KOMUNIZEM
JE NASTAL KOD TERORIZEM = BEZAKONJE in
UBIJANJE
2001-12-08, DNEVNIK, 8. december 2001
O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi Na
kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam:
»Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je
zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik
Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v
katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi
zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V
členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v
dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali
dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel
preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako
in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo
v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi
tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v
kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je
sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja
1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1.
julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon.
Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral,
sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi
kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj
sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od
upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto
pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza
med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje
spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci
14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani
in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri
kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od
govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se
odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje,
bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek,
da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam,
mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor
sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub
teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje.
Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake,
še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva
in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je
vodilo našega gibanja za narodno spravo.
STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj