FRANCI
STRLE
VELIKI FINALE
NA KOROŠKEM
P.S. scenirani text iz knjige novembra 1999 leta !!!
VELIKI FINALE
NA KOROŠKEM
Ime
Francija Strleta, avtorja te knjige ni neznano slovenski javnosti, saj ga srečujemo že
več ko dvajset let v našem tisku. Osnovni pečat da je njegovemu pisanju obdobje
našega narodno-osvobodilnega boja in revolucije, ki se je je aktivno udeležil v
svoji zgodnji mladosti.
Rodil
se leta 1927 v Podcerkvi v Loški dolini. Otroška leta je preživel v hudem
pomanjkanju. Odraščal je v naprednem duhu, ki mu ga je vcepil oče. Ta se je že
pred vojno boril za pravice delovnega ljudstva, po sovražni okupaciji pa je kot
komunist postal organizator OF v domačem kraju: zaradi izdajstva so ga
italijanski okupatorji poleti 1942 ustrelili... Franci je tisto leto moral osmi
razred osnovne šole v Starem trgu. Že takrat je sodeloval s partizanskimi
enotami kot kurir obveščevalec in propagandist ter se pripravljal na odhod k
partizanom. V marcu 1943 se je sam odpravil v gozd. S sabo je imel puško in
bombo. Po štirih dneh tavanja po javorniških gozdovih je naletel na
znanca-partizana: ta ga je odpeljal v Notranjski odred. S tem odredom je v maju
1943 prešel v sest Tomšičeve brigade. V nji je bil borec, polit-delegat ter
nato do konca vojne sekretar bataljonskega in brigadnega biroja SKOJ. Dobil je
čin poročnika, ko še ni ime 18 let.
Po vojni je končal gimnazijo
in se vpisal na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Tu je diplomiral iz
slovenskega in srbohrvatskega jezika. Nato se je posvetil novinarstvu. Dvanajst
let je bil pri RTV Ljubljana, kjer je med drugim vodil mladinski quiz o
zgodovini NOB. Leta 1953 je izšlo pri Mladinski knjigi njegovo prvo knjižno
delo Med proletarci. Leta 1975 pa je izdala Partizanska knjiga njegovega »Partizanskega
volka samotarja«.
S
tekstom Veliki finale na Koroškem je spet posegel v zgodovino
narodnoosvobodilnega boja in celovito obdelal njegovo poslednje obdobje. finale
s popolnim porazom sil kontrarevolucije. z zmago, ki jo je zagrenila krivična
izguba slovenskega ozemlja na Koroškem. To obdobje je bilo doslej obdelano
bolj ali manj fragmentarno in iz različnih zornih kotov; naš človek ga je
poznal le na splošno in precej megleno.
Avtor
je na podlagi proučevanja in temeljite konfrontacije dokumentov ter pričevanj
kompleksno prikazal tok dogajanj ob koncu vojne v severnem delu Slovenije
oziroma na Koroškem in analitično obdelal takratne operacije slovenskih brigad
oziroma enot JA. Tu utegne zbuditi bralcu pozornost zlasti temeljit opis vdaje
enot generala von Lohra.
Še
posebno zanimivi in tehtni so dramatični opisi dogodkov na Koroškem, onstran
Karavank, kjer so se naše enote znašle med vsemi mogočimi vrstami vojske in v
vrtincu raznovrstnih, tudi skrajno zločinskih interesov ter krvavele tudi še potem.
ko so se drugod veselili konca vojne in zmage . . .
France Šušteršič
SAMOZALOŽBA
Stan 4
BESEDA OB PONATISU
S to knjigo
izvršujem miselno oporoko pokojnega Ivana Kovačiča-Efenke, nadarjenega
vojskovodje in velikega človeka. Takrat, ko mi je sporočal svoja pričevanja in
spoznanja - bilo je leta 1954 - sem bil v prehudih življenjskih težavah, da bi
se mogel popolnoma zavedati vrednosti dejstev, ki mi jih je Efenka posadil v
srce. To izročilo se je v meni obudilo šele po njegovi smrti. Začel sem zbirati
dokaze, da bi pobil nekatere zgodovinske ponaredke o končnih bojih in o
dogodkih ob koncu 2. svetovne vojne na Koroškem in da bi v tej zvezi povedal
pravo resnico. Pri iskanju in zbiranju dokazov sem se srečal z velikanskimi
težavami in to predvsem zaradi tega, ker so dnevna poročila Tomšičeve,
Šercerjeve in Šlandrove brigade o bojih in dogodkih po 9. maju 1945 izginila.
In zato je moje raziskovalno delo s presledki trajalo kar pet let.
Najprej
sem nameraval napisati le daljšo polemično razpravo, pri tem pa dati bralcu
širši prikaz o tem, kako so posamezne enote Jugoslovanske armade prihajale na
Koroško in se tam vključevale v bojne operacije. Toda med zbiranjem podatkov
sem odkril popolnoma nova in doslej neznana dejstva ter doumel vso veličino, ki
jo je v teh usodnih dneh odigral slovenski človek kot partizanski borec.
Spoznal sem, da enote 4. operativne cone in zlasti še 14. udarne divizije po
bojni vrednosti niso prav nič zaostajale za najbojevitejšimi enotami drugih
bratskih narodov z juga in vzhoda naše domovine. To spoznanje je tudi vodilno
sporočilo te moje knjige.
Kajpak
me je ob zbiranju dokazov in ob pisanju vseskozi vznemirjale usoda koroških
Slovencev, ki se morajo še dandanes bojevati za najosnovnejše narodnostne in
človečanske pravice. Skušal sem vsebino oblikovati tako, da bi v zgledih
najboljših sinov iz preteklosti našli oporo za svoj nadaljnji boj, in da bi se
zavedali, da morajo pri tem računati predvsem na lastne življenjske sile.
5
Med
zadnjo vojno in ob njenem koncu so koroški Slovenci izrazili neuklonljivo
voljo, upreti se z vsemi sredstvi raznarodovanju in drugim nedemokratičnim
postopkom avstrijskih nacionalistov. S krvjo so izpisali svojo narodno
pripadnost in z grobovi najboljših sinov so zakoličili meje slovenstva. Njihove
žrtve, junaštvo in trdoživost so brez primere v srednji Evropi. Nas, ki smo
dosegli blaginjo socialne pravičnosti in človeškega dostojanstva, zavezujejo,
da jim stojimo ob strani kakor pravi možje. So pa pri tem važne tudi izkušnje.
Niti, ki so jih koroški Slovenci stkali z naprednimi Avstrijci pri širjenju
protifašističnega odpora v osrčje Avstrije, so vodilo, kje in kako naj si
iščejo zaveznike za prihodnje...
Hočem
reči, da je partizanska misel s svojo bogato in izvirno prakso živa,
ustvarjalna dediščina našega velikega časa, ki more dati odgovore na vprašanja
tudi za sedanjost in prihodnost. Predvsem je važno spoznanje, da je mogoče
pravi uspeh doseči le z združenimi močmi. Ta občutek medsebojne povezanosti, ki
nas je reševal v najtežavnejših in najbolj krutih okoliščinah, ker smo drug
drugemu pomagali, je med nami pričujoč še dandanes. Kakor smo se nekoč trudili,
da bi vsak po svojih močeh pomagal sotovarišu v boju ali na pohodu, tako je
dandanes zapaziti splošno prizadevanje, da bi vsak pomogel osvetliti
nejasnosti, izpolniti praznine in popraviti netočnosti.
Ta
stremljenja so prišla do polnega izraza med vsem mojim raziskovalnim delom. Od
vsepovsod so se mi javljali tovariši in mi sporočali podatke, pošiljali listine
ali dajali na voljo svoje pisane spomine in fotografije. Niti en človek, ki je
bil kakorkoli povezan z našim bojem, mi ni odrekel pojasnil ali pomoči, čeprav
sem po nepopolnih podatkih do ponatisa zaslišal 157 ljudi. Naletel sem na
neverjetne primere gostoljubja, tovarištva in nesebičnosti, prav kakor nekoč
pri partizanih.
Ne
bom ponavljal, kar sem v tej zvezi napisal ob prvi izdaji, zdi pa se mi
potrebno posebej omeniti vsaj tiste, ki so največ pripomogli, da se v drugič
predstavljam s tako bogato dopolnjeno knjigo. Tu sodi na prvo mesto Stane
Škrabar-Braškar, ki je zbiral pripombe s pravim mladostnim žarom in mi
sporočal, koga naj dodatno zaslišim. Na podlagi teh obvestil ter pričevanj
Hermana Slamiča-Urha in Henrika Reiterja Dušana sta nastala dva popolnoma nova
in izredno zanimiva poglavja. Druga taka, a še bolj širokopotezna osebnost je
Franc Sever-Franta. Z njegovo pomočjo sem dokončno razjasnil
6
dogajanje na zapori
Tomšičeve brigade pri Podklancu in v Dravogradu, sicer pa imajo njegove
pripombe predvsem veliko analitično vrednost, vselej pa jih je podprl z dokazi,
kar je prvotno vsebino še poglobilo. Pri raziskavah o delovanju zaščitnega
bataljona štaba 4. operativne cone so mi zavzeto pomagali Franc Golob-Januš,
Ivan Samec in Janko Iršič, ki mi je na pasodo tudi svoje zapiske, listine in
fotografije. Z zbranim gradivom in deloma s fotografijami so mi priskočili na
pomoč še: prof. dr. Milan Ževart, Matija Maležič, Franc Bittner, Stane Rychly
in Juan Majnik-Džems, Pavle Grubelnik Pajo pa je zame raziskal važne in doslej
neznane okoliščine o delovanju 4. bataljona 3. brigade slovenske divizije
narodne obrambe. Posebno milo mi je bilo pri srcu, ko se je po dolgem iskanju
pojavil na mojem stanovanju slavni in skromni Ivan Guvo. Prišel je prav iz
Beograda ter prinesel dragocena pričevanja...
Nekatera
pisma s pripombami sem dobil prepozno, da bi jih bil lahko upošteval. To velja
zlasti za pripombe Antona Grašiča-Sava in Srečka Grušiča o zavzetju Zagorja ob
Savi pa o razoroževanju Nemcev v Zgornji Savinjski dolini. Tudi ustne pripombe
Antona Gregoriča-Jakca, Ivana Šteharnika Džoka in Rudija Furlana so me
prepričale, da bi bilo treba še marsikaj napisati o bojih Šercerjeve brigade
severno in vzhodno od Velikovca. Milan Peroci in Franc Ribnikar-Lenart sta mi
pripovedoval o nekaterih neljubih pripetljajih z Britanci, iz površnega
pogovora z Ivanom Lebanom-Janezom pa se da sklepati, da bi bilo mogoče še
marsikaj zanimivega povedati o delovanju Jeseniško-bohinjskega odreda v Ziljski
dolini. Žal so bila vsa ta sporočila prepozna, zahtevala pa bi tudi dodatne
raziskave, za kar pa sedaj nimam časa.
Prva
izdaja te knjige, natisnjene v nakladi 5.000 izvodov, je bila razprodana v
dobrem poldrugem mesecu. S tem je moje delo dobilo najširšo javno potrditev.
Poleg tega je malo katera knjiga požela toliko ugodnih kritik ter vzbudila
toliko zanimivih in navdušenih odmevov. Dobil sem veliko pismenih in ustnih
čestitk s prav izvirnimi ugotovitvami.
Odbor
14. udarne divizije se je pridružil tistim ugotovitvam o moji knjigi, ki
poudarjajo njeno vrednost za slovensko zgodovinopisje, imel pa je resne
pripombe na nekatere dvomljive polemične osti, ki bi utegnile povzročiti
prizadetost posameznikov in enot, s katerimi se strinjam.. Ker je bila druga,
7
dopolnjena izdaja
»Velikega finala na Koroškem« medtem že stiskana in pripomb več nisem mogel
upoštevati, sem naprosil mentorja Lada Ambrožiča-Novljana, da v »ODMEVIH« ob
koncu knjige na ta mesta posebej opozori, za kar sem mu še posebej hvaležen.
V
»Besedi bralcem« prve izdaje sem naštel deset vidnejših tovarišev, ki so
rokopis brali in dali veliko koristnih pripomb. S tem seveda nisem rekel, da
sem upošteval prav vse njihove pripombe. Tudi se nisem spuščal v to, zakaj moja
knjiga ni izšla v »Knjižici NOV in POS«. Namreč dejstvo, da sta recenzenta moje
delo za to zbirko priporočila s pridržki, za samozaložbo ni moglo biti
pomembno.
Na
koncu bi se rad zahvalil zboru borcev Kokrškega odreda za moralno podporo,
odboru 14. udarne divizije pa za pokroviteljstvo. Še posebej se zahvaljujem za
pomoč in razumevanje generalpolkovniku Ivanu Dolničarju-Janošku, generalmajorju
Mihu Butari-Aleksu in mentorju Ladu Ambrožiču-Novljanu ter delovni skupnosti
Učnih delavnic iz Ljubljane, ki so knjigo ceneno in kakovostno natisnile.
Franci
Strle
8
UVOD
Med
končnimi operacijami Jugoslovanske armade je 14. udarna divizija odigrala
vlogo, ki daleč presega slovenski okvir. S svojim prispevkom k uničenju nemških
in kvislinških sil na Balkanu je dokončno izvršila poslanstvo ki ji je bilo
nakazano že z njenim legendarnim pohodom na Štajersko februarja 1944. Pri tem
je dosegla uspehe, s kakršnimi se ne more pohvaliti nobena druga enota
Jugoslovanske armade,
(p.s.: NI SLIKE)
tekst pod sliko
Komandirji vodov 4. čete 1. bataljona Tomšičeve - simbol bojevitosti
Štirinajste. Fotografija je bila posneta 12. maja 1945 na Ravnah na Koroškem
pred odhodom v bitko pri Poljani. V sredini spredaj je komandir voda Ignac
Bošnik Brko, po domače Bricmanov z Gmajne pri Slovenjem Gradcu.
9
podobne sestave in
moči. To je lahko storila zaradi tega, ker so bile njene brigade izkušene in
prekaljene v vseh oblikah vojskovanja, ker je imela sposobne vojaške in
politične voditelje, ker je v njenih enotah prevladoval pravi bojni in
revolucionarni duh in ker so bili njeni borci res dobro politično pripravljeni
na napore za končno zmago in za osvoboditev vseh 5lovencev, predvsem pa je to
lahko storila zaradi tega, ker je operirala na stečišču sovražnikovih poti za
umik in se je v usodnem trenutku mahoma znašla v osrčju najpomembnejših
dogajanj.
10
ODLOČITEV DALJNOSEŽNEGA POMENA
Za
izredne uspehe na Koroškem je bila poleg samega pohoda 14. divizije* na
Štajersko daljnosežnega pomena zlasti sklep, da divizija ostane tam do konca
vojne, ki ga je sam maršal Josip Broz-Tito 5. aprila 1945 brzojavno sporočil
Glavnemu štabu JA za Slovenijo. Brzojavka se v prevodu glasi: »Dovoljujem, da
14. divizija ostane na Štajerskem pa naj razvije največjo aktivnost proti
komunikacijam in prometu. Prek nje skušajte dobiti zvezo s predhodnicami Rdeče
armade!«1 Glavni štab JA za Slovenijo je to povelje sporočil štabu
4. operativne cone, ki je 6. aprila 1945 sprejem potrdil: »Ob 1.30 sprejeli
depešo, da ostanemo na Štajerskem. Takoj bomo šli v ofenzivo. Kaj je z grupo?
Pristopili bomo k formiranju conskega aparata in punktov. Operacije bomo
usmerili predvsem na komunikacije, razbijanje sovražnih kolon na cestah.
Pospešitev mobilizacije. Skala.«2
Kaj se
skriva za tema brzojavkama? Da bi nam to postalo jasno, je treba poseči
nekoliko nazaj.
S
svojim krvavim in mučeniškim pohodom, ko so morali borci prestati najhujše
napore, kar si jih more zamisliti človek, in vso nemško premoč, je 14. divizija
do temeljev pretresla vso Štajersko in tako ustvarila ugodne okoliščine za
splošno ljudsko vstajo. Ne glede na hude izgube si je prav kmalu opomogla, ves
čas pa zadržala svojega značilnega napadalnega duha. Skupaj s Šlandrovo,
Zidanškovo in drugimi partizanskimi enotami na Štajerskem in Koroškem je v
drugi polovici leta 1944 pridobila osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski
- - -
* Štirinajsta je
dobila naziv udarna 26. oktobra 1944, ko je bila za udarno razglašena tudi
njena tretja brigada - 13. SNOB Mirka Bračiča.
11
dolini, na Pohorju
in na Kozjanskem. Izrednega pomena za nadaljnji razvoj osvobodilnega gibanja v
tem delu Slovenije je bilo predvsem osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski
dolini, ki ga je divizija z aktivno obrambo zadržala dobre štiri mesece. Toda
Nemcem je naposled le uspelo zbrati velike policijske in vojaške sile v moči
treh divizij. Dne 28. novembra 1944 so začeli hudo ofenzivo, medtem pa je - že
12. decembra - padlo tudi osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini.3
- - -
* Zgornja Savinjska
dolina je bila osvobojena v dveh napadalnih sunkih. Prvi se je začel 30. julija
1944 z napadi na postojanke Ljubno ob Savinji, Luče, Gornji grad in Šmartno ob
Paki. Najprej je 2. bataljon Tomšičeve zavzel postojanko vermanov v Šmartnem ob
Paki, orožniško postajo pa miniral in zažgal, a ni padla. Šlandrova je strla
odpor v Ljubnem ob Savinji 31. julija ob osemnajstih, uro kasneje pa prisilila
k vdaji še posadko v Lučah. Po teh uspehih je močneje pritisnila Zidanškova
brigada na Gornji grad, zavzela tamkajšnja utrjena oporišča in sovražnike
potisnila v grad, kjer so se 1. avgusta ob desetih vdali. Nemci so nato 2.
avgusta izpraznili še postojanki v Rečici in v Nazarjih ter postojanki Špitalič
in Motnik v Tuhinjski dolini. Ko so zbrali močnejše sile, so vdrli v Zadrečko
dolino in se tam skušali utrditi, vendar jih je 9. avgusta premagala Zidanškova
brigada z zavzetjem na novo ustanovljenih postojank v Šmartnem ob Dreti in v
Bočni. Drugi sunek se je začel 11. septembra 1944 z napadi na postojanke v
Mozirju Letušu Šmartnem ob Paki in Braslovčah. Najprej je 3. bataljon Tomšičeve
11. septembra ob štiriindvajsetih zavzel močno utrjeno postojanko Letuš, 12.
septembra ob pol osemnajstih je Šlandrova prisilila k vdaji najmočnejšo
sovražno postojanko v Mozirju, istega dne ob dvajsetih pa 2. bataljon Tomšičeve
še sovražnike v 8martnem ob Paki. Tega dne so bili kronani tudi boji za
osvoboditev Kozjanskega, ki jih je začel Kozjanski odred, končali pa Bračičeva
s popolnim uničenjem postojanke v Kozjem in Šercerjeva brigada z delnim
uničenjem postojanke v Podčetrtku: Osvobojeno ozemlje na Pohorju je začelo
nastajati 23. avgusta 1944 z napadom na Ribnico na Pohorju, ki jo je hitro
zavzela Tomšičeva brigada, in Lovrenc na Pohorju, kjer je sovražnike 24.
avgusta strla Šercerjeva. Taisti brigadi sta 3. septembra 1944 zavzeli še močno
utrjeni postojanki v Mariborski koči in Sokolskem domu, s tem pa je bil v
partizanskih rokah ves pohorski masiv: (Dr. Miroslav Stiplovšek »Šlandrova
brigada«, od str. 408 do 413 in od 450 do 454, Mirko Fajdiga "Zidanškova
brigada«, od str. 322 do 340, arhiv štaba 4. operativne cone, fasc. 330/I,
330/II in 335/I, poročilo o napadu Tomšičeve na postojanki Letuš in Šmartno ob
Paki, fasc. 336/IV, vse v IZDG, ter »Spominski dnevi« v juliju, avgustu in
septembru 1944, revija »Borec«, letnik 1953, str. 224, 256 ter 301 in 302.)
12
Ta
silni nemški pritisk je privedel do prepričanja, da se brigade na Štajerskem ne
bodo mogle obdržati. Prav nasprotno mnenje je vseskozi zagovarjal podpolkovnik
Ivan Kovačič-Efenka, tedaj namestnik komandanta 4. operativne cone, 4
kaže pa, da njegovih ocen niso upoštevali,* zakaj že 11. februarja 1945 je iz
Beograda prišel naslednji brzojavni ukaz: "Glede na razvoj položaja
severno od Save morate s Štajerskega takoj prevreči na sektor Dolenjskega
Štirinajsto divizijo in drugi dve brigadi s štabom cone. Na Štajerskem pustite
dosedanje odrede, ki jih razdelite na manjše enote, sposobne za hitre premike
in diverzantske akcije, posebno na proge in promet. Za ta prehod morate izvesti
nadrobne priprave z G. Š. Hrvatske!«5 Taki odločitvi pa so botrovali
še nekateri drugi razlogi. Glavni štab NOV in PO Slovenije** bi bil predvsem
rad okrepil enote 7. korpusa, ki so se v Suhi krajini in na severnih obrobjih
Gorjancev prav tako znašle pod hudim sovražnikovim pritiskom. Brezpogojno je
namreč hotel ubraniti osvobojeno ozemlje v Beli krajini. Vrh tega so nekateri
veliko preveč pričakovali od ofenzivne Rdeče
- - -
* Nasprotovanje Ivana Kovačiča-Efenke, da 14. udarna
divizija odide na Dolenjsko, datira iz dni po 28. novembru 1944 ko se je na
Štajerskem začela huda nemška ofenziva. Ta je prizadela zlasti zaledne enote in
partizanske bolnišnice v Zg. Savinjski dolini ter deloma Tomšičevo brigado,
medtem ko sta Šercerjeva in Bračičeva ostali tako rekoč neokrnjeni (Mičo
Došenovič, ustni vir). Takrat je bilo še v veljavi stališče osrednjega
slovenskega političnega in vojaškega vodstva, da se morajo brigade brezpogojno
obdržati severno od Save (Peter Stante-Skala, ustni vir), čeprav so se v
nekaterih vodstvenih krogih na Štajerskem pojavljala tudi močna nasprotna
mnenja. Dalje je Efenka ugovarjal zoper odhod na Dolenjsko 19. februarja 1945
na pogovoru s komandantom in političnim komisarjem 4. operativne cone. Petru
Stantetu-Skali in Dragomiru Benčiču-Brkinu sta Efenka in Matevž Hace povedala,
da najmanj 95 odstotkov borcev ne bo želelo zapustiti Štajerske. Mučen položaj
je nastal tudi na sestanku brigadnih funkcionarjev 14. udarne divizije, na
katerem so ugotovili, da bi brigade lahko vzdržale na Štajerskem in da bo
zaradi odhoda na Dolenjsko upadel bojni duh (Glej Matevža Haceta
"Komisarjevi zapiski II«, str. 242 in 243, in dr. Miroslava Stiplovška
"Šladrovo brigado«, str. 644!). .
** Glavni štab NOV in PO Slovenije se je tako imenoval
do 1. marca 1945, ko se je Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije preimenovala v
Jugoslovansko armado. Poslej se je imenoval Glavni štab JA za Slovenijo.
13
armade na
Madžarskem, pa so se zadovoljili z utvaro, da bo Štajerska osvobojena predvsem
z njeno pomočjo.
Naj bo
tako ali drugače, odločitev, da morajo brigade 14. udarne divizije oziroma 4.
operativne cone zapustiti Štajersko, je močno spominjala na povelje za umik
slovenske partizanske vojske na Hrvaško ob koncu leta 1942.* Da bi bil odhod
poglavitnih slovenskih partizanskih sil na Hrvaško v začetku leta 1943 usodno
oslabil našo revolucijo, hkrati pa močno okrepil belogardistično izdajstvo, je
zdaj dokazano. Še z večjo gotovostjo lahko rečemo nekaj podobnega o revoluciji
v severnih predelih Slovenije, zlasti če upoštevamo Lohrova in Churchillova
stremljenja.** Že sani poskusi za prehod čez Savo so narodnoosvobodilno vojsko
na Štajerskem močno oslabila in jo izpostavili učinkovitim sovražnikovim
udarom, predvsem pa so jo za poldrugi mesec odtegnili od njenih poglavitnih
bojnih nalog. Sovražnik je tako še nekaj časa zadrževal ofenzivno pobudo v
svojih rokah in delil udarce slovenski partizanski vojski tako na Štajerskem
kakor tudi na Primorskem in Dolenjskem.
- - -
* Povelje, naj se vse slovenske brigade in odredi
skoncentrirajo in izvršijo napad na eno od utrjenih
italijansko-belogardističnih postojank, potem pa se umaknejo prek Kolpe v
Gorski kotar in Liko, češ da zaradi prenaseljenosti, terenskih razmer ter
gostote železniškega in cestnega omrežja Slovenija ni pripravna za partizansko
vojskovanje, je dal konec leta 1942 Arso Jovanovič, takratni načelnik Vrhovnega
štaba NOV in POJ. Temu se je uprl Edvard Kardelj-Krištof, ki je po vojni tudi
teoretično zavrnil tak ukrep kot škodljiv za razvoj revolucije na Slovenskem
(glej uvod h knjigi Rudolfa Hribernika-Svaruna "Dolomiti v NOB.«, str. 19
in 20!).
** Lohrov poziv iz prvih dni maja, naj feldmaršal
Harold Alexander zasede Trst, Primorsko in Koroško, najbrž ni imel le namena,
ustvariti možnosti za vdajo njegove armade Angloameričanom, ampak se je v teh
Lohrovih željah zrcalila tudi miselnost tistih velikoavstrijskih krogov, ki se niso
nikoli odrekli pohlepu po slovenski Štajerski. Takratna Churchillova
stremljenja pa lepo nakazuje dopis Ministrstva za zunanje zadeve Velike
Britanije iz aprila 1945 (AVII arhiv NOP, štev. reg. 43/3, F. O.), ki pravi
dobesedno tole: "Titovo napredovanje proti severu, naj je še tako
sprejemljivo z vojaškega stališča, le teži .. . k pokrajinama Julijski krajini
in Koroški. V vsakem primeru bi bilo dobro, če bi se dogodki razvijali tako, da
bi bil Tito začasno zadržan z odporom. ustašev in belogardistov okoli Ljubljane
in Zagreba, medtem ko bi bilo zavezniškim silam mogoče v miru zasesti Julijsko
krajino in Koroško..." (podčrtal F. Strle).
14
Na
osnovi brzojavnega povelja iz Beograda z dne 11. februarja 1945 je Glavni štab
NOV in PO Slovenije izdelal natančno navodilo, ki vsebuje štirinajst točk,6
in zahteval, da se prehod izvede takoj. Tudi kasneje je v brzojavkah
nenehno ponavljal, da je treba pohod izsiliti, ter pri tem nakazoval celo
obhodno pot čez Gorenjsko, soglašal, naj preidejo Savo skrivoma ter ločeno po
brigadah in podobno. Samo o Tomšičevi brigadi vemo, da je poizkušala preiti
Savo štirikrat, a se je vselej zataknilo.* Sava, narasla od pomladnih voda, je
bila zares huda ovira za izvedbo tako zahtevnega manevra, vendar je kazalo, da
partizani tega povelja ne izvršujejo z voljo.
Sam
komandant 4. operativne cone Peter Stante-Skala pravi, da jih je ta ukaz zelo
presenetil, in nadaljuje: "Med
- - -
* Enote 14.
udarne divizije oziroma 4. operativne cone za prehod narasle Save niso bile
primerno tehnično opremljene. Najprej so skušale priti čez Savo v noči na 1.
marec 1945 pri Renkah s pomočjo mostu iz gumijastih čolnov. Toda Sava je bila
tako deroča, da je privezane gumijaste čolne kar odtrgala; pri tem so se
okopali Franc Primožič-Marko, Ivan Majnik-Džems in Tone Turnher, neki borec iz
1. bataljona Tomšičeve pa je utonil. Dva nadaljnja poskusa prehoda čez Savo sta
bila pri Ribčah, kjer je voda najplitvejša. Tu je gradbena skupina skušala
narediti lesen zasilni most s pomočjo lesenih kobil, kar pa ji ni uspelo. Po
tem neuspehu so v noči na 19. marec 1945 enote na tem kraju skušale Savo
prebresti tako, da bi se borci držali za razpeto žično vrv. Toda trojka, ki bi
morala na drugi breg prenesti vrv in jo tam privezati, se je komaj ubranila
valov in so jo imeli za pogrešano. Narasle Save nista mogla preplavati niti
športnika Frane Puterle Cure in Mirko Šercer. Poslednjič so brigade poskušale
preiti Savo v noči na 4. april s pomočjo lesenih čolnov, ki so jih borci
naredili na Moravškem in jih potem prinesli do Save na ramah, fn sicer med
nemškima postojankama Sava in Ponoviče. Tudi tokrat ni bilo mogoče obvladati
čolna, ki naj bi žično vrv potegnil čez reko. Desetina, ki bi morala zavarovati
mostišče na desnem bregu, je morala poskakati v vodo, ker je čoln neslo
naravnost pred nemške bunkerje. Tudi tokrat so nekaj borcev pogrešali Ti štirje
poskusi kot tudi ogorčeni boji na prostoru med Savo in Črnim grabnom so dokaz,
da so štabi in enote naredili vse za izvršitev povelja, čeprav so Štajersko
težko zapuščali. To pokrajino in njene ljudi so bili namreč silno vzljubili
(Ivan Majnik-Džems, izjava z dne 19. julija 1974, Mičo Došenovič, Franc
Puterle-Cure in Jože Šalej, ustni viri, dr. František Jordan "Mezi
slovinskymi partyzany«, Historie vojenstvi, ročnik 1966, od 251 do 255,
radijske brzojavke štaba 4. operativne cone za marec in april 1945, fasc. 46/II
v IZDG, in spomini pisca).
15
borci in
poveljniškim kadrom je zavladalo precejšnje nezadovoljstvo. Nihče od nas ni
mogel razumeti takega ukrepa...«7 Še bolj odkrit je bil Ivan
Majnik-Džems, ki je izjavil: »Ne bi se moglo reči, da smo prizadevanja za
prehod prek Save sabotirali, lahko pa trdim, da tega ukaza nismo izvrševali s
srcem...«8
O
podpolkovniku Ivanu Kovačiču-Efenki, ki je bil 5. februarja 1945 imenovan za
komandanta 14. udarne divizije, vemo, da je že pred tem zavračal vsako misel na
tak prehod, ko pa je poveljstvo nad divizijo prevzel, je imel še veliko več
utemeljenih razlogov za svoja stališča. Dobro se je namreč zavedal, da se mu bo
divizija razsula, še prej ko se bo zapletla v boje z domobranskimi udarnimi
bataljoni na Dolenjskem. Za to je prepričevalno govorila izkušnja s Šlandrovo
in Zidanškovo brigado, ki sta bili 10. oktobra 1944 odšli na Dolenjsko vsaka s
petimi bataljoni in s pravim udarnim duhom,
016 Stante Bencic Brajovic Primozic Hace Kovacic.jpg
016
Stante Bencic Brajovic Primozic Hace Kovacic.jpg
tekst pod sliko
Štab 4.
operativne cone NOV in PO Slovenije konec januarja 1945. Od leve proti desni:
polkovnik Peter Stante-Skala, komandant, polkovnik Dragomir Benčič-Brkin, politični
komisar, major Petar S. Brajovič, načelnik štaba, major Franc Primožič-Marko,
pomočnik načelnika, podpolkovnik Matevž Hace, pomočnik političnega komisarja,
in podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka, namestnik komandanta.
16
vrnili pa sta se v
noči na 24. december 1944 malodušni in osuti, da je bilo vsake komaj za
bataljon.* Kakšna škoda je s tem nastala, si lahko mislimo. Če bi bili brigadi
ostali na Štajerskem, bi bil tam zagotovo nastal še tretji korpus slovenske
partizanske vojske,** tako pa je učinkovitost partizanskega orožja začela
plahneti.
Štajerski
borci se niso toliko bali bojev z domobranskimi udarnimi bataljoni, ki so s
svojimi drznimi vpadi v partizansko zaledje in z udari v hrbet postali zares
zelo nevarni. Bolj so se bali gladu in pomanjkanja. Dolenjska je bila takrat že
hudo izčrpana, prehrana partizanskih enot je bila slaba, saj še soli ni bilo,
nasprotno pa je bilo na Štajerskem še vsega v zadostnih količinah. Drugi razlog
je bil v tem, da so bili štajerski borci navajeni manevrskega načina bojevanja,
na Dolenjskem. pa je šlo pretežno za frontalne boje. Končno so na Štajerskem
čutili, da branijo lastne domove in svoje domače, z odhodom na Dolenjsko pa bi
bili le-ti spet prepuščeni na milost in nemilost sovražniku. To so bili psihološki
momenti, na katere je moral računati vsak. pameten poveljnik, zakaj
narodnoosvobodilna vojska je bila prostovoljska vojska. Tisti, ki se ni bojeval
iz zavesti, je to vojsko lahko zapustil vsak trenutek, saj je bilo priložnosti
za beg vedno dovolj.
- - -
* Štab Šlandrove brigade je 26. januarja 1945 poročal,
da je v brigadi navzočih le 78 borcev, 192 jih je dezertiralo ali odšlo na
zdravljenje z njegovim dovoljenjem. V Zidanškovi brigadi pa je bilo navzočih
137 borcev, dezertiralo jih je 126 itd. Glej Miroslava Stiplovška knjigo
"Šlandrova brigada«, str. 637 in 638!
** Ustanovitev
tretjega korpusa NOV na Slovenskem je nakazal Vrhovni štab NOV in POJ že 5.
januarja 1944 med nalogami za pohod 14. divizije na Štajersko, kjer pravi:
".. . Zaradi tega pošljite na ta sektor eno lahko gibljivo divizijo. Štabu
te divizije naj bodo podrejeni vsi partizanski odredi in vojaške oblasti v
zaledju - na Štajerskem. Ta divizija naj bo jedro bodočega korpusa na tem
odseku« (fasc. 12/II - 1 v IZDG). Možnosti za ustanovitev še ene divizije na
Štajerskem in s tem tretjega korpusa slovenske partizanske vojske so nastale
sredi leta 1944. O tem govori štab 4. operativne cone v poročilu Glavnemu štabu
NOV in PO Slovenije z dne 1. julija 1944, kjer pravi: "XI. SNOB je na poti
proti moravškemu sektorju,, kjer se namerava formirati nova divizija skupno s
VI. SNOUB in Kamniško-zasavskim odredom...« (Zbornik, del VI, knjiga 14,
dokument štev. 98.)
17
Dober
poveljnik pa mora skrbeti, da bo svoje enote ohranil v polni številčni in bojni
moči za boje odločilnega pomena ter da bo z učinkovitim posegom ob končni zmagi
ovrednotil vsa velika prizadevanja, ki jih je vložil v njihovo bojno
sposobnost.
Ivan
Kovačič-Efenka je bil po rodu Dolenjec,* a se je po pohodu 14. divizije na
Štajersko v miselnosti popolnoma stopil s Štajerci. Vzljubil je štajerske ljudi
in kraje, vzljubil pogumne vojake, ki mu jih je dala "velika štajerska
pomlad«. Zraven tega je njegov pogled segal še dlje na Koroško, kjer je bil
slovenski živelj že dolgo izpostavljen hudemu raznarodovanju. Vedel je, da
gesla osvobodilne fronte o osvoboditvi in združitvi vseh Slovencev ne bo mogoče
uresničiti brez vojaške navzočnosti v krajih, ki so bili po prvi svetovni vojni
krivično odtrgani od našega narodnega telesa. Tako vojaško navzočnost je bilo
mogoče zagotoviti le v primeru, če bodo ob koncu vojne v severnih predelih
Slovenije partizanske sile zadosti močne, zakaj Sava, gorski hrbti in daljave
bi bili spet ovire za hiter in odločen vojaški poseg.
To
sicer ni mislil samo Efenka. Vsi, tudi navadni borci, smo bili takega mnenja.
Temu se ni čuditi, zakaj že sredi leta 1944 je politični oddelek štaba 14.
divizije izdelal
- - -
* Ivan Kovačič-Efenka se
je rodil 28. januarja 1921 v vasi Dolnji Podboršt pri Mirni peči. K partizanom
na Dolenjsko je odšel zgodaj leta 1942 iz Ljubljane kot pekovski pomočnik.
Komandir čete je postal že spomladi leta 1942 (Efenkova četa), nato od 19. marca
1943 komandant 3. bataljona Tomšičeve brigade, od 16. julija 1943 ne dolgo
namestnik komandanta Tomšičeve. Po tistem je končal oficirsko šolo pri Glavnem
štabu NOV in PO Hrvatske, nato so ga poslali v slovensko Istro. Po nemški
ofenzivi se je vrnil v Tomšičevo brigado za načelnika štaba, komandant
Tomšičeve pa je postal za Stankom Semičem-Dakijem (krvnik) sredi
decembra 1943. Nato je bil 25. junija 1944 imenovan za namestnika komandanta
14. divizije. Do 28. januarja 1945, ko je prevzel poveljstvo nad 14. udarno
divizijo (uradno imenovan 5. februarja 1945), je bil še namestnik komandanta 4.
operativne cone. Z redom narodnega heroja je bil odlikovan 27. julija 1953,
vojaško službo pa je končal s činom polkovnika. Umrl je 14. novembra 1963 kot
žrtev zahrbtne bolezni. Pokopan v grobnici narodnih herojev na Šladrovem trgu v
Celju.
18
019
Owen Stante Brajovic.jpg
Tekst pod sloko
Da so bile enote
4. operativne cone JA sposobne odigrati svojo veliko vlogo ob koncu vojne na
Koroškem - priča dejstvo, da je bila pri štabu cone tudi zavezniška vojaška
misija na čelu z britanskim majorjem D.C. Owenom, ki ga vidixno v sredini med
polkovnikom Petrom Stantetom-Skalo, komandantom (levo), in majorjem Petrom S.
Brajovičem, načelnikom štaba cone (desno).
natančne teze o
vprašanjih, ki so zadevala koroške Slovence, in program ošvobodilne fronte za
rešitev teh vprašanj. Pod vodstvom Dragomira Benčiča-Brkina je bilo
pripravljeno tudi gradivo za res kakovostne politične ure s tega področja.*
Zato
- - -
* Dragomir Benčič-Brkin
je napisal navodilo za začetek okrepljenega političnega dela glede osvobodilnih
ciljev na Koroškem tudi 20. septembra 1944 kot politični komisar 4. operativne
cone (fasc. 649 v IZDG). V 14. diviziji se je kampanja začela že prej. Tako je
dr. Heli Modic, v.d. političnega komisarja 14. divizije, junija pripravil
gradivo na temo »Koroška ob plebiscitu in danes«, neki Maks pa za temo
»Germanizacija avstrijskih pokrajin« (fasc. 338/II v IZDG). V enotah so
predelovali tudi brošurico "Kje so naše meje« (Ivan Jan-Srečko).
19
se ni čuditi
veselju, ki je kljub neprespanosti in izčrpanosti od nenehnih bojev zavladalo
med borci, ko so izvedeli, da bodo ostali na Štajerskem, kjer bodo lahko največ
storili za pravične meje. Obrazi so se jim zjasnili in razlezli v radosten
nasmeh, iz prsi in grl jim je privrela bojna pesem, ki je valovala kakor
razburkano morje...
20
PREOSNOVA IN OKREPITEV ŠTIRINAJSTE
Titova
odločitev, da 14. udarna divizija ostane na Štajerskem do konca vojne, je hitro
obrodila obilen sad. Pripomogla je predvsem k hitri rasti njene številčne in
udarne moči. O tem se najzgovorneje lahko prepričamo na primeru Tomšičeve
brigade. Ta je po nemški ofenzivi proti osvobojenemu ozemlju v Zgornji
Savinjski dolini ohranila 491 ljudi (navzoči na dan 12. februarja 1945, ko je
brigado doseglo povelje za prehod čez Savo na Dolenjsko). Za časa zadrževanja
na Moravškem in v Zasavju se je njena številčna moč skrčila na 397 navzočih
(stanje na dan 5. aprila 1945, ko ji je bilo dovoljeno dalje ostati na Štajerskem).
To nazadovanje je mogoče pripisati pretežno padlim in ranjenim pa tudi dejstvu,
da se ni obnavljala z novimi borci, kar je bilo še toliko bolj pričakovati na
Dolenjskem. V nasprotju s tem pa je po njeni vrnitvi čez Savinjo na področje
severozahodno od Celja številčna moč Tomšičeve brigade začela hitro naraščati.
Po enajstih dneh (18. aprila) je bilo navzočih v brigadi že 744 ljudi, na dan
1. maja 1945 pa kar 829, kar pomeni, da se je njena številčna moč v treh tednih
več kot podvojila. Takisto je bilo tudi v drugih brigadah na Štajerskem.*
Povelje
Glavnega štaba JA za Slovenijo z dne 6. aprila 1945, ki je sledilo omenjeni
Titovi odločitvi, pa je sprožilo tudi preosnovo enot 4. operativne cone v
korist krepitvi udarne
- - -
* Šladrova
brigada je do 2. maja 1945 narasla na 599 (v primerjavi s stanjem v januarju
1945 za sedemkrat), do 5. maja pa na 803 borce, čeprav je bojno delovala na
področju, ki je bilo za novačenje najbolj izčrpano (dr. Miroslav Stiplovšek
»Šlandrova brigada«, str. 672). Zidanškova je do 1. maja dosegla število 600
mož, po akcijah v Zasavju pa je narasla na 836 borcev (Mirko Fajdiga
(»Zidanškova brigada«, str. 672 in 685). Šercerjeva in Bračičeva sta bili še
pred tem najštevilnejši, saj sta še iz prejšnjega leta ohranili vsaka po
najmanj 700 borcev (Mičo Došenovič, ustni vir).
21
moči Štirinajste.
Že v drugi točki nedatiranega brzojavnega navodila - v februarju 1945 - za
prehod čez Savo na Dolenjsko sta Kidrič in Kveder odredila, naj se operativni
štab Šlandrove in Zidanškove ukine, češ da je štabu 14. udarne divizije
podrejeno vseh pet brigad.9 To določilo pa je štab 4. operativne
cone v pripravah za prehod čez Savo očitno prezri, saj sta Šlandrova in
Zidanškova še nadalje ostali podrejeni operativnemu štabu. Zagotovo je Glavni
štab JA za Slovenijo 6. aprila opomnil štab 4. operativne cone, da je treba to
odredbo nemudoma izvršiti, in tako sta bili 8. aprila 1945 vključeni v sestavo
14. udarne divizije še 6. SNOUB Slavka Šlandra in 11. SNOB Miloša Zidanška,
operativni štab pa razpuščen.10 Hkrati je moral štab 4. operativne
cone poskrbeti za naglo številčno okrepitev teh dveh brigad, ki sta bili
najšibkejši, kar mu je Glavni štab priporočil že februarja 1945. Vem,o, da je
veliko borcev za to okrepitev dal predvsem Kokrški odred.*
Po tej
preosnovi in okrepitvi 14. udarne divizije JA so brigade dobile operacijska
področja, kjer naj bi novačile nove borce, se bojno utrjevale, napadale
sovražnike iz zased na cestah ter uničevale manjše postojanke. Najporriembnejše
poslanstvo je bilo zaupano 13. SNOUB Mirka Bračiča, ki je operirala na področju
Konjiške gore in vzhodnega Pohorja. Ta bi morala prva vzpostaviti stik s
predhodnicami Rdeče armade ter v primernem trenutku pripomoči k osvoboditvi
Maribora.
- - -
* Druga in tretja
točka brzojavnega navodila iz februarja 1945 se glasita: "Štab cone in
štab divizije se za ta pohod združita. 6. in 11. brigado treba ojačati s silami
odredov, predvsem Kozjanskega in KZO (Kamniško-zasavskega)..." O kaki
okrepitvi teh brigad z borci iz Kozjanskega odreda ni nobenega sledu, pač pa
dr. Miroslav Stiplovšek v knjigi »Šlandrova brigada« na str. 662 in 663 navaja,
da je Glavni štab NOV in PO Slovenije ukazal, naj štab 4. operativne cone iz
Kamniško-zasavskega in Kokršega odreda vzame po 100 borcev s komandnim kadrom
in z njimi okrepi številčno najšibkejši brigadi, Šlandrovo in Zidanškovo. Iz
knjige Mirka Fajdige "Zidanškova brigada" je znano, da je
Kamniško-zasavski odred 12. aprila poslal brigadama 43 mobilizirancev, iz
Šercerjeve brigade je prišlo v Šlandrovo 43, v Zidanškovo pa 50 borcev, iz
razformiranega operativnega štaba 6. in 11. brigade v Šlandrovo 25, v
Zindaškovo pa kakih 20 borcev, končno pa je iz Kokrškega odreda l. maja 1945
prišel v Zidanškovo brigado celoten l. bataljon (dr. Miroslav Stiplovšek
"Šlandrova brigada", str. 662 do 670, Mirko Fajdiga "Zidanškova
brigada",. str. 652 do 672, dnevnik Ivana Jana-Srečka).
22
Na
področju od Lindeka in Paškega Kozjaka do Spodnje Savinjske doline in Celja je
operirala 1. SNOUB Toneta Tomšiča, ki je v noči na 17. april zavzela sovražno
postojanko v Vojniku pri Celju. Na zahodnem Pohorju, Graški gori, na Šmihelu in
na Koroškem do Pece je bojno delovala 2. SNOUB Ljuba Šercerja, ki je v noči na
24. april dosegla veliko zmago z zavzetjem nemških utrdb na Slemenu med
Šoštanjem in Črno. V Zadrečki dolini in na Kamniškem je delovala 6. SNOUB
Slavka Šlandra, na Dobrovljah in v Zasavskih revirjih pa 11. SNOB Miloša
Zidanška.11
Sovražne
pešadne enote, sestavljene pretežno iz Avstrijcev in Madžarov, so bile spričo
bližajočega se konca vojne in neizbežnega Hitlerjevega poraza v razkroju.
Njihovi poveljniki so iskali stike s političnimi delavci in partizanskimi
enotami, da bi se z vdajo ali prestopom na stran partizanov rešili zla
poraženih. Tako je skoraj vsaka brigada dosegla kak uspeh pri osvajanju
sovražnih postojank, ne da bi pri tem veliko tvegala ali žrtvovala. Tudi
pripadniki kvizlinških enot iz vzhoda so množično prestopali k partizanom. Brž
se jih je v vsaki brigadi nabralo za en bataljon.*.
Sled o
tem je v brzojavki štaba 4. operativne cone z dne 18. aprila 1945: »Prvi
internacionalni bataljon formiran pri prvi U. brigadi. Šteje 170 mož.
Narodnosti: Rusi, Madžari, Poljaki. 34 Mikolajčekovih Poljakov iz varšavske
vstaje.** V drugih brigadah so (tudi) v formiranju bataljoni. Napravili poseben
načrt s posebnimi programi. Skala-Matevž.«12
V sklop
preosnov za dosego večje bojne učinkovitosti spada tudi ustanavljanje jurišnih
vodov.*** Jurišni vodi so
- - -
* Štab 14. udarne divizije je 18. aprila 1945 izdal navodilo,
naj štabi brigad sestavijo iz tujcev posebne enote v katerih naj bo poveljniški
kader slovenski. Funkcionarji v teh enotah naj bi obvladali jezik podrejenih. V
Šlandrovi brigadi je bil internacionalni bataljon ustanovljen 25. aprila. Tudi
v Židanškovi brigadi je ruska četa do 28. aprila 1945 prerasla v bataljon (dr.
Miroslav Stiplovšek »Šlanrova brigada«, str. 671, in Mirko Fajdiga »Zidanškova
brigada«, str.660).
** Stanislav Mikolajczyk, roj. 1901, vodja poljske
kmečke stranke, predsednik poljske begunske vlade v Londonu od 1943 do 1945.
*** V Šercerjevi in Bračičevi brigadi sta se še iz
jeseni prejšnjega leta ohranila tudi jurišna bataljona, v Šercerjevi kot
četrti, v Bračičevi pa kot tretji bataljon.
23
bili namenjeni za
posebne akcije zlasti obveščevalnega značaja (lov na sovražnikove oficirje).
Sestavljali so jih izbrani junaki, ki so bili oboroženi z avtomatskim orožjem
in bombami ter oblečeni v nemške uniforme. S svojimi drznimi in nenadnimi
napadi so pri sovražniku ustvarjali hudo zmedo in preplah.
Brigade
so poleg bojne razvile na svojih področjih tudi močno polftično, kulturno in
propagandno dejavnost. Mitingi so si vrstili v vseh večjih krajih. Ti so med
prebivalstvom krepili upanje v skorajšnjo zmago, pri borcih' pa večali bojnega
duha. Tudi politične ure so bile izčrpne in korenite. Na njih so se borci znova
seznanili s programom osvobodilne fronte za osvoboditev in združitev vseh
Slovencev. Vse štiri jugoslovanske armade so bile namreč 16. aprila 1945 začele
končno ofenzivo za osvoboditev Jugoslavije. Ob tem je Svetozar
Vukmanavić-Tempo, nač. politične uprave JA, izdal navodilo s tezami za
okrepitev političnega dela med borci. V peti točki tega navodila je zahteval od
političnih komisarjev, da morajo vse enote prepojiti z zavestjo za osvoboditev
tudi tistih krajev, ki so bili po prvi svetovni vojni krivično odtrgani od
Jugoslavije. V 14. udarni diviziji je vsa pozornost v tem smislu veljala
slovenski Koroški.
V tem
poglavju je treba nekaj reči tudi o štabu 14. udarne divizije, ki je bil
sestavljen iz najsposobnejših vojaških in političnih kadrov, kar jih je kdaj
poveljevalo diviziji. Kot že rečeno, je bil za komandanta 14. udarne divizije
že 5. februarja 1945 imenovan podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka, eden izmed
najbolj nadarjenih slovenskih partizanskih poveljnikov. Po tistem, ko je moral
Dragomir Benčič-Brkin v začetku marca oditi na novo dolžnost in ga je na
položaju političnega komisarja 4. operativne cone nadomestil Matevž Hace, je
bil imenovan za komisarja 14. udarne divizije Ivan Dolničar Janošek. Ta se je
pred tem posebej izkazal kot politični komisar 13. SNOUB Mirka Bračiča, ki je
znal bratovsko bedeti nad komandantom Milenkom Kneževičem in ga varovati, da
zaradi izredne drznosti ne bi izgubil glave. In res jo je izgubil, ko Dolničarja
ni bilo več v brigadi. Vrh tega je Dolničar zelo skrbel za borce, zavzemal pa
se je tudi za stvarne bojne načrte, kar mu je med borci ustvarjalo sloves zelo
sposobnega oficirja. Tu sta bila že od prej še major Mičo Došenovič, ki se je
kot načelnik štaba odlikoval z umirjenostjo in preudarnostjo,
24
025
Desanovic Mico.jpg 025 Kovacic Ivan Efenko.jpg
Tekst pod sliko
Podpolkovnik
Ivan Kovačič Efenka, komandant 14. udarne divizije, je ob prevzemu te dolžnosti
dopolnil komaj štiriindvajset let.
Major Mičo
Došenovič (sedaj generalmajor), načelnik štaba 14. udarne divizije, je doma iz
Sanskega mosta v Bosanski krajini.
in Peter
Mendaš-Iztok, ki je kot pomočnik političnega komisarja veljal za enega naj
prizadevnejših političnih delavcev v divizij.i. Ti tovariši so bili izkušena in
enovita poveljniška ekipa, ki je znala biti prožna, iznajdljiva, pa tudi
odločna.
To pa
še ni vse. Tudi v širšem štabu, ki je bil sicer maloštevilen, so delovali
prekaljeni in zelo sposobni oficirji. Ti so bili skoraj vsi odlični
organizatorji, ki so pred tem prešli trdo šolo vojskovanja na Štajerskem in v
drugih slovenskih pokrajinah. Tako je operativnemu odseku načeloval major Franc
Sever-Franta, ki je bil poprej komandant operativnega štaba Šlandrove in
Zidanškove brigade, v tem odseku pa so delovali še poročnik Stane Šmon,
podporočnik Ivan Kajžer in orožar Ignac Hrast, vendar je treba povedati tudi
to, da so bili operativni oficirji imenovani še pri brigadnih in celo pri
bataljonskih štabih. Divizijsko protiobveščevalno službo
25
026
Mendas Peter Dolnicar Ivan.jpg
26
Major Peter
Mendaš-Iztok, pomočnik političnega komisarja, in podpolkolnik Ivan
Dolničar-Janošek, politični komisar 14. udarne divizije (sedaj oba
generalpolkovnika).
027 Kenk
Bizjak.jpg 027 Slamic Puterle.jpg
Tekst pod sliko
Janez Kenk-Ivo in Ludvik Bizjak-Smrekar,
oficirja kontraobveščevalne službe pri štabu 14. udarne divizije.
Herman
Slamič-Urh iz obveščevalne službe in Franc Puterle-Cure, šef intendanture 14.
udarne divizije.
je vodil Ivo Kenk,
ki je bil pred tem politični komisar brigade, še posebno sposoben
protiobveščevalni oficir pa je bil pokojni Ludvik Bizjak-Smrekar. Na čelu
obveščevalnega centra 14. udarne divizije je bil podporočnik Franc Valušnik-Gorenc,
njegova pomočnika pa sta bila podporočnika Dušan Dovjak-Savo in Vili
Šlamberger-Brkič, ki so imeli na voljo še ogledniško četo. Tej sta poveljevala
Jože Mazovec in Jože Nose. Ta služba je imela poleg centrov po brigadah in
obveščevalcev v bataljonskih štabih in v četah še stalne obveščevalne točke
blizu večjih nemških garnizij. Tako je lahko spremljala vse sovražne premike in
dajala natančne podatke o moči in namerah sovražnika. Prav tako dobro je bila
organizirana služba
27
zvez pod vodstvom
Miroslava Šercerja. Ta je imela: radijsko ekipo s tremi postajami (SCR-284,
A-101 in MK-2, vsaka brigada pa še eno SCR-284), ki sta jo vodila izkušena
radiotelegrafista in radiotehnika Branislav Žigon-Sokol in Viktor Kink,
šifrirni oddelek s šifrantkami Ivanko Odlag-Smiljo (poročena Kovačič), Zoro
Saksida, Polonco Bevk-Sonjo (poročena Lukman), Daro Betrfani in Regino
Borko-Vojko ter kurirski vod. Sanitetni službi v diviziji je načeloval Boris
Lenček-Igor, znani organizator partizanskega zdravstva na Štajerskem, z
izkušenim bolničarjem Francem Garafoljem. Zdravnika je imela vsaka brigada, pri
štabu divizije pa je bila tudi kirurška ekipa, v kateri so bili: dr.Franc
Rakoš, Ljubica Kopriva (poročena Vidmar), Lili Kuzmič (poročena Petrič) in Peter
Kladnik. Apotekarski referent je bil Jože Pirš-Luka, divizijski veterinar pa
dr. Hinko Polajnar. Odličnega organizatorja je imela tudi intendantura - to je
bil Franc Puterle-Cure,
028
Sercer Miroslav.jpg 028 Valusnik Franc.jpg
pod sliko
Miroslav Šercer,
šef odseka in komandant bataljona za zveze 14. udarne divizije.
Podporočnik
Franc ValušnikGorenc, šef obveščevalnega centra 14. udarne divizije.
28
029
Lilik Miroslav.jpg 029 Smon Stane.jpg
daj Tekst pod
slikami gor
Poročnik Stane
Šmon, pomočnik šefa operativnega odseka v štabu 14. udarne divizije, je skrbel
za razvid in organizacijo enot.
Poročnik
Miroslav Lilik, poprej šef operativnega odseka, je bil od januarja 1945 zvezni
oficir pri misiji majorja Owena v štabu cone.
njegov pomočnik je
bil Gabrijel Pugelj, divizijski ekonom pa Anton Antončič. Po pomembnosti ne
zadnjega je treba omeniti še odsek za agitacijo in propagando, ki ga je vodil
Ivo Sonc.13 Vse te službe so bile ustrezno povezane navzgor - s
štabom 4. operativne cone - in tudi navzdol, saj so pri štabih brigad prav tako
delovali ustrezni odseki z referenti na čelu. Tudi iz teh štabov bi bilo mogoče
našteti vrsto visoko izobraženih in sposobnih tovarišev, toda pomembnejše od
tega je dejstvo, da so vse te službe delovale kot celovit in dobro utečen
organizem, ki je ožjemu divizijskemu poveljstvu omogočal ustrezne in pravočasne
odločitve.
Štab
14. udarne divizije se je navadno zadrževal pri eni izmed brigad, a sestavljen
je bil tako, da je bil zmožen tudi samostojnih premikov in nastanitev. Za
varovanje štaba je
29
030
Godec Skrt.jpg
tekst pod sliko
Kapetan Anton
Godec-Tomaž, v. d. komandanta, in Bojan Škrk, politični komisar Tomšičeve brigade.
bila na voljo
zaščitna četa, večinoma oborožena z avtomatskim orožjem in sestavljena iz
izbranih borcev. Ves štab divizije s pripadajočimi deli je štel 212 ljudi.*
Ob 1.
maju 1945 so bile enote 14. udarne divizije številčno dokaj močne in za boj
sposobne. Vsaka izmed petih brigad je štela okrog 800 mož, vsa divizija pa je
do konca aprila narasla na 3.670 ljudi, vendar je število borcev še nadalje
skokovito naraščalo, tako da je divizija še pred prihodom na Koroško štela več
kot 4.700 ljudi, ko pa sta v sestavo Šercerjeve in Bračičeve brigade prišla še
dva bataljona Koroškega odreda, je štela 5.376 ljudi, od tega je bilo kakih 200
žensk in
- - -
* V pregledniku Glanvega štaba JA za Slovenijo z dne
1. maja 1945 je za štab 14. udarne divizije navedeno število 112, kar je
verjetno posledica pomote pri radijskem prenosu, zakaj v poročilu pomočnika
političnega komisarja z dne 26. maja 1945 je zapisana številka 212 (Arhiv CK
ZKS, štev. 6957).
30
(p.s.: NI SLIKE)
Tekst pod sliko
Slovesen zbor
Tomšičeve brigade z razvito bojno zastavo, ki je bil na dan 1 maja 1945 na
Šentandražu pri Celju.
približno 1.200
borcev tujih narodnosti.* Štirinajsta udarna divizija je bila ob koncu vojne
torej najmočnejša slovenska divizija tako po številu brigad kakor po številu
borcev, vendar pa je bila to še vedno divizija partizanskega tipa in oborožena
le z lahkim pehotnim orožjem. V boju proti tankom si je lahko pomagala samo s
protitankovskimi puškami, nekaj bazukami, z minometi »piat«, minami in bombami.
Prav tako orožje ji je bilo na voljo pri rušenju sovražnikovih utrdb. Topništva
ali oklopnih vozil ni imela, zato je bila pri zavzemanju sovražnikovih utrjenih
postojank odvisna pretežno od iznajdljivosti in junaštva svojih borcev. Sicer
pa je bila divizija kar dobro oborožena ter vsestransko sposobna za manevrski
boj in za hitre premike.
- - -
* Pri izračunu
najvišjega številčnega stanja 14. udarne divizije so podatki vzeti: za
Tomšičevo z dne 9. maja, za Šercerjevo in Bračičevo z dne 12. maja, za
Šlandrovo z dne 5. maja in za Zidanškovo z dne 9. maja 1945. Za štab divizije
je vzeta popravljena številka 212. Po odhodu tujcev in žensk iz divizije, je
Štirinajsta štela še 4.166 (po stanju z dne 26. maja 1945). Če k temu številu
prištejemo 1.200 tujcev in 200 žensk, dobimo število 5.566, kar se skoraj
sklada z izračunanim številom. Prevladuje mnenje, da je 14. udarna divizija med
13. in 20. majem 1945 štela nekaj čez 6.000 ljudi.
31
Že
obletnico ustanovitve osvobodilne fronte so vse brigade slovesno praznovale, še
najbolj pa delavski praznik 1. maj. Posebej je omeniti Tomšičevo, pri kateri
sta se tedaj zadrževala štaba 4. operativne cone in 14. udarne divizije.
Slovesna razvrstitev in pregled njenih bataljonov sta bila na Šentandražu,
komaj dobrih 25 kilometrov od Celja. Bilo je kaj videti. Žal pa je bila
Tomšičeva prav tedaj brez komandanta. Dva dni prej je bil major Ivan
Majnik-Džems pri Gotovljah ranjen,. zato ga je nadomeščal Anton Godec-Tomaž.
Politični komisar brigade je bil Bojan Skrk, njegov pomočnik Jože Počkar,
načelnik štaba brigade pa Marjan Jerin .14
Ob tej
proslavi je bilo vse v velikem pričakovanju, čeprav še nihče ni vedel za vdor
9. korpusa v tržaška predmestja in za prodor 4. jugoslovanske armade proti
Trstu. To smo izvedeli šele drugi dan po nočnem premiku v Šentjanž pri Velenju.
Ob vesti, da so naši osvobodili Trst in Gorico, je vse prekipevalo od
navdušenja...
32
POHOD NA KOROŠKO
V
Šentjanžu ob južnem znožju Paškega Kozjaka so bili vsi borci na nogah.
Zgrinjali so se okoli radijske oddajne in sprejemne postaje, ki je sprejemala
najnovejša povelja Glavnega štaba Jugoslovanske armade za Slovenijo.
Najprej
je radiotelegrafist sprejel brzojavko sledeče vsebine: "Zaradi spremenjene
situacije in novih nalog cone izvršite takoj koncentracijo cele divizije na
sektorju Smrekovec-Železna Kapla! Primorska cela osvobojena; svoboden Trst,
Gorica; Tržič, Idrija. Kveder."15
Štab 4.
operativne cone in štab 14. udarne divizije o vsebini brzojavke nista utegnila
niti dobro razmisliti, ko je že sledila nova: »Ne čakati na koncentracijo vse
div. Z drugo brig. naj krene štab takoj v smeri Celovec! Takoj lahko krene tudi
11. brig. in Kor. odred. Z drugimi takoj za njimi! Izkoristite dezorganizacijo
nemške vojske in približevanje angleške armade, zato, da prvi vdrete v mesto!
Delati hitro, kot je 9. korpus v Gorici in Tržiču! Takoj potem je treba zasesti
Beljak! Kveder.«16
Kako
pravilno je ukrepal Glavni štab JA za Slovenijo, kako se je njegova ocena
položaja ujemala z oceno vrhovnega komandanta Jugoslovanske armade, pa priča
brzojavno povelje iz Beograda, ki je bilo sprejeto že po oddaji omenjenih
brzojavk 4. operativni coni. V prevodu se glasi: »Nemci kapitulirali pred
angloameriškimi silami v Italiji, na Tirolskem in na Koroškem. Takoj pošljite
14. div. na Koroško proti Celovcu z nalogo, da zasede Celpvec in druge naše
kraje na Koroškem! O izvršitvi poročajte! Tito.17
Generalmajor
Dušan Kveder-Tomaž je to Titovo povelje skoraj dobesedno posredoval štabu 4.
operativne cone JA na Štajerskem. Dodal je samo še stavek: »Delajte hitro!«18
Ker so
brigade 14. udarne divizije operirale na odrejenih področjih, daleč vsaksebi,
pač v skladu s prejšnjimi navodili
33
Glavnega štaba JA
za Slovenijo, povelja za pohod na Koroško ni bilo lahko izvesti. Štab 4.
operativne cone je sklenil, da odidejo na Koroško: 1. SNOUB Toneta Tomšiča, 2.
SNOUB Ljuba Šercerja, 13. SNOUB Mirka Bračiča, Kokrški in Koroški odred. Tej
bojni skupini naj bi poveljeval nekakšen operativni štab,* ki so ga
sestavljali: komandant 4. operativne cone polkovnik Peter Stante-Skala,
pomočnik načelnika štaba 4. operativne cone major Franc Primožič-Marko in
komandant 14. udarne divizije Ivan Kovačič-Efenka. V pomoč jim je bil ves širši
štab 14. udarne divizije z radijskimi zvezami in šifrirnim oddelkom. 19
Šlandrova
in Zidanškova brigada naj bi s Kamniško-zasavskim odredom in 1. bataljonom 3.
brigade slovenske divizije narodne obrambe še nadalje delovale v Zasavskih
revirjih pač glede na to, da se je obetala vdaja pešadnega polka Zidani most in
osvoboditev revirjev. Na svojih dotedanjih področjih naj bi delovala tudi
Kozjanski in Lackov odred. Tem enotam so bili nadrejeni: politični komisar 4.
operativne cone Matevž Hace, načelnik tega štaba major Petar S. Brajovič in
politični komisar 14. udarne divizije Ivan Dolničar-Janošek. Ti so z zaščitnim
bataljonom štaba 4. operativne cone ostali na Ravnah pri Šoštanju. Tu je ostala
tudi britanska vojaška misija pod poveljstvom majorja D. C. Owena in ranjeni
komandant Tomšičeve brigade major Ivan Majnik-Džems. 20
Štab 4.
operativne cone je spričo očitnih znakov o razkroju v nemški vojski položaj
zelo verjetno podcenjeval ali pa Kvedrovega ukaza, naj dela hitro, ni dobro
razumel. Zamisel, da bi s Šercerjevo, Tomšičevo in Bračičevo brigado najprej
zavzel Dravograd, Črno na Koroškem in še nekatere postojanke v Mežiški dolini,
tako pridobil potrebna prevozna sredstva za nagel premik proti Celovcu in na
široko odprl
- - -
* Mičo Došenovič,
takratni načelnik štaba 14. udarne divizije, meni, da ni bil ustanovljen nikak
operativni štab, marveč sta se polkovnik Peter Stante-Skala in major Franc
Primožič-Marko samo vključila v štab 14. udarne divizije in uporabljala njegov
aparat, kar je bilo edino pravilno. Operativni štabi, o kakršnih je beseda v
Stantetovih spominih, se praviloma niso dobro obnesli, ker so zmanjševali
ustvarjalno pobudo in odgovornost stalnih, neposrednih poveljstev. Pravilneje
bi bilo štabu 14. udarne divizije podrediti Kokrški in Koroški odred.
34
poti za pohod na
Koroško, je bila zelo nestvarna.* Te postojanke so bile dokaj močne in dobro
utrjene, pa je bilo računati, da ne bodo padle v prvem naletu, to pa bi dvakrat
izrecno ponovljeno povelje za hiter manever proti Celovcu in Beljaku zagotovo
zelo zavrlo, kar se je tudi zares zgodilo. Bolj v smislu dobljenega ukaza bi
bilo, težišče operacij pomakniti proti zahodu k Železni Kapli in Borovljam,
toda štab je ukazal najprej zavzeti Dravograd, Črno na Koroškem in Žerjav.
- - -
* Peter
Stante-Skala pravi, da je dal povelje za zavzetje Dravograda in postojank v
Mežiški dolini sam Glavni štab JA za Slovenijo, in sicer naj bi Štirinajsta te
postojanke zavzela s pohoda, ne da bi se veliko mudila. Toda že vnaprej je bilo
jasno, da brez zamude ne bo šlo, ker je pač treba vsak napad pripraviti (izjava
dne 3. septembra 1975). Mičo Došenovič, takratni načelnik štaba 14. udarne
divizije, pa pravi, da sta tako štab 4. operativne cohe kot tudi štab 14.
udarne divizije Nemce v Dravogradu in Mežiški dolini podcenjevala, in sicer
zaradi tega, ker so zadnje dni aprila 1945 bežali k partizanom celo sovražni
vojaki nemške narodnosti, npr. popoln vod iz 7. SS prostovoljske divizije Prinz
Evgen. Ko pa so se partizani zagrizli v napad, pa so neradi popustili, ker so
pač pričakovali, da bodo vendarle obrestovali svoje žrtve (izjava 30. septembra
1975). Oba sta bila mnenja, da bi se pohod 14. udarne divizije prek Drave pred
8. majem 1945 lahko kaj slabo končal, zakaj Nemci ne bi bili dovolili prehoda
čez to reko pred nastopom kapitulacije. Tako mnenje je nedvomno plod
ocenjevanja položaja po karti. Iz le-te se vidi, da to razmeroma majhno območje
okoli Celovca sekajo kar tri reke (Drava, Glina in Krka) ter podolgovato Vrbsko
jezero, kar možnosti manevra zelo utesnjuje, tveganje pa povečuje.
35
NAPAD NA DRAVOGRAD IN KOTLJE
Najbližja
svoji nalogi je bila 2. SNOUB Ljuba Šercerja. Ukaz za zavzetje Dravograda jo je
zatekel v vasi Pameče pri Slovenjem Gradcu. Od tu je 3. maja 1945 ob
štirinajstih odšla z vsemi bataljoni proti Dravogradu in ob devetnajstih prišla
na Otiški vrh. 21
Šercerjevi
brigadi je tedaj poveljeval Jože Jakič-Dušan, verjetno eden najboljših
komandantov brigad na Slovenskem. Njegov namestnik je bil Viktor Tisovec,
politični komisar Jože Jakoš-Školski, pomočnik političnega komisarja Drago
Kunc, načelnik štaba brigade pa dr. Lado Lovrenčič. To so bili sami izkušeni in
prekaljeni tovariši s pohoda 14. divizije na Štajersko. Tudi komandanti
bataljonov so bili odlični, od teh je bil 4. bataljon jurišni, 5. pa sestavljen
iz Madžarov. 22
036
Jakos Jakic Lovrencic.jpg
Pod sliko
Major Jože
Jakoš-Skolski, politični komisar Šercerjeve brigade (levo), ki je preminil
kmalu po vojni, Jože Jakič-Dušan (sedaj generalpodpolkovnik), komandant
(sredina), in poročnik dr. Lado Lovrenčič, načelnik štaba Šercerjeve brigade
(desno).
36
037 Dravograd.jpg
37
Dravograd so
napadli samo prvi štirje bataljoni še isti večer o pol dvaindvajsetih. En
bataljon je moral očistiti področje od Dravograda proti Slovenjemu Gradcu, pri
tem se mu je posadka nemške postojanke na Otiškem vrhu vdala brez boja. Drugi
bataljon, ki je veljal za najboljšega - njegov komandant je bil Jože Resman -
bi se bil moral prevreči skrivoma čez železniški most na levi breg Drave.
Obveščevalna služba pa je odpovedala, zato partizani niso vedeli, da so
bunkerji na mostu v rokah Nemcev, ki so v njih zaspali. Tako se je zgodilo, da
je polovica 1. čete 2. bataljona s komandirjem Matijo Anzeljcem-Bogdanom
neovirano prišla na levi breg Drave. Anzeljc je na oni strani opazil, da se je
zveza z drugim delom čete in z glavnino bataljona pretrgala. Šel je nazaj čez
most, da zvezo vzpostavi in prepelje čez most še druge. Res se je neovirano
vrnil, toda ko je zvezo dobil in s kolono krenil na most, so se Nemci zbudili
in vžgali. Poskus, da bi z delom sil Šercerjeva napadla Dravograd tudi po levem
bregu Drave, je tako propadel, tiste pol čete brez komandirja pa ni moglo
narediti kaj več, ko da se je izmaknilo uničenju. 23
Nemci
so bili zaspali tudi v okopih ob železniški progi, ki drži proti Ravnam na
Koroškem. Tu jih je presenetil 1. bataljon, ki mu je poveljeval Anton
Gregorič-Jakec. 24 Pri tem so šercerjevci pobili 14 sovražnih vojakov, jih 36
zajeli in 22 ranili, zaplenili pa so 3 puško mitraljeze in 40 pušk. Prav hitro
je Šercerjeva brigada očistila ves desni breg Dravograda z železniško postajo
vred. Pri tem je rešila 120 vojnih ujetnikov ruske in 40 ujetnikov angleške
narodnosti. 25 Toda čez cestni most v Dravogradu se ni dalo. Šercerjevci so
skušali znova preiti tudi železniški most in sicer v kritju železniškega
vagona, ki so ga obdali z vrečami peska in kamenjem. A komaj se je vozilo
pojavilo na mostu, že so Nemci udarili po njem in ga s flaki kar razcefrali. 26
Že 4.
maja dopoldne so napadenim sovražnikom v Dravogradu prišli iz Slovenjega Gradca
na pomoč trije tovornjaki pehote in dva tanka, a so bili odločno zavrnjeni.
Umakniti
- - -
* Zanimivo je, da
se izpovedi dr. Lada Lovrenčiča in Vinka Kuclerja-Vineta glede razvrstitve
bataljonov Šercerjeve brigade pri napadu na Dravograd popolnoma ujemajo z
ohranjeno skico tega napada, ki jo je najti v Gradivu za zgodovino 14. udarne
divizije, fasc. 338 v IZDG.
38
se je moral tudi
oklopni vlak, ki je skušal posredovati iz smeri Ravne na Koroškem. Toda okoli
pol trinajstih je od Maribora pripeljalo proti Dravogradu 30 tovornjakov,
polnih vojaštva. Na te so vžgali borci 3. bataljona Šercerjeve prek Drave na
razdaljo 150 do 200 metrov. Zlasti so se obnesli težki mitraljezi znamke
»Fiat«, ki jih je bila brigada zaplenila kar sedem pri zavzetju nemških utrdb
na Slemenu v noči na 24. april, in težke brede, ki so bile v brigadi še od
prej. Štab 4. operativne cone je najprej poročal, da je uničeno 18 tovornjakov
z vojaštvom vred, po osmih urah pa je izgube povečal na 21 tovornjakov in en
osebni avto, pri tem je ocenil, da je pobito in ranjeno kakih 200 sovražnikov.
27
Da so
bili boji za zavzetje Dravograda zelo ostri, pričajo partizanske izgube, ki
niso bile majhne. V dobrih štiriindvajsetih urah je imela Šercerjeva brigada
dva mrtva in 25 ranjenih. 28
Ker
spričo velikih kolon nemškega vojaštva, ki se je valilo od Maribora po dolini
Drave proti Dravogradu s tanki in drugim težkim orožjem, ni bilo več upanja, da
bi Dravograd zavzeli tudi na levi strani Drave, je komandant Jože Jakič-Dušan
4. maja 1945 ob dvaindvajsetih napad ustavil in brigado usmeril k počitku v vas
Sele pri Kotljah. Tja je prispela 5. maja ob sedmih zjutraj. 29
Šercerjeva
brigada se je odlično bojevala, dobila pa je pretežko nalogo. Nemci v
Dravogradu namreč še niso bili tako malodušni, da bi se vdali tudi tam, kjer so
se lahko dobro branili,* brigada pa ni imela sredstev, da bi prešla Dravo mimo
zelo tvegane poti čez dravograjski železniški most in Dravograd na levem bregu
napadla po suhem. Uspeh, kolikor ga je dosegla in ki ni bil majhen, je
pripisati predvsem smiselni uporabi presenečenja, pravilni razvrstitvi sil in
odločnemu jurišu.
Zvečer
tistega dne po prihodu v Sele je Šercerjeva brigada poskušala srečo z napadom
na Kotlje.
V
Kotljah so imeli Nemci postojanko pri Rimskem vrelcu, kjer je bila strahotna
gestapovska mučilnica. Kaj vse so tu počeli nacistični zločinci z našimi
ljudmi, pove podatek, da
- - -
* Obe postojanki
(Dravograd in Črna na Koroškem) sta bili izredno pomembni točki na poti
predvidenega umika nemških čet iz Jugoslavije, zato sta bili močno utrjeni in
sta se odločno branili (Sklepni boji JA, zmaga nad fašizmom..., Borec 4/5,
1975, str. 252).
39
Dravograd.jpg
40
041
Ravne Koroska.jpg
41
so tu nekatere
partizanske somišljenike celo križali. 30 Potemtakem bi bilo več kot
koristno, če bi bili partizani to postojanko uničili. Toda Šercerjeva brigada
je bila še vedno zelo izmučena od bojev v Dravogradu, kjer je pretrpela tudi znatne
izgube. Zaradi tega sta bila odrejena v napad samo 4. in 5. bataljon: Slednji,
ki so ga sestavljali večinoma Madžari, zajeti pri uničenju velike nemške utrdbe
na Slemenu v noči 24. april, je pri napadu na Dravograd počival. Nekateri so
celo menili, da ti vojaki tako ali tako niso dosti prida, kar je bilo
navsezadnje res. Volje za boj med njimi ni bilo nobene, ko pa se je boj za
Kotlje začel, so zvečine pometali puške stran in pobegnili s položajev.
Odvrženo orožje so morali pobirati komandirji in politični komisarji, pa še
celo komandant bataljona Miloš se je vrnil iz tistega gozda nad Rimskim vrelcem
z desetimi puškami. Zaradi tega napad na Kotlje ni mogel obroditi sadu. 31
Šercerjevci
so zvečer 6. maja požgečkali še Nemce v Prevaljah ter razstrelili železniško
progo od Raven na Koroškem proti Dravogradu, 2. bataljon Šercerjeve pa je odšel
napadat Nemce v Ravnah na Koroškem. Malo pred Ravnami, ko se je ravno začel
razvrščati za napad; ga je dohitel kurir z ukazom, da se mora takoj vrniti v
sestavo brigade v vas Sele. Vzrok: priprave na hiter pohod v smeri proti
Celovcu. 32
42
NAPAD TOMŠIČEVE NA ČRNO
Že
v noči po brzojavnih poveljih za pohod na Koroško se je Tomšičeva premaknila na
področje Raven pri Šoštanju: Po isti poti sta š1a tudi štab 4. operativne cone
z zaščitnim bataljonom in štab 14. udarne divizije. Toda Tomšičeva je bila še
vedno za dan hoje oddaljena od Črne na Koroškem, ki bi jo morala zavzeti. Pri
obravnavanju možnosti za uspeh v napadu, so se spomnili tudi na protitankovski
top, ki ga je bila brigada zaplenila 15. septembra prejšnjega leta na Lajšah
blizu Raven nad Šoštanjem in je bil zakopan nekje na Graški gori. Takoj so eno
četo poslali ponj, naj ga pripelje na Sp. Javorje. Tja je brigada odšla še
tisti večer. 33
V
povelju, ki sta ga podpisala podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka in politični
komisar Ivan Dolničar-Janošek dne 4. maja 1945, je bilo rečeno, naj 1. SNOUB
Toneta Tomšiča pritiska na postojanko v Črni in jo kar najhitreje uniči. Z enim
bataljonom naj blokira Nemce v Žerjavu toliko časa, da do tja pride 13. SNOUB
Mirka Bračiča, napad pa mora tudi zavarovati z eno četo proti Šoštanju (pri
Radmanu) in z dvema četama proti Železni Kapli (pri Navršniku, kota 954). Za
neposredni napad na Črno naj uporabi en bataljon in pol. Posebej je bilo
povelju pripisano, da mora biti napad odločen in da niso dovoljeni nobeni
kompromisi ali pogajanja, ker jih sovražnik izkorišča za kopičenje sil in
izboljšanje položajev. 34
V Črni
na Koroškem je bilo tedaj 170 sovražnikov, ki so bili večinoma nastanjeni v
šoli, na orožniški postaji in še v nekaterih hišah. Postojanka je bila odlično
utrjena z močnimi bunkerji, ki so bili povezani s podzemskimi rovi. Nemci v
Črni so imeli tudi tri manjše tanke in en oklopni avto. Že dobro leto pred tem
smo vedeli, da je Črno skoraj nemogoče zavzeti.
Štab
brigade je sklenil, da bo 1. bataljon blokiral Žerjav in zavaroval napad iz te
smeri. Drugi bataljon naj bi napadel
43
z jugozahoda (od
Božiča in Kogelnika) čez pokopališče z dvema četama: 1. četa naj bi uničila
utrdbe pri gasilskem domu, 3. četa pa bunkerje med gasilskim domom in osnovno
šolo. Četrti bataljon pa naj bi napadel iz vzhoda (izpod kote 814) in
severozahoda (Navrški vrh, kota 958). Tretji bataljon je imel na skrbi
zavarovanje proti Šoštanju in Železni Kapli. Tako je 2. četa tega bataljona
postavila zasedo ob cesti proti Šentvidu in zavarovala to smer še z bojno
patrolo, 3. četa. je postavila zasedo med Črno in Železno Kaplo pri Cvelbarju,
1. četa pa je zasedla položaje med Malim in Velikim vrhom nad Sv. Heleno ter
tako zavarovala tudi smer proti Mežici. 35
Kljub
taki razvrstitvi pa štab brigade le ni dobro organiziral napada. Preveč se je
zanašal na protitankovski top z Gnaške gore, ki pa ga četa ni pravočasno našla
in pripeljala v brigado.* Hkrati je pričakoval, da se bodo Nemci vdali brez
boja. Prav čudno je, kako je mogel kljub izrecni prepovedi pogajanj poslati v
Črno ultimat, češ naj se sovražniki vdajo, sicer jih bodo partizani napadli s
težkim orožjem. Seveda je to pismo ostalo brez odziva: Kaj smešno je bilo, ko
je v. d. komandanta brigade ob šestnajstih zapovedal ogenj z lahkimi mimeti -
mine pa so padale na pol poti do šole. Tudi če bi katera šolo zadela, ne bi
bilo hujše škode, nikar ko niso niti letele do tja. Nemci so se med tem dobro
razvrstili za boj. 36
V noči
na 5. maj so napadalci večinoma tipali, da bi kje našli kako vrzel v sovražnikovi
obrambi, ki pa je ni bilo. Tudi podnevi ni bilo še nikomur jasno, kako
učinkovito napasti. Naši so se s sovražniki obstreljevali večinoma le na
daljavo. Tega dne so se skušali prebiti iz Žerjava proti Črni dva nemška tanka
in en osebni avto, a jih je 1. bataljon zavrnil. Sredi dneva je iz rudniškega
jaška nad Mošenikom prišla skupina Nemcev, pa ni bilo znano, ali so prišli
svojim na pomoč iz Mežice ali pa le bežijo iz Črne. Nanje so vžgali mitraljezi
iz velike daljave, a niso nobenega zadeli, 1. četa 3. bataljona pa je poslala k
rudniškemu jašku en vod, da bi preprečila morebiten prihod sovražnikove pomoči
skozi rudniške rove.
- - -
* Viktor Brišnik
(pismo z dne 21. jan. 1977) pravi da sta top pripeljali dve zaostali četi
Tomšičeve, ga pri Železni Kapli uporabili v boju s policijo in spet zakopali.
44
045
Crna Koroska.jpg
45
Borci 1. bataljona
so na oknu hiše v Mošeniku nad žago - baje so bili tam nastanjeni nemški
orožniki - zagledali enega Nemca. Temu je posvetil Kavnik, priletni dolgin s
protitankovsko puško, po rodu pristen Korošec, ki je imel tako velike stopala,
da ni bilo mogoče zanj dobiti nobenih čevljev. Več ko tri mesece je hodil bos,
pri tem pa se ni dosti pritoževal nad svojo žalostno usodo. 37
Srditi
boji za Črno so se začeli v noči na 6. maj 1945, ko so se v napad vključili
tudi deli prvega bataljona. Najhuje je pritiskal 2. bataljon. Minerci so pod
ognjeno zaščito mitraljezov 3. čete dvakrat zaminirali šolo, pa se ni porušila.
Komandant Ludvik Boh-Stane je poskusil še z dvema splošnima jurišema, a so
Nemci odbili oba. Pri tem so imeli napadalci enega mrtvega in 10 ranjenih, od
teh 3 hudo. V boju so se posebej izkazali: Franjo Zupanc, komandir 1. čete,
Blaž Kralj, vodnik 1. voda 1. čete (oba sta bila ranjena), Ferdinand Ovčjak,
mitraljezec 1. voda 1. čete, Mirko Kordeš, vodnik 1. voda 2. čete, Vinko Drozg,
vodnik 2. voda 2. čete, Štefan Kodrin, komandir 2. čete, Anton Pomigl,
mitraljezec 1. voda 2. čete, Jože Strehar, komandir 3. čete in Blaž Kranjc,
vodnik 3. voda 3. čete 2. bataljona. Toda samo z junaštvom ni bilo mogoče
odločiti bitke. Z druge strani so v Črno vdirale bombaške skupine, zvečine
sestavljene iz Rusov, ki naj bi jih po sodbi šefa sovjetske vojaške misije
pošiljali v najhujši ogenj, češ da je tako ali tako bolje, če padejo. Ti borci
so jemali s seboj po dvajset bomb in z njimi zavzemali bunkerje. Pristop do
sovražnikovih bunkerjev in okopov s Kavšakovega vrha pa je bil sila težaven.
Prva in druga četa 4. bataljona ter 15 Poljakov so naskok večkrat ponovili, a
so bili vsakič odbiti. Komandirju 2. čete je s sedmimi tovariši uspelo prodreti
do cerkve, a so morali nazaj, pri tem je eden padel, dva pa sta bila ranjena. V
zavzetih bunkerjih in okopih je bilo namreč vzdržati le, dokler je bilo še kaj
bomb, potlej se je bilo treba iz njih umakniti, Nemci pa so jih po podzemskih
rovih znova zasedli." Tako so bili nekateri bunkerji zavzeti tudi po
večkrat, a vselej le za malo časa. 38
- - -
* Miloš Rutar-Ružo,
takratni politični komisar 2. bataljona Tomšičeve, pravi - to pa je potrdil
tudi Ludvik Boh-Stane - da sta tisto noč s komandantom 2. bataljona Ludvikom
Bohom-Stanetom dobila listek iz štaba brigade, na katerem je pisalo: "Črna
mora pasti za vsako ceno!« V. d. komandanta brigade pa je skušal
46
Šele
6. maja proti jutru je skupini petnajstih borcev iz 4. bataljona Tomšičeve
uspelo vdreti v neko hišo in se tam utrditi, vendar tudi ta uspeh ni več mogel
obroditi sadu.
Napad
na Črno na Koroškem je trajal skoraj dva dni in dve noči. Končal se je 6. maja
1945 ob desetih. Tomšičeva ga je morala prekiniti zaradi zaukazanega hitrega
pohoda proti Celovcu in. to v trenutku, ko ni bilo mogoče niti izvleči iz Črne
tistih borcev 4. in 1. bataljona, ki so se bili že zasidrali v trgu. To dejstvo
govori v prid mnenju, da bi bila postojanka v Črni tretjo noč zagotovo zavzeta.
39
Izgube
na partizanski strani so bile hude. Dnevno poročilo govori sicer samo o dveh
padlih, štirih pogrešanih in 12 ranjenih, kar pa po splošni sodbi ne drži.
Komandant 2. bataljona Ludvik Boh-Stane n. pr. trdi, da se je njegov bataljon v
bojih za Črno zmanjšal za 21 borcev, namestnik komandanta 4. bataljona Franc
Jemec pa pravi, da je v Črni padlo 18 naših.
Posebno hude izgube so bile med Rusi, ki so napadali kot bombaši. Teh je bilo
največ v 4. bataljonu. 40
Dasiravno
je bila Črna odlično utrjena, nemška posadka pa sestavljena iz zagrizenih
sovražnikov, je pripisati največ krivde za neuspeh podcenjevanju sovražnika in
upanju, da bo Črna padla brez boja, kakor zrelo jabolko. Namesto da bi bil
Nemce z nenadnim nočnim napadom presenetil, kot je naredila Šercerjeva v
Dravogradu, jih je v. d. komandanta brigade z ultimatom na napad vnaprej
opozoril! Tako so se na obrambo lahko dobro pripravili. Utvara, da se bodo
sovražniki vdali brez boja, pa je vplivala tudi na komandante bataljonov in
komandirje čet, da niso temeljito razmišljali, kako bi sovražnikom prišli do
živega, n.pr. z zvijačo, z bliskovitim naskokom in podobno. Prav zaradi tega
napad na začetku ni bil dovolj odločen, to pa je dalo sovražniku pogum za
trdovratno obrambo. S stopnjevanjem odločnosti v napadu drugo noč pa so se
stopnjevale tudi žrtve, ki so bile zaman...
- - -
izsiliti zmago tudi
s pomočjo jurišnega voda. Komandirju Francu Levarju-Franju je obljubil
napredovanje, če s svojimi borci zavzame glavni bunker v Črni na Koroškem
(Miloš Rutar-Ružo, Ludvik Levar-Franjo, ustni viri).
47
048
Zerjav.jpg
48
BRAČIČEVA V ŽERJAVU
Čisto
drugače je ravnala 13. SNOUB Mirka Bračiča, ki ji je poveljeval Andrej Cetinski-Lev.
Ta in njegov namestnik Ivan Božič-Jovo sta si nabrala izkušnje pri napadih na
utrjene postojanke že na Dolenjskem pred kapitulacijo Italije. Vedela sta, da
je treba tak napad vnaprej dobro organizirati, pogajanje s sovražniki pa se
izplača šele tedaj, ko so pritisnjeni ob zid. Politični komisar Bračičeve je
bil tedaj Stane Kink, njegov pomočnik Leopold Prošek-Bajdukov, načelnik štaba
brigade pa Lazo Božič.*
Ob
sprejemu ukaza za pohod na Koroško je bila Bračičeva brigada najbolj oddaljena
od izhodišča za napad na Žerjav. Kot rečeno, se je zadrževala na vzhodnem
Pohorju. V zelo dolgem pohodu od Sv. Jungerta in Gaberja je 3. maja 1945 ob
štirinajstih prispela na Graško goro. Spotoma 2. maja od 17. do 24. ure je
poskušala zavzeti Vitanje. To pa ji ni uspelo. Njen 4. bataljon je pri tem imel
tri mrtve in štiri ranjene, sovražniku pa je prizadejal šest mrtvih in osem
ranjenih. 41
Bračičeva
je za Tomšičevo zaostajala za en dan hoje, bila pa je potrebna tudi počitka. Po
že omenjenem povelju štaba 14. udarne divizije, naj bi po prihodu na izhodišča
za napad: s poldrugim bataljonom napadla samo postojanko v Žerjavu, z enim
bataljonom postavila zavarovanje proti Me
- - -
* Podatke o sestavi
štaba Bračičeve brigade so dali: Stane Kink, Andrej Cetinski-Lev in Ivan
Božič-Jovo, vsi iz Ljubljane. Do take sestave štaba Bračičeve je prišlo
neposredno pred napadom na Žerjav. Pred tem je bil politični komisar Bračičeve
brigade Janez Petje-Jovan, njegov pomočnik pa Stane Kink. Janez Petje-Jovan je
bil ob napadu na Žerjav že na razpolagi, a je pri napadu še vseeno sodeloval.
Svoje dotedanje dolžnosti je bil razrešen zaradi tega, ker ga je štab 4.
operativne cone predvidel in pozneje tudi imenoval za političnega komisarja
Koroškega vojnega področja v Celovcu. To je povedal sam.
49
050
Bozic Prosek Cetinski Kink.jpg
besedilo pod
sliko
Štab Bračičeve
brigade tik pred pohodom na Koroško. Od leve proti desni stojijo kapetan Ivan
Božič-Jovo, namestnik komandanta, kapetan Leopold Prošek-Bajdukov, pomočnik
političnega komisarja, major Andrej Cetins i-Lev (sedaj general); v sredi sedi
major Stane Kink, politični komisar Bračičeve brigade.
žici pri Pustniku,
z enim zavarovanje pri Plešivčniku proti Slovenjemu Gradcu, pol bataljona pa
naj bi zadržala v rezervi. V Žerjavu je bilo takrat 170 mož policije in
vojaštva, ki so bili razvrščeni v postojanki in v bunkerjih na pobočju. Glavna
bunkerja sta bila: prvi nad trgovino - odtod so Nemci branili dostope iz Mežice
in Jazbine - drugi pa nad topilnico; iz le-tega so obvladovali dostope iz Črne
in ves prostor okoli topilnice. Vendar pa obrambni položaji niso bili tako
zaokroženi in povezani kakor v Črni na Koroškem. 42
50
051
Celovec Podjunska dolina 1945-05-09.jpg
Tekst slike
Neskončne kolone
brigad 14. udarne divizije so začele svoj osvobodilni pohod na Koroško proti
Celovcu in Beljaku (fotografija je bila posneta 9. maja 1945 nekje v Podjunski
dolini).
Andrej
Cetinski-Lev je odredil za neposredni napad dve četi 1. bataljona. Ena od teh
naj bi napadala iz mežiške smeri, ena pa od vzhoda proti zahodu, medtem ko je
ena četa (nemška) 4. bataljona napadala po cesti iz Mošenika proti Žerjavu. Po
napadu 1. bataljona, ko so se borci Bračičeve brigade približali bunkerjem in
se zagozdili v kritja med njimi, so Nemce pozvali k vdaji, kar pa so le-ti
odklonili. Zato so napadalci uporabili minerce. Ti so najprej razstrelili žične
ovire, nato pa še bunker na vzpetinici nad topilnico. Miniranje je bilo
uspešno. Takoj po gromozanskem poku je nemška posadka zapustila utrdbe, se
razbežala, zvečine pa se je umaknila po rudniškem rovu v Mežico. Postojanka je
bila uničena 6. maja 1945 ob dveh zjutraj, po peturnem boju. Pri tem so bili
zajeti 4, mrtvi 4 in ranjeno 12 Nemcev, iz Bračičeve pa sta padla 2, ranjeni pa
so bili 4 borci. Obenem je brigada zasegla bogat vojni plen, in sicer: 2 težka
minometa z 78 minami, 2 lahka minometa s 660 minami, 3 težke mitraljeze, en
puško mitraljez, 50 pušk in 37 panzerfaustov. 43
51
Velik
uspeh je dosegel tudi 2. bataljon Bračičeve v zasedi na cesti od Mežico proti
Žerjavu. Sovražnik je skušal razbremeniti napadeno postojanko v Žerjavu v treh
navalih s tanki in pehoto, kar pa mu ni uspelo. Pehoto 150 do 200 mož, ki so jo
sestavljali Ukrajinci, Nemci in volksturm, so bračičevci odločno odbijali z
juriši. Sovražniki so skušali bataljon Bračičeve obkoliti, kar pa se jim ni
posrečilo. Drugi bataljon Bračičeve je vzdržal ves pritisk do štirinajstih, ko
je bil ves plen iz Žerjava odpeljan na varno. Tedaj je dobil povelje za umik. 44
Bračičeva
brigada je bila edina, ki je v uvodnih bojih za prehod na Koroško dosegla
popoln uspeh. To je lahko storila ne samo zaradi tega, ker ni bila dobila
pretežke naloge, ampak tudi zato, ker je izvršila nalogo z vso odločnostjo in
ker si je pomagala s presenečenjem. Pri oceni tega uspeha je štab brigade
skromno zapisal, da je bila postojanka Žerjav sicer dobro utrjena, toda branila
jo je posadka skromnega bojnega duha, medtem ko je bil pri naših borcih bojni duh
na višku. Po tem, kako se je brigada okoristila z razstrelivom, pa je mogoče
sklepati, da so poveljniki vodili enote v napad premišljeno, smiselno in
iznajdljivo. Prav to je bilo odločilnega pomena. V tem smislu gre Andreju
Cetinskemu-Levu zares laskava ocena.
52
POSPEŠENI POHOD TREH BRIGAD
Glavni
štab JA za Slovenijo je bil hudo nestrpen, ker Šercerjeva in Tomšičeva nista
dosegli pričakovanih uspehov. Brž je doumel, da boji treh brigad v Mežiški
dolini odtegujejo glavnino 14. udarne divizije od njene poglavitne naloge. Zato
je že zgodaj 6. maja poslal tole radijsko brzojavko: "V primeru, da nudi
sovražnik v Dravogradu in Črni prehud odpor, je treba pustiti te postojanke in
s celo cono v najhitrejšem tempu vreči se na Celovec! Najvažnejša je brzina. Mi
moramo biti prvi v Celovcu in Beljaku! Kveder.«45
Prva je
to povelje začela uresničevati 1. SNOUB Toneta Tomšiča. Napad na Črno je
prekinila 6. maja ob desetih. Ob enajstih so se vsi bataljoni že sešli na poti
od Črne proti Železni Kapli pri Škrubiju. Tu so kuharji pred nadaljevanjem
pohoda pripravili še obrok hrane. Zvečer ob devetih je brigada nadaljevala
pohod po dolini Koprivne do kmetij okoli Jekla in Mozgana ter tako še tisto noč
prestopila nekdanjo in sedanjo mejo z republiko Avstrijo.* Na nove položaje je
prišla 7. maja ob treh zjutraj. 46
Tega
dne zvečer je pohod nadaljevala ločeno po bataljonih. Prvi bataljon bi bil
moral iz doline Lepene čez dolino Remšenik in postaviti zasedo na cesti Železna
Kapla-Bela. Drugi bataljon bi bil moral zasesti položaje pri kmetu Maliju in
postavil zavarovanje proti Železni Kapli. Tretji bataljon pa naj bi bil odšel
na Lobnik h kmetu Tevčmanu, od tu pa
- - -
* Miloš
Rutar-Ružo pravi, da so se ob prestopu nekdanje in sedanje državne meje
simbolično ustavili za kake pol ure. Ružo je v kratki politični uri pojasnil
borcem, da stopajo na sveta koroška tla in jim na kratko spregovoril o Koroški
kot zibelki slovenske državnosti ter o koroških Slovencih, ki so že stoletja
narodnostno in socialno zatirani. To je bila neposredna priprava borcev za
naloge, ki so jih čakale v Celovški kotlini (Miloš Rutar-Ružo, ustni vir).
53
054
Kolona.jpg
54
055
Jakos.jpg
55
poslati dve četi v
zasedo na cesto Železna Kapla-Žitara vas. Tudi četrti bataljon bi bil moral
oditi na Lobnik, h kmetu Stoparju, postaviti zasedo proti Železni Kapli pod
koto 746, en vod pa poslati v zasedo nad kmetijo Prevernik, da bi zavaroval
smer iz Miklavčevega, Žitara vasi in Šentlipša. Najbž se .odredba glede zased
na cesti Železna Kapla-Bela in Železna Kapla-Žitara vas ni uresničila, ker so
bili medtem obveščevalci zvedeli, da so na tej cesti močne sovražne sile, enote
pa so se morale nenehoma prilagajati nastalemu položaju. 47
Do
prvega spopada je prišlo zgodaj 8. maja, ko je brigada komaj dospela na nove
položaje. Spopad se je končal z naglo in popolno zmago. O tem govori posebno
poročilo štaba 1. SNOUB Toneta Tomšiča: "Patrola desetih ljudi iz našega
jurišnega voda je danes zjutraj presenetila posadko 25 kozakov, ki so bili
utrjeni z bunkerji pri kmetu Miklavu. Z jurišem so nepripravljeno skupino
sovražnih vojakov tako zmedli, da so razen petih, ki so pobegnili, vse ujeli.
Zaplenjeno 19 pušk, po večini italijanskih z ustrezno municijo, in ena
avtomatska ruska puška tudi z municijo in šaržerji. Poleg tega zaplenjena vsa
oprema. Sovražnik je reagiral na to z močnejšo patrolo, ki pa je bila takoj
zavrnjena... 48
Poročilo
je samo zadosti zgovorno. Dodati mu je treba samo še to, da je jurišnike iz
Tomšičeve brigade vodil njihov komandir Franc Levar-Franjo, ki se je istega dne
proslavil še z enim podvigom.
Druga
je na pospešeni pohod proti Železni Kapi krenila 13. SNOUB Mirka Bračiča, ki se
je bila iz uspele akcije na Žerjav vrnila na Javorje šele 6. maja proti večeru.
Od tu je odšla ob triindvajsetih mimo Črne, kjer je naletela na nemško zasedo,
ki pa jo je 1. bataljon z odločnim jurišem takoj utišal, nato je brigada
krenila naprej v Koprivno. Po kratkem postanku je odšla dalje in do 7. maja ob
šestih prišla do kmeta Kebra.49 Prehojena pot dokazuje, da je
Bračičeva hodila v zelo urejeni koloni in z naglim tempom.
Osmega
maja je Bračičeva odšla iz kraja Keber proti Reberci. Na tej poti jo je skušala
napasti bojna patrola petindvajsetih kozakov, ki pa jih je 3. četa 1. bataljona
s hitrim jurišem prisilila k umiku. Tako je brigada skoraj neovirano in brez
zastojev prišla do mostu v Reberci. To je vas na cesti med Železmo Kaplo in
Žitaro vasjo, kjer je bila sovražna postojanka.
56
Pri
prehodu čez most v Reberci je udarila po patroli predhodnici sovražna zaseda,
ki pa so jo čelne enote takoj pregnale z jurišem v postojanko, deloma pa jo
tudi zavzele in zažgale več barak. Pri tem so bračičevci zajeli 30 sovražnih
vojakov ukrajinske narodnosti, zaplenili pa eno brzostrelko in pet mavzeric. Na
partizanski strani je bil en ranjen.50
Bračičeva
brigada je tudi tukaj dokazala, da zanjo ni skoraj nobene ovire, ki je ne bi
bila zmožna hitro prebiti. Prav ona je bila tista, ki je 8. maja 1945 prodrla
najdlje proti zahodu. Čez noč se je nastanila pri Bukovniku na področju Podol.51
Najdaljšo
pot je imela 2. SNOUB Ljuba Šercerja. Vrhu vsega je začela pohod še zadnja. Iz
vasi Sele pri Kotljah je odšla šele 7. maja ob štirih, zavarovala in prevzela
zadnja tri letala zavezniške pomoči na Zg. Javorju, od tu pa krenila dalje ob
štirinajstih. 52 Šla je po isti poti kakor obe brigadi pred njo - mimo Črne,
proti izviru Meže - in je 8. maja 1945 ob sedmih prišla v dolino Remšenika h
kmetu Lipušu. Tu je počivala do petnajstih, nato pa odšla proti Suhi, ki je
vzhodno od Žitara vasi. Med potjo je skušala pripraviti k vdaji Nemce v Železni
Kapli s svojo nemško četo, toda ti so odgovorili s hudim ognjem.* Tako se je
zapletla v boje, ki so trajali dve uri, in je prišla do kmeta Zeca šele 9. maja
1945 ob dveh zjutraj. Takrat se je že vedelo za kapitulacijo Nemčije in borci
so se začeli brez počitka pripravljati na pohod v dolino.53
Tomšičeva
brigada je 8. maja 1945 doživela enega svojih redkih porazov. Ob petnajstih je
odšla s položajev pri Preverniku z namenom, da preide cesto in železniško progo
na treh krajih pri Žitari vasi. To pa ji ni uspelo, zakaj v Žitari vasi je
trčila ob 14. SS divizijo Galizien, ki je bila sestavljena zvečine iz
Ukrajincev, poveljevali pa so ji nemški oficirji. Ker je nemška kapitulacija
tako rekoč visela v zraku, saj je bila že razglašena, je štab brigade
pričakoval, da bo to vojaštvo hitro pripravil k vdaji. Brigada se jim ni
bližala niti v potrebni bojni razvrstitvi, . in to je bil glavni vzrok za hude
izgube. 54
- - -
* Dr. Lado
Lovrenčič, takratni načelnik štaba Šercerjeve brigade, je povedal, da je imela
nemška četa precej žrtev. Esesovci iz Železne Kaple so streljali celo na
parlamentarca in ga ubili.
57
Štab
je proti Ukrajincem poslal 4. bataljon, v njem oba ruska voda. Računal je, da
bodo Rusi svoje sonarodnjake laže pripravili k vdaji. In ti so šli kar mednje.
Rekli so jim: »Ne nado boljše borotsja, konec vojni! Zdavajtes!«
Ukrajinci
so začeli metati puške stran. Kazalo je, da bo uspeh popoln, ne da bi bilo
treba prelivati kri. Potem pa sta prišla dva oficirja SS. Naši so jima ukazali,
naj odložita orožje, česar pa esesovca nista hotela slišati. Medtem ko se je
eden pogajal z našim komandirjem voda, ki je bil po rodu Slovenec, je drugi
pomeril nanj s pištolo čez prvega. Komandir voda je to opazil in se bliskovito
sklonil, tako da mu je šinil strel čez ramo, potem pa je poslal iz brzostrelke rafal
na oba oficirja SS in Ukrajince, ki še niso bili odvrgli orožja. Teh je tam
precej obležalo. 55
Tako se
je začelo.
Sovražniki
so imeli opazovalnico s težkim mitraljezom v zvoniku Žitare vasi, na položajih
pa polkovno baterijo minometov, kalibra 120 mm. Na 4. bataljon Tomšičeve so
udarili z vsem orožjem, da je kar gorelo, pri tem pa so nekatere njene dele
znašli na kupu. Partizani so imeli na položajih samo težki mitraljez maksim, ki
so ga bili zaupali Poljakom. Ti pa so ušli s položaja in tam pustili še
podstavek. 56
Pri Žitari vasi so tomšičevci utrpeli 14 mrtvih, 4 pogrešane
in 10 ranjenih. Največ jih je padlo iz sanitetnega voda. Padel je tudi pomočnik
operativnega oficirja brigade, po činu podporočnik, doma iz okolice Ptuja. Prav
tako je izdihnil pomočnik političnega komisarja 4. bataljona Ivan Farčnik-Buč,
prvoborec iz Prekope pri Vranskem, ki mu je mina razparala trebuh in kolk.
Zaradi tolikih izgub se je Tomšičeva jadrno umaknila. Njeni bataljoni so ostali
na položajih v gozdu blizu kmeta Hojnika vso noč; tako je v dolino Drave odšla
Tomšičeva zadnja.57
Edini,
ki ga ta polomijada ni zmedla, je bil komandir jurišnega voda Franc
Levar-Franjo. Ta je svoje jurišnike povedel na cesto proti Dobrli vasi. Tam je
ustavil nemški
- - -
* Bojna relacija
štaba 1. SNOUB Toneta Tomšiča z dne 6. avgusta 1945 (AVII, štev. reg. 6-3, k.
926) navaja 11 mrtvih, 6 ranjenih in 15 pogrešanih, izgubljenih pa je bilo 20
pušk. V dnevnem poročilu štaba Tomšičeve brigade za 8. maj 1945 ni o tem
nobenih podatkov, zato se opiram na pričevanji Franca Jemca z dne 8. in Emerika
Paulina-Rika z dne 13. februarja 1974.
58
tovornjak, zajel
šoferja in spremljevalce, vozilo pa zasegel. Z njim so se jurišniki odpeljali v
postojanko Šentlipš. Nemški orožniki so bili tako presenečeni, da se sploh niso
upirali. Pri tem je jurišni vod zasegel: 3 težke mitraljeze, 3 brzostrelke, 29
pušk in 6 pištol z ustreznim strelivom. 58
Takoj
po tem uspehu je vkorakal v Šentlipš 2. bataljon Tomšičeve in imel tam dovolj
opravka do jutra. Medtem so skušali tomšičevci pripraviti Nemce v Velikovcu k
vdaji s pogajanji, kar pa ni bilo več potrebno.59
Tu je
treba nekaj povedati še o 4. bataljonu 3. brigade slovenske divizije narodne
obrambe, ki je tiste dni deloval ob boku treh brigad 14. udarne divizije.
Bataljon je imel štiri čete in samostojen minerski vod, poveljevali pa so mu:
Friderik Matko-Štajerc kot komandant, Adol Sodja-Vasilij kot politični komisar
in Maks Bremec, kot pomočnik političnega komisarja.* S pobočij Paškega Kozjaka
je krenil nekako ob istem času in približno po isti poti kot Tomšičeva brigada,
se pravi čez Sleme nad Šoštanjem in mimo Črne na Koroškem, ter se v celotni
sestavi znašel 8. maja 1945 čisto blizu Železne Kaple, ki jo je naslednji dan
osvojil in tamkaj razorožil 500 Nemcev, Ukrajincev in drugih sovražnikov.
- - -
* Vsi našteti
tovariši i,z štaba 4. bataljona 3. brigade slovenske divizije narodne obrambe
so umrli kmalu po vojni, namestnik bataljonskega komandanta pa je neznan. To je
eden izmed vzrokov, da je bila bataljonova bojna pot na Koroško do pred kratkim
neznana (drugi vzro je izginitev arhiva). Pavle Grubelulik-Pajo, prejšnji
komandant, se poti na Koroško ni udeležil, ker je bil tačas operativni oficir v
3. bataljonu iste brigade. Gornje podatke je zbral z zaslišanji: Viktorja
Slemnika, ki se je 12. maja 1945 znova priključil bataljonu v Prevaljah (prišel
je iz bolnišnice na Pohorju, pred tem je bil komandir čete), Ludvika Pavlina,
tedaj pooblaščenca OZNE za okraj Velikovec, komandirjev voda Antona Bitenca in
Stefana Mandla ter komandirja oddelka v minerskem vodu Franca Gosnika. Zadnji
trije so povedali še to, da je bil bataljon 10. in 11. maja nastanjen v Dobrli
vasi, 12. in 13. maja 1945 pa v Prevaljah, kjer je lovil vojne zločince, ki so
pobegnili iz Jugoslavije ali pa so med vojno delovali na Koroškem (pismi Pavla
Grubelnika-Paja z dne 30. decembra 1976 in 6. januarja 1977).
59
VSTAJA SEVERNO OD DRAVE
Odpor,
ki je nanj naletela 14. udarna divizija pri prodiranju proti Celovcu, si je
mogoče razložiti z okoliščino, da je operirala na vzhodnem Koroškem, ki je
spadalo pod pristojnost generalpolkovnika Aleksandra Lohra in njegovega štaba.
Ta si je hotel tukaj zagotoviti varen prostor za umik svoje armade, vrhu tega
pa je podpiral avstrijske koristi na Koroškem. Ta njegova prizadevanja so se
popolnoma skladala z napori koroškega gauleiterja dr. Friedricha Rainerja in
drugih koroških nacistov, ki so se prihoda enot Jugoslovanske armade v Celovec
najbolj bali. Bistveno drugačen je bil položaj severno od Drave in zahodno od
črte Borovlje Celovec, kamor Lohrova skrb ni segla. Zahodni del Koroške je
namreč sodil v operativni prostor skupine armad C, poveljstvo le-te pa je
privolilo v brezpogojno vdajo že 29. aprila 1945 v Caserti pred
Anglo-Američani. Toda poleg teh zunanjih okoliščin je odločilno poseglo v
dogajanje tudi osvobodilno gibanje koroških Slovencev, ki je v aprilu 1945
doseglo stopnjo, značilno za splošno ljudsko vstajo.
Slovenci
onstran Drave so dobili svojo prvo partizansko enoto s prihodom čete, ki je
prešla Dravo v noči na 23. marec 1944. Med Slovenci v Gurah je našla trdno
oporo, zato je lahko hitro opravila z deželno stražo. Predel med Dravo, Glino
in Vrbskim jezerom je postal pol osvobojeno ozemlje, četa pa je začela hitro
naraščati. Najbolj so jo podpirali ljudje iz Bilčovsa, Želuč, Sentilja, Loga
vasi, Vrbe, Klopic, Hodiš, Dobajne, Ribnice ob Vrbskem jezeru, Šmarjete nad
Kotmaro vasjo, Voženice, Hubertushofa, Vetrinja, Dol, Osojnice, Tuc, Radiš,
Kozjega, Podgrada, Rut, Medgorja, Škrbine, Dobja in Grabštajna. S pritokom
ubežnikov iz nemške vojske in iz bližnjih taborišč je četa narasla in se
razdelila v dve četi, veliko novincev pa je šlo tudi čez Dravo na Gorenjsko. V
juliju, avgustu in septembru 1944 so bile Gure popolnoma
60
061 Ben
Kozelj.jpg
061
Gurska ceta.jpg
061
očiščene od deželne
straže in izdajalcev, četi pa sta pridobili ogromno orožja. Tako so 7. oktobra
1944 ustanovili še tretjo in četrto četo. Tretja četa je nato odšla iz Gur na
Svinjo. Tja je bila že julija odšla Bojeva, konec oktobra pa še Belinova in
Brankova četa iz odlično oboroženega bataljona, ki mu je poveljeval Jaže
Ulčar-Mirko. 60
Zadnjo
jesen in zimo so čezdravski partizani pretrpeli hude izgube. Novembra 1944 je
bila na Gosposvetskem polju uničena Belinova četa, čez kak mesec pa še Bojeva
četa na Svinjški planini. Na tej planini je bila uničena tudi Rejeva, ob
Osojskem jezeru pa Dankova četa. V začetku marca 1945 so Nemci obkolili ostanek
Mirkovega bataljona, kakih 50 borcev, in ga razbili. Padlo
je približno 12 in ujeto je bilo 6 borcev, ranjeni pa trije, med njimi
komandant Jože Ulčar-Mirko. Iz tretje in četrte čete Mivškovih partizanov ter
iz ostankov Mirkovega bataljona je bil 5. aprila 1945 ustanovljen 4. ali
Čezdravski bataljon Koroškega odreda, ki je imel dve četi po kakih 40
partizanov. Za komandanta tega bataljona je bil imenovan poročnik Anton Mivšek,
za političnega komisarja pa Gojko Gornik-Iztok. 61
Po
uničenju Dankove čete so v Gurah nekaj časa ostali samo štirje partizani. Toda
Gure so bile kakor dobra in plodna mati. Mogle so partizane ne samo hraniti,
ampak tudi obnavljati. Poleg domačih fantov, ki so prebegnili iz nemške vojske,
je prišlo v četo konec marca zlasti veliko Črnogorcev, ki so bili na prisilnem
delu v Beljaku. Narasla je na kakih 40 partizanov, bila pa je tudi zelo dobro
oborožena. V aprilu 1945 je četa podnevi zasedla vas Vesco. Popoldne jo je
skušalo napasti 300 Nemcev iz Celovca, ki so proti Vesci rinili iz Kotmare
vasi. Četa pa se ni umaknila kakor ob prejšnjih hajkah, marveč je Nemce
napadla. Ti so imeli 4 mrtve in več ranjenih, pa še bežati so morali. Poslej so
bili partizani spet popolni gospodarji Gur. Nemški vojaki in orožniki so se jih
izogibali. Tako so se četi ognili orožniki iz Žihpolja, prek ljudi pa so
sporočili, da partizanov ne bodo napadali in naj zategadelj tudi ti ne napadajo
njih. Za razkroj sovražnikove oblasti pa je bilo značilno tudi to, da so se že
od 1. aprila 1945 po vseh cerkvah v Gurah brale maše v slovenščini. Pobudnik
slovenskega bogoslužja je bil zvesti pristaš OF in župnik dr. Ivan Mikula. 62
62
Konec aprila
1945 je četa v Gurah tako narasla, da se je spet razdelila. En njen del je
komandir voda Vaso, Srb iz Bijele pri Kotoru, povedel čez Glino proti Gospe
Sveti. Ti partizani so bili oboroženi z dvanajstimi puškami in dvema
brzostrelkama. Na Vesci pa je ostalo kakih 27 partizanov. Tem je poveljeval
Vili Geršak, rudar iz Mežice, za političnega komisarja pa je bil Bogomir
Koželj-Božo.63
Kljub
nenehnemu pritisku in sovražnim hajkam je dosegel lepe uspehe tudi Čezdravski
bataljon Koroškega odreda na Svinjški planini. Štirinajstega aprila 1945 je iz
zasede napadel dva nemška traktorja na poti v šentlenarški rudnik sljude. Pri
tem je pobil 15 in ranil 8 sovražnikov. Dva dni zatem je 1. četa zažgala hotel
vrh Svinje planine, kjer so imeli postojanko policisti SS. Se prej pa je ta
četa uničila postojanko volksturma nad Ebersteinom. Med drugim je zaplenila dva
mitraljeza in trideset pušk. Bataljon se je številčno okrepil in je do maja
1945 dosegel število 90 mož. 64
Nemci
so izvedli zadnje večje hajke 27. in 28. aprila 1945. Prečesali so Svinjo
planino in njeno okolico, pa tudi Obirsko in okolico Železne Kaple. Padle so
nove žrtve,, toda čezdravskim partizanom to ni vzelo volje za boj. Za četrto
obletnico osvobodilne fronte so Mivškovi borci na Svinjški planini zanetili 35
kresov.65 Na predvečer 1. maja 1945 pa je bila Koroška vsa v
kresovih. Na severnih obrobjih Karavank, na Obirskem, na Peci, na Svinjški
planini in v Gurah jih je gorelo kakšnih tisoč. Rajši več kot manj. Prižgali
jih niso samo partizani in aktivisti; marveč tudi koroški starci, ženske in
mladina. Najbližje Celovcu je gorel velik kres na Kalvariji nad Šmartinom,
severovzhodno od Vrbskega jezera. 66
O
razmahu in moči osvobodilnega gibanja severno od Drave pričajo tudi pogajanja s
predstavniki nove avstrijske vlade, ki sta jih vodila Ludvik Bem-Slavko in Miha
RiglPetor P'odjunski. Avstrijsko in celovško malomeščansko stran je zastopal
polkovnik Josef Strossier iz štaba divizije, ki si je v povezavi s K.RIFO in
SIPO želela pomoč partizanskih enot pri obračunu z gestapom in esesovci v
Celovcu ter delitev oblasti. Ker na taki osnov i ni moglo priti do sodelovanja
in sporazuma, sta zastopnika partizanske strani zahtevala izpustitev političnih
zapornikov ter ujetih aktivistov in partizanov. S tem naj bi avstrijska stran
pokazala iskrenost.
63
Nasilje
nad ujetimi aktivisti in partizani se je namreč nadaljevalo še v maju. Tako so
v petek, 2. maja, na dan, ko je začela veljati vdaja nemških sil v severni
Italiji, na Tirolskem in na Koroškem, ustrelili Majdo Vrhovnik-Lojzko. Kazalo
je, da Stossier nima ne volje ne moči, da bi prekinil nasilje gestapa. Toda v
soboto, 3. maja 1945, je kriminalna policija spustila na prostost Danico Bemovo
in še kakih 15 zajetih koroških aktivistov. Zapore so zapustili tudi številni
zavedni Korošci. Takrat so bili izpuščeni na prostost še politični kaznjenci iz
taborišč v Bistrici in Podljubelju, skupaj več kot tisoč ljudi, vendar pa ta
izpustitev ni imela nobene zveze z omenjenimi pogajanji. 67
Celovški
gestapo je 4. maja 1945 izvedel pogon za izpuščenimi in nekatere ponovno zajel.
Ukrepal je tudi zoper policiste, ki so zapornike izpustili. Po tej akciji
gestapa je Ludvik Bem-Slavko zahteval od avstrijskega pogajalca, da morajo
kriminalna policija, redarstvo in volksturm napasti sedež koroškega gestapa. Do
tega napada je res prišlo. Ubiti so bili trije
gestapovci, šef celovškega gestapa pa je moral s tankom zbežati v
Beljak. Policisti so gestapovce napadli s strojnicami in protitankovskimi
pestmi, v spopadu pa jih je bilo več ranjenih. 68
Ti
dogodki so pričali, da je nacistični državni aparat v razsulu in da ne more več
obvladati položaja. Nastale so ugodne okoliščine za prihod močnejših sil
Jugoslovanske armade, ki bi bile lahko hitro strle odpor preostalih stebrov
nacističnega režima. Resda je bilo na Koroškem tedaj blizu 300.000 sovražnih
vojakov raznih barv. Toda večina le-teh je mislila le na umik in ji ni bilo
prav nič več do bojevanja. Docela nenevarni so postali Madžari, ki se jih je
nabralo blizu 40.000, čisto nepomemben pa je postal tudi brambovski volksturm,
ki je bil sicer nacistično obarvan.69 O tem pričajo uspehi, ki sta
jih v dneh po 2. maju dosegli obe četi 4. ali Čezdravskega bataljona Koroškega
odreda.
Že 5.
maja je 1. četa zavzela dve postojanki volksturma nad Prolingom. Najbrž sta to
bili Sonice in Visoka Bistrica. Bataljon se je tako dobro založil z orožjem in
strelivom. Druga četa pa je zavzela rudnik sljude Šentlenart nad Golovico, kjer
se je vdalo blizu 200 nemških vojakov in 30 mož policije. Pri tem je četa
zaplenila celo dva težka mitraljeza ter veliko mitraljezov in brzostrelk.
Največja pridobitev za bataljon pa
64
je bilo 50
novincev, ki so bili v rudniku sljude na prisilnem delu, sicer pa doma iz
matične Slovenije. Tako je bataljon povečal na 140 mož. 70
Brž
potem je prišla na vrsto sovražna postojanka v Pustrici, ki je štela 50 mož
policije in 30 mož volksturma. Razorožila jih je desetina borcev iz 2. voda te
čete. Prvi vod 2. čete pa je zasedel Knežo, kjer se je vdalo 100 vojakov
madžarske narodnosti, vas Krčanje in nato še Djekše; tu je zajel 97 vojakov
madžarske narodnosti in enega esesovca, enajst esesovcev pa je zbežalo. Tako se
je 4. ali Čezdravski bataljon Koroškega odreda pojavil na severovzhodnih
dohodih v Celovec. Napadel je enote nemške tankovske divizije, ki so se umikale
proti zahodu, potem pa še enote nekega policijskega polka. 71
Prva
četa 4. ali Čezdravskega bataljona Koroškega odreda je presekala cesto
Grebinj-Eberstein, ob nastopu nemške kapitulacije pa zasedla še: Trušnje,
Vobre, Striholče, Grebinj in Rudo. Ljudje v osvobojenih krajih pod Svinjško
planino so partizane pričakali praznično oblečeni. Na glas in slovesno so
spregovorili slovensko. 72
Še
večja radost je tiste dni zavladala v Gurah, uspehi tamkajšnjih partizanov pa
so bili za nadaljnji tok dogodkov še pomembnejši. Zaradi njih je postala
obramba prehodov čez Dravo pri Borovljah za Nemce brezpredmetna.
Gurski partizani
so tedaj še vedno taborili v Vesci. V eni izmed domačij so se počutili kot
doma. Tu so redno poslušali radio. Tako se je zgodilo, da je dežurni Vili
Geršak ujel vest o kapitulaciji nemške vojske v severni Italiji, v
Vorarelbergu, na Tirolskem in na Koroškem. Skočil je ven iz hiše in od veselja
sprožil rafal iz brzostrelke. Ko so tovariši prišli iz gozda, mu niso verjeli,
potem pa so se pri radiu še sami prepričali o veseli novici. Časa za veselje pa
ni bilo. Sklenili so, da morajo takoj zasesti vse pomembnejše kraje. Najprej
naj bi prišel na vrsto Bilčovs. Zjutraj 5. ma3a 1945* so z Vesce krenili proti
orožniški postaji v Bilčovsu. Politični komisar Bogomir Koželj-Božo,
- - -
* Datum 5. maj 1945
kot dan razorožitve orožnikov v Bilčovsu je določen na podlagi pričevanja prof.
dr. Bogomirja Koželja-Boža z dne 1. julifa 1947 (fasc. 343 v IZDG) in obeh
ustnih pričevanj z dne 5. in 17. januarja 1976, da so v Gospe Sveti izobesili
veliko slovensko zastavo 6. maja 1945, Bilčovs in še nekatere vasi v
65
Marjan
Malc in še dva tovariša so si izposodili kolesa, četa je šla za njimi peš.
Štirje partizani na kolesih so se pripeljali v Bilčovs kmalu po sedmi uri.
Bogomir Koželj-Božo je zahteval vdajo. Vsa posadka, ki je štela 30 mož, je
odložila orožje brez odpora. Okrog Bilčovsa so se klatili nekaj časa samo še trije
orožniki, ki so bili odšli patrolirat, potem pa so se vdali tudi ti. Medtem je
v vas prišla vsa četa. Borci so se dodatno oborožili, deloma tudi preoblekli in
se kar se da lepo uredili, Bogomir Koželj-Božo, ki je znal dobro nemški, pa je
začel telefonirati na druge orožniške postaje in jih pozivati k vdaji. Tako je
telefoniral tudi v Kotmaro vas, nato je tja odšel večji del čete. Vendar pa se
sovražniki v Kotmari vasi niso hoteli takoj vdati. Po napornih pogajanjih so
orožje odložili šele popoldne. 73
V patroli,
ki je krenila na zahod, je bil Bogomir Koželj Božo. Najprej je prišla v
Šentilj, ki so ga bili nemški orožniki že izpraznili in zbežali neznano kam,
večino orožja pa pustili. Partizani so brž novačili med prebivalstvom ljudi za
partizansko stražo, ustanovili narodnoosvobodilni odbor ter že odhiteli dalje.
Na poti v Škofiče so ustavili in zasegli tovorni avto na oglje. Ko so se z njim
pripeljali v vas, so se škofički orožniki - bilo jih je menda šest - vdali,
brez ugovorov.
Kakor v
Škofičah, so partizani organizirali partizansko stražo in ustanovili iz
partizanskih sodelavcev narodnoosvobodilni odbor tudi v Vrbi, kjer pa takrat ni
bilo nobene sovražne posadke.
Med
vožnjo proti Hodišam so Bogomir Koželj-Božo in njegovi tovariši izvedeli, da se
tamkajšnja enota policije, kakih sto mož, ravno pripravlja na odhod. Ob
presenečenju, ki je nastalo s prihodom tovornega avtomobila in skupine
partizanov, ni noben od policistov pomislil na odpor. Vsi so takoj odložili
orožje.
Bogomir
Koželj-Božo in njegov spremljevalec France Marinko sta s šoferjem tovornjaka
krenila dalje proti Vetrinju. Med potjo sta naletela na dva oficirja iz 7. SS
prostovoljske divizije Prinz Evgen in njuna spremljevalca. Skočila sta iz
- - -
* Gurah pa so bile
osvobojene dan poprej. Prof. Marjan Malc v svojih spominih navaja 7. maj za
osvoboditev Bilčova in 8. maj 1945 za dogodek v Gospej Sveti. Natančne beležke
o tem (dnevnik) je Malc oddal takoj po koncu vojne na Pokrajinski odbor OF za
Koroško, ki pa jih v arhivih nisem mogel najti.
66
tovornjaka in proti
njim namerila brzostrelki. V tistem je na prizorišče soočenja med predstavniki
dveh zagrizenih vojska pripeljal od Vetrinja sem še osebni avtomobil z nekimi
civilisti. Te je ustavil France Marinko in tudi nanje naperil brzostrelko.
Obstajala je nevarnost, da se bo tam iznenada pojavil še kdo, kar bi lahko hudo
poslabšalo položaj dvema partizanoma. Bogomir Koželj-Božo se je v tej stiski
znašel tako, da je oba esesovska oficirja vprašal, kje je njun štab. Odgovorila
sta mu, da tam blizu v nekem gradu. Nato jima je Božo velel, naj sedeta v
pravkar zaseženi osebni avto in odpeljeta njega in Marinka v štab. Božo in
Francelj sta sedla na zadnja sedeža, šofiral pa je eden od oficirjev SS.
Po
prihodu h gradu, kjer je bil štab te SS enote, je Bogomir Koželj-Božo zahteval,
da se njihova enota takoj vda ali pa hitro umakne skozi Celovec proti osrčju
Avstrije, češ da jo bodo v nasprotnem primeru zajele močne sile Jugoslovanske
armade, ki so na pohodu vzdolž Vrbskega jezera. Esesovci so ubogali in krenili
na pot skozi Celovec še tistega dne. S tem je bila odstranjena z Vetrinjskega
polja velika ovira. O tem, kako močna je bila ta esesovska enota, priča
podatek, da je imela kakih 700 konj.74
Po tej
smeli akciji sta se Bogomir Koželj-Božo in France Marinko vrnila z avtom v
Bilčovs. Tam so se vsi dobro najedli, saj ves dan ni ·bilo časa, da bi karkoli
zaužili. Naslednje jutro, 6. maja 1945, so z avtom spet krenili na pohod.
Tokrat se je Bogomiru Koželju-Božu priključil še Marjan Malc. Kmalu po šesti
uri so se odpeljali proti Vrbi, od tam pa skozi Otok v Ribnico ob Vrbskem
jezeru. Trije partizani so tam razorožili kakih petnajst orožnikov, nekaj pa se
jih je razbežalo. Poleg drugega orožja, daljnogledov in opreme, sta Koželj in
Malc tu zaplenila tudi dve parabeli, obenem sta se preoblekla v popolnoma novi
uniformi nemških letalcev.
Iz
Ribnice ob Vrbskem jezeru se je pogumna partizanska trojka odpeljala mimo
Majrovnika čez most na Glinici in ob Lendskem kanalu v Celovec. Prešla ga je po
severovzhodnem obrobju, nato pa nadaljevala pot proti Gospe Sveti, kjer je
Koželj želel priti v stik z vodnikom Vasom, da bi mu dal navodila za zasedbo
važnejših krajev. Srba Vaso pa ni našel. Pač pa sta bila z Malcem priča
veličastnemu dogodku, ki jima ga je pripravil tamkajšnji župnik in provizorični
kanonik Jožef Feinig 6. maja zvečer.
67
S
tamkajšnjim orožništvom je opravil Bogomir KoželjBožo. Ker vojske ni imel s
seboj, je orožnike preprosto plačal z markami in cigaretami vnaprej ter jim
ukazal, da varujejo prepolna skladišča letalskih enot pri Gospe Sveti. Marjan
Malc je medtem pomagal pri izdelavi velike slovenske zastave s peterokrako
zvezdo. Župnikova kuharica je zanjo uporabila velike zavese rdeče in modre
barve, belo pa so pridobili iz rjuh. Zavedni slovenski župnik Jožef Feinig je
dal poklicati može, da bi zagugali veliki zvon. In tako se je zgodilo, da je
zasedbo Gospe Svete naznanil veliki zvon iz velikega zvonika mogočne cerkve, od
koder je vihrala petnajst metrov dolga slovenska zastava. Ko so se zbrali
ljudje z Gosposvetskega polja, je stari župnik zapel tedeum. Po obredu je oba
predstavnika naše osvobodilne vojske pozdravil z drhtečim glasom. Med
stiskanjem rok so se mu zalesketale solze v očeh. 75
Od
Gospe Svete sta Koželj in Malc krenila proti Šentvidu ob Glini. Kmalu sta vzela
v avto nekaj deklet. Vsi so peli in vriskali. To jim je pomagalo ob zagatah na
cesti, ko sta zašla med umikajoče se nemške vojake in esesovce. Ti so lahko
hitro uganili, kdo so veseli »vandrovci«, zakaj na avtomobilu je bila že od
Vrbskega jezera sem slovenska zastava s peterokrako zvezdo.
Ob
prihodu v Šentvid ob Glini sta zapeljala na glavni trg. Tam je iz hiše nekega
krojača - Slovenca - že visela slovenska zastava s peterokrako zvezdo, znotraj
pa je uradoval odbor OF. Tega je ustanovil nekdanji partizan Janez Grčar, ki so
ga bili prejšnje leto ujeli Nemci. V Šentvidu ob Glini je bilo namreč ujetniško
taborišče, kjer so bili povečini Srbi. Ti so ob prihodu Koželja takoj poprijeli
za orožje in ustanovili bataljon partizanske straže, ki je štel več kot 300
mož. Po Koželjevem nalogu je partizanska straža takoj prevzela občinsko hišo
ter zastražila skladišča in druge javne zgradbe. Medtem sta na trg pripeljala
dva popolnoma nova oklopna avtomobila, ki pa sta se morala vdati. Tako je
Koželj nazaj grede pripeljal h Gospe Sveti močno četo partizanske straže, ki je
v nekdanjem središču Karantancev uvedla red, zavarovala skladišča in drugo, on
in Marjan Malc pa sta se z avtomobilom in obema oklopnikoma vrnila ob Vrbskem
jezeru v Bilčovs. 76
68
Vili
Geršak je medtem s svojo skupino zasedel še Velinjo vas. Orožniška postaja je
bila prazna, zakaj orožniki so bili ušli neznano kam. Tretja skupina gurskih
partizanov je odšla čez cesto Borovlje-Celovec. Najprej je primorala k vdaji postojanko
nemških protiletalcev v Podgradu, nato pa zajela še manjšo postojanko orožnikov
v Žrelcu. Orožniki iz drugih postojank v vzhodnih Gurah so se razbežali.77
Medtem je ljudska vojska v
Gurah narasla na kakih 400 mož. Partizani so poklicali pod orožje vse svoje
skrivne pristaše. Mnogi med njimi so bili že v letih. Ta vojska pa ni bila
vajena discipline. Ko so hoteli zgodaj zjutraj kreniti z njo iz Hodiš proti
vzhodu, vojščakov ni bilo nikjer, zakaj razšli so se bili spat na domove.
Maloštevilni stari partizani so jih zbobnali skupaj šele ob enajstih. Ni jih
bilo zamere, kajti vse Gure so takrat praznovale. Vse je pelo, povsod so visele
slovenske zastave s peterokrako zvezdo...
Kljub
takim in podobnim težavam so gurski partizani zasedli še Vetrinj, najpomembnejši
njihov uspeh pa je bilo zavzetje železniške postaje v Žihpolju. Poslej je
promet proti Celovcu potekal po partizanski volji?s Pravzaprav sploh ni
potekal. Glas o tem, da imajo partizani v rokah Žihpolje z železniško postajo,
se je po telefonu razširil tja do Podrožce. Transporti umikajočega se nemškega
vojaštva so nemočni obstali ali pa se pomikali dalje brez trdne volje, da bi si
na silo utrli prehod globlje v Nemčijo. V brezizhodnem položaju je bilo to
vojaštvo pripravljeno odložili orožje tudi pred manjšimi skupinami partizanov.
Nemočne so se čutile celo zagrizene nemške posadke v Bistrici, Borovljah in
drugod južno od Drave. Volja, da bi se še nadalje upirale partizanskemu
pritisku s Karavank, je izpuhtela...
Na
ozemlju severno od Drave in okoli Celovca so potemtakem že 6. maja 1945
dozorele možnosti za nagel prodor močnih sil Jugoslovanske armade v Celovec in
Beljak. Žal zaradi slabih in prepočasnih zvez v štabu 4. operativne cone in
štabu 14. udarne divizije za to niso vedeli. Še vedno so bili pred vprašanjem,
kje in kako najti šibko točko v sovražnikovi razvrstitvi za prehod čez Dravo,
zakaj Nemci so držali še vse mostove in tako tudi boroveljskega. V štabu
Štirinajste tudi niso vedeli za razmere v posadki pliberške postojanke, ki je
bila pripravljena na vdajo. Ker močnejših enot Jugoslovanske armade ni bilo v
Pliberk, so predstavniki nemškega poveljstva podpisali listino o vdaji 7. maja
1945 pred tajnikom mestnega odbora OF Edvardom Resnarjem-Savinjskim. 79
69
POT IN USPEHI KOKRŠKEGA ODREDA
Izgubljanje
časa z napadi na nemške postojanke v Mežiški dolini in pred Dravogradom najbrž
ni bilo v skladu z zamislijo generalmajorja Dušana Kvedra-Tomaža, ki se je
zgledoval po smelem prodoru 4. armade čez Prezid, Mašun in Kras proti Trstu in
po enako drznem vpadu enot 9. korpusa v tržaška predmestja, Tržič in Gorico, pa
je pričakoval in zahteval enak manever 14. udarne divizije proti Celovcu in
Beljaku. Seveda je bilo razmerje sil na Koroškem bistveno drugačno kakor ob
naši zahodni narodnostni meji. Največje poroštvo; da pri vpadu v Trst ne bo
nepotrebnega tveganja, je bila dobro organizirana splošna vstaja tržaškega
delavstva kakor tudi splošna podpora ljudskih množic enotam 9. korpusa in
Jugoslovanski armadi sploh. Te v Celovcu ali Beljaku ni bilo pričakovati, vrh
tega je bila 14. udarna divizija preveč osamljena in preveč oddaljena od drugih
večjih enot Jugoslovanske armade. Štirinajsta tudi ni imela težkega orožja,
sredstev za hitre premike in za prehod čez Dravo.
Silen
pritisk na sovražnike na vzhodnem obrobju slovenske Koroške pa ni bil čisto
nekoristen, saj so tako enote 14. udarne divizije sem pritegnile močne sile, ki
so bile na voljo koroškim nacistom v najbližji okolici Celovca.* S tem je
postala nemška razvrstitev južno od Celovca znatno razredčena in oslabljena, to
pa je skupaj z akcijami čezdravskih partizanov
- - -
* Proti 14. udarni
diviziji je bila usmerjena celotna 14. SS divizija Galizien, ki je bila posebej
izurjena za boj proti partizanom in ki je pred prihodom na slovenska tla
sodelovala pri zadušitvi slovaške vstaje. Obveščevalna služba 4. operativne
cone je njen prihod s Slovaškega v Maribor zabeležila 26. februarja 1945.
Brigade 14. udarne divizije so imele opravka z njo ves marec, nato je odšla na
fronto v sklop 2. nemške tankovske armade, v majskih dneh pa spet prišla na
Koroško.
70
omogočilo večje
uspehe Kokrškemu in Koroškemu odredu, ki jima je bil tudi zaukazan pohod proti
Celovcu in Beljaku.
Žal je
odredom glede na velik dotok novincev primanjkovalo orožja, njihova poveljstva
in borci pa so bili tudi čustveno navezani na osvoboditev domačih krajev.
Odredni štabi so se veliko ubadali z možnostmi, kako bi z zavzemanjem postojank
vsestransko okrepili svoje enote. Velika priložnost v tem smislu se je ponudila
Kokrškemu odredu v Begunjah na Gorenjskem, ki je 2. maja 1945 začel operacije
za osvoboditev begunjskih zaporov. S hudim pritiskom na okoliške postojanke je
odred močno omajal voljo Nemcev za obzidji jetnišnice za odpor. Ko je štab
Kokrškega odreda do.bil ukaz za pohod na Koroško, je bila akcija za zavzetje
begunjskih zaporov ravno v polnem teku. Če bi bil obleganje Begunj prekinil, s
tem ne bi bil samo ob mnogo orožja, ampak bi bilo v nevarnosti tudi 632
političnih zapornikov. Zato se je štab odreda odločil, da bo napad izpeljal do
konca, nato pa odšel na Koroško. 80
Zamisel
o osvoboditvi Begunj na Gorenjskem se je posrečila brez hujših žrtev. Posadka
je 4. maja ob trinajstih privolila v vdajo. S tem je Kokrški odred veliko
pridobil. Mnogi zaporniki in ujeti partizani, ki niso bili preveč izčrpani ali
bolehni, so stopili v njegove bojne enote. Teh je bilo kakih 200, odred pa se
je povečal na blizu 800 mož. Še tisto popoldne se je Kokrški odred na zboru v
Dragi spet razdelil na tri bataljone, močno pa se je okrepila tudi jurišna
četa. Tu sta borce nagovorila komandant kapetan Janko Prezelj--Stane in
politični komisar Peter Bratkovič-Zvonko, jih pohvalila za bojevitost in
dosežene uspehe ter jih seznanila z novimi nalogami. Ta zbor je bila še zadnja
priprava enot za pohod na Koroško. 81
Štab odreda je sklenil, da novo
osnovani 1. bataljon ostane v Dragi in Begunjah na Gorenjskem, varuje ujetnike
in napada sovražnike v smeri Radovljice, Kranja in Tržiča. Pri tem delu odreda
je ostal načelnik štaba Boris Globočnik Damjan. Glavnina odreda z jurišno četo,
2. in 3. bataljonom in z drugimi člani štaba odreda pa je še tisti večer
krenila proti Žagi pod Zelenico. Vse te enote Kokrškega odreda so se 5. maja
zgodaj zbrale v kraju, ki so ga kokrški partizani imenovali Titova vas. Od tu
so po zajtrku krenile proti 1900. metrov visokemu prehodu ob vrhu Belščice,
vzhodno od
71
najvišjega vrha
Karavank. Stol in ves greben proti Belščici in Vrtači sta bila takrat še pod
snegom, zato je bila strma pot zelo naporna.
Na vrh
prehoda je predhodnica Kokrškega odreda prispela ob trinajstih. Na prelazu so
se zadržali precej dolgo. Treba je bilo počakati, da so na vrh prišli vsi. Med
tem je radiotelegrafist dobil zvezo z Glavnim štabom JA za Slovenijo in mu
poslal tole brzojavko.8z "Likvidirali postojanko Begunje. Osvobodili 650
internirancev. Posadka ujeta. Po nalogu krenemo takoj na Koroško. Kokr. odred.«
83
S prelaza ob vrhu Belščice so
si z daljnogledom dobro ogledali severno plat Karavank. Videli so neko vas in
sklenili so, da bodo krenili proti njej. Nato se je začelo dričanje po snegu in
plazovih proti Mačenski planini, ki je minilo brez hujših nezgod. Ko so
premagali najhujše, so se spet ustavili,
072 Bratkovic.jpg 072 Kokrski odred Prezelj.jpg
besede pod sliko
Kapetan Janko
Prezelj-Stane, Peter Bratkovič-Zvonko, politični
komandant
Kokrškega odreda lkomisar Kokrškega odreda.
72
da se uredijo in
očistijo orožje, ki sta se ga po čudnem potovanju držala umazanija in sneg.
Orožje je moralo biti brez napake, saj ni nihče vedel, če ni v vasici pod njimi
Nemcev. Potem so pot nadaljevali in malo pred mrakom prišli v vas Rute.
Pričakovali
so, da bodo tu dobili dobra obvestila za nadaljevanje pohoda in o nemških
postojankah v dolini. Bila bi jim nujno potrebna, saj v odredu niso premogli
niti ene karte specialke s pokrajino na severni strani Karavank. Toda pri
prebivalcih Rut so naleteli na hladen sprejem in na molk. Po večerji so morali
pot nadaljevati, ne da bi vedeli, kam gredo in kaj jih čaka v dolini. Zaradi
tega je bila za predhodnico odrejena popolna četa z najboljšimi ogledniki, ki
je previdno tipala po poti v dolino.
Okoli
triindvajsete ure se je ozka soteska razmaknila, pot se je izboljšala in
spremenila v kar dobro hribovsko cesto. Pred sabo so zagledali odsvite mnogih
luči. Tedaj jih je pozdravil strel, ki so mu sledili rafali. Kmalu je do
kapetana Janka Prezlja-Staneta dospel listek s poročilom komandirja iz čete v
predhodnici.
»Pred nami je neko
mesto. Iz napisa na tabli v nemščini izhaja, da gre za 'Slovensko Bistrico'.
Videli smo bunker. Ker nismo vedeli, kaj je v njem, smo proti njemu izstrelili
en strel, nato so se iz bunkerja proti nam usuli mitralješki rafali. Mi smo
sedaj na položaju. Javite, kaj naj storimo!«84
Komandantu
Janku Prezlju-Stanetu je bilo jasno, da se je odred znašel pred postojanko
Bistrica v Rožu, o kateri pa ni nič vedel. Ukazal je, naj predhodnica ostane
tam, kjer je, en bataljon je poslal h kmetiji na levi, drugega na desni breg k
nekim hišam, jurišna četa pa je zasedla domačijo blizu ceste. Vsak bataljon je
moral s po eno četo zasesti položaje, na straže so postavili mitralješke
trojke, mitraljeze pa so naperili tudi skozi okna. Proste enote so legle k
počitku. Tako je Kokrški odred dočakal jutro 6. maja.
V hiši,
kjer je bil štab odreda z jurišno četo, sta dve dekleti začeli jokati, nista pa
hoteli povedati, zakaj. To se je razjasnilo šele zjutraj ob petih. Proti straži
z mitraljezom sta prišla dva moška. Ker sta na klic »stoj« začela bežati, je
stražar sprožil rafal in enega smrtno zadel. Ugotovili so, da gre za policista.
Zdaj sta dekleti začeli jokati še bolj. Postalo je očitno, da sta bila
policista namenjena k njima. Če bi bili
73
povedali, kaj ju
skrbi, bi bila ta žrtev gotovo prihranjena, morda pa bi bil Kokrški odred že
tega dne zasedel Bistrico.
Obveščevalci
so bili medtem dobili zvezo s 1. bataljonom Koroškega odreda. Sporočili so,
»naj se Kokrški odred umakne v Sine, vas z nekaj kmetijami.« Tu so jih koroški
ljudje sprejeli zelo prijazno, dobili pa so tudi kurirja s Koroškega odreda.
Temu je kapetan Janko Prezelj-Stane naročil, naj pride k njemu v štab na posvet
komandant tega bataljona in naj s seboj prinese kako karto specialko. V Sinah
je Kokrški odred čakal ves dan, toda komandanta 1. bataljona Koroškega odreda
ni dočakal, ker je moral na posvet v štab Koroškega odreda v Sele Fara. Prišel
je lahko šele prihodnjega dne zgodaj.
Kokrški
odred so Nemci 6. maja obmetavali z minami, ki pa v Sinah niso povzročile škode
ali žrtev. V Bistrici so se oglašali tudi mitralješki rafali. Obveščevalci so
izvedeli vse o moči postojanke; s prehodnimi nemškimi enotami da šteje blizu
2000 mož, ki pa niso kaj prida bojeviti. Polovica jih komaj čaka, da bi se
vdali. Z opazovalnic so poročali tudi o mnogih transportih vojaštva, ki se z
vlaki umika iz Podrožce proti Borovljam in Celovcu, pa tudi o kolonah
tovornjakov. Brez karte specialke in brez dogovora s komandantom 1. bataljona
Koroškega odreda se je bilo v takih okoliščinah zelo težko odločiti za napad na
postojanko Bistrica v Rožu, čeprav so razmere za uspeh tedaj že dozorele. 85
Dogovor
za nadaljnje operacije je bil sklenjen šele 7. maja 1945 v zgodnjih
dopoldanskih urah. Tedaj je prišel v Sine 1. bataljon Koroškega odreda, ki ga
je spremljal tudi major Egon Remec-Borut. Ta je bil določen, da usklajuje bojne
napore Kokrškega in Koroškega odreda za kar najhitrejši prodor proti Celovcu.86
Na posvetu vseh poveljnikov so se odločili, da bodo najprej osvojili Bistrico v
Rožu. Izdelali so natančen načrt. Prvi bataljon Koroškega odreda naj bi med
napadom zavaroval dohode po cesti in železniški progi iz Borovelj, drugi
bataljon Kokrškega odreda dohode iz Podrožce in
- - -
* Zvezo s 1.
bataljonom Koroškega odreda so Kokrčani vzpostavili prek Pavleta Bajžlja,
političnega delavca, ki je imel svoj bunker nad Sinami in ki je na Kokrški
odred prav čakal, ker je vedel, da prihaja. Skrivni obveščevalci med ljudstvom
so ga takoj obvestili o prihodu odredovih patrulj in ga poklicali (Pavle
Bajželj, izjava 9. februarja 1976, ustno).
74
Šentjakoba, tretji
bataljon in jurišna četa Kokrškega odreda pa naj bi sestavila več napadalnih
skupin v obliki bojnih patrol, ki bi vdrle in osvojile postojanko. Med
pripravami za napad se je že izvedelo za podpis brezpogojne nemške
kapitulacije, kar je dalo borcem novih spodbud za odločen vpad v postojanko in
med umikajoče se Nemce. 87
Ena
izmed patrol je vdrla na neko žago. Orožniki, ki so jo stražili, so se vdali
brez odpora. Še posebno se je obnesla skupina, ki jo je vodil France Bučar, politični
komisar 3. čete 3. bataljona Kokrškega odreda. Pri cestnem mostu čez Bistrico
je nenadoma trčila na kolono kakih 200 Nemcev, ki so prihajali peš po cesti iz
Šentjakoba. Možnosti za umik ni bilo, zato je France Bučar naperil proti Nemcem
brzostrelko tako je storil tudi mitraljezec - in zavpil: "Haende hoch!« Na
presenečenje partizanov so vsi Nemci dvignili roke in potem na povelje tudi
odložili orožje. Mirno so se pustili odvesti v ujetništvo globlje proti
partizanskim položajem. Ta uspeh je borce Kokrškega odreda tako opogumil, da so
pohiteli še na orožniško postajo. Tam se jim je vdalo 18 orožnikov.88
Medtem so druge skupine zasedle tovarno akumulatorjev, kjer so dokončno
osvobodile 220 političnih jetnikov, večinoma Francozov in Poljakov," potem
pa še pošto in šolo.
- - -
*Zaporniki francoskega rodu iz Podljubelja itd. so osnovali brigado
Liberte, ki je najprej štela 106, potem pa 103 može. Njen komandant je bil
Maurice Colin, roj. 23. maja 1910 v Parizu, po poklicu mizar, politični komisar
Luis Garnier, roj. 11. avgusta 1916 v kraju Lous le Saunier, namestnik
komandanta Ernest Peters, pomočnik političnega komisarja pa Albert Morin.
Brigada je delovala v sklopu poveljstva partizanske straže Bistrica v Rožu. V
arhivu le-te je ohranjen celoten seznam moštva (fasc. 343/IV in 494/III-9 v
IZDG). Podatki dopisnika Tanjuga iz Pariza z dne 8. decembra 1968, da je
francoska brigada Liberte med boji z umikajočimi se Nemci in kvislingi spadala
v sestavo 19. divizije tretjega korpusa, torej ne ustrezajo resnici in so plod
slabega spomina. Devetnajste divizije ni bilo niti v sestavi 3. jugoslovanske
armade niti ni nikoli prišla na Koroško.
Osvobojeni politični zaporniki iz
Poljske in Sovjetske zveze pa so osnovali kompanijo Starego, v kateri je bilo
73 Poljakov, 20 Rusov, 5 Cehov, 2 Spanca, en Madžar in 2 Nemca. Skupaj je četa
štela tudi 103 može, njen komandir je bil Poljak Jožef Rzeteljski, roj. 4.
februarja 1910 v Landeschu, delavec, politični komisar pa Vladislav Grylag,
roj. 17. februarja 1912 v Irkutsku, bančni uradnik. Tudi ta četa je spadala pod
poveljstvo partizanske straže Bistrica v Rožu, ki je skupaj s Slovenci štela
236 mož (arhiv partizanske straže Bistrica v Rožu, fasc. 343/IV v IZDG).
75
Brez
strela je padla v partizanske roke tudi železniška postaja. 89
Do
mraka so se v Bistrico zgrnile vse partizanske sile. Štab Kokrškega odreda se
je nastanil na pošti, kjer je imel poslej na voljo tudi telefon. Tu je kapetan
Janko PrezeljStane izvedel, da so orožniki tudi v vasi Sveče, kakih 6U0 metrov
proti zahodu. S skupino borcev je takoj pohitel tja. Prišli so v tisto hišo že
po temi in našli v spodnjih prostorih orožje lepo zloženo, orožnikov pa nikjer.
Našli so jih zgoraj. Mitraljezec jih je pozval na vdajo. Večina jih je dvignila
roke, eden pa je proti partizanom ustrelil iz pištole. To je bilo usodno za
vse. Partizani so jih pokosili z rafali iz mitraljeza in brzostrelk. 90
Po
vrnitvi v štab so kapetanu Prezlju povedali, da so v neki dvorani zbrani vsi
nemški predstavniki oblasti in da želijo govoriti z njim. Prezelj je tudi tja
odšel s patrolo. Našel je zbranih kakih 50 Nemcev, vse v oficirskih uniformah
in z visokimi čini. Vprašal jih je, kaj hočejo. Odgovorili in predlagali so mu,
naj jim partizani prepustijo oblast, češ da bodo s tem rešeni tudi nadležnih
skrbi za lastno varnost in za varnost prebivalstva. So mar res mislili, da so
partizani tako naivni, ali pa so bili naivni oni sami? Kapetan Prezelj jih je
potolažil z besedami, naj si ne delajo tako čudnih skrbi in naj ubogajo
patrolo. Ta jih je odvedla k drugim ujetnikom, ki so bili zaprti v šoli. 91
Bistrica
v Rožu je bila tako trdno v rokah Kokrškega in 1. bataljona Koroškega odreda. O
tem je ohranjena tale radijska brzojavka: »GSS. 7. t. m. prispel h Kokrškemu
odredu, ki je zasedel Bistrico v Rožu. Zaradi nove situacije prosim nujno
direktive. Podp. Bor.« 92
Lahko
bi bilo seveda tudi drugače. Do pravega boja je namreč prišlo šele dobre tri
ure po zavzetju Bistrice. Kaj se je zgodilo?
Borci
Kokrškega odreda, med katerimi je bilo precej železničarjev, so takoj prevzeli
nadzor nad železniškim prometom in sploh nad zvezami. Kmalu so iz Podrožce
vprašali, če je pot proti Celovcu prosta, češ da mora tja vlak z esesovci.
»Jawohl,«
so dobili odgovor. »Kar pridejo naj!«
Vhodni
signal na postajo je bil odprt, izhodni pa naj bi se zaprl brž, ko bo vlak
zapeljal na postajo. Borci jurišne
76
čete in 3.
bataljona Kokrškega odreda so se razvrstili v udarne skupine, ki naj bi takoj
planile v vagone in prisilile esesovce k vdaji.
Vse se
je zgodilo tako, kot je predvideval kapetan Janko Prezelj-Stane, le da se
esesovci niso hoteli vdati. Večino napadalnih skupin so vrgli iz vagonov, in
začel se je zagrizen boj. V metežu so padli poročnik Franc Marinčič z Bleda in
še dva borca,* trije pa so bili ranjeni. Treba se je bilo umakniti. Nato so po
esesovcih v vagonih udarili težki mitraljezi. Nemci so se še nadalje krčevito
upirali. Nekateri so našli kritje za kolesi vagonov in od tam nažigali, nekaj
pa jih je zbežalo proti Dravi. Toda za večino ni bilo izhoda. Nekega oficirja
SS je srečala pamet, ukazal je prekinitev ognja, zbor in vdajo. Tako je boj po
dobri uri pojenjal. Vsi Nemci pa se niso marali vdati. Nek mitraljezec orjaške
postave ni hotel odložiti mitraljeza. Partizani pa so bili okoli njega tako na
gosto, da bi lahko padel kateri izmed njih, če bi streljali nanj. Problem je
rešil Franci Švab, ki se je povzpel na vagon in z vrha poslal nepokornežu rafal
v hrbet. Tako so zajeli še 40 esesovcev, mnogi med njimi so bili obvezani. Ti
so povedali, da so bili ranjeni pred dnevi blizu Begunj na Gorenjskem. Tudi te
so odvedli v šolo. Tam so jih zastražili Francozi, ki so jim zdaj lahko vračali
milo za drago. 93
Medtem
so namreč v Bistrici osnovali močno enoto partizanske straže in ustanovili
komando mesta. Za komandanta so imenovali Ludvika Žigerja-Peruna. Glavnina
odreda je kajpak morala iti dalje . . 94
- - -
* Janko
Prezelj-Stane trdi, da je v tem boju z esesovci padel tudi osvobojeni zapornik
iz Begunj, ki so ga Nemci zajeli kot komandanta neke brigade in je bil zelo
hraber borec. Zal pa se njegovega imena ne spominja. Ivan Jan-Srečko (Opombe in
dopolnila z dne 13. decembra 1976) pa pravi, da je na železniški postaji v
Bistrici v Rožu padel samo poročnik Franc Marinčič, ki so ga bili tri dni
poprej rešili iz begunjskih zaporov, do zajetja pa je bil oficir v Kosovelovi
brigadi. Ali gre za isto ali za dve osebi, naj bi torej povedali drugi borci
Kokrškega odreda...
77
OSVOBODILNI POHOD DO BOROVELJ
Trije
bataljoni Koroškega odreda so si severno od Karavank priborili dvoje svobodnih
ozemelj, eno med Črno in Belo, drugo med Belo in Ljubeljem. Toda Nemci so
hoteli po vsi sili izriniti partizane s Koroškega, zato so med decembrsko
ofenzivo opustošili večino samotnih kmetij, zavedne Slovence prisilno izselili,
ob važnih prehodih in v vseh večjih krajih pa osnovali močne postojanke. Čeprav
so se morali bataljoni ob pogostih hajkah umikati tudi na južna pobočja
Karavank in proti Solčavi, so na odrejenem bojnem področju le vzdržali. Še več.
Drugi in tretji bataljon sta uspešno napadala celo železniško progo in druge
postojanke v Podjuni, 1. bataljon pa je napadal progo proti Podrožci in proti
Ziljski dolini. 95
V
aprilu 1945 se je sistem nemških postojank onstran Karavank začel rušiti. Pri
tem se je najbolj izkazal 1. bataljon Koroškega odreda, da si je štel le kakih
70 mož, razvrščenih v dve četi. Poveljeval mu je Stane Grmek in za njim Anton
Beton-Bojan, politični komisar pa je bil Miloš Vidmar. 96
Najprej
je 12. aprila 1945 prišla na vrsto orožniška postojanka v Slovenjem Plajberku,
ki je bila v dveh utrjenih zgradbah. To so zavzeli čisto slučajno. Ko so šli
zaplenit hrano in blago k nekemu hitlerjevcu, je bilo treba akcijo zavarovati.
Hiša je bila blizu postojanke, zato je moral partizahski stražar prav do žičnih
ovir. Ko je prišel tja, je na oni strani žice, nekaj metrov stran, uzrl
nemškega stražarja. Naperil je strojnico in ukazal: "Hende hoch!«
Prestrašeni
Nemec se ni dal prositi. Brž je dvignil roke in odvrgel orožje. Nato mu je
partizan ukazal, naj umakne španski jezdec. To so izrabili tovariši, vdrli v
postojanko in jo osvojili. Po tem uspehu so privolili na vdajo tudi orožniki v
drugi utrjeni hiši. Partizani so ujeli 19 sovražnikov, zaplenili pa tri
francoske in tri italijanske mitraljeze ter 22 francoskih in 10 avstrijskih
pušk, mnogo streliva in vojne opreme. 97
78
Nato
je prišla na vrsto postojanka obmejnih stražnikov na Mrzlem vrhu pod Košuto, ki
je štela 15 mož. Tu je šlo. brez strela, ker je bil komandir posadke na strani
partizanov. Ušlo je le šest sovražnikov, drugi so prestopili h Koroškemu
odredu. Le nekaj dni zatem, 20. aprila 1945, je padla postojanka v Bajdišah nad
Borovljami. Zajetih je bilo deset vojakov in en častnik, dva zagrizena Prusa
sta se zabunkala v klet in se od tam trdovratno upirala, pa sta to plačala z
življenjem. Naši so zaplenili dva puškomitraljeza in dvanajst pušk, mnogo
streliva in opreme. 98
Našteti
uspehi so bili usodni za močno sovražno postojanko v Žabnici, zahodno od
Slovenjega Plajberka. Tu je bilo 40 mož. Spričo uničenja okoliških postojank
jih je zajelo malodušje. Deloma so jo popihali v Borovlje, njihov komandant s
činom poročnika in kakšnih 30 proti fašistov pa je prestopilo na partizansko
stran. 99 S tem je 1. bataljon dobil več možnosti za prosto gibanje.
Na
Obirskem in na obrobjih Pece so Nemci hajkali še 27. in 28. aprila 1945. Hoteli
so uničiti 3. bataljon Koroškega odreda, a se jim je izvil iz obkolitve ter se
s štabom odreda in nemško četo umaknil k Macesniku nad Solčavo. Tu je nemška
četa prerasla v bataljon,* ki mu je poveljeval že omenjeni poročnik
avstrijskega rodu; edini Slovenec v tem bataljonu pa je bil politični komisar Ivan
Kastelic-Kos. 100
Pri
Macesniku nad Solčavo je štab Koroškega odreda doletelo povelje za pohod proti
Celovcu. Radijska brzojavka o tem je prispela že 3. maja. V njem je bilo
rečeno, da je kapitulirala nemška armada v severni Italiji, na Tirolskem in na
Koroškem, zato naj se polastijo tankov in avtomobilov ter takoj krenejo proti
Celovcu. V štabu so zmajevali z glavami, toda 4. maja 1945 so o tem ujeli tudi
vest iz avstrijskega radia. Zdaj ni bilo nobenega dvoma več.101
Štab
Koroškega odreda so tedaj sestavljali: Ivan Uranič Drago kot komandant, Ivan
Janžekovič kot politični komisar, Stane Grmek kot namestnik komandanta in Tone
Urbas kot
- - -
*V arhivskih
listinah in v pisanih spominih je govora le o Nemškem bataljonu, čeprav je
možno, da so v njem prevladovali Avstrijci.
79
080 Koroski
odred Uranic.jpg 080 Janzekovic.jpg
Kapetan Ivan Uranič-Drago, Ivan
Janžekovič, politični
kokomandant Koroškega odreda. komisar Koroškega odreda.
pomočnik
političnega komisarja. Tam pa se je tedaj mudil tudi major Egon Remec-Borut. 102
Na
štabnem posvetu so sklenili, naj kuharji pohitijo s kosilom, takoj po njem pa
naj 3. in Nemški bataljon kreneta proti Obirskemu. Obenem so poslali po enega
kurirja še v 1. in 2. bataljon. Nosila sta tole povelje: »Sovražnik v Avstriji
kapituliral. Vse naše enote se pomikajo na Koroško. Ker je naš odred najbližji,
moramo takoj z vsemi silami kreniti v smeri proti Celovcu. V enote vključite
vse kurirske postaje in druge enote! Če bi vas kaka enota (četa, vod, kurirska
postaja) ovirala, krenite naprej in naj pride za vami! Nabavite si avtomobile
in motorje ter druga prometna sredstva za hiter transport! Naš odred se imenuje
5. bataljon II. brigade. Zborno mesto v Celovcu!« Povelje ima datum 4. maj
1945, podpisala pa sta ga politični komisar Ivan Janžekovič in komandant Ivan
Uranič. 103
80
Takoj
po kosilu je odšel na pot 3. bataljon. Temu je poveljeval poročnik Albert
Konečnik-Modras, njegov namestnik je bil Stane Šušteršič-Boštjan, posle
političnega komisarja pa je opravljal Vladimir Log:ar. Sledil mu je Nemški
bataljan. Oba je spremljal namestnik komandanta Koroškega odreda Stane Grmek.
Pozno
popoldne so prišli do ceste, ki drži z dezerskega v Železno Kaplo. Hodili so
čisto blizu nemške postojanke v Beli. Naleteli so na nekaj bunkerjev, iz
katerih so jo bili sovražniki popihali le malo pred tem. Nato so posadki
postojanke v Beli poslali kmeta s pismom, ki jo je pozivalo na vdajo. Toda kmet
se ni vrnil, partizani pa niso smeli izgubljati časa. Napotili so se navkreber,
da bi kar najhitreje prešli prelaz Šajdo.
Onstran
Šajde so imeli Nemci postojanko pri Kališniku, kjer so močno kmečko zgradbo še
dodatno utrdili. Tudi tja so poslali domačina s pozivom na vdajo. Po kratkem
počitku sta bataljona krenila dalje. O Nemcih pri Kališniku ni bilo več ne duha
ne sluha, zakaj brž so jo bili popihali v močnejšo postojanko Sele Fara.
Partizanom so prepustili nekaj opreme, streliva in bomb.104
Poslej
jih je na poti proti Borovljam čakala samo še ena nemška postojanka: v Selah
Fari. Toda ta postojanka je bila zelo močna. Poleg orožnikov je bila tam še
četa iz 13. SS policijskega polka. A pobegli vojaki s postojanke pri Kališniku
so povedali, da je partizanov kot listja in trave. To je bilo mogoče sklepati
tudi po opazovanjih z daljnogledi. Nemci so bili namreč v koloni prešteli več
kot 350 mož, to pa bi utegnila biti šele predhodnica.
Borci
Koroškega odreda so se potrudili, da bi jih Nemci našteli kar največ. Vidno so
zasedali položaje okoli vasi. Še tisti večer so v postojanko poslali polit
delegata nemške narodnosti, ki pa so ga Nemci ubiLi. Toda zjutraj so Nemci sami
poiskali zvezo z Albertom Konečnikom-Modrasom. Privolili so v pogajanja, ki so
bila na sredi mod partizanskimi položaji in nemškimi bunkerji. Z nemške strani
sta se jih udeležila poveljnik posadke in še en oficir, s partizanske pa nam.
kom. odreda Stane Grmek in aficir KOS Maks Grenardon-Grega. Nemca sta sprva
zahtevala, da jim partizani pustijo oditi z orožjem, v kar pa Grmek in
Grenardon nista privolila. Nato
81
sta Nemca postavila
samo en pogoj: da jih partizani pustijo žive ter da jim omogočijo prost in
varen odhod. Vse orožje, strelivo in opremo so morali Nemci pustiti
nepokvarjeno. Ta dogovor je bil za našo stran velik uspeh. Ko so borci
Koroškega odreda vkorakali v postojanko Sele Fara, je bilo vse nemško orožje
lepo zloženo, 130 mož policije in 12 orožnikov pa je v koloni brez njega odšlo
proti Borovljam. 105
Skladišča
v Selah so bila dobro založena s hrano, obleko in čevlji. Mnogo je bilo tudi
orožja in streliva. Borci Koroškega odreda so se brž preoblekli, preobuli in
dodatno oborožili, partizanski štab pa je imel poslej celo telefonsko zvezo z
Borovlj ami in drugimi nemškimi postojankami v dolini Drave. To je brž
izkoristil major Egon Remec-Borut; nemško poveljstvo v Borovljah je pozval na
vdajo, rekoč, da je na poti tja partizanska divizija. Nemci v Borovijah se niso
dali kar tako ugnati. Odgovorili so, naj partizani kar pridejo, češ da jih bodo
pričakali s tanki. Egon Remec-Borut pravi, da so bila Sela Fara osvobojena 5.
maja 1945. Ta uspeh je obetal, da bo šlo gladko tudi po dolini. 106
Drugi
bataljon Koroškega odreda se je tedaj zadrževal na Zavrhu nad Šmarjeto. Štel je
kakih 130 mož, razdeljenih v tri čete, poveljeval mu je poročnik Viktor
Dolinar, njegov politični komisar pa je bil Polde Pernuš-Igor. Dobil je ukaz,
da zasede Šmarjeto in od tam prodira proti Borovljam.
Takoj
po prejemu povelja so posadki v Šmarjeti po neki mladinki poslali pismo s
pozivom na vdajo. Ko se je le-ta vrnila, je povedala, da so se nemški orožniki
hitro odpravili na odhod. In res, ko je 2. bataljon Koroškega odreda prišel v
Šmarjeto, ni bilo tam nobenega oboroženega Nemca več. Orožniki so ušli, pustili
so ves arhiv, mnogo opreme in nekaj orožja. Partizani so zasegli tudi dva tovornjaka.
To se je zgodilo 6. maja 1945 proti večeru. 107
Bataljon
je zavaroval dohode v Šmarjeto z obeh strani: z eno četo proti Galiciji, z
drugo proti Borovljam. Medtem so se drugi partizani pripravljali na pohod proti
Borovljam, oficirji pa so brskali po arhivu. Poleg drugih važnih podatkov so
našli fotografije znanega koroškega borca Karla Prušnika Gašperja. Odposlali so
tudi patrulje za novačenje. Iz okoliških vasi in iz Šmarjete je vstopilo v
bataljon kakih 70 mladih fantov, večina še pod osemnajstimi leti. Medtem se je
znočilo.
82
Kmalu
je od Galicije sem pripeljal v zasedo nemški osebni avto, v katerem so bili en
polkovnik SS, en major in en kapetan. Partizani so jih brž razorožili. Ko pa so
prišli v štab na zaslišanje, se je ta polkovnik hitro in sijajno znašel. Rekel
je, da se s svojima spremljevalcema pelje na pogajanja s partizani v Borovljah.
Ker so v štabu 2. bataljona vedeli, da je 3. bataljon Koroškega odreda odšel
proti Borovljam po drugi poti, so mislili, da je res že tam in tako so nasedli.
Vse tri nemške oficirje so izpustili, k njim v osebni avto pa sta prisedla
Štefan Trbovšek-Zdravko, bataljonski pomočnik političnega komisarja, in njegov
spremljevalec. Odpeljali so se v Borovlje.
Politični
komisar Polde Pernuš-Igor je takoj podvomil o besedah nemškega polkovnika, ki
je bil menda komandant 13. SS policijskega polka. Hitro je zajahal motorno kolo
in s spremljevalcem pohitel proti Borovljam, da bi avto dohitel. To pa mu ni
uspelo. Pred vasico blizu Borovelj jima je neka ženica povedala, da je pred
njima polno vojaštva. Ustavila sta, čakala in premišljevala. Kmalu se jima je
pridružila skupina Nemcev. Ti so na klic takoj dvignili roke in odvrgli orožje.
Potem so prihajali še drugi. Nabralo se jih je blizu dvajset. Ker sta bila
sama, je obstajala nevarnost, da se bo kaka skupina nemških vojakov uprla
razorožitvi, pri tem pa bi jim razoroženi nemški vojaki lahko kako pomagali. Da
bi to preprečila, sta ujetnike kratko malo nagnala, naj gredo, kamor hočejo.108
Medtem
je Štefan Trbovšek-Zdravko postal žrtev prevare. V Borovljah tisti večer ni
bilo še nobenih partizanov, ko pa je stopil skozi vrata v nemško poveljstvo, je
esesovski polkovnik potegnil pištolo in ga od zadaj hladnokrvno ustrelil v
glavo. Kurir Jože se je bliskovito vrgel pod mizo in v nastali zmedi ušel skozi
vrata, nato se je pomešal med množico in se drugi dan srečno vrnil. Rešil se je
zares le po naključju. 109
Kolona,
ki jo je vodil Stane Grmek, namestnik komandanta Koroškega odreda, je 6. maja
zvečer nameravala priti v Borovlje po soteski skozi Bajdiše, Tam pa so
partizane Nemci zares pričakali v zasedi s tanki, kakor so bili obljubili.
Grmek je skušal prehod izsiliti, toda iz ozke grape se ni bilo mogoče
razvrstiti za boj. Kolona se je morala vrniti v Sele Fara in od tam po obhodni
poti nadaljevala pohod skozi
83
Šmarjeto.*
Iz Šmarjete so ta del in štab Koroškega odreda odpeljali na dveh tovornjakih
šele 8. maja 1945 malo pred drugo uro zjutraj. 110
Kdaj
natančno in kako so bile osvobojene Borovlje, ni bilo mogoče ugotoviti. Albert
Konečnik-Modras trdi, da je s svojim bataljonom prišel v Borovlje, ne da bi bil
naletel na kako zasedo in ne da bi šel po obhodni poti skozi Šmarjeto in po
cesti ob Dravi. Ali je izbral kako tretjo pot, ni znano. Vse priče pa so si
edine v tem, da sta 2. in 3. bataljon Koroškega odreda zasedla Borovlje že 7.
maja 1945 proti večeru. Kajpak je mogel štab odreda o tem poročati šele
naslednjega dne. Brzojavka, ki jo je Glavni štab JA za Slovenijo sprejel 8.
maja 1945 ob sedmi uri, se glasi: "S cono nimamo zveze, javljamo vam.
Danes zavzeli Borovlje, jutri korakamo proti Celovcu. Koroški odred.« 111
Zakaj
so Nemci zapustili Borovlje, je po vsem, kar smo že spoznali, popolnoma jasno.
Bataljoni Koroškega odreda so pritiskali od vseh strani. Prvi od Bistrice v
Rožu, drugi iz Smarjete, tretji in Nemški bataljon pa skozi Bajdiše oziroma
izpod Velikega Grlovca čez hribe. K umiku pa so Nemce primorale tudi razmere
onstran Drave. Tiste dni je značilna nemška vnema popustila; nihče ni več
mislil. na to, da bi reševal nemški rajh, temveč je skušal rešiti samo še
lastno kožo.
Ob vsem
tem se postavlja vprašanje, zakaj ni bilo uresničeno povelje štaba Koroškega
odreda z dne 4. maja 1945, ki je zahtevalo pohod vseh enot in z vsemi sredstvi
na Celovec,
- - -
* Albert
Konečnik-Modras, takratni komandant, in Stane Šušteršič-Boštjan, takratni nam.
komandanta 3. bataljona Koroškega odreda, na eni in Stane Grmek, takratni
namestnik komandanta Koroškega odreda, na drugi strani se glede tega v
izpovedih ne ujemajo. Konečnik in Šušteršič trdita, da sta s svojim bataljonom
prišla v Borovlje, ne da bi bila naletela kje na kako zasedo, pri tem pa
odločno odklanjata možnost, da bi bataljon šel v Borovlje čez Šmarjeto in ob
Dravi (Konečnik, izjava 21. januarja, Šušteršič, izjava 2. decembra 1976,
ustno). Potemtakem je možno, da so 2., 3. in Nemški bataljon Koroškega odreda
prodirali proti Borovljam v treh kolonah: 2. bataljon z Zavrha čez Šmarjeto in
ob Dravi, ena kolona proti Bajdišam, kjer je naletela na zasedo, nato se je vrnila
v Sele Fara in odšla čez Šmarjeto po poti za 2. bataljonom, tretja pa je šla po
do sedaj še ne ugotovljeni poti.
84
kjer je bilo
določeno tudi zborno mesto. Ali ni mar to povelje velevalo, da je treba takoj
preiti Dravo in nadaljevati pot, ne da bi počivali in se zadrževali v
Borovljah? Zakaj ni štab nadaljeval pohoda že zvečer 7. maja, je lahko uganiti.
Zato pač, ker ga še ni bilo ob glavnini enot. Toda zakaj je sploh prišlo do
tega, da je Koroški odred odstopil od povelja za pohod na Celovec, ko ni tja 8.
maja 1945 prišla nobena njegova enota? Na to vprašanje, je mogoč samo en
razumen odgovor: Koroški odred je bil takoj zaposlen s sovražniki, ki so se
umikali čez prelaz Ljubelj . .*
- - -
* To je potrdil
tudi takratni komandant Koroškega odreda Ivan Uranič-Drago, ki je dejal, da se
odred ni mogel več odlepiti od nemških in kvislinških sil, ki so prihajale z
Ljubelja in ki niso bile voljne odlagati orožja. Tako je ves odred ostal na
položajih pri Svetni vasi in pod Humperškim gradom vse do 12. maja 1945, kar bo
bralec še lahko natančneje spoznal (Ivan Uranič-Drago, izjava z dne 18.
februarja 1976).
85
KOKRŠKI ODRED V CELOVCU
Štab
Kokrškega odreda je bil ves čas pri svojih udarnih enotah in je položaj okoli
Bistrice v Rožu vsestransko obvladal. Čvrsto si je prizadeval, da bi kar
najhitreje dohitel zamujeno. V noči na 8. maj ni skoraj nihče zatisnil očesa.
Obravnavali so možnosti, kako bi čimprej prišli v koroško glavno mesto.
Odločilno
za nadaljnji tok dogodkov je bilo, da so partizani nadzorovali telefonske zveze
in urejali promet po svoji volji. Kmalu po polnoči so iz Podrožce dobili vest,
da bo na železniško postajo Bistrica v Rožu pripeljal vlak z motornimi vozili.
Kapetan Janko Prezelj-Stane je naročil, naj ga zadržijo in vozila zasežejo.
Ko je
malo pred četrto uro zjutraj odšel na železniško postajo, so vozila že
razkladali. Zaplenili so dva oklopna avtomobila, osebni avto in blizu dvajset
tovornjakov. Takoj so začeli iskati sposobne ljudi za šoferje. Nekaj so jih
našli, a ni jih bilo dovolj, zato so brž organizirali nekakšen tečaj, da bi
druge na hitro priučili. Morali so dobiti tudi bencin, kar je bilo vsekakor
mnogo laže.
Politični
komisar Peter Bratkovič-Zvonko je zgodaj dobil telefonsko zvezo z odborom OF v
Celovcu. Pogovarjal se je z neko tovarišico, ki je povedala, da v Celovcu in v
Gurah nestrpno čakajo na prihod močnejših enot Jugoslovanske armade. Očitno si
je prizadevala, da bi Kokrčane spodbudila za veliko tveganje. Ta spodbudna vest
pa ni mogla prikriti zaskrbljenosti v štabu, zakaj obveščevalna služba je
poročala, da Nemci še zmeraj držijo boroveljski most in da so zasedli vse
pobočje od mostu do Humperškega gradu. Pripravljajo da se na odpor, so poročali
obveščevalci. 112
86
S
pripravo enot za nadaljevanje pohoda se je vso noč ukvarjal Jože
Rebolj-Planinc; namestnik odrednega komandanta. Pripravili so lokomotivo,
zbrali so nepoškodovane vagone, treba je bilo zbobnati skupaj železničarje. Na
posvetu so se bili namreč odločili, da bodo odrinili proti Celovcu, deloma z
vlakom deloma pa z zaplenjenimi oklopniki in tovornimi avtomobili. Motorizacija
je bila že razvrščena na cesti in pripravljena za pohod. Toda brž ko so
krenili, sta se dva tovornjaka znašla pod cesto. Pokazalo se je, da šoferjev ni
mogoče izučiti v nekaj urah. Nastal je zastoj, zakaj izbrati je bilo treba
druge. Prišlo je do nepričakovane zamude. 113
Tedaj
so obveščevalci prinesli vest, da od Podrožce prodirajo ustaši ali četniki.
Kapetan Prezelj je takoj ukazal izkrcati jurišno četo, da je pohitela neznani
vojski nasproti in tam zavzela položaje. Z osebnim avtom je tja pohitel tudi
sam. Med opazovanjem z daljnogledom je ugotovil, da ima ta vojska tanke in
ogromno tovornjakov, da pehote tam sploh ni. Prepričan je bil, da to niso
četniki ali ustaši. Kmalu je opazil, da se je kolona ustavila in da tudi od tam
opazujejo; naposled pa je proti Kokrčanom krenil jeep s štirimi vojaki.
Preden
je jeep pripeljal do položajev jurišne čete, je kapetan Janko Prezelj-Stane že
ugotovil, da ima pred sabo pripadnike britanske vojske. Hitro je poslal po
Ludvika ŽigerjaPeruna, ki je znal angleško. Le-ta je bil brž tam, medtem pa so
prišli tudi Britanci. To je bilo prvo srečanje pripadnikov Jugoslovanske armade
z zavezniki na Koroškem. A to srečanje je bilo zelo čudno.
Borci
jurišne čete so bili oboroženi do zob in pripravljeni na boj, nasproti pa so
jim prišli štirje vojaki s podčastnikom, ki so bili vsi brez orožja. Kapetan
Prezelj tega ni mogel razumeti.
Odposlanci
britanske vojske so vprašali, kdo so vojaki pred njimi. Dobili so odgovor, da
so Titovi partizani. Vojaki s podčastnikom so začeli takoj zadovoljno
ponavljati: "Yes, Tito, Yugoslavia...« Potem pa so obrnili in pohiteli
nazaj h glavnini.
Malo za
tem se je kapetan Janko Prezelj-Stane že sestal z britanskimi častniki.* Povedal
jim je, kaj vse je njegov odred že storil v Bistrici in da zdaj namerava oditi
dalje proti Celovcu. Tudi Britanci so izjavili, da so namenjeni v Celovec;
- - -
* Britanski
častniki so bili zelo natančno seznanjeni s partizanstvom na Koroškem. Imensko
so poznali vse komandante bataljonov Koroškega odreda in druge funkcionarje s
Koroškega. Med temi častniki je bil tudi eden, ki je bil prej v britanski
vojaški misiji na Koroškem (Pavle Bajželj, izjava 9. februarja 1976, ustno).
87
nato jim je Prezelj
povedal, da imajo Nemci pod Humperškim gradom mostišče, od koder ščitijo umik
svojih enot, in da bo tam verjetno prišlo do boja. Po teh obvestilih so
britanski oficirji takoj soglašali, da se sestavi mešana pohodna enota.
Sestavili so jo takole: na čelu sta bila oba oklopna avtomobila Kokrškega
odreda z rdečo peterokrako zvezdo, sledila sta dva britanska tanka, potem dva
tovornjaka z jurišno četo Kokrškega odreda, ki sta ji poveljevala komandir Jože
Šilar-Milan in politični komisar Janez Avsernik iz Begunj. Za njo sta šla spet
dva britanska tanka in nekaj tovornjakov njihove vojske - in končno - na
tovornjakih še ves 3. bataljon Kokrškega odreda, ki sta mu poveljevala kapetan
Branko Radulović in politični komisar Ivo Porenta-Vojko: Takoj za jurišno četo se
je v osebnem avtomobilu z razvito bojno zastavo Kokrčanov peljal ves štab
Kokrškega odreda. Šofiral pa je komandir obveščevalnega voda Stane Žagar-Jure.*
V koloni takoj za predhodnico sta se v osebnem avtomobilu peljala tudi
aktivista Pavle Bajželj in Janez Weiss, na koncu kolone pa je bilo še drugo
britansko vojaštvo. 114
Pred
prihodom na boroveljski most so na levem bregu Drave opazili polno bunkerjev in
polno Nemcev. Borci Kokrškega odreda in njihovi poveljniki so pričakovali strel
in začetek boja, ki bi se bil lahko spremenil v pravi pekel. Toda nič takega se
ni zgodilo. Kolona je šla počasi naprej. Prav na samem mostu so srečali kolono
domobrancev in četnikov ter njihovih beguncev z vozovi. Vsi ti kvislingi so
bili še
- - -
* Ker Ivan
Jan-Srečko ugovarja zoper nekatere vire, na katere se opiram pri opisu poti
Kokrškega odreda na pohodu čez Karavanke do Celovca in sestave posameznih
pohodnih kolon pri prihodu v Celovec (Opombe in dopolnila z dne 13. decembra
1976), sem na zboru Kokrškega odreda 18. decembra lani v Križah dodatno
zaslišal še: takratnega komandanta 2. bataljona poročnika Franca
Ribnikarja-Lenarta (politični komisar tega bataljona, ki je šel v Celovec z
vlakom, je bil Ciril Ankrst), Toneta Triplaka in Franca Mraka, takratnega borca
v 3. bataljonu, in Jožeta Šilarja-Milana, takratnega komandirja jurišne čete,
še prej pa tudi Staneta Žagarja-Jureta, takratnega komandirja obveščevalnega
voda Kokrškega odreda (Glej tudi Jožeta Vidica "Visoka cena za gestapovca
Kriigerja«, Nedeljski dnevnik z dne 16. julija 19751). Vse naštete priče so
navedbe iz še neobjavljenih spominov Janka Prezlja-Staneta potrdile kot
popolnoma točne in na navedbe v moji knjigi o delovanju Kokrškega odreda v
tistih dneh niso imele pripomb.
88
089
Radovljica Zagar Lakota 21 maj.jpg
Stane
Žagar-Jure; vodnik obveščevalnega voda Kokrškega odreda in Marjan Lakota,
komandant mesta Radovljica, po vrnitvi naših enot s Koroškega 21. maja 1945 v
Radovljici.
oboroženi, a hodili so zelo klavrno. Vseeno
bi se bilo lahko zgodilo, da bi v avto s partizanskimi oficirji kak prenapetež
vrgel bombo in vse pokončal. Občutek poraza je le prevladal. Tudi Nemci v
bunkerjih in na položajih pod Humperškim gradom so zmagovalce spremljali molče.115
Pohod
mešane kolone Kokrškega odreda in Britancev je minil brez spopadov. Menda je le
na vrhu klanca neki volksturmovec streljal s protitankovsko pestjo na čelni
oklopnik in ga onesposobil. Kolona pa je nemudoma hitela dalje. 116
Že v
zgodnjih dopoldanskih urah so šli Kokrčani družno z Britanci čez Vetrinjsko
polje in čez most prek Glinice, kjer še ni bilo ameriških tankov. Na
Vetrinjskem polju sta aktivista Pavle Bajželj in Janez Weiss predhodnico
prehitela in med prvimi prišla v Celovec, kjer še ni bilo nobene zavezniške
vojske. Od mostu čez Glinico so enote Kokrškega odreda po kratkem zastoju, ki
je nastal ob prehodu čez most, pohod neovirano nadaljevale v središče Celovca,
tam pa so že naletele na Američane. Le-ti so šele po srečanjih v središču mesta
zasedli tudi most na Glinici in ovirale nekatere zaostale dele 3.bataljona
Koroškega odreda na pohodu v mesto. 117
89
Da
bi nastalo stanje v Celovcu razumeli; je treba nekaj povedati tudi o
napredovanju zaveznikov, ki ni izpričevalo nobene posebne naglice. Šestega maja
so zavzeli Vrata nad Trbižem in si tako zagotovili varen prehod na Koroško. Od
tu dalje v Ziljsko dolino so prodrli šele naslednji dan. Osmega maja 1945 se je
začel njihov pohod iz Beljaka v treh kolonah. Prvo so sestavljali Britanci. To
smo že opisali, povedati pa je treba, da se je njena glavnina vrnila v Beljak.
V srednji koloni so bili Američani; ta je napredovala po cesti ob severni
strani Vrbslsega jezera proti Celovcu in je prišla v Celovec le kake pol ure
pred mešano jugoslovansko-britansko motorizirano kolono.* Tretja kolona je
prodirala po cesti v Spitall, od tam pa 9. maja proti Šentvidu ob Glini. 118
Še pred
prihodom ameriških tankov so bili v Celovcu nekateri politični delavci, med
njimi Miha Rigl-Peter Podjunski, ki je imel s seboj partizansko uniformo. Brž
se je preoblekel. Ludvik Bem-Slavko pa je pričakal jurišno četo Kokrškega
odreda in z njo zasedel prostore celovškega gestapa; tam je zasegel arhiv in
prišel do mnogih zanimivih podatkov. Partizani so zasedli še tiskarno Mohorjeve
družbe in bolnišnico, nihče pa se ni pravočasno spomnil, da bi bilo
- - -
* Dr. Danica Bemova in Ludvik Bem-Slavko v
svojih spominih, napisanih takoj po vojni, navajata, da je Kokrški odred prišel
v Celovec tri ure za zavezniki (fasc. 343 v IZDG). Ta podatek povzema dr. Tone
Ferenc v že omenjeni študiji v Naši obrambi 6/1970, na strani 10, kjer dodaja,
da sta 1. bataljon Koroškega odreda in en bataljon Kokrškega odreda prispela v
Celovec 8. maja 1945 ob dveh popoldne. V resnici ni 1. bataljon Koroškega
odreda kot tak nikoli prišel v Celovec in sploh ni prišel v Celovec do 12. maja
1945 noben od bataljonov Koroškega odreda. Ferenčevi trditvi v prid ni v
listinah nobenega podatka, priče pa so to odločno zanikale (Anton Beton-Bojan,
takratni komandant l. bataljona Koroškega odreda, izjava i6. januarja, Polde
Pernuš-Igor, takratni politični komisar 2. bataljona, izjava 12. januarja,
Albert Konečnik-Modras, takratni komandant 3. bataljona Koroškega odreda,
izjava 21. januarja, Tone Urbas, takratni pomočnik političnega komisarja
Koroškega odreda, izjava 20. januarja, in Ivan Uranič-Drago, takratni komandant
Koroškega odreda, 18. februarja 1976, ustno). Pač pa je 9. maja 1945 prišla v
Celovec zaščitna četa Oblastnega (pokrajinskega) komiteja KPS za Koroško, ki je
spadala pod Koroški odred (izjava inž. Pavleta Zaucerja-Matjaža 9. februarja
1976, ustno). Dr. Tone Ferenc tudi ne omenja mešane jugoslovansko-britanske
kolone, v katere predhodnici sta bili jurišna četa in 3. bataljon Kokrškega
odreda z dvema partizanskima oklopnima avtomobiloma
90
treba zasesti tudi
celovško radijsko oddajno postajo. Ko so se nanjo spomnili, je bilo že
prepozno. 119
Z
vlakom iz Bistrice v Rožu se je odpeljal 2. bataljon Kokrškega odreda, ki se mu
je priključilo tudi nekaj oficirjev iz štaba 1. bataljona Koroškega odreda. Na
železniško postajo v Celovec so prispeli kmalu za obema oklopnikoma in jurišno
četo Kokrškega odreda. Tedaj je bila nemška vojska v Celovcu še vsa pod
orožjem. Ko so se borci Kokrškega odreda izkrcali iz vagonov, so jih nemški
vojaki začudeno spraševali, kdo so, kakor da za Titove partizane ne bi bili še
nikoli slišali. Ti pa so Nemce začeli takoj razoroževati, kar ni bilo lahko,
ker Nemcev ni bilo malo. Ko so očistili železniško postajo, so se napotili
proti središču mesta. Kmalu jim je nasproti zapeljal zavezniški tank. Oficir v
tanku je zahteval, da se ustavijo, ter nanje nameril top in mitraljeze. Čakala
so jih pogajanja na zavezniškem poveljstvu. Tja so odšli trije oficirji iz
Kokrškega in Koroškega odreda. Po večurnem čakanju je smel bataljon oditi v
Jezuitsko vojašnico, kjer so že našli tovariše iz 3. bataljona. Toda partizanom
so Anglo-Američani prepovedali gibanje po mestu in razoroževanje nacistov. 120
- - -
in s štirimi britanskimi tanki. O tem ni do zdaj še
nihče pisal.
A povrnimo se k prihodu zaveznikov v
Celovec! Da je Kokrški odred zamudil tri ure, ne bo držalo. Miha Rigl-Peter
Podjunski, ki se je tedaj mudil v Celovcu kot pogajalec z Josefom Stossierjem,
je bil ob prihodu britanskih tankov ravno pri brivcu, nato pa je s kolesom
odhitel v svoje skrivno stanovanje, se preoblekel v partizansko uniformo in pohitel
nazaj. Ko je prišel pred Landesregierung, je tam že naletel na jurišno četo
Kokrškega odreda in na Britance s tanki. Po opisu sodeč, to ni moglo trajati
več kot pol ure (prepis magnetofonskega zapisa pogovora z Mihom Riglom-Petrom
Podjunskim in Ludvikom Bemom-Slavkom z dne 7. februarja 1964, štev. 793 v INV.
Zelo zanimivo je tudi pričevanje Pavleta Bajžlja, ki se je pripeljal v Celovec
z avtomobilom skupaj z Janezom Weissom. Zapeljala sta se na glavni trg (Neue
Platz) in tam dolgo čakala - najmanj pol ure - predno so se pojavili britanski
tanki iz severozahoda. Pavle Bajželj in Janez Weiss sta prepričana, da je bilo
to na dan 7. in ne 8. maja 1945 (pričevanje Pavleta Bajžlja z dne 9. februarja
1945). Potemtakem smemo sklepati, da se Ferenčeva časovna navedba nanaša samo
na tisti del Kokrškega odreda, ki je prišel v Celovec z vlakom. Očitno ni za
mešano jugoslovansko-britansko kolono od zgodovinarjev nihče vedel.
91
Kljub
takim in podobnim oviram so partizani zasedli nekatere pomembne točke in
zavarovali politične delavce, ki so prišli v mesto. Še pred poldnem so
razširili ciklostiran razglas prebivalstvu Koroške, ki se v prevodu iz nemščine
glasi:
RAZGLAS
PREBIVALSTVU KOROŠKE
Ob
zasedbi dežele po Jugoslovanski armadi pozivamo prebivalstvo:
- Nujno je treba
ohraniti red in mir, zakaj vsakomur je zagotovljena svoboda.
- Danes do 18. ure
je treba oddati občinskim uradnikom vse orožje, razstrelivo in druge
oboroževalne predmete, uniforme, čevlje, odeje in drugo, torej vse, kar je
last države. Prebivalstvo pozivamo, naj se v lastnem interesu pridržuje
teh navodil, zakaj ne spoštovanje le-teh bo po veljavnih vojaških zakonih
kaznovano s smrtjo.
- Policijska ura
velja od 22. do 5. ure. Na vse osebe, ki se bodo medtem znašle zunaj, bomo
streljali brez poprejšnjega poziva.
- Vsa industrijska
podjetja kakor tudi trgovine morajo poslovati še naprej. Vsakdo mora
ostati na svojem delovnem mestu, razen tistih, ki jim oblasti to izrecno
prepovedo.
- Prebivalstvo
pozivamo, naj natančno upošteva vsa določila vojaških in političnih
oblasti. Vsakomur je zagotovljena osebna svoboda in nedotakljivost njegove
zasebne lastnine. Vsako sabotažno dejanje bo kaznovano s smrtjo. Smrt
fašizmu - svobodo narodu!
ŠTAB
Kokrškega in Koroškega odreda
IV. operativne cone Jugoslovanske armade. 121
Kajpak
ta razglas, ki je zelo zanimiv, ni mogel priti do polne veljave. Takrat je bilo
v Celovcu sedem vrst vojske in vsaka si je prizadevala, da bi obdržala oblast
in uveljavila svojo voljo. Najprej so bili pod orožjem Nemci, potem njihovi
zavezniki Kozaki; domobranci, ustaši in četniki, od katerih si je vsak lastil
svojo pravico, končno so bili tu še Britanci, Američani in pripadniki
Jugoslovanske armade, nihče pa ni vedel, kdo je pravi gospodar mesta. V takih
okoliščinah je bilo delovanje Kokrškega odreda zelo zamotano in negotovo.
Patrole in manjše skupine borcev, ki so odšle v mesto, so kratko malo izginile.
Zlasti ponoči so na partizane streljali tako pripadniki različnih vojsk kakor
tudi nacistični meščani. Zaradi tega je moral kapetan Janko Prezelj-Stane
odrediti, da smejo njegovi vojaki v mesto le z močnimi bojnimi patrolami. 122
92
V
Celovcu so se takrat vrstili prav čudni prizori. Po ulicah je mrgolelo vojaštva
vseh vrst z orožjem, pokrivali in obrazi, ki so zbujali grozo. Tudi britanski
vojaški policisti so bili oboroženi do zob, medtem ko so se navadni zavezniški
vojaki gibali med to pisano množico le v srajcah in kratkih hlačah ter brez
orožja, kar se je koroškim partizanom zdelo še posebno čudno.123
Popoldne
8. maja 1945 je prispel v Celovec še major Egon Remec-Borut z nekaterimi
oficirji, ki so kot stari koroški partizani dobro poznali tamkajšnje razmere.
Bogomir Koželj-Božo in Marjan Malc pa sta s poročnikom Jožetom Ulčarjem-Mirkom
spet odšla v Šentvid ob Glini in tam s pomočjo bataljona ujetnikov, ki so bili
prijeli za orožje, zajela kakih 2000 mož, blizu Gospe Svete pa še 300. Na dan
9. maja 1945 je bil v Šentvidu ob Glini sklenjen zelo zanimiv dogovor z
Britanci, ki so prišli do tja s severozahoda. S tem dogovorom, napisanem v
angleščini in slovenščini, so Britanci priznali, da ozemlje, vzhodno od ceste
Celovec-Gospa Sveta-Šentvid ob Glini pripada Jugoslovanski armadi. Ta dogovor
so štiri dni tudi dosledno spoštovali. Vrh tega je bilo v tej listini določeno,
da sme partizansko poveljstvo v Šentvidu ob Glini obdržati za lastno varnost 50
borcev, da smejo partizani novačiti le tiste, ki se za vstop v JA odločijo
prostovoljno in ki so jugoslovanskih narodnosti, da morajo imeti vsa vozila
označena z rdečo petokrako zvezdo in da morajo pri razoroževanju nemške vojske
upoštevati navodila britanskih vojakov. Tudi partizani so se držali teh določil
razen glede jakosti posadk.124
Takoj
po prihodu v Celovec se je kapetan Janko Prezelj-Stane s 3. četo 3. bataljona
Kokrškega odreda vrnil k boroveljskemu mostu. Zasedel je bunkerje pod
Humperškim gradom in okoli mostu ter začel ustavljati in razoroževati sovražne
kolone, ki so prihajale z Ljubelja. Pogajanja o vdaji teh enot
93
so navadno potekala
tako, da so imeli poveljniki premagancev in zmagovalcev drug proti drugemu
naperjene brzostrelke. Nemci se partizanom niso marali vdati, zlasti pa so
odklanjali, da bi postali njihovi ujetniki. Privolili so le v to, da odložijo
orožje, pri čemer so jim morali partizani zagotoviti neoviran odhod proti
severu. Dan zatem je to opravilo prevzel 1. bataljon Koroškega odreda, ki je
zasedel še preostale bunkerje okoli mostu. Na položaje so prišli še 2., 3. in
Nemški bataljon Koroškega odreda, zakaj umikajočega se sovražnega vojaštva je z
Ljubelja prihajalo čedalje več. 125
Med tem
vojaštvom so bili raznovrstni zločinci. Tako je na partizanski strani prihajalo
tudi do žrtev. Ena teh je bil Miloš Vidmar, politični komisar 1. bataljona
Koroškega odreda. Prisedel je v avto z razoroženimi oficirji neke nemške protiletalske
enote, da bi jih povedal kot ujetnike v bistriško šolo. Do tja pa ni prišel
nikoli. Nemci so ga zgrabili in razorožili ter odpeljali proti Podrožci. Tam so
ga ubili, ne da bi za njim ostala kaka sled, nato pa pohiteli proti Beljaku,
pod okrilje zahodnih zaveznikov. 126
Iz čete
Kokrškega odreda je bilo pri boroveljskem mostu ranjeno več borcev in komandant
bataljona Branko Radulovič,· ki se je mudil pri tej četi. Z motornim kolesom je
zapeljal med ustaše. Ti so ga zgrabili, odvedli v bližnji gozd in ga pretepli,
nato pa postavili k drevesu, da bi ga ustrelili. Z morišča mu je uspelo
pobegniti z ranami, ki niso bile smrtne. 127
Ko se
je kapetan Prezelj proti jutru prihodnjega dne vrnil v Celovec, je tarn omagal
med sprejemanjem obveščevalnih poročil, saj je bil buden že oseminštirideset
ur. Pogreznil se je v globok sen. Kmalu so ga prebudili in mu najavili prihod
odposlanstva treh britanskih častnikov. Velel je, naj vstopijo, a medtem je že
spet trdno zaspal. Ko so ga znova vzdramili, je spoznal, da zaveznikov ni sprejel
preveč spodobno. Opravičil se je in jih pozval, naj povedo svoje želje.
Rekli
so, da se mora s svojim odredom umakniti iz Celovca na staro
jugoslovansko-avstrijsko mejo, češ da je tak sporazum s Titom. Odkimal je in
pribil, da se ne bo umaknil,
- - -
* V arhivu vojne
bolnišnice Celovec, fasc. 413 v IZDG, so 0 tem ohranjeni tile podatki:
Radulovič Branko, roj. 22. 10. 1910 Sušak, v NOV 15. 8. 1941, komandant 3. bat.
Kokrškega odreda, strel v trebuh.
94
zakaj prejel je
ukaz, ki je pravo nasprotje njihovih besed. Gotovo je tak ukaz dal njegovemu
odredu sam maršal Tito. Ne umakne se, dokler ne dobi drugačnega ukaza. Trije
britanski častniki so nejevoljni odšli. Toda kmalu zatem se je pred
partizanskim skladiščem znašla britanska straža, in kuharji niso mogli več do
hrane. Kapetan Prezelj je na tak izsiljevalen ukrep odgovoril tako, da je
postavil svojo stražo pred britansko skladišče. 128
Tako so
se v Celovcu že 9. maja 1945 začeli poskusi, da bi s prevaro ali nagajanjem
spravili Kokrški odred iz mesta.
Spoznali
smo, da je Kokrški odred prišel v Celovec ne le istočasno, ampak celo skupaj z
Britanci, zato je imel po mednarodnem vojnem pravu pravico tam tudi ostati. Res
je štel le kakih 600 mož, kar spričo razmer v mestu ni bilo veliko, a zagotovil
je tam navzočnost Jugoslovanske armade. To dejstvo je dalo pravico do
okrepitev, saj niti Angloameričani niso prišli v mesto takoj z vsemi svojimi
silami. Samo - s partizani bi bilo treba ravnati kot z zavezniki...
95
PRODOR V ZGORNJESAVSKO DOLINO
Že
ob opominu za najhitrejši pohod 14. udarne divizije proti Celovcu in Beljaku 6.
maja 1945 je štab 4. operativne cone sprejel tudi tole spodbudno brzojavko:
»Enote 4. armade so v hitrem tempu na poti prek Bovca in Trbiža v Beljak.
Spremlja jih artilerija. Kveder.« 129
Za
kakšne enote je šlo?
Hkrati
ter z istim namenom in enakimi nalogami, kot je 2. maja 1945 zahteval takojšen
pohod 14. udarne divizije proti Celovcu, je maršal Josip Broz-Tito prek
generalpodpolkovnika Arsa Jovanoviča ukazal tudi štabu 4. jugoslovanske armade,
naj z dvema močnima divizijama nemudoma prodre na Koroško ter zasede Beljak in
Celovec. Razlogi za to so bili predvsem politične narave; da bi zasedli kraje s
slovenskim prebivalstvom, ki so bili po prvi svetovni vojni krivično odtrgani
od Jugoslavije; vendar pa je bila s tem ukazom poudarjena tudi zamisel za
obkolitev v obliki klešč, ki naj bi privedla do zajetja nemških in kvinzlinških
sil z Balkana. 130 Te so hotele nekaznovano zapustiti izropano in
opustošeno ozemlje južno od Drave in Karavank.
Štab 4.
jugoslovanske armade ni imel na razpolago dveh močnih divizij. Prav takrat se
je namreč začel z Reke proti Ilirski Bistrici prebijati obkoljeni nemški 97.
armadni korpus in tako ogrožati uspehe in zaledje te armade na Krasu, v Trstu
in Vipavski dolini. To je narekovalo, da je treba to močno, a zelo načeto
nemško bojno skupino dotolči. Da pa bi vendarle uresničil Titovo zamisel, je
štab 4. jugoslovanske armade takoj ukazal štabu 9. korpusa, naj proti Koroški
usmeri enote s področja Tolmina in Cerkljanskega - to pa je bil le
Jeseniško-bohinjski odred - obenem pa je sklenil
96
ustanoviti primerno
močan in hitro premičen odred z motorizacijo, tanki in topništvom. 131
Na
Bazovici pri Trstu je bil tako 3. maja 1945 ustanovljen motorizirani odred 4.
armade, katerega jedro je sestavljala 11. dalmatinska udarna brigada (iz 26.
divizije). Ta je imela štiri močne bataljone, skupaj kakih 1800 mož, poveljeval
pa ji je major Ivan Guvo.* Ker pa je bila to tedaj pehotna brigada, je za prevoz
dobila tovornjake iz 19. in 20. udarne divizije, ki pa jih ni bilo dovolj in so
hkrati lahko prepeljali le polovico moštva.** Pehoti je bilo dodeljeno še
topništvo in oklopna skupina. Topništvo je zastopal 3. motorizirani divizion
gorskega topništva topniške brigade 4. armade, ki mu je poveljeval kapetan Oleg
Smirnov.*** Divizion je imel tri baterije gorskih topov, kalibra 75mm, skupaj
dvanajst, zaščitno baterijo z dvema protitankovskima in dvema štiri cevnima
protiletalskima topovoma ter prištabsko baterijo. Skupaj je bilo v divizionu 55
jeepov in tovornjakov »dogge«, štel pa je kakih
- - -
* Politični komisar 11. dalmatinske udarne brigade je
bil Grga Markič iz Desne pri Metkoviču (umrl 1948), namestnik komandanta
Dominko Antunovič, pomočnik politinčega komisarja Zorko Miličič in načelnik
štaba brigade Vilko Fieman. Brigada je imela štiri bataljone, vsak pa je štel
približno 400 mož (pismo Ivana Guve z dne 19. februarja 1976).
** Ivan Guvo, takratni komandant 11. dalmatinske
udarne brigade, je zapisal: »Kamionov ni bilo dovolj, da bi se hkrati peljala
vsa brigada. 1. in 2. bataljon sta šla peš od Bazovice do Idrije, a drugi so se
vozili. Od Idrije do Tolmina sta šla peš 3. in 4. bataljon, drugi pa so se
vozili. Od Tolmina do Bovca so se na izmenoma vozili eni in drugi. Za
kapitulacijo Nemčije smo izvedeli v Bovcu. Tu smo pustili kamione in težko
oborožitev, brigada pa je nadaljevala pot peš prek Vršiča po snegu. Zjutraj 8.
maja je brigada prišla v Kranjsko goro. Tam smo zaplenili kamione... Od Kranjske
gore smo imeli dovolj kamionov za prevoz brigadnega moštva... (pismo z dne 19.
januarja 1976).«
*** Smirnov je bil po narodnosti Rus in partizan od
leta 1941, po poklicu pa inženir. Umrl je kmalu po vojni v Beogradu. Politični
komisar 3. motoriziranega diviziona gorskega topništva je bil Ante
Mijalič-Bruno. Kmalu po vojni se je smrtno ponesrečil z motornim kolesom.
Njegov pomočnik je bil Franc Vrhovšek, načelnik štaba tega topniškega diviziona
pa Franc Bittner iz Postojne. Divizion je imel radijsko oddajno postajo (Franc
Bittner, izjava 2. decembra 1975, ustno).
97
098
Cirovic oklopnik.jpg
98
250 mož.* Najhujšo
udarno moč je imela oklopna skupina, ki ji je poveljeval poročnik Dragan
Čirovič, že dolgo znan po svojem junaštvu, odločnosti in bojevitosti. V oklopni
skupini je bila okrepljena 1. četa 3. bataljona i. tankovske brigade, skupaj 15
tankov in 6 oklopnih avtomobilov, baterija protitankovskih topov iz istega
bataljona pa skupina za oskrbovanje z gorivom in strelivom ter močna skupina za
popravila, ki sta imeli skupaj 40 tovornjakov.** Zlasti med
- - -
* Po stanju z dne 20. januarja 1945 je 3. motorizirani
divizion gorskega topništva štel 292 mož, od tega 133 Slovencev, 81 Hrvatov, 43
Srbov, 25 Črnogorcev in 10 pripadnikov drugih narodnosti (pregled socialne in
nacionalne sestave Topniške brigade 8. korpusa, Zbornik dokumenata i podataka o
narodno-oslobodilačkom ratu jugoslovenskih naroda, tom V, dok. 84, str. 374 in
375). Za čas od 20. januarja 1945 do 24. maja 1945 ni številčnih podatkov v
listinah ali arhivih. Franc Bittner in France Vrhovšek sta izjavila, da je imel
divizion po tem datumu samo enega mrtvega in štiri ranjene, nimata pa pregleda
o tem, koliko borcev je odšlo na tečaje. Potemtakem je podatek, da je divizion
med pohodom na Koroško štel kakih 250 ljudi, dokaj točen.
** Za razumevanje teh navedb je treba nekaj reči o
sestavi 1. tankovske brigade. Prvotno je bila ta brigada sestavljena po
britanskem vzorcu, imela je tri tankovske bataljone in en bataljon oklopnih
avtomobilov. Taka sestava pa se med boji v domovini ni obnesla, zato je bil
bataljon oklopnih avtomobilov razpuščen, njegova bojna vozila pa razvrščena po
tankovskih četah, in sicer tako, da je imela tankovska četa dva voda tankov
(vsak vod 3 tanke in komandir čete en tank, skupaj 7 tankov, ki so bili
oboroženi s topovi kalibra 37 mm in vsak tank s tremi mitraljezi) in en vod
oklopnih avtomobilov (vod 3 oklopne avtomobile, ki so bili oboroženi s po enim
topom kalibra 55 mm in s po dvema mitraljezoma). Ker so popravili skoraj vsako
v boju poškodovano vozilo, obenem pa so Britanci nadomestili ta vozila, ker jih
je njihov zvezni oficir imel za izgubljena, so imeli vodi tudi po več kot tri
tanke ali oklopne avtomobile. Vsak bataljon je imel po dve tankovski četi.
Tretja je bila baterija protitankovskih topov s štirimi ali šestimi
protitankovskimi topovi, četrta pa četa za oskrbovanje z gorivom, strelivom in
s skupinami za popravila (opomba napisana na podlagi izjav dr. Franceta
Hočevarja, Dragana Čiroviča in Dionizija Prizmiča, v literaturi in listinah ni
podatkov). Navedba, da je bila baterija protitankovskih topov iz sestave 1.
tankovske ne pa iz Topniške brigade 4. jugoslovanske armade, kot navaja Karel
Levičnik v knjigi Artileristi prekomorci, ni dokončno preverjena, ker nisem
mogel najti nikogar iz te baterije. Pri tem se opiram samo na izjavi Dionizija
Prizmiča in Dragana Čiroviča. Po navedbi Dragana Čiroviča je bil politični
komisar te čete Vojin Julovič, eden izmed polit delegatov pa tudi Omer
Miroševič.
99
100
Vrhovse Sosic Bittner Smirnov Mijalic.jpg
100
šoferji, tankisti
in topničarji je bilo mnogo Slovencev, kar je bilo še dodatno poroštvo, da bo
motorizirani odred lahko uspešno deloval na Koroškem.* Kasneje so odredu
pridelili še cestarje in gradbenike iz zalednih enot 9. korpusa za hitro
premagovanje ovir po dolini Soče. 132
Motorizirani
odred je bil podrejen neposredno štabu 4. jugoslovanske armade, spremljal pa ga
je njen politični komisar Boško Šiljegovič,** kar govori o pomembnosti naloge,
ki je
- - -
* Število Slovencev
v 3. motoriziranem divizionu gorskega topništva 4. jugoslovanske armade je bilo
že podano. Nasproti skupnemu številu znaša 65,69 odstotkov. Razmerje Slovencev
nasproti drugim narodnostim v 1. tankovski brigadi je bilo po stanju z dne 31.
marca 1945 manj ugodno. Od skupno 826 borcev in funkcionarjev je bilo 297
Slovencev, 199 Hrvatov, 176 Srbov, 113 Črnogorcev in 41 drugih. Slovencev je
bilo torej 35,95 odstotkov, vendar je treba tu pripomniti, da je bila oklopna
skupina sestavljena mnogo bolj v prid Slovencev, kakor 1. tankovska brigada kot
celota. Menijo, da je bilo v oklopni skupini motoriziranega odreda dve tretjini
Slovencev. Najmanj za petino jih je bilo celo v 11. dalmatinski udarni brigadi.
Vanjo so bili razdeljeni Slovenci prekomorci, uporniki iz nekdanje »kraljeve garde«
na bližnjem vzhodu. Zlasti so Slovenci prevladovali med šoferji 19. in 20.
udarne divizije, cestarji in inženirci iz sestave 9. korpusa pa so bili tako
ali tako sami Slovenci (Zbornik dokumenata i podataka, tom V, knjiga 37, str.
374 in 375, Zbornik dokumenata i podataka, tom XI, knjiga 4, str. 70 in 71,
pričevanja Dragana Čiroviča, dr. Franceta Hočevarja, Franca Žvoklja in Ivana
Guva, ustno).
** Kaže, da Boško
Šiljegovič ni odšel z motoriziranim odredom na Koroško po sklepu štaba 4.
jugoslovanske armade. Sam o tem pravi tole: "V Ajdovščino sem prišel 4.
maja, in sicer predvsem zaradi tega, da bi se udeležil slovesne seje
Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Kardelj je takoj, ko sem se mu 5. maja
zjutraj javil (Kardelja sem takrat videl prvič), vztrajal, da je bolje,
važnejše in koristnejše oditi z odrejenimi silami prek Vršiča, Kranjske gore in
Beljaka v Celovec. Bolje da je, če s temi silami odidem jaz, ko da bi bil
navzoč na slovesni seji. Morda sem zaradi tega tudi prišel v sestavo
motoriziranega odreda. Pravim, morda, ker o tem nisem prepričan. Najbrž sta
bila s tem pozneje seznanjena generalštab in štab 4. armade. To sklepam bolj
posredno kot po spominu. Komandant in politični komisar sta se iz štaba armade
le redko izdvajala, a ko je bilo to storjeno - tako je bilo ukazano samo enkrat
- se o tej odločitvi spominjam, da je bila sprejeta skupno v štabu. Kardelj je
tisto jutro meni govoril, češ da bi bilo dobro, da se tam (v Celovcu) pokažemo,
da se tam pojavimo, da se tam v tistem trenutku vidimo in da nas v Celovcu
vidijo zavezniki itd... (pismo Boška Šiljegoviča z dne 25. novembra 1975).«
101
bila zaupana
odredu. Tu moramo posebej omeniti še narodna heroja Geca Bogdanoviča in Sima
Dubajiča, ki sta na Koroškem odigrala posebno vidno vlogo. 133
Prvotno
bi bil moral odred udariti čez Idrijo proti Kranju in od tam čez prelaz
Ljubelj. To pa ni bila dovolj pretehtana odločitev in prav v taki začetni
usmeritvi je iskati vzrok za usodno zamudo. Odred se je namreč 3. in 4. maja
premaknil čez Ajdovščino in Col do Idrije, tam pa se je kot edina stvarna
odprla smer čez Tolmin in po dolini Soče proti Trbižu. Toda v dolini Idrijce je
bila poleg podrtih mostov razrušena tudi cesta v dveh strmih brežinah, tako da
jo ni bilo mogoče ne popraviti ne obiti. Zaradi tega sta 5. maja proti Tolminu
odšla peš le 1. in 3. bataljon 11. dalmatinske brigade, druge enote s
topništvom in na tovornjakih pa so se vrnile čez Črni vrh in Col v Ajdovščino,
od tam pa krenile čez Solkan in po dolini Soče v Tolmin, kjer sta se 6. maja obe
koloni sešli, potem pa 7. maja ob 8,30 nadaljevali pohod skozi Kobarid in
Bovec. 134
Zgornje
Posočje so že 30. aprila osvobodile enote operativnega štaba za zahodno
Primorsko. In sicer se je tega dne vdala nemška posadka v Žagi pri Bovcu
Rezijanskemu bataljonu, komandi mesta Kobarid in četi Beneškega bataljona pa
tudi posadka v Kobaridu. 2. bataljon operativnega štaba je primoral k vdaji
posadke italijanske narodnosti, ki so se proti Kobaridu umikale iz Baške grape,
Mosta na Soči in Tolmina. Ker so enote operativnega štaba za zahodno Primorsko
pohitele na slovensko narodnostno mejo v Beneško Slovenijo, sta nato proti
Bovcu prodrli dve močni sovražni koloni iz Čedada in iz Gorice, ki pa sta se
čez Predil umaknili le z lahkim orožjem. Toda 5. maja 1945 so Kobarid in Bovec
zasedle britanske enote, čeprav sta bili obe mesti dokončno v partizanskih
rokah. S tem so Britanci dobili tudi ključ za prelaz Predil. 135
Tu je
iskati drugi vzrok za zamudo motoriziranega odreda 4. armade: Britanci mu poti
čez Predil v Trbiž niso dovolili. Pri tem je prišlo do hude zaostritve in
pomočnik Dragan Ćirovič je že razvrstil svoja oklopna vozila za napad, da bi
tako
102
103
Soca Treta.jpg
103
izsilil prehod čez
Predil, pa mu višje poveljstvo tega ni dovolilo. Enote motoriziranega odreda 4.
armade so nato krenile v Trento in se nastanile na Logu. Lotile so se podrtih
mostov in zasneženega Vršiča. S pomočjo prebivalstva so cestarji in gradbeniki
9. korpusa še isti dan usposobili tri podrte mostove, potem pa so se inženirci,
tankisti, borci in prebivalstvo zagrizli v snežne nanose.*
Največ
stvarnih možnosti, da pride v Ziljsko dolino pred Britanci, je imel
Jeseniško-bohinjski odred, ki pa je bil kar sedemkrat šibkejši od
motoriziranega odreda 4. armade. Imel je le dva bataljona, skupaj 365 mož.
Poveljeval mu je poročnik Ivan Leban-Janez; njegov politični komisar je bil
Milan Loštrk-Novljan, pomočnik političnega komisarja pa je bil Silvo Koler.
Prvotno
bi bil moral tudi Jeseniško-bohinjski odred skupaj z drugimi enotami 9. korpusa
oditi proti Trstu in Gorici, na kar se je bil že vsestransko pripravil. Namesto
povelja za pohod proti jugozahodu pa je štab dobil ukaz, naj odred čaka tam,
kjer je, zatem pa 3. maja 1945 brzojavko, naj v Novake pri Cerknem pošlje
močnejšo patrolo. Ta je prevzela pismeno povelje za pohod na Koroško. Odred naj
bi prek Bohinja in Zgornjesavske doline nemudoma odšel v okolico Beljaka. 136
Odred
je takoj krenil na pot. Drugi bataljon in 2. četa 1. bataljona sta odrinila iz
Železnikov proti Sorici in jo spotoma osvobodila, od tu pa sta odhitela prek
Strmn in sta bila že 4: maja okoli enajstih blizu Bohinjske Bistrice. Prva četa
- - -
* Prelaz Vršič, ki
leži 1611 metrov nad morsko gladino, je bil zaradi visokega snega, plazov in
zametov še neprehoden. Zato je odred mobiliziral po vaseh vse za delo sposobne
moške in ženske, da so skupaj z borci odmetavali sneg. Sneg je bil zbit in
strjen, zato bi ga bili brez tankov le težko odstranili. Ti pa so ga drobili in
kosali, da so potem prišle do izraza tudi človeške roke s preprostim orodjem.
Porušene mostove so popravili kar z lesom, ku so ga posekali ob cesti (Mile
Pavlin ~Jeseniško-bohinjski odred«, str. 277, in Jurij Černe, ustni vir).
104
105
Ziljska dolina.jpg
besedilo pod
sliko
Borci Jeseniško-bohinjskega
odreda s težkim orožjem na pohodu iz Zgornje-savske v Ziljsko dolino (foto
Slavko Smolej).
1. bataljona in
odredbi štab pa sta 3. maja zvečer* odšla iz Železnikov prek Ratitovca in
Ribčeve planine ter 4. maja okoli enajstih prišla v Staro Fužino. Tu je borce
Jeseniško
- - -
* Opis poti in
bojev Jeseniško-bohinjskega odreda je tu posnet po knjigi Mileta Pavlina
»Jeseniško-bohinjski odred«, od str. 261 do 281. Pavlin se je naslonil na
poročili štaba Jeseniško-bohinjskega odreda štabu 9. korpusa z dne 13. maja,
fasc. 295a/III v IZDG, in oblastnemu komiteju KPS za Koroško - tovarišici Vidi
Tomšičevi z dne 14. maja, Zgodovinski arhiv CK ZKS, fasc. 7323, ki pa sta
datumsko premaknjeni za en dan naprej, kar pomeni, da se je vse navedeno v Pavlinovi
knjigi dogodilo en dan poprej. Tako sta 2. bataljon in 2. četa 1. bataljona
osvobodila Sorico že 3. maja, ves odred pa se je pojavil okoli Bohinjske
Bistrice že 4. maja 1945 in ne šele 5. maja, kot piše Pavlin. Tudi v samo
Bohinjsko Bistrico je odred vkorakal en dan prej, kot navaja Pavlin po že
omenjenih poročilih. Franc Fister, upravnik osnovne šole v Bohinjski Bistrici,
mi je sporočil, da so Nemci izpraznili ta kraj že 5. maja ob štirih zjutraj in
ne 6. maja. Ta napaka se potem vleče v Pavlinovi knjigi do prihoda
Jeseniško-bohinjskega odreda na Koroško.
105
bohinjskega odreda
premagala želja po osvoboditvi Bohinjske Bistrice, ki so jo bili Nemci pod
pritiskom odredovih enot zapustili 5. maja ob štirih zjutraj. V Bistrici je
odred zajel še 15 sovražnikov, zaplenil pa 13 težkih mitraljezov, več lahkih
ter osem težkih in tri lahke minomete, hkrati je novačil. Toda zaradi tega. je
izgubil skoraj dva dni. Pot iz Bohinja je namreč nadaljeval šele 6. maja ter
prek Pokljuke zvečer tega dne prišel v Mojstrano in Dovje. 137
Že
zvečer je štab odreda izvedel, da je na Jesenicah več sto nemških vojakov, ki
se nameravajo umakniti po dolini Save in čez Korensko sedlo na Koroško. Poslal
je močne zasede na Mlačce proti Jesenicam. Proti jutru 7. maja sta te položaje
zasedla oba bataljona in Nemcem pripravila zasedo v obliki podkve. Strelec s
protitankovsko puško je takoj onesposobil nekaj prednjih vozil, da sovražna
kolona ni mogla naprej, nato je komandant 1. bataljona Anton Žnidar s svojimi
borci napadel kolono še od zadaj, tako da se ni mogel umakniti nihče. Po boju,
ki je trajal skoraj dve uri, so se Nemci začeli vdajati. Padlo je najmanj 14 sovražnikov, odred pa je zajel
tudi sto gestapovcev in esesovcev, s katerimi je imel še stare neporavnane
račune.138
Odred
je novačil tudi v Mojstrani in okoliških vaseh, zgodaj popoldne tega dne pa se
je premaknil v Gozd, deloma z zaplenjenimi motornimi vozili in deloma z
vlakom.* Od tu je 1. bataljon nadaljeval pot peš po desni strani Save Dolinke
proti Kranjski gori. Posadko v vasi je pozval k vdaji in jo za čel napadati.
Sovražniki so pod pritiskom zvečer Kranjsko goro zapustili, nato je bataljon s
krajevno partizansko četo vkorakal vanjo.139
- - -
* Na železniški
postaji v Gozd-Martuljku se je po pripovedovanju Jožeta Rožmana-Petra, tedanjega
političnega komisarja 1. bataljona Jeseniško-bohinjskega odreda, zgodila
nesreča. Nekemu borcu se je sprožila puška in smrtno zadela nekega novinca iz
Mojstrane. Kot je sporočila Francka Mrak, vodja pisarne krajevnega urada v
Mojstrani, je bil ta novinec Miroslav Gaber, roj. 6. decembra 1913, ki je bil
mobiliziran z drugimi Mojstančani vred 6. maja 1945. Podatke o mobilizaciji sta
dala Cveto Delavec in Janez Eržen, ki sta bila tudi mobilizirana tega dne.
Podatki o smrti Miroslava Gabra so zabeleženi v mrliški matični knjigi za
naselje Mojstrano na strani 5 pod zap. štev. 9, vodi pa jo matični urad
Jesenice. Za datum smrti je vpisan 7. maj 1945 v Gozdu, vzrok smrti pa ni
vpisan (dopis krajevnega urada Mojstrana, štev. 11-50/1-75, z dne 5. januarja 1976).
To je nov prepričljiv dokaz; da gre v obeh poročilih štaba
Jeseniško-bohinjskega odreda in v Pavlinovi knjigi za napako v datumih.
106
Pozno
popoldne je štab odreda, ki je bil v Gozdu, dobil obvestilo, da se z Jesenic
proti Kranjski gori pomika kolona kakih sto tovornjakov s protiletalskimi
topovi. Še pred večerom se je s 'temi sovražniki spopadel 2. bataljon pod
poveljstvom Franca Selana-Brinca.* Po večurnem boju je sovražnik s hudim ognjem
iz kakih 50 protiletalskih topov bataljon primoral k umiku proti Srednjemu vrhu
na karavanški strani doline. Nemci so zasegli odredova motorna vozila in jih
zažgali, nato pa pritisnili proti Kranjski gori. Tam jim je zastavil pot 1.
bataljon, pa se je moral umakniti iz vasi na spodnje pobočje, pod koto 1241 na levi
strani Save Dolinke. Od tu so borci uspešno obstreljevali sovražnike. S težkimi
mitraljezi so onesposobili več tovornjakov, nato je začel kolono z boka
napadati še 2. bataljon. Najprej so se začeli vdajati vojaki italijanske
narodnosti, ki jih je bilo kakih 800 ter so se umikali iz postojank v Soški
dolini in Baški grapi, Nemci pa so se bojevali dalje. 140
- - -
* Pravilen datum
prvega vkorakanja terenske čete in 1. bataljona Jeseniško-bohinjskega odreda v
Kranjsko goro je 7. maj, 8. maja 1945 pred poldnem je bila Kranjska gora že
dokončno osvobojena. Tudi boj s kolono nemških protiletalcev v Gozd-Martuljku
se je začel že 7. maja zvečer in ne šele 8. maja 1945, kot navaja Pavlin. To je
očitno iz članka Ivana Ariha »Zadnji boj v zgornje savski dolini« in iz
njegovih ponovnih zatrdil v pismu z dne 4. decembra 1975. V podkrepitev ustnih
pričevanj kaže ponoviti še radijsko brzojavko iz fasc. 45/III v IZDG, ki se
glasi: »Jeseniško bohinjski odred zajel v Bistrici 150 sovražnikov in mnogo
orožja. Na poti za Koroško zasedel odred Mojstrano, razorožil 50 Nemcev,
zaplenil mnogo orožja, 9 kamionov, 2 motorja. 7. 5. (maja) vodil odred borbo s
kolono 100 kamionov pri Podkorenu (očitno je mišljen Gozd-Martuljk). Nemci pod
borbo prišli v Kranjsko goro, kjer so bili od enot 4. armade vsi zajeti. 500
Nemcev, 600 Italijanov, 100 kam. orožja. Odred nadaljuje premik v smeri Sv.
Lenart-Ziljska dolina, kjer je prišel v stik z zavezniki. Štab DK 9. 5.« Tudi
naslednja ponovljena brzojavka iz Jeseniško-bohinjskega odreda se datumsko
razhaja z obema pisanima poročiloma štaba Jeseniško bohinjskega odreda in z
navedbami v Pavlinovi knjigi, da o listinah (poročilih in operativnih
dnevnikih) enot motoriziranega odreda in o dnevniku Franca Bittnerja ne
govorimo. Samo po sebi je umevno, da sem v tej knjigi upošteval samo prave in
preverjene datume, kar me je prav v tem primeru stalo mnogo truda in časa.
107
108
Kranjska Gora 3 brigada.jpg
108
Malo
verjetnosti je bilo, da bo lahko 1. bataljon Jeseniško bohinjskega odreda vzdržal
pred tako odločnim sovražnikom, zakaj v hrbet so mu začeli pritiskati tudi
Nemci, ki so se bili prejšnjega večera umaknili iz Kranjske gore, čvrsto pa so
držali Korensko sedlo. Okoli poldneva, ko so bili boji z ostanki nemške kolone
najsrditejši, je prišla nenadejana pomoč.
Večjemu
delu 11. dalmatinske udarne brigade in nekaj tankom je uspelo preiti zasneženi
prelaz Vršič, kar je bil izreden podvig za ta letni čas. Ta skupina
motoriziranega odreda 4. armade je pohitela v Kranjsko goro, drugi borci,
inženirci in prebivalstvo Bovškega pa so še nadalje krčili pot skozi snežne
nanose in plazove, da bi omogočili prehod tudi topništvu in motorizaciji. 141
Borci
Jeseniško-bohinjskega odreda so najprej mislili, da so Nemci dobili pomoč s
Primorskega. Komandant odreda Ivan Leban-Janez je že ukazal, naj bataljona
nehata napadati in naj se umakneta, tedaj pa je opazil, da prišleci z Vršiča
tolčejo po Nemcih, zato je povelje preklical. Brž je ugotovil, da gre za
motorizirani odred 4. armade.142
Med
borci 11. dalmatinske udarne brigade so bili tudi mnogi Slovenci, ki so prišli iz Francije, kjer
so zapustili nemške enote. Ti so znali dobro ravnati s panzerfausti. Tako so ob
nemškem prodoru do prvih hiš v Kranjski gori uničili nekaj nemških vozil, da se
Nemci niso mogli prebiti. Ti zadetki, jugoslovanski tanki in pritisk
Jeseniško-bohinjskega odreda na boke nemške kolone so pripadnike nemške
protiletalske obrambe primorali k vdaji. Naši so zajeli 650 in pobili 35
Nemcev, iz Jeseniško-bohinjskega odreda je padel eden, ranjena pa sta bila dva
borca. Motorizirani odred je prevzel zaplenjeno motorizacijo,
Jeseniško-hobinjski odred si je zadržal zadostne količine pehotnega orožja za
oborožitev novincev. Teh se je od Železnikov do Kranjske gore nabralo kar 304.
Kranjska
gora je bila tako 8. maja 1945 malo pred poldnem dokončno osvobojena. Nato je
Jeseniško-bohinjski odred izvedel splošno novačenje in 9. maja zgodaj je bil v
Kranjski gori osnovan 3. bataljon Jeseniško-bohinjskega odreda, katerega
komandant je postal Mirko Košnik, za bataljonskega političnega komisarja pa je
bil iz 1. bataljona prestavljen Jože Rožman-Peter. Odred je tako dosegel
največje številčno stanje in sicer je imel poslej 669 ljudi. 143
109
110
Guvo 11 Dalmatinska.jpg
110
Večji
del motoriziranega odreda 4. armade se je s snegom na Vršiču spopadal še ves 8.
maj, vendar pa sneg ni bil najhujše zlo. Cesta na ovinku pod Erjavčevo kočo je
bila namreč razstreljena, in sicer tako, da je ni bilo mogoče popraviti. Zato
so morali inženirci speljati novo zasilno pot tako, da so ovinek presekali. Ta
pot pa je bila zelo strma in nevarna. Tanki so jo še kar nekako premagovali,
huje je bilo z oklopnimi avtomobili in tovornjaki. Velika večina šoferjev je
odpovedala. Nevarnosti pa se ni ustrašil tehnični oficir 3. motoriziranega
diviziona gorskega topništva Ivan Stres, doma iz Gorice. Ta je drugo za drugim
prepeljal čez vratolomno zasilno cestišče vsa tovorna vozila. Tako sta 8. maja
1945 malo pred 24. uro uspešno prišla v Kranjsko goro tudi topništvo in
motorizacija motoriziranega odreda 4. armade. Šele tu so se ljudje nekoliko
odpočili in si skuhali hrano. 144
Zgornje savska dolina je bila
8. maja 1945 očiščena sovražnikov, vendar pa sta dotlej tako motorizirani odred
4. armade kot Jeseniško-bohinjski že izgubila toliko časa, da v Ziljsko dolino
nista mogla več priti pred Britanci, kar je bila njuna osnovna naloga. Pri tem
je nerazumljivo zlasti pri Jeseniško bohinjskem odredu, zakaj se je toliko
obiral okoli sovražnih postojank ter tratil čas z novačenjem. Očitno je, da bi
bil odred lahko po obhodnih poteh čez hribe prišel v Ziljsko dolino že 7. maja,
kar bi bil gotovo njegov največji uspeh. Je pa odred izpričal izredno
bojevitost in dobro pohodno vzdržljivost, kar mu je šteti v dobro.
Izrednega
pomena pa so bile operacije in osvoboditev Zgornje savske doline za dogajanje v
Ljubljanski kotlini in na Gorenjskem. Sovražniki so namreč s tem izgubili še
zadnjo možnost za hiter umik po dolini Save in za vdajo zahodnim zaveznikom.
111
ŠTIRINAJSTA V CELOVŠKI KOTLINI
Delr
kvislinške 14. SS divizije Galizien so se umaknili iz Žitare vasi že 8. maja
zvečer, kmalu po tistem, ko so Tomšičevi brigadi prizadejali še svoj zadnji
zločinski udarec. Za to so najprej izvedeli obveščevalci Šercerjeve brigade.
Žitaro vas je takoj zasedel njen drugi bataljon. Proti močnim sovražnim silam v
Železni Kapli so se zavarovali tako, da so cesto pri Miklavčevem zaminirali v
precejšnji dolžini in odredili močnejšo zaščitnico, hkrati pa so se začeli
pripravljati za pohod proti Velikovcu. Vinko Kucler-Vine, pomočnik političnega
komisarja 2. bataljona Šercerjeve, je nabral za vse borce v bataljonu kolesa,
nekaj tudi motociklov in traktorjev. Ob petih zjutraj je bataljon že pohitel
proti Velikovcu. Drugi deli Šercerjeve so odšli peš do Dobrle vasi, da si tam
naberejo vozil. Dobrlo vas so sovražniki v naglici zapustili, vojni ujetniki
francoskega rodu, ki so bili zaprti v tamkajšnjem gradu, pa so osvoboditelje
pričakali z razvito jugoslovansko in francosko zastavo. Njihov vodja je
komandantu raportiral in svoje ljudi stavil na voljo partizanom. Štab
Šercerjeve je odločil uporabiti Francoze za straženje zajetih Nemcev.145
Šercerjeva
je v naletu zasedla Sinčo vas, po dobrih dveh urah pa se je 2. bataljon že
pojavil v vasici Kerko, od koder je bil dober razgled na most čez Dravo, ki ga
je varovalo dvesto Nemcev. Bataljon se je takoj razvrstil za boj, pohitel na
most in ga zavzel brez odpora. Posadka z njenim komandantom vred je bila z
nenadnim in bliskovitim prihodom šercerjevcev tako presenečena, da se je vdala
brez boja. Ni bilo časa, da bi nemške enote v Velikovcu zasedle odlične
položaje nad mostom, od koder bi bilo mogoče ubraniti vsak prehod čez Dravo.
Zavzetje velikovškega mostu na Dravi je bilo edinstveno dejanje, ki je
izpričevalo visoko bojno vrednost tega bataljona, znanega po izredni udarnosti.
Pri tem se je še posebej izkazal namestnik bataljonskega komandanta Milan
Peterca-Milče.*
112
Sicer
pa je bilo v brezbrižnosti prebivalcev Velikovca nekaj simboličnega za premagano
Nemčijo. Predmestje je bilo kakor izumrlo. Le neka starka je pričakala borce
Šercerjeve brigade, jim pomahala s koščeno roko in zaklicala: »Živeli
partizani!« 146
V
Velikovcu je Šercerjeva takoj zasedla vse ključne položaje in začela čistiti
mesto. Do streljanja je najprej prišlo pri bolnišnici, ker . se je stražar uprl
vdaji, a je bil takoj pokošen. Upirali so se tudi na policijski postaji, toda
borci Šercerjeve so z žandarji hitro opravili. Prednje bojne skupine so zasedle
križišča in začele streljati na vsakega Nemca, ki je še nosil orožje, hkrati so
nazaj proti Sinči vasi poslali kurirja z ukazom, naj glavnina pohiti v
Velikovec in okrepi položaje 2. bataljona. Zavarovale so tudi dostope v mesto
iz vzhoda in zahoda ter ustavile vse prihajajoče nemške kolone. 147
Drago
Kunc se je domislil, da je treba hitro zasesti občino in pošto. To so takoj
storili. Jože Prevorčnik je prekinil telefonične zveze z Gradcem, Celovcem in
Dunajem ter sam sprejemal poročila nemških oblasti in poveljstev. Tako je bil
Velikovec 9. maja 1945 ob osmih že v rokah Šercerjeve brigade, do pol desetih
tega dne pa so vanj prišle še druge njene enote. Štab brigade je takoj natisnil
na ciklostil razglas v nemščini in. slovenščini, v katerem je najavil
osvobodilni prihod enot Jugoslovanske armade, pozval prebivalstvo na red in
mir, zahteval izročitev orožja, ki ga je bilo treba prinesti na občino,
nemoteno delo vsakega delavca in uslužbenca na njegovem mestu ter določil
policijsko uro. Kmalu se je na sedežu nove vojaške oblasti zglasil župan, za
njim pa še nekaj uradnikov, ki so se stavili na razpolago partizanom. Tačas je
štab brigade od nemških zdravnikov v velikovški vojaški bolnišnici izvedel, da
so malo pred tem Nemci celo bolnišničnemu osebju razdelili orožje z nalogo, bojevati
se proti partizanom, če bi se pojavili v Velikovcu, medtem ko naj bi se
Britancem vdali gladko in brez odpora.148
- - -
* O odločnosti 2.
bataljona Šercerjeve brigade in Milana Peterce-Milčeta mi je pravil dr. Lado
Lovrenčič, takratni načelnik štaba Šercerjeve brigade, ki se je z nekaj kurirji
pripeljal do velikovškega mostu čez Dravo v zaseženem sanitetnem avtomobilu
ravno v trenutku, ko so se Nemci vdali.
113
114
14 udarna.jpg
114
Bataljoni
so takoj pohiteli na dostope k Velilcovcu z vzhoda, kjer so pritiskale silne
množice Nemcev in kozakov, ki niso marali priznati kapitulacije. Na vdajo jih
je bilo treba pripraviti s hudim mitralješkim ognjem. Pri tem je borcem
Šercerjeve brigade uspelo osvojiti več tankov in drugega težkega orožja, ki ga
je bilo mogoče takoj s pridom uporabiti pri razoroževanju še močnejših
sovražnih kolon. En bataljon je nemudoma odšel proti Celovcu. Čez dve uri po
popolni osvojitvi Velikovca so se šercerjevci na tej poti srečali z Britanci.
S
hitrim in odločnim nastopom je Šercerjeva brigada hipoma postala popoln
gospodar položaja v mestu onstran Drave in v njegovi okolici. Kajpak je pri tem
imela precej ranjenih. Te so takoj prepeljali v velikovško vojaško bolnišnico,
kjer je nemško sanitetno osebje zgledno skrbelo zanje. Eden izmed teh ranjencev
je bil stari šercerjevec Vinko Kucler-Vine, na katerega je streljal skozi okno
nemški oficir s pištolo. Zadel ga je v nogo in glavo, da je Vine komaj ostal
živ. To se je zgodilo na sam 9. maj. 149
Zajeto
nemško vojaštvo so šercerjevci takoj odpeljali nazaj čez Dravo v Dobrlo vas,
kjer so ustanovili ujetniško taborišče, ki so ga stražili nekdanji nemški
ujetniki francoskega rodu. Ti so pač najbolje vedeli, kako je treba ravnati z
zajetimi Nemci.
Borci
Šercerjeve brigade so pogumno delovali v vseh smereh. Včasih so bili celo
preveč pogumni. Tako se je znašel v nemajhni kaši komandir Jože Baloh, ki je
bil nekje staknil tovorni avto. Nanj je naložil večino borcev svoje čete in se
z njimi odpeljal proti Grebinju. Na poti tja so se nenadoma znašli med množico
Kozakov, ki so tovornjak ustavili in vso četo razorožili. Edini, ki je ušel, je
bil Baloh. V Velikovec se je vrnil čisto obupan. Njegovi tovariši so se
spomnili zaveznikov in odšli k njim v Celovec. Četo so potem rešili šele s
pomočjo britanskih tankov, kozake pa zajeli. Na prostoru med Dravo in cesto od
Velikovca proti Labotu je tako nastalo prvo ujetniško taborišče na Koroškem,
severno od Drave. 150
115
Enako
hitra in uspešna kakor Šercerjeva je bila 13. SNOUB Mirka Bračiča, ki je od
Bukovnika proti Galiciji odšla že 9. maja ob petih. Na čelu je bil 4. bataljon,
ki se je ob vdoru v vas udaril z Nemci in Ukrajinci. Ti so se deloma vdali
deloma razbežali. Bračičevci so zaplenili mnogo orožja in zajeli 78
sovražnikov, sami pa so imeli dva ranjena. 151
Do
mnogo hujšega boja je prišlo na mostu čez Dravo, ki ga Bračičeva ni mogla
prekoračiti. Tisto dopoldne je prišel kot odposlanec čez most nemški polkovnik,
ki je izjavil, da bodo nemške sile branile obrambno črto na Dravi. Polkovnik
Peter Stante-Skala in podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka sta mu odvrnila, da bodo
brigade 14. udarne divizije brez zadržka rušile nemške utrdbe in osvobajale
slovensko Koroško. 152
O tem
deloma govori tudi radijska brzojavka, ki je prispela v Glavni štab JA za
Slovenijo tistega dne ob trinajstih: »14. div. brez 6. in 11. br. danes ob osmi
uri pod težkimi pogoji prispela do Drave v Galiciji. Na Dravi so prenehale
bitke šele na intervencijo zavezniškega oficirja. Razmestitev enot: 1. br.
vzhodno od jezerske ceste, 13. br. zahodno od jezerske ceste vključno v Ziljsko
dolino, 2. br. severno od Drave. Koroški bataljoni včeraj vkorakali v
Celovec... Od Skale.« 153
Ker je
bil od prejšnjega dne v Celovcu že Kokrški odred z dvema bataljonoma in jurišno
četo, Bračičeva ni izsiljevala prehoda čez Dravo pri Galiciji. Pač pa je
primorala k vdaji en polk 14. SS divizije Galizien, zasegla ogromno orožja,
konj, vozil in opreme ter zajela 2500 sovražnikov. V Galiciji pa se dalje ni
zadrževala. Tu je pustila le 4. bataljon. Tretji je krenil proti Beljaku, a so
ga Britanci ustavili in mu niso dovolili vstopa v mesto, zato se je vrnil v
Borovlje, kamor sta že prej prišla tudi 1. in 2. bataljon. 154 Skupaj s
Koroškim odredom so dobili nalogo, da zapro pot umikajočim se nemškim in
kvizlinškim silam, ki so prihajale k Borovljam prek Ljubelja.
Tomšičeva
brigada je zasedla vse večje kraje južno od Drave. Prvi in četrti bataljon sta
zavzela železniško postajo v Sinči vasi, kjer je bilo nakopičeno mnogo
vsakovrstne vojaške opreme in mnogo malodušnih sovražnih enot. Bataljona sta
jih hitro razorožila. Zajela sta mnogo Madžarov in tudi precej esesovcev. 155
116
117
Galicija Braciceva brigada.jpg
117
Drugi
bataljon Tomšičeve je iz Šentlipša v Podjunski dolini najprej odšel proti
Velikovcu, ker so bili odšli tja že borci Šercerjeve brigade, pa se je vrnil in
zasedel Pliberk ter tam razorožil 120 nemških žandarjev. Tretji bataljon je v
gozdu pri Sinči vasi zajel nemško poljsko bolnišnico, ki je bila pod šotori,
nato pa se je usmeril na vzhod. Začel je prodirata proti Ravnam in Dravogradu. 156
Tako je
14. udarna divizija že 9. maja 1945 do devetih dopoldne obvladala vso Celovško
kotlino, vzhodno od črte reka Krka-Grabštajn-Borovlje, zahodno od tod pa le
ozemlje južno od Glinice. Ta uspeh je dosegla neodvisno od volje Britancev, ki
jih je prehitela za najmanj osem ur. Prve patrole britanskih tankov so se na
tem področju pojavile šele 9. maja 1945 proti večeru.157
Dosežene
uspehe 14. udarne divizije je treba ocenjevati tudi v primerjavi z drugimi
enotami Jugoslovanske armade, ki so prodirale proti Celovcu. Pri tem lahko
ugotovimo, da je prvi del motoriziranega odreda 4. armade ob tem času šele
prestopil mejo Gorenjske s Koroško. To je storil z dovoljenjem in ob dobri
volji Britancev, ob tem pa ni za jugoslovansko stran zasedel nobenega ozemlja,
ki ga koroške partizanske enote ne bi bile že prej osvobodile. $e slabše je
bilo z enotami 3. jugoslovanske armade, katere prednji deli so 9. maja zvečer
dosegli šele Ptuj. Vendar je treba reči, da uspeh 14. udarne divizije v prvi
fazi njenega bojnega delovanja na Koroškem ni bil čisto v skladu s
pričakovanji, čeprav je za njihovo uresničitev vložila hude napore in žrtve.
Štirinajsta je namreč poleg Kokrškega, Koroškega in Jeseniško-bohinjskega
odreda imela največ stvarnih možnosti, da bi zasedla pred zahodnimi zavezniki
vse slovenske kraje na Koroškem s Cedovcem in Beljakom vred. Predvsem ji je
šteti v slabo, da je segla premalo daleč proti zahodu. To pa bi bila morala
storiti vsaj v noči na 8. maj 1945, za kar sta ji seveda manjkala dva polna
dneva, ki ju je zapravila z naskakovanjem Dravograda in postojank v Mežiški
dolini. Ob tem je treba pripomniti, da so bili doseženi položaji zadosti
pomembni za prihodnji razvoj razmerja sil na Koroškem. Treba bi jih bilo samo
zadržati, kar bi bila 14. udarna divizija z drugimi enotami Jugoslovanske
armade, ki so na Koroško prišle kasneje, prav lahko storila, če ji ne bi bil
zaukazan umik...
118
119
skica Koroške – Celovec
besedilo pod
sliko
Prihod
britanskih oklopnih vozil v Velikovec, ki ga je bila že nekaj ur prej zavzela
Šercerjeva brigada. Njeni borci in poveljniki so na obeh straneh ceste dobro
vidni.
Štirinajsta
je bila za to svojo nalogo vsestransko pripravljena in usposobljena, čeprav je
bila sicer številčno še dokaj šibka. V Celovški kotlini so jo namreč čakale
zelo zahtevne in zapletene naloge, ki so daleč presegle njene moči. Morala je
zasesti kraje s slovenskim prebivalstvom in hkrati razoroževati sovražnike vseh
barv, ki pa se prav Jugoslovanski in Rdeči armadi niso marali vdati. Boji z
nepokornimi premaganci, ki niso priznavali prenehanja sovražnosti in določil o
brezpogojni kapitulaciji, pa skrb za njihovo razorožitev in zajetje so
Štirinajsto odtegovali od njenega poglavitnega poslanstva. Naloga vseh drugih
enot Jugoslovanske armade, zlasti pa 3. armade, ki je bila Koroški od vseh enot
s fronte najbližja; bi bila, Štirinajsti brez odlašanja prihiteti na pomoč in
prevzeti nase vse operacije v zvezi z razoroževanjem, zajetjem ali uničenjem
trdovratnih nacističnih in kvizlinških tolp. Le tako bi bila Štirinajsta lahko
povsem izvršila svoje politično poslanstvo do koroških Slovencev, za kar je
imela od vseh enot JA največje sposobnosti.
120
Velikovec Britanci Sercerjeva.jpg
120
Dogodki
in uspehi so potrdili, da so prav poveljniški kadri Štirinajste s komandantom
4. operativne cone, polkovnikom Petrom Stantetom-Skalo, najbolje razumeli
Titove in Kardeljeve zamisli. Kljub začetnim napakam in zamudi so se na vso moč
potrudili, da bi zamujeno nadoknadili in popravili. To jim je večidel tudi
uspelo.* Temu je pripisati največ zaslug za vse dotedanje in kasnejše uspehe
Jugoslovanske armade na Koroškem...
- - -
* To so misli
Viktorja Avblja-Rudija, ki je bil v tistih dneh predstavnik osrednjega
slovenskega vodstva (Glavnega štaba JA za Slovenijo, Izvršnega odbora OF in CK
KPS) pri štabu 4. jugoslovanske armade. Izrekel. jih je v pogovoru s piscem F.
Strletom.
121
PRISPEVEK ZAHODNE OPERATIVNE SKUPINE
Enako
voljo za uresničitev Titovih strateških zamisli na Koroškem kakor glavnina
Štirinajste so izpričale tudi enote motoriziranega odreda 4. armade. O tem
govori že sama osvojitev prehodov čez prelaz Vršič, ki po požrtvovalnosti in
veličini naporov v zgodovini vojn skoraj nima primere. Vendar se z osvojitvijo
Vršiča in Zgornjesavske doline težave za prehod na Koroško niso nehale. Te so
povzročali slej ko prej Britanci, ki so pohod motoriziranega odreda 4. armade in
Jeseniško-bohinjskega odreda namenoma ovirali.
S
prihodom čez Vršič in v skupni bojni akciji pri Kranjski gori se je iz
motoriziranega odreda 4. armade in Jeseniško bohinjskega odreda izoblikovala
posebna zahodna operativna skupina. Ta sicer ni imela enotnega poveljstva,
imela pa je enake naloge, vrh tega je pri izvrševanju le-teh prišlo do mnogih
skupnih značilnosti, ki jih kaže obravnavati skupaj.
Po
zmagi nad enoto nemških protiletalcev pred Kranjsko goro so enote 11.
dalmatinske udarne brigade 8. maja 1945 primorale k umiku tudi Nemce, ki so se
bili utrdili na dohodih h Korenskemu sedlu,158 vendar pa prehodov čez sedlo
niso dokončno zavzele. Jeseniško-bohinjski odred, ki je bil očitno opustil
namero oditi v Ziljsko dolino po stranskih poteh mimo Korenskega sedla, je
skušal že popoldne tega dne doseči pri Britancih, da bi mu dovolili prehod
proti Beljaku čez Trbiž, kar pa so ti zavrnili. Šele drugi dan, 9. maja, ko so
bili prehodi čez Korensko sedlo že prosti, so popustili. Na tovornjakih sta se
skozi Trbiž v Ziljsko dolino odpeljala 3. in 4. bataljon 11. dalmatinske udarne
brigade. Prav to pot je hotela ubrati tudi oklopna skupina motoriziranega
odreda, pri kateri je bil politični komisar 4. jugoslovanske armade Boško
Šiljegovič. Tej pa Britanci prehoda niso dovolili in vrniti se je morala v
Kranjsko goro. 159
122
123
Gorenjska 11 dalmatinsa.jpg
123
Markic Guvo 11 dalmatinska.jpg
123
Na
Koroško je 9. maja 1945 uspelo priti tudi 3. motoriziranemu divizionu gorskega
topništva topniške brigade 4. armade, in sicer čez Korensko sedlo. Divizion je
krenil na pot prek bivše in sedanje državne meje že ob šestih zjutraj. 160
Iz
Ziljske doline dalje so imele vse tri naštete enote isto pot, dasiravno niso
napredovale v eni sami koloni. Britanci namreč tudi 3. in 4. bataljonu 11.
dalmatinske udarne brigade poti skozi Beljak ob Vrbskem -Jezeru proti Celovcu
niso dovolili. Usmerili so ju po ozemlju južno od Drave, ki je bilo že v rokah
koroških partizanov. Pot sta oba bataljona in za njima motorizirani divizion
gorskega topništva nadaljevala čez Malošče in Šentjakob v Ziljski dolini, nato
pa skozi Bistrico v Rožu in Svetno vas. Dravo so te enote prešle po
boroveljskem cestnem mostu in se pojavile pred britansko zaporo na mostu čez
Glinico na južni strani Celovca. Vstopa v mesto jim Britanci niso dovolili.
Dolgo so se morale pogajati in čakati: šele pozno popoldne so smele nadaljevati
pot čez most na Glinici in skozi Celovec, vendar se v mestu niso smele
ustaviti, ampak so morale nadaljevati pot še kakih deset kilometrov proti
vzhodu. Tretji bataljon 11. dalmatinske udarne brigade se je nastanil v Trdnji
vasi ob Krki. Četrti bataljon te brigade in 3. motorizirani divizon gorskega
topništva topniške brigade 4. armade pa sta, po opisu sodeč, zasedla Hotno,
Limaro in Delnjo vas ter Perkovnik. Vse tri enote skupaj so štele blizu 1100
mož.161
Topničarji
so takoj po prihodu v te kraje 9. maja ob osemnajstih postavili pred most čez
Krko pri Perkovniku oba protitankovska topova, v okolico na položaje pa vseh
dvanajst gorskih topov in oba štiricevna protiletalska topova, da so čakali v
bojni pripravljenosti. Od Velikovca proti Celovcu in od mostu pri Galiciji so namreč
pritiskale močne kolone Nemcev, pomešane s Kozaki in drugimi nemškimi pomagači.
Teh Šercerjevi brigadi ni uspelo povsem razorožiti, ker so jih bili vzeli v
varstvo Britanci. Dne 10. maja so bile te nemške enote razorožene. Tu je šlo
očitno za dva polka, skupaj kakih 5200 mož z več kot 400 tovornjaki.
Razoroževanje Nemcev, ustašev, belogardistov in četnikov je na mostu čez Krko
pri Perkovniku trajalo še vse do 12. maja 1945, plen pa je bil zelo velik. 162
124
Ujetnikov
borci motoriziranega odreda 4. armade niso dobili. Kaj je bilo temu krivo? Te
nemške enote so se bile že pred Velikovcem formalno vdale Britancem, ki pa so
jih še popolnoma oborožene usmerili dalje proti Celovcu. Na mostu čez Krko so
jih topničarji in pešaki motoriziranega odreda rešili orožja, tehnike in
opreme, toda ujetnike so za njihovim hrbtom nalagali na tovornjake Britanci in
jih odvažali proti zahodu v svoja ujetniška taborišča. Vendar so si Britanci
lastili pravico tudi do motornih vozil. Iz teh so pobirali ključe in jih skušali
onesposobiti, štiri tovornjake pa so celo odpeljali.163 Tudi to je
bil eden nezaželenih pripetljajev, ki so pričali, da Winstori Churcill ne želi
Jugoslovanske armade priznati za enakovrednega zaveznika.
Ob tem
je treba povedati, da so se mnoge britanske enote obnašale zgledno kakor .pravi
zavezniki. Mnogo je bilo primerov, ko so. skušale pomagati posameznim
partizanom ali celo enotam, predvsem pa partizanov na Koroškem niso
razoroževale. Kaj takega se je primerilo prav redko in izjemoma, medtem ko je bila
v Grčiji in Italiji to splošna praksa. Da je šlo vendarle za drugačen odnos,
pričajo tudi okoliščine, v kakršnih je bila zajeta ustaška vlada.
Za
ustaško vlado, ki se je bila do Vrbskega jezera prebila menda po obhodni poti
mimo Gradca, so najprej izvedeli v štabu Kokrškega odreda. Proti beguncem so iz
Celovca takoj poslali močnejšo enoto, z nalogo da ministre marionetne hrvaške
države takoj razoroži in zajame. Britanska enota, ki se je znašla tam blizu, pa
tega borcem Kokrškega odreda ni dovolila. Morali so se vrniti, ne da bi kaj
opravili. 164
Več
razumevanja je bila deležna skupina oficirjev motoriziranega odreda 4. armade.
To so bili polkovnik Boško Šiljegovič ter majorja Geco Bogdanovič in Simo
Dubajič s spremstvom. Ti so očitno 10. maja potovali iz Kranjske gore čez
Beljak in ob Vrbskem jezeru proti Celovcu na pogovore z britanskim poveljstvom.
Spremljala jih je skupina novozelandskih oficirjev, ki so bili jugoslovanskim
borcem zelo naklonjeni. Ob Vrbskem jezeru, kakih deset kilometrov zahodno od Celovca,
je bila cesta zajezena, da se ni moglo dalje. Zajezila jo je bila kolona
osebnih avtomobilov črne barve. Major Simo Dubajič je izstopil iz vozila, češ
da bo pogledal, od kod so begunci v tako imenitnih avtomobilih. Že v prvem
vozilu je prepoznal »doglavnika« Adamaga Mešiča. Ukazal mu je, naj izstopi, ter
ga začel zasliševati.
125
126
Mesic Adamaga vlada.jpg
126
Simo
Dubajič je tako izvedel, da ima pred sabo skoraj vso vlado NDH, ki pa se
namerava vdati Britancem, kar da je že dogovorjeno. Mešič je to povedal s
poudarkom, češ kaj nam morete, saj smo politični begunci in bomo dobili
britansko zatočišče.
Eden
izmed novozelandskih oficirjev je brž doumel, da med Simom Dubajičem in
Adamagom Mešičem ne gre za navaden pogovor. Približal se jima je in od Dubajiča
izvedel, da jim je pot zaprla avtomobilska kolona vlade tako imenovane NDH,
hrvaške kvislinške države.
»Vse to
so Hitlerjevi ritolizniki, je z zvišanim glasom pojasnjeval major Simo Dubajič.
Mešič
se je branil, češ da to niso vojaki, da so politični begunci in da po
mednarodnem pravu zahtevajo politično zatočišče. Visok in mladosten
Novozelandec pa je dejal: »A, do včeraj ste služili Hitlerju, danes pa
zahtevate azil?«
Pristopil
je še Boško Šiljegovič in novozelandskemu oficirju naštel nekaj najstrašnejših
ustaških zločinov in pripomnil: »Zdaj pa nam bodo ušli, ako nam vi ne pomorete.
Naše sile so, kot veste, precej daleč. Preden jih bomo zbrali, da bi ujeli te
zločince, bo že prepozno...«
Skupina
novozelandskih oficirjev je bila navdušena nad Titovo vojsko. To je zdaj prišlo
do polnega izraza. Tisti z najvišjim činom je takoj izrazil pripravljenost za
pomoč, češ da jim bo v posebno čast, če Titovim borcem lahko pomagajo.165
Tako so
naši s pomočjo novozelandskih oficirjev razorožili ustaške ministre in njihovo
spremstvo. Ujetnike so zaprli v bližnjo šolo in jih dobro zastražili, hkrati pa
so Novozelandci obljubili, da bodo ustaške voditelje izročili jugoslovanskim
oblastem ob prvi priložnosti. To so 16. maja 1945 tudi zares storili. Tako so
prišli pred vojaško sodišče zločinci: Mile Budak, Joco Rukavina, Ivan
Vignjevič, dr. Nikola Mandič, dr. Julije Makenac, Nikola Steinfel, dr. Pavao
Canki, Adamaga Mešič, Lavoslav Milič in dr. Bruno Nardelli, ki so bili razen
zadnjih treh obsojeni na smrt. 166
S
prigodo o zajetju ustaške vlade je popisana pot še zadnje izmed skupin
motoriziranega odreda 4. armade, ki so prodrle v bližino Celovca. Polovica tega
je bila ostala v Kranjski gori in vzhodno od nje, tako pa tudi
Jeseniško-bohinjski odred, ki se je osredotočil na Korenskem sedlu. Še tistega
dne, 9. maja 1945, je odšla proti Beljaku predhodnica. V Šentlenartu je prišla
v stik z zavezniki, ki ga ji nadaljnje poti proti Beljaku niso dovolili.
127
128
Ziljsko partizani.jpg
besedilo pod
sliko
Kolona
partizanov z razvito slovensko zastavo v neki koroški vasi med pohodom v
Ziljsko dolino.
Ko
je v Šentlenart 10. maja 1945 prišel ves drugi bataljon z odrednim komandantom
Ivanom Lebanom-Janezom na čelu, so ga nenadoma obkolili britanski tanki.*
Poročnik Leban, ki je znal francosko, je takoj sedel v avto in se odpeljal v
Beljak, da bi izgladil nesporazum. Sprejel ga je britanski general. Ta je hotel
vedeti, kakšne namere ima odred, koliko šteje in kako je oborožen, zlasti se je
zanimal za motorizacijo in tanke. Izgovarjal se je, da bi odred lahko motil
britanske prevoze, naposled je pa le privolil, da odpokliče tankiste, ki so
bataljon stražili. V noči na 11. maj pa sta
- - -
* Da se je to res
zgodilo 10. maja 1945 in ne 11. maja, kot navaja Mile Pavlin v knjigi
Jeseriško-bohinjski odred na straneh 284 in 285, zaveden po že omenjenih in
datumsko netočnih poročilih, dokazuje tudi ponovljena radijska brzojavka
Jeseniško-bohinjskega odreda, ki se glasi: »Jeseniško-bohinjski odred
128
129
Malosce Ziljsko partizani.jpg
besedilo pod
sliko
Borci
Jeseniško-bohinjskega odreda ob prihodu v Malošče v Ziljski dolini (foto Slavko
Smolej).
1. in 3. bataljon
Jeseniško-bohinjskega odreda po stranskih poteh brez težav prišla v Malošče.
Tako je bil v Ziljski dolini ves odred. Najprej je zavaroval smer proti
Bistrici v Rožu in Borovljam, ko pa je nevarnost s te strani minila, se je
znova nastanil v Maloščah in okoliških vaseh, 2. bataljon pa je 12. maja 1945
odšel na Ziljico. Na mostu čez Ziljo med Marijo na Zilji in Beljakom je imel
bataljon stražo in tam je sama od sebe nastala razmejitvena črta med Britanci
in Jugoslovansko armado. 167
Zelo
pomembno vlogo sta med tem odigrala 1. in 2. bataljon 11. dalmatinske udarne
brigade. Zaradi pritiska sovražnikov iz Ljubljanske kotline sta se bataljona v
noči na 10. maj
- - -
* poslal nam
sledečo depešo. Naše enote dospele do Beljaka. Zavezniki ne dovolijo nobenim
našim enotam in enotam 4. armade po Ziljski dolini. Nahajamo se v Sv. Lenartu
v Ziljski dolini. Prosimo nadaljnjih direktiv. 10. 5. od 9. uri, štab DK ob 11.
uri (fasc. 41/II in 45/III v IZDG).«
129
130
Leban 9 korpus.jpg
130
131
Malosce Koroska Lostrk Novljan Malosce.jpg
131
132
Koroska 11 dalmatinska.jpg
132
Koroska 11 dalmatinska.jpg
132
1945 premaknila na
Hrušico in Jesenice. Tako sta sovražnikom zaprla pot za umik po Zgornje savski
dolini, pa tudi možnost za umik skozi karavanški predor. Tisti sovražniki, ki
so 10. maja 1945 pribežali na Jesenice z oklopnimi in navadnimi vlaki, so bili
v pasti. Morali so se vdati. Tako je bilo na Jesenicah zajeta kakih 4600
sovražnih vojakov in 237 oficirjev, zaplenjeno ogromno orožja, od vozil pa 11
lokomotiv, 20 oklopnih in 300 navadnih vagonov. 168
Enote
motoriziranega odreda 4. armade so prodrle celo južno od Žirovnice in na Bled,
ki so ga bile med tem osvobodile enote komande mesta Bled. Ko so prišle v stric
z enotami 29. udarne divizije Hercegovske, je postalo jasno, da je preostalim
sovražnim enotam ostala možnost umika na Koroško samo še čez prelaz Ljubelj.
Nadaljnje zadrževanje tega dela motoriziranega odreda v Zgornje savski dolini
je postalo nepotrebno, zato se je tudi ta odpravil čez Korensko sedlo ter 14.
maja prispel v Šentjakob. 169
Kot je
mogoče sklepati iz opisanih dejstev, je motorizirani odred 4. armade odigral
najpomembnejšo vlogo z zasedbo Zgornje savske doline in Jesenic. S tem je
prekrižal račune oboroženi sili slovenskih belih izdajalcev, ki so nameravali
zadržati in braniti prav ta kotiček Gorenjske, hkrati pa odpreti pot Britancem
na slovenska tla, kar so bile sicer le nekoliko prepobožne želje. Čeprav so upi
na razdor med zahodnimi zavezniki na eni ter med Rdečo in Jugoslovansko armado
na drugi strani bele izdajalce še vedno hrabrili, so jim jugoslovanski tanki v
Kranjski gori in na Jesenicah zadali tak strah, da so se pognali v paničen beg
prek ljubeljskega prelaza, ki je bil zanje kljub začetnemu uspehu tudi usoden.
Del
motoriziranega odreda, ki je pohitel na Koroško, ni žel takih uspehov. Tam je
bila zares dobrodošla vsaka enota Jugoslovanske armade, vrh tega se 3e ta
polovica odreda pojavila blizu Celovca že 9. maja 1945, vendar pa le z
dovoljenjem Britancev. Tako ji ni uspelo razširiti ozemlja, ki so ga bili
osvojili koroški partizani. To pa je bila precejšnja razlika v primerjavi s
Štirinajsto...
133
USPEHI V ZASAVJU IN OB SAVINJI
Zadnji
sta povelje za pohod na Koroško dobili 6. SNOUH Slavka Šlandra in 11. SNOB
Miloša Zidanška, ki sta tedaj bojno delovali južno od ceste Celje-Ljubljana,
kjer se je obetala osvoboditev Zasavja do Zidanega mosta.
Štabu
Kamniško-zasavskega odreda je namreč tiste dni uspelo navezati stike z
nekaterimi oficirji zaščitnega polka Zidani most, ki so izrazili pripravljenost
za vdajo. Ivan Zore Jernej v imenu Kamniško-zasavskega odreda, Dušan Povše v
imenu 1. bataljona 3. brigade slovenske divizije narodne obrambe, Marko
Kukec-Rok v imenu Šlandrove brigade in nadporočnik Karo Ecke v imenu zaščitnega
polka Zidani most so 3. maja 1945 sklenili zelo zanimiv dogovor o vdaji tega
polka, ki pa ga štab 4. operativne cone ni odobril, pa tudi oficirji zaščitnega
polka ga niso bili zmožni uresničiti. Osvoboditev rudarskih revirjev in
Zidanega mosta se je tako izjalovila. Ko je to postalo jasno, se je začasno
ustanovljeni operativni štab odločil osvojiti Zagorje ob Savi z bojno akcijo.
Ta se je začela 4. maja 1945 ob pol devetnajstih, še pred tem pa je prišlo do
novih pogajanj za vdajo nemške posadke v topliški šoli. Ta pogajanja so se zelo
zavlekla, a so vseeno ugodno vplivala na tok dogodkov. 170
Odločilno
vlogo pri napadu na Zagorje ob Savi je odigrala 6. SNOUB Slavka Šlandra. Tej so
tedaj poveljevali: Ivan Mušič-Štefan kot komandant, Adolf Jevšnik-Lvov kot
politični komisar, Milan Štajner-Kamnar kot načelnik štaba brigade, Miha Ramšak
kot namestnik komandanta brigade in Alojz Vindiš-Dunda kot pomočnik komisarja
brigade. 17l
Šlandrova
brigada je Zagorje ob Savi napadla iz smeri Medijskih Toplic, 1. bataljon 3.
brigade slovenske divizije narodne obrambe pa iz smeri Javorja in Konec.
Zidanškova brigada je morala napad zavarovati proti Trojanam in Litiji,
Kamniško zasavski odred pa proti Trbovljam.172
134
135
Slandrova Filipic Music Jevsnik Herle.jpg
besedilo pod
sliko
Del vodilnega
poveljniškega osebja Šlandrove brigade. Od leve proti desni: Franc Filipič-Cinko,
komandant 2. bataljona, Ivan Mušič-Štefan, komandant, in Adolf Jevšnik-Lvov,
politični komisar Šlandrove brigade, ter Franc Herle-Nande, komandant l.
bataljona Šlandrove brigade.
Komandant
1. bataljona Šlandrove brigade Franc Herle-Nande je s svojimi borci zavzel
bunkerje na Kisovcu, 2. bataljon Šlandrove pa je presenetil stražarje v
bunkerjih na Cilenci in jih razorožil. Posadke bunkerjev nad električno
centralo so po telefoničnem pozivu na vdajo zbežale v Zagorje. Nato sta Adolf
Jevšnik-Lvov in Milan Štajner-Kamnar po telefonu pozvala k vdaji še posadko
glavnega bunkerja na Gorici. Ta se je takoj vdala. S tem so bili vsi bunkerji
nad Zagorjem zavzeti. Končno so telefonično pozvali k vdaji še poveljnika
postojanke v sokolskem domu, ki pa je pogovor prekinil in se s posadko umaknil
proti železniški postaji. Prav tedaj so se vdali tudi. vojaki avstrijske
narodnosti v topliški šoli. Ko so tja prišli borci 1. bataljona in dveh čet 2.
bataljona, so bili ti vojaki že v vrsti, orožje pa lepo zloženo. 173
135
Nemški
vojaki na železniški postaji v Zagorju pod poveljstvom majorja Grietzlerja so
se medtem pripravljali na obrambo. Da jih primora k vdaji, je tja odšla
okrepljena četa iz 2. bataljona Šlandrove, toda Nemci so na poziv na vdajo
odgovorili s streljanjem. Borci Šlandrove so nato zavzeli položaje na grebenu
levo od železniške postaje in od tu obstreljevali sovražnike. Spopad je trajal
do poznega popoldneva, o mraku pa se je Nemcem uspelo umakniti v Trbovlje. Tako
je bilo 5. maja 1945 Zagorje ob Savi osvobojeno z železniško postajo vred. 174
Nemci
iz Trbovelj so hoteli ižgubljene postojanke v Zagorju ob Savi znova zasesti. Že
v noči na 6. maj so v ta namen prišle v Trbovlje štiri čete. Najprej so se
skušali do Zagorja prebiti z oklopnim vlakom, ki pa so ga šlandrovci zaustavili
in ga primorali, da se je vrnil. Zjutraj 6. maja je iz Trbovelj v Zagorje
poskušalo priti nekaj tankov, od katerih je eden naletel na mino, drugi pa so
bili po dve urnem boju zavrnjeni. S pehoto so Nemci skušali prodreti v Zagorje
čez Zelene trate, Sv. Urh in Sločnik. Tu sta se z njimi spopadla in bojevala
Kamniško-zasavski odred in Šlandrova brigada, zaradi prehudega pritiska pa so
se morale partizanske enote umakniti iz Zagorja 7. maja 1945 ob štirih zjutraj,
potem ko so spravile na varno ves vojni plen.175
Šlandrova
je v boju za Zagorje ob Savi zabeležila enega mrtvega, tri ranjene in tri
pogrešane. Uspeh je bil neprimerno večji: Nemcev je padlo
kakih 60, ujetih je bilo 485 in uničen en tank, zelo obilen pa je bil
tudi vojni plen. Šlandrova je zaplenila dva težka minometa s 300 in lahki
minomet s 100 minami, dva težka mitraljeza, dvanajst šarcev in dve lahki bredi,
304 puške, petnajst brzostrelk, trideset pištol in drugo.176
Med
zavzemanjem in obrambo Zagorja ob Savi pa je dosegla lepe uspehe tudi
Zidanškova brigada. Tej so tedaj poveljevali: kapetan Viktor Cvelbar-Stane kot
komandant brigade, Slavko Kokalj-Jožko kot politični komisar, Ivan BelecBeli
kot načelnik štaba brigade, Jaroslav Soušek-Zdenko kot namestnik komandanta
brigade in Stane Kokalj-Janez kot pomočnik brigadnega političnega komisarja. 177
136
Zidanškovi
brigadi je uspelo pripraviti k vdaji nemško posadko v Ponoviškem gradu, ki je
štela 92 mož. Kazalo je, da bodo zajeli tudi vlak z nemškimi ranjenci in
spremstvom, ki se je moral ustaviti ob razdejani progi, vendar pa je ta
sovražna skupina vdajo odklonila in se umaknila nazaj proti Litiji. Več sreče
je bilo s postojankama Sava in Vače. Iz Save so Nemci pobegnili proti Zidanemu
mostu, še preden je 1. bataljon Zidanškove prišel do tja, da bi jih primoral k
vdaji, jih zajel in prišel do orožja. Postojanko v Vačah je napadel 5. ali
Ruski bataljon, ki pa Nemcem ni mogel do živega. Očitno so se sovražniki
zavedali, da bi s padcem Vač prišla na vrsto še Litija, te pa nikakor niso
marali izgubiti. Borci Zidanškove so pritisk na Vače okrepili. Ruskemu
bataljonu sta prišla na pomoč še 3. in 4. bataljon. Ko so hudo zdelani in
preplašeni Nemci opazili, da jih obkoljujejo močne partizanske sile, so iz
postojanke odločno izpadli in se prebili proti Litiji.178
137 Zidanskova Cvelbar-Stane Viktor
komisar.jpg
137
Zidanskova Kokolj Jozko komisar.jpg
besedilo pod
sliko
Kapetan Viktor
Cvelbar-Stane (sedaj generalmajor), zadnji komandant Zidanškove brigade.
Slavko
Kokalj-Jožko, zadnji politični komisar Zidanškove brigade.
137
Tako
sta se Šlandrova in Zidanškova oborožitveno močno okrepili, pa tudi številčno.
Šlandrova se je z novačenjem v Zagorju ob Savi povečala za 247 novih borcev, 179
Zidanškova pa je v tistih dneh pridobila, kot je mogoče izračunati, 235
novincev. To je bilo spričo njunih nadaljnjih nalog še posebno pomembno.
Pričakovati
je bilo, da bo štab 4. operativne cone obe brigadi hitreje izvlekel iz Zasavja
in ju tudi usmeril proti Koroški, kar bi bilo v tistem trenutku najbolj prav.
Toda vmešal se je Glavni štab JA za Slovenijo. Že 5. maja 1945 je izdal
brzojavni ukaz, naj Šlandrova in Zidanškova takoj odideta v napad na Ljubljano,
pri tem pa naj se ne zadržujeta z zavzemanjem manjših postojank. S tem poveljem
in močnim oboroženim spremstvom, ki je bilo zmožno prehod do obeh brigad tudi
izsiliti, se je napotil od štaba 4. operativne cone z Raven pri Šoštanju k
brigadama na Moravškem Ivan Dolničar-Janošek, politični komisar 14. udarne
divizije. 180
»Dva
dni in eno noč je bilo treba nepretrgoma potovati peš in na konju,« piše o tej
svoji poti Dolničar, da smo prišli do enot. Prek glavnih cest, ki so bile polne
nemških avtomobilov, tankov in drugih vozil, smo morali hoditi tudi podnevi,
kar med kolonami, ker nam je bila vsaka minuta dragocena. Pri tem so nam bile
izredno dobrodošle nemške uniforme, ki smo jih imeli na sebi, kakor tudi to, da
Nemci niso več utegnili paziti, kdo vse se premika po teh poteh...«*
Proti
večeru 8. maja 1945 je Ivan Dolničar-Janošek prišel v štab Slandrove brigade.
Ta je krenila na pot proti Ljubljani prva. Ko bi bila morala na pohod tudi
Zidanškova brigada, na kar so bili borci in poveljniki že vsestransko
pripravljeni, pa se je nenadoma vse zasukalo. Medtem je bil namreč Glavni štab
JA za Slovenijo prvotni ukaz za napad obeh brigad proti Ljubljani že
- - -
* Povzetek je iz
sestavka "Zarobljavanje štaba balkanske grupacije nemačkih trupa u
Sloveniji, ki ga je podpolkovnik Ivan Dolničar-Janošek objavil v Narodni
armiji, let. IV, štev. 333, Beograd, 22. decembra 1948. Dolničar mi je izjavil,
da vse kasneje inačice in novinarske priredbe izhajajo iz tega natisa, zato se
v nadaljevanju največ opiram nanj ter ga tudi dobesedno povzemam.
138
preklical. Zadevna
brzojavka z dne 6. maja 1945 se glasi takole: »6. in 11. brigado pošljite takoj
na Koroško v smeri Celovca. Ni potrebno, da gresta proti Ljubljani. Izvedite
najhitreje!« 181
Ni znano, zakaj je bilo to
povelje štaboma Šlandrove in Zidanškove brigade ter političnemu komisarju 14.
udarne divizije preneseno šele 8. maja zvečer.* Ta zamuda pa je na srečo
pripomogla k drugemu pomembnemu uspehu, ki se ga ni nihče nadejal.
Na
posvetu obeh štabov so se odločili, da na Koroško odidejo po najkrajši poti
skozi Zgornjo Savinjsko dolino in Solčavo proti Velikovcu. Tako bi do Železne
Kaplje z vsiljenim pohodom lahko prišli v dveh dneh.182
Še
tisto noč sta Šlandrova in Zidanškova prešli cesto čez Črni graben in cesto iz
Kamnika po Tuhinjski dolini proti Celju ter se čez Slapnik začeli spuščati
proti Bočni, ko je bil že dan. Ko sta brigadi prihajali v Radmirje, sta
naleteli na
- - -
* Glavni štab
JA za Slovenijo je 5. maja 1945 izdal povelje, naj Šlandrova in Zidanškova
brigada takoj usmerita svoj glavni napad na Ljubljano. Da bi kar najhitreje
prodrle do slovenskega glavnega mesta, naj se ne zadržujeta okoli majhnih
postojank (dr. Miroslav Stiplovšek »Šlandrova brigada«, str. 689, in Mirko
Fajdiga »Zidanškova brigada«, str. 684). Tak ukaz je najbrž narekovalo stanje
na bojišču pri Ilirski Bistrici, kjer je bil obkoljen nemški 97. armadni
korpus, ki se je hotel prebiti proti Ljubljani, in pri Postojni, kjer so iz
Ljubljane pritiskale močne sile, da bi mu omogočile preboj. Šele z uničenjem
(vdajo in zajetjem) tega korpusa 7. maja zjutraj (Nemci so ponudili vdajo že 6.
maja 1945 zvečer) so nastale možnosti, da bo mogoče Ljubljano osvoboditi brez
sodelovanja Šlandrove in Zidanškove brigade. Glavni štab JA za Slovenijo bi bil
mogel tako povelje dati šele 6. maja pozno ponoči (brzojavka je nalepljena v
predalčku za 6. maj 1945, na njej pa ni datuma in ure, kdaj je bila odposlana
štabu 4. operativne cone), štabu 4. operativne cone pa je mogla biti poslana v
teku 7. maja. Iz že omenjenega Dolničarjevega spominskega sestavka je namreč
sklepati, da je z Raven pri Šoštanju proti Moravški krenil zgodaj tega dne,
potemtakem brzojavka dotlej še ni prispela v štab 4. operativne cone, kajti
Dolničar za spremembo povelja ni vedel. Zakasnitev brzojavke za več kot 24 ur
si je mogoče razložiti s preobremenjenostjo zvez ter z izgubljenim časom za
večkratno šifriranje in dešifriranje (najprej v Glavnem štabu JA za Slovenijo,
potem dvakrat v štabu 4. operativne cone in še enkrat v štabu Zidanškove
brigade, kjer se je zvečer 8. maja 1945 mudil Ivan Dolničar-Janošek).
139
nemško motorizirano
kolono, ki se je od Šentjanža pomikala proti Ljubnemu ob Savinji. Takoj ko so
borci in poveljniki Nemce opazili, so se razvrstili za boj in iz pohoda
poleteli v napad. Kolona se je vdala takorekoč brez odpora. Padlo je le nekaj
strelov in rafalov z obeh strani.* Brigadi sta tako zaplenili ogromno orožja in
zajeli kakih 2000 vojakov in v Ljubnem ob Savinji osnovali enega prvih
ujetniških taborišč na slovenskem Štajerskem. Še važnejše od tega je bilo, da sta
pridobili 25 tovornjakov; z nadaljnjim razoroževanjem pa so jim pritekali še
novi. Tako sta se brigadi čez dan in v noči na 10. maj 1945 popolnoma
motorizirali. Načrt za pohod na Koroško so spremenili,** ker je kazalo, da se
bo mogoče tja pripeljati, čeprav še nikomur ni bilo jasno, po kateri poti. Vse
ceste so bile namreč polne vojaštva in bojne tehnike. 183
Šlandrova
brigada se je bila med tem nastanila v Radmirju, Zidanškova pa v Ljubnem. Tam,
na »forštatu«, je imel svoj mali štab tudi Ivan Dolničar-Janošek. Borci so bili
zelo utrujeni, zlasti novinci, zato so takoj popadali na tla in zaspali. Toda
štabi in stari partizani so bili na nogah. Zavedali so se, da so razorožili eno
od pobočnic Lohrove armade, ki ima štab v Braslovčah. 184
- - -
* Ta dogodek je v knjigah dr. Miroslava Stiplovška
»Šlandrova brigada«, str. 688 in 689, in Mirko Fajdiga »Zidanškova brigada«,
str. 685, opisan drugače, namreč tako, kakor da je prišlo do razorožitve te
nemške motorizirane kolone šele po razmestitvi obeh brigad. Popravek je
zahteval Ivan Dolničar-Janošek v pripombah z dne 21. avgusta 1975, stran 4.
** Mičo Došenovič je v pripombah k tej knjigi zapisal,
da ni bilo nobene logike za pot Zidanškove brigade iz tedanjega okoliša pri
Ljubnem ob Savinji prek Celja in Maribora proti Celovcu. Zares so razmere na
Koroškem zahtevale, da tja kar najhitreje prideta tako Zidanškova kot Šlandrova
brigada, kakor je veleval ukaz Glavnega štaba JA za Slovenijo. Ker se
poveljstvi obeh brigad nista ravnali po njem, je nastal zelo težaven položaj
najprej pri Borovljah in nato pri 2elezni Kapli oziroma Galiciji. Vsekakor bi
bilo bolje, če bi se bili brigadi do Solčave prepeljali na tovornjakih in nato
odšli peš čez Pastirkov vrh proti Železni Kapli. Tako bi bili do tja prispeli
že v noči na 10. maj 1945, kar je bilo povsem izvedljivo. Toda poglejmo, kakšni
razlogi so bili za potovanje na motornih vozilih po okolišni poti. Predvsem sta
obe brigadi imeli veliko število novincev (Šlandrova 247 in Zidanškova
140
- - - - (cela stran)
235), skupaj 582 ali 35,5 odstotkov, ki niso bili
utrjeni za dolge pohode in jih je že pohod z Moravškega strahotno zdelal. To je
bil vsekakor upoštevanja vreden razlog. Toda Mirko Fajdiga navaja v knjigi
Zidanškova brigada še enega in ta je bil verjetno odločujoč. Na strani 686
namreč pravi: »Reke nemških in kvislinških enot, ki so se pomikale s Hrvatskega
po vseh cestah proti Koroški, so narekovale štaboma IV. operativne in XIV.
divizije, da obe brigadi zaradi nastalega stanja ustrezno preusmerita. Spričo odsotnosti
operativnih enot IV. operativne cone v Celju in Mariboru je bilo treba v ti
pomembni slovenski središči poslati takoj po eno brigado, od koder bi po
opravljenih nalogah nadaljevali pohod na Koroško. Politični komisar Ivan
Dolničar-Janošek je ukazal Šlandrovi brigadi, da pohiti v Celje, kjer naj
razorožuje nemške in kvislinške enote ter prispeva k vzpostavitvi reda in
varnosti prebivalstva. Zidanškovi brigadi pa je naložil, da pride čimprej v
Maribor in da opravlja v njem enake naloge..." Gotovo Ivan
Dolničar-Janošek tega ni naredil brez posvetovanja s štabom 4. operativne cone
v Topolšici, ki sta ga predstavljala politični komisar Matevž Hace in načelnik
štaba Petar S. Brajovič. Očitno je, da sta se ta dva razhajala v oceni položaja
s Petrom Stantetom Skalo.
Tukaj se zastavlja vprašanje, ali mar
ni bilo mogoče glavnino Štirinajste v Celovški kotlini okrepiti še z nekaterimi
drugimi enotami. Razčlemba razmestitve in nalog 7. korpusa za čas od 9. do 15.
maja 1945 pokaže, da bi bila do 11. maja lahko prišla čez Jezersko v Podjuno
tudi glavnina 15. udarne divizije. S tem bi se zapore 4. operativne cone na
Dravi bistveno okrepile, kar bi bilo usodno tako za domobrance kot tudi za
izdajalce drugih jugoslovanskih narodov. In spet se lahko vprašamo, zakaj to ni
bilo ukazano. Do odgovora ni težko priti. Namreč Glavni štab JA za Slovenijo,
ki je tedaj edini vedel, kaj vse bi bilo treba storiti na Koroškem, ni mogel
več razpolagati s 15. udarno divizijo, zakaj ves 7. korpus je bil že od 24.
aprila podrejen štabu 4. jugoslovanske armade. Del te divizije je sicer
posredoval proti Celju, Velenju in Šoštanju, vendar šele 13. maja in si je to
zamudo tudi razlagati s temi vzroki. Predvsem je treba poudariti, da bi bil
prodor v Podjuno mnogo ustreznejši. Žal so v štabu 4. armade mnogo bolj skrbeli
za zavarovanje desnega boka armadni glavnini kot za strateške poteze v okolici
Celovca. Kot je povedal Viktor Avbelj-Rudi, ki je skrbel za zvezo med najvišjim
slovenskim vodstvom in štabom 4. armade, je celo v tem štabu prevladovalo
mnenje, da je treba sovražnika frontalno potiskati s slovenskega ozemlja, ne pa
skleniti obroča po naših narodnostnih obronkih in sovražnike obkoliti, kar bi
zločinske okupatorske in domače izdajalske sile privedlo v brezizhoden položaj.
141
ZAGATA IN VDAJA PRI METLEČAH
Lohrova
čelna divizija je tačas pri Skornem zašla v hudo zagato. Poleg Slamičevih
obveščevalcev in Pelkovih propagandistov je k temu največ prigomogel zaščitni
bataljon štaba 4. operativne cone.
Zaščitni
bataljon štaba 4. operativne cone je štel blizu 150 izbranih borcev, ki so bili
razvrščeni v tri čete in vsi odlično oboroženi. V vsej svoji moči se je prvič
predstavil 1. maja 1945 na Šentandražu skupaj s Tomšičevo brigado. Tu je potem
ostal še dva dni, 3. maja ob osemnajstih pa je krenil proti Ravnam nad
Šoštanjem. Toda na mostu čez Pako je zašel v nemško zasedo. Že je bilo izdano
povelje, naj bataljon izbere drugo pot in sovražnike obide, a nastal položaj je
rešil komandir Viko Klepac s svojo 2. četo, ki je svoje borce povedel
142
Trdnja vas Koroska zascitni bataljon 4 oper cone.jpg
Besedilo pod
sliko
Zaščitni
bataljon štaba 4. operativne cone na pohodu pri Trdnji vasi na Koroškem.
142
na juriš. Po
odločnem naskoku so se Nemci prihuljeno umaknili in pot je bila prosta.
Partizani so imeli samo enega ranjenega, drugi pa se je zaradi pretiranega
strahu le okopal v Paki. 184a
Štab 4.
operativne cone z odseki in zaščitnim bataljonom se je nastanil pri Kristanu na
Ravnah nad Šoštanjem. Tu se do 8. maja ni zgodilo nič posebnega. Tega dne ob
dveh zjutraj pa so poslušali Winstona Churchilla, ki je naznanil kanec vojne.
Skupaj z mladino in drugimi partizanskimi somišljeniki so zvečer zakurili kresove.
Na obrobju Graške gore in po vsej Šaleški dolini jih je gorelo več kot
petdeset. Borci so od veselja tudi streljali v zrak, nato pa se je začel
miting. 184b
Za
veselje pa še ni napočil pravi čas. To so najbolje vedeli v štabu cone, kjer so
mrzlično ukrepa1i, da bi bili na ta čas vsestransko pripravljeni. Že zgodaj
tistega dne so sestavili pismo nemškima posadkama v Šoštanju in Velenju, a s
katerim so ju pozvali, naj se pripravita na vdajo in naj v ta namen točno ob
šestnajstih pošljeta svoje odposlance v Zavodnje, da bi se dogovorili o
potankostih. Vendar ni nič znanega, če je ta poziv obrodil kakšen sad.*
143
Sentandraz Ravne-Sostanj Stegnar Seljak Irsic.jpg
besedilo pod
sliko
Počitek po
nočnem pohodu s Šentandraža na Ravne nad Šoštanjem 4. maja 1945. Od leve proti
desni so: poročnik Franc Stegnar-Kolumb iz operacijskega odseka, za njim Ivan
Seljak-Čopič (sedaj akademski slikar) in tretji kapetan Jahko Iršič, vojaški
inštruktor.
143
144
Golob Irsic Samec.jpg
144
V noči
na 9. maj 1945 je štab cone s propagandnim odsekom sestavil letake v nemščini
o kapitulaciji nemških oboroženih sil. V njem je pozval nemške vojake in
starešine, naj se vdajo enotam Jugoslovanske armade, ki edine predstavljajo
velike zaveznike na slovenskih tleh. Janez Perovšek-Pelko s svojim ljudmi je te
letake razmnožil še ponoči, obveščevalci, obveščevalci oficirji in organizacije
OF pa so jim raznesli na vse strani. Pripeli so jih na vidnih poslopjih in
drevesih ter raztresli po poteh, koder se je kanila umikati nemška vojska. 184c
Sočasno
so v štabu cone odredili premik z Raven v Topolšico. Še prej je major Petar S.
Brajović, načelnik štaba 4. operativne cone, ukazal komandantu zaščitnega
bataljona Ivanu Samcu, naj z eno četo zapre cesto skozi Hudo luknjo. Ta četa je
tja zares odšla, zasedla položaje in se 9. maja ob štirih zjutraj udarila s
sovražniki. Teh je bilo preveč in o vdaji niso hoteli nič slišati, zato se je
četa umaknila.
Samega
komandanta Ivana Samca z eno četo, minerci in obveščevalci pa je Brajović takoj
po prihodu v Topolšico napotil v Skorno, kjer naj razstrelijo cestni most pri
Penku, ki vodi čez železniško progo, da bi tako zaprli Nemcem pot za umik od
Gorenja proti Šoštanju in Zavodnjam. Blizu tega mostu so tri hiše. V eni od teh,
pri Mešiču, je bila takrat gostilna, v najbližji pa je prebival partizanski
sodelavec Franc Melanšek. Partizanski minerji so vse pripravili, da most
poženejo v zrak, toda Malanšek jih je začel milo prositi, naj tega ne store,
ker bi razneslo tudi njegovo hišo. Naposled je partizane tudi zares
preprosil...
Komandant
Ivan Samec je sklenil, da s svojimi borci Nemce pričaka na mostu za hudim
ovinkom, ki ga Nemci iz globine ne bi mogli obstreljevati. Ob dveh zjutraj je v
to zasedo zašla nemška predhodnica na motorju s prikolico. Ustavil jih je borec
Mariborčan, ki je bil po poklicu trgovski pomočnik
145
- - -
* Štab 4. operativne cone je 8. maja 1945 poslal
nemškima posadkama v Šoštanju in Velenju tale ultimat: »Nemčija je včeraj
brezpogojno kapitulirala pred tremi velesilami: Rusijo, Anglijo in Ameriko.
Kapitulacija je podpisana od strani nemških generalov in nemške vlade. Veliki
zavezniki Rusija, Anglija in Amerika so sprejeli brezpogojno kapitulacijo
nemške armade. Danes ob 14. uri bo govoril ministrski predsednik gospod
Churchill o brezpogojni kapitulaciji Nemčije in o miru, ki je s tem aktom
nastal v Evropi. Vse sovražnosti so ustavljene na vseh frontah. Kjerkoli se
nahaja nemška vojska, so prenehali danes ponoči boji. Danes ponoči bo uradno
objavljeno, da je konec sovražnosti, čeprav so sovražnosti dejansko že
ustavljene. Mi, Jugoslovanska armada, kot sestavni del naših velikih zaveznikov
zahtevamo:
- Da takoj odložite orožje, ga zložite v nalašč za
to pripravljen prostor!
- Da pustite nepoškodovane vse magacine, vojaške
objekte, tovarne, rudnike itd.
- Da za čas, ko boste odložili orožje, ostane v
Šoštanju in Velenju orožništvo, ki bo skrbelo, da se vse to v redu izvrši,
dokler ne pridejo enote Jugoslovanske armade!
- S kapitulacijo Nemčije ste sedaj ujetniki
Jugoslovanske armade in se bo z vami postopalo po vojaških mednarodnih
pravilih kot z redno armado.
- V kolikor ne pristanete na brezpogojno takojšnjo
razorožitev, to se pravi, da ne izvršujete ukazov nemške komande, ki je
podpisala akt o brezpogojni kapitulaciji, se vas ne bi moglo ščititi po
mednarodnem vojaškem pravu ter se vas ne bi smatralo za oddelke redne
nemške armade.
- Zahtevamo, da prideta komandant velenjske in
šoštanjske posadke na dogovorjeni kraj, kjer bosta predala našim oficirjem
raport o brezpogojni predaji. Čim bo predaja izvršena, mora posadka
Velenja in Šoštanja izobesiti belo zastavo.
- Beg iz Štajerske je nemogoč, ker so povsod
brigade in odredi Jugoslovanske armade in na ta način bi bil nesmiseln
vsak boj. Za izvršitev brezpogojne kapitulacije so odgovorni oficirji obeh
postojank. Pri predaji bodo prisostvovali tudi oficirji angloameriške
misije, ki se nahajajo pri našem štabu.
Komandanta posadk morata
prinesti s seboj spisek enot, spisek oborožitve, spisek motornih vozil,
vojaških objektov, skratka vsega, kar spada pod vojaški sektor!
Komandante posadk Velenja in Šoštanja,
kakor tudi en odgovorni umikajočih se kolon, naj pridejo v Zavodnje k Petru z
osebnim avtomobilom in z belo zastavo na njem, da ga naše enote puste neovirano
naprej!
Ta ultimat velja tudi za vse umikajoče
se enote, ki pasirajo Šoštanj. V Zavodnjah morate biti točno ob 16. uri danes,
kjer vas bomo čakali!
Politkomisar - podpolkovnik Matevž Hace
Za komandanta načelnik štaba - major
Petar Brajovič«
(Znamenito listino je ohranil Anton Natek, posredoval
v fotokopiji pa jo je Franjo Hudomal.)
146
147
Metlece pogajanja Brajovic Amerikanec.jpg
besedilo pod
sliko
Major Petar S.
Brajovit, načelnik štaba 4. operativne cone (desno), med pogovorom z
odposlancem štaba nemške divizije, ki se je zgodaj 9. maja 1945 vdala v
Metlečah pred Šoštanjem. V ospredju na levi je ameriški narednik - delegat pri
bribritanski vojaški misiji v štabu 4. operativne cone.
in je dobro
obvladal nemščino. Ta je ukazal Nemcem, da se morajo ustaviti in odložiti
orožje, ker je Nemčija kapitulirala in jih v zasedi nad cesto čaka cela
partizanska divizija. Podoficir v predhodnici je odgovoril, da ni pristojen
odločati o vdaji, in poslal je sla po poveljnika kolone - nemškega majorja.
Toda vojaki, ki so pritiskali dalje, so se začeli vdajati takoj, samo da bi
dobili prosto pot; izstopali so iz vozil in kar tam odlagali orožje. Oficirjem
so partizani puščali pištole in jih jeli z avtobusom odvažati v Topolšico. Ko
pa se je začelo daniti, je proti zasedi zaščitnega bataljona po levem bregu
Pake začela pritiskati neka ustaška enota v bojni razvrstitvi. Ivan Samec je
zategadelj odredil, naj se četa umakne na greben nad cesto in ustaše spusti
skozi. Ko so ti odšli dalje proti
147
Šoštanju in
Velenju, pa so partizani kolono spet ustavili in jo začeli razoroževati, kot so
delali že ponoči. 184d
Večji
del 2. čete je zasedel položaje pri Metlečah, da zapre cesto proti Topolšici in
Zavodnjam. Ker je bil most, ki vodi od Penka čez Pako proti Šoštanju,
razstreljen in za vozila neprehoden, je Nemcem za umik ostala samo smer skozi
Metleče s slabo makadamsko cesto. Prvi napol razoroženi nemški vojaki so se
pojavili v tej vasi 9. maja ob štirih zjutraj.
V Metlečah štev. 43, pri
šivilji Anici Kodrun, se je že od polnoči dalje mudil poročnik Herman
Slamič-Urh, vodja partizanske obveščevalne točke v Šoštanju, s svojima
spremljevalcema Stanetom in Mirkom Kotnikom. Napol razorožena nemška kolona je
prišla do te hiše, ko se je začelo daniti. Poročnik Harman Slamič-Urh je
premagane sovražnike najprej opazoval skozi naoknice. Spoznal je, da ima pred
sabo kaj pisano druščino Nemcem, četnikov, domobranov, Ukrajincev - se pravi
vojakov pa tudi civilov - žensk, moških in otrok. Ob najugodnejši priložnosti
je stopil iz hiše do nemškega majorja. Povabil ga je v kuhinjo, kjer sta na
podu spala njegova spremljevalca. Povedal mu je, da je Nemčija podpisala
brezpogojno kapitulacijo in da so partizanske čete na položajih ob cesti do
Drave in še na drugi strani na Koroškem. Zahteval je, naj odložijo orožje.
Major je predlagal Slamiču, naj h Kodrunu pripelje najvišje partizanske
poveljnike, on pa bo tja na pogajanje tudi pripeljal svoje komandante. Iz
kolone je poklical motor s prikolico in mu ga izročil. Z njim je Harman
Slamič-Urh odbrzel v Topolšico po člane štaba 4. operativne cone.
V
Tapolšici je poročnik Herman Slamič-Urh poročal o nastalem položaju ter
političnega komisarja in načelnika štaba cone pripravil, da odideta na
pogajanja v Metleče. Matevž Hace je sedel v čolničku, sam Slamič je sedel na
posodi za gorivo, za njim na obeh sedežih pa sta sedela dr. Jože Benigar in
Petar S. Brajović. Tako so se h Kodrunu v Metleče pripeljali malo pred sedmo.184e
Kmalu
za njimi so na prizorišče dogajanj prihiteli še: kapetan Tane Turnher, načelnik
conske protiobveščevalne službe, poročnik Franc Stegnar-Kolumb, conski
operativni oficir, in Ivan Lipar-Iztok Slavljan iz propagandnega odseka ter
osebje zavezniške vojaške misije pri štabu 4. operativne cone
148
149
Metlece pri Kodrunu Brajovic Hace.jpg
149
v spremstvu
poročnika Miroslava Lilika in zaščitne desetine. Članoma zavezniške vojaške
misije so naši starešine naročili, naj po prizorišču jahajo na konjih sem in
tja, da bi naredili pri Nemcih vtis, kakor da jim je pot zaprla britanska
vojska. 184f
Štab 4.
operativne cone je medtem sklenil, naj na položaje k Metlečam odidejo še
preostali borci zaščitnega bataljona in oficirji iz odsekov, ki so še dotlej
zadrževali v Topolšci, samo da bi Nemci mislili, kakšna velika množica
partizanov jim je zaprla pot. Ustanovil je tudi poveljstvo mesta Šoštanj in za
komandanta imenoval poročnika France Stegnarja- Kolumba. 184g
Na Pogajanja h Kodrunovim sta najprej
prišla dva nemška častnika iz poveljstva zaustavljene nemške divizije. Ta dva
sta na zahtevo po brezpogojni vdaji odgovorila, de je v njihovi koloni pri
Braslovčah generalpolkovnik Aleksander Lohr, komanda skupne nemških armad za
jugovzhod, s svojim štabom.. Ta da je dal njihovi diviziji povelje, naj se
umakne čez jugoslovansko-avstrijsko mejo, kjer se bo vdala angloameriškim
četam. Matevž Hace in Petar S. Brajović sta dogovorila, da se morajo nemške
sile vdati tam, kjer jih je zateklo uradno objavljeno prenehanje sovražnosti,
in sicer enotam Jugoslovanske armade. Povedala sta, da so enote, ki jim
poveljuje štab cone, zasedle vse prehode proti Koroški in na Koroškem ob Dravi,
da bodo te enote Nemce, če se ne bodo pokorili aktu kapitulacije, napadle,
zagrozila pa sta tudi letalski napad. Nemška pogajalca sta potem odšla, da bi
prek radijske oddajne postaje sporočila Lohru partizanske zahteve.
Nemška
pogajalca sta se kmalu vrnila. Povedala sta, da je generalpolkovnik Lohr dobit
povelje feldmaršala Kesserlringa, naj se njegove čete umaknejo v Avstrijo in
se tam vdajo angloameriškim četam, s tem a da soglaša tudi maršal Tito. Sile
4. operativne cone naj bi počakale tri ure, dokler Lohr ne dobi odgovora na
radijsko brzojavko, ki jo je o nastalem položaju poslal višjemu poveljstvu...
150
151
Metlece nemske enote Owen.jpg
151
Po tem
predlogu so se predstavniki partizanske strani umaknili na posvet. Pri
razčlembi Lohrovega predloga so prišli do važnega spoznanja. Če bi sovražniku
dovolili odlog treg ur, bi nemškemu poveljstvu najbrž uspelo dognati, kako
plitva in šibka je partizanska razvrstitev na zapori pri Metlečah. To bi
premagance utegnilo spodbuditi, da bi nadaljevali pohod proti Koroški in da bi
si pot utrli s silo. Partizanski obveščevalci so namreč ugotovili, da so Nemci
poslali na ogledovanje številne patrole, ki previdno tipljejo v globino
položajev zaščitnega bataljona. Zaradi tega so na posvetu sklenili, da
sovražniku odmerijo za premislek zelo kratek čas. Ko so se znova sestali s
pogajalci nemške divizije, so najprej odločno zanikali možnost, da bi maršal
Tito privil v umik Lohrovih čet izven meje Jugoslavije v Avstrijo. 184h
»Od
Glavnega štaba so za Slovenijo in prek njega od vrhovnega poveljnika
Jugoslovanske armade maršala Tita smo dobili ukaz, da se marajo vaše sile
obvezno vdati našim enotam. Čeprav je prenehanje sovraštva začelo veljati že
sinoči ob triindvajsetih, so se davi vaši vojaki spopadli z našimi enotami.
152
Metlece nemske enote.jpg
besedilo pod
sliko
Nemško vojaštvo
pri Metlečah čata na izid pogajanj, ki je bil - popolna in brezpogojna vdaja
(foto Herman Slamič-Urh).
152
Če
se ne boste podredili aktu kapitulacije in premike, se pravi vojaške operacije,
nadaljevali, vas ne bo mogla ščititi mednarodna konvencija o vojnih ujetnikih.
Sporočite generalpolkovniku Lohru, da zahtevamo brezpogojno vdajo, in to v roku
desetih minut!«*
Po tej
zahtevi predstavnikov štaba 4. operativne cone so nemški pogajalci takoj odšli
k radijski oddajni postaji in se od tam prav kmalu vrnili s sporočilom, da je
general polkovnik Alaksandor Lohr privolil v vdajo.** Štab divizije da je že
dobil ukaz, naj ustavi pohod in oborožitev izroči partizanskim enotam. In res
je štab divizije sklical zbor vseh častnikov ter jim sporočil Lohrovo
odločitev. Ti so večinoma začeli negodovati in prigovarjati, češ da imajo
dovolj tankov in topništva, s katerimi si lahko utrejo pot v domovino. To
negodovanje je prekinil visok nemški častnik, ki je rekel, da se povelje o
vdaji mora izvršiti - čeprav s težkim srcem. Tako so Nemci začeli urejeno
odlagali orožje. To se je zgodilo 9. maja 1945 malo pred dvanajsto uro. 184i
Borci
zaščitnega bataljona štaba 4. operativne cone, štabni častniki in terenski
politični aktivisti so se bili tačas razlezli po Šoštanju. Patrole so
razoroževale posamezne skupine sovražnikov, obenem pa tudi novačile. Zaščitni
bataljon je bilo namreč potreba številčno okrepiti, pa tudi novačiti dovolj
ljudi
- - -
* Posneto po
spominih Petra S. Brajovića »Četrta operativna cona na Slovenskem v zadnjem
letu vojne«, Večer, 10. julija 1970, nadaljevanje štev. 51, in sicer močno skrajšano
ter prirejeno z odpravo napak, ki so nastale pri slabem prevodu (morda tudi
izvirniku).
** Možno je, da so
se nemški pogajalci v Metlečah sklicevali na radijsko zvezo s štabom
generalpolkovnika Lohra le zaradi tega, da bi preslepili partizansko stran, kot
so se sklicevali tudi na soglasje maršala Tita, da lahko odidejo iz Jugoslavije
in se vdajo Angloameričanom. Takratni načelnik štaba skupine armad E
generalmajor Erich Schmidt-Richberg v spominih »Ende auf Balkan« in
generalpolkovnik Aleksander Lohr v svojih izpovedih med preiskovalnim zaporam
teh zvez ne omenjata. Iz Brajovičevih spominov veje velik trud, kako dokazati,
da je bil štab 4. operativne cone v zvezi z Aleksandrom Lohrom, še preden se je
le-ta začel pogajati s podpolkovnikom Ivanom Dolničarjem-Janoškom, ki ga je
potem spretno zmamil in privedel v Topolšico. Prav gotovo pa se Lohr s slednjim
ne bi bil sestal in pogajal v Letušu, če bi se mu obetala neposredna pogajanja
s štabom 4. operativne cone, saj je celo v Topolšice iskal po položaju sebi
enakovrednega vojaškega starešino...
153
154
Sostanj bataljon 4 oper cone.jpg
154
za partizanske
straže. Komandant mesta Šoštanja poročnik Franc Stegnar-Kolumb je še istega dne
nabral toliko novincev, da je lahko ustanovil štiri čete, ki so zastrašile
ujetnike in skladišča.184j
V tem
vrvežu je naredil precej panike nemški oklopni vlak, ki je nenadoma pripeljal v
Šoštanj na postajo. Toda borci zaščitnega bataljona so vlak takoj neustrašeno
obkolili in posadko pozvali k vdaji. Na veliko presenečenje so se tudi ti Nemci
vdali brez zapletov. Nasploh je razoroževanje nemških enot urejeno in nemoteno
potekalo. Tako v tem delu Šaleške doline ni bilo več nobene sile, ki bi za
Lohrovo vojsko lahko izsilila prosto pot proti Koroški.
Prebivalstvo
Šaleške doline je partizansko zmago navdušeno pozdravilo. Ljudje so se spontano
zbrali na glavnem trgu. Pripeljali so se na vozovih od vsepovsod. Vzklikali so
partizanskim borcem in jih obsipavali s cvetjem. Začel se je velik improviziram
miting . . 185
155
VDAJA GENERALPOLKOVNIKA LOHRA
Na
sestanku 6. maja 1945 v Gradcu je dal generalfeldmar- šal Albert Kesselring
generalu Maxsmilianu de Angelisu, komandantu 2. tankovske armade, in
generalpodkovniku Aleksandru Lohru, komandantu nemške skupine armad E, nalog,
da kar največ svojih enot prevržete na območje, ki jih bodo zasedle
angloameriške čete, in jih s tem rešile sovjetskega ali jugoslovanskega
jetništva. Prvemu je v to uspelo skoraj v celoti: zahodni zavezniki so zajeli
vse razen tistih enot, ki jih je v dolini Drave in pri Ivniku prestregel,
zaustavil in razorožil Lackov odred. 186 Drugače je bilo z Lohrovo armado.
Poti za
umik Lohrove armade, ki se je začel 7. maja iz Zagreba in Karlovca, so bile
slabe. Držale so skazi tesni, kjer je bilo veliko mostov in drugih četnih
naprav porušenih. Še več, težav se je obetalo od Celja proti Dravogradu, zato
je generalpolkovnik Aleksander Lohr izbral smer čez Šoštanj in Črno na
Koroškem, ki se mu je zdale najprimernejša. Toda zaradi vdaje čelne divizije
pri Metlečah je Prišlo do velike zagate. Tako je kolona Lohrove armade obtičala
v dolinah Savinje in Pake.
Generalpolkovnik
Aleksander Lohr je bil hudo nestrpen, zakaj brez odgovora je bil ostal celo
njegov poziv britanski vojski, naj zasede Slovenijo in Koroško. Sklenil je, da
bo skušal na lep način in neovirano spraviti kar največ svoje vojske na
Koroško, jugoslovanskim partizanom pa izročiti le orožje. Ko je radio razglasil
brezpogojno vdajo nemške vojske, je Lohr takoj napisal pismo, v katerem je
pozval predstavnike Jugoslovanske armade v svoj štab na pogajanje. To pismo je
9. maja 1945 dopoldne pripeljal v Radmirje neki major iz njegovega štaba in ga
izročil političnemu komisarju 14. udarne divizije Ivanu Dolničarju-Janošku. 187
156
»Istega
dne okrog desetih,« piše o tem Dolničar, je naša patrola pripeljala nemškega
majorja, ki je zahteval 'Predstavnika Titove vojske', kakor se je izrazil, da
mu preda Lohrovo pismo. V tem pismu je Lohr vabil 'predstavnika Titove vojske'
v Braslovče na 'razgovor' zaradi nadaljnjega umika njegovih čet. Ta Lohrov
odposlanec si je silno prizadeval, da nam tudi ustno pojasni potrebo po
pogovorih in da nas 'prepriča', da bo za nas najbolje, če omogočimo njegovim
četam, da čimprej zapuste našo državo. Zelo veliko je pripovedoval o Lohru kot
enem najsposobnejših nemških generalov, o njegovi dobroti in tovariških odnosih
do podrejenih starešin in navadnih vojakov. Zakaj vse to pripoveduje, ga nismo
vprašali. Slutili smo, da si je Lohr zelo prizadeval, da bi sprejeli njegovo
vabilo na pogajanja, in je zaradi tega naučil odposlanca, kako in kaj naj
govori 'predstavniku Titove vojske'. Nas seveda ni mnogo zanimalo, kakšen je
Lohr..., toda zato so nas mnogo bolj zanimali njegovi načrti. Zaradi tega smo
sprejeli njegovo vabilo na 'razgovor', toda ne v Braslovčah, na mestu, ki ga je
določil on, marveč v Letušu, tako da bi vsak prišel na pol poti. Major se s tem
predlogom ni strinjal; trdil je, da se Lohr ne bo ločil od svojih čet in da ne
more odločati brez svojega štaba. Kljub tem njegovim trditvam smo še nadalje
vztrajali, da pride Lohr, čeprav s svojim ožjim štabom, v Letuš točno ob
trinajstih v gostilno pri mostu. Na koncu je vendarle privolil, da predloga
našo zahtevo Lohru, ni pa bil prepričan, ali jo bo Lohr sprejel...« 188
Ivan
Dolničar-Tanošek je točno ob določenem času prišel s tolmačem v Letuš.
Oborožena sta bila samo s pištolama in brez vsakršnega spremstva. Lohr je bil
takrat že tam, njegova osebna zaščita pa ni bila majhna. Pred gostilno je stal
oklepni avtomobil, okrog .nje je bilo postavljenih več mitraljezov.
»Lohr
si je prizadeval,« piše dalje Dolničar, »da bi bil čimbolj hladnokrven in
komandantsko strog. Toda kljub temu ni mogel prikriti svoje nervoze in
prosečega glasu v svojih besedah. Zaprosil je, če lahko obrazloži svoje predloge.
Še preden je začel, je spet vprašal, s kakšnimi silami razpolagamo v bližini in
sploh na sektorju proti meji. Odgovoril sem mu, da naše sile vsak dan in vsako
uro naraščajo in da zaradi tega ni mogoče povedati natančnega številčnega
stanja. Z odgovorom ni bil zadovoljen in tudi ni več postavljal takšnih
vprašanj, marveč je prišel na dan s svojimi predlogi in zahtevami.
157
Začel
je: "Sklenil sem se staviti na razpolago maršalu Titu, izročiti večjo
količino orožja in prevzeti odgovornost, da bodo moje dete disciplinirano
zapustile jugoslovansko ozemlje." Zato zahteva od nas uslugo, da mu do
meje omogočimo neoviran umik njegovih čet. To da jim je treba slej ko prej
omogočiti na vseh poteh, ker je njegovo številčno stanje okoli 300.000 mož,
hrane pa imajo samo še za tri do štiri dni. Hiter umik je neogibno potreben,
zakaj če bi se umik zavlačeval, ne bo mogel odgovarjati za disciplino in
morebiten poskus nasilnega ropanja pri prebivalstvu ...
Takšni
so bili njegovi 'predlogi in zahteve'. Pri vsem tem ni pozabil poudariti, kako
velike količine orožja vseh vrst imajo njegove čete. Ko sem ga vprašal, kakšna
je tista, večja količina orožja, ki nam jo je sklenil izročiti, je dal besedo
svojemu načelniku štaba, starejšemu generalu visoke postave z zravnanim pruskim
nastopom. Odredili da bodo, je povedal ta general, da bo vse rezervno orožje in
del tistega, ki je pri posameznih vojakih, dal nam na voljo. Zaradi vzdrževanja
reda pa je treba, da vsak deseti vojak obdrži puško, vsi podoficirji pištole,
oficirji pa svoje posebno orožje. Poleg tega nameravajo za prevoz hrene
obdržati potrebno število kamionov in na vsak kilometer v koloni tudi po en
tank ali oklepni avtomobil. To svojo zahtevo, je utemeljeval potrebo štaba, da
omogoči neovirano poveljevanje in vzdržuje disciplino.
Po
njihovih obrazložitvah sem zastavil Lohru nekaj vprašanj, in sicer: ali mu je
znan podpis brezpogojne kapitulacije nemške vojske, kaj vsebuje akt o
kapitulaciji, ali spoštuje ta akt, in če ga spoštuje, kakšen namen imajo taki
pogovori in postavljene zahteve z njegove strani, da še naprej obstoje njegovi
štabi, da zadrži precejšen del orožje, prevoznih in drugih sredstev.
Pogovarjati se je zato mogoče samo o brezpogojni kapitulaciji in izročitvi
vsega orožja in opreme in to tukaj - na ozemlju, kjer so čete. Lohr se je
ogibal neposrednim odgovorom na ta vprašanja in utemeljeval svoje predloge s
tem, da je ozemlje, na katerem so njegove čete, majhno in da zaradi tega ne
more odložiti vsega orožje in opreme. Poleg tega ne more jamčiti, da bodo vsi
njegovi štabi izvršili njegov ukaz za odložitev orožje in da utegne priti da
resnih posledic.
158
Vse je
kazalo, de se pogajanja ne bodo uspešno iztekla... Vztrajal sem, da se premik
čet ustavi, Lohr pa da odide z menoj v štab 4. operativne cone, ki je bil v
Topolšici (tja se je bil premaknil z Raven pri Šoštanju 9. maja 1945 proti
jutru, op. pisca). Po dolgem omahovanju in posvetovanj s svojim štabom je
privolil, da gre z menoj, toda ne sam, marveč z vsem spremstvom, ki je bilo
okoli njega. V moji navzočnosti je odredil, da se premik čet ustavi .. ." 189
Nalašč
sem natančneje povzel Dolničarjeve spomine iz prvih povojnih let, kjer je zelo
natanko popisal pogajanja z Lohrom. V poznejših inačicah in novinarskih
priredbah teh spominov so namreč precejšnja odstopanja od bistvenih
podrobnosti. Iz povzetka in tudi iz Lohrovih spominov, ki jih je napisal v
preiskovalnem zaporu, je mogoče sklepati, da je bil Ivan Dolničar-Janošek zelo
spreten pri pogajanjih in popolnoma enakovreden udeleženec v igri s tem starim
lisjakom. Dosegel je naslednje: Lohrove enote se ustavijo in delno razorožijo,
predvsem pa je Lohra oddvojil od glavnine njegove armade in ga privedel na
kraj, od koder se ni bilo lahko izmakniti.
Zelo
zanimiv je tudi Dolničarjev opis Lohrove poti v Topolšico.
»Zaradi
porušene in prenapolnjene ceste smo morali del poti prehoditi peš. Velik del
zaščite, ki je spremljala Lohra na kamionih in v oklepnem avtomobilu, je
obtičal na cesti. Lohr in njegovi generali so se obnašali okrajno bojazljivo.
Niti za trenutek se niso odstranili od mene. Ves čas so me opozarjali, da ne bi
zašli in padli v zasedo. Poudarjali so, da niso navajeni potovati peš brez
močnega spremstva, pa še skozi naše gozdove. Okrog sedemnajste ure smo prispeli
v Topolšico, kjer je bil štab 4. operativne cone. V štabu smo našli komisarja
cone podpolkovnika Matevža Haceta in načelnika štaba majorja Pera Brajoviča,
katerima sem izročil Lohra z njegovim štabom...« 190
159
Lohr in
njegovi generali so tudi tu vztrajali pri svojih zahtevah, po neoviranem umiku
iz Jugoslavije. Lohr je predlagal, da kolone, ki so že prišle v Celjsko
kotlino, nadaljujejo pot do Pliberka, kjer bo mogoče najti nujno potrebno
ravnino za predajo orožja.
O tem,
kaj vse je v Topolšici govoril Lohr in kako naporna so bila pogajanja, je
mogoče razbrati tudi iz naslednje radijske brzojavke Glavnemu štabu JA za
Slovenijo. Glasi se: »Komandant vzhodne armadne skupine generaloberat se želi
razgovarjeti glede taborišč nemških vojakov s kakšnim članom GŠS. Njemu se zdi
Spodnja Štajerska premajhna za 300.000 vojakov in premajhne možnosti prebrane.
Sicer sem mu odgovoril, da je Jugoslavija dovolj velika za razmestitev in
oskrbovanje ujetnikov. Trenutna smo odredili začasne logorje. Spričo prešibkih
enot in zaradi ogromnih množic Nemcev so potrebne v čim krajšem času kake večje
enote, da bi se čimprej izvedla demobilizacija nemške vojske. Skala in Primožič
sta v Velikovcu. Skala kliče ves conski aparat, da gre na Koroško. Velike
potrebe po moštvu in aparatu na Štajerskem. Nujno potrebno, da pride čimprej
kaka večja enota na Štajersko. Matevž-Pero.« 191
Glavni štab JA za Slovenijo je hitro uganil Lohrove namere, zato je
štabu 4. operativne cone poslal zelo važno obvestilo, ki se glasi: »Takoj s
pismenim zapisnikom uredite predajo generelpolkovnika in 300.000 vojaštva!
Važno imeti pismeni dokument. Javite natančneje, ali je sovražnik še oborožen!
Javljajte podrobneje o operativni situaciji! Kveder.« 192
Generalpolkovnik
Lohr se je v Topolšici prepričal, da ima opraviti z urejenim in dobro
organiziranim štabom, ki ima radijsko zvezo z najvišjim poveljstvom. Grožnjam,
da bo ta štab poklical na pomoč letalstvo, če se njegove enote ne bodo pokorile
brezpogojni kapitulaciji, je verjel. Še zlasti je nanj napravila močan vtis
navzočnost britanske vojaške misije pod vodstvom majorja D. C. Owena* Tako je
9. maja
- - -
* Dr. Jože Beniger,
takratni sanitetni referent pri štabu 4. operativne cone, ki je med pogajanji
prevajal, je povedal, da je Lohr postal čisto mehak, ko je videl britanskega
častnika ter britanskega in ameriškega podčastnika. Pri štabu 4. operativne
cone je bil od častnikov tedaj samo major D.C.Owen s podčastnikom
(radiotelegrafistom) Rabertom Grindlayem-Bobom, ki se je spustil s padalom 3.
aprila 1945, in ameriškim podčastnikom. Po izjavi dr. Lada Lovrenčiča je bil ta
po starših hrvaški Žid iz Zagreba in se je menda pisal Perić. V arhivu
zavezniških misij/, fasc. 18/III in 18/IV v IZDG, nisem zasledil nobenega člana
britanske ali ameriške vojaške misije s tem priimkom, pač pa je vpisan kot
tretji član anglo ameriške misije pri štabu 4. operativne cone seržant Vučko
Vućković, strokovnjak za spuščanje. Po izjavi poročnika Miroslava Lilika je bil
ta po rodu Hercegovec in zagotovo ni istoveten s tem podčastnikom. Miroslav Lilik,
zadnji naš častnik pri misiji mi je posredoval tudi naslova za majorja
D.C.Owena in narednika Roberta Grilndlaye. Pisal sem obema, a mi je 14.
januarja 1978 odgovoril le Robert Grindlay.
160
1945 malo pred
štiriindvajseto podpisal listino o vdaji svoje armade. Sestavljena je bila v
slovenščini in nemščini. Za premagano stran jo je podpisal generalpolkovnik
Aleksander Lohr, za štab 4. operativne cone pa politični komisar Matevž Hace in
načelnik štaba major Petar Brajovič. 193
Zapisnik
o vdaji je določal, da bo Lohr prek svoje radijske postaje seznanil vse
podrejene enote, naj se ustavijo tam, kjer so, in odložijo orožje. Lohr je
moral tudi odrediti oficirje iz svojega štaba, ki bodo skupaj s partizanskimi
oficirji obšli vse enote z ukazom, da s cest umaknejo vozila, odložijo orožje
in se zberejo v začasnih ujetniških taboriščih. Sestava teh mešanih oficirskih
odposlanstev ni natančno znana. Za imena
161
Topolsica Brajovic Perovsek.jpg
besedilo pod
sliko
Na dan 9. maja
1945 v Topolšici. Major Petar S. Brajović, načelnik štaba 4. operativne cone (v
sredini s papirjem) in Janez Perovšek-Pelko (desno od njega). V ozadju je hiša,
v kateri je generalpolkovnik Alekeander Lohr podpisal zapisnik o vdaji.
161
nemških oficir
sploh ne vemo, za partizanske pa le deloma. Tako vemo da je proti Mislinjski
dolini odšlo odposlanstvo pod vodstvom Draga Markoviča, oficirja iz
operacijskega odseka štaba 4. operativne cone, in sicer že 9. maja zvečer.
Markoviča sta spremljala kurir Stane Aberšek in obveščevalni oficir Milan
Tratnik, iz Lohrovega štaba pa neki major. Peljali so se v nemškem štabnem
avtomobilu. Cesta skozi Hudo luknjo je bila zajezena z moštvom in
najrazličnejšimi vozili, tako da so prišli do Doliča šele 10. maja ob enih
ponoči. Tu so prenočili, drugi dan pa so nadaljevali vožnjo v Slovenj Gradec in
Dravograd, kar bomo še natančneje spoznali. 194
Drugo
odposlanstvo je vodil poročnik Herman Slamič-Urh, sprejeli so ga podporočnik
Lado Bogataj ter Stane in Mirko Kotnik, iz Lohrovega štaba pa jim je bil dodeljen
neki kapetan.
162
Topolsica Lohr.jpg
Besedilo pod
sliko
Po vdaji
generalpolkovnika Aleksanedra Lohra 9.maja 1945 v Topolšici, o čemer pričata
obe njegovi oklepni vozili. Lobrov osebni avtomobil je bil namreč tudi
oklopljen (foto Miroslav Llilik).
162
163
odposlanci Bogataj Kotnik Presicek.jpg
besedilo pod
sliko
Mirovni
odposlanci v belih haljah, fotografirani 10. maja 1945 v Dobrni. Od leve proti
desni so: podporočnik Lado Bogataj, Stane Kotnik, spremljevalec, v civilu Maks
Prešiček iz Dobrne, nem8ki kapetan - Lohrov odposlanec in Mirko Kotnik,
spremljevalec. Fotografiral je Herman Slamič-Urh.
Odrinili
so najprej proti Celju, od tam pa v Dobrno, kjer so prenočili. Tu so dobili
tudi bele halje.* Tako oblečeni so 10. maja znova odrinili proti jugu in
vzhodu, v Vojnik in Škofjo vas, kjer so ukaz za vdajo sporočili nekemu
ustaškemu štabu. Dva ustaška oficirja iz tega štaba, bivša nogometaša, sta
Hermana Slamiča-Urha prepoznala; eden se je skušal celo šaliti in je Slamiča,
ki je bil oblečen v belo haljo, vprašal, če je
- - -
* Bele halje so
oblekli zategadelj, da bi tudi na zunaj izpričevali svoje pogajalsko
odposlanstvo. Iz istega razloga so tudi pazili, da se niso oddaljevali od
nem9kega majorja, zakaj bilo je nevarno. O tem jih je poučila izkušnja iz
Velenja, kjer je neki Nemec s tovornega avtomobila hladnokrvno ustrelil
partizanskega oficirja, nekega Kodeljo, ki je bil osamljen za9e1 pregloboko v
nem9ko kolono (Herman Slamič-Urh, 26. novembra 1978, ustno).
163
pri beli gardi.
Toda ustaši so odločno izjavili, da se partizanski vojski ne bodo vdali. Iz
Škofje vasi so odposlanci odšli v Celje, od tam v Šentjur, nato pa v Ljubečno
in dalje vse do Rogatca. Na vsej tej poti so se sestajali z nemškimi štabi ter
jih seznanjali z Lohrovim pismenim ukazom za vdajo.194a
Gotovo
so takšna odposlanstva odšla tudi v druge smeri. Vemo na primer, da je
politični komisar 14. udarne divizije Ivan Dolničar-Janošek zarana 11. maja
1945 iz Šlandrove brigade v ta namen odpeljal proti Topolšici tri oficirje: komandanta
brigade Ivana Mušiča-Štefana, pomočnika političnega komisarja brigade Alojza
Vindiša-Dundo in Vlada Šepca. Odsotni so bili do poznega večera, tačas pa je
brigadi v Celju poveljeval samo politični komisar Adolf Jevšnik-Lvov, ki je ob
vdiranju ustašev v mesto doživel marsikaj razburljivega. 194c
Toda
vrnimo se k zapisniku o vdaji generalpolkovnika Aleksanra Lohra! Zapisnik je
namreč poleg poprej naštetega v obliki aneksa določal, da bodo pripadniki
nemške vojne mornarice z Jadrana (Admiral Adria) obdržali orožje,* da bi tako
lahko ustvarili zaščitno zaveso proti ustašem, ki so grozili, da
- - -
*
Poleg tega je štab 4. operativne cone ob pomanjkanju lastnih sil privolil v
oborožitev še dveh čet nemških vojakov. O tem je Franc Stegnar-Kolumb izjavil
naslednje: "Z Lohrom sem potem kot komandant mesta (Šoštanj) imel opravka
vsak dan, dokler ni pobegnil iz Topolšice. Zahteval je vsemogoče (hrano za
razoroženo vojsko, pritoževal se je, da ni vode itd). Lohr je izjavil, da so
ustaši nevarni razoroženim Nemcem in je dal predlog, da oborožimo skupino
Nemcev. Oborožili smo četo Nemcev, ki je štela okoli 80 ljudi. Dogovorili smo
se tako, da bo komandir partizan, poleg pa bo nemški oficir brez orožja,
desetarji pa prav tako partizani. Istega dne, ko je
bila četa ustanovljena, je popoldne šla v Velenje, napadla ustaše in jih
razgnala. Padlo je precej ustašev. To
je bila ustaška kolona, ki je krenila iz Celja prek Arje vasi peš in prišla v
Šaleško prek Šentandraža. Po razbitju ustaške kolone smo četo razorožili (Franc
Stegnar-Kolumb, izjava 6. februarja 1975, zapisal prof. dr. Milan Ževart)...«
Tako Kolumb. Toda Ivan Majnik-Džems je Kolumba dopolnil, češ da sta bili za
napad na ustaše ustanovljeni dve četi iz nemških vojakov, tedaj že ujetnikov,
ki sta ustaše v Velenju pošteno namahali. Vendar je bila ta ustanovitev
izvedena pri komandi mesta Šoštanj in je res, da so bili ti Nemci po napadu na
ustaše spet razoroženi. Pripadniki nemške vojne mornarice z Jadrana pa so
orožje zadržali še naprej vse do 13. maja 1945, ko so bili potolčeni pri
Poljani (Ivan Majnik-Džems, izjava 3. decembra 1976, ustno).
164
165
Celje Lohrova vojska Gobec Slamic.jpg
165
bodo Lahrove enote
napadli in se polastili odvrženega, predvsem pa težkega orožja. S tem določilom
si je zviti Lohr del enot obdržal pod orožjem; s kakšnim namenom, se je
izkazalo šele kasneje. V tistem trenutku to ni bilo bistvenega pomena,
najvažnejše je bilo, da je privolil v brezpogojno vdajo armadne skupine, ki ji
je poveljeval in ki so jo poslej lahko razoroževale tudi majhne enote
partizanov ter narodne zaščite. Lohru samemu ni štab 4. operativne cone
posvečal posebne pozornosti; bil mu je potreben samo še za to, da usmerja
nemške enote po njegovih navodilih. 194
Lohr je
moral kapitulirati. Načrt, da bi s svojo armado prišel na ozemlje današnje
Avstrije ter svoje čete povedel v ujetništvo zahodnih zaveznikov, se mu ni
posrečil. V tem je zgodovinski pomen uspeha, ki ga je z Lohrovo vdajo dosegel
štab 4. operativne cone.
Lohr se
štabu 4. operativne cone ni vdal zato, ker bi bil to želel ali hotel, marveč
zato, ker je bil k temu primoran. Prav gotovo je dobro vedel, da na poglavitni
smeri umika njegove armade operira močna in bojevita 14. udarna divizija s
petimi brigadami in ob pomoči mnogih odredov. Partizane, čeprav v manjših
skupinah, je čutil povsod, pravilno pa je tudi predvideval, da so najmočnejše
sile slovenske partizanske vojske zasedle ključne prehode. Ker za položaje teh
enot ni natančno vedel, ga je to navdajalo še s hujšo negotovostjo. Samo zaradi
tega se je skušal pogoditi za miren in nemoten pohod na Koroško, a se je
zmotil: moral je popolnoma položiti orožje. Pogajalska spretnost in sposobnosti
za varanje sovražnika so pri tem samo dopolnjevale vojaško silo.
166
Res
je, da je bilo veliko Lohrove armade uničeno že precej pred tem daleč v
notranjosti Jugoslavije. Uničevanje se je bilo začelo že oktobra prejšnjega
leta, ko se je začela armada umikati iz Grčije čez Albanijo in Bosno. Do
prihoda na slovenska tla maja meseca 1945, ni ta armada obdržala niti polovico
svoje poprejšnje moči,* vendar je skupaj z ustaši in črnogorskimi četniki štela
še vedno najmanj 240.000 mož, ki bi bili Jugoslovanski armadi lahko povzročili
veliko nevšečnosti in žrtev, predvsem pa bi se bili zagotovo lahko izmuznili iz
njenega dosega. Potemtakem ta dejstva ne morejo zmanjšati pomena tega izrednega
uspeha štaba in enot 4. operativne cone. Kapitulacija "Heeresgruppe« v
Topolšici, ki jo je podpisal generalpolkovnik Aleksander Lohr 9. maja 1945 prod
štabom 4. operativne cone in po radijskem navodilu Glavnega štaba JA za
Slovenijo, je bila po pomenu enakovredna vdajam, kakršne so bile podpisane 29.
aprila v Caserti, 4. maja v Luneburgu in 3. maja 1945 v štabu generala Jacoba
Laucksa Deversa,195 in edina vdaja take vrste, ki so jo Nemci podpisali na
fronti proti Jugoslovanski armadi." Po vsem tem je treba reči samo še to,
da je bila vdaja Lohrovega štaba in njegove armade največja zmaga ne samo enot
4. operativne cone, marveč Jugoslovanske armade sploh.
- - -
* V Beograjski
operaciji od 11. do 22. oktobra 1944 je padlo 15.000 Nemcev in 9.000 pa je bilo
ranjenih, v operaciji za osvoboditev Stona in Dubrovnika je bila 16. in 17.
oktobra 1944 pri Vukovem klancu uničena glavnina 369. legionarske divizije, v
kninski operaciji od 26. oktobra do 9. decembra 1944 je bila uničena 264. in
deli 373. divizije, v mostarski operaciji od 27. januarja do 4. marca 1945 sta
bili razbiti 369. pešadijska in 9. gorska divizija (ustaško
domobranska) - padlo je 4.000 sovražnih vojakov, 1.500 je bilo zajetih,
blizu 5.000 pa se jih je razbežalo na domove, v bitki za Bihač so Nemci
zabeležili samo ranjenih 900, in to v štirih dneh (od 22. do 26. marca 1945), v
sarajevski operaciji od 28. marca do 10. aprila 1945 je bil popolnoma uničen
363. polk 181. pehotne divizije - od nje jih je
5.700 padlo, 6.000 pa je bilo ujetih - z zavzetjem Senja je bila
dokončno uničena 392. legionarska divizija, do 7. maja 1945 pa še nemški 97.
armadni korpus. Z upoštevanjem bojev za osvoboditev Dubrovnika in Kotora, Livna
in drugih manjših mest, bojev v Črni gori in Bosni, bojev v dolini Drine in na
sremski fronti je mogoče reči, da so Lohrove sile od oktobra 1944 do 7. maja
1945 izgubile najmanj 150.000 mož. Uničen je bil en popoln armadni korpus, od
21. armadnega in 15. planinskega . korpusa pa sta praktično ostala samo še 'oba
štaba. Precej Lohrovih enot je odšlo tudi na druga bojišča in v sestave drugih
skupin armad (podatki iz knjige Todorja Radoševiča "Ofanziva za
oslobodjenje Dalmacije«, iz knjige »Oslobodilački pohod na Trst Četvrte
jugoslovenske armije« in iz Vojne enciklopedije B, D, M in S).
* Vdaji obkoljenih nemških sil v Trstu 3. maja in
obkoljenega 97. armadnega zbora v Ilirski Bistrici 7. maja 1945 sta bili
izredni zmagi 4. jugoslovanske armade, vendar pa jih ni mogoče enačiti s
pomenom vdaje generalpolkovnika Aleksandra Lohra, njegovega štaba in njegove
skupine armad E, ki je bila podpisana v Topolšici 9. maja 1945 pred štabom 4.
operativne cone JA.
167
TOMŠIČEVA OSVOBODI DRAVOGRAD
Potem
ko so iz štaba 4. operativne cone v Topolšici prišla obvestila, kakšna množica
nemškega vojaštva, ustašev in drugih kvislingov se vali od Celja proti
Mislijski in Mežiški dolini, je Tomšičeva dobila ukaz, da zasede položaje na
jugoslovanski strani bivše in sedanje meje z republiko Avstrijo ter da bojno
deluje proti Dravogradu in Slovenjemu Gradcu. To povelje je Tomšičeva začela
uresničevati že 9. maja 1945 proti večeru, ko je v sotočje Meže in Mislinje
poslala 2. in 3. bataljon. Kaže, da je do Raven na Koroškem prva prišel 3.
bataljon. Na pohodu od Prevalj proti Dravogradu so madžarske enote zajele
njegovo
168
Dravograd Sever-Franta Reiter-Dusan.jpg
stavek pod sliko
Najuspešnejša
pogajalca na položajih Tomšičeve brigade pri Dravogradu - major Franc
Sever-Franta in podporočnik Henrik Reiter-Dušan.
168
3. četo, katere
komandir je bil Tone Cvelbar. Ob posredovanju 1. in 2. čete, ki sta hitro
zapusti1i tovornjake in na Madžare pritisnili bočno, so le-ti vrnili četo in
orožje. 195a
Do
Podklanca pni Dravogradu so enote Tamšičeve brigade s štabom prišle še isti
večer malo pred triindvajseto uro. Pred cestnim mostom in v samem Dravogradu se
je gnetla silna množica umikajočega se vojaštva. Slišal se je trušč z občasnimi
streli, kar vse je pričalo o gromozanski zmešnjavi. Kapetan Anton Godec-Tomaž,
komandant brigade, je takoj ukazal podporočniku Henriku Reuterju-Dušanu
brigadnemu operativnemu oficirju, in Dušanu Vedarnjaku-Duletu, naj odideta prek
mostu v Dravograd, poiščeta tam nemško poveljstvo in ga pozoveta, da enote
premagencev v Dravogradu in Mislinjski dolini odložijo orožje.
Reiter
in Vedernjak sta na pot odšla s kolesi. Zašla sta v vsemogočo mešanico Nemcev,
Madžarov in kozakov ter se večkrat znala v smrtni nevarnosti. Nekje sta se
marala celo vreči na tla, ker je nekdo streljal proti njemu. Ko pa sta prišla
do mostu, je bilo tam polno vozov brez vpreg in tudi nobenega vojaka ni bilo
blizu. Kolesi sta skrila v jarku in peš srečno prišla čez most. Toda na levem
bregu Drave sta prišla na svetlo - pod tudi modro obarvanih žarnic. Tu sta
postali dobro vidni njuni britanski uniformi s partizanskimi oficirskimi
oznakami in s Partizanskimi čepicami. Zdaj sta se znašla v pravi nevarnosti.
Toda Henrik Reiter-Dušan je kar tamkaj zagledal nemškega majorja, ga poklical,
sebe in Vedermjaka predstavil kot odposlanca poveljstva Titovih čet ter
zahteval,
- - -
* Dušan
Vedernjak-Dule je bil operativni oficir v štabu 3. bataljona, v Tomšičevo pa je
prišel iz Lackovega odrede. Večini borcev je ostal v spominu kot pilot, kar je
v resnici tudi bil in je po končani vojni odšel v jugoslovansko vojno
letalstvo. Sicer pa je bil Dule znan predvsem po tem, da je znal preutrujene in
neprespane borce spravljati v dobro voljo. Skupaj z Vinkom Žužkom in Janezom
Tomažičem jih je imenitno zabaval ob postankih na pohodih in na mitingih. Janez
Tomažič je ponavadi igral Hitlerja, pri tem pa si je pomagal z velikimi
umetnimi zobmi, s "kravjim očesom" in z glavnikom namesto brčic. Z
Duletom sta bila velika prijatelja in ker je nameraval oditi med protiletalce
(to je potem tudi storil in je zdaj rezervni podpolkovnik) se je pogosto šalil
da bo svojega prijatelja-pilota sklatil izpod neba. Prijatelja sta ostala tudi
ves čas po vojni in si tudi še sedaj redno dopisujeta. Za njuna naslova sem
izvedel s pomo8jo Viktorja Brišnika, tedanjega sekretarja SKOJ v 3. bataljonu
Tomšičeve.
169
da ju odvede v
najvišje nemško poveljstvo. Majar je zadevo takoj razumel in oba odposlanca brž
zavaroval pred nasršenimi kozaki. Na njegove klice: »Weg, weg!« so se lepo razmikali
in Reiterju delali prosto pot, Vedernjak pa je morat kar precej tam ostati za
talca. Nemški štab je bil očitno čisto blizu mostu (menda v hiši, kjer je zdaj
občinska skupščina), ker je bilo tam vse dobro zastraženo. 195b
Henriku
Reiterju-Dušanu je bilo takoj jasno, da je prišel v visok nemški štab, zakaj na
hodniku je stal na straži nemški podčastnik z brzostrelko. Nemški major ga je
povedel mimo straže v štabni prostor, kjer je poveljnika pravkar nekdo bril.
Reiter se je ozrl na obešeni vojaški plašč in na njem razpoznal oznake
generalajtnanta. Tisti hip še ni vedel, da ima pred sabo samega Helmuta von
Pannwitza, komandanta zloglasnega 15. kozaškega konjeniškega korpusa. Sklenil
je, da bo nastopil kar se da odločno, kot so to delali tudi Nemci.
Ko je
bilo britje končano, je Reiter smel stopiti naprej. Strumno je pozdravi in v
čisti nemščini dejal, da je odposlanec poveljstva Titovih čet, ki so prispele
do Dravograda. »Prišel sem vam narekovat pogoje za vdajo...« je dejal odsekano
in s poudarkom.
General
se je čudno zgrbil in rekel sam zase: »Meim Gott, schutze un, wir haben Krieg
verloren!«
A
vendar se je hitro zbral in vprašal Reiterja, s kakšnimi silami razpolaga, ko
govari tako samozavestno. Ta m je kajpak spet v nemščini - odvrnil, češ da je
tamkaj toliko Titovih sil, da Nemce lahko premagajo najkasneje v štirih urah.
»In če do enih po polnoči ne privolite v vdajo, bodo naši udarili na vas, tudi
če se jaz in moj spremljevalec še ne vrneva...« 195c
»Jaz
sem lahko porok le za naše (Nemce),« je z nekoliko tišjim glasom dejal
generallajtnant Helmut von Pannwitz, »in to, kar bom ukazal, bo tudi obveljalo.
Toda za Ruse ne morem biti porok, oni vedo, kaj jih čaka, in me ne bodo
ubogali. . .«
»Jawahl!«
je takoj zagrabil Reiter. Tudi sam vidim, da to vaše vojaštvo ni več vojska,
marveč banda; redna vojska tega ne dela, kar delajo ljudje pod vašim
poveljstvom. Vidi se, da je tukaj popolna zmešnjava, da je vse v razsulu in da
niste več sposobni uvesti reda. Toda ti ljudje so bili vseskozi pod vašim poveljstvom
in se morajo tudi vdati na vaše povelje.
170
Takoj
jim ukažite in sicer v moji navzočnosti, da odložijo orožje! To hočem čuti na
lastna ušesa. Zavedati se morate, da bomo v tem primeru upoštevali ženevsko
konvencijo ter oficirjem pustili pištole in osebno lastnino, vse drugo orožje,
topove, tanke, motorna vozila in konje pa marate oddati. Takoj razglasite tudi,
da vaši ljudje ne bodo uničevali proge, mostov in drugih prometnih naprav, da
ne bodo posiljevali žensk, marveč da se bodo obnašali kot vojska, ki se je
vdala! Če se ti vaši ljudje ne bodo vdali, bodo vsi pobiti...«
Po tem
rafalu Reiterjevih odločnih besed je generallajtnant Helmut von Pannwitz klonil
dokončno. Skupaj s partizanskim sobesednikom sta nato po karti določala
prostore, na katerih naj vojaštvo odlaga posamezne vrste orožja in opreme. Že
medtem je dal von Pannwitz poklicati podrejene polkovne častnike, ki so se prav
kmalu zbrali. Vpričo partizanskega odposlanca je izdal takle ukaz:
»Das
Feuer wird sofort eingestellt! Keine gewaltakte verwenden! Ordnung und Ruhe
soll uberall herschen! Es geht um Desein wir wollen ja nicht alle sterben!
Zwischen uns un zie von Regimentskomander ab sollen sich sofort in meinem zire
vom Regimentskomader ab sollen sich sofort in meinem Štab bei mir pensonlich
melden!«**
S tem
je bila Reitorjeva misija končana. Von Pannwitz je njemu in Duletu dal za
spremstvo do mostu že omenjenega nemškega majorja, toda na mostu sta se Henrik
Reitar-Dušan in letalec Dule že srečala z borci in komandirji vodov Tomšičeve brigade,
ki so premagance razoroževali pa tudi slačili.
- - -
* Odlika mnogih
borcev Štirinajste je bila tudi ta, da so kot prebežniki iz nemške vojske
odlično poznali jezik svojih sovražnikov, njihovo vojaško taktiko, oborožitev
in ustaljene navade. To jim je v dneh razsula in zmešnjave med Nemci prišlo
zelo prav. Isto velja za Henrika Reiterja-Dušana, ki so ga bili Nemci primorali
služiti pri »Wehrmannschaftucc, a jim je zagodel tako, da je partizanom v noči
na 31. avgust 1944 pomagal zasesti postojanko v Šmartnem ob Paki.
* V prevodu se ta
ukaz glasi nekako takole: »Takoj ustaviti ogenj! Vzdržati se vseh nasilnih
dejanj! Povsod je ohraniti red in mir! Gre za biti ali ne biti - nočemo vsi
umreti... Med nami in Titovimi četami so prenehale sovražnosti (je premirje).
Poveljujača oficirji, od komandanta polka navzgor, naj se takoj osebno javijo v
mojem štabu!«
171
Brž
za tem sta na levem breg v Dravograd prišli dve četi 3. bataljona. Tako je bil
10. maja 1945 ma1o pred drugo uro ponoči osvobojen Dravograd,* s tem pa je
Tomšičeva brigada tudi zaustavila umik sovražnih sil iz Mislinjske doline ne
samo po Mežiški proti Pliberku, ampak tudi čez Dravo proti Labotu. Tomšičeva je
tako popolnoma zavasovala desni bok 14. udarne divizije. 195d
Uspeh
Reiterjevega in Duletovega odposlanstva je presegel vsa pničakovanja, zakaj
Tamšičeva je bila prešibka, da bi znogla z vojaško akcijo ukrotili nemško in
kozaško vojsko v Dravogradu. V štabu Tomšičeve so bila zadovodjavi. Toda v
resnici je bil uspeh samo polovičen, kajti generallajtnant Helmut van Pannwitz
ni padpisal pismenega zapisnika o vdaji. Tako je večina kozakov, ki so bili
dotlej že prešli na levi Zareg Drave, le delama advrgla orožje. Pritiskala je
dalje proti Labotu in VeLikovcu, kjer je imela potem z njimi opravka Šercerjeva
brigada. Kaj se je zgodilo s Helmutom von Pannwitzom potem, ko je v Dravogradu
privolil v vdaja, še mi znano.«
- - -
* V brošurici »Prva godišnjica 51. divizije, oktobar
1944 do 1945 god.«, str. 3, M. B. (Milan Basta) med kraji, ki da jih je
osvobodila ta divizija, navaja tudi Dravograd. To drži le v toliko, če ima za
okupatorje v mislih Bolgare, ki pa so bili tedaj Jugoslovanski armadi
zavezniška vojska (čeprav slaba). V svoji najnovejši knjigi »Rat je završen 7
dana kasnije«, Zagreb 1976, str. 330, pa Milan Basta (ko opisuje bojno
delovanje enot 14. udarne divizije na Koroškem) navaja, da je »I - Tomšičeva
brigada odšla k Pliberku, ga zavzela in se s svojima dvema bataljonoma usmerila
proti dolini Meže k Prevaljem in Guštanju, kjer so se gibale močne nerazorožene
Paveličeve sile, črnogorski četniki in nekaj Nemcev. Tu se je brigada spojila z
51. brigado vojvodinske divizije 3. jugoslovanske armade...« Basta tu najbrž
misli divizijo, ki ji je bil za političnega komisarja. Ob tem se zastavlja
vprašanje, kako naj bi se Tomšičeva brigada, ki je 9. maja 1945 ob 23. uri
pridrla do Podkalnca pri Dravogradu in po dveh urah to mesto ob Dravi tudi
osvojila, spojila z 51. divizijo, ki je ob tistem času dosegla šele Ptuj, ko pa
je med krajema kar 86 kilometrov razdalje...
Iz teh in drugih Bastovih navedb, ko
svoji diviziji pripisuje tisto, česar ni nikoli naredila, veje močan občutek
krivde. Očitno se Basta dobro zaveda, kaj bi bila morala storiti, a ni storila.
Res je sicer, da listina o natančni razdelitvi nalog 3. jugoslovanski armadi v
končnih operacijah s konca februarja 1945 še ni zagledala belega dne toda v
vojaških in zgodovinarskih krogih so te naloge dokaj znane.
172
Proti
mostu čez Dravo v Dravograd in tudi po dolini Drave od Maribora sem so še
nadalje pritiskale ogromne množice vojaštva. Navadni nemški vojaki so urejeno
odlaga1i orožje, toda esesovci tega niso hoteli storiti in so večinoma delali
samomore. Kozaki, ki so jih tomšičevci primorali k vdaji, pa so metali puške
stran tako grdo, da so se polomile. Toda tisti kozaki, ki so bili zaostali pri
Konjicah in Doliču, niso hoteli nič slišati o povelju za vdajo njihovega
korpusa, ki ga je bil dal generallajtnant Hemut van Pamnwitz. Prehod čez most
na Dravi v Dravogradu ali prehod po dolini Meže proti Pliberku so si hoteli
izsiliti z grožnjami, ki so jih zajedljivo izrekali njihovi odposlanci.
Pogajati
za prost prehod čez Dravo in proti zahodu je bilo na položajih pri Podklancu
velika. Že dopoldne 10. maja 1945 so se v odposlanstvih pojavili tudi ustaši,
preoblečeni v nemške letalske uniforme, govorili pa so samo nemško. Podporočnik
Hennik Reiter-Dušan, ki je v imenu zmagovalcev zahteval vdajo v nemščini, je
tedaj ujel pritajen vzdih preoblečenega ustaša: Majku jim..., koliko ima tih
komunista!. 195c
Toda
tomšičevci so z levega brega Drave in ob vstopu v Mežiško dolino pri Podklancu
čvrsto obvladali položaj. Čeprav so Dravograd in dostope proti njemu držali z
razmeroma šibkimi silami, za kar pa sovražniki niso mogli vedeti, niso marali
popustiti niti za las - na zapori pri Dravogradu so bili popoln gospodar
dogajanj...
Uspeh
Tomšičeve brigade pri Dravogradu pa priča tudi o sposobnosti poveljnikov 14.
udarne divizije, ki so se vseskozi zavedali strateškega pomena dravograjskih
vrat, in so svojo prvotno namero za zavzetje te važne prehodne točke uresničili
ob prvi ugodni priložnosti. Tako so sovražniku zaprli najpomembnejšo pot za
umik iz Jugoslavije v notranjost Avstrije ...
- - -
* Henrik
Reiter-Dušan meni, da so generllajtnanta Helmuta von Pannwitza naši
obveščevalci odvedli v štab divizije. Znano je, da so ga po vojni v Moskvi
obsodili na smrt in obesili. Ali je v ruske roke prišel od nas ali pa mu je
medtem uspelo uživati gostoljubje Britancev, nisem mogel ugotoviti.
173
PRVA SOOČENJA Z USTAŠI
Izdajalci so kakor podgane. Kadar propade njihov
gospodar, propade tudi njihova proti ljudska tvorba, ki jo zapuščajo brezglavo
kot opolzki glodalci potapljajočo se ladjo. Tako je bilo tudi z ustaši, z
izdajalsko in zločinsko vojsko, ki je po okrutnosti presegla svoje fašistične
vzore. Ta drhal je znala predvsem ropati
in moriti. In to je počela tudi na umiku čez slovensko ozemlje.
Ustaši
s svojo vlado in drugimi okupatorskimi prirepniki so izpraznili Zagreb že 7.
maja 1945. Dan pozneje je Glavni štab JA za Slovenijo dobil naslednje brzojavno
povelje: »Nemško-ustaške sile so zapustile Zagreb in gredo proti zahodu.
Vrhovni komandant je naročil, da takoj pošljete kako vašo močnejšo enoto v
okoliš Krško-Zidani most, ki naj preseka nemško-ustaškim hordam pot za umik
proti Ljubljani.«196
Tega
povelja z enotami 7. korpusa ni bilo mogoče izvršiti, ker so bile vse usmerjene
na udar proti Ljubljani.* Sicer pa so ustaši iz Zidanega mosta krenili proti
Celju. Tudi oni so ubrali najbližjo pot proti Koroški. Tako je ta naloga
pripadla enotam 4. operativne cone. Njen štab je odredil, naj Šlandrova brigada
vkoraka v Celje in ga zavaruje pred ustaši. Hkrati je Zidanškova brigada dobila
ukaz, naj se s tovornimi avtomobili nemudoma prepelje skozi Celje in Maribor v
Celovec.
- - -
* Uresničile so ga
enote Karlovške operativne skupine 2. jugoslovanske armade, ki jim je bilo to
povelje namenjeno v prvi vrsti. Dne 7. maja so bile usmerjene 3: divizija proti
Metliki in Novemu mestu, 4. divizija proti Brežicam, 10. divizija proti Krškemu
in 23. divizija proti Samoboru. Dan pozneje je 10. divizija osvobodila
Kostanjevico ob Krki, njene enote pa so dosegle vasi Brege, Leskovec in Raka.
Dne 10. maja 1945 so enote 3., 4. in 10. divizije zasedle vso desno obalo Save
ter jo na odsekih pri Zidanem mostu in Brežicah tudi prestopile (Završne
operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944-1945 str. 722 in 723). Savo pri
Zidanem mostu je v noči na 11. maj 1945 prešel bataljon 7. brigade 3. divizije
pod
174
P.S. pozornost na besedo »ustaška drhal«
Celje
je bilo osvobojeno pravzaprav že 8. maja 1945. Zgodaj tega dne je narodna
zaščita postavila straže na vseh ključnih točkah v mestu, zlasti pred tovarnami
in skladišči, že poprej skrivno izvoljeni predstavniki ljudske oblasti pa so
zasedli magistrat in od tam dajali ljudstvu revolucionarne odredbe.197
Celjani so dajali svojemu veselju duška na vse grlo, zakaj znebili so se more,
ki jih je tlačila več kot štiri leta. Zdaj so
spet lahko prosto izražali svojo voljo in govorili v materinem jeziku. Veliko
radost so jim skalile le vesti, da se jim od juga bliža kot povodenj ustaška drhal.
Z
ustaši se je najprej udarila 11. SNOB Miloša Zidanška, ki je bila zgodaj 10.
maja 1945 odšla na tovornih avtomobilih iz Ljubnega ob Savinji proti Celju.
Predhodnica je bil njen 1. bataljon, ki je prišel pred brigadno glavnino
neovirano mimo Radmirja in skozi Mozirje, v Letušu pa se je ob osmih srečal s
kolono ustašev in domobranov. Ker niso hoteli odložiti orožja, je bataljon
takoj zapustil vozila in se začel bojevati. Razvnel se je precej hud boj, ki je
trajal dobro poldrugo uro. Naši so zavzeli prevladujočo višavo nad Letušem,
nato pa še most in greben na drugi strani mostu, tako da so prehod popolnoma
obvladali. Pri tem so zajeli in razorožili kakih dvesto mož, sami pa so imeli
nekaj ranjenih. 198
Medtem
je prišel k 1. bataljonu tudi komandant Zidanškove brigade Viktor
Cvelbar-Stane. Ta je ugotovil, da ustaši nenehoma dobivajo okrepitve, in
ocenil, da se z njimi ne bo vredno dolgo zadrževati, ker to ne bi kaj prida
koristilo. Zato se je skušal z njimi pogoditi, da bi dobil za brigado prosto
pot proti Celju. Uspelo mu je navezati stike z nekim ustaškim oficirjem in
dogovorila sta se, da se ne bodo več napadali. Tako je Zidanškova lahko
nadaljevala pot in srečno prišla do Celja.199
- - -
poveljstvom
Petra Vojvodiča. Po pogajanjih, ki so temu sledila, so se vdali deli 7. SS
prostovoljske divizije Prinz Evgen s štabom in glavnina 373. legionarske
divizije, zajeto pa je bilo več kot 8.000 nemških vojakov. Ob tem je treba
pripomniti, da so na vdajo teh divizij vplivale zlasti radijske brzojavke, ki
sta jih iz Topolšice po navodilih štaba 4. operativne cone pošiljala
generalpolkovnik Aleksander von Lohr in njegov načelnik štaba generalmajor
Erich Schmidt-Richberg (glej Petar S. Brajovič »Operacija, ki je premaknila dan
zmage", Delo 1975, nadaljevanje'štev. 9 z dne 9. in štev. 17 z dne 19.
maja 1975 l.).
175
Zidanškova
je znova zašla med ustaše in domobrane na drugi strani Celja, pri Vojniku.
Srednjo kolono ji je uspelo razorožiti, močne pobočnice na levi in desni pa se
na pozive k vdaji niso menile. Pri Frankolovem se je znova začelo streljanje,
toda žrtev na partizanski strani ni bilo nobenih. Nadaljnja pot proti Mariboru
je minila brez spopadov, toda ceste so bile tako zajezene z vozili in tehniko,
da je Zidanškovi brigadi uspelo priti v Maribor šele pozno zvečer. S tem je
bila najtežavnejša etapa poti končana.*
Šlandrova
je iz Radmirja odšla proti Celju 10. maja 1945 ob enajstih, vendar se je
pomikala dalje zelo počasi, ker je spotoma razoroževala umikajoče se nemške
enote. Pri tem so šlandrovci zaplenili še dva avtomobila in štiri motocikle, na
poti med Nazarjem in Braslovčami pa je kolono Šlandrove brigade dohitel
politični komisar 14. udarne divizije Ivan Dolničar-Janošek in je dal štabu
nadrobna navodila za delovanje v Celju. 200
Malo
pred sedemnajsto uro je Šlandrova prišla do križišča v Celju. Komandant Ivan
Mušič-Štefan in politični komisar Adolf Jevšnik-Lvov sta se ravnokar
posvetovala o razmestitvi enot ko so na križišče pripeljali oklepni avtomobili
z ustaši. Šlandrovci pa se niso zmedli. Tako odločno so naskočili vozila, da so
se ustaši vdali brez boja.201 Glavnina te ustaške kolone pa o vdaji
ni hotela niti slišati. Uspeh je bil že to, da se je umaknila iz Celja.
Šlandrova je medtem zasedla ključne položaje v mestu.**
- - -
* Poleg zajezenih cest je razmeroma počasnemu gibanju
Zidanškove brigade proti Mariboru botrovalo tudi slabo stanje zaplenjenih
motornih vozil, ki so bila že v nemški rabi močno izrabljena, kar je povzročalo
pogoste okvare na kolesih (gumah) in na motorjih (iz magnetofonskega zapisa
pogovora z Viktorjem Cvelbarjem-Stanetom in Slavkom Kokaljem-Jožkom 19. aprila
1975).
** Do povelja za odhod Šlandrove brigade v Celje je
prišlo na podlagi že omenjenega Titovega brzojavnega povelja, da je treba
umikajočim se ustašem zapreti pot proti zahodu, in na zahtevo političnega
vodstva, da se Celje kot važno industrijsko središče obvaruje pred uničenjem.
Ustaši so namreč grozili, da bodo Celje požgali, če ne bodo dobili proste poti
za umik na Koroško [Peter S. Brajovič »Četrta operativna cona na Slovenskem v
zadnjem letu vojne«. Večer 1970, in Milica Gabrovec-Lenka, zbornik »Bitka kakor
življenje dolga«, str. 669 in 670).
176
Najtežavnejšo
nalogo je dobil 1. bataljon. Moral je narediti red na cestnem mostu čez
Savinjo. Tu se je posebno izkazal politični komisar Anton Grašič-Savo, ki je
poskrbel, da so ustaši dobili vtis o silni moči zasede. Borce je razvrstil po
hišah med mostom in železniško postajo. Od tod so iz oken naperili mitraljeze
proti cesti, ob mostu pa je dal namestiti pokvarjen nemški tank »tiger«, v
katerem je bil samo en borec. Ta je obračal kupolo s topom proti ustašem ter
vzbujal vtis, da tu ne bo šale. Nekaj kolon ustašev, domobranov in četnikov je
takoj na mostu odložilo orožje. 202
Drugi
bataljon Šlandrove je zavzel železniško postajo in nato še železniški most čez
Savinjo, zasedel ga je z eno četo, pri kateri je bil pomočnik komisarja 2.
bataljona Franc Horn Krsto. Po mostu je prikorakala kolona ustašev. V prvih
vrstah so bili sami puško mitraljezci, ki so sestavljali udarno skupino za
preboj zased na progi. Krsto je ustaše komaj umiril. Uspelo mu je pripeljati
komandanta te kolone na pogajanja v štab brigade, ki je bil v magistratu.
Ustaši so trdovratno zahtevali, da gredo dalje. Ker si Šlandrova ni mogla
privoščiti spopada v Celju, je privolila v dogovor, da vsak deseti ustaš lahko
obdrži orožje, kolona pa sme nadaljevati pot po stranski cesti mimo Celja proti
Poljčanam. 203
Med
pogajanji štaba Šlandrove brigade z nemškimi in ustaškimi poveljniki je
prihajalo do dramatičnih zapletov. Politični komisar Adolf Jevšnik-Lvov je bil
11. maja ostal sam v štabu brigade. Utrujen se je razpasal in odložil orožje.
Nenadoma pa so se vrata s treskom odprla in pred Lvovom sta se znašla ustaški
satnik z brzostrelko in njegov spremljevalec s puško mitraljezom, ki sta hotela
od njega z orožjem izsiliti dovolilnico za neoviran pohod proti avstrijski
meji. Adolf Jevšnik pa se ni dal prestrašiti. Zahteval je, naj se ustaši vdajo,
ker so premagani. Ustaški satnik se je ujezil, da je bil rdeč kot kuhan rak.
Rekel je, da partizanske zmage ne priznajo in da se partizanom ne bodo vdali,
streljati pa si le ni upal. Tako se je stvar srečno iztekla za Jevšnika in za
ustaša. 204
V
zasedi pri cestnem mostu čez Savinjo so se do večera 11. maja nakopičile že
tako visoke in dolge skladovnice orožja, da ga ni bilo več kam odlagati.
Politični komisar Anton Grašič-Savo je tu dosegel celo vdajo kakih 2.500
ustašev.
177
178
Celje Slandrova.jpg
tekst pod sliko
Prihod
šlandrovcev v Celje 10. maja 1945, kjer sta bila dva dni prej že prevzela
oblast okrožni narodnoosvobodilni odbor in narodna zaščita (foto Miroslav
Lilik).
Pri tem mu je
pomagal neki višji nemški sanitetni oficir. Poleg teh je Šlandrova v Celju
razorožila še kakih 15.000 nemških vojakov in tisoč domobranov. 205
To pa je bil le majhen del. Večino ustašev je morala brigada pustiti dalje mimo
Celja, dve nemški diviziji pa je usmerila proti Trojanam in Domžalam. Tam jih
je potem razorožila 15. udarna divizija JA. Milan Tominec, takratni komandant
te divizije, pravi, da je bilo ob tej priložnosti razoroženih kakih 30.000
Nemcev. 206
Uspehi
Šlandrove brigade med njenim bivanjem v Celju so bili ogromni. Toda spričo
nepreglednih množic nemških in ustaških vojakov, ki so se bili nagnetli v
Celjsko kotlino, je bila to komaj kaplja v morje. Vojaštva je bilo toliko, da
se je znova lahko polastilo odvrženega orožja, ker ni bilo enot Jugoslovanske
armade, ki bi orožje spravile stran. Zato je bilo treba nemudoma kaj ukreniti,
kar bi razmerje sil v okolici Celja spremenilo v korist zmagovitega ljudstva.
To nalogo je prevzel politični komisar 14. udarne divizije Ivan Dolničar
Janošek.
178
DOLNIČARJEVA MISIJA V MARIBORU
Tu
je treba nekaj reči še o osvoboditvi Maribora,* kar je nemškim in ustaškim
generalom odvzelo še zadnjo možnost, da bi se mogla njihova ogromna armada
umikati po cestah proti severu. Potisnjena je bila v Celjsko kotlino in v ozke
doline proti Dravogradu, ki jih enotam 14. udarne divizije ni bilo težko
zapreti. Vrh tega je osvoboditev Maribora enotam 3. jugoslovanske armade odprla
dolino Drave za manever proti Dravogradu in Celovcu.
Maribor
so nemške enote izpraznile že 8. maja, zaščitnice in razne zaostale skupine pa
ponoči in proti jutru 9. maja. Mestu so se od vseh strani bližale partizanske
skupine, od vzhoda pa tudi enote bolgarske otečestveno-frontovske armade.
Pristaši osvobodilne fronte so razoroževali zaostale nemške vojake in skupine,
ki se niso kdo ve kaj upirale, nekateri pa so si dajali duška s tem, da so
izobešali slovenske in jugoslovanske zastave s peterokrako zvezdo.
Nekaj
članov komande mesta Maribor s komandantom majorjem Štefanom Pavšičem-Juretom
je prišlo v mesto že 8. maja proti večeru. Z njim je bil tudi dr. Marjan Morel,
ki mu je bila naložena organizacija zdravstvene službe v mestu.** S pohorske
strani je prva prišla skupina aktivistov pod vodstvom Marije Falež-Mice Rokove.
Ta je s svojimi sodelavci razorožila nemške in kvislinške enote na železniški
postaji Rače ter zaplenila dva avtomobila. V Prvem so bili
- - -
* Osvoboditev
Maribora je natančno raziskal in opisal Mirko Fajdiga, višji kustos Muzeja
narodne osvoboditve v Mariboru. Izsledke je pod naslovom "Maribor
svoboden" objavil leta 1970 v dnevniku Večer v več nadaljevanjih.
** Med prvimi so s
Kozjaka prišli v središče mesta tudi organi Ozne za Maribor in okolico ter tu
osnovali svojo postojanko. Poskrbeli so za ohranitev arhivov in drugih dokazov
o vojnih zločincih in sodelavcih okupatorja ter jih začeli loviti (Matija
Maležič, ustno).
179
poleg šoferja še
aktivista Anton Pšeničnik in Jože Namestnik ter partizan Bruno iz Hoč, v drugem
pa poleg Mice Rokove obveščevalni oficir Jože Gašpesšič ter aktivista Franc
Krepfl in Miha Granda. Prevzeli so oblast na mariborski železniški postaji in
na pošti ter zajeli tri častnike. 207
Čeprav
so Bolgari že bili v vzhodnih predmestjih Maribora, v mestu pa posamezne
skupine aktivistov, so se v prostorih velike kavarne še vedno držali nemški
policisti, ki so se bili nekako potuhnili. Kazalo je, da ni nikjer več nobenega
Nemca in da je za vselej konec njihovega strahotnega nasilja, ki je tako
krotovičilo naše ljudi dolga štiri leta.
Zavedni
Mariborčani so hoteli izraziti olajšanje in veselje, da so dočakali svobodo, a
to so nekateri plačali z življenjem. Nenadoma je pridrlo nekaj zaostalih tankov
z esesovci. Iz njih so ustrelili Bogomirja Ferjančiča, na Ptujski cesti je bil
smrtno zadet Ivan Dobnik in še neka ženska, pri kavarni pa je padel Jože
Šušteršič. Ogledniški in prednji oddelki bolgarske otečestveno-frontovske
armade so z vzhodne strani pregledovali posamezne mestne predele. Toda pri
veliki kavarni so trčili ob nemške policiste. Ti so streljali nanje, pa so si
poiskali kritje za kupi kamenja pri sedanjem paviljonu ob mostu in od tam
Nemcem previdno odgovarjali. Spopadi med Nemci in bolgarskimi vojaki so trajali
vse do osmih. Pri tem je bil iz nekega okna na sedanjem Trgu revolucije zadet
neki pomočnik bolgarskega častnika (sluga), ki je potem umrl v mariborski
bolnišnici. Po osmi uri 9. maja 1945 je bil Maribor dokončno osvobojen.
Poleg
Bolgarov in že naštetih so prišle v mesto še druge partizanske skupine. Okrog
trinajste ure se je z manjšim tovornim avtomobilom pripeljala iz Rač skupina
političnih delavcev, ki jo je vodil sekretar okrožnega komiteja KPS Maribor
Jože Gričar-Metod. V tej skupini so bili: Olga Čerin, Alenka Lapajne, Vlado
Marčinko, Zdenka Rojšek, pripadniki narodne zaščite in kurirji. Z gasilskim
avtomobilom so se pripeljali obveščevalci z Dravskega polja: Maks Kosi, Franc
Šolar, Zlatko Gojčič, aktivistka Irma Kosi in mitraljezec. S Pohorja sta prišla
oficirja Ozne Tone Prevec-Dimač in Josip Logar-Božo. Najštevilnejša partizanska
skupina je prišla okoli petnajstih s Kozjaka. Vodila sta jo Pavle Baloh-Peter
in Franc Zalaznik-Leon, v njej pa so bi1i od znanih še: Jože Globačnik Srečko,
Danica Vogrinec, Rozika Bohinec in Jože Stvarnik Zvonimir. Končno so prišli s
Pohorja še člani oblastnega komiteja KPS za Štajersko s Sergerjem Kraigherjem. 208
180
181
Maribor sprejem partizanov.jpg
181
Skozi
bolgarske enote, ki so šle od Lenarta proti Mariboru, se je uspelo v mesto
prebiti majorju Matiji Malešiču s spremljevalcem, že zjutraj 9. maja pa se je
skoznje porinil avto, v katerem so bili Ante Jukič-Mato, načelnik štaba 3.
brigade slovenske divizije narodne obrambe, in člani štaba 5. bataljona. V
Mariboru so mobilizirali tri avtobuse in jih poslali k Lenartu po bataljon, ki
je štel približno 600 mož. Ker se niso mogli vsi vkrcati v avtobuse, so se
le-ti z dodatnimi tovornjaki znova vrnili ponje. Ta prva slovenska večja enota
je prispela v Maribor pozno popoldne. Malo za njo so iz smeri Slovenske Konjice
prišli komandant 3. brigade slovenske divizije NO Tone Vratanar-Antonesku,
namestnik komandanta Zdravko Gomezel-Janez, pomočnik političnega komisarja Vinko
Smolnikar in še nekateri. Tretji bataljon te brigade se je po bojih pri
Konjicah pripeljal v Maribor šele okoli 23. ure.
Posebej
moramo omeniti generalmajorja Lada Ambrožiča Novljana, ki je kot predstavnik
SNOS prišel v Maribor iz Murske Sobote. Njegova navzočnost v velikem mestu ob
Dravi je bila izrednega pomena za učinkovito delovanje vojaških oblasti in za
krepitev zapore pri Dravogradu. 209
Od enot
s fronte so v Maribor 9. maja 1945 prve vkorakale enote bolgarske
otečestveno-frontovske armade. Nemška 2. tankovska armada se je s fronte pri
Razkrižju in Dravskem središču odlepila že dva dni prej, zato so imeli Bolgari
prosto pot in so lahko hitro prodirali proti Mariboru.210 Enote 3.
jugoslovanske armade so bile vrhu tega še bolj oddaljene, pa se je zgodilo, da
so 9. maja 1945 pozno zvečer dosegle šele Ptuj. Tega dne zgodaj zjutraj so v
Ptuj prišle predhodnice Bolgarov, ob osemnajstih pa so vanj vkorakale enote
Prekmurske brigade.211 V Maribor je Prekmurska brigada prišla proti
jutru 10. maja, enote 3. jugoslovanske armade pa šele sredi tega dneva. Zelo
čudno je, zakaj se enote 3. jugoslovanske armade niso takoj napotile dalje po
dolini Drave proti Dravogradu in Celovcu. Da so bili vojaki silno utrujeni, je
jasno, a zakaj so bili usmerjeni proti severu? Krenili so namreč proti Šentilju
in Lipnici ter se tako vrinili v frontno razvrstitev med Rdečo in bolgarsko
armado. 212
182
183
Maribor Prekmurska brig sprejem.jpg
183
Štabu
4. operativne cone je bilo veliko do tega, da kar najhitreje dobi zvezo s
štabom 3. armade, zakaj enote 14. udarne divizije z enotami odredov, ki so bile
podrejene štabu 4. operativne cone, so bile daleč prešibke, da bi same lahko
zadržale ogromno Lohrovo armado z ustaši in četniki vred. Zato je bil ta štab
prek političnega komisarja 14. udarne divizije Ivana Dolničarja-Janoška tudi
pobudnik iskanja stikov s štabom 3. jugoslovanske armade. Pomembno vlogo v tej
zvezi pa je na lastno pobudo odigral generalmajor Lado Ambrožič-Novljan, ki je
v štabu 3. armade v Mariboru posredoval v smislu Dolničarjevih obvestil.213
Ivan
Dolničar-Janašek je že na pogajanjih z Lohrom izvedel, kakšna ogromna armada je
v Celjski kotlini oziroma se vali vanjo z juga in jugovzhoda. O tem se je na
poti proti Celju prepričal še na lastne oči. Ta armada pa ni bila samo
številčno ogromna, marveč tudi nasilna in neusmiljena. Zlasti ustaši, četniki
in vlasovci niso hoteli niti slišati o vdaji. Mimo Celja ali mimo Slovenskih
Konjic so drli proti Vitanju in Velenju, spotoma pa ropali in ubijali, če se jim
je kdo postavil v bran. Šlandrova brigada je bila zmožna obvarovati samo Celje,
pa še niti ni bilo gotovo, da ga bo. Zato se je Ivan Dolničar-Janošek v
motociklu s prikolico takoj napotil v Maribor in prispel tja 10. maja 1945
popoldne.214
Najti
štab 3. jugoslovanske armade mu ni bilo težko, toda ta štab še ni bil popoln. V
njem je našel samo načelnika štaba polkovnika Vukašina Subotiča,« bil pa je tam
že tudi generalmajor Lado Ambrožič-Novljan kot odposlanec Glavnega štaba JA za
Slovenijo.
»V
štabu 3. armade,« pripoveduje Ivan Dolničar-Janošek, »niso imeli pojma, kaj se
dogaja na tej strani v Zidanem mostu, Celju, Savinjski dolini in v smeri proti
Dravogradu..* . * Vse sem jim lepo pojasnil. Razložil sem, kakšen je
- - -
* Komandant 3. jugoslovanske armade generallajtnant
Kosta Nadj se je tedaj mudil v Zagrebu na posvetu komandantov 1., 2. in 3.
armade, kjer so proslavili tudi osvoboditev Zagreba, ki je bil Nadju še posebno
pri srcu, saj so v njem prebivali njegovi starši, drugi svojci in prijatelji ("Rat
poslije pobede" - kazivanje Koste Nadja, piše Jovo Popovič, Vjesnik z dne
12. maja 1975).
** O tem, kakšna miselnost je tedaj vladala v štabu 3.
jugoslovanske armade, prepričljivo govori dejstvo; da je ta štab 11. maja 1945
v Mariboru pripravil veliko parado, ki so jo tudi slovesno izvedli. Bili so pač
prepričani, da je vojne konec in da ni več nobene potrebe po naglem
napredovanju proti zahodu (Ivan Jan-Srečko, opombe po zapisih v dnevniku).
184
185
Maribor Ambrozic Pavsic.jpg
185
položaj od Zidanega
mostu in Laškega proti Celju ter v Savinjski in Šaleški dolini, da sem Lohra s
popolnim štabom izročil štabu 4. operativne cone, da je v Celju polno ustašev,
da smo sicer v njem z eno brigado, ki pa nič ne pomeni, zakaj skozi Celje gre na
deset tisoče ustašev...« 215
Dolničar
je povedal tudi to, kam so se ustaši usmerili, da se od Celja in s Kozjanskega
pomikajo mimo Poljčan in Slovenskih Konjic proti Doliču, kjer jih je kakor
listja in trave. Tri brigade 14. udarne divizije sicer držijo mostove na Dravi
in prehode na dostopih proti Labotu in Pliberku, vendar pa so te naše sile
najbrž prešibke. Treba bi jih bilo takoj okrepiti. Toda Dolničar ni dobil v tej
zvezi ob tem obisku še nobenih zagotovil za pomoč, pač pa je Lado Ambrožič
Novljan ukrepal takoj.* Še tega dne je napotil v Dravograd 2. bataljon 1.
slovenske prekmurske brigade, ki je štel 429 mož (navzočih). 216
- - -
* V štabu 3.
jugoslovanske armade tudi pozneje niso Dolničarjevim obvestilom posvečali
potrebne pozornosti. Generalmajor Lado Ambrožič-Novljan je 11. maja 1945
petkrat posredoval v štabu 3. jugoslovanske armade, naj nujno pošlje močne
enote v Dravograd in dalje proti Celovcu, pa ni naletel na razumevanje. Proti
Dravogradu mu je uspelo poslati le 2. bataljon Prekmurske brigade, ki mu je bil
kot delegat Glavnega štaba JA za Slovenijo nadrejen, in pa Bolgare, ki jih je
do tega pripravil tako; da jim je namignil možnost obilnega vojnega plena.
Kaže, da je štab 3. jugoslovanske armade odločneje ukrepal šele po znanem Titovem
opominu, ki se v prevodu glasi: »Zamerim vam, da ste upočasnili preganjanje in
prestrezanje sovražnika proti severozahodu. Večina nemških in kvislinških sil
gre čez mejo in se vdaja Angležem.. Ukazujem, da takoj zaprete vse poti
proti.Avstriji in da ne dovolite, da sovražnikove sile nekaznovano pobegnejo.
Na Koroško je treba poslati nove sile...« S tem pa sta bila zamujena skoraj dva
dneva dragocenega časa za organizacijo močne zapore med Pohorjem in Uršljo
goro, ki naj bi ustašem preprečila preboj proti zahodu in jih primorala k
vdaji. Prav zaradi tega do take zapore ni nikoli prišlo. Kasneje je prišlo do
dobrega sodelovanja med osrednjim slovenskim političnim vodstvom, ki sta ga
zastopala Sergej Kraigher in Lidija Šentjurčeva, in štabom 3. jugoslovanske
armade, vzpostavljena pa je bila tudi potrebna povezava s štabom 4. operativne
cone. K temu je še zlasti prispeval obisk polkovnika Petra Stanteta-Skale v
Mariboru, kjer je navezal neposredne stike s tem štabom. Zlasti si je
prizadeval, da bi na Koroško med Karavankami in Celovcem prišlo več sil
Jugoslovanske armade (Lado Ambrožič-Novljan in Peter Stante-Skala, ustna vira,
povzeta brzojavka pa je iz Petra S. Brajoviča »Operacija, ki je premaknila dan
zmage«, Delo z dne 24. maja 1975, nadaljevanje 22).
186
187
Maribor 3 JA armada.jpg
187
Politični
komisar 14. udarne divizije Ivan Dolničar-Janošek je z obiskom v štabu 3.
jugoslovanske armade opravil pomembno nalogo. Vzpostavil je tesnejše
sodelovanje s tem štabom in njemu podrejenimi enotami. Seznanil ga je s stanjem
na širšem celjskem območju, okrog Šoštanja in v Mislinski dolini. Znano je, da
tam ni bilo naših večjih enot, in zato je kazalo enote 3. armade kar najhitreje
usmeriti proti Dravogradu, Mislinjski dolini in Koroški. Skupaj z enotami 14.
udarne divizije naj bi te sile presekale pot umikajočim se nemškim in
kvislinškim silam.
Dasiravno
Ivan Dolničar-Janošek z obiskom v štabu 3. armade ni bil docela zadovoljen, se
je vendarle vrnil v Celje z velikim olajšanjem. Zavedal se je, da je poglavitno
pridobiti pri času. Medtem se bo 3. armada, navajena položajnih bojev, že
nekako »zmigala« in prispevala svoj delež k uničenju ustašev. To spoznanje je
bilo važno spričo občutka, da enote 14. udarne divizje pri odločilnem obračunu
ne bodo same. Borce je to navdajalo z voljo, da vzdržijo na nogah na nogah
pravim zaradi tega, ker tiste dni niso niti malo počivali ne ponoči ne podnevi
- pa tudi, da pokažejo vso odločnost v boju in pri razoroževanju sovražnikov
vseh barv in narodnosti, med katerimi so bili najbolj nevarni domači izdajalci.
188
USPEŠNO DELOVANJE V VSE SMERI
V
Celovški kotlini bi bila morala 14. udarna divizija po prvotnem povelju, ki,je
bilo razglašeno zgodaj 9. maja na sestanku pri Bukovniku, razmestiti svoje sile
v smislu zasedbenega sistema, in sicer tako, da bi bile njene enote navzoče v
vseh večjih krajih in občinskih središčih.217 A brž je postalo
jasno, da teh načel nekaj časa še ne bo mogoče do
189
Koroska 14 divizija.jpg
Tekst pod sliko
Vse brigade 14.
udarne divizije so se motorizirale in hitro posegale v boj na vse shrani. Pri
tem so borci preživeli veliko časa v vozilih. Naša fotografija jih kaže med
postankom na enem izmed takih pohodov.
189
sledno izpeljati.
Štirinajsta namreč svojih sil ni smela drobiti, ker so z juga in jugovzhoda
pritiskale na njeno razvrstitev močne nemške in kvislinške sile, ki niso marale
priti v jugoslovansko ujetništvo.
Po
zasedbenem sistemu se je še najbolj ravnala Šercerjeva brigada, čeprav so se
morali njeni bataljoni bojevati v okolici Velikovca še ves 9. in 10. maj.
Mitraljezi so peli kakor malokdaj, proti nepokornim premaganim enotam pa so
nastopali tudi zaplenjeni tanki in oklopni avtomobili, s katerimi so se
iznajdljivi borci brž naučili ravnati. Tako se je vrstil uspeh za uspehom. Motornih
vozil in zaplenjenega orožja je bilo ogromno tako pri Šercerjevi kot pri
Tomšičevi in Bračičevf brigadi.* 10. maja so se brigade popolnoma motorizirale.
S tem v zvezi so tega dne izvedli tudi preosnovo enot, ki so se enotno
oborožile s puškami, mitraljezi in brzostrelkami nemškega izvora, britanske
mitraljeze in brzostrelke pa so oddale v skladišča. 218
Kokrški
in Koroški odred sta dala svoje borce večinoma za vojsko zalednih poveljstev in
za razne zaupne naloge, dva bataIjona Koroškega odreda pa sta že 10. maja
formalno pripadla Bračičevi brigadi.* Kajpak so v enote ta čas še vedno
dotekali tudi novinci, zlasti bivši zaporniki. Bračičeva je 10. maja 1945 štela
1616 navzočih, po spisku pa znatno več.219 Šercejeva je imela 11.
maja po izločitvi 5. bataljona (madžarskega), ki se ni obnesel pri nobeni bojni
ali vojaški nalogi, po spisku 1029 borcev, navzočih pa 903.220 Za
Tomšičevo ne vemo natančnega števila, gotovo pa je znatno presegla število
tisoč.
- - -
* S pričevanji
Antona Betona-Bojana takratnega komandanta 1. bataljona in Poldeta
Pernuša-Igorja, takratnega političnega komisarja 2. bataljona Koroškega odreda,
ter Toneta Urbasa takratnega pomočnika političnega komisarja Koroškega odreda,
je potrjeno, da sta bila v 13. SNOUB Mirka Bračiča vključena 1. in 2. bataljon
Koroškega odreda, iz njiju pa so sestavili novi 4. bataljon Bračičeve, prejšnji
četrti-internacionalni pa je dobil številko pet (fasc. 339/IV - 3 v IZDG).
Drugi SNOUB Ljuba Šercerja sta verjetno pripadla 3. in 4. bataljonu Koroškega
odreda, morda tudi deli Kokrškega. Natančnih pričevanj o tem mi ni uspelo
dobiti. Dr. Lado Lovrenčič, takratni načelnik štaba Šercerjeve, navaja, da je
le-ta po pripojitvi delov Koroškega odreda in po sprejemu novincev-ujetnikov iz
raznih taborišč štela več kot 2.000 mož (glej knjižico "Iz borb in
življenja prvih štirih slovenskih brigad«, 1952, str. 163!).
190
Tako
na primer trdi Ludvik Boh-Stane, takratni komandant 2. bataljona Tomšičeve, da
je bataljon štel 513 borcev (navzočih)231 Razvrščeni so bili v tri
strelske, eno mitralješko in rusko četo, v bataljonu pa je bil tudi
minometalski vod. V 1. bataljonu Tomšičeve, ki je bil znatno šibkejši, je vsaka
.strelska četa - te so bile tri - imela po 7 hitrih šarcev in eno zbrojevko,
težka četa 4 mitraljeze in 5 minometov, brzostrelke pa vsi častniki od
komandirjev vodov navzgor, kurirji in obveščevalci.222 To je bila
silna ognjena moč, ki je bila še kako potrebna, zakaj vojna se za 14. udarno
divizijo še ni bila končala...
Šercerjeva
brigada je severno od Drave zasedla vse večje kraje ob slovenski narodnostni
meji, od Gospe Svete prek Djekš do Labotske doline, kolikor ni bil tega storil
že 4. ali Čezdravski bataljon Koroškega odreda. S 1. in 2. bataljonom je v noči
na 10. maj okrepila posadko Jugoslovanske armade v Celovcu, 3. bataljon je
poslala v Šentvid v dolini Gline, četrtega pa v Šentandraž v Labotski dolini.
Pri tem je naletela na hude težave, ki niso minile brez grenkobe in žrtev. V
tem smislu je imel najhujšo smolo 4. ali jurišni bataljon, ki je vkorakal v
Šentandraž. Esesovci so ga zvabili na mestni trg, potem pa nanj od vsepovsod
naperili mitraljeze. Bil je v pasti in borci so morali položiti orožje pred
vojaki, ki so bili vojno že izgubili. Ta bataljon je znova prišel do orožja in
veljave šele s posredovanjem britanskih tankov.223
Treba
je priznati, da so britanske enote v začetku kar dobro sodelovale z enotami 14.
udarne divizije. Pri tem so nastopale po nekakšnem tihem dogovoru. Britancem
je. bilo več do tega, da dobe kar največ ujetnikov, partizanom pa je bilo več
do orožja in tehnike, tako so oboji složno nastopali proti skupnemu vojnemu
sovražniku.224 Bile pa so tudi izjeme. Bili so celo primeri, da so
Britanci razorožili partizanske straže, poražene Nemce pa zaščitili. Tako so na
primer razorožili tiste šercerjevce, ki so simbolično zastražili vojvodski stol
na Gosposvetskem polju in manjše skupine, ki so prodrle daleč proti severu.
Vselej in povsod pa je bilo očitno, da so nižji poveljniki in navadni britanski
vojaki zelo naklonjeni partizanom. Spoštovanje in občudovanje so jim izražali
na vsakem koraku.225
191
Šercerjeva
brigada je postavljala tudi zasede po stranskih in gozdnih poteh, ki so jih
izbirali zlasti poveljniki kozaških enot, da bi se iz Labotske doline prebili
do Britancev. Tako so šercerjevci razorožili ogromno premaganega vojaštva, ter
polovili in v ujetniška taborišča spravili 3330 Nemcev.226 Tomšičevo
in Bračičevo brigado je najhujše šele čakalo. Ti dve sta imeli nalogo, da
zavarujeta Celovško kotlino na vzhodu in jugu.
Zaporo
prid Podklancu in v Dravogradu je Tamšičeva brigada obvladovala z zelo šibkimi
silami. Na položajih je imela le dva bataljona in jurišni vod, sovražnikov pa
se je pred njima nagnetlo na tisoče. Nemške enote so večinoma urejeno odlagale
orožje. Te so bile sestavljene pretežno iz Avstrijcev starejših letnikov, do
katerih so imeli partizani zelo prizanesljiv odnos. Po razorožitvi jih navadno
niti niso vodili v ujetniška taborišča, marveč so jim dajali prepustnice ali
celo vodnike, da so lahko svobodno odšli na svoje domove v Avstrijo.* Toda s
kozaki in drugimi kvislingi je bilo drugače . .227
192
Podklanec-Poljana kolona.jpg
tekst pod sliko
Prizor s ceste
od Podklanca proti Poljani z množico napol razoroženih sovražnikov, ki so še
upali doseči ujetništvo zahodnih zaveznikov. Ob strani partizani v zaplenjenem
avtomobilu.
192
Kozaška
divizija, ki je bila zaostala pri Konjicah in Doliču, je sotočje Mislinje in
Meže dosegla šele 10. maja sredi dneva. Popoldne tega dne je tu nastalo zelo
kritično stanje, zakaj kozaki niso nič vedeli o tem, da je generallajtnant
Helmut von Pannwitz privolil na vdajo, ali pa tega niso hoteli vedeti. Tudi
deli nemškega 68. korpusa, ki se je umikal po dolini Drave od Maribora sem in
ki so tega dne prispeli do Dravograda, niso marali priti v jugoslovansko
ujetništvo.227a Vendar so tudi sovražniki ime1i svoje težave.
Predvsem so bile njihove enote preutrujene in slabo oskrbljene s hrana. To je
še zlasti veljalo za kozake, ki jim je manjkalo tudi sena in krmil za konje.
Zato so si skušali kozaki utreti pot proti zahodu s pogajanji in so na
pogajanja v štab Tomšišičeve brigade poslali nekega zdravnika, vendar ta prva
pogajanja niso uspela.
- - -
* Tako
prizanesljivo so slovenski partizani z zajetimi nemškimi vojaki avstrijske
narodnosti ravnali že tudi poprej. Tako so na primer spustili na domove 70
Avstrijcev, zajetih ob napadu Zidanškove brigade na nemško postojanko v
Vranskem, in to v noči na 1. maj 1945. O tem v knjigi Mirka Fajdige Zidanškwa
brigada«, str. 689, piše tudi tole: »Drugim Nemcem in Avstrijcem, za katere sta
jamčila narednik Schmid in župan Deixelberger, so dali prepustnice in spremstvo
na pot proti Avstriji. Z njimi je šel opremljen prav tako s prepustnico oziroma
s pismenim priporočilom župan Deixelberger, narednika Schmida pa so poslali po
njegovi želji v avstrijski partizanski bataljon na Dolenjsko...« Franc
Sever-Franta je te navedbe dopolnil (izjava z dne 1. decembra 1976 ustno), da
so se s temi izpuščenimi ujetniki potem v Savinjski dolini še trikrat srečali,
ker so pač z odhodom na domove v Avstrijo oklevali. Pri tem so jih organizacije
Osvobodilne fronte oziroma ljudske oblasti vsestransko oskrbovale s hrano in
drugimi potrebščinami, čeprav so bili domovi partizanskih sodelavcev večinoma
izropani, tako da ni bilo kruha niti za domače. Prav tako so bili izpuščeni
tisti vojaki avstrijske narodnosti, ki so se bili vdali ob napadu in zavzetju
nemške postojanke v Vojniku pri Celju v noči na 17 april 1945 in sicer 1. bataljonu
Tomšičeve brigade. Tudi ti so dobili vodnike za odhod na Avstrijsko, kjer naj
bi se vključili v protifašistični boj (spomini pisca). Lahko rečemo, da je bilo
takšno človeško ravnanje z zajetimi vojaki avstrijske narodnosti splošen pojav,
ki je značilen za vse enote 4. operativne cone. Franc Sever-Franta je na
televizijski oddaji o moji knjigi 9. novembra lani upravičeno zastavil
vprašanje, kaj mislijo ti izpuščeni nemški vojaki avstrijske narodnosti ob
gonji proti koroškim Slovencem in proti Jugoslaviji, kje je njihova vest, da
trpijo tako početje v novi avstrijski republiki; ali so pozabili na preteklost,
ko bi bili partizani lahko z njimi ravnali tudi drugače, tako pač kot so oni v
navalu nemške največje moči ravnali z našimi ljudmi na jugoslovanskih tleh...
193
Tedaj
je do Padklanca prišlo kot naročeno odposlanstvo pod vodstvom Draga Markoviča,
v katerega je bil tudi nemški major iz Lohrovega štaba in ki je nosilo Lohrovo
pismeno povelje za vdajo. V štabu Tomšičeve brigade so takoj paprosili tega
majorja, naj kozakom izda ukaz za vdajo. Toda ta tega ni bil voljan storiti.
Izgovoril se je, češ da to ne bi imelo nobenega smisla, ker se kozaki
partizanom in Rusom ne bodo vdali. Če bi jim torej izdal nalog za vdajo, bi s
tem samo osmešil generalpolkovnika Aleksandra Lohra, je dejal nemški major. 227b
Posebno
kritično stanje za Tomšičevo brigado na zapori pri Podklancu in v Dravogradu je
nastalo zgodaj 11. maja, čeprav je tega dne prispel tja tudi njen prvi
bataljon, in sicer zaradi spopada z Bolgari, ki bi ga bili utegnili izrabiti
kozaki v svoj prid. Tega so se v štabu Tomšičeve najbolj bali. Zaradi tega so
sami poslali sla po kozaškega zdravnika, pogajanja z njim pa je tokrat vodil
major Franc Sever-Franta, ki je skušal biti bolj elastičen. Na poprejšnjem
posvetu v štabu Tomšičeve brigade so se bi1i namreč združili, da kozake le
deloma razorožijo in jih usmerijo po dolini Meže proti Pliberku, na tej poti
poslal
- - -
* Kaže, da je imel
major iz Lohrovega štaba tajno navodilo, naj nemške enote, ki so dosegle
Dravograd, nadaljujejo pohod v notranjost Koroške in se tamkaj vdajo
angloameriškim silam. O tem je Drago Markovič izjavil med drugim tudi tole: »V
Dravogradu smo se sestali s štabom 68. nemškega korpusa, ki je prišel iz
Maribora. Ko so tamkaj izvedeli za vsebino Lohrovega pisma; se nam je nemški
štab oprostil za pet minut - odšli so na posvetovanje. Kmalu za tem so se
vrnili. Midva z Miranom Tratnikom sva dobila vtis, da so prejeli Nemci pravkar
radijsko sporočilo naj se ne vdajo v Dravogradu Tomšičevi brigadi, opomba
pisca), ker so nam prebrali kraje, da se morajo vdati prvi v Labotu, drugi v
Zvabeku, pa Pliberku, Velikovcu in Celovcu (Bogdan Zolnir
»Dolič-Podklanec-Poljana, prizorišča zadnjih bitk druge svetovne vojne«,
Koroški fužinar, Ravne 29. novembra 1955, str. 21 do 24)...«
Franc Sever-Franta meni (izjava 1. decembra 1978
ustno), da so Nemci na območju Dravograda dobili tajno Lohrovo povelje, naj se
prebijejo do Britancev. V štabu 4. operativne cone JA so namreč izdelali načrt,
kje bo kaka nemška enota odložila orožje, in to skupaj z Lohrom in njegovimi
častniki, toda Lohr je enotam, ki so bile blizu sedanje
jugoslovansko-avstrijske meje,
194
195
Koroska Kozaki ujetniki.jpg
tekst pod sliko
Razoroženi
kozaki, poprej strah in trepet slovenskih domačij, ki so nadvse klavrno končali
svojo službo najhujšim klavcem ruskega naroda ...
pa jih bo v zasedi
pričakala ena četa in jih dokončno razorožila.227c
Partizani
so torej navidez popustili in tako so druga pogajanja za vdajo kozakov uspela.
V štabu Tomšičeve brigade je
- - -
* poslal skrivno radijsko navodilo, naj se ne držijo
tega načrta. O tem, kako je Lohr pošiljal te radijske brzojavke, Franc
Sever-Franta meni, da je imel Aleksander Lohr poleg glavne radijske oddajne
postaje v oklopniku, ki so jo partizani nadzorovali, še posebno tajno radijsko
oddajno postajo, ki je bila bojda skrita v njegovem osebnem avtomobilu, in prek
nje je sporočal enotam svoja posebna in podpisani popolni vdaji nasprotna
navodila. O tej skrivni radijski oddajni postaji bi morali kaj natančnejšega
povedati tisti, ki so potem dobili ta Lohrov avtomobil v uporabo. Za zdaj o tem
ni zanesljivih pričevanj, Ivan Majnik-Džems (izjava 3. decembra 1976 ustno) pa
ne verjame v tako možnost. Nedvomno je Lohr dajal taka skrivna radijska
navodila, in sicer verjetno kar prek svoje glavne radijske oddajne postaje, saj
jo partizani niso tako strogo nadzorovali, kot bi bilo treba. To potrjujejo
dogodki med 11. in 13. majem 1945, še zlasti pa Lohrov beg iz Topolšice, ki je
bil odlično pripravljen. Toda tako Lohrovo ravnanje, nasprotno zapisniku o
vdaji in določilom brezpogojne kapitulacije, podpisane v Reimsu, pa tudi
dodatnim ustnim dogovorom v štabu 4. operativne cone, je bilo poglavitni vzrok,
da je bilo po 9. maju 1945 prelito toliko predvsem nemške krvi...
195
bil z odposlanstvom
kozakov sklenjen sporazum, da kozaki odložijo orožje v Padklanccu, oficirji
zadržijo sablje in pištole, podoficirji bodeže, vsi pa konje. Ta dogovor je bil
potem tudi uresničen in kozaki so orožje večinoma odložili pri Podklancu.
Seveda razoroževanje kozakov ni potekalo brez spopadov. Blizu mostu čez Mežo
oziroma Mislinjo jo je skupil komandir jurišnega voda Franc Levar-Franjo, ki si
je bil zaželel prelepega konja. Vzel ga je nekemu kozaškemu majorju, ta pa je
potegnil parabelo in Levarja zaded v bok, da so ga morali brž spraviti na
nosila in pozneje v celjsko bolnišnico, takoj ko je bila pot do tj prosta.228
Toda
Tomšičeva brigada med razoroževanjem kozakov ni imela samo ranjenih, marveč
tudi mrtve. Po pomoti je neki partizan hotel vzeti pištolo tudi kozaškemu
oficirju, ta pa se je temu uprl, streljal in ga ubil. V tem je tudi komandir
partijskega voda usekal z brzostrelko po kozakih in jih pokosil najmanj šest.
Ta spopad so tomšičevi izrabili in jim odvzeli konje. Te so večinoma spustili
in nagnali na pašo. Četi, ki je kozake čakala v zasedi pri Ravnah, je potem
ostalo samo še to, da jih pospremi čez Holmec proti Železni Kapli, partizani pa
so jih spremljali na konjih. Tam blizu v Beli so zanje ustanovili taborišče,
deloma pa so jih odvedli celo čez prelaz Jezersko proti Kamniku* oziroma
Ljubljani.228a
Še v
hujši kaši se je znašla Bračičeva brigada, ki je 9. maja okrepila položaje
Koroškega odreda pri Borovljah, da prepreči pobeg domobrancem, četnikom,
vlasavcem in esesovcem, ki so se iz Ljubljanske kotline umikali čez Tržič in
prelaz Ljubelj. To nalogo je dobila že 9. maja(229) ujemala pa se je
tudi z brzojavnim poveljem Glavnega štaba JA za Slovenijo,
- - -
* V Kamniku in
okolici je operirala 15. SNOUB Belakranjska. Nekatera pričevanja govore, da so
enote Tomšičeve in Bračičeve brigade vodile ujetnike in konje proti Cerkljam
pri Kranju in proti Kamniku. Te bi utegnila prevzemati prav Petnajsta brigada,
zakaj za 13. maj 1945 piše, da je od drugih enot prevzela kakih 4000 ujetnikov.
Sicer pa je 15. SNOUB Belokranjska tudi sama lovila sovražnike, ki bi se bili
radi izognili ujetništvu. Nekatere ustaške in četniške skupine so na umiku
skozi Zgornjo Savinjsko dolino zašle in se pojavile v okolici Kamniške
Bistrice. Tako je brigada 13. maja razorožila 800 ustašev, dan pozneje pa je v
okolici Kamnika pobila 150 četnikov, zajela pa štirideset, sama pa imela dva
mrtva in sedem ranjenih. Pobegnilo je le kakih 50 četnikov (Mile Pavlin
»Petnajsta brigada«, str. 420).
196
ki ga je štab 4.
operativne cone sprejel 11. maja 1945 zgodaj in ki se glasi: »Razbiti
belogardisti iz Ljubljane po osvoboditvi Kranja in Kamnika gredo prek Jesenic
in Karavank na sever. Kontrolirajte prelaze čez Karavanke in dosezite na vsak
način, da mi zajamemo te skupine! Kveder.230
Razoroževanje
manjših nemških enot pred boroveljskim mostom je 9. in 10. maja 1945 potekalo
normalno, čeprav je prišlo do vmesnih zaostritev in spopadov. Nemške enote so
odlagale orožje oba kraj ceste pred mostom, da so se ga nabrale dolge in do dva
metra visoke skladovnice. Borci Koroškega odreda so Nemce spuščali čez most,
včasih kako enoto le napol razoroženo. Pač pa so izločali vse tiste, o katerih
je obstajal kakršenkoli sum, da so vojni zločinci. Med te so spadali zlasti
pripadniki kvislinških enot, in prav te se navadno tudi niso hotele pokoriti
ukazu za odložitev orožja. Ob tem so nekateri partizani in njihovi poveljniki
doživeli zelo nevarne trenutke, kot na primer poročnik Albert Konečnik Modras,
komandant 3. bataljona Koroškega odreda.231
Med
tistimi, ki so se upirali odložiti orožje, je bila tudi večja enota bradatih
četnikov. Borcem, ki so jih ustavili, so rekli, da se z njimi ne bodo pogajali
o vdaji, ampak naj pokličejo komandanta. Ko je poročnik Albert Konečnik-Modras
prišel tja, je uzrl pred sabo velik odprt osebni avtomobil s četniškimi
oficirji. Ti so ga sklenili prevarati, da bi ga dobili za talca.
»Slušaj,
poručniče!« so rekli. »Pa nečemo se mi ovde razgovarati, da nas slušaju naši i
vaši vojnici. Sednite s nama u kola, da malo maknemo ustranu! Tamo čemo mirno
moči, da se sporazumemo...«
Poročnik
Albert Konečnik-Modras je bil očitno neprespan. Težko si je drugače razložiti,
da je nasedel, ko je pa vendar vedel, da sta pred tem že dva partizanska
oficirja plačala svojo naivnost z življenjem. Prisedel je...
Ko se
je avto oddaljil kakih sto metrov, so planili po njem, mu odvzeli orožje, uro
in listine. Avto s četniškimi oficirji in zajetim partizanskim komandantom se
je počasi pomikal
- - -
* Mišljena sta že
omenjena Štefan Trbovšek-Zdravko, pomočnik političnega komisarja 2. bataljona,
in Miloš Vidmar, politični komisar 1. bataljona Koroškega odreda, ki sta bila
zahrbtno umorjena v Borovljah oziroma pri Podrožci.
197
proti Bistrici v
Rožu, za njim je šla vsa četniška kolona, kakih 800 mož. Ko so prišli v bližino
Bistrice, so četniški oficirji avto ustavili, šli ven na njivo in začeli
gledati na karto. Kaže pa; da se niso mogli znajti, kje so in kam gredo. Na
pomoč so poklicali Konečnika in ga vprašali, kam drži ta cesta, češ da mora to
dobro vedeti, ko je bil komandant v teh hribih. Temu pa se je brž posvetilo.
»Na
Jezersko,« je dejal brez pomisleka, kakor da o tem ni nobenega dvoma.
Četniki
so se vidno ustrašili, takoj obrnili avto in vso kolono ter se čez kakšno uro
spet vrnili pred boroveljski most.
Konečnik
jim je tu dejal, naj ga pustijo ven, da še bo dogovoril za prosto pot, drugače
bodo partizani užgali. Po njem bo in po njih, skupaj bodo morali umreti. Zdaj
so nasedli četniki.
Stopil
je k mostu. Tam mu je planil v objem polit delegat Karel Seidel, ki mu je z
rame visela brzostrelka. Albert Konečnik-Modras jo je takoj uporabil in
prerešetal četniški avtomobil. Hkrati so to storili še drugi njegovi borci. Vse
četniške komandante so pobili, večina drugih četnikov pa se je pognala v beg
proti Žingarici. Borci 3. bataljona Koroškega odreda so jih z lahkoto polovili,
razorožili in odpeljali v Borovlje. Tam so jih zaprli na velikem dvorišču.*
Avto z mrtvimi četniškimi glavarji pa so potisnili na rob mostu in ga
zakotalili v Dravo.232
Čez
boroveljeki most so si hoteli utreti pot najrazličnejši zločinci, pri tem pa so
poskušali z raznimi zvijačami. Tako so se bili esesovci iz zloglasnega
uničevalnega taborišča v Podljubelju preoblekli v cebraste taboriščne cape.
Morda bi jim ukana uspela, toda na boroveljskem mostu so jih pričakali v
partizanske uniforme preoblečeni Francozi, njihove do včerajšnje žrtve. No in
prav ti so najbolje vedeli, kako je treba ravnati s poklicnimi mučitelji...
- - -
* Stane
Šušteršič-Boštjan, takratni namestnik komandanta 3. bataljona Koroškega odreda,
je glede tega izjavil (ustno 2. decembra 1976), da teh četnikov niso zajeli,
marveč so ušli čez tedaj še nezasedeni železniški most na humperško stran Drave
in se potem vdali Britancem.
198
Na
dostopih k boroveljskih mostovoma so borci Bračičeve brigade zajeli tudi
celoten gestapo iz Kranja... in prav tu je šlo za najhujše zveri v človeški
podobi, ki jih je naposled le dosegla roka pravice . . 232a
Bilo pa
je na boroveljskem mostu tudi nekaj smešnih prizorov. Komandir čete Anton
Pečnik-Tine, močan in silno hraber dečko, se je zabaval s tem, da je nadute
esesovske oficirje metal oblečene v Dravo, ki je bila še zelo mrzla. Tako jim
je vsaj malo vrnil za ponižanja, ki jih je moral prestajati kot Slovenec pred
pobegom iz nemške vojske in kot partizan med hajkami. Če bi bili zmagovalci
oni, z njim ne bi bili tako milostni, ne bi ga bili pognali le v mrzle valove,
marveč bi ga bili spravili tudi pod rušo . . 233
Pri
razoroževanju pred boroveljskim mostom sta pomagala tudi oba oklopnika, ki ju
je iz Šentvida ob Glini. pripeljal Bogomir Koželj-Božo, potem pa sta prišla v
sestavo Kokrškega odreda. V enem izmed njih je ravnal z mitraljezom Franc
Lakota z Bleda. Zavozili so daleč proti Podljubelju, kjer je bilo vse črno
četnikov. Bilo je nevarno, da bi le-ti oba oklopnika zajeli, tako sta vsaj
opozorila oba šoferja-nemška prostovoljca234 Posebno nevarno je
postalo, ko se je pred Borovljami pojavil polk iz 7. SS prostovoljske divizije
Prinz Evgen. To sta izkusila Stane Žagar-Jure, komandir obveščevalnega voda
Kakrškega odreda, in Franci Globočnik, politični komisar čete v Koraškem
odredu, ki sta se na motorju s prikolico od boroveljskega mostu na Dravi
zapeljala skozi Podgoro proti Padljubelju (s tamkajšnje strani Karavank), da bi
si ogledala, kaj sovražniki pripravljajo. Nenadoma so jima pot zaprli nasršeni
esesovci, ki so vanju takoj naperili orožje, da ju kar tamkaj pokončajo, češ da
sta Titova bandita. Oba partizanska oglednika pa sta ohranila popolnoma mirno
kri. V čisti nemščini sta to odločno zanikala in izjavila, da sta avstrijska
partizana. To je esesovce tako zmedlo, da so ju za hip zanemarili, in tako sta
s lahko vrnila živa in zdrava do partizanskih položajev.234a
Velik
problem za 14. udarno divizijo so bili ujetniki. Treba jih je bilo kar
najhitreje spraviti stran od orožja. Ker so imele enote premalo ljudi za
spremljanje in za stražarjenje ujetnikov, so jih najraje spuščale dalje k
Britancem, kot se je to dogajalo tudi na boroveljskem mostu, samo da so se
199
200
Pliberk-Bleiburg 14 divizija.jpg
tekst slike
Pliberk je
postal važno vozlišče za motorizirane premike enot 14. udarne divizije, ki so
morale nenehno nastopati proti jugu in vzhodu, od koder so po 12. maju 1945
pritiskale močne enote domačih fašistov.
jih znebile. Bili
pa so med razoroženimi seveda tudi taki, ki jih je veljalo zadržati, zato so
enote ustanavljale začasna ujetniška taborišča. Ta so bila v Železni Kapli,
Dobrli vasi in drugih krajih južno od Drave. Za varovanje taborišč so izdvojile
svoje mednarodne bataljone, prav pa so jim prišli tudi osvobojeni interniranci
francoskega rodu, ki so se takoj stavili na voljo partizanom, tisti iz
Podljubelja pa v ta namen osnovati svojo brigado Liberte.235
Borci
in poveljniki Štirinajste so bili res zelo iznajdljivi. Pomanjkanje vojakov so
nadomeščali s hitrimi premiki na motornih vozilih, a kakor so se obrnili, je
primanjkovalo ljudi za stražarjenje taborišč in skladišč, predvsem pa za razoroževanje
ogromnih množic premaganega vojaštva, med katerim je bila vsakovrstna golazen,
zmožna tudi najbolj krvavih dejanj . .
200
ZADNJI ZLOČINI IZDAJALCEV
Glavni
štab JA za Slovenijo je bil že od 3. maja 1945 v postopnem razpustu, tako da se
ni mogel posebej posvečati operacijam na Koroškem, štabi armad pa so bili daleč
stran, vrh tega pa so zelo slabo poznali razmere v tem delu Slovenije.
Štirinajsta se je zato ravnala po že prej dobljenih navodilih, pri tem pa se je
morala znajti, kakor je vedela in znala. Po sili razmer je bilo njeno delovanje
popolnoma samostojno, pa vendar hkrati v skladu s politično strategijo vodstva
slovenskega osvobodilnega gibanja in z zamislimi generalštaba Jugoslovanske
armade. To dejstvo govori o veliki sposobnosti poveljniških kadrov in dobri
politični pripravi borcev 14. udarne divizije za vlogo, ki jim je bila
namenjena ob koncu vojne.
Slovenska
revolucionarna vojska je morala kot del Jugoslovanske armade najprej zasesti
vse ozemlje, kjer so živeli Slovenci, hkrati pa poskrbeti za obračun z
nazadnjaškimi silami v lastnem narodu, ki so se do zadnjega hlapčevsko udinjale
okupatorjem. Prvi del tega obračuna je Štirinajsta opravila v dneh po
kapitulaciji Italije z uničenjem plave garde v Grčaricah ter bele garde v
Turjaku, na Velikem Osolniku ter pod Zapotokom, na Blokah, v Pudobu in Begunjah
pri Cerknici in v dneh po veliki nemški ofenzivi Wolkenbruch z uničenjem
domobranskih postojank v Grahovem, Velikih Laščah in deloma v Kočevju, 236
končni obračun pa jo je čakal na Koroškem.
201
Slovenski
beli izdajalci iz klerikalnega pa tudi liberalnega tabora so se po kapitulaciji
Italije prelevili v »slovensko domobranstvo«, ki je priseglo zvestobo Hitlerju
v boju proti Narodno-osvobodilni vojski Jugoslavije in njenim velikim zaveznikom.
Ti izdajalci so se nadejali, da jim bo s pomočjo Nemcev uspelo partizane
uničiti in se tako dokopati do oblasti, a so se spet prevarali. V resnici so
služili samo nacizmu in nemškim ciljem, pri tem pa počenjali nezaslišane
zločine nad pristaši OF in slovenskim narodom sploh. Samo v Ljubljani so
domobranci zaprli in strahotno mučili več kot 6000 ijudi, ki so jih potem Nemci
odvlekli v taborišča smrti. Več sto ljudi so ubili med mučenjem v zaporih v
Ljubljani ali v Ljubljanski okolici.237 Ob tem so se tolažili z
varljivim upom, da bodo ob koncu vojne prestopili na stran Anglo-Američanov in
z njihovo pomočjo spet zavladali ljudstvu. Toda Nemci se niso dali prevarati.
Svoje hlapce so čvrsto držali na uzdi in jih izrabljali samo za svoje koristi.
Tako niso domobranci nikoli dobili priložnosti ali našli moči, da bi se
osamosvojili.238
Ko je
konec aprila 1945 postalo že povsem očitno, da se Nemci pripravljajo na umik iz
Slovenije, se slovenski kontrarevolucionarji še vedno niso hoteli upreti
Nemcem, ker bi bilo to po izjavah njihovih voditeljev »nemoralno« in bi
napravilo na Nemce: "slab vtis«. Sklenili so se pogoditi z Nemci, da jim
izročijo oblast. Narodni odbor, ki so ga slovenski nazadnjaški politiki
formalno ustanovili konec decembra 1944, je presodil, da se je Leon Rupnik z
javnimi nastopi za nacistično Nemčijo pred svetom preveč izpostavil, da bi
mogel še naprej ostati predsednik Ljubljanske pokrajine in generalni inšpektor
slovenskega domobranstva, zato so zahtevali, naj odstopi. Tega pa Rupnik ni bil
voljan storiti. Dne 30. aprila se je oklical za poveljnika »slovenskega
domobranstva« in pripravljal načrte, da bo po umiku iz Ljubljane zasedel
severozahodni del Gorenjske in tam počakal na prihod Britancev.239
Samozvani "narodni odbor« je 2. maja 1945 pisal tudi generalu Erwinu
Rosenerju, da »namerava v interesu slovenskega naroda kot tudi v interesu
javnega reda proklamirati nacionalno deželo Slovenijo in vzpostaviti
»provizorično vlado«. Pri tem je poudaril, da prevzem oblasti ne bo spremenil
odločitve »domobrancev« za odločen boj proti partizanom na slovenskem ozemlju.
Zastopniki »narodnega odbora« so tega dne tudi ustno zahtevali od Resenerja
izročitev civilne oblasti in poveljstvo nad domobranci, kar naj bi zagotovilo
tudi varen nemški umik, toda Rosenerjim ni zaupal.240 Odločno jih je
zavrnil nekako takole, češ da to ne pride v poštev, ker Nemci ne bodo nikoli
služili za hlapca svojim dosedanjim hlapcem...
Kljub
temu neuspehu so slovenski beli izdajalci le poskušali osnovati nekakšno svojo
vlado. »Narodni odbora je 3. maja zvečer sklical zastopnike meščanskih strank v
dvorani
202
203
Ljubelj Trzic kolone.jpg
besedilo pod
sliko
Dnevi groze in
obupa ob umiku domobrancev in drugih kvislingov pod esesovskim poveljstvom čez
prelaz Ljubelj na Koroško. Posnetek je iz Tržiča.
na Taboru. Tam so
se proglasili za slovensko narodno predstavništvo, ki je nato poslalo pobeglemu
kralju Petru II, Winstonu Churchillu, Harryju Trumanu in dr. Mihi Kreku
prošnjo, naj angloameriška vojska zasede Slovenijo. Obenem pa je Franc Krener
izdal domobranskim enotam povelje, v katerem pojasnjuje, da se s tem odnos med
nemškimi in domobranskimi enotami v ničemer ne spremeni, češ da »mora biti
obnašanje proti nemškemu vojaku v skupnem boju proti banditom kot doslej prijateljsko
in korektno.« Na Taboru so slovenski nazadnjaški politiki sestavili tudi
nekakšen proglas in ga natisnili v Slovencu.241 Ta proglas pa ni
prišel do ljudi, ker so nemške straže tiskarno obkolile in izdajo Slovenca
zasegle.242 Dasiravno je Rosener 5. maja prepustil Leonu Rupniku v
upravo še Gorenjsko, Rupnik pa je upravne posle predal »narodnemu odboru«, je
slovenskim belim izdajalcem preostal samo še beg na Koroško in sicer pod
nemškim poveljstvom.243
203
Izdaja
je šla h klavrnemu koncu, kakršnega so narekovale zakonitosti družbenega
razvoja. Ljudje, ki so zgrešili nad svojim narodom najbolj umazane zločine,
samo da bi z okupatorji delili oblast, so bili nazadnje popolnoma opeharjeni.
Njihovi računi, da bodo ob propadu Nemcev dobili oporo pri Britancih so se
popolnoma razblinili, zakaj le-ti jih niso prezirali nič manj kot vsi pošteni
Slovenci.
Po
neslavnem koncu enodnevne taborske vlade in pokolu osemindvajsetih žrtev v
turjaškem gozdu, 4. maja 1945, se je izdajalska domobranska vojska začela umikati
na Gorenjsko, spremljali pa so jo mnogi družinski člani domobrancev z
Dolenjskega in Notranjskega, mnogi duhovniki in drugi snovalci bele izdaje, pa
tudi neuki ljudje, ki so nasedli propagandi iz cerkva, da bodo partizani
obračunali z vsemi svojimi nasprotniki.244 Svoje upe so izdajalci
gradili na nasprotjih med zahodnimi zavezniki in Sovjetsko zvezo ter
obljubljali, da se bodo kot »Matjaževa vojska« kmalu vrnili ob pomoči Angležev
in Američanov.
Beg proti
Karavankam je bil nadvse klavrn. Čez Jesenice se ni dalo več. Tudi umik proti
Solčavi je bil nemogoč, ker je 15. udarna divizija zavzela vse področje med
Domžalami, Kamnikom in Kamniškimi planinami. Obenem jih je od Ljubljane gonila
29. udarna divizija Hercegovska, ki je 10. maja 1945 osvobodila Škofjo Loko in
Kranj, nato pa je začela tolči umikajočo se svojat pri Tržiču. Na obronkih
Dobrče in Križke gore so skušali domobranci in esesovci 11. maja še zadržati
Hercegovce, toda ti so jih do popoldne že potisnili k Sv. Ani pod Ljubeljem in
jih začeli silovito obstreljevati.245
Že pred
tem je na Ljubelju nastala silna zmeda. Esesovci so prehod skozi tunel
zastražili ter uporabljali le za svoje ljudi in vozila. V zmedi je propadlo ali
ostalo pod Ljubeljem več kot 700 vozil. Zavladala sta obup in kesanje.246
Ta dan
je bil usoden za Bračičevo brigado in za Koroški odred, ki je bil z dvema
bataljonoma formalno že vključen v njeno sestavo, sicer pa v postopnem
razpustu, da bi moštvo lahko uporabili za druge enote in zaupne naloge. Obe
enoti sta dobili ukaz, da morata prehode čez Dravo ubraniti brezpogojno in
zajeti vse sovražnike, ki so pritiskali proti Borovljam z Ljubelja. Med njimi
so bili esesovci, domobranci, vlasovci in četniki raznih barv.
204
Najprej
so trčili ob Koroški odred in Bračičevo brigado esesovski polki,* znani iz
bojev v Suhi krajini proti enotam 7. korpusa. Ti so prvi položili orožje. To pa
ni dišalo zlasti domobrancem, zato sta se zločinca Erwin Rosener in poveljnik
domobrancev Franc Krener 10. maja 1945 pod Malim Ljubeljem dogovorila, da bosta
s svojimi enotami skupno napadla položaje Bračičeve brigade in Koroškega
odreda, da bi zavzela Borovlje in boroveljska mostova čez Dravo. 247
Do
prvih bojev je prišlo še istega dne proti večeru. Trajali so tri ure, toda
esesovcem in domobrancem niso prinesli nobenega uspeha, ampak le mnoge žrtve.
Najbrž je sovražnikom ta boj rabil tudi za nasilno ogledništvo. Čez noč so se
boji polegli in nemške enote so se spet začele vdajati, a le po malem, hkrati
so poraženci hoteli doseči prehod čez boroveljski most s pogajanji.248
Na sovražnikovi strani je bila sumljiva tišina, ki ni obetala nič dobrega.
Jasno je bilo, da se sovražniki pripravljajo na boj...
Esesovci
in domobranci so pogajanja za vdajo izrabili za zasedanja prevladujočih
višinskih položajev, za zbiranje in razvrščanje težkega orožja po grebenih
severozahodno od Žingarice in Ostrovca pa tudi za natančno ogledovanje
partizanskih položajev. Pehota se je bila natepla od Podljubelja proti Podgori
do Gorič, v ozadju so bili pripravljeni tanki.
- - -
* Večina piscev
spominov govori o dveh esesovskih divizijah, tako tudi poročilo štaba Bračičeve
o bitki pri Borovljah z dne 12. maja 1945 (fasc. 339/IV - 3 v IZDG). Po
pričevanju prof. dr. Bogomira Koželja-Boža in Alberta Konečnika-Modrasa so bili
med sovražniki, ki so prišli čez Ljubelj, tudi močni deli 7. SS prostovoljske
divizije Prinz Evgen (en polk), in prav ti so bili najbolj bojeviti. Kaže, da
se je delu te divizije do 8. maja že uspelo prebiti iz Zagreba v Ljubljansko
kotlino, del pa se je zbral na Vetrinjskem polju pri Celovcu že precej prej. To
divizijo so sestavljali 13. in 14. pehotni polk, 7. topniški polk ter
izvidniški, pionirski, protitankovski in bataljon za zvezo (fasc. 52/III v
IZDG). Poleg dela te divizije so mogli priti čez Ljubelj še 17., 19. in 25. SS
policijski polk, posebni 1. SS polk Wariag, SS orožniški motorizirani bataljon,
dve četi tankov in SS podoficirska šola iz Ljubljane, ki so se poprej bojevali
v Suhi krajini (Dr. Tone Ferenc, izvajanje v Velenju, str. 12). Od domačih fašistov
so bili tu 3. in 4. polk 1. srbskega prostovoljskega korpusa (SDK), 503 korpus
ličke četniške divizije (kakih 400 mož), "slovenski domobranci«, skupno
8.400 mož, gorenjski domobranci, skupno 1.200 mož in 1. bataljon slov.
varnostnega zbora (primorski domobranci), kakih 200 mož (fasc. 25JIII - 6 v
IZDG).
205
206
Borovlje oprema Braciceva.jpg
besedilo slike
Zaplenjena vojna
tehnika s protiletalskimi in protitankovskimi topovi 10. maja 1945 v Borovljah.
Bračičeva brigada je to orožje takoj vključila v svojo oborožitev.
Malo
pred enajsto so imeli Nemci že zasedeno vas Kapla ob Dravi in vso cesto od
mosta proti Strugu. Zasedli so tudi Svetno vas in tam postavili dva tanka.
Tretji bataljon Konoškega odreda se je moral s položajev pri Strugu umakniti proti
zahodu, pri tem je bil mitralješki pomočnik Jože Hari ranjen v koleno.249
Borci
Bračičeve brigade so imeli le zasilna kritja in zasilne ovire na dostopih k
Borovljam in boroveljskima mostovoma. Razvrščeni so bili bočno od
nemško-domobranske kolone in sicer na njeni vzhodni strani. Prvi od Podljubelja
je bil 4. bataljon, okrepljen z mitralješko četo. Zasedal je položaje od
Prindla pred Borovljami mimo železniške postaje do naselja v Dolih. Severno od
njega je bil 1. bataljon, desno od
206
njega dve četi 2.
bataljona, ena četa pa je razoroževala sovražnike. Položaje pri Resniku in
dalje proti Dravi je držal 3. bataljon Bračičeve. Od tod mimo železniškega
mostu čez Dravo je bil razvrščen 2. bataljon Koroškega odreda, na položajih
okoli cestnega mostu, na mostu in na njegovi drugi, severni strani je bil v
betonskih bunkerjih 1. bataljon Koroškega odreda, na zahodu, od cestnega mostu
ter mimo Svete vasi do Šentjanža pa sta bila na položajih 3. in nemški bataljon
Koroškega odreda. 250
Sovražniki
so se vdajali še 11. maja 1945 do desetih, a razoroževanje je potekalo počasi:
Kmalu po dvanajsti uri pa je večja kolona odklonila izročitev orožja in spor
zaradi tega je sovražnik izrabil za silovit napad z vrhov nad Borovljami,
hkrati je v napad proti Borovljam krenilo sedemnajst tankov in dva domobranska
udarna bataljona. Topniška priprava je bila strahotna. Zemlja je kar gorela od
udarov granat, protiletalski izstrelki so prebijali stene hiš; mnoge v Kapli ob
Dravi, v Svetni vasi in v samih Borovljah so se vnele. Tako preluknjana je bila
v hipu tudi hiša, v kateri je bil štab Bračičeve brigade.251 Brž je
postalo jasno, da hočejo sovražniki zavzeti zlasti Borovlje; kajti mitralješki
in minometni ogenj iz mesta in z okoliških položajev jim je bil nevaren tudi za
prehode proti mostu. 252
Najhuje
se je godilo 1. bataljonu Bračičeve brigade in nemškemu bataljonu Koroškega
odreda ter tistim skupinam borcev, ki so razoroževale sovražnike ali bile na
mostu brez zaklonov. Ti borci so preprosto izginili, ne da bi kdo vedel, kaj se
je z njimi zgodilo.253 Domobranci so se prav kmalu pojavili sredi
Borovelj. Tu so nanje naleteli Andrej Cetinski Lev, Ivan Božič-Jovo in Lazo
Božič.254 O mraku so sovražniki 1. bataljon Bračičeve zaobšli in mu
udarili v hrbet. Začel se je boj, ko poveljevanje ni bilo več mogoče, ampak se
je vsak tolkel, kakor je vedel in mogel. Prvi bataljon Bračičeve je bil razbit
in potisnjen ob Dravo. S tem sta bila odkrita boka 2. in 3. bataljona
Bračičeve.255
Tretji
bataljon Bračičeve in ostanki drugih razbitih enot so se morali umakniti na
položaj pri Medborovnicah ali celo onstran Bajdiške Borovnice, da bi s teh
položajev preprečili prodor proti Šmarjeti in Galiciji. V tej smeri so
sovražniki poskušali zabiti klin še 12. maja dopoldne, a so bili odločno odbiti,
potem pa niso več poizkušali.256
207
Pravi
ognjeni metež je nastal tudi na položajih Koroškega odreda. Tu so se sijajno
bojevali avstrijski protifašistični borci in dolgo zadrževali navale esesovcev.
A tudi Nemškemu bataljonu Koroškega odreda so esesovci prišli za hrbet in ga
razpolovili. Padlo je najmanj polovica borcev tega
bataljona, med njimi tudi politični komisar čete Anton Leeb, Avstrijec
iz Badgasteina.257
Večina
borcev 2. in 3. bataljona Koroškega odreda se je umaknilo čez oba mostova na levi
breg Drave. To je storil tudi poročnik Jože Kisovec-Dušan z dvema četama iz 2.
bataljona Bračičeve brigade. Čez most na levi breg Drave ju je povedel, brž ko
je postalo očitno, da sovražnikov z desnega brega ne bo mogoče zadržati. Ta del
Brašičeve in deli Koroškega odreda so okrepili eno četo 1. bataljona Koroškega
odreda. Razvrstili so se še po preostalih betonskih bunkerjih,* ki so jih bili
že mnogo pred tem zgradili Nemci za obrambo mostu pred partizani, pa tudi po
zasilnih zaklonih, od koder so držali pod ognjem dohode na most.258
Izgube
esesovcev in domobrancev niso bile majhne. Mitralješka orožja, minometi in
topovi so sekali po nagnetenih sovražnikih, ki se iz ozke doline niso mogli
razviti v strelce. Nikoli dotlej ni prišlo do tako zagrizenega klanja, ki ni
prizaneslo ne enim ne drugim. Esesovci in doinobranci so imeli to prednost, da
so napadli zahrbtno in iznenada. Pri tem so
- - -
* Podatek, ki
ga je dal Jože Kisovec-Dušan, da se je del sil Bračičeve brigade in Koroškega
odreda umaknil čez most pri Borovljah na levo stran Drave in od tam zadrževal
domobrance, ljotičevce in esesovce, potrjuje Karel Prušnik-Gašper v knjigi
»Gamsi na plazu« (ponatis iz 1974) na str. 344, kjer pravi: "Glavni
sovražni načrt se je vendarle izjalovil: hoteli so obkoliti partizanske
bataljone in jih vreči v Dravo. Kljub težkim izgubam - okrog 82 borcev - pa so
bataljoni prešli most ter (od tu) odbili vse napade. Del partizanov se je
umikal ob Dravi navzdol...« Tudi Rado Lipičar (Horec 1960, str. 206) je povedal
pravzaprav isto, in sicer: "Počasi smo se umikali proti mostu, nato pa na
severni (levi) breg Drave. Toda na mostu je padlo
skoraj 80 naših...« Isto sta potrdila Anton Beton-Bojan in Polde
Pernuš-Igor, prof. dr. Bogomir Koželj-Božo pa je pribil, da esesovci in
domobranci niso zavzeli niti enega betonskega bunkerja ob obeh boroveljskih
mostovih. Borci Koroškega odreda in dveh čet 2. bataljona Bračičeve so do
povelja za umik 12. maja 1945 malo pred dvanajsto vse obdržali. Most so do tega
časa prešle le tiste nemške enote, ki so poprej odložile orožje.
208
jim postali lahek
plen tisti borci, ki so se znašli sredi njihove razvrstitve, kjer so nadzirali
odlaganje orožja. Tudi silna premoč in nepovezana obramba sta prispevali svoje,
razen tega so esesovci in domobranci vrgli v boj svoje najboljše čete, zato so
imeli tudi partizani hude izgube. Bračičeva brigada je poročala o petih mrtvih,
desetih ranjenih in štiridesetih pogrešanih, vendar s pripombo, da izgube še
niso povsem ugotovljene. Po izjavah Jožeta Kisovca-Dušana, Andreja
Cetinskega-Leva in Ivana Božiča-Jova je v Borovljah
padlo približno 180 borcev, med njimi celo komandant 1. bataljona, doma
s Polskave.259 Po izjavi Ivana Janžekoviča je samo iz Koroškega odreda padlo 37 borcev, ne vštevši
avstrijskih protifašistov.260 Mnogo borcev Bračičeve brigade in
Koroškega odreda je utonilo v Dravi, ker so bili kratko malo potisnjeni vanjo,
ne da bi znali plavati, ali pa so kot plavalci postali lahek plen sovražnim
strelcem, ki so lahko dobro merili . .261 Ponovila se je torej
tragedija, ki jo je bila Bračičeva brigada doživela že na Rinži v Kočevju 12.
decembra 1943, ko so obleganci v kočevskem gradu iznanada dobili silno pomoč. 262
Največji
uspeh so esesovci in domobranci dosegli s tem, da so Bračičevo onesposobili za
napadalni nastop, kar jim je omogočilo, da so se lahko zbrali v Borovljah in
uredili svoje vrste. Kako se bodo prebili dalje, jim tačas še ni bilo jasno.
Položaji onstran reke so bili vse drugačni od tistih, ki so jih bili obvladali
pred Borovljami in- okoli njih: Omogočali so zelo dobro obrambo, kar so
pokazali že prvi naleti pehote, ki so se zlomili še pred mostom.
Zlasti
domobranci so upali, da bodo kako navezali stike z Britanci, ki se niso marali
vpletati v boj na strani partizanov. Raje so čakali, da'se bodo esesovci in
domobranci unesli. Kazalo je, da se zavezniki spogledujejo z našimi domačimi
fašisti in da jim je prav, če partizani množično krvavijo. S tem so sovražnikom
dajali veliko potuho. To pa je bila huda pregreha zoper zavezništvo, ki so ga
borci Jugoslovanske armade zvesto spoštovali.
Jože
Kisovec-Dušan, ki je s svojimi borci in nekaterimi enotami Koroškega odreda
držal pod ognjem oba mostova, je bil prepričan, da bo prehode čez Dravo
ubranil. Prve poskuse sovražnikov, da bi jo prešli, ko obramba na levi strani
še
209
210
Borovlje.jpg
210
ni bila vsestransko
organizirana, je prekrižal. Pri tem je bil svojim borcem za zgled. Prek noči bi
bilo mogoče zbrati v Celovcu in okoli njega še dodatne sile in jih poslati
branilcem na pomoč. Mislil je popolnoma pravilno in ne bi se bil zmotil, če bi sovražnikom
ne bi bil pomagal nesporazum, ki jim je omogočil novo zmago, komandantu 4.
operativne cone Petru Stantetu-Skali pa vzel voljo, da bi še nadalje
izpostavljal življenja svojih borcev . . 263
211
USODNI NESPORAZUMI
V
čas boroveljske bitke spada podreditev 14. udarne divizije štabu 4.
jugoslovanske armade. To podreditev je spremljalo nekaj nesporazumov, ki so žal
vplivali tudi na izhod bitke, zato le-teh ni mogoče obiti.
Vzrokov
teh nesporazumov nikakor ni mogoče pripisati težnjam po enotnosti Jugoslovanske
armade, saj le-tej ni nihče nasprotoval, pač pa so si želeli enotnosti pri
poveljevanju vsem enotam, ki so se sešle ali znašle v okolici Celovca. Namen
takega poveljevanja je učinkovitost in ustrezno reševanje vseh vprašanj, ki se
pojavljajo med operacijami v skupnem prostoru. Odloči1ne besede zato ne more
imeti le ena sama oseba, ki morda razpolaga z najvišjo stopnjo nadrejenosti,
marveč bi jo moralo imeti telo, ki je za pravilne presoje na politično in
vojaško tako občutljivem področju, kot je bila Koroška, vsestransko
usposobljeno. Gola podrejenost nižjih poveljstev višjim, ki praviloma velja v
spornih primerih, kadar se enote iz različnih sestav znajdejo na skupnem
operacijskem področju, ne more prinesti dobrih uspehov.
Četrta
jugoslovanska armada je dosegla tako sijajne uspehe predvsem zaradi zelo dobre
povezave in ustreznega sodelovanja z enotami, ki so bojno delovale v
sovražnikovem zaledju. Pri tem so obstoječi štabi ohranjali svoje funkcije in
pristojnosti še tudi potem, ko so se njihove enote že združile z armadno
glavnino. Razlogi za ukinitev teh štabov so dozoreli postopoma in navadno šele
po končanih operacijah. Takšna praksa je bila porok, da so bile operacije zares
uspešno končane.264
212
Četrta jugoslovanska armada se
je na operacije v Sloveniji vsestransko pripravila. Med pripravami so posvetili
posebno pozornost odnosom do prebivalstva, ki so morali biti zaradi zahtevnejše
in drugačne kulturne ravni novega okolja še bolj zahtevni. Armada se je morala
posebnim kulturnim in političnim razmeram na Slovenskem prilagoditi, zakaj
imela je poleg vojaškega tudi politično poslanstvo, obenem pa je bilo treba
uskladiti operacije enot v sovražnikovem zaledju, ki jim je poveljeval Glavni
štab JA za Slovenijo. Temu je bil namenjen sestanek štaba 4. armade s
predstavniki osrednjega slovenskega političnega in vojaškega vodstva, ki je bil
v osvobojenem Otočcu sredi Like 12. aprila 1945.* S slovenske strani so se
sestanka udeležili: Boris Kidrič, Dušan Kveder Tomaž in Ivan Maček-Matija,
razen njih pa še načelniki oddelkov v Glavnem štabu JA za Slovenijo.265
Na tem
sestanku so obravnavali vse vidike posebnih razmer v slovenskem prostoru ter
določili za uskladitev delovanja enot v sovražnikovem zaledju in za zvezo s CK
KPS Viktorja Avblja-Rudija, na novo imenovanega političnega komisarja Glavnega
štaba JA za Slovenijo; po mnenju Nika Šiliha, enega izmed stranskih udeležencev
sestanka, je bil ta sestanek začetek konca slovenske partizanske vojske, ki naj
bi iz ozemeljskih okvirov prešla v enotno armado ne glede na narodnosti. Enote
7. in 9. korpusa, ki jim je dotlej poveljeval Glavni štab JA za Slovenijo, naj
bi se v sestavo 4. armade vključevale, kakor hitro bi prišle z njo v operativni
stik.266 Toda Koroška je bila tedaj še daleč...
Dogodki
v aprilu in prve dni maja 1945 so si sledili preveč bliskovito; da bi bili s
tem dogovorom lahko seznanjeni vsi podrejeni štabi in da bi bilo mogoče urediti
vprašanje enotnega poveljevanja na Koroškem, kjer bi se morale končati
- - -
* Generalštab JA je
14. aprila 1945 poslal Glavnemu štabu JA za Slovenijo radijsko brzojavko tele
vsebine: »4. armada je dobila nalogo, da takoj krene dalje na zahod proti Istri
in Trstu. Vaša naloga je, da z vašimi silami južno in jugozahodno od Save
sodelujete v izvršitvi nalog 4. armade, pri tem morate posebej skrbeti za
zavarovanje njenega desnega boka proti Ljubljani. Potankosti za izvršitev tega
načrta uredite s štabom 4. armade! Sprejem ukaza Potrdite! Gen. Arakovič. št.
46, 14, (fasc. 41/III v IZDG).« Glavni štab JA za Slovenijo je istega dne še
pred sprejemom te brzojavke v obratni smeri poslal naslednjo: "Št. 89 DD.
Avtomobilska zveza z armado vzpostavljena. Kidrič, Maček in Kveder so se vrnili
z obiska v štabu 4. armade. Kveder.« Brž zatem je sledila brzojavka, ki pojasnjuje
datum tega obiska. »Št. 93. Potrjujemo sprejem današnjega ukaza štev. 6.
Potankosti za izvršitev te naloge so bile dogovorjene predsinočnjim na našem
sestanku s štabom 4. armade na Otočcu. Kveder (fasc. 41/II v IZDG).« Se pravi,
da je bil ta sestanek v Otočcu 12. aprila 1945.
213
poti krilnih armad
in drugih operativnih skupin JA. Spričo posebnih razmer na Koroškem bi bil
moral generalštab JA enotno poveljevanje vsekakor urediti in poveljniku posebno
zaradi odnosov z britanskimi štabi zagotoviti ustrezno oficirsko stopnjo. Razen
tega so nezadostna poučenost in ustaljene navade privedle do tega, da so si
dogovor iz Otočca posamezniki po svoje razlagali. To je prišlo do izraza v
stiku enot 4. armade z enotami 9. korpusa kakor tudi v stikih motoriziranega
odreda 4. armade z enotami 4. operativne cone.
Že ob
prihodu v Kranjsko goro je major Ivan Guvo, komandant 11. dalmatinske udarne
brigade, izjavil, da bo odslej Jeseniško-bohinjski odred pod njegovim
poveljstvom. Štab odreda je po radijski zvezi takoj vprašal štab 9. korpusa,
kako je s tem. Od tam so mu odgovorili, da se mora Jeseniško bohinjski odred
ravnati po povelju, ki ga je dobil 3. maja in ki je še vedno v veljavi, zato je
tudi poslej deloval samostojno in se o skupnih nalogah le posvetoval.267
Po
tistem, ko so v Trdnjo vas in okoliška naselja prišli 3. in 4. bataljon 11.
dalmatinske udarne brigade ter 3. motorizirani divizion topniške brigade 4.
armade in ko je potem dospel tja tudi politični komisar 4. armade Boško
Šiljegovič, je takoj poklical polkovnika Petra Stanteta-Skalo, komandanta 4.
operativne cone.
»Takrat
je bila cesta od Velikovca do Celovca,« piše o tem Stante, »dobesedno zatrpana
z motoriziranimi ustaško četniškimi bandami. Poleg njih se je prebijala tudi
kozaška konjeniška divizija. Peljal sem se v majhnem mercedesu s spuščeno
streho ter se s težavo prebijal. Vozil je šofer Lojze, ki smo ga zaplenili z
vozilom vred, spremljal pa me je Tone Janežič-Tesar, doma z Grosupljega. Med
potjo nas je banda nenehno zaustavljala in nam grozila. Nekaj kilometrov pred
našim ciljem so nas spet ustavili. Zgrnili so se okrog avtomobila in nam
grozili z noži in bombami. Takoj mi je bilo jasno; da se ne šalijo in da gre
zares. Tesar me je vprašal, če lahko useka po njih. Zadržal sem ga, saj bi to naš
konec samo še pospešilo. Nobenega upanja nismo imeli, da bi se lahko rešili z
bojem. Položaj je bil skrajno napet. Tedaj je nekdo s kamiona zakričal:
'Englezi!' Na našo srečo se je v bližini zares pojavil angleški tank. Kordon
bande okrog nas se je v hipu razmaknil; bili smo rešeni in lahko smo
nadaljevali pot.
214
Srečno
sem prispel do komisarja 4. armade. Sprejel me je nadrejeno in strogo vojaško.
Prvo vprašanje mu je bilo, če imam zvezo s Tolbuhinom...« 268
Polkovnik
Peter Stante-Skala je imel polno skrbi. Prav tedaj si je belil glavo z
vprašanjem, kako in kje naj zbere dovolj sil, da bo zaustavil in zajel
esesovce, domobrance in četnike, ki so pritiskali proti Borovljam čez prelaz
Ljubelj. Sovjetski maršal Fjodor Ivanovič Tolbuhin, komandant 3. ukrajinske
fronte, mu ni prišel niti na konec pameti, saj je bil tako daleč stran, da mu s
svojimi enotami ne bi mogel nič pomagati. Zato je, presenečen nad takim
vprašanjem, odgovoril nikalno.
»Toda
nič kaj ni bil zadovoljen z mojim odgovorom,« pravi o Šiljegoviču Stante.
»Rekel je, da ga bo (Tolbuhina) a svojo motorizirano enoto že sam poiskal. Pri
tem sem ga zaprosil, naj mi z delom svoje enote priskoči na pomoč k
boroveljskemu mostu, kjer je naša 13. brigada Mirka Bračiča z nadčloveškimi
napori zadrževala množico belogardistov, ki se je umikala iz nekdanje
Ljubljanske pokrajine. Mojo prošnjo pa je odločno . zavrnil, da odred rabi za
svojo zaščito...269
Iz teh
skopih Stantetovih besed kot tudi iz pismenega pojasnila, ki ga je dal Boško
Šiljegovič piscu, je razbrati, da je med njima nastalo vprašanje, kdo je komu
nadrejen, ne pa vprašanje, kako ravnati, da bi najbolje uporabili razpoložljive
vojaške sile. Ostrost, s katero je bila nadrejenost uveljavljena, prav gotovo
ni prispevala k razumevanju, dejanskega vojaškega in političnega položaja na
Koroškem, torej tudi ne k ustreznim ukrepom. Tako je bilo vprašanje bojnega
sodelovanja enot 4. operativne cone in enot motoriziranega odreda 4. armade
potisnjeno ob stran.
Glede
povezave z maršalom Tolbuhinom je treba povedati, da Boško Šiljegovič ni ostal
le pri besedah. Ta stik je zares vzpostavil. Kako je mogoče to pojasniti?
Polkovnik
Boško Šiljegovič je bil odšel na Koroško že po tistem, ko je feldmaršal Harold
Alexander dal izjavo, da Titova vojska uporablja fašistične metode, kar je bila
strahotna žalitev za vso 4. armado. Razen tega so Britanci od Kobarida dalje
motorizirani odred ovirali na vse mogoče načine, izzivali in prezirali
politične komisarje ter jih sploh niso priznavali za oficirje.270
Vse to je Šiljegoviča še bolj usmerjalo na vzhod, kamor je bilo tudi sicer
usmerjeno hrepenenje jugoslovanskih partizanov. Mislil je, da bo vsaj veliki
sovjetski maršal razumel herojstvo njegove armade, ki je zares dosegla izredne
uspehe.
215
Šiljegovič
je poslal na pot z avtomobilom proti Gradcu dr.Djura Savina, tretjega pomočnika
operativnega oficirja v štabu 3. motoriziranega diviziona gorskega topništva,
sedaj odvetnika v Zagrebu, in vodnika Marka Dijana, doma iz Sukošana. S seboj
sta nosila Šiljegovičevo pismo za Tolbuhina, kjer je bilo napisano, do kod je
motorizirani odred 4. armade prodrl in kje so njegovi položaji. Šiljegovičevi
sli so se z muko in tveganji prebili do Gradca, dolgo zaman iskali Tolbuhinov
štab, ko pa so ga naposled našli, so morali vso noč čakati zunaj. Zjutraj so
izvedeli, da jih niso sprejeli zaradi tega, ker so v štabu zalivali zmago. In
ko so ruski oficirji z neprespanimi očmi prebrali Šiljegovičevo pismo, so
odkimali z glavami: »Bros! Eto nevazmožno. Tam
Angličane...«271
Tako je
4. armada dejansko vzpostavila stik s komandantom Južne ukrajinske fronte
maršalom Tolbuhinom, ki si ga je Šiljegovič tako želel. Vendar ta stik ni
obrodil nobenega sadu, kajti za Tolbuhina se je vojna končala, v razmere na
Koroškem pa ni mogel posegati.
Toda
vrnimo se k dogajanjem južno od Humperškega gradu! Boško Šiljegovič meni, da so
bile sovražne sile pri Borovljah najmanj petkrat močnejše od naših, zato se jim
po njegovem mnenju ne bi bilo mogoče uspešno upreti, zlasti ne v razmerah, ko
so bili 200 do 300 metrov za partizanskimi položaji Britanci.*
Taka
ocena kajpak ne ustreza dejanskemu stanju. Položaji za obrambo prehodov čez
Dravo pri Borovljah so bili namreč zelo ugodni, Britanci pa se zagotovo ne bi
bili vmešali v boj na strani kvinslingov in drugih skupnih sovražnikov.
- - -
* Sam Šiljegovič je
ta svoja pojmovanja oblikoval takole: »Skala bi moral dokazati z dejstvi, da bi
bili z Bračičevo brigado z dva tisoč ljudmi in s kombiniranim odredom, ki je
morda štel tisoč vojakov, da bi bili s temi silami lahko popolnoma preprečili
napredovanje sovražnih sil, ki so bile po mojem spominu najmanj petkrat večje.
In to v razmerah, ko so bile takoj za našim hrbtom - na oddaljenosti 200 do 300
metrov - anglo-ameriške enote . . Lahko bi se postavilo vprašanje, zakaj je
Bračičeva tačas in v takih razmerah sploh stopila v popolnoma negotovo bitko, v
tej zvezi pa tudi vprašanje o odgovornosti za izgube (pismo z dne 25. novembra
1975)...«
216
217
Borovlje.jpg
217
218
Koroska ujetniki ostanki .jpg
besedilo pod
sliko
Razoroženi in
zajeti sovražniki vseh barv z motornim vozilom v obcestnem jarku - simbol
poraza in zmešnjave. Tudi ta posnetek je s Koroškega.
Za
pomoč Bračičevi brigadi in Koroškemu odredu v boju pa so bile tudi dejanske
možnosti, zakaj Šiljegovičeve enote so bile tedaj zaposlene le z zbiranjem
vojnega plena, ki pa je moglo biti le njihova drugotna naloga. Pomoč vsaj z
enim bataljonom 11. dalmatinske udarne brigade in z vsemi šestnajstimi topovi
3. motoriziranega diviziona gorskega topništva Topniške brigade 4. armade bi
bila ne de dobrodošla, marveč tudi odločilna.
Polkovnik
Peter Stanta-Skala, vojak in revolucionar od nog do glave, ni mogel biti
zadovoljen s takim ravnanjem in s takimi odločitvami. Takoj po vrnitvi v
Velikovec je brzojavno vprašal, v kakšnem odnosu je 4. operativna cona nasproti
štabu 4. jugoslovanske armade.272 Glavni štab JA za Slovenijo je 11.
maja 1945 odgovoril: »14. divizija spada sedaj pod 4. armado. Povežite divizijo
radijsko z armado! Dokler ni povezave, jo vodite vi! Kveder.«273
O
vzpostavitvi radijskih zvez s štabom 4. jugoslovanske armade ni nič znanega.
Inženir Miroslav Šercer, ki je pri štabu 14. udarne divizije odgovarjal za
zveze, se takega po
218
velja ne spominja.
Vendar pa podreditev 14. udarne divizije štabu 4. armade izpričujejo tudi drugi
viri, zlasti takratni načelnik štaba Mičo Došenovič.274 Da je 14.
udarna divizija od 11. maja 1945 spadala v sestavo 4. jugoslovanske armade, si
velja zapomniti tudi zategadelj, da bomo vedeli, kdo vse se je potegoval za
zajetega generala Lohra...*
Po tej
brzojavki so morali na poročanje k Šiljegoviču še podpolkovnik Ivan
Kovačič-Efenka ter majorja Mičo Došenovič in Peter Mendaš-Iztok. Kakor malo
prej Skalo je Siljegovič tudi štab 14. udarne divizije sprejel strogo nadrejeno
in spet ga je zanimalo samo to, ako imajo zvezo z enotami maršala Tolbuhina.275
O pomoči Bračičevi brigadi v boju pri Borovljah tudi tokrat ni hotel nič
slišati, sicer pa je tudi ob tej priložnosti prišlo do nepotrebnega
nesporazuma.**
- - -
* Štab 7. korpusa je 18. maja 1945 poslal dopis,
naslovljen na štab 4. cone ali 14. divizije, ki se glasi: "V zvezi z
depešo 4. armade z dne 18. V. 1945, v kateri štab armade zahteva, da se takoj
pošlje ujetega nemškega generala Lohra pod močno stražo v štab 4. armade.
Ujetega generala pošljite prek našega štaba, ki se nahaja v Ljubljani v Mostah,
Krekova ul. 2, ker je možno, da se v tem času štab armade iz Trsta preseli!
Stvar smatrajte za nujno (fasc. 150/IV - 7 v IZDG)!«
** Do nesporazuma je prišlo zaradi britanskih
tankov, ki so prehajali skozi položaje enot 14. udarne divizije proti
Karavankam in. Dravogradu. Šiljegovič je menil, da jim tega ne bi smeli
dovoliti in se razhudil.
»Predlagal bom, da pridete pred vojaško
sodišče, in zahteval, da bom jaz predsednik tega vojaškega sodišča...«
Mičo Došanovič je poznal Boška še iz 4.
krajiške divizije, da je zelo strog. Doumel je, da Efenko dobro ne razume in da
ni šala, kar govori. Efenka je res slabo obvladal srbohrvaščino in se ni znal
dobro izražati v tem jeziku. Sklenil je posredovati.
"Dovolite, tovariš komisar, da nekaj rečem!«
»Dovoljujem...«
»Ako vi, tovariš komisar, ukažete, da
gremo na položaje in da se bijemo z Angleži, ki hodijo proti naši meji, bodite
prepričani, da se bodo naši borci bojevali. Toda, tovariš komisar, . mi nimamo
takega ukaza, mi v Angležih še vedno vidimo zaveznike...«
Nekaj časa molk: Potem pravi Boško: »Jaz bom
to ukazal našim enotam in one se bodo jutri, če bo treba, tolkle z Angleži...«
»Tovariš komisar, če boste to ukazali, se bomo tolkli tudi
mi. Bodite prepričani, da se bodo borci 14. udarne
divizije tolkli...« Po teh odločnih besedah umirjenega in preudarnega
Krajišnika se je strogi obraz komisarja armade omehčal. Pozanimal se je, od kje
se poznata in kmalu od nesporazuma ni ostalo nič več. (Iz pričevanja Miče
Donoviča z dne 8. januarja 1974.)
219
Najhujše
razočaranje v pričakovanju bojne pomoči enotam, ki so se bojevale pri Borovljah
in pod Humperškim gradom, sta doživela Polde Pernuš-Igor, politični komisar 2. bataljona
Koroškega odreda, in Rado Lipičar, oficir KOS 1. bataljona Koroškega odreda, ki
sta sredi noči na 12. maj 1945 na motornem kolesu prihitela prosit za pomoč v
štab ob mostu čez Krko pri Trdnji vasi. Človek,* ki sta ga iskala kot
odrešenika, ju je zavrnil in vrniti sta se morala, ne da bi kaj opravila.276
In
vendar! Kljub takim odnosom in kljub takim Šiljegovičevim stališčem je
motorizirani odred 4. armade le posegel v bitko pri Borovljah. Okoliščine
kažejo, da se je to zgodilo bolj ali manj slučajno, in ker posredovanje ni bilo
usklajeno z bojnim delovanjem Bračičeve brigade in Koroškega odreda, se je
slabo končalo.
Na dan
11. maja 1945 je krenil iz Kranjske gore čez Korensko sedlo proti Borovljam
poročnik Dragan Čirovič s svojo oklopno skupino. Obveščevalni oficir mu je bil
pred odhodom zagotovil, da je vsa pot do Celovca v rokah koroških partizanov,
se pravi, da je varna. Zato je Čirovič hitel po isti poti kakor dva dni pred
tem prvi del motoriziranega odreda in ne da bi bil posebej pripravljen na
nevarnost. Že v temi, okoli enaindvajsete ure, je prispel do Svetne vasi.
Bračičeva brigada se je morala do takrat že umakniti do Medborovnic in do
Bajdiške Borovnice, razbite so bile tudi enote Koroškega odreda na desni strani
Drave. Tako se je Dragan Čirovič nenadoma znašel med sovražniki, ne da bi to
vedel.277
Presenečenje
je bilo obojestransko. Dragan Čirovič je mislil, da ima pred sabo koroške
partizane in da je njihov tudi tank, ki je stal na mostu čez železniško progo
pri Strugu, domobranci in esesovci pa so mislili, da so po desni strani Drave
prišli do njih Britanci s tanki. Žal pa so zmoto prvi opazili domobranci in
esesovci.
Poročnik
Dragan Čirovič je stopil k sovražnemu stražarju in se mu predstavil. Tedaj je
stražar odskočil in nanj nameril puško z očitnim namenom, da ga pokonča. To pa
je preprečil mitraljezec iz Čirovičevega tanka: sovražnikovega stražarja
- - -
* Polde Pernuš-Igor
(izjava z dne 12. januarja 1976) se priimka osebe, o kateri je beseda, ne
spominja. Navaja le, da ju je tisti človek sprejel v pižami in da je bil hud,
ker sta mu kratila spanec.
220
je pokosil. Vtem pa
se je boj z dobro postavljeno protitankovsko zasedo, v katero je bil zašel
poročnik Dragan Čirović s svojo enoto, že začel.
Tudi
Čirovićevi tankisti so bili deležni strahotnega topovskega ognja, po njihovih
vozilih pa so udarjali še esesovski pešaki s protitankovskimi pestmi. Tako je
Dragan Čirović doživel svoj prvi in zadnji veliki poraz. Izgubil je štiri tanke
in dva oklopna avtomobila, druge, ki so bili v temi popolnoma nemočni, mu je
uspelo izvleči izpred uničujočega ognja, a že v začetku spopada je padlo kakih petnajst njegovih borcev. Izmed padlih
tovarišev so vsi najbolj obžalovali Marka Gajniča, šoferja tanka in predvojnega
komunista, ki je bil doma iz Črne gore...278
Po vsem
tem nam postane razumljivo povelje Boška Šiljegoviča, ki ga je štab 4.
operativne cone v brzojavki Glavnemu štabu JA za Slovenijo 12. maja 1945 takole
zabeležil: »Komisar 4. armade dal nalog svojim in našim enotam na ozemlju bivše
avstrijske Koroške, da se skoncentrirajo in pripravijo za odhod, ker so same
preslabe za vodenje bojev in za razoroževanje...«279
Polde
Pernuš-Igor in Rado Lipičar se nista sprijaznila s spoznanjem, da v štabu ob
Krki nista dobila pomoči. Šla sta v Celovec in jo prosila na britanskem
poveljstvu. Tudi tam se jim ni nič kaj mudilo. Na položaje k Humeprškem gradu
so prišli šele drugi dan, 12. maja okoli osmih. Na planoti pod gradom se je
razvrstilo za boj kakih trideset tankov, trije oklopni avtomobili pa so krenili
k boroveljskemu cestnemu mostu. Spotoma se je britanski major sestal s
poročnikom Antonom Betonom-Bojanom, komandantom 1. bataljona Koroškega odreda,
in s Poldetom Pernušem-Igorjem, političnim komisarjem 2. bataljona Koroškega
odreda. Sestavili in podpisali so zapisnik, po katerem bodo britanske enote
partizanom pomagale razorožiti sovražne sile pri Borovljah, orožje, vojaška
oprema in vozila bo dobila Jugoslovanska armada, Britanci pa so se obvezali, da
bodo poskrbeli tudi za organiziranje in zavarovanje ujetniškega taborišča na
Vetrinjskem polju. 280
Esesovci
in domobranci tudi pred Britanci niso bili voljni odložiti orožja. Toda
partizanski zavezniki so jih opozorili z nekaj topovskimi streli. in z nekaj
mitralješkimi rafali iz svojih tankov, da ne bodo trpeli kljubovanja. Kmalu
zatem se je poraženo vojaštvo začelo pomikati čez boroveljski most ter
221
na prostoru od
mostu do Humperškega gradu odlagati orožje. Vdajo je nadzoroval nekaj časa celo
britanski polkovnik v jeepu, zraven njega pa je bil Bogomir Koželj-Božo. Ko so
domobranci prišli do jeepa in v njem poleg britanskega polkovnika opazili
oficirja Titove armade, so začeli kričati: »Izdaja! Izdaja!281
Domobrancem
ni kazalo nič dobrega, pač pa jim je šla na roko zmeda, ki je nastala po že omenjenem
Šiljegovičevem povelju. Polkovnik Peter Stante-Skala se mu je z nejevoljo
pokoril in odpoklical podrejene enote s položajev ob Dravi pri Borovljah. Sredi
dne so deloma po njeni desni ali levi strani odšle proti Galiciji, 3. bataljon
Koroškega odreda pa v Celovec. Zaradi tega je Britancem ostal tudi plen -
orožje, vojna oprema in vozila - četudi je bilo drugače dogovorjeno.282
Domobranci
so se vdajali Britancem 12. in še ves 13. maj 1945. Toda slednji niso z njimi
ravnali prav nič milostno.283 Zadnji dan vdaje, 13. maja, je spet
prišel do veljave poročnik Dragan Čirovič s svojimi tanki. Iz Bistrice v Rožu
je prodrl čez Svetno vas in čez boroveljski most še kakih pet kilometrov proti
Vetrinjskemu polju, prehitel in zaobšel večjo kolono pretežno že razoroženih
sovražnikov, ter jih obrnil nazaj, da so se morali vrniti čez boroveljski most
in oditi v ujetniško taborišče pri Bistrici v Rožu. Tako je zajel skoraj dva
tisoč sovražnikov, med njimi 500 domobrancev . . 284
Domobranci
se čez boroveljski most torej niso prebili z vojaško silo, kot bi radi
prikazali izdajalski politiki v begunstvu. V britansko ujetništvo jim je uspelo
priti zaradi nesporazumov na partizanski strani. To je nekaterim omogočilo, da
so se izognili odgovornostim za zločine. Najslabše ob tem je bilo, da so
Britanci izrabili svoj poseg na strani Koroškega odreda za pronicanje v Gure,
se pravi na ozemlje, južno od Glinice in Vrbskega jezera, ki je bilo dotlej
izključno v rokah Titove vojske. Uvedli so tudi nadzor nad boroveljskim mostom...
Bivanje
Boška Šiljegoviča na Koroškem je tako postalo nepotrebno. Odpotoval je v štab
4. armade, kjer je pač bilo njegovo mesto. Njegovo vlogo pri motoriziranem
odredu je 12. maja 1945 prevzel dr. France Hočevar, politični komisar 1.
tankovske brigade, ki je razmere na Koroškem bolje poznal.285
222
BURNE RAZMERE V CELOVCU
Umik
Bračičeve brigade s položajev pri Medborovnicah in Koroškega odreda s položajev
pod Humperškim gradom so narekovale tudi vojaške in politične razmere v
Celovcu, ki se niso izboljševale, ampak so dobivale vse bolj neugodne in
nevarne značilnosti. Postajalo je očitno, da je pritisk nepokornega nemškega
vojaštva, belogardistov, ustašev in četnikov proti Dravi v prid zahodnim
nazadnjaškim krogom in avstrijskim nacistom, ki so imeli na Koroškem svoje
račune. Ta pritisk je namreč enotam in vojaškim oblastem Jugoslovanske armade
preprečeval, da bi se zakoreninile na doseženih položajih, ker so bile
prešibke, bili pa so tudi primeri, ko so avstrijski nacisti poskušali
odstraniti posadke partizanskih straž. Nekatere od teh so skrivnostno izginile,
da ni za njimi ostalo nobenega sledu. 286
Kokrški
odred je bil v Celovcu nemočen. Britanske vojaške oblasti so mu omejile
gibanje, vrh tega pa je moral največ svojih sil porabiti za lastno zavarovanje
in za zavarovanje partizanskih političnih ustanov. Kot že rečeno, je bilo
takrat v Celovcu sedem vrst vojske in se ni vedelo, kdo je pravi gospodar
mesta. Poleg Britancev, Amerikancev in Kokrškega odreda so bile v mestu pod
orožjem še vedno močne sile Kozakov, domobrancev, ustašev in četnikov s svojimi
poveljstvi, ki so si prizadevala zadržati položaje in od tam napadalno delovati
proti Titovim partizanom. S temi kvislingi so se povezovali avstrijski nacisti,
ki so se zbirali v Beljaku in Spitallu ter javno obetali, da bodo Kokrški odred
v Celovcu napadli. Zato so bili borci Kokrškega odreda v stalni bojni
pripravljenosti, zlasti ponoči so imeli skozi vsa okna naperjene mitraljeze.287
223
Takoj
po nemški kapitulaciji se je v Celovcu osnovala Komanda koroškega vojnega
področja, ki je bila hkrati tudi Komanda mesta Celovec. Prvotno je bila ta
komanda sestavljena podobno kot kak brigadni in odredni štab. Komandant je bil
major Egon Remec-Borut, politični komisar Janez Petje-Jovan, načelnik štaba
Stane Grmek, namestnik komandanta kapetan Jože Ulčar-Mirko in pomočnik političnega
komisarja Peter Bratkovič-Zvonko.288 Ob preosnovi 13. maja 1945 so
prvi trije prevzeli položaje komandanta, namestnika komandanta in pomočnika
komandanta (ta je opravljal politične dolžnosti) Komande koroškega vojnega
področja in Komande mesta Celovec, karpetan Jože Ulčar-Mirko je bil imenovan za
vršilca dolžnosti komandanta mesta Velikovec, za pomočnika komandanta (dejansko
političnega komisarja) pa Peter BratkovičZvonko. Hkrati so bila imenovana tudi
poveljstva partizanskih straž v Borovljah, Bistrici v Rožu, Gospe Sveti, v
Šentvidu ob Glini in v Pliberku. Verjetno so bile prvotno v teh krajih
ustanovljene komande mest. Vemo namreč, da je bil komandant mesta v Borovljah
Štefan Demšar, komandant mesta Bistrica v Rožu pa Ludvik Žiger-Perun. Za
poveljnika partizanske straže v Borovljah je bil imenovan podporočnik Alojzij
Horjak, v Selah Fara Jože Vatman, v Bistrici v Rožu najprej Ciril Ankrst in
nato Andrej Zupan, pri Gospe Sveti Anton Pekovec, v Šentvidu ob Glini Andrej
Bohinc in v Pliberku Jože Rebolj-Planinc. Posadke partizanskih straž so bile v
147 krajih na današnjem avstrijskem Koroškem.* Sadimo, da so bile te posadke
dokaj močne. Vemo na primer za moč partizanske straže v Bistrici v Rožu, ki je
štela 236 mož, straža v Šentvidu ob Glini pa več kot 300 mož.289
Komanda
koroškega vojnega področja se je preosnovala tudi navznoter in se organizirala
v sposoben aparat vojaške oblasti, ki je imel dvanajst odsekov, in sicer:
administracijo, informacijski odsek, odsek za obrt in industrijo, prometno
tehnični odsek, stanovanjski odsek, sanitetni odsek, ekonomski odsek, odsek za
zveze, sodni odsek, kontrabveščevalnega oficirja, borzo dela in štab za
repatriacijo.290
- - -
* Najbolj na zahodu
je bila posadka partizanske straže v vasi Ziljica pri Podkloštru, severno od
črte Beljak-Celovec in Vrbskega jezera pa v Vernberku, Kostanjah (Osojske
ture), Sv. Martinu na Dholici, v Možberku, Jezernici in Krivi vrbi ob Vrbskem
jezeru. Severno od Celovca in Velikovca so bile partizanske straže v vseh
večjih krajih vzhodno od Gline in reke, ki priteče v Glino mimo kraja St.
Georgen. Našteli bomo samo važnejše: Gospa Sveta, Šentvid ob Glini, Svinec,
Mosel, Huttenberg in Volfšperk na obrobjih Svinje planine (zemljevid postojank
partizanskih straž na Koroškem, fasc. 649/VII v IZDG).
224
225
Koroska Petje Remec.jpg
besedilo pod
slikami
Janez Petje-Jovan, pomočnik komandanta
(politični komisar) poveljstva Koroškega vojnega področja v Celovcu.
Major Egon
Remec-Borut, komandant Koroškega vojnega področja v Celovcu in komandant mesta
Celovec.
Delo
Komande koroškega vojnega področja je bilo tudi sicer zelo dobro organizirano.
Vsak večer ob dvajsetih je bil posvet, ki sta ga vodila namestnik komandanta
(načelnik štaba) in pomočnik komandanta (politični komisar). Na njem so pregledali
dnevne dogodke in opravljeno delo, se pogovorili o političnem in vojaškem
položaju ter si določili naloge za naslednji dan. Seveda se je Komanda
koroškega vojnega področja ubadala z mnogimi težavami. Primanjkovalo ji je
sposobnih oficirjev, moštva za zaledne enote in tehničnih pripomočkov. Zveza
med poveljstvi in partizanskimi stražami je bila le po telefonu (javno omrežje)
in prek kurirjev, pri tem pa so Britanci povzročali veliko ovir. 291
225
Med
drugim so Britanci razoroževali partizanske straže, če so le mogli. To se je
zgodilo bataljonu partizanske straže s 150 možmi, ki je z vlakom odšel iz
Šentvida ob Glini v Breže 9. maja 1945, zavezniški »Rdeči armadi nasproti«.
Britanci so borce razorožili, naložili na vlak in poslali v Celovec.292
Kljub
takim oviram ter težavnemu in nevarnemu stanju v Celovcu so iznajdljivi
oficirji Komande koroškega vojnega področja dosegli mnogo uspehov. Organom
obveščevalne in kontraobveščevalne službe je uspelo izslediti mnogo gestapovcev
in drugih vojnih zločincev ter jih spraviti za zapahe. K temu je največ
pripomogel zaplenjeni gestapovski arhiv, koroški proti fašisti pa so zločince
tudi sami prijavljali. Kajpak so mnogi že prej zbežali ali pa si poiskali
zaščito pri Angloameričanih.293 Bogomir Koželj-Božo in Marjan Malc
sta 11. V. 1945 odšla z oklopnima avtomobiloma v Spitall ter tam s pomočjo
»jugoslovanskega konzulata«* izsledila Leona Rupnika in škofa dr. Gregorija
Rožmana, ki sta se skrivala v tamkajšnjem gradu. Pohitela sta nazaj v Celovec
po okrepitev, da bi oba vojna zločinca lahko prijela, toda medtem sta ta dva
zaslutila nevarnost in se umaknila globlje na zahod Avstrije.294
Takšni pripetljaji, nevarnosti
in grožnje avstrijskih nacistov v Celovcu, Beljaku, Spitallu in drugod na
severozahodu Koroške so zahtevali močnejšo navzočnost enot Jugoslovanske armade
v glavnem mestu Koroške. Ta je bila še zlasti potrebna za zavarovanje velikega
protifašističnega shoda, na katerem naj bi delegati krajevnih ljudskih odborov
izvolili pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Koroško. To je bil eden izmed
sklepov partijskega posveta, ki je bil sklican na sedežu pokrajinskega komiteja
KPS za Koroško takoj po prihodu Vide Tomšičeve v Celovec. Le-tej je uspelo
priti tja s pomočjo majorja Ivana Majnika-Džemsa prek Topolšice in Velikovca
šele 12. maja 1945 ob šestnajstih.295 Posvet je vodil sekretar komiteja Dušan
Pirjevec-Ahac, navzoči pa so bili še predstavniki štabov 4. operativne cone,
14. udarne divizije
- - -
* Malce hudomušen
napis »Jugoslovanski konzulat« je bil na eni izmed barak taborišča za vojne
ujetnike v Spitallu. Ta je privabljal napredne Jugoslovane in tudi Ruse, ki so
od tu našli povezavo za pobeg k partizanom v Gurah ali na Gorenjskem (prof. dr.
Bogomir Koželj-Božo, izjava 17. januarja 1976, ustno).
226
in Komande
koroškega vojnega področja. Zdaj zagotovo vemo, da je bil ta posvet 13. maja
1945.* Na njem je Vida Tomšičeva obrazložila politično usmeritev Komunistične
partije Slovenije za rešitev koroškega vprašanja, ob tej priložnosti pa so
.izdelali tudi načrt popolne organizacije ljudske oblasti in ukrepov za
organiziramo življenje v mirnem času.296
Prvi je
12. maja 1945 odšel v Celovec 3. bataljon Koroškega odreda in sicer naravnost s
položajev pri boroveljskem mostu. Pot do Celovca je prepešačil, noč v mestu pa
prebil v zelo negotovih razmerah, z mitraljezi na oknih vojašnice in v popolni
bojni pripravljenosti. Drugi dan je krenil proti Gospe Sveti in Šentvidu ob
Glini, ko pa so utrujeni borci prispeli v to mesto, so bili od Britancev
neprijazno sprejeti. Šele pozno ponoči so si smeli poiskati prenočišče v neki
stari šoli zunaj mestnega središča.297
- - -
* Petar S. Brajovič navaja za ta posvet datum 11. maj
1945, za kar pa v pričevanjih Janeza Petjeta-Jovana, na katere se sklicuje,
nima nobene opore. V resnici je bil ta posvet šele dva dni pozneje, se pravi
13. maja 1945. To sem najprej ugotovil po pričevanju Petra Mendaša-Iztoka,
takratnega pomočnika političnega komisarja 14. udarne divizije, ki je 7.
februarja 1976 izjavil, da je bil ta posvet v Celovcu pozno zvečer tistega dne,
ko so bile potolčene Lohrove sile pri Poljani (uničenje čela nemške 104. lovske
divizije, ki se je potem vdala). Peter Mendaš-Iztok je šel na ta sestanek po
tem boju in spominja se, da je zaradi prestanega psihičnega pritiska med
pogajanji komaj premagoval utrujenost. Tako (analitično) ugotovljeni datum je
zdaj potrdil še Matija Maležič z zapiskom iz svoje beležnice.
Kot je sklepati po zapiskih Matija
Maležiča, je Vida Tomšičeva ob tisti priložnosti uvodoma predvsem korenito
razčlenila politični položaj, kar je bilo tedaj v navadi. O tem se bralec lahko
sam prepriča iz Maležičevih zapiskov, ki jih povzemam z najnujnejšimi popravki
(polkrepko natisnjeni deli besedila so bili podčrtani ob nastanku):
»Informativni sestanek v Celovcu 13. V. 1945
(Vida Tomšič)
Dan pred kapitulacijo se je osnovala deželna
vlada (Landesregierung, op. p.): se naslanja na šibek aparat nacistov in stari,
šovinisti; hočejo Trst za Avstrijo. Za nas ta vlada ne obstaja! Angleži ji
dvigajo avtoriteto!
Južno od Drave
je mnogo boljše! v Borovljah Antifašistični komite. Bistriča, Št. Jakob, Baško
- vse naše.
V velikovškem okraju zelo slabo; (Djekše
izobešale naše zastave), v Beljaku Slovencev malo, a avstrijsko delavstvo želi
k Titu. Tam Angleži proti Antifašist. kom. Železna Kapla odbor OF, že oblast,
zahodne Gure - zelo dobro.
227
Druga
dva bataljona Koroškega odreda, 1. in 2., sta se s položajev pod Humperškim
gradom napotila proti Galiciji skupaj s četama 2. bataljona Bračičeve brigade,
ki ju je vodil Jože Kisovec-Dušan. Iz teh borcev Koroškega odreda je bil
osnovan novi, 4. bataljon Bračičeve brigade, prejšnji 4. ali internacionalni pa
je postal peti.298 Nato je brigada s prvimi štirimi bataljoni 13.
maja 1945 ob trinajstih izvedla premik v Celovec in se nastanila v tamkajšnji
gimnaziji, 5. bataljon pa je odpeljal ujetnike proti Železni Kapli.299
Šercerjeva
brigada je odšla iz Velikovca v Celovec dan pozneje, 14. maja 1945 ob enajstih.
V Celovec je prišla na tovornjakih po dveh urah vožnje in se nastanila v
Jezuitski vojašnici. Njene prejšnje položaje v Velikovcu in njegovi okolici sta
prevzeli Zidanškova in Šlandrova brigada.300
Po teh premikih se je
vojaško in politično stanje v Celovcu znatno izboljšalo, nevarnost neposrednega
napada avstrijski
- - -
* Povsod strah, ker še ljudje nesigurni, če bo res tu
Jugoslavija. Gospa Sveta - Antif. Odbori; pri knežjem kamnu straža.
V vladi (začasni deželni, op. p.) je
"Landsbund«, ki je fašističen. Vlada se naslanja na "razorožene«
rcemške trupe. Duhovščina na naši strani.
"Vlada« (deželna, op. p.) izjavlja, da se
Slovencev ne sme več preseljevati.
Dr. Zwitter tu (naš, op. p.)...
Dr. Petek - že 1944 zveza z njim; dobival od
nas literaturo; nas podpiral; liberal.
Dr. Tišler - voditelj na Dunaju; do nas pozitiven.
Dr. Mikula; župnik v Hodišah; dober duhovnik,
naš.
Stare, duhovnik.
Streicher... oče njegov dober.
Vse naše delo ae razvija na predpostavki, da
Koroška naša zemlja:
1. Vezi z vsemi slov. voditelji.
2. Vezi z vsemi voditelji antifašistov, nato skupni
sestanek, na katerem bi se formiralo predstavništvo.
3. Iniciativne sindikalne odbore skupne; jih
vezat na centralo Beograd; skupni odbor.
4. Enako AFŽ, USAOJ.
5. Mestni odbor za Celovec (antifašistični).
6. Sestanki s trgovci, kulturniki, duhovniki
itd; in jih navezovat na Titovo Jugoslavijo.
7. Priznanje Korošcev - in pozdravi slovenski
vladi. Kampanja! Slovenska vlada hoče biti tudi vlada Koroške.
8. Napadati Landesregierung, posameznike
razkrinkati« Izvirne zapiske hrani Matija Maležič, prepisi pri piscu.
228
nacistov in
jugoslovanskih kvizlingov na partizanske vojaške in politične oblasti v Celovcu
je minila. Tako so nastale ugodne okoliščine za njihovo normalno delovanje.
Zlasti na Komandi koroškega vojnega področja je delo steklo s polno paro.
Odsek
za industrijo in obrt, ki ga je vodil Tone, Cerar, je z datumom 14. maj 1945
natisnil odredbo v nemškem in slovenskem jeziku, ki se glasi: »Vsa imovina, ki
se nahaja v tem obratu, je zasežena od Komande koroškega vojnega področja. Vsak
odvzem ali uničenje obratnih naprav se bo kaznovalo...« 301
Že 13.
maja so to odredbo nalepili v osmih celovških podjetjih. Britanci, ki se za te
odredbe niso menili, so postavili nadzor le v tovarni sukna »Moro« v Vetrinju
pri Celovcu, tovarni uniform »Kasin«, pivovarni »Schleppe« in tovarni usnja
»Dr. Hans Neuner« v Celovcu. Dne 15. in 16. maja 1945 so enote 14. udarne
divizije dobile nalog, da zasežejo še dvaindvajset podjetij, od teh so Britanci
zasedli samo tri, in sicer: tovarno barve minija v Žagi, lesno industrijo Johan
Lerehbaumer in tovarno špirita »Morman« v Celovcu. 302
Na dan
14. maja 1945 je bil natisnjen in nalepljen tudi dvojezični poziv, ki se glasi:
»Vse delavce in uradnike industrijskih in obrtnih obratov ter drugih ustanov
pozivamo, da se takoj javijo na svojih dosedanjih službenih mestih in
prevzamejo posle, ki so jih vršili do sedaj. Vsi ostali, ki niso zaposleni, naj
se javijo takoj na Komandi koroškega vojnega področja! Kdor se ne bo odzval
temu pozivu, bo klican na odgovornost...303
Ta razglas
je bil v zvezi z ustanovitvijo in poslovanjem borze dela. Temu odseku se je 16.
maja javilo 41 oseb, večinoma Srbov in Hrvatov, ki so bili prej v
koncentracijskih taboriščih ali pa na prisilnem delu v Nemčiji. Večinoma so jih
razdelili na delo v razna podjetja, štirje pa so odšli v enote Jugoslovanske
armade. 304
Dne 15. maja
1945 so bile natisnjene in plakatirane še objava ter odredbi št. 1 in 2.
Besedilo objave se glasi:
»Po
odloku Predsedstva SNOS z dne 27. januarja 1945 so zaščiteni vsi znanstveni,
umetniški teT Ostali zgodovinsko kulturni predmeti, ki so v javni in zasebni
lasti (knjižnice, arhivi, cerkve, gradovi, oprema šol, gledališki odri, zbirke
slik in kipov, galerije, muzeji, znanstveni laboratoriji, znanstveni zavodi,
javni spomeniki, umetniške in zgodovinske zgradbe).
229
Na
osnovi odloka je najstrožje prepovedano vsako odnašanje, skrivanje,
poškodovanje in uničenje teh predmetov. Krivci bodo postavljeni pred sodišče.
Vsi
znanstveni, umetniški in ostali kulturno-zgodovinski predmeti morajo ostati
tam, kjer se nahajajo, ter bodo prevzele njihovo varstvo naše vojaške in
civilne oblasti. Odnešeni predmeti morajo biti pod kaznijo vrnjeni na svoje
prvotno mesto...305
Odredbi
št. 1 in 2 pa se glasita:
»S
takojšnjo veljavnostjo se stavlja pod zaporo ves gradbeni material za potrebe
vojske pri vseh podjetjih, trgovinah, skladiščih in privatnih lastnikih in to:
1.
ves gradbeni les,
2.
vse konstrukcijsko in betonsko železo, 3. žičniki vseh dimenzij,
4.
cement, zidna in strešna opeka,
5.
ves material za vodovodne, parne in električne instalacije.
Vse
lastnike navedenega materiala pozivamo, da takoj, a v teku petih dni po objavi
te odredbe pismeno prijavijo komandi najbližjega mesta množino in mesto
uskladiščenega materiala.
Pravico
razpolaganja z navedenim materialom ima izključno prometno-tehnični odsek
Komande koroškega vojnega področja v Celovcu...«306
Pod to
in naslednjo odredbo sta podpisana šef prometno tehnične sekcije inž. Milovan
Pleskovič in komandant-major Egon Remec-Borut. In še druga odredba s tega
plakata:
»V svrho
registracije motornih vozil morajo vse vojaške in civilne uprave in komande,
razen operativnih enot Jugoslovanske in zavezniških armad, kakor tudi vse
civilne osebe prijaviti svoja motorna vozila na Prometno-tehničnem odseku
Komande mesta Celovec, Bismarckring 7, najkasneje do 25. t.m. Isto tam se bodo
izdajale prepustnice za uporabo motornih vozil ter bo vsaka vožnja brez le-teh
prepovedana. Vozila, ki ne bodo registrirana in imela predpisanih značk, bodo
zaplenjena...«307
Glede
na to odredbo je bilo do 17. maja registrirano 84 motornih vozil, ki so
pripadali političnim, varnostnim in
230
podobnim ustanovam,
ter dve vozili civilnih oseb. Da se delo tega odseka ni bolj razmahnilo, je
bilo krivo to, ker so Britanci zasedli vse garaže in avto-mehanične delavnice
in ker so dovoljevali uporabo vseh civilnih motornih sredstev, čeprav so bili
njihovi lastniki gestapovci, člani nacistične stranke in podobno. Primanjkovalo
je tudi bencina.308
V
okviru prometno-tehničnega odseka je bil osnovan tudi referat za železnice, ki
ga je vodil Nande Mohar. Ta je izdal razglas, da vsi uslužbenci ostanejo na
svojih mestih. Tega so se delavci držali razen tujcev in večjih zločincev, ki
so iz strahu že prej pobegnili. Proge na Koroškem so bile razmeroma v dobrem
stanju, porušen je bil le neki most pri Pliberku, ki pa so ga začeli brž
obnavljati. Vendar je za vzpostavitev prometa slabo kazalo. V Celovcu so
premogli le štiri lokomotive, primanjkovalo je tudi premoga, saj ga je bilo le
20 ton. 309
Ohranjena
je še odredba št. 4 z dne 16. maja 1945. Glasi se:
»1.
Vse orožje, strelivo in vojaško opremo, ki si ga je civilno prebivalstvo
neupravičeno prilastilo, se mora v teku 48 ur po objavi izročiti našim vojaškim
oblastem (komandam mest). Prav tako je treba izročiti vojaško obleko, zaloge
hrane in sploh vse predmete, ki je bilo odneseno iz vojaških skladišč, vojaškim
oblastem.
2. Skrivanje orožja in streliva
se bo kaznovalo. Upravičenost nošenja orožja pripada samo vojaškim osebam
Jugoslovanske armade in zavezniških armad.«310
Vse objave, pozivi
in odredbe se končajo s pozdravom "Smrt fašizmu - svobodo narodu!«.
Natisnjene so v nemščini in slovenščini, podpisal pa jih je komandant-major
Egon Remec-Borut.
Sodni
odsek, ki mu je načeloval kapetan dr. Jože Žabkar, je dajal pojasnila pravnega
značaja, dne 17. maja 1945 pa je sodeloval tudi pri zasegi prostorov banke
»Gewerbe und Handelsbank«. Dva meščana sta ga prosila za pomoč zaradi tatvine
koles. 311
Stanovanjski
odsek je imel 11 uslužbencev, in sicer: šefa, njegovega pomočnika,
administratorja in sedem organizatorjev, ki so iskali prostore. Pri komandi
mesta Gospe Sveti je bil še stanovanjski referent. Od teh je bilo mogoče
ugotoviti samo Poldeta Pernuša-Igorja.312 Ta odsek je za Pokrajinski
odbor OF za Koroško zasegel bančne prostore v Kolodvorski ulici in jih izročil
sekretarju Karlu Prušniku-Gašperju. Zastražiti je dal tudi šolo »Meierei« in
našel še kakšnih 30 sob za vajaško oblast. Na ta odsek so se javljali zavedni
Slovenci in protifašistični Avstrijci, ki so pod vlado nacizma prišli ob hiše
ali stanovanja in ki so s pomočjo Komande koroškega vojnega področja hoteli
priti do svojih pravic.313
231
K
ugledu Komande koroškega vojnega področja so zlasti pripomogle akcije za
odkrivanje zalog hrane pri posameznih špekulantih. Tako najdeno in zbrano hrano
so razdelili med obubožano prebivalstvo, s čimer so partizani izpričali čut za
pravičnost in človečnost. Te akcije je organiziral ekonomski odsek, ki sta mu
načelovala šef Iztok Potrč in njegov pomočnik Zvonko Faleskini, imel pa je še
referenta za prehrano, za organizacijo menz in za skladišča. Uredili so tri
menze in dve skladišči, organizirali pa so tudi nabiranje hrane na podeželju.
Težave so bile v tem, da so Britanci zasegli zase vse delavnice in vsa
skladišča hrane, manjkalo pa je tudi denarja. 314
Informacijski odsek je imel
nalogo, dajati pojasnila vojaškim osebam, civilistom in povratnikom iz
taborišč. Ko se je njegova sestava ustalila, so v njem delali: Mihael Bernot
kot šef, Beno Pesek, Andrej Peharc in Zvonko Džurin.315
Odsek za zveze je vzpostavil telefonske
zveze s štabi vseh enot in s političnimi forumi v Celovcu ter s štabom 14.
udarne divizije, telefone pa so imeli v vseh odsekih Komande koroškega vojnega
področja. Odsek je imel tudi dve radijski oddajni postaji SCR 284 in MK II. Z
njuno pomočjo je vzpostavil radijsko zvezo z Glavnim štabom JA za Slovenijo v
Trstu in z Ljubljano. Kurirski vod je imel na voljo pet koles in dva motorna
kolesa za dostavljanje pošte v okolici Celovca in po Koroškem. Znana je tudi
zasedba tega odseka. Šef je bil podporočnik Anton Čehovin-Jerko, pomočnik šefa
Miloš Adamič, referent za radiotelegrafijo zastavnik Anton Cvelbar-Tomiks, za
telefonijo Viktor Smolej in za kurirske zveze podporočnik Anton Lunder-Blažek. 316
Komanda koroškega vojnega področja v
Celovcu je imela tudi svojo zaščitno četo, na splošno pa je treba reči, da se
je osebje po odsekih zelo menjavalo.317
232
233
Primozic poveljnik 4 operativne cone.jpg
233
Nadvse
pomembno vlogo pri prizadevanjih za. uveljavitev naše vojaške oblasti na
Koroškem je odigral major Franc Primožič-Marko.* Ta je bil Korošec, ter kot
izkušen, sposoben in uglajen oficir uporaben za mnoga pomembna poslanstva. V
času do 20. maja 1945 je nastopal kot uradni zastopnik štaba 4. operativne cone
pri Pokrajinskem narodno-osvobodilnem odboru za Koroško, nato pa je bil
imenovan za komandanta mesta Celovec, vendar te dolžnosti ni nikoli prevzel. 318
S prihodom dveh brigad 14. udarne divizije
v glavno mesto Koroške so se vojaške in politične razmere v Celovcu znatno
izboljšale. Šercerjeva in Bračičeva brigada sta zagotovili potrebno varnost za
delo političnih oblasti in aktivistov Osvobodilne fronte. Koroški nacisti pod
vodstvom pobeglega gauleiterja dr. Friedricha Rainerja so sicer še grozili z
napadom na enote Jugoslovanske armade v mestu, a te grožnje niso mogle nikogar
več vznemiriti. Bilo je jasno, da je obdobje hitlerizma dokončno minilo in da
se koroško prebivalstvo čuti rešeno strahotne more, ki mu je dolgo kratilo
svobodo govora, misli in delovanja...
- - -
* V brzojavki
Glavnega štaba JA za Slovenijo z dne 16. maja 1945 je rečeno, da je major Franc
Primožič-Marko komandant mesta Celovec vendar je na listinah K. V. P., ki je
bila tudi komanda mesta Celovec, tudi po tem datumu podpisan kot komandant Egon
Remec-Borut. Popolnoma možno je, da je Glavni štab JA za Slovenijo imenoval za
komandanta Koroškega vojnega področja in s tem za komandanta mesta Celovec
majorja Primožiča, zakaj to je v brzojavkah in v svojem poročilu predlagala
Vida Tomšičeva (fasc. radijskih brzojavk 41/I in fasc. 649/X v IZDG ter depeše
12/1945 v Zgod. arhiv CK ZKS).
234
KREPITEV ZAPORE OB DRAVI
Podobno
vozlišče za varljive upe izdajalcev kakor Borovlje na jugu je bil Dravograd na
vzhodu Koroške. Proti Dravogradu so se umikali predvsem ustaši, črnogorski in
hercegovski četniki ter Kozaki. Toda položaj v Dravogradu je bil bistveno
drugačen od tistega pri Borovljah. Zlasti je bilo v Dravogradu laže braniti
mostove, Britanci pa so bili odondod daleč stran. Še pomembnejše je bilo, da so
enote 4. operativne cone in enote 3. jugoslovanske armade hitro spoznale
strateško vrednost prehodne točke, dobre poti po dolini Drave pa so jim
omogočale nagel manever proti zahodu.
V Dravograd
ali skozi Dravograd je prišlo veliko osvobodilnih enot ali pa so bojno delovale
v njegovi bližini. Ker se nekaterim enotam neupravičeno pripisuje osvoboditev
tega mesta, je prav, da natančno ugotovimo prihode v Dravograd ali prehode
skozenj.
Od drugih
večjih enot Jugoslovanske armade sta 9. maja pozno zvečer do Dravograda prva
prišla 2. in 3. bataljon Tamšičeve brigade, ki sta 10. maja 1945 do druge ure
mesto osvobodila in zaustavila umik nemškim enotam.319 Druga večja
enota je bil 2. bataljon Prekmurske brigade, ki je štel 508 mož. Iz Maribora je
krenil z vlakom 10. maja ob osemnajstih, na železniško postajo v Dravograd pa
je prispel ob dvaindvajsetih. Takoj je zasedel zasilne položaje na železniški
postaji, nad postajo in ob železniškem nasipu med postajo in Dravo.320
V drugem delu noči so borci 2. bataljona Prekmurske brigade dobili Stik s 16.
polkom bolgarske vojske, ki je dosegel Dravograd po levi strani Drave 11. maja
1945 okoli dveh zjutraj. Za njim je 11. maja prišel v Dravograd še 12. polk bolgarske
vojske. 321
235
Zgodaj
tega dne je krenil iz Pliberka proti Dravogradu na tovornjakih tudi 1. bataljon
Tomšičeve brigade. Moral bi bil zasesti Dravograd. Toda ko se je mestu bližal z
razvitimi zastavami skozi Ravne, so nanj udarili Bolgari z mitraljezi.
Nesporazum je bil sicer kmalu pojasnjen in tudi žrtev ni bilo, vendar bataljon
ni nadaljeval poti. Pomagal je razoroževati Kozake, ki jih je bila polna vsa
dolina od Šentjanža pri Slovenjem Gradcu do Raven na Koroškem.322
Najdlje proti vzhodu je prodrl 2. bataljon Tomšičeve, katerega deli so segli
čez Kotlje in Sele do Slovenjega Gradca. Baje je ta del bataljona v noči na 10.
maj 1945 celo prenočil v poslopju slovenjegraške glasbene šole, zarana tega dne
pa se je vrnil proti Dravogradu ter zasedel položaje pri Črnečah, Podklancu in
nad železniško postajo. Tretjii bataljon Tomšičeve je z dvema četama držal
Dravagrad, ena pa je bila pri Podklancu.323
Za
razliko od 2. bataljona Prekmurske brigade, ki kot celota še ni bil doživel
niti ognjenega krsta, so se bataljoni Tomšičeve brigade takoj vklinjali v
sovražno razvrstitev ter Nemce in kozake odločno razoroževali. Ostanki nemške
vojske so orožje odlagali brez odpora, huje pa je bilo s Kozaki in najhuje z
ustaši, ki o vdaji sploh niso hoteli slišati. Nekateri borci in poveljniki so
med ustaše zašli brez potrebnega kritja; za te se je slabo končalo...
Bataljoni
Tomšičeve so premike kolon čez dravograjske mostove, popolnoma ustavili pa tudi
premike po dolini Meža navzgor. Most čez Mežo in Mislinjo pri Podklancu je bil
v rokah Tomšičeve še ves 12. maj 1945 do štiriindvajsetih, ko so te položaje
prevzele enote 51. divizije. Medtem ni v dolino Meže stopil noben ustaški
vojak.324
Na poti
proti Celovcu je 11. maja 1945 prispela v Dravograd tudi 11. SNOB Miloša
Zidenška. Njena pot iz Ljubnega ob Savinji, skozi Celje, Slovenske Konjice in
Maribor je še posebno zanimiva. Na tovornjakih je brigada 10. maja pozno zvečer
prispela v Maribor. Tu se je oskrbela z gorivom, generalmajor Lado
Ambrožič-Novljan pa ji je ukazal, da mora priti v štiriindvajsetih urah v
Celovec.325
Zidanškova brigada je imela v
svoji sestavi pet bataljonov. Peti je bil sestavljen iz Rusov, ki so k
slovenskim partizanom prebegnili iz vlasovskih enot ali iz ujetništva. Zanj so
takoj izvedeli sovjetski oficirji, ki so prišli v Maribor skupaj z Bolgari.
Svoje sonarodnjake so zahtevali z orožjem in tovornjaki vred. Toda komandant
brigade Viktor Cvelbar-Stane se je odločno uprl tej zahtevi, češ da vojake
sicer lahko dobijo, toda brez orožja in tehnike in šele po nalogu pristojnega
štaba Jugoslovanske armade. Ker je obstajala nevarnost, da si bo.do
predstavniki Rdeče armade nasilno prisvojili 5. bataljon Zidanškove brigade z
orožjem in tovornimi avtomobili vred, je Viktor Cvelbar-Stane odredil strogo pripravljenost,
in to tako, da je moštvo prebilo noč na vozilih z mitraljezi, naperjenimi v vse
smeri.* Tudi poveljniki so to noč prav malo počivali. Urejati in nadzorovati so
morali oskrbovanje vozil z gorivom in mazivom, nekatera vozila pa je bilo treba
tudi popraviti.326
236
Okrog
poldneva 11. maja so vsi bataljoni Zidanškove brigade krenili na kamionih proti
Dravogradu. Cesta na levem bregu Drave je bila zatrpana s pehoto in vprežnimi
vozili bolgarske vojske, pa tudi z ujetimi Nemci, ki so šli v nasprotni smeri.
Motorizirana kolona Zidanškove brigade se je prebijala proti Dravogradu zelo
počasi in z velikimi težavami. Pri Muti je prišlo do spora z Bolgari. Ti so
Zidanškovi zasegli štabni avto za svojega generala. Prišlo je do prerekanja.
Ker se z Bolgari ni dalo,dogovoriti, je štab Zidanškove prosil za posredovanje
dva zvezana oficirja Rdeče armade. Ta dva sta spor uredila tako, da sta osebni
avto zasegla zase. Bolgarski general se je sicer upiral, toda Rus mu je
zabrusil: »Čeprav sem samo kapetan, boš ti ubogal mene in ne jaz tebe...« 327
Ta
pripetljaj je pospešil premik motorizirane kolone. Oba oficirja Rdeče armade
sta se namreč vozila pred Zidanškovo
- - -
* Mirko Fajdiga v
knjigi "Zidanškova brigada« opisuje ta dogodek pod naslovom "Ruski
bataljon gre iz brigade« (str. 693 in 694) in sicer tako, kakor da je šel Ruski
bataljon iz Zidanškove brigade zares v Mariboru. To trdi tudi Ivan Jan-Srečko,
z nekoliko manj gotovosti pa še nekateri drugi tovariši. Nasprotno Viktor
Cvelbar-Stane, takratni komandant Zidanškove brigade, odločno vztraja pri
trditvi, da je šel Ruski bataljon iz brigade šele pozneje, iz okolice
Velikovca, kjer je pobegnil na zahod tudi njegov komandant, Rus, poprej
poročnik Rdeče armade, z neko Rusinjo. Tudi podatek s str. 693 že omenjene
Fajdigove knjige, da je štab Zidanškove brigade nekdanjim taboriščnikom in
borcem, ki so se v bojih izkazali, napisal pozitivne karakteristike, govori v
prid mnenju, da Rusi iz Zidanškove brigade niso odšli v Mariboru. Tja je
brigada namreč prišla pozno zvečer 10. maja, pot proti Dravogradu pa
nadaljevala dopoldne 11. maja 1945, zato med bivanjem v Mariboru ni bilo časa
za pisanje toliko karakteristik. Verjetno je ta bataljon odšel iz sestave
Zidanškove brigade v dneh med 18. in 20. majem 1945, kot se je to zgodilo tudi
po drugih enotah 14. udarne diviziji.
237
brigado in
ukazovala, da se morajo bolgarski vojaki umikati na rob ceste. Tako je
Zidanškova prehitela vso kolono bolgarske vojske in o mraku 11. maja prišla v
Dravograd. Tu je zvečer Zidanškova priredila velik miting, se nahranila in
prenočila. Tudi to noč so borci Zidanškove prebili večinoma na vozilih, ki bi
bili sicer postali plen Bolgarov.328
Zarana
12. maja 1945 je Zidanškova brigada nadaljevala pot proti Celovcu čez Labot in
Velikovec. Na tej poti ni bilo večjih ovir in Zidanškova brigada se je že ob
štirinajstih znašla v predmestju Celovca. Tu so jo s svojim vozilom dohiteli
radiotelegrafisti, ki so bili zaostali za brigado že med potjo proti Mariboru,
in ji sporočili, da se mora vrniti v Velikovec. Tja je zares prišla še tisti
večer in okrepila zaporo ob Dravi.329
Od enot
3. jugoslovanske armade je prva prišla v Dravograd 6. brigada 36. divizije in
to 12. maja 1945 med drugo in četrto uro.330 Pripeljala se je z
vlakom, njen sestop na dravograjski železniški postaji pa je varoval 2.
bataljon Prekmurske brigade.331 Še tisto jutro je zasedla položaje
nad Otiškim vrhom. Dopoldne in popoldne 12. maja 1945 sta v Dravograd z vlakom
prišli še 7. in 8. vojvodinska brigada 51. divizije, ki sta v noči na 13. maj
prevzeli položaje Tomšičeve brigade na Tolstem vrhu in dalje proti Prevaljam.
To noč je z vlakom v Dravograd prišla še 12. brigada 51. divizije.332
Ker se je bil 2. bataljon Prekmurske brigade 12. maja zvečer umaknil na levi
breg Drave, nadaljnje okrepitve 3. jugoslovanske armade niso več mogle
sestopati na železniški postaji v Dravogradu, zato so se močno zakasnile. Od
teh je Topniška brigada dosegla Dravograd po levem bregu šele 13. maja 1945
okoli poldneva 333
Zelo
zanimivo pot je naredila 6. SNOUB Slavka Šlandra. Potreba po njeni navzočnosti
v Celju je minila 12. maja 1945, ko so v Celje vkorakale enote 1. jugoslovanske
armade. Tudi Šlandrova je morala pohiteti na Koroško, da okrepi zapore ob
Dravi.
238
Štab
Šlandrove brigade s 3. bataljonom in eno četo 2. bataljona se je iz Celja
odpeljal že 12. maja 1945 ob enajstih. Krenili so mimo Šentandraža naravnost
proti Šoštanju ter nato čez Zavodnje in Sleme v Črno na Koroškem. Tja so
prispeli brez ovir in zastojev. Od tod so se peljali dalje po dolini Meže mimo
Poljane in Raven na Koroškem v Dravograd, tam prešli cestni most čez Dravo in
nadaljevali pot po levi strani Drave do Labota. Tam so jim 12. maja zvečer
zastavili pot Britanci s tanki.* Šlandrovci so tam prenočili. Politični komisar
Adolf Jevšnik-Lvav je v spremstvu Antona Grašiča-Sava in še enega oficirja
odšel na britansko poveljstvo. Po dolgem pojasnjevanju je dosegel, da je
Šlandrova 13. maja 1945 lahko nadaljevala pot do Lipice. Tam so šlandrovci zasedli
križišče cest v Zgornji vasi, most čez Dravo v Lipici, glavnina 3. bataljona pa
je zasedla cesto od Lipice proti Pliberku. Enote so začele takoj razoroževati
sovražnike, ki so še vedno prihajali po obeh straneh Drave. Zaradi tega je
prihajalo celo do sporov z britanskimi vojaki, ki so šlandrovcem poskušali
preprečiti razoroževanje. 334
Na poti
proti Koroški je štab Šlandrove brigade izgubil zvezo s 1. bataljonom in dvema
četama 2. bataljona. Prvi bataljon je moral 12. maja 1945 ob petnajstih
posredovati proti Petrovčam, od koder so grozili ustaši, ki so hoteli v Celju
rešiti svojega generala - ta je bil namreč v partizanskem zaporu. Ko je Franc
Herle-Nande z bataljonom prispel v Petrovče, so se bili ustaši že umaknili,
zato je nadaljeval pot proti Šoštanju. Do večera tega dne so Celje zapustile še
zadnje enote Šlandrove brigade,335 pred Šoštanjem pa so se morale ustaviti,
ker so cesto proti Zavodnjam in Slemenu že zaprle nemške enote, ki se niso
marale podrediti določilom brezpogojne vdaje. Dobršen del Šlandrove brigade
tako ni mogel zasesti položajev ob Dravi, predvsem pa štab 4. operativne cone
Šlandrove ni mogel uporabiti za nastop pri Železni Kapli, kjer so bili zlasti
ustaši odkrili praznino v razvrstitvi enot 14. udarne divizije. 336
Ob
koncu maramo omeniti še eno enoto, ki je skozi Dravograd prišla v osrčje
Koroške, in to 2. bataljon 3.brigade slovenske divizije narodne obrambe (KNOJ).
Poveljevala sta mu Tomaž Šušteršič-Tom kot komandant in Anton Riček-Zvone kot
politični komisar. Na Koroško ta bataljon ni prišel zaradi zapore na Dravi,
opravljal pa je druge posebne naloge.
P.S kaj so to
"DRUGE POSEBNE NALOGE"
- - -
* Pot iz Celja prek
Šoštanja, Črne na Koroškem, Poljane in Dravograda do Labota za ta del Šlandrove
brigade je opisal Adolf Jevšnik-Lvov, takratni politični komisar Šlandrove
brigade. V knjigi dr. Miroslava Stiplovška »Šlandrova brigada« ta pot ni
opisana, nekateri pisci pa so navajali, da je del Šlandrove prišel na Koroško
prek Maribora. Na'to jih je navedla radijska brzojavka štaba 4. operativne cone
z dne 13. maja 1945, ki nosi označbo: Štev. 56 DDD št. 8.
239
Ta
bataljon je imel za sabo dokaj zanimivo bojno pot. Zarana 9. maja je skupaj s
3. bataljonom iste brigade krenil iz Oplotnice proti Slovenskim Konjicam in se
tamkaj zapletel v boj s kozaki. Boj je bil hud in je trajal od sedmih zjutraj
do poznega popoldneva, terjal pa je tudi izgube. Padl je Franc Lubej, politični
delegat voda, ranjen je bil Blaž Lipar, vodnik voda, zajeli pa so kozaki
pogajalca Draga Jazbeca, ki mu je kasneje uspelo pobegniti.
Kozaki
so bili v veliki premoči, o vdaja pa niso marali niti čuti. Zato sta se oba
bataljona pozno popoldne izvlekla iz boja in se umaknila proti Slovenski
Bistrici. Tretjii batadjon je skoznjo še istega dne pozno zvečer prispel v
Maribor, 2. bataljon pa zarana 10. maja v Slovensko Bistrico in nato še istega
dne v Ptuj. Tu je bataljon zavedel red. Še zlasti je pripomogel k izgonu
Balgarov, ki so v mestu počenjali razna nasilstva, kar je prebivalce zelo
razburilo. V Ptuju se je bataljon zadržal polne štiri dni, 14. maja pa se je
premaknil v Maribor, kjer je dobil nalogo oditi v Celovec. Z enim oklopnikom,
dvema avtobusoma in dvema tovornjakoma je bataljon zarana 15. maja krenil iz
Maribora proti Dravogradu in je sredi dneva prišel do Labota, kjer so mu zaprli
Britanci pot s tanki. Komandant Tomaž Šušteršič-Tom, politični komisar Antan
Riček-Zvone in Sašo Pirc so morali oditi na pogajanja v britansko poveljstvo,
ki so se vlekla štiri ure tako da je bataljon pripel v Celovec šele zvečer 15.
maja 1945.336a
V dneh
po odhodu Boška Šiljegovića v štab 4. jugoslovanske armade in po prihodu dr.
Franceta Hočevarja k motariziranemu odredu na Koroško je prišlo do nove
razmejitve operacijskih območij med enotami motoriziranega odreda 4. armade in
14. udarne divizije. Iz Trdnje vasi in okoliških krajev pri mostu čez Krko so
se proti Ziljki dalini premaknili 3. in 4. bataljon 11. dalmatinske udarne
brigade ter 3. motorizirani divizion gorskega topništva topniške brigade 4.
armade. V Trdnji vasi je ostala samo ena četa 4. bataljona 11. dalmatinske
udarne brigade, ki je stražila zaplenjene tovornjake in vojno opremo, druge
naštete enote pa so na tovornjakih odšle skozi Celovec in vzdolž Vrbskega
jezera, prekoračile Dravo po mostu pri Rožeku ter se nastanile po vaseh okoli
Šentjakoba, kjer so počivale in se urejevale.337
240
Še
važnejše je bilo, da so se okoli Šentjakoba osredotočile vse enote
motoriziranega odreda 4. jugoslovanske armade. Po opravljeni nalogi na Hrušici
in Jesenicah sta se 1. in 2. bataljon 11. dalmatinske udarne brigade 12. maja
1945 najprej premaknila k štabu brigade v Kranjsko goro; od tam so vsi skupaj
odšli 14. maja 1945 čez Korensko sedlo v okolico Šentjakoba, nato pa so se vse
enote motoriziranega odreda premaknile na položaje do Borovelj in ljubeljske
ceste ter tako popolnoma zaprle prehode čez boroveljski most pa tudi po dolini
Drave v Rožu. V tej smeri trenutno ni pritiskala nobena sovražna kolona, zato
so enote pretežno zbirale vojni plen in se urile, važno pa je bilo, da so bili
za vsak primer zaprti tudi prehodi po desnem bregu Drave proti Ziljski dolini.338
Res so
bile na položajih ob Dravi še nekatere praznine. Toda 12. maja 1945 je imela
14. udarna divizija na prostoru med Dravogradom in Celovcem zbranih že blizu
6.000 borcev, ki so bili usposobljeni za hitre premike in tudi zelo bojeviti,
vrh tega pa se je lahko znebila skrbi za obrambo prehodov čez Dravo pri
Dravogradu.
Dravograjsko
prometno vozlišče so držali v svojih rokah: 2. bataljon Prekmurske brigade, 6.
brigada 36. divizije, 7., 8. in 12. vojvodinska brigada 51. divizije, tam pa
sta bila tudi 16. in 12. polk bolgarske vojske s topništvom. Po dolini Drave so
prihajale še nekatere enote 3. jugoslovanske armade. Tako so se zapore na
Dravi, ki jih je trdno držala 14. udarna divizija že od 9. maja dalje, nenehno
krepile. Vsako uro je bilo manj možnosti, da bi se uporne Lohrove enote z
ustaši in četniki še lahko pretolkle čez Dravo in se vdale britanski vojski.
Teh upov pa poraženci in izdajalci še niso bili zavrgli. Prav nič jim ni
dišalo, da bi prišli v jugoslovansko ujetništvo...
241
LOHR ZNOVA DVIGNE OROŽJE
Štab
4. operativne cone z odseki in zaščitnim bataljonom je krenil iz Topolšice
proti Velikovcu 11. maja 1945:* Tako je ukazal komandant Peter Stante-Skala, ki
je bil v Velikovcu že od 9. maja. Pri tem si ni nihče belil glave, kaj storiti
z generalpolkovnikom Aleksandrom Lohrom in njegovim štabom, ki je še vedno
deloval v polni sestavi. Osebno so skrb za Lohra naprtili majorju Ivanu
Majniku-Džemsu, ki je tako postal nekakšen oficir za zvezo z Lohrovim štabom.
Za stražarjenje ujetnikov pa je v Topolšici ostalo 24 novincev.339
Ker se je bil štab 4.
operativne cone s pripadajočimi enotami popolnoma motoriziral, je bilo treba
pred njegovim odhodom iz Topolšice popraviti cesto od Šoštanja prek Zavodenj in
Slemena do Črne na Koroškem, ki je bila razrušena na več krajih, prav to, da je
bila neprehodna, pa je bilo Nemce ob uradnem prenehanju sovražnosti pripravilo
k oklevanju, in tako so obtičali v dolini Pake.340
Po prihodu Matevža Haceta in
Petra Brajoviča z odseki in zaščito v Velikovec se je veliko govorilo o nemškem
komandantu za jugovzhod, ki ga je bil Ivan Dolničar-Janošek tako lepo speljal
na limance v Topolšico. To je prišlo na nos
- - -
* Miroslav Lilik je zapisal v svoj dnevnik, da je bil
ta premik 12. maja 1945, vendar se je najbrž zmotil, saj ni imel natančnega
koledarja, po drugih preverjenih virih pa je sklepati, da so datumi v njegovem
dnevniku po nastopu nemške kapitulacije premaknjeni za en dan (fotokopijo
Lilikovega dnevnika hrani Zgodovinski arhiv CK ZKS). Štab 4. operativne cone je
12. maja brzojavil Glavnemu štabu JA za Slovenijo, da je štab cone kompleten v
Velikovcu. Ura o predaji brzojavke ni navedena (fasc. 46/I v IZDG). Da ta
premik ni mogel biti 12. maja, je sklepati po tem, ker je nemogoče, da bi Ivan
Majnik-Džems, ki so mu pred premikom izročili v varstvo Lohrov štab, odšel v
Ljublajno, se od tam vrnil v Topolšico še pred Lohrovim pobegom in odšel v
spremstvu Vide Tomšičeve do Velikovca.
242
243
Crna zascitni bataljon 4 cone.jpg
besedilo pod
sliko
S pohoda širšega
štaba in zaščitnega bataljona 4. operativne cone iz Topolšice proti Velikovcu
med postankom v Črni na Koroškem dne 11. maja 1945 (foto Ivan Lipar-Iztok
Slavjan).
Bošku Šiljegoviču,
ki se je z motoriziranim odredom 4. armade zadrževal jugovzhodno od Celovca.
Obveščevalci te armade so Lohra in njegov štab zaman iskali okoli Zagreba.341
Zategadelj je v štab 4. operativne cone kaj kmalu prispela tale brzojavka: »Pod
dobro stražo in z lepim postopanjem pripeljite generala Lohra s štabom v štab
4. armade! Pošljite prek komandanta mesta Ljubljane, če tam ni mogoče, čez
Trbiž Trst! Kveder!« 342
Po
sprejemu te brzojavke je dobil kapetan Ignac Miklič Nace, šef obveščevalnega
centra 4. operativne cone, nalog, da takoj. krene z močnejšim oboroženim
spremstvom po generala Lohra v Topolšico. Vzel je s sabo dobro oboroženi
obveščevalni vod, toda ob prihodu v Šoštanj so zvedeli, da v Topolšici ni več
generala Lohra. Da je ušel, je zvedel tudi Petar Brajovič v Velikovec. Prijel
se je za glavo in vsem navzkriž naročal, da je treba ubežnega generala
poiskati, drugače bodo letele glave . . 343
243
244
Koroska Velikovec Hace Miklic.jpg
244
Kaj
se je bilo zgodilo?
General
polkovnik Aleksander Lohr se ni nikoli odrekel namenu, da svojo armado pripelje
na ozemlje današnje Avstrije in jo tam preda Britancem. Pogajanja s partizani
so bila le njegova posebna taktika za dosego tega cilja s kar najmanjšimi
žrtvami, podpis zapisnika o vdaji v Topolšici pa trenutek slabosti. ki je
sledil hudemu psihičnemu vtisu o njegovi nemoči. Lohr je kmalu spoznal, da je
moč 4. operativne cone precenjeval, saj so njegove divizije zaman čakale, da
jim bo kdo pobral orožje. Postalo mu je žal, da se je s podpisom listine o
vdaji prenaglil. Iskal je samo še pretvezo, da bi dano besedo lahko prelomil.
Partizani
so bili lahkoverni. Ni bilo treba veliko besed, da jih je prepričal, kako bo
zanje najbolje, če pripadniki njegove vojne mornarice obdržijo orožje.344 Dalje
so bili partizani pretirano obzirni do njega osebno in do članov njegovega
štaba. Niso pobrali orožja niti njim niti njegovi osebni zaščiti. Tudi niso
dovolj nadzorovali dela njegovih dveh radijskih postaj. Dosegel je celo to, da
je Janez Perovšek-Pelko
245
Topolsica Lorh Dzems.jpg
besedilo pod
sliko
Generalpolkovnik Aleksander Lohr (levo)
in njegov varovanec« major Ivan Majni-Džems (desno), ki ni bil kos staremu
lisjaku in vojnemu zločincu. Le-ta je najbrž dobro vedel kaj ga čaka v jugoslovanskem
vojnem ujetništvu...
245
razmnožil več
obrazcev za prepustnice s pečatom štaba cone in s podpisom Ivana
Majnika-Džemsa; z njimi naj bi njegovi intendantski oficirji nabirali hrano. Te
prepustnice je izpolnjeval načelnik Lohrovega štaba generalmajor Erich
Schmidt-Richberg in jih je bilo kaj lahko prirediti tudi za drugačne namene.345
Občutek
dolgo pričakovane svobode je bil pri partizanskih oficirjih močnejši od čuta
previdnosti, saj so bili vsi zelo mladi. Dajali so si opravka z zaplenjenimi
osebnimi avtomobili, motornimi kolesi in fotoaparati, izbirali so posebno lepe
primerke orožja. Tudi major Ivan Majnik-Džems je bil mlad, vendar ga nekateri
pisci spominov docela po krivem dolžijo lahkomiselne poti v Ljubljano. Tja je
proti večeru 11. maja 1945 odšel predvsem zaradi tega, da bi osrednjemu
slovenskemu vodstvu pojasnil razmere v Topolšici in Celjski kotlini, ki so
zahtevale hiter prihod večjih sil Jugoslovanske armade. Boris Kidrič-Peter ga
je sprejel v hotelu Union, kjer je bila tedaj nastanjena prva slovenska vlada,
in se z njim pogovarjal približno eno uro. Kidriča so še zlasti zanimale
možnosti za varno pot na Koroško, in ko je v tem smislu od Džemsa dobil
potrebna zagotovila, je velel poklicati Vido Tomšičevo in Lojzeta Udeta, pravnika
svetovalca za koroško vprašanje, naj se pripravita za odhod v Celovec. Kidrič
pa je pokazal živahno zanimanje tudi za vojaški položaj v Celjski kotlini,
Šaleški in Mislinjski dolini,* saj je od Džemsa lahko dobil obvestila iz prve
roke.346
- - -
* Kaže, da so prav
ta obvestila privedla do znamenitega Titovega posega v dogajanje, o katerem
govori Kosta Nadj v "Ratu poslije pobjedeac po zapisu Jova Popovića v
Vjesniku z dne 17. maja 1975, kjer navaja - da se mu zdi, da je Tito
interveniral 11. maja zvečer, prav gotovo pa se je to zgodilo v prvih jutranjih
urah 12. maja 1945. Tako je sklepati po naglih ukrepih štaba 3. armade te noči.
Nedvomno pa so ta obvestila pripomogla tudi k temu, da je i5. udarna divizija
poslala na pomoč enotam 4. operativne cone posebno bojno skupino, sestavljeno
iz 5. SNOUB Ivana Cankarja, 12. SNOUB Štajerske in jurišnega bataljona I5.
divizije, ki je prispela 13. maja v Celje, Velenje in Šoštanj (Lado
Ambrožič-Novljan »Dvanajsta brigada«, str. 560 in 56I).
246
Pozno
ponoči so Vida Tamšičeva in Lojze Ude s spremljevalcema v Džemsovem avtomobilu
odrinili proti Topolšici. Skupaj z njimi so v Savinjsko dolino prišli še Lidija
Šentjurc, ki je potem odšla prek Celja v Maribor, da organizira kar najboljše
sodelovanje s štabom 3. jugoslovanske armade, pa Dušan Švara-Dule, Franc
Kramar-Šimen in še nekateri člani prve slovenske vlade. Major Ivan Majnik-Džems
se je vrnil iz Ljubljane v Topolšico, ne da bi se bilo medtem kaj zgodilo. Toda
Džems se je Vidi Tamšičevi in Lojzetu Udetu ponudil za vodnika tudi na poti iz
Topolšice proti Velikovcu, kamor so odrinili dopoldne 12. maja, tako da sta
Vida Tamšičeva in Lojze Ude prispela v Celovec še istega dne ob šestnajstih.
347 Z Džemsovo drugo odsotnostjo je Lohr dobil samo še zadnji adut.*
- - -
* Zaradi Lohrovega bega iz Topolšice so majorja Ivana
Majnika-Džemsa klicali na zagovor, pri tem pa je ostalo. Tudi kasneje so se
mnogi trudili, da bi kako našli krivca za to dejanje poveljnika nemške skupine
armaje E. Zadnje čase se s tem ukvarja zlasti Milan Basta. V najnovejši knjigi
"Rat je završen 7 dana kasnije«, str. 414 in 415, si je v ta namen pomagal
tudi v Petrom S. Brajovičem. Zapisal je:
»Kajpak se zastavlja vprašanje, kdo je
odgovoren, da je oštal v ujetniškem taborišču v Topolšici nezadostno zastražen
komandant nemškega »jugovzhoda« zloglasni general Lohr, najodgovornejši nemški
komandant za ves čas vojne v Jugoslaviji, vojni zločinec, kriv za bombardiranje
Beograda - odprtega mesta, kriv za izvedbo 4. in 5. sovražnikove ofenzive itd.
Bil sem začuden, da so pustili komandanta nemškega jugovzhoda, armadnega
generala Aleksandra Lohra, premalo zastraženega blizu glavne ceste, po kateri
so se gibale nemške divizije, ustaško-domobranska vojska in druge sovražne
formacije. V pogovoru o tem dogodku z generalom Petrom Brajovičem, ki je bil s
političnim komisarjem cone Hacetom eden poglavitnih dejavnikov dogajanja okoli
generala Lohra, sem izvedel mnogo zanimivih potankosbi in dobil nekatera
pojasnila, vredna pozornosti. Po njegovem (Brajovičevem) mnenju so tedaj glede
Lohra vladale velike dileme, ki jih je mogoče takole strniti:
- V primeru, ako bi Lohra odvedli s štabom cone na
Koroško, v globino ozemlja zahodnih zaveznikov, ni bilo mogoče predvideti, če
bo njihovo ravnanje nasproti nam glede na Lohrov status zares popolnoma
zavezniško, pač glede na nekatere podobne dotedanje izkušnje. V nobenem primeru
ne bi bilo dobro odvesti ga izven dežele, čeprav na območju Šoštanja nismo
imeli dovolj lastnih sil. Obstajala je nevarnost, da ga tam na Koroškem ugrabijo
nemške enote SS ali vlasovci, ki tam še niso bili povsem razoroženi niti dobro
zastraženi v ujetniških taboriščih, marveč so se v začetku gibali precej
prosto.
247
Z
izgovorom, da mora poiskati štab 4. operativne cone in posredovati zaradi
neredne preskrbe svojih enot, je zapustil Topolšico v spremstvu oklopnikov.
Stražarji-novinci, ki so skušali oklopnikom zastaviti pot, so morali popustiti,
zakaj Nemci so nanje naperili mitraljeze. V akciji je bila nemška
»kriegsmarine«. Pridružila se ji je celotna 104. lovska divizija, deli 7. SS
divizije Prinz Evgen in nekaj protiletalskega topništva. Za njimi so orožje
pobirale tudi druge enote, ki so ga bile odložile že pred tremi dnevi. To se je
zgodilo 12. maja 1945 nekaj po trinajsti uri.348
Nemcem je prišla zelo prav
popravljena cesta od Šoštanja prek Zavodenj in Slemena do Črne na Koroškem. V
hipu so jo zapolnili s svojimi vozili tja do vrha. To je bil vzrok, da je štab
Slandrove brigade izgubil zvezo s 1. bataljonom in dvema četama 2. bataljona,
ki so obtičali pred Šoštanjem.
- - -
- Z druge strani, če bi ga odvedli, bi ga morali
peljati skozi močno ne razoroženo ustaško-domobransko kolono v dolini Meže,
potem skozi številne nemške enote in kozake, ki so v bojni razvrstitvi
nastop,ali proti Avstriji in niso bili pripravljeni, da se vdajo brez boja in
ne da bi jih na to prisilili. Obstajala je možnost in nevarnost, da ga nemške
ali satelitske sile otmejo. Sicer je TopoIšica res oddaljena samo štiri
kilometre od Šoštanja in glavne ceste, koder so prehajale še nerazorožene
nemške enote. Na novo ustanovljene naše enote in okrepljeni zaščitni bataljon
niso bili dovolj, da preprečijo Lohrovo ugrabitev.
- Razen tega smo menili, da je 2. svetovna vojna
končana, da je Lohr pošteno podpisal vdajo in da podpisa ne bo poteptal.
- Komandant cone Stante do prihoda političnega
komisarja
4. armade na Koroško ni od štaba v Topolšici zahteval,
da Lohra privedemo na Koroško. Položaj na Koroškem ni bil popolnoma jasen. Tja
so stalno pritiskale sovražne enote v bojni razvrstitvi.
- Pred odhodom iz Topolšice je štab cone preučeval
možnost; da bi Lohra in njegov štab premestita v celjski okoliš, kjer je bilo
več naših sil, kar bi bilo vsekakor stvarnejše kot pa odvesti ga na Koroško.
Toda o tem bi bilo treba odločiti kasneje, ko bi se bil v Velikovcu zbral ves
štab cone in ko se bo položaj bolj zbistril.
- Pred premikom v Velikovec je štab 4. operativne cone
menil, da bodo prednji deli napredujočih treh jugoslovanskih armad prej in
mnogo hitreje dosegli okoliš Celje-Šoštanj. Prek Glavnega štaba Slovenije je
štab 4. operativne cone urgiral z depešo, da se pospeši pohod teh naših glavnih
sil proti Štajerski.
248
Tako
odrezan je bil tudi politični komisar 14. udarne divizije Ivan
Dolničar-Janošek, ki mu je major Petar Brajovič naročil, naj pohiti iz Celja in
Lohra dohiti, ker edino on dobro pozna tega generala in njegov osebni avtomobil
ter spremljajoče oklopnike.349 Nekje nad Zavodnjami še z avtom ni
dalo več dalje. Dolničar in njegov kurir sta izstopila in pohitela peš ob
koloni proti Črni na Koroškem...
»Kakšno pamet
sva imela takrat, mi danes ni jasno,« pravi Dolničar. »Kako da naju Nemci in
ustaši tam niso zagrabili, ko so videli, da nekam hitiva? In prišla sva na tri
kilometre pred Črno. Videla sva konec kolone. Do Črne nič več. Letela sva v
Črno. Tam je bila komanda mesta, bilo je kakih 30 partizanov. Niso imeli pojma,
kakšna vojska se vali proti Črni.
- - -
* Če bi bili izpolnili vse te ali vsaj nekatere
nakazane domneve, bi verjetno Lohru preprečili beg iz Topolšice ali pa bi bil
prijet kasneje v okolišu Dravograda. Vse to skupaj z drugim odhodom majorja
Majnika iz Topolšice (tokrat na Koroško), je povzročilo, da se je položaj v
zvezi z Lohrom močno zapletel in da je šele po mnogih peripetijah, iskanju in
našem protestu pri zahodni zavezniški komandi spet prišel v naše roke...«
Iz tega dokaj zmedenega besedila je očitno, da si je
Basta privoščil precej svobode pri podajanju Brajovićevih misli. Kakorkoli že,
Petar S. Brajovič teh Bastovih navedb ni javno zanikal, iz tega pa izhaja, da z
njimi soglaša. In če je tako, potem je treba opozoriti, da iz Brajovičevih
izjav veje močan občutek krivde. Vsekakor je bil major Petar S. Brajovič tista
oseba v štabu 4. operativne cone, ki bi bila morala vsestransko poskrbeti za to,
da bi bil Lohr dobro zastražen in ujetniško taborišče v Topolšici zadostno
zavarovano. Mnoge navedbe v Brajovičevi razlagi sploh ne ustrezajo tedanjemu
dejanskemu stanju na Koroškem, ki ga celo imenuje tuje ozemlje, ali pa se
opirajo na kasnejše izsledke, ki jih pa štab 4. operativne cone takrat ni mogel
vedeti in upoštevati. Da je Lohr vojni zločinec itd., smo izvedeli šele
kasneje. Vsekakor bi bilo bolj prav, če bi Brajović namesto tega brezplodnega
razglabljanja pojasnil, zakaj s Hacetom nista Lohra spravila v Ljubljano, ko je
le-te vendar zahteval, da se hoče pogovarjati s kakšnim članom Glavnega štaba
JA za Slovenijo (Glej radijsko brzojavko na str. 1601). Džemsova pot v
Ljubljano in nazaj je dokaz, da bi to prav lahko storili.
249
Ukazal
sem, naj napravijo barikado in postavijo vso vojsko na položaj, meni pa naj
dajo kako vozilo, da se prebijem do Tomšičeve brigade. Brezpogojno sem hotel
zvedeti, kje je Lohr, ker ga v koloni nisem našel. No in oni začnejo vlačiti
skupaj vozove in drugo ropotijo, da zaprejo cesto. V Črni tega ni bilo težko
storiti. S kurirjem pa sva se na motorju odpeljala proti Mežici. Ko sva prišla
nekaj kilometrov od Črne, sva videla, da se nemška predhodnica vrača: vojaki v
čeladah in s puškami na strel. Skočili so name in mi vzeli orožje. Potem se je
usedel neki major za šoferja, ki je vozil moj motor s prikolico, in naperil
pištolo name. In gremo nazaj v Črno. Tam je major vprašal, kdo je dal povelje
za barikado, nato pa velel: 'Ukažite, da se. to razčisti in da se partizani odstranijo!'
Takoj
ko sem to naredil, da je nemška kolona začela iti, mi je Nemec vrnil pištolo in
brzostrelko. Jaz pa hitro na motor! Sem si rekel: 'Zdaj pa, fant, hitro k
tomšičevcem!'
S
polnim plinom sva drvela do Poljane in sva prišla skozi. Tam sem rekel
komandantu Tomšičeve brigade Antonu Godcu-Tomažu, da prihaja proti Poljani čelo
Lohrove armadne skupine. To je vojska kakih sto tisoč mož, dobro oborožena.
Najbrž si hoče izsiliti pot v Avstrijo.
Lohr je
bil šel najbrž že čez, ker mi je Godec povedal, da je šla zgodaj zjutraj mimo
naših straž in skozi naše položaje skupina oficirjev, ki so imeli nekakšne
prepustnice...«350
Poglejmo,
kaj je o tem pred leti povedal pokojni Anton Godec-Tomaž, zadnji komandant
Tomšičeve brigade!
»Bila
je sobota, ko se je dolga kolona Nemcev privalila na Poljano. Na čelu kolone,
takoj za predhodnico, se je pojavil generalpolkovnik Aleksander Lohra tremi
tanki in oklopnikom, v katerem je imel tudi radijski sprejemnik in oddajnik. Z
njimi sem se s pomočjo prevajalca pogajal že v trdni temi. Zahteval sem, da
položi orožje, on pa se je izgovarjal, češ da je nemogoče, da bi njegova sto
tisoč glava vojska položila orožje v tej preozki dolini. Jože Počkar, pomočnik
političnega komisarja brigade, je bil tolmač. Pogovarjali smo se kakih 300
metrov pred cerkvijo na Poljani. Sredi pogajanj je prihitel štabni kurir z
radijskem sporočilu iz Velikovca, kjer je bil štab 4. operativne cone, naj
Lohra takoj pošljemo v Velikovec. Za spremstvo smo mu dali četo avtomatičarjev
in pol bataljona borcev. V Prevaljah smo imeli za Lohra že rezervirano hišo,
toda povelje je bilo povelje. Kaj se je zgodilo potem, da nam je Lohr spet ušel
iz rok, ne bi vedel povedati...« 351
250
Da
je Lohr s svojim štabom prešel zaporo Tomšičeve brigade na Poljani s prepustnicami
štaba 4. operativne cone, ve povedati tudi Franc Mekina-Borut, tedanji oficir
protiobveščevalne službe v Tomšičevi brigadi.352 Tudi on se je
pogovarjal z Lohrom, in sicer tako, da je bil celo naslonjen na njegov
"mercedes«. Celo prepustnice je imel v rokah. Seveda so bile te
prepustnice ponarejene ali točneje, načelnik Lohrovega štaba jih je uporabil za
nedovoljene namene ter s tem zlorabil zaupanje in naivnost partizanov. 353
Navedbe
Antona Godca-Tomaža sta potrdila tudi Ivan Kac-Mali, takratni komandir težke
čete 2. bataljona, in Ludvik Boh-Stane, takratni komandant 2. bataljona
Tomšičeve brigade. Ivan Kac je povedal, da se je Lohr pojavil pred zaporo 2.
bataljona Tomšičeve na Poljani že 12. maja 1945 ob dvaindvajsetih. On in
oficirji iz njegovega štaba so se pripeljali v dvanajstih osebnih avtomobilih.
Lohr je nastopil ošabno in ukazovalno, toda mladi partizanski komandir se ni
dal zmesti ali prestrašiti. Potem sta se z Lohrom pogovarjala komandant
bataljona Ludvik Boh-Stane in komandant Tomšičeve Anton Godec-Tomaž. Slednja
dva in namestnik komandanta 2. bataljona Tomšičeve Djoko Vučinič so nato Lohra
in njegov štab z vsemi dvanajstimi osebnimi avtomobili celo pospremili proti
Pliberku. Ludvik Boh-Stane pa je še povedal, da je Lohra zares spremljala dobro
oborožena četa iz 3. bataljona Tomšičeve in da so se ti ljudje s te poti,
vrnili. O tem, kako jih je Lohr prelisičil in kako se je spremstva znebil, ni
nič znanega. Pač pa je Peter Mendaš-Iztok, takratni pomočnik političnega
komisarja 14. udarne divizije, popravil pokojnega Antona Godca-Tomaža toliko,
da mu nihče iz štaba divizije ni dal ukaza, naj Lohrov štab z močnim spremstvom
napoti proti Velikovcu. Človek, s katerim se je Anton Godec-Tomaž pogovarjal po
telefonu v štabu divizije,, je bil namreč Peter Mendaš-Iztok. Ta je Godcu
naročil, naj Lohra in njegov štab brezpogojno zadržijo. Toda ko se je Mendaš v
prvih nočnih urah 13. maja pripeljal na Poljano, je bil generalpolkovnik
Aleksarnder Lohr že v neki vasici pri Pliberku. Mendaš je v spremstvu Godca
odšel tja,* toda poraženi general je vztrajno zahteval, da se bo s svojo armado
vdal Angloameričanom.354
251
Po
Erichu Schmidtu-Richbergu in po Lotharju Renduliču toliko opevani avstrijski
general Lohr se je torej obnašal kaj nečastno, zakaj listino o vdaji je
poteptal in pretkano prevaral celo štab Tomšičeve brigade. Čudno pa je, da so
Lohra nekateri tako brezglavo iskali, ko pa so v štabu Štirinajste vendar
vedeli, kje je. To je mogoče pojasniti tako, da v štabu Tomšičeve niso vedeli
nič o Lohrovi vdaji in njegovem pobegu iz Topolšice, marveč so mislili, da
imajo pred sabo neki štab, ki je trčil šele nanje. Kako in kaj je bilo v
resnici, so izvedeli šele potem, ko je k njim prihitel iz Črne na Koroškem Ivan
Dolničar-Janošek.
Če bi
se na koga jezil, ne bi nič pomagalo in za to tudi ni bilo časa. Treba je bilo
naglo ukrepati. Po dogovoru z Antonom Godcem-Tomažem in Petrom Mendašem-Iztokom
je Ivan Dolničar-Janošek odhitel v Velikovec. Takrat je bilo na posvetu v štabu
14. udarne divizije sklenjeno, da bodo tomšičevci udarili po Nemcih pri Poljani
in jih z ognjem prisilili k spoštovanju brezpogojne kapitulacije. Podpolkovnik
Ivan Kovačič-Efenka je dobil nalogo, da takoj odide na položaje k Poljani in ta
boj vodi. Nemcem je bilo namreč treba dati pouk, kakršnega so si zaslužili.
Samo prepričljiva zmaga Tomšičeve je obetala, da Lohrova udarna ost ne bo našla
posnemalcev . . 355
- - -
* V Bistrici pri
Pliberku je Petra Mendaša-Iztoka sprejel Lohrov pribočnik, po činu polkovnik.
Na vprašanje, zakaj se je štab skupine armad E samovoljno premaknil iz
Topolšice, mu je polkovnik odgovoril, da zategadelj, ker so se njegovi varuhi
izkazali za nesposobne, da bi njegovo armado prehranili. General polkovnik
Aleksander Lohr je tedaj seveda mirno spal, saj ujetništva očitno ni priznaval
niti zase niti za svoje enote. Se vedno je vztrajal da se bo pogovarjal le po
častniški stopnji s sebi enakimi, kakor da Nemčija in njena armada nista bili
premagani.
252
ZLOM LOHROVE UDARNE OSTI
V
tistem trenutku za Tomšičevo brigado ni bilo več tako važno braniti pred ustaši
dostope v Mežiško dolino pri Dravogradu. Sicer pa so bile 12. maja 1945 zvečer
v Dravogradu navzoče že tri brigade 3. jugoslovanske armade, ki bi bile morale
ne le ubraniti oba dravograjska mostova, marveč tudi ustaviti vsakršno
nadaljnje gibanje ustašev.
Ustaši
so bili zelo bojeviti in niso hoteli nič slišati o vdaji. Po vsej sili so
hoteli narediti prosto pot proti zahodu za vso izdajalsko sodrgo, ki se je bila
natepla v Mislinjsko dolino. Nenehno so tipali, kje vse po hribih so partizani.
Prihajalo je do občasnih spopadov in 12. maja proti večeru se je 3. bataljon
Tomšičeve pri Podklancu zapletel v hud boj. Ustaši so bili večkrat odbiti.
Proti jutru se je bataljon izvlekel iz boja. Zgodaj še v temi so ga na
tovornjakih prepeljali na Poljano. Drug.i bataljon Tomšičeve in obveščevalni
vod z jurišniki sta bila tam že od prejšnjega dne. 356
V noči
na 13. maj in sicer malo pred polnočjo, se je bila do Poljane prebila
predhodnica nemške 104. lovske divizije. Med pogajanji s komandantom Tomšičeve
Antonom Godcem Tomažem za prehod se je levo krilo predhodnice preplazilo po
pobočju Loma proti Podlapu, da zavaruje prehod čez nekdanjo in sedanjo mejo z
republiko Avstrijo. 357 Med tem časom so bili mejno črto že zasedli Britanci s
kakimi petnajstimi tanki, ki so bili razvrščeni za boj. Tak je bil položaj, ko
se je Peter Mendaš-Iztok ob prvem svitu vračal iz Lohrovega štaba v Bistrici
pri Pliberku. Brž je zaustavil dve četi, ki sta hiteli na tovornjakih proti
Pliberku, in partizane razvrstil na položaj sto metrov pred britanskimi tanki.
Velel jim je, naj takoj začno streljati po nemški predhodnici. Ko je le-ta
videla tanke in občutila streljanje, se je umaknila 358 Desno krilo predhodnice
ni imelo sreče, da bi prišlo tako daleč. Obtičalo je še pred križiščem, in tu
so se Nemci jeli vkopavati
353
254
Efenka Odlag Olga Dosanovic 14 divizija.jpg
besedilo pod
sliko
Člani štaba 14. udarne divizije so
osebno posredovali v vseh smereh. Največkrat je posredoval podpolkovnik Ivan
Kovačič-Efenka v svojem poveljniškem avtomobilu. Z ene izmed takih poti je tudi
pričujoči posnetek. Na njem so z leve proti desni: Ivanka Odlag-Smilja
(poročena Kovačič), vodja šifrirnega oddelka, major Mičo Došenovič, načelnik
štaba, podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka; komandant 14. udarne divizije, in
šofer Vlado.
Vojaštvo
je bilo nestrpno, hotelo je kar najhitreje preiti mejo, zato so se že od jutra
gnetli tovornjaki drug za drugim. Tako je bil vsakršen manever po cesti
nemogoč. Hkrati pa vojakom spet ni dišalo, da bi vozila zapustili in odšli
dalje peš. Na svoji poti od Zagreba mimo Celja in Šoštanja so bili prešli že
več partizanskih zapor; a vsakič so se pogajanja dobro končala, da so lahko pot
nadaljevali brez boja. Večina ni pričakovala boja na Poljani in se tudi ni bila
pripravljena bojevati.
Drugače
je bilo z borci Tomšičeve brigade. Ti so šteli za svojo pravico, da zaustavijo
vsako kolono premaganega sovražnika in da jo primorajo k pokorščini tudi z
orožjem. Sovraštva do premagancev ni bilo več v njihovih srcih, nekaj svete
jeze pa je bilo še vedno, zato so svoje naloge izvrševali še prav tako kot med
vojno. Vedeli so tudi za žalostno usodo Bračičeve brigade pred dvema dnevoma
pri Borovljah, pa so se za boj razvrščali po vseh pravilih.
254
Nemci
so se hoteli prebiti proti Pliberku, kamor se je bil zjutraj s prevaro prevrgel
Lohrov štab. Ta smer je bila še posebno važna. Zaprl jo je 3. bataljon. Z dvema
četama je bil zaobšel čelo nemške kolone po vzhodnem pobočju Loma vse do kmeta
Rutarja, ena strelska in mitralješka četa sta se utrdili med kmetijami Ferija,
Mrva in Vrečko, en vod pa je bil razvrščen v prvem nadstropju Poljanske hiše,
kjer je bila včasih gostilna in je bilo njeno poslopje še posebno močno
zgrajeno.359 S takšno razvrstitvijo je bilo čelo nemške kolone
odrezano od predhodnice pri Podlapu.
Drugi
bataljon Tomšičeve je z dvema četama zasedel položaje s težiščem na križišču
cest na Poljani. Blizu cerkve je postavil dve protitankovski puški, v zvoniku
je bila mitralješka trojka, druge njegove enote pa so bile razvrščene na desnem
bregu Meže, po bunkerjih bivše jugoslovanske utrdbene črte in okoli njih. Borci
so proti Nemcem obrnili tudi en tank, ki so jim ga bili odvzeli že zjutraj. 360
Pogajanja
za odložitev orožja so najprej tekla s predstavniki štaba Tomšičeve brigade.
Nemci so popolno vdajo odločno zavračali, zato so naši skušali pogajanja vsaj
zavleči, ko že ni bilo mogoče omehčati Nemcev z razumnimi dokazi. Proti
poldnevu se je v pogajanja vključil Peter Mendeš-Iztok, pomočnik političnega
komisarja 14. udarne divizije, za prevajalca pa je bil Miloš Rutar-Ružo,
politični komisar 2. bataljona Tomšičeve brigade. Ta je ohranil ta pogajanja v
zelo dobrem spominu.*
»V
prvem nadstropju velike hiše ob cesti se je Mendaš pogajal z Nemci, pripoveduje
Miloš Rutar-Ružo. »Z nemške strani so bili štirje: polkovnik, major in
kapetan-zdravnik, četrti je bil po rodu Hrvat za tolmača. Tako mi ni bilo treba
prevajati, bil sem samo opazovalec...
- - -
* Po pripovedovanju
Miloša Rutarja-Ruža je Niko Lapajne napisal reportažo "Tanki čakajo
molče«, v seriji o zadnji bitki druge svetovne vojne (Tovariš, letnik 1970).
Peter Mendaš-Iztok je izjavil, da je prav ta opis najbližji resnici. Zato se
tudi največ opiram nanj.
255
Peter
Mendaš-Iztok je poudarjal, da je, kapitulacija Nemčije dejstvo ter da morajo
vse nemške enote, kjerkoli pač so, brezpogojno oddati orožje
zaveznikom-zmagovalcem. Nemški polkovik, starejši mož s častitljivo sivo giavo
- po videzu in obnašanju sadeč, v civalu kakšen univerzitetni profesor se je
nervozno sprehajal po sobi ter se opravičeval, češ da v popolno razorožitev ne
more privoliti, ker nima ustreznega dovoljenja oziroma navodil svojega
poveljnika Aleksandra Lohra. Mož je bil rezervist, ter vodja kakih 10.000
vojakov, zbranih z vseh vetrov in zvrsti nemške vojske, ki so se skušali
kolikor toliko organizirano in varno pretolči do svoje poražene domovine. Skozi
okno sem z levim očesom opazoval tanke: iz odprtih kupol so prežali mitraljezi.
Gosenice, zažrte v cesto, so bile kot grožnja, ki je moreče visela v zraku. Na
tankih so čepeli do zob oboroženi vojaki z brzostrelkami in mitraljezi,
pripravljenimi na strel... Izza tankov, izpod tovornjakov in oklepnih vozil,
skratka izza vsakega najmanjšega kritja so grozile črne cevi. Skupina Nemcev se
je nanagloma vkopavala na ravnini pod cesto. Za vsak primer so si iskali varno
kritje. Toda kaj, ko smo bili mi okrog in okrog v varnem zavetju gozda nad
njimi...
Visoki
sivi polkovnik pri kakih petdesetih letih je med pogovori zardeval in se potil,
pri tem pa neprestano meril sobo od enega konca do drugega. Njegova
spremljevalca, major in zdravnik, čeprav vojaka od nog do glave, sta bila
videti prav tako nervozna in obupana. Čudno se mi je zdelo, da se Mendaš tako
počasi in vztrajno pogaja z njimi, ko pa je bilo vendarle vse tako jasno in
preprosto: popolna in brezpogojna kapitulacija. Skoraj bi se mi bili vsi trije
Nemci zasmilili, pa vendar... Mi smo bili v primerjavi z njimi, čeprav v
odločni taktični premoči, vendarle številčno pa tudi oborožitveno velikokrat
šibkejši. Da ni Mendaš pomišljal ob teh dejstvih?
Po
dolgotrajnem besedovanju in pregovarjanju je major Mendaš nastopil z vso
ostrino ter še enkrat poudaril, da zahteva takojšnjo in brezpogojno predajo
orožja na mestu, sicer bo počilo.
»Vsa
kri, ki bo tukaj prelita, gre na vašo dušo, gospod polkovnik,« je povzdignil
glas in se preteče zazrl v Nemca. 'Obkoljeni ste,' je pristavil čez nekaj časa,
ko se je z očmi srečal s kurirjem, ki je odprl vrata . . .«361
256
Da.
Peter Mendaš-Iztok je vedel, da je prišel Tomšičevi na pomoč 2. bataljon 7.
vojvodinske brigade z dvema protitankovskima topovoma. Pripeljal ga je sam
Milan Jesič-Ibro, komandant te brigade, ki se je kmalu pojavil tudi na
pogajanjih. Bila je to bratska pomoč, plod enakovrednega bojnega sodelovanja,
ne pa morda kake podrejenosti Tomšičeve brigade 51. diviziji.*
Bataljon
Vojvodincev se je razvrstil ob poti, ki vodi poševno po hribu izpod Kovška.
Bilo je to kakih 600 metrov od čela nemške kolone. Borci, pretežno oboroženi s
težkimi mitraljezi »maksimi«, so se začeli takoj vkopavati. Vkopali so tudi oba
topova. S tem je bila zavarovana smer proti Prevaljam in Dravogradu, če bi se
Nemci slučajno poskušali prebiti na to stran, kar pa je bilo malo verjetno.362
Nekaj po
dvanajsti uri se je pripeljal z Raven na Koroškem še prvi bataljon Tomšičeve
brigade. Malo dalje od Žomana, za položaji Vojvodincev, je pustil motorizacijo
in odšel dalje v razpotegnjeni koloni, po brvi prekoračil Mežo ter se razvrstil
na položaje južno od 2. bataljona Tomšičeve, in sicer po gozdnem grebenu vzdolž
nemške kolone, nekako od Surnika mimo Srotiča do Torčeve žage. Položaji 1. in
2. bataljona so bili oddaljeni od ceste največ sto metrov. Na vsako nemško
vozilo je bil uperjen najmanj en mitraljez. Tako je bilo vse pripravljeno za
veliki obračun . . 363
To pa
še ni bilo vse. Avgust Mithans, komandir l. čete 1. bataljona Tomšičeve, je
Stanetu Reženu, komandantu 3. bataljona
- - -
* Milan Basta v
svojih knjigah, npr. »Rat je završen 7 dana kasnije«, stran 234, v tej zvezi
piše naslednje: »Eden poglavitnih akterjev teh dramatičnih majskih dogodkov
leta 1945, ki so se odigrali šest dni po uradnem koncu druge svetovne vojne, je
bila 51. vojvodinska divizija Tretje jugoslovanske armade. Pod poveljstvom 51.
divizije je bila tedaj tudi 6. brigada 36. divizije, a zadnji dan bojev tudi
12. proletarska brigada 12. slavonske divizije, ki je odigrala važno vlogo pri
sprevajanju ogromne množice ujetih sovražnih vojakov. Pod poveljstvom divizije
v operativno-. taktičnem smislu so bile tudi l. brigada 14. slovenske divizije
(podčrtal F. Strle), omladinska. brigada 40. divizije VI. slavonskega korpusa
in vse terenske partizanske skupine in odredi na področju Dravograda-Slovenjega
Gradca-Pliberka...« Žal je ta trditev brez vsakršne osnove. Prej bi lahko
trdili ravno obratno. Poveljstva Vojvodincev so se že zaradi tega obračala za
mnenja in nasvete na poveljstva enot Štirinajste, ker niso poznale ne zemljišča
ne resničnih razmer. Tako so morale nujno igrati stransko vlogo.
257
258
Poljana.jpg
258
259
Poljana Mithanz Goltnik.jpg
besedilo pod
sliko
Dva junaška
komandirja iz obeh bitk pri Poljani: Avgust Mithanz (levo) in Miha Goltnik
(desno).
bataljona, z
osebnim avtomobilom pripeljal lepo število protitankovskih pesti ter vse
bližnje hitro seznanil, kako se strelja s temi bojnimi napravami.364
Medtem
ko so tekla pogajanja v Poljanski hiši, se je položaj zunaj večkrat zaostril.
Prav malo je manjkalo, pa bi zaropotalo. Pa dajmo besedo spet Milošu Rutarju-Ružu!
»Nenadoma
se je v pogajanja vmešal nemški major, zdravnik mu je pa pomagal: 'Gospod
polkovnik! Kapitulirali smo, moramo se vdati, ni kaj...
Stari
sivolasi gospod se je počasi mehčal, potne srage so mu prepregle obraz... in
končno je privolil v vdajo, vendar pod pogojem, da sme vse svoje može
razorožene odpeljati v Bistrico na Koroško, k Angležem, kakor mu je bilo
zabičano. Mi smo predobro vedeli, da bodo brez orožja takoj na meji padli kot
zrela hruška v naročje šercerjevcem... V dvanajstih točkah smo povedali vse,
kar je bilo treba za vdajo povedati: na vsakih sto vojakov ena puška, oficirjem
pištole, za tri dni hrane na moža, vsak svojo lastnino... Trinajsto uro
popoldne so soglasno določili za začetek razoroževanja. Nemci
259
so strumno
pozdravili... Zatem smo jih pospremili pred hišo. Šele tedaj sem opazil, da so
na tankih ob kupolah montirani raketam podobni topiči s serijo cevi. Izza
prvega tanka je ob pogledu na nas kot iz puške poskočil nemški kapitan »zur
See« von Huch.* V hipu je bil z dvema podčastnikoma pri trojici, ki se je
pogajala z nami. Sivolasemu polkovniku so silovito potrgali našitke in ga
zvlekli za tank. Majorja je potegnilo za njimi, zdravnik pa je zlezel vase in
se sesedel. V naslednjem trenutku je izza tanka spet pogledal mornariški
polkovnik z monoklom na očesu in se zadrl proti nam: 'Oficirji, ki so se
pogajali z vami, so izdajalci. Prevzemam komando in vso odgovornost nad to
enoto pred vami...
Potem
je zahteval, naj bi kdo od nas prišel k njemu in mu pokazal pogodbo, ki je bila
pravkar podpisana. Bili smo si kakih 30 do 40 metrov vsaksebi. Pod lipo smo si
pokazali pogodbo. Z besedama 'ne sprejmem, ne sprejmem...' je črtal točko za
točko.«**
Tedaj
se je na križišču pri Poljani nenadoma znašel major Ivan Majnik-Džems, ki ga je
kapitan »zur See« von Huch poznal iz Topolšice. Ta je »marince« opozoril, da je
njihovo početje v nasprotju s podpisom zapisnika o vdaji. Odgovorili so, da se
je položaj spremenil. Od Lohra da so dobili ukaz, naj mu sledijo. Tedaj je
Džems, ki je pravzaprav iskal tega človeka, zahteval, naj ga odvedejo h
generalpolkovniku Aleksandru Lohru, da bi preprečil prelivanje krvi. Kapitan
»zur See« von Huch mu je dal za spremstvo nekega mornariškega majorja, sedli so
v avtomobil z belo zastavo in se odpeljali po cesti proti Pliberku.365
Hip za tem se je na prizorišču
pri Poljani pojavil podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka, komandant 14. udarne
divizije, v spremstvu majorja Owena, šefa britanske vojaške misije pri štabu 4.
operativne cone. Tudi ta dva sta s svojim posredovanjem hotela preprečiti
prelivanje krvi. O tem je kurir Jože Petrovčič dal posebno pismeno izjavo.
- - -
* Kapitan »zur See« ustreza našemu pojmu kapitana
bojne ladje, ki je po častniški stopnji enakovreden činu polkovnika v kopenski
vojski in letalstvu.
** Tega značilnega prizora se poleg Miloša
Rutarja-Ruža spominja še več očividcev, tako tudi Ivan Majnik-Džems in Jože
Petrovčič. Kapitan »zur See« von Huch je med spopadom izginil. Ivan
Kovačič-Efenka in Franc Sever-Franta sta po spopadu zaman iskala njegovo
truplo. Nekateri trdijo, da so ga ubili sami nemški vojaki in ga zakopali,
preden so se vdali. Vendar o tem ni nobenih dokazov. Pričevanje Franca
Severja-Fronte z dne 5. junija 1975 govori prav o nasprotnem.
260
»Preden
smo prišil na Poljano, nas je zaustavila nemška zaseda. Svetovali so nam, naj
se vrnemo nazaj. Efenka prek šoferja Vlada, ki je znal nemški, odgovori takole:
'Vsa vaša armada je razorožena in tudi vi morate orožje položiti tukaj, kjer
ste...'
To je
bil pogovor stoje, iz odprtega avtomobila. Nato pravi Efenka, naj nadaljujemo
vožnjo. Pridemo na Poljano. Nemci se vkopavajo. Vse zeleno jih je. Efenka
zahteva, da pridejo višji nemški oficirji na pogajanja. Kmalu prideta dva višja
oficirja. Efenka zahteva od njiju položitev orožja in vdajo. Nemška oficirja mu
odgovarjata, da je bilo že dosti takšnih pogajanj, pa niso položili orožja in
ga tudi zdaj ne bodo, ko so na vratih domovine, in da se rajši bijejo do
zadnjega... Ko je to izgovoril, so zadrdrali rafali...«366
V tistem hipu se
je začel peklenski bojni trušč...
Nemci
so skušali izsiliti prehod proti Holmcu s tanki. Čez križišče sta se pognala
dva. Na enega je, streljal s panzerfaustom poročnik Stane Režen, komandant 3.
bataljona Tomšičeve. Ko je sprožil, ga je prevrglo vznak, ker z orožjem ni znal
pravilno ravnati. Toda zadel je v polno. Tank je bil takoj v plamenih.367
Na drugi tank je z enakim orožjem streljal izza lipe in kapelice neki vodnik
menda iz 2. bataljona Tomšičeve. Tudi ta je zadel in v ognju je bil tudi drugi
tank. 368 Cesta na križišču je bila tako zajezena in oklepniki niso mogli
Nemcem nič več pomagati. Medtem je na udarno ost neposlušne Lohrove armade od
vseh strani žgalo več kot sto mitraljeških cevi, mine pa je pošiljalo na Nemce
najmanj dvajset minometnih orožij. Nemci so odgovarjali z večcevnimi
protiletalskimi topovi, a so padali pokošeni...
Podpolkovnik
Ivan Kovačič-Efenka se je znašel v hudi kaši. Ko se je začel ta silni bojni
metež, je bil s svojima spremljevalcema sredi Nemcev.* O tem naj dalje pripoveduje
Jože Petrovčič!
- - -
* Skupaj z Ivanom
Kovačičem-Efenko se je v tem metežu znašel tudi britanski major D. C. Owen iz
misije pri štabu 4. operativne cone, ki ga je Efenka vodil s seboj, da bi s
svojim nastopom vplival na Nemce, da bi se vdali. Po pričevanju Petra Mendaša
Iztoka iz leta 1972 se je potem Owen pritoževal, da so ga Efenka in tovariši iz
njegovega štaba hoteli speljati, da bi ga Nemci ubili.
261
»Nemci
iznenadeni. Eni skačejo v jarke, drugi v tanke in blindirana vozila, spet drugi
obležijo na cesti, zadeti . od prvih rafalov. Mine iz minometnih orožij padajo;
da je nenadoma vse v dimu. Jaz, Efenka in šofer vzamemo samo titovke z glav -
obleke so bile tako ali tako zelene - orožje nemško in stečemo do mostu, potem
gremo pod most. Pod mostom so že bili Nemci, kakšnih pet. Niso se znašli, da so
tu zraven tudi partizani. Efenka obrne parabelo in jih postreli. Na drugi
strani vode so bili tudi Nemci s šarcem, ki so precizno obstreljevali položaje
naših. Mi smo jim bili za hrbtom. Efenka pravi: »Daj mi brzostrelko, takšne
priložnosti še nisem doživel!« Naredil je svoje, kar zahteva vojaška
dolžnost...369
Jože
Petrovčič je svojo vlogo v tem spopadu skromno zamolčal. Toda pokojni Ivan
Kovačič-Efenka je kmalu po vojni povedal, da je bil prav Jože največji junak
tega spopada sredi Nemcev. Sproti je pokosil vse bližnje Nemce, ki bi bili
lahko nevarni,370 in tako zavaroval življenje komandantu 14. udarne
divizije. To pa je bilo nadvse pomembno tudi za hiter izid bitke, saj so Efenka
in njegovi spremljevalci obračunali s tistimi sovražniki, ki so imeli pred
partizani dober zaklon. Usoda Lohrovih marincev je bila tako zapečatena. Odpor,
ki so ga dajali je bil neurejen, neučinkovit in docela potisnjen v obrambo...
V
podobni zagati se je znašel Miloš Rutar-Ružo, politični komisar 2. bataljona
Tomšičeve. Po neuspelih pogajanjih v Poljanski hiši je zavil za cerkev na
Poljani, korak ali dva od ceste. Bil je silno napet. Za trenutek je sedel,
zaprl oči in v hipu zaspal. To dokazuje, kako so bili borci in poveljniki
Tomšičeve utrujeni. Že odkar je bil zaukazan pohod na Koroško, so bili nenehoma
na nogah ponoči in podnevi.
»Komaj
je usekalo, sem se zdrznil,« pripoveduje Ružo. »Pozabil sem kapo in se odplazil
proti svojim nekaj deset metrov daleč. Nad menoj je žvižgalo in pokalo kot za
stavo. Še minuto poprej tako strahotno mirna dolinica je zavrela v peklenskem
trušču in hrušču. Tanki so bruhali, topovi
- - -
* Seveda taka reakcija
majorja Owena nima nobene potrditve ali razlage Efenkinega početja, saj je
jasno, da je tudi sam nesel glavo naprodaj, nihče pa ne tvega življenja zato,
ker bi svojemu vojnemu tovarišu želel zlo (povzetek iz magnetofonskega zapisa
pogovora s Petrom Mendašem-Iztokom po prepisu z dne 19. marca 1974).
262
grmeli, strojnice
lajale, vmes pa so pokale puške in se razletavale bombe in granate. Nemci so
bili praktično brez zaklona. Skrivali so se pod kamioni, za tankovskimi
gosenicami, avtomobilskimi gumami in drug za drugim. Bil sem čisto zbegan. Po
trebuhu sem se priplazil do Meže, kjer so bili naši položaji. Eden naših
mitraljezcev se je pravkar dvignil, da bi si med vejami našel boljše mesto. Še
preden je naredil korak, mu je glavo dobesedno odžagal rafal ... Komandir čete
me je opazil, kako sedim zbegan na tleh, ne da bi vedel, kaj početi. Odrinil je
mrtvega mitraljezca in pograbil njegovo orožje...«371
Brez
možnosti za umik je bilo tudi kakih trideset borcev iz 3. bataljona Tomšičeve,
ki so bili ostali v prvem nadstropju poslopja bivše gostilne na Poljani. Med
umikom bi jih bil namreč lahko pokončal partizanski ogenj, česar se,je tudi
Miloš Rutar-Ružo najbolj bal. Ti borci so v tej stiski napadli Nemce kar skozi
okna te hiše, saj jim drugega ni kazalo.372 Večinoma so nažigali z
avtomatskim orožjem in ker so bili njihovi cilji čisto blizu, ni bilo težko
zadevati. Menda so imeli tudi velike žrtve.* Najbrž gre za sedem mrtvih, o
katerih govori Miloš Rutar-Ružo, razen partizanskega mitraljezca ob Meži, ki je
bil zadet iz nemškega brzostrelnega topa, na njihov rovaš.
Motil
pa bi se, kdor bi mislil, da so se Nemci samo branili. Že takoj po prvih
strelih so se močne udarne skupine pognale na juriš, in sicer na desno stran
proti Meži. Njihov namen je bil, da tu razbijejo partizanske strelske vrste ter
po strugi Meže zaobidejo 1. četo 2. bataljona Tomšičeve, ki ji je poveljeval
Blaž Kralj-Vlado in ki je branila samo vas Poljano, pri tem pa je zlasti iz
cerkvenega stolpa in drugih zgradb učinkovito tolkla po nemški koloni. V to
smer so najhuje tolkli nemški večcevni protiletalski topovi. Vse to pa ni nič
pomagalo. Tomšičevci so imeli dobre zaklone in tudi merili so odlično. Nemške
napadalne vrste so se redčile. Tisti napadalci, ki jim je uspelo priteči
najdlje, so klecnili in izkrvaveli v strugi Meže. 373
- - -
* Navedba o sedmih mrtvih je pretirana. Nekateri, npr.
Ivan Mlinar, govorijo o sedmih ranjenih tomšičevcih, Bojna relacija štaba 1.
SNOUB Toneta Tomšiča, str. zaupno štev. 90 z dne 6. avgusta 1945, AVII, štev.
reg. 6 - 3, k. 926, pa za 13. maj 1945 navaja 6 ranjenih in 4 pogrešane.
263
Najuspešnejše
so na nemško kolono žgali mitraljezi iz 1. in iz dela 2. bataljona Tomšičeve,
ki so bili razvrščeni po pobočju od brvi na Meži proti Šurniku, Srotiču do
Torčeve žage. Njihov ogenj je bil učinkovit zaradi silne gostote in neposredne
bližine. Tu so nažigali skoraj sami hitri šarci, najmanj kakšnih 72 cevi, od
teh večina iz daljave le kakih petdeset metrov.374 Ogenj 3.
bataljona Tomšičeve s položajev pod Lomom je imel pretežno le psihičen učinek,
ker je delal vtis, da je nemška kolona obkoljena od vseh strani. To bi se lahko
reklo tudi za orožja 2. bataljona 7. vojvodinske brigade. Njeni »maksimi« so
žgali vzdolžno po nemški avtomobilski koloni z razdalje najmanj 600 metrov, pri
tem pa je bilo pod njihovim ognjem le kakih sto metrov nemške kolone. Tudi oba
protitankovska topa nista prišla do izraza - učinkovala sta bolj psihično.375
Pač pa so sejali razdejanje minometi iz 2. bataljona Tomšičeve. Merilci, ki jim
je poveljeval Ivan Kac-Mali, so natančno zadevali. Največ opravka so si dajali
z uničevanjem štiri cevnih protiletalskih topov. Enemu izmed nemških
protiletalskih topničarjev je bilo še posebno težko priti do živega. Bil je od
vraga. Vrtel se je na vse strani in sipal izstrelke, pred katerimi skoraj ni
bilo zaklona; pred ognjem partizanskih mitraljezov pa ga je varoval topniški
ščit. A tudi ta je dobil svoje. V polno ga je zadela mina iz težkega minometa,
da so njegovo drobovje in udi leteli na vse strani. Ta zadetek je Nemce spravil
na dno obuPa. Menda so sami obračunali s kapitanom Huchom, začeli so slačiti
srajce in jih dvigati nad tovorna vozila. To je bila popolna vdaja, vdaja pod
ognjem . . 376
Partizanski
ogenj je ponehal po tridesetih ali štiridesetih minutah.* Povzročil je
strahoten pokol. Miloš Rutar-Ružo pravi, da je na Poljani obležalo kakih 250
Nemcev, radijska brzojavka štaba 4. operativne cone pa govori o 120 mrtvih in
100 ranjenih . . 377
Pogled
na uničeno Lohrovo udarno ost je bil pošasten. Dober kilometer daleč je bilo
vse v ognju in dimu. Plameni so lizali kamione in vozove, med njimi so stokali
ranjenci. Nemci so mahali z belimi srajcami nad glavami, postali so
- - -
* Nekateri pisci
govorijo o petinštiridesetih minutah uničujočega ognja. Tako piše tudi Jelena
Mikič v listu Udarnik štev. 43 Tretje jugoslovanske armade, ki je dala svojemu
sestavku naslov "Četrdeset i pet minuta brez paljbe«.
264
265
Ravne Strle Franc SKOJ Tomsiceva.jpg
- slika Franci
STRLE
265
krotki kot
jagenjčki. Brž so dvigali roke, orožje so bili večinoma pometali stran že prej,
ranjeni Nemci pa so vse vprek vpili, da so se že vdali. 378
Tu je
zdaj prišel do besede 3. bataljon Tomšičeve brigade. Njegovi borci so
pregledovali premagance ter jih ločevali od orožja in vozil. Večina 2.
bataljona in ves 1. bataljon Tomšičeve ter 2. bataljon 7. vojvodinske brigade
so za vsak primer ostali še naprej na položajih. Bili so pripravljeni za
primer, če bi premagance premagala skušnjava, da bi se razorožitvi znova uprli.
Medtem so Nemci morali oditi z dvignjenimi rokami na travnik pred Poljano. Bilo
jih je 11.250,* čeprav radijsko poročilo štaba 4. operativne cone govori le o
treh tisočih. 379
Mitraljezci
iz 2. bataljona Tomšičeve so ob koloni proti Mežici napredovali na konjih. Cevi
njihovih hitrih šarcev so bile uperjene na zgneteno kolono nemškega vojaštva.
Ob korakih njihovih'konj je to vojaštvo odlagalo orožje in se peš pomikalo
proti Poljani. Samo tako je bilo mogoče doseči nemško poslušnost, zakaj onkraj
Mežice o kakem uničenju udarne osti njihovih "marincev« pri Poljani niso
nič vedeli. Nemška kolona je bila po vijugavi in tesni dolini Meže tako dolga,
da na koncu sploh niso mogli slišati streljanja. Tu so se nemški vojaki in
oficirji obnašali še vedno oholo. Če bi se bil med njimi znašel kakšen osamljen
partizan, bi se bilo zanj slabo končalo . . .**
Do
večera je bilo vse nemško vojaštvo v dolini Meže oddvojeno od orožja in
tovornjakov. To nalogo sta opravila 2. in 3. bataljon Tomšičeve. Morala sta
razorožiti vse sovražne
- - -
* Podatki o številu zajetih so različni. Že
omenjeni bojni relaciji štaba 14. udarne divizije in štaba 1. SNOUB Toneta
Tomšiča navajata 3.000 ujetih. Ta podatek povzema tudi dr. Tone Ferenc, ki ga
dopolnjuje z zaplembo 200 vozil. Milan Basta (Agonija i slom NDH, str. 165) je
zapisal številko okoli 10.000 ujetih, že omenjena Jelena Mikič pa govori o
vdaji 13.000 fašistov. Vsi ustni viri govorijo o več kot 10.000 ujetih, najbolj
pa je verjeti podatku, da jih je bilo 11.250, kot navaja poročilo pomočnik
političnega komisarja 14. udarne divizije z dne 26. maja 1945 (fasc. 6757 v
Zgodovinskem arhivu CK ZKS).
** V taki stiski se je znašel pisec Franci
Strle, ki je osamljen predaleč zašel v nemško kolono. Nemški esesovski oficirji
so nanj naperili brzostrelke in ga prisilili, da se je ustavil ter odložil
zaplenjeno vojaško opremo. Iz tega "pripora« so ga rešili šele mitraljezci
na konjih iz 2. bataljona Tomšičeve.
266
skupine v dolini
Meže, hkrati pa pospraviti vojni plen. Vsi šoferji ali tisti, ki so bili vsaj
malo vešči ravnanja z vozili med njimi so bili tudi mnogi ujeti Nemci - so
hodili po tovorne in osebne avtomobile. Dovažali so jih na veliko ravnico pred
upravo mežiškega rudnika in jih tam postavljali drugega poleg drugega, vse
polno pa jih je bilo tudi drugod po Mežici in okoli nje. Po radijskem poročilu
štaba 4. operativne cone je bilo tu zaplenjeno 200 motornih vozil. To pa ni
prava številka, zakaj iz tega plena je samo 51. divizija dobila 400 vozil,
veliko pa so jih uničili ustaši. Na tovornih avtomobilih je bilo veliko
najrazličnejšega naropanega blaga. Na enem je bilo celo zlato v palicah, po eni
inačici 400 kilogramov zlata in 200 kilogramov srebra, po drugi inačici pa dva
tovorna avtomobila zlata in srebra, dva tovorna avtomobila ur in dragocenosti
in en avto s kovnico denarja za marke in kune . . 380
Po
bitki na Poljani 13. maja 1945 je 3. bataljon Tomšičeve skušal zajete Nemce
najprej odvesti proti Dravogradu. Ker pa so bili tedaj ustaši že začeli svoj
pohod proti zahodu, jih je obrnil in usmeril proti Pliberku in Sinči vasi. V
dolini onstran Holmca sta mu prišli na pomoč še dve četi 4. bataljona. Drugi
bataljon je imel največ opravka s pospravljanjem plena in pokopavanjem mrličev
- zlasti mitralješka četa varoval pa je tudi dohode proti Poljani iz
Dravograda, od koder so prihajali ustaši381 Štab Tomšičeve se je
tistega večera premaknil iz Prevalj v Črno na Koroškem. Proti večeru je do tja
iz Šoštanja dospel tudi 1. bataljon Šlandrove brigade, ki mu je uspelo prehiteti
pa tudi razorožiti nekatere nemške kolone.382
267
VDOR SKOZI ŽELEZNO KAPLO
Lohrova
udarna ost, katere jedro je sestavljala nemška 104. lovska divizija in ki je
morala kloniti v boju pri Poljani, je bila tisti trenutek najnevarnejša, ne pa
tudi edina skupina nepokornih sovražnikov, ki niso hoteli spoštovati določil o
brezpogojni kapitulaciji. Obveščevalna služba 4. operativne cone in 14. udarne
divizije, ki sta bili vsekakor odlično organizirani, sta pravočasno zaznali
navzočnost ustašev tako v Mislinjski kot tudi v Zgornji Savinjski dolini,
čeprav njihove moči nista natančno poznali. Kaj ustaši nameravajo, ni bilo
težko uganiti, toda sil za učinkovite zapore na vseh prehodih je bilo premalo,
zato si je štab 14. udarne divizije prizadeval, da bi sovražne skupine potolkel
postopoma eno za drugo. Toda ustaši, ki so se bili po že opisanem spopadu z
Zidanškovo brigado pri Letušu usmerili proti Solčavi, so ga prehiteli. To se je
zgodi1o predvsem zaradi tega, ker so izbrani zelo težavno in malo verjetno pot.
Ti
ustaši so prispeli v Solčavo že 10. maja 1945 pozno popoldne. V predhodnici se
je na motorju s prikolico pripeljal ustaš z belo zastavo, na kateri je bila
podoba matere božje. To je bil nenavaden, a nič dobrega obetajoč prizor.383
Teh
ustašev ni bilo posebno mnogo, a vseeno še več tisoč. Med njimi so bile tudi
ženske, starci in otroci, družno z njimi pa so potovali celo črnogorski
četniki. Vrh tega se je tem ustašem pridružilo še kakih 150 slovenskih
domobrancev iz Novega mesta pod vodstvom kapetana Miroslava Stamenkoviča že na
poti mimo Zidanega mosta, v Zgornji Savinjski dolini pa tudi tako imenovani
"slovenski četniški odred« pod poveljstvom Janeza Marna-Črtomira, ki se je
bil do tja prebil iz Litije čez zasavske hribe in mimo Menine.384
Vsi ti so si izbrali težavno planinsko pot, koder pa se z vozovi ni dalo
potovati; še celo jahalni in tovorni konji so to pot težko zmagovali.
268
Mešanica
hlapčevske vojske, v kateri pa so prevladovali ustaši, se je utaborila pri vseh
hišah ob cesti od Solčave do Logarske doline. Ustaši so povsod zahtevali in
pobrali hrano, še zlasti pa posodo za kuhanje. Pobili so tudi nekaj svojih konj
ter si jih pekli in kuhali v hišah in okoli oglov. Za nemške marke so prodajali
tudi razno blago, ki so ga imeli s seboj, ali pa so ga zamenjavali za hrano.
Kakih hujših nasilstev niso počenjali, so pa zagrozili: če bodo napadeni od
partizanov, bodo požgali še vse tisto, kar ni bilo pogorelo oktobra prejšnjega
leta.* Tako so med prebivalci Solčave povzročili resno bojazen. 385
Naslednji
dan, 11. maja 1945, so se odpravili iz Logarske doline in Solčave ter šli mimo
požgane kmetije Pastirk proti Pastirkovem vrhu, kjer je bil za časa bivše
Jugoslavije mejni prehod, nato pa so se spustili v dolino Remšenika in od tam
proti Železni Kapli. Tja so prišli popolnoma nenapovedani 386
V
Železni Kapli sta bila tedaj 5. bataljon Bračičeve brigade in del 4. bataljona
Tomšičeve s štaboma. Obe enoti sta bili sestavljeni pretežno iz borcev tujih
narodnosti in sta imeli nalogo varovati skladišča in ujetnikih. Proti
Jezerskemu, Solčavi in Črni sta imeli le zavarovanja v obliki manjših zased in
patrol, ki pa sovražnikov ne bi bile mogle ustaviti ali zadržati. Očitno pa ta
zavarovanja niso bila niti zadosti budna, ker se v tistem trenutku tako
številnih bojevitih sovražnikov ni nihče nadejal. V splošnem sta bili obe enoti
v zelo neugodnem položaju. Železna Kapla je namreč v nekakšnem kotlu, kjer je
le malo možnosti za dobro obrambo pred veliko premočjo. Sovražniki, ki so
prihajali iz Solčave po dolini Remšenika in ki so se bili o navzočnosti obeh
partizanskih enot očitno zelo dobro prepričali, so obe enoti še presenetili.
Tako ni bil na odpor ali za nastop zoper ustaše nihče pripravljen. Ustaši in
njihovi raznobarvni zavezniki so Železno Kaplo v hipu kar preplavili. S seboj
so čez trg vodili tudi zajeto zasedo 4. bataljona Tomšičeve. To je bila manjša
zaseda s puško mitraljezom. 387
Emerik
Paulin-Riko, takratni politični komisar 4. bataljona Tomšičeve brigade, pravi,
da se je bataljonski štab z
- - -
* Nemci so v
Solčavi samo 24. oktobra 1944 požgali 47 kmečkih domačij, večino prebivalcev pa
odgnati v izgnanstvo daleč na Avstrijsko ali na Bavarsko. (Po Jožetu
Prodniku-Gregi iz Matkovega kota in po izjavah sester Logar iz leta 1972.)
269
delom bataljona
umaknil v dolino Bele. Tudi Ivan KrivecJanko, urar iz Celja, ki je bil kurir
pri namestniku komandanta Francu Jemcu, se prihoda ustašev v Železno Kaplo
dobro spominja. Bil je ravno pri čevljarju, domačinu, Slovencu iz Železne
Kaple, ki naj bi mu popravil čevlje. Tedaj so ustaši nenadoma preplavili trg.
Čevljar ga je spravil ven skozi zadnja vrata, da se je lahko umaknil v kritju
po vrtovih. Med ustaši je bila tudi četa žensk, 150 po številu, ki so bile vse
do zob oborožene, beguncev pa ni videl..388
»Mi tistih
ustašev nismo napadli, ker jih je bilo preveč,« pripoveduje poročnik Franc
Jemec, takratni namestnik komandanta 4. bataljona Tomšičeve. "Potem sem
sedel v avto in se v spremstvu kurirja odpeljal ob ustaški koloni. Popeljali
smo se s 'tatro' na čelo kolone, k njihovemu komandantu. Tam sem zahteval, da
nam vrnejo naše tovariše iz zasede. No, in komandant je pristal, da naše borce
izpusti. Od tam dalje gre cesta proti Velikovcu, druga pa na levo proti
Galiciji. To je malo pred Žitaro vasjo. Tam je mostiček.* Pri tistem mostičku
pa so bili britanski vojaki. K Britancem sem se zapeljal pred ustaši. Zelo
težko smo se sporazumeli. Potem so pa le postavili na mostiček en tank. Ustaši
so prišli do mostu in začeli tam metati orožje stran, to pa šele po pogajanjih
z Britanci. Tudi njih niso marali ubogati, a so le morali. Že proti večeru smo
bataljon potegnili proti Jezerskemu, ker so se bili ustaši medtem razlezli po
vsej Železni Kapli in je bilo vse pomešano . . .«389
Na
posebno vprašanje, če je s temi ustaši še prišlo do boja, je Franc Jemec
odgovoril pritrdilno, le da se 4. bataljon Tomšičeve z njimi ni tolkel. Iz tega
bataljona je bilo v Železni Kapli takrat morda kakih šestdeset borcev, ustašev
pa je bila cela divizija. Vse sama uniforma, vsak oborožen do zob...
»Kam so
šli potem, ne vem,« je dodal Franc Jemec. »Takrat se je govorilo, da so vse
zajeli. Če so vse, ne vem, večino pa so čisto gotovo. Kar je ustašev ušlo brez
orožja, niso šli proti Velikovcu, ampak na levo proti Galiciji...«390
Proti
tem ustašem, četnikom in slovenskim domobrancem je hotel štab 14. udarne
divizije poslati Šlandrovo brigado,
- - -
* Očitno gre za
most pri Reberci, kot natančneje in pravilno navajajo nekatere druge priče. Ta
most je bil važna prehodna točka za smer proti Galiciji. (P.S. Avstrijska)
270
ki je bila 12. maja
zvečer dospela v Labot, tam pa so ji zastavili pot Britanci s tanki. To izvemo
iz radijske brzojavke štaba 4. operativne cone z dne 13. maja 1945, kjer ta
štab meni, da je pri Železni Kapli 10.000 ustašev in belogardistov, zavezniki
pa da hočejo brezpogojno dobiti to bando v svoja taborišča in zato ovirajo
gibanje enot 14. udarne divizije. 391
V
resnici si štab 4. operativne cone s Šlandrovo brigado ne bi bil dosti pomagal,
saj je bil do Labota - kot vemo prispel le štab brigade s popolnim tretjim
bataljonom in z eno četo 2. bataljona. Pa vendar je bilo to več, kot je lahko
za posredovanje pri Železni Kapli izdvojila Zidanškova brigada. Popoldne 13.
maja 1945 sta na tovornjakih proti Železni Kapli odšli le dve četi 4.
bataljona. Ko pa so borci Zidanškove hoteli zapreti cesto pri Reberci, so se
morali pred hudo nasršenimi ustaši umakniti. Hkrati sta četni poveljstvi
spoznali, da se ustaši že ugodno pogajajo o vdaji z Britanci. Ker je bila
ustaška enota številčno mnogo močnejša od enot Zidanškove brigade, se tu ni
kazalo spopasti. Zato so se borci spet spravili na tovornjake in se vrnili v
Velikovec. 392
Toda ob
ustaškem udaru je v Železni Kapli ostalo mnogo bolj kritično, kot bi bilo to
mogoče sklepati na osnovi dosedanjih pričevanj. Ustaši so štab 4. bataljona
Tomšičeve brigade s komandantom Ivanom Ježem-Bojem popolnoma obkolili, tako da
ni mogel nikamor. Ubili so tudi dva borca. Da bi Boja rešil ustaškega objema,
je odšel v Železno Kaplo podporočnik Henrik Reiter-Dušan s 3. četo 3.
bataljona, ki ji je poveljeval Tone Cvelbar. Ustaš niso hoteli nič slišati o
tem, da bi odložili orožje. Prvi večer so propadli tudi paskusi, da bi četa
naredila za Boja in njegov štab prosto pot. To je Henriku Reiterju-Dušanu uspelo
doseči šele drugi dan. Boj in njegov štab sta bila rešena in tako sta lahko
začela poveljevati četam, ki so dotlej mirovale. Tako je bilo mogoče bataljon
zbrati in večino povesti proti Sinči vasi, da bi tam lahko sprejel množico
zajetih Nemcev. 392a
Kaj se
je potem zgodilo s temi ustaši, domobranci in četniki?
Menda
je večini uspelo priti čez most na Dravi pri Galiciji v ujetniško taborišče na
Vetrinjkem polju, kar gotovo velja za četnike in domobrance: Ustašem očitno
Bnitanci niso bili voljni nuditi tolikšnega gostoljubja. Zavrnili so jih in
morali so se vdati partizanom,* ali pa so jih izročili enotam Jugoslovanske
armade ob prvi priložnosti.
271
Mnogi
ustaši in še zlasti četniki so se britanski tankovski zasedi pri Reberci
izognili, ker tudi pred Britanci niso marali položiti orožja. Zaobšli so jo
večidel ter pritiskali dalje proti Dobrli vasi in Velikovcu. O tem govori
pripetljaj Emerika Paulina-Rika, tedanjega političnega komisarja 4. bataljona
Tomšičeve brigade:
»Mi smo
se oskrbovali v Sinči vasi,« pravi Paulin. »Ko sem šel po hrano s tovornjakom,
sem se moral vso pot prebijati skozi ustaške kolone do Dobrle vasi. Do tam so
se bili usuli z vseh bregov. Bili smo samo trije: jaz, šofer in še nekdo. Sedel
sem čisto na desni strani in sem rekel šoferju: 'Ti vozi! Ne oziraj se! Če ne
gre, gazi!' In so se lepo razmikali. Čisto počasi smo šli, korakoma, in smo
prišli skozi. Britanci so se čudili, kako da smo prišli skozi ustaše... Tam so
potem ustaši metali orožje stran... Pa ne vem, kaj se je potlej zgodilo z
njimi... Ali so jih dobili naši, tega se več ne spominjam. Šele potlej, ko smo
prišli nazaj v Železno Kaplo, smo ujeli tistih osem ustašev, ki smo jih
postrelili...«393
Emerik
Paulin-Riko, Franc Jemec in Ivan Krivec-Janko so izjavili, da so ustaši skozi
Železno Kaplo hodili tri dni.394 Vendar pa je treba povedati, da to niso bili
popolnoma isti ustaši, da niso pripadali samo tej prvi skupini. Kot bomo še
videli, so se ustaši proti Železni Kapli prebijali tudi iz smeri, ki so prvotno
držale drugam. Skupno vsem tem je bilo samo to, da so le po poti skozi Železno
Kaplo dosegli zasede Britancev in se začasno izognili jugoslovanskemu
ujetništvu...
- - -
* Henrik
Reiter-Dušan je povedal (izjava dne 2. decembra 1976, ustno); da je bilo med
temi ustaši tudi mnogo žensk in otrok. Da bi le-te ločili od ustaških vojakov
in zanje bolje poskrbeli, so morale v Železni Kapli posredovati članice
Slovenske protifašistične ženske zveze, zakaj ustaši so jih hoteli še nadalje
uporabljati za kritje, s tem pa jim vsiliti tudi vse gorje na poti v
ujetništvo...
272
LOV ZA UBEŽNIM GENERALOM
Pobeg
general polkovnika Aleksandra Lohra iz Topolšice je zelo razburkal duhove. V
lovu je sodelovalo veliko ljudi. Vsak izmed njih pozna le en, svoj del resnice,
o drugih le sklepa na osnovi pripovedovanja drugih ali na osnovi spremljanja
splošno znanih dogodkov. Tako je o Lohrovem begu in lovu nanj nastala vrsta
inačic, od katerih je vsaka po svoje nepopolna ali celo netočna. Najslabše so
kajpak tiste, ki so jih posamezniki skovali zato, da bi Lohrov pobeg izrabili
za dokazovanje nesposobnosti štaba 4. operativne cone, zasluge za njegovo
ponovno zajetje pa pripisali sebi in tistim, ki so ga dobili kasneje, ko ni
mogel več nikamor pobegniti...
Doživljaji
posameznih tovarišev pri lovu na Lohra so zelo zanimivi in lepo nakazujejo
takratne razmere. Zatorej kaže tu posneti vse tiste, ki ustrezajo resnici,
obenem pa iz njih stkati zaporedje resničnih ali vsaj najverjetnejših dogodkov.
Najbolj boleče je Lohrov beg doživljal major Petar S. Brajovič. Ko je skušal
Lohrove oklepnike zaustaviti, so drveli naravnost nanj in zmrvili bi ga bili,
če ne bi bil odskočil v obcestni jarek . . 395
Kapetan
Ignac Miklič-Nace, šef obveščevalnega centra 4. operativne cone, je za Lohrov
beg izvedel na komandi mesta Šoštanj od poročnika Franca Stegnarja-Kolumba. To
je bilo kmalu potem, ko je bil Lohr znova dvignil orožje, njegove enote pa so
bile že zajezile cesto od Šoštanja čez Zavodnje in Sleme proti Mežici. Mikliču ni
kazalo nič drugega, kot da s svojim oboroženim spremstvom krene čez Mozirje,
Gornji grad in Černivec v Kamnik, od tam proti Kranju, nato pa čez prelaz
Jezersko in skozi Železno Kaplo v Velikovec. Cesta čez Jezersko je bila na več
krajih prekopana, zato so se Miklič in njegovi spremljevalci srečali s hudimi
ovirami, pa so v Velikovec prišli šele 13. maja. V štabu 4. operativne cone so
bili za Lohrov pobeg zvedeli že prejšnjega dne, Miklič jim je lahko opisal samo
nekatere potankosti.396
273
O
tem, kaj se je dogajalo v Topolšici po Lohrovem pobegu, je objavil svoje
pričevanje Janez Perovšek-Pelko. Ta je na poti iz Celja v Topolšico z grozo
opazil, da ujeti nemški vojaki pobirajo orožje, ki so ga bili prejšnje dni
odmetali. Spet so oblikovali kolone in se začeli pomikati proti Koroški.397
»Ob
samem prihodu k zdravilišču,« piše Janez PerovšekPelko, bsem naletel na
nemškega vojaka, ki se je hotel povzpeti v tank ob cesti. Odgnal sem ga in
bližnjemu fantiču, ki je morda imel štirinajst let, dal brzostrelko. Pokazal
sem mu, 'kako naj strelja, in mu naročil, da ne sme nobenega Nemca pustiti v
tank, temveč naj takoj strelja...«
V
Topolšici je Pelku prišel naproti Roman Simoniti,' ki je obupan poročal, da je
generalpolkovnik Lohr zbežal. Major Džems da je nekam odšel in njemu prepustil
nadzor nad nemškim štabom.
»Takoj
sem se odločil, da sam prevzamem komando v Topolšici in napravim tisto, kar bi
morali napraviti že nekaj ur po podpisu predaje. Odredil sem, naj se mi takoj
javi zastopstvo nemškega štaba... Zahteval sem takojšnjo izročitev radijske
postaje in jih obdolžil kršenja določil predaje oziroma kapitulacije ravno s
pobegom Lohra.
Naših
borcev nisem imel. Domislil sem se, da bi uporabil v akciji proti nemškemu
štabu vse mogoče narodne izdajalce. Če so izdajali lasten narod, bodo izdali
tudi Nemce. Sklical sem bolgarske, madžarske, avstrijske in celo hrvaške
domobranske oficirje. Obljubil sem jim potrdilo, da so mi ta dan pomagali, če
bodo vse nemške generale, polkovnike in druge (ki se niso bili pridružili Lohru)
do konca razorožili, sezuli in jih bose zaprli. Vse brzostrelke, revolverje,
naboje, bombe, škornje in čevlje morajo prinesti v mojo pisarno...
Nemške
strojepiske, ordonance in kurirje sem razgnal, naj se pridružijo onim na cesti.
Do večera je bilo vse v najlepšem redu. Niti en sam nemški general ali oficir
ni več ušel. V moji pisarni se je nagrmadil velikanski kup revolverjev, bomb,
škornjev in čevljev...«398
- - -
* Roman Simoniti,
rojen 28. julija 1902, je bil po poklicu trgovski pomočnik in ne učitelj, kot
navaja Janez Perovšek-Pelko v svojem sestavku, ki ga povzemam samo s tem
popravkom.
274
Kmalu
zatem se je bil v Topolšico vrnil tudi major Ivan Majnik-Džems. Pelko mu je
povedal, kaj vse je ukrenil, ter mu velel, naj se takoj usede v avto in poišče
Lohra.
Džems
se je bolje poznal z nemškimi generali kot Pelko. Takoj se je obrnil na
generala tankovskih enot Felma, dotlej komandanta 15. nemškega planinskega
korpusa in takratnega komandanta ujetniškega taborišča v Topolšici, ter
zahteval, da mu pojasni, kako je mogel Lohr izginiti. Ta mu je zgodaj 13. maja
1945 pismeno javil, da se generalpolkovnik Aleksander Lohr zadržuje na območju
Pliberk-Železna Kapla in išče stik s štabom 4. operativne cone. 399
»Prek
radijske postaje armadne skupine,« je pristavil general Felm, »ki je v
taborišču in ki ste jo vi zaprli, je mogoče vsak trenutek dobiti zvezo s štabom
armadne skupine, česar pa zaradi usodne zapore sam ne morem storiti...«400
Po
tem obvestilu se je Ivan Majnik-Džems takoj napotil za Lohrom. Vedel je, da ga
mora iskati nekje okoli Pliberka. Okrog poldneva se mu je uspelo prebiti do
čela nemške kolone pri Poljani. Tam je od kapitana "zur See« von Hucha
dobil za spremstvo nekega mornariškega majorja, ki naj bi ga povedel v štab
generala Lohra (kar vemo že iz prejšnjega poglavja).
»Z
majorjem sva se v njegovem avtomobilu peljala skozi položaje marincev in
prispela v vas Bistrica pri Pliberku,« je zapisal Ivan Majnik-Džems tiste dni.
»Na zgradbi, v kateri je bil von Lohr, je vihrala zastava 'Heeresgruppe'.
Stražili so njihovi vojaki. Sprejel me je njegov načelnik štaba generalmajor
Erich Schmidt-Richberg. Razložil sem mu nastali položaj in mu zagrozil, da bo
von Lohr osebno odgovoren za vse žrtve. Isto sem ponovil Lohru, ko me je
sprejel...«401
»Mene
Lohr najprej ni hotel sprejeti,« pravi Džems v neki drugi izjavi. »Potlej sem
ga opozoril - enako tudi ta marinski major - da me mora sprejeti, ker je pri
Poljani strašno napeta situacija, eksplozivna da bo prišlo do nepredvidene
bitke... Sprejel me je precej oholo, ker je čutil, da ni več naš ujetnik. Rekel
sem mu, da bo odgovarjal za vse žrtve, ki bodo po kapitulaciji, ker se njegovi
oficirji in marinci nočejo držati dogovora. No, in Lohr je dal temu majorju
povelje za kapitana »zur See« von Hucha, da morajo Nemci pri Poljani položiti
orožje in se predati enotam jugoslovanske armade. Še preden pa sva se z
majorjem vrnila na Poljano, je tam že začelo pokati... Ampak takrat sem zvedel
za Lohra, kje je. Potlej sem letel v Velikovec javit, da sem ugotovil, kje je
Lohr...«402
275
Bistrica
pri Pliberku je podolgovata vas na pol poti od Spodnjih Libuč do Globasnice. Tu
takrat ni bilo britanskih enot. Načelniku Lohrovega štaba generalmajorju Erichu
Schmidtu-Richbergu je tega dne sicer uspelo dobiti stik z visokimi britanskimi
oficirji v Porečah ob Vrbskem jezeru, ki so mu izrazili pripravljenost, da bi
zagotovili sprejem njegovih enot iz Jugoslavije,403 toda Lohr je še
čakal, da se mu pridružijo. Po Džemsovem obisku mu je bilo jasno, da je odkrit,
Britanci pa mu v takem položaju ne bi mogli nič pomagati. Zato je še pred
večerom dal povelje svoji zaščiti, da dvigne sidro. Sam je v preiskovalnem
zaporu o tem zapisal:
»Kmalu
potem (po Džemsovem odhodu) je k vrhovnemu komandantu za jugovzhod prišlo
poročilo, da se je na čelo kolone pri Poljani usul ogenj z okoliških vrhov in
da je veliko število vozil v plamenih. Vrhovni komandant je s svojim malim
spremstvom odšel v Hrust in se tam prepričal, da je čelo kolone razbito...«404
Od
Hrusta se je general polkovnik Aleksander Lohr napotil v Grebinj, pač zato, ker
se je samo do tja dalo priti neopaženo mimo partizanskih straž. Kot je znano,
so Britanci pri Labotu zadržali Šlandrovo brigado in ji niso dovolili, da bi
zasedla položaje ob mostovih na Dravi. To je izkoristil Lohr s svojim
spremstvom in prispel v Grebinj 14. maja 1945 ob treh zjutraj. Pravi, da so ga
bili do tja odpeljali Britanci.405 Toda Lohr se v Grebinju ni mogel
skriti, ker so bili partizani tudi tam. Hitro so zvedeli zanj.
Uganiti,
da želi Lohr priti v britansko ujetništvo, ni bilo težko. Četudi je skušal za
sabo zabrisati sledi, so partizani dobro vedeli, kje in kako ga morajo iskati.
»Ko sem
zvedel, da je Lohr pobegruil in da se proti Koroški pomikajo oborožene nemške
kolone,« piše Peter Stante-Skala, »sem bil prepričan, da je Lohr pri Angležih,
od koder lahko ukazuje svojim enotam. Napotil sem se v angleški štab. Tam sem
energično protestiral in zahteval, naj nam pobeglega generala takoj vrnejo. Na
njihovo trditev, da ga ni pri njih, sem zagrozil, da bom obvestil maršala Tita,
kako Nemci z njihovo pomočjo nadaljujejo boj proti nam. Zagotovili so mi, da
nam bodo Lohra izročili takoj, ko bodo zvedeli, kje je, in nam obljubili tudi
svoje sodelovanje v bojih z neposlušnimi Nemci in ustaši ter s četniki...« 406
276
To
posredovanje polkovnika Petra Stanteta-Skale je zaleglo. Britanci niso bili
pripravljeni podpreti Lohrove nečastne igre. Najbrž so se bali mednarodnega
škandala, ki bi se bil lahko iz tega izcimil. Zato je generalmajor Erich
Schmidt Richberg 14. maja 1945 naletel na dokaj hladen sprejem. Visok britanski
oficir mu je dal vedeti, da bi morda sprejeli v ujetništvo Lohrov štab, nikakor
pa ne Lohra samega, češ da se je že enkrat vdal jugoslovanski vojski. 407
Razen
polkovnika Petra Stanteta-Skale je pri Britancih posredoval za Lohrovo vrnitev
tudi Ivan Dolničar-Janošek, politični komisar 14. udarne divizije, ki je
ubežnega generala nasploh najbolj vneto iskal. To pač zaradi tega, ker je poleg
Ivana Majnika-Džemsa prav on najbolj poznal Lohra in člane njegovega štaba, pa
tudi vsa njegova vozila. Nemajhno vlogo pri lovu na ubežnega generala je
odigral major Owen, šef britanske misije pri štabu 4. operativne cone, ki je
Jugoslaviji tudi sicer storil neprecenljive usluge. Ta se je na pristojnih britanskih
poveljstvih zavzemal za spoštovanje, zavezništva s partizani, ki so več kot
vljudno ravnali z zajetim nemškim generalom. 408 Vse to je pripomoglo, da so
Britanci postali gluhi za Lohrova moledovanja, naj zaščitijo njega, njegov štab
in ostanke njegove armade. Na eno od takih moledovanj mu je visok britanski
oficir zbadljivo odvrnil: »Gospod general, pravi vojak se lahko vda samo
enkrat...« 409
Bilo je
zares nečastno, da se je Lohr hotel vdati Britancem pet dni za tistim, ko je
podpisal zapisnik o vdaji v štabu 4. operativne cone Jugoslovanske armade, ko
se je bil torej že vdal jugoslovanski vojski.
Že 14.
maja 1945 je obiskal štab 4. operativne cone neki angleški polkovnik in
priznal, da je Lohr pri njih. Tega polkovnika so v štabu cone nadrobno seznanili
z Lohrovo kapitulacijo 9. maja. Matevž Hace mu je celo pokazal od Lohra
podpisani zapisnik o vdaji njegovega štaba in njegove armade. Kasneje je ta
polkovnik prišel v štab 4. operativne cone še enkrat in izrazil pripravljenost
štaba britanskega 55. korpusa, da generala Lohra vrne, toda pri njem da bi
moral ostati tudi britanski častnik, kar pa so v štabu 4. operativne cone
odločno zavrnili 410 po tem pogovoru je štab cone ukazal štabu 14.
udarne divizije, naj organizira selitev Lohrovega štaba iz grebinjskega gradu v
Velikovec. To je opravil Ivan Dolničar-Janošek.
277
Ob
prevzemu v Grebinju* je moral Dolničar britanskim oficirjem znova dokazovati,
da se je Lohr 9. maja 1945 že vdal, in to 4. operativni coni JA. Možno je, da
so si tako Britanci z ubežnim generalom privoščili majhno burko. Pri tem
dokazovanju je vpričo Lohra prišlo do zelo mučnih besed, ki so mu dokončno
požrle živce.
»Gospodje,
tam, kjer so moje čete, je moje mesto,« je dejal skrušeno, pri tem pa se je še
vedno skušal držati zelo dostojanstveno.411
Tako je
generalpolkovnik Aleksander Lohr 15. maja 1945 znova postal ujetnik
Jugoslavanske armade. Na begu je bil točno dva dni in tri noči. Pri tem je
zakrivil hudo prelivanj e krvi.
Iz
Grebinja se je moral ubežni general s svojim štabom preseliti v neko
enonadstropno vilo na obrobju Velikovca.** Tu so ga zasledili Mikličevi
obveščevalci, ne da bi vedeli, da ga je tja privedel Dolničar. Lastnica vile bi
bila rada Lohra
- - -
* Da bi bil Grebinj drugo Lohrovo zatočišče med
njegovim begom, do nedavnega v našem spominskem in zgodovinskem tisku ni nihče
omenjal. Celo sam Dolničar mehi, da je Lohra prevzel v Bistrici (pod vtisom
pisanja drugih), Ignac Miklič-Nace pa trdi, da ga je odkril v neki vili v
Velikovcu. Sam Lohr v preiskovalnem postopku in tudi njegov načelnik štaba
Erich Schmidt-Richberg v svojih spominih pa sta razločno zapisala, da je Lohr s
svojim štabom odšel iz Topolšice najprej v Bistrico pri Pliberku, potem, ko ga
je tam našel major Ivan Majnik-Džems, pa v Grebinj (Griffen) kamor je prispel
14. maja 1945 ob treh zjutraj. Ta dejstva so povzeta tudi v podlistku Jovana
Popoviča po pripovedovanju Koste Nadja z naslovom "Rat poslije pobjede«,
Vjesnik z dne 27. maja 1975.
** Ivan Uranič-Drago je povedal, da so Lohra
pospremili iz Grebinja borci nekdanjega 4. ali Čezdravskega bataljona Koroškega
odreda, a tega nisem mogel preveriti po neposrednih pričah. Nekateri drugi
tovariši menijo, da so Lohra in njegov štab iz Grebinja peljali v Velikovec
sami Britanci, toda tudi v tem primeru ne gre za neposredne priče.
278
znova prikrila, a
to ni bilo več mogoče.412 Ko je bil Lohr s svojim štabom znova trdno
v rokah Mikličevih obveščevalcev in dobro zastražen, je štab 4. operativne cone
16. maja 1945 poslal Glavnemu štabu JA za Slovenijo naslednjo brzojavko:
»Generaloberst Lohr, načelnik štaba generalmajor, en polkovnik in en major s
štabom generala Lohra v coni. Imenovane bomo izročili 4. armadi. Pero-Matevž.«413
Genenalpolkovnika
Aleksandra Lohra pa štab 4. jugoslovanske armade ni dobil. Zakaj se je to
zgodilo?
To je
mogoče pojasniti samo z razpustom štaba 4. operativne cone. Radijsko oddajno
postajo 4. operativne cone je od 17. maja 1945 uporabljalo poveljstvo Koroškega
vojnega področja. Kapetan Ignac Miklič-Nace je zato dobil nalog, da Lohra
odvede k Miču Došenoviču, načelniku štaba 14. udarne divizije. Ta takih
ujetnikov ni bil prav nič vesel in je Mikliču rekel: "Čemu si mi pripeljal
te živine..." 414
Pri
štabu 14. udarne divizije v Velikovcu je generalpolkovnik Aleksander Lohr s
svojim štabom ostal še najmanj štiri dni, Maršal Josip Broz-Tito je namreč 19.
maja 1945 ukazal, da 14. udarna divizija od tega dne spada v sestavo 3.
jugoslovanske armade, in po zapovedi »zaupno št. 267« je morala zasesti ozemlje
Poljana-Dravograd-Šoštanj-Radlje ter čistiti gozdove sovražnikovih skupinic. To
pomeni, da je bila štabu 4. armade podrejena le začasno in samo za osem dni. Za
15. udarno in 18. divizijo je bilo tako povelje izdano šele 21. maja. Tudi ti
dve diviziji sta prešli v sestavo 3. armade. 415 Te listine pa so
važne, ker povedo, kdaj je bil Lohr izročen štabu 3. jugoslovanske armade.
S
poveljem, da je 14. udarna divizija vključena v sestavo 3. armade, je prišel v
Velikovec takratni politični komisar te armade Branko Petričevič. Tu se je
seznanil s člani štaba, s številčno močjo, oborožitvijo in drugim, izročil pa
je tudi šifre za vzdrževanje zvez s štabom 3. armade. Po uradnem delu pogovora
mu je Ivan Dolničar-Janošek omenil, da je 14. udarna divizija zaplenila Lohrov
oklopni avto, ki ga nameravajo podariti predsedniku prve slovenske vlade Borisu
Kidriču. Petričevič je vprašal, zakaj ga ne bi raje dali Titu, S tem predlogom
se je Dolničar strinjal. Toda Petričevič je tako popolnoma slučajno izvedel, da
je Lohr v rokah 14. udarne divizije. 416
279
Petričevič
je ukazal, naj mu dajo Lohra, da ga bo vzel v Maribor.* Dolničar mu je
pojasnil, da Lohr ni sam, da je tu ves njegov štab. Pri tem je prišlo na dan,
da imajo ujetniki še vedno pištole, iz tega pa je Petričevič napravil velik
halo, čeprav so bili dobro zastraženi. Tedaj je Dolničar s kurirji Lohra
dokončno razorožil in mu vzel tudi železni križec. Železni križec je dal Muzeju
revolucije v Ljubljani. Lohrovo pištolo pa hrani za spomin še dandanes . . 417
- - -
* Pričevanje Ivana
Dolničarja-Janoška se v tem smislu ujema s pisanjem Branka Petričeviča.
Bistveno za to pričevanje je, da je Petričevič za Lohra in njegov štab izvedel
šele takrat, ko je prišel v Velikovec z odredbo o vključitvi 14. udarne
divizije v sestavo 3. jugoslovanske armade, kar je Dolničar datumsko omejil na
čas med 16. in 20. majem 1945. Zdaj vemo, da je mogel Petričevič priti v
Velikovec šele 19. maja, še bolj verjetno pa dan kasneje - 20. maja, se pravi
najmanj štiri dni po tistem, ko je bil Lohr znova v rokah štaba 4. operativne
cone oziroma štaba 14. udarne divizije. Kdo je Lohra odvedel v štab 3.
jugoslovanske armade v Maribor, tu ni bistvene važnosti. Peter Stante-Skala
pravi, da ga je v Velikovcu prevzel z vsemi listinami načelnik obveščevalnega
centra 3. JA pokojni Aleksandar Bakič. Med listinami je bil zelo dragoceni
Lohrov dnevnik pa tudi zapisnik o vdaji, ki je bil podpisan 9. maja 1945 v
Topolšici. Komu na ljubo so se te listine izgubile, nihče ne ve.
280
ZLO V MISLINJSKI DOLINI
Že od 8. maja 1945 so v Mislinjsko
dolino dotekale ogromne množice premaganega vojaštva vseh vrst. Ena pot jih je
vodila skozi Šoštanj in Hudo luknjo, druga od Arje vasi mimo Dobrne skozi Hudo
luknjo, tretja iz Celja skozi Vojnik in Vitanje proti Doliču in četrta celo
skozi Slovenske Konjice in Vitanje proti Doliču. O tem je ohranjenih več
brzojavnih poročil štaba 4. operativne cone.
»Na
cesti Celje-Šoštanj-Dravograd gredo ponoči in podnevi avto kolone Švabov,
ustašev, domobrancev. Dali jim ultimat - nočejo se nam predati. Ugodno za
bombardiranje podnevi...« To radijsko brzojavko sta Matevž Hace in Petar
Brajovič odposlala 9. maja ob pol štirinajstih. V brzojavki, poslani dan
pozneje, je Matevž Hace nastalo stanje izrazil s temile značilnimi besedami: »Vse glavne in del stranskih komunikacij zatrpane z motorizacijo
in moštvom . . .« 418
Kolone vojaštva so proti
Mislinjski dolini drle na slepo kakor vodovje ob poplavi. Nič ni bilo varno
pred njimi, zakaj te ljudi je vodil paničen gon, izražen z ukazom: »Zbežati iz
partizanske dežele!«
Gorje, če si se znašel med to sodrgo! Življenje
ni bilo vredno piškavega oreha in nihalo je kakor pajek nad breznom. Ignac
Potočnik, mlinar iz Male Mislinje, jo je skupil že 9. maja: izropali in
ustrelili so ga vlasovci. Takisto je moral umreti Franc Pantner, kmet s Paškega
Kozjaka, ki je opazoval njihov beg. Dan pozneje je to doletelo Ivana Kosa iz
Pameč, ki so ga vlasovci ustrelili pred tovarno kos v Slovenjem Gradcu. 419
Od
partizanov se je menda prvi znašel v podobni kaši Drago Markovič, oficir iz
operacijskega odseka štaba 4. operativne cone. Pripadla mu je nehvaležna
naloga, da skupaj s prideljenim majorjem iz Lohrovega štaba raznaša povelja za
vdajo, ki so bila namenjena podrejenim nemškim štabom in enotam po dolinah ob
vznožju Pohorja. Na tej poti sta ga spremljala kurir Stane Aberšek in
obveščevalni oficir Miran Tratnik. Iz Topolšice so odšli z nemškim štabnim
avtomobilom 9. maja pozno zvečer. 420
281
ZLO V MISLINJSKI DOLINI
Že od 8. maja 1945 so v Mislinjsko
dolino dotekale ogromne množice premaganega vojaštva vseh vrst. Ena pot jih je
vodila skozi Šoštanj in Hudo luknjo, druga od Arje vasi mimo Dobrne skozi Hudo
luknjo, tretja iz Celja skozi Vojnik in Vitanje proti Doliču in četrta celo
skozi Slovenske Konjice in Vitanje proti Doliču. O tem je ohranjenih več
brzojavnih poročil štaba 4. operativne cone.
»Na
cesti Celje-Šoštanj-Dravograd gredo ponoči in podnevi avto kolone Švabov,
ustašev, domobrancev. Dali jim ultimat - nočejo se nam predati. Ugodno za
bombardiranje podnevi...« To radijsko brzojavko sta Matevž Hace in Petar
Brajovič odposlala 9. maja ob pol štirinajstih. V brzojavki, poslani dan
pozneje, je Matevž Hace nastalo stanje izrazil s temile značilnimi besedami: »Vse glavne in del stranskih komunikacij zatrpane z
motorizacijo in moštvom . . .« 418
Kolone vojaštva so proti
Mislinjski dolini drle na slepo kakor vodovje ob poplavi. Nič ni bilo varno
pred njimi, zakaj te ljudi je vodil paničen gon, izražen z ukazom: »Zbežati iz
partizanske dežele!«
Gorje, če si se znašel med to sodrgo! Življenje
ni bilo vredno piškavega oreha in nihalo je kakor pajek nad breznom. Ignac
Potočnik, mlinar iz Male Mislinje, jo je skupil že 9. maja: izropali in
ustrelili so ga vlasovci. Takisto je moral umreti Franc Pantner, kmet s Paškega
Kozjaka, ki je opazoval njihov beg. Dan pozneje je to doletelo Ivana Kosa iz
Pameč, ki so ga vlasovci ustrelili pred tovarno kos v Slovenjem Gradcu. 419
Še pred Hudo luknjo so zašli na
cesti v hudo zagato. Avtoriteta nemškega majorja je prav malo pomagala. Pot so
si utirili korakoma in ob nenehnih postankih. Še huje je bilo v Doliču, kamor
so prišli 10. maja ob enih ponoči. Tu so zašli med
krdela kozakov. Ti so partizanom odkrito grozili s smrtjo. V temi so
te grožnje dobile še bolj vreščeč zven. Postalo je tudi jasno, da se proti
Vitanju in Konjicam ne bo dalo, zato so se zatekli prenočevat k Navršnikovim,
ki so jih poznali še iz partizanskih dni.
P.S. Hoff -
NAVRŠNIK – ROZI – UBIJALA ZVEZANE HRVATE (pripis
D.Š.)
Nemški
major ni hotel nič slišati o tem, kaj so Nemci počeli pri nas med vojno. Vso
noč se ni mogel ločiti od pištole. Med vožnjo je Dragu Markoviču večkrat
zagotavljal, da se bodo Nemci brezpogojno vdali, tega pa ne more trditi za
kozake in ustaše.
Zarana
10. maja so krenili proti Slovenjemu Gradcu, da bi se prebili do Dravograda.
Tudi v to smer je bilo vse zabito. Na cesti in zraven nje so na tesno stala
vozila, ob njih po obeh straneh se je pomikala pehota z vprežnimi vozovi, po
stranskih poteh so dirjali konjeniki v krdelih. Med potjo so naši večkrat zašli
v kritičen položaj, čeprav so bili v avtomobilu z nemškimi štabnimi oznakami.
Nekatere skupine bežeče vojske so avto ustavljale in hotele vedeti, kaj hočejo
partizani, ki so bili v njem. Ko so sovražni vojaki izvedeli, da je to
odposlanstvo Jugoslovanske armade za pogajanja in vdajo, je nemškemu majorju
komaj uspelo preprečiti najhujše. Kozaki s črnimi kučmami so jih na urnih
konjih večkrat obkoljevali. Kazalo je, da samo iščejo priložnost za nov zločin.
V
Slovenj Gradec so prišli zjutraj ob osmi uri. Tu se je zadrževala na umiku
nemška divizija, mesto pa je bilo zatrpano z vsemi mogočimi vozili. Avto z
odposlanci štaba 4. operativne cone so takoj obkrožili nemški oficirji. Stanje
je postalo silno resno. Spet je moral posredovati njihov sopotnik major iz
Lohrovega štaba. Pohitel je v štab nemške divizije. Tamkaj je tolmačil Lohrovo
povelje o vdaji. Iz tega štaba je prišel do partizanskega odposlanstva nemški
polkovnik, visok, slog možakar v spremstvu nekega oficirja. Ko je izvedel, da
gre za mešano odposlanstvo, sestavljeno v soglasju z general polkovnikom
Lohrom,
282
je privolil v
vdajo, vendar je zahteval, naj partizani pridejo vsaj z ena brigado k cesti,
ker sicer ne bodo mogli zahtevati od kozakov vdaje. Med tem časom pa je nemški
štab že zapustil Slovenj Gradec, zato je odposlanstvo pohitelo proti
Dravogradu. Od Slovenj Gradca do Jedrti so dva kilometra ceste prevozili v treh
urah. Torej postanki, nenehni postanki. In o vsakem postanku stotero srepih
pogledov premaganih sovražnikov, ki bi se bili radi napili partizanske krvi.
P.S. samo komunisti lahko tako izmišljajo
laži
V okolici Otiškega vrha je Miran
Tratnik iskal obveščevalno točko, da bi od tam po radijski zvezi sporočil v
štab 4. operativne cone, kaj vse se je nateplo v Mislinjski dolini. Toda
obveščevalci se tu niso več počutili varne in zato jih ni bilo mogoče najti.
Tik
pred mostom čez Mežo pri Podklancu so odposlanstvo stavili kozaki, tri
partizanske odvlekli na most in jih hoteli ustreliti. Ko je nemški major hotel
razgnati podivjane kozake so obkrožili še njega in vanj naperili orožje. V
tistem trenutku se je tam pojavil kozaški major, ki je bil v resnici nemški
oficir. Brž ko je uvidel, za kaj gre. Tako so ušli gotovi smrti. Lahko so
nadaljevali pot proti zahodu.
Toda ob
vstopu v Mežiško dolino pri Podklancu so že imeli besedo borci Tomšičeve
brigade. Kozaškega nasilja ni balo več, bili so rešeni.Šele ta trenutek so se
trije partizanski odposlanci znebili hude živčne negotovosti. Bili so
zadovoljni, da so ostali živi, čeprav na svoji poti niso kaj prida opravili.
Pokazalo se je, da Lohrova pripravljenost pomagati silam 4. operativne cone pri
razorožitvi enot, ki so bile pod njegovim poveljstvom, ni bila iskrena. Pač
zelo grenko spoznanje ob tolikšnem tveganju...
Tu pri
Podklancu se je Drago Markovič s spremljevalcema 10. maja 1945 sešel z majorjem
Fnancem Severjem-Franto, šefom operacijskega odseka 14. udarne divizije, ki se
je ubadal z vprašanjem, kako s tako šibkimi silami pripraviti kozake, druge
kvislinge pa tudi Nemce k pokorščini.
Da so
se lahko vrnili v Tapolšico, so morali Drago Markovič in njegovi sopotnik oditi
po cesti skozi Poljano, Mežica, Črno na Karaškem in čez Sleme proti Zavodnjam,
ki je bila sicer prosta, toda na več krajih neprevozna. 421
283
Še
večkrat so zrli smrti v oči trije partizanski kurirji iz Radmirja, ki so moral
12. maja 1945 na javko v Mislinjsko niso imeli za tako hude sovražnike kot
partizane svoje lastne in srbske narodnosti. To je veljalo izrabiti, zakaj do
zveze v Mislinjski dolini se je bilo treba brezpogojno prebiti.
Trije
partizanski kurirji so nadaljevali pot umirjeno, kakor da se jih ustaši nič ne
tičejo, češ saj je vojne konec, zakaj bi se še naprej sovražili in pobijali.
Tako so tudi odgovarjali ustašem, ki so se obrekovali obnje. Po mnogih
postankih in vseh mogočih mukah so se približali Slovenjemu Gradcu. Malo dalje
od Dovž so zavili na desno, h kmetiji pod znožjem Pohorja, kjer je bila javka.
Tam so jih že čakali štirje kurirji na konjih, ki so z one strani Pohorja
prijahali, kar je bilo primernejše, predvsem pa varnejše. Lamovšek jim je
izročil važno pošto, obratne pošte pa ni bilo. Še malo so pokramljali in štirje
kurirji na konjih so odjezdili nazaj proti severovzhodni strani Pohorja.
Naši
trije kurirji iz Radmirja so si pri kmetu še malce privezali dušo, zakaj moreče
vzdušje med dolgotrajno vožnjo jih je do konca izčrpalo. Takrat sta na to
kmetijo zašla dva ustaša, ki sta iskala kaj za pod zob. Lamovšek ju je brž
razorožil, njuno orožje skril, njima pa svetoval, naj se skrijeta tudi sama, da
mine najhujše, zakaj upanja, da bi se prebili do Britancev v Avstriji ni
nobenega.
Po tem
dogodku je Karel Rifel spet vžgal avto in kurirska trojka je odrinila na glavno
cesto. Lamovšek je sklenil, da se bodo skozi Slovenj Gradec prebili v Dravograd
in od tam proti Črni na Koroškem in Šoštanju. Toda cesta od Slovenjega Gradca
dalje je bila vse bolj nabita, postankov je bilo čedalje več in več.
Ob enem
takih postankov je k partizanskemu avtomobilu stopil neki višji ustaški oficir.
Poklical je Lamovška; ki ga je upravičeno imel za partizanskega častnika, in ga
povedal s sabo na travnik, daleč stran od avtomobila in kolone.
Lamovšku
je vse zagomazelo po hrbtu. Bil je na tem, da umre že po koncu vojne, toda
svojega življenja ni bil pripravljen prodati poceni. Brzostrelke sicer še ni
imel napete, toda to je znal že dolgo storiti bliskovito. Prišla sta na samo.
Za gozdnim grebenom, ki se je vlekel vzdolž Pohorja, so se občasno oglašali
rafali.
»Poslušaj,
tovariš!« ga je nagovoril ustaški višji oficir. S to besedo mu je izkazal
spoštovanje in odkril, da od njega pričakuje nenavadno uslugo. »Na drugo stran
tistega grebena,« dolino. O njihovi odisejadi mi je pripovedoval Ivan Lamovšek
Runo, ki se s takimi nevarnostmi ni srečeval niti med pohodom 14. divizije na
Štajersko...
(P.S. glej dalje na listu 286, listi so
zamenjani)
284
Kurirske
zveze na Štajerskem so bile malo pred nemško kapitulacijo preosnovane. Ostala
je komaj vsaka tretja. Namesto prejšnjih postaj 1/3, 1/5 in 1/6, ki so morale
vzdrževati zveze na ozemlju med Tuhinjsko in Mislinjsko dolino, se je osnovala
ena sama s sedežem v Radmirju. Njen komandir je postal Ivan Lamovšek-Runo. Ob
sebi je imel osem mladih korenjakov.422 Kako iznajdljivi in bojeviti so bili
ti fantje, priča dejstvo, da so se 8. maja 1945 napoti1i v Celje v izposojenem
tovornem avtomobilu na trdo gorivo. V Celju so razoroževali nemško vojaštvo in
se hudo udarili z ustaši. Te so od sedanjega trga revolucije zavrnili na
vzhodno stran. Potem so se dobro oborožili in zasegli za svoje potrebe štiri
motorna kolesa ter en osebni avto, ki so poprej pripadali nemški vojski. Vse to
so odpeljali v Radmirje. Njihova postaja je bila zares dobro opremljena.
Prišla
pa je pošta, ki jo je bilo treba nujno prenesti h kurirjem postaje 1/8 na
Pohorju; tako dolge poti pa skoraj ni bilo mogoče opraviti peš, vsaj pravočasno
ne. Zato so odšli na pot z osebnim avtomobilom, znamke »Opel«, na katerega so
nalepili slovensko in jugoslovansko zastavo. Vozil je Karel Rifel, avtomehanik
iz Gornjega grada, tedaj kurir na postaji v Radmirju, za spremstvo Ivanu
Lamovšku-Runu pa je bil še Jože Mikek-Poforški, doma s Šmihela nad Mozirjem.
Že ko
so pripeljali do Gorenja pri Paški vasi, so zašli med ustaše, ki so šli peš in
se niso niti marali umakniti s ceste. Vozilo se je pomikalo dalje po polževo,
moralo se je ustaviti vsakih nekaj metrov. Izdajalski vojaki so bili očitno
strahotno utrujeni in se niso dosti menili za tri osamljene partizane. Toda
nenadoma je pred avto stopil ustaški oficir in vprašal, kakšni partizani da so,
ali slovenski ali jugoslovanski.
»Slovenski,«
je pogumno odgovoril Ivan Lamovšek-Runo.
»Zakaj imate potem
na avtomobilu jugoslovansko zastavo?« je preteče vprašal ustaš in vanje uprl
sovražne oči.
»No
ja,« je s premislekom odvrnil Runo, »če te ta zastava bode v oči, jo lahko odstraniš.«
Ustaški
oficir je jugoslovansko zastavo takoj strgal z vozila in to ga je pomirilo.
Očitno ustaši slovenskih partizanov
285
286
Sercerjeva-Tomsiceva Lamovsek.jpg
tekst pod sloko
Podporočnik Ivan
Lamovšek-Runo je začel svojo bojno pot kot mitraljezec v Šercerjevem bataljonu
Notranjskega odreda in v l. proletarskem udarnem bataljonu Toneta Tomšiča.
P.S. Tu se
nadaljuje iz strani 284 (!?)
je s prstom pokazal
ustaš v smer, kjer so se oglašali mitraljezi, »smo poslali neko našo enoto, od
katere ni nobenega glasu. Kaže, da so jo vaše enote zajele. Pojdi k svojim in
jim reci, naj nam enoto osvobode in vrnejo, mi želimo priti mirno na Koroško!«
Lamovšek
je vse potrdil. Kaj naj bi sicer tudi storil...
Po
vrnitvi v vozilo je Lamovšek ocenil, da bi se kazalo vrniti proti Hudi luknji.
Takoj so se začeli prebijati nazaj. Zdaj so umikajočim se ustašem vozili
nasproti. Zrli so v njihove mrke in odsotne obraze, ki so značilni za popolnoma
zbite ljudi. Ta ustaška preutrujenost in brezciljnost sta reševali troje
partizanskih kurirjev pred najhujšim. Ustaši so imeli dovolj opravka sami s
seboj in s svojo bedo. Njihova beda je bila zares neskončna. Bili so med njimi
tudi otroci, starci in ženske. Ob cesti so cmarili v počrnelih menažkah in ob
majhnih ogenjčkih kakšno jed. Imeli so velike, poželjive oči in zaraščene
obraze...
Ko so
Lamovšek, Karel Rifel in Poforški Jože pripeljali do Mislinja, je začelo pri
Doliču strahovito pokati. Spoznali so, da so storili napako,
286
ker so se bili
vrnili. Zavili so na levo po poljski poti proti Pohorju in prišli do samotne
kmetije. Tam so se posvetovali in ugibali, kaj storiti.
Nenadoma
je zaropotalo motorno kolo. Na dvorišču poleg njihovega avta sta se znašla dva
do zob oborožena ustaša. Z njima so Lamovšek in njegova dva spremljevalca hitro
opravili. Morala sta izročiti orožje. Toda partizani so bili tako nespametni,
da jima motornega kolesa niso vzeli. Lahko sta se vrnila med svoje, tam pa sta
spet dobila orožje. Takih partizanskih postopkov so bili ustaši vajeni že od
Celja dalje. Šlandrovci in borci odrednih enot so zahtevali, da odlože orožje,
nato lahko prosto nadaljujejo pot proti Koroški, pri tem so računali, da bodo z
napol oboroženimi ustaši druge partizanske enote laže dokončno opravile. Toda v
tem so se partizani zmotili, zakaj orožja je bilo ob cestah na kupe in ustaši
so se spet do zob oborožili. Slej ko prej se je bilo treba temeljito spoprijeti
z njimi...
Trije
partizanski kurirji so ugotovili, da jim za pot iz zagate manjka goriva.
Sklenili so znova oditi v Slovenj Gradec, tam poiskati predstavnike ljudske
oblasti in se oskrbeti z bencinom. Odrinili so spet med ustaše. Do večera so se
prerinili do mesta, ne da bi jih ustaši pokončali. V smeri proti Podgorju jim
je po dolgem povpraševanju uspelo dobiti stik z Danico Badovinac iz okrožnega
odbora OF Slovenj Gradec. Ta je Lamovška in druga dva kurirja dobro poznala,
ker je od prejšnje jeseni večkrat potovala po njihovih zvezah. Takoj jim je
bila pripravljena pomagati, le oštela jih je še.
»Kaj le
počnete med to sodrgo? Kako da niso že opravili z vami, ko samo čakajo na
priložnost, da lahko ubijejo katerega od naših? Nam so včeraj ubili tri in dva
ranili, danes pa dva ubili in tri ranili...«423
Da,
Lamovšek in njegova dva spremljevalca so tudi sami vedeli, v kakšni in kolikšni
nevarnosti so bili ves dan. Nosili so glave v torbi, kakor pravijo naši bratje
onstran Kolpe.
Trije
kurirji so prenočili na sedežu slovenjegraškega okrožja. Tu so še tudi oskrbeli
z gorivom. Drugi dan so odrinili proti Podgorju in Razborju. Vozilo so morali
več porivati, kot so se lahko peljali v njem. Le ob silnih naporih in s pomočjo
kmetov so prišli do Šentvida nad Šoštanjem in dalje proti Belim vodam.424
287
NAROBE NASTAVLJENA ZANKA
Iz
pričevanj Draga Markoviča, Ivana Lamovška in še nekaterih drugih je mogoče
spoznati, da se je zloglasni 15. kozaški korpus s fronte vzhodno od Ptuja
umikal mimo Slovenske Bistrice, skozi Slovenske Konjice in Dolič proti
Dravogradu. Ta korpus je poleg nekaterih nemških enot prvi dosegel sotočje Meže
in Drave. Z orožjem je prišel čez most v Dravogradu le deloma. Kozaki, ki jim
je to uspelo, so se vdali med Labotom in Grebinjem Šercerjevi brigadi, ki so jo
bili podprli Britanci z nekaj tanki. Po nekakšnem tihem dogovoru je zajeto
moštvo pripadlo Britancem, orožje in tehnika pa 14. udarni diviziji.* To velja
tudi za razoroženo kozaško divizijo na sotočju Mislinje in Meže, ki je orožje
odložila pred Tomšičevo brigado, moštvo na konjih pa je odšlo po dolini Meže
ter proti Pliberku in Lipici. Enote 14. udarne divizije namreč niso smele
izgubljati svojih sil s stražarjenjem tolikih množic razoroženih konjenikov. Še
malo jim ni bilo mar, če si jih bodo pripisali njihovi zavezniki. Ravnati
drugače ne bi bilo pametno.
Prav
tako je iz teh in drugih pričevanj mogoče spoznati, da so se 11. maja 1945
priteple v Mislinjsko dolino šele prve, tolpe ustašev in četnikov in da so se
od Letuša proti Šoštanju in Hudi luknji deloma usmerili tudi tisti hrvatski in
črnogorski narodni izdajalci, ki sta jih bili srečali Zidanškova in Šlandrova
brigada na poti proti Celju in ki so prvotno hiteli proti Zgornji Savinjski
dolini.
- - -
* Poglavitna naloga
14. udarne divizije je še vedno bila zasedba slovenskega narodnostnega ozemlja.
Zato so bile njene sile razdrobljene - v malo katerem kraju je bilo skupaj
bataljon vojske - in se niso utegnile ukvarjati z ujetniki. Britancem je bilo
mnogo do tega, da zberejo kar največ ujetnikov. Niso se pulili za orožje in
tehniko, kot smo se mi, ki nas je v to gnala naša revščina (iz pričevanja Miče
Došenoviča z dne 8. januarja 1974).
288
Od
ustašev ni bilo mogoče pričakovati, da se bodo vdali v Mislinjski dolini.
Pogajanja z njimi v tem smislu bi bila brez pomena. Toda s spretnimi pogajanji
jih je bilo mogoče toliko zamotiti, da bi se bile medtem pri Dravogradu zbrale
zadosti močne sile Jugoslovanske armade. Te bi bile potem z ustaši opravile
brez večjih težav. Štab 4. operativne cone in štab 14. udarne divizije s
podrejenimi poveljstvi sta ves čas uporabljala tako taktiko, ki se je zelo
dobro obnesla. Le po tej poti in z zaporami na ključnih prehodih je bilo mogoče
dobiti bitko s časom in bitko s sovražniki.
V tem
smislu štabi in enote 3. jugoslovanske armade niso bili tako prožni. Nekako se
niso mogli otresti oblik frontalnega delovanja in ne prikriti silnega sovraštva
do ustašev, ki je moglo na pogajanjih le škodovati. Ustaše je tiralo v obup,
predvsem tiste, ki še niso bili pregloboko zabredli v zločine in ki bi se bili
najbrž le radi vdali...
Najhujša
je bila počasnost. Skoraj neverjetno je, da je štab 3. jugoslovanske armade
šele 12. maja 1945 ob treh zjutraj svoje divizije preusmeril proti Mislinjski
dolini in po dolini Drave proti Dravogradu. Ker so bile brigade in divizije dan
poprej dobile čisto drugačne zapovedi, mnoge pa že tudi odšle na odrejene
položaje, so močno zamujale pohodih proti Dravogradu. 425 Največ je
zamudila 12. udarna divizija Slavonska, ki ji sploh ni uspelo poseči v
dogajanje pri Dravogradu, čeprav so si največ obetali ravno od njenih dveh
brigad.*
Ko je
štab 3. jugoslovanske armade po posredovanju Ivana Dolničarja, Lada
Ambrožiča-Novljana in še nekaterih predstavnikov osrednjega slovenskega vodstva
le spoznal, da je Mislinjska dolina postala pribežališče zločinskih ustašev in
drugih izdajalcev, ki so se hoteli prebiti skozi dravograjska vrata proti
zahodu, k Britancem, ni mogel izbirati, katere svoje enote bo poslal po dolini
Drave proti Dravogradu. Poslal je pač tiste, ki so mu bile pri roki. Dosti
bolje bi namreč bilo, če bi bil 17. udarno divizijo »Vzhodno bosansko«, o
katere
- - -
* Iz arhivskih
listin ni čisto jasno, kateri brigadi sta bili to. Milan Basta v že omenjeni
knjigi omenja 12. slavonsko proletarsko brigado, ki pa je časten naziv
proletarska dobila šele po osvoboditvi (po pričevanju Miče Došenoviča z dne 8.
januarja 1974).
289
bojevitosti priča
že njena zaporedna številka,* napotil po dolini Drave proti Dravogradu, namesto
da ji je ukazal, naj udari prek Slovenskih Konjic proti Doliču. Toda to ni bilo
mogoče, ker je bila ta divizija za tak premik preveč južno od Maribora. Hkrati
je računal, da bo 17. udarna divizija že pri Hudi luknji prestregla glavnino
ustašev,426 ne pa, da jih bo tu ujela le za rep. S tem je bila
zanka, ki naj bi se okoli ustašev zadrgnila pri Dravogradu, nastavljena narobe:
Zgodilo se je namreč, da so najbojevitejše sile tolkle po ustaših od zadaj in
jih prav silile, da se prebijejo proti zahodu.
No,
kakorkoli že, 17. udarna divizija je sijajno opravila svoje zadnje bojno
poslanstvo. Ko je 12. maja 1945 popoldne s svojimi enotami dosegla Dolič, je
ustaše takoj strahotno napadla, jih potisnila stran od Hude luknje in zasedla
hrib Turjak (kota 793), kjer je bil prevladujoč položaj za vstop v Mislinjsko
dolino.427 Pri tem je napravila med ustaši pravcat pokol, da o
paniki ne govorimo.
Pri
Dravogradu, kjer je bila idealna priložnost, da izhode iz Mislinjske doline
zapre proti zahodu z naslonom na Pohorje in Uršljo goro, 3. jugoslovanska
armada ni delovala enako odločno. Tu ni nastopila niti z zadostnimi niti z
dovolj bojevitimi silami. Izjema v tem smislu je bila 6. brigada 36. divizije,
ki pa ni mogla storiti kaj več, kakor da je v bojih pri Otiškem vrhu zadržala
svoje položaje. Bila je preveč osamljena.
- - -
* Zaporedne
številke divizij so jugoslovanske in povedo, kako po vrsti so nastajale
divizije (s tem pač kakor so jih zaznamovali v Vrhovnem štabu NOV in POJ).
Sedemnajsta udarna divizija "Vzhodno bosanska« je bila ustanovljena 2.
julija 1943, v bitki z ustaši od Hude luknje do Slovenjega Gradca pa je
sodelovala s 6. vzhodno bosansko proletarsko udarno brigado, ki je bila
ustanovljena 2. avgusta 1942 (častno ime proletarska je dobila 29. oktobra
1944), z 2. krajiško udarno brigado, ustanovljeno 2. avgusta 1942, in s 15.
majevičko udarno brigado, ustanovljeno 25. marca 1943 (podatki iz "Rata
poslije pobjede«; Vjesnik z dne 23. maja 1975 in iz Vojne enciklopedije,
razpredelnici o brigadah in divizijah).
290
Prave
bojne izkušnje si je mogoče pridobiti šele sčasoma. Nič čudnega in nič
nečastnega ni, če je 51. diviziji takih izkušenj primanjkovalo, saj je
obstajala šele šest mesecev. Njene brigade niso obvladale manevrskega
bojevanja, menda pa so bile številčno tudi močno oslabljene.* Vrh tega so
Vojvodinci precenjevali bojno vrednost ustašev. Tega vsaj v 14. udarni diviziji
ni bilo zaslediti, čeprav smo vsi vedeli, da imamo opraviti z nevarnimi in
zagrizenimi sovražniki. Da je bila mera polna, je general polkovnik Aleksander
Lohr prav 12. maja ponovno dvignil orožje. Njegove enote so poteptale listino o
vdaji in drle od Šoštanja čez Sleme v Črno na Koroškem in dalje po Mežiški
dolini proti Poljani. Nenadno nastale kritične razmere na tem odseku so
narekovale preveč razpotegnjeno razvrstitev 51. divizije po grebenu Tolstega
vrha, Zelenega brega in Strojne. S tem njene sile niso bile uporabljene za
zaporo zoper ustaško prodiranje proti zahodu, razvrščene pa tudi niso bile v
bojnih jedrih za napadalno uporabo, ki bi mogla učinkovito udarjati v bočno
razvrstitev ustaških kolon. Tako je bilo vse prepuščeno toku dogodkov in
iznajdljivosti 14. udarne divizije,** ki je morala popravljati posledice teh
pomanjkljivosti, kakor je mogla in znala...
- - -
* O številčnem stanju brigad 51. divizije iz tega časa
ni podatkov. Ta divizija je bila ustanovljena 31. oktobra 1944 sestavljale pa
so jo: 7. vojvodinska brigada, ustanovljena 2. julija 1944, 8. vojvodinska
brigada, ustanovljena 18. septembra 1944 12. vojvodinska brigada, ustanovljena
8. oktobra 1944 in Topniška brigada 51. divizije, ustanovljena 12. novembra
1944. Podatki so iz Vojne enciklopedije.
** Štirinajsta udarna divizija, ki je bila
ustanovljena 13. julija 1943 je tedaj sestavljalo pet brigad, ki so bile
motorizirano-pehotnega značaja, in sicer: 1. SNOUB Toneta Tomšiča, ustanovljena
kot 1. slovenska proletarska udarna brigada 16: julija 1942 (zaradi posebnih
političnih razmer na Slovenskem ji je bil častni naziv "proletarska« 11.
avgusta 1942 spremenjen v naziv "udarna«, ponovno pa ji je bil ta naziv
priznan leta 1953), 2. SNOUB Ljuba Šercerja, ustanovljena 6. oktobra 1942, 6. SNOUB
Slavka Šlandra, ustanovljena 6. avgusta 1943, 13. SNOUB Mirka Bračiča,
ustanovljena 23. septembra 1943 in 11. SNOB Maloša Zidanška, ustanovljena 8.
januarja 1944. Prve štiri so bile torej udarne, Zidanškova je bila za tako
častno ime tudi predlagana še med vojno, a takega imenovanja ni dočakala (Vojna
enciklopedija s popravkom za Tomšičevo brigado v skladu z ustaljenim
izročilom).
291
PRVI KRVAVI OBRAČUNI Z USTAŠI
Čeprav
so ustaši v spopadu pri vojašnici v Slovenjem Gradcu že v četrtek zvečer ubili
partizana Jurija Špeca, ki je bil doma iz Starega trga pri Slovenjem Gradcu, in
dvanajstletno dekletce Marijo Markuž z Gmajne pri Slovenjem Gradcu,428
je bilo njihovo navzočnost v Mislinjski dolini močneje čutiti šele od petka,
11. maja 1945. Tega dne ob petih zjutraj sta prišla k pogajanjem na sredo
lesenega dravograjskega mostu poleg vlasovskih oficirjev tudi ustaški general
Vladimir Metikoš in ustaški polkovnik Daniel Crljen. Pogajali so se s štabom 2.
bataljona Prekmurske brigade, ki so ga zastopali komandant Simon Srdič,
politični komisar Mitja Hribovšek in pomočnica političnega komisarja Nada
Majcen, in s predstavniki bolgarske vojske iz štaba 16. polka, ki jih je vodil
general Šterij Atanasov. Predstavniki poražene strani so zahtevali prost prehod
čez Dravo v Avstrijo z vozili in lahkim orožjem, v zameno pa so bili
pripravljeni izročiti nekaj težkega orožja in opreme. Poudarili so, da se ne
nameravajo vdati jugoslovanskim enotam, namignili pa so, da bi se morebiti
vdali Bolgarom, če bi jim zajamčili, da jih ne bodo izročili jugoslovanskim
partizanom. Predstavniki bolgarske vojske in 2. bataljona Prekmurske brigade so
te zahteve takoj zavrnili kot nesprejemljive, češ da se morajo vdati tu pred
Dravogradom in da se morajo nemške, vlasovske in ustaške čete po preteku ene
ure začeti predajati in izročati orožje, drugače bodo bolgarske in
jugoslovanske osvobodilne sile primorane uporabiti vsa vojaška sredstva. Vojaki
brez orožja naj prihajajo na leseni dravograjski most, od koder jih bodo
odpeljali v ujetniška taborišča, kjer bodo ranjenci dobili tudi zdravniško
pomoč.429
292
293
Prekmurska brig Srdic Hribovsek Majcen Nada.jpg
293
Dve
uri po tem dogovoru so se začele vdajati nemške in deloma vlasovske čete.
Vojaki, večinoma Avstrijci starejših letnikov, so prihajali na most brez orožja
in z dvignjenimi rokami kami od zjutraj pa vse do večera. Ustaša med njimi ni
bilo nobenega. Ti so se skupaj z glavnino vlasovcev pripravljali, da si prehod
čez dravograjska mostova izsilijo z orožjem in zastraševanjem o svoji silni
moči.430
Kozaki
so se tega dne skušali pogoditi tudi s tomšičevci, ki so preprečevali dostope k
železniškemu mostu v Dravogradu in vstop v dolino Meže. Do teh pogajanj je
prišlo malo pred poldnem sredi železniškega mostu v Dravogradu, na njih pa je
bil navzoč politični komisar 2. bataljona- Tomšičeve Miloš Rutar-Ružo. Ta
pogajanja so rodila le delen uspeh: vdajati so se začeli tudi vlasovci. Te so
partizani spuščali proti Pliberku, vendar šele po odložitvi orožja. 431
Položaji
zmagovalcev na dravograjskem vozlišču so se 12. maja 1945 močno okrepili. Tega
dne v prvih jutranjih urah je prišla v Dravograd 6. brigada 36. divizije in
nemudoma zasedla položaje po grebenu od Otiškega vrha proti Dravogradu.
Prihajali sta tudi 7. in 8. brigada 51. divizije. V poVezavi in dogovorno s
štabi teh enot je tega dne odšel na pogajanja z ustaši v Šentjanž celo
komandant 2. bataljona Prekmurske brigade Simon Srdič. Njegov namen je bil,
prepričati ustaše o nesmiselnosti prelivanja krvi, jih odvrniti od namere, da
zavzamejo Dravograd, če nič drugega pa vsaj pridobiti čas. S svojim spremstvom
se je prebil skozi ustaške položaje skoraj do Šentjanža, toda tam mu je neki
ustaški oficir surovo ukazal, naj se hitro odstrani; nato je parlamentarce
obstopilo več sto ustašev, ki so začeli prijemati za orožje in groziti.432
Tveganje torej ni obrodilo sadu.
Kmalu
zatem je po nalogu štaba 2. bataljona Prekmurske brigade odšel prek ustaških
položajev še politieni komisar 3. čete Zlatko Bogataj v spremstvu desetine
borcev. Na čepicah so imeli bele zastavice, oboroženi pa so bili z
brzostrelkami. Tem so pred Šentjanžem zaprli pot ustaši s tanki. Zlatko Bogataj
je skušal sovražnike pregovoriti k vdaji, toda ti so to imeli za propagando, ki
bi utegnila zmanjšati bojnega duha ustaške vojske. Tudi tokrat so zahtevali,
naj se parlamentarci zmagovalcev takoj odstranijo. 433
Po vsem
tem je bilo jasno, da se ustaši ne nameravajo vdati in da obravnavajo možnosti
za prehod k Britancem s silo. Ker sta oba partizanska oficirja spoznala, da je
ustašev mnogo več, kot sta si poprej sploh mogla misliti, je štab 2. bataljona
Prekmurske brigade sklenil, da se bo zvečer bataljon od železniške postaje
umaknil čez leseni most in zasedel položaje na levem bregu Drave.434
Samo tako je bilo namreč mogoče uspešno braniti prehode čez most.
294
S
pošiljanjem pogajalcev so skušali tudi ustaši ugotoviti položaje enot
Jugoslovanske armade. Ker pa so imeli pogajalci za ogledništvo zelo malo
možnosti, so uporabljali tudi nasilno izvidništvo. Tako je prihajalo do
občasnih spopadov, ki so se 12. maja proti večeru pri Podklancu razbesneli v
hud boj. Tu je ustašem zaustavil pot 3. bataljon Tomšičeve brigade in do noči
zavrnil več ustaških napadov. Ustaši so se morali vsakič umakniti s hudimi
izgubami.435 Najhujši boji so se tega dne razbesneli na položajih
pri Doliču in Hudi luknji, se pravi ob vstopu v Mislinjsko dolino iz vzhoda,
kamor je uspeh priti 17. udarni diviziji z vsiljenim pohodom iz Poljčan in
Slovenske Bistrice v rekordnem času.
Prednji
deli 17. udarne divizije »Vzhodno bosanske« z delom štaba so se v Gornjem
Doliču pojavili že v soboto, 12. maja, malo pred dvanajsto. Komandant Blažo
Jankovič se je tu srečal s partizanskim sodelavcem Štefanom Lušnecem. Pozanimal
se je za moč, namene in bojnega duha ustašev pa tudi za razvrstitev zavarovanj
njihovih kolon in taborišč. Hkrati je poslal v ustaški štab svoje odposlance,
ki so zahtevali odložitev orožja. 436
Pri
pogajanjih med poveljstvom 8. ustaške divizije in predstavniki štaba 17. udarne
divizije JA je bil navzoč tudi pooblaščenec Ozne Jože Korošec-Vido. Ta je
povedal, da so ustaški poveljniki takrat omahovali. Nameravali so se celo
vdati, vendar so bili nezaupljivi, ker so se bali, da jih potem ne bi pobili.
Niso verjeli zatrjevanju, da bodo ostali živi in da jih bodo poslali v
ujetniška taborišča. Zato pogajanja niso obrodila sadu. Ustaši so sklenili
upreti se izročitvi orožja. 437
Spopad
pri Doliču se je razvnel, še preden so se vrnili pogajalci iz ustaškega
poveljstva. Prvi streli so padli pri doličkem železniškem viaduktu 12. maja
1945 ob štirinajstih. Napadla je slavna Majevička brigada.* S tem se je začela
srdita bitka, ki je pojenjala šele po dveh dneh. 438
- - -
*
Štefan Lušnec iz Gornjega Doliča pravi, da je 15. majevička brigada napadla
predčasno in sicer že takrat, ko se je komandant 17. udarne divizije Blažo
Jankovič še pogovarjal z njim in ko še ni dal povelja za napad. Ko se je napad
začel, pa ga ni bilo mogoče več ustaviti (magnetofonski posnetek z dne 4. julija 1975).
295
Borci
17. udarne divizije Vzhodno bosanske so prešli v splošen napad s črte Gornji
Dolič-Mislinja-Šentilj pod Turjakom, toda dosegli so le omejen uspeh. Njihov
napadalni klin je dosegel kmeta Pušnika in tako so presekali umikajočo se
ustaško kolono. Zavzeli so tudi hrib Turjak, kjer je bil prevladujoč položaj.
Pri tem so ubili 65, zajeli pa šest ustaških vojakov.439
Zavzetje
Turjaka je ustaše zelo ogrozilo, ker je bilo od tu mogoče tolči po gosto zbiti
glavnini, ki bočno ni bila več zavarovana. Ustašem ni kazalo drugega, ko da se
zagrizeno upirajo in nenehoma prehajajo v nasprotne napade. Zaradi dobljenih
udarcev pa so se znašali nad popolnoma nedolžnimi krajani, ki so jim bili
prišli v roke. Tako so od doma v Gornjem Doliču tega dne odvedli
šestdesetletnega delavca Jurija Uršeja in ga ustrelili. Nasilne smrti je moral
umreti celo enajstletni deček Egidij Švagelj iz Gornjega Doliča, ki so ga
ustaši pokosili z rafalom. V bojnem metežu sta umrla tudi Julijana Turnšek in
Ivan Kumar, ki ju je pokončala granata, namenjena ustašem.440 Žrtev
med domačini pa bi bilo še več, če ne bi bili bežali od doma in se skrivali po
gozdovih.
Opisani
napad in uspeh 17. udarne divizije »Vzhodno bosanske« pa je vplival tudi na
gibanje ustašev, ki Gornjaga Doliča še niso bili dosegli. Ti so se iz Hude
luknje vrnili in se obrnili po Šaleški dolini proti zahodu. Mimo Mozirja, čez
Ljubno ob Savinji in Luče so 13. maja 1945 prišli v Solčavo. Ta skupina ustašev
je štela nekaj tisoč ljudi. Utaborili so se pri hišah od Solčave do potoka
Lešek. Od tu so naslednji dan odšli po stezi ob potoku k Sv. Duhu in od tam
prek nekdanjega mejnega prehoda na Šentlenart in naprej v Železno Kaplo.* Med
potjo do Železne Kaple so postrelili več obnemoglih in bolnih ustaških Vojakov,
nekaj zaostalih pa je polovila narodna zaščita. 441
- - -
* Ustaši so
prisilili Janeza Vršnika po domače Krznarja iz Solčave, da jih je vodil proti
Železni Kapli, a jim je na prehodu čez Kolarjev vrh pobegnil, Za njim so
streljali, vendar ga niso zadeli (Anton Ikovic, pismi z dne i2. in 26. decembra
1975).
296
BOJI PRI DOLIČU IN DRAVOGRADU
Na
nedeljo, 13. maja, se je pri Gornjem Doliču začel pravi pekel s hudimi žrtvami
na obeh straneh. Toliko krvi, kot je bilo prelite tega dne v tem kraju, in
toliko gorja, kot so ga partizanski ljudje doživeli tisto nedeljo, ni zaslediti
nikjer drugod in nikoli.
Potem
ko se je 17. udarna divizija »Vzhodno bosanska« razvila za boj na vsej črti, so
se ustaši znašli v hudem precepu. Velik del njihove glavnine se še ni bil
docela izvil iz Hude luknje. Od tu proti Mislinji in Dovžam je bilo še vedno
gosto kot na mravljišču in vsaka partizanska mina ali granata je udarila v
polno, učinkoviti pa so bili tudi mitralješki rafali. Spričo močnega pritiska,
ki je imel obliko klešč, in spričo ogromnih izgub, so ustaši prek noči na 13.
maj pripravili močan nasprotni napad, hkrati pa so pospešili umik proti
Dravogradu, kjer so si nameravali izsiliti prehod čez Dravo. proti Avstriji.
S
položajev pred Dravogradom, kjer so se pripravljali za preboj čez Dravo, so odtegnili
izbrane, močne in bojevite sile črne legije in Paveličeve telesne straže ter
jih usmerili proti koncu svoje kolone k Hudi Luknji. Ti ustaši so deloma
zaobšli južno krilo 17. udarne divizije po dolinici Mevlje med kmetom Pušnikom
in Šentvidom, nato pa so se povzpeli na severno pobočje Paškega Kozjaka. Prišli
so prav do Podlesnika, zakaj enote 17. udarne divizije so se bile oprle na
obronke Pohorja, tako da Paški Kozjak pravzaprav ni bil niti branjen. Prav v
tem je iskati glavni vzrok za tolikšen ustaški uspeh, četudi njihovemu
poveljstvu ni zanikati domiselnosti, enotam pa ne izrednega bojnega duha. 442
Seveda
so ustaši ta svoj prodor plačali z mnogimi življenji, ki so bila žrtvovana za
izgubljeno stvar. Zaradi silnih
297
298
Dravograd.jpg
298
299
Gornji Dolic.jpg
299
izgub so se ustaši
znesli nad nedolžnim prebivalstvom. Kmetu Hofu (Francu Naveršniku) v Gornjem
Doliču so požgali žago venecijanko in gospodarsko poslopje, kmetu Arneju
(Jožefu Zupancu) v Gornjem Doliču pa hlev. Delavcu Andreju Skočaju, ki je imel
številno družino, so na severnem pobočju Paškega Kozjaka požgali hišo,
imenovano Pavelnova bajta. Samo gospodarsko poslopje je pogorelo pri Hrusteljnu
(lastnica Frančiška Hrustelj), kmetom Golčerju (Ivanu Hriberšku), Gornjemu
Golčerju (Francu Borovniku), Špeglu (Mariji Šušec), Spodnjemu Podlesniku
(Fortunatu Javorniku) in Pezmanu na severnih obronkih Paškega Kozjaka, ki so
vsi zvesto podpirali slovensko partizansko vojsko, pa so ustaši požgali tako
hiše kot tudi gospodarska poslopja. Najstrašnejše zlo so storili
sedeminsedemdesetletnemu Jakobu Grušovniku-Pezmanu, ki so ga zalotili v gozdu.
Ni jim bilo dovolj, da so mu upepeljili domačijo, ampak so mu potem najprej še
iztaknili oči, nato pa razbili lobanjo.443 Tu se je torej ponovila
ustaška praksa s pohodov v Liko, Banijo, Kordun in druge partizanske kraje.
Vendar
pa je treba povedati, da pri tem ustaškem nasprotnem napadu ni šlo samo za
požigalski pohod, kakršne smo poznali iz časov italijanske okupacije. Boji so
bili ogorčeni. Položaji na prevladujočih višinskih točkah in pri posameznih
domačijah so tudi po osemkrat prešli iz ustaških rok v roke borcev Majevičke
brigade in obratno.444
Borci
Majevičke brigade so bili večinoma bosi, toda silno bojeviti.445
Ustaško obrambo so hoteli brezpogojno streti in so se nenehoma poganjali v
juriše. Toda tudi ustaši so se bili na življenje in smrt. Zavedali so se, da
zmagovalci z njimi ne bodo milostni, preveč zločinov so imeli na vesti. Seveda
so partizanske borce sodili po sebi, sami pa niso nikoli odpuščali, klali so
vse, kar se jim je postavilo po robu goloroko, in vse, kar je bilo srbsko.
Bližal se je čas, ko bodo morali za vse dati račun...
P.S. SLEDI 1991 LETO in VUKOVAR - ŠKABRNJA – BiH in
SREBRENICA
Sicer
je med ustaši vladalo razsulo. Vse naokrog so iskali civilne obleke, da bi se
rešili izdajalske uniforme in se tako izmaknili zlu in ujetništvu. Med sabo so
imeli ženske, otroke in starce, uboge ubežne ljudi in jih uporabljali za
kritje, da zmagovalci ne bi tolkli po njih s težkim orožjem.446 Toda
ti ljudje so bili nosilci malodušja in panike, saj je bilo jasno, da je ustaška
stvar izgubljena za vselej. Malodušje pa je zajelo tudi domobrane, ki niso bili
nikoli kaj prida vneti za boj proti partizanom.
300
Borci
Majevičke brigade niso dosti izbirali. Z mitraljezi, minometi in topovi so
tolkli po vsem, kar se je gibalo pod ustaškim varstvom. Topovi so sekali v
polno. Mrtvih na ustaški strani je bilo toliko in toliko razbite tehnike, da se
njihove kolone niso več mogle umikati po cesti. Drle so po gozdovih na obrobju
Graške gore.447
Kako ogorčeni so bili boji pri Hudi Luknji, Doliču in
Mislinji, je mogoče sklepati po izgubah na obeh straneh. Po nekaterih podatkih
je 17. udarna divizija »Vzhodnobosenska« imela v dveh dneh 82 mrtvih in 186
ranjenih.448 Na ustaški strani jih je popadalo kakih 3.000, zajetih
je bilo 10.960, pobitih konj pa 480.449 Polovico jih je padlo na sam
dan njihovega nasprotnega napada, ujetih 13. maja (na nedeljo) pri Doliču pa je
bilo skoraj 4.000. Ocene o ustaških izgubah
pri Doliču iz bojnih relacij pa so samo približne. V resnici so bile najmanj za
tretjino večje. Kakor je mogoče sklepati po pripovedovanju očividcev, je v
desetih velikanskih grobiščih pokopano najmanj 4.700
ustašev.450 Zaradi tisočev
mrličev med Hudo luknjo in Mislinjo je bil smrad tisto poletje tako grozoten,
da so daleč naokoli odmrle vse čebele za štiri leta…451
Ustaši
so bili okrutni kot vedno. Nad zajetimi borci Jugoslovanske armade so zagrešili
strahotne zločine. Ko je Majevička brigada zlomila ustaški klin in se sama
globoko zagrizla v njihovo razvrstitev, je skupina borcev - med njimi je bil
tudi Štefan Vertič iz Ptuja - zaprepadena naletela na ustaše, ki so pekli
ujetega partizana na ražnju. Ti izvržki hrvatskega naroda torej niso bili samo
klavci in požigalci, marveč še kaj hujšega...452
Pri
Dravogradu 13. maja 1945 ni bilo tako krvavo. To dopoldne so si ustaši
prizadevali, da bi prehod čez Dravo v Avstrijo dosegli s pogajanji in z
grožnjami. Kolikor bolj jih je tolkla 17. udarna divizija po zadku njihove
kolone, toliko bolj so postajali nestrpni. Ker se je bil 2. bataljon Prekmurske
brigade prejšnji večer, umaknil na levo obalo Drave, so se ustaši že ponoči
natepli v prostor med železniško postajo v Dravogradu in elektrarno.
301
Zaradi
tega je štab 51. divizije, ki se je po prihodu 13. maja 1945 tudi nastanil na
levem bregu Dravograda, poslal ultimativno pismo poveljstvu ustašev v Šentjanž
s pozivom na brezpogojno vdajo in izročitev orožja. To pismo je Vaso Veskovič,
obveščevalni oficir 51. divizije, izročil ustaškemu generalu Slavku Štancerju.453
Namen tega pisma je bil, da bi ustaše odvrnili od priprav za vdor prek
mostov in preprečili spopad, ki bi terjal nepotrebne žrtve. Toda štab 51.
divizije ni dobil odgovora na pismo, pač pa so ustaši povečali aktivnost in
sprožili premike proti Dravi. Hkrati so poskusili najti za svoj kočljiv položaj
kaj več razumevanja pri Bolgarih. Na pogajanja z njimi so poslali generala
Antuna Nardelija. Tam je bil navzoč tudi Mirko Rendič, načelnik štaba 6.
vojvodinske brigade 36. divizije. Ustaški general je zahteval prehod ustaške
vojske brez boja prek dravograjskih mostov. To pa so Bolgari in Mirko Rendič
odločno zavrnili in ponovno zahtevali brezpogojno vdajo.454 Ustaški
general je odšel; kmalu za tem pa je grišila druga skupina ustaških oficirjev.
Ti so skušali pri bolgarskem poveljstvu znova izsiliti privolitev za neoviran
prehod prek mostov v Dravogradu. Kot prej ustaškemu generalu so predstavniki
osvobodilnih sil tudi tokrat zavrnili njihove zahteve. Ta ustaška delegacija je
razjarjena odgovorila, da si bodo ustaši prehod prek dravograjskih mostov
izbojevali z vojaško silo. V štab 51. divizije je z enako zahtevo in pod lažnim
imenom prišel ustaški polkovnik Sudar, ki pa se je obnašal predrzno in
nesramno. Politični komisar divizije Milan Basta ga je prepoznal, pa so ga
aretirali.455
Ustaši
so poskušali dobiti možnost prehoda tudi v smeri proti Pliberku. Tam so njihovi
parlamentarci prišli v stik s štabom Tomšičeve brigade, ki je bil na Ravnah na
Koroškem (Guštanju). Pri Tomšičevi brigadi je bil že od 10. maja 1945 major
Franc Sever-Franta, šef operacijskega odseka 14. udarne divizije. Ker je imela
Tomšičeva brigada tega dne opraviti z neposlušno Lohrovo skupino v dolini Meže
pred Poljano, so se Anton Godec-Tomaž, Bojan Škrk in Franc Sever-Franta
dogovorili, da je treba sprejeti ustaško vabilo za odhod na pogajanja v njihov
štab. S tem bi brigada pridobila čas za obračun z Nemci pri Poljani, ki sem ga
že opisal, nato pa bi se spoprijela še z ustaši. Za pogajalca je bil določen
major Franc Sever-Franta.«
302
Na
pot v ustaški štab se je major Franc Sever-Franta odpeljal v zaplenjenem
nemškem tovornem vozilu s težkim mitraljezom na strehi. Poleg mitraljezca ga je
spremljal še kurir, vozil pa je šofer, po rodu Slovenec, ki je bil prestopil k
partizanom šele pred kratkim. Pred pogajalcem iz 14. udarne divizije so se
peljali ustaški parlamentarci na motorju s prikolico in mu onstran bojne črte
utirali pot proti Šentjanžu. Na cesti in zraven nje je mrgolelo ustašev in
beguncev. Na njihovih obrazih sta se zrcalila strah in obup, hkrati pa
neizmerno sovraštvo do vojakov s titovkami in z rdečimi zvezdami. Med potjo so
jim žugali s pestmi, grozili z noži in celo pljuvali nanje, bodo major Franc
Sever-Franta in njegovi spremljevalci so ohranili mirno kri in živce. Po
polževo so se pripeljali do ustaškega štaba v Šentjanžu, ki je bil v
Traunwirklerjevi hiši. 456
Komaj
so stopili iz vozila, že so ustaški pribočniki zahtevali, naj odložijo orožje.
Toda Franc Sever-Franta se je temu uprl. Privolil je samo v to, da bodo kurir,
šofer in mitraljezec ostali zunaj hiše v vozilu s protiletalskim mitraljezom.
Tako je partizanski major stopil do zob oborožen med visoke ustaške častnike z
začudenimi obrazi. Pozdravil jih je z geslom: »Smrt fašizmu!«
Major
Franc Sever-Franta je povedal, da je predstavnik narodnoosvobodilne vojske
Slovenije, ki operira na tem področju in ki je ustaški vojski zaprla vse poti
proti Koroški. Ustaški generali pa so rekli, da so na čelu celotne ustaške
vojske, ki se je znašla v Mislinjski dolini, in da je njihova naloga, doseči
kar najhitreje britanske oborožene sile, ki da držijo v svojih rokah dobršen
del Avstrije.
- - -
Franc Sever-Franta
je svoje spomine z naslovom »Pogajalec v osjem gnezdu« objavil v Vestniku
koroških partizanov štev. 1-2, maja 1975, in v radijski oddaji »Še pomnite,
tovariši?« V tem sestavku pomotoma navaja, da je Šercerjeva brigada, pri kateri
se je zadrževal kot šef operacijskega odseka 14. udarne divizije, delovala na
področju med Poljano in Dravogradom (v Mežiški dolini). Do te zamenjave je
prišlo zaradi Bojana Skrka, takratnega političnega komisarja Tomšičeve brigade,
ki pa je bil poprej dolgo v Šercerjevi. To napako sva razvozlala 5. junija
1975. Ko je za komandanta Šercerjeve omenil Antona Godca-Tomaža, je postalo
jasno, da se je takrat zadrževal pri štabu Tomšičeve brigade. Prav tedaj sva
ugotovila tudi' datum njegove misije v ustaškem štabu, od koder se je vrnil tik
pred spopadom z nemško 104. lovsko divizijo na Poljani, ta spopad pa je bil 13.
maja 1945 popoldne.
303
»Od
naše vlade smo dobili ukaz,« so rekli ustaški generali, da se moramo
brezpogojno prebiti v Avstrijo, onkraj Drave. To bomo storili z vsem orožjem,
kolikor ga imamo, in z vsemi begunci ter z drugimi vojaškimi formacijami, ki so
se odločile zapustiti ozemlje, katerega zdaj zasedajo vaše sile. Onkraj Drave
nas že pričakujejo Angleži. Če komu, bomo orožje izročili samo njim...«457
»Moja
naloga in tudi poslanstvo sta,« je takoj odločno pribil major Franc
Sever-Franta, »sporočiti vam, da vojska Titovih partizanov ne bo dovolila
preboja iz tega območja. Nacistična Nemčija in tudi NDH sta vojno izgubili,
zato pri vsem tem ne more biti nobene druge izbire, kot samo položiti orožje.
Postali boste naši ujetniki!«
Spogledali so se in strmeli v partizanskega majorja z začudenjem, da
nikoli tega. Poskušali so pri njem zbuditi razumevanje za posebne politične
razmere na Hrvatskem, ki da so bile med zadnjo vojno drugačne kot v Sloveniji,
zatorej jim sosedje ne morejo kratiti pravice, da ne bi storili tako, kot sami
hočejo. Major Franc Sever-Franta je takoj razumel, kam merijo, in takoj vnovič
reagiral. Pojasnil je, da je oboroženi boj slovenskega ljudstva proti fašizmu
in njegovim pomagačem istoveten z bojem hrvatskega in drugih narodov
Jugoslavije, da morajo šteti slovenske partizane samo za del Titove vojske,
katere pogledi na osvobodilni boj se v ničemer ne razlikujejo od pogledov
bratov po orožju v drugih delih Jugoslavije. Poudaril je, da bo moral vsak
posameznik ali skupina, ki sta zagrešila kakršen koli zločin zoper ljudstvo,
odgovarjati, pa najsi bo tukaj; na slovenskem ozemlju ali pa kje drugje, na
Hrvatskem ali v Jugoslaviji.
Medtem so bili ustaški pribočniki pred partizanskega majorja prinesli
skodelico črne kave in nekaj žgane pijače. Pogovori so tekli dalje. Tedaj je
spregovoril mož brez desne roke, general Slavko Štancer. Ta je bil zelo
napadalen.
»Partizani
se morajo zavedati,« je dejal, da imajo ustaši zelo močno vojsko in da se je ta
vojska pripravljena prebiti na ono stran. Če to ne bo šlo zlepa, potem bomo pač
morali uporabiti silo, če pogovori ne bodo obrodili sadu, potem bomo pač
uveljavili svoje zahteve z orožjem...«458
304
Ko
je majorju Francu Severju-Franti znova obvisel pogled na njihovih obrazih, je
opazil, da so kljub vsemu zelo zbegani, hkrati pa tudi polni odločnosti, da ne
bodo popustili v svojih zahtevah niti za las. Predobro se je zavedal, da gre
ranjeni zveri za zadnjo rešilno bilko, in zato tudi razumel njihov namig, da se
lahko odstrani, ker so se pogovori docela izjalovili. Sam ni hotel oditi iz
hiše, zakaj spoznal je, kaj bi utegnili storiti z njim in njegovimi
spremljevalci. Zahteval je, da ga na poti nazaj do partizanske bojne črte
pospremi ustaški general.
Ustaši
so se spogledali in zaničljivo zrli vanj, tedaj komaj dvaindvajsetletnega
mladeniča. »General?« je rekel eden izmed njih z ironičnim nasmeškom. »Kako vam
more kaj takega sploh priti na pamet! Majorja partizanske vojske naj spremlja
naš general?«
Po teh
besedah se je po hiši razlegel glasen smeh.
Major
Franc Sever-Franta je zgrabil svojo parabelo, otipal s prstom petelina in še
enkrat odločno zahteval: »General nas bo spremljal!« Z naperjeno pištolo v roki
je izsilil svojo zahtevo. To je zaleglo. General je vstal in partizanske
parlamentarce pospremil do mostu na sotočju Mislinje in Meže. Tam so se ločili.
General je partizanskemu majorju ponudil fotoaparat: »To vzemite za spomin,
pravi vojak ste!«459
Tako se
je končala razburljiva misija majorja Franca Severja-Frante v ustaškem štabu.
Kljub prestani nevarnosti je bil dobre volje, zakaj zavedal se je, da je
ustaški pohod proti Pliberku odgodil najmanj za dvajset ur. Medtem je Tomšičeva
brigada lahko obračunala z nemško 104. lovsko divizijo, z vojno mornarico,
protiletalci in esesovci pred Poljano. Toda z misijo Franca Severja-Frante v
Šentjanžu so se tudi končala ustaška prizadevanja, da bi se do britanske vojske
prebili brez bojev. Že opoldne so se oglasili rafali...
Ustaši
so začeli streljati s težkim mitraljezom prek lesenega dravograjskega mostu.
Potem je vse utihnilo, toda kmalu je zaropotalo kakor na fronti. Sovražniki so
začeli silovito napadati po vsej dolžini od lesenega do železniškega mostu,
tokrat z gostim ognjem iz vsega orožja, iz pušk, mitraljezov, minometov in
topov. Namen napadalcev je bil očiten: razbiti obrambne položaje bolgarske
vojske in 2. bataljona Prekmurske brigade na levi strani Drave pa tudi
obračunati z enotami 51. divizije. 460
305
Bolgarsko
topništvo, razvrščeno na Viškem polju, je odgovorilo na sovražnikov izziv.
Začelo je tolči sovražnikove položaje s presenetljivo natančnostjo po vsej
dolžini železniškega nasipa. Rušilni udari tega topništva, usmerjeni v zaledje
ustaških položajev, so mnogo prispevali k razpršitvi nasprotnikovih napadalnih
skupin, ki so silile v ospredje bojne razvrstitve. Ustaši so se približali
lesenemu mostu s skupino tankov, za njimi so bila druga oklopna vozila.
Bolgarske granate so sekale po dostopih sovražnikovih tankov k obali Drave in
jih mnogo onesposobile za boj. 461
Boje
pri Dravogradu je zvesto, živo in nepristransko opisal Mitja Hribovšek v knjigi
Prekmurska brigada. Kakor je mogoče posneti iz teh opisov, je tu nastal pravi
pekel. Nad Dravo je legla gosta zavesa dima. Topovski izstrelki so rušili hiše
na obeh bregovih in razkopavali tla. Vidljivost je bila slaba, dim je objel
branilce in napadalce. V topniški dvoboj se je vključila tudi topniška brigada
51. divizija, ki je bila prav popoldne 13. maja dospela blizu Dravograda iz
Maribora. Ognjena premoč osvobodilnih sil je bila očitna.
Sovražnikova
pehota se je nekajkrat poskušala prebiti čez leseni dravograjski most, toda 2.
bataljon Prekmurske brigade je s strelskim in mitralješkim ognjem napadalce
vsakokrat krvavo zavrnil ter preprečil njihovo zbiranje. Seveda je pri tem
odigralo odločilno vlogo topništvo Bolgarov in 51. divizije. Topovi 51.
divizije so zaporni ogenj proti večeru prenesli že na ravnino proti Šentjanžu,
kjer se je bila nakopičila sovražnikova vojska, ki je tako pretrpela hude
izgube. 462
Ustaški
poskus preboja prek lesenega dravograjskega mostu je 13. maja 1945 propadel.
Topovske in minometne granate so razkosale njihove napadalne vrste in razpršile
zgoščeno napadalno konico. Ustaške čete so krvavele, tanki pa so poškodovani
obtičali pred mostom. 463
Še bolj
je bil ustašem nevaren mitralješki in minometni ogenj s položajev po grebenu
Otiškega vrha, ki jih je držala 6. brigada* 36. divizije, in ogenj s položajev
na Tolstem vrhu, ki so jih bile od Tomšičeve brigade prevzele enote 51.
divizije.
- - -
* Šesta vojvodinska brigada (36. divizije) je bila
ustanovljena 17. januarja 1944, na dan 13. maja 1945 pa je štela 3.017 borcev
in starešin (podatki iz Vojne enciklopedije pod brigade v NOV in iz podlistka
"Rat poslije pobjede«, Vjesnik z dne 23. maja 1975).
306
Mitraljezi
in minometi s teh dveh grebenov niso redčili samo napadalnih vrst, ki so
pritiskale proti dravograjskima mostovoma, marveč so sekali tudi globoko po
ustaškem zaledju in ga venomer ogrožali, kar je sejalo med ustaško vojsko
malodušje in obup. Nujno za ustaše je bilo, da 6. brigado 36. divizije odrinejo
s položajev na Otiškem vrhu, zato so tega dne proti njej izvedli močne
protinapade. Razbesneli so se siloviti boji, ki so ustašem povzročili hude
izgube, njihov kritični položaj pa se je prav malo izboljšal. Šesta brigada 36.
divizije se je slej ko prej krčevito oprijemala višin na zahodnem obrobju
Pohorja in jih tudi povsem ubranila.*
Ustaši so
bili razjarjeni kot malo prej pri Hudi luknji. Tudi tu so se v svoji nemoči
znašali nad prebivalci. Iz Šmartnega pri Slovenjem Gradcu so ubili
štiridesetletno Julijano Matavž, na Dobravi pa Alojza Savinca, partizana iz
Šercerjeve brigade, ki je bil na bolezenskem dopustu. V Pamečah so požgali
domačijo Frawcu Hovniku, v Slovenjem Gradcu pa Bimajerjevo. 464
Proti
večeru 13. maja je ustaški pritisk proti dravograjskima mostovoma pojenjal.
Poveljstvu v Šentjanžu je bilo že tedaj jasno, da si ustaši najbrž ne bodo
mogli izsiliti prehoda čez Dravo, zato se je vse bolj oklepalo zamisli, da bi
svojo vojsko skupaj s črnogorskimi četniki povedlo mimo Dravograda proti
Pliberku. Začelo je zbirati čete in sestavljati močno udarno skupino iz enot
Paveličeve telesne straže in enot črne legije. Že tega dne so ustaši začeli
osvajati izhodiščne položaje za udar proti zahodu. Največ so si obetali od
prodora po severnem pobočju Uršlje gore, mimo Sel na Ravne na
- - -
* Povzeto po knjigi
Mitje Hribovška »Prekmurska brigada«, str. 208. Iz Bojne relacije 6. brigade
36. divizije izhaja, da se je tudi ta umaknila na levi breg Drave. Ustrezni
odstavek se v prevodu glasi: "Boj na teh položajih je trajal (13. maja
1945) do 17. ure, ko je bil odrejen umik na levo obalo Drave z namenom, da se
zapre most in prehod ustaškim enotam čez mejo...« V Bojni relaciji III. J. A.
pa je za 13. maj zapisano: »Pred nastopom mraka je sovražnik z neprimerno
močnejšimi silami izvedel nasprotni napad na vsej fronti ter vrgel 6., 12. in
dele 8. brigade pri Dravogradu na levo stran Drave, toda naše enote so zadržale
mostišče na južni strani Drave (podčrtal F. Strle) in oba mostova v Dravogradu.
Hudi boji so se nadaljevali vso noč .. .« Iz podčrtanega besedila je mogoče
sklepati, da enote 6. brigade 36. divizije niso povsem prešle na levo stran
Drave, kar je ugotovil tudi Mitja Hribovšek z rekonstrukcijo na kraju samem.
307
Koroškem,
kamor so njihovi prednji deli prišli še tisti večer. Seveda je po tej poti
lahko prodirala le pehota z vprežnimi vozili, za umik glavnine proti Poljani in
Pliberku pa je bilo treba odpreti cesto mimo Podklanca po dolini Meže.
Ustaši,
ki so se pomikali proti zahodu prek Sel proti Ravnam na Koroškem, so bili
strahotno okrutni. Vsakega partizanskega borca, ki jim je prišel v roke, so
takoj pokončali brez milosti. Takisto se je godilo tamkajšnjim krajanom. Že na
poti proti Selam so iznenadili tajnika OF iz Sel, dvainpetdesetletnega Ivana
Hovnika, in ga takoj ustrelili. Podobno je končal devetinštiridesetletni Ivan
Merkač iz Sel, ki so ga zajeli in ustrelili na poti na kurirsko zvezo. Pri
Ravnah na Koroškem je padel Franc Marzel z Legna pri Slovenjem Gradcu, ki je
bil borec enot narodne obrambe.* Prav tako so na Ravnah zajeli
osemnajstletnega dijaka Ivana Verdineka, ki je stražil zajete gestapovce. Tudi
z njim so krvavo obračunali.465
Tomšičeva
brigada je vse svoje sile osredotočila na Poljani. Tu, na položajih pod
Kovškom, je bil tudi 2. bataljon 7. vojvodinske brigade. Enote obeh brigad so
tu razbile nemško 104. lovsko divizijo in jo primorale, da je odložila orožje.
Toda zaradi tega je bilo področje proti Ravnam na Koroškem, proti Selam in
proti Podklancu popolnoma nezavarovano. Tu še patrol ni bilo več. Tisti redki
partizani, ki se ob prihodu ustašev niso mogli ali utegnili skriti in jim je
uspelo zbežati proti Poljani, so prinašali vesti o poplavi ustašev, ki se vali
od Uršlje gore proti Prevaljam. Med temi, ki so v to smer zašli slučajno, ne da
bi bili vedeli, da tod mrgoli te svojati, je bil tudi Janez Grobovšek, pisar iz
štaba 2. bataljona Tomšičeve brigade. Skupaj z dvema borcema v sanitetnem
avtomobilu je zavozil pred ustaško kolono, ki se na pozive k vdaji ni hotela
ustaviti. Ustaši se na troje partizanov z brzostrelkami sploh niso menili.
Njihova silna kolona se je usmerila nekam proti Čegovniku in na Zeleni breg... 466
- - -
* Gotovo je Franc
Marzel pripadal 4. bataljonu 3. brigade slovenske divizije narodne obrambe, ki
se je tačas zadrževal na območju Prevalj in Raven. Po krajšem spopadu z mnogo
močnejšimi ustaškimi (in nemškimi) enotami se je premaknil čez Dravo na neko
posestvo na Rudi, vzhodno od Velikovca, kjer je ostal do 17. maja 1945, ko se
je spet vrnil v Prevalje [pismo Pavla Grubelnika z dne 30. decembra 1976).
308
USTAŠI PREŽENEJO VOJVODINCE
O
položajih enot 51. divizije 13. in 14. maja 1945 ni natančnih podatkov. V
arhivih je tako, kot bi se kdo trudil nekaj prikriti. Iz tega, kar je
ohranjeno, ni mogoče z gotovostjo obnoviti razvrstitve brigad na položajih
okoli Dravograda. Po zapovedi z dne 12. maja štev. 569 bi morala 7. vojvodinska
brigada zasesti položaje pred Dravogradom s težiščem na Tolstem vrhu, 8.
vojvodinska pa pri Poljani s težiščem severno od kmetije Kovšak. V resnici je
bilo ravno obratno. 467 Najdlje proti zahodu je 13. maja 1945 dospela 7.
vojvodinska in se povezala s 1. SNOUB Toneta Tomšiča. To si je mogoče razlagati
s tem, da je od 51. divizije prva dospela v Dravograd 7. vojvodinska in je
morala zato tudi kreniti proti Ravnam na Koroškem in proti Poljani.
Z
upoštevanjem vseh znanih dejstev je mogoča razvrstitev enot jugoslovanske
armade na dan 13. maja 1945 opoldne obnoviti takole: jugovzhodno od Dravograda
po grebenu Otiškega vrha je bila 6. vojvodinska brigada 36. divizije, v
Dravogradu na levem bregu je branil leseni most 2. bataljon Prekmurske brigade
skupaj z bolgarskimi enotami. Železniški most v Dravogradu so branili deli 12.
vojvodinske brigade, ki so bili deloma tudi na desni strani Drave. Na Viškem
polju je bilo razvrščeno bolgarsko topništvo, na položajih severovzhodno od Dravograda
pa topništvo 51. divizije. Osma vojvodinska brigada je držala položaje od
Podklanca in Dobrove do Poljanca ter po grebenih Tolstega vrha. Na položajih
med Ravnami in Farno vasjo je bila glavnina 7. vojvodinske brigade, na
položajih pri Poljani pa 1., 2. in 3. bataljon Tomšičeve ter 2. bataljon 7.
vojvodinske brigade.
Položaji
na jugovzhodnih pobočjih Tolstega vrha so bili dobri in jih je bilo mogoče
uspešno braniti. Vojvodinci so se tudi takoj dobro vkopali in tako obrambno moč
še okrepili. Na splošno pa se borci in poveljniki 51. divizije na hribovitem
309
list 310 skica
bojev – Dravograd – Podklanc (s.p.: MANJKA)
in od grap
razbrazdanem zemljišču niso najbolje znašli, saj sploh niso imeli pregleda nad
celotnim položajem. Tu namreč ni bilo mogoče organizirati sklenjene i.n
pregledne fronte. Gotovo so Vojvodinci pogrešali tudi karte specialke,
zemljišča, ki je ustašem dovoljevalo zaobiti njihove položaje in jih napasti v
hrbet, pa niso poznali.
Ustaši
so hoteli po vsi sili očistiti področje Tolstega vrha. Ni bilo misliti, . da bi
brez tega lahko šli čez dravograjska mostova ali pa si odprli dolino Meže za
preboj proti Pliberku. Toda frontalni napad na položaje Vojvodincev ni obetal
uspeha, zakaj pri tem bi ustaške vrste poleg strelske in avtomatske oborožitve
branilcev redčilo tudi topništvo z levega brega Drave.
Treba
je bilo uporabiti obhodni manever, ki se jim je odprl po stranski poti od
Slovenjega Gradca prek Sel in Kotelj proti Ravnam. Sem so usmerili močno
napadalno kolono, ki se sploh ni ozirala na patrole in manjše skupine borcev
Jugoslovanske armade, marveč je po prestopu Meže hitela v hribe proti Strojni,
da bi obvladala gorski hrbet med dolinama Meže in Drave.468 O mraku 13. maja
1945 je ta ustaška udarna skupina preklala položaje Vojvodincev na dvoje, z
nočjo pa udarila glavnini 8. in delom 12. vojvodinske brigade v hrbet.
Presenečenje je bilo strašno. Vojvodinci napada v hrbet in boja prsi ob prsi
niso vzdržali. Začel se je splošen beg proti Dravi in čez železniški most, na
levi breg. Ustaši so zmedo in praznino takoj izrabili in po tej poti tudi sami
prešli Dravo. 469
V
obrambni razvrstitvi 51. divizije je nastala zmeda. Vojvodinci so se pomešali z
ustaškimi napadalci, tako da ni nihče vedel, kako naj strelja, da ne bo tolkel
po svojih. Vrh tega obramba železniškega mostu z levega brega Drave še ni bila
organizirana. Ustašem je tako v noči na 14. maj 1945 uspelo zasesti železniški
most v Dravogradu in narediti na levem bregu Drave mostišče.* Edina sreča za
51. divizijo je
- - -
* Oporo za opis
položajev in bojev v Dravogradu in okolici sem našel v knjigi Mitja Hribovška
»Prekmurska brigada«. V tej knjigi je na str. 206 jasno povedano, da se je
nekaterim sovražnim enotam (ustašem) uspelo prebiti na levo stran Drave, kjer
so si ustvarili šibko mostišče ob dravograjskem železniškem mostu. Milan Basta
je glede tega nejasen. V knjigi »Agonija i slom Nezavisne države Hrvatske« na
str. 274 je ta dogodek takole opisal: »Po nekaj urnih bojih je (sovražnik)
uspel potisniti našo 6. in 12.
311
bila, da se je
ustaško poveljstvo še pred tem odreklo preboju čez dravograjska mostova.470
Uspeh ustaške udarne skupine je presegel vsa pričakovanja, zato ustaši
dravograjskega železniškega mostu niso prešli v dovolj močnem in strnjenem
klinu. Med udarno skupino, ki je prešla železniški most, in glavnino je nastala
praznina. Okrepitev za naglo razširitev mostišča ni bilo, kar priča, da so
ustaši ta uspeh dosegli popolnoma nepričakovano. Seveda so zavzetje
železniškega mostu izrabili vsi ustaši, ki so bili tam blizu, in pohiteli
čezenj. Ko pa so bili na drugi strani, jim ni bilo do tega, da bi zavzeli
položaje branilcev, marveč so se hitro umikali ob Dravi proti Labotu in
Grebinju. 471
Medtem
so si enote 51. divizije opomogle od presenečenja. Razvrstile so se za boj in
se pomaknile nekoliko proti zahodu. Središče njihovih položajev je bilo pri
Poltniku, na koti 555 in na Gradu. Od tu jim je proti jutru 14. maja 1945 s
protinapadom uspelo uničiti šibko ustaško mostišče in znova obvladati prehod
čez železniški most.472 Posebno vlogo pri tem je opravilo bolgarsko topništvo
in topništvo 51. divizije, ki je z močnim zapornim ognjem preprečevalo dostop
proti železniškemu mostu ter tu desetkalo vrste napadalcev. Prav tako pri tem
ne smemo prezreti 2. bataljona Prekmurske brigade, ki sicer ni bil pod
neposrednim udarom, je pa trdno držal svoje položaje in iz njih s pehotnim
ognjem podpiral obrambo železniškega mostu.
Z
uničenjem ustaškega mostišča na levi strani Drave pri dravograjskem železniškem
mostu je najhujša kriza za enote 51. divizije minila. To pa ne velja za tiste
njene enote, ki so bile v smeri glavnega ustaškega udara proti zahodu, se pravi
severno in zahodno od Raven na Koroškem. Teh ni ščitila Drava niti jim ni moglo
pomagati topništvo, zato niso kazale volje, da bi zadržale svoje položaje.
- - -
* brigado na levo stran Drave. V nekem trenutku je
poskušal zasesti mostova na reki, da zavaruje mostišče na levi obali Drave in
obvlada cesto, ki vodi proti Labotu, se pravi na Koroško. Ponovno smo bili boj
okoli železniškega mosta, od koder smo sovražnika z uraganskim ognjem topov,
minometov, mitraljezov in ročnih bomb dokončno odbili...« Iz podčrtanega
besedila (podčrtal F. Strle) je vsakemu poznavalcu kraja jasno, da je del
ustašev prešel dravograjski železniški most, ker si drugače ne bi mogli
prizadevati, da bi obvladali cesto proti Labotu, ki je na levi strani Drave.
312
O
stanju na tem področju pričajo le drobci, ki pa so zelo značilni. Tako je neki
vod 3. bataljona 7. vojvodinske brigade dobil ogledniško nalogo, da ugotovi,
kaj se dogaja pri Dravogradu, od koder je bilo čutiti močan pritisk ustašev.
Kmalu potem, ko je vod odšel, se je vrnil v bataljon, na položaje pri Farni
vasi, samo en borec, ki je povedal, da so vse njegove tovariše zajeli ustaši.
Ob tej novici, je zavladal preplah, in ko so kmalu zatem trčili ob položaje
bataljona še ustaši,4'3 so brez večjih težav prodrli dalje po glavni cesti.
Tretji bataljon 7. vojvodinske brigade se je razbil na dva dela. Manjši del se
je umaknil v hribe nekam proti Jamnici, na nekdanjo in sedanjo mejo med
Jugoslavijo in republiko Avstrijo, glavnina bataljona pa proti Mežici, kjer se
je spojila s Tomšičevo brigado. Vendar pa bataljon tudi tu ni imel obstanka.
Umikal se je dalje proti Črni na Koroškem. Od tu se je najprej nameraval
prebiti proti Šoštanju in nato čez Javorje proti Dravogradu, ker pa je v obeh
smereh trčil na ustaše, je potem kar mirno obtičal v Črni na Koroškem, dokler
nevarnosti niso minile. 474
Tudi
drugi deli 7. in 8. vojvodinske brigade so po odločnem ustaškem nastopu
zapustili svoje položaje,* ne da bi jih poskušali braniti. Jadrno in neurejeno
so se umikali proti Strojni in Jamnici brez medsebojne povezave. 475
Ustaši so tudi v tej smeri dosegli uspeh, ki je presegel vsa pričakovanja.
Najvažnejše za ustaše pa je bilo, da so pregnali Vojvodince s položajev na
Tolstem vrhu. S tem so si odprli cesto po dolini Meže proti Poljani in
Pliberku, ki je bila edina prevozna pot za njihova motorna in vprežna vozila pa
tudi dovolj široka za hiter umik proti zahodu. Ogromne množice ustaške vojske,
beguncev in četnikov, ki so že polne tri dni tičale v Mislinjski dolini, so se
začele obupno in z veliko naglico pomikati proti zahodu. Pri tem so neusmiljeno
gazile tudi po svojih . 476
To
vojsko in njihovo bedno ljudstvo so lakota, izčrpanost in negotovost privedle
do hudega malodušja. Mnogim je bilo
- - -
* O zmedi, ki je
nastala med umikom pred ustaši z Raven na. Koroškem, govori tudi pričevanje
Franca Levarja-Franja, ranjenega komandirja jurišnega voda Tomšičeve brigade.
Borci 51. divizije s topovi so tako dirjali, da so nosači komaj odskočili s
ceste. Levarja pa so Vojvodinči povozili s topom in mu tako še trikrat zlomili
nogo. Le dobrim ljudem se mora zahvaliti, da se je rešil (izjava Franca
Levarja-Frajca z dne 30. septembra 1975, ustno).
313
314
Dravograd.jpg
314
žal, da so nasedli
ustaški propagandi in pritisku ter zapustili rodno grudo. To razkrajajoče
vzdušje se je širilo tudi v oborožene enote. Da bi popravili to neugodno
stanje, so vodilni in zagrizeni ustaši govorili, da je treba vzdržati le še
malo, le še kratek in hud napor, dokler ne prestopijo jugoslovansko avstrijske
meje. Potlej bodo rešeni.447 A prav v tem so se zmotili. Ustašem je
samo za nekaj časa uspelo premagati malodušje, zavesti red in znova zadobiti
potrebnega bojnega duha.
In
treba je priznati, da jim je uspelo: Vojvodince so odstranili s položajev brez
večjih težav in velika večina ustašev je drla na zahod organizirano. Razmeroma
malo je bilo takih, ki so zaostali.
Nekateri
so seveda morali zaostati. Bili so premišljeno žrtvovani. Naloga teh je bila,
da zadržujejo enote 19. udarne divizije, ki so od Hude luknje, Doliča in z
obrobij Pohorja prešle v odločilni napad. Druga krajiška brigada je po ostrih
bojih prebila ustaško obrambno črto pri Turiški vasi. S tem je odrezala ustaške
zaščitnice v predelu Hude luknje in Gornjega Doliča; 6. proletarska brigada pa
je napredovala po jugozahodnem obrobju Pohorja čez Malo Mislinjo, Razborico in
Golavobuko ter po ustaših tolkla bočno s črte Šentandraž Kranjska vas-Šmartno.
Tako je ustaše že 14. maja 1945 opoldne pregnala iz Slovenjega Gradca. 478
Žrtvovani
so bili tudi tisti ustaši, ki so s položajev med Otiškim in Tolstim vrhom
pritiskali proti dravograjskima mostovoma, hoteč ustvariti vtis, da se še
zmeraj nameravajo prebiti čez Dravo pri Dravogradu. Njihova naloga je bila, da
prikrijejo premik glavnine proti Poljani in Pliberku in da premik glavnine
zavarujejo iz smeri Dravograda, kjer so bile enote osvoboditeljev
najštevilnejše. Z nenadnim in močnim sunkom bi bile ustaški umik proti Poljani
in Pliberku lahko močno ogrozile ali celo njihovo kolono presekale.
Na
obrambnih položajih na levem bregu Drave, za dravograjskima mostovoma, je bilo
kaj lahko opaziti, da je ustaški pritisk v to smer samo navidezen. To je brž
spoznal tudi general Kosta Nadj, komandant 3. jugoslovanske armade, ki je tega
dne zarana dospel s svojim spremstvom v Dravograd in si položaje na bojišču
ogledal iz neposredne bližine.479 Končno so to potrdili tudi
ujetniki. Tedaj je postalo jasno, da so se ustaši prebili po dolini Meže proti
zahodu. Treba je
315
bilo takoj udariti
čez Dravo, da bi ustaše ujeli vsaj za rep ter polovili tiste, ki se niso mogli
priključiti glavnini. To so bili zvečine sami malodušneži, ki so že pred tem
podvomili o smiselnosti nadaljnjega bega in nadaljnjega bojevanja...
Po
nalogu generala Koste Nadja se je 14. maja 1945 začel z močno topniško pripravo
splošni nasprotni napad na položaje ustašev pri Podklancu in na Tolstem vrhu.
Namen tega sunka je bil: odriniti sovražnikovo vojsko z območja dravograjskih
mostov, obkoliti sovražnikove položaje in s silo orožja primorati ustaše in
druge kvislinge k vdaji in izročitvi orožja. Hkrati z napadom topništva so
odločno posegle v boj enote 6. vojvodinske brigade 36. divizije; ki so bile
svoje položaje na višinah in grebenu Otiškega vrha kljub močnim ustaškim
napadom zadržale, kar jim je potem prišlo zelo prav. V napad prek mostov so se
vključile vse enote z levega brega Drave: deli 51. divizije, 2. bataljon
Prekmurske brigade in oba bolgarska polka. Proti večeru so prešle na desni breg
in znova osvojile izgubljene položaje Vojvodincev.480 In ne samo to.
Predhodnice 51. divizije so se še tisti večer združile s predhodnicami 17.
udarne divizije pri Bukovski vasi, nato so vse enote složno pritisnile za
ustaši po dolini Meže proti Poljani. Tod je bilo zajetih kakih 20.000 ustašev, domobranov, četnikov in
beguncev. Samo 17. udarna divizija je tega dne zajela 7.000 sovražnikovih
vojakov, 1.500 pa jih je padlo.481
Ta
uspeh pa je bila kaj slaba tolažba. Glavnina ustaške vojske se je izvila iz
Mislinjske doline prek nekdanje in sedanje državne meje na Libučko gmajno, pri
tem pa je enote 51. divizije in 6. vojvodinsko brigado 36. divizije, ki so bile
dan pred tem še pred ustaši, pustila daleč za sabo, pa ji niso mogle več
zapirati poti za umik proti zahodu. Zavedajoč se izgubljene priložnosti za
veliko zmago, je general Kosta Nadj začel hitro ukrepati, da bi popravil
zamujeno in izgubljeno. Šestnajsti udarni diviziji, ki je razoroževala nemške
enote med Šmarjem pri Jelšah in Celjem, je ukazal, naj se na tovornih
avtomobilih prevrže prek Kranja in Jezerskega proti Pliberku, 12. slavonsko
udarno brigado iz sestave 12. divizije, ki je bila 14. maja zvečer dosegla
Dravograd, pa je napotil po levem bregu Drave proti Labotu, da bi tako dosegel
novo obkolitev ustašev.482 Toda te enote niso več utegnile
posredovati...
316
BITKA Z USTAŠI PRI POLJANI
Edine
enote Jugoslovanske armade, ki so se organizirano in odločno postavile v bran
ustašem v smeri njihovega glavnega udara proti Pliberku, so bile 1. in 2.
bataljon Tomšičeve in 1. bataljon Šlandrove brigade. Kot bomo videli, so le-te
ustašem 14. maja 1945 prizadejale tudi največ izgub, če seveda izvzamemo enote
17. udarne divizije, ki pa so po ustaših tolkle čisto z druge strani in najmanj
24 kilometrov proti vzhodu, torej v Mislinjski, ne pa v Mežiški dolini. Če bi
bili z enako odločnostjo tolkli po ustaših tudi borci 7. vojvodinske brigade,
bi bili ustaši imeli še več izgub, predvsem pa bi jih bilo mnogo več zaostalo
blizu Dravograda, kjer bi postali plen 17. udarne in delov 51. divizije. V
resnici ustaši na njihovih položajih niso občutili nobenega odpora, zakaj te enote
so se umaknile brez boja.483
Tomšičeva
brigada ni imela zadostnih sil, da bi docela preprečila ustašem preboj proti
Pliberku, zato se je upravičeno zanašala na pomoč Vojvodincev, ki so imeli več
prostih enot. Tomšičeva je bila namreč zaposlena s pospravljanjem vojnega plena
prejšnji dan poražene nemške 104. lovske divizije in razbitih delov drugih
upornih enot ter s spremljanjem ujetnikov.* Le-te je bilo tr eba še tekom noči
na 14. maj spraviti proti Sinči vasi, da ne bi ovirali pričakovanega boj a z ustaši
pri Poljani. To nalogo je prevzel 3. bataljon, na pomoč pa mu je prišla tudi
glavnina 4. bataljona Tomšičeve brigade iz Dobrle in Sinče vasi.484
Četrti bataljon je varoval deset tisoč glavo kolono ujetnikov spredaj, da ne bi
krenila s prave poti
- - -
* Ujetnike iz
nemške 104. lovske divizije so najprej nameravali odpeljati v Dravograd in
dalje po dolini Drave proti Mariboru, ker pa so izvedeli, da so ustaši medtem
že zavzeli položaje Vojvodincev pri Podklancu in Ravnah na Koroškem, so jih
sklenili odpeljati proti Sinči vasi (Ludvik Boh-Stane in Ivan Kac-Mali, ustna
vira 30. septembra in 5. decembra 1975).
317
ali se razpršila;
3. bataljon Tomšičeve pa je za to skrbel zadaj. Tako sta štabu Tomšičeve
brigade ostala na voljo samo še dva bataljona. Od teh so deli 2. bataljona
pobirali orožje in odvažali motorna vozila proti Mežici, da bi kar največ bojne
opreme in tehnike spravili na varno pred ustaši. Za boj s temi sovražniki sta
Tomšičevi brigadi ostala le 1. in nepopolni 2. bataljon. Na srečo pa je 13.
maja 1945 zvečer prišel v Črno na Koroškem tudi 1. bataljon Šlandrove brigade,
ki je bil na pohodu iz Celja proti Koroški 12. maja pred Šoštanjem zadržan
zaradi tistih Lohrovih čet, ki so znova poprijele za orožje. Štabu 1. SNOUB
Toneta Tomšiča, ki se je zvečer 13. maja premaknil iz Prevalj v Črno na
Konoškem, so bili šlandTovci nadvse dobrodošla pomoč. Že sredi noči je poslal h
komandantu Francu Herletu-Nandetu kurirja s sporočilom, da pred Poljano
počivajo večje ustaške enote, ki nameravajo 14. maja 1945 zjutraj nadaljevati
pot proti Pliberku. Šlandrovci naj zato zavzamejo položaje ob robu gozda na
desnem bregu Meže nad Poljano, da bi skupaj z drugimi enotami preprečili
ustašem nadaljnji pohod in jih pomagali razorožiti.485
Šlandrovci
so se v ranih jutranjih urah odpeljali iz Črne proti Mežici. Izstopili so
nedaleč pred Poljano, prešli Mežo in se razvrstili po spodnjih pobočjih
Volinjaka od kmeta Surnika do kmeta Prapora, in sicer tako, da je bila ob
komandantu Nandetu pri kmetu Šurniku skrita še ena mitralješka trojka.* Prvemu
bataljonu Šlandrove brigade je takrat poveljeval Franc Herle-Nande, politični
komisar pa je bil Alhin Črešnik Dušan. Bataljon je štel 280 mož, ki so bili
odlično oboroženi. Vsaka četa je imela po osem puško mitraljezov, v bataljonu
pa sta bila tudi vod težkih minometov in vod za zvezo.486
Prvi
bataljon Tomšičeve je bil razvrščen po spodnjih pobočjih Loma in sicer od kmeta
Razdrtiča mimo Rutarja do Ferija in Mrva ter dalje proti Podlapu. Tolkel je
lahko ne samo dostope proti Poljani in Mežici, ampak tudi golo pobočje na
Holmcu in proti Dolgim brdom. Tudi 1. bataljon Tomšičeve brigade je štel blizu
300 mož, ki so bili odlično oboroženi in zelo bojeviti. Bataljonu je poveljeval
poročnik Franc Požar, politični komisar pa je bil Stanko Sahman-Volt, namestnik
- - -
* Franc
Herle-Nande, takratni komandant 1. bataljona Šlandrove brigade, je razkazal
položaje svojega bataljona na kraju samem jeseni leta 1972, pri tem pa tudi
opisal ves potek boja z ustaši, ki je trajal 14. maja 1945 do pozne noči.
318
komandanta
podporočnik Ferdo Čolnik, pomočnik političnega komisarja pa pokojni Vinko
Kožar. 487
Drugi
bataljon Tomšičeve je bil s štirimi četami razvrščen v sami vasi Poljana in
okoli nje, ena četa pa je bila v rezervi in je pospravljala vojni plen. Najprej
so na položaje tega bataljona trčili črnogorski četniki, ki so minometalski
četi na desni strani Meže prišli za hrbet ter jo tako docela presenetili in
razbili. Izgubila je vse težko orožje, precej borcev pa je bilo tudi zajeto.*
Kmalu po tem spopadu so Vojvodinci sporočili, da se bo 2. bataljon 7.
vojvodinske brigade umaknil s položajev okoli Kovška. Ker bi bil s tem 2.
bataljon Tomšičeve na položajih pri Poljani ogrožen, je komandant poročnik
Ludvik Boh-Stane odredil, da preostale tri čete razvrsti po dotedanjih
položajih Vojvodincev okoli Kovška. Od tu je s poldrugo četo lahko obvladal vas
Poljano in cesto do nje iz Prevalj, poldruga četa pa je bila razvrščena v
obliki podkve, tako da so ti borci lahko varovali dostope iz dolinice, po
kateri je speljana železniška proga proti Holmcu. Poleg Ludvika Boha-Staneta so
bili v štabu 2. bataljona Tomšičeve še: Djoko Vučinič kot njegov namestnik,
Miloš Rutar-Ružo kot politični komisar in Janez Potočnik kot pomočnik
političnega komisarja. 488
- - -
* Najbrž so bili
to tisti zajeti partizani, ki so jih ustaši privedli in zaprli v Zdovčevo
kuhinjo. Bilo jih je 40, Stanko in Pavla Apovnik pa se spominjata, da so bili
po narodnosti Slovenci (pismo Filipa Kolenika z dne 16. decembra 1975). Ob tem
je treba povedati še to, da je bila udeležba 2. bataljona Tomšičeve v bitki pri
Poljani na dan 14. maja 1945 do pred kratkim neznana. Takratni politični
komisar Miloš Rutar-Ružo jo je zanikal, nam. komandanta Djoko Vučinič in pom.
polit. komisarja Janez Potočnik pa mi nista bila dostopna, medtem ko mi Ludvik
Boh-Stane na pismo ni odgovoril, ker je bil leta 1972 v bolnišnici. Prvi
podatek, zaradi katerega sem podvomil v pričevanje Miloša Rutarja-Ruža, sem
našel v Bojni relaciji 14. udarne divizije, štev. 8 z dne 28. oktobra 1945. V
njej je za 14. maj 1945 zapisano: "Štab brigade v Črni, 1. in 2. bataljon
na položajih v okolici Mežice, 3. in 4. bataljon v Železni Kapli. Pri Poljani
je prišlo do boja med našimi silami in kakimi 30.000 ustaši, ki niso hoteli
položiti orožja ..." Ko sem o tem 10. avgusta 1975 povprašal Ludvika
Boha-Staneta, takratnega komandanta 2. bataljona Tomšičeve, mi je povedal, da
se je z ustaši pri Poljani tolkel tudi njegov bataljon. Na rekonstrukciji dne
30. septembra 1975 sem spoznal, da ustaši pri Poljani sploh niso prebili zapore
dveh bataljonov Tomšičeve in 1. bataljona Šlandrove, marveč so jo zaobšli.
319
320
Poljana ostanki kolone.jpg
besedilo pod
sliko
Partizani na
tovornjakih. Kaže, da je tudi ta posnetek nastal v Mežiški dolini nekje pred
Poljano, kjer je bojno delovala Tomšičeva brigada.
Kaže,
da se je major Ivan Majnik-Džems na večer pred tem zadrževal pri štabu
Tomšičeve brigade v Prevaljah. Bil je tudi v stiku s štabom 7. vojvodinske
brigade, ki je imel svoje enote kar dobro razvrščene pred Prevaljami in dalje
proti Poljani. Toda ustaši so ostro pritiskali od Dravograda proti Prevaljam in
vse je kazalo, da se obeta hud boj. Džems se je zato podvizal v Podjuno, da bi
štab 14. udarne divizije obvestil o najnovejšem položaju. Nekje med Pliberkom
in Sinčo vasjo je srečal podpolkovnika Ivana Kovačiča-Efenko, komandanta, in
Ivana Dolničarja-Janoška, političnega komisarja Štirinajste, ki sta bila na
obhodu enot in zemljišča. Po poročanju in kratkem posvetu je Efenka ob deveti uri
in trideset minut kar tam napisal kratko povelje, v katerem naroča štabu 1.
SNOUB Toneta Tomšiča: »Povežite se s 7. brigado (vojvodinsko) in da vodite
borbe z ustaši skupno! Za čas borbe osnujte operativni štab Podrobnejša
navodila dobite od majorja Džemsa...« Povelje sta podpisala Dolničar in Kovačič
(Efenka) in je brez štabnega pečata, torej je bilo res napisano zunaj štaba med
obhodom. 488a
To
povelje najbrž ni bilo nikoli uresničeno, zakaj boj z ustaši pni Poljani se je
bil tačas že začel, zvez z enotami 7. vajvodinske pa ni bilo več.
320
321
Efenka.jpg
321
Ustaši
so v boj pri Poljani posegli 14. maja 1945 malo pred deveto uro. Tedaj se je po
cesti proti Mežici napotila manjša kolona do zob oboroženih ustašev, ki jo je
vodil ustaški poročnik z dolgimi črnimi lasmi. Ta je malo pred kmetom Šurnikom
naletel na komandanta Franca Herleta-Nandeta in zahteval prost prehod proti
Mežici, kar pa je Nande odklonil in ukazal, da morajo ustaši nemudoma odložiti
orožje. Ker je naletel na gluha ušesa in nesramen ugovor, je pomignil
mitraljezcu v travi. Ta je poročnika črne legije in vrsto njegovih bojevnikov
pokosil kakor snopje. Začelo se je splošno streljanje. Ustaši so večkrat
zapovrstjo jurišali prek Meže, ne da bi se menili za žrtve. Po vsi sili so hoteli
šlandrovce potisniti s položajev in tako bočno zavarovati glavnino svoje
kolone. Vsi ustaški juriši pa so se zlomili še pred Mežo in v njeni strugi,
tako da je bistra planinska reka tekla popolnoma rdeče obarvana.489
Mitraljezci
z višin so tolkli po ustaših, ki so jih šlandrovci in tomšičevci obsipavali
tudi z minami. Kolone in skupine ustašev, ki so prišle do Poljane, pa so bile
pravzaprav le pobočnice, zakaj gosto zbita kolona ustašev in njihovih beguncev
je izrabila za kritje železniški predor pri Žomanu in se umikala po dolinici
med Holmcem in Dolgimi brdi po železniški progi in nato skozi drugi predor
proti Libučam. Tako so ustaši zaporo dveh bataljonov Tomšičeve in 1. bataljona
Šlandrove brigade pri Poljani zaobšli in se izmuznili proti Pliberku skozi
položaje, ki bi jih bili morali braniti Vojvodinci. Le-ti so se z umikom bojem
izognili.490
Ogenj
tomšičevcev in šlandrovcev s položajev pod Volinjakom, Lomom in Kovškom je bil
urejen in usklajen. Kar je zašlo dalje od Poljane proti Feriju in Šurniku, je
večinoma popadalo, razpršene skupine, ki so bežale proti Kovšku, pa je dotolkel
2. bataljon Tomšičeve brigade. Toda ustašev je bilo toliko, da so se posamezne
skupine vklenile v nekatere mrtve kote, kjer so se potem trdovratno borili. V
boju iz bližine je prihajalo do dramatičnih prizorov, ko so odločali noži in
bombe.
Bitka
je besnela z nezmanjšano srditostjo. Le redko se je popolnoma stišala, kakor da
so si šlandrovci in tomšičevci vzeli malo časa, da ohlade razbeljene cevi
svojih hitrih šarcev, ki so bili pogoltali že dolge rešte streliva. Tega jim ni
manjkalo.
322
Šarci
in minometi iz 1. bataljona Tomšičeve so tolkli tudi po ustaških pobočnicah in
po ustaški glavnini, ki se je prebijala vzdolž železniške proge proti postaji
Holmec in dalje proti Libučam. Ker so bili mitraljezci iz 1. bataljona
Tomšičeve s svojimi rafali nadležni kakor podrepne muhe, so se ustaši nenehoma
zaganjali vanje. Strelske vrste ustašev so se zagrizle proti bojni razvrstitvi
tomšičevcev. Začel se je srdit boj in že kmalu je morala več kot polovica
orožij samo še odbijati nenehne juriše črnih legionarjev. Pri tem so si morali
mitraljezci in njihovi pomočniki pomagati tudi z ročnimi bombami. 491
Popoldne
so se juriši ustašev okrepili. Zmeraj več jih je gomazelo čez padle, od prvega
kritja dalje pa so se plazili po trebuhu z noži v zobeh in z bombami v rokah.
Nenadoma so se sovražniki oglasili tudi za hrbtom. Pritisnili so z vrha Loma,
kamor so se bili priplazili po obhodnih poteh z libučke strani. Začel se je
krvavi metež: Strahotna usoda boja na nož je doletela 1. četo 1. bataljona
Tomšičeve, ki ji je poveljeval Avgust Mithanz.* Hipoma je bila razpolovljena in
razbita. Padlo je 8 borcev, 11 je bilo pogrešanih
in 6 ranjenih.492 Toda pogrešane je šteti za mrtve, zakaj ljudje vedo
povedati, da so ustaši ujete partizane klali na Poljani pod kozolcem. Živi so
ostali le tisti ujetniki iz težke čete 2. bataljona Tomšičeve, ki so jih bili
zjutraj tistega dne zajeli četniki na desnem bregu Meže, potem pa jih izročili
ustašem. Le-ti so jih privedli štirideset h kmetu Zdovcu (Janezu Apovniku) in
jih prek noči na 15. maj stlačili v kuhinjo, ker drugega prostora za zapor ni
bilo pri hiši. 493
Med
ustaškim udarom v hrbet sta na naši strani padla tudi oče-mitraljezec in
sin-pomočnik - tako je povedal Jože Prodnik-Grega,** politični komisar 1. čete.
404
- - -
* Avgust Mithanz je umrl leta 1974, doma pa je bil iz
Slovenjega Gradca. Položaje svoje čete in vsega 1. bataljona Tomšičeve brigade
na vzhodnih in severovzhodnih pobočjih Loma je piscu razkazal leta 1972.
** Jože Prodnik-Grega živi kot kmet na Matkovem pri
Solčavi (Matkov kot). Februarja 1973 je izjavil, da boj z ustaši pri Poljani ni
bil dobro organiziran: Tudi volja za boj med partizani ni bila več taka kot
prejšnje čase. Nikomur ni bilo do tega, da bi padel že po uradnem koncu vojne.
323
324
Poljane.jpg
324
325
Poljana brig Tomsiceva Joze Salej.jpg
besedilo pod
sliko
Del 4. ali težke
čete l. bataljona Tomšičeve brigade pred pohodom v boj k Poljani, kjer je bitka
trajala popoldne 13. in 14. maja 1945 do dvaindvajsetih. V sredini spredaj je
komandir čete Jože Šalej, ki se je tako v Lackovem odredu kot v Tomšičevi
brigadi odlikoval z izredno hrabrostjo.
Umakniti
sta se morali tudi 2. in 3. četa. Zelo domiselno pa je ravnala 4. ali težka
četa 1. bataljona Tomšičeve, ki ji je poveljeval Jože Šalej. Ta je bila
razvrščena v trikotniku pod Ferijo, najbliže Poljani, njeni položaji pa so bili
prekriti z grmovjem. Med ustaškim udarom iz hrbta se je pritajila v jarku med
listjem in robidovjem. Ker so se prve tri čete vidno umikale, ustaši teh
položajev niso natančno preiskali. Takoj, ko je udar minil in je po cesti čez
Poljano krenila ustaška kolona z vozmi, pa je Šalej četo znova razvrstil za boj
ter po ustaših udaril z vsemi štirimi mitraljezi in petimi minometi, da so se
morali razbežati in umakniti. Zvečer se je četa izvlekla po jarku proti Meži in
nato odšla proti Črni na Koroškem. 495
325
Tudi 2.
bataljon Tomšičeve in 1. bataljon Šlandrove sta položaje zadržala do večera. Tu
tudi žrtev ni bilo veliko. Iz preostalih treh čet 2. bataljona Tomšičeve je
padel en borec, štirje pa so bili ranjeni, iz 1. bataljona Šlandrove ni padel
nobeden, le eden je bil ranjen. Na nasprotni strani je bilo čisto drugače. Po
sodbi štaba 1. bataljona Šlandrove je pri Poljani
padlo 200 ustašev, kakih 150 pa je bilo ranjenih, po sodbi štaba
Tomšičeve pa je bilo 110 ustašev mrtvih in
100 ranjenih.496 Zaradi hudih izgub so se ustaši znesli nad zajetimi partizani
iz 1. bataljona Tomšičeve in prebivalstvom. Od civilov so najprej umorili
petinšestdeset letnega Tomaža Potočnika, rudarja iz Lokovice, ki je bil
pohabljen že od rojstva, sicer pa poročen in oče štirih otrok. Domači so njegovo
truplo našli iznakaženo v neki gramozni jami pod Dolgimi brdi. Še hujša usoda
je doletela triinpetdeset letnega Franca Zdovca, po domače Bašteja iz Lokovice,
gospodarskega referenta krajevnega narodno osvobodilnega odbora in očeta treh
partizanov, od katerih je sin Mirko padel že 12. oktobra prejšnjega leta na
Komlju kot kurir Domnove čete. Starega Hašteja so ustaši po izdaji prijeli na
domu, ga odvedli na Senčni kraj in ga tam zverinsko umorili.497
V bitki
pri Poljani so ustaši in četniki obema bataljonoma Tomšičeve razbili dve četi.
Toda tudi sami so imeli hude izgube, predvsem pa se skozi zaporo pri Poljani do
noči niso prebili. To pa ni povečalo zadovoljstva tomšičevcev in šlandrovcev,
kajti spoznali so, da so ustaši njihovo zaporo zaobšli po ozemlju, ki bi ga
morali braniti Vojvodinci, in se skoraj v celoti prebili čez nekdanjo in
sedanjo državno mejo na Libučko gmajno. Od tu je ustaška udarna skupina prišla
za hrbet 1. bataljonu Tomšičeve, mu eno četo razbila in ga primorala k umiku,
prisebni Jože Šalej s težko četo pa jih je vseeno zadržal do noči. Šele po
umiku te čete se je začel na Libučko gmajno umikati tudi ustaški pratež s
težkimi in motornimi vozili.498
Tomšičevci
in šlandrovci so 'bili v skrbeh in nezadovoljni zlasti zaradi tega, ker so
vedeli, da med Libučko gmajno in Dravo ni več kakšnih hribovitih pregraj z
dobrimi obrambnimi položaji. Ustaše je poslej ločevala od Britancev samo še
Drava s Podjunsko dolino. Torej jih naši niso dokončno premagali. Vzrok za to
so pripisovali naglemu umiku Vojvodincev, ki očitno niso marali ničesar
tvegati.*
- - -
* V Bojni relaciji
štaba 1. SNOUB Toneta Tomšiča z dne 6. avgusta 1945 (AVII, štev. reg. 6 - 3, k.
926) je o tem napisano: "Na položaju je bila tudi 7. brigada
(vojvodinska). Komandant te brigade je obljubil, da se njegove enote ne bodo
umaknile s položajev, kar pa ni držalo, marveč so se enote te brigade umaknile.
Našim enotam je bilo ukazano, da morajo položaje zadržati, ker pa so se enote
7. brigade umaknile... so imele naše enote večje izgube. Borba je trajala do
22. ure...«
326
Z
nočjo je bitka pri Poljani zamrla. Le še tu in tam je bilo slišati kak strel.
Proti Pliberku so pod okriljem noči hitele še zadnje tolpe ustašev in njihovih
beguncev, zdaj že tudi čez Poljano, ki ni bila več branjena. Zamazane in
neobrite obraze so jih ožarjali plameni gorečih tovornjakov, ki so bili ostali
poškodovani pred Poljano od premagane nemške 104. lovske divizije, zdaj pa so
jih ustaši v togoti zaradi tolikih izgub uničili dokončno.499 To pa
je bila slaba tolažba pred negotovostjo jutrišnjega dne, ki premagancem še malo
ni bil naklonjen . .
327
USPEHI LEVIH USTAŠKIH POBOČNIC
Ustaška
glavnina se je mimo zapore pri Poljani prebila na Libučko gmajno, a v britansko
ujetništvo ni prišla nikoli: Njene žrtve v Mislinjski in Mežiški dolini so bile
zaman. Več sreče so imele tiste ustaške enote, ki se niso oklepale glavne
prometne povezave od Dravograda proti Pliberku, marveč so si za umik proti
zahodu izbrale poti čez hribe in doline.
Te poti
so vodile po severnih obrobjih Uršlje gore. Ta smer za umik iz Mislinjske
doline se je ustašem odprla nekako sama od sebe. Deloma so jo izkoristili že
dan poprej, da so zaobšli dobro branjen vstop v Mežiško dolino pri Podklancu in
položaje Vojvodincev napadli od zadaj. Ko se je 14. maja razbesnela bitka pri
Poljani, je postalo jasno, da 14. udarna divizija glavne prehode proti zahodu
dobro brani. Treba se je bilo pretipati dalje po gorskem svetu, kjer ni bilo
čutiti močnejših sil Jugoslovanske armade. To pa je bilo mogoče storiti samo
peš in na konjih, kar pomeni, da je bila pot čez hribe težavna ter za begunce,
pratež in tehniko neprimerna.
Sprva
so te ustaške kolone prevzele vlogo levih pobočnic. Od Slovenjega Gradca so se
pomikale čez Sele pri Kotljah, nato pa so napredovale po severnem obrobju
Uršlje gore čez Podgoro in Podkraj proti Lešam. Tako so se pojavile na južnem
pobočju Volinjaka in čisto blizu Mežice. V Mežici je bil takrat velik
partizanski vrvež. Tu je bila navzoča ena četa 2. bataljona Tomšičeve brigade
ter pomožni in zaščitni deli obeh bataljonskih štabov, ki so si še vedno dajali
opravka s pospravljanjem vojnega plena. Čeprav tu ni šlo za kake močnejše
enote, ustašem vseeno ni dišalo drezati v osir, zakaj boj jim ne bi bil
prinesel lahke zmage, jemal bi jim samo čas, ta pa je bil za premagance še
posebno dragocen. Zaradi tega se je večina ustašev usmerila proti Torčevi žagi,
da bi šli tam čez Mežo ter se prek Hamunovega hriba prebili proti Gorenjim
Libučam.500
328
329
Ustase.jpg
329
Ti
ustaši so bili zelo previdni, a zato nič manj nasilni in krvoločni. Po gorskih
kmetijah so se razlezli kakor mravlje in ropali vse, kar jim je prišlo pod
roke. Bili so pravi razbojniki. Če se jim je kdo samo poskušal staviti po robu,
so ga pokončali brez pomisleka, še huje so ravnali s tistimi, o katerih so
domnevali ali vedeli, da podpirajo partizane. Najhujši zločin so zagrešili pri
Lebnikovi domačiji. Tam so ob robu gozda zalotili našega borca, ki so ga
spremljale tri ženske. Ni jim bilo dovolj, da so pokončali partizanskega borca,
marveč so ubili še starko, dvainosemdeset letno Marijo Koroš, in obe deklici,
desetletno rejenko Terezijo Reberc in njeno prijateljico, trinajstletno Gretko
Praper iz Mežice. Tu blizu so ubili tudi Pavla Močivnika. Ustašem se je mudilo
do dežele, drugače bi bili povzročili še več gorja.501
Prav
čudno je, zakaj ti ustaši niso šli čez vrh Volinjaka na njegova severna pobočja
in udarili 1. bataljonu Šlandrove brigade v hrbet. Očitno niso vedeli, da prav
ta bataljon najhuje ovira prodiranje ustaške glavnine čez Poljano proti
Pliberku, to pa pove, da ustaši niso imeli potrebnih zvez med posameznimi
kolonami in da je bilo njihovo poveljevanje že močno načeto. Gotovo bi bili tu
lahko dosegli izreden uspeh, toda ravnali so se le po nekakšnem gonu, da bi se
kar najhitreje prebili na zahod prek nekdanje in sedanje državne meje z
republiko Avstrijo. Ob tem so popolnoma slučajno prizadejali Tomšičevi brigadi
tudi nekaj žrtev. To so bili le posamezniki, ki so nevede zašli v njihovo
razvrstitev. Nekateri so doživeli prav dramatične prizore. Posebno srečo je
imel poročnik Franc Požar, komandant 1. bataljona Tomšičeve, že dolgo znan kot
prekaljen in drzen junak.
330
Kmalu
po tistem, ko se je pri Poljani začelo streljanje, se je poročnik Požar napotil
iz Mežiče na položaje z avtom. Črni BMW je vozil prileten Nemec, ki ga je mali,
a gibčni in odločni partizanski komandant pridobil pred dnevi z vozilom vred.
Poročnik Franc Požar ni natančno vedel za razvrstitev svojega bataljona,
predvsem pa ni vedel za vdor ustaške kolone po južnem pobočju Volinjaka do
Torčevega. Pričakoval je, da ga bodo partizanske straže na cesti že pravočasno
ustavile. Tako ni dosti pazil, kaj je na cesti in okoli nje. Ko se je pripeljal
izza ovinka k vznožju Hamunovega hriba, se je nenadoma usul v njegov avto
mitralješki rafal. V polno je zadel šoferja, ki je takoj izdihnil. Požar je
izstopil iz uničenega vozila, ni pa se utegnil niti razgledati, že so ga
obstopili štirje črni ustaši. 'Toda Požar je znal spretno ravnati s pištolo.
Bliskovito je potegnil svojo valterico in tri ustaše pri priči prikrajšal za
življenje, četrti pa je nabrusil pete. Tudi Požar se je takoj pognal navkreber
po grmovju proti vrhu Hamunovega hriba, da bi se prebil do svojih. Mislil je,
da je bataljonske položaje prevozil. Prav tam pa je spet naletel na ustaško
mitralješko trojko. Zgrabili so ga, pa se jim je spet otresel in ponovno tri
postrelil s pištolo.* Poslej se je umikal bolj previdno, a ustnice pod črnimi
očmi so se mu bile razpotegnile tako nenavadno, kot bi mu šlo na jok. Tako
blizu smrti kakor tisti peti dan po koncu vojne ni bil še nikoli od leta 1942,
vrh tega pa ga je morila skrb za usodo bataljona, zakaj na njegove bojne
položaje mu tistega dne ni uspelo priti. 502
Ustaši,
ki so se z južnih pobočij Volinjaka spustili k Torčevemu, tam prekoračili Mežo
in se usmerili čez Hamunov hrib ter mimo njega in Naverškega vrha do kmetije
Naveršnik,** od tam dalje pa proti Rehtu in Gorenjim Libučam, si niso kaj prida
izboljšali tragične usode. Blizu Libuč so se bili namreč priključili glavnini,503
tej pa so enote 14. udarne divizije znova zastavile pot. Bolje so ravnale tiste
ustaške bojne skupine, ki so se bile Mežici ognile po vzhodnem obrobju ter s
področja Leš prodirale na jug proti Jazbini in Davorju. Te so .izbrale pot, ki
jo je bila pred dobrim tednom uporabila že 14. udarna divizija, ko je hitela
proti Celovcu. Kakor takrat Nemci tako tudi partizani zdaj niso zapirali te
poti. Obojim je za to primanjkovalo sil.
- - -
* Poročnik Franc Požar, takratni komandant 1.
bataljona Tomšičeve, je o tem svojem pripetljaju pripovedoval piscu F. Strletu
še isti dan. Pokazal mu je tudi večkrat prestreljeni plašč, drugi dan pa sta si
ogledala še prestreljeni osebni avto. Franc Požar je bil zelo sposoben
bataljonski poveljnik in junak, a je po vojni nesrečno in nečastno končal.
** Po pričevanju Ignaca Zdovca so ustaši prehajali
proti zahodu tudi južno od Mežice in od tam nadaljevali pot proti Rehtu (pismo
s skico z dne 29. novembra 1975). Bojan Škrk, takratni politični komisar Tomšičeve,
pa je 16. februarja 1976 povedal, da je bilo tistega dne možno prehajati po
cesti od Črne na Koroškem do Mežice le v oklopnem avtomobilu. Ustaši so skakali
čez cesto »kot ščurki«, bilo jih je »kot mravelj«.
331
Ti
ustaši so se nenadoma pojavili na pobočju Kavšakovega vrha, vzhodno od Črne na
Koroškem. Obnje je trčil 3. bataljon 7. vojvodinske brigade, ki se je 14. maja
1945 hotel iz ogroženega področja umakniti najprej proti Šoštanju, nato pa
proti Dravogradu, a je v obeh smereh naletel na ustaše. Moral se je pritajiti v
Črni in prevzeti popolnoma trpno vlogo. 504
Poleg
glavnine tega bataljona je bila takrat v Črni na Koroškem še komanda tega kraja
s partizansko stražo, prejšnji večer pa se je bil tu nastanil tudi štab
Tomšičeve brigade z odseki, kurirji in radijsko oddajno postajo. Štabovci so
mislili, da so na varnem. Nenadoma so jih presenetili ustaši. 505
»Osem
častnikov je na konjih prijezdilo v mestece,« je povedal takratni politični
komisar Tomšičeve brigade Bojan Škrk.* »Povedali so, da nas že dlje časa
opazujejo, da dobro vedo, koliko nas je. Zahtevali so, da jih spustimo skozi,
sicer nas bodo zmleli, ker jih je več tisoč. Kaj smo hoteli? Spustili smo
jih...« 506
Kaže,
da je ustašem tu uspela zvijača, kakršne smo se pogostoma posluževali tudi
partizani, Ljudje vedo povedati, da teh ustašev ni bilo posebno mnogo. Hiteli
so mimo Črne dalje proti izviru Meže in Remšeniku. Pri tem so pazili, da so se
premikali v dobrem kritju. 507
Bojan
Škrk dalje navaja, da so dali ustašem prosto pot zaradi tega, ker so vedeli, da
naše enote pričakujejo to svojat pri Železni Kapli. Štab Tomšičeve brigade je
po radijski zvezi zares poročal o številčnosti, moči. in smeri gibanja te kolone,
ni pa mogel vedeti, da so bili ustaši na poti skozi Solčavo in čez Pastirkov
vrh že dan poprej popolnoma preplavili Železno Kaplo in da štabu 14. udarne
divizije manjka sil, s katerimi bi mogel ustaše ukrotiti, nikar prestreči in
razorožiti še tiste ustaše, ki so prihajali izpod Uršlje gore skozi Črno in
Remšenik. To tembolj, ker so bili najbolj nevarni ustaši na Libučki gmajni. 508
- - -
* Bojan Skrk je
povedal, da je bilo teh ustašev kakih tisoč, med njimi pa so bile tudi ženske v
muslimanskih nošah z otroki. To pričevanje je dopolnil Vinko Žužek, takratni
prvi pomočnik šefa obveščevalnega centra Tomšičeve, ki je te ustaše štel. Bilo
jih je nekaj čez dva tisoč. Bojan Skrk zatrjuje, da je bila vsa ta kolona
ustašev zajeta...
332
S
tem, kaj se je dogajalo v Železni Kapli od 12. maja, smo se že seznanili. Del
4. bataljona Tomšičeve s štabom se je moral umakniti proti Beli, ker je bil
prešibak, da bi zoper ustaše lahko ukrenil karkoli. Kaj se je dogajalo s 5.
bataljonom Bračičeve in kako se je gibal v okolici Železne Kaple, ni znano.
Vsekakor so se bili ustaši razlezli do Dobrle vasi, o čemer priča podatek, da
so se jim iz tamkajšnjega ujetniškega taborišča pridružili od Šercerjeve
brigade zajeti Nemci. Teh je bilo 3.330. Z ustaši so odšli k Britancem . . 509
Ustaši
in kar je bilo še tiste izdajalske mešanice so iz Železne Kaple nadaljevali pot
proti Reberci. Tam so pred britansko tankovsko zasedo odlagali orožje. Večini
tudi to ni dišalo, zato so se zasedenega križišča ogibali po hribih in rinili
proti Galiciji ali proti Dobrli vasi. Pot proti Dobrli vasi je ubrala tudi neka
četniška kolona. Nanjo sta naletela podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka in
podporočnik Franc Valušnik-Gorenc s spremljevalcema.
»Tam
smo se srečali s četniško kolono« piše Jože Petrovčič,* eden izmed
spremljevalcev, »ki je prišla nekje s hribov. Mislili so, da so že na varnem,
saj niso imeli niti predhodnice in so šli v gručah brez razmikov. Mi smo se
zapeljali z avtom kakih 50 metrov v notranjost četniške kolone. Nato nas je
ustavil neki četniški oficir in nas spraševal, od kje smo. Predvsem ga je
zanimalo, če smo res Slovenci. Na koncu je rekel, da če bi bili Hrvatje ali
srbski partizani, bi se napil naše krvi, tako pa da naj se vrnemo, odkoder smo
prišli. Efenka se je še nekaj pogovarjal z njim, a ne veliko. Vrnili smo se
proti Pliberku. Med potjo je Efenka zapovedal Bračičevi ali Šercerjevi brigadi,
da postavi četnikom zasedo. Četniško kolono so potem razbili, ker se četniki
niso pustili razorožiti...«510
- - -
* Pričevanji
Franca Valušnika-Gorenca in Jožeta Petrovčiča o tem dogodku se presenetljivo
ujemata. Pripomniti pa je treba, da je bilo takih vpadov Ivana Kovačiča-Efenke
v sredo oboroženih sovražnih kolon več. Nekdo mi je o tem dejal: »Efenka je bil
neumen. Kar padal je med sovražnike in jih pozival k vdaji. Prav lahko bi ga
bili ubili...« Seveda pri tem ni šlo za nespamet, marveč za izreden pogum, za
preračunan psihični učinek na sovražnike. Znano je, da se Efenka niti v boju ni
sklanjal pred izstrelki, ker je hotel s tem pokazati, da vsaka krogla ne zadene
(po spominu pisca F. Strleta in Miče Došenoviča).
333
Takrat
sta bili onstran gališkega mostu (na levem bregu Drave) v zasedi dve četi 2.
bataljona Bračičeve brigade. Prav tedaj, ko so ustaši, Djurišičevi četniki in novomeški
domobranci dospeli do mostu čez Dravo pri Galiciji, je bil pri zasedi komandant
Bračičeve brigade Andrej Cetinski-Lev. Na mostu čez Dravo so bili Britanci, in
s temi so se ustaši in četniki začeli pogajati za prehod na drugo stran. Da bi
pogajanja preprečili, sta četi iz 2. bataljona Bračičeve začeli streljati po
ustaših in četnikih kar mimo Britancev. Britanci so ujetnike zaščitili tako, da
so jih vkrcali na svoja motorna vozila in jim dali na tovornjake za stražo
britanske vojake. Na britanske tovornjake pa bračičevci niso smeli streljati .
.511
Koliko
ustašev je prešlo most čez Dravo pri Galiciji, ni mogoče natančno ugotoviti.
Vsekakor so bili to edini ustaši, ki jim je uspelo strnjeno priti v britansko
vojno ujetništvo, kjer pa niso bili deležni pričakovanega gostoljubja...
334
POSREDOVANJE PRI BRITANCIH
Štab
14. udarne divizije je bil sproti natančno obveščen o gibanju ustašev, o
njihovi napadalnosti in brezobzirnosti. Toda z orožjem ni mogel ukreniti nič
takega, kar bi zloglasne domače fašiste primoralo k vdaji. Na voljo je imel
premalo sil. Poznalo se je zlasti to, da sta morali Šercerjeva in Bračičeva
brigada oditi v Celovec, tako je imel štab za brzdanje ustašev na voljo spet
samo tri brigade.
Po
preboju mimo Poljane na Libučko gmajno so ustaši pri križišču Hrust sicer
prišli v stik z manjšo britansko tankovsko patrolo, toda vsa Podjunska dolina z
mostovi na Dravi je bila trdno v rokah enot 14. udarne divizije, kar so
Britanci tudi priznavali. Ako bi se bili ustaši hoteli prebiti do britanske
vojske, bi bili morali prekoračiti Dravo v smeri proti Tinju ali Grabštajnu.*
Samo tako bi bili lahko postali ujetniki Britancev, toda pri tem bi bili morali
premagati ne samo veliko daljavo in široko vodno pregrado, ampak tudi številne
in bojevite enote slovenske osvobodilne vojske. Teh je bilo na tem prostoru še
vedno precej. Naj jih naštejemo!
- - -
* Po ustaških
begunskih virih (dnevnik Danijela Crljena) je razbrati, da so Britanci iz
oklopne patrole onstran Holmca zelo domiselno zaustavili nadaljnje napredovanje
ustašev. O tem je v že omenjenem viru napisano sledeče: »Major je odgovoril, da
je bil obveščen o našem prihodu in da moramo ustaviti nadaljnji pohod, zakaj
izza njegove enote so partizani, a ker prihaja noč, bi lahko prišlo do spopadov,
ki jih on želi vsekakor preprečiti. Drugi dan bomo lahko krenili dalje brez
ovir. Lahko zadržimo orožje, a če so med nami hudo ranjeni, nam major svetuje,
da jih z našimi vozili takoj pošljemo v Celovec. Potoček pred čelom naše kolone
je bil določen kot meja našega prodora, da ne bi prišlo do nepotrebnega mešanja
in zmešnjave...« Ta potoček je Libuška, Janez Broman, po domače Cigler, pa je
še povedal, da so bili tam izkopani protitankovski jarki, ki so za ustaše in
zlasti še za njihova vprežna in druga vozila pomenili hudo oviro (izjava dne
21. januarja 1976, ustno). Tu je treba pripomniti, da so bili ustaši sicer
strahotno utrujeni za nadaljevanje pohoda, vseeno pa bi se bile razmere lahko
zapletle v njihovo korist, če bi jim bili Britanci dovolili nemoteno pot.
335
Najbližji
ustašem je bil 3. bataljon Zidanškove brigade. Položaje je imel na hribčku
Libič pri Pliberku in je bil močnejša prednja straža na poti od Dravograda
proti Velikovcu, kjer so se bili razvrstili drugi štirje bataljoni Zidanškove.
512 Zahodno od tu, pri Štebenu, je bil 3. bataljon Tomšičeve, ki je skupaj z
dvema četama 4. bataljona vodil ujete Nemce od Poljane proti Sinči vasi. Nadzor
nad temi ujetniki je 14. maja v celoti prevzel 4. bataljon, 3. bataljon
Tomšičeve pa se je obrnil, odšel nazaj proti ustašem do Libuč in jim zastavil
pot z naslonom na greben Senčnega kraja.513 Ta dva bataljona, namreč 3.
bataljon Tomšičeve in 3. bataljon Zidanškove, sta ustaše neposredno ogrožala.
Druge enote so bile severno, južno ali vzhodno in tedaj še daleč stran.
S
prihodom ustašev na Libučko gmajno se je pokazala potreba, hitro zasesti vse
mostove na Dravi, jih braniti, po potrebi pa tudi uničiti. To so bili: cestni
mostovi pri Labotu, Lipici in pred Velikovcem, cesti most pri Duleh in
železniški pri Lipjeh ter cestni most pri Galiciji. V ta namen je nekaj enot
prišlo tudi iz Celovca. Tako je Bračičeva brigada poslala dve četi v zasedo k
mostu pri Galiciji, nasprotno pa je njen 5. bataljon odšel v sestav brigade, ki
je bila v celovški gimnaziji.514
Ker so
bili mostovi čez Dravo večinoma leseni, so enote pripeljale s seboj sode z
gorivom, da bi po potrebi mostove z njim polili in zažgali. Ker so te mostove
varovali tudi Britanci, ni šlo brez težav.
Kazalo
je, kakor da zavezniki kljubujejo. Že pri razvrščanju na položaje ob mostovih
14. maja 1945 je prihajalo do sporov in zaostritev, ker so Britanci naše
ovirali. Še bolj je bilo to očitno ob pripravah za požig mostov. Tam, kjer so
naši pripeljali sode z nafto ali bencinom, so Britanci so njihovim hrbtom
postavili tank-brizgalno z namenom, da ogenj takoj pogase, če bi ga naši
zanetili.515
O tem
govori več radijskih brzojavk štaba 4. operativne cone. Naj za osvetlitev
povzamem samo dve!
336
»Iz
Štajerske se pomikajo velike kolone ustašev proti Dravi. Zavezniki preprečujejo
našim enotam gibanje in zavzemanje položajev... Zavezniki nastopajo s tanki
proti našim enotam. Razorožujejo našo vojsko, ki hoče zaustaviti so sovražne
kolone. Včeraj, 13. t.m., bil en naš vojak ranjen iz zavezniškega tanka pri
Labotu. Skala.« Brzojavko je glavni štab JA za Slovenijo sprejel 14. maja 1945
ob štirinajstih. Sledila pa ji je brzojavka naslednje vsebine: "Zavezniki
pod zaščito tankov vodijo četnike, ustaše in to bando v svoje logorje. Proti
našim enotam nastopajo esesovci ter razorožujejo naše enote. Naša vojska
preslaba, da bi preprečila to postopanje. Skala.«516
Še več
je, v tej zvezi ustnih pričevanj. Tako je Ivan Mušič-Štefan, takratni komandant
Šlandrove brigade, povedal, da je aretiral britanskega majorja, ki je
dovoljeval, da so čez most v Labotu hodili oboroženi ustaši, Nemci in drugi
poraženci. 517
Borci
14. udarne divizije so Britance pisano gledali, pripravljeni, da se vsak
trenutek spopadejo z njimi, braneč pravico, da z domačimi izdajalci sami
obračunajo. Odnosi so bili tako zaostreni, da bi bila dovolj le iskra in že se
bi vnel boj . . *
V štabu
14. udarne divizije je bilo ogorčenje še toliko hujše. Podpolkovnik Ivan
Kovačič-Efenka je bil besen na Britance še iz Borovelj, ker so dovolili, da je
morala Bračičeva brigada tako hudo krvaveti. Sklenil je oditi v štab britanske
divizije, ki je bil menda nastanjen v grabštanjskem gradu. 518
Podpolkovnika
Ivana Kovačiča-Efenko so Britanci zelo spoštovali. K temu je največ pripomogel
major D. C. Owen, šef britanske vojaške misije pri štabu 4. operativne cone, ki
ga je svojim vojaškim kolegom predstavil kot izrednega junaka in izrednega
vojskovodjo.** To je bilo za uspeh Efenkine misije zelo pomembno. Drugi razlog
za uspeh je bil njegov obraz. Iz njega sta sijali milina in dobrodušnost, toda
kadar je bil Efenka ogorčen, so se mu na obrazu zarisale strahotno ostre
poteze, ki so lahko vsakogar prepričale, da se ne šali...
- - -
* Do najhujših zaostritev z zavezniki je prihajalo
ravno v Labotu in na mostu čez Dravo pred Velikovcem. To je zaslediti iz več
radijskih brzojavk štaba 4. operativne cone in Vide Tomšičeve, še več pa iz
ustnih pričevanj. Borci 14. udarne divizije so tu pokazali, da ne poznajo šale,
kar je pripomoglo, da so Britanci spremenili svoje ravnanje v škodo naših
domačih izdajalcev (po mnenjih Ivana Dolničarja-Janoška in Petra
Mendaša-Iztoka).
** Major D. C. Owen in podpolkovnik Ivan
Kovačič-Efenka sta se spoznala in spoprijateljila še v času, ko je bil Efenka
namestnik komandanta 4. operativne cone, se pravi v decembru 1944 in januarja
1945.
337
Kaj je
dosegel Efenka s tem svojim posredovanjem pri Britancih, je mogoče sklepati po
pričevanju Ivana DolničarjaJanoška.
»Mi smo
hoteli mostove zažgati . . . da nam ne bi ustaši ušli čez... Na most smo
navalili bencinske sode, Angleži pa so prišli z brizgalnami. In čakali so, ko
bomo mi zažgali, da bodo oni hitro gasili. To je bilo eno. To je bil incident.
Bilo je tudi puškarjenje. In potem je šel Efenka na angleško komando v Celovec,
v neki grad blizu Celovca. Ne samo protestirat, ampak na pogajanja, da se
umaknejo... Kaj je Efenka tam dosegel? Dal jim je vedeti, da, če se bodo še
naprej tako obnašali, bomo mi po njih užgali. Da bomo užgali, če bodo oni
omogočili ustašem, da vodo šli čez, in jih lepo sprejemali. Dosegel je to, da
so se Britanci malo pomaknili stran od tistih mostov. No in kaj je še dosegel?
Da so nam Angleži vrnili iz svojih logorjev precej ustašev in belogardistov.
Ogromno smo jih dobili nazaj. Vlak za vlakom je šel nazaj...«519
Jože Štok-Korotan
je po Efenkinem pripovedovanju zabeležil to protestno pot takole: »Zato je
komandant 14, divizije odšel v zavezniški štab, v nekem gradu blizu Grabštajna
in protestiral, češ da Angloamerikanci agitirajo, naj se enote balkanske
Heeresgruppe vdajo le njihovim četam. Zaveznikom je zagotovil, da njegove
brigade ne bodo pustile čez Dravo nobenega sovražnika. In to je zaleglo!« 520
Ob
katerem dnevnem času je Efenka obiskal britanski štab, ni znano. Zagatovo pa ni
bila to edina njegova pot tega dne, da bi ustaše in četnike primoral k vdaji.
Tako se je v spremstvu podporočnika Franca Valušnika-Gorenca, šefa
obveščevalnega centra 14. udarne divizije, ter kurirjev Jožeta Petrovčiča in
Franceljna iz Hrastnika zapeljal med ustaše. Na pot iz Velikovca so krenili 14.
maja še pred poldnevom. Najprej so se zapeljali proti Dravogradu do Lipice,
nato pa čez most proti Pliberku. Južno od Pliberka (pri kmetiji Cigler) se je
Efenka pogajal z ustaškimi oficirji na prostem kakšnih pet minut. Zahteval je
brezpogojno vdajo. Nato se je Efenka s spremstvom odpeljal v osebnem avtomobilu
proti ustašem pri Železni Kapli. 521
338
Povedati
je treba še to, da na britansko poveljstvo v grabštajnski grad ni šel samo Ivan
Kovačič-Efenka. Zvečer tega dne, se pravi 14. maja 1945, sta se tja napotila še
Ivan Dolničar-Janošek, politični komisar 14. udarne divizije, in kapetan Viktor
Cvelbar-Stane, komandant Zidanškove brigade s spremljevalcema.52z Vse tako
kaže, da je bil ta obisk nadaljevanje in posledica dogovora med Efenkom in britanskimi
oficirji. Britanski so partizanske oficirje poklicali, da bi bili navzoči pri
pogajanjih z ustaškimi generali.
Ustaši
so bili že dopoldne tistega dne poslali k Britancem poročnika
Deutscha-Maceljskega, ki je dobro obvladal angleščino. Ta se je pretihotapil
skozi redko zasedene partizanske položaje, nato pa sta šla na pogajanja k
Britancem še generala Herenčič in Mirko Gregorič. Očitno so Britanci prav ta
dva privedli v Grabštajn. 523
»Vem,
da je tam onstran Drave neka graščina. V tisti graščini je bil štab britanskega
korpusa,« pripoveduje Viktor Cvelbar-Stane. »In midva z Dolničarjem sva prišla
tja z nastopom mraka. Znašla sva se v nekem salonu, kjer so nas lepo sprejeli,
in ni minilo dolgo časa, ko so vstopili štirje ali pet tistih ustaških
generalov. In o njih se je tamkaj razpravljalo. Natanko se več ne spominjam,
kaj. Vem samo to, da so ustaši postavili Britancem zahtevo, naj jih sprejmejo,
naj jim dovolijo čez Dravo, ker se želijo vdati samo njim. Mi pa smo zahtevali
nasprotno, da ustaši ne smejo prek Drave, ker so naši ljudje, ki so pri nas
delali zločine, in da morajo zato postati naši ujetniki. Slovenski partizani
smo si kot dobri zavezniki Britancev v tej vojni zaslužili vsaj to, da Britanci
zdaj ne bodo koketirali z našimi sovražniki, ampak nam jih bodo pomagali
ukrotiti. Tako sva rekla z Dolničarjem. In pristavila sva, da prehoda ustašev k
zaveznikom prek Drave ne bomo dopustili, češ da se raje spopademo z enimi in
drugimi na življenje in smrt... Midva sva takrat dosegla predvsem soglasje
Britancev, da jih ne bodo spustili prek Drave in da bodo z nami celo sodelovali
z eno tankovsko enoto pri zapiranju poti ustašem. Midva sva postavila ultimat
ustašem: če se naslednjega dne ne bodo vdali, jih bomo napadli. Rekla sva, da
so obkoljeni z vseh strani, da je'naših sil zelo veliko, da imamo topništvo in
tankovske enote, pa bomo z njimi obračunali, če se ne bodo vdali. Pod temi
pogoji je bilo tudi sklenjeno, da se bodo drugi dan (15. maja) ob osmi uri
pogajanja nadaljevala na kraju samem, se pravi tam, blizu ustašev...« 524
339
Zaradi
Efenkinega in pravkar opisanega posredovanja je bil ustaški odposlanec poročnik
Deutsch-Maceljski v skrbeh in slabe volje. Povedal je svojim ustaškim gospodarjem,
kako se mu zdi, da se je mnenje pri Britancih od prejšnjega dne spremenilo in
da ne pričakuje nič dobrega. 525 Za ustaše neugodno razpoloženje pri Britancih
pa so ustvarili predstavniki 14. udarne divizije Jugoslovanske armade in nihče
drug... *
- - -
* To dejstvo
posredno priznava tudi Milan Basta, ki na strani 389 svoje knjige »Agonija i
slom NDH« piše: "Ker sta bila na Koroškem in v Celovcu naša kompletna 14.
slovenska divizij a in štab 4. operativne partizanske cone, so zavezniki v dogovoru
z njima izročili našim oblastem 17. maja 1945 veliko število visokih ustaških
funkcionarjev .. .« K temu je treba pripomniti, da se je Štirinajsta uradno
imenovala "14. udarna divizija JA« in da se je štab Četrte cone imenoval
"Štab 4. operativne cone JA«. Vračanje ustašev in drugih kvislingov se je
17. maja 1945 šele začelo, kar bo še natančneje popisano.
340
USTAŠI SE NAPOSLED VDAJO
Posredovanje
predstavnikov štaba 14. udarne divizije pri Britancih je treba posebej
poudariti. Najprej zaradi tega, ker so po tej poti dosegli, česar ni bilo
mogoče doseči z vojaško silo. S tem so bila prihranjena življenja mnogih borcev
Jugoslovanske armade pa tudi beguncev, ki si niso zaslužili smrti, predvsem pa
je bilo skoraj v celoti ukročeno ter vojaško in politično potolčeno jedro
domačega izdajstva jugoslovanskih narodov, kar je bilo neprecenljivega pomena
za utrditev in uspešno nadaljevanje naše revolucije. Namreč prav dejstvo, da so
Britanci našim narodnim odpadnikom odrekli sprejem v svoje ujetništvo in jih
primorali na vdajo Jugoslovanski armadi ali pa jih kar izročili njej v
nadaljnji postopek, je bil najhujši udarec, kar so jih mogle doživeti naše
protirevolucionarne sile. To dejstvo pa je treba posebej poudariti tudi
zategadelj, ker je bila vloga 14. udarne divizije pa tudi drugih enot 4.
operativne cone med končnimi operacijami za osvoboditev prezrta ali zamolčana v
celoti. V knjigi »Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944-1945«, ki
jo je kot temeljno zgodovinsko delo izdal Vojno-zgodovinski inštitut
Jugoslovanske ljudske armade v Beogradu leta 1957, 14. udarna divizija JA pri
zajetju Lohrove armade ter pri uničenju belogardistične, četniške in ustaške
vojske na Koroškem sploh ni omenjena. Se bolj pomanjkljiv in netočen je opis
zajetja glavnine ustašev in črnogorskih četnikov na dan 15. maja 1945.
»Ob
poprejšnji topniški pripravi,« je zapisano na strani 713 omenjene knjige, »so
15. maja prešle sile 3. armade v napad na sovražno grupacijo v prostoru
Črna-Mežica-Kovšak -Košutnik, ki se je še vedno skušala prebiti proti Pliberku.
Ker je sovražnik pretrpel hude izgube, je brž prenehal nuditi odpor in enote 3.
armade so ga začele razoroževati...«
341
Iz teh
stavkov odseva povojna spominska romantika, ki sploh ne ustreza resnici.
Topništvo 3. armade je bilo 15. maja 1945 predaleč, da bi lahko karkoli
prispevalo k mehčanju ustaške volje za odpor, deli 7. in 8. vojvodinske brigade
pa prešibki in preveč previdni, da bi bili lahko tvegali kakšen napad na
ustaše. Ta povzetek in druge navedbe o tej zadevi zvenijo nekako tako, kakor da
je ustaška glavnina obtičala še na področju Foljane, se pravi na ozemlju
Jugoslavije, čeprav je dokazano, da se je skoraj v celoti prebila prek sedanje
državne meje z republiko Avstrijo. Vendar pa ta izmislek nehote pove tudi to,
kje so bili pravzaprav položaji enot 3. armade: bili so za ustaši in ne pred
njimi. Pred ustaši so bile 15. maja samo enote 14. udarne divizije. Le-te so
ustaše obkolile s severa, zahoda, jugozahoda in tudi jugovzhoda ter jim tako
preprečile nadaljevanje pohoda proti zahodu.
Položaji
enot 14. udarne divizije na zapori proti ustašem pri Pliberku, ki sta jih bila
3. bataljon Tomšičeve in 3. bataljon Zidanškove brigade zasedla prejšnjega dne
in ki so se opirali na Senčni hrib jugovzhodno od Libuč ter na zahodno obrobje
Borovja nad Hrustom, so se v noči na 15. maj 1945 močno okrepili. Najbližji
prehod čez Dravo pri mostu v Lipici je bil dobro branjen; tu je bil na
položajih ves 3. bataljon z eno četo 2. bataljona Šlandrove brigade 526 Do
drugih mostov je bilo za ustaše daleč, vrh tega pa so se bili ustavili in
utaborili. Očitno so bili preveč utrujeni in ni kazalo, da bi lahko nadaljevali
pohod še isti večer. Zategadelj je veljalo mostove pri Velikovcu, Duleh, Lipjeh
in Galiciji držati le z manjšimi silami, celotno.Zidanškovo brigado pa
razvrstiti na zaporo ob potoku Libuška mimo Hrusta na zahodni venec grebena
Borovje s topništvom in močno rezervo na hribčku Libič, zahodno od Pliberka.
Borci so se temeljito vkopali, kar se je zgodilo prvič v zgodovini te brigade. 527
»Med
tem, ko smo šli na pogovore k Britancem,« pripoveduje Viktor Cvelbar-Stane,
»smo imeli brigado že na položajih neposredno okoli Pliberka. Bilo je tudi
veliko topništva. V Zidanškovi smo imeli precej topničarjev. Izkoristili smo
jih. Dobili so zaplenjene nemške topove, tudi minometov je bilo dosti.* V
glavnem smo bili pripravljeni, ker smo računali na
- - -
* Poleg topov in
minometov je bila pripravljena tudi močna oklopna skupina. Po pričevanju Jožeta
Petrovčiča (pismo. z dne 8. junija 1972) je podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka
takoj po zmagi nad nemško 104. lovsko divizijo odredil, da vsi tanki in oklopni
avtomobili odidejo v Pliberk. Nemškim šoferjem so bili dodani
342
zelo resno stvar.
Razvrstili smo se na obrobjih tistega gričevja na desni strani Drave, dolino pa
so drugo jutro (15. maja 1945) zaprli Britanci s tanki. Bilo je kakšnih dvajset
tankov, se dobro spominjam, ker sem jih videl. Mi smo torej držali hrib in
tisti breg bočno, levo je položaje držala menda Tomšičeva ali morda kaka
vojvodinska enota, ravnino na desni pa so s tanki zaprli Britanci... Pogajanja
za vdajo ustašev so se začela ob osmih. Bilo je rečeno, da bomo z napadom
počakali do devetih, a ni bilo nič. Ob devetih smo dobili povelje, naj ne
streljamo, naj počakamo do dvanajstih in tako dalje. Štirikrat smo podaljšali
ustašem rok za vdajo. Bili so zelo trdovratni...«528
Ivan
Jan-Srečko, tedanji pomočnik političnega komisarja 4. bataljona Zidanškove
brigade, je Viktorja Cvelbarja-Staneta popravil in dopolnil le toliko, da so
Britanci s tanki prišli šele okoli poldneva in da so le okrepili položaje tega
bataljona Zidanškove, ki se je bil vkopal ob Libuški. Pripeljali so se v
strelski tankovski vrsti in se med okopi borcev 4. bataljona Zidanškove
zapeljali med ustaše, ki so se pred tanki razmikali. Ustavili so se kakih
petdeset metrov pred položaji bataljona ter naperili tankovske topove in
mitraljeze po taboru ustašev in njihovih beguncev na Libučki gmajni . . 529
Pričevanji
Viktorja Cvelbarja-Staneta, tedanjega komandanta Zidanškove brigade, in Ivana
Jana-Srečka sta odkrili popolnoma nova dejstva. V Jugoslovanskem vojaškem
zgodovinopisju doslej namreč ni bilo mogoče najti podatka, da so pri obkolitvi
ustašev na prostoru med Holmcom in Libučami sodelovali tudi Britanci s tanki.
Po sestavku Jožeta Štoka Korotana, ki ga je le-ta napisal po pripovedovanju
Ivana Kovačiča-Efenke in ga objavil še za časa njegovega življenja, je povzeti,
da so Britanci razvrstili v zaporo 12 tankov, 12 samohodnih topov in en
poveljniški oklopnik.530 To je bila za ustaše huda grožnja, saj je
bilo očitno, da pri Britancih ne morejo pričakovati potuhe za boj proti
Jugoslovanski armadi, kot so se nadejali izdajalski politiki.
- - -
slovenski
mitraljezci in topničarji. Koliko je bilo teh tankov in oklopnih avtomobilov se
Petrovčič ne spominja. Po podatkih iz Bojne relacije 14. udarne divizije štev.
8 z dne 28. oktobra 1945 (fasc. 338/I v IZDG) je 14. udarna divizija zaplenila
12 tankov in 50 topov. Stanko Šmon, referent za organizacijo in izpopolnitev v
operacijskem odseku štaba 14. udarne divizije, pa je zapisal, da je organiziral
motorizirani odred pri štabu divizije z oklopniki (pismo z dne 12. novembra
1975).
343
Ustaši
so bili pod močnim psihičnim pritiskom. Njihovo upanje, da bodo po preboju prek
bivše in sedanje meje med Jugoslavijo in Avstrijo rešeni, se je razblinilo:
Spet so bili obkoljeni. Tokrat še temeljiteje in na mnogo manjšem prostoru kot
kdajkoli prej, saj so bili nabiti v manj kot kilometer široki in le dobre tri
kilometre dolgi dolini, kjer je bilo moč z vseh strani učinkovito tolči po
njih. Ob preboju iz Mislinjske doline proti Pliberku so začasno še lahko
preprečili malodušje in obdržali bojnega duha, ker so pričakovali in govorili,
da na Koroškem onstran državne meje ni enot Jugoslovanske armade. Prav v tem pa
so se prevarali. Postalo je očitno, da so 14. maja krvaveli zaman...
Obup je
zagospodoval tudi med črnogorskimi četniki. Iskali so izhod v pogajanjih. Tako
se je bil na motorju s prikolico in z belo zastavo prebil do Velikovca prav
tisti četniški poročnik, ki je bil prejšnjega dne Ivanu Kovačiču-Efenki
zastavil pot proti Železni Kapli in ki je takrat govoričil, da bi se napil krvi
srbskih ali hrvaških partizanov. V štab 14. udarne divizije je prišel oborožen
do zob.«
»Mi
vemo,« je dejal četniški emisar, »da vas je tukaj samo tisoč. Če se takoj ne
umaknete, bomo uporabili vso silo, da si napravimo prosto pot do Britancev...«531
Jože
Petrovčič meni, da se je ta četniški poročnik hotel prebiti na varno kot
parlamentarec. Pobegnil je od četniške kolone, ki je bila medtem že razbita.
Obnašal se je zelo nesramno. Grozil je in zmerjal. Govoril je tudi, da je
osebno podaril partizanskim oficirjem življenje, zdaj pa so ga izdali. Bilo je
očitno, da gre za zakrknjenega zločinca, zato je Ivan Kovačič-Efenka ukazal,
naj ga nemudoma razorožijo in izroče kontra-obveščevalni službi . . . 532
- - -
* Pripetljajev, da
so posamezni "pogajalci” vpadli v štabe brigad ali celo divizije,
oboroženi do zob, je bilo več. To pomeni, da je bilo za varnost naših štabov
preslabo poskrbljeno.
344
Hkrati
s poskusi, da bi s takimi :in podobnimi zastraševanji “pogajalcev” dosegli
prosto pot za umik čez Dravo in proti zahodu, so ustaši iskali pomoč tudi pri
svojih prijateljih – koroških nacistih v Celovcu, pač po načelu: »Skupaj klali
- skupaj se reševali...« Ti naj bi prek svojih zvez in pod videzom javnega
mnenja vplivali na Britance, da bi z ustaši ravnali bolj človeško, se pravi, da
jih ne bi prepustili Titovim silam. V ta namen so - kot je povedal očividec
Franc Beč - prišle do položajev pred Pliberkom skupine nacistov iz Celovca. Tu
so britanske vojake in častnike iz tankovske zapore nagovarjali, naj ustašem
napravijo prosto pot, češ da bodo s tem rešili matere z otroki, ki da jim preti
smrt od Titovih komunistov. In sploh naj bi spustili dalje proti zahodu tudi
ustaške vojake, ker so pač borci proti komunizmu...* Toda britanski tankisti so
bili hladni, kakor da se jih prigovarjanje prišlekov iz Celovca prav nič ne
tiče. Bolj ko so vsiljivci zabavljali čez partizane, bolj so njihovi obrazi
postajali mrki in odločni. Kazalo je, da s te moke ne bo kruha, zakaj
poveljniki tankistov so zahtevali vdajo brez vsakršnih »človekoljubnih«
komedij...
»Položaj
ustašev in četnikov na Libučki gmajrii se je poslabšal tudi zaradi tega, ker so
bili Vojvodinci spet uredili svoje vrste.** Prek noči na 15. maj so se bili
večinoma že zbrali
- - - -
* Kot vidimo iz pričevanja Franca Beča (izjava dne 22.
decembra 1976, ustno) so koroški nacisti ostali zvesti temu svojemu besednjaku
do današnjih dni. Še dandanes heimatdinstarji, zvesti Hitlerjevim idealom,
Slovence na Koroškem obkladajo z najrazličnejšimi psovkami, češ da so »titovski
in komunistični izdajalci«. Prav tako se še tudi dandanes bratijo s pobeglimi
ustaši, ki jim avstrijske oblasti pod krinko žalnih slovesnosti za padlimi
omogočajo izkazovanje sovraštva do nove Jugoslavije...
** Milan Basta pravi o tem v svojih knjigah in tako
tudi v najnovejši (»Rat je završen 7 dana kasnije«, str. 350) med drugim tudi
tole: »Naše enote so po umiku zavzele nove položaje... Trenutno so bile brez
zveze z divizijo (mišljen je štab), odrezane od preskrbovanja, brez zadostne
hrane in streliva, brez kakršnegakoli naslona na naše sile. Borci in
poveljniško osebje so bili izčrpani od neprestanih bojev. Mnoge čete so bile
nepopolne, a posamezne skupine so se (šele) zbirale. Sedma brigada še ni vedela
za usodo svojega tretjega bataljona. Ena četa (iz tega bataljona) se je vrnila
nepopolna . .«
345
346
Bleiburg.jpg
346
s hribov in gozdov
ter začeli zasedati položaje na levem boku Zidanškove brigade (vzhodni del
grebena Borovje pa do grebena Dolga brda). Čeprav sta bili 7. in 8. vojvodinska
brigada še vedno okrnjeni za več kot polovico svojega moštva, ki se je bilo
prebilo v druge smeri, je bila za ponovno obkolitev ustašev dobrodošla vsaka
enota.
»Od 51.
divizije sta bili tam dve brigadi, toda številčno šibki,* je zapisal Efenkin
kurir Jože Petrovčič. 533
Štab
5I. divizije, ki je bil v Dravogradu, sploh ni vedel za usodo in položaje teh
dveh brigad. Domneval je, da sta bili prejšnjega dne čisto razbiti. Zato se je
Milan Basta, politični komisar te divizije, v avtomobilu z manjšim oboroženim
spremstvom odpeljal po levem bregu Drave proti Labotu in Velikovcu, da bi ti
enoti kako našel in z njima navezal stike. 534 Ko se je oglasil pri
polkovniku Petru Stantetu-Skali v štabu 4. operativne cone,** je bil videti
čisto obupan.535 Tu je izvedel, kam naj se zapelje, da bo našel
svoje. Iz Velikovca se je vrnil in prešel most čez Dravo pri Lipici. Imel je
srečo. Borci Zidanškove brigade, na katere je naletel pri Pliberku, so mu
povedali za skupino Vojvodincev, ki so bili pri hišah vzhodno od Šatrana. Tako
je Milan Basta našel svoje, menda celo štab 7. vojvodinske brigade z radijsko oddajno
postajo. Hkrati se mu je ponudila nepričakovana priložnost, da sodeluje na
pogajanjih za vdajo ustašev. Zanj je bil namreč izvedel podpolkovnik Ivan
Kovačič-Efenka, komandant 14. udarne divizije
- - - -
* Številčno stanje 7. in 8. vojvodinske brigade iz
tistih dni ni ohranjeno. Po stanju z dne 6. maja 1945 je imela 7. vojvodinska
brigada tri bataljone in prištabske-enote ter 1771 ljudi. Za 8. vojvodinsko
brigado je ohranjeno številčno stanje z dne 2. maja 1945, in sicer 2.604 ljudi,
vendar po oborožitvi izhaja, da je bilo za boj pripravljeno le kakih 1.390
ljudi (operativna dnevnika 7. in 8. vojvodinske brigade, AVII, štev. reg. 47 -
3, k. 1400, in 35 - 3, k. 1402). K temu pa je treba pripomniti, da so se na
položajih vzhodno od Žafrana (Borovlje, Košutnik) znašli samo nekateri deli
obeh omenjenih brigad. Tako vemo, da je bila glavnina 3. bataljona 7.
vojvodinske brigade v Črni na Koroškem, najmanj polovica 8. vojvodinske brigade
pa v Dravogradu.
** Srečanja s polkovnikom Petrom Stantetom-Skalo,
komandantom 4. operativne cone JA, v Velikovcu Milan Basta v svojih knjigah ne
omenja in tudi ne v zadnji »Rat se završio 7 dana kasnije«, pač pa se tega
Stante še zelo živo spominja...
347
348
Bleiburg Griffen 19km kolona.jpg
besedilo pod
sliko
Tako zbiti v
ozko dolino pred Pliberkom so se znašli ustaši in vse, kar jih je spremljalo.
Pot proti zahodu so jim zaprli: Zidanškova brigada, 3. bataljon Tomšičeve in
Britanci s tanki ter jih tako primorali k vdaji. (Foto Miroslav Lilik.)
Hotel
je imeti koga ob sebi pri pogajanjih z ustaši, da bi jih laže prelisičil, češ
da so obkoljeni od dveh divizij in da nimajo druge izbire, kakor da se vdajo .
. 536
Do
prvih pogajanj je prišlo, kot rečeno, že 14. maja 1945 okoli poldneva. Ta
pogajanja so bila na prostem med gostilno~ Hrust in kmetijo Cigler in so
trajala le dobrih pet minut. Podpolkovnik Ivan Kovačič-Efenka je v spremstvu
Franca Valušnika-Gorenca, šefa obveščevalnega centra 14. udarne divizije,
zahteval od ustaških oficirjev, da nemudoma položijo orožje. Nato sta se Efenka
in Gorenc odpeljala mimo ustaškega tabora čez Libuče proti Globasnici in
Železni Kapli, kjer je bila na pohodu druga ustaška kolona skupaj s četniki. 537
348
Uvodna
pogajanja 15. maja 1945 zarana in dopoldne pa so bila pri Ciglerju, v večji in
novejši hiši, ki stoji 150 metrov vzhodno od križišča in gostilne pri Hrustu. V
tej hiši je bil partizanski štab, a pogajanj so se udeležili tudi britanski
oficirji.538 Na strani Jugoslovanske armade se jih je poleg Ivana
Kovačiča-Efenke udeležil še major Mičo Došenovič, načelnik štaba 14. udarne
divizije, ki je bil dobrodošel zlasti zaradi srbo-hrvatskega jezika, ki ga
Efenka ni dobro obvladal. 539 Dalje je tu od začetka in občasno sodeloval še
kapetan Viktor Cvelbar-Stane, komandant Zidanškove brigade.540
Pogajanja so bila zelo ostra in so s prekinitvami trajala od osmih pa vse do
sredine dneva.541 Možno je, da sta na njih občasno sodelovala še
pokojni Anton Godec-Tomaž, komandant Tomšičeve, in Milan Jesič-Ibro, komandant
7. vojvodinske brigade, vendar sta ta dva utegnila biti bolj opazovalca kot
pogajalca. Majorja D. C. Owena, šefa britanske vojaške misije pri štabu 4.
operativne cone, in Milana Baste, političnega komisarja 51. divizije, na
pogajanjih pri Ciglerju še ni bilo, zakaj Mičo Došenovič, ki ju sicer pomni, ju
ni videl. Došenovič pravi, da je Efenka odšel iz štaba divizije v Velikovcu na
položaje pri Pliberku že zjutraj, on pa se je tja odpeljal malo pozneje. 542
Pogajanja,
na katerih je sodeloval Milan Basta in ki so jim v bistvu načelovali Britanci,
so se začela šele 15. maja 1945 po dvanajsti uri na pliberškem gradu.* Kdo vse
je bil navzoč na teh pogajanjih z jugoslovanske in britanske strani, še ni bilo
mogoče dognati. Za zdaj vemo samo za podpolkovnika Ivana Kovačiča-Efenko, komandanta
14. udarne divizije, za Milana Basto, političnega komisarja 51. divizije, in za
majorja D.C.Owena, šefa britanske vojaške misije pri štabu 4. operativne cone.*
Da je bil tam kak britanski general, kot trdita Milan Basta in Danijel Crnjen,
z dosedanjimi raziskavami ni bilo mogoče potrditi. Z ustaške strani, kakor je
posneti iz ustaških begunskih virov, so bili v odposlanstvu: general Herenčić
in Servatzy ter polkovnik Danijel Crljen. 543
- - - -
* O tem, da so
bila končna pogajanja na pliberškem gradu, sta dokaj zanesljivo pričevala Franc
Vesočnik iz Nonče vasi in Rozina Petrač iz Libuč (pismo Filipa Kolenika e dne
18. novembra 1975), več prič, npr. Gregor Opetnik, Franc Košak in Skukova mama
o tem bolj sklepajo (pismo Bogdana Žolnirja z dne 4. novembra 1975). Pričevanje
Jožeta Petrovčiča se po opisu okolice gradu ujema z dejanskim stanjem zunaj
pliberškega gradu, podobnega gradu pa ni nikjer v okolici. Grad v Zvabeku ne
pride v poštev, v Dobu pa gradu ni. Tudi izjava Janeza Burje-Matjažka iz junija
1972 se ujema s Petrovčičevimi navedbami. Tomažka je napotil v Pliberk Ivan
Dolničar-Janošek, politični komisar 14. udarne divizije, z nalogo, da zavaruje
podpolkovnika Ivana Kovačiča-Efenko med pogajanji z ustaši. Na pot sta krenila
z Jožetom Juričem-Tarzanom v motorju s prikolico. Med pogajanji sta bila zunaj
gradu.
349
Milan
Basta se je sprva branil iti na pogajana. Motila ga je celo navzočnost
Britancev, ki jim ni zaupal.
»Tisti
trenutek sem bil v hudi dilemi,« piše o tem sam. »Ali naj grem na pogovor, za
katerega nimam nobenih pooblastil in katerega izhod je še popolnoma negotov?« 544
Mučili
so ga vsemogočni sumi, ki pričajo, da zahodnih zaveznikov ni poznal in da
poprej ni imel z njimi nobenih stikov. Mislil je celo, da napletajo kako ukano.
Še potem, ko je prišel na kraj pogajanj v spremstvu svojih treh kurirjev in ko
se je pogovarjal s podpolkovnikom Ivanom Kovačičem-Efenko; je hudo dvomil o
uspehu. Rekel je, da je vsak trud zaman, češ da se je 51. divizija hotela
pogajati z ustaši, toda le-ti o vdaji niso hoteli niti slišati. 545
»Vi ste
šli za njihovo kolono,« mu je odvrnil Efenka,« zato seveda niso čutili potrebe
po vdaji. Sedaj so ustaši v popolnoma drugačnem položaju: mi smo od spredaj in
obkoljeni so, ne morejo dalje. Samo, ko pridejo in se bodo začela pogajanja, je
treba nastopiti odločno po vojaško. Ne smeš pokazati, da si komisar, ampak
vojak!« 546
Ivan
Kovačič-Efenka se je po teh besedah zasmejal in potem se je zasmejal še Milan
Basta. Efenka je bil zadovoljen, da je pri sobesedniku premagal pomisleke in si
tako pridobil dobrega pomočnika na pogajanjih. In res, ni se zmotil.
- - -
* Jože Petrovčič
je zapisal, da se je pogajanj v gradu v Efenkinem spremstvu udeležil tudi neki
podporočnik iz obveščevalnega centra 4. operativne c6ne. Ta podporočnik je bil
nizke postave; sicer pa močan, širokega obraza in resne narave (pismi Jožeta
Petrovčiča z dne 19. maja in 8. junija 1972). Janez Burja-Matjažek je izjavil,
da je bil to Jože, šef. O. C. Šlandrove brigade, to pa je bil podporočnik Jože
Šacer, ki živi kot elektroinženir v tujini. Tega sem v spremstvu njegovega
brata Franca iz Celja obiskal 15. in 16. novembra 1972, vendar mi je udeležbo
na pogajanjih zanikal, češ da to za zgodovino ni važno. Možno je, da se s
pričevanjem ni hotel izpostaviti nevarnosti, ki preti od našega sovražnega
begunstva jugoslovanskim državljanom v tujini. Tu je treba povedati, da je bil
Jože Sacer zelo sposoben obveščevalni oficir, znal je tudi več jezikov. Tudi
njegovi starši, brat in obe sestri so bili zvesti osvobodilni stvari do konca.
350
Basta
se je potem kar dobro odrezal. Toda prav opis teh potankosti, ki jih je podal
Efenkin kurir Jože Petrovčič in ki se ujemajo s spomini Milana Baste samega,
zgovorno priča, da je imel pri pogajanjih z ustaši 15. maja 1945 vse niti v
rokah Ivan Kovačič-Efenka, nasprotno pa je Basta vanje posegel bolj a1i manj
po naključju.
Razen z
Milanom Basto se je Ivan Kovačič-Efenka pred gradom pogovarjal še z majorjem
Owenom. Ta je pripomnil, da ima Efenka za svojo divizijo preobsežno ozemlje,
ustaška moč pa da je velika. Efenka mu je odvrnil, da so nemške enote večinoma
že razorožene in da bo zaradi tega lahko osredotočil okoli ustašev vso svojo
divizijo, je pa tukaj še 51. divizija. Pogovor Ivana Kovačiča-Efenka z Milanom
Basto in majorjem Owenom pred začetkom glavnih pogajanj z ustaši je trajal kake
pol ure. Potem so prišli ustaški parlamentarci. 547
Kako je
prišlo do teh pogajanj, je natančno popisal Efenkin kurir Jože Petrovčič, ki
ima zelo dober spomin.
»Z
Efenko sem bil tudi na pogajanjih z ustaši,« piše Petrovčič. »Poleg naju je šel
major misije pri štabu 4. operativne cone in prevajalec, zraven pa še en
podporočnik-obveščevalec iz štaba 4. operativne cone in šofer. Avto je bil
zaprt, rumene barve, podoben 'rekordu 170 L.' Majar angleške misije in
prevajalec sta šla z jeepom. Oni so vozili prvi. Ko smo prišli na določen kraj,
mislim, da je bil to Dob, smo se ustavili in šli peš v hrib do neke graščine.
Pred vhodom v grad so rasle lipe. Kakih pet minut za nami je prišel komisar 51.
divizije s tremi kurirji...«548
V nadaljevanju Petrovčič
opisuje pogovor Ivana Kovačič-Efenke z Milanom Basto in britanskim majorjem
Owenom, ki smo ju že povzeli, in nadaljuje:
»Nato je prišel britanski
oficir - ne vem, ali je bil major ali podpolkovnik. Z njim je bil neki nižji
oficir. Obadva sta bila iz britanskih enot, stacioniranih v Velikovcu.* Z njima
so prišli trije ustaški višji oficirji, eden je bil general - majhne postave -
in štirje podoficirji. Oni so bili čisto z druge strani. Najprej so se Britanci
med sabo pogovarjali, čisto
- - -
* Jože Petrovčič
se je glede tega najbrž zmotil. Po izjavi polkovnika Petra Stanteta-Skale ni
bilo takrat v Velikovcu nobenih britanskih enot. Najbrž sta bila ta dva
častnika iz poveljstva britanskih enot v Celovcu.
351
352
Koroska Libuce tabor.jpg
besedilo pod
sliko
Tak je bil
pogled na množico nakopičenega ljudstva na Libučki gmajni po ustaški vdaji 15.
maja 1945. Ta množica ni bila več sposobna in pripravljena za boj. (Foto
Miroslav Lilik.)
oddvojeni in na
samem. Kaj so se pogovarjali, ne vem. Pogovor je bil pred gradom. Nato pravi
major iz misije, naj gredo vsi v grad. In so šli takole: prvi je šel
prevajalec,* za njim ustaški oficirji, potem major misije, za njim Efenka,
komisar 51. divizije in naš obveščevalec, nato drugi. Efenka nam je
(Petrovčiču, kurirju iz obveščevalnega centra in Bastinim spremljevalcem)
naročil še prej, ko ni bilo tam ustašev, naj ostanemo
- - -
* Po pričevanju
Jožeta Petrovčiča (pismo z dne 8. junija 1972) je bil za prevajalca član
zavezniške vojaške .misije pri štabu 4. operativne cone, ki je dobro obvladal
naš jezik, a tega ni maral izdati vse do kapitulacije Nemčije. Ta prevajalec je
šifriral za radijsko oddajno postajo. Po kapitulaciji Nemčije je sam povedal,
da so njegovi starši doma iz Zagreba, on pa da se je rodil v ZDA. Kateri
častnik iz Ownove misije je bil to? Narednik Robert Grindlay-Bob prav gotovo
ne, ker je zanikal udeležbo na pogajanjih z ustaši (pismo z dne 14. januarja
1976). Ostane samo še ameriški seržant, ki se je pisal menda Perič.
352
zunaj pri ustaškem
spremstvu. Če se bo približevala kakšna ustaška kolona ali če jo bomo opazili,
naj mu to pridemo povedat, če pa bi nas iznenadili, naj uporabimo orožje.
Opazovali smo okolico z daljnogledom, tako tudi ustaši. Verjetno so imeli enako
nalogo kot mi. Po dobri uri so prišli ustaški oficirji ven in se pogovarjali
med sabo. Mislim, da so se med seboj posvetovali. Ko so prišli ven in se mimo
nas oddaljevali, sem enega izmed njih razumel, češ da bi se vdali samo
Slovencem pod pogojem, da jih ne vračajo na Hrvaško. Potlej so se oddaljili in
njihovega pogovora nisem več slišal. Čez kakih deset minut so se vrnili nazaj v
zgradbo...«549
Kaj se
je medtem dogajalo znotraj gradu? O tem imamo na voljo le pričevanje Milana
Baste, ki ga je podkrepil z navedbami iz ustaškega begunskega tiska. To
pričevanje pa je zelo enostransko in ni s povzetki iz spominov Danijela Crljena
nič pridobilo. Kaže, da je imel Crljen, ko je pisal spomine, v rokah Bastovo
knjigo »Rat posle rata«, ki je izšla v Zagrebu leta 1963. Zdaj se sklicujeta
drug na drugega...
Veliko
vprašanje je, če je na teh pogajanjih res sodeloval kak britanski general. Ko
mi je Ivan Kovačič-Efenka pripovedoval o tem dogodku, ni omenjal nobenega
britanskega generala, pač pa le majorja. Le-ta je potrdil voljo britanskega
poveljstva, da se morajo ustaši vdati Jugoslovanski armadi, in menda je zaradi
tega kasneje celo prišel v nemilost. Efenka je hotel na teh pogajanjih z ustaši
ustvariti vtis, da so ustaši obkoljeni z ogromnimi silami, zato mu je bil
potreben politični komisar 51. divizije. In ta ukana mu je popolnoma uspela. 550
Res je,
da bi bilo verodostojno pričevanje s teh pogajanj zelo dragoceno, a takega
pričevanja ni in ga najbrž nikoli ne bo. Ostane nam, da pravo resnico izluščimo
med vrsticami, a to je z natančno razumsko razčlembo vsekakor mogoče. Bistveno
na teh pogajanjih je namreč bilo, da so Britanci dali nedvoumno vedeti ustašem,
kot da se sploh ne želijo vmešavati v zadevo, ki se tiče samo njihovih zaveznikov.
Ko je postalo očitno, da ustaši še naprej igrajo na karto britanskega
zaščitništva, so Britanci izgubili potrpljenje in prek tolmača povedali, da je
Britansko orožje na voljo njihovim jugoslovanskim zaveznikom in da so ustašem
britanski tanki že zaprli pot, pri tem pa imajo na dosegu svojega orožja
celotno ustaško taborišče. 551
353
Britanci
pa niso 14. udarne divizije podprli samo z besedami, marveč tudi z dejanji, ki
so pričala, da bodo neusmiljeno zatrli vsak poskus hrvatskih fašistov za
nadaljevanje bojev. To so ustašem pokazali z grozečimi preleti zavezniških
letal:* Stane Režen, takratni komandant 3. bataljona Tomšičeve brigade, pa je
povedal, da so trije britanski tanki kar gazili po ustaših na čelu njihove
kolone. Tako ravnanje se je zdelo nečloveško celo slovenskim partizanskim
borcem, čeprav so izdajalce sovražili . . 552
Ustaši
niso imeli druge izbire, kakor položiti orožje in to brez odlašanja. Komaj so
si izgovorili dvajset minut odloga za izobešanje belih zastav. Fogajanja so
bila končana. Zastopniki obeh strani so prišli iz gradu in se napotili
vsaksebi.
»Uspeli
smo, toda moramo biti previdni,« je Efenka rekel med potjo do avtomobilov
komisarju 51. divizije. »Tisti ustaški oficirji so stari mački. Moramo gledati
na uro! Ako ne bodo izobesili belih zastav točno ob napovedani uri, moramo brez
pomisleka izvesti napad na ustaško kolono! Sedaj moramo pohiteti naravnost na
položaje, da ne bodo oni prej med svojimi kot mi!553
»Ko smo
prišli na položaje«, pripoveduje dalje v pismu Jože Petrovčič; »je Efenka takoj
obvestil podrejene o uspehu pogajanj in ob kateri uri morajo ustaši izobesiti
bele zastave. No, ob določeni uri zastav še ni bilo. Na ustaško kolono se iz
naših položajev oglasijo mitraljezi in minometi. Obstreljevanje je trajalo
približno petnajst do dvajset minut, nato so ustaši izobesili bele zastave, kar
je pomenilo, da so se vdali... Ko so se vdali, smo šli k njihovi koloni. Ne
vsi, večina naših je še
- - -
* Jovo Popovič v
podlistku "Rat poslije pobjede" (kazivanje Kosta Nadja, Vjesnik z dne
31. maja 1975) navaja, da so ustaško glavnino na Libuški gmajni preleteli
izvidniki iz 113. letalskega polka li. letalske divizije Jugoslovanske armade
in povzema tudi poročilo majorja-lovca Miljenka Lipovščaka, ki kraje in sta~je
na cestah od Dravograda do Velikovca in Dobrle vasi tako natančno popisuje, da
ni dvomiti, da so izvidniška letala Jugoslovanskega vojnega letalstva res
preletela ustaško kolono. Seveda pa s tem še ni mogoče zanikati preletov
britanskih letal. Po pričevanju Petra Mendaša-Iztoka z dne 7. februarja 1976 so
Britanci 15. maja 1945 pritisnili na ustaše z vsemi sredstvi, da bi se vdali,
in so v ta namen naredili nad njimi tudi "letalski klobuka. Po tem izrazu
je mogoče sklepati, da je bilo letal zelo veliko, kar je bilo za ustaše resno
opozorilo, da se morajo vdati brez odlašanja.
354
vedno ostala na
položajih in se vidno gibala, da bi ustaši mislili, kako ogromno nas je. Ko smo
prišli na železniško postajo, je bilo tam mrtvih in ranjenih ustašev, med njimi
celo neka ženska z otrokom... Ob vdaji so nekateri ustaški oficirji rekli, da
so tisti, ki so jih napeljali na zločine, ušli, a nje so pustili na milost in
nemilost... Med našim obstreljevanjem se ustaši niso kdo ve kako upirali. Ko
smo jih razoroževali, smo tiste v uniformah razvrščali na eno, matere z otroki
posebej in tako tudi starce... Prve ustaške enote so bile razorožene med
križiščem pri Hrustu in Pliberkom...« 554
O
pokolu, ki je sledil po dogovorjenem roku za vdajo, ker ustaši niso do določene
ure izobesili belih zastav, pripoveduje tudi Mičo Došenovič, takratni načelnik
štaba 14. udarne divizije. Na vprašanje, če je to streljanje po ustaški koloni
mogoče pojmovati kot topniško pripravo, kakor je navedeno v knjigi
"Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944 do 1945«, se je
porogljivo nasmehnil.
»Bog
obvaruj!« je zavzeto rekel. »Nobene topniške priprave ni bilo, nobene. Ta
masaker, da ga tako imenujem, so napravili puškomitraljezi šarci. Zmeraj
pravim, imeli smo idealne položaje in kratko razdaljo, pred sabo pa gručo. To
ni bila bojna razvrstitev, to je bila gruča zbitega ljudstva na cesti in okoli
ceste, voz pri vozu in človek pri človeku... In takrat je imel en naš bataljon
več mitraljezov kot poprej pol divizije...«555
O tem
zadnjem boju enot 14. udarne divizije - ako ga tako lahko imenujemo, saj ustaši
skoraj niso nudili nobenega odpora - pripoveduje tudi Stane Režen, takratni
komandant 3. bataljona Tomšičeve. Pravi, da je njegov bataljon udaril po tistih
ustaših, ki so si ob uri za nastop vdaje hoteli izsiliti prosto pot od Senčnega
hriba v smeri proti Sinči vasi. Tamkaj so nanje zagazili tudi Britanci s tanki.
556
Viktor
Cvelbar-Stane, Ivan Jan-Srečko in Milan Basta tega obstreljevanja ustašev ne
omenjajo ali se ga ne spominjajo. Tudi redki tamkajšnji prebivalci, ki jih je
bilo mogoče najti in zaslišati, tega boja niso potrdili, ker pač dogajanja na
Libuški gmajni ni opazoval nobeden, domnevajo pa, da je do boja vsekakor moralo
priti, drugače pripadniki begunskih skrajnežev ne bi nosili vencev na Libuško
gmajno in jih obešali na smreke pod Borovjem. Najbrž pa večjega števila žrtev
med ustaši tu ni bilo, zakaj na libuškem pokopališču je bilo pokopanih le
šestnajst neznanih vojakov* hrvatske narodnosti. 557
355
Razoroževanje
ustašev se je začelo z vdajo njihovih generalov, ki so orožje odložili v leseni
uti pri gostilni Hrust. Borci Zidanškove brigade so razorožene ustaše usmerjali
proti Pliberku in dalje proti Dravi in Labotu. Tam so jih prevzemali
Vojvodinci. 558
»Moj
namen je bil,« je nekoč povedal Ivan Kovačič Efenka, »ustaše kar najhitreje
spraviti stran od orožja. Še zmeraj so mislili, da gredo dalje v Avstrijo,**
toda kanalizirali smo jih čez Dravo proti Labotu in Dravogradu . . ." 559
Razoroževanje
ustašev je potekalo vso noč in ves dopoldan prihodnjega dne. Šele tedaj, 16.
maja 1945, je v dogajanje posegla tudi 12. slavonska udarna brigada, 16. udarna
divizija pa se je s prelaza Jezersko spustila proti Železni Kapli. Tam je
polovila nekaj zaostalih ustašev . .560
- - -
* Očitno je bila posledica tega streljanja, da je padlo več ustašev. Leta 1972 je bil na pokopališču
v Libučah še preprost spomenik z napisom »16 UNBE SOLDAT«. Štirje padli vojaki
so bili napisani z imeni in priimki, pod spomenikom pa je bil venec z ustaškim
grbom.
** Milan Basta v vseh treh knjigah in tako tudi v »Rat
je završen 7 dana kasnije«, str. 371, pravi o spremljanju ujetnikov tudi tole:
»Že prej sem pomišljal, da bi bilo najbolje, ako ujetniške kolone ne bi bili
obrnili nazaj, ampak bi šli naprej prek Pliberka, Lipice in Labota ter jo po
dolini Drave privedli na ozemlje Jugoslavije pri Dravogradu; šli bomo hitreje,
ker nas ne bodo ovirala zapuščena tehnična sredstva, orožje in razni vozovi, a
sovražni vojaki bodo imeli vtis, da gredo naprej v ujetniška taborišča na
Avsfrijsko .. .« Toda ta zamisel je bila Efenkina, o čemer priča tudi vsa
praksa enot 14. udarne divizije pred tem dogodkom. Povsod so sovražnike tako
oddvajale od orožja, da so imeli vtis, kakor da bodo brez orožja lahko prišli
na avstrijsko ozemlje. Tu je treba povedati, da so ustaši z Libučke gmajne zares
šli po tej poti, kar je potrdilo več prič iz vrst tamkajšnjega prebivalstva,
med njimi tudi Janez Broman-Cigler (izjava 21. januarja 1976, ustno), pa tudi
to, da se ustaši proti Dravogradu niso vračali samo po tej poti. Franc Beč
(izjava 22. decembra 1976, ustno) navaja, da so šli tudi po poti, po kateri so
bili prišli, se pravi čez Poljano, Ravne in Podklanec. Dobro mu je ostalo v
spominu, da so ustaši čez Ravne na Koroškem hodili neprenehoma tri dni, toliko
jih je bilo. Z nekaj manj gotovosti je to povedal tudi Viktor Cvelbar-Stane
(zapis z dne 19. aprila 1976).
356
357
Libuc gmajna.jpg
besedilo pod
sliko
Prava podoba kapitulacije. Kje je posnetek
nastal, ni natančno ugotovljeno, skoraj gotovo pa predstavlja ustaše po vdaji
na Libučki gmajni.
Tudi
enote Jugoslovanske armade, ki so za ustaši pritiskale od jugovzhoda čez
Velenje in Šoštanj, so prišle prepozno in so ostale brez dela. Med temi je
najdlje prišla 4. Krajiška udarna brigada iz sestava 1. jugoslovanske armade,
in to čez Črno na Koroškem do Poljane.561 Podobno je bilo z enotami 15. udarne
divizije: 12. SNOUB Štajerska je prišla do Velenja, 5. SNOUB Ivana Cankarja z
glavnino do Dobrne, 2. bataljon le-te, ki sta mu poveljevala Ivan
Malenšek-Bomba kot komandant in Miljutin Muzinič kot politični komisar, pa čez
Šoštanj, Zavodnje in Sleme v Črno na Koroškem. Ta bataljon je bil sicer
prepozen, da bi kaki ustaški koloni zastavil pot, je pa ustašem vztrajno
sledil. V sestavo brigade se je vrnil čez Koprivno in Podolševo v Solčavo, od
tam pa Gornji grad in Černivec v Kamnik. 561
Ustašem
so se torej od vseh strani bližale velike sile, da bi z njimi obračunale, če se
bodo še nadalje upirali. Toda z Libučke gmajne so šli prek Drave, vendar brez
orožja in dobro zastraženi...
357
358
Libuc gmajna 1.jpg
358
Libuc gmajna 2.jpg
358
V
noči na 16. maj se je začel beg tistih, ki niso marali dajati računov za
storjeno zlo. Mnogi ustaši. so se usmerili k Dravi; začelo se je množično
plavanje prek reke. Od teh se je rešil le malo kateri. Večinoma so jih polovile
patrole Zidanškove brigade. Slišati je bilo tudi posamezne strele in eksplozije
bomb v ustaškem taboru. Nekateri so si sami jemali življenje, ubijali so celo
lastne žene in otroke . .562 Posamezne skupinice in celo močnejše
kolone pa so se prebijale proti zahodu po severnem obrobju Karavank.
A
vendar, vojske hrvatskih fašistov, ki so po krutosti celo prekosili svoje
vzornike v Italiji in Nemčiji, ni bilo več. Za tak njihov konec je imel največ
zaslug legendarni Ivan Kovačič-Efenka, ki je znal nadvse razumno dopolniti
razpoložljivo vojaško silo s psihičnim pritiskom na pogajanjih, v pomoč pa
pritegniti tako pripadnike drugih enot Jugoslovanske armade kot tudi
Britance...
O tej
zmagi je Glavni štab JA za Slovenijo 16. maja 1945 ob desetih sprejel naslednjo
brzojavno poročilo: "Pravkar smo dobili vest, da so se vdale večje sile
ustašev z nekim generalom na cesti Dravograd-Pliberk. Enote 51. divizije
prevzele transport ujetnikov...« Malo zatem pa je bilo poročilo dopolnjeno
takole: »Prva in en bataljon 11. brigade razorožile cca 40.000 ustašev in pet
tisoč črnogorskih četnikov. Med njimi pet generalov. Pogajanja o vdaji vodili
štab 14. in 51. divizije in zavezniki. Ujetniki in orožje dano 51. diviziji in
jih transportira v smeri Maribora.* Pero-Matevž.« 563
Podatki
o številu zajetih so kajpak samo približno, ker jih ob vdaji ni nihče štel. V
bojni relaciji 3. jugoslovanske armade z dne 4. novembra 1945 je zapisano, da
je bilo ob tej priložnosti zajetih več kot 30.000 vojakov in oficirjev z več
kot 20.000 begunci.564 Med ustaši je bilo zajeto 12 generalov, med
četniki pa tudi črnogorsko četniško vodstvo. Takisto je zapisano v knjigi
»Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944-1945« na strani 715. Milan
Basta posebej omenja le število četnikov, ki jih ceni na kakih 6000. 565
- - -
* Enainpetdeseta
divizija je omenjena samo v prvi radijski brzojavki, v drugi pa - verjetno
zaradi pomote - enkrat 3. in enkrat 31. divizija, takih enot pa ni bilo na tem
področju, zato je bil popravek umesten.
359
Važnejši
kot po podatkih o zajetih sta povzeti radijski brzojavki zaradi tega, ker pri
tej zmagi nad ustaši in črnogorskimi četniki izpričujeta ne le odločilni delež
14. udarne divizije, marveč tudi odločilni delež Britancev. Ob tem je treba
poudariti, da je bila 14. udarna divizija s Kokrškim in Koroškim odredom
samostojna operativna skupina Jugoslovanske armade, ki je delovala globoko v
sovražnikovem zaledju in na ključni smeri sovražnikovega umika iz Jugoslavije.
Prav ti dve brzojavki namreč pričata, da je bila 14. udarna divizija JA na dan
velike zmage nad ustaši še vedno podrejena štabu 4. operativne cone in prek nje
Glavnemu štabu JA za Slovenijo. Brzojavni ukaz z dne 11. maja 1945, naj se 14.
udarna divizija poveže s štabom 4. jugoslovanske armade, ker da je podrejena
njemu, se ni nikoli uresničil. Še manj je mogoče ob tej zmagi nad ustaši 14.
udarno divizijo pojmovati kot privesek 3. jugoslovanske armade, zakaj v njeno
sestavo je prišla šele 19. maja 1945. 566
Štirinajsta
udarna divizija kot samostojna operativna skupina je bila res mnogo šibkejša
kakor vsaka od štirih armad, imela pa je mnoge prednosti, med katerimi je treba
postaviti na prvo mesto dejstvo, da je mogla in znala organizirati dobro
sodelovanje z zahodnimi zavezniki. K temu je največ pripomogel britanski major
D. C. Owen. Ta je Jugoslaviji storil neprecenljive usluge, iz štaba 4.
operativne cone pa je odšel 16. maja 1945* v štab britanske osme armade. 567
- - -
* Da je vojaška
misija majorja Owena zapustila štab 4. operativne cone JA zares šele 16. maja
1945, izpričujeta poleg dnevnika poročnika Miroslava Lilika, ki se ta dan
konča, tudi tile dve radijski brzojavki: ~16. 5. 1945, št. 71. M. Britanska
misija majorja Owena pri štabu 4. operativne cone zapušča Jugoslavijo. Izdati
jim je izhodna dovoljenja in ji označiti najbližjo pot za vrnitev. Obvestite
nas o smeri poti in dnevu odhoda! Polk. Kreić. St. 26, 15. 5. (fasc. 41/III v
IZDG).« Odgovor na to brzojavko pa je bil: »16. 5. 45, St. 24. Angleška misija
pri štabu bivšega devetega korpusa je že odpotovala v štab armade. Angleška
misija pri 4. coni in ameriški delegat pripravljena za odhod in gredo v Bari.
Kveder (fasc. 41/II v IZDG).« Obe brzojavki sta prevedeni. iz srbohrvaščine.
360
UJETNIKI IN VOJNI PLEN
Velik
problem za enote 14. udarne divizije in 4. operativne cone na Koroškem so bili
ujetniki in zasilna skladišča orožja. Za varovanje obojih je bilo treba veliko
ljudi, ki jih je potem primanjkovalo za razoroževanje in za boj. Nastale so
težave tudi s prehrano in oskrbovanjem ujetnikov. Zaradi tega so jih skušali
slovenski partizani kar najhitreje spraviti s Karoškega in jih izročiti v
varstvo drugim enotam Jugoslovanske armade. To je bilo toliko bolj nujno, ker
so na Koroško pritiskale nove in nove množice premaganega vojaštva.
Na
zahodu so ujetnike vodili od Bistrice v Rožu skozi Podrožco in železniški
predor na Jesenice, na vzhodu pa od Dravograda po levem bregu Drave proti
Mariboru. Katere enote so jih spremljale, ni natančno znano, pač pa je
dokazano, da se je z ujetniki v dolini Drave srečala že Zidanškova brigada 11.
maja 1945, ko je hitela na tovornjakih od Maribora proti Dravogradu in Celovcu.
568
Druge
poti s Koroškega da 15. maja niso bile proste in varne. To je mogoče trditi
zlasti za prelaz Ljubelj, pa tudi za pot iz Črne na Karoškem čez Sleme proti
Šoštanju in za pot od Raven na Koroškem proti Slovenjemu Gradcu. Iz Črne je
prva večja skupina ujetnikov odšla proti Šoštanju šele zarana 15. maja. Za
varstvo ji je bila določena 4. četa 1. bataljona Tomšičeve,* ki se je bila
posebej izkazala v bitki z ustaši na Poljani in ki ji je poveljeval Jože Šalej.
569 Ta je povedal, da je bilo teh ujetnikov kakih 10.000. Očitno so bili to
tisti ujetniki, ki so bili samovoljno zapustili ujetniška ta
- - - -
* V bojni relaciji
l. SNOUB Toneta Tomšiča z dne 6. avgusta 1945 (AVII, štev. reg. 6 - 3, k. 926)
je zapisano, da sta ujetnike iz Črne na Koroškem proti Šoštanju odvedli dve
četi iz 1. bataljona, vendar pa Jože Šalej vztraja pri trditvi, da je to nalogo
opravila samo 4. ali težka četa 1. bataljona Tomčiševe.
361
362
Gorenjska vracanje ujetniki.jpg
besedilo pod
sliko - zgoraj
Neskončne kolone
lačnih in žejnih ujetnikov so se morale vračati na Gorenjsko in Štajersko, da
tu vsaj deloma obnovijo tisto, kar so v Hitlerjevi službi razdejali...
borišča v Šaleški
dolini, ker tam še ni bi1o enot Jugoslovanske armade s fronte, da bi jih
prevzele in vodile globlje v notranjost države.
Najkrajša
in dokaj varna pot za pošiljanje ujetnikov s Koroškega je bila čez prelaz
Jezersko. Skozi Železno Kaplo in čez Jersko je šlo več kolon ujetnikov. Med
prvimi so po tej poti poslali polk Ukrajincev iz 14. SS divizije Galizien, ki
ga je bila pri Galiciji ob Dravi primorala k vdaji Bračičeva brigada. Prav tako
so bile po tej poti poslane v Ljubljansko kotlino enote generallajtnanta von
Pannwitza, ki jih je Tomšičeva razorožila pri Podklancu ter pri Ravnah na
Koroškem, in sicer več kolon. V vsaki koloni je bilo po nekaj tisoč ujetnikov.
Eno od
teh kolon je spremljal podporočnik Henrik Revter Dušan, ki je o tem med drugim
zapisal: "V skupini je bilo nekaj tisoč ujetnikov, z menoj pa še 15
tovarišev. Mi smo spremljali ujetnike v avtomobilih in na konjih; ujetniki so
hodili noč in dan, dajal pa sem jim odmore. Enkrat sem jih med potjo nahranil.
Dobili so dve kravi in enega konja.
362
Posodo
za kuhanje so sposodili kmetije. Seveda smo vse vrnili... Vodili smo jih prek
Jezerskega in Kranja v Ljubljano, kjer smo jih izročil našim vojaškim oblastem.
.« 569a
Hudo
nadlego so povzročali razoroženi pripadniki nemške 104. lovske divizije,
ostanki letalskih enot in vojne mornarice ter esesavci, ki so bili premagani
13. maja na Poljani in ki sta jih 3. in 4. bataljon Tomšičeve odvedla prati
Sinči vasi. Ko so začutili pritisk ustašev, so tudi sami začeli pritiskati na
stražarske oddelke, da bi si izsilili odhod v britansko ujetništvo. Stanje je
bilo zelo resno in bati se je bilo upora, ki bi bil prav lahko uspel, saj je na
enega stražarja prišlo blizu 70 ujetnikov, kar pomeni, da bi z njim zlahka
opravili celo goloroki. Tem ujetnikom je z železniške postaje v Sinči vasi
uspelo celo navezati stike z Britanci, le-ti pa so prišli kar s tanki, da bi
jih oteli tomšičevcem. Malo je manjkalo, da ni prišlo do spopada. Borci 4.
bataljona Tomšičeve so se pripravili za boj, uperili so mitraljeze in odvili
bombe. Ko so Brifanci videli, da gre zares, so popustili, obrnili tanke in se
umaknili. Toda Nemci so vseeno hoteli uteči, zato so tomšičevci začeli
streljati z mitraljezi nad njihovimi glavami. Tako so jih primorali, da so
polegli in se pomirili. 570
Takšna
vmešavanja Britancev v partizansko ravnanje z ujetniki niso bila redka. Deloma
jim je botrovala praksa iz prvih dni po nemški kapitulaciji, ko so Britanci s
tanki pomagali razoroževati nemške kolone, polke in divizije ter so pri tem
zaveznikom pripadli ujetniki, slovenski partizani pa so dobili orožje in
opremo. To je potem nekako prešlo v navado.571 Kajpak je bila v to
smer naravnana vsa britanska politika, velike napore za reševanje Nemcev iz
jugoslovanskega ujetništva pa so vlagali koroški nacisti, ki so spet hitro
prišli do besede... Jemanje ujetnikov iz partizanskih rok, ki je sčasoma
postalo že prav nesramno, je bilo samo še en razlog za spoznanje, da je treba
ujete Nemce in kvislinge kar najhitreje spraviti s Koroškega.
Enote
14. udarne divizije so dobile nalogo, da znova usposobijo železniški promet. Po
enotah so hitro zbrali vse železničarje, ki jih je bilo največ v Zidanškovi
brigadi, in ustanovili železničarsko brigado. Ta je imela cela svoj oklopni
vlak, ki mu je poveljeval major Ivan Majnik-Džems. Brigada je dobila nalogo
opravljati nazaj v Jugoslavijo vlake z naropanim blagom, ki so bili nagneteni
od Pliberka do Celovca. Verjetno
363
je bila to ena
najpomembnejših strateških nalog za obnovo prometa v Jugoslaviji. 572
Organizacijo za obnovitev železniškega prameta na Karoškem je grevzel Emerik
Paulin-Riko, tedanji politični komisar 4. bataljona Tamšičeve brigade. V štabu
brigade so mu izdali posebno prepustnico oziroma pooblastilo, dobil pa je tudi
osebni avto z nalogo, da mora usposabiti železnico za promet do Beljaka.
Napotil se je v Tinje, toda na mostu pri Dulah ga je ustavila zaščitnica 14. SS
divizije Galizien. Ukrajinci so celo užgali po njem. Moral se je vrniti v
Pliberk, kjer so njegovi ljudje prevzeli kurilnico in zbobnali skupaj
železniško osebje. Prav hitro so obnovili promet do mostu čez Dravo pri Lipju.
Na železniški postaji v Sinča vasi so našli celo dve vlečni vozili na
akumulatorski pogan. Eno je vzel Paulin in se z njim odpeljal proti Ravnam na
Koroškem, kjer pa je bila proga razdrta. Tam je našel borce Tomšičeve in
zavedne domačine, ki so prinesli na progo tračnice in jih položili na pragove
ploskoma, da se je počasi lahko odpeljal proti Dravogradu. 573
Po
ustaški vdaji so stekla dela tudi za obnovitev proge pri Ravnah na Koroškem. Že
16. maja so začeli iz Podjune prihajati tovorni vlaki, polni ujetnikov,
oborožitve, vojaške opreme, uniform in blaga zanje ter usnja: Skupno so enote
14. udarne divizije odpravile proti Maribaru 17 vlakov, praznile pa so jih
enote 3. jugoslovanske armade ter tako prevzemale ne sama ujetnike, ampak tudi
orožje, vojno opremo in druge potrebščine. Vendar pa je Francu
Puterletu-Curetu, šefu intendanture 14. udarne divizije, uspelo za divizijo
zadržati tri vlake s hrano, z blagom, usnjem ter z uniformami in čevlji. 574
Takoj
po tistem, ko je prenehal vsak organizirati odpor vlasovskih, ustaških in
četniških enot, sta se 3. in 4. bataljon Tomšičeve spet lahko popolnoma posvetili
ujetnikom. Dolgo karavano sta iz Sinče vasi usmerila proti Železni Kapli in od
tazn čez prelaz Jezersko proti Kranju. Prvi večji počitek na tej dol,gi pati je
bil na planjavi med Roblekom in Sv. Andrejem pod Jezerskim vrhom. Ujetnikov je
bila polna vsa tista gorska kotlina. Bilo jih je 11.250, med njimi mnogo
esesovcev. Tu so prenočili, nato pa krenili navzdol prati Kanonirju. Kmalu
potem, ko so 17. maja 1945 odrinili z Jezerskega, je skupina ustašev napadla
oboroženo spremstvo.
364
Žrtev
tega napada je bil Emerik Paulin-Riko, politični komisar 4. bataljona
Tomšičeve, a gotove smrti ga je rešil njegov kanj. Tega je vsega raztrgala
težka bomba, ki jo je vrgel neki ustaš s pobočja. Od njega je ostal le vrat s
poprsjem. Potem ko je konj trznil, je Paulin zletel naprej čez njegovo glavo,
drobci bombe pa so ga zadeli po nogi do boka. Največji drobec je dobil v debelo
meso.
Ustaši
so na Paulina tudi streljali, a se je hitro vrgel pod škarpo in se tako rešil.
Za napadalci je takoj pohitel vod iz 3. bataljona, prečesal tisto pobočje in
ujel tri ustaše. Te so potem ustrelili na kraju zločina.
Emerika
Paulina-Rika so prenesli v neko nišo in mu rane razkužili z alkoholom ter ga
obvezali. Tu je počakal, dokler se ni komandant bataljona Ivan Jež-Boj vrnil
ponj iz Kranja z avtomobilom. V kranjski bolnišnici so mu potem pobrali drobce
iz mišičevja in mu dali injekcijo proti tetanusu. Tako je prav kmalu okreval. 575
A
vrnimo se k ujetnikom!
Ujetniška
kolona, ki sta jo iz Simče vasi prek Jezerskega privedla v Kranj 3. in 4.
bataljon Tomšičeve, je edina, ki ji vemo natančno število. Ujetnikov je bilo 11.250.
Vemo tudi za število ustašev in črnogorskih četnikov, ki so se vdali pri
Pliberku, čeprav samo približno. Že samo ti dve veliki skupini ujetnikov
štejeta več, kot jih izkazujejo uradni podatki. Vrh tega vemo, da je Tamšičeva
razorožila popoln kozaški polk in izročila orožje komandi mesta Ravne na
Koroškem, približno 2000 konj pa odgnala čez Jezersko proti Kamniku. Šercerjeva
je zajela 3330 Nemcev, zaplenila pa 85 mitraljezov, 250 brzostrelk, 3.800 pušk
in 500 konj. Tu pa ni všteta oborožitev kozaške divizije, ki je položila orožje
med Labotom in Velikovcem. Od te je Zidanškova brigada nabrala 354 mitraljezov,
793 brzostrelk, 12.870 pušk in dva topa. Bračičeva je zaplenila 250
mitraljezov, 200 brzostrelk, 2.000 pušk, 4 protiletalske topove, tri blindirane
avtomobile itd. 576
Po
bojni relaciji, ki je bila napisna 28. oktobra 1945, je 14. udarna divizija od
1. do 15. maja 1945 zajela 49.650, pobila 454 in ranila 255 sovražnikov,
zaplenila pa je: 12 tankov, 50 topov, 8 mitraljezov, 219 mitraljezov, 222 brzostrelk,
3.458 pušk, 33 tovornjakov, 12 motornih koles, raznih vozil 535 in 806 konj.577
Že sama primerjava teh dveh virov kaže, da so te številke zelo nepopolne in
daleč preskromne. Prav po podatkih
365
366
vracanje ujetnikov.jpg
366
o zaplenjene.m
orožju je mogoče sklepati, da je tu všteto samo tisto orožje, ki so ga zadržali
v enotah in še to samo za Tomšičevo, Šercerjevo in Šlandrovo, ne pa tudi za
Bračičevo in Zidanškovo, ki sta bili razpuščeni že v maju 1945 in ju ta bojna
relacija ne omenja.
Orožja
je bilo za ogromne skladovnice, šteti ga ni utegnil nihče. Mnogo sovražnih enot
so razorožili le na pol, na primer tiste v Šaleški in Savinjski dolini ter v
okolici Celja, ki so jih potem do konca razorožile enote 1. in 3. jugoslovanske
armade.
Zelo
zanimivo je, kako je razčlenil in pojasnil ta pojav Mićo Došenović, takratni
načelnik štaba 14. udarne divizije.
»Po
številu zajetih,« pravi Došenović,578 »če bi se nas po tem
ocenjevalo, smo zelo majhni, tako rekoč revni. Kaj hočem povedati? Lahko bi se
zdelo, da nismo nič delali. Toda razoroževali smo in pošiljali ujetnike proti
Dravogradu in Mariboru ne samo peš, marveč tudi z vlaki. A mi ujetnikov nismo
šteli niti jih zbirali v taborišča, kot so potem to delali drugi. Recimo,
ustanovi taborišče in ga napolni z ujetniki, potem pa se začne preštevanje in
popisovanje. Mi za to nismo imeli ne možnosti ne časa...
Naša
divizija je bila razvrščena od Celovca prek Pliberka do Dravagrada. Nikjer
nismo imeli skupaj več kot bataljon vojske, večinoma pa po četah. Res so bile
čete takrat zelo močne, po 150 ljudi, bataljoni pa po 300 do 500 ljudi, toda
brigade nismo imeli nobene skupaj. Zato nismo mogli oskrbeti in ne sprejemati
toliko nemških divizij in teh satelitskih. Kako naj bi bili organizirali taborišča
v Avstriji, ko pa nismo vedela, če bomo Koroško sploh lahko zadržali! Zato smo
jih samo razoroževali in pošiljali nazaj, zakaj vedeli smo; ako jih sprejme
katerakoli naša divizija, naj se že imenuje tako ali drugače, bo lahko potem z
njimi. Videli smo namreč, da si Britanci prizadevajo, kako bi nam jih prevzeli.
Pulili so se z nami za te ujetnike. In zato smo jih mi porivali nazaj, ne pa
postavljali svoja ujetniška taborišča, kot kaže, da bi bilo za zgodovino
pomembno.
Res smo
imeli neka manjša taborišča, recimo tisto pri Velikovcu na levem bregu Drave,
toda mi smo te ljudi zadržali samo po nekaj dni in jih potem pošiljali navzdol
proti Dravogradu. In kaj se je zdaj zgodilo? Zgodilo se je, da so nekatere
brigade in divizije 3. armade, ki so od nas
367
prevzele te
ujetnike in jih popisale na področju od Dravograda do Ptuja - zlasti v Mariboru
smo jih izročili mnogo teh zajetih ljudi - vse te ujetnike pripisale same sebi,
češ da so zajele trideset, petdeset ali celo sto tisoč sovražnikov.* Toda največje
število teh Nemcev in njihovih pomagačev so razorožile prav enote 14. udarne
divizije in jih razorožene poslale njim.
To
drži, to so neovrgljiva dejstva. Le-ta so za 14. udarno divizijo celo logična.
Zakaj naša divizija je bila na Koroške.m prva, in to že takrat, ko sta bili 51.
in 12. divizija "Slavonska« še onstran Ptuja. Medtem ko so bile te in
druge enote naše armade za nemško-kvislinško armado, ko so jo potiskale proti
nam od Ptuja, Zagreba in Zidanega mosta, smo bili mi edini pred Lohrovo armado.
In smo razdrobili našo divizijo zategadelj, da smo lahko zasedli kar največ
prehodov in prelazov prati Avstriji. Namreč tako je bilo naši diviziji ukazano:
zasesti mostove na Dravi in preprečiti Nemcem in domačim izdajalcem preboj v
Avstrijo...« 579
Velika
večina sovražnikov, ki jih je razorožila 14. udarna divizija, je odšla v
jugoslovansko ujetništvo po dolini Drave navzdol, in sicer peš ali z vlaki. S
Koroškega - svojega operacijskega področja - so jih enote 14. udarne divizije
pošiljale tudi zavoljo težav s prehrano. Vida Tomšičeva je poročala iz Celovca,
da ogromne množice ujetnikov uničujejo deželo kot kobilice. Dobila je odgovor
CK KPS: »Vse nemške ujetnike pošiljajte s Koroškaga na Štajersko in od tam prek
Madžarske v Vojvodino. Štab 4. armade s tem soglasen...« 580 Torej
se reke ujetih sovražnikov niso zgrinjale proti Mariboru v varstvo enot 3.
armade slučajno, marveč po dogovoru in po nalogu najvišjega vodstva...
- - -
* V knjižici bPrva
godišnjica 51. divizije«, oktober 1944-1945, je M. B. (Milan Basta) za 51.
divizijo zapisal: »Računski zaključek bojev ni majhen. V nepopolnih sedmih
mesecih - 15.000 vrženih iz sovražnikovih bojnih vrst. 120.000 ujetih. 57.000
zaplenjenih pušk, 2.500 puškomitraljezov, 250 težkih mitraljezov, 128 topov in minometov,
3.000 avtomatov (brzostrelk)...« Teh številk ni Basta več ponovil ne v knjigi:
»Rat posle rata«, Zagreb 1963, ne v »Agoniji i slomu NDH«, Beograd 1971. Očitno
so bile le preveč napihnjene, zakaj 51. divizija brez odločilnega sodelovanja
14. udarne divizije ne bi bila zajela niti toliko sovražnikov, kolikor je štela
sama borcev. Pri zaplenjeni oborožitvi gre za zbrano in že prej odvrženo
orožje, ne pa za orožje, neposredno odvzeto sovražnikom.
368