1948 - glava

agrarna

izbjeglica

dragutin

2022 - 1956 = 66

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

* * *

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1948.g., NASLOVI DATOTEKA:

1948__Belica-ulica-Stuk_Kapelica_pri_Baksinih.jpg

19480426_192_01_UDBA_DACHAUSKI_PROCESI_umiranje_na_obroke.jpg

19480426_192_02_UDBA_DACHAUSKI_PROCESI_umiranje_na_obroke.jpg

194806_20030413__Zzapis_Poljana_Skorsek_Sostanj.docm

194809__200305xx_Krivic_Matevz_UDBA_Slo_Oprto_PISMO-Organom_Medijim_DAHAVSKI_Proces.docm

http://safaric-safaric.si/zds@@@/@1941_1950/$$glava_1948/$$1948--glava.htm

= = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

1948__Belica-ulica-Stuk_Kapelica_pri_Baksinih.jpg

19480426_192_01_UDBA_DACHAUSKI_PROCESI_umiranje_na_obroke.jpg

19480426_192_02_UDBA_DACHAUSKI_PROCESI_umiranje_na_obroke.jpg

194806_20030413__Zzapis_Poljana_Skorsek_Sostanj.docm

Skornšek Anton st. (star 79) (tel.: 03- 588-12-40)

Metleče 47, Šoštanj

2003-04-13 Velenje, biro – nedelja

KOROŠKA – POLJANA

ZADNJA ZLOČINSKA ZMAGA NAD

NEOBOROŽENIM LJUDSTVOM

Skornšek star. je nekemu kmetu 1948. leta prodal konja domačinu nad Poljanami. Ta mu ni mogel plačati konja, pa ga je Skornšek odpeljal nazaj domov. Ta je bil doma točno v tistem naselju, kjer sem jaz izdelal projekt za stranko ing.Šarta iz Raven. To je malo naselje, ko se iz samega križišča ali bojišča v Poljani cesta usmeri proti mejnemu prehodu Holmec, v klancu desno nad dolino, po kateri pride proga in se usmeri v tunel proti Avstriji. To je precizno na sever od bojišča oddaljeno desno mogoče največ kilometer.

Domačin mu je pravil, kako so partizani uspeli lopovsko in cigansko prepričati begunsko vojsko, tu je bila predvsem vojska, da so predali – odložili orožje. Nato pa so jih z okoliških hribov začeli vse prek pobijati. Tu in tam pa so nekateri uspeli priti do orožja in so se uprli ter začeli bitko za življenje. To bi naj torej bila slavna zadnja bitka v tem koncu Evrope, ubijanje vojske, ki je pošteno odložila orožje, verjela tem partizanskim-komunističnim kriminalcem.

Najstarejši slovenski partizanski general je Novljan, pogosto omenjen v knjigi F.Strleta v knjigi »Veliki finale na Koroškem«. Ta je imel precej vloge pri pogajanju. Nedavno pa je bil gost na slovenski televiziji. Seveda v vlogi partizanskega heroja. Oddaje nisem videl.

2016-05-09 za FB

Moj prispevek k »Dnevu zmage nad fašizmom« ali malo drugačna resnica polna komunističnih laži!!!

POLJANA: moj zapis 2003 leta:

Gospod »XX« je nekemu kmetu 1948. leta prodal konja domačinu nad Poljanami. Ta mu ni mogel plačati konja, pa ga je odpeljal nazaj domov. Ta je bil doma točno v tistem naselju, kjer sem jaz izdelal projekt za stranko »XX« iz Raven. To je malo naselje, ko se iz samega križišča ali bojišča v Poljani cesta usmeri proti mejnemu prehodu Holmec, v klancu desno nad dolino, po kateri pride proga in se usmeri v tunel proti Avstriji. To je precizno na sever od bojišča oddaljeno desno mogoče kilometer.

Pripoved velja za enako prevaro, ki se je zgodil nekaj dni prej v Gornjem Doliču, znano kod »Huda Luknja«, zato je bilo tam okoli 8.000 (osem tisoč) žrtev pretežno Hrvaški civilisti.























GOLOBI MIRU ODLETELI - PRISTALI NISU	SVOBODA IN MIRU – POLJANA 1945

Slike POLJANA

194809__200305xx_Krivic_Matevz_UDBA_Slo_Oprto_PISMO-Organom_Medijim_DAHAVSKI_Proces.docm

2003-05-30

Matevž Krivic

Za 55. obletnico glavnega dahavskega procesa se je Matevž Krivic oglasil z odprtim pismom (državnemu zboru, vladi, državnemu tožilstvu in medijem), ker ga »zmrazi pri srcu«, kadar koli se zave »nepojmljivih grozot in zločinov«, ki so bili storjeni po vojni. Zaradi neporavnanih računov v zvezi z enim od njih je v naš gluhi svet poslal nekaj pretresljivih informacij, predvsem to, da so končno na voljo dokazi, črno na belem, da je vsaj eden od obsojenih živel še po svoji uradni smrti.

Prav to, kdaj, kako, kje in po čigavi volji so bili ubiti, ostaja še vedno skrivnost. O njej nihče noče nič reči. In vendar je dokaz o tem, da so bile usmrtitve obsojenih lažne, nekaj, kar »bi moralo v vsaki normalni državi odmevati do neba«. Zato je Krivic vrgel v javnost vprašanje in poziv:

»Kdaj so bile žrtve dahavskih procesov v resnici usmrčene, kdo jih je ukazal »še drugič usmrtiti« in kje so pokopane? Žrtvam drugih, množičnih zločinov revolucionarne oblasti, zlasti povojnih pobojev domobranskih ujetnikov, pri katerih za kraj in čas smrti sicer vemo, uradno pa so zamolčana njihova imena, pa vrnite končno (z mrliškimi listi) vsaj njihova imena in posmrtno človeško dostojanstvo!" (Po objavi v Delu, 23. aprila 2003) Ker so bili »Dahavci« zelo dolgo edini obsojenci, o katerih se je sploh kaj govorilo (najprej spraševalo, nato tudi odgovarjalo), je negotovost njihove smrti daleč najbolj znana. Ker so dahavski procesi tudi edini raziskani in ker je raziskovalna skupina pravnikov in zgodovinarjev leta 1990 objavila svoje poročilo (skupaj s prejšnjimi in z obilno dokumentacijo), je marsikaj o tem kjer koli in kadar koli dostopnega. Ne ve se točno, kdaj so jih zares ubili, vendar je »iz beležke Borisa Kraigherja mogoče sklepati, da so bili 18. novembra 1950 ustreljeni« in to v veliki skupini: »šest dahavcev, štirje nemški nacistični obsojenci in 17 drugih zapornikov«. Tako je Branko Ziherl napisal za uradno poročilo, objavljeno v knjigi 1. 1990; žal se komisiji ni zdelo umestno, da bi ta dokument objavila.

Nič posebno svežega ne znam dodati k neznanki dahavskih žrtev. Ker pa tudi mene mrazi pri srcu od grozot, ki smo jih podedovali, in ker sem prepričana, da je razjasnjevanje zločinov, ki so se množično dogajali po vojni, izjemnega pomena, se oglašam s prgiščem tistega, kar vem. To je najprej misel, da negotovosti o usodi dahavskih žrtev niso nič izjemnega. Tako se je godilo in se še dogaja mnogim. Se to sliši kot relativizacija, zmanjševanje teže problema? Ni in noče biti. Večina usmrtitev, ki so bile opravljene po izreku obsodbe na smrt (izvensodnih pobojev se tu sploh ne dotikam), je povezana z negotovostjo. Mogoče je to rezultat nehotene malomarnosti, mogoče zavestnega napada na človekovo dostojanstvo. Namesto ugibanja o motivih, se bom raje držala stvarnih podatkov. Začenjam s Črtomirjem Nagodetom, ki mu je Ljubo Sirc ob stoti obletnici rojstva posvetil biografski članek (objavljen aprila v Magu) in v njem znova poskusil bivšo oblast pripraviti do tega, da končno pove, kako je bilo z njegovo smrtjo. Na procesu poleti 1947 so bili trije obsojeni na smrt; dva so kmalu pomilostili, prvoobtoženega Nagodeta pa ustrelili. Kdaj se je to zgodilo, ni jasno, ker je datum razmazan oziroma nerazločen, morda je to 8. september 1947, so pred 13 leti menili v Arhivu RSNZ, objavila pa Jera Vodušek Starič v opombah k Sirčevi knjigi Med Hitlerjem in Titom. Spisek usmrtitev, ki je bil izdelan konec petdesetih let na Ministrstvu za notranje zadeve (in ga je Zdenko Zavadlav objavil v knjigi Partizani, obveščevalci, jetniki), pa navaja 12. september 1947. Mogoče je res prvo, mogoče drugo, mogoče kaj tretjega. Zdenka Derč Nagode je ves avgust hodila od Poncija do Pilata, da bi dobila dovoljenje, da še enkrat vidi sina; če to ni mogoče, je želela, da ji vsaj povedo, kdaj so ga usmrtili in kje pokopali. 27. avgusta 1947 se je obesila. Pred tem je nekaterim bližnjim povedala, da so ji rekli, da sina ni več med živimi. To se da razbrati na podlagi ustnih pričevanj in dnevnika Josipa Westra. Podatki na nagrobniku pa po svoje sporočajo, da je nekaj narobe: mama in sin imata vklesan isti datum smrti, 27. 8. 1947.

Istega leta se je verjetno preselila na drugi svet Greta Ranzinger, ki je ne prištevajo k dahavskim obsojencem, a ni prav daleč. Prvo leto vojne je bila radiotelegrafistka in kurirka med vodstvom partije v Ljubljani in v Mariboru. Kmalu so jo ujeli in baje je začela delati za Nemce; partija jo je dolžila izdaje vodilnih komunistov, zato je bila maja 1945 aretirana in 10. 9. 1946 obsojena na 15 let odvzema svobode s prisilnim delom »radi ovaduštva«. Prestajanje kazni v Begunjah je nastopila septembra 1946, od tam pa je bila nato »premeščena v kazenski zavod Ljubljana«, kot piše v matični knjigi. Toda njeno ime je tudi na seznamu na smrt obsojenih in usmrčenih (omenjenem zgoraj); tam je navedeno, da je bila 10. septembra 1946 kot »gestapovka« obsojena na smrt z ustrelitvijo, kazen pa izvršena 12. 6. 1947 v Ljubljani.

V zgodbi Grete Ranzinger je več čudnih potez. Na kratko le tole: nemogoče je, da bi jo isti dan obsodili na dve različni kazni. Pogosto se je dogajalo, da je višje sodišče po pritožbi kazen zvišalo, tudi na smrt, a ne istega dne. Zelo nenavadno je tudi, da bi na tihem, če že ne formalno na smrt obsojeno žensko poslali v KPD Begunje in jo tam pustili skoraj celo leto. Tega kratko malo niso delali; tako težki delikti so bili v popolni ali delni izolaciji ter blizu centrov Udbe. Za nameček se je vsaj ena oseba spominja iz Begunj jeseni 1947, tako se vsaj razbere iz spominov Angele Vode. Ker je bila Greta poročena z Ivanom Ranzingerjem (dokler se ni na zahtevo partije ločil od nje), je verjetno, da so jo leta 1947 začeli na novo zasliševati in da so od nje dobili elemente za marsikatero novo aretacijo, tudi za dahavske procese. Uradni datum njene aretacije je zelo verjetno izmišljen. Oglejmo si zdaj usodo tistih, ki so bili soodgovorni za nemško zasedbo Slovenije in dogajanje v njej. O procesu proti 14 oficirjem in funkcionarjem, ki so bili med vojno v vrhu nemške okupacijske oblasti, poleti 1947 pa so jim sodili sredi Ljubljane, je izšla natančna in zanimiva študija (Elste, Koschat, Filipič; v nemščini leta 2000, v slovenščini lani). Pretežno je posvečena dr. Friedrichu Rainerju, gavlajterju Koroške in Gorenjske, ki je bil julija 1947 obsojen na smrt. Ampak »tudi znanstveno upoštevanja vredne študije opozarjajo na indice, ki dopuščajo upravičeno zadržanost glede uradne verzije o Rainerjevi usmrtitvi 18. avgusta 1947«. Tega dne, kot je razvidno tudi iz spiska usmrtitev, je bila izvršena kazen nad vsemi obsojenci s tega procesa. Pomisleke navajam kar iz sklepnega poglavja knjige:

»Tone Ferenc meni, da je zanesljivo, da smrtna kazen poldrugo leto po Rainerjevi obsodbi še ni bila izvršena. Obstajalo naj bi celo poročilo tedanjega slovenskega notranjega ministra Borisa Kraigherja jugoslovanskemu notranjemu ministru Aleksandru Rankoviću, šefu tajne službe, iz pomladi 1949, ki potrjuje, da sta bila neki gavlajter in neki general, ki z imenoma nista navedena, ob tem času še pri življenju, pritegnjena za pisanje političnih komentarjev, in naj bi bilo to dejstvo prikrito. Avstrijski zgodovinar Arnold Suppan meni prav tako, da je bila usmrtitev izvršena kasneje, ker je jugoslovanska vlada hotela Rainerja očitno uporabiti kot sredstvo pritiska med pogajanji za državno pogodbo z Ne upam si vprašati, ali je tem mrličem kdo zatisnil oči, jih umil, preoblekel. Ne upam si vprašati, kam so brcnili staro navado pisanja poslovilnih pisem. Ne upam si ugibati, ali so komu kdaj izpolnili poslednjo željo ... Če prav premislim, bi ukinitev teh navad v normalni družbi odmevala do neba.

Avstrijo. Kdaj in kako je Rainer umrl, ostaja skrivnost, je zapisal kanadski zgodovinar Maurice Williams, ki se pri tem opira na temeljite raziskave v slovenskih arhivih in domneva, da je Rainer sodeloval z jugoslovanskimi oblastmi do konca 1949 ali začetka 1950.«

Rainerjeva vdova je želela vedeti natanko to, kar so hotele vedeti vdove Stepišnika, Krajnca, Diehla in drugih dahavcev, a njej so oblasti vsaj odgovorile. Dobila je kopijo iz mrliške matične knjige, iz katere je razvidno, da je bil Rainer usmrčen 19. avgusta 1947. A »sumljivo je, da je bil vpis v matično knjigo opravljen šele 25. avgusta 1950. To dopušča domnevo, da je morda Rainer v tem letu umrl ali bil usmrčen.« Že precej je sumljivih prvin, a zaključimo s tem, da »obstajajo v procesnih spisih na podlagi časopisnih poročil napisani komentarji o avstrijski notranji politiki in osebnostih iz javnega življenja, ki bi s precejšnjo gotovostjo utegnili izvirati izpod Rainerjevega peresa. Stil in dikcija se ujemata z drugimi Rainerjevimi razpravami.« Po tisti »beležki Borisa Kraigherja«, iz katere je mogoče sklepati na eksekucijo 18. novembra 1950, je Branko Ziherl navedel tudi štiri nemška imena. Tam je Josef Vogt, ki bi moral biti mrtev že od 18. avgusta 1947, tako kot Rainer. In Emil Vogel, ki so ga baje obesili takoj po božiču 1948. Pa Hermann Farnleitner, prav tako obešen po istem božiču. In Franz Wiegele, ki ga na spisku usmrčenih ni.

Za dodatno osvetlitev značaja tega spiska in ljudi, ki so bili odgovorni tako za proizvodnjo smrti kot za knjigovodstvo, še nekaj podatkov. Na njem ni Narteja Velikonje, ki je bil eden prvih in najbolj znanih usmrčencev, takoj po vojni. Ko je njegov sin pred kratkim želel dobiti izpisek iz matične knjige umrlih, je bil tam datum, ki se mu ni zdel pravi in tudi v imenu je bila napaka. Pomot je v seznamu veliko in jih je, vsaj nekatere, že prepoznal nekdo, ki je pozneje na roko popravljal tipkopis. No, Rainer je tam Reiner, skoraj vsaka nemška beseda je narobe napisana, a tudi množica slovenskih. Ker pa se utegne zdeti, da gre vendarle za malenkosti, je umestno pokazati, kaj stori več malenkosti skupaj. Z naslednjim primerom:

Na četrtem mestu se je znašel Rok Babnik, v katerem je kasneje nekdo prepoznal Roka Robnika. Prečrtal je ime, zapisal pravo, nato sploh prečrtal primer, ki je bil zabeležen takole:

»Babnik Rok, sin Roka, rojen 7. 4. 1902. v Gor. Gradu, Slovenec, drž. FLRJ, obsojen od okrožnega sodišča v Celju s sodbo K 118/48 od 5. 10. 1948 na smrt z ustrelitvijo zaradi banditizma. Kazen izvršena 4. 11. 1948. v Ljubljani.«

Na ustreznem mestu abecedno urejenega seznama srečamo Roka znova:

»Robnik Rok, sin Roka, roj. 4. 7. 1912. v Solčavi, Slovenec, drž. FLRJ, obsojen s sodbo okrož. s. v Celju, K 118/48 z dne 3. 4. 1948. zaradi organiziranega kanala za pobeg preko drž. meje, zveza s pobeglimi ustaši in Mihajlovičevci v Avstriji, aktivno sodelovanje s tujo obveščevalno službo na smrt z ustrelitvijo. Sodba izvršena 19. 4. 1948 v Ljubljani.«

Je to ista oseba? Sta dve? So tri?

Toda negotovosti in dodatnega onečaščenja niso bili deležni samo tisti, ki so bili obsojeni na smrt in usmrčeni. O tem pričajo, za začetek, usode ljudi, ki so bili ugrabljeni na drugi strani meje in pretihotapljeni v Jugoslavijo. Vsi so bili maltretirani in če so umrli, so od muk; a o tem ni nihče nikdar nič izjavil. Ivan in Amalija Martelanc, ki so ju oktobra 1945 ugrabili sredi Trsta, sta izginila. A medtem ko je ona vsaj vpisana v zaporniško knjigo v Ljubljani in je tam tudi podatek, da je aprila 1946 umrla, se o njem ne ve nič; samo domneva se, da so ga že v avtu tako zdelali, da ni preživel. Njuni otroci niso mogli nikdar zvedeti, kaj se je zgodilo. Zgodba o ugrabitvi in smrti Andreja Uršiča je še bolj fantastična in zanimiva. Bila je tudi predstavljena na razstavi Temna stran meseca, lani opisana v priložnostni publikaciji, še prej pa (vsaj v Trstu) še marsikje. Da je bil ugrabljen, priča samo nekaj zaslišanj, ki so bila opravljena in zapisana v Ljubljani. Da je umrl, se ve le po tem, da ga ni. Primorski biografski leksikon, ki edini posveča nekaj pozornosti tudi umiranju, če je kaj tehtnega povedati, navaja več prizadevanj, da bi jugoslovanske oblasti le sporočile, ali je še živ in če ne, kdaj in kje je umrl. Tudi prošnjo Varnostnemu svetu OZN! Zadnja instanca, ki je bila naprošena za pomoč, je Svet za varstvo človekovih pravic in svoboščin Slovenije, marca 1990. Vse zastonj.

Sramotilno ravnanje s trupli je bilo samoumevna sestavina pri obravnavi ljudi, ki so umrli v zaporih. Je to spadalo k začasni ali trajni izgubi državljanskih pravic, ki so jo sodniki priložili k vsaki kazni? Verjetno, če ne de iure, pa de facto. Vsem, ki se temu znanju niso mogli izogniti, ali onim, ki so se malo potrudili zanj, je bilo jasno, da zaporniki ne morejo imeti takega pogreba kot drugi ljudje. (Tako je bilo vsaj prvih petnajst, dvajset let, prav mogoče pa tudi dlje.) Pokopavali so jih na prostoru za občinske reveže, po navadi skrivaj, brez obreda, v navzočnosti "organov varnosti«, težje delo pa so po navadi opravili jetniki. Dva primera, da iz abstraktne pokrajine vzniknejo ljudje:

Slabo leto po obsodbi na Nagodetovem procesu je v ječi umrl Metod Kumelj. Baje se je obesil. Njegovi ženi so sporočili, naj se javi v zaporu. Ko je prišla tja, so ji rekli, da je mož umrl in da so ga odpeljali na Žale. Ko je prišla na Žale, so ji rekli, da so ga že pokopali. Le gomilo je lahko videla.

Ada Grundner je v zaporu dolgo bolehala, spomladi 1952 pa je začela bruhati kri. Iz Rajhenburga so jo odpeljali v ljubljansko bolnico, kjer je kmalu umrla. A nekdo od medicinskega osebja jo je prepoznal in obvestil sorodnike. Ti so potem preprečili, da bi jo zakopali v kotu za »človeški odpad«, niso pa mogli dobiti dovoljenja za obred. Sedemindvajsetletno Ado so v krsti iz neobdelanih desk odnesli do jame in zakopali bratranci. (Ne upam si vprašati, ali je tem mrličem kdo zatisnil oči, jih umil, preoblekel. Ne upam si vprašati, kam so brcnili staro navado pisanja poslovilnih pisem. Ne upam si ugibati, ali so komu kdaj izpolnili poslednjo željo ... Če prav premislim, bi ukinitev teh navad v normalni družbi odmevala do neba.)

Kaj se je dogajalo z ljudmi, ki so bili uradno mrtvi? Prav to, kar je mogoče zaznati iz Krivičevega odprtega pisma o dahavcih: »Najdeni so bili zapisniki štirih zaslišanj Staneta Oswalda v mesecu po domnevni usmrtitvi in pa štiri udbovska poročila o tem, kako utišati nekega Feliksa, ki mu je iz teh tajnih zaporov uspelo sporočiti, da je tam noter in da ni pobegnil v tujino, Udbo pa je zelo skrbelo zlasti to, ker je bil januarja 1950 mesec dni zaprt skupaj s tremi 'že mrtvimi'. In poročilo dodaja: 'Od navedenih treh pa je lahko izvedel še za vse ostale.'

V svetu napol živih - napol mrtvih so izkoriščali njihov obveščevalni in intelektualni potencial. Hitro niso bili usmrčeni tisti, ki jih je bilo škoda kar pobiti, saj so bili lahko še koristni. Govorice o skritem, tajnem, zazidanem ali kako drugače posebnem traktu so stare in Feliksovo odkritje je samo potrditev slutenega. O tem je nekaj malega napisal Zdenko Zavadlav, ki se že dolgo izkazuje za zanesljivo pričo. Še največ pa je (kolikor je meni znano), o obstoju skritih traktov in njihovih stanovalcev, izdal Hrvoje Magazinović, ki je lani izdal spomine Kroz jedno mučno stojeće. Zaporniki v Sremski Mitrovici, kjer je delovala jugoslovanska šaraška, (ekipe najbolj izobraženih kaznjencev, ki so prevajali, pisali elaborate in analize vseh vrst), so natanko vedeli, da so tudi trakti z obsojenci na smrt, zlasti Nemci in Madžari; verjetno so opravljali delo, ki so ga nekateri zaznali že v primeru dr. Friedericha Rainerja. Ko so iz njih iztisnili vse, kar je bilo koristnega, so jih pobili.

Ali je to posebej presenetljivo? Mislim, da ne. Do podaljševanja življenja smrtnikov tudi ni prišlo slučajno in po nemarnem. Pozorno branje dveh pisem, ki jih je Boris Kraigher januarja in marca 1948 poslal Aleksandru Rankoviću (obe sta bili objavljeni leta 1990), razodeva, da je bilo to skrbno premišljeno in pripravljeno. Del sistema. Verjetno že ves čas. Kraigher (republiški notranji minister zveznemu) oriše načrt za dahavske procese, obsojence porazdeli v skupine, nato pa razloži metode in cilje. Važno se mu zdi, da se prestrašeno javnost prepriča, da je dahavska afera končana, zato bi bilo dobro takoj po procesu nekaj manj važnih ljudi izpustiti iz zapora, izdati pa tudi kratek komunike. Nato pa v 3. točki poudari:

»Na taj način mi bi stvorili uslove za uspešno daljne operativno obradjivanje ove stvari na samem terenu. Osudjenike morali bi zadržati u posebnim zatvorima u svrhu daljeg saslušavanja. Ovo saslušavanje ne bi više imalo kao do sada značaj istrage protiv njih, nego davanje materijala po konkretnim pitanjima, koje će još dugo stalno vaskrsavati u toku dalnje istrage na terenu. Ovu daljnju istragu na terenu mi bi vodili sasvim konspirativno uz pomoć široke agenture, koju smo dosad u toku ove istrage stvorili na terenu i koju ćemo trebati još mnogo proširiti.«

Če odmislimo, da ni eksplicitno napovedano, da bodo v posebnih zaporih na smrt obsojeni, ki se jih bo naprej obdelovalo, je tu povedano prav vse bistveno. Vsekakor je Kraigher pojasnil glavne poteze, ki običajne sodne postopke loči od insceniranih. Inscenirani so tu zato, da se doseže zunanje učinke - tisto pravo delo pa poteka v tišini, v ozadju, v kleteh. V miru in brez motenj. Potem ko je ljudstvo zadosti ustrahovano, da je tiho, in ko je med ljudmi z izsiljevanjem najdenih dovolj ovaduhov, potem se šele lahko začne pravo delo. Na misel mi prihaja estetska filmska podoba iz Bergmanovega Sedmega pečata, kjer se vitez izpoveduje in pripoveduje, za leseno mrežo spovednice pa ga posluša in izziva Smrt. Partija šaha je smrtonosna.

V istem pismu, 19. marca 194g, je Kraigher pojasnil še načrt za tako imenovani Bitenčev proces. Tudi tu izkazuje talent za spletke in inscenacije: »Proces bi vodili na način, koji bi stvorio utisak, da smo obe stvari otkrili 'izdajom' biskupovog tajnika Leniča.« In: »Jedan dio ljudi, koji su u procesu, a će kasnije u zatvoru i iz zatvora raditi za nas ne bi govorio na procesu sve - nego bi se držao kao naš zadrti neprijatelj. Posebno bi morali tim procesom u Gorici utvrditi našeg agenta, koji iz zatvora održava veze preko svojih ljudi 'ilegalno' sa Goricom i koji ima široke mogućnosti rada u inostranstvu. Ovome bi kasnije organizovali preko 'ilegalnih' veza sa Goricom begstvo iz zatvora. Radi kao naš vrlo dobar i siguran agent ...«

Od daleč se zdi zapleteno, ljudem v mreži pa so bili cilji na smrt jasni, kot muhi pajkovi. Uporaba socialističnih kaznjencev je bila raznovrstna in vsi so vedeli, da notranja emigracija ni možna in ni dovoljena.

Mišo Krivic mi verjetno ne bo zameril, da sem vprašanje razširila in z desetih, petnajstih »dvakrat« usmrčenih Dahavcev odprla pogled na brezmejno pokrajino strašnega brezpravja. Ne vem, ali bo kdo od tistih, ki so pri tem sodelovali, končno zbral toliko poguma, da bo o tem kaj povedal. Edini pošten odgovor bi verjetno bil surov in neusmiljen: »Za nas so bili podgane. In ko so se stegnili, smo jih zagrebli kot crknjene podgane."