. Pri pohodih proti partizanom, ki so jih prirejali Italijani z Vaško stražo, se je kmalu pokazala zveza in dogovor med italijansko komando in partizani. Vsak pohod se je izvršil tja, kjer gotovo ni bilo partizanov.

V januarju 1943 so se razne partizanske skupine dalj časa zadrževale v okolici Loškega potoka. Ljudje v vaseh so bili brez varstva in vedno v velikem strahu pred komunističnimi nasilniki. Tedaj je vojaški komandant na Taboru izdal naredbo, naj se vsi moški iz okoliških vasi, ki se ne čutijo varne na domu, umaknejo v utrjeni Tabor. Tako so zvečer prihajali prenočevat na Tabor, kjer so jim dali v roke orožje za slučaj napada.

V začetku februarja 1943 se je Šercerjeva brigada zopet zadržavala v Malem logu, kjer so po izselitvi prebivalstva partizani lahko mirno ložirali ali prenočevali. Italijanska komanda se je odločila tedaj, da jih prežene. Slabo oborožena Vaška straža se je spopadla v gmajni pod Žagarjem s partizani. V kratki borbi sta bila težko ranjena posestnik Alojzij Mohar, Mali log 23, in posestnikov sin Anton Mohar, Mali log 15; partizani so ju dobili v roke in ju s puškinimi kopiti pobili. Italijansko vojaštvo pa se je naglo umaknilo in pusti1o na cedilu Vaško stražo v borbi. Nekaj časa so se stražarji s svojim slabim orožjem še tolkli, končno pa so bili primorani, da so se umaknili v Retje. Ko so drugi dan pokopavali obe žrtvi na župnijskem pokopališču, se je od Dednika usula tja toča krogel iz partizanske strojnice.

Po tej nesreči je italijanski poročnik ukazal poveljniku Vaške straže Piklju, da naj pozove k četi še nekako 40 drugih fantov. Zopet je občinski tajnik Košmrlj iz vojaškega občinskega imenika nabral imena in nato napisal sporazumno s komandantom Vaške straže fantom pozivnice. Nekaj fantov iz Travnika ha je namesto k Vaški straži odšlo k partizanom.

Sredi februarja se je zopet naselila v Malem logu Šercerjeva brigada. Italijanski komandant je dal, kot rečeno, izprazniti vso vas Mali log in je tako partizanom napravil to uslugo, da so tam mogli prosto ložirati v praznih hišah. Vaške edinice iz Ribnice, Dolenje vasi, Velikih Lašč in Blok so bile tedaj poklicane na pomoč; prišle so ponoči v Loški potok, zjutraj pa krenile proti Malemu logu, od koder so pa že prej odšli partizani proti Ložu na Knežjo njivo, nakar so Vaške straže odšle nazaj na Bloke.

Medtem je italijanski komandant poslal Vaško stražo, da bi stražila za vasjo Hudi vrh. V jasni zimski noči se je približevala partizanska kolona od vasi Metulje proti Topolu. Patrulja Vaške straže je takoj obvestila o tem

 

87

 

italijansko komando pri Fari - Nova vas. Mladi in ne izvežbani fantje, ki so bili šele pred kratkim mobilizirani, so se preveč približali partizanski koloni. Opazila jih je italijanska patrulja v zvoniku Sv. Petra na Studencu in izstrelila nekaj rafalov na izvidnico Vaške straže. Smrtno zadet je padel koma 17-letni fant Alojz Knaus, Retje 37, ki je bil komaj dva dni pri Vaški straži, težko ranjen pa je bil tudi neki mladi fant z Blok. Šercerjeva brigada pa je šla nemoteno čez Topol na Runarsko in nazaj na Krim. Italijani so imeli pripravljene topove in metalce min, a je vojaška komanda izdala ukaz, da se ne sme streljati na partizane. Tudi Vaškim stražam je bilo prepovedano streljati na partizansko kolono, ki je nemoteno korakala mimo italijanske posadke. Tu je zopet jasen dokaz, da so Italijani ščitili komunistične partizane.

Podoben slučaj se je zgodil v noči med 18. in 19. marcem 1943. Cela partizanska brigada je prišla iz gošče mimo Kala v vas Hrib, kjer je okrog 2. ure ponoči pričela ropati po hišah proti komunistov, ki so bili pri Vaški straži na Taboru. Partizani so oddali nekaj strelov iz strojnice na posadko na Taboru, a Italijani na to niso odgovorili z nobenim strelom. Ljudje na Hribu so vpili na vso moč: "Pomagajte, kradejo nam!", toda italijanski komandant tenente Bardelli je prepovedal vsako streljanje na partizane!

Tako so komunisti brez skrbi lahko ropali in so odvzeli proti komunističnim družinam skoro ves živež. Italijani so imeli pripravljene metalce min in bi bili z njimi kaj lahko razkropili komunistično tolpo, da ne bi mogla pleniti. Drugi dan je bil praznik sv. Jožefa. Vaških stražarjev je bilo sram, da niso smeli na pomoč svoji vasi, ljudje so pa zopet videli dokaz, da Italijani podpirajo partizane.

Po tem dogodku je dal poročnik (tenente) Bardelli zgraditi še tri bunkerje okrog vasi Hrib, da bi nekako prikril svoje simpatije do komunističnih partizanov, svojo barvo pa je nato pokazal, ko je dal koncem marca poklicati k sebi 4 občinske uslužbence, med katerimi je bil seveda tudi tajnik Košmrlj. Pred temi je Bardelli tako grdo napadal župnika Jožeta Pravharja, da njegovih besed niti zapisati ne moremo. Župnik Pravhar pred ljudmi ni nikdar skrival svoje nevolje nad obnašanjem Italijanov. To poudarjamo zaradi tega, ker je potem na procesu proti župniku Košmrlj pričal, da je župnik sodeloval z Italijani.

Nekako sredi aprila je bil Vaški straži na Hribu postavljen za poveljnika Pavle Poženel iz Ljubljane, s priimkom Medved, prejšnji poveljnik Janez Pikelj pa je odšel na vojaški tečaj v Ljubljano.

V mesecu aprilu je odšel občinski tajnik Košmrlj v Ljubljano na Pokrajinski prehranjevalni urad, da uredi potrebno glede dobave živeža za prihodnji mesec. Tedaj sta se

 

88

 

zadrževali okrog Loškega potoka Tomšičeva in Šercerjeva brigada. Ko se je tajnik vračal iz Ljubljane preko Blok, je prišel v stik s Tomšičevo brigado, katere poveljnik je bil znani Daki, ki je da1 občinskemu tajniku oboroženo partizansko spremstvo od vasi Ravne do Retij v Loškem potoku. Tajnik je o tej ljubeznivosti partizanov nato pravil sam v družbi v gostilni Bartol italijanskemu komisarju in fašistu, kateremu je vpričo vseh zagotavljal, da je lahko popolnoma brez skrbi in varen pred partizani. Toda to zvezo s partizani je morala občina drago plačati, ker ni nato dobila en mesec nič hrane, ker je občinski tajnik trdil, da so mu partizani kljub vsemu prijateljstvu vzeli 20.000 lir občinskega denarja, ki je bil namenjen za prehrano.

Že leta 1941 so bili občinski računi, ki jih je vodil Košmrlj, v velikem neredu in celo znaten primanjkljaj. Zaradi tega je tedanji župan zahteval, da Pokrajinska uprava izvrši pri občini revizijo. Par dni pred revizijo pa je tajnik zažgal blagajniške priloge, da ni bilo mogoče dognati resničnega stanja občinske. blagajne. Par let prej je banovinska revizija tudi ugotovila pri občinski blagajni primanjkljaj v znesku 12.000 din, a je to vsoto založil, tajnikov bratranec.

Kljub temu pa je znal tajnik Košmrlj premotiti župana, župnika, cerkovnika, kolarja Košmrlja in tudi italijanskega komisarja, da so mu vsi zaupali in celo poviševali plačo. Vse to ugotavljamo, da se primerno označi značaj tega človeka, ki je nato ob procesu proti župniku s svojim lažnim pričevanjem povzročil njegov umor.

 

 

OB KAPITLACIJI ITALIJE

 

Ponoči 8. septembra 19433 je bila italijanska posadka obveščena o kapitulaciji Italije in že 9. septembra zjutraj se je italijansko vojaštvo umaknilo iz Loškega potoka na Bloke. Italijani so izročili partizanom več lahkih tankov, nekaj topov in težkih havbic, pa tudi nekaj italijanskih oficirjev se je pridružilo partizanom. Tedaj so partizani napadli četniško postojanko v Grčaricah, ki so jo razbili s tanki in topovi, s katerimi so streljali Italijani, ki so prešli k partizanom. Ko je poveljnik Vaške straže v Loškem potoku, Pavle Poženel, zvedel, kaj se je zgodilo v Grčaricah, se je z vso posadko in še nekaterimi drugimi moškimi umaknil na Bloke.

Kmalu nato je prišla v Loški potok partizanska patrulja 3 mož; ko je prišla na občino, ji je tajnik takoj javil: "Na Taboru sem prihranil živež za vas in tudi nekaj orožja sem preskrbel." V nedeljo zjutraj je partizanska komanda izdala proglas za splošno mobilizacijo vseh moških od 15. do 60. leta, med deseto maša pa je že, prišla partizanska kolona iz Grčaric in se ustavila pred občinsko hišo; bila je to Šercerjeva brigada, oborožena z italijanskimi tanki in topovi, s katerimi so upravljali Italijani.

 

89

 

Isti dan popoldne so prišli funkcionarji OF iz Travnika ter prevzeli v roke občinske posle. Kmalu nato prideta v občinsko pisarno neki partizanski oficir in polit komisar, ki sta zahtevala imena vplivnih oseb v občini, ki jih je treba postreliti ljudem za strah, da bodo ubogali. Odbor OF pa ju je pomiril z izjavo, da je treba odložiti eksekucijo vplivnih mož na poznejši čas . . .

V noči med 12. in 13. septembrom se je vsa Šercerjeva brigada pomikala skozi Sodražico čez Boncar proti Blokam, kjer so že ponoči obkoljevali proti komunistične posadke v Novi vasi in pri Fari. Dopoldan 13. septembra se je pričel splošen napad na postojanke Vaških straž, na katere so streljali s topovi, tanki in strojnicami. Vsled velike premoči sovražnika se je proti komunistična posadka ob 3 popoldne vdala in predala svoje orožje. Komunisti so vse fante postrojili in jih izpostavili javnemu zasramovanju, katerega so se posebno udeleževale podivjane ženske. Nato so člane Vaških straž sortirali: one, ki so jih imeli posebej zaznamovane, so pridržali, druge pa izpustili domov.

Partizanska komanda na Blokah je takoj po kapitulaciji Vaške straže poslala na odbor OF v Loškem potoku vprašanje, katere fante naj pridrže. Tam so sestavili imena onih fantov, ki naj se pridrže in odvedejo v zapore; ves seznam teh žrtev je odnesel na komando odbornik OF Janez Lavrič, Travnik, št. 60, po domače Skončar. Predsednik odbora OF je bil Franc Košir, tajnik pa Matičkov France, oba iz Travnika, ki sta najbolj odgovorna za vse tedanje pomore.

Za zapor in kasnejšo likvidacijo so bili odločeni sledeči člani Vaške straže:

Anton Car iz Retij, Ivan Košrmlj iz Retij, Franc Rupančič iz Retij, Jože Zbačič iz Malega loga, Stanko Knavs s Hriba, Anton Bartol s Hriba, Franc Bartol s Hriba in Alojz Košir s Hriba.

Partizani so vse odvedli takoj po kapitulaciji z italijanskimi kamioni v zapore v Kočevje, kamor je bil priveden tudi poveljnik Pavel Poženev in še nekaj drugih moških.

Kakor je razvidno iz Sajetove knjige "Belogardizem", se je vršil 25. septembra 1943 komunistični sodni proces proti poveljniku Vaške straže Pavlu Poženelu v Kočevju. Za njega so se partizanski prebivalci vasi Travnik zavzeli in prosili, da bi bil oproščen, ker je zelo dober in nepristranski človek, a to posredovanje ni nič pomagalo: bil je obsojen na smrt in ustreljen nekje za Kočevjem. S poveljnikom vred so bili tedaj obsojeni na smrt: Stanko Knaus s Hriba

 

90

 

št. 2, Ivan Košmrlj, Retje št. 100, Frane Bartol, Hrib št. 58, Anton Knaus, Hrib 35, Anton Bartol; Hrib 22. - Franca Bartola so ustrelili v Kočevju, druge pa šele sredi oktobra v Jelendolu. Prati fantom, ki so jih odvedli z Blok in smo jih prej navedli, se je vršil. proces v Kočevju 26. septembra in so bili vsi obsojeni na smrt in ustreljeni v Jelendolu.

Med tem časom so privedli v ribniške zapore še Ludovika Kašmrlj, kolarja, Hrib 95, in cerkovnika Janeza Ruparčiča, ki sta bila tudi ustreljena v Jelendolu. Oba sta se sama javila nekaj dni po kapitulaciji na občini, njun prijatelj in celo boter kolarjevemu sinu, pisar Tone, ju je na občini zmerjal in ju poslal v zapore in v smrt.

Na prisilno delo pa so bili obsojeni: Alojzij Košir, krojač, Hrib št. 31, Ivan Rojc, delavec, Hrib 79, Anton Car, Retje 30, Jože Škrl, kovač, Retje št. 113, Franc Ruparčič, čevljar, Retje 72, Jože Zbačnik, Mali log 5. Te je prevzela Loška brigada pod poveljstvom Pivovode-Gedžo. Ta komandant je vprašal odbor OF v Loškem potoku, kaj naj stori z njimi. Predsednik in tajnik odbora in še nekaj ožjih partizanskih aktivistov v Loškem potoku so sklenili, naj fante "likvidirajo". Odborov pisar je napravil za vse obtožnico, ki je za Antona Cara obsegala celih 25 strani.

Ko je Pivovoda sprejel obtožnico odbora OF, je dal te fante in še nekatere iz Blok postrojili in jim je tako govoril:

»Glejte, jaz sem vas nameraval izpustiti, pa vas moram postreliti na zahtevo vaših ljudi v Loškem potoku.« - Vsakemu je nato prebral, kaj vse so domačini napisali o njem. Nato jih je izročil krvniku, ki je izvršil svoje delo v neki dolini v Mačkovcu. Nesrečnih žrtev niso streljali, marveč pobijali. s puškinimi kopiti, da so bili nekateri popolnoma razmesarjeni. Lojze Košir s Hriba je imel vso razbito glavo in obraz, da so mu izstopile oči, ki so mu visele po licih. Nesrečni fant je vpil in prosil, naj ga ustrele. Jožetu Zbačniku se je ob teh prizorih omračil um :pred usmrtitvijo.

Par fantom pa se je med tem mučenjem posrečilo uiti in so potem pravili o teh grozodejstvih.

Tedaj so iz Loškega potoka odvedli še Zbačnikovega brata Rudolfa, ki so ga umorili z drugimi vred v Jelendolu.

 

*

Po italijanski kapitulaciji in po dogodkih na Blokah so partizani mobilizirali vse moške in jih odvedli na Bloke, od koder so jih odvedli v Begunje, kjer so se zbirale partizanske brigade. Drugi dan po prihodu tja so partizani izpraševali, kdo želi pristopiti "na lekarsko" (t.j. kdo se javi bolnega). Vse tiste, ki so se javili. so od vedli na tovornih avtomobilih v boje pred Turjak, kjer je padel Anton Kordiš, Baragov, Hrib št. 42.

 

91

 

Med tem časom so domači odborniki OF, ki so prevzeli občinske posle, sestavljali sezname nezanesljivih oseb, ki jih je treba zapreti in likvidirati. Med temi je bil tudi Jože Avžlahar iz Topola, ki so ga odgnali v Kočevje in ustrelili v Jelendolu. V zapore ga je gnal - Italijan!

Loško-potočani, ki so bili mobilizirani, so se potem morali udeležiti borb proti Nemcem pri Cerknici in Rakeku. V nedeljo 19. septembra, ko so še vsi partizani lepo spali, so pričeli Nemci streljati na Cerknico, ki so jo zažgali, par nemških tankov - "Tigrov" pa je razpršilo v kratkem času vso partizansko vojsko na vse strani.

Nato so Loško-potočani begali s partizani po okolici Cerknice in Loža, med tem časom pa so morali poslušati na mitingih in tečajih komunistično propagando. Kmalu nato so partizani skušali zavzeti Rakek. Kakor hitro pa so se zopet prikazali nemški tanki, se je vsa pisana vojska razbežala in del domačinov iz Loškega potoka je srečno pobegnil iz partizanske vojske v Borovnico, kjer jih je prevzel Ludvik Kolman, tamkajšnji poveljnik slovenskih domobrancev, ki so se tedaj pričeli organizirati.

 

 

DOMOBRANSKA DOBA

 

Dne l. novembra so pričele nemške čete ofenzivo proti partizanom in tedaj očistile vse ozemlje okrog Loškega potoka, Drage in Gabra. Fantje, ki so se skrivali doma ali ubežali od partizanov so se prijavili nemški komandi, ki je vse poslala v Kočevje in Ljubljano, kjer so se večinoma prijavili k domobrancem, kjer je bil poveljnik prve čete nekdanji poveljnik Vaške straže v Loškem potoku Janez Pikelj. Večina fantov iz Loškega potoka je bila dodeljena k posadki v Borovnici, kasneje pa k Rupnikovemu bataljonu.

Ko je bila nemška ofenziva končani in so se Nemci umaknili, so partizani zopet zavladali v Loškem potoku.

V Malem logu se je nastanila partizanska komada Tomšičeve brigade. Pri njej je bil tudi neki partizan Vojter, kateremu je ta komanda dala nalog, naj v Retjah in Malen logu agitira za organizacijo domobrancev. Ta Vojteh je hodil le v hiše, ki so bile odločno proti komunistične in so jih imeli komunistični terenci na piki. Nagovarjal je predvsem dekleta, naj se vpišejo v novo domobransko organizacijo, češ da to žene njih fantje, ki so pri domobrancih. Govoril je, kakor da je on proti komunist in prisiljen biti pri partizanih. Res je dobil nekaj deklet, med njimi celo neko učiteljico, ki so mu navdušene za domobrance verjele.

 

92

 

Dne 2. aprila 1941 zjutraj so partizani obkolili vas Retje in Mali log ter aretirali vsa ta dekleta, z njimi vred pa tudi župnika Pravharja, da si je prej ta svaril dekleta pred tem početjem. Aretiranih je bilo 11 deklet in 2 poročeni ženi, ki so jih odvedli v grad Šneberk v Loški dolini. Na procesu, ki se je bil vršil 7. maja 1944, je bilo nato nekaj deklet oproščenih, druge pa so bile poslane na prisilno delo v Belo krajino.

 

*

Naj tu omenimo še zločin partizanov nad tremi nemškimi ujetniki in en.i.m domobrancem, ki so jih morili že koncem februarja 1944. Vsi štirje so bili zaprti v neki hiši pri Žagarjih. Med mladimi nemškimi vojaki je bil tudi poročen mož, ki je partizane milo prosil, naj ga.ne umore, ker ima doma ženo in otroke. Neko jutro, ko je bila še tema, pa je srečal Hribarjev kmet za vasjo Mali log pri Kalu tri krvnike, ki so gnali vse štiri ujetnike, povezane na porepniku (močna vrv za povezovanje sena na vozu). Vsak ujetnik je nosil s seboj lopato in kramp, znamenje, da si bodo morali ujetniki sami izkopati grob. Kmalu potem je dotični kmet našel: grob nesrečnih žrtev v ozki dolini ne daleč od državne ceste pri Bezlu. Grob je bil zelo plitev, vse okrog pa je bilo oškropljeno s krvjo, raztresenih polno šopov las in cunje raztrganih srajc. Krvnik Bine je namreč svoje žrtve mrcvaril s porepnikom.

Enako usodo sta doživeli spomladi 1914 dve ženski iz Blok, neko dekle Vera in druga - mati nekega domobranca. Krvnik Bine se je posluževal tudi pri mučenju teh dveh žensk porepnika, debele vrvi za povezanje sena na vozu. Debela vrv se je pri mučenju dvakrat pretrgala, drugi dan jo je namreč krvnik prinesel nazaj lastniku, kjer si jo je izposodil. Vrv je bil,a vsa krvava. Partizani so ju osumili, da imata zveze z domobranci. Umorjeni sta bili: Mežnarjeva mati iz Topola in Vera iz Nemške vasi št. 8. Spomladi so otroci pasli živino in so našli raztrgane kose obleke in kepe krvavih las.

Podobno usodo je doletela tudi Franca Bartola, župana iz Loškega potoka. Spomladi 1944 so ga odvedli na sojenje v Lož. Partizansko sodišče je sporočilo krajevnemu odboru OF v Travniku, da ne najde nobene krivde nad županom, "sodni odsek" krajevnega ljudskega odbora pa je odgovoril nato na partizansko sodišče "naj se Bartol spravi s poti". Partizanski krvnik je neki večer odpeljal Bartola iz zapora. Ko je župan hotel vzeti s seboj nahrbtnik, mu je krvnik rekel, naj ga ne jemlje, ker se bo itak kmalu vrnil nazaj. Kakor so kasneje pravili fantje iz Loške doline, so slišali kmalu nato iz neke doline pri Ložu obupne klice župana Bartola, ki so ga tam mučili in končno ubili.

 

93

 

Usoda župnika Praharja: Župnik in duhovni svetnik Jožef Pravhar je bil roj. v Šenčurju pri Kranju 4. novembra 1874; bil je torej ob svojem umoru nekako dobrih 70 let star. Bil je mož močne postave, a mehkega in dobrega srca, odličen cerkveni govornik, moder, preudaren, skrben župnik, ki se je mnogo trudil za verski, kulturni in gospodarski napredek svoje revne župnije, na kateri je prebil večinoma svojega duhovniškega življenja. Njegova redka, a moška beseda je mnogo zalegla pri duhovniških sobratih in pri faranih.

Kakor smo že omenili, je bil on proti tem, da bi se v Loškem potoku osnovale kake borbene edinice proti komunističnim partizanom, ker je jasno uvidel, da vi se taka straža v samotnem in od vseli večjih krajev zelo oddaljenem ozemlju ne mogla uspešno braniti proti komunističnim tolpam, še posebno ha je bil proti snovanju teh straž v svoji župniji, ker je dobro poznal italijansko zahrbtnost in sovraštvo do Slovencev. Zaradi tega je odločno svaril. zlasti dekleta pred prijateljskim občevanjem z Italijani. Kakor smo že omenili, ga je imel posebno na piki fašist poročnik Bardelli.

Da se pripravlja kak oborožen odpor proti partizanskemu nasilju maja 1942, g. župnik sploh ničesar ni vedel, kakor tudi nihče drugi ne, ker je ta izbruhnil spontano, iz jeze užaljenih fantov. Ko hi bil župnik le kaj sumil o tem, bi bil gotovo fante svaril pred tem korakom. Vse, kar je župnik »zagrešil« med tujo okupacijo, je bilo njegovo posredovanje pri Italijanih za internirance, talce in za ogrožene vasi.

Dne 7. maja 1944 so ga partizani aretirali z dekleti, ki so se dale prevarati od komunističnega provokatorja Vojteha. Na "procesu" v gradu Šneberk je bil g. župnik obsojen na smrt, nato pa pomiloščen in obsojen na izgon iz Loškega potoka.

Z obsojenimi dekleti vred so ga odvedli v Belo krajino, kjer je moral opravljati najnižja dela in je bil stalno izpostavljen zasramovanju partizank. Vsled mučenja in stradanja je 70 let star duhovnik popolnoma onemogel. Komunisti so ga vozili okrog v vozu, v katerem so sicer vozili prašiče. Ves čas, kar je bil zaprt, se ni smel enkrat preobleči in je bil zaradi tega ves poln uši, ki so ga žrle in mučile, da je prosil partizane, naj ga vendar rajši ubijejo, kakor pa da ga tako mučijo.

Kljub temu, da je bil župnik že enkrat sojen in obsojen, so ga ponovno postavili pred "višje vojaško sodišče" v Dragi, 8. septembra 1944, kjer so mu naprtili vse mogoče izmišljene zločine. O tem procesu poroča "Belogardizem" na strani 421. Glavni priči proti župniku sta bili: Anton Košmrlj, občinski tajnik, kateremu je župnik izkazal toliko dobrot in mu vse preveč zaupal, in neka Amalija s Hriba. Občinski tajnik,

 

94

 

ki ima suho levo roko, je na procesu tolkel z zdravo desnico po mizi in vpil nad župnikom ter mu očital izmišljene zločine. Gospod župnik je odgovarjal: "Delal sem, da bi reševal, kar se je dalo rešiti, da ne bi Italijani uničevali in pobijali. Kar sem delal, sem storil za dobro, nisem pa nikdar nikogar izdajal." Amalija pa je vpila nad njim: "Ubiti prašiča! Ti si nas dal v internacijo!"

Na tem procesu je bilo navzočih več domačih terencev, a nihče si ni upal braniti nedolžnega župnika, ki je bil obsajen na smrt z ustrelitvijo.

Gospod župnik je popolnoma mirno sprejel obsodbo, pristavil je le: "Kar ustrelite me!"

Ko so se domači terenci vrnili domov od procesa, so bili vsi pretreseni; Dominik Lavrič iz Retij št. 117 je izjavil: "Bilo je to nekaj groznega in ne bi bil več rad navzoč na takem Procesu." Isto so govorili tudi drugi.

Gospoda župnika so po procesu odpeljali zopet na svinjskem vozu nazaj v Belo krajino. Ob lepem jesenskem dnevu so ga tam izročili v roke krvniku, ki je gnal svojo žrtev po neki stezi in mu dal od zadaj strel v glavo, da je krogla izstopila na čelu; nato ga je ustrelil še enkrat. Mrtvo trupla so odpeljali v mrtvašnico pri Črnomlju. Partizani so dovolili obsojenim dekletom, da so smele še enkrat pogledati in kropiti svojega mrtvega in ljubljenega dušnega pastirja, s katerim so toliko trpele v komunističnem ujetništvu.

Istočasno z župnikom je bil odpeljan tudi Ivan Turk, posestnik, Retje, št. 4, po domače Tadolinski. Z župnikom vred je bil obsojen na prisilno delo, a je kmalu vsled mučenja umrl v partizanski bolnišnici ter je bil nato skupno z župnikom pokopan.

Komunistom pa maščevanja še ni bilo dovolj.

Ko je nato ponovno prišla v Loški potok Šercerjeva brigada, so pijani partizani sklenili, da uničijo Tabor, to je župnišče, šolo, mežnarijo in tudi župno cerkev. Sprva ljudje teh groženj niso jemali resno. Ko pa je neki partizan Perhaj, doma iz Vel. Lašč, prišel od partizanske komande z ukazom, da se Tabor uniči, so ljudje spoznali, da komunisti v resnici nameravajo požgati vsa poslopja na Taboru. Partizanke so šle skuhaj s Perhajem na Tabor, kjer so zažgale župnišče, mežnarijo in šolo. Drhal je gledala, kako gore poslopja, se pri tem krohotala in zabavala. Medtem pa so prihiteli domači ljudje ter pričeli gasiti župno cerkev, pri kateri se je že vnemala streha. Tako so mogli rešiti vsaj to. To se je zgodilo 29. novembra 1944.

 

95

 

KONEG TRAGIDIJE

 

Slovenski domobranci od Sv. Gregorja so nato očistili vse področje okrog Loškega potoka do Drage. Terenci in komunistična uprava so se umaknili v Črnomelj. V domači občini je ostal le Alojzij Bartol iz Travnika, ki je pod partizani izdajali propustnice za gibanje po okolici. Domobranska patrulja je našla pri nekih ženskah iz Slivčice take prapustnice z njegovim imenom. Partizanskega funkcionarja so nato aretirali in je bil nato ustreljen nekje za vas,jo Mali log. Bil je sicer dober mož in vedno dober katoličan, a komunistična propagancia ga je prevarila, da je prevzel službo teretca.

Slovenski domobranci iz Loškega potoka so se 6. maja 1945 z drugimi vred umaknili iz domovine, večinoma na Koroško, nekaj malega jih je odšla v Italijo. Vsi domobranci iz Loškega potoka so bili nato vrnjeni iz Vetrinja in umorjeni v Kočevju in Teharjih.

Ko so domobrance pripeljali v Kočevje, je partizanska komanda to sporočila terenskemu odboru v Loškem potoku oziroma Krajevnemu ljudskemu odboru (KLO)1 s pozivom, naj ta odloči o njih usodi. Središče partizanskega odbora je bilo v vasi Travnik. O usodi domobrancev so predvsem odločale zagrizene komunistične terenke: Milka Mikulič, Cirila Bambič in Dolenka v Malem logu. Razen par izjem so komunistični domačini zahtevali smrt za vse domobrance: 150 vrnjenih fantov in mož je bilo nato pomorjenih po groznih mučenjih. Iz jame in morišča v Kočevskem rogu se je rešil Karel Turk, Retje št. 6. Z njim so ušli še trije iz Vrhnike. Karel Turk je bil tako razmesarjen od mučenja, da ga je bilo groza gledati. Glavo je imel vso razbito, vrhu glave mu je zijala globoka rana brez las, roke so bile vse razmesarjene od žice, s katero je bil povezan skupaj s Jožetom Klemenom iz Retij. Ob streljanju, ko so metali domobrance v jamo, je bil le ranjen, tam se je sam odvezal in nato splezal iz jame. Njegov prijatelj Klemenov Joža pa je bil tako oslabljen, da ni mogel več splezati iz jame, kjer je bilo še nekaj živih in ranjenih domobrancev, ki pa niso imeli več toliko moči, da bi mogli splezati po drevesu, ki je padlo v jamo ob miniranju skalnatega raba jame.

Turk je splezal po tem drevesu, se držal za njegove korenine in čakal, da so odšli komunistični krvniki, ki so stražili pri jami, v kateri je bilo na tisoče mrličev. Ko so komunisti odšli, je Turk pomagali splezati iz jame še dvema svojima tovarišema, ki sta bila še toliko pri moči, da sta mogla plezati. po deblu. Vsi trije so potem nagi, ker

 

-------

1) "Krajevni ljudski odbor" je v povojni (Titovi) Jugoslaviji približno isti upravni organ kot prejšnje občine.

 

96

 

so jih prej partizani slekli, tavali po gozdovih dva tedna. V neki hiši na Kočevskem so jim dali strgane hlače in nekaj hrane, pod streho pa jih ni nihče upal sprejeti.

Ko je Karel Turk pritaval domov, ga brat in mati nista več poznala, tako je bil zmaličen od ran, mučenja in lakote. Mati ga je nato skrivaj umila in oblekla. Fant je bil tako skrit doma nekako ~f tedne, ne da bi za to vedel njegov oče, ki je bil kot bivši ruski ujetnik iz prve svetovne vojne komunistični simpatizer in proti svojim sinovom, ki so bili proti komunisti.

Končno pa so domači le povedali očetu, da se je sin Karel rešil in da je skrit doma. Oče je nato surovo vpil, da ne mara doma imeti izdajalca. Odšel je na partizansko komando na Hrib in tam javil svojega lastnega sina. Tam so mu sicer obljubili, da se Karlu ne bo zgodilo nič žalega, naj le privede sina na občino. Ko sta nato res prišla na občino oče in sin, so oznovci (titovski tajni policisti) in domači funkcionarji odslovili očeta, sina pa so odpeljali v Kočevje. Tam so ga dolgo zasliševali, pokazati je moral pot, ho kateri je hodil, in kako se je rešil, nato so fanta strahotno mučili, govorilo se je celo, da so ga pribili na križ in ga tako umorili.

Ko se je oče vrnil s Hriba domov, se je zavedel, kaj je storil. Zgrudil se je doma za mizo in milo jokal, zdihujoč: "Zdaj ne bom nikdar več videl Korleta."

Doma sta ostala in se nekaj časa skrivala bivši domobranec Janez Lavrič, Pangretov, poročen, Retje št. 36, in Ludovik Kordiš, mizar, Retje 17. Skupaj: sta se nato javila na občini. Komunistična uprava pod predsedstvom Janeza Lavriča, Retje G4, in članov: Jožeta Košmrlj, Retje 25, sekretarja Franceta Matičevja, Travnik. 6, in komunističnega terenca Janeza Kordiš, Retje 23, je poslala oba moža v Kočevje, kjer so po nalogu domačih terencev skrivaj umorili Janeza Lavriča, dočim se je Ludovik Kordiš vrnil: na dom po par dneh zapora.

Krvi in žrtev komunistom v Loškem potoku pa še ni bilo dovolj. Jože Knavs, posestnik, Retje 37, katoliško in narodno zaveden mož, je bil predmet komunističnega sovraštva. V politiko se ni vtikal, živel je le za svojo družino, tri njegove sinove so komunisti že leta 1945 umorili, rešil se je le Stanko, ki je bil organist, in hčerka Marija, ki sta živela na Koroškem kot begunca.

Jože Knavs je hodil tesat trame v svoj laz Boščak, terenci pa so ga obdolžili, da nosi tja hrana belini, ki se še tam skrivajo. Terenec Bizjak se je večkrat izrazil, da Knavs ne bo več dolgo . . .

V mesecu juliju sta bila ustreljena dva partizanska oficirja. Skupina proti komunistov je bila na potu, da se prebije in reši v Italijo. V Vagovki je ta naletela na dva partizanska oficirja, ki sta se peljala v Loški potok. Ubežniki so ustrelili oba in odhiteli naprej proti italijanski meji.

 

97

 

Ta slučaj je dal komunistom povod, da so zopet zahtevali žrtev.

Na Veliki Šmaren, dne 15. avgusta 1945 je šlo dosti ljudi na romanje k Materi božji k Novi. Štifti. Iz Ribnice je pridrvelo krdelo partizanov, ki so obkolili cerkev in pridržali tam vse romarje. Druga skupina partizanov pa je prišla v Loški potok in odvedla na Goro vse prebivalce vasi Mali log in del vasi Retje. Iz Retij so vzeli na ukaz terencev tudi Jožeta Knavsa in ga gnali na Goro, kjer so bili že zbrani domači terenci in krvniki.

Pred zbrano množico je imel partizanski poglavar dolg govor, ki ga je zaključil nekako okrog 3. ure popoldan takole:

"Mi smo imeli namen ubiti vsakega desetega izmed vas, a tega ne bomo storili. Čez četrt ure pa bosta ustreljena: Jože Knavs iz Retij, ki je imel 4 sinove pri, domobrancih, od katerih je še sin Stanko in hči Marija na Koroškem, ostali ha so že prejeli zasluženo kazen. Drugi je Anton Košmrlj, gostilničar, Mali log št. 4, ker so se njegovi; sinovi tudi borili proti nam."

Navzoče žene in otroci obeh mož so začeli obupno jokati in vpiti, ko so videli; da nalagajo oba očeta na že pripravljen voz, da ju odvedejo na morišče. Že tudi pripravljen krvnik, majhen mož, oblečeni v angleško vojaško uniformo, ki je bila preprežena z rdečimi trakovi, se je tudi odpeljal z njimi proti Vagovki, od koder so se kmalu nato zaslišali štirje streli, od katerih je krvnik oddal vsaki žrtvi po dva.

Šele pa umoru je partizanski poveljnik, ki je imel le eno roko, dovolil vsem, da se vrnejo na svoje domove. Mrtvi žrtvi sta bili zastraženi do noči in šele ob 8. uri. zvečer so ju smeli svojci odnesti v mrtvašnico, od koder so ju drugi dan 1. avgusta pokopali na pokopališču na Taboru.

Vrsto strašnih žrtev komunizma v Loškem potoku sta tako zaključila ta dva dobra katoliška moža in družinska očeta - Jože Knavs je imel 11, Anton Košmrlj pa 12 otrok.

 

98

 

VETRINJSKA TRAGEDIJA

 

Po izročitvi Slovenske narodne vojske in civilistov v roke Titovim oblastem je bilo od Narodnega odbora za Slovenijo iz Vetrinja poslano dr. Mihi Kreku v Rim poročilo o njenem poteku. Listino o tem dogodku priobčujemo v tej knjigi kot zgodovinski dokument. Glasi se:

 

IZROČITIV SLOVENSKE NARODNE VOJSKE (SNV)

TITOVIM ČETAM PO ANGLEŽIH

 

Slovenska emigracija je 30. 5. 1945. doživela največje razočaranje in najhujšo katastrofo, odkar katoliško in narodno zavedni del. naroda vodi borbo proti. komunizmu. Spodaj navedeni podatki nam povedal, kakšno je bilo postopanje angleških vojaških oblasti pri izročitvi SNV. Da se ohranijo dokazi in cel potek .dogodkov, navajam v naslednjem vse ono, kolikor je imel! s to zadevo opraviti NOS (Narodni odbor za Slovenijo).

1. Pri prehodu preko Ljubelja so partizani. od 7. do 9. maja ustvarili bariero med SNV (Slovensko narodno vojsko) in zavezniki na liniji Borovlje-Dravski most in so v teh dneh ujeli ca 600 civilnih beguncev in je SNV partizane na tej; liniji razbila in v petek 11.5.1945 sta bila poklicana general Krener in član NOS g.Marko Kranjc na angleško komando brigade v Celovcu. Tam so jim izjavili, da angleška oblast v slučaju prehoda čez Dravo vzame SNV-o pod zaščito. (Priče: Marko Kranjc, general, Krener in dr. Bajlec, ki je v zadevi SNV-e tudi napravil vlogo.).

2. Dne 12. in 13. maja se je izvršil prehod oddelkov SNV in civilnih beguncev preko mostu na Dravi. Na levem bregu Drave so bili vsi oddelki. SNV razoroženi, nakar so korakali skupno s civilnimi begunci v taborišče v Vetrinju.

3. Takoj v ponedeljek 14. maja 1945 se je šel NOS zahvalit majorju Johnsanu za vso pomoč in uslugo in predložil še tudi nekaj prošenj glede taborišča v Vetrinju.

4. Dne 17. maja 1945 je NOS izročil pismeno zahvalo britanski vojaški komandi, da je vzela v zaščito SNV in begunce, ki so jih hoteli partizani ločiti od zaveznikov. Zahvalo je na komandi brigade izročila odposlanstvo članov NOS in polkovnika Mirka Bitenca.

 

99

 

5. Dne 19. maja 1945 je bila izročena pismena vloga na britanski komandi, naj ločijo SNV od nemške vojske. Na komandi so izjavili, da bodo prošnji. takoj ugodili. V teku 14 dni, kar je taborila SNV v Vetrinju, se je ponovno razmatrovalo vprašanje, če ni nevarnosti, da bi Angleži SNV izročili Titu, nakar so člani NOS redno pojasnjevali, da sa angleške vojaške oblasti ponovno zagotovile zaščito SNV in beguncev. (Kopije pisma in izjave članov NOS: Marko, Kranjc, dr. Bajlec in dr. Basaj. Kopije pisem pri dr. Bajlesu.)

6. Spomenica o SNV, ki je bila predana 19. maja na komandi brigade v Celovcu. pojasni nastanek SNV od "Vaških straž" preko Domobranstva do SNV in zaključuje s prošnjo, da naj britanska vojaška oblast čimprej odpravi oddelke SNV na primeren kraj, kjer se bodo mogli vežbati in pripravljati na svojo končno nalogo.

7. Dne 24. maja je bil odposlan iz taborišča v Vetrinju prvi transport in sicer: 3 polki srbskega dobrovoljskega korpusa pod Tatalovićem dne 17. maja je odšel transport četnikov, ustašev in 600 mož od SNV.

8. V noči od 26. na 27. maj se je vrnil v taborišče srbski vojak prosvetar Ljotić, sin pokojnega Ljotića, ki je pripovedoval, da je šel transport Tatalovićevih polkov na Jesenice skozi tunel. Ker se je zapletel v nekatera protislovja in ker je tudi nujno prosil, naj ga ne javijo Angležem, se mu ni verjelo.

9. V noči od 27. na 28. maj so se vrnili v taborišče 3 srbski oficirji od srbskega transporta in izpovedali, da gredo transporti skozi tunel na Jesenice in da je na Jesenicah množica oficirje in vojake zlostavljala in "opljačkala". Toda drugi dan so tajili pred generalom Krenerjem to, kar so prvi dan izjavili, ko je zahteval od njih, da svoje trditve glede transportov ponovijo vpričo Angležev.

10. Zato je v ponedeljek 28. maja polkovnik Bitenc odredil, da se od Angležev odrejeni. transporti začasno ustavijo, dokler se ne pojasni kam gredo transporti SNV. Takoj zjutraj ob pol osmih sta tudi odšla general Krener in polkovnik Bitenc v Celovec, da skupno s člani NOS pri angleški komandi poizvedo in nesporno ugotovijo, kam gredo transporti. Po njihovem odhodu je ob 9. uri prišel k polkovniku Vizjaku angleški stotnik, poveljnik transporta, in zahteval, da se vojska takoj ukrca v kamione, sicer da bo rabil silo. Major Mehle mu je pojasnil, da je bilo ukrcanje samo začasno ustavljeno, dokler komanda SNV ne ugotovi pri britanski komandi v Celovcu, kam gredo transporti. Kljub temu je angleški stotnik vztrajal

 

100

 

 

na ukrcanju (takojšnjem) na kamione, kar se je tudi izvršilo zaradi grožnje stotnika.

11. Odposlanstvo, obstoječe iz generala Krenerja in polkovnika Bitenca, članov NOS: dr. Basaja in dr. Bajleca in tolmača Podhorsky-ja, se je najprej oglasilo pri komandi angleške brigade, kjer je "first officer", neki stotnik, pojasnil, da je za to pristojna komanda divizije v poslopju univerze (novo semenišče). V razgovoru je tudi povedal, da gredo transporti SNV v Palmanovo, Italija. Nato je odposlanstvo odšlo na komando divizije. Tam je moralo čakati polne tri ure. Ugotovljena je bila po Legitimacijali identiteta članov odposlanstva, na koncu je bil poklican, potem ko se je divizionar že odpeljal, general Krener sam v sobo adjutanta, kjer mu je bil povedal in potem še pismeno izročil v nemščini ukaz divizionarja Burray (?), seveda brez datuma in podpisa, točno, kakor je priloženi prepis z napakami (izvirnik hrani general Krener). Dejstvo, da angleški general ni sprejel odposlanstva, in pa sam ton povelja je odposlanstvo zelo presenetil. Vršila se je kratka seja NOS in obeh zastopnikov vojske, ne da bi bil najavljen kak sklep. Dopoldne istega dne je po nekem kurirju prišla vest iz Beljaka, češ da gredo transporti čez Beljak. Tudi patrole izvidnice, poslane od vojske, niso do tedaj še nič poročale, da bi šli transporti čez Jesenice. Po izjavi generala Krenerja so bile odposlane tri izvidnice.

12. Zvečer istega dne je bil general Krener poklican na divizijo na razgovor zaradi zjutrajšnjega povelja, da se začasno ustavijo transporti. Njegove odgovore so stenografirali, kakor je izjavil naslednjega dne v torek.

13. V torek so zopet odšli transporti normalno, ker izvidnice SNV niso ugotovile nič sumljivega. Pač pa je v sredo 30. maja prišel. general Krener zopet v Celovec k NOS, češ da se je vrnil v taborišče poročnik Šprah z neko Srbkinjo. Le-ta je pripovedoval, tla transporte izročajo titovcem in da je njemu s Srbkinjo uspelo pravočasno pobegniti. Z njim je bil sestavljen zapisnik. Dr. Basaj tedaj ni bil pri seji.

14. Šele ob 13. uri v sredo 30. maja je naenkrat prispel v menzo na Kolodvorski ulici 43 dr. Janeš, zdravnik gorenjske divizije, ki je odšel s transportom 28. maja v smeri proti Pliberku. Le-ta je takoj tam prisotnim članom NOS zaupno povedal, da Angleži vse transporte izročajo titovcem in je že on sam bil izročen na neki postaji Helnsee blizu jugoslovanske meje in da se mu je posrečilo zbežati. To je bila prva priča, ki je nedvoumno in jasno popisala samo predajo oddelkov SNV titovcem in ki je bila stoodstotno verodostojna. Transporti tega dne so že odšli in ni bilo mogoče ničesar več ukreniti. Naslednji dan

 

101

 

je imel kreniti še 1. polk in ves štab SNV. NOS je takoj obvestil osebno Krenerja o celi stvari v njegovem stanu v taborišču, nakar je general izjavil: "Oblečem se v civil in grem." Vršil se je daljši razgovor in bil napravljen sklep, da častniki zvečer ob 9. uri pojasnijo položaj vojakom, da se lahko sami odločijo ali za beg v gozd ali pa prehod k civilnim beguncem ali v začasno kritje v Celovec ali okolico. Kljub opozorilu vsega moštva je naslednji dan 31. maja odšlo še 2.700 mož SNV in med njimi tudi nekaj civilnih beguncev.

15. Zakaj se ni verjelo srbskim ubežnikom? Ljotić se je zapletel v protislovje. Nastal je sum, da hočejo Srbi SNV razkrojiti, ker je že tudi prej bilo razmere do Tatalavića prej napeto kakor prijazno. Bile so pa tudi vesti, da gredo transporti SNV skozi Beljak, ne pa skozi tunel proti Jesenicam.

16. Vera v angleško zaščito je bila neomejena ne le radi izjav pristojnih angleških komand, ampak tudi zaradi samega postopanja angleških oblasti, ki so taborišče dobro zastražile z angleško posadko in tanki proti izzivanjem in napadom oboroženih titovcev, ki so se včasih priklatili v bližino taborišča. Zelo močno je podprlo vero v angleško zaščito pisanje časopisov (Karntner Nachrichten) in poročanje radia o konfliktu med Titom in zavezniki radi Koroške, Trsta in Primorja. Tako n.pr. je bilo na binkoštno nedelj,o 20. maja objavljeno povelje feldmaršala glede tega spora, pri čemer je feldmarša1 Aleksander označil, da so metode Tita slične metodam Hitlerja, Mussolinija in Japoncev.

17. Ko je ravnatelj Marko Bajuk v torek 29. maja vprašal majorja Barrea, hoveljnika taborišča za Slovence, ali je res mogoče, da bi izročali transporte naše vojske titovcem, je major naravnost z vidno užaljenostjo odgovoril!: "Ali morete misliti, da bi Angleži mogli kaj takega napraviti" Istega dne zvečer je gospa Graparjeva bila pri Johnsonu in mu omenja govorice, da izročajo našo vojsko titovcem, nakar je major Johnson užaljeno vprašal: "Ali nam ne zaupate?"

18. V dneh od 27. do 31. maja je bilo odpeljanih iz taborišča v Vetrinju oficirjev in vojakov SNV:

27. maja . . . . . . . . . .    600

28. maja . . . . . . . . . . 3.000

29. maja . . . . . . . . . . 1.800

30. maja . . . . . . . . . . 3.000

31. maja . . . . . . . . . . 2.700

--------------------------------------

Skupaj . . . . . . . . . . 11.100

 

102

 

Med temi je bilo 500 do 600 beguncev-civilistov, ker so angleške oblasti dovolile, da z vojsko poljubno lahko odhaja tudi civilno begunstvo.

To poročilo sem sestavil podpisani po svojem spominu, ker sem kot predsednik NOS moral biti pri vseh intervencijah, ki so zgoraj navedene, in podpisovati vse vloge, ki so bile dane angleškim oblastem. Pregledal pa je poročilo tudi dr. Bajlec, čigar izjava in podpis izpričujeta stvarnost v vseh točkah.

 

C e l o v e c, dne 1. junija 1945.

Dr. Basaj Jože, l. r.

predsednik Narodnega odbora za Slovenijo

Dr. Bajlec Franc, l. r.

član Narodnega odbora za Slovenijo

 

*

K temu poročilu, ki je bilo napisano takoj drugi dan po celotni izročitvi slovenskih proti komunistov v roke Titovim oblastem, bi pristavili le še sledeče:

Od vrnjenih 11.100 oseb so Titovci nato pomorili po sadističnem in strahovitem mučenju okrog 10.000 oseb brez vsake preiskave o kaki krivdi. Tudi Angleži so vračali vse begunce brez vsake preiskave o kaki krivdi, med njimi tudi one slovenske četnike, člane jugoslovanske vojske v domovini, ki se niso nikdar borili proti Titovi vojski.

Med vrnjenimi sta bila tudi edina sinova predsednika Narodnega odbora za Slovenijo dr.J. Basaja, od katerih je bil najmlajši komaj 16 let star. Oba so komunisti umorili.

Kaj bi se bilo zgodilo, če bi se bili slovenski proti komunisti uprli transportom, potem ko so pričeli sumiti, da Angleži vse izročajo v roke Titovim oblastem? Angleži bi bili rabili silo, kakor je zagrozil angleški stotnik.

Slovenski begunci smo na lastne oči potem videli okrog Lienza vse polno grobov Rusov, ki so jih Angleži postrelili, ker niso hoteli oditi s transporti v Rusijo. Ruske žene so metale svoje otroke v deročo Dravo in so nekatere matere skočile v reko in izvršile rajši samomor, kakor da bi se vrnile v roke komunističnim oblastnikom v Rusiji. V okolici Lienza smo videli nekaj ruskih malih otrok, sirot, katerim so tedaj Angleži postrelili starše ali pa so našli smrt v deročih valovih Drave.

Tudi v Nemčiji in Italiji so se po raznih taboriščih godili slični prizori, ko so zavezniki vrnili Sovjetom okrog 2 milijona Rusov.

 

103

 

Nekaj podobnega bi se bilo zgodilo tudi s slovenskimi begunci, ko bi se bili uprli angleškemu povelju!

Zaradi slovenskih žrtev, ki so odhajali v smrt, smo bili rešeni preostali slovenski begunci,

Ko je prišel nato na Koroško angleški feldmaršal Aleksander in mu je dr.Valertin Meršol pojasnil, kaj smo slovenski begunci in zakaj smo bežali iz domovine, je maršal izdal ukaz, da se ne sme nihče več nasilno vrniti v roke Titovim oblastem.

Zgodovina bo sodila in obsodila one, ki so proti vsem moralnim in mednarodnim zakonom izročili slovenske begunce v roke Titovim oblastem, kljub temu da so jih najprej sprejeli v svojo zaščito in so zaradi te obljube slovenski proti komunistični borci odložili svoje orožje.

 

104

 

KAKO SO ŠLI V SMRT

 

V taboriščnem "Cerkvenem oznanilu" v Peeggetz-u pri Lienzu na Vzhodnem Tirolskem (Avvstrija) je novembra 1945 napisal J. Z., ki je bil iz Vetrinja vrnjen in od komunistov odveden v Teharje pri Celju, od tam na morišče, od koder je srečno ušel, sledeče:

"Misel na smrt nam ni bila več nadležna. Postajala nam je pogostna obiskovalka. Tudi misli na onostranstvo so se pogosteje povračale in nas dvigale. Spominjam se, kako mi je bilo v mladosti ob branju življenja svetnikov nerazumljivo, da so se mogli tudi po več ur pogovarjati o večnosti in podobnem. V tem trpljenju nam je bilo to popolnoma razumljivo.

Videti si mogel posamezne skupine domobrancev, ki so obujali spomine na domače, obenem pa govorili o smrti in se pripravljali nanjo. Najhuje so občutili to, da so jim partizani pobrali vse rožne vence in molitvenike. Toda po iznajdljivosti nekaterih se je posrečilo pritihotapiti iz barak civilistov nekaj molitvenikov, med njimi tudi slovenski misale. Fantje so se združili v nekaj prijateljskih skupin, v katerih je potem krožil misale ves dan. Premolili so mašo tistega dne, vso pripravo in zahvalo zanjo, litanije in še druge pobožnosti. Zjutraj in zvečer se je na naših trdih ležiščih na kamnih slišala pritajena molitev.

Pri opravljanju molitev smo morali biti zelo pazljivi, da nas niso videli partizani. Navadno se je pred skupino molilcev, ki so ležali ali sedeli na tleh, postavila druga skupina, ki pa je stala in se med seboj na glas pogovarjala. Partizanski stražar nas tako ni mogel videti.

V taborišču je bilo tudi nekaj fantov, ki so s svojim vedenjem in govorjenjem kvarili vse. kritizirali in godrnjali so nad tem, česar sami nismo bili krivi. Na vsakem koraku so nam oteževali položaj, ki je bil itak že neznosen. Hvala Bogu, da je bilo takih nečastnih izjem le znalo.

Nekateri fantje so se v prenašanju trpljenja posebno odlikovali. Niso bili zadovoljni s tem, da so sami zgledno in molče trpeli, temveč so pomirjevalno vplivali tudi na druge. Skušali so jih pridobiti,

 

105

 

da bi se vsi kar najlepše pripravili na junaško smrt. Njihovo predavanje je rodilo lene uspehe. Tako so n.pr. fantje, ki so že prvo skupino pripravili, da je molila brez vsakega prigovarjanja, ustanovili drugo, tretjo . . .Kmalu je vse taborišče molilo . . . "

 

Tako so odhajali v smrt - - -

 

106

 

 

FRANC KASTELIC IZPRIČUJE

 

Med starejšimi slovenskimi kmečkimi begunci v slovenski naselbini na St. Clairu v Clevelandu je gotovo ena najizrazitejših osebnosti 6G let stari Franc Kastelic. Ta mož je nekak vzor resnično vernega, narodna zavednega, izobraženega in naprednega slovenskega kmeta. Štiri odlične sinove so mu komunisti umorili. Doma, v okolici Višnje gore, je doživeli vse strahote komunistične revolucije, ves čas se je moral v domovini skrivati, da ga komunisti niso umorili, prehodil je razna slovenska .begunska taborišča, gledal je vrnitev svojih sinov iz Vetrinja, a vse to ni strlo njegove žive vere, odločnosti in tipične  dolenjske vedrosti. Kakor okleščen hrast stoji sredi polja po viharju, nezlomljen in neuklonjen.

Naj taka priča sama pripoveduje, kar je sam doživel med komunistično revolucijo in ob vrnitvi naših mož in fantov iz Vetrinja, da bo njegovo doživetje napisano ostalo kot zgodovinska priča.

 

KLASTELIC

Iz Dednega dola pri Višnji gori

 

MOJ DOM

 

Moj dom in moje posestvo leži v prijazni dolenjski vasi Dedni dol, ki leži na pobočju ozke in rodovitne doline, okrog svoje podružne cerkve Žalostne Matere božje, komaj kake četrt ure hoda od Višnje gore, kjer je naša župnija.

Naša vas je štela pred drugo svetovno vojno 22 hiš; bilo nas je 16 kmetov in 3 kočarji, skupno nekako 120 prebivalcev. Vaščani so bili po ogromni večini versko in narodno zavedni, le v treh družinah je bilo nekaj komunistov oziroma njih somišljenikom.

 

107

 

Pri naši hiši, številka 14, se je reklo po domače pri Mačku, naš rod biva tu že nekako 300 let. Moje kmečko posestvo je bilo srednje veliko, obsegalo je 8 oralov orne zemlje, 14 oralov travnikov in 13 oralov gozdov, da smo lahko redili po 13 govedi in 10 prašičev. Po ameriških pojmih bi bila to kaj majhna farma, v naših dolenjskih oziroma sploh slovenskih razmerah pa je bila to prilično večja kmetija, ki sem jo z velikim trudom in s pomočjo velike družine uredil v vzorno kmetijo, da so jo prihajali ogledovat razni izletniki kmetijskih šol in referentje za kmetijstvo pri banovini. Naše polje je bilo vedno vzorno obdelano, njive brez plevela in žito najboljše kakovosti. Vse to pa je vzbujalo pri nekaterih zavist in nevoščljivost.

S svojo verno in skrbno ženo sva imela  8  otrok (7 sinov in eno hčer), ki sva jih vse vzgojila v verne katoličane in zavedne Slovence. V našo hišo so prihajali le katoliški časopisi in dobre knjige, vsak večer se je vsa družina zbrala k skupni molitvi rožnega venca, vsak mesec smo šli vso k sv. zakramentom, vsi naši otroci so bili člani Marijinih družb ter katoliških prosvetnih in mladinskih organizacij. Pri hiši je živela še verna teta, sestra moje žene. Tako nas je bilo v družini 11 oseb.

Živeli smo v blagostanju in sreči. Z ženo sva imela veliko veselja s svojimi številnimi otroki, ki so bili vsi ubogljivi, pošteni in delavni. Bila je res lepo naše življenje v tihi kmečki vasi pred drugo svetovno vojno. Pri delu na polju in v hiši se je vedno glasilo veselo petje in zadovoljen smeh mojih otrok, zlasti mojih fantov, sinov, ki so mi z veseljem pomagali pri vsem delu. Da je bila naša hiša gospodarsko trdna, priča tudi to, da sem mogel z lahkoto na svoje lastne stroške dati štiri sinove v gimnazijo.

Pa tudi v drugih hišah Dednega dola je z malimi izjemami vladalo lepo versko življenje in blagostanje. Skoro vsa vaška mladina je bila v Marijini družbi in je pridno sodelovala v katoliških prosvetnih organizacijah. V vasi je vladalo poštenje, medsebojno spoštovanje, posebno pa velika medsebojna ljubezen in duh povezanosti med našimi fanti.

 

 

SATAN ZBIRA FRONTO

Vse to mirno in srečno življenje v Dednem dolu je prenehalo s polomom Jugoslavije veliki teden l. 1941, s tujo okupacijo in komunistično revolucijo.

Kmalu po nastopu komunistične revolucije pod varljivo in prijetno krinko "Osvobodilne fronte" so se pričele zbirati komunistične tolpe po gozdovih okrog Police in Višnje gore. Z grozo smo poslušali novice o krutih številnih umorih in nasilnih ropih, ki so jih izvrševali komunistični

 

108

 

partizani v bližnji in daljni okolici. S strahom smo pričakovali, kdaj se bodo oglasili tudi v naši vasi, ker smo čuli, da imajo na piki zlasti našo in Ahlinovo hišo.

Neko noč meseca avgusta 1942 je res pridrla tolpa komunističnih partizanov v našo vas, udrla v našo in Ahlinovo hišo in je nasilno odvedla iz naše hiše tedaj 19-letnega sina Janeza, iz Ahlinove pa 20-letnega sina Franceta. Oba so vlekli s silo v hišo Miheliča Jožeta, kjer je oba obsodilo na smrt neka komunistično "sodišče". Po obsodbi pa je prihitel v hišo k partizanom njih somišljenik Alojzij Borštnar, naš sovaščan, in je pričel komunistom prigovarjati, naj ne umore obeh fantov, ker ima Kastelic Janez v Ljubljani brate, ki študirajo; ti bi potem povedali Italijanom, kdo je kriv obsodbe, in v vas bi prišli Italijani in bi se maščevali nad onimi, ki so partizanski somišljeniki. Vsled tega so komunisti izpustili oba že obsojena fanta.

Pripominjam, da takrat ni bilo ne pri nas in ne v bližnji okolici nobene borbene organizacije proti partizanom. K nam ni nihče prihajal s kako propagando proti njim naši fantje so sami vedeli iz vzgoje pri katoliških organizacijah, kaj je komunizem, sami so pa tudi kmalu videli na lastne oči, kaj se skriva pod krinko Osvobodilne fronte, h kateri ni hotel noben pristopiti.

Po onem večeru pa, ko so komunistični partizani že obsodili na smrt mojega sina in Ahlinovega fanta, so vaški fantje jasno spoznali, da ne bodo mogli ostati doma, če se ne bodo sami branili. Od italijanskih okupacijskih oblasti nismo imeli nobene zaščite, da si je bila v bližnji Višnji gori italijanska vojaška in karabinjerska posadka.

V Dednem dolu je bilo takrat nekako 25 odličnih narodno in versko zavednih kmečkih fantov. Ti so sami pričeli zbirati puške, ki so jih bili nekateri skrili po razsulu jugoslovanske vojske, ki je ravno okrog Višnje gore zapustila vse polno orožja in municije.

Kako uro hoda od naše da si je bila meja med nemško in italijansko okupacijsko cono. To mejo so Nemci zagradili z bodečo žico in nastavili ob meji polna min. Naši fantje so skrivaj hodili tja in pobirali nemške mine, jih nosili domov in jih skrili v otavo nad našim hlevom.

Fantje so se tako oborožili in se trdno držali skupaj navadno v dveh skupinah v različnih poslopjih. S puško v roki so spali ponoči v senu, da bi jih ne dobili v roke komunisti.

V noči dne 13. oktobra je tako spala skupina teh fantov nad našim hlevom v otavi, okrog zaloge teh min. Sred med njimi se je po nesreči sprožila mina in od nje so se nato užigale še druge. Na stala je strahovita eksplozija, ki je pretresla vso vas in okolico, dvignila streho in razkrila hlev ter povzročila velik ogenj.

 

109

 

Naravnost čudovito pri vsej tej, eksploziji pa je bilo, da ni bil ubit noben fant, le eden je bil nekoliko ranjen na roki.

V strahu pred Italijani in komunisti smo skušali hitro pospraviti vse pogorišče, odstraniti vse ožgano tramovje in osmojeno otavo. Toda eksplozija je bila presilna, da bi mogla ostati skrita.

Drugi dan, dne 14. oktobra, so prišli iz Višnje gore italijanski karabinjerji ki so aretirali mene in moje sinove: Jožeta, Janeza in Stanislava. Nas vse so odvedli v Višnjo goro na karabinjersko postajo, kjer so nas silno pretepali, da smo bili vsi črni od udarcev, nato ha so nas odvedli v zapore v Ljubljano. To pa je bila naša rešitev.

Na slednji dan, dne 15. oktobra, so namreč pridrveli v vas komunistični partizani, ki so bili seveda obveščeni o eksploziji in so tako spoznali, da se je pri nas skrivalo orožje. Hoteli so mene in moje sinove pomoriti, a so nas k sreči prej odvedli Italijani.

Za nami so namreč privedli Italijani v Ljubljano in v ječo iz naše vasi komunista Alojzija Borštnarja, ki nam je v ječi povedal, kaj so komunisti nameravali storiti z nami.

Dva meseca smo okušali neprijetno italijansko ječo, pa so nas končno izpustili na svobodo.

Od tedaj nismo bili več varni doma. Dva sina sta ostala v Ljubljani v šolah, starejši sin Janez pa se je prijavil k Vaški straži na Polici, ki se je pred tem časom ustanovila, da bi branila življenje in premoženje vaščanov pred komunističnimi nasilniki, jaz sam pa sem se ves čas moral skriva ti. Podnevi sem moral vedno opazovati okrog, da bi me ne dobila v roke kaka komunistična tolpa, ki so krožile okrog, ponoči pa sem včasih spal v listju na drugi kmetiji ali pa sem šel prenočevat v Višnjo goro.

Med tem časom so komunistične tolpe večkrat pridrvele v našo vas in ropale po hišah, ki so bile znane po svojem proti komunističnem mišljenju.

Mojo hišo so posebno radi obiskovali, dokler je niso osvobodili vsega premoženja. Nekoč so kar tri dni zaporedoma prišli k nam ropat, odnašali so vse, kar je bilo porabno: obleko, perilo, čev1je opremo, živila, žito iz kašče, prašiče in živino iz. hleva. Od 13 govedi, ki sem jih imel v hlevu, je končno ostala le ena krava z en teden starim teličkom. Ob pričetku vojne sem za 11-člansko družino nakupil večja množino blaga za obleke in usnja, pa so komunistični partizani izropali in odnesli vse: obleko in blago za obleke in usnje.

 

110

 

Nekoč je komunistična tolpa pozno v noči vdrla tudi v hišo kmeta Antona Ahlina. Gospodar je bil v postelji. Ukazali so mu, da mora v spodnjem perilu iz postelje na peč. Njegovo ženo pa so primorali, da jim je šla odpirat shrambe, iz. katerih so odnesli vso obleko, vse perilo, vse obuvalo, vse žito, ves živež in ves denar, kar ga je bilo pri hiši. Gospodar je ostal v sami srajci in spodnjih. hlačah brez vrhnje obleke.

Tudi kmeta Franca Koščaka so komunistični partizani večkrat »osvobajali«. Pogosto so izropali ves živež, obleko, živino in prašiče.

Isto tako so večkrat izropali kmeta Jožefa Gnidovca, po domače Smrekarja. Nazaduje je ostala v svinjaku je še breja svinja. Nekoč so titovci zopet pridrveli v vas. Vdrli so v Smrekarjev svinjak in tam ustrelili brejo svinjo, ji razparali trebuh, odnesli drugo vse, le 13 mrtvih mladičev so prinesli v kuhinjo gospodinji, iz katere so se za nameček še norčevali, nekoč: "Te le dobro krmite, čez leto dni pridemo ponje . . . "

Vse to se je godilo pred nosom italijanske posadke v Višnji gori. Ta je mirno gledala, ko so komunisti ropali in morili po okolici. Naši fantje v takih razmerah niso imeli nobene druge izbire: ali iti k partizanom in sodelovati z nasilnimi brezbožniki ali pa oditi k Vaškim stražam. Jasno, da odličnim fantom še na misel ni prišlo, da bi se pridružili komunističnim tolpam.

Ob polomu Italije 8. septembra 1943. so Titovi partizani ujeli v Turjaku Jožeta Koščaka, 19 let starega fanta iz naše vasi, in so ga nato umorili v Jelendolu, kjer so ga kasneje domobranci odkopali in pokopali v Višnji gori.

Po kapitulaciji Italije so komunistični partizani razglaševali za vse člane Vaških straž neko amnestijo in govorili, da smo sedaj vsi eno: komunisti in belogardisti. Tem besedam je verjel fant Stanislav Zadelja iz naše vasi in je pristopil k partizanom. Le kake 14 dni je bil med njimi, pa so ga ubili v gozdu pri Dobu, župnija Šent Vid pri Stični, kjer so ga kasneje domobranci odkopali in pokopali v Stični.

Ob ustanovitvi slovenskega domobranstva so fantje iz naše vasi pristopili k tej organizaciji.

Po polomu Italije sem moral bežati v Ljubljano, da sem si rešil življenje. V Ljubljani sem ostal do julija 1944, ko sem se vrnil domov, pa sem se moral tudi sedaj zopet kriti pred partizani kakor prej. Dne 5. maja 1945 pa sem tudi jaz moral bežati pred Titovimi partizani na Koroško s svojimi 5 sinovi.

 

111

 

IZDANI IN POMORJENI

 

Angleži so nas sprejeli kot politične begunce v svoje varstvo. Slovensko narodno vojsko so razorožili. V Vetrinju smo tiste dni v začetku maja kampirali (taborili) kar na prostem. Vsi smo bili prepričani, da smo prišli v varstvo svojih zaveznikov, a smo bridko bili prevarani!

Dne 27. maja so pričeli Angleži odvažati srbske četnike, hrvaške in slovenske begunce iz Vetrinja. Varali so nas, da jih vozijo v boljša taborišča v Italijo. Z veseljem in petjem so odhajali prvi transporti, nevede, da jih vodijo v roke Titovim partizanom v smrt.

Tudi moji sinovi so odšli s temi transporti.

Prvi je odšel, s transportom 17-letni sin Anton, dijak šestega gimnazijskega razreda. Na zbirališče sem se šel poslovit od njega. Ob tej priliki mi je takole govoril:

»Ko bom prišel v Italijo, se bom čim prej preoblekel v civilno obleko in bom šel naprej študirat, da bom imel čimprej novo mašo, potem pa bom odšel v misijone, ker misijonarjev zelo primanjkuje.«

Še enkrat sva si podala roko in sin Anton se je odpeljal s transportom na pot mučeništva in smrti. To je bilo, mislim, dne 29. maja.

Dne 30. maja zjutraj je odhajal 20 let stari sin Stanislav, šesto šolec klasične gimnazije v Ljubljani, poseben častilec Matere božje. Bil je nekak pomočnik kapetana Janeza Benka, doma iz Iga, ki je dovršil sedem gimnazijskih razredov; bil je oficir udarnega domobranskega bataljona. S Stanislavom sta bila oba gojenca Slomškovega dijaškega zavoda na Poljanski cesti v Ljubljani.

Ko sva s Stankom jemala slovo, je pristopil kapetan Benko in mi rekel:

»Oče, tem Angležem ni dosti verjeti, da bi nas ne poslali nazaj v Jugoslavijo . . .«

Moj sin Stanislav pa je pripomnil:

"Če je to božja volja, da smo določeni za to, da damo svoje življenje, da bi slovenski narod živel kdaj svoboden v Bogu in za Boga na svoji zemlji, potem pa dajmo prostovoljno svoje življenje.

Komandant je še naročil:

"Stane, pojdi in reci fantom, naj se pripravijo na odhod."

Še enkrat in zadnjič smo si stisnili roke in tudi ta transport je odšel na mrtvaški pohod.

Nato sem odšel k trenu, kamor sta bila prideljena sinova Jože in Janez

 

112

 

Jože je bil star 24 let in je končal 4 letnike ljubljanskega semenišča. Bil je nekak pomočnik domobranskemu kuratu, nikdar ni nosil orožja in se tudi ni nikoli udeleževali kake borbe z orožjem.

Sin Janez, tudi član Marijine družbe v Višnji gori, je bil star 22 let. Ta je na domu delal na kmetiji. Imel je v voz napreženih par konj, da bi z njimi peljal "tren v Italijo . . .", kakor so nas varali Angleži.

Ko pridem k obema sinovoma, jima povem, da sumi kapetan Benko, da Angleži pošiljajo vse v Jugoslavijo. Sin bogoslovec je nato pripomnil:

»Oče, nič zato. Drugo leto bi imel svojo novo mašo in bi opravil svojo nekrvavo daritev. Če je pa tako Bogu všeč, da letos darujem krvavo daritev, rad dam svoje življenje za to, da bi slovenski narod in pa tudi vsi drugi narodi priznali Boga za svojega vrhovnega vladarja . . . «

Z velikim spoštovanjem je še spravil v kovček mašni kelih, zasilni oltar in mašno obleko in vse dal na voz ter sedel poleg svojega brata Janeza, ki mu je rekel:

"Janez, kar korajžo . . !"

Medtem se je oglasilo povelje za odhod, še zadnji pozdrav in tudi ta dva sinova sta odšla v roke komunističnim morilcem.

Nato sem odšel, da poiščeta še najmlajšega sina, komaj 15-letnega Martina, ki sem ga našel tudi pripravljenega za odhod. Tudi ta je bil dijak in kongreganist. Ko sem prišel, do njega, mi je pričel takoj praviti:

"Oče, najbrž nas bodo poslali v Jugoslavijo. Nič zato, če nas prav pobijejo . . .

Kakor prej drugim sinovom, tako sem tudi temu govoril za slovo:

"Zaupajmo v božjo dobroto in v Marijo, ostanimo Bogu in Mariji zvesti,  pa ne bomo razočarani..."

Najmlajšega, še dečka, so nato komunisti strahotno mučili v ječah in ga končno pustili 8. avgusta 1945 na dom, kamor je prišel kot živ mrlič, ves v ranah, na pol slep in gluh in sestradan kot okostnjak, da ga lastna mati ni več spoznala . . .

Vsi ostali sinovi so našli po silnem mučeništvu zadnje počivališče v množičnih grobiščih s svojimi prijatelji.

Zadnji dan maja je odhajal zadnji transport Slovenske narodne vojske, domobrancev in četnikov. V Vetrinju smo tedaj že vsi vedeli, da jih Angleži vračajo v roke Titovi vojski . . .

 

113

 

Ta dan so odhajali bratje Koščeki iz Dednega dola št. l6 in še preostali fantje iz naše vasi. Vsi ti so bili veliki prijatelji mojih sinov, vsi člani fantovske Marijine družbe.

Brate Koščake sta pregovarjali dve njihovi sestri, ki sta z njimi vred pribežali na Koroško, naj se ne vračajo, naj ostanejo v Avstriji, ker Angleži vse vračajo v roke titovcem in najbrž v smrt. Dva brata Janez in Lojze sta se dala pregovoriti in se nista pridružila transportu. Kakih 30 let star brat France pa je prigovarjal mlajšemu bratu Metodu in drugim:

"Metod, če ni škoda Mačkovih (Kasteličevih), da so pobiti, tudi nas ni; še mi pojdimo, da bomo tudi mi deležni mučeniške krone."

Z njim so res nato odšli še 27-letna brata-dvojčka Ciril in Metod ter najmlajši, 17 let stari Anton. Starejši trije bratje Koščaki so bili umorjeni, najmlajši pa je bil amnestiran in se je vrnil na dom 8. avgusta 1945 po strahotni ječi in mučenju, komaj še malo živ, ves ranjen in sestradan, da ga lastni starši niso spoznali.

Koščakova družina je že prej izgubila 19-letnega sina Jožeta, ki so ga komunisti ujeli v Turjaku, a mučili in umorili v Jelendolu. Tako je tudi ta družina, kakor naša, izgubila štiri sinove, pomorjene od komunistov.

Štirje bratje KASTLIC iz Dednega dola pri Višnji gori, umorjeni od komunistov.

 

114

 

Ob slovesu s Koščaki je pristopil v našo družbo še Pepin Torze iz Spodnjega Brezovega (tudi ta je bil član fantovske Marijine družbe v Višnji gori). Imel je že izbrano nevesto, sestro bratov Koščakov, ki ga je tudi pred nami pregovarjala, naj se ne vrača, marveč naj ostane v begunstvu, pa ji je fant odgovoril:

Kamor so šli Mačkovi, pojdimo še mi . . . "

V Vetrinju je pustil svojo izvoljenko in se odpeljal za drugimi prijatelji v smrt . . .

Poleg naših in Koščakovih fantov so bili iz Vetrinja vrnjeni in nato pomorjeni še sledeči fantje iz naše vasi:

Bratje Ahlin: Anton, star 35 let, France, star 30 let, Rudolf, star 2G let, in Jože, star 35 let. Tako je tudi hiša št. 8 izgubila štiri sinove. Dalje: Janez Finc, star 38 let, Alojzij Zadelj, star 21 let, Alojzij Skubic, star 20 let.

Tako je bil pokončan cvet moške mladine iz vasi Dedni dol.

Franc Kastelic, l. r.

Notarska legalizacija:

March, 18, 1956.

Before me personally apeared the above named Franc Kastelic who acknowledged that he did sigu foregoing instrument and the same is his free act and deed.

L. S.

 

Edmmd J. Turk, m. p.

Notary Public.

 

Slovenski prevod:

Dne 18. marca 1956.

K meni je prišel osebno zgoraj imenovani Franc Kastelic, ki je priznal, da je podpisal to listino in da je to njegovo svobodno dejanje in delo.

pečat.

Edmund J. Turk, I. r.

javni notar.

 

115

 

ZAPISNIK REŠENEGA

 

Podpisani Pavel Žakelj, roj. 23. decembra 1914 na Št. Joštu nad Vrhniko, sedaj bivajoč v Clevelandu (Ohio), sem takoj ob pričetku ustanovitve Vaške straže pri Št. Joštu nad Vrhniko pristopil k njej. Začetkom maja 1945 sem se z gorenjskimi oddelki slovenskih proti komunistov umaknil preko Ljubelja v Avstrijo, na Koroško v Vetrinj, kjer sem bil prideljen Gorenjskemu polku, s katerim sem bil vrnjen od Angležev in izročen Titovi vojski v ponedeljek, dne v28. maja 1945.

Vsled izjav angleških oblasti smo bili vsi prepričani, da nas vozijo v drugo taborišče v Italiji. V Podrožčici so nas angleški vojaki preiskali, nam vzeli zemljevide in vse vojaške reči in nas nato natrpali v živinske železniške vozove ter s strojnicami zastražili ves vlak.

Že na vlaku se je nekaj govorilo, da je nekdo opazil da nosi strojevodja pri našem vlaku komunistično zvezdo na kapi. Ko je vlak zavil na progi proti Jesenicam, smo še imeli nekoliko upanja, da nas morda vozijo v Italijo skozi jugoslovansko ozemlje, to upanje pa je popolnoma izginilo na drugi strani tunela, ko so tam vdrli v vlak Titovi partizani, nas zmerjali, pretehali s puškinimi kopiti in nam s silo jemali, kar se je komu zljubilo. Tam so tudi že odvedli iz vlaka nekatere naše oficirje, ki jih ni bilo več nazaj, ker so vse pobili.

Pozno popoldan smo se pripeljali v Kranj, kjer se je nadaljevalo surovo zmerjanje, pretepanje in ropanje. Če je kak komunist opazil pri komu izmed nas boljše čevlje ali hlače, ga je prisilil, da se je sezul ali slekel in komunist mu je dal v zameno svoje strgane in ušive cape. Proti večeru so nas pripeljali v Škofjo Loko, kjer smo izstopili in so nas odvedli v tamkajšnji uršulinski samostan. Ko smo stopali iz vlaka, so nas pretepali s puškinimi kopiti in tudi med potjo v mesto. Ob cesti sem videl ležati več svojih tovarišev, ki so ležali zbiti na tleh.

V samostanskem poslopju je bilo že dosti Hrvatov. Po sobah in hodnikih so nas natrpali, da ponekod niti sesti ni bilo mogoče. Jesti so nam dali neko smrdljivo zelenjavno juho, v kateri je plavalo nekaj fižolov, pa še te brozge niso vsi dobili.

 

116

Ves čas, kar smo bili tu zaprti, so nas komunisti pretepali. Najbolj surovi so bili komunisti iz Selc nad Škofjo Loko. Mnoge izmed nas so vrgli v cementni bunker, kjer so morali ležati zvezani na cementnih tleh. Tja so jih hodili komunisti neusmiljeno pretepat.

Med tem časom, kar sem bil z drugimi v Škofji Loki, sem osebno videl, kako so Titovi partizani ponoči vozili skupine po 30, 40 ali še več naših na morišče, predvsem v Bodalsko grapo in v neko rupo pod Blegašen, kjer so jih v masah streljali.

Da tam streljajo naše tovariše, smo izvedeli od nekega domobranca, ki je bil z drugimi vred tudi odveden na masovno morišče, tam pa ga je iz množice potegnil njegov brat, ki je bil komunist in ga je tako rešil, da je nato odšel domov. V domačem kraju pa so ga ljudje pregovorili, da je prišel nazaj v Škofjo Loko posredovat za svojega prijatelja, da bi ga izpustili. Ko pa je prišel nazaj v Škofjo Loko, ga komunisti niso več pustili domov, marveč so ga znova zaprli med nas. Ta nam je povedal, kam vozijo naše tovariše na morišča.

Čez kak teden dni so nas odvedli peš iz Škofje Loke v Št. Vid nad Ljubljano in sicer v Škofijske zavode, ki pa so bili z ujetniki tako natrpani, da nas niso mogli več spraviti pod streho. Titovi partizani sami so nam pravili, da je bilo tedaj v Škofijskih zavodih zaprtih 28.000 (osemindvajset tisoč) Slovencev, Hrvatov, Srbov in Nemcev. Naši tovariši, ki so bili zaprti v poslopju in so prihajali ven na telesno potrebo, so nam pravili, kako strahotne razmere so vladale v notranjosti poslopij. V oni sobi, kjer so bili naši zaprti, je bilo G00 oseb natrpanih tako, da so morali vsi vedno le stati in se nihče ni mogel usesti in ne uleči. Vsa okna so morala biti zaprta, ves zrak pokvarjen, da so se dušili v soparici, ljudje so bili vsi izčrpani in izmučeni. V sobe so prihajali tudi komunisti ter zaprte reveže neusmiljeno pretepali. Vsi so blagrovali nas, ki smo ostali zunaj na prostem, na soncu in dežju.

Tudi tu smo prejemali za jesti neko smrdljivo juho iz trave, zelenjave in gnile pese, pa še tega nam niso dali vsak dan.

Že prvi dan, ko so nas privedli v Škofijske zavode, sem na lastne oči videl, kako so Titovi vojaki odvažali velike tovorne avtomobile in na njih polno ljudi od teh, ki so bili zaprti. Zadaj na teh kamionih so stali Titovi vojaki s puškami. Še prej ko čez eno uro so se vračali ti avtomobili nazaj prazni in vojaki so metali raz avtomobile krampe in lopate, iz česar smo takoj sklepali, da vozijo tako ljudi v masah na morišča, kakor smo prej opazovali v Škofji Loki.

Našo skupino so nato odvedli zadaj na zavodovo dvorišče.

 

117

 

Z nekaterimi tovariši smo se dogovorili, da pobegnemo. Straže so ponoči pomnožili, zato smo se odločili za beg v mraku, ko ni bilo mogoče dobro videti in ko še niso bile straže pomnožene. Pred menoj sta skočila že dva ujetnika, nato sem pa še jaz ob ugodni priliki skočil čez ograjo, nato sem se pa plazil po pšenici proč od hiše gorja. Za menoj je skočil. še en tovariš iz Gorenjske, pa ne vem, če se je rešil.

Nekaj časa sem se skrival okrog domače vasi v gozdovih z drugimi skrivači ki so prej ostali še doma in niso hoteli bežati z nami na Koroško. Ti so mi pripovedovali, kako so komunisti, ko so prišli na oblast po našem odhodu v Avstrijo, v množicah zapirali in morili ljudi. Tako sem izvedel, da so Titove oblasti smo v Rovtah nad Logatcem aretirale in pomorile 80 oseb. V Št. Joštu so aretirali in pomorili 11 oseb, katerih imena so v seznamu žrtev iz Št. Jošta.

Med tem časom so titovci odvedli iz škofijskih zavodov vse naše tovariše, proti komunistične borce, na razna morišča, največ v Kočevje. Nihče od mojih nekdanjih tovarišev se ni vrnil.

Jeseni 1. 1945. se nas je zbrala mala skupina in smo srečno prekoračili italijansko mejo in se tako rešili.

Cleveland, 1. maja 1955.

 

Pavel Žakelj, 1. r.

 

118

 

MNOŽIČNA MORIŠČA V SLOVENIJI

 

Med komunistično revolucijo so partizani imeli pri vsakem svojem taborišču človeško klavnico, množično morišče in grobišče. Tukaj so večinoma ob strahotnem mučenju pomorili na stotine in stotine svojih žrtev. Izmed teh naj navedemo le nekatere:

KRIMSKA JAMA: Globoka Krimska jama leži v gozdovih med vasjo Kožljek in Rakitno. V njeni bližini je bil partizanski logor, sedež 2. partizanskega bataljona "Ljubo Šercer". O komunističnih grozovitostih, ki so se tam godile, poroča knjiga "V znamenju Osvobodilne fronte". Dokazila o grozodejstvih komunizma v Ljubljanski okrajih. Ljubljana 1943. - Tu je tudi ponatis iz lista. "Slovenski dom", Ljubljana, 26. septembra 1942, kjer je objavljen zapisnik člana Vaške straže, ki je bil sam nasilno odveden v to komunistično taborišče, tam zaslišan in mučen, a se mu je posrečilo uiti smrti v Krimski jami. Ob priliki zasliševanja so mu komunisti neprestano grozili:

"Še je prostor v Krimski jami."

Ta fant je pozneje, 9. septembra 1942, pripeljal Vaške straže na ta kraj groze in umorov.

Od pozne jeseni l. 1941. do poletja 1942. so komunisti odvajali tja iz vasi vse od Pokojišča do Begunj, od Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne, Borovnice in Iga svoje žrtve. Daleč naokrog se je čulo od tam vsako noč strahotno vpitje mučenih žrtev komunističnega sadizma. Ljudje so s strahom med seboj šepetali, da mučijo tam in nato mečejo v Krimsko jamo komunisti fante in mlade može, ki niso marali oditi z njimi, o katerih so le sumili, da so nezanesljivi; med njimi je bila baje tudi skupina osemdeset Sokolov; tja so vabili tudi žene in dekleta, da bodo videle svoje odpeljane može in brate, pa so tudi te izginile za vedno v Krimski jami.

Ko se je 9. septembra 1942 bližala skupina Vaških straž partizanskemu taborišču, so se partizani v strahu razkropili in razbežali na vse strani. Vse taborišče so pustili popolnoma nedotaknjeno. V njem je Vaška straža našla radijske aparate, ki so jih komunisti pokradli v okoliških vaseh, 80 naropanih dvokoles, zaboje oblek onih žrtev, ki so jih tu poklali in slekli, preden so jih vrgli v jamo; nadalje so ostali v taborišču zaboji z bombami, samokresi, noži,

 

119

 

puškami, naboji, in telefonska žica, s katero so vezali nesrečne žrtve. Tam so našli tudi zaboje letakov v slovenščini in italijanščini in zlasti ves taboriščni arhiv. Tu so našli vaški stražarji poročila komunističnih komandantov in sezname oseb, ki so bile določene za izropanje odnosno likvidacijo; našli so tudi (namreč člani Vaške straže) celo svoja lastna aretacijska povelja, podpisana od polit komisarja Frica Novaka.

Kakih deset minut hoje od taborišča je vodila shojena teza do Krimske jame, ki je bila zakrita s smrečjem in posekanim mladim drevjem. Po lubju okrog so viseli zmršeni ženski lasje, tu in tam so se videle rjave pege, ostanki krvi.

Mladega fanta, ki je prej ušel smrti v tej jami, spuste po vrvi v globino nad 30 metrov. Ko je prižgal električno svetilko, se mu je nudil grozen prizor. Vidi, da stoji na kupu mrličev in da pod njegovimi nogami hrešče kosti umorjenih. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje. Kakih sedem metrov na debelo leže tu trupla na širino kake 4 metre. Vsa trupla so gola, nekatera v spodnji obleki. V kotu je slonel ob steni velik mož, ki je treščil še živ v jamo in se privlekel do stene, kjer se je boril s smrtjo morda dneve in dneve.

GOZD MAČKOVEC: O tem množičnem morišču je poročilo očividca v I. knjigi "Krivda rdeče fronte", stran 74 in 75.

PODBEVŠKOVE JASLI POD TOLSTIM VRHOV: Tu so pomorili komunisti kakih 350 oseb. Poročilo o tem je v I. knjigi "Krivda rdeče fronte", stran 124.

VELIKE LAŠČE, OSOLNIK, JELENDOL in okolica: Po razsulu italijanske vojske 8. septembra 1943 in po zavzetju Turjaka so komunisti umorili v Velikih Laščah in v okolici Ribnice in Kočevja na raznih množičnih moriščih - nizko cenjeno - okoli tisoč ljudi.

Množični grobovi pri Velikih Laščah so popisani v brošuri "Rdeča zver, pijana kri", II. del. Tam sta dva množična groba: v prvem je 9 trupel mož in fantov iz Ljubljane in okolice, s tega morišča so ušli trije, eden izmed njih, Vinko Rak, je danes v Clevelandu kot priča; v drugem, ki leži sredi gozda nad Velikimi Laščami, je pokopanih 42 fantov iz župnije Škocjan pri Turjaku ter 18 drugih oseb, med njimi tudi ženske. Tretji množični pokol se je godil v Velikih Laščah, ko so komunisti dne 3. decembra 1943 pobili 60 oseb.

Množični pokoli so se vršili tudi pri partizanskem taborišču na Mokercu oziroma Velikem Osolniku, kjer je bilo 14. septembra 1942 umorjenih 24 ujetnikov; ob Boncarjevem klancu pa je v množični grob ciganov, ki so jih komunisti polovili in vse postrelili: može ženske in otročiče.

 

120

 

V Jelendolu so meseca oktobra 1943 slovenski domobranci odkopali tri množične grobove, v katerih je bilo pokopanih 119 oseb, med njimi tudi ženske, ki so jih eno leto prej komunisti postrelili. Iz teh množičnih grobov sta ušla dva, ki sta sedaj v Ameriki.

Končno je v gozdovih okrog Ribnice in Kočevja iz časa po italijanskem razsulu cela vrsta drugih množičnih grobov, v katerih leži na stotine komunističnih žrtev.

OKOLICA KLEVEVŽA: Pri Šmarjeti na Dolenjskem leži star grad, imenovan Klevevž, v katerega okolici so komunisti v prvi doti svoje revolucije pomorili okrog 300 oseb; tam sta likvidirala ljudi znana komunista Žan Rome in Nace Majcen iz Mokronoga, kakor poročajo "Črne bukve", stran 69.

GORJANCI: Število pomorjenih v gozdovih na Gorjancih je znašalo do spomladi l. 1942 okrog sto oseh. Ker je gozdar pri škofijskih gozdovih vedel za te množične umore, so likvidirali tudi njega, da ne bi komu teh izdal.

Blizu Suhorja v Beli krajini je 10 metrov globoka jama, kamor so komunisti vrgli okrog 70 žrtev.

Po prevzemu oblasti, to je po 8. maju 1915., je komunistična vlada organizirala po vsej deželi množične pokole proti komunistov. Poleg nad 10.000 vrnjenih borcev in civilistov so Titove oblasti polovile na tisoče drugih oseb, ki so jih na množičnih moriščih hodili, pogosto pa tudi kar posamič. Zmaličena trupla so ležala večkrat po dalj časa kar na cestah.

 

*

Iz Avstrije so nekateri begunci skrivaj hodili nazaj v domovino in so potem poročali, kaj vse so videli na lastne oči. Naj tu priobčimo pričevanje, ki je dovolj značilno za tedanje brezpravne razmere v Sloveniji. Begunski časopis "Domovina v taborišču", št. 32, Vetrinj, sobota 23. junija 1945., priobčuje sledeči zapisnik:

"Ko sem zvedel, da so odšli moji gorenjski prijatelji nazaj v Jugoslavijo, mi ni dalo miru, da ne bi šel sam pogledat, kako je pravzaprav v domovini. Na vsej svoji poti po Sloveniji sem srečaval le zaskrbljene in preplašene ljudi, ki komaj čakajo, da bi prišli Angleži in jih rešili tega pekla. (Kako prazno je bilo to upanje v Angleže in njih zvestobo! Opomba pisatelja.). Naleteli sem v gozdu na moža in ženo, ki se skrivata že od takrat, ko so od tam odšli domobranci. Pripovedovala sta mi, da so partizani na Črnučah pobrali prav vse: obleko, živino, jedila, sol, celo vžigalice, in to vsem razen svojim terencem. Za prehod iz vasi v vas je potrebno posebno

 

121

 

dovoljenje, ki ga za Gorenjsko izdaja partizanska komanda v Kranju. Naše ljudi pa hodijo skoro vsak dan kontrolirat na dom partizanske patrulje, če so še vsi doma. Od partizanov so še najbolj prizanesljivi Srbi, dočim so Slovenci, ki so večinoma komandantje, najhujši in najbolj krvoločni.

Ko sem bil v domovini, sem hotel obiskati tudi svojega brata. Nisem ga našel. Hiša je bila prazna, pohištvo razmetano, omare odprte . . . Tudi pri svojih znancih sem večinoma naletel na izropane hiše, ki so bile prazne, o znancih ;pa nisem mogel zvedeti ničesar.

Blizu Kokre sem prespal noč v gozdu. Zgodaj zjutraj so me prebudili klici na pomoč. Nekdo je v smrtnem strahu zavpil: "Jezus Nazarenski" Ti klici so postajali vedno slabši, dokler niso popolnoma zamrli. Čez nekaj časa sem se napotil v smer, od koder so prihajali klici na pomoč. Zagledal sem strašen prizor: ob gozdni poti je ležal na rogovili zvezan moški mrlič z zlomljenimi nogami, glava je bila vsa razbita in zmaličena. Njegove starosti ni bilo mogoče ugotoviti. V zadnjih treh letih sem že videl strašne prizore, toda tako grozno izmrcvarjenega mrliča pa še nisem videl.

Razen redkih izjem si vsi, celo tisti, ki so bili prej za partizane, želijo domobrance in pričakujejo pomoči od Angležev."

V našem arhivu je poročilo osebe, ki je bila prišla na obisk v inozemstvo, da so nekje v bližini Kranja komunisti zaprli neko osebo v zaboj, da se nesrečna žrtev ni mogla nič obrniti. Nato so v sredi zaboja pričeli žagati, dokler ni pritekla kri. Drugi dan so to mučenje nadaljevali in končno zaboj s človekom vred prežagali.

V Selcah so komunisti ponoči nasilno odvedli neko osebo z doma. Domači dolgo niso vedeli, kaj se ji je zgodilo. Nekoč pa je odkril mrtvo truplo neki kmet, ki je vozil gnoj na njivo. Truplo je bilo vse prebodeno z noži, ena roka odsekana, jezika ni bilo več v ustih . . .

Priča ki sedaj živi v Clevelandu, je bila sama član ljudskega odbora, pa je ušla iz domovine, ko je videla takšno početje komunistov. Ta priča ve povedati, da so komunisti po prevzemu oblasti samo v Litiji pomorili nekako 150 oseb, med njimi 13 let stare dečke.

 

*

Najbolj znana množična morišča, ki so nastala ho prevzemu oblasti po Titovih komunistih, so sledeča:

KOČEVJE OZIROMA KRAŠKE JAME OKROG KOČEVJA: V Kočevje so v zaprtih železniških vozovih komunisti pripeljali okrog 6.000 slovenskih proti komunistov, med njimi večinoma one, ki so jih vrnili Angleži iz Avstrije, več tisoč Srbov, Hrvatov in nemških

 

122

 

ujetnikov. Jeseni l. 1945 smo dobili v Avstrijo poročilo iz Kočevja, da so Titove oblasti privedle tja in pomorile nekako 25.000 oseb. Nekdo je štel kamione, ki so vozili ljudi na morišče in je naračunal približno to število pobitih. Neki komunist, ki je nato vozil obleko pomorjenih, je pravil, da je bilo nakopičenih 24.000 oblek.

Iz morišča v Kočevju oziroma iz kraških jam, kamor so tam metali pobite, je ušlo nekaj Slovencev, ki so danes žive priče teh groznih množičnih pokolov.

V brošuri "Rdeča zver, pijana prvi", III. del, popisuje svoja strahotna doživetja na tem množičnem morišču priča, ki živi v Združenih državah in ki je vedno pripravljena osebno o vsem tem pričati. Njen zapisnik je shranjen v našem arhivu v Clevelandu.

V knjigi "Zgodbe mučeništva Slovencev", izdala in založila knjižna založba "Slovenska beseda", je priobčena dolgo poročilo slovenskega prati komunističnega borca, ki je bil vrnjen iz Vetrinja in odveden na morišče v Kočevje, od koder se je rešil iz kraške jame, množičnega groba, kjer je bilo umorjenih nekako 6000 Slovencev.

Na razpolago imamo še nekaj prič, ki so ušle iz množičnega morišča pri Kočevju.

TEHARJE - TRBOVLJE - HRASTNIK: V okolici teh krajev je več množičnih morišč, kjer so zverinsko pobijali titovci vrnjene člane Slovenske narodne vojske in civiliste, pa tudi doma prijete proti komuniste. Iz teh množičnih morišč imamo: na razpolaga več prič, ki so ali ušle prav s kraja morišča ali pa so tam videle na lastne oči množične grobove pomorjenih.

V brošuri "Rdeča zver, pijana krvi", III. del, je priobčenih več izjav proti komunistov, ki so ušli z morišča. V teh zapisnikih je natanko popisano strahovito in nečloveško postopanje komunistov.

V taboriščnem časopisu "Domovina v taborišču", št. 32, z dne 23. junija 1945 je izvleček zapisnika slovenskega domobranca, ki je ušel z morišča pri Celju. Ta je med drugim izpovedal sledeče:

29. maja 1945 smo odšli z angleško kolono proti Pliberku, kjer

so nas prevzeli. partizani. Prva stvar je bila, da so nas izropali. in šele nato smo nadaljevali pot proti Celju.

Na kolodvoru v Celju so oddvojili od nas častnike in podčastnike, katere so pričeli takoj pretepati. Naš, ki smo se morali takoj postaviti v vrste po 4, pa so nagnali, da smo morali leči na zemljo, ter nam ukazali, da smo morali glasno poljubljati zemljo, medtem pa so čez nas žive nagnali konje. Istočasno so nas tepli do onemoglosti. Nato so nam zapovedali, da smo morali teči po celjskih ulicah ter vpiti: "Mi smo izdajalci, mi smo banditi, mi smo bela garda" itd. Kdor

 

123

 

je opešal in ni mogel več teči, so ga brez daljnega ustrelili. Ljudstvo pa, za katerega smo mislili, da je. partizansko, je zelo jokajo. Vsi brez izjeme so se zgražali nad tem divjaškim ravnanjem. V Celje nas je prišlo vsega skupaj kakih 2500 Slovencev, proti komunističnih borcev. Za častniki in podčastniki smo še istega večera izgubili vsako sled.

Vsako noč je izginilo po 600 naših mož in fantov. Ko so nas naložili na avtomobile, so nas zvezali z žico na hrbtu po 2 in 2 skupaj. Z močnim spremstvom so nas odpeljali kake 20 km južno od Celja v neki gozd.

Ko smo šli peš po gozdni poti proti morišču, se mi je posrečilo, da sem se rešil vezi, ki sem jih že v avtomobilu zrahljal. Skočil sem v stran in zbežal. Takoj so zapele 4 brzostrelke - hvala bogu brez uspeha. Nekaj časa sem ostal na mestu, nato pa sem se pričel previdno pomikati dalje. Nedaleč sem zaslišal nekoliko brzostrelk. To streljanje je trajalo rafal za rafalom dobre pol ure . . ."

Istega dne (29. 5. 1945) je bil izročen titovcem tudi pri Pliberku bivši slovenski, domobranec iz Dolenjske N. N., ki sedaj biva v Toronto, Kanada. Njegovo pismeno poročilo je v arhivu v Clevelandu. Tudi ta je pripravljen pred vsako oblastjo pod prisego pričati o vsem, kar je doživel. Med drugim ta popisuje svoje doživetje sledeče:

"V taborišču Teharje sem bil kakih 5 do 6 dni. Tam sem videl grozne reči. Ako je kak partizan spoznal katerega izmed naših, ga je toliko časa pretepal z žilovko, da je nesrečnež padel na gramoz, ki je bil tam naša postelja, nato ga je pa še s svojimi težko okovanimi čevlji pohodil. Vsak dan sem tam videl 3 ali 4 izmed naših, ki so umirali od lakote in žeje. Bilo nas je 2.500 do 3.000.

V Teharju sem videl naše oficirje, ko so jih gnali mimo neke barake. Bili so po glavah tako pretepeni in razbiti ter vsi krvavi, da ni bilo mogoče nobenega spoznati. (Tedaj so gnali oficirje na morišče. Op. pisatelja).

Takoj drugi dan so nas zasliševale neke ženske, ki so nas vprašale le, kdaj in kje je bil kdo roj. in koliko časa je bil pri domobrancih. Nobenega drugega zaslišanja ni bilo.

Potem so vsak večer odpeljali po okrog 500 oseb na morišče. Jaz sem prišel na vrsto neko sredo, datuma ne vem. Zvezali so nas vse po dva in dva s telefonsko žico in nas .pometali na avtomobile. To je bilo nekako med 10. in 11. uro zvečer. Groza me je bilo, ko sem poslušal, ko so maji tovariši na avtomobilu izražali svoje zadnje želje: eden je rekel, da bi rad še enkrat videl svojo ženo, drugi, da bi še rad vsaj enkrat videl svojo drago mater, tretji pa je zopet zdihoval, da bi še rad videl svoje otroke . . . Tudi moja edina želja je bila, da bi še enkrat videl svoje starše.

 

124

Partizanski oficirji, ki so stali okrog nas, so se nam posmehovali in nas preklinjal,i ter govorili, da bo sedaj obdelana Sibirija. Peljali so nas skozi Celje do Hrastnika. Tam so se avtomobili ustavili pod nekim hribom; tu sem videl, velik kup čevljev in 5 postreljenih mrličev - domobrancev.

Ko smo stopili iz avtomobilov, so nas čakali partizanski komandanti, ki so nas surovo osuvali po vsem telesu. Vse so sezuli in večino do golega slekli, nas zapet uvrstili v red in nam večkrat zategnili žico, s katero smo bili zvezani. Med tem so nas pretepali z velikimi koli. Zatem smo šli v hrib kakih 20 minut,, vsak par izmed nas je imel svojega stražarja, ki je ves čas držal puško namerjeno nam na hrbet.

Celo pot sem molil; mislim, da so drugi ravno tako le molili, nihče izmed žrtev ni nič govoril. Steza po kateri smo šli, je bila vsa gladko shojena. Samo tisti večer so tam pobili okrog 600 slovenskih domobrancev. Do vrha hriba je bilo še kakih 200 korakov. Tam so stale velike luči, pokali so mitraljezi in brzostrelke. Naša vrsta se je tam.ustavila. Razločno sem slišal vzdihe, stoke in vzklike groze. Ukazali so nam, da moramo poklekniti. Pri tej priliki sem začutil, da se je zrahljala vez na eni roki; sprostim se še druge vezi in naglo skočim v stran. Celja toča strelov se je vsula za menoj, a me niso zadeli. Ko je streljanje za menoj ponehalo, sem se čutil najbolj srečnega človeka. Kako uro hoda od morišča proč sem počakal dneva, da sem se mogel orientirati. Celo noč do jutra se je slišalo streljanje.

Drugi dan sem srečal svojega tovariša A., ki je pobegnil z ravno istega morišča.

Ker ni bilo mogoče prekoračiti Save, sva se vrnila na Koroško. Ko sva se zglasila na policiji v Pliberku, so me takoj zaprli in me izpraševali, zakaj sem prišel čez mejo. Angleški oficir pa, ki me je zasliševal, mi je z jezo odgovoril, da se lažem. Ukazal je avstrijskim policajem, da me vrnejo v Jugoslavijo. Prosil sem, naj me rajši na mestu ustrele, kakor pa da bi me poslali nazaj. Moje prošnje pa niso nič pomagale. Od Pliberka do jugoslovanske meje me je vodil avstrijski orožnik. Kakih 10 minut pred mejo sem skušal pobegniti, a je orožnik streljaj za menoj in mi prestrelil levo roko, nakar me je zopet peljal nazaj na angleško komando, kjer so mi

125

 

strogo zabičali, da ne smem nikjer povedati, kdo me je ustrelil v roko. Peljali so me k zdravniku, ki me je obvezal in mi dal injekcijo, nato so me pa izpustili.

 

Toronto, dne l. marca 1953."

 

*

O množičnem morišču v graščini Teharje imamo na razpolago več prič, med njimi je najbolj pretresljivo pismo osebe, ki si je sama na lastne oči ogledala vse prostore in vso okolico in zaslišala tudi 1?niče, ki tam žive in so videle na lastne oči vse grozovitosti, ki so se vršile v dnevnik množičnega pokola. Iz razumljivih razlogov imen teh prič ne morem navajati.

Ta graščina je bila last Josipa Majdiča (Teharje), ki so ga Nemci l. 1944 odvedli v koncentracijsko taborišče v Dachau. Nato se je v graščino naselila nemška komanda. Da bi se zavarovali pred napadi, so Nemci izkopali v graščinskem parku nekako 145 metrov globokih strelskih jarkov. Po odhodu Nemcev se je v graščini naselil  KLO Celje okolica.

Ko se je ho vojni vrnil Josip Majdič iz Dachaua, je s pomočjo švicarskega konzula odstranil titovce iz graščine. Tedaj je bilo mogoče ugotoviti na licu mesta vse strahote, ki so jih tu izvrševali v svojem sadizmu komunistični morilci. Priča J. Majdič, živi sedaj v Argentini.

Strelski jarki v jarku do nivoja zemlje in še za eno osebo več so bili napolnjeni z ubitimi. Deset centimetrov zemlje, kar so vrgli preko mrtvih, je dež hitro izpral in je potem lastnik sam zagrebal glave, noge, rame itd., kar je pogledalo ven.

Po kalkulaciji oseb, ki so si tedaj to ogledovale, je moralo biti samo v teh jarkih pokopanih okrog 900 ljudi.

V kleteh gospodarskega poslopja, katerih velikost je dvajset metrov v dolžino in dva metra v širino, je imel Majdičev vrtnar večjo množino drobnega peska, sviza, za prezimljanje gomoljnic. Ves ta pesek je bil tedaj v samih črno-rjavih kepah - od strnjene krvi žrtev, ki so jih tu mučili in pobijali. Po tleh je bilo razmetanih nebroj rabljenih in nerabljenih patron.

Komunisti so podrli zadaj za graščino zid, ki obdaja posestvo, da so skozi to vrzel vodili na večer ljudi v skupinah preko njiv in travnikov na morišče, da so se tako izognili vhoda z glavne ceste.

Imamo na razpolago več prič, ki žive še v Jugoslaviji, ki so gledale vse te strahote. Neka oseba je postala na pol nora od strašnih grozodejstev, ki jih je morala gledati. Nekateri so bili vrženi v množične grobove le ranjeni in so nato iz jarkov cele noči zdihovali in klicali na pomoč.

 

126

 

Vsa okolica je bila prestrašena od groze.

Titovci so nato nekako meseca avgusta in septembra 1946 s pomočjo nemških ujetnikov izkopali vsa trupla. OZNA je v nočeh na daleč okrog zastražila vso graščino in okolico, tovorni avtomobili, ki jih je dala UNRA, pa so odvažali trupla proti Štoram.

O morišču pri Hrastniku nam piše očividec tedanjih dogodkov: Neko noč so ljudje našteli 38 avtomobilov, napolnjenih z ljudmi, ki so jih prihajali komunisti ponoči iz laške strani preko Sv. Marjete. Med temi žrtvami je bilo zelo mnogo žensk, mladih, iz katerih so se partizani norčevali po svoje . . , vse se je moralo pred pobitjem sleči do golega . . . Obleko pobitih so titovci skrivali v nekem hlevu in v nekem kozolcu v bližini morišča, od kader so jo kasneje odnašali oz. odpeljali. (š.d.; P.S. Pustov kozolec pri Hrastniku)

Titovci so metali svoje žrtve v velike razpoke, nastale zaradi udiranja zemlje, ker tu kopljejo trboveljski premog, pa prej jam niso zasipali. Titovci so nato, ko so zmetali v razpoke svoje žrtve, za njimi metali ročne granate in dinamitne patrone.

Naš dopisnik pristavlja še: "Znani so mi tudi pokoli v Hudi jami pri Laškem. Znani so mi tudi slučaji, da so na večere komunisti odganjali male skupine ali rodbine v bližnje gozdove pri Teharju in jih tam pobili. Naravno so si morali ljudje prej sami izkopati svoje grobove."

Neka druga priča iz Hrastnika, bivši partizan, ki pa je pozneje zbežal iz domovine, pripoveduje, da so partizani pobili skoro vse domobrance. Streljali so jih v Dolu pri Hrastnika in v Hudi jami pri Laškem. Med drugim je pripovedoval tudi tole:

"Ko sem bil doma na dopustu v Hrastniku, sem sam videl, ko so jih zvečer vozili v gozd. Z njimi so vozili tudi civiliste, ki so jih komunisti aretirali po mestih in vaseh, in one, ki so bili vrnjeni z domobranci." (Glej brošuro "Rdeča zver, pijana krvi", III. del.)

 

*

ŠKOFJA LOKA IN OKOLICA: Komunisti, so privedli del vrnjenih slovenskih proti komunističnih borcev v bivši samostan uršulink v Škofji Loki. Kakor priča Pavel Žakelj, ki je bil tam nekaj časa zaprt, in pa Vencelj Dolenc, ki je ušel z množičnega morišča, je tudi v okolici Škofje Loke nekaj takih morišč.

Vencelj Dolenc je takoj po svoji rešitvi z morišča odšel nazaj v Avstrijo in je tam podali točen zapisnik o vrnitvi slovenskih domobrancev in o množičnem pokolu pri Škofji Loki

 

127

 

ter o strašnem mučenju v uršulinskem samostanu in o umorih v okolici Škofje Loke. Iz njegovega zapisnika naj podamo le nekaj mest:

"Nemci so me mobilizirali v svojo vojsko. Po treh tednih sem dezertiral iz nemške vojske, a sem bil kmalu ujet in zaprt. Ko so me zopet vtaknili v nemško vojsko, sem 10. aprila 1943 zopet ušel, a sem bil ponovno ujet in zaprt. Že naslednji dan pa sem spet ušel iz nemškega zapora in sem se nato skrival., dokler se nisem prijavil v Škofji Loki k slovenski domobranski posadki, s kateTo sem se maja 1945 umaknil na Koroško. Iz Vetrinja sem bil vrnjen s transportom v ponedeljek 29. maja 1945.

Titovci so nas zapeljali v Škofjo Loko, kjer so nas zaprli v uršulinski samostan. Takoj, ko sem prišel v samostan, sem hotel nekoliko jesti od tega, kar sem bil še ohranil pri sebi; vtem je pristopil k meni Drago Vraničar, frizer iz Škofje Loke in me tako udaril s kopitom brzostrelke, da sem padel v nezavest. Nato so me dali v bunker, kjer sem bil. do srede zjutraj. Tu nas je bilo 147. Stalno in neprestano so nas pretepali in sicer: Lojze Hafner iz Stare Loke, Plestenjak iz Dorfarjev, Ivan Hočevar iz Čretja pri Medvodah in brata Močerednikova iz Osovnika. Samo enkrat smo ta čas dobili neužitno hrano in sicer v posode, kamor smo hodili na potrebo . . .

V sredo zjutraj so nas 42 premestili v neko drugo celico. Tu so nam zvezali z žico roke na hrbtu. Zvečer so nas klicali po dva in dva na dvorišče, kjer so nas povezali vse na dolgo vrv z žico. Ko smo bili vsi navezani, so nas še enkrat povezali na zunanji strani, nakar so nas odvedli skozi Zgornji Karlovec po Poljanski dolini pod Purfeljce, tam smo zavili na vojaško cesto proti Blegašu kakih 100 metrov. Tu so nas ustavili.

Med potjo sem se oprostil vezi, na morišču sem naglo skočil vstran

in srečno ušel, vse ostale, 40 iz tedanje skupine, so postrelili. Tedaj je ušel tudi še S.J., ki biva v Severni Ameriki.

Na morišče so nas vodili: Ivan Hočevar iz Čretja pri Medvodah in Špinarjev iz Šenčurja.

Preden so nas odvedli na morišče, so nas še fotografirali. Kakega pravega zasliševanja prej ni bilo. Fotografiral nas je pa Ivan Žakelj iz Stare Loke."

 

Dolenc Viktor, l. r.

 

ŠKOFIJSKI ZAVODI NAD LJUBLJANO: Tudi od tu so ujetnike v množicah vodili na razna morišča, ki pa niso znana, kar izpričuje zapisnik Pavla Žaklja, ki je ušel iz tega taborišča, in oba brata Pleško, ki živita v Toronto, Kanada.

 

128

 

 

Množični grob slovenskih domobrancev pod Sv. Lovrencem nad Škofjo Loko. Tu so komunistični likvidatorji 30. maja 1945 ustrelili 40 mož in fantov. Več let kasneje so neznani ljudje postavili na kraju morišča brezov križ s trnjevo krono.

 

BREZARJEVA JAMA PRI PODUTIKU BLIZU LJUBLJANE: Takoj ho prevzemu oblasti so titovci pričeli loviti po vsej deželi proti komuniste, jih zahirali v množicah v ječe in morili. Izmed tedaj nastali množičnih »morišč je kričeč slučaj množičnega morišča v Brezarjevi jami, v katero so komunisti nametali na stotine in stotine svojih žrtev.

V bližini te jame izvira potok, v katerem kmete napajajo svojo živino. Vsled mrličev v jami pa je postala potokova voda vsa krvava in tudi za živino neužitna. Komunistične oblasti so nato privedle skupino približno 150 nemških ujetnikov, ki so spravili vse mrliče iz jame in jih nato pokopali v bližnjem gozdu. Prostor so medtem stražili Titovi vojaki. Ljudstvo okrog Ljubljane je splošno govorilo, da so nato titovci postrelili vse nemške ujetnike, ki so bili pri tem delu zaposleni, da bi tako odstranili vse priče tega množičnega morišča. Tudi razna privatna pisma iz okolice Podutika so poročala o tem množičnem morišču in o umoru nemških vojakov.

 

129

 

MNOŽIČNA MORIŠČA V PRIMORJU: Italijanske državne oblasti so bile po prvi svetovni, vojni z veliko vnemo raziskovale mnogoštevilne jame na kraškem svetu po Notranjskem, Goriškem, v tržaški okolici in Istri. Nastali in delno preiskali so tam 3.996 raznovrstnih kraških jam, brezen in ponikev (š.d.: leta 2001 zabeleženo že 7.400). Iz več krajev nekdanje Dravske banovine so komunisti med svojo revolucijo odvedli cele skupine ljudi na Primorsko. Ljudem, ki so izpraševali za temi izginulimi, so pravili, da so vsi živi pri partizanih in da se jim tam dobro godi. Sorodnikom teh žrtev so pošiljali celo pozdrave od svojcev in zahtevali zanje obleko in denar. Toda vsi odpeljani so za vedno izginili v teh številnih kraških jamah.

Tudi na Primorskem so komunisti nasilno odvedli z doma mnogoštevilne žrtve, ki so jih pomorili in pometali v kraška brezna. Posebno pa so divjali po vsem Primorju, ko so maja meseca leta 1945 zasedli vse to ozemlje in so bili nekaj časa tudi gospodarji v Trstu in Gorici. Italijansko pisana knjiga: S. Zaratin, "Tito senza maschere" ("Tito brez maske"), Trieste, Editioni: Vita nuova; 1947, trdi na strani 160, da so titovci tedaj samo iz Trsta nasilno odvedli 4.000 (reci in Piši: štiri tisoč!) oseb, ki so jih po groznem mučenju umorili in pometali v kraške jame v okolici Trsta, nekatere pa so pahnili v brezna še žive.

O teh grozovitostih in množičnih umorih poroča v dveh člankih tudi avstrijski (nemško pisani) ilustrirani časopis "Der Stern", ki ga izdaja Ullstein & Co., Wien VII., Lindengasse 48-50, v avgustu 1954 na straneh 10 do 13 in v drugi številki od strani 14 do 17. Reporterji tega časopisa: Hans Jiirgen Wiehe, Reinhold Lessnan in Bruno Waske so se spustili s tržaškimi raziskovalci teh jam v njihove globine in so tam fotografirali strahotne množične grobove. "Der Stern" priobčuje nekatere teh slik kakor tudi prizore iz časa, ko so dvigali pomorjene iz teh kraških jam.

Ko so namreč morali titovci zapustiti Trst, so pričele oblasti raziskovati, kam so izginuli tisoči in tisoči iz mesta v dobi, ko so bili tam partizani. Sumili so, da so množična morišča v kraških jamah tržaške okolice. Raziskovanje teh jam je odkrilo polno množičnih morišč in grobov, v katerih so ležali civilisti in vojaki, Italijani in Slovenci, moški in ženske.

Nemški mornar Gunther Schlappa je bil slučajno rešen iz nekega množičnega morišča pri kraški jami v bližini Občin; po končani vojni je ostal v Trstu, kjer se je poročil z neko Slovenko. Ta je popisal tudi grozovit način, kako so tam komunisti mučili in morili svoje žrtve maja 1945.

 

130

 

Iz poročila v časopisu "Der Stern" navajamo tu nekatere kraške jame iz tržaške okolice, v katere so titovci metal. svoje žrtve:

Jelenca jama v bližini vasi Hruševica (52 metrov globoka): tu so našli 156 umorjenih in sicer 94 civilistov in 62 vojakov.

Jama pri vasi Gropada v bližini Bazovice (72 m globoka) na dnu so našli velik kup mrličev, med njimi tudi ženske.

V jami Pipeca v bližini vasi Dutovlje so našli 115 metrov globoko 23 mrličev.

V Jelenci jami v bližini Dutovelj (88 metrov globoka) so odkrili 156 mrličev, med njimi 96 civilistov in 60 vojakov.

Kraška jama, katastrska številka 8, pri Občinah je imela na dnu 22 okostnjakov.

V jami pri Proseku, globoki 120 metrov, so našli 32 mrličev, zvezanih z žico.

Največje množično morišče in pokopališče na Primorskem pa je rov pri Bazovici. Tu so v bivši monarhiji izkopali 230 metrov globok rov, ko so iskali premog. Raziskovalci tega rova so računali na podlagi višine kupa mrličev, da mora biti notri najmanj 1500 (en tisoč pet sto!) trupel; uradni krogi v Trstu pa so na podlagi seznama odvedenih oseb računali, da mora biti v tem rovu najmanj, 3000 (tri tisoč!) mrličev. Ta strahotni množični grob je bil zakrit z vozmi municijo, orožjem in celo z nekim tankom, kar so komunisti vse vrgli v jamo nad kup mrličev.

Ko so angleške vojaške oblasti videle grozoto tega množičnega groba, so prepovedale dvigati mrliče iz jame, nakar so angleški vojaki vršili to delo, a ni bilo izdano o tem nobeno uradno poročilo...

Do 23. aprila 1948 so na tržaškem ozemlju privatniki našli v kraških jamah in rovih 464 mrličev, med njimi je bilo 217 civilistov in 247 vojakov; od teh so mogli ugotoviti imena le 61 civilistov in 53 vojakov.

           

O grozotah komunističnih likvidacij je podal pretresljivo sliko sodni proces pred tržaško poroto koncem maja 1947, kjer je bil obravnavan sledeči zločin:

V vasi Lonjer blizu Gropade živi številna slovenska družina Čok, katere hčerka Dora Čok, 20-letna bančna uradnica, je tudi postala žrtev teh množičnih umorov. Za lepim dekletom je hodil neki fant Teodoro, ki ga je pa dekle odklanjalo. Med komunistično revolucijo je ta odšel med Titove partizane skupaj z Dorinim bratrancem Danilom Pertot. Ko so maja 1945 Titovi partizani zasedli Trst, je dal Teodoro nasilno odvesti Doro Čok z doma, a mu je ugrabljeno dekle odvzel iz rok Dorin bratranec Pertot, ki je tudi imel poželenje

 

131

 

po lepi sestrični. Pertot je namreč postal komandant oddelka partizanov. Svojo sestrično je zaprl v svoje stanovanje; ker pa ga je dekle odklanjalo, jo je dal umoriti in vreči v jamo, kjer so jo našli na kupu mrličev. Na procesu se je Teodoro izgovarjal, da je nameraval Doro le ostrašiti, ne pa umoriti, zato je prejel le 3 leta ječe, do čim je bil Danilo Pertot obsojen na 28 let ječe v odsotnosti, ker pač uživa sedaj v Jugoslaviji na važnem mestu plačilo za svoje umore.

Poročilo lista "Der Stern" je le majhna slika množičnih umorov, ki so jih zagrešili titovci na Krasu.

 

*

Tudi iz Gorice in iz Istre ter vsega Primorja so vlačili svoje žrtve v množicah in jih metali v številne kraške jame zlasti v Trnovskem gozdu.

 

132

 

SEZNAM UMORJENIH

Titovi komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti so v teku revolucije in nato po prevzemu oblasti pomorili v Sloveniji okrog 50.000 (petdeset!) tisoč oseb.

Po krivdi Titovih partizanov so Italijani in Nemci streljali talce, odvajali nedolžne ljudi v koncentracijska taborišča, kjer je poginilo na tisoče oseh.

V bojih s slovenskimi proti komunisti kakor tudi v borbah z Italijani in Nemci so imeli partizani silne izgube, ki ha so jih utrpeli tudi proti komunistični borci.

Skupne žrtve življenj v Sloveniji med komunistično revolucijo in po njeni krivdi znašajo verjetno nad sto tisoč. V naslednjem priobčujemo sezname umorjenih le iz nekaterih občin oziroma župnij, da se na tem primerih jasno vidi, kako strahotne žrtve je rodila v Sloveniji komunistična revolucija.

 

ŠT. JOŠT NAD VRHNIKO

 

a) Po napadu na Št. Jošt dne 24. julija 1942 so komunistični partizani pomorili sledeče ljudi:

1. Oblak Janez, Št. Jošt št. 18, star 64 let, umorjen na domu 25. julija 1942.
2. Alič Stanko, Št. Jošt št. 18, star 18 let, ubit na domu 25. julija.
3. Šubic Jakob, Št. Jošt 12, 4? let, odpeljan nasilno v bližnji gozd, tam mučen in umorjen v noči med 1. in 2. avgustom 1942.
4. Šubic Marija, 31 let, žena prejšnjega in z njim umorjena isto noč.
5. Malavašič Albina, stara 23 let, sestra prejšnje, umorjena isto noč.
6. Guzelj I., 21 let, Št. Jošt št. 12, umorjen ista noč.
7. Jereb I., star 21 let, Št. Jošt 12, ubit s prejšnjimi skupno.
8. 8. Demšar Janez, Butajnova 47, Št. Jošt, star 47 let, umorjen na domu v noči med 3. in 4. avgustom 1942.
9. Trček Janez, Butajnova 11, star 29 let, ubit na domu v noči med 3. in 4. avgustom 1942.

 

133

 

10. Jesenovec Alojzij., Št. Jošt 22, star 38 let, umorjen v noči med 4. in 5. avgustom 1942.
11. Jesenovec Ivana, Št. Jošt 22, 35 let, žena prejšnjega, umorjena skupno z možem.
12. Jesenovec Milka, Št. Jošt 22, nekaj mesecev stara deklica, hčerka prej imenovanih staršev, zgorela v hiši, ki so jo zažgali partizani, potem ko so umorili očeta in mater.
13. Bradeško Franc, Št. Jošt 47, star 37 let, ubit na domu v noči med 4. in 5. avgustom 1942.
14. Bradeško Ivana, Št. Jošt 47, stara 37 let, žena prejšnjega in mati 5 nedoraslih otrok, ubita na domu skupaj z možem.
15. Kogovšek Janez, Smrečje št. 7, star 56 let, odveden v gozd in tam ubit v noči med 1. in 2. avgustom 1942.
16. Kogovšek Lovro, Smrečje 5, star 40 let, odveden v bližnji gozd in tam umorjen 31. julija 1942.
17. Leskovec Anton, Smrečje 12, star 28 let, ubit v bližini doma v noči od 31. julija do 1. avgusta 1942.
18. Malovrh Valentin, Smrečje 2, star 18 let, odveden v gozd in tam umorjen v noči med 31. julijem in l. avgustom 1942.

 

KONČAN FRANC in njegova sestra MARIJA, Butajnova 4 pri Št. Joštu nad Vrhniko, umorjena od komunistov 14. oktobra 1942. (Na sliki ju vidimo na mrtvaškem odru.)

 

134

 

19. Jesenovec Andrej, Št. Jošt, star 40 let, ubit na cesti v avtomobilu dne 9. septembra 1943.
20. Končan Franc, Butajnova 4, star 26 let, ubit na begu pred komunisti v bližini doma 14. oktobra 1942.
21. Končan Marija, Butajnova 4, stara 23 let, sestra prejšnjega, ubita na begu pred komunisti v bližini doma 14. oktobra 1942.
22. Aleič Alojzij, Planina 8, star 26 let, ubit decembra 1943.
23. Kavčič Ivanka, Št. Jošt 35, stara 18 let, ubita v noči med l. in 2. avgustom 1942.
24. Guzelj I., star okrog 60 let, doma od Sv. Treh kraljev, tedaj na delu pri Št. Joštu št. 12, ubit v noči med l. in 2. avgustom 1942.

Ono noč med 1. in 2. avgustom 1942 so komunisti odvedli iz hiše št. 12 pri Št. Joštu v celoti osem oseb in vse pobili. V skupnem grobu, ki je bil odkopan 7. novembra 1942, so poleg teh našli še eno osebo.

 

b) Iz Vetrinja vrnjeni in umorjeni:

1. l. Alič Franc, roj. 1912, Planina nad Vrhniko.
2. Butkovič Zdravko, doma iz Cerknice.
3. Bastarda Anton, roj. 1920, Butajnova.
4. Bradeško Franc, Velika Ligojna.
5. Bulx Marijan, Butajnova 26.
6. Dolinar Jože, roj. 1919, Smrečje št. 14.
7. Dolinar Janez, roj. 1920, Smrečje 14.
8. Dolinar Andrej, roj. 1925, Smrečje 14.
9. Gabrovšek Anton, Butajnova 44.
10. Grdadolnik Stanko, roj. 1920, Št. Jost 8.
11. Grdadolnik Pavel, roj. 1923, Št. Jošt 8.
12. Grdadolnik Andrej, roj. 1925, Št. Jošt 8.
13. Gabrovšek Janez, Butajnava.
14. Grdadolnik hranc, Št. Jošt 45.
15. Grdadolnik I;dvard, roj. 1917, Št. Jošt 45.
16. Gantar Janez, roj. 1919, Smrečje 41.
17. Gantar Vinko, Smrečje 41.
18. Dolinar Janko, roj. 1924, Št. Jošt 31.
19. Jesenko Janko, roj. 1923, Smrečje 45.
20. Jesenko Janez, Št. Jošt 10.
21. Jesenko Jože, Smrečje.
22. Jesenovec Marceli, Št. Jošt 14.
23. Krušnik Ciril, Št. Jošt 7.
24. Kavčič Jožef, roj. 1923, Št. Jošt 17.
25. Kavčič Marijan, roj. 1924, Št. Jošt 17.

 

135

 

26. Kavčič Jože, roj. 1921, Št. Jošt 44.
27. Kavčič Stanko, roj. 1922, Št. Jošt 44.
28. Kavčič Alojzij, roj. 1924, Št Jošt 44.
29. Kavčič Valentin, roj. 1925, Št. Jošt 44.
30. Kavčič Lovro, roj. 1927, Št. Jošt 44.
31. Kavčič Matevž, roj. 1927, Št. Jošt 17.
32. Košir Jernej, Butajnova 15.
33. Končan Alojzij, roj. 1926, Št. Jošt 30.
34. Malavašič Alojzij, roj. 1923, Št. Jošt 37.
35. Malavašič Valentin, Smrečje 30.
36. Malavašič Andrej, Smrečje 30.
37. Malavašič Leopold, roj. 1911, Smrečje 11.
38. Malovrh Albin, Butajnova 36.
39. Nartnik Janko, roj. 1921, Št. Jošt 37.
40. Nartnik Lovro, roj. 1923, Št. Jošt 37.
41. Nartnik Franc, št. Jošt.37.
42. Oblak Frane, roj. 1911, Št. Jošt 18.
43. Osredkar Anton, roj. 1921, Št. Jošt.
44. Osredkar Peter, Št. Jošt.
45. Osredkar Pavel, Št. Jošt.
46. Oblak Jože, Smrečje 32.
47. Sečnik Ciril, roj. 1921, Št. Jošt 23.
48. Sečnik Janez, Butajnova 16.
49. Sečnik Jože, Butajnova 16.
50. Skvarča Jože, roj. 1921, Št. Jošt 5.
51. Skvarča Franc, Št. Jošt 5.
52. Tominc Anton, roj. 1911, Št. Jošt 39.
53. Tominc Mihael, roj. 1913, Št. Jošt 39.
54. Tominc Ludovik, roj. 1919, Planina 16.
55. Tominc Alojzij, Planina 16.
56. Tominc Janez, roj. 1915, Butajnova 47.
57. Tominc Franc, roj. 1921, Butajnova 47.
58. Trček Jože, Smrečje.
59. Trček Matevž, Smrečje.
60. Žakelj Stanko, roj. 1919, Št. Jošt 24.
61. Žakelj Janko, roj. 1921, Št. Jošt 24.
62. Žakelj Franc, Št. Jošt 21.
63. Žakelj Pavel, Planina 14.
64. Košir Jakob, Št. Jošt 29.
65. Rartresen Franc, Planina 10.
66. Raztresen Tone, Planina 9.
67. Alič Rajko, Planina 8.

 

136

 

68. Osredkar Janez, Planina 7.
69. Osredkar Jože, Planina 7.
70. Malavašič Miha, Planina 11.
71. Malavašič Alojzij, Planina 11.
72. Malavašič Jakob, Planina 11.
73. Oblak Janez, Planina 5.
74. Osredkar Janez, pd. Pojovec, Planina.
75. Osredkar Janez, sin prejšnjega, Planina.
76. Plestenjak Anton, Butajnova 17.
77. Plestenjak Anton, sin prejšnjega.
78. Maiovrh Janez, Mutajnova 32.
79. Malovrh Janez, sin prejšnjega.
80. Bozovičar Franc, pd. Halar, Planina 4.
81. Malovrh Vincenc, Butajnova 19.
82. Lešnjak Anton, Planina 2
83. Canlcar Anton, Smrečje 13.
84. Žakelj Vinko, Smrečje.
85. Žakelj Stanko, Smrečje.
86. Grdadolnik Ana, roj. Žakelj, Št. Jošt 24.
87. Malavrh Valentin, Butajnova.
88. Jankovič Jernej, Planina.
89. Jankovič Jože, Planina.
90. Oblak Franc, Planina 20.
91. Malavašič Tone, Smrečje.
92. Stanovnik Franc, Butajnova.

 

Od 93 vrnjenih iz Vetrinja so titovci pomorili vse razen Pavla Žakelj, ki se je rešil z begom iz Št.Vida.

 

3. Ob prevzemu oblasti maja 1945 so Titovi komunisti odvlekli z doma še sledeče osebe in vse pomorili:

93. Trček Tone, Smrečje 8, oče 4 otrok.
94. Trček Franc, Smrečje 8, oče 3 otrok.
95. Jesenavec Jakob, Smrečje 11.
96. Malovrh Franc, Butajnova 3G.
97. Slovša Franc, Butajnova 25.
98. Sečnik Stanko, Butajnova 5.
99. Sečnik Tone, Butajnova 13.
100. Kucler Anton, Butajnova 15.
101. Bradeško Pavel, Butajnova.
102. Grbec Janez, Butajnova 3, 0če 3 otrok.
103. Dolinar Franc, Št. Jošt 31.

 

137

 

Mala občina Št. Jošt nad Vrhniko je štela pred drugo svetovno vojno 928 prebivalcev, izmed teh so titovci pomorili 126 oseb, to je skoro 13.5 odstotkov vsega prebivalstva.

 

ŽRTVE V OBČINI HORJUL

 

1) Med okupacijo in komunistično revolucijo so bili od komunistov pomorjeni sledeči:

1. Erbežnik Janez, trgovec, Zaklanec, št. 6, star 35 let, umorjen 24. aprila 1942.
2. Lovriša Valentin, Horjul 45, star 17 let, ubit maja 1942. Član KA.
3. Bastič Janez, župan, Ljubgojna, star 64 let, umorjen 20. junija 1942.
4. Bastič Marija, Ljubgojna, njegova žena, stara 60 let, umorjena 20. junija 1942.
5. Potrehujež Marija, Horjul 5, stara 61 let, umorjena septembra 1942.
6. Dolinar Janez, Zaklanec št. 11, star 60 let, ubit oktobra 1942.
7. Dolinar Ivana, njegova žena, stara 58 let, ubita oktobra 1942.
8. Dolinar Ivanka, stara 18 let, hči prejšnjih dveh, ubita oktobra 1942.
9. Dalinar Julija, njena sestra, stara 16 let, umorjena oktobra 1942.
10. Založnik Ivana, Zaklanec št. 18, stara okrog 60 let, umorjena oktobra 1942.
11. Založnik N., hči prejšnje, stara okrog 18 let, ubita oktobra 1942.
12. Fajdiga Marija, Zaklanec 10, stara 18 let, umorjena oktobra 1942.
13. Trček Janez, Vrzdenec, star 20 let, ubit junija 1942.

 

2.) Po razsulu Italije leta 1943 (8. septembra) so Titovi komunisti odvedli iz občine Horjul nasilno 14 oseb nekam na Primorsko in so tam vse pobili. To so sledeče žrtve:

14. Košir Alojzij, Vrzdenec, št. 17, star 37 let, ubit oktobra 1943.
15. Slovša Peter, Vrzdenec št. 14, star 38 let, umorjen oktobra 1943.
16. Slovša Ciril, Horjul št. 49, star 39 let, umorjen oktobra 1943.
17. Lovriša Ludovik, Horjul št. 18, star 28 let, umorjen oktobra 1943.

 

138

 

18. Friškovec Andrej, Horjul, star 50 let, ubit oktobra 1943.
19. Lovriša Janez, Horjul št. 35, star 27 let, umorjen oktobra 1943.
20. Setničar Jakob, Koreno št. 14, star 28 let, umorjen oktobra 1943.
21. Marolt Franc, Koreno 1(i, star 28 let, umorjen oktobra 1943.
22. Kenk Janez, Vrzdetlec 58, star 42 let, umorjen oktobra 1943.
23. Petrovčič Janez, Vrzdenec št. 33, star 30 let, umorjen oktobra 1943.
24. Pohleven Peter, Vrzdenec 37, star 18 let, umorjen oktobra 1943.
25. Slatle Franc, Žažar št. 21, star 37 let, umorjen oktobra 1943.
26. Bricelj Franc, Koreno št. 15, star 33 let, umorjen oktobra 1943.
27. Bricelj N., Korena 15, umorjen oktobra 1943.

 

3.) Po prevzemu oblasti v državi maja 1945 so titovci nasilno odvedli z doma sledeče osebe in jih nato pomorili:

28. Čepon Janko, Horjul 4, star 20 let.
29. Setničar Jakob, Horjul 59, star 32 let.
30. Logar Franc, Horjul 100, star 41 let.
31. Verbič Štefan, Podolnica 18, star 30 let.

 

4.) Maja meseca 1945 so na Gorenjskem komunisti ujeli sledeče osebe iz občine Horjul in vse pomorili:

32. Jazbec Martin, Horjul št. 114, star 42 det.
33. Pohleven Justin, Horjul 19, star 26 let.
34. Marolit Anton, Koreno 4, star 25 let.

 

5.) Iz Vetrinja so bili vrnjeni in pomorjeni naslednji horjulski občani:

1. l. Lončar Janez, Horjul 2.
2. Vrhovec Janez, Horjul 6.
3. Rožmanc Franc, Horjul 7.
4. Čepon Janez, Horjul 13.
5. Čepon Franc, Horjul, 24.
6. Logar Anton, Horjul 36.
7. Logar Nikolaj, Horjul 36.
8. Čepon Valentin, Horjul 37.
9. Prošnik Franc, Horjul 38.

10.  Zdešar Jože, Horjul 114.

11. Dolenc Anton, Horjul 48.

 

139

 

12. Šibar Jožef, Horjul 51.
13. Setnikar Franc, Horjul 59.
14. Setnikar Jože, Horjul 59.
15. Velkavrh Janez, Horjul 77.
16. Velkavrh Franc, Horjul 77.
17. Logar Milan, Horjul 40.
18. Kavčič Jože, Horjul 84.
19. Arhar Janez, Horjul 86.
20. Organist Albin, Horjul 97.
21. Žakelj Anton, Horjul 101.
22. Prebil Franc, Zaklamec št. 3.
23. Petrovčič Anton, Zaklanec 5.

24.  Ravnohrib Valentin, Zaklamec 7.

25.  Zalaznik Anton, Zaklanec 18.

26. Zalaznik Feliks, Zaklanec 18.
27. Kržmanc Janez, Zaklanec 2l.
28. Pohleven Janez, Ljubgojna št. l.
29. Pohleven Franc, Ljubgojna št. l.
30. Pohleven Danijel, L.jubgojna 1.
31. Rožmanec Franc, Ljubgojna 3.
32. Rožmanec Janez, Ljubgojna 3.
33. Likan Karel, Ljubgojna 10.
34. Končan Janez, Ljubgajna 11.
35. Bastič Alojzij, Ljubgojna 12.
36. Bastič Pavle, Ljubgojna 12.
37. Bastič harel, Ljubgojna 12.
38. Sedej Alojzij, Ljubgojna 17. .
39. Dolinar Andrej, Ljubgojna 18.
40. Železnik Janez, Vrzdenec l6.
41. Tnček Andrej, Vrzdenec 19.
42. Jereb Janez, Vrzdenec 22.
43. Celarc Pavle, Vrzdenec 24.
44. Celarc Jože, Vrzdenec 24.
45. Petrovčič Janez, Vrzdenec 30.
46. Rožlnanec Jakob, Vrzdenec 38.
47. Rožmanec Franc, Vrzdenec 38.
48. Kogovšek Franc, Vrzdenec 56.
49. Rolnanec Vinko, Podolnica 11.
50. Žvokelj Janez, Podolnica 12.
51. Žvokelj Franc, Podolnica 12.
52. Verbič Štefan, Podolnica 18.
53. Peklenk Janez, Podolnica 26

 

140

 

54. Castnik Janez, Koreno l.
55. Castnik Franc, Koreno l.
56. Končan Anton, Koreno 6.
57. Dolinar Janez, Samotorica 4.
58. Grdadolnik Jože, Samotorica 10.
59. Bradeško Rudolf, Samotorica 11.
60. Samotorčan Janez, Samotorica 12.
61. Samotorčan Peter, Samotorica 12.
62. Sečnik Peter, Samotorica 9.
63. Stanovnik Janez, Sanrotorica 14.
64. Stanovnik Štefan, Samotorica 14.
65. Stanovnik Franc, Samotorica 14.
66. Sečnik Stanko, Samotorica 15.
67. Sečnik Janez, Samotorica 15.
68. Sečnik Lojze, Samotorica 15.
69. Tominec Jože, Samotorica 23.
70. Pečnik Peter, Lesnobrdo 2.
71. Jereb Jakob, Lesnobrdo 5.
72. Vrhovec Janez, Lesnobrdo 6.
73. Tome Alojz, Lesnobrdo 7.
74. Mobe Janez, roj. 1919, Žažar, Podlipa.
75. Male Janko, Žažar.
76. Male Karel, Žažar.
77. Pišek Janko, roj. 1919, Žažar.
78. Trček Jože, Žažar.
79. Slabe Pavel, Žažar.

Pred drugo svetovno vojno je živelo v občini Horjul 1806 oseb, od teh so komunisti pomorili, kolikor se je moglo ugotoviti, 113 oseb.

 

OBČINA POLHOV GRADEC

a) Iz Vetrinja vrnjeni in od Titove vojske pomorjeni:

1. Kozjek Jože, p. d. Potrebuježev, samski, Polhov gradec.
2. Kozjek Ivan, brat prejšnjega, samski, Polhov gradec.
3. Čepon Franc, p. d. Turnšek, samski, Polhov gradec.
4. Leben Venceslav, p. d. Babčni, poročen, Polhov gradec.
5. Končan Jože, p.d. Grumov, samski, Polhov gradec.
6. Zalaznik Janko, p. d. Kmetov, salnski, Polhov gradec.
7. Bricelj Ivan, p. d. Patrsov, samski, Polhov gradec.
8. Sluga Anton, Slugov, horočen, Polhov gradec.
9. Založnik Pavel, Šuštarjev, samski, Polhov gradec.
10. Peklaj Ivan, Pekov, samski, Polhov gradec.
11. Peklaj Franc, brat prejšnjega, samski, Polhov gradec.

 

141

 

12. Peklaj Ivica, sestra prejšnjih, samska, Polhov gradec.
13. Trnovec Matevž, Pojapovcev, poročen, Polhov gradec.
14. Trnovec Anton, brat prejšnjega, samski, Polhov gradec.
15. Pečenik Janez, Pečenikov, samski, Polhov gradec.
16. Koprivec Franc, Matočkov, samski, Palhov gradec.
17. Štrbej Franc, grajski hlapec, samski, Polhov gradec.
18. Podgoršek Miha, grajski hlapec, samski, Polhov gradec.
19. Setničar Lovro, Logarjev, samski, Polhov gradec.
20. Rihar Janez, Kramarjev, poročen, Polhov gradec.
21. Laznik Jože, Cujev, samski, Briše.
22. Laznik Franc, brat prejšnjega, Briše.
23. Koritnik Jakob, Lebnov, samski, Briše.
24. Koritnik Pavel, brat prejšnjega, samski, Briše.

25. Lamovec Anton, Godrov, samski, Briše.
26. Lamovec Janez, brat prejšnjega, samski, Briše.
27. Dolinar Franc, Koritnikov, samski, Briše.
28. Dolinar Jože, brat prejšnjega, samski, Briše.
29. Peklaj Matevž, sin Lepinove Micke, samski, Briše.
30. Skopec Anton, Šimnov, samski, Praproče.
31. Založnik Janez, Janezov, samski, Prahroče.
32. Založnik Franc, brat prejšnjega, samski, Praproče.
33. Kopač Jože, Kočarjev, samski, Praproče.
34. Božnar Janez, Mežnarjev, samski, Praproče.
35. Božnar Dominik, brat prejšnjega, samski, Praproče.
36. Pustavrh Ivan, Tončkov, samski, Praproče.
37. Pustavrh Anton, brat prejšnjega, samski, Praproče.
38. Pustavrh Franc, Tončkov, samški, Praproče.
39. Rus Jožef, Jurjev, samski, Praproče.
40. Hribernik Anton, Lebnov, samski, Praproče.
41. Hribernik Alojzij, brat prejšnjega, samski, Praproče.
42. Hribernik Jože, Ančken, samski, Praproče.
43. Zalaznik Janez, Hudičerjev, samski, Praproče.
44. Ambrožič Janez, Mihcev, samski, Babna gora.
45. Ambrožič Anton, Kuzman, poročen, Babna gora.
46. Ambrožič Franc, sin prejšnjega, samski, Babna gora.
47. Ambroži:č Anton, sin prejšnjega Antona, samski, Babna gora.
48. Ambrožič Pavel, sin prejšnjega Antona, samski, Babna gora.
49. Cankar Anton, Lesnikovčev, samski, Ravnik.
50. Kožuh Ivan, Brenčinov, samski, Dvor.
51. Kožuh Anton, brat prejšnjega, samski, Dvor.

 

142

 

52. Kožuh Pavel, brat prejšnjih dveh, samski, Dv~r.
53. Kožuh Janez, Rahutarjev, samski, Dvor.
54. Cankar Janez, Klepcov, samski, Dvor.
55. Cankar Matevž, brat prejšnjega, samski, Dvor.
56. Kozjek Matevž, Jevcev, samski, Dvor.
57. Ultar Jakob, Cpinov, samski, Dvor.
58. Malovrh Slavko, Kovačev, samski, Srednja vas.
59. Trnovec Alojzij, Jur, samski, Srednja vas.
60. Setnikar Albin, Setniški, samski, Setni:k.
61. Grjol Franc, Zgornji Veliki vrh, samski, Setnik.
62. Grjal Jernej, brat prejšnjega, samski, Setnik.
63. Malovrh Jakob, Spodnji Valiki vrh, samski, Setnik.
64. Burjek Franc, Grampovčnikov, samski, Setnik.
65. Burjek Janez, brat prejšnjega, samski, Setnik.
66. Burjek Jože, brat prejšnjega, samski, Setnik.
67. Burjek Anton, brat prejšnjega, samski, Setnik.
68. Trnovec Lovro, Mlakarjev, samski, Setnik.
69. Trnovec Martin, brat prejšnjega, samski, Setnik.
70. Kos Anton, Žulov, samski, Setnik.
71. Buh Anton, Mlinarjev, samski, Setnik.
72. Lešnjak Janez, Železnikov, samski, Setnik.
73. Jankovič Jurij, Jernejčkov, samski, Setnik.
74. Pustavrh Jakob, Zgornji Pustavrh, samski, Setnik,
75. Pustavrh Franc, brat prejšnjega, samski, Setnik.
76. Osredkar Jakob, Spodnji Pustavrh, samski, Setnik.
77. Malovrh Janez, Spodnji Pustavrh, samski, Setnik.
78. Osredkar Janez, Povžev, samski, Setnik.
79. Bizovičar Anton, Anžonov, samski, Setnik.
80. Setničar Anton, Pišev, samski, Dolenja vas.
81. Žagar Frane, Petrov, samski, Dolenja vas.
82. Kovač Antan, Maticov mlin, samski, Dolenja vas.
83. Plestenjak Franc, Pustavrhov, samski, Dolenja vas.
84. Zibelnik Jamko, Vrbanovčev, samski, Hrastenica.
85. Koren Janez, Šuštarjev, samski, Hrastenica.
86. Trobec Franc, Guglov, samski, Log.
87. Valkavrh Pavel, Robidovčev, samski, Belica.
88. Velkavrh Ludovik, brat prejšnjega, samski, Belica.
89. Malovrh Julij, Freškovcev, samski, Pristava.
90. Nlalovrh Jože, brat prejšnjega, samski, Pristava.
91. Božnar Jernej, Pavletov, poročen, Pristava.
92. Koprivec Matevž, Pavletov, samski, Pristava.
93. Ambrožič Franc, Faretov, samski, Pristava.

 

143

 

94. Žagar Franc, Žagarjev, samski, Podreber.
95. Žagar Alojzij, brat prejšnjega, samski, Podreber.
96. Žagar Jože, brat prejšnjega, samski, Podreber.
97. Žagar Anton, brat prejšnjega, samski, Podreber.
98. Prosen Franc, Kapetov, samski, Podreber.
99. Založnik Franc, Tomanov, samski., Podreber.

 

b) Po prevzemu oblasti maja 1945. so Titove oblasti pobrale na domu sledeče, ki niso bežali, in so vse odvedli v Ljubljano ter tam vse pomorili:

 

100. Rihar Julij, Kovačev, samski, Belica.

101.                  Setničar Franc, Pišev, samski, Dolenja vas.

102.                  Leben Anton, Sovov, samski, Srednja vas.

103.                  Peklaj Jože, Janežev, samski, Polhov Gradec.

104.                  Kogoj RudoMf, Cigarov, poročen, Polhov Gradec.

105.                  Dolinar Ludovik, Klajev, samski, Briše.

106. Dolinar Anton, Lupinov, samski, Briše.

Občina Polhov Gradec je štela pred drugo svetovno vojno 1358 prebivalcev.

 

OBČINA  ČRN  VRH

 

Tudi občina Črni vrh leži na ozemlju Polhograjskih Dolomitov. Do l. 1936. je spadala v okraj ljubljanske okolice, tedaj pa je bila priključena k okraju Škofja Loka. Prebivalcev je štela ta občina pred pričetkom druge svetovne vojne 1234.

 

1. Sledeči proti komunistični borci iz te občine so bili vrnjeni iz Vetrinja v roke Titovih komunistov in vsi pomorjeni:

 

a) Iz vasi Črni  vrh:

1.     Kožuh Janez, št. 8, poročen, roj. l. 1911.

2.     Kržišnik Anton, št. 10, samski, roj. 1923.

3.     Jankovec Jurij, št. 17, por., roj. 1902.

4. Bradeško Janez, št. 18, poročen, roj. 1913.
5. Bradeško I.uka, št. 21., samski, roj. 190G.
6. Osredkar Andrej, št. 23, samski, roj. 1906.
7. Osredkar Alojzij, št. 23, samski, roj. 1906.
8. Buh Franc, št. 25, poročen, roj. 1903.
9. Lamovec Janez, star., št. 31, poročen, roj. 1892.
10. Lamovec Rudolf, št. 31, samski, roj. 1925.
11. Košir Martin, št. 33, poročen, roj. 1907.
12. Košir Pavel, št. 33, samski, roj. 1915.
13. Košir Janez, št. 33, samski, roj. 1916.
14. Bozovičar Jože, št. 34, samski, roj. 1920.

 

144

 

15. Košir Jože, št. 35, samski, roj. 1913.
16. Košir Martin, št. 35, poročen, roj. 1918.
17. Plestenjak France, št. 35, samski, roj. I896.
18. Trnovec Pavel, št. 36, samski, roj. 1910.
19. Trnovec Jakob, št. 3G, samski, roj. 1914.
20. Trobec Franc, št. 37, samski, roj. 1923.
21. Trobec Lenard, št. 37, samski, roj. 1927.
22. Založnik Jože, št. 42, samski, roj. 1919.
23. Buh Jože, št. 44, poročen, roj. 1908.
24. Brardeška Anton, št. 45, samski, roj. 1923.
25. Bazovičar Anton, št. 49, samski, roj. 1908.
26. Osredkar Valentin, št. 54, poročen, roj. 1902.
27. Malovrh Jakob, št. 56, samski, roj. 1913.
28. Madovrh Tomaž, št. 56, samski, roj. 1915.
29. Malovrh Valentin, št. 56, samski, roj. 1917.
30. Istenič Franc, št. 64, poročen, roj. 1904.
31. Malovrh Jože, št. 68, poročen, roj. 1912.
32. Košir Anton, št. 71, samski, roj. 1902.
33. Košir Franc, št. 71, samski, roj. 1904.
34. Trobec Janez, št. 74, poročen, roj. 1904.
35. Justin Janez, št. 75, samski, roj. 190G.
36. Jankovec Franc, št. 79, samski, roj. 1918.
37. Jankovec Janez, št. 79, samski, roj. 1920.
38. Dalenc Jože, št. 83, poročen, roj. 1903.
39. Dolenc Florijan, št. 92, poročen, roj. 1910.
40. Maček Ivan, št. 91, poročen, roj. 1913.
41. Mrak Jože, št. 97, poročen, roj. 1903.
42. Maček Lovro, št. 107, samski, roj. 1907.
43. Justin Anton, št. 108, samski, roj. 1923.

 

b) Iz vasi Smolnik:

44. Praprotnik Anton, št. 3, samski, roj. 19I3.
45. Bizjan Štefan, št. 4, samski, roj. 1913.
46. Kohrivc Franc, št. 7, poročen, roj. 1914.
47. Bizjan Jože, št. 9, poročen, roj. I904.
48. Kuclar Franc, št. 9, samski, roj. 1919.
49. Kožuh Pavel, št. 10, samski, roj. 1921.
50. Skopec Jurij, št. 11, samski, roj. I910.
51. Pečenik Anton, št..14, poročen, roj. 1916.
52. Pečenik Jože, št. 14, samski, roj. 1919.
53. Pečenik Matevž, št. 14, samski, roj. 1920.
54. Pečenik Tomaž; št. 14, samski, roj. 1922.

 

145

 

55. Skopec Franc, št. 15, poročen, roj. 1909.
56. Železnik Pavel, št. 16, samski, roj. 1916.
57. Bizjan Tomaž, št. 20, samski, roj. 1910.

 

c) Iz vasi Selo:

58. Ravnikar Lovro, št. 1, samski, roj. 1917.
59. Plestenjak Peter, št. 4, poročen, roj. 1910.
60. Peklaj Janez, št. 6, poročen, roj. 1900.
61. Kržišnik Anton, št. 9, samski, roj. 1921
62. Kržišnik N., št. 9, samski, roj. 19?5.

 

č) Iz vasi Setnica:

63. Peklaj Jožef, št. 7, samski, roj. 1918.
64. Peklaj Janez, št. 14, poročen, roj. 1902.
65. Božnar Janez, št. 16, samski, roj. 1921.
66. Božnar Lovro, št. 16, samski, 1922.
67. Božnar Anton, št. 16, samski, roj. 1924.
68. Božnar Franc, št. 16, samski, roj. 1925.

 

d) Iz vasi Planina:

69.  Lešnjak Anton, št. 2, poročen, roj. 1905.

 

c) Iz vasi Bukov vrh:

70.  Dalinar Janez, št. 26, poročen, roj. 1907.

71.  Košir Janez, št. 25, samski, roj. 1908.

72. Dolenc Frane, št. 27, poročen, roj. 1905.
73. Dolenc Jože, št. 27, samski, roj. 1920.
74. Križišnik Jože, št. 13, poročen, roj. 1904.
75. Kržišnik Franc, št. 14, poročen, roj. 1904.
76. Skobec N., iz Hotavelj, občina Poljane nad Škofjo Loko, samski.
77. Skopec M., doma iz vasi Hotavlje, samski.
78. Kržišnik Jože, iz Sv. Ožbalta, obč. Zminec, por., roj. 1913.
79. Fojkar Janez, doma iz Sv. Ožbalta št. 7, por., roj. 1903.
80. Kržišnik Janez, Sv. Ožbalt, št. 15, samski, roj. 1924.
81. Dolinar Janko, doma iz Lučin, samski, roj. 1923.
82. Trobec Jože, Črni vrh št. 97, poročen, roj. 1899.

 

2. Prej od komunistov umorjeni:

83. Bozovičar, Črni vrh št. 49, samski, roj. 1910, ubit l. 1944.
84. Justin Venceslav, Črni vrh št. 65, samski, roj. 1919, umorjen l. 1944.

 

146

 

85. Justin Lovro, Smolnik št. 2, samski, roj. 1910, ubit 1945.
86. Koprivec Franc, Smolnik št. 5, samski, roj. 1920, ubit 1943.
87. Nartnik Janez, Smolnik št. 17, samski, roj. 1898, ubit 1944.
88. Kos Vincenc, Selo št. 14, samski, roj. 1923, ubit 1. 1944.
89. Kržišnik Janez; Bukov vrh št. 13, samski, roj. 1906, ubit 1943.
90. Košir Franc, Črni vrh 35, por., roj. 1903, padel 1944.

 

OBČINA  DOBROVA  PRI  LJUBLJANI

Vrnjeni in pomorjeni slovenski domobranci:

 

Iz vasi Dobrova:

Bizjan Ivan, Dolinar Peter, Dolinar Miha, Oven Peter, Podobnikar Jože, Seliškar Miha, Seliškar Tone, Smrtnik Anton, Vidonija Vili, Zalaznik Ciril, oženjen.

 

Iz vasi Gaberje:

Babnik Jože, Košir Anton, Košir Matija, Kovač Peter, Setnikar Anton, Suhadolc Franc, Zibelnik Janko, Zorc Jože, Žerovnik Janez.

 

Iz vasi Kozarje:

Ciuha Ivan, Černe Anton, Čuden Lovro, oženjen, Dovjak Lojze, oženjen, Kovač Jakob, Marinko Jože, Pleško Ciril, Pleško Franci, Pleško Ivan, Skopec Ivan, Skopec Vinko, Šebenik Franc.

 

Iz vasi Osredeh.:

Košir Danijel, Podobnikar Vinko.

 

Iz Podsmreke:

Bernik Albin, Bernik Janez, Bernik Lojze, Gosar Lojze, Kušar Jože, Malovašič Albin, Mkuž Janez, oženjen, Peklaj Albin, 2 brata: Remic Jože in Ivan; 3 bratje: Remic Janez, Franc in Tone; Zalaznik Jože (oče), Zalaznik Ciril (sin).

 

Iz Stranske vasi:

4 bratje Košir: Franci, roj. 10. sept. 1920; Albin, roj. 2. marca 1924, odveden na morišče iz Teharja 3. junija 1945; Vinko, roj. 17. julija 1925, z bratom odveden na morišče 3. junija; Anton, roj. 29. dec. lJ2G, iz Teharja odveden na morišče 10. junija; Skopec Franc brat treh umorjenih sester, ki so jih komunisti nasilno odvedli v gozd in umorili 1. maja 1942; Štrekelj Anton, št. 6, Alič Milan, št. 14, Velkavrh Vinko, št. 11, Žirovnik Franc, št. 22.

 

147

 

Iz vasi Švica:

Dolničar Peter, Korenič Ivan, Kožuh Anton, Kožuh Ivan, Oven Franc, Oven Jakob, Suhadolc Luka.

 

Iz Brezij:

Dalenc Jože, Vidmar Jože.

 

Iz Razorov:

Novak Jože

 

Doma so ostali in so jih titovci pomorili:

Civha Andrej iz vasi Gabrje; Peklaj Jože iz vasi Gabrje; Zibelnik Rafko iz vasi Gabrje; Dobnikar Ludovik iz Osredka; Suhadolc Jernej iz Švice; Hudnik Miha, oženjen, iz Hruševe.

Tu je navedenih 73 znanih umorjenih slovenskih domobrancev iz te župnije, seznam pa še ni popoln.

 

OBČINA LOŠKI POTOK:

a) Iz Vetrinja vrnjeni in pomorjeni:

l. Bartol Ivan, pos. sin, samski, Hrib št. 3.

2. Bartol Janez, poročen, posestnik, Hrib št. 4.

3. Bartol Karel, samski, delavec, Hrib 4.

4. Bartol Rudolf; samski, delavec, Hrib 4.

5. Bartol Alojzij, samski, delavec, Hrib 6.

6. Bartol Jakob, poročen, delavec, Hrib 9.

7. Bartol Karel, samski, delavec, Hrib 9.

8. Bartol Karel, poročen, posestnik, Hrih 23.

9. Bartol Franc, pos. sin, samski, Hrib 30.

10. Bartol Alojzij, samski, posestnik, Hrib 32.

11. Bartol Ivan, poročen, posestnik, Hrib 43.

12. Brinšek Jože, samski, delavec, Hrib 51.

13. Brinšek Filip, samski, delavec, Hrib 51.

14. Bambič Vladimir, samski, delavec, Hrid 72.

15. Knavs Emil, samski, delavec, Hrib 74.

16. Knavs Anton, samski, pos. sin, Hrib 76.

17. Knavs Anton, samski, delavec, Hrib 90.

18. Knavs Jože, samski, delavec, Hrib 94.

19. Knavs Franc, poročen, delavec, Hrib 99.

20. Košir Alojzij, pek, samski, Hrib 81.

21. Košir Jože, samski, delavec, Hrib 66.

22. Košmrlj Alojzij, samski, posestnik, Hrib 69.

 

148

 

23. Košmrlj Anton, samski, delavec, Hrib 69.

24. Lavrič Alojzij, samski, posestnik, Hrib 4.

25. Lavrič Janez, samski, delavec, Hrib 33.

26. Lavrič Franc, samski, delavec, Hrib 56.

27. Lavrič Stanko, poročen, zidar, Hrib 56.

28. Lavrič Jože, samski, delavec, Hrib 71.

29. Lavrič Alojzij, samski, delavec, Hrib 71.

30. Lavrič Ludovik, samski, kolar, Hrib 71.

31. Lavrič Anton, samski, kovač, Hrib 71.

32. Lavrič Anton, samski, kovač, Hrib 77.

33. Tavzes Jože, samski, posestnik, Hrib 11.

34. Tavzes Leopold, samski, delavec, Hrib 11.

35. Pikelj Janez, poročen, žandar. narednik, Hrib 29.

36. Sapeta Ivan, samski, delavec, Hrib 89.

37. Knavs Francka, posestnika hči, samska, Hrib 15.

38. Anzelc Jože, samski, posestnika sin, Mali log 22.

39. Anzelc Ivan, samski, pos. sin, Mali log 22.

40. Anzelc Anton, samski, čevljarski pomočnik, Mali 1og 22.

4l. Baraga Jože, samski, delavec, Mali log 25.

42. Bambič Anton, samski delavec, Mali log 17.

43. Debeljak Anton, samski, pos. sin, Mali log 7.

44. Debeljak Anton, poročen, posestnik, Mali log 54.

45. Debeljak Franc, samski, delavec, Mali log 54.

46. D)ebeljak Jože, samski, Mali log 11.

47. Debeljak Rudolf, samski, mizar, Mali log 11.

48. Debeljak Alojzij, samski, delavec, Mali log 13.

49. Debeljak Ivan, samski, delavec, Mali log 13.

50. Debeljak Ivan, samski, pos. sin, Mali log 17.

51. Mišič Janez, samski, krojač, Mali log 1.

52. Mohar Stanislav, samski, dijak, Mali log 27.

53. Mohar Janez, samski, žandarm. narednik, Mali log 21.

54. Mohar Karel, samski žand. podnarednik, Mali log 21.

55. Mohar  Anton, samski, delavec, Mali log 29.

56. Kordiš Alojzij, poročen posestnik, Mali log 2.

57. Kordiš Jože, samski, delavec, Mali log 2.

58. Košmrlj Anton, samski, pos. sin, Mali log 4.

59. Knavs Jože, samski, delavec, Mali log 6.

60. Knavs Alojzij, samski, delavec, Mali log 6.

61. Banbič Jože, poročen, posestnik, Retje 13.

62. Bartol Ivan, poročen, mesar, Retje 19.

63. Bartal Franc, samski, delavec, Retje 19.

 

149

 

64. Bartol Mirko, samski, mesarski pom., Retje 19.

65. Benčina Janez, samski, delavec, Retje 47.

66. Benčina Anton, samski, delavec, Retje 47.

67. Benčina Franc, poročen, posestnik, Retje 120.

68. Benčina Alojzij, samski, delavec, Retje 120.

69. Benčina Milko, samski, dijak, Retje 95.

70. Car Janez, samski, delavec, Retje 81.

71. Brežič Anton, poročen, delavec, Retje 101.

73. Debeljak Alojzij, poročen, delavec, Retje 21.

73. Debeljak Anton, samski, delavec, Retje 21.

74. Debeljak Jože, samski, delavec, Retje 21.

75. Car Karel, samski, pos. sin, Retje 30.

76. Debeljak Frane, samski, delavec, Retje 46.

77. Debeljak Ivan, samski, delavec, Retje 63.

78. Debeljak Jože, samski, delavec,. Retje 115.

79. Debeljak Franc, poročen, delavec, Retje 12.

80. Ivančič Janez, samski, posestnik, Retje 58.

81. Ivančič Alojzij, samski, delavec, Retje 58.

82. Ivančič Franc, samski, delavec, Retje 58.

83. Košmrlj Jože, poročen, posestnik, Retje 11.

84. Košmrlj Leopold, samski, delavec, Retje 11.

85. Košmrlj Ivan, samski, delavec, Retje 11.

86. Košmrlj Jože, samski, posestnik, Retje 45.

87. Košmrlj Franc, samski, delavec, Retje 45.

88. Košmrlj harel, samski, delavec, Retje 15.

89. Košmrlj Anton, samski, pos. sin, Retje 54.

90. Košmrlj Anton, samski, dijak, Retje 108.

91. Kordiš Alojzij, samski, hos. sin, Retje 14.

92. Kordiš Jože, poročen, narednik, Retje 61.

93. Kordiš Alojzij, samski, delavec, Retje 70.

94. Kordiš Anton, samski, delavec, Retje 70.

95. Kordiš Alojzij, samski, delavec, Retje 103.

96. Kordiš Karel, samski, delavec, Retje 117.

97. Košir Jože, samski, delavec, Retje 22.

98. Košir Franc, poročen, delavec, Retje 57.

99. Košir Mirko, samski, delavec, Retje 57.

100. Košir Karel, samski, delavec, Retje 60.

101. Košir Rudolf, samski, delavec, Retje 60.

102. Košir Anton, samski, delavec, Retje 116.

103. Knavs Jože, samski, pos. sin, Retje 37.

104. Knavs Franc, samski, krojač, Retje 37.

105. Knavs Anton, samski, pos. sin, Retje 37.

 

150

 

106.        Knavs Dominik, samski, delavec, Retje 49.

107.        Knavs Frančiška, samska, delavka, Retje 49.

108.        Krže Anton, samski, delavec, Retje

109.        Krnc Karel, samski, delavec, Retje 125.

110.        Lavrič Alojzij, poročen, posestnik, Retje 2.

111.        Lavrič Franc, samski, delavec, Retje 5.

112.        Lavrič Jože, poročen, posestnik, Retje 7.

113.        Lavrič Alojzij, samski, pos. sin, Retje 32.

114.        Lavrič Alojzij, samski, pos. sin, Retje 39.

115.        Lavrič Janez poročen, posestnik, Retje 43.

116.        Lavrič Rudolf, samski, delavec, Retje 43.

117.        Lavrič Alojzij, samski, delavec, Retje 105.

118.        Mobar Janez, poročen, posestnik, Retje 8.

119.        Mohar Janez, poročen, delavec, Retje 87.

120.        Markovič Alojzij, delavec, Retje 94.

121.        Markovič Jože, samski, delavec, Retje 94.

122.        Mohar Rudolf, samski, delavec, Retje 101.

123.        Ruharčič Jakob, delavec, poročen, Retje 15.

124.        Ruparčič Aojzij, poročen, delavec, Retje 16.

125.        Rojc Janez, poročen, posestnik, Retje 40.

126.        12G. Ruharčič Anton, poročen, posestnik, Retje 48.

127.        Ruharčič Alojzij poročen, posestnik, Retje 75.

128.        Rojc Ivan, samski, krojač, Retje 121.

129.        Šega Alojzij, samski, delavec, Retje

130.        Škrl Jože, samski, kovač, Retje 113.

131.        Ruparčič Alojzij, poročen, delavec, Retje 92.

132.        Turk Ivan, samski, pos. sin, Retje 4.

133.        Turk Alojzij, samski, pos. sin, Retje 4.

134.        Turk Jernej, poročen, delavec, Retje 10.

135.        Turk Anton, poročen, delavec, Retje 69.

136.        Turk Jože, poročen, delavec, Retje 79.

137.        Turk Alojzij, poročen, čevljar, Retje 26.

138.        Turk Karel, samski, pos. sin, Retje 6.

139.        Turk Anton, samski, pos. sin, Retje 6.

140.        Vesel Alojzij, poročen, delavec, Retje 50.

141.        Baraga Janez, samski, pos. sin, Srednja vas 9.

142.        Baraga Ludovik, samski, delavec, Srednja vas 9.

143.        Lavrič Ludovik samski, delavec, Srednja vas 16.

144.        Rus Ivan, samski, delavec, Srednja vas 18.

145.        Debeljak Ivan, samski, delavec, Šegova vas 4.

146.        Bartol Ivan, samski, delavec, Šegova vas 18.

147.        Bartol Alojzij, samski, delavec, Šegova vas 18.

 

151

 

148.        Šega Mirko, samski, delavec, Šegova vas 2.

149.        Mohar Alojzij, samski, delavec, Šegova vas 23.

150.        Ruparčič Ivan, samski, kolar, Tabor 2.

151.        Ruparčič Alojzij, samski, delavec, Tabor 2.

152.        Benčina Anton, samski, delavec, Travnik 67.

153.        Benčina Franc, samski, delavec, Travnik 53.

154.        Benčina Ivanka, samska, delavka, Travnik.53.

155.        Grbec Karel, poročen, delavec, Travnik 24.

156.        Šega Karel, samski, delavec, Travnik 74.

157.        Debeljak Jože, Mali log 7.

158.        Košmrlj Stanko, Mali log 4.

159.        Košmrlj Drago, Mali log 4.

160.        Lavrič Antori, Srednja vas 16.

161.        Turk Franc, Retje 4.

Med vrnjenimi proti komunističnimi borci so se vozila tudi tri dekleta, ki so jih komunisti tudi umorili.

 

b) Med komunistično revolucijo umorjeni:

1.     Debeljak Janez, poročen, lesni manipulant, Šegova vas 5, umorjen 31. januarja 1942.

2.     Anton X., iz Bosne, krošnjar, star 27 let, umorjen junija 1942 v gori Jazbini.

Dne 20. septembra 1942 so kmetje prevažali iz Sodražice v Loški potok živež. Za Vagovko pri Gori nad Sodražico so komunistični partizani iz zasede ustrelili naslednje 4 osebe, ki so prevažale živež za domače prebivalstvo:

3. Debeljak Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1908, Retje 21.
4. Košir Karel, samski, mizar, Retje 62.
5. Zbačnik Janez, samski, delavec, raj. 1905 Mali log 45.
6. Bartol Marija, samska, delavka, rojena 1903, Hrib 9.
7. Gregorič Alojzij, samski, delavec, roj. 1910, Mali log 37, ustreljen od komunistov za vasjo Mali log novembra. 1942.
8. Debeljak Alojzij, poročen, posestnik, roj. 1902 Mali log 11, ustreljen od komunistov 6. novembra 1942. Bila je vaški načelnik in občinski odbornik.
9. Zbačnik Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1910, Mali log 5; koncem novembra 1942 so ga partizani nasilno odvedli z doma in ga po izjavi prič grozno mučili in umorili pod neko bukvijo v Travni gori nad Sodražico.
10. Košmrlj Jože, posestnik, trgovec in gostilničar, roj. 1892, Retje 20; umrl je na praznik Vnebohoda 1942 vsled posledic komunističnega napada na Tabor.

 

152

 

11. Mohar Alojzij, poročen, posestnik, roj. 19I2, Mali log 27, ustreljen od partizanov za domačo vasjo dne 14. februarja 1943.
12. Mohar Anton, samski, posestnikov sin, roj. 1922, Mali log 15, ustreljen od komunistov za domačo vasjo 11. februarja 1943.
13. Knavs Alojzij, samski, posestnikov sin, roj. 1923, Retje 37, ustreljen od komunističnih partizanov v zasedi za vasjo Hudi vrh, občina Bloke, dne 21. februarja 1943.
14. Bartol Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1922, Hrib 58, odveden nasilno po italijanski kapitulaciji v Kočevje; oktobra 1943 je bil ustreljen nekje v okolici Kočevja.
15. Košmrlj Jožel, samski, delavec, roj. 1920, Mali log 8, nasilno mobiliziran od partizanov. V Kočevju je moral stražiti zaprte četnike, ki so jih privedli tja iz Grčaric. Neki četnik ga je prosil za cigareto, ki mu jo je Košmrlj dal. To je opazil neki partizanski polit komisar in je mladeniča na mestu ustrelil.
16. Knavs Karel, samski, posestnik, roj. 190G, Hrib 39, nasilno mobiliziran od partizanov l4. septembra 1943. Ko so se partizani umaknili pred Nemci, je Knavs ostal! v Kočevju, kjer so ga nato ob napadu komunisti ujeli in nato v Šalka vasi silno mučili in umorili.
17. Žagar Franc, samski, delavec, roj. 1914, Travnik 66, nasilno mobiliziran v partizane in ubit v oktobru 1943 pri Preserju pri Ljubljani.
18. Ruparčič Jože, ključavničar, roj. 1914 Loški potok, nasilno mobiliziran in ubit pri partizanih novembra 1943 nek.je na Primorskem ob priliki nemške ofenzive.
19. Turk Janez, samski, delavec, roj. 1909, Retje 55, nasilno mobiliziran od partizanov sept. 1943 in ubit pri partizanih na Primorskem ob priliki nemške ofenzive oktobra 1943.
20. Benčina Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1923, Retje 41, nasilno mobiliziran od partizanov, ubit pri partizanih oktobra 1943.
21. Košir Stanislav, samski, delavec, roj. 1926, Retje 57, nasilno mobiliziran in ubit pri partizanih na Primorskem novembra 1943.
22. Košir Ivan, samski, delavec, roj. 1923, Retje 60, nasilno mobiliziran septembra 1943 in je padel pri partizanih v borbi  Nemci na Primorskem. Kot nezanesljiv je bil poslan v prve vrste in v smrt.
23. Mohar Jože, samski, delavec, roj. 1923 Retje 27, nasilno mobiliziran in ubit na Primorskem novembra 1943.
24. Šega Ivan, samski, delavec, roj. 1920, Retje 73 nasilno mobiliziran in ubit na Primorskem v mesecu novembru 1943.

 

153

 

25. Benčina Anton, poročen, delavec, roj. 1907, Hrib 49, nasilno mobiliziran in ubit na Primorskem leta 1944.
26. Ruparčič Karel, samski, posestnikov sin, roj. 1921, Travnik 107, ubit od komunistov februarja 1945 ob priliki napada na Vrhniko pri Ljubljani.
27. Lavrič Ivan, posestnikov sin, roj. 1927, Srednja vas 7, ubit od komunistov na Primorskem marca 1945.
28. Zbačnik Janez, samski, posestnik, roj. 1905, Mali log 5, ustreljen od komunistov iz zasede pri Kočevju marca 1945.
29. Gregori.č Anton, poročen, delavec, roj. 1904, Mali log 37, ustreljen od komunistov iz zasede pri Kočevju marca 1945; zapustil ženo in 2 otroka.
30. Knavs Anton, samski, delavec, roj. 1915, Mali log 6, ubit od komunistov pri Hinjah aprila 1945.
31. Debeljak Ludovik, visokošolec, agronom, roj. 1922, Mali log 7, justificiran pri partizanih kot nezanesljiv leta 1944.
32. Pravhar Jože, župnik v Loškem potoku, nasilno odveden od partizanov 30. aprila 1944 v Belo krajino ter bil po dolgotrajnem mučenju v navzočnosti domačih terencev v Dragi obsojen na smrt in ustreljen avgusta 1944.
33. Turk Janez, poročen, posestnik, roj. 1882, Retje 4, nasilno odpeljan v komunistično internacijo v Belo krajino, kjer je ves sestradan in izmučen umrl januarja 1945. Bil je podpredsednik občine, predsednik Kmetijske zadruge v Loškem potokom, vnet delavec v katoliških organizacijah.
34. Bartol Franc, župan, posestnik in gostilničar, Hrib 58, nasilno odveden v Lož in tam postavljen pred komunistično sodišče, kot bivši župan obsojen na smrt, strahotno mučen in justificiran nekje za mestom Ložem.
35. Kordiš Antonija, posestnika žena, Retje 34, ustreljena od nemške patrulje, ko je šla v adventu zjutraj k maši. Nemci so bili tedaj na pohodu za partizani, tako je padla tudi ta žena kot žrtev komunističnega izzivanja 22. decembra 1944 pod Taborom.
36. Knavs Jože, poročen, posestnik, roj. 1880, Retje 37, oče 11 otrok, ustreljen 3 mesece po končani vojni, dne 15. avgusta 1945.
37. Košmrlj Anton, posestnik in gostilničar, roj. 1890, Loški potok, oče 12 otrok, ustreljen 15. avgusta 1945.
38. Mohar Ivan, samski, delavec, roj. 1923, Mali log 27, umrl v italijanskem koncentracijskem taborišču Eboli v Italiji 1945 kot žrtev komunizma.

 

154

 

39. Ruparčič Janez, poročen, cerkovnik, roj. 1891, Tabor št. 2, je bil zaprt v Ribnici, ponoči odpeljan v Jelendol in tam umorjen oktobra leta 1943.
40. Košmrlj Ludovik, kolar, roj. 1905, Hrib 95, je bil že l. 1942 od partizanov pretepan, živ žgan na ognju in naposled vržen na mravljišče, a je takrat ostal živ. Po italijanski kapitulaciji pa je bil odveden v zapore v Ribnico in oktobrske noči 1943 odveden v Jelendol ter tam ustreljen in vržen v množični grob.
41. Knavs Stanislav, občinski uradnik, roj. 1918, Hrib 2, po ukazu takratnega ljudskega odbora odpeljan iz Nove vasi-Blok v ječo v Ribnici ter je bil z drugimi oktobra 1943 v Jelendolu ustreljen in vržen v množični grob.
42. Knavs Anton, delavec, roj. 1906, Hrib 2, isto tako ho razsulu italijanske vojske septembra 1943 od komunistov aretiran, odveden v ribniške zapore in v množičnem pokolu v Jelendolu ustreljen.
43. Barbol Anton, samski, delavec, roj. 1912, Hrib 22, isto tako aretiran, zaprt v Ribnici in ustreljen v Jelendolu oktobra 1943.
44. Zbačnik Rudolf, delavec, roj. 1916, Mali log 5, zaprt v Ribnici in v oktobrski noči umorjen v Jelen.dolu.
45. Košmrlj Ivan, samski, delavec, roj. 1920, zaprt v Ribnici in ustreljen v Jelendolu.

 

Na množičnem morišču v Mačkovcu so sredi oktobra 1943 komunisti umorili naslednjih 5 mož in fantov iz Loškega potoka:

46. Car Anton, poročen, posestnik, roj. 1914, Retje 30.
47. Košir Alojzij, poročen, krojač, roj. 19, Hrib 31.
48. Rojc Janez, poročen, delavec, roj. 1J00, Hrib 79.
49. Ruparčič Franc, poročen, čevljar, roj. 1917, Retje 72.
50. Zbačnik Jože, samski, delavec, roj. 1912, Mali log 5.

 

c) Umorjeni od Italijanov:

Radi komunističnih izzivanj je italijansko vojaštvo ustrelilo na področju Loški potok sledeče osebe:

1. Kordiš Anton, delavec, roj. 1912, Retje 23, ustreljen oktobra 1941 v svojem stanovanju ob priliki pogona Italijanov za partizani po napadu na italijansko posadko v Ložu.
2. Kordiš Edvard, krojač, roj. 1901, Travnik 135, je bil ustreljen od Italijanov 29. oktobra 1941 ob pol 6. uri zjutraj, ko je šel k maši.
3. Mikulič Anton, delavec, roj. 1889, Travnik 61, ustreljen od Italijanov, ki so bili na pohodu za komunisti, 21. maja 1942.

 

155

 

4. Poje Mirko, mesarski vajenec, Travni.k 122, ustreljen 2l maja 1942 za vasjo Travnik od Italijanov, ki so bili tedaj na pohodi za komunističnimi partizani.

 

Dne 31. julija 1942 so Italijani ustrelili kot talce 19 naslednjih mož in fantov iz Loškega potoka (komunisti so nad vasjo Travnik zasekali cesto in so na dotičnem kraju, ko so Italijani popravljali pot ustrelili nekega italijanskega oficirja):

5. Benčina Frane, poročen, delavec, roj. 1907, Travnik 87.
6. Bartol Ivan, samski, pos. sin, roj. 1027, Travnik 13.
7. Ivančič Franc, poročen, sedlar, roj. 1906, Travnik 64.
8. Levstik Karel, samski, delavec, roj. I902, Travnik 123.
9. 9 Lavrič Franc, poročen, delavec, roj. 1903, Travnik 59.
10. Levstik Anton, samski, delavec, roj. 1914, Travnik 7.
11. Bartol Rudolf, samski, delavec, roj. 1912, Travnik 122.
12. Tanko Ivan, samski, delavec, roj. 1922, Travnik 21.
13. Šega Alojzij, poročen, posestnik, roj. 1900, Šegova vas 26,
14. Levstik Janez, samski, delavec, roj. 1902, Travnik 2.
15. Debeljal Jože, samski, posestnik, raj. 1911, Travnik 78.
16. Debeljak Frane, samski, delavec, roj. 1926, Travnik 78.
17. Mikulič Jože, samski, delavec, roj. 1914, Travnik 70.
18. Lavrič Lojze, samski, delavec, roj. 1906, Travnik 63.
19. Lavrič Karel; samski, delavec, roj. 1900, Travnik 139.
20. Vesel Ivan, samski, pos. sin, roj. 1912, Travnik 23.
21. Bartol Franc, poročen, posestnik, roj. 1889, Travnik 13.
22. Čuk Vladislav, poročen, učitelj, roj. 1905, Travnik 83.
23. Benedičič Janko, poročen, učitelj, roj. 1906, Travnik 73. 

Te talce od št. 5. da 23. so Italijani ustrelili v krajih Sadol, Mrtalos, Debeli vrh in Mošnjevec.

24. Bartol Jakob, delavec, roj. 1905, Hrib 4, ustreljen od Italijanov kot talec 21. maja 1942 od priliki pogona za komunisti.
25. Bartol Janez, delavec, star okoli 60 let, poročen, Hrib 82, ustreljen od Italijanov kot talec 21. maja 1942 ob priliki partizanskega napada na karabinjersko postajo na Hribu.
26. Šega Franc, poročen, delavec, roj. 1906, Šegova vas 24, ustreljen od Italijanov v hiši za mizo ob priliki napada partizanov na karabinjersko postajo na Hribu dne 2l. maja 1942.
27. Šega Edvard, samski, delavec, roj. 1907, Retje 9, ustreljen od Italijanov marca 1942.
28. Debeljak Ivan, samski, delavec, roj. 1926, Šegova vas 34, radi komunističnih izgredov odpeljan v koncentracijsko taborišče na Rabu avgusta 1942, tam umrl januarja 1943.

 

156

 

č) Materialna škoda:

Dne 31. julija 1942 ob priliki svoje ofenzive so Italijani zažgali zvečer vas Travnik, kjer je zgorelo 130 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji in z vsem orodjem.

Dne 1. avgusta 1942 so Italijani zažgali hišo posestnika Franceta Šege, Retje 73, kot represalijo za odsotnost gospodarjevega brata Ivana, ki so ga komunisti nasilno mobilizirali.

V novembru 1944 so komunisti zažgali na Taboru šolo, župnišče in mežnarijo in so vsa poslopja do tali pogorela.

V občini Loški potok, tedaj ni bilo nikake vojaške postojanke in tudi nikjer v bližini ne, ker so celo področje občine Loški potok in okolico tedaj kontrolirali komunisti od 8. septembra 1943, to je po italijanski kapitulaciji.

Župno cerkev sv. Lenarta so ljudje rešili, da ni pogorela in ni postala žrtev komunističnega uničenja.

Komunistični partizani so s svojimi ropi in požigi napravili okrog pol milijona dolarjev škode.

Na stotine pomorjenih ljudi, polno izropanih kmečkih posestev, požgana vas Travnik, uničena šola, župnišče in druge hiše - vse to so priče, kako je zgledalo komunistično "osvobodilno gibanje".

 

Celotno število žrtev iz Loškega potoka:

a) Komunistični partizani so umorili sledeče število:

1. Vrnjene domobrance so pomorili v Kočevskem

Rogu in v Teharjih    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 158

2. Tri dekleta, vrnjena iz Vetrinja  . . . . . . . . . . . . . . . . .     3
3. Oktobra 1943 v Jelendolu pomorili . . . . . . . . . . . . . .     7
4. Oktobra 1943 v Mačkovcu  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .     5
5. Februarja 1943 pri Bezlu-Mali log . . . . . . . . . . . . . . .    4
6. V partizanskem taborišču Jazbina  . . . . . . . . . . . . . . .    3
7. Pri Vagovki     . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    6
8. Za Žagarji    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    5
9. Drugod umorjeni   . . . . . . . : . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    9

----------------------------------------------------------------------------

Komunistični partizani so pomorili skupno oseb:       200

 

b) Italijanski okupator je umoril skupno oseb  . . . . . . .  34

c) Nemški okupator je postrelil skupno oseb    . . . . . . .   2

č) Vaške straže v borbi ustrelile l. 1942 partizana . . . . .   2

1. 1943 za Malim logom    . . . . . . . . . . . . . . . . .   1

d) Slov. domobranci 1. 1944 ustrelili na Hribu . . . . . . .   1

 

157

 

e) V internaciji umrli       . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    3

f) V begunstvu umrl       . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    1

g) Domobranci padli v borbi s partizani        . . . . . . . . .    3

h) Pri partizanih padli      . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .   20

                                               --------------------------------------------

Skupaj zgubilo življenje po krivdi kosn. revolucije oseb 267

 

Proti komunisti so v svoji obrambi ustrelili le 4 osebe,  dočim so komunistični partizani. kruto pomorili iz te 200 oseb, kar jasno priča, kdo je bil morilec in uničevalec lastnega naroda!

 

 

ŽUPNIJA STARI   TRG  PRI LOŽU:

a) Med revolucijo ali po prevzemu oblasti umorjeni od komunistov:

1.     Rožanc Beno, Gregorašev, Lož.

2. Ražanc Ivan, Gregorašev, Lož.
3. Zabukovec Rudolf, Fižolkov, Lož.
4. Čač Mihael, Pudob.
5. Čač Ivanka, Pudob.
6. Marinčič Tone, Šemetov, Pudob.
7. Marinčič Jože, Šemetov, Pudob.
8. Mlakar Marija, Čekadova, Pudob.
9. Mulc Janez, Rajdek, Pudob.
10. Pirc Franc, Čenčarjev, Pudob.
11. Tomažič Janez, Grletov, Pudob.
12. Zelnik Ivan, Pudob.
13. Baraga Jože, Prusnik, Šmarata.
14. Baraga N., njegova žena, Šmarata.
15. Drobnič Stanko, Srpanov, Šmarata.
16. Almajer Janez, Šmarata.
17. Kramarič Franc, kaplan, Stari trg.
18. Telič Katarina, Stari trg.
19. Plos Frančiška, Jernusava, Stari trg.
20. Nanut Janez, Fricov, Podcerkev.
21. Nanut Zofija, Fricova, Podcerkev.
22. Nanut Jožefa, Fricova, Podcerkev.
23. Strle Ana, Štancarjeva, Podcerkev.
24. Komidar Marjeta, Pavličkova, Nadlesk.
25. Ravšelj Stanko, Paveličev.
26. Gregorič Jakob, Kozlov, Nadlesk.
27. Truden Janez, Lužarjev, Nadlesk.

 

158

 

28. Kržič Ludovik, Mekuzov, Nadlesk.
29. Truden Jože, Matičkov, Nadlesk.
30. Srhan Vinko, Srpanov, Nadlesk.
31. Avsec Anton, Bajerc, Viševek.
32. Baraga Alojzij, Bazizelj, Viševek.
33. Intiharr Franc, Ravšelj, Nadlesk.
34. Mlakar Anton, Blaževec, Nadlesk.
35. Šoštarič Anton, Nadlesk.
36. Prevec Viktor, Muhcov, Nadlesk.
37. Tomšič Alojzij, Nadesk.
38. Tomšič Terezija, Nadlesk.
39. Žnidaršič Anton, Žurgov, Nadlesk.
40. Mlakar Feliks, Mihovec, Igavas.
41. Mlakar Jože, Mauhl, Igavas.
42. Žigmund Franc, Igavas.
43. Žigmund Alojzija, Igavas.
44. Avsec Andrej, Mihov, Kozarišče.
45. Baavec Andrej, Andrejčev, Kozarišče.
46. Bavec Vilko, Štorov, Kozarišče.
47. Gril Milan, Grletov, Kozarišče.
48. Kraševec Framc, Genčarjev, Kozarišče.
49. Kočevar Matevž, Potoškin, Kozarišče.
50. Martinčič Jože, Martinčičev, Kozarišče.
51. Martinčič Alajzij, Martinčičev, Kozarišče.
52. Mlakar Franc, Lekčevs, Kozarišče.
53. Mulc Andrej, Kosmačev, Kozarišče.
54. Strle Andrej, Andrejev, Kozarišče.
55. Šumrada Jože, Jagrčkov, Kozarišče.
56. Telič Andrej, Kosmačev, Kozarišče.
57. Truden Anton, Trudnov, Kozarišče.
58. Žnidaršič Drago, Šemacov, Kozarišče.
59. Intihar Franc, Vrhnika.
60. Petrič Jože, Vrhnika.
61. Poje Jernej, Vrhnika.
62. Palčič Jakob, Vrhnika.
63. Palčič Ivan, Vrhnika.
64. Porok Janez, Vrhnika.
65. Hauptman Albin, Dane.
66. Hauptman Frančiška, žena, Dane.
67. Kandare Janez, st., Dane, kateremu so komunisti ubili štiri sinove.
68. Kandare Janez, ml., Dane.

 

159

 

69. Kandare Peter, Dane.
70. Kandare Franc, Dane.
71. Kandare Albin, Dane.
72. Špehar Janez, Dane.
73. Kraševec Janez, Kovačev, Dane-Škrilje.
74. Kraševec Feliks, Kovačev, Dane-Škrilje.
75. Kraševec Franc, Kovačev, Dane-Škrilje.
76. Kraševec Stanko, Kovačev, Dane-Škrilje.
77. Kraševec Ludovik, Kovačev, Dane-Škrilje.

(Iz te Kraševčeve delavske družine so torej pomorili pet sinov!)

78. Žnidaršič Karel, Dane.
79. Sežon Stamko, Janezov, Dane.
80. Škerbec Stanko, Urhov, Gornje Jezero.
81. Avsec Janez, Tolnažev, Gornje Jezero.
82. Jurjevčič Matevž, Laze.

 

b) Iz Vetrinjv vrnjeni in omorjeni:

83.  Mlakar Valentin, Baragov, Podlož.

84. Nahtigal Jože, Klolčarjev, Lož.
85. Vitrih Ivan, Lorhov, Lož.
86. Baraga Ivan, Štefetov, Pudob.
87. Baraga Miro, Štefetov, Pudob.
88. Grl Ludvik, Grletov, Pudob.
89. Mlakar Tona, Makarjev, Pudob.
90. Mohar Stanko, Kravarjev, Pudoh.
91. Pirc Jože, Čenčarjev, Pudob.
92. Štefančič Alojzij, Bobnarjev, Pudoh.
93. Strle Franc, Knežan, Pudob.
94. Avsec Anton, Avscov, Šmarata.
95. Avsec Matevž, Avscov, Šmarata.
96. I3avec Jakob, Valetov, Šmarata.
97. Bavec Feliks, Valetov, Šmarata.
98. Bavec Andrej, Valetov, Šmarata.
99. Bavec Franc, Valetov, Šmarata.
100. Baraga Maks, Šmarata.
101. Drobnič Mirko, Srpanov, Šmarata.
102. Lekšan Anton, Lekšanov, Šmarata.
103. Šheh Janez, Zdolanji, Šmarata.
104. Žnidaršič Lado, Srpanov, Šmarata.
105. Lavrič Franc, Švigelj, Stari trg.

 

160

 

106. Lavrič Anton, Švigelj, Stari trg.
107. Kraševec Franc, Kukec, Stari trg.
108. Kraševec Terezija, Kukec, Stari trg.
109. Kraševec Mirko, Kukec, Stari trg.
110. Kraševec Janko, Kukec, Stari trg. 
111. Onušič Franc, Jeranče, Stari trg.
112. Potecin Matevž, Štancar, Stari trg.
113. Hace Franc, Hišnik, Podcerkev.
114. Nanut Andrej, Fricov, Podcerkev.
115. Modic Ivan, Bloškin, Podcerkev.
116. Modic Stanko, Bloškin, Podcerkev.
117. Strle Franc, Štancarjev, Podcerkev.
118. Turšič Viktor, Jakobčev, Podcerkev.
119. Antončič Anton, Zdolenjec, Nadlesk.
120. Bavec Alojzij, Bločenov, Nadlesk.
121. Benčina Franc, Benčinov, Nadlesk.
122. Gregorič Stanko, Benčinov, Nadlesk.
123. Benina Štefka, Benčinova, Nadlesk.
124. Gregorič Stanko, Žnidarjev, Nadlesk.
125. Gregorič Leopold, Žnidarjev, Nadlesk.
126. Gregorič Janez, Žnidarjev, Nadlesk.
127. Komidar Jakob, Pavličkov, Nadlesk.
128. Komindar Franc, Kovačev, Nadlesk.
129. Koren Jakoh, Šimcov, Nadlesk.
130. Kržič Anton, Mekuzov, Nadlesk.
131. Mulc Viktor, Rajdek, Nadlesk.
132. Okoliš Janez, Srpanščev, Nadlesk.
133. Okoliš Jože, Srpanščev, Nadlesk.
134. Okoliš Alojzija, Srpanščeva, Nadlesk.
135. Ravšelj Janez, Pavelič, Nadlesk.
136. Ravšelj Karel, Pavelič, Nadlesk.
137. Ravšelj Alojzij, Pavelič, Nadlesk.
138. Srpan Alojzij, Srpanov, Nadlesk.
139. Šknbec Janez, Urhov, Nadlesk.
140. Truden Jože, Baručkov, Nadlesk.
141. Truden Dominik, Lužarjev, Nadlesk.
142. Gregorič Franc, Kozlov, Nadlesk.
143. Gregorič Ludovi.k, Kozlov, Nadlesk.
144. Gregorič Francka, Kozlova, Nadlesk.
145. Drohnič Tomaž, Lovrenčkov, Viševek.
146. Intihar Jože, Ravšelj, Viševek.
147. Intihar Alojzij, Ravšelj, Viševck.

 

161

 

148. Kočevar Stanko, Kordiš, Viševek.
149. Kočevar Jože, Kordiš, Viševek.
150. Komidar Ivan, Kraščev, Viševek.
151. Ravšelj Andrej, Ravšelj, Viševek.
152. Ravšelj Marija, Mežnarjeva, Viševek.
153. Mlakar Ivan, Antonov, Viševek.
154. Šraj Jernej, Viševek.
155. Zgonc Franc, Šemac, Viševek.
156. Zgonc Matež, Šemac, Viševek.
157. Žnidaršič Janez, Drvolj, Viševek.
158. Žnidaršič Jože, Drvolj, Viševek.
159. Žnidaršič Matevž, Drvolj, Viševek.
160. Žnidaršič Jože, Šumrada, št. 46, Viševek.
161. Žnidaršič Franc, Šumrada, št. 11, Viševek.
162. Žnidaršič Franc, Bizar.
163. Baraga Valentin, Baragov, Igavas.
164. Baraga Jože, Haragov, Igavas.
165. Kranjc Rudolf, Pavlov, Igavas.
166. Kranjc Janez, Pavlov, Igavas.
167. Palčič Anton, Palčičev, Igavas.
168. Palčič Feliks, Palčičev, Igavas.
169. Šumradov Franc, Igavas.
170. Avsec Janez, Mihov, Kozarišče.
171. Avsecc Alojzij, Mihov, Kozarišče.
172. Baraga Alojzij, Gašperčev, Kozariše.
173. Baraga Stanko, Gašperčev, Kozarišče.
174. Baraga Anton, Anžičev, Kozarišče.
175. Bavec Jože, Mlačenov, Kozarišče.
176. Gerl Jože, Pogrčinov, Kozarišče.
177. Jakše Jože, Kozarišče.
178. Janežič Franc, Janežičev, Kozarišče.
179. Kočevar Katevž, ml., Potoškin, Kozarišče.
180. Martinčič Matija, Martinčičev, Kozarišče.
181. Martinčič Franc, Martinčičev, Kozarišče.
182. Mlakar Janez, Županov, Kozarišče.
183. Mlakar Andrej, Žuhanov, Kozarišče.
184. Mulc Janez, Kosmačev, Kozarišče.
185. Mulc Jože, Matičetov, Kozarišče.
186. Avsec Vinko, Matičetov, Kozarišče.
187. Palčič Slavko, Uletov, Kozarišče.
188. Slane Franc, Lekčev, Kozarišče.
189. Avsec Jože, Matičetov, Kozarišče.

 

162

 

190. Slane Alojzij, Lekčev, Kozarišče.
191. Strle Franc, Jernejev, Kozarišče.
192. Strle Franc, Baštetov, Kozarišče.
193. Strle Stanko, Uletov, Kozarišče.
194. Šumrada Ivan, Jefkin, Kozarišče.
195. Šepec Mirko, Andretov, Kozarišče.
196. Telič Stmuko, Kosmačev, Kozarišče.
197. Žnidaršič Zdravko, Šemacov, Kozarišče.
198. Mihelčič Janez, Češnjevec, Kozarišče.
199. Lavrič Franc, Joškov, Kozarišče.
200. Strle Anton, Podklancov, Podgora.
201. Strle Lojze, Podklancov, Podgora.
202. Strle Franc, Podklancov, Podgora.
203. Turk Dominik, Dominov, Podgora.
204. Kandare Jakab, Podgora.
205. Intihar Jože, Vrhnika.
206. Plos Franc Tišlerčkov, Podgora.
207. Palčič Feliks, Mežnarjev.
208. Hace Janez, Kordiš, Dane.
209. Hace Franc, Kordiš, Dane.
210. Kandare Janez, Kosmačev, Dane.
211. Kandare Stanko, Kosmačev, Dane.
212. Kandare Alojz, Kandarov, Dane.
213. Kandare Stanko, Kandarov, Dane.
214. Žnidaršič Fraizc, Hlepov, Dane.
215. Sežon Franc, Janezov, Dane.
216. Sežon Vera, Janezova, Dane.
217. Škerbec Karel, Malnarjev, Dane.
218. Lekšan Anrej, Lekšanov, Dane-Klance.
219. Lekšan Jožefu, Lekšanova, Dane-Klance.

 

c) Od Italijanov je bilo ustreljenih zaradi komunističnih izgredov: Iz Loža 28 oseb, iz Podloža l, iz Dan 8, iz Viševka 6, iz Igavasi 2, iz Kozarišč 7, iz Podgore 1, iz Vrhnike 7, iz Pudoba 15, iz Šmarate 5, iz Starega trga 8 - skupno: 88 oseb.

 

č) V italijanski internaciji je umrlo: Iz Loža 2, iz Podloža 5, iz Viševka 2, iz Igavasi: 9 iz Kozarišč 3, iz Podgore 8, iz Vrhnike 2, iz Dan 7, iz Starega trga 6, iz Podcerkve l, iz Gornjega Jezera 3, iz Nadleska 1 - skupno: 49 oseb.

 

d) Pri partizanih je padlo iz župnije 44 oseb.

 

163

 

Seznam je še nepopoln ker manjkajo še podatki iz vasi Markovec, Knežja njiva, Babna polica, Gornje in Dolnje Poljane in iz Vrha.

Ko je bil decembra 1942 izveden napad na partizansko taborišče v Loški dolini v gozdovih pri Belih vodah, so proti komunisti zasegli tam komunistični arhiv in seznam vseh oseb iz starotrške občine, ki so bile na listi, da jih je treba pomoriti; na tem seznamu je bilo nekako 500 oseb.

 

ŽUPNIJA  B E G U N J E  PRI CERKNICI

 

Župnija Begunje pri Cerknici je bila pred drugo svetovno vojno glede verskega življenja med najboljšimi .v ljubljanski škofiji, zato se je tudi komunizem nad njo najhuje izdivjal. Nobena druga župnija v Sloveniji ni. med tujo okupacijo in komunistično revolucijo izgubila sorazmerno toliko življenj, kot jih je ta. Ko so begunci iz te župnije sestavljali v Italiji seznam vseh žrtev, so tedaj našteli blizu 300 oseb, ki so izgubile svoje življenje po krivdi komunizma ali v internaciji, pri borbah pri partizanih in pri proti komunistih ali pa so bili pobiti od komunistov. Župnija je po tedanjih seznamih izgubila blizu eno petino vsega prebivalstva. Od moških proti komunistov v letih od 17. do 45. leta je iz vse župnije 1. 1945 ostalo živih le deset in sicer dva, ki sta ostala še doma, in osem, ki so v emigraciji.

H komunističnim partizanom so odšli le taki, ki so bili pri ljudeh na slabem glasu; kolikor je znano, je od teh padlo 15 moških in 3 ženske.

Organizirani odpor proti komunističnemu nasilju se je v Begunjah razvil tako kakor povsod drugod v Sloveniji, zato tega v dodrobnostih tu ne bomo obravnavali. Ugotovimo le dejstvo, da so komunistični partizani v tej župniji in okolici že osem mesecev prej vršili največja nasilja, ropali in morili, predno se je organizirala Vaška straža, ki se je zgodilo 31. julija 1942. Celi kupi umorjenih v Krimski jami in v Mihčevem breznu, kamor so komunisti metali celo dekleta in žene, pričajo o tem, da je le strahovito komunistično nasilje povzročilo oboroženo samoobrambo Begunjcev. Tudi je splošno znano, da so komunistični voditelji že jeseni 1. 1941. sestavljali po vsej Sloveniji sezname onih oseb, proti komunistov, ki so bili določeni za pokol.

Kakor drugod, tako se je tudi v Begunjah ustanovila Vaška straža tudi iz tega namena, da se občina zavaruje pred strahotnimi represalijami, ki so jih izvajali Italijani nad nedolžnim prebivalstvom zaradi vojaško brezpomembnih komunističnih izgredov. Pred ustanovitvijo Vaške

 

164

 

straže, julija 1942, so Italijani ob svojem pohodu pobrali po hišah v bližnji vasi Otave, župnija Št. Vid nad Cerknico, 25 mladih mož in fantov. Italijanski vojaki niso šli za komunističnimi partizani v gozd, marveč so mirne moške, proti komuniste, odvedli z doma in jih na poti v Begunje vse postrelili zaradi komunistov. Strahopetni Italijani so se potem bahali v Begunjah, da so postrelili 25 komunističnih partizanov.

Župnija Begunje pri Cerknici je štela 1276 duš.

Tu podajamo seznam 185 ubitih proti komunistov, ki je žal zelo nepopoln, ker je po tolikih letih težko maloštevilnim beguncem spomniti se točno vseh imen.

 

Iz vasi Begunje:

1. Turk Viktor, župnik, ustreljen v Jelendolu 24. oktobra 1943.
2. Bečaj Jožef, Čopetov, samski, vrnjen iz Vetrinja, ubit.
3. Bečaj Anton, Čopetov, samski, vrnjen, umorjen.
4. Bonač Franc, Bonačev, poročen, vrnjen, ubit.
5. Bonač Janez, Bonačev, umorjen v Jelendolu 23. sept. 1943.
6. Bonač Anton, davkar, vrnjen, ubit.
7. Cimermančič Vinko, Potočenov, vrnjen, ubit.
8. Debevc Alojzij, dijak tehnike, Begunje 105, sežgan v Grahovem 1943.
9. Debeve Janez, Begunje 105, samski, vrnjen, ubit.
10. Debevc Franc, Begunje 105, samski, vrnjen, ubit.
11. Debevc Anton, Vikleč, poročen, vrnjen, ubit.
12. Debevec Anton, ml., sin, Vikleč, samski, vrnjen, ubit.
13. Brezec Ivana, Dehinka, poročena, umorjena na cesti med Begunjami in Cerknico (6.junija 1945.
14. Debevc Franc, sin prejšnje, vrnjen, ubit.
15. Detoni Vincenc, proti komunist, zaradi žene komunistke odveden od Nemcev v Dachau, kjer je umrl.
16. Debevc Janez, Kranjč, samski, padel na Paležu kot vaški stražar 1942.
17. Dcbevc Jože, Kranjč, samski, ubit v Jelendolu 23. sept. 1943.
18. Debevc Tone, Kranjč, samski, vrnjen, ubit.
19. Debeve Anton, Jernejev, samski, vrnjen, ubit.
20. Drobnič Anica, učiteljica, umorjena v Jelendolu sept. 1913.
21. Franetič Miro, Nacetov, vrnjen, ubit.
22. Hiti Janez, Kovačev, samski, zaklan na domu 24. avg. 1942.
23. Hiti Frane, Kovačev, samski, vržen 28. avg. 1942 v Mihčevo brezno.

 

165

 

24. Hiti Vinko, Kovačev, samski, ubit v Jelendolu sept. 1943.
25. Ivančič Ivana, Podlipča, samska, zaklana in vržena v Krimsko jamo julija 1942, predno je nastala Vaška straža.
26. Ivančič Angela, Podlipča, samska, zaklana in vržena v Krimsko jamo julija 1942.
27. Ivančič Franc, Tonetov, poročen, zaradi komunistov odveden od Nemcev v Dachau, kjer je umrl.
28. Irgel ALojzij, samski, ustreljen v Mačkovcu 23. sept. 1943.
29. Išnap Ivan, ml., Vilč, samski, vrnjen, umorjen.
30. Kranjc Jože, samski, vrnjen, ubit.
31. Kranjc Ivan, brat prejšnjega, samski, vrnjen, ubit.
32. Lovko Anton, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.
33. Lovko Franc, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.
34. Lovko Janez, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.
35. Lovko Jože, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.

36.  Lovko Alojzij, Dehinc, samski, vrnjen, umorjen.

37. Matičič Alojzij, nam.poveljnika Vaške straže, ustreljen v Jelendolu 22.sep.1943.
38. Meden Ivan, Jagrov, poročen, ustreljen v Jelendolu 23. sept. 1943.
39. Mramor Anton, Erjavčkov, samski, ranjen zajet; za 30 lir ga je ubil na Slivnici komunist Maršek iz Unca.
40. Obreza Janez, Lukov, samski, vrnjen, umorjen.
41. Obreza Anica, Lukova, samska, vržena v Krimsko jamo avgusta 1942.
42. Obreza Pepca, poročena Šivc, vržena v Krimsko jamo avg.1942.
43. Otoničar Ivan, Čopič, samski, ustreljen v Jelendolu 23. septembra 1943.
44. Otoničar Vinko, Čopič, poročen, vrnjen, umorjen.
45. Pregelc Franc, Pregelčev, samski, vrnjen, umorjen.
46. Popek Jože, samski, proti komunist, od Nemcev zaradi brata-partizana odveden v Dachau, kjer je umrl.
47. Petrič Franc, samski, vrnjen, umorjen.
48. Rožanc Alozij, Ustinov, samski, vrnjen, umorjen. (Imel je dva brata pri kom. partizanih).
49. Rožanc Anton, Klemenov, samski, vrnjen, umorjen.
50. Stražiščar Alojzij, Mihcov, poročen, s 7 otroki, ustreljen v Jelendolu 23. septembra 1943.

51.  Stražiščar Anton, Mihcov, samski, vrnjen, umorjen.

52. Stražiščar Franc, Mihcov, samski, vrnjen, umorjen.

 

166

 

53. Škerlj Jože, poročen od komunistov prisiljen za terenca, se je v strahu, pred komunisti javil za internacijo, umrl v Dachau.
54. Škerlj Jože, Grmkov, samski, vrnjen, umorjen.
55. Turšič Franc, Tomažičev poročen, vrnjen, umorjen.
56. Turšič Jože, samski, ustrel,jen v Jelendolu 23. sept. 1943.
57. Turšič Franc, Jurčkov, poročen, zaradi žene terenke so ga Nemci internirali in je umrl v Dachau.
58. Urh Janez, Trantarjev, ustreljen od Italijanov spomladi 1943, ko se je skrival nad hlevom.
59. Vidmar Anton, Matenjčev, samski, vrnjen, umorjen.
60. Vidmai Janez, Matenjčev, samski, vrnjen, umorjen.
61. Vidmar Janez, Vidmarjev, samski, vrnjen, umorjen.
62. Vidmar Jože, Vidmarjev, samski, ujet od partizanov, umorjen 20. oktobra 1943 v kočevskih gozdovih.
63. Zalar Franc, Hrbljanov, vrnjen, umorjen.
64. Zalar Anton, Hrbljanov, ustreljen od Italijanov spomladi 1943, ko je z drugimi spal nad hlevom.
65. Zalar Franc, Hrbljanov, samski, vrnjen, umorjen.
66. Zalar Jože, Hrbljanov, samski, vrnjen, umorjen.

 

 

Iz vasi Bezuljak:

1.     Debevc Janez, Boštjanov, poročen, umorjen v Jelendolu 1943.

2.     Debevc Stane, Kotov, poročen, ubit julija 1945.

3.     Debevc Polde, Žogarjev, samski, vrnjen, umorjen.

4.     Debevc Janez, Žogarjev, samski, vrnjen, umorjen.

5.     Debevc Janez, Mihov; mina mu je odtrgala eno nogo na Rakeku, vrnjen in umorjen.

6.     Furlan Franc, Kave, samski, vrnjen, umorjen.

7.     Furlan Ludvik, Kavc, samski, vrnjen, umorjen.

8.     Furlan Francka, Kavčeva, vrnjena, umorjena.

9.     Hren Franc, Antonov, samski, vrnjen, umorjen.

10.  Hren Jože, Antonov, samski, vrnjen, umorjen.

11.  Katerin Franc, Severjev, poročen, vrnjen, umorjen.

12.  Kocjan Jožef, Kocjanov, samski, vrnjen, umorjen.

13.  Kovčič Franc, Rakiški, 17 let star, vrnjen, umorjen.

14.  Katerin Franc, Sernelčkov, poročen, vrnjen, umorjen.

15.  Meden Franc, Klemenov, samski, vrnjen, umorjen.

16.  Meden Anton, Klemenov, samski, vrnjen, umorjen.

17.  Meden Andrej, Klemenov, samski, vrnjen, umorjen.

 

167

 

18.  Meden Franc, Tonkov, ubila ga je komunistična mina v Logatcu.

19.  Meden Janez, Tonkov, samski, vrnjen, umorjen.

20.  Zalar Anton, Rutarjev, poročen, vrnjen, umorjen.

21.  Petrič Janez, Matevžev, samski, ubit v kočevskih gozdovih leta 1943.

22.  Petrič Franc, Matevžev, samski, vrnjen, umorjen.

23.  Primožič Anton, star., Kavc, na domačem pragu zaklan od bratranca leta 1942.

24.  Primožič Tone, ml., Kavc, samski, vrnjen, umorjen.

25.  Primožič Janez, Kavc, samski, vrnjen, umorjen.

26.  Starc Ivana, poročena, mati štirih malih otrok, umorjena leta 1942.

27.  Starc Janez, kočar, Žnidarjev, mož prejšnje, umorjen leta 1943.

28.  Švigelj Franc, Švigljev, samski, vrnjen, umorjen.

29.  Škerlj Franc, Popkov, samski, vrnjen, umorjen.

30.  Škerlj Janez, Popkov, samski, vrnjen, umorjen.

31.  Švigelj Franc, Švigljev, št. 4., samski, vrnjen, umorjen.

32.  Švigelj N.(Jože?), Kešljanov, gospodar, poročen, ubit l. 1942 od Italijanov, ko se je s sinom vračal domov iz Pokajišča, kjer je bil pri sorodnikih na obisku.

33.  Švigelj Jože; Kešljanov, njegov sin, ubit hkrati z očetom od Italijanov.

34.  Turšič Anton, Turšičev, samski, vrnjen, ubit.

35.  Turk Jože, poročen, vrnjen, umorjen.

36.  Zalar Janez, Kevderen, samski; 28.avg.1942 so mu komunisti prestrelili noge v kolenih, ga zvezali in živega vrli v brezno na Eržišče.

37.  Žnidaršič Jakob, Žnidaršičev, padel pri domobrancih leta 1944.

38.  Žnidaršič Anton, Anceni, ubit v Jelendolu l. 1943.

39.  Žnidaršič Janez, Žnidarjev, poročen, vrnjen, ubit.

40.  Žnidaršič Marija, njegova žena, umorjena leta 1942, pustila štiri male otroke.

41.  Švigelj Jakob, Žnidarjev, samski, vrnjen, ubit.

42.  Obreza Janez, Mihov, poročen, vrnjen, umorjen.

43.  Primožič Francka, Kavčeva, samska; vrnjena, umorjena.

44.  Natek Franc, Natkov, samski, vrnjen, umorjen.

 

168

 

Iz vasi Brezje:

1. Hribar Janez, Hribarjev, umorjen doma pod Titovo vlado 1945.
2. Zgonc Franc, Jakopin, vrnjen, umorjen.
3. Rožanc Alojzij, Andrejev, vrnjen, umorjen.

 

Iz  vasi Dobec:

1. Kranjc Janez, Antonov, vrnjen, umorjen.
2. Kranjc Andrej, Antonov, padel pri bombardiranju Borovnice.
3. Kranjc Jože, Jožetov, samski, vrnjen, umorjen.
4. Kranjc Alojzij, Jožetov, samski, vrnjen, umorjen.
5. Kranjc Lojze, Podlipdovčev, samski, vrnjen, umorjen.
6. Kranjc Tone, Podlipovčev, samski, vrnjen, umorjen.
7. Kranjc Janez, Kranjčev, samski, vrnjen, umorjen.
8. Kranjc Jože, Kranjčev, samski, vrnjen, umorjen.
9. Kranjc Jože, Gregorjev, samski, vrnjen, umorjen.
10. Katerin Janez, Severjev, padel pri domobrancih.
11. Tavzelj Anton, Tavzljev, samski, vrnjen, umorjen.
12. Sever Jakob, samski, ubit od mine v Logatcu.
13. Kranjc Janez, Prašenčar, poročen, kot skrivač ubit leta 1945.
14. Nared Anton, Francetov, poročen, vrnjen, umorjen.
15. Katerin Jakab, Severjev, padel v borbi leta 1944.

 

Iz vasi Kožljek:

1. l. Debevc France, padel v borbi proti komunistom pri Sv.Vidu.
2. Debevc Janez, Boštjanov, ubit v Jelendolu 1943.
3. Meden Jože, Markovčev, vrnjen, umorjen.
4. Meden lvan, Markovčev, vrnjen, umorjen.
5. Meden Tone, Markovčev, vrnjen, umorjen.
6. Meden Lojze, Medenov, vrnjen, umorjen.
7. Meden Janez, Medenov, vrnjen, umorjen.
8. Meden Jože, Medenov, vrnjen, umorjen.
9. Turk Janez, Pavlov, vrnjen, umorjen.
10. Turk Angela, Pavlova, vrnjena, umorjena.
11. Turk Tončka, Pavlova, vrnjena, umorjena.
12. Stražišar Janez, Dol. Pavlov, samski, vrnjen, umorjen.
13. Stražišar Jože; Dol. Pavlov, samski, vrnjen, umorjen.
14. Zalar Lojze, Jakličkov, ubit od Nemcev.
15. Zalar Tone, Jakličkov, ubii od Nemcev.

 

169

 

16. Turšič Franc, padel v borbi s komunisti pri Sv. Vidu.
17. Koščak Milan, Koščakov, samski, vrnjen, umorjen.
18. Turšič Tone, Šimcev, vrnjen, umorjen.
19. Turšič Jože, Šimcev, vrnjen, umorjen.
20. Turšič Janez, Turšičev, vrnjen umorjen.
21. Turšič Milka, Šimceva, vrnjena, umorjena.
22. Turšič Jože, Turšičev, vrnjen, umorjen.
23. Kržič Elko, Kržičev, samski, vrnjen, umorjen.
24. Kržič N., brat prejšnjega, Kržičev, samski, vrnjen, umorjen.
25. Griški Alojzij; samski, vrnjen, umorjen,

 

Iz vasi   Sevšček:

1. l. Meden Janez, Medenov, samski, vrnjen, umorjen.
2. Meden Tone, Medenov, samski, vrnjen, umorjen.
3. Meden Lojze, star., Gašperjev, vrnjen, umorjen.
4. Meden Lojze, ml., Gašperjev, vrnjen, umorjen.
5. Obreza Ivan, vrnjen, umorjen.
6. Opeka Janez, Pavličkov, vrnjen, umorjen.
7. Opeka Ludovik, Pavličkov, vrnjen, umorjen.
8. Obreza Tone, Vrhov, ubit v Jelendolu 1943.
9. Obreza Tone, Jurjev, vrnjen, umorjen.
10. Obreza Ivan, Jurjev, vrnjen, umorjen.
11. Švigelj Albin, Mevči, samski, vrnjen, umorjen.
12. Švigelj Stane, Mevči, samski, vrnjen, umorjen.
13. Švigelj Matevž, Mevči, samski, umorjen v Jelendolu 1943.
14. Štefkov Tone, ??, vrnjen, umorjen.
15. Opeka Matevž, Jurmanov, samski, vrnjen, umorjen.
16. Meden Janez, Jurjev, samski, vrnjen, umorjen.
17. Meden Tone, Jurjev, samski, vrnjen, umorjen.

 

Iz vasi  Topol:

1. Bonač Ivan, Bonačev, poročen, vrnjen, umorjen.
2. Cinrperman Tone, samski, vrnjen, umorjen.
3. Cimperman France, samski, vrnjen, umorjen.
4. Cimperman Stanko, ubit l. 1943.
5. Nleden Jože, Jagrov, vrnjen, umorjen.
6. Meden Ivan, Jagrov, vrnjen, umorjen.
7. Kranjc Jakob, samski, vrnjen, umorjen.
8. Opeka Jože, Markov, samski, vrnjen, umorjen.
9. Opeka Tone, Markov, samski, vrnjen, umorjen.
10. Opeka Ivan, Markov, samski, vrnjen, umorjen.

 

170

 

11. Opeka Franc, Opekov, vrnjen, umorjen.
12. Petrič Janez, samski, vrnjen, umorjen.
13. Tomšič Alojzij, Mihov, vrnjen, umorjen.
14. Bonač Alojzij, samski, vrnjen, umorjen.
15. Bonač Tone, Krašken, samski, vrnjen, umorjen.

 

ŽUPNIJA DEVICA MARIJA V POLJU

 

a) Iz Vetrinja so bili vrnjeni in umorjeni sledeči:

1. Avšec Justi. 2. Anžur Franc, Zg. Kašelj. 3. Brecelj Bernard. 4. Berdovnik Zoran. 5. Cerar Ivan. 6. Dimnik Martin, 7. Dolčič Franc, Zg. Zadobrova. 8. Gorše Franc, oče. 9. Gorše Franci, sin. 10. Gabrovšek Franc. 11. Grum Leopold, Sp. Kašelj. 12. Gabrovšek Ivan, Studenec. 13. Habič Janko, Zg. Kašelj. 14. Habič Karel, Zg. Kašelj. 15. Holozan Milan, Vevče. 16. Jerančič Ivan, Vevče. 17. Kukovica Jakab, oče. 18. Kukovica Jerica, mati. 19. Kukovica Stanko, sin. 20. Kukovica Nada, hči. 21. Kukovica Minka, hči. 22. Koritnik Ivan. 23. Kosanc Ivan. 24. Marn Franc. 25. Markelj Franc. 26. Močilničar N. 27. Omahen Ivan, Dev. Mar. v Polju. 28. Omahen Milan, Dev. M. v Poliju. 29. Penca Anton, Vevče. 30. Peternel Andrej. 31. Podboršek Lojze. 32. Rant Ivan, D. M. v Polju. 33. Rešek Janko, oče, D. M. v Polju. 34. Rešek Branko, njegov sin. 35. Ratinov Franc. 36. Snoj Vinko. 37. Stibrič Ivan, D. M. v Polju. 38. Travnikar Janez. 39. Sešek Edvard, Zalog. 40. Šetar Rado, D. M. v Polju. 41. Zajc Franc. 42. Kosanc Jože, ml., D. M. v Polju.

 

b) Med revolucijo l. 1942-1945 od komunistov umorjeni:

1. l. Dimnik Janez, umorjen junija 1942 v Jaršah.
2. Pogačnik Feliks, Zg. Kašelj, umorjen 8. avgusta pod Javorom.
3. Pogačnik Mici, njegova žena, umorjena 6. avg. 1942 v Podlipoglavu.
4. Novak Jaroslav, Vevče, ustreljen 15. sept. 1943 na Velikem Osolniku.
5. Dimnik Martin, ustreljen 15. septembra 1943.
6. Bajželj Jože, Vevče, ustreljen sept. 1943 v Jelendolu.
7. Simoneti Riko, ustreljen sept. 1943 v Velikih Laščah.
8. Snoj Srečko, D.M. v P. ustreljen 15. sept. 1943 na Velikem Osolniku.
9. Ivančič Stane, D.M. v P., doma iz Blok, mučen in umorjen 10. okt. 1943 v Šmarju/Ljubljana.
10. Makek Cene, Vevče, mučen in umorjen skupaj s prejšnjim.

 

171

 

11. Tuma Umanuel, ustreljen 15. sept. 1943 na Vel. Osolniku.
12. Kukovica Franci, umorjen na Igu 20. aprila 1944.

 

c) V borbah s komunisti so padli:

1. Hočevar Franc, Vevče, Zg. Kašelj, ubit 3. okt. 1942.
2. Halozan Drago, Vevče, 8. dec. 1943 v Podlipoglavu.
3. Kranner Jože, D. M. v P., 24. febr. 1943 na Mokercu.
4. Resman Jože, D. M. v P., 15. sept. 1943.
5. Janež Franci, Hrastje, septembra 1943.
6. Pajsar Jože, Jarše, sept. 1943 na Vel. Osolniku.
7. Uranič Tone, Jarše, 15. septembra na Vel. Osolniku.
8. Jazmnik Maks, Jarše, 15. sept. 1943 na Vel. Osolniku.
9. Menoni Vinko, Zalog, 15. sept. 1943 na Vel. Osolniku.
10. Bezlaj Marijan, Zg. Kašelj, 18. aprila 1944 na Pijavi gorici.
11. Virant Branko, 5. okt. 1944 kot četnik na Gorenjskem.
12. Židan Anton, 13. aprila 1945.

 

ŽUPNIJA  JEŽICA  PRI LJUBLJANI

 

a) Iz Vetrinja vrnjeni in pomorjeni:

Iz vasi Ježica:

l. Erjavec Franc. 2. Erdani Miroslav. 3. Gušič Ivan. 4. Jakopič Henrik. 5. Jenko Zoran. 6. Brajer Miroslav. 7. Dežman Franc. 8. Snoj Anton. 9. Šere Cvetko.

 

Iz vasi  Kleče:

10. Lenče Feliks. 11. Lenče Ciril. 12. Klemen Vinko. 13. Sever Ivan. 14. Sever Aleksander.

 

Iz vasi  Mala vas :

15. Frontini Blaž. 16. Noveli Stanko. 17. Povše Stanko. 18. Perpar Andrej. 19. Slivar Rudolf.

 

Iz vasi  Stožice:

20. Cunder Janez. 21. Dovč Jože. 22. Dovč Anton. 23. Dovč Janez. 24. Hočevar Damijan. 25. Hočevar Roman. 26. Novak Marijan. 27. Presetnik Janez (Trkov). 28. Presetnik Janez (Jesiharjev). 29. Sitar Avgust. 30. Strah Jakob. 31. Pernišek Franc. 32. Vrolih Štefan. 33. Verbič Karel. 34. Zaje Ivan. 35. Zajc Feliks. 36. Zupančič Janez. 37. Dovč Jernej.

 

172

 

Iz vasi Tomačevo:

38. Dalničar Janko. 39. Avbelj Franc. 40. Anžin Ignacij. 41. Kajzer Ivan. 42. Povše. Jože. 43. Smraje Frane. 44. Smrajc Janko. 45. Smrajc Franc.

 

Iz vasi Savlje:

46. Hvastja Pavel. 47. Kregar Vinko. 18. Ježek Ivan. 49. Škerl Karel. 50. Zatler Franc, ml. 51. Korinšek Jakob. 52. Jožetov hlapec N.

 

Iz raznih vasi, bivajoči v občini:

53. Sirnik Jože, Rašica. 54. Potokar Franc, Sv. Katarina. 55. Vapotič Ivan, Črnuče. 56. Uranič Anton, Jarše.

 

b) Po prevzenmu oblasti so titovci umorili sledeče:

57. Snoj Anton, st., Ježica. 58. Šubelj Nace, Savlje. Poleg teh še ne katere, a imena niso znana.

 

c) Med okupacijo so padli:

Peršin Franc, Stožice. Dovč Janez, Stožice. Dolničar Franci, Stožice. Leskovšek Rudi, Mala vas. Hovar Branko, umrl v Dachau.

 

ŽUPNIJA ŠKOCJAN  PRI TURJAKU

 

a) Iz Vetrinja vrnjeni iz umorjeni:

l. Zelnik Jože, star 24. let. 2. Gruden Jože, 24 let. 3. Gruden Anton 23 let. 4. Gorjup Henrik, 33 let. 5. Petrič Franc, 27 let. 6. Novak Anton, 22 let. 7. Jakop Jože; 22 let. 8. Okorn Jože, 21 let. 9. Selan Rafael, 24 let. 10. Jakič Jože, 28 let. 11. Žerin Franc, 21 let.

 

b) V množičnem pri Velikih Laščah so komunisti septembra 1943. pokopali 43 fantov iz te župnije; od teh so znana sledeča imena:

1. Mihelčič Alojzij, 23 let. 2. Mihelčič Alojzij, 24 let. 3. Mihelčič Adolf, 22 let. 4. Zabukovec Jože, 30 let. 5. Zabukovec Ivan, 28 let. 6. Petelin Jože, 32 let. 7. Petelin Antan, 28 let. 8. Bavdek Leopold, 28 let. 9. Bavdek Franc, 22 let. 10. Bavdek Ivan, 25 let. 11. Zevnikar Franc, 28 let. 12. Starc Franc, 22 let. 13. Starc Franc, 23 let. 14. Starc Anton, 22 let. 15. Pritekel Franc, 20 let. 16. Gruden Jože, 28 let. 17. Ščurk Anton, 22 let. 18. Jeršin Leopold, 33 let. 19. Ponikvar Anton. 20. Jeršin Franc, 34 let. 21. Mencin Franc, 29 let. 22. Bambič Janez, 40 let. 23. Podržaj Franc, 28 let. 24. Lesarjev Janez, 27 let. 25. Žmucov Fr.?, 25 let. 26. Perhaj Ivan, 23 let. 27. Okorn Anton,

 

173

23 let. 28. Banrbič Franc, 31 let. 29. Jakič Janez, 30 let. 30. Jakič Štefan, 22 let. 31. Žnidaršič Janez, 31 let. 32. Žerin Jože, 28 let. 33. Andoljšek Franc, 28 let. 34. Petrič Alojzij, 20 let. 35. Starc Jože, 25 let. 36. Bambič Jože, 24 let. 37. Petek Leopold, 20 let star, je bil 30. nov. 1942 ubit od komunistov v Mokercu. 38. Petek Alojzij, 25 let, ujet, ranjen 8. maja 1945 in ubit pri Radovljici. 39. Pritekel Alojzij, morjen, ujet in ubit I944. leta. 40. Jahl Franc, padel v borbi.

 

ŽUPNIJA  STIČNA

a) Iz Vetrinja vrnjeni in umorjeni:

Iz vasi Stična:

1. Hauptman Vinko, dijak, 19 let. 2. Perme Albin, 27 let. 3. Zajc Ludovik, 30 let. 4. Rome Albin. 5. Sever Sandi. 6. Br. Marko Hočevar, cistercijan, 39 let.

 

Iz vasi Metnaj:

7. Miglič Ivan, Franckov, 17 let. 8. Miglič Franc, poročen, oče 4 otrok. 9. Miglič Ivan, Hudnikov, 19 let. 10. Praznik Anton, 18 let. 11. Praznik Karel, 20 let. 12. Pušel Filip, 28 let, poročen. 13. Kahne Franc, 28 let. 14. Kastelic Matija, 17 let.

 

Iz vasi Poljane:

15. Brčan Anton. 16. Brčan Franc, 19 let.

 

Iz vasi Hudo:

17. Podržaj Anton, dijak, 21 let. 18. Hočevar Jože, 19 let. 19. Hočevar Ivan (Anton?) 21.

 

Iz vasi Spodnja Draga:

20. Trpin Ludovik, 29 let. 21. Trpin Alojze. 22. Jančar Janez. 23. Jakoš Franc, mlajši. 24. Jakoš Ludovik (Rudolf?), 20 let.

 

Iz vasi Vir:

25. Fatur Jože, 23 let. 26. Fatur Albin, 19 let.

 

Iz vasi Mrzlo polje:

27. Nadrah Jože, 27 let. 28. Nadrah Tone, 22 .let.

 

Iz vasi Mleščevo:

29. Anžlovar Slavko, dijak, 19 let.

 

Iz vasi  Veliko Črnelo,

30. Kostevčev Brtil, 19 let.

 

174

 

b) Žrtve med okupacijo in komunistično revolucijo:

Komunisti so iz te župnije med svojo revolucijo umorili večje število oseb, izmed teh je 17 imen že priobčenih v knjigi "Krivda rdeče fronte", I. del. str. 69-71. V tem seznamu pa še manjkajo:

Genorij Albin, 26 let iz Metnaja.

Kamnikar Nace, 29 let iz Metnaja.

P. Placid Grebenc, odveden v Kočevje in umorjen.

Mlakarčkova Angela iz Mojanjega vrha, stanovala pri Markoviču na Mleščevem.

Miglič Leon, Metnaj, član Vaške straže, od Nemcev interniran v Dachau in tam umrl.

Zaje Lojze, Mekinje, padel kot domobranec.

Zajc Ludovik, Stična, padel kot domobranec; njegovo ženo so prej umorili komunisti (ubil jo je neki J. P., ki je imel do razpada Italije že 85 umorov na vesti).

Hauptman N., padel pri Vaški straži. Sever Tone, padel kot vaški stražar.

Trpin Avgust, Spodnja Draga, pasel po razpadu Italije. Jakoš Frane, Sp. Draga, padel po razhadu Italije. Škufca Jože, Sp. Draga, živ zakopan od komunistov.

 

Kako so komunisti postopali z vrnjenimi iz Vetrinja, je kričeč slučaj umora Podržaja Toneta iz Spodnje Drage. Ta je bil invalid; po nekaj mesecih zapora je bil izpuščen na dom, bil pa je tako pretepen, da je meso viselo od njega, od strašnih bolečin je še doma tulil kot žival; bil je čisto zmešan, da ni nikogar poznal. Celo komunisti so se zgražali nad takim mučenjem. Po treh dneh pa so ga zopet odvlekli z doma in sicer Kasteneto Franc in Babrčez iz Črnega vrha na povelje Lavrič Jožeta, Mehle Antana in Keh Franceta, češ da naj ga "Matilda povoha" (izraz komunistov za ustrelitev s puško). Ljudje niso smeli videti te priče strahotnega komunističnega mučenja, zato so dali Podržaja ustreliti.

 

ŽUPNIJA ST. VID PRI STIČNI

 

a) Iz Vetrinja vrnjeni:

1. Štepec Stanislav, 22 let, Št. Vid pri Stični.
2. štepec Alojzij, 21 let, Št. Vid.
3. Štepec Franc, 23 let, Žubina.
4. Štepec Anton, 22 let, Žubina.
5. Štepec Jožef, 20 let, Žubina.

 

175

 

6. Kastelic Jožef, 25 let, Goli vrh.
7. Lavrih Alnton, 28 let, Pratence.
8. Lesjak Ignac, 33 let, Št. Jurij.
9. Vencelj Anton, 32 let, Petruška vas.
10. Vencelj Franc, 28 let, Petruška va.s.
11. Vencelj Ignac, 25 let, Petruška vas.
12. Anžlovar Anton, 18 let, Anžlovo.
13. Hovar Anton, 30 let, Temenica.
14. Ceglar Janez, 22 let, Artiža vas.
15. Verbič Ivan, 20 let, Artiža vas.
16. Lampret Alojzij, 19 let, Griže.
17. Rozina Danijel, 24 let, Češnice.
18. Rozina Tine, 17 let, Češnice.
19. Kutnar Ciril, 25 let, Češnice.
20. Turk Jožef, 17 let, Češnice.
21. Turk Alojzij, 21 let, Češnice.

 

b) Med komunistično revolucijo pomorjeni iz te župnije so navedeni v knjigi "Krivda rdeče fronte", l. del, str. 71.

 

c) Po prevzem oblasti so komunisti pomorili med drugimi: Verhič Franceta, starega 28 let, kmeta, Pristavlja vas. Tri leta se je skrival v podružni cerkvi, končno so ga komunisti našli in zaklali v cerkvi.

 

IZ OBČINE  RIBNICA:

a) Do sedaj so znani le sledeči, vrnjeni iz Vetrinja:

1.     Klun Janez, Sajevec, roj. 1921.

2. Šilc Janez, Sajevec, št. l4, roj. 1922.
3. Šilc Leopold, Sajevec: št. 8, roj. leta 1924.
4. Gačnik Tone, Kot, roj. 1921.
5. Goršič Adolf, Kot, 30 let.
6. Lesar Ivan, Kot, roj. 1926.
7. Arko Tone, Jurjevica, 38 let.
8. Arko Jože, brat prejšnjega, ca 34 let.
9. Lesar Ivan, Jurjevica 43, roj. 1925.
10. Kaplan Jože, Jurjevica 27, roj. leta 1925.
11. Ozvald Janez, Jurjevica 26, ca 40 let.
12. Lesar Franc, Breže, ca 35 let.
13. Grebenc Ivan, Breže, roj. 1920.
14. Lesar Ivan, Breže, roj. leta 1921.
15. Mihelič Jože, Breže, roj. 1921.
16. Mihelič Lojze, Breže, roj. 1924.

 

176

 

17. Ilc Janez, Slatnik, roj. 1922.
18. Čampa N.?, Slatnik, roj. 1923.
19. Čampa L.?, Slatnik, roj. 1J25.
20. Trdan Lojze, visokošolec, Sušje, roj. 1922.
21. Tndan N., njegov brat, roj. 1926.
22. Fajdiga Mirko, Nova Štifta, roj. 1921.
23. Lovšin Franc, Jurjevica, zajet z ranjenci pri Radovljici 8.maja 1945 in ubit, star ca 30 let.
24. Zalar Jože, Breže 19, ranjen, ubit z drugimi pri Radovljici 8. maja 1945.

 

b) Med okupacijo od komunistov ubiti:

Šilc Janez, ca 30 let, Sajevec št. 8., ustreljen 1943.

Šilc Lojze, Sajevec 8, r. 1921, ustreljen pri Seljanu nad Ribnico.

Šilc Franc, Sajevec l4, r. 1927, ustreljen pri Seljanu nad Ribnico.

Šilc Ludovik, Sajevec 8, roj. 1922, nasilno od partizanov mobiliziran 1943 in pri Rakeku poslan v prve vrste, umrl za ranami.

 

Kovačič Stanko, poročnik, ca 28 let, ubit v Grčaricah 1943.

Andoljšek Stanko, Jurjevica 28, r. 1921, ubit v Jelendolu.

Dr. Urko Ludovik, zdravnik, Breže, umorjen pri Višnji gori.

 

177

 

PREGANJANJE KATOLIŠKE CERKVE V JUGOSLVIJI

 

O splošnem preganjanju katoliške Cenkve v Jugoslaviji podajamo tu le nekatere značilne uradne podatke iz knjige: Allbeto Galter, "Libro rosso della chiesa persegluitata", Editrice Ancora, Milano, 1956. V tej knjigi so na straneh od 188 do 229 podatki o Jugoslaviji.

Spomenica jugoslovanskih škofov na maršala Tita, ki so jo poslali s svoje konference v Zagrebu v dneh 23. do 26. sept. 1952. poudarja:

"Predvsem katoliški škofje ugotavljajo, da v Jugoslaviji ne obstaja resnična verska svoboda. Svoboda vesti in svoboda izvrševanja bogoslužja (kulta) o kateri govori ustava Federativne republike Jugoslavije v členu 25, je omejena in še to le delno na bogoslužje ali, kakor govore zakoni, na verske ceremonije."

Tudi svoboda bogočastja ali verskih ceremonij je omejena, ker OZNA (Odelenje za zaščito naroda) nadleguje vernike pri službi božji, ker je strogo prepovedano vsem vojakom in vsem, ki nosijo kako uniformo, obiskovati cerkve. Obstaja pa svoboda oviranja bogoslužja, prepovedane so vse verske manifestacije, vsako bogoslužje izven cerkva, delitev zakramentov osebam v bolnišnicah, v ječah in onim, ki so bili obsojeni na smrt. Pridiganje duhovnikov v cerkvah strogo nadzira policija, v komunističnih časopis se stalno napada in sramoti katoliška vera, zlasti pa Sv. stolica; isto se vrši tudi po radiu .

Ves katoliški tisk v Jugoslaviji je uničen, vsa katoliška tiskarska podjetja in vse tiskarne so konfiscirane. Škofje so v svoji spomenici z dne 20. sept. 1945 zapisali:

"Od okrog sto katoliških časopisov, hrvaških in slovenskih, ki smo jih imeli med vojno, ne obstaja danes niti eden."

Točna statistika katoliškega časopisja v predvojni Jugoslaviji je sledeča: Katoličani so imeli: 152 katoliških časopisov (dnevnikov, tednikov, mesečnikov, revij) in 24 tiskarn. Ves sedanji katoliški tisk pa predstavljajo sledeči mali časopisi: "Vjestnik", mesečnik za duhovnike v Djakovem, "Blagovest", mesečnik v Beogradu, "Družina", mesečnik na 4 straneh, ki izhaja v Vipavi. Vsem tem delajo komunistične oblasti vedno velike težave. Edina verska knjiga, ki je smela do sedaj biti natiskana v Jugoslaviji je bil ponatis novega testamenta v Sloveniji. Ko je

 

178

 

škof Anton Vovk naročil v inozemstvu natisk slovenskega katekizma z dovoljenjem oblasti, so mu nato konfiscirali vso naklado, ko je došla v Ljubljano. V Jugoslaviji ni ne katoliških molitvenikov in ne veroučnih knjig.

Vse verske šole so uničene, vsa njih poslopja so konfiscirana. Nota papeškega državnega tajništva z dne l. nov. 1952 ugotavlja: "Vsi katoliški vzgojni zavodi, ki so imeli na deset tisoče gojencev, so zaprti. V vseh državnih šolah je verouk zatrt, obvezen pa je pouk brezbožnega materializma. Mnogo vzgojiteljev, ki niso poučevali ali prakticirali brezboštva v šolah, je bilo odstranjenih."

Spomenica jugoslovanskih škofov na maršala Tita ugotavlja, da je prepovedano duhovnikom poučevati verouk ne samo v šolah, marveč tudi v privatnih poslopjih in celo v cerkvah. Mnogo slučajev je bilo, ko je bilo duhovnikom prepovedano poučevati verouk v cerkvah, celo priprava na prvo sv. obhajilo je bila prepovedana. Mnogo duhovnikov je bilo preganjanih ali celo vrženih v ječo, ker so kršili to prepovedi.

Od 18 večjih in malih semenišč, ki so obstajala pred vojno, jih je smelo ostati le J. Redovniki so imeli pred vojno 20 noviciatov, 22 apostolskih šol, 11 kolegijev in 9 bogoslov. šol.

Redovnice so imele pred vojno. 65 srednjih šol s 5.044 gojenkami, 86 osnovnih šol s 16.405 gojenci, 142 otroških zavetišč z 8.296 otroki, 41 konviktov z 2.378 dijakinjami.

Vse to je komunistični režim uničil.

Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega so imele pred vojno 4 province s 145 redovniškimi hišami, 2174 redovnic in 145 novink, imele in vodile so 51 bolnišnic in klinik 7 ubožnic, 18 sirotišnic, 32 zavetišč za otroke, 26 osnovnih šol s 4.305 gojenkami, 5 pripravnic za učiteljice, 11 obrtnih šol, 2 liceja s 1172 gojenkami, 18 kolegijev. - Vse ta je komunizem uničil.

Poleg teh so imele tudi raznovrstne druge redovnice razne šole, dobrodelne zavode itd... Vseh je bilo vse konfiscirano in zavodi uničeni.

Nekatere katoliške cerkve so bile podrte ali odvzete katoliški Cerkvi, tako n. pr. je bila cerkev trapistov Delibašino selo pri Banja Luki spremenjena

----------------

1) Sedaj je dovoljeno duhovnikom poučevati verouk, a le v cerkvah in cerkvenih stavbah. Če vemo, da so komunisti konfiscirali vse cerkvene domove in zgradbe, zasedli celo nekatera župnišča ali vsaj njih del, da ni nikjer v Jugoslaviji kurjenih cerkva, da je možen verouk večinoma le ob nedeljah, potem si lahko predstavljamo, kako zgleda svoboda vero nauka v državi.

 

179

 

v skladišče cerkev sv. Jožefa v Ljubljani z jezuitskim samostanom vred konfiscirana in spremenjena v kinematografski studio, križevniška cerkev v Ljubljani je bila izročena starokatoliški cerkvi, ki ima le par desetin privržencev v Ljubljani, cerkev karmeličank v Ljubljani je podrta, samostan deloma porušen. Velika cerkev Zveličarjeva na Reki je bila z minami porušena leta 1949, romarska cerkev Matere božje na Ptujski gori je spremenjena v muzej, romarska cerkev na Blejskem otoku zaprta oz. tudi spremenjena v muzej.

Glede preganjanja katoliških duhovnikov pišejo jugoslovanski škofje v svojem skupnem pismu z dne 20. sept. 1945, da je bilo tedaj v Jugoslaviji umorjenih 243 duhovnikov, 169 jih je bilo v ječah in v koncentracijskih taboriščih, 89 preganjanih, poleg teh je bilo umorjenih še 19 klerikov, 3 redovniški bratje in 4 redovnice.

Dne 15. maja 1945 je bil aretiran mons. Ivan Šimka, grškokatoliški škof v Križevcih, 28. junija nato je bil obsojen na smrt, vsled silnega mučenja v ječi je tako oslabel, da so ga oddali v bolnišnico, kjer je umrl.

Mous. Jožef Srebrnič, škof na Krku, je bil aretiran 18. aprila 1945 in nato interniran v mali vasi pri Crikvenici.

Zagrebški nadškof (sedaj obenem kardinal) dr. Alojzij Stepinec je bil septembra 1946 aretiran, nato 13. oktobra obsojen na 16 let ječe.

Nasilno odveden in nato umorjen neznano kje in kdaj je bil mons. Jožef Carević, škof v Dubrovniku.

Mons. Peter Čule, škof v Mostarju, je bil 22. aprila 1948 aretiran in nato obojen na 11 let ječe, istotako je bil njegov tajnik Mate Nuić obsojen na 8 let ječe.

Dejansko so bili napadeni od podivjanih komunistov sledeči jugoslovanski škofje:

Mons. Anton Vovk, apostolski administrator v Ljubljani, je bil  20. junija 1951 v Novem mestu polit z bencinom in zažgan, pri čemer je dobil velike opekline. Napadalec je dobil pri sodišču le 10 dni pogojnega zapora.

Mons. Dragotin Čelik, apostolski administrator v Banji Luki, je bil napaden 22. avgusta 1953.

Mons. Čiro Banić, škof v Šibeniku, napaden 4. avgusta 1953.

Mons. Anton Radić, apostolski administrator v Šibeniku, napaden avgusta 1953.

Mons. Franc Franić, pomožni škof v Splitu, napaden 1953.

 

180

 

Mons. Kvirin Bonefačić, apostolski administrator v Bački, napaden avgusta 1953.

Mons. Ludovik Budanović, apostolski administrator v Bački, napaden 6. sept. 1953.

Mons. Jožef Pavlišić, pomožni škof v Senju, napaden 3. 5. in 16. julija 1953.

Mons. Franc Salis-Sevis, pomožni škof v Zagrebu, napaden 8. avgusta 1953.

 

Posledice preganjanja kaže sledeča statistika:

Leta 1940 je bilo v Jugoslaviji okrog 6.000 katoliških duhovnikov, leta 1956 jih je ostalo le še komaj 4.000. V teku komunistične revolucije in vojne je bilo ubitih 400, okrog 30 je bilo umorjenih pod Titovim režimom po vojni, 500 jih je bilo prisiljenih bežati v emigracijo, drugi so pomrli v ječah. Samo leta 1953 je še bilo v Titovih ječah 200 katoliških duhovnikov.

Sarajevska nadškofija je imela leta 1946  50.000 manj vernikov kot leta 1939: od komunistov je bilo umorjenih okrog 10.000 katolikov v tej škofiji, ostali so najbrž zbežali na Hrvaško. Od 92 duhovnikov je bilo pregnanih 36, 9 ubitih, 9 jih je bilo v ječi, polovica župnij je ostala brez duhovnika.

V škofiji Banja Luka je ostalo od 130.000 katolikov pred drugo svetovno vojno le še 40.000, polovica župnij je ostala brez duhovnika, pod Titovo oblastjo je bilo brez sodnega procesa ubitih 7 duhovnikov, 6 je bilo obsojenih na ječo, 9 jih je zbežalo.

Najhujše preganjanje katoliške Cerkve se vrši v Sloveniji. Tu so komunisti najbolj strupeni sovražniki vsake vere, kar ponazarja statistika umorjenih duhovnikov in bogoslovcev, katera je prikazana v naslednjih poglavjih.

 

181

 

UMORJENI DUHOVIKI

ljubljanske škofije:

1. Cerkovrnik Franc Ser., roj. v Št. Ruprertu na Dolenjskem 25. avgusta 1903, župnik v Št. Jerneju obsojen na smrt od komunističnega sodišča in ustreljen 20. marca 1946. V komunistični ječi so ga vsi sojetniki občudovali kot svetnika. Predno je odšel na morišče, je naročil svojemu sojetniku pozdrave za svojega škof dr.Gr. Rožmana in vse duhovnike in je svečano zatrdil, da so bile vse obtožbe proti njemu le laž. Celo komunistični državni tožilec je občudoval njegov mir, ko je odhajal na morišče.
2. Cvar Franc, kaplan v Št. Rupertu na Dolenjskem, nasilno odveden in umorjen od komunistov 18. junija 1942, star 31 let. (Glej zapisnik Jožefa Jakoša v knjigi "Krivda rdeče fronte", I. del, stran 79.)
3. Duhovnili Alojzij, kaplan, roj. v Preski pri Medvodah 3. maja 1916, ubit v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskein 5. oktobra 1944.
4. Duhovnik Anton, kaplan, roj. v Preski pri Medvodah 9. maja l. 1910, od Nemcev odveden v internacijo, kjer je umrl 16. aprila 1945.
5. Ehrlich dr. Lambert, univerzitetni profesor v Ljubljani, star 64 let, ustreljen v Streliški ulici v Ljubljani od komunistov 26. maja 1942, ko se je vračal od maše.
6. Eppich Jožef, župnik v Stari cerkvi, umorjen od komunistov 26. maja 1942 v starosti 69 let.
7. Eržen dr. Peter, gimn. profesor v Kočevju, star 40 let, ustreljen od komunistov v Ljubljani 5. marca 1944.
8. Erzar Stanko, roj. v Cerkljah na Gor. 14. dec. 1914. kaplan v Ribnici, zaprt v ječo in leta 1951 neznano kje umorjen od komunistov.
9. Erklavec P.Rajner, iz križniškega reda, župnik-vikar v Semiču, roj. 26. sept. 1893, umorjen od komunistov novembra 1944.
10. Frolich Franc, roj. v Sorici 19. maja 1901, župni upravitelj v Kokri, izseljen od Nemcev, domobranski kurat, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.

 

182

 

11. Geoheli Jožef, župni upravitelj v Zaplani, umorjen od komunistov 26. julija 1942, star 32 let.
12. Gomilšek Franc, župnik in dekan pri Sv. Benediktu v Slov. Goricah, izseljen od Nemcev, zaradi komunistov ustreljen od Nemcev 26. okt. 1943 v Knežji vasi pri Dobrniču v starosti 71 let.
13. Goričan Henrik, kaplan, pregnan od Nemcev iz mariborske škofije, umorjen od komunistov (datum neznan).
14. Grebenc p.Placid, S. O. Cist., umorjen od komunistov v Grčaricah 24. oktobra 1943 v starosti 35 let.
15. Hočevar Anton, roj. 13. jan. 1913 na Blatu pri Grosupljem, kaplan v Zagorju ob Savi, zaprt in izseljen od Nemcev v juniju 1941, umorjen od komunistov v gozdovih med Šmarjem in Škofljico v noči od 26. - 27. oktobra 1942.
16. Hren Anton, župnik na Blokah, umorjen od komunistov l4. septembra 19-13, star 13 let.
17. Hrovat Ivan, župni upravitelj v Polomu, roj. v Žužemberku 24. maja 1909, vrnjen iz Vetrinja in umorjen.
18. Huth Srečko, katehet v Št. Vidu nad Ljubljano, pregnan od Nemcev, med okupacijo je skrivaj odšel na Jesenice, komunisti so ga izvabili na Koprivnik v Bohinju pod pretvezo, da je treba prevideti nekega bolnika, in so ga tam zavratno umorili 25. oktobra 1943 v starosti 37 let.
19. Jarc Alfonz, župnik v Starem trgu ob Kolpi, roj. v Ajdovcu 30. junija 1904, umorjen od komunistov (datum umora neznan).
20. Jenko Janez, kaplan v Žužemberku, roj. v Ljubljani 22. januarja 1906, domobranski kurat, je na begu v maju 1945 spremljal vlak z domobranskimi ranjenci, zajet od komunistov pri Radovljici in umorjen v Kočevju junija 1945.
21. Kanduč Franc, župnik v Kropi, pregnan od Nemcev, ustreljen pri Grahovem pri Cerknici od komunistov, ko je šel maševat na podružnico sv.Štefana 26. dec.1942 v starosti 56 let.
22. Kastelic Vinko, kaplan v Št.Jerneju, umorjen od komun. 30.jun.1942 v starosti 28 let.
23. Kek Franc, kanonik in profesor na gimnaziji v Novem mestu, umorjen od komunistov v Birčni vasi pri Novem mestu dne 21. oktobra 1943 v starosti 19 let.
24. Kerč Boris, kaplan, roj. v Ljubljani 29. sept. 1919, vrnjen iz Vetrinja in umorjen.
25. Kern Franc, kaplan v Hinjah, umorjen od komunistov 21. aprila 1944 v starosti 27 let.
26. Klement p. Norbert, iz križevniškega reda, kaplan v Metliki, umorjen na Suhorju 29. nov. 1942, star 33 let. Komunisti so ga obe sili za noge in mučili, neki komunist mu je z nožem odprl na vratu žilo in si natočil v kozarec njegove krvi, ki jo je izpil, rekoč: "Farška kri daje moč . . ."

 

183

 

27. Klobovs Anton, kaplan v Mozlju, roj. v Škofji Loki 11. maja 1917, vrnjen iz Vetrinja in umorjen.
28. Kofalt Jožef, kaplan v Adlešičih, umorjen od komunistov v Semiču 15. junija 1942 v starosti 24 let.
29. Komljanec Janko, župnik v Prečni, nasilno odveden in umorjen od komunistov pri gradu Hmeljnik dne 17. junija 1942 v starosti 50 let. (Glej zapisnik Ivana Riglerja v knjigi "Krivda rdeče fronte", I. del, str. 94. sequ.)
30. Kramarič Franc, kaplan v Starem trgu pri Ložu, umorjen v svojem stanovanju 2. septembra 1942.
31. Krašna Franc, župnik pri Sv. Križu nad Jesenicami, izseljen od Nemcev, roj. v Ljubljani 7. februarja 1887, umorjen pri Škofji Loki nekje na poti 7. januarja 1946.
32. Kremžar Marijan, kaplan v Trnovem v Ljubljani, umorjen v Ribarski Banji v Srbiji 9. marca 1943 v starosti 27 let.
33. Križaj dr. Peter, roj. v Ljubljani 22. junija 1913, obsojen na smrt in obešen v Ljubljani 20. marca 1946.
34. Kunstelj Franc, kaplan, roj. na Vrhniki 22. nov. 1914, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.
35. Leiler Hubert, kurat v bolnišnici na Golniku, izseljen od Nemcev, ustreljen od komunistov na Viču pri Ljubljani in umrl 21. marca 1942 v starosti 48 let.
36. Lilija Melhior, roj. 4. januarja 1907, umorjen od komunistov, datum neznan.
37. Malovrh Franc, kaplan v Moravičah, izseljen od Nemcev, obsojen od komunistov na smrt v "kočevskem procesu", ustreljen v Mozlju 12. oktobra 1943, v starosti 32 let.
38. Mavec Jakob, kaplan, roj. na Igu 18. decembra 1913, vrnjen iz Vetrinja in umorjen.
39. Nohtigal Franc, župnik v Št. Rupertu na Dol., nasilno odveden od komunistov, mučen in umorjen 18. junija 1942, star 43 let. (Glej zapisnik Jožeta Jakoša v I. delu knjige "Krivda rdeče fronte" str. 79 sequ.).
40. Novak Henrik, kaplan v Hinjah, mučen in umorjen od komunistov dne 7. junija 1942, star 31 let. (Glej zapisnik o mučenju in umoru v knjigi "Krivda  rdeče fronte" I. del, str. 34 in nadaljnje strani.)
41. Oblak Valentin, župnik v Preski pri Medvodah, zlatomašnik, roj. v Mavčičah 12. februarja 1875, ustreljen zavratno skozi okno v župnišču, ko so ga komunisti poklicali, češ da je treba prevideti nekega bolnika, dne 21. septembra 1951.

 

184

 

42. Omahona Jakob, župnik v Dragatušu, umorjen od komun. 7. julija 1942 v starosti 58 let.
43. Pezdir Franc, župni upravitelj pri Sv. Vidu nad Cerknico, roj. v Brezovici 3. aprila 1914, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.
44. Platiša Ivan, župnik v Smledniku; izseljen od Nemcev; zaradi komunističnega zavratnega napada na nemške vojake so ga Nemci ustrelili kot talca na Čatežu pod Zaplazom 28. oktobra 1943 v starosti 54 let.
45. Pokorn Jožef, župni upravitelj na Preloki, umorjen od komunistov 15. novembra 1943. v starosti 32 let.
46. Polda Anton, kaplan, roj. v Gorjah 4. junija 1916, vrnjen iz Vetrinja in od komunistov umorjen.
47. Pravhar Jožef, župnik v Loškem potoku, roj. v Šenčurju pri Kranju 4. novembra 1874, umorjen v Beli krajini 10. septembra 1944. Komunisti so ga več mesecev mučili, predno so ga umorili.
48. Raztreserl Janez, župnik na Suhorju, umorjen od komunistov 22. julija 1942. v starosti 48 let.
49. Remšak Ivan, kaplan, roj. na Brezovici 5. septembra 1914, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.

50.  Salmič p. Ivan, iz križevniškega reda, kaplan na Vinici, umorjen od komunistov 13. novembra 1943, v starosti 30 let.

51. Savelli Viljem, duhovnik lavantinske škofije, izgnan od Nemcev, nastavljen kot kaplan v Starem trgu oh Kolpi, umorjen od komunistov, datum neznan.
52. Šinkar Anton, vojni kaplan, obsojen od komunistov na smrt

1. in umorjen v Mozlju 12. oktobra 1943 v starosti 28 let.

53. Strupi Matija, kaplan v Fari pri Kostelu, roj. v Škofji Loki  23. oktobra 1915, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.
54. Šolar Jožef, kaplan v Sodražici, roj. na Mirni 19. aprila 1912, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.
55. Strupi Alojzij, profesor na gimnaziji v Škofijskih zavodih v Št. Vidu, begunec pred Nemci, roj. v Naklem 9. junija 1901, na begu v Avstrijo so ga komunisti zajeli, mučili v ječi, na posledicah mučenja je umrl v Naklem 17. avgusta 1945.
56. Terčelj Filip, gimn. profesor, roj. v Šturjah pri Vipavi 2. februarja 1892, umorjen v okolici Škofje Loke na poti skupno s Krašno dne 7. januarja 1946.
57. Tom dr. Franc, kaplan na Jesenicah, roj. v Št. Gotardu 29. marca 1903, umorjen od komunistov 27. decembra 1945.

 

185

 

58. Trček Stanko, duhovnik misijonske družbe (lazarist), roj. 5. maja 1912, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.
59. Turk Viktor, župnik v Begunjah pri Cerknici, umorjen od komunistov v Grčaricah 24. okt. 1943, star 52 let.
60. Učak p. Valerian, deželni komtur križniškega reda, prior, roj. 3. avg. 1883, zaprt v ječi, mučen umrl 19. septembra 1949.
61. Vitigoj Viktor, kaplan, zaradi komunističnega zavratnega napada od Nemcev ustreljen kot talec 28. oktoba 1943 skupno z župnikom Platišem.
62. Zorman Viktor, kaplan v Žužemberku, roj. v Velesovem 15. februarja 1918, vrnjen iz Vetrinja in umorjen od komunistov.
63. Žužek Karel, župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico, umorjen od komunistov na poti dne 14. julija 1942, star 50 let.

 

Ljubljanska škofija je imela l. 1944: 596 svetnih duhovnikov in 197 redovniških. Stanje z dne 30. marca 1956 pa je: 328 svetnih duhovnikov, med katerimi je 58.8 odstotkov nad 50 let starih.

 

186

 

BOGOSLOVCI

ljubljanske škofije, umorjeni od komunistov:

 

1. Čopar Jožef, roj. 11. marca 1920 v Šmartnem pri Litiji. 5.letnik.
2. Homan Janez, roj. 23. maja 1920 na Vrhniki, 5. letnik.
3. Jerman Jakob, roj. 18. junija 1921 v Komendi, 5. letnik.
4. Jerman Ludovik, roj. 4. nov. 1921, 5. letnik.
5. Mehle Jožef, roj. 7. avgusta 1920 v Šmarju pri Ljubljani, 5. letnik.
6. Štirn Vinko, roj. 27. oktobra 1920, Št. Vid nad Ljubljano, 5. letnik.
7. Štrukelj Lovro, roj. 27. avg. 1920 v Podzemlju, 5. letnik.
8. Bastič Pavel, roj. 25. januarja 1919 v Horjulu, 4. letnik.
9. Hostnik Alojzij, roj. 21. junija 1922 v Šmartnem pri Litiji, 4. letnik.
10. Jereb Rok, roj. 8. avgusta 1920 v Lučinah, 4. letnik.
11. Kastelic Jožef, roj. 22. aprila 1922 v Višnji gori, 4. letnik.
12. Krzešič Janez, roj. 11. okt. 1920 v Komendi, 4. letnik.
13. Malavašič Alfonz, roj. 17. julija 1921, Št. Jošt nad Vrhniko, 4. letnik.
14. Umek Mihael, roj. 28. septembra 1920 na Vrhniki, 4. letnik.
15. Glavan Franc, roj. 8. februarja 1923 na Igu, 3. letnik.
16. Kotlušček Jožef, roj. 26. sept. 1921 v Velikih Laščah, 3. letnik.
17. Leskonic Dušan, roj. 28. sept. 1922 v Ljubljani, 3. letnik.
18. Oven Franc, roj. 22. februarja 1923 v Sostrem, 3. letnik.
19. Sivec Jožef, roj. 3. marca 1922 v Rovtah, 3. letnik.
20. Škufca Franc, roj. 31. dec. 1922 v Hinjah, 3. letnik.
21. Zajec Jožef, roj. 17. aprila 1922 v Zagradcu, 3 letnik.
22. Berčič Vladimir, roj. 3. aprila 1922, 2. letnik.
23. Bitenc Jožef, roj. 10. februarja 1924 v Pertoči, Prekmurje, 2. letnik.

 

187

 

24. Bobnar Jožef, roj. 6. novembra 1923 v Smledniku, 2. letnik.
25. Kavčič Stank, roj. 21. aprila 1922 v Št. Joštu nad Vrhniko, 2. letnik.
26. Mlakar Franc, roj. 25. februarja 1923 v Škocjanu pri Mokronogu, 2. letnik.
27. Podlogar Cvetko, roj. 15. aprila 1923 na Golem pri Igu, 2. letnik.
28. Ramovš Janko, roj. v Slav. Požegi 7. dec. 1923, 2. letnik.
29. Rus Janez, roj. 8. junija 1925 v Črnomlju, 2. letnik.
30. Šmalc Anton, roj. 21. febr. 1923 v Mirni peči, 2. letnik.
31. Veben Franc, roj. 21. septembra 1921 v Sori, 2. letnik.

 

188

 

 

 

K A Z A L O  

 

št. Jošt nad Vrhniko  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .   3

Uvod   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .   3

Zapisnik Jakoba Žakelj o dogodkih pri Št. Joštu med tujo

okupacijo in komunistično revolucijo  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .   4

 

Občina Horjul v komunistični revoluciji  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  28

Ivan Bastič  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  28

Kdo je odgovoren? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  30

 

Brezovica pri Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  34

Izjava Tineta Mravlje  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  36

Izjava Tončke Mravlje  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  39

Svetniški značaji umorjenih  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  40

 

Dobrova pri Ljubljani v komunistični revoluciji  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  45

Metode komunizma  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  45

Požigi, ropi in umori . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  47

Italijanske represalije po krivdi komunistov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  49

Vaška straža na Dobrovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  52

 

Loški potok med komunistično revolucijo  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  55

Kraj in ljudje  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  55

Okupacija in revolucija  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  58

Odpor proti nasilju   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  68

"Komunistična republika" . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  73

Po italijanski ofenzivi  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  83

Ob kapitulaciji Italije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  89

Domobranska doba  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  92

Konec tragedije  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  96

Vebrinjska tragedija   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  99

Izročitev slovenske narodne vojske Titovim četam po Angležih  . . . .  99

 

Kako so šli v smrt  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105

 

 

 

189

 

Franc Kastelic izpričuje  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  107

Moj dom  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  107

Satan zbira fronto  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  108

Izdani in pomorjeni   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  112

 

Zapisnik rešenega  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  116

 

Množična morišča v Sloveniji  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119

 

Seznami umorjenih  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133

Št. Jošt nad Vrhniko  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  133

Žrtve v občini Horjul  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  138

Občina Polhov Gradec  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  141

Občina Črni vrh   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  144

Občina Dobrova pri Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  147

Občina Loški potok   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  148

Župnija Stari trg :pri Ložu  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 158

Župnija Begunje pri Cerknici . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164

Župnija Devica Nlarija v Polju  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  171

Župnija Ježica pri Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  172

Župnija Škocijan Pri Turjaku  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  173

Župnija Stična . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  174

Župnija Št. Vid pri Stični  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  175

Iz občine Ribnica  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  176

 

Preganjanje katoliške Cerkve v Jugoslaviji  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  178

 

Umorjeni duhovniki ljubljanske škofije  . . . . . . . . . . . . . . . .. . . . . . . . . . .  182

 

Bogoslovci ljubljanske škofije, umorjeni od komunistov  . . . . . . . . . . . . .  187

 

190

 

Pozor!

 

Pri istem pisatelju morete naročiti sledeče knjige:

 

»Rdeča zver, pijana krvi!«,

II., III. In IV. Zvezek po 75 centov;

 

»Krivda rdeče fronte«,

I. del 1.25 dolarjev;

 

»Pregled nodobnega

slovenskega katoliškega gibanja«,

 

I. in II. Del, vsak del po 1.25,

skupaj 2.50 dolarjev.

 

 

 

Naročila pošiljajte na:

 

MATIJA ŠKRBEC

6019 Glass Ave

CLEVELAND 3, Ohio

U. S. A.

 

 

191

 

KRAJ – 2a

(191 stranica)

 

 

 

 

 

 

1954__MS_1961_SKERBEC_Krivda_rdece_fronte_3.docm

2001-julij , Velenje, biro – scentext

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

III. DEL

 

 

Matija Škerbec

 

 

 

 

 

Krivda rdeče fronte

 

 

III. DEL

 

Zbral in uredil

 

 

MATIJA ŠKERBEC

 

 

 

 

 

 

Samozaložba

 

 

1961

 

CLEVELAND, OHIO, USA

 

 

 

 

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe  Celovec – Klagenfurt, AUSTRIA

 

           

OPOMBA

III. zvezek zbirke "Krivda rdeče fronte" je nekoliko popravljen ponatis I. in II. zvezka brošur "Rdeča zver, pijana krvi«, ki sta izšla v Clevelandu l. 1950 in 1951. Ker sta oba zvezka pošla in jih tedaj v Evropo sploh nismo pošiljali, sem se odločil za ponatis kot nadaljevanje zbirke »Krivda rdeče fronte«.

            Vsi dogodki v te j zbirki so opisani na podlagi zapiskov in osebnega pričevanja oseb, ki so vse to doživele v tistih krajih, žal mi je le, da jih ne smem zaradi sorodnikov v domovini navajati kot priče z imeni.

                                                                                                                      M.Š.

 

 

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe Celovec-Klagenfurt, AUSTRIA

PRINTED IN AUSTRIA

 

002

 

 

Stari trg pri Ložu

v krvavi poplavi komunizma

 

LOŠKA DOLINA

 

Gotovo sta najlepši kraški dolini Loška in Cerkniška.

Včasih smo se v šoli učili, da izvira Ljubljanica na Pivki, nato gre pod zemljo in pride ven pri Planini, koj nato zopet izgine pod zemljo in privre pri Vrhniki na dan kot Ljubljanica. Toda večino svojih voda prejema ta reka iz Loške in Cerkniške doline. V ti dve kraški dolini se stekajo vsi potoki in vse podzemske reke izpod Snežnika in njegove gorske skupine, iz Loškega potoka, iz Bloške planote in iz pogorja Javornik na južni strani Cerkniškega jezera. Razni izvirki in potoki se v Loški dolini združijo v eno reko, ki teče sredi doline in izgine pod zemljo v Golobini pri Danah in privre zopet na dan v zgornjem koncu Cerkniškega jezera v Obrhu pri Gornjem Jezeru. Iz Cerkniškega jezera to ogromno vodovje zapet vse izginja v mnogih požiralnikih in se steka nato v Planinski dolini in v Ljubljanico.

Res, lepa je Loška dolina!

Če greš na Ulako, hrib med Starim trgom in Podcerkvijo, kjer so znamenite razvaline starega keltskega mesta Terpo, se odkrije pred teboj skoro vsa Loška dolina. Pod teboj je Nadleški hrib, kjer se še vidijo rimski okopi iz časa, ko so Rimljani oblegali mesto Terpo. Dalje proti jugovzhodu visoko v nebo moli največja kraška gora, notranjski Snežnik, ki je večino leta pokrit s snegom. Okrog Snežnika, proti jugu doline se razprostirajo ogromni gozdovi, od Hrvaške proti zapadu čez Javornik tja proti Vrhniki in Škofji Loki. Tu še biva notranjski medved, jeleni, tudi volkovi in druga zverjad.

Na severovzhodu doline stoji Racna gora in razni griči Loško-potoške planote. Proti severozapadu se ti izgublja pogled na Bloški planoti. Nekako v sredi med Cerkniško dolino, Bloško planoto ter

Loško dolino pa stoji na visoki Križni gori stara romarska cerkev Sv. Križ, od koder je na vse strani krasen razgled po Cerkniškem

 

003

 

jezeru, po Loški dolini, na Bloško planoto in daleč tja proti severu se ti bleste mogočni vrhovi Karavank in Kamniških planin.

V severozapadnem koncu Loške doline, pod Križno goro, leži eno najstarejših, pa tudi najmanjše slovensko mesto Lož, kjer je sedež sodnije in davkarije. Sedež župnije pa je v kak kilometer oddaljenem Starem trgu. Starotrška župnija je ena najstarejših v ljubljanski škofiji, tako tudi njena župna cerkev sv. Jurija.

Loška dolina je med najbolj gosto naseljenimi predeli v vsej Sloveniji. Na primeroma majhnem prostoru kake i km dolžine in 4 km širine leži več velikih in lepih vasi.

K občini Stari trg spada samostojna župnija Babno polje ob hrvaški meji proti Čabru in pa zgornji del Cerkniške doline. Pred drugo svetovno vojno je štela občina okrog 5.300 prebivalcev. župnija Stari trg pa obsega vso Loško dolino tja do Snežnika in vse vasi v zgornjem delu Cerkniškega jezera.

Pred prvo svetovno vojno ni bilo tam skoro nobene industrije razen nekaj žag in mlinov, v Ložu pa nekaj malega usnjarske obrti, zato so rekli Ložanom »kožarji«. Ker številno prebivalstvo ni moglo najti doma zaslužka, so prej ljudje zelo hodili na Hrvaško in Ogrsko drvarit. Ko pa se je pričelo izseljevanje v Združene države Sev. Amerike, so se pa selili v množicah tja. Sorazmerno je iz malo katere občine toliko izseljencev v Ameriki kot ravno iz Loške doline. Redka je tam hiša, `ki ne bi imela enega, po dva ali še več članov v Ameriki.

V tej lepi župniji je do prve svetovne vojne bival veren, značajen, zdrav in zaveden slovenski rod. Versko je bila to do takrat ena najboljših župnij v škofiji. Politično je bila to trdnjava Slovenske ljudske stranke, do zadnjih občinskih volitev ni kaka druga stranka mogla dobiti niti enega mandata za občinski odbor.

Ko sem l. 1905 kot petošolec prišel prvič k dr. Janezu E. Kreku, ki je zbiral okrog sebe študente, me je vprašal prijazno, kot je le on znal:

»Kje si pa ti, fantič, doma?« »Iz starotrške župnije pri Ložu.«

Dr. Kreku se je pri tem obraz razjasnil, pa je ves navdušen rekel:

»Oh, tam so pa možje doma! «

Da, tako je bilo pri nas! Tam so bili možje, katoliško in narodno zavedni možje doma! Mož - beseda! To je veljalo!

Po prvi svetovni vojni pa so se razmere v župniji zelo spremenile. Loška in Cerkniška dolina sta postali obmejni občini. Vrh Snežnika in vrh Javornika so se ugnezdili Italijani. V obeh dolinah

 

004

 

 

 

se je razvilo bohotno tihotapstvo. V Italijo so gonili živino, nosili mast in tobak, od tam pa kavo, sladkor, predvsem pa lire. S tem poslom se je bavila posebno mladina, ki je pri tem sicer zaslužila dosti denarja, obenem pa je propadala versko in moralno. Nekateri so gonili preko meje cele črede konj in volov, zaslužili težke tisočake in razmetavali denar za pijačo in zabavo. Ta del mladine je izgubljal smisel za delo, redno življenje in tudi za versko udejstvovanje. Ko so nekoč na obeh straneh zastražili mejo zelo strogo in ni bilo več mogoče tihotapiti, je neki mlad fant, sin dobrega kmeta, obupal nad svojim življenjem. Oče ga je svaril, prosil, naj se oprime kmetije, pa ni nič pomagalo. Nekoč je vpričo gostov v gostilni tožil, da nima sedaj njegovo življenje nobenega pomena več, nato je potegnil iz žepa revolver in se vpričo vseh ustrelil v glavo in bil na mestu mrtev.

 

KOMUNIZEM PRIHAJHA!

Ko so ljudje spali, je prišel sovražnik

in prisejal ljuljke, med pšenico.

(Mt 13, 25)

 

Vse te obmejne razmere so ustvarjale ugodna tla za komunistično ljuljko, ki so jo ta čas pričeli sejati razni komunistični »apostoli« po tej lepi župniji.

V Jugoslaviji se je v Loški dolini zelo razvila lesna industrija, tako je narastlo število delavstva.

Iz Rusije se je po prvi svetovni vojni zaneslo tudi v to dolino seme komunizma. Od tedaj so zahajali med delavstvo razni »strokovni« voditelji, ki so pod okriljem socialistične organizacije »Svoboda« širili socialistične oziroma komunistične nazore. Deloma med delavci po žagah, deloma med tihotapci in pokvarjenimi študenti se je pričelo organizirano delo brezbožnega komunizma.

K vsemu temu se je pa pridružil še razdor v Slovenski ljudski stranki. Deloma pod vplivom krščansko-socialističnega gibanja, deloma iz osebnih razlogov sta nastali v Slovenski ljudski stranki dve struji, - »mladi« in »stari«. Pri zadnjih občinskih volitvah se obe struji nista mogli sporazumeti za enoten nastop oziroma za skupno listo. Vsi nasprotniki SLS - to je pristaši narodno napredne stranke, ali kot so kratko rekli »liberalci«; pristaši Pucljeve Samostojne kmetijske stranke, socialisti in komunisti so se združili in so nastopili z enotno in skupno listo. Dasi so imeli pristaši SLS v občini še večino glasov, je dobila lista združenih nasprotnikov

 

005

 

relativno večino in tako radi takega volilnega reda tudi večino občinskih odbornikov in seveda tudi župana - komunista Mlakarja. Tako je prišla zaradi prekletstva razdora ena najboljših slovenskih občin v roke oziroma pod vpliv komunistične stranke!

Sedaj se je mogel komunizem pod varstvom občinske uprave širiti na vse strani in osvajati duhove po občini. Vse to so podpirali vede ali nevede, hote ali nehote razni »napredni« kapitalisti, trgovci, obrtniki in meščanstvo, kratko: koristna budala. Danes vsi ti krogi delajo pokoro, ko jih je komunizem »osvobodil« denarja, premoženja in ugodnega življenja.

Razdor SLS in polom pri občinskih volitvah bi se bil morda. pravim: morda, dal preprečiti, če bi bila župnijska duhovščina odločno nastopila za edinost. Toda ne starotrški župnik Presetnik in tudi noben kaplan se ni hotel vtakniti v to, marveč so stali ob strani pri vseh teh prepirih med »mladimi« in »starimi«. To poudarjam radi tega, ker so nato komunisti ubili kaplana Kramuriča. in obsodili na večletno ječo župnika Presetnika, češ da sta "politikanta«!

Nekako središče komunizma je bil Lož.

Sicer je bilo tam tako, da ni bilo nobenega meščana doma, kadar so šli kmetje na polje. Toda Ložani so bili vedno ponosni na to, da so »meščanje« in ta prav malomeščanška domišljavost je bila največ vzrok, da je imela v Ložu samem tako zvana »liberalna« ali »napredna« stranka vedno večino. Zdaj je pa komunizem oblekel »napredno« uniformo in se je pod kuliso "naprednosti« lepo kotil in gojil.

Glavni komunistični vodja v dolini je postal  I v a n  H r i b a r, mlad kmet iz Loža, rojen, nekako leta 1910. Še pod kraljevo Jugoslavijo je bil obsojen in zaprt radi širjenja komunizma. V ječi je napravil komunistično univerzo in prišel iz zapora izšolan in fanatičen komunist. Tudi mati je bila komunistka in je po župniji govorila: »Zdaj ne bo več tako, kot farji uče, zdaj bo svobodna ljubezen.« Bila je ponosna na svojega sina, ki je postal v komunistični revoluciji komandant l8. partizanske divizije, ki je osvojila Turjak in povzročila oni strašni pokol. V ljudski republiki Sloveniji je nato postal Hribar celo minister za poljedelstvo.

M a t e v ž  H a c e,  po domače Mežnarjev iz Podcerkve št. l, je bil drugi v vodilni trojki komunizma v Loški dolini. Dočim je bil komandant 18. divizije Hribar, je bil Hace njen polit-komisar. Njegov brat je znani ropar in morilec Anton, ki je pred leti bil strah po vsej Sloveniji. Povsod ga je zasledovala policija in orožništvo, pa se je znal spretno umikati. Nekoč je zvedela kranjska

 

006

 

policija, da je Hace Anton v neki gostilni v Kranju. Trije policaji so šli nad njega, da ga aretirajo, toda Hace je vse oklal in ušel. V vsej družini Hacetov pa je bil Matevž gotovo najboljši. Bil je vedoželjen in tudi vpliva-željen. Na Marofu je delovalo socialistično društvo »Svoboda«. Matevž Hace je, da si kmet, vstopil v to organizacijo in si tam izposojal knjige socialistične oziroma komunistične vsebine. Postal je načitan in izobražen v komunistični ideologiji. Sicer pa je bil pameten fant, dober gospodar, ne pijanec in ne pretepač. Radi tega je imel med ljudmi dokaj ugleda in je tako potegnil marsikoga za seboj v komunistično revolucijo.

Tretji v tej trojki je bil zopet Ložan, čevljar  S t r l e.

Poleg te trojke so igrali važno vlogo v starotrški občini in revoluciji še drugi meščani iz Loža, tako n. pr. Lah Milan, bivši kraljevi oficir, in pa Slavko Kovač, ki je postal celo komandant nekega komunističnega odreda v gošči. Nadel si je komunistični nadevek Smeli.

------------

            O p o m b a. Tu moram popraviti krivico, ki je zapisana v besedilu 1. zv. brošure "Rdeča zver, pijana krvi" stran 20. Tam stoji, da je bil Slavko Kovač moralno defekten, kleptoman in da je lagal; a bi moralo biti napisano, da je bil vsega tega krivično osumljen. V vsem življenju Slavka Kovača je velika tragika. Kot otroka so ga iz družinskih razmer porivali sem in tja. Ko sem iskal v rojstni župniji Stari trg pri Ložu primernega nadarjenega dečka, da bi ga dal študirati na svoje stroške v gimnazijo, mi je moja strina R. Š. priporočila tega fanta, ki je bil pri njih za pastirja. Nekako poldrugo leto sem ga imel pri sebi v župnišču in ga vzdrževal na kranjski gimnaziji. Fant je bil nekoliko čudaške narave: Drugim dijakom je pravil sam, da ga "notri kar nekaj vleče, da bi kaj vzel . . ." Ko je bila ponoči hlapcu vzeta večja vsota denarja, je bil te tatvine osumljen Slavko, ki pa je to odločno tajil. Predvsem zaradi njegove nekoliko čudaške narave sem ga nato poslal domov v Lož in ga nisem hotel več vzdrževati na gimnaziji. Kasneje pa se je ugotovilo, da je tisto tatvino izvršil mlajši hlapec in da je bil Slavko krivično osumljen. Ko sem spomladi l. 1942 prišel domov na obisk, je bil tedaj komandant partizanov Slavko Kovač. Takoj je poslal partizansko patruljo z naročilom, da me ubije. K sreči sem odšel z doma par minut pred prihodom te patrulje. Proti komunisti so čez nekaj mesecev našli v komunističnem arhivu v Ljubljani dopis Slavka Kovača na O. F. s poročilom, da je On poslal to patruljo, in z naročilom, naj me komunisti ubijejo v Ljubljani. Kmalu nato pa so Italijani ubili Slavka Kovača v neki duplini pod Snežnikom. Kako je kot komandant partizanov divjal v Loškem potoku je opisano v II. delu "Krivda rdeče fronte."

M. Š.... .

 

007

 

 

OSVOBODILNA FRONTA

Po razsulu kraljeve Jugoslavije je italijanska vojska zasedla tudi Loško dolino.

Dasi so ljudje težko gledali italijanskega okupatorja, moramo resnici na ljubo priznati, da se je italijansko vojaštvo obnašalo dosti dostojno; dokler ga niso pričeli dražiti komunisti z brez pomembnimi napadi. Italijanska okupacijska uprava je pustila v miru šolo, sodnijo, cerkev in občino. Vse je delovalo še naprej kakor pod Jugoslavijo. Oskrba z živežem je bila dosti boljša, kot je bila v bivši Avstriji ob času prve svetovne vojne. Ljudje torej niso imeli kakih posebnih vzrokov za pritožbe. Tu in tam je sicer zmanjkala kaka kokoš, ki so jo ujeli, oskubili in pojedli italijanski vojaki, in pa skoro vse mačke. Kjer je bil kak star raček, ki je bil že sicer obsojen na smrt, so ga otroci ujeli in zmagoslavno nesli italijanskim vojakom, ki so otroke še obdarovali za to slastno pečenko.

Ta idila se je končala z vstopom Rusije v vojno.

Tudi v Loški dolini se je takoj pričela organizirati Osvobodilna fronta. Vodili so jo seveda komunisti, vstopili pa so v njo tudi mnogi kapitalistični »naprednjaki«, socialisti, predvsem pa »napredno« učiteljstvo in uradništvo. Nekateri so pristopili res tur di iz nekega narodnega idealizma, misleč, da gre res za osvoboditev. Ko so bili enkrat v objemu komunistične organizacije, se niso mogli več rešiti iz teh klešč, če niso hoteli riskirati svojega življenja.

Meseca oktobra 1941 je Osvobodilna fronta priredila v Ložu napad na italijansko vojaško postojanko. Napad je bil prava otročarija. Vsak pameten človek je moral to obsojati. Komunisti so imeli par pušk in so nahujskali mlade in neizkušene fantiče, da so šli napadat do zob oboroženo italijansko vojsko. Kaj bo moglo narediti nekaj slabo oboroženih in neizvežbanih fantičev proti veliki armadi? Ljudje tega napada niso razumeli. Toda komunisti so imeli pri tem napadu svoje-posebne namene. Namenoma so hoteli izzvati italijansko vojaštvo, da bi pričelo delati. nasilje, streljati talce, požigati in drugo, in da bi potem prestrašeno prebivalstvo bežalo h komunistom v gozd pred italijanskimi represalijami.

Ob priliki tega prvega komunističnega napada v Ložu je bilo ubitih v streljanju pet domačinov, med njimi tudi komaj petletna hčerka orožnika Tavčarja. Od Italijanov ni padel nihče, dasi so komunisti trobili okrog; da so pobili dvajset italijanskih vojakov.

Ta vojaško brezpomemben napad je res razkačil Italijane, da so pričeli izvajati represalije. Gibanje prebivalstva po občini je bilo omejeno, italijansko vojaštvo je pričelo na vseh straneh šikanirati občane.

 

008

 

Osvobodilni fronti je to zelo škodovalo na ugledu, ker je vsak pameten človek vedel, da so vseh težav, ki so nastale, krivi le komunisti. Zato so morali ti pričeti z drugo taktiko.

Italijani so po Ljubljanski pokrajini hoteli ustvariti nekake ženske dobrodelne organizacije. Tako so zahtevali tudi od komunističnega župana Mlakarja naj organizira tako žensko organizacijo. Župan je pregovoril svojo sosedo v Igavasi, Frančiško Zigmund, da je prevzela predsedstvo te ženske organizacije. Nekateri celo trdijo, da jo je komunistični župan prisilil k temu, da je prevzela predsedstvo in da so to naročili vodilni ljudje v Osvobodilni fronti. Naj bo to že tako ali tako, dejstvo je, da je komunistični župan organiziral to organizacijo in pregovoril Zigmundovo, da je prevzela njeno predsedstvo.

Tako so komunisti ustvarili to pizdajstvo«. Dne 16. marca 1942 zvečer so vdrle komunistične bande v Igavas in v Zigmundovo hišo ter tam umorili Zigmundovo in njenega očeta. Osvobodilna fronta je sedaj vrgla med ljudi, da sta bila to »izdajalca« in da sta za to bila obsojena na smrt. O kakem izdajstvu Zigmundove in očeta seveda ni bilo niti govora. Vsa župnija je to dobro vedela, zato se je pogreba obeh nesrečnih žrtve - udeležila velika množica ljudi, da do tedaj podobnega pogreba še ni videla Loška dolina. S tem je prebivalstvo protestiralo proti komunističnemu nasilju. Ljudje so sedaj spoznali, da se pod krinko »Osvobodilne fronte« skriva le zločinski komunizem, ki hoče deželo preplaviti z revolucijo in poboji.

Kmalu nato so komunistične bande odvedle v Babnem polju v gozd upokojenega financarja Mestnika Antona in še nekega bivšega orožnika in so oba umorili.

Vse to je povzročilo, da so postale komunistične tolpe v gozdovih osovražene, da jih ljudje niso hoteli podpirati in da ni ho- tel nihče več k njim v goščo.

 

»SVOBODNA RAPUBLIKA LOŠKA DOLINA«

Loška dolina se lahko postavlja s tem, da je bila kak mesec »svobodna in samostojna republika«. Toda ta tragikomična republika bo ostala vsem prebivalcem v strahotnem spominu.

Konec aprila 1942 so pričeli komunistični gozdniki pripravljati »napad« na Loško dolino. Že  dolgo prej so pripovedovali, kako grozna vojska bo prišla nad Italijane. Vojaštva ta čas že ni bilo več v dolini, italijanski strahopetni karabinjerji so se pa nemoteno umaknili iz doline v Cerknico. Ves komunistični napad je bil prava komedija, ker ni bilo več tam Italijanov, saj so jo

 

009

 

vsi zdravi popihali v zavetje italijanske vojske v Cerknico. Toda komunistična propaganda je znala to razkričati po vsem svetu kot velikansko zmago nad italijansko vojsko, čemur so verjeli Angleži in Amerikanci. Niti en Italijan ni bil ranjen, kaj šele ubit.

Komunisti so v »svobodni republiki«, ki je obsegala starotrško občino, priredili res pravo burko. Kričali in prepevali so od zmagoslavja, streljali v zrak, bahato so govorili, da so že pognali Italijane, ki da že splošno beže in da bo kmalu vsa Slovenija svobodna. Temu je res verjelo nekaj nezrelih fantičev, da so se jim pridružili, misleč, da bodo s par »pihalniki« prepodili moderno oboroženo vojsko iz dežele. Tako propagando je posebno širilo učiteljstvo, ki je povečini držalo s komunisti. Tako je na Gornjem ,Jezeru tamkajšnji učitelj, neki Primorec, zbral vse fante ter jih pregovoril, da so se šli igrat vojsko. Dobili so nekaj pušk in celo eno strojnico od demobilizirane jugoslovanske armade, kot vojaško godbo« so pa vzeli še harmoniko in priredili zmagoslavni sprevod po vasi in drugod. Italijani so pa ves ta »teater« z daljnogledi opazovali z Javornika.

»Vlada« svobodne republike in generalni štab« te slavne vojske sta se naselila v gradu Snežnik, ne pa v glavnem mestu« Ložu ali v Starem trgu, ker so dobro vedeli, da bi od tam morda ne mogli tako hitro popihati nazaj v goščo v zmagoslavnem« begu, ki je moral priti.

Hrabra goščarska armada je držala zasedene postojanke tam nekje pri Lipsenju ali Grahovem. Po enem mesecu je bilo Italijanom te burke dovolj. Poslali so cele regimente enako hrabrila italijanskih grenadirjev od Cerknice in iz Št. Petra nad partizane, ki so seveda takoj pokazali svoje pete in jo odkurili v gozdove.

»Viteški in hrabri« italijanski grenadirji seveda niso šli v gozd za komunistično tolpo, ki bi jo bili kaj lahko uničili, če bi bili hoteli, pač pa so se sedaj strahovito znašali nad nedolžnim prebivalstvom.

Tik pred Starim trgom so s strojnico postrelili 11 mladih fantov, med njimi pet dečkov izpod 16 let! Popolnoma so izropali dve trgovini, uničili tri gostilne, okradli občinsko blagajno, popolnoma razbili vso njeno opravo,  požgali 6 hiš v Ložu in Starem trgu, razbili ali odnesli 95 radijskih aparatov. Tri dni . so smeli italijanski grenadirji delati, kar se jim je zljubilo: ropati, požigati, pobijati! Kradli so, pili in žrli ter strahovali nedolžno prebivalstvo.

Komunistična »vlada« in »komanda«, ki je prej prirejala po občini polno mitingov; kjer so se bahali, kako bodo premagali Italijane, je prepustila

 

010

 

nesrečno prebivalstvo strašni usodi. Komaj so se pokazali Italijani, so se komunisti; kot se zdi, sporazumno z Italijani, umaknili, ne da bi količkaj z orožjem branili dolino.

Pametni ljudje so se zgražali nad tem nesmiselnim početjem, ki je prineslo toliko škode vsej občini in stalo enajst mladih življenj. Toda komunisti so sedaj deloma dosegli svoj namen.

Ko je neki trgovec protestiral nad takim početjem pri vodilnem komunistu, češ da to nima nobenega pomena in da prinaša le žrtve, je komunist povedal naravnost:

»Ti bom že jaz povedal, kakšen je bil uspeh naše akcije! Uspeh je bil ta, da je šlo nato toliko ljudi v hribe, ki jih drugače ne bi nikdar pridobili zase. Vidiš, to je bil naš cilj!«

Nekaj fantov je res nato šlo k partizanom, drugi so se skrivali pred Italijani doma ali v bližini. Uspeha tudi v tem oziru ni bilo kaj prida za komuniste, zato je bilo treba to komedijo ponoviti in uporabiti še hujša sredstva, da pridobe več ljudi za svojo druščino.

Po treh dneh se je italijanska vojska zopet umaknila na Bloke in čez nekaj dni nato je zopet prišla komunistična svojat iz gozdov in spet zmagoslavno« brez kakega boja zasedla vso dolino. Ljudje so trepetali in molčali. Vsi so pričakovali, da bo iz tega prišlo le še hujše gorje.

Kake tri tedne je trajala ta druga »republika« v Loški dolini, dokler se seveda niso zopet prikazali italijanski vojaki.

V tem času pa so komunisti pričeli izvajati strahovit teror nad nesrečnim prebivalstvom, da bi ga preplašili, da se ne bi nihče upal nič reči proti njim in da bi iz strahu prišlo k njim še več mladih ljudi v goščo.

Začeli so se umori po načrtu. Kasneje so našli v komunističnem arhivu načrt, oziroma listo vseh oseb, ki so bile določene, da jih komunisti pobijejo v starotrški občini, in na tem  seznamu je bilo 500 - reci in piši - 500 oseb! Torej ena desetina prebivalstva je bila obsojena od komunistov na smrt!

Prvi umor v Loški dolini so bili:

15. maja 1942 so komunisti umorili Slaka Hribarja iz Bloške police, pismonošo v Grahovem.

28. maja 1943 so ubili kar na njivi za vasjo Janeza Nanuta iz Podcerkve.

8. junija 1942 so odvedli Franca Kraševca, bivšega trgovskega pomočnika, v gozd; tam so ga najprej oslepili, mu polomili roke in ga vrgli v jamo.

 

011

 

27. junija 1942 so odvedli v gozd in tam ubili tedanjega sodnika v Ložu dr. Muho, isti dan so umorili tudi Frančiško Plos iz Starega trga.

Meseca junija so ustrelili Marijo Truden iz Igavasi, meseca julija pa so nasilno odvedli v gozd odličnega in uglednega fanta Janeza Kandareta iz Dan. Pod Markovim hribom so ga najprej strahovito mučili, mu iztaknili oči in ga šele nato ustrelili. Nekako isti čas so vrgli v kraško jamo »Kozlovko" Andreja Mulca iz Kozarišč.

Vsi ti pomorjeni so bili popolnoma nedolžni!

O knki »beli gardi«, kakor so kasneje imenovali proti komunistične  v a š k e  s t r a ž e, ni bilo v staratrški občini ne duha ne sluha!

Zdaj so ljudje videli, da se je pričelo pobijanje nasprotnikov komunizma, kakor se je vršilo v Rusiji. Živeli so v neprestanem strahu, malokdo v dolini in okolici je mirno spal ponoči, ker so vsak trenutek lahko komunistični rablji potrkali na okno in prišli ponj, da ga odvedejo v mučenje in smrt. Mnogi so se skrivali, spali so ali v kleteh ali zakopani v senu ali celo v krompirju, pod podom ali v kakšnih luknjah, ki .so si jih izkopali kje v bližini. Obenem pa je vse pretresal strah, kaj bo, ko zopet pridejo Italijani.

In res se je vsa igra ponovila še v strašnejši meri. Italijanska vojska je pridrla v dolino, komunistična vojska pa je zopet strahopetno pokazala pete. Zdaj so se pričeli Italijani spet znašati nad nedolžnimi ljudmi, komunistične tolpe so ha pustili v miru, v gozdu.

Tedaj so Italijani ubili iz občine Stari trg kakih 200 fantov in mladih mož!

Iz Loža je bilo ustreljenih 45 moških, iz Podloža 5, iz Bloške police 1, iz Starega trga 8, iz Podcerkve 8, iz Dan 13, iz Pudoba 17, iz Igavasi 2, iz Viševka 5, iz Vrhnike 14, iz Knežje njive 1, iz Polja 1, iz Vrbe 1, z Babne police 2, iz Šmarate 5, iz Kozarišč 7. iz Babnega polja pa 58!

Med pobitimi je bilo le nekaj malega takih, ki so v lahkomiselnosti prijeli za puško in so držali s komunistično revolucijo: ogromna večina pobitih pa je bila popolnoma nedolžna - nasprotniki komunizma. In to so komunisti ravno hoteli doseči.

Pravi komunisti, vodilni organizatorji in komandanti, so jo popihali iz doline, preden so prišli tja italijanski grenadirji. Ljudje so bili prepričani, da so bili od Italijanov pravočasno opozorjeni, naj se umaknejo.

 

012

 

Kakor drugod, tako je bilo tudi v starotrški občini očitno, da so imeli Italijani in komunisti medsebojne zveze, da so skupaj igrali strahotno igro.

V Ljubljani so se dajale na razpolago vodilnim italijanskim osebnostim žene in hčerke za priležnice, da so po teh zvedele, kaj se bo zgodilo (tako tudi za razne vojaške akcije, ki so bile v načrtu) in da so po teh »kanalih« posredovale za svoje ljudi ter tudi vplivale na odloke italijanskih oblasti in vojaštva. Skoro vsak dan sem opazoval ženo komunista, ki je bil v gozdu, kako jo je pred hišo, kjer sem stanoval v Ljubljani, čakal zvečer po službi komisar italijanske policije, da sta šla potem skupaj ali na njen dom ali pa na komisarjevo stanovanje . . .

Pri italijanski posadki v Pudobu so imeli nekega kapetana Korich-a, s katerim so imeli komunisti odlične zveze. Somišljeniki komunistov so se z njim sprijaznili, popivali in razpravljali o Stalinu, Rusiji in Titu. To je trajalo več kot pol leta. Korich si je pri komuhistih pridobil tako zaupanje, da so ga izpraševali za njegovo mnenje, kaj bi bilo storiti. Nekoč je v prepiru v neki zadevi rekel vodilni komunist v Pudobu:

»Tako bo, kakor bo Korich rekel.«

Ko je pa prišel Korich ponovno zasedat Pudob, je dal postreliti v tej vasi 17 fantov, ki so prej tudi z njim popivali, vsaj nekateri simpatizirali z Osvobodilno fronto, toda niso hoteli iti v gozd. Glavnemu zaupniku Osvobodilne fronte, komunistu, se pa ni nič žalega zgodilo! Med pobitimi moškimi je bilo dokaj popolnoma nedolžnih!

Značilno je, kaj se je zgodilo s trgovcem Jožefom Špehom! Komunisti so mu grozili s smrtjo, ker jim ni hotel izplačati 60.000 lir, ki so jih zahtevali od njega. Zato so mu  n a s i l n o  vzeli dva para konj, zaradi tega pa so ga nato Italijani ubili, da ga ni bilo treba ubiti komunistom!

Ljudje so bili zaradi teh razmer vsi preplašeni in zmešani. Če si bil protikomunist, ti je grozila nevarnost od komunistov in od Italijanov; če nisi bil čisto trden somišljenik komunistov, je bilo kaj mogoče, da so te ustrelili Italijani kot komunista; če si šel k Italijanom prosit pomoči pred komunisti, so te komunisti gotovo ubili; kamor si se obrnil, povsod je grozila smrt! Ljudje niso mogli zaupati ne Italijanom ne komunistom, ker se je jasno videlo, da igrajo skupno igro. V tej zmešnjavi se je mnogo ljudi prijavilo italijanski vojski prostovoljno za internacijo, ker pač niso vedeli, kaj jih tam čaka.

 

013

 

Med komuniste je odšla v goščo tudi učiteljica Zora Janežic iz Vrhnike. Prej je prirejala po dolini mitinge in imela na njih govore za Osvobodilno fronto. Po italijanski ofenzivi proti komunističnim tolpam je odšla nekoč iz gozda k sestri v Cerknico. Zalotili so jo italijanski karabinjerji. Ljudje so prej videli, kako so postrelili Italijani 15 nedolžnih ljudi, in so jih prepričani, da bodo sedaj ustrelili tudi to. Toda tej se ni nič zgodilo; vojaki so ji v občinski pisarni postregli s cigaretami in črno kavo, nato so jo pa poslali v internacijo.

Kmalu po tem dogodku z Janežičevo so karabinjerji prijeli 60-letno vdovo Uršo Bavec iz Kozarišč. Obdolžili so jo, da je prala perilo in nosila v gozd hrano svoji hčeri, poročeni z nekim orožnikom. To staro revno ženico so pa pripeljali v Stari trg in jo drugo jutro ustrelili!

Toda to še ni bilo vse!

Tisti čas ob drugi italijanski ofenzivi so Savojci skoro popolnoma požgali Lož in Babno polje. V Ložu je ostalo le še 16 hiš, v Babnem polju pa od 130 hiš le še 10 ne požganih. Babna polica in oboje Poljane so bile zažgane in vse porušene! Na Vrhniki je pogorelo pol vasi, v Kozariščah 9 hiš, v Šmarati ena, v Igavasi dve.

V pobijanju in divjanju so se kar vrstili med seboj Italijani in komunisti. Maja in junija so komunisti morili ljudi, ropali in ustrahovali, julija in avgusta pa Italijani!

Iz vasi ob Cerkniškem jezeru so Italijani odvedli vse moške v internacijo, iz Loške doline so se nekateri v strahu pred komunisti prostovoljno javili za internacijo, druge so pa odvedli nasilno. Italijani so odvajali v internacijo skoro same proti komuniste! Od interniranih je bilo vsaj 90% protikomunistično usmerjenih!

Italijanska internacija je bila strašna! Večino Starotržanov so odvedli na Rab, kjer je umrlo od lakote kakih 5.000 ljudi, med njimi kakih 60 Starotržanov, najboljših fantov in mož. Druge so odvedli v razna taborišča v Italiji, kjer so strahotno stradali in mnogi pomrli. Samo iz vasi Dane jih je na Rabu umrlo enajst od lakote!

Ko so ljudje zvedeli, kje so interniranci, so pričeli pošiljati pakete z živili v taborišča, toda Italijani jih niso izročali nesrečnikom. Po zlomu Italije so našli v taborišču na Rabu cele kupe paketov s pokvarjenimi živili, ki jih Italijani niso hoteli izročiti nesrečnim ljudem.

Nato so se pričele intervencije od vseh strani, da bi Italijani izpustili nedolžne internirance domov. Prvi so bili izpuščeni komunisti! Ti so prišli nazaj kar zdravi in

 

014

 

še dobro hranjeni. Polagoma so izpuščali proti komuniste, ki so pa prihajali iz taborišč kot okostnjaki in so mnogi potem umrli doma ali v bolnišnici na posledicah taborišča.

Ko so ljudje pošiljali pakete internirancem, so komunisti grozili s smrtjo tistemu, ki bi poslal paket. Nekemu dekletu, ki je hotelo oddati paket za interniranca, so odvzeli živila, rekoč:

»Naj pocrkajo vsi, zakaj pa niso šli v hribe!«

V koncentracijskih taboriščih so znali interniranci, ki so bili komunisti, dobiti v roke razna važna mesta pri taboriščni upravi, da so bili zaposleni v pisarnah, pri delitvi hrane in pošte, v kuhinji in drugod. Ko je poslala iz Ljubljane Škofijska dobrodelna pisarna pakete z živili za otroke v taborišču, Gonars v Italiji, so komunistični eksponentje te pakete kar vzeli in jih nato sami delili. Nekateri, ki so bili zaposleni pri kuhinjah ali skladiščih v taborišču, so kradli živila in jih skrivaj pod roko prodajali drugim nesrečnikom. Tako so prišli nekateri domov rejeni in z mošnjo denarja, dočim so drugi interniranci stradali in umirali od lakote!

Vsled teh razmer je odšlo vedno več mladih ljudi med komunistične partizane. Nekatere so komunisti pridobili zase v taboriščih, kjer so razvijali silno agitacijo za komunizem. Tako so se številčno okrepile komunistične tolpe.

Kljub temu da je bila v Starem trgu močna italijanska posadka, je dne 2. septembra 1942 pridrvela komunistična svojat v vasi: Vrhniko, Viševek, Pudob, Dane in Stari trg, požgali več hiš in poklala 12 ljudi. Italijanski vojaki so se zaprli v svojo postojanko, trobili alarm, streljali v zrak, toda ven ponoči ni šel nihče in so komunisti brez skrbi po dolini ropali in morili.

V Starem trgu so umorili kaplana Kramariča. Kakor sem že prej omenil, se gospod niti najmanj ni pečal s politiko, zelo pa se je trudil za mladino, da bi jo vzgojil v krščanskem življenju. Ko so komunisti vdrli v Stari trg, so prišli do kaplanije in razbijali po vratih. Kaplan je takoj vedel, da so prišli z namenom, da ga ubijejo. Vstal je iz postelje in pokleknil poleg nje. Medtem so komunisti razbili vežna vrata in vrata njegove spalnice, kjer ga je klečečega ustrelil domač komunist.

Nasproti kaplanije čez cesto stoji velika hiša, kjer je bila že več desetletij velika trgovina, ki jo je tedaj posedoval trgovec Telič. Tudi tja so vdrli komunisti. Telič in njegov sin sta komaj ušla smrti. Podivjani komunisti so njegovo ženo nagnali iz postelje v sami spalni srajci, da jim je morala nositi iz trgovine na voz blago, ki so ga naropali. Sama jim je morala vpreči v voz konje, nakar

 

015

 

jo je umoril Alojzij Mulec, ki je prej ustrelil tudi kaplana Kramariča. Gospa Telič je bila prej učiteljica, res plemenita žena, ki je bila zaradi svoje splošno znane dobrodelnosti povsod priljubljena. Vsakemu človeku v potrebi je rada pomagala, kolikor je le mogla, pa so jo kljub temu komunisti zverinsko umorili.

Nadaljnje grozovitosti komunistov, ki so jih zagrešili v isti noči, popisujejo »Črne bukve« (ki so izšle v Ljubljani leta 1944) takole:

»V Pudobu je ubil Rafael Martinčič svojo sestrično Ivanko Čač in njenega moža. Ker pa Ivanke ni dobro zadel, je obležala v krvi. Štiriletna hčerka je jokala poleg mamice, ki je otroka še v smrtnem boju tolažila:

Ne jokaj, saj ne bom umrla, saj bom še ozdravela!' Toda Rafael je, stoječ med vrati, to slišal, prišel nazaj in rekel:

»Ne boš več ozdravela, prasica«! ter ji je zadrl nož v srce.

V Fudobu je ušel smrti Ivo Žnidaršič, ker se je takoj pri prvem strelu naredil mrtvega. Zato pa so ga komunisti ubili septembra 1943.

V Viševku je bil ubit Alojzij Tomšič, ko je bežal iz goreče hiše in klical na pomoč. Njegova žena Terezija še živa zgorela.

V Danah so bili ustreljeni Alojzij Strle, trgovec Karel Žnidaršič in Frančiška Hauptmann. Ker se je njen mož, ki so ga kasneje 1943 umorili komunisti, tedaj umaknil s svojim bratom v zgornje prostore, so komunisti zažgali hišo, mučili njegovo ženo in jo sežgali v hiši.

V Vrhniki so ubili 70 let starega posestnika Pojeta. Ta je bil splošno znan javni delavec, prej občinski. odbornik in član raznih zadrug. Odpeljali so v gozd i0 let starega Janeza Palčiča, njegova sina Jakoba in Ivana. ter zeta Janeza Poroka, ki je bil doma iz Laz. Stari Palčič je ušel, dva 5inova in zeta so pa komunisti: Andrej Janežič iz Vrhnike, veletrgovec Gagar iz Markovca in najbližji sosedje odpeljali v gozd Otrabovce pred »sodišče«.

Čez četrt ure sta jih odpeljala zloglasni Alojzij Mulec in 17- letni Vlado Fajdiga pred kak kilometer oddaljeno jamo in vrgla vanjo ubitega Poroka in oba obstreljena Palčiča, Jakoba in Ivana. Ivan se je četrti dan čudežno rešil iz jame. Ni pa mogel rešiti tedaj še živečega brata Jakoba, ki je imel zlomljene roke in se ni mogel plaziti po steni ven iz jame. - Ivan je prišel v sami srajci in spodnjih hlačah, ves krvav, k ljudem, ki so ga skrili in nato odvedli v Stari. trg in od tam v Ljubljano v bolnišnico, kjer so mu morali odstraniti levo oko, ker je dobil strel skozi levo očesno votlino.

 

016

 

Po zlomu Italije so komunisti zopet dobili v roke Ivanu Palčiča in njegovega očeta Janeza ter so oba ustrelili v Mozlju.

Kakor pripovedujejo domačini, se je menda zdelo samim komunistom, da so bili vsi umorjeni popolnoma nedolžni. Zato so glavnega organizatorja tega klanja in edinega »sodnika« čevljarja Strleta iz Loža »kaznavali«: vzeli so mu oficirsko stopnjo. Septembra se je vrnil domov kot navaden vojak, toda dali so mu v roke - ,prosveto'!«

Tako popisuje v tej knjigi vse dogodke očividec iz Loške doline.

Toda to niso bili edini umorjeni!

Dne 16. oktobra 1942 so komunisti ubili Frančiško Strle iz Podloža, in sicer samo zaradi tega, ker je molila za komuniste, da bi se - spreobrnili! Isti dan so umorili njenega soseda Edvarda Petriča iz Podloža.

Novembra meseca 1942 je pridrvela komunistična tolpa iz Javarniških gozdov v vasi Laze in Gornje Jezero. Na Lazah so umorili Matevža Jurječiča in izropali njegovo hišo. Na Gornjem Jezeru so vdrli v »Tomaževo hišo« in odvedli gospodarja Janeza Avseca iz družinske sobe v klet, kjer so ga zaklali kakor kakega prašiča na kupu krompirja!

Isti čas so ti morilci ubili v Babnem polju mater in hčerko Žigon.

Na pragu hiše so iz zasede ustrelili 22. novembra Antona Šošturšiča iz Viševka, njegovo ženo pa so pretepli skoro do smrti. Februarja 1943 so ubili na Knežji njivi Andreja Teliča iz Ko

žarišč, Tomca Janeza in Strleta Andreja, oba iz Podloža. Dne 20. februarja istega leta so umorili Jakoba Kraševca iz Podloža.

Kljub italijanski posadki so komunisti lahko ropali, požigali in morili po vsej dolini!

Ljudstvo je bilo vse preplašeno in zbegano. Italijani so streljali, požigali in odvajali v internacijo zaradi komunističnih zločinov nedolžne ljudi, komuniste pa pustili v miru. Če pa je kdo le besedo izgovoril proti komunističnemu divjanju, so ga ustrelili komunisti.

Zdaj so ljudje videli, da si morajo sami pomagati. Šele po tolikih ropih, požigih in umorih so se mladi fantje in možje, kolikor jih je še ostalo doma, odločili, da bodo zagrabili za orožje in da ustanove vaško stražo, da bodo tako branili svoje imetje in svoje življenje. Tako je nastala protikomunistična  v a š k a   s t r a ž a  (od komunistov in prokomunistov navadno imenovana "bela garda«)

 

017

 

tudi v Loški dolini. Njene posadke so bile najprej ustanovljene v  Pudobu, nato pa še v Kozariščah in Danah. Te vaške straže so sedaj stopale ostro na prste komunističnim roparjem in morilcem. Pred njimi so komunistične tolpe povsod bežale. Toda te posadke so bile premajhne, da bi mogle zaščititi posebno obrobne vasi, kamor so še vedno komunistične tolpe vdirale ropat in morit.

Ker so komunisti navadno le ponoči prihajali po svojih roparskih in morilskih pohodih, so oblasti v Starem trgu zgradile velike barake. Tja so ljudje iz onih vasi, kjer niso imeli posadke, hodili zvečer spat in tudi Pudob. Bilo je žalostno gledati, ko so hodili kmetje zvečer z družinami tja spat in gonili s seboj tudi svojo živino. Po barakah so bili ubogi prebivalci natrpani kot žveplenke!

 

 

STRAHOTE NARAŠČAJO

Višek gorja za vso dolino pa se je pričel po zlomu Italije 8. septembra 1943.

Zdaj se je jasno dokazalo zavezništvo Italijanov in komunistov! Komunistična vojska in italijanski vojaki so planili na vaške straže. Vaški stražarji v Loški dolini so bili popolnoma odrezani od sveta in niso vedeli, kako je drugod in kaj naj bi naredili. Komunisti so skušali premotita vaške stražarje, da bi se vdali. Obljubili so vsem amnestijo! Devet članov vaške staže v Pudobu je tem obljubam verjelo. Toda komunistu ni sveta nobena obljuba! Dne 14. septembra 1943 so vse te na mestu postrelili. To so bili: Bavec Andrej iz Kazarišč, Truden Anton iz Kozarišč, Levec Janez iz Paljan, Strle I. iz Laz, Špehar Janez iz Klanc, Kandare Peter iz Dan, Uše Janez iz Grahovega in Žnidaršič Drago iz Kozarišč. Poleg teh so ustrelili še Ludovika Kržiča, županovega sina iz Nadleska, in osmošolca Grla Milana ir Snežnika.

Usodo drugega dela vaške straže popisujejo »Črne bukve« takole:

»Več kot dve uri je neki komunist oblegane fante vabil, naj se vdajo. Kričal je:

»Fantje; vdajte se, zajamčimo vam življenje.«

Ko se je posadka obotavljala, je poveljnik komunistov Milan Lah rjovel, zakaj se ne vdajo, ko je na rdeči strani tako ogromna premoč! Postojanka vaške straže je bila vsa obkoljena, komunisti so imeli italijanske topove.

Tedaj je poveljnik vaške straže vprašal:

»Kdo mi garantira za življenje. Kdo garantira za posadko?«

 

018

 

Lah je kričal: »Mi garantiramo in - Angleži!«

Posadka je verjela besedi in se vdala. A namesto, da bi fante izpustila  domov, kot so bili obljubili, so jih nekaj takoj odbrali in zaprli v prvo nadstropje. Glavno besedo sta dobila zloglasni Ivan Hribar iz Loža in rdeča komisarka Ivanka Mulc iz Pudoba.

Ivanka Mulc je z drhtečo roko, v kateri je stiskala revolver, iskala lastnega očeta, ki je bil pri vaški straži.

Hribar in Mulčeva sta začela kljub dani besedi posredovalcev »čistiti« moštvo. Okrog dvajset so jih zaprli, druge so poslali domov, a so jih naslednji dan vse mobilizirali.

Poklicali so v Pudob vse zaupnike iz vasi (terence), da bi »sodili« jetnike. Ti terenci so pa sodili premilo za komuniste, ker so več ljudi rešili smrti. Zato so tolovaji sklenili delati po svoje in so samo šest zaprtih fantov izpustili domov. Ostale so ustrelili.

Franc Intihar iz Viševka je prvi uvidel, kaj jih čaka, zato je pobegnil skozi okno in vrgel ročno granato. V tistem trenutku ga je nekdo s kopitom udaril po glavi, da je takoj mrtev padel na tla.

Njegovega trupla niso hoteli izročiti obupani materi, niti groba ji niso hoteli pokazati. Nekemu komunistu se je vse to zagabilo, pa je drugo noč povedal, kje je grob.

Uboga mati in sestra ustreljenega sta potem odkopali grob, toda nudil se jima je strašen prizor. Pokojnik je bil ves razrezan, čreva popolnoma izrezana, samo še hrbtenica je držala truplo skupaj.

Mati in sestra sta peljali truplo z izposojenim vozičkom čez Pudob domov na pokopališče. Ko ju je zagledala »narodno-osvobodilna vojska«, je besno planila nanju in ju opljuvala od vrha do tal...

Ponoči 14. septembra so odpeljali iz Pudoba proti Snežniku drugih sest fantov, ki so se predali. Z avtomobili so jih pripeljali pred jamo Kozlevko, tri četrt ure nad graščino Snežnik, jih tam s streli ranili in žive pometali v jamo. To so bili:

Petrič Jože iz Vrhnike, Intihar Franc iz Vrhnike, Kraševec Janez iz Dan, Tomažič Janez iz Kozarišč, Vilko Bavec iz Kozarišč in Mulc Janez iz Pudoba.

Bavec Vilko je skočil iz avtomobila in se je na pobočju jame tik nad žrelom ujel za jelko. Toda ubijalec ga je poiskal z električno svetilko in ga nato s streli prisilil, da je moral skočiti v jamo in v smrt.

Najbolj tragična usoda je zadela Mulca Janeza, posestnika iz Pudoba. Hišo so mu zažgali Italijani. V njegovi vasi so Italijani

 

019

 

pa drugi ofenziva postrelili 17 fantov, med njimi tudi njegovega sina. Da reši življenje sebi in družini, je vstopil k vaški straži.

Njegova 17-letna hči je pobegnila v gozd h komunistom. Leto dni je pošiljala v vas pošto, da bo sama ustrelila očeta. Morda bi bila to nakano tudi izvršila, toda oče je bil skrit med razvalinami hiše in so ga našli šel.e naslednji dan po predaji vaške straže. Ko so ga našli, je pristopila k njemu, hči, ga z desnico pobožala po licu in ga nagovorila:

»No, Rajdek, zdaj boš šel v smrt, ker si bil tako lepo priden!«

Oče ji je vpričo vseh tolovajev pljunil v obraz. Za to ga je dala še isti večer ubiti. Eden izmed rdečih »sodnikov« je povedal, da so ji dali na izbiro, da očeta lahko reši, če hoče, ker nima mož nobenega greha nad seboj, toda ona je kot načelnica komunistične policije ponudbo odklonila. Ta ženska ima na vesti dvajset umorov!

Vrhovna policija v Laški dolini je bila torej izročena tej Ivanki Mulc. Sama je prijela in z avtomobilom odpeljala na Bloke dosti nedolžnih ljudi, ki so bili vsi postreljena. Med njimi so bili:

Albin Hauptman iz Dan, ki je zapustil štiri nepreskrbljene otroke, njihovo mater je dne 2. septembra 1942 na pol ustrelil in živo sežgal komunist Cindrič iz Babnega polja.

Dalje so bili ubiti: Tomc Franc in Tomc Janez iz Podloža, Stanko Koderc iz Vrha, Jaka Petar s Štajerskega, Palčič Janez z Vrhnike, star 68 let, Mlakar Marija iz Pudoba, stara 40 let, in Žnidaršič Ivo iz Pudaba, ki se je prejšnje leto rešil smrti s potajitvijo. Vsi ti so bili ustreljeni med Starim trgom in Blokami.

Dne 15. septembra je bil aretiran Allmayer Ivan iz Šmarate in oktobra ustreljen na Mačkovcu.

Matevža Hribarja iz Blaške Police so najprej izpustili iz ječe, na poti domov pa so ga komunisti ubili in zavlekli mrtvega v gozd.

Na Mokrcu so bili nato oktobra meseca ustreljeni sledeči:

Kraševec Franc, Feliks in Stanko, bratje iz Dan oziroma iz Škrilj. Od te družine so komunisti pobili v enem mesecu 5 fantov! Nadalje so bili tam ubiti: Komaj 16-letni Ravšelj Stanko iz Nadleska, Kraševec Franc iz Kozarišč, Šumrada Jože iz Kozarišč, Pirc Franc iz Pudaba, Mlakar Anton iz Viševka, Prevec Vikto iz Viševka, Avsec Anton iz Viševka in Mlakar Valentin iz Mokrca.

Nekatere so komunisti nasilno mobilizirali v svojo vojsko, pa so jih nato ustrelili; ker se jim niso zdeli zanesljivi. Tako so bili ubiti: Srpan Vinko iz Nadleska, Baraga Alojzij iz Viševka, Palčič Franc in Jože z Vrha.«

Škerben Stanka iz Gornjega Jezera so mobilizirali in se je moral z njimi boriti proti Nemcem pri Borovnici. Med tem časom so

 

020

 

se vršile nekake volitve delegatov. Komunisti so postavili svojega kandidata, fantje pa so kljub komunističnemu predlogu izvolili kot »delegata« Stanka Škerbca. Na fronto pride patrola in ga odvede s seboj. Rekli so, da bo šel z njimi v neko šolo, da se bo kot »delegat« prešolal. Toda zaprli so ga v Ribnici in ga 22. oktobra 1943 umorili v Jelendolu v samotnem gazdu skupaj med onimi 119, katerih grob so leto dni kasneje odkopali.

V Ložu je živela vdova Rožanc, ki je imela dva odlična sina, dijaka. Beno Rožanc je študiral na konzervatoriju, njegov brat pa je med okupacijo prejel službo občinskega tajnika v Velikih Laščah. Oba sta se pred komunisti umaknila z drugimi begunci vred v grad Turjak, tu so ju komunisti ujeli in dne 21. septembra pobili v gozdiču nad železniška postajo v Ortneku.

Zelo popoln seznam imen od komunistov pomorjenih ljudi v župniji Stari trg pri Ložu je objavljen v II. zvezku »Krivde rdeče fronte« (gl. strani 158-163).

 

NEZNANE ŽRTVE

Ob polomu Italije v pričetku septembra 1943 je nastala povsod velika zmešnjava. Nemški oddelki so zasedali železnice in pota proti Italiji in v Italiji sami. Tisoči in tisoči nesrečnih slovenskih internirancev v italijanskih taboriščih so bili ali izpuščeni ali pa so sami udrli iz taborišč. Po vseh cestah v Italijo so se vlekli posamezniki ali cele grupe sestradanih, napol mrtvih okostnjakov proti domu. Mnogi so opešali na poti in ostali pri kaki dobri družini, drugi pa so žalostno poginili. Nemci so lovili te begunce, jih streljali kot partizane, druge so polovili in jih vrnili nazaj v taborišča. Od tam so jih odvedli v Nemčijo v svoja taborišča ali na prisilna delo, kjer jih je zopet polno pomrlo.

Internirance, ki so se znali izmakniti Nemcem in so prišli na slovensko ozemlje, pa je tu čakala nova nevarnost in mnoge smrt. Zajeli so jih komunistični partizani, ki so te sestradane reveže takoj mobilizirali in jih vrgli v borbo proti nemški vojski.

Naj navedem v pojasnilo prizor, ki mi ga je osebno pravil očividec!

Okrog Rakeka in v gozdovih nad Planino so bili boji med Nemci in partizani, ki sa vrgli v te boje take sestradane reveže in nasilno mobilizirane. Mnogi še nikdar niso imeli puške v rokah. Ko se je oglasila nemška artilerija in so zapele smrtno pesem nemške strojnice, se je ta vojska razpršila in bežala na vse strani.

 

021

 

Tako so bežali tudi trije iz Loške doline. Na poti iz italijanskega taborišča so jih zajeli partizani in vse sestradane mobilizirali in jih poslali namesto domov na fronto. Ko se je pred Nemci vse razpršilo, so bežali tudi ti trije in seveda naravnost proti domu. Že dve leti so bili zdoma, od lakote zdelani so bili podobni okostnjakom. Jasno, da je njih srce hrepenelo po domu, po miru in počitku. Na poti pa jih zajame komunistični krvnik M. iz Unca.

Pri Begunjah je na njivi oral kmet, ki mi je to pravil. Naenkrat ga opozori njegov sinček, ki mu je gonil vole pri plugu: »Ata, poglej, poglej!« Ob plotu je gnal komunistični krvnik one tri žrtve. Bili so shujšani, sama kost in koža, komaj so se mogli vleči naprej. Ni se moglo vedeti, ali so to mladi fantje ali že kaki možje, ker so bili tako zmučeni. Tiho so šli mimo in za njimi krvnik s puško.

»Tiho bodi!« je rekel kmet svojemu sinčku in oral naprej, kakor da ničesar ne vidi. Čez nekaj časa se začuje za njivami nekaj strelov in vse je utihnilo. Zopet čez nekaj časa pa steče fantek z njive tja pogledat, pa priteče kmalu nazaj ves bled in prepaden.

»Oče, vsi leže mrtvi zadaj za plotom, vsi imajo prestreljene glave!«

Kako so ti možje hrepeneli po domu! Peš so prepotovali Italijo, da bi po tolikem trpljenju zopet videli dom in domače, da bi se zopet enkrat najedli, odpočili od strašnih muk. Toda namesto domov so prišli v roke komunističnim rabljem brez vesti in brez srca!

Doma je hodila mati gledat na prag, kdaj se bo vrnil sin iz internacije, otročiči so morda doma vsak trenutek izpraševali mamico, kdaj se vrne ata . . . ! Toda sin se ni več vrnil očka niso otročiči nikdar več videli! Tam v Begunjah so ga pokopali tako blizu doma!

Takih žalostnih zgodb je vse polno iz starotrške občine.

 

 

SLOVENSKO DOMOBRANSTVO

Po zlomu Italije in po zasedbi Ljubljanske pokrajine po Nemcih je osnoval general Rupnik slovensko domobranstvo v skladu z mednarodnimi zakoni kot nekako policijsko oboroženo silo, da skrbi za red v deželi, da narodu varuje življenje in premoženje. pred komunističnimi nasilniki.

Nemci so zasedli le Ljubljano ter vse ceste in železniške proge, posebno one, ki so vodile v Italijo. Vse drugo pa je bilo prepuščeno mili volji komunistom, ki so izvrševali strahovit teror. V Ljubljano in okolico je tiste dni pribežalo okrog 10.000 oseb, da si rešijo golo življenje.

 

022

 

To je strahotno žalostno dejstvo, da so morali pošteni Slovenci iskati zaščite in zavetja pri svojih sovražnikih pred svojimi lastnimi brati, podivjanimi komunističnimi morilci!

Tudi iz starotrške občine je moralo bežati dosti ljudi in tudi cele družine, deloma v Ljubljano, deloma na Rakek, deloma v Logatec. Po vseh teh krajih, kjer so bile nemške postojanke in kasneje domobranske je bilo polno beguncev. Stanovali so v podstrešnih sobah, v hlevih in barakah, mnogi niso imeli ne primerne obleke ne denarja in ne hrane!

Kar je pa še ostalo mladih mož in fantov, proti komunistov, so jih komunisti sicer po razsulu Italije mobilizirali; a razume se, da so ti nasilno mobilizirani izrabili prvo priliko, da so zbežali. Nekateri so pa že prej zbežali pred komunisti in se tako rešili pred mobilizacijo. Vsi ti so sedaj vstopili v slovensko domobranstvo.

Večina teh je bila prideljena tako zvanemu notranjskemu bataljonu, ki je kasneje dobil ime po svojem komandantu Vuletu Rupniku Rupnikov bataljon. V tem bataljonu je bilo kakih 40 do 50 starotrških fantov.

Rupnikov bataljon je bila disciplinirana in hrabra domobranska skupina. Boriti se je moral proti mnogo številnejšemu sovražniku, ki je bil dobil od Italijanov mnogo odličnega orožja, toda hrabri domobranci so v hudih bojih počistili skoro vso Notranjsko od komunističnih tolp. Ponovno je morala komunistična tolpa bežati iz Loške doline v širne gozdove.

Ker pa so bile domobranske sile prešibke niso mogle postaviti v Loški dolini kake stalne posadke. Ko je Rupnikov bataljon odšel preganjat komunistične oddelke drugam, pa so ti zopet prišli iz gozdov.

 

KRVOPRELITJE V PODCERKVI

Dne 31. decembra 1944 je prodrla domobranska patrulja od Sv. Ane v Loško dolino. Na svojem pohodu je prišla tudi v Podcerkev, kjer je zalotila v spodnjem koncu vasi v domači hiši splošno znanega partizanskega poročnika in dva njegova tovariša. Vnela se je borba za življenje in smrt in v tej borbi so bili ustreljeni vsi trije komunisti.

Po boju se je domobranska patrulja umaknila zopet iz doline pri Sv. Ani.

Komunisti so bili divji, ker so izgubili nekaj svojih najbolj zagrizenih tovarišev. V soboto nato so sklicali v Podcerkvi sestanek

 

023

 

vseh svojih vaških zaščitnikov, komunističnih zaupnikov, kjer so sklenili na pritisk nekega komunista iz Rakeka, da se načrtno maščujejo.

Toda nastalo je vprašanje, nad kom naj se maščujejo? V celi vasi ni bilo nobenega fanta več v protikomunističnih družinah, ki bi ga mogli ubiti kot talca. Zato so sklenili, da pobijejo nekaj ženskih talcev. Pa tudi med vsemi ženskami v vasi niso mogli dobiti nobene, kateri bi mogli količkaj očitati. Toda rdeča zver je bila žejna krvi in je hotela na vsak način moriti. Izbrali so štiri nedolžna dekleta, da jih ubijejo.

Nihče drugi v vasi ni slutil, kaj se pripravlja!

Drugi dan je bila nedelja, prva nedelja v mesecu. Izbrane dekliške žrtve so šle k šesti sv. maši in k sv. obhajilu. Niso slutile, da prejemajo sv. popotnico! Po maši so čakali zunaj pred cerkvijo komunistični morilci na svoje žrtve in izmed mladih deklet izbrali Anico Strle (Stancarjevo iz Podcerkve), Nanutovo in še eno iz Podcerkve, četrto pa iz Nadleska. Vse so bile sovrstnice, komaj 18 let stara odlična, nedolžna dekleta!

Pred cerkvijo so jih zvezali in jih nato gnali kot zločinke proti Podcerkvi. Med potjo so jih suvali, brcali, pretepali in sramotili z najgršimi psovkami.

Ko je podivjana komunistična drhal med preklinjevanjem in zmerjanjem prignala te štiri dekliške žrtve v Podcerkev, so tam sklicali miting sredi vasi. Z bajoneti so nagnali tja vse vaško prebivalstvo. Komunistični govornik je vsa štiri dekleta označil kot »izdajalke«, ki ne zaslužijo drugega kot smrt.

Po končanem govoru so postavili vse pred bivšo Urhovo hišo ob zid. Iz okna nasprotne hiše je zaregljala strojna puška in neusmiljeno pokosila vse štiri nedolžne deklice.

Vsa vas je zajokala! Glasni jok se je čul daleč okrog v sosednje vasi.

Stari očetje, presunjene matere in objokane sestrice so dvignili mrtva dekliška trupla in jih položili v domačih hišah na mrtvaški oder. Od blizu in daleč so prihajali ljudje kropit in molit ter objokovat ta kruto pomorjeni dekliški cvet. Pri skupnem pogrebu se je nabralo ogromno ljudstva, ki je s tem dalo duška svojemu ogorčenju nad zverinskim pokolom. Pesnitev »Črna maša" pravilno popisuje:

»Pala so dekleta: naših rožnih grmičev pojoči slavci,

pesem je lila iz oken kot nagelj nad vasovavci:

grla so jim pregriznile ujede - gaščavci!«

 

024

 

Kakor kragulji nedolžne ptičke so krvoločni komunisti pomorili ta nedolžna dekleta, ki so bila med najboljšimi v župniji, nato so pa s Kajnovim znamenjem na čelu odbežali v gozdove!

 

NEBO ŽARI IN JOKA

Slovenski narod je zaupal svojim zaveznikom, a je bil bridka prevaran v tem zaupanju. Izročen in prepuščen je bil v roke krvoločnemu komunizmu v Jalti in Teheranu. Nadaljnji odpor proti komunizmu ni bil več mogoč in nadaljnje prelivanje krvi ni imelo nobenega smisla več.

Prišel je čas, ko so se morali proti komunistični Slovenci umakniti pred komunističnim terorjem v varstvo Angloamerikancev. Naš umik so krili slovenski domobranci.

Februarja ali marca je držal Rupnikov bataljon postajanke na gričih na zapadnem robu Loške doline. Od Čabra sem je prihrumela cela partizanska vojska, bilo jih je več »brigad« s topovi in 8 tanki. Rupnikov bataljon je bil brez artilerije in brez protitankovskih topov in seveda brez tankov, a je kljub temu zapodil vso to številno komunistično vojsko nazaj, od koder je prišla. Komunistične brigade so nato šle pod Snežnikom mimo Mašuna proti Ilirski Bistrici. Tam je bilo okrog 15.000 srbskih četnikov, dobro oboroženih, ki so imeli tudi protitankovske topove. Imeli so nalog braniti komunističnim tolpam vdor v dolino Pivke in na Št. Peter. Ko pa so se komunisti približali, se je ta skupina srbskih četnikov umaknila proti Gorici in v Italijo. Tako je bila sedaj komunistični vojski odprta pot v hrbet Rupnikovemu bataljonu, ki se je zato moral umakniti proti Cerknici, Vrhniki in Ljubljani, da je tako ščitil umik slovenskih beguncev iz domovine.

Zadnjo lavoriko si je ta bataljon pridobil pri Borovljah na Koroškem. Komunistične tolpe so nas slovenske begunce obkolile od vseh strani. Zaprle so za nami cesto in dolino proti Tržiču ter nam streljale v hrbet. Na koroški strani so nam zasedli pot pri Borovljah. Okrog 2500 komunističnih partizanov je zaprlo izhod iz Karavank. Vsa cesta od Ljubelja do Borovelj je bila natrpano polna, pa nihče ni mogel naprej. Tu je prikorakal Rupnikov bataljon. Tiho so šli naši fantje ob cesti eden za drugim proti Borovljam. Zvečer so na tihem zasedli postojanke. Zjutraj pa je kot na en udarec zagrmelo, zapele so strojnice in puške, nato je zagrmel domobranski juriš in v 20 minutah je bil trikrat močnejši sovražnik razbit in prepoden, ko je pustil na mestu 70 mrličev, medtem ko od domobrancev ni nihče padel.

 

025

 

Tuji oficirji, ki so z daljnogledi opazovali izvedbo tega napada so rekli, da še niso videli tako sijajno izvedenega napada, kot so ga napravili naši fantje.

In prišli so v Vetrinje! Vetrinje!

Tabor brezdomnega človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Angleži so izdali naše fante Titu!

Tudi Rupnikov bataljon se je odpeljal v angleških avtomobilih. Fantje so mislili, da se peljemo v Italijo, pa so jih naenkrat obkolili Titovi vojaki, katerim so jih izročili Angleži.

Z domobranci se je vozilo tudi nekaj civilistov, ki so bili tudi prepričani, da se peljejo v Italijo. Tako je prišlo v roke komunistov kakih 50 oseb iz starotrške občine. Skoro vsi so bili strahotno mučeni in poklani, domov je prišlo le nekaj mladih fantičev, ki so jih komunisti izpustili vse sestradane kot same okostnjake.

V Teharjih in v Kočevju so komunisti pomorili cvet naše moške mladine!

Najprej so jih izstradali do onemoglosti - opljuvali, pretepali, da so se lomile kosti - zvezali z žico in jih gnali v smrt . . .

Neka gospa iz starotrške doline je iz domovine pribežala za nami leta I946. Ta mi je pravila sledeče:

»Ko so pobijali naše fante domobrance in one civiliste, ki so jih vrnili Angleži, ljudje niso vedeli, kaj se s temi godi. Takrat ha se je zgodilo v Laški dolini nekaj čudnega. Ljudje so bili zunaj na polju, naenkrat so pričeli strme opazovati pri belem dnevu krvav sij nad Racno goro proti kočevski strani. Nato pa se je začul visoko v zraku silen jok in pretresljivo zdihovanje, ki je prihajalo od Knežje njive, ob Racni gori, proti Kozariščam in nato proti Cerkniškemu jezeru. Vse ljudi na polju je obšla groza.«

Kaj je na tem, ne vem in ne morem soditi!

Na vsak način pa je ta krvavi sij in jok na nebu nad Loško dolino znak vsega gorja, ki ga je pretrpela naša župnija zaradi komunistične revolucije.

Že leta 1941 je sestavila Osvobodilna fronta za starotrško občino seznam oseb, ki morajo biti pobite. Na tej listi z likvidacija je bilo 500 oseb!

Na nekem mitingu v Starem trgu je po vojni govoril Matevž Hace, da je bilo v Loški dolini določenih za likvidacijo več oseb, kot so jih v resnici pobili. Obžaloval je, da niso vseh, ki so bili za to določeni, pobili in da niso tako bolj počistili Loške doline . . .

 

026

 

Dejansko je izgubilo iz starotške občine nad 600 oseb svoje življenje po krivdi komunizma. Deloma so jih pomorili komunisti, deloma Italijani po krivdi komunistov, kakih 80 jih je po- mrlo v internaciji tudi po krivdi komunistov, nekaj jih je padlo v borbah z vaško stražo ali domobranci, tudi po krivdi komunizma, ki je povzročil bratomorno državljansko vojno. Torej ena devetina celotnega prebivalstva je poginila v teh strahotnih dneh! In to so bili večinoma mladi ljudje!

           

»Kot da stojimo na Gori mrtvaških lobanj!

Kot da se Sodni dan je približal . . .

Sovrag nam v tem mrku je Slovenijo križal ...«

(Iz »Črne maše«)

 

Tudi druga škoda, povzročena naravnost ali posredno po komunistih v Loški dolini, je strahotna.

Od 1125 hiš v občini jih je zaradi komunistične revolucije pogorelo do tal 274, torej ena četrtina! Od 3000 drugih poslopij jih je bilo uničenih 670, dalje dve žagi, dva mlina in ena cerkev.

Lož, Babno polje, Babna polica, Dolenje in Gorenje Poljane so skoro popolnoma požgane, Vrhnika do polovice, skoro v vsaki vasi v dolini pa je požganih vsaj nekaj hiš.

Koliko hiš so komunisti izropali, koliko živine odvedli, koliko napravili drugačne škode, se sploh ne more popisati in izračunati!

Da se vidi jasno slika uničenja v Loški dolini naj navedemo le to statistiko: Loška dolina je imela pred pričetkom druge svetovne vojne oz. pred pričetkom komunističnih izgredov 4000 glav goveje živine, sredi leta 1944 pa ni bilo niti en tisoč glav govedi več v dolini.. Prej je bilo tam 300 konj, ob koncu leta 1944 jih ni bilo v vsej občini niti 10! Prašičereja je prej tam lepo cvetela, vsled komunističnih ropov je skoro popolnoma propadla. Trgovine so bile vse izropane, protikomunističnim družinam so komunisti izropali obleko, perilo, živino. seno, živila, celo plenice izhod dojenčkov!

Leta 1941 je imela dolina nad 2000 dela sposobnih mož, koncem leta 1944 jih je bilo doma kvečjemu še 50!

Iz Loške doline je odšlo med komunistične tolpe prostovoljno kakih 200 oseb! Mala skupina komunistov je povzročila celo reko prelite krvi, strahotno gorje, nepopisno revščino, lakoto in beračijo! Iz te lepe doline je ustvaril rdeči zmaj res dolino solz in gorja!

 

027

 

 

Velike Lašče

v znamenju srpa in kladiva

 

DOMOVINA LEVSTIKA IN TRUBARJA

Če se pelješ iz Ljubljane proti Kočevju, se voziš najprej po tako zvani Dolenjski cesti, ob robu Ljubljanskega barja do Škofljice. Tu se odcepi cesta proti Turjaku in dalje proti Ribnici in Kočevju. Nekaj časa še vodi po ljubljanski ravnini, nato pa se prične vzpenjati vedno više in više. Kmalu se ti odpre krasen pogled nazaj proti severozapadu na ljubljansko ravnina, Ljubljano in na visoke Karavanke in Julijske Alpe. Proti vzhodu zagledaš 1106 metrov visoki Krim, nekoliko bolj proti jugu 1058 m visoki hrib Mokerc, nekolika bliže 833 m visok Kurešček, pod katerim leže znane vasi Golo, Visoko in Zapotak. Vse okrog ogromni gozdovi in pašniki, med Krimom in Mokrcem pa v globoki dolini, tečeta potoka Iška in Želimljica, ki se izlivata v Ljubljanico.

Po nekaj ovinkih na vrhu planote zagledaš na desni strani ceste ogromno zidovje gradu Turjak. Tu so stanovali znameniti Turjaški grofje, ki so bili strah in trepet Turkom. Še bolj pa kot iz zgodovine turških bojev je postal ta grad zanimiv zaradi tragičnih bojev, ki so se tu bili v septembru leta 1943 med komunisti in vaškimi stražami. Takrat je izgubilo življenje na stotine slovenskih fantov in mož, pa tudi Turjaški grad je postal razvalina. Po širnih gozdovih okrog Turjaka, Kureščka in Mokrca je polno slovenskih grobov!

Ko se peljemo od Turjaka naprej po državni cesti, pridemo v dolino Raščice, kraškega potoka, ki ponikuje v Ponikvah. Ob cesti in tem potoku leži tudi vas Rašica; kjer je bil rojen Primož Trubar.

Z avtomobilom smo v nekaj minutah že sredi trga Velike Lašče, ki leži na prijaznem holmu sredi kraške kotline, obrobljene z nizkimi griči, ki jih pokrivajo bukovi in smrekovi gozdovi. Skozi trg vodi državna cesta dalje proti Ribnici, tu se tudi odcepi cesta na Bloke in dalje na Lož in Rakek.

 

028

 

Župnija Velike Lašče šteje nekako 3.000 duš, občina pa je imela l. 1937. 6.056 prebivalcev. V trgu je zelo lepa župna cerkev sezidana deloma v renesančnem, deloma v romanskem slogu, z dvema zvonikoma, pred cerkvijo je lep trg s spomenikom slovenskemu pisatelju Levstiku, ki je bil tam doma.

Tudi Velike Lašče in njih okolica so doživele vso strahoto komunistične revolucije.

V Združenih državah živi mnogo prič strahotnih dogodkov, ki so se odigravali med tujo okupacijo in v teku komunistične revolucije. Eden izmed teh mi je vse to popisal. Žal, zaradi tehtnih razlogov ne morem in ne smem povedati njegovega imena, je pa pripravljen o vsem tem pričati pred vsakim sodiščem.

 

Takole piše:

INFILTRACIJA IN ČISTKA

V Velikih Laščah je bilo versko in prosvetno delo zelo razgibano kakor po skoro vseh župnijah ljubljanske škofije. Katoliško prosvetno društvo je imelo lep društven dom, kjer se je zbiral cvet katoliške mladine, ki je tam prejemala izobrazbo, krščansko vzgojo in razvedrilo.

Najboljši dokaz za važnost teh prosvetnih društev v naši domovini je pač v tem, da so bila vsem ki niso mislili slovensko in katoliško, trn v peti. Kdor je hotel osvojiti slovensko mladino, je moral najprej napasti to trdnjavo. Zato je diktatura kralja Aleksandra razpustila vsa katoliška prosvetna društva. Pa kraljevem umoru so bila zopet dovoljena in so ponovno pričela živahno delovati.

Med tem časom pa je pričel komunizem veliko in dobro organizirano propagando med mladino. Zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne so se komunisti skušali povsod vriniti v katoliška prosvetna društva, da bi jih »infiltrirali«, to se pravi, da bi jih okužili s svojimi nazori jih razkrojili in onemogočili njih delo. Dobro so vedeli, da je mladina, vzgojena v katoliških prosvetnih društvih, velika ovira izvedbi komunistične revolucije.

V Velikih Laščah je bilo vedno dosti dijakov v srednjih in visokih šolah, ki so si osnovali v prosvetnem društvu svoj lasten odsek: Ta dijaški odsek je bil nekaka duša, gibalo in usmerjevalec vsega društvenega delovanja. Ti študentje so bili vsi iz dobrih, krščanskih družin. Nekateri izmed teh so v Ljubljani zašli v komunistične mreže, v komunistične tajne krožke, kjer so postali komunisti. Tako n.pr. Jože Brodnik, visokošolec na ljubljanski, tehniki njegova sestra, učiteljica Francka Brodnik in Jože Brejc, visokošolec, ki pa je bil pristaš tako zvanega krščansko-socialističnega gibanja, ki je šlo po stopinjah komunistov.

 

029

 

Katoliško misleči študentje so kmalu spoznali, da se vrivajo volkovi v ovčjih kožah v prosvetno društvo. Tudi po župniji se je pričelo šušljanje, da so se v društvo vrinili komunisti. Med katoliškimi dijaki in domačimi fanti se je pojavila zahteva, da je treba prosvetno društvo očistiti te navlake.

Dva dni pred Božičem leta 1940 je bil občni zbor društva. Povabljeni so bili tudi komunizma osmuljeni študentje. Ker pa so zvedeli, da se bo obravnavala na občnem zboru njih zadeva, ni bilo nobenega izmed njih na občni zbor, ki je seveda vse komuniste izključil iz društva. Izključeni pa niso hoteli ostati brez strehe. Takoj so jo šli iskat h »kraljevemu Sokolu", kjer so jih sprejeli z odprtimi rokami, da si je bilo vsem znano, da so izključeni iz prosvetnega društva zaradi komunizma. Takrat še ni bilo tako znano, da so se komunisti že prej vrinili v Sokola! Čez dobro leto pa je to postalo jasno vsem, ker so odšli skoro vsi Sokoli s komunisti!

Prebrisano vlogo pa je igral krščanski socialist Jože Brejc. Nekateri člani katoliškega prosvetnega društva so smatrali, da bi bilo treba tudi njega izključiti, čeprav še ni bil pravi komunist. Ta dijak je prišel na občni zbor, odobraval izključitev komunistov in je na zunaj kazal, da jih obsoja, dejansko pa je bil v srcu z njimi in je ostal v društvu le zaradi tega, da bi mogel kontrolirati društveno delo.

Spomladi leta 1942 so vsi ti pokazali pravo barvo. Vsi so šli v gozdove med komunistične tolpe, tudi krščanski socialisti. Vseh je bilo šest, od teh so trije pustili svoje mlado življenje v gozdu.

Ko je odšel Jože Brodnik med komunistične partizane, je postal tam politični komisar nekega bataljona, kar je znamenje, da je bil popoln komunist. V poletju 1944. je nekoč domobransko topništvo obstreljevalo neki komunistični bataljon na pohodu. Čez nekaj dni se je zvedelo, da je bilo pri tej priliki ubitih deset partiranov in med njimi tudi politični komisar Jože Brodnik. Najbrž bo to res, ker se ob zmagoslavnem prihodu komunistov prihodnjo spomlad ni vrnil!

Njegova sestra Francka je bila nastavljena po posredovanju katoliških krogov v šoli v Velikih Laščah! Med okupacijo se je pa kmalu pokazalo, da je komunistka. Ko so spomladi 1942. odšle njene druge tovarišice v gozdove med komunistične tolpe, Francka ni mogla z njimi. Konec majnika istega leta se je namreč nekoč z vlakom peljala v Ljubljano, najbrž kakemu sestanku, vlak pa je zavozil na mino, ki so jo nastavili njeni tovariši, komunisti. Mina pa; ki nič ne izbira in ne pozna kakih somišljenikov, je zlobno

 

030

 

eksplodirala ravno pod onim vozom, kjer se je peljala Francka. Poškodovalo ji je nogo v stopalu tako hudo, da ni mogla več vredu hoditi. No, zato je pa doma zvesto podpirala one, ki so se borili na »fronti« v gošči. V pozni jeseni 1943 so jo odvedli Nemci v neko taborišče, od koder se je l. 1945 vrnila domov, za zasluge pa jo je poslal režim v Albanijo, v Tirano, kjer je postala - vseučiliška profesorica. Najbrž so jo kominformovci ob izbruhu spora s Titom izgnali iz Albanije.

Krščanski socialist  Jože Brejc pa danes najbrž preklinja svojo neumno pamet, da je zašel med komuniste. Leta 1948 je prejel komunistično plačilo na ta način, da so ga obsodili na 7 let ječe. . .

 

 

IZDAJALCI IN »IZDAJALCI«

Velike Lašče so prišle l. 1941 pod zasedbo Italijanov. Povsod pa se je čutila neka tajna propaganda za Nemce, za Hitlerja! Komunisti so po vsej deželi verno sledili svojemu voditelju Stalinu, ki je bil tedaj še zaveznik Hitlerja in nacistične Nemčije in je z nemškimi nasilniki skupaj napadel Poljsko. Neki gostilničar, ki je pozneje veljal za enega izmed najbolj zaupnih komunističnih sodelavcev v župniji, se je ob polomu Jugoslavije izrazil: »Nazadnje je vseeno, kdo pride k nam, Nemci ali Rusi, saj sta Hitler in Stalin prijatelja.«

Kmalu je Postalo znano, da so vidni komunisti na Gorenjskem in na štajerskem povsod pozdravljali naciste, zanje agitirali, nosili na rokavih celo Hitlerjev znak, kljukasti križ, denuncirali narodno in katoliško misleče Gestapu in so ponekod vodili celo gstapovske patrulje, ko so te aretirale zavedne Slovence.

Slovenskim komunistom je poleg zavezništva med Hitlerjem in Stalinom zelo ugajalo tudi dejstvo, da so nemški nacisti tako strahotno pričeli preganjati katoliško duhovščino in katoliško misleče na Gorenjskem in Štajerskem. V sovraštvu do katoliške Cerkve so si namreč komunisti in nacisti enaki bratje.

Junija 1945 so komunisti ubili Ivana Hrovata, ki je bil župnik na Bučki, ko so jo zasedli Nemci. Ta je Pripovedoval, da so na Bučki krajevni komunisti njega očrnili pri Gestapu, da moral bežati iz župnije.

Leta 1944 mi je pravil neki jugoslovanski orožnik, ki so ga nemške oblasti po razsulu Jugoslavije sprejele v službo kot nekakega pomožnega orožnika, kaj je sam doživel na Štajerskem. V tistem kraju, kjer je služboval, so nacisti najprej postavili nekega komunista za župana. Z vstopom nacistov v vojno z boljševiki pa so pričele nemške oblasti nadzirati komuniste. Po nalogu nemške

 

 

031

policije je moral župan sestaviti listo vseh komunistov v občini. In kaj je naredil tisti župan, skrit komunist? Hladnokrvno je izročil Nemcem listo s 25 imeni najboljših mož v občini in največjih proti komunistov in jih označil kot komuniste. Nekaj dni nato so bili vsi ti zaprti od nemške policije. Vse ljudstvo se je zgražalo nad tem. Končno je prišlo na uho tudi Nemcem, da najbrž tu ne bo nekaj v redu. Poklicali so tega jugoslovanskega orožnika, mu pokazali listo »komunistov«, ki jo je sestavil župan. Ta je sedaj pojasnil nemškim orožnikom, da so na tej listi sami antikomunisti.

Tako umazano vlago so igrali komunisti po vsej Sloveniji!

Od narodnega vodstva, mislim, da od bana dr. Natlačena, je prišlo že ob pričetku okupacije na vse prebivalstvo tajno navodilo, naj nima nihče kakih stikov s fašisti in okupatorjem. Ljudstvo se je v splošnem držalo teh navodil, naši ljudje so se obnašali nasproti Italijanom hladno; sicer pa je znano, da naš narod ni imel še nikdar kakih simpatij do Italijanov.

Izjemo v tem oziru so delali le komunisti in kake prismojene ženske, katerim je ugajalo laskanje italijanskih kavalirjev. Takih pojavov, da so okupatorjevi vojaki iskali stika z lahkovernim in moralno šibkim ženskim svetom, pa imamo dosti v zgodovini vseh narodov in vseh vojska!

Komunisti in njih sopotniki pa so ob vsaki priliki iskali ožjih stikov z italijanskimi oficirji in vojaki, vabili so jih v svojo družbo, v družine, na ženitnine, na plese in zabavo. To vse je trajalo do nenadnega izbruha vojne med Rusijo in Nemčijo junija 1941. Kres je prinesel jasnost, komunistično revolucijo in državljansko vojno.

Za časa državljanske vojne in tudi kasneje do danes so komunisti najraje blatili svoje nasprotnike kot »izdajalce«, »belogardiste« in »fašiste«. Ta komunistična taktika je imela dvojen namen: odvrniti pri ljudeh pozornost od njih lastnih zločinov in te nekako opravičiti. "Izdajalec je bil, zato je zaslužil smrt,« so navadno trosili komunistični propagandisti po deželi vselej, kadar so koga umorili. Na drugi strani je pa imela ta propaganda namen onemogočiti svojim nasprotnikom delo med narodom, ki je bil po ogromni večini proti okupatorju.

Vsak okupator skuša najti med prebivalstvom na zasedenem ozemlju kake moralno manj vredne ljudi, ki mu služijo kot zaupniki in ovaduhi; nekateri iz golega koristoljubja, drugi pa iz osebnega sovraštva ovajajo svoje sorojake.

Tudi med slovenskim narodom so se našli taki ljudje, ki so služili tujemu okupatorju kot špijoni in ovaduhi, toda ti so bili po

 

032

 

 

veliki večini v komunističnem taboru! Imamo polno dokazov v rokah, da so komunisti s svojim ovajanjem pri okupatorju odstranjevali svoje nasprotnike!

V velikolaški občini so bili štirje zaupniki Italijanov, izmed teh so bili trije komunisti ali vsaj njih somišljeniki.

Prvi, še najmanj nevaren, je bil neki Lenič, bivši jugoslovanski orožnik. Ta maš je služboval kot orožnik v Vojvodini, ki so jo ob razsulu Jugoslavije zasedli Madžari in seveda Leniču odpovedali službo. Prišel je z družino v Velike Lašče in se stavil na razpolago italijanskim karabinjerjem. Mož je bil brez službe in se je skušal na ta način preživljati. Bil je čez mero uslužen Italijanom. Komunist ni bil, praktičen katoličan pa tudi ne, da si je bil iz dobre krščanske družine. Tudi Italijanom ni dosti koristil, ljudem  tudi ne škodil. Še največ škode je napravil svojemu bratu, odličnemu možu, očetu sedmih otrok, ki so ga komunisti umorili v župniji Rob. Njega samega pa je v zimi 1941-42 v večernem mraku v ozki ljubljanski ulici smrtno zabodel neki komunist.

Drugi je bil Vilko Nanut, učitelj v Dvorski vasi. Ta mož je pribežal v Jugoslavijo iz Primorske okrog leta 1925.

Ko je propadla Jugoslavija in so prihajali Italijani v deželo, je bil ves prepaden. Bal se je, da ga bodo Italijani preganjali. Toda on ni bil eden tistih, ki hitro izgube prisotnost duha. Dobro je poznal Italijane in je dobro vedel, kaj mu je treba storiti, da si pridobi njih zaupanje in naklonjenost.

Ob razsulu jugoslovanske vojske je ostalo na podstrešju tamkajšnje šole v dveh velikih zabojih precej novih vojaških čevljev. Kako bi bili tisti čevlji prav prišli domačim možem in fantom! Toda učitelj Nanut jih ni namenil domačinom, pač pa Italijanom kot nekak dar sprave. S tem, da jim je izročil ta zaklad, se je seveda Nanut prikupil Savojcem, ki se sicer niso prav nič brigali za njegovo preteklost. Mož je gladko govoril italijanski jezik, da so ga Italijani smatrali za svojega človeka in ga postavili za svojega zaupnika.

V zimi 1941-42 so se komunisti pridno pripravljali na revolucijo in upor proti okupatorju. Ljudstvo je s skrbjo zasledovalo vse te priprave, toda nihče si ni upal reči ničesar, ker je bila vsaka komunistom neprijazna beseda že smrtno nevarna. Toda učitelj Nanut je dobro vedel, kdo bi bil v Dvorski vasi nevaren komunističnim podvigom!

Neko soboto v začetku marca so italijanski karabinjerji aretirali in takoj odvedli v Italijo Praznikovega fanta, po domače Močnikova iz Dvorske vasi. Reveža sta v italijanskem koncentracijskem taborišču hirala in umirala

 

033

 

od lakote celih 15 mesecev. Italijani so ju zaprli kot komunista in ju odvedli v internacijo, da si sta bila najbolj odločna proti komunista v celi vasi. V Dvorski vasi je bilo kar precej komunistov in njih somišljenikov, pa se nobenemu ni niti las skrivil.

Da ju je ovadil kak komunist, je bilo vsem ljudem jasno. Nekateri so pričeli sumiti, da je ta grd zločin zagrešil učitelj Nanut. ki je imel dobre zveze z Italijani.

Sredi junija 1942 so komunistični partizani zasedli Dvorsko vas, kjer so imeli precej pristašev. Tu so ustanovili eno izmed svojih »republik«.

Italijani so pričakovali; da bo postalo njihovemu prijatelju in zaupniku Nanutu v tej »svobodni komunistični republiki« prevroče in da bo pribežal v Velike Lašče v njihovo varstvo. Toda Nanut se je v komunistični republiki kar dobro počutil.

Po dveh tednih, koncem junija, pa so Italijani z dvema bombama iz zraka uničili mlado republiko Dvorsko vas. Med obstreljevanjem vasi s topovi iz Velikih Lašč so nesrečni prebivalci reševali svoje imetje iz goreče vasi in se razkropili po vsej okolici. Nekaj malega jih je odšlo tudi v gozd k partizanom.

Italijani so zdaj pričakovali, da bo učitelj Nanut končno le zapustil nevarno ozemlje in se zatekel k nji:m v varstvo s svojo družino v Velike Lašče. Toda Nanuta ni bilo. Na svoje veliko razočaranje pa so čez nekaj dni zvedeli, da je njih zaupnik šel k partizanom!

Italijani so bili besni, ko so spoznali, da jih je njih obveščevalec vlekel za nos. Maresciallo karabinjerjev - komandant italijanskih orožnikov - je kar pihal od jeze nad nezvestobo svojega zaupnika in je sedaj povedal, da je bil učitelj Vilko Nanut njegov zaupnik in da mu je ta ovadil Praznikove fante kot - komuniste!

Po italijanski ofenzivi se je učitelj Nanut »spokorjeno« javil Italijanom kot partizanski dezerteri! V gozdu mu ni več dišalo, obupal je nad komunistično "zmago«. Italijanski komandant ga je takoj ukazal odvesti za pokopališče in ustreliti skupaj z nekim komunistom Pikolnikom iz Strmca nad Velikimi Laščami. Zadnji hip pa se je posrečilo pregovoriti komandanta, da je spremenil svojo obsodbo in je poslal Nanuta v internacijo. Po italijanski kapitulaciji se je zopet vrnil nazaj kot še bolj navdušen komunist. Zato- so ga nato internirali še tudi Nemci, pa se je tudi od tam srečno vrnil nazaj. Zdaj vzgaja komunistične pionirje nekje na Primorskem.

 

034

 

Tretji mož te vrste je bil Vilar iz Loža, ki se je priženil v Velike Lašče in tam postavil parno žago ter se pečal z lesno trgovino. Bil je »napreden« in Sokol. Kot lesni trgovec je govoril dobro italijansko in je tako navezal dobre stike z italijanskim vojaštvom.

Ko pa se je leta 1941 pričelo pojavljati »osvobodilno« komunistično gibanje, se mu je Vilar s svojimi prijatelji pridružil. Začel je služiti obema gospodama: komunistom in Italijanom. Podnevi se je družil z Italijani, ponoči so pa ljudje nosili k njemu hrano in druge reči, da je nato vse to pošiljal komunistom v goščo.

Ker se je Vilar bal, da mu pridejo končno Italijani na sled, jo je junija 1942 popihal v gozd k partizanom v strašno razočaranje Italijanov. V svoji jezi so mu Italijani nato požgali hišo in žago.

Po italijanski ofenzivi v poletju 1942 se je poleg mnogo drugih partizanov tudi Vilarja polastila malodušje. Pa svoji res dobri ženi si je iz gozda zopet poiskal zveze z italijansko komando, da bi si omogočil povratek. Italijani so mu obljubili, da ga ne bodo ustrelili, pač pa le poslali v internacijo, toda le pod pogojem, če privede s seboj še 50 drugih skesanih partizanov. Vilar se je baje res nato dogovoril s 50 partizani, da se podajo Italijanom v Velikih Laščah, toda zadnji dan pred dezertacijo je vsa stvar prišla na uho komunistični komandi in komunistična krogla je naredila konec Vilarjevemu življenju nekje v vrbovju blizu Strug.

Da je bil Vilar italijanski zaupnik, je gotova, če pa je izdajal, ni mogoče dokazati. Gotovo pa je »zasluga« nekega podobnega italijanskega zaupnika - simpatizerja komunistov -, da je lažnivo ovadil Italijanom kot komunista dva odlična moža, proti komunista Zabukovca iz Prhajevega. Oba so nato Italijani odvedli v internacijo, kjer je eden umrl od lakote, drugi pa se je po poldrugem letu vrnil domov k svoji mladi družinici duševno in telesno strt! To so storili komunistični izdajalci - lažni ovaduhi!

Četrti mož, ki je nastopal kot italijanski ovaduh, je bil neki okrog 45 let stari Lesar iz ribniške okolice. Ta sploh ni skrival, da je v italijanski ovaduški službi. Toda - čudno - kljub svojemu ovajanju se prav nič ni bal komunistov! Vsaj dvakrat na teden se je vozil s kolesom iz Ribnice v Velike Lašče k Italijanom na poročanje, ko si drugi niso upali ne na cesto in ne na vlak. Vsem se je zdel mož velika uganka. Kasneje pa se je zvedelo, da ima brata in sestro pri komunistih v gošči in ljudje so pričeli sumiti, da je tudi on komunist, ovaduh!

Na ovadbo tega človeka so Italijani v Ribnici jeseni l. 1942 prijeli štiri mlade in popolnoma nedolžne može iz ribniške župnije. Odgnali so jih za vojašnico v Ribnici in jim ukazali, naj si skopljejo grob. Ti nesrečni

 

035

 

možje so se pričetkom smejali ker so bili trdno prepričani, da se Italijani le šalijo. Ko pa je bila jama izkopana in so se morali vsi postaviti v vrsto ob jami, so videli, da gre zares! Obstopila jih je straža in postavili so jim nasproti strojnico. Možje so začeli obupno Italijanom dokazovati da nikdar niso imeli nobenih stikov s komunisti, prosili so, naj jih puste pri življenju. Toda vse prošnje niso nič pomagale: vse štiri nedolžne žrtve je pokosila italijanska strojnica.

Bili so ovadeni kot komunisti, kot take jih je pa ovadil italijanskim oblastem njih zaupnik in komunist Lesar!

Končno so se tudi Italijani prepričali, da so bili ti štirje možje lažnivo ovadeni po Lesarju in popolnoma nedolžni ustreljeni. Italijani so sedaj pričeli sumiti, da so nedolžni tudi drugi ki so jih ustrelili na podlagi Lesarjevih ovadb. Spomladi leta 1943 so Lesarja zaprli in priredili proti njemu sodni proces radi lažnivega ovaduštva. Na procesu so ga spoznali za krivega ovajanja nedolžnih ljudi in ga obsodili na smrt. Za ljubljanskim pokopališčem mu je nato italijanska krogla končala življenje.

 

PRVA ŽRTEV KOMUNIZMA

Neka težka mora je ležala nad vsem prebivalstvom. Po okoliških gozdovih so se pričele pojavljati manjše skupine oboroženih ljudi. Govorilo se je o nekih četnikih, o Osvobodilni fronti, o komunistični revoluciji, o umorih v Ljubljani in drugod, vsi so slutili, da se pripravlja nekaj hudega, toda jasnosti ni bilo.

Tudi Velike Lašče je zajel krik nedolžno prelite krvi. V Borovcu, ki leži pod gozdom nekoliko vstran od ceste Velike Lašče Bloke, je živel v skromnih razmerah Kozlerjev gozdni in lovski čuvaj Anton Križanan s svojo ženo in šestimi nedoraslimi otroki. Za javne razmere in še manj za kako politiko se je Križman malo brigal; njegova glavna skrb je bila njegova družinica kateri je bil dober in skrben krščanski oče, in pa njegova služba, ki jo je vestno vršil. Nihče ni mogel slutiti, da bodo komunisti izbrali ravno tega., večinama v gozdu živečega moža, za svojo prvo krvav žrtev v velikolaški župniji!

18. februarja 1942 je prišel Križman iz gozda, iz svoje službene poti, v globokem snegu domov na kosilo. Prišel je ves zmučen in lačen. Tako je prihajal redno okrog poldan domov. Tu ga je čakala skrbna žena in kopica otrok, ki so se sukali okrog njega: žena mu je brž postregla s skodelico vročega mleka. Tedaj pa se pojavijo v hiši štirje mlajši moški v smučarskih oblekah, oboroženi s puškami. Pridrveli so po cesti od Blok. Takoj vprašajo v veži

 

036

 

ženo, ki je ravno pripravljala kosilo za družino, če je mož, ki sedi za mizo, Anton Križman. Zbegana in prestrašena žena je pritrdila, nakar eden izmed štirih nameri puško na Križmana, sproži in ga na mestu ubije. Nato pograbijo njegovo lovsko puško, si pred pragom zopet nadenejo smuči ter odhite proti Blokam, kakor da se ni med tem časom nič pripetilo.

Obupen jok mlade žene in matere, ki je izgubila dobrega moža, pretresljiv krik in jok dece, ki je naenkrat izgubila ljubečega in skrbnega očeta, je pretresel vso hišo in okolico.

Ti brezsrčni morilci so bili komunisti, člani takozvane Osvobodilne fronte ali partizani, kot so se na kratko imenovali.

Zakaj so se spravili ravno nad lovca Križmana? Saj to ni bil noben vpliven mož! Večino svojega časa je preživel v gozdu in ni imel dosti stika s svetom. Križman je bil sicer znan kot poštenjak in krščansko misleč mož, bil je pa tudi znan kot vesten lovski čuvaj, ki je bil mnogokrat lovskim tatovom za petami. To je seveda te zelo jezilo. Že za časa bivše Jugoslavije bi se ga bili radi iznebili, pa so se bali »očesa« postave. Zdaj pa je prišel čas zanje. Jugoslavije ni več, Italijani pa imajo drugih, hujših skrbi dovolj in se za umor nepoznanega lovca ne bodo dosti brigali. Lovskim tatovom so prišli komunisti ravno prav.

Seveda tem. lovskim tatovom ni šlo za kake »visoke« cilje, ki so jih imeli pred seboj komunisti; pač pa predvsem za to, da se znebe vestnega čuvaja, ki je bil na poti njihovim tatinskim pohodom: Tega »tlačitelja« se je bilo treba iznebiti. Predlagali so ga na listo onih, ki naj. bodo likvidirani. pobiti. Kakor je splošno znano, so po vseh krajih komunistični zaupniki sestavili listo oseb, ki moramo biti pobite. Komunisti- so radi ustregli želji svojih pristašev in Križmanovih smrtnih sovražnikov, lovskih tatov. Vedeli so namreč, da se bodo s tem znebili moža, o katerem so mislili, da zaradi svoje poštenosti, značajnosti in krščanskega prepričanja ne bo šel nikdar i njimi. Poleg vseh teh okolnosti so hoteli s tem umorom po vsej okolici vzbuditi tudi strah pred Osvobodilno fronto. Ljudstvo se jih mora bati, da si ne bo nihče upal nastopiti proti njim. Treba je pokazati, kaj čaka vse one, ki bi ne hoteli za komunisti. Zaradi tega je v velikolaški župniji padel kot prvi od komunistične zločinske roke preprost delavec, gozdni čuvaj; dober mož svoji ženi in skrben oče šestih nepreskrbljenih otročičev - Anton Križman.

 

NASILJE NARAŠČA - DRUGA ŽRTEV PADE

Dne 23. aprila 1942 se je po župniji razširila pretresljiva vest, da so prejšnji večer okrog 10. ure komunistični partizani umorili

 

037

 

v vsej župniji spoštovanega fanta, 28-letnega Lojzeta Adamiča, predsednika fantovske Marijine družbe. Bil je doma v vasi Brankovo.

Lojze je bil že v postelji v svoji sobi, ki je bila zgrajena nad živinskim hlevom, ko pridejo oboroženi komunisti po stopnicah pred njegovo sobo in surovo zahtevajo, da jim mora odpreti. Lojze je takoj spoznal, da so prišli nadenj njegovi morilci, in je pričel klicati na pomoč svoje domače. Domači so slišali njegove obupne klice na pomoč, toda nihče ni mogel iz hiše, ker je pred vrati stražil do zob oboroženi partizan, ki bi ustrelil vsakega, ki bi si bil drznil iti na pomoč. Ljudje so govorili, da je stal na straži pred vrati sam zloglasni Daki, to je Stanko Semič iz Velikega vrha pri Blokah, strah in trepet vse Dolenjske in Notranjske in ki se je učil svojega krvniškega posla že kot prostovoljec v - Španiji! To ni bil kak domačin iz Blok, pač pa se je njegova družina priselila tja iz Primorske.

Ker Lojze ni hotel odpreti vrat, so partizani pričeli streljati v sobo kar skozi vrata. Vedoč, da vrata partizanskega pritiska ne bodo vzdržala, je skušal Lojze uiti skozi okno. Toda komaj se je splazil ven, da bi se po brajdi spustil na tla, ga je ustrelil komunist, ki je stražil vežna vrata, in mu je zdrobil hrbtenico. Lojze telebne na tla in na tleh ležečemu in umirajočemu isti partizan zada še strel v senca.

Zverinski umor tega odličnega fanta je pretresel vso župnijo. Nihče ni vedel zakaj so ga umorili. Tudi komunistično usmerjeni ljudje so bili zbegani in so zelo različno govorili. Nekateri so pričeli govoriti, da je Lojze izdajal Italijanom; ker pa tega nihče ni verjel, so zasukali svoje govorice in pričeli trditi, da so ga ustrelili srbski četniki. Ker pa tudi ta zlagana govorica ni našla vere pri ljudeh, so pričeli govoriti, da je bil ubit Lojze zaradi tega, ker je bil komandant »Marijine garde«. S tem so še najbolje povedali resnico. Lojze Adamič je bil predsednik fantovske Marijine družbe, v vsej župniji spoštovan in vpliven fant, o katerem so komunisti z gotovostjo lahko sodili, da ga ne bodo nikdar, pridobili zase in da bo tudi druge fante svaril pred komunizmom. To je bila njegova »krivda« in vzrok umora.

Kdo ga je umoril? Zopet ni nihče vedel nič točnega, le to so vsi vedeli, da so ga umorili partizani. Pozneje je izdala mlada, še živeča soseda pokojnega Lojzeta, ki je bila znana somišljenica komunističnih partizanov kakor tudi vsa njena družina, da ga je ustrelil kot rečeno zloglasni komunist Daki. Možno je, da je sosedova družina vedela, da je izrečena nad Lojzetom smrtna obsodba, zakaj popoldne pred umorom ga je poklical sosedov fant,

 

038

 

propadel študent, ki je tudi držal s partizani: »Pridi Lojze, boš še enkrat videl mlade zajčke.« Ko je bil jutro po umoru uradni pregled trupla, je zdravnik dr. Kožuh (pozneje tudi od komunistov umorjen) ob tej priliki izrekel besede: »To niso ljudje, to so zverine!« Zaradi teh besed je bila od tedaj tudi nad dr. Kožuhom izrečena smrtna obsodba in več mesecev ni mogel odlični zdravnik zapustiti žične ograje v Velikih Laščah brez nevarnosti za svoje življenje. Kdo ga je naznanil komunistom? Njegovo izjavo so slišali le domači in sosedje! Lojzetovi domači gotovo niso šli povedat komunistom, kaj je rekel zdravnik.

Da bi protestirali pred Bogom in ljudstvom proti temu nečloveškemu zločinu, so skušali Lojzetu prirediti slovesen pogreb. Povabljena je bila k pogrebu vsa domača in vse sosednje župnije. Toda iz okolice je prišel na pogreb le en fant in ta je bil nekaj tednov kasneje od komunistov umorjen! Iz domače župnije pa je bila udeležba nepričakovano velika, čeprav so komunisti in njih sopotniki s smrtjo grozili vsem, ki bi se udeležili pogreba.

V oči ha je padlo dejstvo, da se od takozvanih »nacionalnih« in »samostojnih«, to je pristašev narodno-napredne in kmečko samostojne stranke ni udeležil pogreba nihče! Celo tistih ni bilo, ki so se sicer radi udeleževali pogrebov. Naslednji tedni so pojasnili to vprašanje. Z malo častnimi izjemami so skoro vsi ti sodelovali s komunisti!

Komunistom je bil veličastni pogreb silno neprijeten. Kot se je zvedelo, so sklenili, da odslej ne bodo nikogar več umorili doma, marveč da boda vsakega odvedli v gozd in ga tam skrivaj pokopali. Slovesni pogrebi njih žrtev so dali ljudem misliti in so marsikomu odprli oči, kdo in kaj so tisti, ki so si nadeli lepo zveneče ime »Osvobodilna fronta«. Od tedaj so komunisti res skoro vse nadaljnje žrtve odvajali v gozd, jih tam umorili (seveda so jim pobrali vse: kar so še imeli pri sebi, in navadno tudi vso obleko) in nato skrivno zasilno »pokopali«.

 

NOČNI POKOL NA RAŠICI

Vsi razburjeni in prestrašeni so prihajali ljudje iz Rašice na binkaštno nedeljo, 24. maja 1942 k prvi sv. maši v Velike Lašče. Imeli so za seboj težko, prečuto noč, polno groze in strahu.

Kaj se je zgodilo tisto noč v rojstni vasi Primoža Trubarja? Kmalu nato, ko je legla noč na vas in so se prebivalci utrujeni od takega kmečkega dela, ulegli k počitku so se iz okoliških gozdov prikradli v vas komunistični partizani. Del njih je obkolil vas vin stražil, da ni mogel nihče ubežati, drugi pa so vdrli v vas in pričeli

 

039

 

po hišah med prestrašenimi prebivalci iskati žrtve, ki so jih nepoklicani, nevedni in zločinski sodniki zapisali smrti.

V prvi vrsti so hoteli dobiti v roke župana občine Velike Lašče; Ivana Paternosta. To je bil odličen katoliški mož in poštenjak od nog do glave. Bil je tudi skrben in požrtvovalen župan velike občine. Pozneje od komunistov umorjeni slovenski ban dr. Marko Natlačen je ob neki priliki izjavil, da je Paternost eden najboljših županov, kar jih ima v banovini. Župana Paternosta, ki je imel svojo domačijo v Rašici, so komunisti že štirinajst dni prej iskali, da bi ga umorili. Klicali so ga ponoči, naj pride ven iz hiše, pa je bil toliko previden, da se ni dal preslepiti. V hišo vdreti si pa partizani takrat še niso upali, ker jih je bilo premalo in so se bali vaščanov, ki bi jih njih hrup zbudil. Od tiste noči dalje župan Paternost ni več spal doma na Rašici, zato so ga partizani na binkoštno noč zaman iskali.

Komunisti so hoteli dobiti v roke in umoriti tudi trgovca Matija Tomazina in njegovega edinega sina Poldeta. Zakaj so hoteli ubiti ta dva, ni jasno. Najbolj verjetno je, da so si želeli komunistični terenci, to je lokalni zaupniki komunistov, tako polastiti se trgovčevega premoženja.

Nadalje so iskali komunisti tista dekleta, ki so imela baje preozke stike z italijanskimi vojaki, kar pa je bila pač le bolj pretveza. Dobili so v roke štiri taka dekleta in sicer: Kristino Jaklič, po domače Baronovo, Marijo Mustar, Marijo Prijatelj, ki je bila stara šele 17 let, in Brigito Jakše, ki je imela že vse dogovorjeno za poroko z nekim italijanskim oficirjem valdenženske vere.

Angela Žužek, sestra gostilničarja Žužka, ki je bila noseča z nekim italijanskim podoficirjem, pa je v sredo pred pokolom nepričakovano hitro odpotovala v Italijo, v varno zavetje k svojemu ženinu. Ta je imela najožje stike z Italijani in bi bila morala biti po »partizanski postavi« prva umorjena, toda vse kaže, da so jo komunisti naprej opozorili, kaj se bo zgodilo, in da naj izgine. Na binkoštno nedeljo je postalo vsem jasno, zakaj je odšla s tako naglico.

Kaj so naredili partizani z ujetimi dekleti? Besni, ker jim že drugič ni bilo mogoče dobiti v roke župana Paternosta, so se znesli nad dekleti. Med jokom in milimi prošnjami domačih in deklet samih so omenjena dekleta prignali v županovo hišo, kjer so imeli zastraženo tudi županovo družino. Tu so dekleta zmerjali in pretepali, nato pa sredi sobe ustrelili Kristino Jaklič, Marijo Mustar in komaj 17-letno Marijo Prijatelj. Vse so dobile strel v glavo.

 

040

 

Kako so hoteli komunisti »kaznovati« dekleta, ki so imele zveze z Italijani, pa je jasno razvidno iz tega, kar so napravili s četrto jetnico, to je Brigito Jakše. Ta je poleg pobegle Angele Žužek imela tesne zveze z Italijani, toda te niso ustrelili. Trosili so sicer govorico, da so ji zbili nekaj zob in da so jo ostrigli za kazen, toda kasneje se je izkazalo, da to ni bilo res. Očividno je bilo, da so jo zajeli partizani le za komedijo z drugimi red a je bilo že naprej določeno, da se njej ne sme nič žalega storiti. Bila je namreč, kakor tudi prej omenjena Žužek, iz družine, ki je bila vneta za komunistične partizane, saj je bil njen brat znan komunist. Verjetno je bila tudi ona, kakor Žužkova, vnaprej opozorjena, naj se umakne v Italijo: a ker še ni imela vsega urejenega, zato ni mogla oditi. Ostati je morala še doma in je morala tedaj igrati vlogo "preganjanke" po komunistih.

Vse to je pri ljudeh vzbudilo utemeljeno sumnjo da so za ta pokol domači vaški partizanski somišljeniki in sodelavci dobro vedeli ali pa so ga celo mogoče sami pripravili. Sicer je bilo pa povsod tako, da so domačini, zaupniki komunistov, sestavljali liste tistih, ki morajo biti pomorjeni. To kaže tudi dovolj jasno dvojnost komunistične morale. Če je bilo kaj napak pri teh zvezah z Italijani, so največ grešile komunistične sopotnice, toda te so vse pustili v miru.

Po pokolu so se partizani za nekaj ur umaknili iz vasi. Toda morilec je kakor pijanec: če bolj mori, bolj je žejen krvi. Dopoldne na binkoštno nedeljo so komunistične tolpe znova obkolile vas in niso nikogar pustile ne ven ne noter. Pričakovali so, da pride v vas uradna komisija, sestoječa iz zdravnika župana in sodnika, ki bo trupla pregledala, kakor je zahteval zakon. Ti so res nameravali iti tja na komisijski ogled, a so bili pravočasno obveščeni, da jim grozi nevarnost. Eden izmed partizanov je po neprevidnosti izdal, da čakajo komisijo, da bi jo - pobili! Tem trem vzornim krščanskim možem tedaj še ni bilo usojeno umreti, pač pa so vsi trije končali pod streli komunističnih pušk eno leto kasneje.

 

PREVEČ STA VEDELA

V lični lovski koči blizu ceste, ki vodi od Male Slevice proti Sv. Gregorju, je živel 35-letni Kozlerjev lovski in gozdni čuvaj Pečnik s svojo ženo. Pečnik je bil eden izmed tistih, ki so v začetku nasedli komunističnim lažem in vabam ter je postal njihov zaupnik in sodelavec. Morda so imeli komunisti v začetku v njegovi koči celo zaupne sestanke, kjer so kovali svoje načrte, ker sta bila koča in samotni kraj kakor nalašč za take sestanke. Na ta način sta

 

041

 

imela Pečnik in njegova žena dosti prilike seznaniti se z vsem, kar so komunisti nameravali, kakor tudi, kdo nosi v okolici krivdo za njihova zločinska početja.

Morda si je Pečnik, ki sicer ni bil na slabem glasu, v začetku, prevarjen po komunistih in njih obljubah, vso stvar drugače predstavljal, kakor se je pozneje izkazala. Bil je verjetno eden izmed tistih, ki so verjeli, da ima partizanstvo res predvsem osvobodilne namene. Ko pa so spomladi l. 1942 pričeli komunisti vedno jasneje kazati svojo pravo barvo, posebno ko so pričeli pobijati popolnoma nedolžne ljudi, je spoznal, v kakšno zločinsko družbo je zašel. Začela ga je peči vest in gotovo je moral na kak način pokazati svojo nevoljo nad tem, kar so komunisti počeli. Tako so ti spoznali, da Pečnik ni več z njimi.

Koncem junija 1942 sta Pečnik in njegova žena naenkrat izginila. Partizansko usmerjeni ljudje so pričeli govoriti pač po ukazu komunistične propagande, da sta odšla k partizanom. Tega pa ljudje kar niso mogli verjeti, ker so dobro vedeli, da sta Pečnik in njegova. žena zadnje čase iskreno obsojala partizane in njihove umore. Kam sta torej izginila? Od nikoder ni bilo čuti glasu o njima. Ljudje so pričeli sumiti, da so jih komunisti odvedli nasilno in umorili kje v gozdu.

Celo poletje 1942 ni bilo ničesar več slišati o obeh izginulih zakoncih. Ker je hiša ostala prazna, so jo Italijani ob svoji ofenzivi koncem julija zažgali ker so tudi mislili, da so odšli njeni prebivalci k partizanom. V jeseni istega leta pa je nekdo v gozdu, kake četrt ure od koče, našel v goščavi neki grob. Sporočil je to vaški straži pri Sv. Gregorju, ki j šla grob odkopat in našla v njem trupli lovca Pečnika in njegove žene.

Nekaj podobnega se je zgodilo z gozdnim čuvajem na Gorjancih. Ta mož je videl strahotne reči, kako so komunisti ujete žrtve v tamkajšnjih gozdovih kruto mučili, slišal njih krike, videl njih razmesarjena telesa, ognje, kjer so komunisti žgali svoje žrtve in je vedel za mnogo grobov. Ker je preveč vedel, so ga odvedli in umorili!

 

TRAGEDIJA GRUDNOVE DRUŽINE

Na Jakobovo nedeljo l. 1922. ob treh popoldne so pripeljali na dveh lojtrskih vozeh iz Karlovice v nepobarvanih rakvah 16 mrličev na pokopališče v Velike Lašče. Roji muh so spremljali ta žalostni pogrebni sprevod. Kdo jih je pobil?

Komunistične tolpe so tu in tam napadle kako italijansko stražo ali patruljo, položile kako mino na železniško progo, kar je bilo vse vojaško popolnoma brezpomembno. To je seveda Italijane dražilo. Zato so sklenili prirediti nekako ofenzivo proti komunističnim tolpam.

 

042

 

Italijanom ni bilo na tem, da bi vzdrževali red v pokrajini, kot je po mednarodnih zakonih dolžnost vsakega okupatorja. Komunisti so mogli poljubno pobijati narodno in katoliško misleče osebnosti. Pred nosom italijanskih straž so lahko ropali, odvajali ljudi in pobijali. Italijanom torej ni bilo na tem da bi zaščitili prebivalstvo, bilo jih je pa sram, da jim peščica oboroženih partizanov dela neprilike in se iz njih tako norčuje. Zato so priredili proti njim nekak vojaški pohod.

V velikolaško župnijo je prišla od Iga neka italijanska divizija. Za že dolgo prej napovedano ofenzivo proti partizanom so poslali Italijani vse polno vojaštva. Napovedovali so, da bodo vse partizane uničili. Vsi ljudje razen komunistov so željno pričakovali ta vojaški nastop, ker so komunistične tolpe v nekaj mesecih svojega divjanja napravile življenje na deželi res nevzdržno. Nihče ni bil varen pred temi banditi, če mogoče ne pridejo čez noč, mu izropajo vse, kar je imel, ali pa ga odvedejo v gozd, tam mučijo in umore. Ljudje so upali, da bo italijanska vojska naredila red, kar bi bilo kaj lahko, če bi bili Italijani to res hoteli. Toda na žalost je vodil to ofenzivo zoper enega sovražnika našega naroda le drug sovražnik slovenskega ljudstva; zato je ta ofenziva prinesla več gorja kot olajšanja.

Zadnjo noč pred omenjeno italijansko ofenzivo ko so že italijanski vojaki prenočevali na Rašici in v sosednjih vaseh, da bi nadaljevali drugi dan svoj pohod, so prišli ponoči komunisti na Ulako, malo vas, ki leži kake 4 km zapadno od Velikih Lašč, ter odvedli vso Grudnovo družino.

Grudnovi so imeli lepo kmetijo na Ulaki in sedem otrok. Oče je bil obenem tudi sodni sluga in je slovel pri kmetih kot moder svetovalec v pravnih zadevah. Bil je zaveden katoliški mož ki je rad pomagal pri vseh dobrih in koristnih ustanovah in tudi vsakemu posamezniku brez ozira na njegovo politično prepričanje. če ga je kdo vprašal za svet. Take vrste mož pa komunisti niso, trpeli. Tudi Grudnov oče jim je bil trn v peti. Ta se je tega dobro zavedal in je slutil, da mu komunisti strežejo po življenju. Dober teden pred smrtjo je rekel: »Čuden strah čutim pred Janezom Gento, čeprav sem mu zadnjo zimo v dednih zadevah dal dober nasvet in mu s tem prihranil več tisoč lir stroškov.«

Janez Centa je bil namreč poleg Jožeta Bavdka iz Kaplanovega znan kot partizanski rabelj. Na drugi strani pa se je Gruden bal tudi Italijanov. Nekaj dni pred

 

043

 

italijansko ofenzivo. za katero so komunisti že prej zvedeli, so prišli partizani v vas in nagnali od dela izmučene kmete iz hiš na cesto, ki so jo morali na več krajih med Laščami in Ulako prekopati. Trdili so, da bodo na ta način zadržali Italijane. Čez take jarke so potem peljali tanki brez vsake motnje, bilo jih je pa tudi mogoče v kratkem zasuti. Torej kopanje teh jarkov ni imelo nobenega vojaškega pomena. Grudnov oče je pa vedel, da bo to le razdražilo Italijane, ki se bodo potem maščevali nad nedolžnim prebivalstvom, kakor se je navadno godilo drugod. Zato je svetoval vaščanom, naj zagrebejo te jarke, ki so ljudje tudi storili.

S tem sicer pametnim dejanjem pa si je Grudnov oče pospešil izvršitev že prej nad njim izrečene smrtne obsodbe. Grudnovi so že dalj časa slutili, da so v nevarnosti, zato že nekaj časa niso spali doma, marveč pri sosedu. Tako so jih tisto noč pred italijansko ofenzivo komunisti tudi našli pri sosedovih in odvedli vse: očeta, mater; tri sinove, dve hčeri. Dva starejša sinova sta bila zdoma, zato ju niso dobili v roke. Eden izmed treh odpeljanih sinov se je komaj dober mesec prej vrnil iz ljubljanskih zaporov, kjer je moral popolnoma nedolžen delati pokoro za komunistične grehe.

Močno zastražene so gnali komunisti Grudnove v smeri proti Karlovici. Ker mati zaradi bolnih nog ni mogla hoditi, so jo naložili na dvokolnico in jo tako z drugimi vred peljali na morišče. Najstarejšo hčerko Marijo je že prej omenjeni in zloglasni Bavdek med potjo odvedel na svoj dom, kjer jo je zaklenil v klet. Iz kleti so jo naslednje jutro rešili Italijani, ki so po naključju dobili v roke tudi samega Bavdka, ki so ga takoj ustrelili in pokopali poleg gnojne jame.

Poleg omenjenega Bavdka je bil med tolpo, ki je gnala Grudnove na morišče, tudi Ivan Ivanc iz Stop. Na tega se je eden izmed Grudnovih fantov kot nekdanji prijatelj obrnil za pomoč. toda Ivanc ga je surovo zavrnil. Medtem pa se je že pričel delati dan. Komunistična tolpa je še slišala za seboj hrup in streljanje prodirajočih italijanskih vojakov. Ni bilo več časa, da bi odgnali Grudnove dalje v gozd, in so jih tako ob prvi zori postrelili pod gozdom onkraj Karlovice. Pustili so jih kar tam ležati in so se razbežali, da si poiščejo primerno skrivališče pred Italijani.

Po čudnem naključju najmlajša hčerka, 14-letna Anica, ki sedaj živi kot begunka s svojo sestro Marijo v Angliji, ni bila smrtno zadeta. Strel jo je zadel v roko, v smrtnem strahu je omedlela in se zgrudila na tla. Takoj nato se je smrtno zadet zgrudil nad njo njen oče: Ko so nato brezsrčni komunistični morilci na tleh

 

044

 

ležečim in umirajočim dali še vsakemu en strel v glavo, je Anica, ki je ležala pod očetom, dobila tudi strel, pa zopet namesto v glavo v roko.

Ko je čez kaki dve uri streljanje približajočih se italijanskih vojakov deklico zbudilo iz nezavesti in se je zavedela, kje je, se je brž izvila izpod mrtvega očeta in vsa krvava, kot iz groba vstala, hitela nasproti Italijanom.

K pokolu, ki so ga izvršili komunisti nad splošno spoštovano Grudnovo družino, so Italijani dodali še svoje. Deloma, ker so bežeči komunisti streljali izza hiš na italijanske vojake, deloma ker so bežeči partizani pred hišami nedolžnih odvrgli odvečno orožje, so Italijani tisto dopoldne postrelili okrog Karlovice še 9 moških, samih nekomunistov, poleg treh komunistov, nedomačinov, ki so padli v bojih. Na Lužarjih pa so isti dan Italijani postrelili 4 najboljše fante v vasi, medtem ko so komunisti ušli v gozdove.

Da bi bilo gorje še večje, so Italijani tiste dni odgnali več kot sto moških v razna italijanska koncentracijska taborišča, zlasti na otok Rab. Tam jih je skoro polovica umrla od gladu in uši.

Pravi komunisti, kolikor so jih zajeli, so se pa v taboriščih hitro znašli. Po svojih zvezah so se spravili v kuhinje, skladišča in v pisarne ter tam razmeroma dobro živeli. Iz župnije Velike Lašče je bil v tem oziru zlasti znan komunist Bavdek iz Dvorske vasi, ki je prišel iz taborišča rejen kot še nikoli prej v življenju.

Tisti, ki so kljub silnemu gladu še ostali pri življenju, so pripovedovali, da bi moglo dosti naših ljudi ostati pri življenju, če bi komunisti, ki so se spravili k skladiščem in kuhinjam, vsaj malo držali tisto enakost za vse, o kateri tako radi govore, seveda le dotlej, dokler ne pridejo do oblasti.

 

MNOŽIČEN POKOL

Sredi maja 1944 so odkopali tri množične grobove v gozdu nad kolodvorom v Velikih Laščah, da bi trupla v gozdu pokopanih žrtev komunizma dostojno pokopali v blagoslovljeni zemlji.

V prvem grobu je ležalo devet trupel fantov in mož iz Ljubljane in okolice. Tam je ležalo truplo odličnega profesorja Petelinu iz Ljubljane in truplo komandanta vaške straže v Dobrepolju Toneta Perneta, visokošolca iz Gorič nad Kranjem. Pravzaprav bi moralo biti v tem grobu 12 pobitih, pa so trije na poti v smrt ušli komunističnim morilcem. To je Vinko Rak, sedaj begunec v Ameriki, dalje Matija Ivanc, pismonoša v Velikih Laščah, ter neki fant Jaklič iz Škocijana pri Turjaku, ki pa sta oba bila kasneje (l. 1945) vrnjena od Angležev iz Koroške obenem z domobranci in ubita.

 

045

 

Drugi grob je v kraški globelici sredi gozda kakih 500 m nad železniško postajo v Velikih Laščah. Tam so komunisti pokopali 42 ustreljenih fantov iz župnije Škocijan pri Turjaku, kateri so bili člani vaške straže v domači župniji. V istem grobu je bilo pokopano tudi truplo neke žene Grmek iz Golega nad Igom. Ta mati je imela tri sinove pri partizanih. Ko pa je videla, kaj komunistični partizani počno, jih je skušala zvabiti proč od njih. Zato so jo komunisti odvedli, umerili in jo pokopali v tem grobu z drugimi žrtvami.

V tretjem grobu, nekaj metrov stran od drugega, je ležalo osem trupel umorjenih. Tu je bil pokopan dr. Ludovik Kožuh. zdravnik v Velikih Laščah, Lojze Zalokar, sodni predstojnik v Velikih Laščah, oba brata Rožanca, doma iz Loža: eden je bil uradnik v Velikih Laščah, drugi pa študent. Nadalje so bili tu pokopani Lojze Berglez, sodni izterjevalec v Velikih Laščah in še trije drugi možje.

 

Kdaj so bili ti pomorjeni?

Zaradi neprestanih ropov in umorov, ki so jih vršili komunisti. so po nekaterih okoliških vaseh ustanovili  v a š k e   s t r a ž e , da so branile prebivalstvu življenje in premoženje. Po zlomu Italije (8. septembra 1943) so se vaške straže in mnogi drugi umaknili z doma pred komunističnimi tolpami. Del teh je ostal v Turjaškem gradu, ki so ga partizani - največ s pomočjo od Italijanov prejetega težkega orožja - 18. septembra 1943 po hudih bojih zavzeli. V grad se je zateklo več sto članov slabo oboroženih vaških straž in nekako 50 drugih, moških in žensk.

Ranjene vaške stražarje in nekatere druge ranjence so komunisti takoj postrelili. Ostale pa so navezali po dva in dva na žico k debeli vrvi in jih s kletvina,mi in sramotenjem prignali v Velike Lašče.

Tu se je od vseh strani zbrala različna sodrga, ki je na trgu jetnike opljuvala in zmerjala z najgršimi psovkami: izdajalci, zločinci, bele svinje in podobno. Nato so vse lačne, žejne, opljuvane in zmučene gnali v prostoren silos, oziroma državno skladišče, ki je bila zgrajeno tik pred vojno pod kolodvorom v Velikih Laščah. Tam so jih zopet dva dni skoro brez vsake hrane in vode sramotili in prerešetavali. Nekatere, o katerih so mislili, da jim niso nevarni, posebno take, ki so imeli med partizani kakega sorodnika, so izpustili. En del so odgnali v zapore v Kočevje, kjer so jim potem po komunističnem vzorcu priredili znani  k o č e v s k i   p r o c e s,  kjer so skoro vse obsodili na smrt in jih pobili v Mozlju.

 

046

 

Tretja skupina pa je bila že kar vnaprej obsojena na smrt. Zato jim komunisti niti kakega procesa niso priredili, temveč so jih po komunistični navadi zvezali z žico po dva in dva in jih gnali na morišče. Prvi dan, dne 20. septembra 1943, so postrelili najbolj nevarne, tako zvane komandante. To so bili oni deveteri, ki so bili pokopani ob železnici in od katere skupine so trije ušli. Najbrž so jih zaradi pobega teh treh postrelili kar ob železnici, ker bi gori v gozdu morda še kateri ušel. Naslednji dan so navezali na žico še ostalih 51, med njimi zdravnika dr. Kožuhu in sodnika Zalokarja. Vsi so vedeli, da jih ženejo na morišče. Dr. Kožuh je vzel iz žepa rožni venec in ga začel na glas moliti naprej, drugi so mu odgovarjali. Tako so šli z molitvijo rožnega venca mirno v smrt! Komunistična sodrga pa jih je tudi še sedaj na tej poti zasramovala.

To je bilo popoldne 21. septembra 1943, na praznik sv. apostola Mateja. Ljudje, ki so delali na polju, so slišali iz gozda mrtvaško pesem strojne puške, ki je pokosila toliko mladih življenj in idealnih ljudi, poštenjakov, vernih in narodno čutečih. Z grozo so poslušali ljudje streljanje, toda nihče ni mogel pomagati, ko so padale žrtve - njih prijatelji, sorodniki in najboljši fantje in može.

Komaj je streljanje v gozdu potihnilo in je ugasnilo 60 mladih slovenskih življenj - med njimi ni bil nihče nad 40 let star so že možje iz Velikih Lašč in okolice dobili poziv, naj vzamejo s seboj krampe in lopate ter pokopljejo ustreljene.

Komunističnim partizanom naklonjene družine velikolaških trgovcev.in gostilničarjev pa so medtem pekle in cvrle, zakaj zvečer je bila nato v Velikih Laščah napovedana partizanska veselica. Po toliki in tako strašni moriji - pa veselica!

Tisti večer je satanska hudobija praznovala svoje zmagoslavje. V temno noč se je razlegal hreščeči glas harmonike divji hrup in rjovenje pobesnelih partizanov in partizank. V sosednji škocijanski župniji pa je vladala smrtna žalost, jok mater, otrok, očetov in sester; zakaj skoro vsaka druga hiša je v tej mali župniji ta dan izgubila po enega člana. To so bili sijajni fantje in mladi možje, ti škocijanci!

Zakaj so komunisti tako hladnokrvno in v množicah morili te ljudi? Neka učiteljica je tiste dni vprašala svojo tovarišico, komunistko Francko Brodnik, zakaj so komunisti pomorili tudi take, ki se niso dejansko nič borili proti komunistom, kat n.pr. dr. Kožuh, sodnik Zalokar in še mnogi drugi. Komunistka-učiteljica pa je odgovorila:

 

047

 

»Osvobodilna fronta« - mislila je pač komunizem – »je kakor hudournik. Vse mora neizprosno iti z njegovim tokom. Kdor se temu toku upre, se brez usmiljenja izruje in uniči.«

 

DRUGI MNOŽIČEN POKOL V VELIKIH LAŠČAH

Po zlomu Italije so prevzeli v roke oblast Nemci tudi v tako zvani »Ljubljanski pokrajini«. Da zavarujejo svoje zveze s fronto v Italiji in na I3alkanu, so priredili pozno v jeseni 1943 nekako ofenzivo ali pogon za komunističnimi tolpami, ki so po zlomu Italije svobodno izvrševali teror po Dolenjskem in Notranjskem. Ta ofenziva je bila zopet precej podobna pesem kot pri Italijanih. Komuniste so preganjali Nemci, ki so bili sovražniki slovenskega naroda in so to priliko porabili, da so pobijali nedolžno prebivalstvo in požigali slovenske vasi. Pobitih je bilo več nedolžnih kot pa komunistov!

Nemcem ni bilo mar, kaj se godi po deželi, če komunisti ropajo in more! Tudi sedaj, kakor prej pod Italijo, je prebivalstvo jasno videlo, da okupator ne bo skrbel za mir in red ter varnost življenj, če si sami ljudje tega ne bodo zavarovali z orožjem. Ni bilo drugega izhoda: ali umreti pod komunističnimi krvniki ali se izseliti ali pa prijeti za orožje in se braniti pred morilci!

Posledica te nemške ofenzive je bilo vsaj to, da so v morju komunistične poplave mogli biti ustanovljene vsaj v nekaterih krajih domobranske postojanke, kamor so se mogli zateči oni, katerih življenje je bilo ogroženo po komunistih.

Tako je bila v naglici ustanovljena tudi v Velikih Laščah domobranska postojanka, ki je štela kakih 150 lahko oboroženih in slabo izvežbanih domobrancev, med katerimi so bili nekateri, ki so sploh prvič imeli puško v rokah.

Partizani so se pred nemško ofenzivo poskrili. Ko so se pa umaknili nemški vojaki, so si opomogli od prestanega strahu in se pričeli zbirati ter napadati domobranske postojanke. 2. decembra so z veliko premočjo napadli nezavarovano in nepripravljeno in komaj dobro ustanovljeno postojanko v Velikih Laščah. Ker so domobranci vedeli, da postojanke ne bodo mogli držati, so se skušali umakniti proti Ljubljani. 80 mož od postojanke se je prebilo skozi partizane in se rešilo. Drugi pa, ki niso tvegali tega, so se raje poskrili po Velikih Laščah.

Partizani so končno le vdrli v trg. Ranjence so najprej sicer obvezali, nato pa čez nekaj ur vse na njih ležiščih postrelili. Ostale, ki so se skrili, so razen enega vse našli in vse takoj postrelili. Le eden, ki se je ranjen zavlekel v gnojno jamo, se je rešil. Tudi

 

048

 

one ljudi, ki so se zatekli v Velike Lašče, da bi tam našli zavetje, so komunisti povečini postrelili.

Tudi odlični župan Ivan Paternost je tisto strašno noč izginil. Nobenega sledu ni bilo več o njem. Isti večer so zajeli tudi občinskega tajnika Stojana Plantariča in ga dva dni kasneje na Polici nad Višnjo goro ustrelili.

Ko so ljudje po groze polni noči 3. decembra polagoma prihajali iz hiš, so se jim nudili strahotni prizori. Povsod so ležali mrliči. Tudi na cerkvenem pragu so ležali trije mrtvi domobranci v mlaki krvi. Vseh žrtev je bilo nad 60! Okrog pet jih je padlo v boju, vse druge so komunisti kasneje postrelili!

Toda komunističnemu besu vse to še ni bilo dovolj. Naslednji dan so zažgali še poslopje, v katerem je bila sodnija in občina, nadalje poslopje, kjer je bila na daleč okrog znana gostilna "Vatikan«, šolsko poslopje pri cerkvi in državno skladišče ali silos pri železniški postaji.

Vsa ta tragedija se je izvršila v noči na prvi petek v decembru 1943. Bilo je namreč splošno znano dejstvo, da komunisti najraje napadajo domobranske postojanke zvečer pred prvim petkom v mesecu. Med okupacijo je slovensko ljudstvo prihajalo v velikem številu k spovedi in k sv. obhajilu na prve petke v mesecu. Tudi tisti prvi petek so prihajali zjutraj mnogi župljani iz zunanjih vasi v Velike Lašče k zakramentom, pa so se z grozo vračali nazaj, ko so videli po cestah polno mrličev, v trgu pa namesto domobrancev komuniste.

 

 

ŽUPAN PATERNOST

Preko 500 mladih življenj je uničila komunistična obsedenost v občini Velike Lašče in med temi je bil tudi odlični župan Ivan Paternost.

Ivan Paternost je bil pravzaprav Amerikanec po rojstvu. Rojen je bil namreč pred 60 leti v Pueblo v Colorado. Ko je bil pokojni komaj 4 leta star, so se starši vrnili domov v Gornje Retje pri Velikih Laščah. Iz Amerike je prinesel Paternost ime »Žan«, ki ga je doma pri krstu in ki se ga je držalo celo življenje.

Njegovi starši so imeli v Gornjih Retjah, v prijazni vasici nad železnico (Ljubljana-Kočevje), manjše posestvo. Tam je v skromnih, toda zdravih razmerah, v družbi treh sestra, ki so zdaj vse redovnice, in treh bratov rastel mladi Žan. Že v svoji šolski dobi je kazal veliko veselje do knjig in željo po izobrazbi.

Neko jutro ga je zasačil njegov oče v hlevu, ko je z eno roko snažil in krtačil kravo, v drugi pa je držal in bral knjigo. Ves ne

 

049

 

voljen ga je oče karal: »Ti ne boš nikoli kaj prida kmet, ko imaš rajši knjige kot kravo.«

Toda očetova napoved se ni uresničila. Župan Paternost je Vil eden tistih naših kmetov, ki so znali srečno združevati oboje: izobraževanje in kmečko delo, plug in knjigo, tako da zaradi ljubezni do izobraževanja kmetija ni trpela.

Ivan Paternost je doraščal v mladeniča ravno v tisti dobi po prvi svetovni vojni, ko so se vsa katoliška prosvetna in verska društva znova razživela in zajela velik del slovenske mladine. Mladi Paternost, vnet za vse dobro, požrtvovalen in razgledan. kakor so bili redki med kmečkimi fanti, ni samo sodeloval, marveč je bil eden vodilnih tako pri fantovski Marijini družbi kakor tudi pri Prosvetnem društvu in pri Orlu. Kjer je šlo za katoliško in slovensko stvar, se Ivan Paternost ni branil dela ne žrtev. Tudi v političnih in gospodarskih organizacijah se je že mlad začel udejstvovati. Velikolaški zadružniki so ga zaradi tega izbrali in poslali v Ljubljano v Zadružno šolo, kjer je čas dobro izkoristil in si svojci izobrazbo poglobil in razširil.

Neredko so mladi fantje in tudi dekleta, ki so jih poslali s posebnim namenom in na javne stroške v razne šole, da bi nato delovali v domačem kraju za katoliške in narodne ideale, svoje dobrotnike bridko razočarali. Marsikaterega je prevzel napuh in domišljija, da je mislil, da je delo na kmetih nekako poniževalno za njega, da je že nekako določen za "vodilno« vlogo da mara dobiti kako uradniško službo! Žan Paternost pa svojih dobrotnikov ni razočaral. On si ni izobraževal le uma, marveč tudi srce. Že kot mlad fant si je pridobil svoje prepričanje, svetovni nazor, trdno zgrajen na katoliških verskih načelih ki so mu bila jasen in zanesljiv kažipot v vsem njegovem zasebnem in javnem življenju in delovanju.

Paternostova osebnost, njegov lepi značaj, ves njegov možati. pa skromni nastop, je povzročil, da so ga vsi njegovi vrstniki in sodelavci spoštovali in ga tudi ljubili. Vsi so namreč videli, da Žan ni samo bolj sposoben, pač pa tudi bolj pažrtvovalen in skromen kot drugi. O njem se lahko mirno zapiše brez kakega pretiravanja. da ni iskal sebe ne svoje. časti in ne koristi v svojem javnem delu. Vedno in proti vsakemu, tudi nasproti svojemu nasprotniku je bil vedno ljubezniv, dobrohoten, odkrit in naraven. Ni poznal in tudi ne iskal kake gospoščine ne gosposkih naslovov, temveč je vsem ostal tudi kasneje kot župan le »Žan«; pod tem imenom je poznala vsa okolica moža, ki je bil v občini in daleč okrog spoštovan od vseh, ki so  ga poznali.

 

050

 

Posebna pa je Paternosta vsakomur prikupil njegov sončni in vedri značaj. Znal je biti tudi v najtežjih trenutkih miren, smeh ga je zapustil le za kratek čas. Bil je človek vesele narave; kjer je bilo poštena veselje, tja je rad šel in se dobro tam počutil. Tudi kasneje, ko je bil kot župan preobložen z delom, ni nikdar vedrosti izgubil.

Nekako osemindvajsetleten si je vzel za življenjsko družico trgovsko pomočnico Marijo, po domače Živčevo iz Velikih Lašč in se z njo naselil na Rašici, kjer sta podedovala po svojih sorodnikih srednje veliko kmetijo. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hčerka Anica in sin Jože.

Žan je bil svoji družini ljubeč mož in oče. Da si je v najtežjih časih in okoliščinah imel na ramah skrb za veliko občino, kljub svojemu obilnemu javnemu delovanju ni nikoli zanemarjal svojih dolžnosti do družine.

Leta 1938 je Žan postal župan obširne velikolaške občine, ki jo je nato vodil v najtežjih časih slovenske zgodovine v splošno zadovoljnost vseh poštenih občanov. Kot župan ni poznal razlike med političnim nasprotnikom in pristašem lastne stranke: kdor je pri njem iskal pomoči, vsak jo je dobil; kolikor je bilo možno, je vsakemu s prijaznostjo pomagal.

Poleg občine je imel velikolaški župan v svoji oskrbi tudi občinsko mlekarno, ki je bila velike važnosti za gospodarski položaj občine. Tudi za to se je Paternost zavzel z vso vnemo, povečal je obrat s tem, da je kupil modernejše stroje.

V občini je bilo dosti izdelovalcev suhe robe, ki so oddajali svoje izdelke v Sodražico. Ko so leta 1942 Italijani z bombardiranjem uničili ta trg, so izdelovalci v velikolaški občini izgubili tam svoje odjemalce, kar je pomenilo hud udarec za ves njih gospodarski obstoj. Paternost je šel takoj na delo, da ljudem pomaga. Dobil je v Ljubljani pri Zadružni zvezi kredit, poiskal v Italiji odjemalce in v Velikih Laščah ustanovil "Lesno zadrugo«, ki je odlično uspevala. Po razsulu Italije so komunisti zasedli Velike Lašče in uničili tudi to koristno zadrugo.

Vojna in okupacija je prinesla vsem občanom težak križ, županu ha še trikrat težjega. Občane je bilo treba ščititi pred okupatorjevo vojsko. Vsak dan so prihajale nad župana nove prošnje in pritožbe od strani občanov in vedno nove zahteve in nove odredbe okupatorskih oblasti. Poleg vsega tega so županom naložili še skrb za prehrano prebivalstva. Občina je morala deliti živilske in oblačilne nakaznice, skrbeti za nabava živil, orodja, semena, obleke, za razdelitev vseh teh predmetov, skrb za pravilno oddajo klavne živine, izdajanje osebnih izkaznic in nešteto drugih nalog.

 

051

 

Poleg vsega tega je pa prišla še zločinska komunistična revolucija med okupacijo! Po občini so pričele komunistične tolpe ropati, pobijati in groziti. Okupator pa je pričel zaradi komunističnih izgredov izvajati represalije nad nedolžnim prebivalstvom, pričel je zapirati, odvajati v internacijo, pobijati talce in požigati vasi. V teh zmešanih razmerah je bilo za župana nadvse težko ostati na mestu, ohraniti mirno kri in vršiti v korist naroda težko in odgovorno delo. Jasno, da je moral vsak župan »imeti stike« z okupatorskimi oblastmi, bodisi vojaškimi ali civilnimi, ki so izvrševale oblast v deželi.

Nekateri župani so kar odložili županstvo, ker so se ustrašili težkih in odgovornih nalog. Paternost pa ni bil mož takega kova, ki bi v nevarnostih in težavah odpovedal, ki bi iz strahu za svoje življenje ali pa zato, da bi si ohranil »čiste« roke za bodočo politično kariero, pustil narod na cedilu in bi brezskrbno odšel od doma ter si kje poiskal varno zatočišče. On je vztrajal na svojem mestu kot pogumen in junaški mož, ker je smatral, da je to potrebno in v korist naroda. V teh strašnih časih je reševal, kar se je moglo rešiti, pomagal, kjer je bilo mogoče pomagati, da si se je bilo treba boriti za slovenski narod na eni strani proti okupatorju, na drugi strani pa še, proti hujšemu sovražniku - satanskemu komunizmu.

V kakem razmerju je bil župan Paternost do zasedbeni'h tujih oblasti? Naj v ilustracijo navedem le en dogodek! Neko pozno popoldne 1. 1941 je prišel z vlakom iz Ljubljane. Na cesti, takoj pod postajo, ga ustavi neki italijanski kapitan in zahteva od njega 40 odej za toliko novodošlih italijanskih vojakov. Paternost pa je odločno odgovoril:

»Jaz jih nimam in jih nimam kje vzeti, zato jih tudi dati ne morem. Moja dolžnost je skrbeti za civilno prebivalstvo v občini, ne pa za vojaštvo.« Tako odločno govoriti je bilo takrat zelo nevarno. Še posebno, ko so se istočasno razni komunistični lokalni zastopniki na vse pretege laskali italijanskim vojaškim krogom. Paternost pa je bil vedno odločen, neustrašen, bister in odkrit nasproti vsakomur.

V Italijanih je gledal, kakor vsi drugi katoliško misleči, le tujo zasedbeno oblast, s katero je pač treba računati, do katere je treba imeti razmerje, kakor ga določajo mednarodni tozadevni zakoni. Z Italijani je imel le toliko stikov, kolikor jih je moral imeti kot župan. Nikdar ni iskal prijateljskih stikov z Italijani nikdar ni šel v njih družbo in nikdar ni nikogar od njih vabil k sebi

 

052

 

goste. Jasno pa se je zavedal, da bi bil vsak odpor civilnega prebivalstva proti okupatorju proti mednarodnim zakonom in proti interesom slovenskega naroda, ker bi to prineslo le velikanske in nesmiselne žrtve brez koristi. Italijani so bili nasproti njemu hladni, sicer pa so ga spoštovali kot sposobnega župana.

Paternost je bil ne le zaveden, marveč res tudi pobožen katoličan, ki je v vsem svojem delu sledil le svoji vesti! Kot odločen katoličan in zaveden Slovenec se seveda ni mogel pridružiti komunistični OF. Komunisti so ga dobro poznali in so ga zaradi njegove katoliške načelnosti in značajnosti silno sovražili. Kot splošno priznana vodilna osebnost je bil napoti komunističnim ciljem, zato so ga obsodili na smrt. Paternost je dobro vedel, da ga nameravajo umoriti, saj so ga spomladi 1942 dvakrat iskali na domu, vendar župan ni nikoli pokazal kakega sovraštva do komunistov.

Ko se je čutil življenjsko ogroženega, je svoje versko življenje še poglobil. Skoro vsako jutro je prišel k sv. maši in k sv. obhajilu kljub temu, da je vsak večer pozno v noč delal v občinski pisarni. Hotel je biti na naglo in nasilno smrt vsak trenutek pripravljen. Kljub vedni in vsakdanji nevarnosti, da ga zadene komunistična krogla, ni kazal nobene pobitosti ali žalosti, na svojem mestu je vztrajal in vršil naprej svoje dolžnosti kakor prej.

Po razsulu Italije se je umaknil z vaškimi stražami najprej v Turjak, od tam pa v Ljubljano.

Pa tudi v Ljubljani je še naprej skrbel za svojo občino. Zbiral je sredstva in posebno živež za občane. Ko je kmalu nato zasedla Velike Lašče na novo ustanovljena domobranska posadka, se je takoj vrnil tja in pripeljal s seboj več avtomobilov živeža za svojo, od komunističnih partizanov izropano občino.

Toda ta skrb za obči blagor mu je prinesla smrt. Komunistične tolpe so napadle komaj ustanovljeno, slabo oboroženo in neizvežbano domobransko postojanko, ki je bila deloma pobita, deloma pa se je rešila s tem, da se je prebila skozi komunistični obroč. Paternosta je napad presenetil v hiši, kjer je bila sodnija in občina. V noči od 2. do 3. decembra so komunisti zažgali med drugimi tudi to hišo. Ko je hiša gorela, ni mogel iz nje, ker je bilo okrog vse polno komunističnih vojakov. Ko so se pa ti odstranili, sta dva domačina v ozadju hiše prislonila lestvo, da bi  Paternost mogel po njej zbežati iz goreče hiše. Kaj se je potem z njim zgodilo, se ne ve. Po vsej verjetnosti so ga odvedli s seboj, mučili in umorili kje na skrivnem. Ko so se namreč nato komunisti umaknili, so preiskali pogorelo hišo, odstranili ruševine, toda njegovega trupla

 

053

 

niso našli. Komunisti so imeli navodilo, da je treba izvrševati. likvidacije tajno, ker se je ljudstvo zgražalo nad umori, ki so jih zagrešili; zato so molčali tudi o njegovem umoru.

Njegovi trije mlajši bratje, Lojze, France in Anton, so bili med domobranci, ki so jih vrnili Angleži iz Koroške in so tudi te pobili komunisti v Kočevskem Rogu. Tako so padli vsi štirje vrli slovenski in katoliški možje Paternosti!

 

054

 

 

Sv. Gregor v krvavi zarji

ROJSTNI KRAJ DR. J.EV. KREKA

Ob občinski poti od Velikih Lašč proti Sodražici leži na 736 metrov visokem griču majhna vas Sv, Gregor, kjer je sedež istoimenske župnije, ki je štela nekako 890 duš pred pričetkom druge svetovne vojne. To je ena najlepših župnij v kočevskem okraju. Zaradi izredno lepega razgleda je to zelo obiskovana izletniška točka pozimi in poleti. Prijazni griči z vasicami okrog župne vasi so znani pod imenom Slemena, prebivalci pa kot Slemenci.

Sv. Gregor je bil važna prehodna točka na poti od Velikih Lašč v Sodražico in z Bloške planote na Ortnek in na Malo goro in Suho krajino. Zaradi te lege je okolica Sv. Gregorja igrala v dogodkih med tujo okupacijo in komunistično revolucijo precejšnjo vlogo.

Župnija Sv. Gregor je bila versko, kulturno in politično ena najboljših župnij v ribniški dekaniji. Slemenci so od nekdaj sloveli kot pošteni, značajni, katoliški in narodno čuteči Slovenci. Skoro petdeset let je tam župnikoval odličen in vnet duhovnik, duhovni svetnik Krumpestar, ki je vzgojil tam skoro celi dve generaciji.

Kras in ponos Sv. Gregorja je bil mogočni »Gregorski dom« z veliko gledališko dvorano, da ni bilo daleč naokrog take. Tega prosvetnega središča se je posluževalo staro in mlado. Večer za večerom je bil dom zaseden z raznimi sestanki, sejami, vajami za igre, telovadnimi večeri in predavanji. Prosvetno društvo je bilo zelo delavno, večina župljanov je bila včlanjena v njem.

Posebno agilna in velike važnosti v vseh dogodkih med okupacijo sta bila fantovski in dekliški krožek, ki sta zelo pridno študirala predvsem komunistično ideologijo. V tekmi med mladinskimi organizacijami o tem predmetu leta 1940 v Velikih Laščah je gregorska mladina odnesla prvo diplomo. Tako so bili fantje in dekleta prav dobro poučeni o komunistični ideologiji in o komunistični taktiki. Tako je bilo več kot 90% vseh župljanov odločno proti komunistično usmerjenih.

 

055

 

Politično so bili Slemenci s prav malo izjemami pristaši Slovenske ljudske stranke. Druge stranke tu sploh niso mogle ustanoviti kake svoje organizacije. Ker tudi ob času diktatorskega režima kralja Aleksandra niso mogli ukloniti zavednih, slovenska in demokratično mislečih Slemencev, so jim vzeli samostojno občino in vsa Slemena razdelili med Sodražico in Velike Lašče.

 

HITLERJEVI PRIJATELJI

S strahom so mirni in narodno zavedni Slemenci zasledovali razvoj Hitlerjevih vpadov v Avstrijo, Češko, Poljsko, Francijo itd. Le maloštevilni med njimi so bili kot ljuljka med pšenico: ti se niso bali nadaljnjega razvoja. Na tihem so si celo želeli Hitlerjeve poplave tudi v Sloveniji. To so bili vsi tisti redki, ki so kasneje pokazali svojo barvo. Takoj po razsulu jugoslovanske vojske so pričeli pozdravljati z dviganjem rok in vzklikom »Heil Hitler«. Ni jim bilo pogodu, da so Dolenjsko zasedli Italijani.

France Modic, po domače Močev ali Urbanov od Sv. Gregorja, je na ves glas ponavljal, da nam potem, ko pride Hitler, ne bo manjkalo belega kruha; njegovi somišljeniki: Ivan Modic, Maticov, Korošci iz Krnč, Modici iz Marolčev, Žitniki iz Junčega, Grebenc iz Grebenja pa so mu navdušeno pritrjevali. Hitlerja so slavili kot »velikega osvoboditelja« in »prijatelja delavcev in nižjega stanu«. Seveda, vsi ti so sledili zgledu Stalina in Molotova, ki sta se objemala takrat v prijateljstvu s Hitlerjem in nacisti!

Ko pa je Nemčija napadla tudi Sovjetsko Rusijo, so pa vsi ti hitro spremenili svoje mišljenje in obrnili svoja jadra po komunističnem vetru in po nalogu komunistične partije. Zdaj so pa vrgli na plan geslo: »Smrt fašizmu - svoboda narodu!« Pod tem geslom naj bi se vodila borba proti okupatorju!

            Prej imenovani so kasneje pridobili zase še Perovškovo, p. d. Jernejevo družino od Sv. Gregorja,. ter brata Modica Jožeta in Gregorja. Ti so nekako predstavljali terenski odbor za Slemena in so se večkrat sestajali s Centa Ivanom in nekim Bavdkom iz Karloviške doline. Centa je bil doma iz male bajte ob cesti, ki vodi od Male Slevice proti Karlovici. Bilo je v družini več bratov, ki so bili bolj na slabem glasu. Po domače so jim rekli Centki. Marsikdo se je v okolici zdrznil z grozo, kadar je čul to ime, ravno tako pa tudi ob imenu zloglasnega morilca Bavdka, ki je bil eden glavnih morilcev Grudnove družine,. kakor je bilo popisano pri Velikih Laščah.

 

056

 

 

Iz Sodražice kakor tudi iz Velikih Lašč pa so pričeli posebno po vstopu Nemčije v vojno s Sovjetsko zvezo prihajati k Sv. Gregorju razni ljudje, ki so iskali predvsem stika s fanti. Toda razen prej omenjenih so vsi drugi fantje odklanjali to sumljivo družbo, ker so bili obveščeni o pravem času, da so ti ljudje le komunistični agentje. Ker se komunistom na ta način ni posrečilo dobiti tla med gregorsko mladino, so poskušali to doseči na drug, bolj zvit način.

 

DOBROTA JE SIROTA

Ko so Nemci zasedli vso Gorenjsko in Štajersko, so zaprli, izgnali ali pa celo internirali vso slovensko duhovščino in narodno mislečo inteligenco. Komunisti pa so se sončili v milosti nemških nacistov!

Takrat je pribežalo v Ljubljano in oni del Slovenije ki je bil zaseden od Italijanov, mnogo ljudi, ki so bili ogroženi od Nemcev. Po dogovoru s škofom in političnimi strankami je prevzel Rdeči križ v Ljubljani v roke organizacijo za pomoč tem beguncem; tako so vsi slovenski krogi podpirali to človekoljubno delo. Komunisti oziroma njihovi sopotniki pa so znali dobiti na tihem velik vpliv na vodstvo Rdečega križa.

Ko pa je izbruhnila vojna med Sovjetsko zvezo in Nemčijo, so pričeli tudi Nemci na svojem področju stopati na prste komunistom. Ti so sedaj pribežali tudi v Ljubljano in Ljubljansko provinco - na ozemlje, zasedeno od Italijanov. Seveda je Rdeči križ prevzel oskrbo tudi teh beguncev. Organiziral je po vsej deželi veliko akcijo, da bi jih kmetje sprejeli pod svojo streho. Kmetje so radi sprejemali te žrtve nacizma, toda komunistična partija je znala spretno izrabiti Rdeči križ, da je tako razposlala po vsej deželi svoje agitatorje, ki so prišli iz Gorenjske ali Štajerske. Tako so kmetje nevede v svoji dobroti sprejemali pod svojo streho in oskrbo svoje največje sovražnike, ki so potem ropali in morili v zahvalo za prejete dobrote.

Tako je bilo tudi pri Sv. Gregorju.

Na Prežganju je bil ob pričetku vojne za župnika Leon Kristanc, ki živi sedaj v Kaliforniji. Nemci so že zastražili župnišče, da ga odvedejo v zapor, pa se mu je kljub temu posrečilo uiti in je bil nato nastavljen pri Sv. Gregorju kot pomočnik staremu župniku Krumpestarju.

Temu gospodu je občinski tajnik v Velikih Laščah pisal milo pismo, naj bi se zavzel med Slemenci, da bi ti sprejeli čim več nesrečnih beguncev iz Gorenjske. ki so morali bežati pred nacisti. Pisal je, da so ti begunci sami dobri, pošteni in delavni ljudje, pripravljeni prijeti za vsako delo:

 

057

 

Gospod Kristanc je šel na delo, da oskrbi zatočišče tem žrtvam nacizma. Poslali so mu 25 oseb, večinoma mladih moških, par žensk in otrok. Dobri Slemenci so vse sprejeli z veliko ljubeznijo in skrbeli zanje.

Kmalu pa so se pričele javljati od strani kmetov pritožbe, kakšne ljudi jim je občina poslala. Bile so med temi begunci res tudi častne izjeme, večinoma pa so bili to komunisti. Prišli so iz Gorenjske in Štajerske v Ljubljano, tam so pa napravili poseben komunističen tečaj. Ko so bili izšolani, so jih po Rdečem križu in občinah razposlali po deželi.

Veliko laški občinski tajnik je napravil kar v pisarni razpored, kam naj kak begunec gre. V vsako vas jih je nekaj prišlo, zlasti so jih dobile odločno krščanske družine, ki so tako prišle pod kontrolo komunistov.

Pričela se je agitacija za komunizem oziroma komunistično Osvobodilno fronto. Ti »begunci« so imeli redne tajne sestanke in seveda redno zvezo s komunistično centralo v Ljubljani, od koder so dobivali navodila in kamor so redno pošiljali poročila. Vsa župnija je bila pod njih kontrolo, tudi cerkev in pridige so nadzirali, v gostilni so vohunili, kaj se tam govori; celo v pevski zbor so se že vsilili. Vedno pogosteje so prihajali k njim na »obisk« razni »begunci« iz Velikih Lašč, Sodražice in Ribnice.

Med ljudmi se je že govorilo, da sta sosedni Kurešček in Mokerc svojimi ogromnimi gozdovi skrivališče raznih temnih elementov delomrznežev in postopačev. Med ljudstvo so pa komunistični begunci in njih sodelavci domačini že vrgli govorice, da se je treba iznebiti italijanskega okupatorja, da bodo v tem slučaju zavezniki takoj poslali pomoč, le narod naj pokaže svojo resno voljo upreti se mu. Fante in mlajše moške pa so pričeli polagoma nagovarjati, naj se prijavijo v »narodno vojsko«, ker je Italija tik pred polomom.

Gregorci pa so tem vsiljivcem dali odločen odgovor: »Kadar nas bo država poklicala po svojih zakonitih predstavnikih v boj, takrat bomo šli. Sedaj se upirati okupatorju z orožjem, ko vsa jugoslovanska vojska ni mogla ničesar storiti, bi pa bilo blazno in bi prineslo slovenskemu narodu le še več gorja, ker bi se Italijani krvavo maščevali nad takimi nepremišljenimi koraki.«

 

PRVI NASTOP PARTIZANOV

Bilo je 3. decembra 1941. Zvečer je sedela v gostilni pri Oblaku v kuhinji manjša družba pri taroku: Bilo je okrog osme ure zvečer, ko plane domača služkinja in zakliče: »Laška patrulja gre!« Karte so zletele v kot, a je so stali med vrati trije vojaki v jugoslovanski uniformi in namerili puške v družbo:

 

 

058

 

»Čemo pucati« (Bomo streljali!). Vodja trojke zavpije: »Ruke v vis! Ko se gane, odmah palimo! Gde je gazda?«

Prestrašeni so seveda vsi navzoči dvignili roke ter začudeno in prestrašeno gledali, kaj vse to pomeni. Gospodar je moral iti s čudnimi obiskovalci v trgovino. Tarokiste in družino v kuhinji je stražil eden s puško in bombo v roki, zunaj pa so drugi vso trgovino in. vso blagajno izropali. Šli so tudi v gornje prostore in odnesli vse, kar se jim je zljubilo.

Čuvaj v kuhinji pa je poučeval svoje varovance v »slovenski srbščini«: Mi smo partizani, ki čuvamo narod! Naš stan je pod jelkama in nas pozimi mrazi. Težka je naša služba, gladni smo, zbog toga smo došli. Mi čemo vas osvoboditi okupatorja! Če vam Italijanac čini delati silo, javite nama in mi čemo vas čuvati . . . Naša vojska je mnogobrojna in vaša je dužnost pridružiti se nam!«

Pri vsem strahu in neprijetnem položaju je šlo vsem navzočim v kuhinji na smeh! Držati roke pod strop in poslušati to bedasto govorjenje, je bilo deloma naporno, deloma pa smešno. Skoraj že osemdesetletni svetnik Krumpestar je tudi molel svoje roke kvišku, pa dolgo tega ni zmogel. Revež se je sesedel, se uprl na komolce in molel roke kvišku! Če se je pa kateri le malo premaknil, je že zavpil stražar:  »Tiho, čem paliti!«

Ko so zunaj ti novi »čuvarji naroda in borci za svobodo« temeljito opravili svoje delo, izropali vso hišo, vsa trgovino, pobrali vse, kar je bilo kaj vrednega, se je vrnil gospodar bed kot zid, za njim pa vodja te »osvobodilne vojske«, rekoč:

Mi smo gotovi! Sedaj pa i vi! Denar simo! «

Vsem navzočim so pobrali vse, kar so imeli pri sebi! Ko so ji.ni »pošteno« izpraznili vse žepe, je vodja teh »osvobodilcev« vse zopet nahrulil:

»Sada ste prosti, ali pol sata ne sme nihče na plano! Pazite, da ne poveste ništa Italijancima! Ako boste to meldali, se jutri vratimo i vas popucamo i vse selo zapalimo. Mi smo partizani, čuvamo narod, čemo ga osloboditi!«

            Končno so le odšli. Nihče si ni upal pol ure iz hiše v strahu, da je morda kje v bližini kaka straža te »osvobodilne vojske«, ki je trgovca in gostilničarja »osvobodila« vsega premičnega imetja, pa tudi navzoče vsega denarja, ki so ga imeli pri sebi!

            Italijanske okupacijske oblasti so seveda takoj drugi dan zvedele za ves dogodek. Šele čez dva dni je prišla cela kompanija italijanskih vojakov. Toda niso šli lovit partizane, komuniste, pač

 

059

 

           

pa so »delali preiskavo« po vseh hišah, vmes pa kradli kot srake! Vse jim je prav prišlo!

Takrat so Slemenci prvič slišali besedo »partizan«: da je to neka »narodna slovenska vojska, ki narod čuva in ga bo osvobodila«!

Vsa okolica, kar je bilo poštenih ljudi, pa je le eno mislila: Bog nas čuvaj takih »osvoboditeljev«!

Taki in podobni prizori so se pričeli sedaj dogajati po vsej Dolenjski in Notranjski, ko so partizanski »osvobodilci« »osvajali« poštenim ljudem živino, živila, obleko, denar in orodje. Po takem »osvobodilnem obisku« je bila hiša vsa prazna, zjutraj je morala marsikje iti gospodinja prosit k sosedom moko in lonec na posodo, da so mogli kaj skuhati, in celo žlice, da so imeli s čim jesti! Ponekod pa so ti »osvoboditelji« pobrali tudi vso obleko, vso posteljnino, pokradli celo plenice dojenčkom!

»Hudičeva osvobodilna Fronta!« so ponekod rekli!

 

HUDIČEVA FRONTA SE ZBIRA V GOZDOVIH

Narodu iz gošč brezumna

utrga Judežev se truma

v pot zlaganega poguma,

razlijo se v krimske klance,

po Pohorju . . . čez Gorjance

k bregovom Kolpe v Belokranjce . . .

po dolenjski - kraški strani . . .

o, k izdaji Krista gnani . . .

 

Tako nam pesnik v »Črni maši« slika nastop komunizma v slovenski domovini! Hudičeva fronta se je pričela zbirati!

Po Božiču je sneg debelo zapadel po Slemenih. Nepoznani smučarji so pričeli prihajati k Sv. Gregorju in vabili fante na smučarske tečaje v Zapotok pod Kureščkom. Daleč proč od Velikih Lašč in v varstvu obširnih gozdov so imeli tam v lepi, tik pred vojno zgrajeni šoli »smučarski tečaj« s predavanji, dejansko pa je bil to komunistični tečaj. Niti eden od gregorskih fantov se ni prijavil. Pravočasno opozorjeni, da je to le šola za komunizem, so se fantje tem agitatorjem pridno izmikali.

Eden izmed prej omenjenih »beguncev«, ki so se redili pri dobrih Gregorcih, se je v pijanosti izrazi.l: »Za kar smo bili poslani v faro, se nam ni posrečilo in bomo odšli proti Kočevju.« Res so »gostje« kmalu nato odšli po večini v gozdove, kjer so spomladi že mogli živeti pod jelkami. Za svoje ideje so pridobili v župniji le šest družin, vse drugo pa je bilo gluho za komunistično propagando.

 

060

 

Več uspehov pa so imeli ti begunci, komunistični agitatorji, drugod. Pojavljati so se pričeli letaki ki jih je izdajala OF - Osvobodilna fronta. Organizirale so se skupine, ki so pričele napadati posamezne italijanske patrulje, streljati na vlake, trgati telefonske žice - vse za »osvoboditev naroda«. Ponoči pa so te tolpe ropale po vaseh v hišah, ki so bile znane kot odločno katoliške in narodno zavedne, nasilno so odganjali fante in mlade može v gmajno in jih tam pridelili svojim bandam.

Italijanski okupator pa je vse to početje mirno gledal!

Če kmet ni prijavil ponočnega obiska in ropa partizanov, so ga drugi dan obiskali Italijani in mu pobrali še ono, kar mu je morda pustila komunistična tolpa. Če so partizani iz zasede streljali na vlak ali na italijansko patruljo, jih italijansko vojaštvo ni šlo lovit v gozdove, pač pa je polovilo vse moške – proti komuniste - v bližini. Od teh so nekatere postrelili, druge odvedli v internacijo na Rab ali drugam v Italijo. Če so Italijani sumili, da se v kakem kraju ali kaki hiši zbirajo OF-arji, so prišli v veliki množici, hišo ali pa celo vas požgali, moške pa zopet ali postrelili ali pa odvedli na Rab, kjer so umirali od lakote. Komunisti so seveda vedno pravočasno zbežali v gozdove, žrtve za komunistične izgrede pa so postali skoro vedno mirni anti-komunistični prebivalci.

Tako je bilo spomladi 1942 požganih mnogo hiš in tudi vasi v župniji Rob, kjer so komunisti oklicali svojo republiko!

 

PRVE ŽRTVE KOMUNIZMA

Aprila 1942 je v večernem mraku padel zadet od krute partizanske krogle kot prva žrtev komunističnega nasilja na Slemenih oče številne družine, kmet Zabokovec Jože iz Krnč pod Sv. Gregorjem.

Tik pred mrakom so ljudje iz sosednjih vasi opazili tujega moškega v dežnem plašču, z globoko čez ušesa in na. čelo potisnjenim klobukom, ko je šel kar preko njiv in vrtov v smeri proti Krnčem. Kakor tat, ki se izogiblje ljudem, je šel hitro svojo pot.

Ljudje so takoj slutili, da ta človek nima poštenih namenov. Predno je poiskal svojo žrtev, se je še za nekaj časa oglasil pri prej omenjenem Korošcu, komunističnem terencu, da se je stemnilo. Nekdo ga je kljub mraku nato opazil, ko je šel od Korošca čez vrt proti sosedu Zabukovcu. Kakor se je kasneje izvedelo, je bila že nekaj dni prej izrečena smrtna obsodba pri seji, pri kateri so bili navzoči vsi terenski odborniki z zloglasnim »Centkom« na čelu.

 

061

 

Neznanec je stopil v vežo Zabukovčeve hiše, kjer je srečal gospodinjo, ki je šla ravno krmit prašiče. Vprašal jo je:

»Ali je gospodar dama?«

»Da, v kuhinji je, ravno večerja,« je odgovorila nič hudega sluteča mati. Verjetno je mislila, da je kak lesni prekupčevalec.

Ko se je žena vračala od svojega dela v hlevu. sta se zapet srečala z neznancem v veži.

»Po nalogu Osvobodilne fronte sem vam ubil možička,« jo je neznani zločinec ogovoril z zlobnim nasmehom in izginil je temo.

Žena Marija je planila v hišo. Ko je videla svojega moža, da je še ravno tako sedel, z glavo naslonjen nad mizo, je prvi trenutek mislila, da spi. Ko je stopila bliže in pogledala natančneje je z grozo opazila, da je glava krvava in da mu kri teče iz rane.

»Na pomoč! Na pomoči« je zavpila nesrečna žena.

Pritekli so domači in sosedje ter ugotovili, da ima tri strele v glavo in da ni nobene pomoči več.

Mrtvega moža so položili na mrtvaški oder. Bližnji sosedje so prišli kropit in so po navadi čuli pri mrliču.

Nekako opolnoči pa je nekdo močno potrkal na vrata. Prestrašeni ljudje v hiši si niso upali odpreti vežnih vrat. Ko pa so postajali oni zunaj le presilni, se je nekdo opogumil in šel odpret. V hišo so vstopili oboroženi partizani, ki so prišli kontrolirat, če je naloga izvršena. Ko so to ugotovili, so zagrozili vsem, da bodo prišli nazaj in pobili vso družino, če ne bodo molčali o tem dogodku!

 

*

Drug umor, ki je pretresel vsa Slemena, je bil izvršen nad lovcem Pečnikom in njegovo ženo, ki sta stanovala sicer v velikolaški župniji, toda v bližini Sv. Gregorja, kar pa je bila popisano pri poročilu o Velikih Laščah.

V zgodnji pomladi leta 1942 je prišla partizanski patrulja na Gašpinovo in odvedla. s seboj 23-letnega fanta Jožeta Lovšina. Obdolžili so ga, da organizira »belo gardo« pri Sv. Gregorju. Nihče na Slemenih ni ničesar vedel o »beli gardi«, ki je nikjer ni bilo. Nekje pod znanim klancem Boncarjem so fanta grozno mučili, da bi priznal »svojo krivdo«. Pretepali so ga na strahovit način. Nato so mu dali glavo nekako med stol, ki so ga natiskali tako, da ga je začelo dušiti. Odnehali so s tem mučenjem šele, ko je njih žrtev pričela bruhati kri iz ust. Ko so končno spoznali, da ne bodo mogli od

 

062

 

fanta ničesar zvedeti, ker itak nihče ni vedel nič o tem, so ga izpustili vsega izčrpanega in onemoglega. Preden so ga pa izpustili, so mu zagrozili, da bodo prišli zopet po njega in ga ubili, če bo komu kaj povedal o tem, kar se je z njim godilo.

Ubogi fant je nato radi oslabelosti in strašnih bolečin hodil domov več ur, da si bi bil sicer lahko prišel v eni uri. Temno modre in krvave lise po vsem životu, ki jih je fant nosil še dolgo potem, so pričale, kako strašno so ga mučili pozverinjeni komunisti.

Od tedaj naprej si ni več upal prenočevati v domači hiši. Šel je v sosednjo vas, kjer je bilo več fantov. Tam so poiskali vojaške puške, ki so jih imeli skrite od razpada jugoslovanske vojske, hodili spat skupaj v neko hišo, kjer so menjaje se stali vedno na straži. Tako se je pričela oborožena samoobramba fantov pred komunističnimi morilci in nasilniki! To je bilo bolj na Urhovi strani Slemena.

 

PRVI NAPADI ITALIJANE

Železniška postaja za Slemena je bil Ortnek. Tam je bila tudi večja italijanska vojaška posadka, ki je imela nalogo čuvati železniško progo.

Italijanski vojaki so prihajali vsako jutro v Maršiče po mleko. Navadno je prišla manjša patrulja, ki je mirno odšla, ko je dobila mleko.

Ker je bila vsa okolica odločno proti komunistom in njih Osvobodilni fronti, so se hoteli komunisti krvavo maščevati nad prebivalstvom in pa na ta način doseči, da bi kaj fantov pribežalo k njim v gozdove. Napadli so zavratno te, nič hudega sluteče vojake, ki so šli po mleko, tri ubili, nekaj jih ranili, drugi so se razbežali.

Kakor so računali komunisti, tako se je tudi zgodilo!

V Maršiče je prihrumela cela posadka iz Ortneka! Niso šli v gozd na komunistično tolpo, ki bi jo bili kaj lahko uničili, če bi bili resno hoteli, pač pat so se znesli nad nesrečnim, komunistom sovražnim prebivalstvom! Vse moške v vasi so polovili in jih odvedli v Velike Lašče. Takrat so Italijani pričeli streljati talce kot kazen za komunistične napade. Seveda so navadno streljali le nedolžne, ker krivcev niso lovili po goščah. Šest tednov so bili ti moški zaprti v Velikih Laščah in so vedno živeli v strahu, da jih Italijani postrele kot talce za komunistične zločine. V ječi so neprestano molili rožni venec za rožnim vencem, pri Sv. Gregorju so se pa tudi zanje opravljale molitve.

Končno se je graščaku Kozlerju v Ortneku vendar posrečilo prepričati italijansko vojaško komando, da so zaprti moški vsi ne dolžni, in tako so bili na veliko soboto vsi izpuščeni na svobodo in domov, kamor so prišli v veliko veselje domačih in vse župnije ravno za velikonočno procesijo!

 

063

 

»NEVARNA« ELEKTRIKA!

Pod slovenskim banom dr. Markom Natlačenom. je elektrifikacija Slovenije uspešno napredovala. Iz Grosuplja je vodil daljnovod banovinske elektrike preko Sv. Gregorja proti Kočevju. Tudi Slemena so dobivala električni tok od tega daljnovoda.

Spomladi 1942 pa pridrvi nekoč tolpa partizanov k Sv. Gregorju in pobere vse moške iz okolice ter jih primora, da so šli podirat električne drogove daljnovoda. Na približno en kilometer dolžine so morali podreti vse drogove in uničiti vso napeljavo.

Komunisti so to bedasto in zločinsko početje zagovarjali, da je to potrebno, da s tem škodujejo okupatorju, posebno vojaštvu v Kočevju in Ribnici. Toda to je dejansko škodovalo le domačemu prebivalstvu. Iz Kočevja so od tamkajšnje elektrarne dobivali električni tok do Ribnice, od Grosuplja pa vse tja do Velikih Lašč. le Sv. Gregor je tako ostal brez elektrike. Motorji so stali, luči ni bilo. Spet so morali ljudje na roke opravljati vse, kar so prej delali na motorje, namesto električnih luči so morali svetiti z leščerbami. To je bil sad tega norega dejanja komunistov.

Pri podiranju električnih drogov pa se je dogodil zanimiv dogodek.

Pri Sv. Gregorju je stanoval kakih 30 let star fant, ki so ga komunisti ujeli v svoje mreže, rekli so mu »Ta srednji Jože«, pri hiši pa pri »Ta srednjem Jažetu«. Zahajal je v družbo proslulih komunistov Bavdka in Cente iz Karloviške doline. Ta dva sta ga naredila za komunista.

Temu Jožetu so komunisti izročili komando nad vsemi prisilnimi delavci in nad podiranjem električnih drogov. Joža je bil ponosen na svojo delovodsko šaržo!

Na Andolovem hribu so podirali zadnji drog. To je bil dvojnik, takozvani »A« drog. Ko je padal, se je nekam čudno zasukal. Joža, ki je stal v bližini, se je hotel umakniti, toda drog ga je pri padcu zadel s kljuko in porcelanastim izolatorjem ravno na glavo in komunistični zaupnik je bil pri priči mrtev.

S tem se je delo končalo, Gregorci so pa ostali brez elektrike.

           

KOMUNISTIČNA VLADA

Bilo je v majniku Gaspodovega leta 1942. V župni cerkvi pri Sv. Gregorju se je ravno vršila šmarniška pobožnost, ko je prišla v vas »vojska« OF - Osvobodilne fronte in

 

064

 

 

»zasedla« »zmagoslavno« Sv. Gregor. Zastavonoša je na fižolovi prekli nosil cunjo, ki naj bi bila zastava! Za njim je jahal nekak orožnik na konju sledili sta dve razkuštrani partizanki z bajonetom za pasom in sedem moških s puško na rami.

Komunistični list »Slovenski poročevalec« je z debelimi črkami javljal, da je hrabra partizanska  vojska zasedla najhujšo trdnjavo in za OF-gibanje važno postojanko Sv. Gregor. Seveda so naivni Angleži in Amerikanci verjeli temu bobnanju, kakor da je partizanska vojska dosegla veliko zmago.

Pri Oblakovih so naročili za vso to vojsko zajtrk, ki so ga pa nato plačali na ta način, da so zopet vso hišo in trgovino izropali v »korist naroda«, kot so rekli. Na dveh težko obloženih vozeh so nato vse odpeljali v gmajno.

Ob tej priliki so komunisti proglasili Sv. Gregor in okolico za »osvobojeno ozemlje«, prepovedali so vsako pot iz vasi brez posebnega dovoljenja njih komande, za vsak najmanjši prestopek proti OF so proglasili smrtno kazen.

Moški so se poskrili kje v goščavah v okolici ali pa so zbežali v Velike Lašče, Ortnek ali v Sodražico, kjer so bile močne italijanske postojanke, zavarovane okrog in okrog kraja z bodečo žico.

Komunisti pa so igrali vlado v »osvobojenem ozemlju« in v »svobodni« republiki! Toda to je bila prava hudičeva svoboda! Svobodno so njih strgane tolpe kradle, plenile: živino, živež, obleko, skratka vse, kar so potrebovali v goščavah.

V bližnjem Mokrcu pa so imeli svoje »logarje«, vlado, komando in sodišče. Vsak dan so tja vlačili svoje žrtve preko Sv. Gregorja, le redki so se vračali nemi in prestrašeni nazaj. Okrog komunističnih »logarjev« pa se je vedno bolj večalo število grobov.

Dan za dnem so prihajali v hiše komunistični kurirji in naročali:

»Pripravi zajtrk - kosilo - večerjo - za pet, deset vojakov, ki bodo hodili tod mimo. Glej, da ne bodo lačni, jed mora biti dobro skuhana in dobro zabeljena. Dokler boš imel jesti ti, bodo jedli tudi vojaki; vojska je prva!«

 

KOMUNISTIČNI MITINGI

Bilo je neke nedelje v pozni spomladi. Gregorci prihajajo v župno cerkev tudi popoldan ob nedeljah ob 2. uri k večernicam. Cerkev je navadno skoro tako polna ob tej priliki kot zjutraj pri maši.

 

065

Ko pa stopijo ljudje po večernicah iz cerkve, so bili partizani krog in krog in niso nikogar pustili domov. Vsem so ukazali, da morajo iti na miting na vrt Oblakove gostilne. V strahu ni upal nihče nič ugovarjati in so vsi odšli tja.

Pričeli so se dolgi govori, sama komunistična propaganda. Govorniki so hvalili Rusijo, kako sijajno je vse tam urejeno, vse delo se vrši le s stroji, vse dela le po 6 ur na dan, tudi kmetje, kmalu pa bo tam tak napredek, da bo trajal delavni dan za vse le po štiri ure!

Ljudje so ploskali tem bedarijam iz strahu pred komunisti, ki so oboroženi stali med poslušalci in nadzirali njih obnašanje. Nastopilo je več govornikov, miting se je zavlekel, ženske so pričele prositi, da jih puste domov, da bodo mogle skuhati večerjo in oskrbeti živino, toda niso jih pustili, dokler ni bilo konec govorov.

Take mitinge so ob delavnikih prirejali tudi domači komunisti za časa, ko je spadal Sv. Gregor pod »osvobojeno ozemlje«. Vaški terenci so se sicer ob teh prilikah držali bolj kje v ozadju, govorila pa sta največ zločinca Centa in Bavdek. Saj nobeden izmed teh ni znal kaj prida povedati. Več kot polovico Centovega govora so bile same grožnje in kletvine: italijanske, madžarske, srbske, nemške in kranjsko hudičevanje, vse se je vrstilo, kakor da bi hudič bruhal iz sebe to umazanijo! Grožnje pa so se vse strnile v eno:

»Mi bomo pobili vse kapitaliste, potem bomo pa delili, da bomo imeli vsi enako'

 

DAN GROZE PRI SV. GREGORJU

Italijanski vojski so postali komunisti že prenadležni. Tu in tam so si upali od daleč celo streljati na italijansko vojaštvo. Zato je sklenila italijanska komanda, da priredi bojni pohod proti partizanom. Seveda so komunisti po svojih zaupnikih med Italijani zato zvedeli.

Bilo je na petek 24. julija 1942, vročega poletnega dne. Iz Velikih Lašč je prišlo poročilo, da bodo priredili Italijani splošen pogon za partizani. Že dopoldan so korakali partizanski oddelki skozi Sv. Gregor, iz velikolaške strani so bežali proti Sodražici v Veliko goro. Težko obložene vozove so vozili s konji za njimi.

Dobro so vedeli, da še ni nikake nevarnosti in so se zopet krepčali pri Oblaku na račun »osvoboditve naroda«. Okrog poldne so odšli, ostal pa je majhen oddelek pri Sv. Gregorju; ti so izjavili:

»Ker Slemenci nočete sodelovati z nami, bomo mi napadli od tu Italijane, potem se bomo pa pravilno umaknili.«

 

066

 

Ljudje so jih prosili:

»Ali ne veste, da Italijani vse požgo in postrele vse moške tam, kjer so napadeni! Nikar jih ne izzivajte, vse žrtve bodo nedolžne in osvoboditvi nič koristne.«

»Žrtve morajo biti!« so se komunisti satansko smejali! »Pa pojdite z nami!«

Bilo je okrog dveh popoldan, ko so Gregorci zagledali v daljavi oblake prahu. Laška vojska je prihajala! Toda korakali so kakor da bi šli na vaje ali na sprehod v vrstah. Na čelu je ropotal en tank, za njim pa poveljnik ekspedicije na motornem kolesu, nato pa nepregledna vrsta vojakov z motornimi vozovi, težkimi strojnicami in obloženimi mulami.

Kaka dva streljaja pred vasjo so se ustavili v malem kraju Andol in izpraševali ljudi, če so partizani pri Sv. Gregorju. Ker so dobili odgovor, da so vsi partizani bežali naprej proti Veliki gori, so naivno mirno nadaljevali nezavarovani svojo pot. Ko pa privozi tank do pokopališča pod župniščem in za njim laški poveljnik, so za šolskim vrtom v grmovju skriti partizani ustrelili na Italijane, nato pa seveda zbežali, kolikor so jih nesle noge.

Italijanski poveljnik je od strahu treščil z motorjem v jarek. Nastalo je strahovito streljanje. Prestrašeni Savojci so streljali kar v slepo, da si niso videli nikogar. Tank je drvel proti vrhu in obstreljeval župnišče, šolo in prosvetni dom. Ko je prispel na vrh, je videl, da je ves prostor prazen. Tu se je tank zaobrnil in pričel brizgati nafto in ogenj v ponosni prosvetni dom, ki je pričel goreti.

Prihitela je italijanska patrulja, pobirala moške od hiše do hiše in vse tirala k lipi pred cerkvijo.

Župnik Leon Kristanc je prihitel sedaj iz župnišča in dokazoval italijanskim vojakom, da so vsi moški popolnoma nedolžni, da so streljali drugi, ki so nato zbežali. Toda tudi njega so potisnili med moške in zahtevali od vsakega legitimacijo.

Nato je prišel še sivolasi župnik Krumpestar, ki je tudi skušal dopovedati po g. Kristancu, da se ni streljalo od strani prosvetnega doma, ki naj ga ne požigajo.

Medtem je prišel tja italijanski poveljnik. Gospod Kristanc ga je prosil, da mu dovoli zadevo pojasniti.

»Povejte, kdo je streljal, potem bom pa govoril z vami!«

»Vse vam bo pojasnil, le dovolite, da pogasimo ogenj pri prosvetnem domu. Od tam se ni streljalo, marveč izza ograje šolskega vrta, kjer so še razmetani prazni patroni. Vsi ti ljudje, ki stoje tu v vrsti, so nedolžni kot sem nedolžen jaz in ta stari duhovnik.«

 

067

 

Nič ni pomagalo! Že so brizgali nafto tudi na šolo in jo zažgali.

Toda sv. Florijan je nevidno tudi brizgal in gasil! Ne šola ne Dom nista zgorela. Nafta na zidu je počasi gorela in plameni so se bližali strehi. Italijani so že peljali nafto proti Jernejevi hiši, ki je prva zadaj za cerkvijo proti Oblakovi.

G. Kristanc je sedaj ponovno prosil poveljnika, naj ustavi to nečloveško početje in da so vaščani nedolžni. Storilci, ki so zbežali, da so to nalašč storili, da bi se maščevali nad vaščani, ker nihče ni hotel z njimi.

»Dal sem povelje, vas bo požgana, vi pa v vrsto pred zid pod cerkvijo,« je odgovoril komandant.

»Vse bom pojasnil,« je moledoval dalje župnik Kristanc, »samo poslušajte me, stopimo v župnišče, moja dolžnost je, da branim nedolžne ljudi, potem pa - če morate, izvršite povelje.«

Posrečilo se mu je, da je le nekoliko pregovoril komandanta. Z nekaj oficirji je stopil v župnišče in na ponovno prošnjo g. Kristarica je le dovolil ženskam, ki so jokale pred gorečim Domom, da smejo gasiti.

G. Kristanc mu je sedaj pojasnil ves položaj, da so vsi zunaj stoječi popolnoma nedolžni, da so partizani streljali le iz maščevanja, ker jim je vas do sedaj vedno le kljubovala, in da so se sami partizani tako izrazili.

»Vaše opravičevanje nič ne pomaga!« ga je zavrnil poveljnik. »Če so res sami tujci streljali na nas, zakaj pa nam niste sporočili, da so komunisti v vasi: Vi vsi ste enaki. še podpirali ste jih!«

»Seveda smo jim dali, ker so sami vzeli s puško v roki. Ljudje so morali prisiljeni vse dati. V Lašče pa nihče ni mogel sporočiti, ker je bila vsa vas zastražena od partizanov, mi nismo nikamor smeli iti. Prepričajte se, od kod se je streljalo, potem nas pa obsodite.«

Skozi okno je g. Kristanc pokazal na usode polni grm, izza katerega  so streljali komunistični banditi.

Vsi so šli ven k šolski ograji, tam je g. Kristanc nabral celo prgišče praznih patronov, ki so ležali pred grmom, v dokaz, da se je res od tam streljalo.

»Toda tudi iz župnišča se je streljalo na nas! Kaj to tajite!«

»To je pa nemogoče, ker gasilni dom pod pokopališčem zapira pogled. Oglej te si položaj!«

»Dobro, pa si oglejmo!«

Zopet so šli nazaj v župnišče mimo fantov in mož, ki so stali v vrsti, da jih vse postrele! Nemo so nekateri dvignili svoje roke proti duhovniku, naj prosi zanje.

 

068

 

V župnišču so se komandant in oficirji na lastne oči mogli prepričati, da se iz župnišča sploh ne more streljati tja, kjer je bil on in vojaki. Tu se obrne komandant do župnika Kristanca rekoč:

»Prav žal mi je, a jaz imam ukaz od najvišje oblasti, da izvajamo stroge represalije tam, kjer smo napadeni; mi moramo, da si neradi, povelje izvršiti!«

Tu je g. župnik padel na kolena pred italijanskega komandanta:

»Prisegam pri živem Bogu, da sem govoril resnico, vsi zunaj pred zidom so nedolžni kot jaz. Če pa res morate izvršiti ukaz višjih, potem prosim, da ustrelite mene prvega, da ne bom videl nedolžnih žrtev. Pri Bogu vas prosim, imejte usmiljenje!«

Spogledali so se! Poveljnik prime gospoda za roko, rekoč: »Pred Bogom se kleči, vstanite in pomirite se! Izvršitev povelja, ki sem ga že dal, bomo odložili in bom poročal na višje mesto.

Moški pa morajo z nami in, če je vse resnica, kar ste govorili, se jim ne bo zgodilo nič hudega.« In odšli so!

Med tem časom so vojaki nasilno stikali po hišah, kradli in pobijali zlasti kokoši, nekomu so odpeljali teleta, drugemu prašiča.

Okrog pete ure se je nato vojska zganila in odkorakala proti Sodražici, na čelu kolone pa so gnali zaskrbljene moške od Sv. Gregorja. Drugi dan so vse ujete moške odpeljali v Ljubljano in od tam v internacijo na Rab, od koder so se vsled raznih posredovanj smeli vrniti sicer sestradani, toda vsi živi, koncem novembra domov.

Tudi take, ki so sicer komuniste podpirali in jih o vsem obveščali, je rešila smrti intervencija župnika Kristanca. Rešena je bila vsa vas požiga in uničenja!

 

KOMUNISTIČNA NEHVALEŽNOST

Župnik Leo Kristanc je torej rešil življenje in premoženje tudi onim Gregorcem, ki so držali s komunisti in jih podpirali, tudi komunističnim terencem. Kako so se mu ti izkazali hvaležne?

Proglasili so ga nato za »izdajalca«! Kot prvega so ga nato dali na listo, da mora biti ubit. Nato so komunisti iskali prilike, kako bi ga »likvidirali«.

Nekoč so od zunaj prinesli otroka h krstu. Navadno je krščeval g. Kristanc, ob tej priliki pa mu je neki notranji glas rekel, naj ne hodi krščevat in ne ven iz župnišča v cerkev. Naprosil je župnika Krumpestarja, naj gre krščevat namesto njega. Stari gospod je ustregel in šel sam v cerkev krstit, g. Kristanc pa je skrivaj opazoval iz župnišča skozi okno, kaj se bo zgodilo.

 

069

 

Komaj so botri prinesli otroka v cerkev, že je prišla k cerkvi oborožena komunistična patrulja. En partizan je šel v cerkev, drugi so ostali zunaj. Oglednik je kmalu prišel iz cerkve in razočaran rekel tovarišem:

»Ta ni pravi, je prestar.«

Nato je patrulja odšla. G. Kristanc, ki je vse to opazoval in slišal, je tako ušel smrti. Toda komunisti so še vedno iskali prilike, kako bi ga likvidirali. Nekoč je prišel v temni noči morilec, poslan od partizanske komande. Hotel je skozi okno vlomiti v župnišče in tako izvršiti umor. Ta čas so pa gregorski fantje ie stražili po vasi in prepodili komunističnega zločinca.

Po razsulu Italije septembra 1943 se je moral župnik Kristanc umakniti od Sv. Gregorja skupno z vaško stražo, da si tako reši življenje. Na poti proti Ljubljani se je ustavil v neki vasi in je tam v dobri hiši ves utrujen počival. Med tem časom so pa komunistični partizani zasedli vas. Gospod se je hitro skril v skednju med otepe slame in v senu. Večkrat so prihajali tja komunisti in so tam prenočevali prav blizu njega, toda k sreči ga niso nikdar odkrili. Nekoč je moral spremeniti svoje ležišče, da bi ga ne odkrili, pri tej priliki pa je tako nesrečno v temi padel, da si je večkrat zlomil levo roko. Z zdrobljeno roko, v silnih bolečinah in z zadnjimi silami je zlezel še više v skednju, kamor so zopet prišli komunisti. Tu je preživel celih pet tednov v hudih bolečinah, zakopan v senu. Dobra žena mu je skrivaj prinašala hrano. Po šestih tednih so domobranci prepodili partizane iz vasi in gospod je sedaj mogel iz svojega skrivališča in nato v Ljubljano v bolnišnico. Med tem časom so se kosti v zlomljeni roki napak zrastle in tako so mu morali sedaj izžagati zlomljene in zaraščene kosti, da so mu mogli uravnati roko.

Ob koncu vojne je tudi on moral bežati z drugimi vred, da si je rešil golo življenje pred onimi, katerim je rešil življenje in premoženje! Prišel je na poti v Združene države tudi v Cleveland. Tu ga je pa čakalo novo presenečenje, ki mu ga je pripravila komunistična hvaležnost. Tisti, katerim je rešil hišo pred požigom in jih otel izpred italijanske puške, so sporočili svojim sorodnikom v Ameriko, da je prav on - največji izdajalec!

 

USTANOVITEV VAŠKE STRAŽE

Kakor smo že omenjali, so se gregorski fantje morali skrivati tako pred Italijani kakor tudi pred komunisti. Toda vedeli so, da dolgo tega ne bodo mogli zdržati, ker jih bodo prej ali slej odkrili eni ali drugi.

 

070

 

Fantje so si med tem časom nabrali precej pušk in municije od razpadle jugoslovanske vojske. V poletju 1942 so tako tajno oboroženi sami pričeli stražiti ponoči Sv. Gregor in okolico. Tako so mogli prepoditi morilca, ki je skušal vdreti v župnišče, da umori župnika Kristanca.

Seveda Italijani niso smeli vedeti da imajo gregorski fantje kako orožje, ker sicer bi jih bili napadli, orožje odvzeli in jih odvedli v internacijo, če hi jih bili dobili v roke.

V župniji je bil takrat doma dijak Modic Tone iz Brinovščice, ki je znal italijansko. Dva njegova brata sta bila internirana in so ju v internaciji pridobili komunisti zase. Tega so pa vrnili Angleži l. 1945 iz Koroške domov in je bil tam umorjen. Ta dijak je torej šel nekoč na italijansko posadko v Sodražico in poveljniku povedal v obraz, da so Italijani kot okupacijska oblast dolžni skrbeti za red v deželi in za varnost prebivalstva. Če pa tega nočejo, naj pa vsaj dovolijo, da se ustanovi pri Sv. Gregorju vaška straža, ki se je medtem ustanovila tudi že v Karlavici in Dobrepolju.

Italijani pa niso hoteli nič vedeti o kaki ustanovitvi vaške straže pri Sv. Gregorju.

V septembru, okrog Male maše, pa so Italijani zopet priredili na partizane eno izmed onih smešnih ofenziv, ki so dvignile le dosti prahu, škodovale poštenemu prebivalstvu, pregnale za nekaj dni partizane v hujšo goščo, od koder so se potem zopet lahko vrnili.

Oh tej ofenzivi so prodirali Italijani zopet od Velikih Lašč preko Sv. Gregorja na Sodražico. Vse vasi na Slemenih so preplavili ter pobrali vse moške, ki so jih mogli dobiti v roke. Vse so odpeljali v Sodražico v šolo, kjer je bilo nekako zbirališče za vse, ki so jih nato pošiljali v internacijo.

Tu so bili Gregorci zaprti celih šest tednov, nabrali so si polno uši in silno shujšali zaradi zelo slabe hrane. Vsak dan so pričakovali, da bodo tudi oni odvedeni kam v Italijo, saj so Italijani skoro vsak dan zbirali ljudi za transporte v italijanska taborišča.

Nekoč pa pride k njim neki italijanski oficir in jih vpraša, če so oni od Sv. Gregorja pripravljeni prijeti za orožje, da se branijo. Seveda so se vsi prijavili za vaško stražo. V Sodražici so jim dali 8 starih francoskih pušk na en naboj! To seveda ne bi nič pomagalo ko bi fantje ne imeli že od prej svojega orožja. Komunisti bi jih bili kaj lahko takoj potolkli. Toda fantje so se tudi naučili delati propagando. Raztrosili so okrog govorico, da imajo 80 pušk in več strojnic in tako se partizani niso upali napasti gregorske postojanke. Fantje Slemenci so se naselili pri Sv. Gregorju; bilo jih je 43. Naredili so bunkerje, utrdbe in vestno stražili. Zvečer so pa prihajali na postojanko še tudi starejši moški, da so mogli mlajši ponoči počivati.

 

071

 

Od tedaj je bil mir pri Sv. Gregorju. Komunisti si niso upali več v bližino, ker so fantje prirejali pohode v okolico in bili vedno za petami banditom, če so se priklatili v bližino. V raznih bojih s komunisti ni padel niti en član vaške straže, dočim je na bojišču obležalo mnogo partizanov.

 

DR. M. MIKUŽ

Slovenska duhovščina se je držala navodil papeža in svojega škofa in odklanjala komunizem in njegovo lažno firmo »Osvobodilno fronto«.

Če je bil med dvanajstimi apostoli eden izdajalec, bi bilo skoro čudežno, če bi med blizu 700 duhovniki ljubljanske škofije ne bilo nobenega, ki ne bi izdal Cerkve in katoliških načel. To žalostno vlogo je prevzel dr. Metod Mikuž.

Kaj je vzrok, da je ta nesrečni duhovnik zašel tako daleč, je več ali manj skrivnost. Mož gotovo ni imel poklica, ko je šel v semenišče. Tako je sodila duhovščina in verni ljudje na Brezovici, kjer je bil doma iz sicer dobre družine. Tako so sodili tudi njegovi sošolci v semenišču, ki so povedali svoje mnenje, da Mikuž ni za duhovnika.

Kot kaplan je delal škandale in je moral biti večkrat premeščen.

Ta duhovnik je imel svoje sorodnike na Slemenih, v vasi Maršiči. Vsako leto je tja zahajal na počitnice k svoji teti. Med. greaorskimi fanti je bil dobro poznan, saj je večkrat popival z njimi.

Novembra meseca 1942 se je Mikuž nenadoma zopet pojavil pri svojih sorodnikih v Maršičih. Zgražal se je nad svojimi bratranci in poznanimi fanti, da so »vzeli v roke orožje proti lastnim rojakoma, kot se je izjavil. Nič pa se ni zgražal nad tem, da so ti »rojaki« pomorili že toliko družin in povzročili toliko gorja. Fantom je grozil, da bodo bridko obžalovali, ker ne gredo z OF, s katero da drži, kot je rekel, poleg zapadnih velesil tudi Sovjetska zveza.

»Jaz sam sem bil preteklo poletje,« tako je trdil, »pri samem Stalinu v Moskvi. Obljubil nam je vso pomoč, ne samo moralno, marveč tudi v denarju in orožju. Ko sem mu povedal, da sem katoliški duhovnik, mu je to še posebno imponiralo in za slovo mi je dal dve steklenici najfinejšega mašnega vina in dve poli hostij za maše, kar je dokaz, da tudi on ni proti veri. Ko smo se vozili z aeroplanom-bombnikom nazaj, smo bili napadeni od nemških avionov,

 

072

 

 spustili smo se v boj z njimi in jaz sem s strojnico sam zbil enega na tla. Fantje, nemška in italijanska vojska je pred zlomom, odložite orožje in jaz vam garantiram, da se vam ne bo nič hudega zgodilo! Pristopite pa k naši »Osvobodilni fronti!«

Tako jim je lagal in »klobasal«, toda pridobil ni nikogar.

Ker je trdil, da je v službi na škofiji kot škofijski arhivar in da je prišel le na počitnice, mu je seveda župnik dovolil, da je maševal ob delavnikih pri podružnici sv. Urha, ob nedeljah pa pri župni cerkvi. Njegova maša je trajala komaj kake četrt ure, da so ljudje rekli, da se ne splača priti k njegovi maši, ker, če le malo zamudiš, prideš šele h koncu.«

Le enkrat se je sicer prikazal v župnišču, toda ob tisti priliki so se z njim zaradi njegovih nazorov tako sprli, da je nato v neki hiši rekel, da bosta med prvimi padla župnik Kristanc in pa profesor dr. Franc Jaklič, ki je bil svoj čas njegov katehet na gimnaziji.

Na Slemenih se je mudil še ves advent. Takrat so po kmetih kuhali žganje. Kar sam jo je povabil tja, kjer so kuhali, in bil skoro vedno pijan ter je govoril tako prostaško, da so se vsi ljudje zgražali. Prosili so domače duhovnike, naj kaj ukrenejo, da bo tak duhovnik odšel, da ne bo dajal pohujšanja.

Pridigati mu sicer župnik Krumpestar ni dovolil, razen na praznik sv. Štefana. Takrat pa je pridigo porabil za propagando za - komuniste! Trdil je, da sedanji mučenci, ki so jih pomorili komunisti, niso pravi mučenci, ker so morali umreti nasilne smrti za kazen, ker niso hoteli delati za - narodov blagor, marveč proti narodu.

V nedeljo zvečer, dne 27. decembra, je prišel nenavadno zgodaj k svoji teti zelo zamišljen in se je odpravil spat. Vaški fantje so vsi bili pri straži pri Sv. Gregorju. Zvečer pa so prišli partizani, obkolili vso vasico in pri .sosedu vprašali: »Kje je duhovnik Metod Mikuž?« Zanimivo je, da tisto noč izjemoma niso nikjer nič pokradli!

Ko so potrkali na vrata Mikuževe tete, jim je gospodinja odprla vsa preplašena. Rekli so, naj se nič ne boji, le pokaže naj jim, kje spi duhovnik Mikuž. Vodja čete takoj stopi v Mikuževo spalnico in pokliče:

»Halo, si ti Mikuž, duhovnik?« »Seveda, kij pa je?«

»Treba bo iti z nami, taka je naredba! Je že vse urejeno, vstani in z nami pojdi!«

Mikuž je mirno vstal, se oblekel, vzel svoje stvari in odšel v goščo med komuniste, kakor so se prej med seboj dogovorili.

 

073

 

Čez dva dni so že zvedeli pri Sv. Gregorju, da so se partizani pojavili na Runarskem in kradli po Blokah in da je bil med njimi tudi neki duhovnik - Mikuž. Na Novega leta 1943 se je pojavil pri Sv. Trojici. Med jutranjo mašo so komunisti obkolili cerkev in vas, da nihče ni smel domov. Ko je odmaševal še Mikuž, je preplašeni množici na mitingu govoril za novo leto - duhovnik-komunist!

Komunisti so delali z Mikužem veliko propagando. Ljudi so begali, da niso prati veri in Cerkvi, ker je z njimi in med njimi tudi duhovnik. Dokler je bilo zaradi te propagande koristno, je Mikuž še igral vlogo duhovnika, ko pa je prišel komunizem do oblasti, je pa odvrgel kolar in talar.

 

ZLOM ITALIJE

8. septembra 1943 je prišlo do zloma Italije. Tedaj se je pokazala zveza med Italijani in komunisti še jasneje. Italijansko vojaštvo je povsod izročilo svoje orožje komunističnim partizanom. Vaške straže v Karlovici, župnija Velike Lašče, v Dobrepolju, na Gori, v Globelju, v Dolenji vasi pri Ribnici in pri Sv. Gregorju so bile očistile vso okolico komunističnih band. Ker ni bilo komunističnih partizanov nikjer v bližini, so italijanske posadke v Velikih Laščah in Sodražici pustile svoje orožje kar v svojih skladiščih. Okoliške vaške straže so vdrle v ta skladišča in pobrale vse orožje.

Vaška straža pri Sv. Gregorju, ki se je odlično utrdila, se je zdaj iz italijanskih skladišč založila tudi z orožjem in municijo. Fantje so sklenili, da ostanejo doma in branijo gregorsko postojanko pred komunističnimi bandami. Kmalu pa je prišlo poročilo, da so partizani dobili od Italijanov v Kočevju in Ribnici tudi vse težko orožje, tanke in topove. Ker bi se temu težkemu orožju postojanka ne mogla upirati, so spremenili svoj prvotni sklep in so se odločili, da gredo za drugimi vaškimi stražami proti Turjaku.

V nedeljo, 12. septembra 1943, so se poslovili od dragega domačega kraja, ki so ga zvesto branili pred komunističnimi roparji in morilci. Mnogi so tedaj zadnjič videli svoj domači kraj.

Turjak!

Težko je čisto objektivno popisati vso tragedijo proti komunističnih borcev, ki je povezana z imenom Turjak! Tiste dni je padlo v Turjaku, Ribnici in Kočevju nad tisoč najboljših slovenskih fantov in mož.

Iz vseh dosedanjih spisov o tej tragediji in iz pripovedovanja udeležencev se zdi, da bi se bile mogle te silne žrtve preprečiti ali vsaj zmanjšati, ko bi bile imele vse vaške straže v Ljubljani dobro centralno vodstvo in ko bi bilo zunaj na terenu poslovalo dobro vojaško poveljstvo.

 

074

 

Takrat so nastale med proti komunističnimi oddelki vaških straž po Dolenjski in Notranjski težke in zelo zamotane razmere. Mnogi so mislili, da bodo ob zlomu Italije Angloamerikanci kmalu prišli v slovenske dežele, saj bi se bili takrat z lahkoto izkrcali v Trstu ali v Istri in bi bili korakali proti Ljubljani in Dunaju in Budimpešti. Nekateri oddelki vaških straž so že kar hoteli korakati naproti Angležem in Amerikancem. Drugi so zopet upali, da bo zdaj morda le prišlo do sporazuma s komunisti in da bi potem vsi skupaj udarili na Nemce. Nekatere vaške straže so se v svoji naivnosti, ker so verjele komunističnim obljubam, podale komunistom, ki pa so seveda nato mnoge pobili kljub ponovno obljubljenim amnestijam.

Ko bi bilo komunistom res kaj na tem, da bi se bila domovina osvobodila okupatorja, bi bili napravili sporazum z antikomunisti in vsi skupaj bi bili udarili na nemške male posadke, poklicali bi bili Angloamerikance in vsa Jugoslavija bi bila je takrat kaj lahko osvobojena. Toda komunistom ni bilo za osvoboditev, marveč predvsem za socialno revolucijo. Namesto da bi udarili po Nemcih, so pričeli pobijati v masah zavedne slovenske proti komuniste skupaj s svojimi izdajalskimi zavezniki - Italijani.

Sprva nihče od slovenskih antikomunistov ni hotel misliti na to, da bi se kako zgovarjal z Nemci, da bi se podali v nemško varstvo ali da bi skupno z Nemci udarili na komunistične oddelke. Šele strahotni množični pokoli in nujna sila so primorali ostale člane vaških straž in ostale begunce, da so se zatekli pred lastnimi brati v varstvo nemških čet, da si rešijo golo življenje.

 

*

Podobne razmere kot v kočevskem okraju so bile tudi v novomeškem. Vaške  s t r a ž e  okrog Novega mesta so bile ob zlomu Italije še v hujšem položaju kot one iz kočevskega okraja. V Novem mestu se je zbralo okrog 1200 članov vaških straž, ki so bile obkoljene od izdajalskih Italijanov in komunistov. Toda odločujoči krogi so se tam hitro znašli, naprosili so odličnega oficirja Vuleta Rupnika, da je prevzel nad vsemi proti komunističnimi četami poveljstvo. Tej komandi se je vse podredilo uvedena je bila takoj stroga vojaška disciplina in tako je nato Vule Rupnik vse te skupine izpeljal iz italijansko-komunistične zasede, se hitro umaknil v nočnem pohodu preko Krke, tam proti komunistične oddelke vojaško reorganiziral in nato v hudi bitki pri Zameškem premagal komunistično vojsko in znova zasedel Novo mesto.

 

075

 

Tako je bilo tam rešenih takrat kakih tisoč življenj, ki bi jih bili končali komunisti, kakor so to storili v Turjaku, Ribnici in Kočevju.

Kar se je zgodilo v Vovem mestu, bi se bilo moglo tudi v Turjaku!

Ko so gregorski fantje prišli na Turjak, so tam našli veliko, a neurejeno človeško mravljišče, ki so ga tvorili civilni begunci in oborožene skupine vaških straž iz kočevskega okraja. Naravni nagon. je Gregorcem narekoval, da tu ni prav vse v redu, da Turjak lahko postane živa past, zato so z mnogimi drugimi odšli tudi oni iz gradu zvečer ob 11. uri.

V gradu .je ostalo nekaj sto članov vaških straž in nekaj civilnih beguncev. Ko bi bili. ti vsaj zunaj izkopali strelske jarke in se v njih branili, bi bili komunisti težko strli tudi to malo četo. Toda vse je prenočevalo v gradu. Komunisti pa so grad obkolili, nastavili pred izhod topove in strojnice, italijanski artileristi so pričeli obstreljevati grad, ki je začel goreti nad glavami branilcev. Prišlo je do vdajo in nato do strahotnega pokola, ki so ga izvršili podivjani komunisti nad ujetniki.

Gregorski fantje so odšli iz gradu proti vasi Čatež in naslednji dan zjutraj na Zapotok pod Kureščkom. Tam se je med tem časom formirala neka vojaška komanda, ki je poslala Gregorce na položaje proti Osredku nad Robom. Od tu je bil naslednji dan l4. septembra popoldan poslan del te skupine na Osolnik. Ponoči je to skupino napadla komunistična brigada pod poveljstvom znanega Uakejca in je vso obkolila. Razvil se je krvav boj, v katerem je padel Poveljnik vaških stražarjev. Ko bi bil ostal poveljnik živ, bi se bila morda skupina pretolkla skozi komunistični obroč, tako pa so postali fantje brez komandanta zbegani in so se vdali.

Komunisti so takoj odvedli vse ujetnike v Veliki Osolnik in jih tam takoj pobili 24. med temi je bilo 9 Gregorcev, ostali pa so bili doma iz Velikih Poljan in okolice. Ostale so komunisti mobilizirali v svoje oddelke in jih odvedli v borbo proti Nemcem okrog Gerknice. Ko so pa Nemci ta oddelek razbili, so zajeli del vaških stražarjev. Drugi, ki so se razkropili, so ha nato sami pribežali v varstvo Nemcev.

Drugi oddelek Gregorcev je bil, kot rečeno, v skupini, ki je ostala na Čatežu blizu Roba. Ti so izgubili zvezo z drugimi in niso vedeli, kak je položaj. Zjutraj se je ta oddelek napotil v Zapotok, na potu tja pa so zašli naravnost med komunistične skupine, ki so vse ujele in odvedle na Golo. Tam so takoj ustrelili dva visokošolca, ki sta bila v tej skupini, in sicer Strupija iz Kranja in Pipana. Ostale ujetnike so komunisti nato

 

076

 

peljali mimo Turjaka proti Blokam, ko so vodili zvezane branilce Turjaka iz gradu. Bil je to nadvse bridko žalosten pogled! Po raznih vožnjah sem in tja so bili ti ujetniki pripeljani v Kočevje. Tam so zbrali komunisti kakih 500 preostalih ujetnikov.

Med tem časom pa so je nemške čete od več strani prodirale proti Kočevju. Zaradi tega so komunisti sklenili, da vse te ujetnike odvedejo v Kočevski Rog, kjer so jih nameravali vse postreliti. Na cesti proti Kočevskemu Rogu je ves oddelek srečal komunističnega komandanta mesta Kočevje. Ta se je na cesti nekaj časa razgovarjal s komandantom ujetniškega transporta. Ujetniki pač niso vedeli, da se razgovarjata, kako bi vse pobili. Komandant mesta Kočevje se je nato naglo odpeljal v Kočevje. Tam so ga zajeli in ubili Nemci in našli pri njem napisano povelje komunistične komande, da je treba v Kočevskem Rogu pobiti vse ujetnike. Skupina ujetnikov je čakala v gozdu pod varstvom svojih stražarjev, med katerimi je bilo k sreči tudi precej nasilno mobiliziranih članov vaških straž in drugih antikomunistov, da se vrne komandant Kočevja z »navodili« vrhovne komande, toda tega ni bilo nazaj. Medtem pa se je vedno bolj bližalo streljanje prodirajočih Nemcev. Komandant in vsi stražarji ujetnikov so postajali vedno bolj zbegani. Ujetniki so hitro porabili to zmedo in se razbežali ter se nato zbrali v Kočevju, kjer so jih sprejeli Nemci ter jih čez kake l4 dni odvedli v Ljubljano, kjer so vstopili v novo ustanovljeno Slovensko domobranstvo.

 

KONEC DRAME

Vsi člani bivše vaške straže pri Sv. Gregorju, ki so preživeli polom septembra in oktobra 1943, so vstopili v novo protikomunistično bojno organizacijo, v Slovensko domobranstvo, ki je bilo v nasprotju z vaškimi stražami strogo vojaško urejeno. Domov noben Gregorec ni mogel, ker so tam gospodarili takrat komunisti.

Slovensko domobranstvo je kmalu pričelo povsod preganjati komunistične tolpe in očistilo večino Dolenjske in Notranjske. Komunisti so povsod bežali. Po večjih krajih so bile ustanovljene v varstvo prebivalstva tudi domobranske postojanke in tako tudi v Velikih Laščah, kakor je bilo že drugod omenjeno.

Med tem časom, ko so nastajale domobranske postojanke, so komunisti po svoji splošni navadi vladali tudi pri Sv. Gregorju. Požgali so ponosni prosvetni dom in tudi poslopje ljudske šole!

V času borb med domobranci in komunističnimi tolpami se je pri Sv. Gregorju primeril posebno dramatičen dogodek.

 

077

manjka kopija

 

078

 

manjka kopija

 

079

           

Razdejanje Sodražice

Skoraj bi si upal trditi, da je Sodražica širši javnosti dokaj malo poznana. Vlorda je temu vzrok njena lega, še bolj pa Ribnica. Ljudje iz sodraške kotline se pač nazivajo Ribničanje, kamor koli gredo. Sodražica s svojimi vasicami zaključuje Ribniško dolino na zapadni strani. Leži ob vznožju Travne gore na jugu. Na severni strani pa jo pozdravlja Sv. Gregor kot ponosni center Slemen. Skozi trg teče Bistrica.

Trg je trgovsko in kulturno središče za okoliške vasi kakor tudi za Goro, Loški potok in Slemena. Ribnica je znana svetu kot središče suhe robe. Pa po krivici. Zakaj prav Sodražica z okoliškimi vasmi je glavno središče te starodavne domače obrti. Tu, se pečajo ljudje, posebno v zimskih mesecih, z izdelovanjem suhe robe. Delajo vitre, sita, rete, obode, škafe, brente, golide, žlice, kuhalnice, solnice, košarice itd. V Sodražici je obstajala pred drugo svetovno vojno tudi zelo cvetoča »zadruga domače obrti«, pa tudi zasebno podjetje »Evgen Ivanc«.

Sodražica je bila ena prvih žrtev komunistične revolucije na Dolenjskem. Marsikdo bo vprašal, zakaj prav Sodražica? Zaradi lažjega umevanja je dobro, da si ogledamo ta trg in njegovo politično usmerjenost pred revolucijo. Poznavalcu razmer pač ni nikako odkritje, da je bila Sodražica pred vojno nekaka trdnjava liberalizma v Ribniški dolini. Ne bomo izdali nobene tajnosti, če povemo, da so bili sodraški »naprednjakarji« strupeni, posebno še v dobi Aleksandrove diktature. Komu ni znano, da sta bila prav v tej dobi po zaslugi Sodražanov aretirana sivolasi župnik France Traven in kaplan Janez Jenko in odpeljana v Kočevje? Toda kljub zagrizenosti sodraških »purgarjev« pa so bile okoliške vasi v veliki večini zdrave. Odpor proti »naprednjakarstvu« je bil po vaseh velik. To se je pokazalo pri prvih svobodnih volitvah po zlomu Aleksandrove diktature. SLS je zmagala z veliko večino prav po zaslugi teh vasi. Trg sam je pa ostal, kar je bil: »napreden«.

Po teh volitvah je bilo na zunaj vse nekam mirno. Ljudje so se šli »Sokole« in »Slovenske fante«. Eni kot drugi so prirejali razna zborovanja, igre, izlete. Na zunaj vse v redu. Vendar pa je

 

080

 

bistro oko le opazilo, da se v Sodražici nekaj kuha; da je v Sodražici neko novo gibanje. Razne izjave, obnašanje raznih tipov, posebno pa še požaganje evharističnega križa na Strmici: vse to so bili znaki viharja, ki je nekaj let pozneje tudi resnično porušil prijetno življenje v tej kotlini.

Prišel je veliki teden leta 1941, ki je prinesel ne samo razpad .Jugoslavije, ampak začetek vsega gorja, ki še sedaj tlači ubogo slovensko ljudstvo. V Sodražici je bilo nagrmadeno strelivo, bencin, hrana, obleka. Tudi tej vojaški zalogi se mora Sodražica nemalo zahvaliti za svoj propad. Ljudje so ropali v dneh propada Jugoslavije vojaške magazine. Komunisti in njihovi sopotniki so kar z vozmi vozili orožje in hrano v razna skrivališča v Travno goro. Sodražanje so zakopavali bencinske tanke doma pod skednji, po hlevih in dvoriščih.

Prvi meseci okupacije leta 1941. so bili mirni. Ljudje so bili pač nejevoljni nad zamenjavo denarja, ker so precej izgubili. Lahi so bili še nekam znosni

Prišla je jesen. Med ljudmi se je širila govorica da so se pojavili »četniki« v Travni gori. Imajo zveze z zavezniki in se borijo proti Taljanom za osvoboditev domovine. Ker so to »naši« fantje, jih je treba pač podpirati. Tudi nekaj Sodražanov se jim je že pridružilo. Kdo so bili ti fantje iz Sodražice: Alojz Zajc iz Žimaric, študent in že večkrat kot komunist zaprt; Lovro Kleindienst, sin sodraškega učitelja, študent in komunist; Ivan Fajdiga in njegova sestra Micka, sin in hči saciraskega posestnika, oba nekoliko študirana, in še nekaj drugih sodraških »faliranih« študentov in delomrznežev:

V avgustu in septembru 1941 je prišlo iz Ljubljane v sodraško kotlino precej beguncev, ki so pribežali tja iz Gorenjske. Kmetje so jih sprejeli z bratsko ljubeznijo. Kdo ne bi pač pomagal bratu v sili, ki je moral vsled nemškega nasilja zapustiti dom, družino? Pomagali so jim. dobri kmetje pa niso vedeli, kaj so z begunci dobili. Ljubljanski »Rdeči križ« je poslal po zaslugi sodraških učiteljev v Sodražico begunce, ki pa so bili brez dvoma komunisti in komunistični agitatorji. Begunci so bili razdeljeni po vaseh po določenem načrtu. Zastrupljali so dobre družine s komunističnim naukom. Imeli so tudi stike s komunisti v gori. Nekatere prej dobre katoliške družine se morajo prav tem beguncem zahvaliti, da so njihovi sinovi in hčere zašli v komunizem.

S pomočjo teh beguncev se je posrečilo »četnikom« v gori raztresti komunistično obveščevalno mrežo po vseh vaseh in to že po

 

081

 

zimi leta 1941 in 1942. - Zanimiva je ugotovitev, kdo je poleg beguncev, tako v vaseh kot v trgu prvi pomagal komunistom v gori, kdo je postal dovzeten prvi za komunistični nauk in kdo je prvi delal pri obveščevalni službi.

Tako v trgu samem kot po vaseh so Sokoli in naprednjaki nudili 100% pomoč komunistom. Dobre krščanske družine so pa spoznale od vsega začetka te krive »učenike« in kaj se za temi znanilci »svobode« skriva. Spoznale so rdečo barvo komunistov in so takoj od začetka odklonile sodelovanje z njimi ter obsojale vsa početja. ki so jih komunisti uprizarjali.

 

PRVE »SABOTAŽE«

»Četniki« ki so nosili rdečo komunistično zvezdo na prejšnjih jugoslovanskih čepicah, so proti koncu septembra 1941 začeli tudi s »sabotažami«. Med Sodražico in Sv. Gregorjem so preko noči požagali nekaj drogov električnega daljnovoda. Zaradi tega »osvobodilnega« dejanja so bili kmetje seveda nekaj dni brez luči. Med Vincami in Zamostecem so bili podrti telegrafski drogovi. Na hišnih zidovih, plotovih in potnih znamenjih sta se čez noč pojavila srp in kladivo.

Ob nedeljah zjutraj, ko so šli ljudje k maši, so bili raztreseni komunistični lističi, ki so ljudi hujskali na odpor proti Italijanom. Celo z ubojem so komunisti začeli leta 1941 v jeseni v Sodražici.

»Neznanci«, tako je šla govorica med ljudstvom, so ubili nekega domačina, ki je imel to rzločinstvo« na sebi, da se je med prvo svetovno vojno v italijanskem ujetništvu naučil nekaj laškega in se je pogovarjal včasih z Lahi. Takoj po umoru so komunisti vrgli med ljudstvo krilatico: "Bil je izdajalec, laški vohun! Take je treba likvidirati!«

Laška posadka v Sodražici, sestoječa iz nekaj karabinjerjev in enega fašista, je mirno gledala to prvo početje komunistov. Zakaj neki bi se Lahi tudi razburjali! Saj so dobro vedeli, da se komunisti ne borijo proti njim, pač pa proti slovenskemu narodu. Le na ta način je razumljivo, da je fašist Bruno mirno gledal, kako so poleg vile Levstik, kjer je stanoval, komunisti vozili hrano in drugo, naloženo na Ivančevem dvorišču, v Travno goro.

 

»SVOBODNA REPUBLIKA« SODRAŽICA

V Prvih mesecih leta 1942 so bili komunisti silno delavni v sodraški kotlini. Po vseh vaseh so bili postavljeni terenci. Vaške obveščevalke in pa oni iz gozda so nosili po hišah komunistične brošure. Ljudem, ki so imeli kakšne

 

082

 

pomisleke proti komunistom, so grozili, da jih bodo pobili, oziroma jim rekvirirali vso imovino. Začeli so vabiti fante v gozd z geslom: »Sedaj je čas, da se vsi brez razlike združimo! Ko bo skopnel sneg, bomo pognali Lahe, od koder so prišli in tako bo domovina zopet prosta!«

Nekaj lahkovernežev in omahljivcev se je le pridružilo med zimo komunistom v Travni gori. V začetku maja 1942 pa so komunisti poslali kar mobilizacijski poziv na vse fante in mlajše može iz sodraške občine, da se morajo takoj javiti v Travni gori. Kdor se ne bo odzval, tega bodo ubili in vso njegovo družino.

Ljudje so bili tako postavljeni med dva ognja: komunisti so grozili z ubojem, Italijani s požigom hiš in vasi. Ker je bila komunistična grožnja le velika, so se mnogi, celo dobro misleči fantje in možje, odzvali komunistični mobilizaciji in odšli v Travno goro.

Karabinjerji v Sodražici so vedeli, kaj so komunisti naredili. se isti dan, ko so fantje in možje odšli v goro, so dali karabinjerji proglas na domačine: »Če se ne bodo ljudje vrnili v teku 24 ur na svoje domove, bodo požgane vse vasi!« Župan in še nekaj občinskih mož so morali nesti ta razglas na komando OF v Travno goro. Seveda so se komunisti tej deputaciji smejali in strogo zabičali mobilizirancem glede pobega. Moštvo pa, ki je kljub tej grožnji zvedelo, kaj nameravajo Italijani storiti z njihovimi domovi, se je še isti dan podalo po skrivnih potih domov.

Nekaj dni po komunistični mobilizaciji, dne. 28. maja 1942, so karabinjerji nenadoma pobrali šila in kopita, spravili svojo ropotijo na avtomobile in zapustili Sodražico ter odšli v Ribnico, kjer je bila večja vojaška posadka. Komunisti so dobro vedeli za ta odhod, saj so bili že pripravljeni na pohod v Sodražico: Lahi so odšli zjutraj; po nekaj urah se je že prikazala komunistična drhal na zapadni strani trga. Sodraški komunistični veljaki: Ivanc Mikolič, Drobnič, Kovačič, Fajdiga in Lovrenčič so se prišli vdanostno poklonit novi »narodni« oblasti in ji seveda izrazit tudi lojalnost.

OF je takoj postavila nove funkcionarje v »svobodni republiki.« Predsednik rajonskega odbora - občine - je bil Vinko Levstik, tajnik Jože Košorok, učitelj, doma iz Sinovice. Vojaško oblast pa je imel v rokah neki Abi. Sodnik je bil znani Stante. Višji funkcionarji v »svobodni republiki« so bili neki Matijček, Anti, Ronko - sami tujci. Pa tudi Ribničanje so imeli besedo, tako Kmet, Ančik in drugi.

Ozemlje, ki spada politično pod občino Sodražico, je bilo še isti dan proglašeno kot »Svobodna republika Sodražica«. Pod vasjo Zapotok, ki leži na meji ribniške in sodraške občine, so komunisti

 

083

 

obesili na brzojavni drog velik venec z napisom: »Živela svobodno republika!« Vsem prebivalcem sodraške občine je bilo pod hudimi kaznimi zabranjeno prestopiti »državno« mejo in iti v Ribnico.

Komunisti so začeli takoj s čistko nasprotnikov. 29. maja popoldan so prijeli uglednega katoliškega fanta Franceta Kozino iz Zapotoka. France Kozina je bil pač idejni nasprotnik komunistov in je imel velik vpliv med sodraško mladino. Ko so ga skoraj do smrti pretepli pred očmi staršev, bratov in sester ter drugih vaščanov, so ga nato odpeljali v Sodražico. Stante ga je pri Fajdigu zasliševal in seveda kot izdajalca obsodil na smrt. Ustreljen je bil 30. maja 1942 na Boncarju. Prav na istem kraju so komunisti 29. maja postrelili 16 ciganov, ki so jih aretirali, ko so hoteli ti prestopiti »državno« mejo hod Zapotokom. Franceta Kozina je ustrelil Jože Kovačič, doma iz Žimaric.

 

ZVERIVSKI UMOR UČITELJICE IVANKE VOVAKOVE

Kot bela vrana med krokarji je bila Ivanka Novakova med sodraškimi učitelji. Vsi njeni stanovski tovariši in tovarišice so bili na rdeči strani.

Ivanka Novakova, doma iz Hrovače pri Ribnici iz znamenite škrabčeve rodovine, ki je dala slovenskemu narodu velikega moža, slovničarja patra Stan. Škraca, je bila zelo aktivna v katoliških društvih. Že kot študentka se je Ivanka mnogo trudila za napredek ribniškega dijaštva, ki je bilo včlanjeno v ribniškem katoliškem dijaškem društvu, ustanovljenem od pokojnega zgodovinarja prof. dr. Franca Trdana. Ko je postala učiteljica, se je nekako eno leto pred mučeniško smrtjo poročila s Francetom Novakom iz Naklega. Ivankina ljubka in vesela zunanjost in pa globoko katoliško prepričanje sta pač pritegnila vsakega, posebno seveda otroke v šoli in izven nje.

Komaj se je ljudstvo zavedlo strašnega umora Franceta Kozina in ga na so moč obsojalo, je že nekaj dni po njegovem umoru, dne 4. junija 1942, prišla druga novica med ljudstvo: "Škrabčevo učiteljico so ubili!«

Naj samo na kratko opišem to zverinsko dejanje:

Po svojem prihodu v Sodražico so komunisti takoj zaplenili stanovanje učiteljice Novakove pod pretvezo, da je izdajalka, ker se je njen mož še pravočasno umaknil iz trga in se tako rešil v Ljubljano. Sleherni dan je pričakovala otroka in v takem stanju si je morala iskati dobrih ljudi, ki bi jo vzeli pod streho.

Komunisti ji niso dali miru. Neprestano so jo zasliševali in hoteli izvedeti, kje je njen mož. Ponoči 3. junija 1942 pa so jo surovo aretirali. Kakor se je govorilo med ljudmi,

 

084

 

jo je aretiral njen učenec neki Stupica iz Sodražice. Ljudje, pri katerih je našla streho, so pripovedovali, da je bila Ivanka precej potrta. Prosila je komuniste, naj vsaj toliko časa počakajo z njenim umorom, da bo porodila. Saj to itak ne bo trajalo dolgo. Za odgovor je dobila batino in suvanje. Pretepali so jo po vsem telesu, posebno po najbolj občutljivih delih, ko so jo odpeljali iz hiše. Da ni manjkalo kletvin in skrajno neslanih in nesramnih šal, je itak razumljivo. Iti je morala peš do svojega groba tam v Kobili nad Jagerbertom pri Zamostecu. Ljudje so pripovedovali, da si je morala sama izkopati grob. Ko se je večkrat zgrudila, jo je spravilo k zavesti surovo suvanje komunistov. Da je bila smrt strašnejša, so jo komunisti zadavili in pobili s koli. Do smrti onemogla se je tako zgrudila v prerani grob.

. . . »Umor te dobre žene je pokazal ljudem že takoj v početku komunistične oblasti vso nesramnost, vso nemoralnost in satansko zlobo komunizma. Vsakdo, ki je zvedel za potek umora, se je moral v srcu zgroziti! Seveda le komunisti so rajali in slavili to »junaško« dejanje! «

 

»SOVJETSKA POMOČ IN SOVJETSKA MOKA. . «

Po odhodu  Lahov iz Sodražice so komunisti neprestano trobili ljudstvu v uho, da so odslej le oni gospodarji na tem ozemlju. S Sovjeti da imajo dogovor o pomoči tako v hrani kot v orožju. Dobili da so sporočilo, da so sovjetska letala že na potu proti Sodražici. Ljudje naj ne bodo v skrbeh glede prehrane. Letala z moko morajo biti kmalu tu, itd.

Trezno misleči so pač več kot podvomili v to »šalo« o sovjetski pomoči. Saj je bilo vsem znano, kako »junaško« so Sovjeti prav v istem času podili za seboj nemško vojsko. Le kako naj bi ti prišli sodraškim potepuhom in razbojnikom na pomoč? Pa kdo je večji mojster v laži, kot so komunisti! Lahkoverneži in pa komunistični sopotniki so pa le verjeli komunistični propagandi. Z veseljem so pričakovali sovjetske pomoči.

In res, letala so bila na poti proti Sodražici. Vedno niže in niže so se spuščala nad trgom. Ker je ljudstvo živelo v pričakovanju, mu pač ne moremo zameriti, če je mati-želja zamenjala laške nosilce smrti in razdejanja s sovjetskimi avioni. "Bum, bum, bum. . .« Je mar sovjetska moka tako »aktivna« ali morebiti vreče pokajo? Ali pa smo se, gorje nam, zmotili in nas Lahi bombardirajo. . . !?

Sleherni dan so priletela laška letala iz Ljubljane nad Sodražico in bombardirala trg ter ga spreminjala v prah in pepel. Ljudstvo se je zavedalo strašne prevare sedaj, ko so bili domovi razbiti.

 

085

 

Bombniki so poleg Sodražice porušili in požgali še vasi: Vince, Žimarice in del Zamosteca ter Sinovico.

Da je bila igra še strašnejša, so Lahi pošiljali svoje kanonske salve iz Ribnice nad Sodražico. Ljudje so se umaknili v barake v Travno goro. Med bombardiranjem trga je bila sicer samo ena smrtna žrtev. Od granate je bila zadeta Ninka Lovšinova, Kaprolova, ki je kmalu potem umrla v Leonišču v Ljubljani. Pač pa so trpele hiše in druge stavbe veliko škodo. Ljudstvo je bilo silno zbegano in je komaj čakalo kakšnega konca. Vsak dan od začetka junija pa do laške ofenzive 5. julija, so prihajala laška letala nad trg in ga bombardirala.

Dne 25. julija 1942 je šla "slavna sodraška republika« po vodi. Komunisti so bežali na vse moči pred enako "hrabrim« sovragom. Lahi so zbrali v vaseh Sušje, Slatnik in Zapotok ter Vince vse moške in fante ter jih gonili pred seboj po pobočjih Kobile, Slemen, Strmce proti Sodražici. Ti so bili ščit za laške vojake. Na vso srečo se je komunistom mudilo, da niso streljali na Lahe. Tako so razen enega, Simona Lesarja iz Zapotoka, ki je padel zadet mrtev na Kobili, ostali vsi talci pri življenju. Na tem »vojnem pohodu« so Lahi zažgali Sinovico in Presko. Ko so prišli v Sodražico, so bili komunisti že daleč proč. Tu pa so Lahi dejansko pokazali svojo tako opevano "dva tisočletno kulturo«. Pijani vojaki - metalci ognja - povečini Kalabreži in Sicilijanci - so divjali od hiše do hiše in požigali še to, kar je ostalo bombam in granatam. Gorelo je kakor v peklu. Eksplodirali so sodi bencina, ki so jih tržanje poskrili ob prevratu v svojih poslopjih. Eksplodirala je municija, skrita po raznih skednjih. Videti je bilo, da bodo Lahi požgali tudi novo cerkev, ki je poleg šole in župnišča ostala nedotaknjena pred bombami.

Že so se metalci ognja bližali temu predelu trga, ko se je stari in onemogli župnik Franc Majdič opogumil in šel v smrtno nevarnost, da sprosi milost vsaj za cerkev. Nič ni pomagala njegova prošnja. Tedaj pa se na nekaj spomni. Takoj veli prinesti steklenice vina. Ko pa so Lahi zagledali vino, se jim je omehčalo srce in so se spustili z župnikom v pogovor; tako je ostala cerkev in vse okoli cerkve nedotaknjeno in rešeno. Če v Sodražici še stoji lepa cerkev se morajo Sodražani zahvaliti edino le svojemu dobremu župniku Francetu Vlajdiču. Ko je župnik videl, kaj premaga Lahe, je hitel z nekaj steklenicami pod pazduho po sredi gorečega trga proti zapadni strani, da bi preprečil nadaljnje požiganje. Žal, so bili Lahi že predaleč s svojim uničevalnim delom. Pred Klerno hišo se mu je pa le posrečilo ustaviti in "pogasiti« nadaljnji ogenj z vinom. Na ta usodni dan« je bilo požganih in uničenih okoli 200 hiš z gospodarskimi poslopji.

 

086

 

Ne samo da so komunisti pobili nekaj najboljših ljudi v Sodražici ne samo da so edino le oni krivi požiga Sodražice in drugih okoliških vasi, temveč komunisti so tudi krivi, da so Lahi takoj po zavzetju Sodražice pobrali skoraj vse moške in fante od 16. do j5. leta in jih odpeljali kot klavno živino najprej v Kočevje ali Ribnico in potem v zloglasna laška taborišča kot Gonars, Treviso, Rab itd. Doma so ostale le žene, starčki in otroci. Ni bilo hiše, ki ne bi žalovala za odpeljanim svojcem. Tudi iz sodraške občine so nekateri pomrli v teh zloglasnih taboriščih.

Po prizadevanju dobrih ljudi so laške oblasti le spustile nekaj moških domov. Večina od njih pa je morala čakati kapitulacije Italije, da se je vrnila.

 

POKOL KOZINČEVE DRUŽINE V ZAPOTOKU

Da je bil komunistom trn v peti ne samo France Kozina, ampak cela družina, so vedeli vsi okoličani. Komunisti so samo čakali ugodnega trenutka. Ko so se razmere po laški ofenzivi nekoliko uredile, so Kozinčevi hoteli imeti Franceta pokopanega doma pri Sv. Marku. Dan za prekop in pokop je bil določen 19. avgusta 1942.

Ker so komunisti vedeli, da bo pogreb manifestacija proti njim, so hoteli ljudi ostrašiti. V noči od 18. na 19. avgust so vlomili v Zamostecu v županovi hiši pri Petru Prijatelju. Vse so izropali. Sin Peter se je v zadnjem trenutku rešil iz komunističnih rok in pribežal ponoči v Sodražico. Kljub temu da se je ta novica kot blisk razširila po dolini, so ljudje šli na pogreb v Zapotok. France Kozina je imel pogreb, kakršnega ljudje še ne pomnijo. To ni bil pogreb mrliča, ampak zmagoslavje junaka in vnetega borca za krščanske ideale. To so morali opaziti in ugotoviti celo komunisti. Saj so porabili vse trike in grožnje, da se ne bi ljudje udeležili pogreba. Pa so morali ugotoviti svoj poraz!

Toda nekaj je bilo treba ukreniti, da bo ljudstvo zopet ostrašeno in vsaj na videz pokorno komunistični tolpi, ki se je skrivala okoli Nove Štifte, v Kotu in Travni gori. Vprav po tednu pogreba Franceta Kozina so komunisti prišli pod vodstvom Ronka okoli 11. ure ponoči v Zapotok. Bili so dobro oboroženi. Kozinova družina je že spala. Vlomili so skozi vežno okno v Kozinovo hišo. Družino so zaprli v hišo, medtem pa so ropali po shrambah. Odpeljali so krave in prašiče iz hleva, pobrali obleko in denar. Izropali so tudi vse

 

087

 

ure, ki so visele v hiši. Janez je bil namreč urar. Bil je hrom, pa se je izučil urarske obrti. Družina je molila v hiši rožni venec.

Stražil je Vinko Lušin iz Kota. Drugi znani komunisti so bili: Leopold Košorok iz Sinovice, Jože Prijatelj iz Vel. Poljan in Maks Šinkovec iz Ribnice.

Ko so komunisti končali z ropom, se je začel pokol. Ločili so družino v dvoje. Očeta Ivana, mater Frančiško in hromega Janeza so odvedli v klet pod hišo, tri dekleta pa so zaprli v drugo klet z družino Arko - Jefno. Pri Jefnih so komunisti isto noč izropali in odpeljali s seboj idealnega fanta Janeza. ki so ga po nekaj dneh vrgli živega v Ledeno jamo v Travni gori, kjer sedaj njegove kosti poleg tolikih drugih mučencev čakajo na sodni dan.

Komunisti so zverinsko pobili očeta, mater in Janeza - hromca - Kozina. Da bi družini vzeli še dobro ime, so jo označili kot »izdajalsko gnezdo«. Razširili so takoj govorico, da je bil pri umoru staršev navzoč sin Jože Kozina, ki je bil v Stahovici pri Kamniku; Jože da se je pridružil komunistom in ga je sram, da ima starše izdajalce. Resnica je bila pa tale: Jože Kozina je prav v tistih dneh sedel v kamniški ječi, kamor so ga vrgli Gestapovci po zaslugi gorenjskih komunistov, in čakal, kdaj bo prišla nanj vrsta, ko bo odpeljan v Begunje kot talec.

 

NAROD SE BRANI SAMI

Pritisk komunistov in njihovo zločinsko početje se je zdelo že vsem prebivalcem neznosno. Pri Sv. Gregorju so se zbrali fantje in možje in postavili vaško stražo, ki je branila vasi in kmetije pred neprestanim ropanjem.

Tudi sodraški fantje, kolikor jih je ostalo še doma in kolikor se jih je vrnilo iz raznih laških taborišč ali pa od partizanov, so imeli isto željo. Pa so jim Lahi delali nemalo preglavic. Niso dovolili, da bi se ljudje sami branili pred komunističnimi lopovi. Končno se jim je le posrečilo prepričati Lahe o potrebi vaške straže.  Fantje so prišli skupaj izkopali bunkerje in se ogradili na Sedlu  med Jelovcem in Globeljo. Komunistični ropi so tako nekoliko ponehali.

Toda Lahi so delali vaški straži neprestano težave. Tako so lahko razne komunistične brigade večkrat nemoteno potovale v bližini Sodražice z Travne gore proti Slemenom. Da so bili sodraški komunisti v dobrih  vezah z Italijani, pričajo dejstva, da so imeli razni vodilni partizani svoboden dohod, seveda ponoči, v trg k svojcem po informacije.

 

088

 

Nekaj korakov vstran od laškega bunkerja je živel France Košir s svojo ženo, dober katoliški mož. Dne 13. avgusta 1943 sta prišla v njegovo stanovanje dva oborožena partizana in ga ustrelila. Čudno se človeku zdi, kako sta mogla priti komunista v toliko bližino laškega čuvaja in ju ta ni opazil.

 

LAŠKA KAPITULACIJA

Ko so zvedeli Lahi o kapitulaciji Italije (8. sept. 1943), so hoteli oditi proti Blokam z vsem orožjem in živežem. Poveljnik laškega oddelka se je zelo upiral izročiti orožje vaški straži pri Sv. Gregorju, kateri je bila podrejena straža na Sedlu. Ljudje so dobili vtis, da bi poveljnik kar najrajši izročil svojo oblast komunistom, s katerimi so imeli pač dogovor glede kapitulacije. Vendar so naši fantje pobrali vse in odpeljali k Sv. Gregorju in od tam proti Turjaku.

Po 12. septembru 1943 je v Sodražici zopet zavihrala komunistična zastava kakor tudi drugod po Dolenjski. Komunisti so bili dejansko pijani svoje »zmage.« Da bi ljudi nekoliko pomirili in jih pridobili na svojo stran, so začeli z "mirovno« ofenzivo:

»Vse je pozabljeno! Nikomur se ni treba bati da bi se mu kaj zgodilo! Svojci tistih, ki so odšli. naj skušajo dobiti fante nazaj!« Tako so govorili, delali so pa seveda po svoji komunistični morali. Nekaj fantov se je res javilo. Te so odpeljali najprej v Ribnico v sodniške ječe. Potem pa so jih v družbi jelendolskih žrtev postrelili v Jelendolu. Tam sta našla smrt mladi študent Anton Zajc iz Žimaric in elektromonter Ivan Levstik iz Sodražice, dočim so komunisti ubili na Osolniku Petra Prijatelja in Ivana Pusta iz Sodražice.

V jeseni leta 1943. so komunisti uprizorili v Kočevju narodnoposlanske volitve. Za sodraško občino sta bila izvoljena Ivan Fajdiga iz Sodražice in Alozij Prijatelj iz Vine.

Na Vseh svetih dan so Nemci bombardirali Novo Štifto, kamor so pribežale komunistične brigade iz Ribniške doline pred nemško ofenzivo. Cerkev je utrpela škodo le na šipah, dočim je bila gostilna Fajdiga porušena. Bilo je ob tej priliki tudi nekaj partizanskih žrtev. Na Verne duše so bili Nemci v Sodražici. Tako je trg zopet menjal gospodarja. Po nekaj dneh so ti odšli in prišli zopet komunisti. To stanje se je ponavljalo prav do konca vojne.

Pozimi leta 1944 so komunisti požgali lepo šolsko poslopje v Sodražici s pretvezo. da ne bodo domobranci prišli v trg. Nekako v istem času so komunisti požgali cerkev in župnišče na Gori pri Sodražici.

 

089

 

V jeseni 1944 so komunisti ubili mlado katoliško dekle Zinko Hudolin iz Sodražice tam nekje v Krvavih pečeh. Smrt te nedolžne deklice je vzbudila val ogorčenja pri vseh poštenih ljudeh. Zinka je bila pri svojih sorodnikih na obisku v Robu. Odpeljali so jo s silo in ravnali z njo, kot znajo le komunisti ravnati z nedolžnimi de.kleti. Baje je morala umreti počasne smrti.

Nemci so vozili hrano iz Ljubljane za svojo posadko v Kočevju na tovornih avtomobilih in to v koloni. Partizani so navadno nagajali s streljanjem iz zasede. Ko so se Nemci odzvali, so komunisti zbežali od Žlebiča proti Sv. Marku. Tu se je nekega dne vnela precej huda bitka med Nemci in komunisti. Na nesrečo je stal pred svojo hišo cerkovnik Anton Zadnik. Ne more se dognati, ali ga je ubila nemška ali partizanska krogla. Ob isti priliki je bilo zažgano tudi gospodarsko poslopje kmeta Tanka pri Sv. Marku.

Dne 23. aprila 1945 je umrl, zadet od komunistične granate, nadarjen mladenič Jože Arko iz Zapotoka, brat Janeza Arka, ki so ga komunisti vrgli 1942 v Ledeno jamo v Travni gori. Prav tako je bil zadet od komunistične krogle študent France Urh iz Sodražice, sin občinskega tajnika.

Ko so bili zaradi angleškega verolomstva poslani domobranci iz Koroške Titu v žrelo, je tudi sodraška občina tedaj izgubila lepo število teh mladih borcev. Z malo izjemo so bili vsi pobiti.

 

090

 

 

 

 

KAZALO

 

Stari trg pri Ložu v krvavi poplavi komunizma . . . . . . . . . . . . . 3

Velike Lašče v znamenju srpa in kladiva . . . . . . . . . . . . . . . . . 28

Sv. Gregor v krvavi zarji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  55

Razdejanje Sodražice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  80

 

 

 

 

091

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pozor!

 

Pri istem pisatelju morete naročiti sledeče knjige:

 

»Rdeča zver, pijana krvi!«,

II., III. In IV. Zvezek po 75 centov;

 

»Krivda rdeče fronte«,

I. del 1.25 dolarjev;

 

»Pregled nodobnega

slovenskega katoliškega gibanja«,

 

I. in II. Del, vsak del po 1.25,

skupaj 2.50 dolarjev.

 

 

 

Naročila pošiljajte na:

 

 

MATIJA ŠKRBEC

 

6019 Glass Ave

CLEVELAND 3, Ohio

U. S. A.

 

 

092

 

 

2001-10-14, Velenje, biro – nedelja

Včeraj sem po kosilu s Silvo slučajno gledal TV Slovenija. Isti dokumentarec je Silva nedavno gledala, tema pa je bila dveh družin: ena v Sloveniji in druga v Bosni, medsebojno zaradi ženitev v sorodstvu. Eni sedaj doma v Modriču, drugi pa v Rovtah. Precej stara gospa domačinka ob italijanski meji ali nekje pri Rovtah, je ob koncu na neko vprašanje, »kako pa je bilo potem, po vojni?«, sklonila glavo in dala čudno izjavo. »Vsak, ki je bil, če tudi samo en dan, pri domobrancih, so ga odpeljali in se nikoli več ni vrnil: od kakih 300 moških je v vasi ostalo samo osem«. Pripomniti moram, da je dokumentarec bil izdelan izredno bogato podprt z mnogimi filmskimi zgodovinskimi reportažami, mnogo starih fotografij, mnogo pričevanj. Profesionalno delo, nebi se zmotil če bi dejal, da so reportažo naredili vnuki, verjetno so slučajno novinarji.

Nato sem včeraj poiskal scenirane knjige, iskal sem kraj »Rovte«, pa sem v drugi knjigi »Krivda rdeče fronte« našel večkrat omenjen ta kraj. Odnesel sem kopijo te knjige domov, da si Silva lahko kaj pogleda, jaz pa sem vse tri dele in tudi še druge štiri knjige od istega avtorja imel  na morju v Kosirini, pa jih moja tema ne zanima. Ko pa je Silva prebrala nekaj poglavij, se je med nama razvila huda diskusija. Prvič se je srečala z izdano knjigo »druge« strani, tokrat s knjigo iz 1957 leta. Bila je zmedena, ko pa sem jo opozoril, če se zaveda besed kot »statistika« in čas dogodka, na katerega je stara gospa odgovorila. Jaz si ne izmišljam teh podatkov, le iz knjig jih zbiram in sortiram, ne dajem izmišljenih informacij. Dalje sem jo opozoril na nesramno opisovanje velenjskega partizanskega zgodovinarja dr.Ževarta, ki za kmeta, ki je partizanom podaril 35 litrov mošta posvetil v knjigi večji  odstavek, onim osem tisoč pobitim nedaleč od tod, v Doliču, pa le dve in pol vrstici. Take ljudi je potrebno zapreti, ker so lažnivci, povrhu pa še zgodovinarji. To pa je Silvo razburilo, naj jo, ko bo toliko vedela kot jaz, bo drugače mislila. Čudno je, jaz in slovenski domobranci nimamo nič skupnega, pa jih zagovarjam.

Mešati pojme vojne in medsebojne spopade vojske, ter da nekdo staro ženico ali dedeka muči, se izživlja in ga živalsko pobije in zagrebe v gozdu, je stvar pošasti in ne borcev, pošasti in ne človeka. Težko je komunistični pameti dopovedati, da krepko ločimo vojno od divjaštva in masovno pobijanje svojih ljudi, nič krivi, le da so bili inteligentnejši od njih in premožni. Kdor ne loči vrsto borbe od zločina nad svojim sosedom, ta se naj opredeli za »pamet« ali pa komunizem. Mešati pojme, da pač v vsaki vojni stradajo ljudi, je stvar razgledanosti, mešati pojme, kako masovno so komunisti ljudi pobijali po vojni, je stvar pošasti in ne normalnih ljudi.

 

 

093

 

KRAJ – 3

(093 stranica)

 

 

 

 

 

1954_Belica_razred-5_Dragutin.jpg

 

1954_Belica_razred-5_Dragutin_druga-vrsta_desno_zadnji.jpg