1951 - glava

agrarna

izbjeglica

dragutin

2022 - 1956 = 66

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1951.g., NASLOVI DATOTEKA:

1951__20030406__041_Pogovor_z_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

1951__20030406__041x_Pogovor_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

1951_20030406__041_Pogovor_z_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

1951-x1_20030705_20060712-DNEVNIK_GAUGE-Sostanj_do_smrti_mucili_Jancic-Marjana-Majc.docm

1951-x2_20161116_Maribor_GAUGE_Zaradi_toce_in_zastrupitev_zive_sezigali_tudi_Mariborcanke.docm

1951-x3_TOP-SHOP_GAUGE_Zgodovina_Najhujse_mucilne_naprave_v_zgodovini.docm

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1951__20030406__041_Pogovor_z_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

Pogovor z gospo Jožefo Fuks iz Metleč 49: (t.št.:5881-971)

Danes, 5.4.2002, sem po telefonu sem poklical go. Fuks Jožefo, da preverim informacije, ki mi jih je povedala ga. Ježovnik.

Na trditev ge. Zrničeve, da ne ve nič o pobojih Šoštanjčanov, mi ga. Fuks pove, da so ga. Orel v nekaj dneh po koncu vojne aretirali na domu, ji vzeli torbico z denarjem in odpeljali. Kasneje so izvedeli, da je zaprta v Mravljakovi hiši. Zasliševala jo je Zrničeva. Smo enkrat je uspelo ge. Fuks priti do nje in ji prinesti malo hrane. Po tem dogodku je niso nikoli več videli. Smatrajo, da so jo ubili na Goricah. Ga. Orel nikomur ni storila nič slabega in se s politiko ni ukvarjala. Veliko ljudem v Šoštanju in v Lokovici je vsestransko pomagala.

Smatrajo, da so jo ubili zato, ker je imela svojo trgovinico na mestu kjer je sedaj trafika v Šoštanju.

Po tem uboju so njeno lastnino nacionalizirali.

Pogovor z g. Hinkom Bolho: (Heroja Šercerja 9 – t.št.: 5881- 054)

Dne, 5.4.2002 ob 14.00 uri sem se po telefonu pogovarjal z g. Bolhom. Na vprašanje ali so mu resnično zažgali prvo ženo, mi pove, da je to res. Bilo je leta 1951 in sicer v Klošah pod Belimi vodami.

Njeno truplo je zakopano neznano v bližini požganega objekta, kjer so zažgali okoli 12 ljudi. Kaj več mi danes ni hotel povedati, pač pa mi je obljubil, da se lahko o tem osebno pogovoriva. Kako se je to zgodilo ne ve natančno, ve pa kdo je to izvajal in po čigavem naročilu. Nekaj kosti od zažganih žrtev so svojci odpeljali kasneje na svoje grobove v Šoštanj.

6.4.2003 Zapisal: Anton Skornšek

1951__20030406__041x_Pogovor_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

(…)

Danes, 5.4.2002, sem po telefonu poklical go. Fuks Jožefo, da preverim informacije, ki mi jih je povedala ga. Ježovnik.

Na trditev ge. Zrničeve, da ne ve nič o pobojih Šoštanjčanov, mi ga. Fuks pove, da so ga. Orel v nekaj dneh po koncu vojne aretirali na domu, ji vzeli torbico z denarjem in odpeljali. Kasneje so izvedeli, da je zaprta v Mravljakovi hiši. Zasliševala jo je Zrničeva. Samo enkrat je uspelo ge. Fuks priti do nje in ji prinesti malo hrane. Po tem dogodku je niso nikoli več videli. Smatrajo, da so jo ubili na Goricah. Ga. Orel nikomur ni storila nič slabega in se s politiko ni ukvarjala. Veliko ljudem v Šoštanju in v Lokovici je vsestransko pomagala.

Smatrajo, da so jo ubili zato, ker je imela svojo trgovinico na mestu kjer je sedaj trafika v Šoštanju.

Po tem uboju so njeno lastnino nacionalizirali.

Dne, 5.4.2002 ob 14.00 uri sem se po telefonu pogovarjal z g. Bolhom. Na vprašanje ali so mu resnično zažgali prvo ženo, mi pove, da je to res. Bilo je leta 1951 in sicer v Klošah pod Belimi vodami.

(…)

1951_20030406__041_Pogovor_z_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

Pogovor z gospo Jožefo Fuks iz Metleč 49: (t.št.:5881-971)

Danes, 5.4.2002, sem po telefonu sem poklical go. Fuks Jožefo, da preverim informacije, ki mi jih je povedala ga. Ježovnik.

Smatrajo, da so jo ubili zato, ker je imela svojo trgovinico na mestu kjer je sedaj trafika v Šoštanju.

Po tem uboju so njeno lastnino nacionalizirali.

Pogovor z g. Hinkom Bolho: (Heroja Šercerja 9 – t.št.: 5881- 054)

6.4.2003 Zapisal: Anton Skornšek

1951-x1_20030705_20060712-DNEVNIK_GAUGE-Sostanj_do_smrti_mucili_Jancic-Marjana-Majc.docm

2022-11-24

Zaradi toče in zastrupitev žive sežigali tudi Mariborčanke

Vanja Čiček 16. November 2016

V 16. In 17. stoletju so na Štajerskem usmrtili kar 170 ljudi, obtoženih čarovništva.

Sašo Radovanovič je v svoji knjigi Bog se usmili uboge grešne duše podatke o čarovniških procesih na Štajerskem črpal iz štajerskega deželnega gradiva v Gradcu. Piše, da so se leta 1546 na Štajerskem začeli prvi slovenski čarovniški procesi, ki so jih izvajali na območjih Šoštanja, Celja, Podčetrtka, Maribora, Vurberga, Hrastovca, Lenarta, Ptuja, Podlehnika, Ormoža, Radgone, Veržeja in Ljutomera.

Čarovnice pred sežigom rešila Marija Terezija

Sicer pa je bilo na Štajerskem do leta 1766, ko se je Marija Tezerija odločila za osebni vpogled v procese, obtoženih 250 oseb, od teh jih je bilo 170 obsojenih na smrt. Usmrčali so večinoma ženske, zlasti babice in zdravilke, ki so si pri vsakodnevnih in zdravstvenih opravilih pomagale z opazovanjem narave. Da bi iz domnevnih čarovnic izvlekli priznanje, so si mučitelji izmislili množico najgrozovitejših načinov mučenja, njihovo krivdo pa je lahko dokazala le smrt. Kakor pišejo v priročniku priročniku v sklopu razstave ribniškega muzeja Boj krvavi zoper čarovniško zalego, so plodna tla za tovrstne grozote so nedvomno omogočile tudi epidemije kuge, podnebne spremembe, vojne in verske krize.

V Mariboru usmrčenih 40 oseb

Leta 1546 se je v Mariboru pričel prvi večji čarovniški proces, v katerem so hkrati sodili vsaj šestim ženskam, ki naj bi bile odgovorne za nekaj zastrupitev in točo.

Sovražnikom bi naj v hrano zmešale strupene rastline, kuhale naj bi juho iz kuščarjev, kač in krastač. Kristusu na križu naj bi izpraskale oči in se tako napravile nevidne. Z mučenjem so od njih dobili tudi priznanje, kako so delale točo in zastrupljale vinograde. Za priklic toče so v vodo vrgle devet kamnov, vinograde pa so zastrupljale z zakopavanjem živega srebra. Vse obtoženke je pričakala kruta usoda, bile so namreč žive sežgane na grmadi.

Od prvega procesa v Mariboru in na Slovenskem leta 1546 je v arhivih za mesto Maribor zabeleženih 45 procesov, med katerimi je bilo kar 40 oseb usmrčenih. Dve osebi sta bili prebičani in le tri so bile oproščene. Leta 1550 so v Mariboru usmrtili nekega krmarja, ki naj v zameno za posebne zmožnosti svoje čarovne palice za znatne vsote opeharil precej ljudi. Leta 1578 so sodili še enemu goljufu z imenom Lorenz, ki je trgoval z imenitnimi predmeti, ki naj bi uporabniku omogočali posebne moči.

Sodnikovi ženi iz Slovenj Gradca je tako prodal poseben kristal, ki bi naj omogočal vpogled v prihodnost. Preprodajal pa ni le s predmeti, pač pa tudi z idejami, denimo o tem, kako preprečiti pokvarljivost mesa, kako imeti srečo pri snubljenju, kako pri svojem početju ne biti ujet in podobno. Za denar je izsiljeval tudi ženske, ki bi jih sicer obtožil čarovništva. Kako se je končala usoda Lorenza, kateremu podobnih dandanes nedvomno kar mrgoli, iz arhivov ni razvidno.

Za sežig pri živem telesu že najbolj banalni razlogi

Čarovniški procesi in praznoverje sta šla v preteklosti z roko v roki. Ljudje so za kugo, lakoto, požare in nerazložljive pojave raje obtožili kar ljudi, ki naj bi sodelovali s hudičem. Hudič je bil vselej kriv za vse nevšečnosti. Velikokrat pa so zlobni jeziki nič hudega sluteče ženske obtožili nekih izmišljenih dejanj že zaradi lastnih sebičnih razlogov, recimo ker je ženska zavrnila snubljenje ali ker je vrt neke ženske obrodil bogateje kot vrtovi ostalih. Radovanovič navaja, da je v 16. in 17. stoletju kar 90 odstotkov ljudi verovalo v obstoj hudiča.

Čarovništva so bili obtoženi zlasti rdečelasci, brezzobi ljudje upadlih lic, presuhi ali predebeli in celo ženske, katerih edini greh je bil ta, da so zavrnile povabila kakšnega moškega. Dovoljšen povod za obtožbo je bilo že prepogosto zahajanje v cerkev k obhajilu – hostijo naj bi se namreč rabilo pri čarovništvu. Včasih je kak sosed iz hudobije drugemu zaželel, naj mu zgori hiša ali pocrka živina – če se je slednje potem dejansko pripetilo, jo je kakopak skupil zlohoten sosed.

Rablji in sodniki so imeli svoj cenik storitev, za katerega so plačevali zemljiški gospodje:

V Hrastovcu najbolj grozljivi procesi

Vsem znani Hrastovec, ki je danes ustanova za osebe z motenim duševnim zdravjem oziroma razvojem, je kraj precej temačne zgodovine. Po pisanju Radovanoviča se je na gradu kot prvi sodnik na Štajerskem pojavil Wolf Lovrenc Lampartič, ki je slovel po svojem sadizmu in krutosti. Njegova mučenja so veljala za najbolj sprevržena, kruta in surova na območju celotne Štajerske. Mnogo čarovniških procesov si je kratkomalo izmislil, saj je zanje seveda prejel denar od zemljiških gospodov.

Po arhivih sodeč so tukaj leta 1661 usmrtili Margareto Kolčič, nekaj mesecev pozneje pa še Margareto Kejdič. V istem letu so na tem mestu usmrtili še sedem drugih oseb, Elenko Rotter in Elenko Uršulo Kolar, sestri Jero Kupčič in Uršulo Černik ter Jerinega moža Simona Kupčič, nenazadnje pa še viničarko Lucijo pri kmetu Deželanu.

Mučilnice kakor v filmih

Slovenci smo poznali mnogo načinov mučenja, ki so si sledili po stopnjah krutosti. Eden najhujših načinov je bil čarovniški stol z ostrimi konicami, kjer je obtoženi moral sedeti tudi dvanajst ur. Tipične so bile tudi natezalnice, sčipanja z razbeljenimi kleščami, mučenja z vrelim oljem ali ognjem in podobno. Kakor pišejo v priročniku v sklopu razstave ribniškega muzeja Boj krvavi zoper čarovniško zalego, je bilo veliko načinov mučenja prepuščenih rabljevi bujni domišljiji. Po pisanju Radovanoviča je moške zastrupljevalce smrt čakala na posebnem kolesu, na katerem so bili prebiti, ženske pa je za ta namen čakala utopitev. Po Karlovem zakonu je rabelj obsojencu lahko z žarečimi kleščami iztrgal jezik.

Kakor še pišejo v priročniku, so mnogi umrli že od samega mučenja, sodniki pa so smrt zaradi mučenja v večini primerov pripisali kar hudiču. Mučilnica in sosednja ječa sta se ponavadi nahajali v kletnih prostorih, polnih vlage, trohnobe in podgan. Jetniki so svoje dneve v ječi prebivali z verigami privezani na steno. Tudi po mučenju so obtoženci morali ponovno priznati svojo krivdo, sicer so s celotnim postopkom mučenja pričeli znova. Tiste, ki so priznali (torej praktično vsi, saj so priznanje izsilili tako ali drugače) pa je potem najpogosteje čakala še smrt pri živem telesu na grmadi, včasih tudi z obešanjem, obglavljanjem in podobno.

1951-x3_TOP-SHOP_GAUGE_Zgodovina_Najhujse_mucilne_naprave_v_zgodovini.docm

2022-11-24

Najhujše mučilne naprave v zgodovini

Ali si znate predstavljati, kaj bi bil najhujši del tega, da bi živeli v srednjem veku? Morda je to kuga? Ali so to bolezni? Lakota? Narobe, najhujši del srednjega veka je bila »roka pravice« in vrste mučenja, ki so ga s pridom uporabljali.

Če ste dovolj pogumni, si preberite, katere so najbolj pogoste in domiselne metode mučenja, ki jih človeštvo pozna.

Preberite samo, če ste dovolj pogumni (in imate dober želodec)

Ni glede na to, katerega spola ste bili, nihče ni ubežal grozljivemu človeškemu ravnanju, potem ko se je znašel za zapahi. Ni važno, na katerem koncu sveta ste se rodili. Nobena država in noben narod ni bila nepoznavalec mučenja. Želeli bi si reči, da je mučenje le stvar zgodovine, ampak žal bi se s tem lagali. Ljudje se med seboj še vedno mučijo in nič ni videti kot, da bodo s tem kdaj prenehali.

Če ste dovolj pogumni, si preberite, katere so najbolj pogoste in domiselne metode mučenja, ki jih človeštvo pozna.

Kitajsko mučenje z vodo

Ta vrsta mučenja se je »presenetljivo« razvila na Kitajskem. Žrtev so privezali tako, da se ni mogla premikati, nato pa so ji na čelo počasi spuščali mrzle kapljice. Čelo so si izbrali ravno zaradi tega, ker je nesrečnež lahko spremljal vsako kapljico. Mučenje je bilo bolj psihološke kot pa fizične narave. Žrtvam se je skoraj vedno zmešalo, če so bile takšnemu »tretmaju« izpostavljene dalj časa.

Trik je namreč v tem, da pri takšnem mučenju dobite občutek, da so vam kapljice izdolble luknjico v glavi. Da pa je mučenje sploh učinkovito, pa mora biti žrtev privezana, voda pa mora biti obvezno mrzla in kapljati v nerednih intervalih.

Mučenje z bambusom

Naslednje opisano mučenje prav tako izvira iz Kitajske. Je zelo domiselno in nam pokaže, kako so lahko ljudje kreativni, kadar se morajo spomniti najrazličnejših metod mučenja. Mučitelji so najprej v zemljo posadili sadike bambusa, nato pa so žrtev privezali nad to zemljo tako, da se ni mogla premikati. Žrtev so tako pustili po več dni.

Zagotovo se sprašujete, kaj je na tem sploh tako hudega? No, ravno tukaj nastopi tisti domiselni del. Bambus je znan po tem, da raste zelo hitro in samo navzgor ter lahko predre vsakršno površino. Da prav imate, bambus je zelo počasi rasel skozi telo žrtve, dokler ga ni popolnoma prebodel, kar pa je seveda na koncu povzročilo tudi smrt.

Sopihajoč bik

Sopihajoč bik je bil votel in železen kip, ki je izgledal kot resničen bik. Žrtev so mučitelji prisilil, da je stopila v bika skozi odprtino, ki jo je imel na trebuhu. Nato so to loputo zaprli in povsod okoli bika prižgali ogenj. Žrtev je zaradi žgoče vročine in bolečine začela vpiti in se premetavati po biku, dokler ni na koncu podlegla vročini. Zvok in tresljaji pa so se zaradi masivnosti kipa zadušili ravno toliko, da je bilo slišati, kot da bik sopiha in da je pravkar oživel. Takšna mučenja so pogosto prirejali kar v javnosti, da so se ljudje lahko zabavali. Zaradi tega ker niso videli žrtve, pa so se lahko od mučenja tudi oddaljili.

Človeška krutost res nima meja.

Viseča kletka

Nesrečneža so mučitelji najprej slekli do nagega in ga zaprli v zelo ozko kletko, ki se je popolnoma dotikala njegovega telesa. Nato pa so kletko z žrtvijo dvignili in privezal na drevo, ali pa kakšen drog, in jo tam kratkomalo pustili. Žrtve so na koncu umrle zaradi lakote, dehidracije ali pa zaradi izpostavljenosti soncu ali mrazu. Odvisno seveda od tega, v katerem letnem času so to storili. Kot je bilo v navadi je bilo to seveda na očeh javnosti. Ljudje pa žrtvi niso smeli pomagati, saj bi jih v nasprotnem primeru doletela enaka usoda.

Le zamislite si, kako bizaren prizor mora biti, da se ob večernih urah odpravite na sprehod, zraven vas pa so na drevesih privezane moledujoče žrtve. Zveni kot kakšen prizor iz slabe grozljivke, kajne? No, na žalost pa se je to v resnici dogajalo.

Grmada

Najpopularnejše srednjeveško mučenje pa je bilo sežiganje na grmadi. Ogromno ljudi je umrlo zaradi take vrste mučenja. Rezervirano je bilo za čarovnice in nevernike. V tistem času to ni bilo težko postati. Dovolj je bila le ena prijava vašega soseda, ki ste se mu zamerili zaradi hoje po njegovem vrtu in že ste bili obsojeni na grmado. Najhujša ironija srednjeveških časov je bila, da so bili ljudje skoraj zagotovo zažgani na grmadi, pa če so bili obsojeni ali pa ne. Edina razlika je bila, da so človeka, ki je priznal, včasih zadavili, preden so pod njim prižgali ogenj. S tem naj bi mu prihranili muke.

Grmada je drugače precej preprosta. Človeka so privezali na kol in pod njim naredili kupček suhega lesa in nato vse skupaj prižgali. Žrtev je ponavadi potrebovala pol ure, preden se je od bolečin onesvestila. Če pa je bilo vetrovno pa je lahko ta postopek trajal tudi dve uri. Bolečine so morale biti nepopisne. Grmada je ena vrst mučenja, ki so ga ljudje uporabljali najdlje. Z njim so začeli že pred našim štetjem, ta metoda pa je trajala vse do poznega 17. stoletja.

Natikanje na kole

Eno izmed najbolj bolnih mučenj človeške zgodovine je bilo tudi natikanje na kole. Potekalo je tako, da so žrtvi skozi zadnji del zabili dolg kol, dokler ni ta pogledal skoz njegove prsi. Nato pa so ta kol zabili še skozi spodnjo čeljust. Pomislite na odojke, ki jih pečejo na žaru. No, to je popolnoma enako. Kol so nato postavili navpično. Ta postopek ponavadi ni takoj povzročil smrti. Hitro so umrli le tisti srečni, ki jim je drog poškodoval notranje organe. Drugače pa so ljudje večinoma umrli šele po 48 urah.

Najbolj znana oseba, ki je prakticirala to vrsto mučenja, je bil človek, ki je navdihnil filme o Drakuli – grof Vlad Tepeš. Vlad ni nikoli pokazal milosti do svojih ujetnikov in podložnikov. Srhljiv je tudi podatek, da je večerjal zraven tako nabodenih trpečih žrtev.

Natezalnica

Natezalnica je mučilna naprava, pri kateri žrtev postavijo na mizo in ji roke in noge privežejo na mehanizem, ki ga upravljajo s kolesom. Z vrtenjem kolesa se vrvi napenjajo, kar začne »nategovati« človeške ude. Na koncu nesrečnežu roke in noge skočijo iz sklepov. Če z mučenjem še potem ne prenehajo, se udi od sklepov odtrgajo. S to napravo so v srednjem veku poskušali doseči priznanje ujetnikov in obsojenih nevernikov, da so jih potem lahko zažgali na grmadi. Le težko si predstavljamo, da obstaja kakšna oseba, ki po takem mučenju ni priznala vsega, kar so si od nje želeli.

»Vodno sankanje«

Eden najhujših podatkov mučenja z vodnim sankanjem je ta, da ga še vedno uporabljajo povsod po svetu. Uporabljala ga je tudi Amerika pod predsednikom George Bushom, dokler te metode ni prepovedal njihov novi predsednik Barack Obama. Pri vodnem sankanju gre za to, da žrtev privežejo na mizo in mu čez glavo povežejo krpo, nato pa mu nanjo začnejo zlivati vodo. Žrtev dobi občutek, da se utaplja in da bo umrla.

Oseba se lahko zaradi vodnega sankanja tudi v resnici utopi ali pa doživi srčni napad. Zaradi te oblike mučenje ostanejo tudi dolgotrajne zdravstvene posledice, kot so depresija, panični napadi in kroničen strah pred vodo.

Železna devica

Železna devica je mučilna naprava, za katero so včasih mislili, da je izmišljena, a vendar so jo uporabljali v času inkvizicije. Je gotovo ena izmed najbolj grozovitejših mučilnih naprav vseh časov. Izgleda kot nekakšen sarkofag ali pokončna škatla, v kateri je prostor za enega človeka. Vrata imajo na notranji strani ogromno majhnih bodic.

Ko človeka spravijo v to napravo, vrata počasi zaprejo, zaradi česar se mu bodice zadrejo v telo. Bodice so ravno toliko dolge, da človeka ne ubijejo, ampak zelo počasi izkrvavi. Na vratih sta tudi posebni bodici, ki se žrtvi zapičita v njegove oči in ga tako seveda oslepi. Železna devica se zdi takšna naprava, kot da bi jo ustvaril sam hudič.

Če ste imeli dovolj poguma, da ste lahko prebrali ta članek, si verjetno mislite, da obdobje recesije le ni tako hudo, kot ste sprva mislili. Verjetno se sedaj zavedate, da so obstajali še hujši časi … Upajmo, da se bomo ljudje nekoč tako razvili, da bomo z mučenjem dokončno prenehali!