2000-05-25, Velenje, biro – ponedeljek

KRAJŠI TEKST IZ KNJIGE – POZOR: SCENIRAN TEXT

NARODNOOSVOBODILNA VOJNA NA SLOVENSKEM 1941 – 1945

Skoro v vsaki brigadi ali odredu so oblikovali četo ali bataljon, sestavljen iz pripadnikov tujih narodnosti, kajti enotam 4. operativne cone se je pridružilo več kot tisoč borcev, doma iz Sovjetske zveze, Avstrije, Madžarske, Poljske in celo iz Francije. Prebegi k partizanom v poslednjih mesecih vojne niso bili redki tudi na območju 7. in 9. korpusa, vendar so bili na ozemlju 4. operativne cone številnejši, predvsem zavoljo širše teritorialne razporejenosti partizanskih enot ter večje zasičenosti štajerskega in koroškega ozemlja s sovražnikovimi zalednimi enotami, ki so imele v svoji sestavi veliko vojakov nenemških narodnosti. Štab cone je ukazal, naj iz teh protifašistov povsod tam, kjer jih je veliko, sestavijo mednarodne bataljone in jim dajo tudi bojne naloge.

Lahko ugotovimo, da je 4. operativna cona z dejavnostjo svojih brigad in odredov, ki so bili široko razporejeni po vsem ozemlju od Save do Mure (tudi v Halozah in v Slovenskih goricah so v aprilu mesecu nastale manjše partizanske čete), povzročila stanje splošne negotovosti v sovražnikovem zaledju. Na vsakem koraku in vsak čas je sovražnik pričakoval kak partizanski napad, po prometnih poteh pa se je mogel gibati le v pohodni bojni razporeditvi. Spričo minerskih akcij partizanskih enot ter napadov jugoslovanskega in zavezniškega letalstva so imele železniške proge čez severno Slovenijo zelo majhno prepustnost. Tudi poslednja proga, ki je konec aprila še omogočala promet čez slovensko ozemlje proti zahodu v osrčje rajha, proga Dravograd-Celovec, je bila pri Kamnu, jugovzhodno od Velikovca, pretrgana.

Takšen položaj v zaledju je bil vsekakor zelo neugoden za nemško skupino armad "E", ki se je v začetku aprila 1945 branila še globoko v notranjosti Jugoslavije in ki se je 12. aprila, ko sta 1. in 3. jugoslovanska armada prebili frontno črto v Sremu in na Dravi, začela umikati, da bi se razporedila na novi obrambni črti ob reki Ilovi.

Prodiranje l., 2. in 3. ar- Glavni smoter trdovratne obrambe nemške skupine

made JA proti Sloveniji ter armad "E" pod poveljstvom generalpolkovnika

dejavnost enot 4. operativ- Alexandra von Lohra na črti Drava Stari Gradac-Bilo

ne cone gora-Veliki Zdencih, Ilova-Dubica-Bosanski Novi je bil

uresničiti urejen umik vseh enot čez Slovenijo na avstrijsko ozemlje. To ni bilo enostavno, kajti prometnih zvez je bilo malo in še te so potekale čez ozemlje, ki so ga vznemirjale enote 4. operativne cone JA.

To obrambno črto med Dravo in Savo, ki jo je pod poveljstvom nemškega 21. gorskega armadnega korpusa branilo vsaj štirinajst nemških, ustaških in domobranskih divizij, sta napadali dve jugoslovanski armadi: tretja, ki je imela osem divizij (12., 16., 17., 32., 33., 36., 40. in 51.), na frontnem odseku Drava-Grubišno Polje, ter 1. armada s sedmimi divizijami (1., 5., 6., 11., 21., 42. in 48.) na odseku Veliki Zdencir. Sava. Južno od Save je čez Uno proti Sisku pritiskala unska operativna skupina 2. armade (23., 25., 28., 39. in 45. divizija), njena karlovška operativna skupina (3., 4., 10. in 34. divizija) pa se je pripravljala, da z zahodne, južne in vzhodne strani obkoli Karlovac, katerega obrambo je vodil štab nemškega 91. armadnega korpusa, ter nato udari proti Zagrebu. Boječ se nevarnosti preboja fronte ter udarca v bok in zaledje pri Karlovcu, je nemško poveljstvo sklenilo poslati 7. SS divizijo "Prinz Eugen" namesto proti Ljubljani, kjer naj bi pomagala razreševati kočljiv položaj, najprej v protinapad vzhodno od Kutine, nato pa ji dati nalogo, da okrepi obrambo v smeri proti Karlovcu.225

225 Oslobodilački rat naroda Jugoslavije, knj. 2, str. 623-626.

S tem protinapadom je sovražnik za nekaj dni zadržal napredovanje jugoslovanske 1. armade in si ustvaril boljše pogoje za postopen umik, ki ga je začel 30. aprila. Istega dne je 1. armada prešla v odločen napad na sovražnika in po hudih bojih začela 4. maja pogon proti Zagrebu. Tretja armada pa je hkrati prodirala proti Varaždinu. Dne 4. maja so enote njene 16. in 17. divizije osvobodile Bjelovar, 36. in 51. divizija pa naslednjega dne Koprivnico.

Unska operativna skupina 2. armade je 2. maja po srditih bojih osvobodila dolino Une in začela prodirati proti Sisku. Medtem so se razvneli hudi boji tudi pri Karlovcu. Karlovška operativna skupina, ki je varovala bok 4. armade, ko je ta prodirala v Trst, je zlomila poslednji sovražnikov odpor v mestu šele 7. maja, čeprav je bil na primer Ozalj osvobojen že tri dni prej. Sovražnik se je iz Karlovca umaknil proti Samoboru in Brežicam, kajti kraji v spodnjem toku Kolpe, Petrinja in Sisak, so bili osvobojeni že 5. in 6. maja.

Vse tri jugoslovanske armade so potem še odločneje nadaljevale pogon za sovražnikom. Tretja armada je 6. maja razbila njegovo obrambo pri Ludbregu, naslednjega dne pa osvobodila Varaždin in Varaždinske Toplice. Prva armada je zavzela Čazmo in Kutino ter prodirala proti Zagrebu, 2. armada pa je z juga pritiskala proti istemu cilju ter proti Brežicam in Novemu mestu. Po srditih bojih pri Veliki Gorici je uspela prekoračiti Savo, 8. maja pa sta obe armadi osvobodili glavno mesto Hrvatske Zagreb. 226

Da bi pripravil urejen umik čet prek Slovenije na Koroško, je štab nemške skupine armad "E" poslal že prej nekaj korpusnih štabov v svoje globlje zaledje.

Najprej je prispel v Ljubljano štab 34. armadnega korpusa. Ker ni imel potrebnih sil, ni mogel ničesar storiti za osvoboditev 97. korpusa, obkoljenega pri Ilirski Bistrici. Nato so ga premestili v Beljak, v Ljubljano pa naj bi po načrtu odšel štab 91. armadnega korpusa, ki je vodil boje pri Karlovcu. Toda ta se je spričo spremenjenega položaja moral umikati proti Zidanemu mostu in ni nikoli prispel v Ljubljano. Na vzhodno Koroško so najprej poslali štab 69. armadnega korpusa, ki naj bi skupaj s štabom 34. korpusa organiziral obrambno črto na Karavankah in ob italijanski meji ("Kernfestung Alpen"), nato pa še štab 15. planinskega korpusa, ki pa ni prispel na Koroško. Hkrati si je štab skupine armad "E" začel pripravljati novo poveljniško mesto v Borovljah in se je 5. maja premaknil na začasno poveljniško mesto v Polzeli pri Celju, odkoder naj bi vodil umik glavnine svojih čet čez Slovenijo na Koroško. 227

Kljub kapitulaciji nemških oboroženih sil v severni Italiji (2. maja), v severozahodni Nemčiji, Holandiji in Danski (5. maja), zahodni Avstriji in na Bavarskem (6. maja) ter navzlic pripravam za splošno kapitulacijo na eni ter samomoru Hitlerja in padcu Berlina na drugi strani so se sovražnikove enote na osrednjem jugoslovanskem bojišču še vedno vztrajno branile. Ker so upale, da se bodo v celoti organizirano umaknile, so se opirale na prirejene obrambne črte, toda tako so se mogle umikati le postopno. Tudi niso kazale nobene namere, da bi se pogajale o prekinitvi ognja. Želele so se na vsak način izogniti jugoslovanskemu in sovjetskemu ujetništvu ter se vdati angloameriškim četam. 228

Omeniti moramo, da so se z okupatorjem umikale tudi četniške enote, ki so bežale iz Črne gore in Bosne, ter ustaške in domobranske enote Neodvisne države Hrvatske, ki je razpadala pod udarci osvobodilnih sil. Del teh enot in njihove skupine so se skušale skriti v gore, kjer naj bi počakale na ugodnejši čas, ko bo, kot so upale, prišlo do posredovanja zahodnih zaveznikov v Jugoslaviji. Seveda so štabi jugoslovanskih armad morali za zasledovanje takšnih skupin določiti del svojih sil.

226 Prav tam, str. 626-631.

227 Tone Ferenc, Poslednji dnevi vojne na Stovenskem, Naša obramba, št. 6, junij 1970, str. 12. 228 Drugi svetski rat, Pregled ratnih operacija, knj. 5, str. 383-389.

986 , 997

Hkrati z okupatorjevimi in kvislinškimi kolonami so se proti zahodu pomikale tudi skupine civilistov, nekaterih z družinami. Med njimi je bilo veliko takih, ki so bili žrtev zaslepljenosti zavoljo sovražnikove propagande, precej pa tudi takšnih; ki so se omadeževali s protinarodnimi dejanji. Morali so deliti svojo usodo z okupatorjem, ker so se bali ljudske sodbe v svojem kraju.

Ko so se 7. maja začeli boji pri Ljubljani, naslednjega dne pa so se oddelki Motoriziranega odreda JA pojavili v dolini Save Dolinke, je bila celotna skupina armad "E" že v zares težavnem položaju. Za svoj umik v Avstrijo je namreč imela na voljo le prehod čez Mislinjsko dolino in po cesti Šoštanj-Sv. Vid-Črna, kajti prehodi severno od Maribora so bili določeni za umik enot 2. tankovske armade, ki so dotlej branile fronto ob Muri. Ozke in slabe ceste ter le ena enotirna železnica, ki je bila povrhu še prekinjena, so bile hud zaviralni dejavnik. Sovražnik spričo partizanske aktivnosti ni mogel do kraja uresničiti potrebnih transportnih, nastanitvenih in oskrbovalnih ukrepov, ki bi mu omogočali hiter premik enot čez slovensko ozemlje. Zato so kolone zaostajale in se kopičile. Nastajala je čedalje večja zmeda.

Glavni štab JA za Slovenijo je namreč 2. maja 1945, ko je zvedel za vdajo nemških oboroženih sil v severni Italiji, ukazal štabu 4. operativne cone, naj glavnina 14. divizije z območja Smrekovca, kjer je bila, takoj krene proti Koroški in njenim glavnim središčem, Celovcu in Beljaku. Tja naj bi krenila tudi Koroški in Kokrški odred. Enak ukaz je istega dne izdal tudi vrhovni komandant JA Josip Broz-Tito.

Štab 4. operativne cone je sklenil, naj na Koroško odrinejo najbližje brigade (1., 2. in 13.) ter oba odreda, 6. in 11. brigada pa naj se premakneta v Šaleško dolino. Kamniško-zasavski odred naj v sodelovanju z enotami Narodne obrambe osvobodi trboveljski rudarski bazen, Lackov in Kozjanski odred pa vsak svoje operativno območje, se pravi, območje severno od Maribora in dolino Drave do Dravograda oziroma območje vzhodno od Celja. Štab cone je podrejenim enotam izdal tudi navodila, kako naj ravnajo v sklepnih operacijah za osvoboditev dežele. 229

Ko je glavnina 14. divizije krenila proti slovenski Koroški, so 6. brigada "Slavka Šlandra", 11. brigada "Miloša Zidanška" in bataljon 3. brigade Narodne obrambe sklenili pomagati Kamniško-zasavskemu odredu. V Zagorju je namreč posadka iz sestave polka za zavarovanje železniške proge, ki so jo zvečine sestavljali pripadniki avstrijske narodnosti, kazala pripravljenost, da bi se vdala narodnoosvobodilni vojski. To je operativni štab obeh brigad, ki so ga nemudoma obnovili, nameraval izkoristiti za osvoboditev Savske doline od Zidanega mosta do Litije. Takšen uspeh bi močno olajšal operacije 7. korpusa proti Ljubljani in preprečil sovražnikove premike proti Gorenjski. Toda že skoro sklenjeni dogovor o vdaji celega polka se je spričo omahovanja avstrijskih oficirjev uresničil le glede posadke v Zagorju. Dne 5. maja se je vdalo 485 vojakov in oficirjev, del posadke, ki se je branil v poslopju železniške postaje, pa se je umaknil proti Trbovljam.

Brigadi sta se številčno okrepili in dobili precej orožja. Zagorje, zavedno delavsko naselje Revirjev, je bilo prvi večji kraj, ki ga je v sklepnih operacijah osvobodila 4. operativna cona, zagorska posadka pa prva večja enota v osrednji Sloveniji, ki se je vdala. Čez dva dni so se enote cone morale zaradi sovražnikovega pritiska iz smeri Trbovelj po hudih bojih umakniti iz Zagorja, vendar je bilo 9. maja 1945 dokončno svobodno. 230

229 Zbornik VI/19, dok. št. 123.

230 Miroslav Stiplovšek,Šlandrova brigada,str. 679-687;Mirko Fajdiga,Zidanškova brigada, str. 672-683.

Štab 4. operativne cone je ukazal, naj tri brigade 14. divizije, ki so imele nalogo iti na Koroško, najprej napadejo in uničijo sovražnikovi postojanki v Dravogradu in Črni. Pričakoval je, da je sovražnik že demoraliziran in da se bo vsaj ena brigada divizije z zaplenjenimi motornimi vozili lahko po uničenju sovražnikovih postojank hitro prepeljala proti Celovcu. Toda obe postojanki sta bili izredno pomembni točki na poti predvidenega umika nemških čet iz Jugoslavije, zato sta bili močno utrjeni in sta se odločno branili. Šercerjeva brigada se je še 4. maja zaman zaganjala v bunkerje in žične ovire dravograjske postojanke in se ni mogla prebiti na levi breg Drave, posadka v Črni pa je tudi v noči na 5. maj vzdržala pritisk Tomšičeve brigade. Naslednjo noč so brigade glavnine 14. divizije hkrati napadle sovražnikove postojanke v Črni, Žerjavu in Kotljah. Sovražnika so uspele pregnati iz Žerjava. Glavni štab JA za Slovenijo je ukazal, naj divizija ne izgublja časa z brezkoristnim zaletavanjem v utrdbe, ki jih ne bo mogla streti, marveč naj takoj krene v avstrijski del slovenske Koroške. Na podlagi tega ukaza so brigade opu Ž31 napade ter 7. maja krenile po dolini Koprivne in Lepene proti Železni Kapli.

Spričo zaposlenosti dveh brigad pri Zagorju sta bili moč in oborožitev glavnine 14. divizije vsekakor preslabotni, da bi mogla že v prvih dneh maja zapreti dravograjski izhod iz Slovenije na Koroško. Toda prisotnost 14. divizije pri Železni Kapli, kjer se je 8. maja zapletla v boje z nemško 14. SS divizijo "Galizien", je sovražnikovim enotam onemogočala neoviran umik iz Gorenjske čez Jezersko. Koroška je bila tega dne edina avstrijska pokrajina, ki je še niso zasedale čete drugih armad protifašistične koalicije. Štirinajsta divizija pa je bila prva večja enota zavezniških sil, ki je stopila na njena tla.

Omenili smo že, da je glavni štab JA za Slovenijo 5. maja usmeril obe brigadi, ki sta bili pri Zagorju, naj še tesneje sodelujeta v osvoboditvi Ljubljane. Ko pa je bilo jasno, da jo bo sovražnik nehal braniti, sta 8. maja tudi Šlandrova in Zidanškova brigada krenili proti Zgornji Savinjski dolini, da bi odšli na Koroško.

Med 4. in 6. majem so enote cone večkrat prekinile železniške proge Celje Dravograd, Dravograd-Prevalje in Dravograd-Maribor ter porušile tudi več objektov na cestah, ki vodijo proti Koroški. Do spopadov, ki so ovirali premike sovražnikovih kolon, je prišlo tudi drugod. Dne 7. maja so enote bataljona 3. brigade Narodne obrambe, ki se je v svoji dejavnosti naslanjal na Pohorje, osvobodile Slovenske Konjice in ujele okrog šeststo sovražnikovih vojakov, vendar so se morale pred nasprotnikovo premočjo umakniti na Konjiško goro. V teh dneh približujočega se konca sovražnikovega nasilja so se tudi manjše partizanske enote, Narodna zaščita in moštvo kurirskih postaj, pa tudi skupine oboroženih aktivistov osvobodilnega gibanja spopadale s sovražnikom in s tem ovirale njegove premike, da se ni mogel varno gibati niti po glavnih cestah, če se ni dobro zavaroval. Tako je skupina 50 mož pod vodstvom oficirjev pohorskega obveščevalnega centra, ki so ga okrepili oboroženi člani gospodarske komisije mariborskega okrožja, napadla ustaško kolono pri vasi Morje med Slovensko Bistrico in Mariborom. Pričakovali so, da so v tej koloni vodilni ustaški zločinci. Ustaši so bili sprva sicer presenečeni, toda ker so bili v premoči, so napad odbili. Naslednjega dne, 8. maja, pa je kolona ustaškega vodstva, ki se je umikala iz Zagreba čez Rogaško Slatino, uspela prek Maribora neovirano pobegniti na Koroško, vendar je bila 10. maja ob Vrbskem jezeru, okrog 10 km zahodno od Celovca zajeta.

Na vsem štajerskem ozemlju je okupatorske ustanove, zaledne enote in posameznike njegovega aparata zajelo prepričanje o bližnjem zlomu. Začeli so neorganizirano bežati. Ceste so bile zatrpane s tovornjaki, osebnimi vozili, vozovi, kolesi in pešci, ki so skušali čim prej oditi iz Slovenije. Aktivisti Osvobodilne fronte, pa

231 Zbornik VI/19, dok. št. 123, 129, 135 in 154.

232 Tone Ferenc, Poslednji dnevi vojne na Slovenskem, Naša obramba, št. 6, junij 1970, str. 7.

988 , 989

tudi zavedni ljudje pod njihovim vodstvom so tam, kjer ni bilo narodnoosvobodilnih enot, skušali storiti čim več za končno zmago nad okupatorjem. Pri tem je treba zlasti poudariti visoko zavest slovenskega železniškega in poštnega osebja, ki je takoj in v veliki večini začelo vestno izpolnjevati navodila partizanskih borcev in aktivistov.

Čeprav je frontna črta treh jugoslovanskih armad potekala še na hrvaškem ozemlju, je položaj v severni Sloveniji pravzaprav že omogočal hitro in odločno napredovanje armadnih enot v notranjost slovenskega ozemlja, zlasti na krilih, v sodelovanju z enotami 4. operativne cone pa omogočal, da bi se ustvarili široki obkolitveni obroči za zajetje sovražnika. Toda hkrati je bil ta položaj štabom armad tudi nejasen, ker niso imele vnaprej organiziranih neposrednih zvez, zlasti radijskih z enotami 4. operativne cone, ki so bile v sovražnikovem zaledju. V nobenem od štabov prodirajočih armad ni bilo zveznih oficirjev cone, ki bi imeli potrebna brezžična sredstva za zvezo, s katerimi bi mogli vzdrževati stalen stik in s katerimi bi štabi armad lahko dajali ukaze enotam cone v skladu s trenutnimi potrebami na bojišču. Tesno neposredno operativno in taktično sodelovanje je bilo zategadelj mogoče šele tedaj, ko so enote armad dosegle med svojim napredovanjem območje, na katerem so operirale enote cone, in ko so prišle z njimi v stik. Svojo dejavnost so dotlej usklajevale z dejavnostjo armad po lastni presoji položaja in po poveljih članov štaba 4. operativne cone, ki so odšli na najvažnejše odseke bojišča in skušali usmerjati njihovo dejavnost v skladu z zastavljenimi cilji.

Na Koroškem Prodor glavnine 14. divizije 4. operativne cone po dolini Koprivne in Lepene na območje Želez

ne Kaple, Motoriziranega odreda JA v zahodni del koroškega ozemlja ter Jeseniško-bohinjskega, Kokrškega in Koroškega odreda na severna podnožja Karavank so imeli dvojni smoter. Po eni strani naj bi te enote sestavljale severni del širokega obroča jugoslovanskih osvobodilnih sil, ki naj bi celotno nemško okupacijsko vojsko, umikajočo se hkrati z domačimi izdajalci iz Jugoslavije, prisilil, da kapitulira na jugoslovanskih tleh, po drugi plati pa naj bi s svojo prisotnostjo manifestirale velikim zaveznikom protihitlerjevske koalicije voljo slovenskega naroda, da kraji, naseljeni s slovenskim življem, sodijo k Sloveniji in Jugoslaviji ter da naj bodoče pravične meje med obema državama potekajo tako, da bo vse slovensko narodnostno ozemlje v sestavi svobodne matične Slovenije, ki je del nove Jugoslavije.

Toda nacistični koroški gauleiter dr. Friedrich Rainer je z namenom, da bi zahodnim zaveznikom olajšal zasedbo Koroške, hkrati pa jugoslovanskim enotam otežil zasedbo slovenskega ozemlja, pred svojim odstopom ugodil zahtevi vodstev nekaterih starih avstrijskih političnih strank, da jim izroči oblast. Začasna deželna koroška vlada, ki je 8. maja prevzela oblast iz njegovih rok, si je predvsem zastavila nalogo, da ohrani nedeljivost Koroške in zaščiti bivše naciste. Čeprav je s

svojo praktično politiko izpričevala, da je otrok in dedič nacistične oblasti, so se vojaške enote zahodnih zaveznikov, ki so prihajale na koroško ozemlje, začele tako,j opirati na njene organe, sklicujoč se hkrati na zagotovila treh velikih sil o obnovitvi Avstrije kot samostojne države. ²³³

Slovenske narodnoosvobodilne enote so imele zato na Koroškem enega nasprotnika več, saj so se organi začasne koroške deželne vlade dogovarjali s poveljniki bližnjih nemških vojaških enot, kako bi narodnoosvobodilno vojsko zadržali čim dlje od glavnih središč. Medtem ko so se nemške čete vdajale britanskim enotam, brž ko so prišle z njimi v stik, so jugoslovanske narodnoosvobodilne enote čakale na položajih v bojni razporeditvi in se z njimi tudi zapletale v boje. Ko je 14. divizija krenila z območja Železne Kaple, se je morala spopasti z oddelki nemške 14. SS divizije "Galizien", umikajoče se iz zgornje Štajerske in razporejene na črti Žitara ves - Sinča ves. Na treh mestih je divizija poskušala prebiti nemške položaje, da bi nadaljevala pohod proti Celovcu. Ti spopadi pa so njeno glavnino zadržali vsaj za en dan, tako da ni mogla priti v Celovec pred razglasitvijo splošne kapitulacije nemških sil.

Kot smo že omenili, sta 8. maja popoldne skoraj hkrati s četami britanske vojske prišla v Celovec kot prvi oddelek jugoslovanskih osvobodilnih sil Kokrški odred in del Koroškega odreda, potem pa še Motorizirani odred 4. armade. Čez Karavanke je prišel tudi Jeseniško-bohinjski odred, ki je nato krenil v Ziljsko dolino na zahodnem Koroškem.

Ob takšnem razvoju dogodkov je štab 4. operativne cone menil, da je treba brigade 14. divizije razporediti tako, da bodo manifestirale prisotnost jugoslovanskih osvobodilnih sil v vseh krajih, naseljenih s Slovenci. Bračičeva brigada je odšla v Borovlje, Šercerjeva v Velikovec, Tomšičeva pa v Sinčo ves. Začele so razoroževati enote nemške vojske, ki je medtem, v noči na 9. maj 1945, brezpogojno kapitulirala. ²³⁴

Na Koroškem je nastalo stanje, polno navzkrižij. V deželi je bilo še mnogo enot razpadajoče nemške vojske in satelitskih čet, ki so želele priti čim prej v britansko ujetništvo. Razoroževale so jih britanske in jugoslovanske enote, čeprav so britanska vojaška poveljstva spoštovala jugoslovanske enote kot zaveznike, je bilo vendarle kmalu čutiti, da na najrazličnejše načine skušajo omejevati njihovo dejavnost, v svojih rokah pa zadržati vse ključne položaje, čakajoč le trenutek, ko bodo mogle razmere izkoristiti v svoj prid. Slovensko prebivalstvo je z navdušenjem in ljubeznijo sprejemalo slovensko osvobodilno vojsko in ji pomagalo, kolikor je le moglo, v odkritem upanju, da bo njihova rodna deželica zdaj, ko je nacizem uničen, vendarle postala del svobodne Slovenije.

233 prav tam:

234 Zbornik VI/19, dok. št. 135 in 154.

990 , 991

Glede na splošno kapitulacijo nemških oboroženih sil in konec druge svetovne vojne v Evropi so boji v Sloveniji po 9. maju imeli značaj operacij, ki so imele cilj zajeti glavnino okupatorsko-kvislinške vojske na jugoslovanskih tleh, hkrati pa silam jugoslovanske kontrarevolucije, bežečim z okupatorjem, zadati končni udarec, preden bi se mogle umakniti na območja, na katera so že prodrle čete zahodnih sil. Kvislingi so namreč pričakovali, da jih bodo desničarski krogi zahodnih dežel zaščitili vsaj pred jugoslovanskim ujetništvom, če že njihove čete ne bodo zasedle severozahodnega dela Jugoslavije. Boj po 9. maju je torej postal boj za obrambo revolucije in samoodločbe slovenskega naroda, za zmago ljudske oblasti na vsem narodnem ozemlju in za res zmagovit zaključek štiriletne narodnoosvobodilne vojne, ki ji bo sledilo dolgo mirno obdobje nemotenega družbenega razvoja brez kakršnih koli imperialističnih posegov tujih sil.

Zoževanje obroča okoli glav- Ko so začele veljati določbe o brezpogojni kapitulaciji

ne nemške grupacije na Slo- vseh nemških oboroženih sil, so bile jugoslovanska

venskem. Osvoboditev Mari- 1., 2. in 3. armada še na hrvaškem ozemlju.

bora in Ptuja Po osvoboditvi Zagreba,Varaždina in drugih večjih krajev

so svoje zaledje čistile nemških in ustaških skupin ter hkrati potiskale več sto tisoč glavo sovražnikovo vojsko v notranjost Slovenije. Ker se je splošen umik nemške skupine armad "E" začel šele 8. maja, so bili na dan kapitulacije sprednji oddelki njenih umikajočih se velikih enot komaj v bližini Zidanega mosta in Celja, medtem ko je bila glavnina še vedno vzhodno od železniške proge Celje-Zidani most. Nekoliko bolj urne so bile enote 22. korpusa 2. tankovske armade in enote madžarske vojske, ki so se dotlej branile na ozemlju med Muro in Dravo. Te so se že 8. maja uspele docela umakniti čez prehode severno in severovzhodno od Maribora na avstrijska tla zgornje Štajerske, boječ se, da se ne bodo mogle pravočasno izmuzniti čez gorske prelaze v Avstriji na ozemlje, ki so ga zasedale britanske čete.

Zaradi tako hitrega umikanja sovražnikovih čet so severno od Drave nastale ugodne razmere za neovirano napredovanje 12. in 16. divizije bolgarske 1. otečestveno-frontovske armade, ki je dotlej več tednov mirovala na že omenjeni črti Razkrižje-Ormož. Ob Muri čez Ljutomer proti Gornji Radgoni, čez Št. Lenart proti Cmureku ter ob Dravi čez Ptuj in Maribor so se bolgarske enote v treh osnovnih kolonah pomikale proti severni meji Slovenije, ne da bi naletele na kak močnejši odpor sovražnika. ²³⁵

V večja naselja Slovenskih goric in Prlekije so takoj po umiku sovražnikovih čet in povečini še pred prihodom bolgarskih kolon hitele skupine oboroženih aktivistov, partizanske čete, ki so jih že prej oblikovali organi osvobodilnega gibanja, ali pa v prevratnih dneh nastale partizanske straže. Takoj so začeli delovati organi ljudske oblasti in Osvobodilne fronte. Ponekod so te čete vkorakale v središča hkrati z bolgarsko vojsko. Pri tem pa moramo omeniti, da so se nekatere bolgarske čete vedle na slovenskem ozemlju tako, kot da niso na ozemlju Jugoslavije. Organi ljudske oblasti so morali pogosto posredovati, kajti bilo je veliko primerov nasilnega odvzemanja ljudskega premoženja, neupoštevanja odločb narodnoosvobodilnih odborov in celo grobega ravnanja s prebivalstvom.

Ko je delegacija SNOS v Murski Soboti zvedela za umikanje sovražnika z ozemlja med Muro in Dravo, je, zavedajoč se, da tam ni večjih enot 4. operativne cone, izdala ukaz, naj na to ozemlje takoj krene Prekmurska brigada. Njena kolona, ki je štela okoli 1900 dobro oboroženih mož, je bila 8. maja popoldne še pred bolgarskimi četami v Ljutomeru, naslednjega dne pa v Ptuju, kamor so tedaj že prihajale predhodnice bolgarskih enot. Po srečanju obeh kolon pri Dornavi, je v Ptuju, ki so ga Nemci zapustili 8. maja zvečer, ostala četa te brigade kot garnizija, ostala brigada pa je nadaljevala pohod proti Mariboru. Istega dne, 9. maja, je tudi 51. divizija jugoslovanske 3. armade prekoračila Dravo pri Stojncih in zvečer prodrla do Ptuja, da bi naslednjega dne nadaljevala pohod proti Mariboru.²³⁶

Nemški okupator je v Mariboru v noči na 9. maj pripravljal rušenje nekaterih važnih objektov. Tudi v bližini Maribora ni bilo večjih narodnoosvobodilnih enot, ki bi v dneh sovražnikovega umikanja mogle vdreti v mesto in preprečiti uničevanje objektov. To nalogo pa so uspešno opravili partizanski obveščevalci, člani partije in aktivisti, ki so iz bližnjih okoliških krajev in s Pohorja že 9. maja prihiteli v mesto pomagat tistim, ki so bili v njem. Osmega maja zvečer, še preden je bil čisto svoboden in pred prvimi bolgarskimi izvidnicami, je v Maribor prišla tudi skupina oficirjev, ki jim je glavni štab JA za Slovenijo dal nalogo, naj oblikujejo komando mesta. Potovala je iz Črnomlja čez Biograd na Moru in z letalom v Beograd, potem pa do 3. armade ter se mimo bolgarskih kolon prebijala naprej. Takoj je začela z delom. Istega večera sta v mesto prispela 3. in 5. bataljon 3. brigade Narodne obrambe, za njima pa v noči na 10. maj v že svobodno mesto najprej Prekmurska brigada, za njo pa 51. divizija 3. armade. Ob osvoboditvi so se začele snovati tudi nove enote, iz katerih je nastala Mariborska brigada. Njeni borci so postopno prevzemali zavarovanje objektov, prometa in taborišč vojnih ujetnikov, saj oba bataljona Narodne obrambe nista zmogla vseh nalog. ²³⁷

Ker se je nemški 15. konjeniški kozaški korpus, ki je imel dve konjeniški diviziji in eno pehotno kozaško brigado, mogel na konjih hitro umakniti čez Maribor

235 Boro Mitrovski, dr. Venceslav Glišić, Tomo Ristovski, Bolgarska vojska v Jugoslaviji 1941-1945, slovenska izdaja, str. 260.

236 Mitja Hribovšek, Prekmurska brigada, str. 109-143.

237 Po zaslugi okrožnega komiteja KPS in odbora OF so v mariborski tiskarni tajno stiskali razglas "Maribor svoboden" v 20.000 izvodih. Pojavil se je na ulicah 9. maja 1945, hkrati s prvimi osvoboditelji.

992 , 993

in Dravograd v Avstrijo, nemška tako imenovana Fischerjeva bojna skupina pa se je umikala čez Slovensko Bistrico in Konjice proti Šaleški dolini, je bila tudi pred 36., 12. in 40. divizijo 3. armade praznina. Hitro so prodirale čez vzhodni del Haloz in Ptujsko polje. Enote teh divizij so se ustavile na območju Maribora ter so del svojih sil poslale proti Št. Iliju (zdaj Šentilj) v Slovenskih goricah in Lipnici.

Osvoboditev Ptuja in Maribora je bila v operativnem smislu izrednega pomena, saj je glavnina nemške skupine armad "E" in izdajalskih ustaško-četniških enot imela na voljo za umikanje v Avstrijo le izhod po Mislinjski dolini. Če bo jugoslovanskim osvobodilnim silam uspelo neprodušno zapreti ta edini izhod, se bodo enote nemškega okupatorja in njegovih pomagačev morale vdati na jugoslovanskih tleh. Hitro je bilo torej treba trdno zasesti oba dravograjska mostova in preprečiti nadaljnji premik sovražnikovih enot v Avstrijo. Že 10. maja je iz Maribora najprej krenil tja, in sicer kar z vlakom, ki so ga na hitro sestavili, 2. bataljon Prekmurske brigade, naslednji dan, 1l. maja, pa še 6. brigada 36. divizije. ²³⁸

Medtem so se tudi na drugih odsekih strateškega obroča z bliskovito naglico razpletali dogodki, ki so pomenili konec nacistične okupacije na Slovenskem.

Po ogorčenih bojih južno od Novega Marofa sta 16. in 17. divizija 3. armade začeli 9. maja odločno prodirati po hribovitem terenu na obeh straneh železniške proge Zabok-Krapina-Rogatec. Dva dni zatem se je 16. divizija spopadla z močno ustaško skupino pri vasi Podplat, jo razbila in večinoma ujela, 17. divizija pa je prodrla proti Slovenski Bistrici.

Južno od omenjenih divizij, do Podsuseda pri Zagrebu, se je za prodor v Slovenijo postopno razporejala 1. armada, ki so jo 8. in 9. maja sicer še močno zaposlovali boji severno od Zagreba, toda že naslednji dan je v dolini Sotle, med Klanjcem in vasjo Dekmanca, razorožila nemško 41. divizijo. Prodirala je čez Kozjansko proti Celju in Sv. Juriju (zdaj Šentjur) pri Celju ter razoroževala sovražnikove skupine.

Divizije 2. armade so zapirale južni del obroča. Na svojem levem krilu so bile v operativnem stiku z enotami 7. korpusa, katerih glavnina je bila usmerjena proti

238 Mitja Hribovšek, Prekmurska brigada, str. 170-173.

994

Ljubljani. Štab 2. armade je po osvoboditvi Zagreba usmeril 45. in 39. divizijo čez Kozjansko proti Celju, 4. divizijo vzdolž Save čez Brežice in Krško, 3. divizijo pa čez Novo mesto proti Zidanemu mostu. Slednja naj bi se potem obrnila proti Gorenjski. Druge divizije te armade so kot rezerva ostale v zaledju. Ker se je sovražnik umaknil z ozemlja na desnem bregu Save, Je 3. vizija že 8. maja prišla v Novo mesto, 10. divizija pa naslednjega dne v Krško. ²³⁹

V notranjosti obroča so delovale enote 4. operativne cone. Ko je njen Štab, ki je bil tega dne v Topolšici, v noči na 9. maj zvedel po radiu, da so nemške sile kapitulirale, je proti jutru ukazal delu svojega zaščitnega bataljona, ki ga je imel pri roki, naj na ugodnih položajih pri Šoštanju zaustavi kolono sovražnikovih čet, ki so se umikale po cesti Celje-Velenje proti Koroški. Kolono je zaustavil šele odločen ogenj in padle so žrtve na obeh straneh. Končno je štab 4. operativne cone vzpostavil stik s poveljstvom kolone ter zahteval takojšnjo vdajo in izročitev orožja. Enote, ki so bile pri Šoštanju, so se začele vdajati.

Do pogajanj štaba 4. operativne cone JA s poveljnikom nemške skupine armad "E" generalpolkovnikom Alexandrom von Lohrom pa je prišlo šele istega dne popoldne, in sicer ob posredovanju političnega komisarja 14. divizije Ivana Dolničarja, ki je 6. in 1 l. brigado vodil čez Savinjsko dolino proti Koroški. ~tab nemške skupine armad "E" v Polzeli, ki se je zavedal težavnosti umika tako velikih, vrh tega še zaustavljenih kolon po eni sami prometnici, objava kapitulacije vseh oboroženih sil tretjega rajha pa ga je prehitela, še preden je svoje enote pripeljal na Koroško; je namreč sklenil, ko je izgubil zvezo s svojimi enotami pri Šoštanju, sam poiskati stik z jugoslovansko vojsko in začeti razgovore o prekinitvi ognja. Upal je, da bo dosegel ugodne pogoje ter da se bodo njegove enote po oddaji težkega orožja in opreme lahko umaknile na Koroško.

Na razgovorih v Letušu 9. maja popoldne je privolil, da bo podrejenim najprej izdal ukaz, naj se vse umikajoče se kolone ustavijo, pogajanja o razorožitvi in vdaji enot pa se bodo nadaljevala na sedežu štaba 4. operativne cone v Topolšici. ²⁴⁰

V noči na 10. maj je poveljnik skupine armad "E" podpisal v Topolšici akt o vdaji vseh svojih enot jugoslovanskih osvobodilnim silam in izdal ukaz, naj obstanejo na svojih mestih. Nekatere nemške enote so se začele takoj vdajati, druge pa so puščale le težko orožje in opremo ter se, zlasti če ni bilo v bližini kakih večjih osvobodilnih enot, skušale premakniti čim bližje Koroški. Ukazov, naj obstanejo na mestu in se vdajo, pa niso upoštevale predvsem ustaške in četniške enote. Z njimi je prišlo še do hudih spopadov.

Seveda je bila izvedba vdaje mogoča šele tedaj, kadar so bile prisotne močnejše enote jugoslovanskih sil. Na skrajnem jugu obroča sta 11. maja pri Zidanem mostu položila orožje glavnina 7. SS divizije in štab 91. armadnega korpusa, pri Raki v bližini Krškega pa dan prej 373. legionarska divizija "Tiger". V razorožitveni operaciji sta divizijam 2. armade pomagala tudi po en bataljon Kamniško-zasavskega in Kozjanskega odreda, ki sta sovražnikove kolone zadrževala z zasedami na cestah in višinah.

Z osvoboditvijo Zidanega mosta in Laškega na jugu sta se oba kraka velikih obkoljevalnih klešč Jugoslovanske armade, ki so ju na Koroškem sestavljale enote 4. operativne cone in Motoriziranega odreda 4. armade, na severu in severovzhodu divizije 3. armade, na vzhodu in jugu l. in 2. armade, na zahodu pa enote 7. korpusa, ki so zaprle prehod čez Trojane in osvobodile Kamnik, že tako zožila, da je

239 Oslobodilački rat naroda Jugoslavije, knj. 2, str. 630-634; Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944-1945, str. 706-724.

240 Dušan Uzelac, Velika prolećna ofanziva našib armija 1945,Borba,30.april,1.in 2.maj 1975; Petar Brajović, Operacija, ki je premaknila Dan zmage, Delo, 30. anril 1975.

sovražnikova vojska imela na voljo zelo majhen manevrski prostor. Obsegal je le širše območje Celja ter ozek pas vzdolž Savinjske, Šaleške in Mislinjske doline.

Zajetje sovražnikovih enot na širšem območju Celja

Na širše območje Celja so se zdaj zgrinjale vse sovražnikove kolone, ki se še niso mogle umakniti. Na to pomembno območje so seveda usmerjali svoje enote tudi štabi osvobodilnih sil, kajti sovražnika je bilo treba ustaviti čim globlje v notranjosti slovenskega ozemlja.

Ko sta v zgornjem delu Savinjske doline, pri Braslovčah in Radmirju, razorožili nekatere najhitrejše kolone nemškega 21. in 91. armadnega korpusa, so 6. in 11.! brigado 4. operativne cone, ki sta bili v Ljubnem (zdaj Ljubno ob Savinji) in Radmirju, sklenili poslati proti Celju.

Okrožni odbor OF in komite KPS Celje sta namreč že v noči na 9. maj, v skladu z navodili, ki jih je dal oblastni komite KPS za Štajersko, začela razgovore o vdaji nemške garnizije in vzpostavljati politično oblast. Naslednje jutro je bilo že vse mesto okrašeno s slovenskimi in jugoslovanskimi zastavami. Enote nemške garnizije so se vedle v skladu z objavljeno kapitulacijo, drugače pa je bilo z ustaškimi enotami, katerih štab je bil v mestu že od 7. maja. Te so bile celo predrzne in niso hotele niti slišati o kapitulaciji, vendar so se izogibale odkritih spopadov, pač v želji, da bi si omogočile hiter pohod proti Koroški.

Predstavnik štaba 4. operativne cone je k Celju takoj pritegnil del Kozjanskega in Kamniško-zasavskega odreda. Sklenili so, da hitro zapro poti v celjsko kotlino. Prvi bataljon Kozjanskega odreda je zavzel Štore in začel obstreljevati ustaško kolono, ki je prihajala iz smeri Rogaške Slatine. Umaknila se je najprej višje v hribe, potem pa proti Vojniku, da bi se prebila v Mislinjsko dolino, medtem ko so vojaki nemške divizije odlagali orožje in razoroženi disciplinirano šli naprej. V Celje je vdrl tudi del l. bataljona 3. brigade Narodne obrambe. Bataljon Kamniško-zasavskega odreda je postavil zasede pri Sv. Petru (zdaj Šempeter v Savinjski dolini) in Latkovi vasi, drugi oddelki tega odreda pa južno od Celja proti Laškemu. Na vseh dohodih okoli mesta je občasno prihajalo do streljanja z ustaškimi skupinami, ki so se prebijale proti Velenju in celo grozile, da bodo začele požigati Celje, če ne bodo imele proste poti. ²⁴²

Glede na ogromno množico najrazličnejših enot sovražnika na območju Celja je bilo očitno, da maloštevilne enote odredov in Narodne obrambe ne morejo obvladati položaja. Štab 4. operativne cone je ukazal, naj se obe brigadi kar s tovornjaki, ki sta jih zaplenili sovražniku, odpeljeta v Celje. Šlandrova brigada naj v Celju okrepi sile, ki razorožujejo sovražnikove kolone, Zidanškova pa naj nadaljuje pot v Maribor in dalje do Dravograda, da bi okrepila tamkajšnjo zaporo.

Njuni koloni sta se 10. maja mimo neskončnih utrujenih kolon poražencev počasi prebijali v Celje. Čete obeh odredov in brigade Narodne obrambe so se v glavnem posvetile zavarovanju objektov, skladišč in taborišča ujetnikov. Šlandrova je šla na položaje ob cestah, ki vodijo iz Celja, Zidanškova brigada pa je s tovornjaki krenila čez Slovenske Konjice v Maribor. ²⁴³

Iz svobodnega Maribora so na ukaz članov delegacije SNOS hkrati napotili v Celje tudi bataljon Prekmurske brigade. Vkrcal se je na vlak in se z njim prepeljal do Ponikve, kjer je zvedel, da so Grobelno zasedli ustaši. Bataljon jih je napadel.

Po kratkem spopadu se je ustaška skupina vdala, bataljon pa je 11. maja nadalje

241 Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944-1945, str. 706-724.

242 Tone Ferenc, Poslednji dnevi vojne na Slovenskem, Naša obramba,št.6,junij 1970,str.14-15.

243 Miroslav Stiplovšek, Šlandrova brigada, str. 687-693; Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 685-689.

996 , 997

val vožnjo z vlakom do postaje Štore, s tovornjaki pa naslednji dan v Celje. Okrepil je položaje pri vasi Zagrad, ker so pričakovali prihod močnih sovražnikovih sil iz smeri Zidanega mosta. Kasneje je razoroževal sovražnikove vojake in stražil ujetniško taborišče. ²⁴⁴

Med 9. in 12. majem so se skozi Celje in po cestah v njegovi okolici dan in noč valile nepregledne sovražnikove kolone proti Mislinjski dolini. Nekatere še niso bile razorožene. Sil je bilo premalo, da bi jih ustavile, sprejele njihovo orožje in jih spravile v ujetniška taborišča. Tu in tam je prišlo do spopadov, če je kaka kolona, ki se je prebijala po stranskih poteh, naletela na slabotnejšo zasedo. Čse je ugotovila, da je njen položaj kočljiv, se je pokorila ukazom, v nasprotnem primeru pa je iskala novo pot. Partizanska poveljstva so nekatere velike enote, ki jih niso mogli razorožiti, pošiljali tudi čez Trojane proti Domžalam, kjer so jih potem razorožile enote 15. divizije 7. korpusa oziroma 3. divizije 2. armade, ki se je od Zidanega mosta usmerila proti Gorenjski.

Končno je 12. maja zjutraj na območje Celja prodrla 11. divizija 1. armade, sredi popoldneva pa še njena 5. divizija. Prva, skupaj s 16. divizijo 3. armade, ki je bolj severno prodirala proti Vojniku in Slovenskim Konjicam, je razoroževala nemško 11. letalsko poljsko, 22. in 181. pehotno divizijo, štab 21. armadnega korpusa in 369. legionarsko divizijo. V sodelovanju 16., 5., 39. in 45. divizije so bile prve tri dokončno zaustavljene v Savinjski dolini in so od tod odšle v jugoslovansko vojno ujetništvo, poslednja pa se je s pospešenim pohodom uspela prebiti na Koroško, kjer se je vdala britanskim četam. Dne 11. maja je pred enotami 17. divizije 3. armade položila orožje tudi Fischerjeva bojna skupina. ²⁴⁵

Dejavnost enot 4. operativne cone je bila tudi na širšem območju Celja zelo uspešna. Ob njej bi lahko ugotovili, da so enote 4. operativne cone skupaj z aktivisti

244 Mitja Hribovšek, Prekmurska brigada, str. 143-162.

245 Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944-1945, str. 706-724.

organizacij OF in KPS vzpostavile narodnoosvobodilno oblast ter preprečile marsikatero rušenje in uničevanje ljudskega premoženja. Številne sovražnikove enote so delno razorožile, druge pa ustavljale z zaporami ob cestah in tako omogočile velikim enotam Jugoslovanske armade, da so nadomestile izgubljeni čas in jih dohitele. Njihova številčnost sicer ni bila tolikšna, da bi mogle ogromno množico razoroženega nemškega vojaštva in ustaško-četniških enot spraviti v ujetniška taborišča, toda s svojo dejavnostjo so izdatno pomagale divizijam jugoslovanskih armad, da so jih drugo za drugo do kraja razorožile in zajele na slovenskih tl:h. Z zaporo doline Savinje med Laškim in Celjem so na primer odločilno pripomogle k zajetju sovražnikovih enot na širšem območju Zidanega mosta, z dejavnostjo v Celju, pri Štorah in Grobelnem ter v Zgornji Savinjski dolini pa so omogočile zajetje velikih enot nemškega 21. korpusa. Da se sovražnik ni mogel več urejeno umikati, je bila predvsem zasluga enot 4. operativne cone na ozemlju, ki ga divizije jugoslovanskih armad še niso dosegle. Dogodki okoli Celja pa so tudi časovno omogočili, da se je mogla oblikovati močna zapora pri Dravogradu, ki je preostalim sovražnikovim četam tesno zaprla izhode iz Jugoslavije.

Zadnji boji na slovenskih Izkoriščajoč ugodno lego Dravograda za zapiranje poti

tleh v drugi svetovni vojni umikajočim se sovražnikovim četam, sta štaba 4. operativne

cone in 14. divizije že 10. maja poslala dva bataljona 1. udarne brigade "Toneta Tomšiča" v Dravograd. Zvečer pa je iz Maribora z vlakom prispel tja še 2. bataljon Prekmurske brigade. Oba bataljona tomšičevcev sta na dravskih mostovih razoroževala sovražnikove skupine. V mesto je tega dne prišla tudi kolona bolgarske otečestveno-frontovske vojske. Toda sovražnikove, zlasti kvislinške enote se niso hotele vdajati pri prehodu čez mostove, temveč so si hotele z orožjem izsiliti prosto pot. Ko je z vlakom prispel na bojišče 2. bataljon Prekmurske brigade, je okoli železniške postaje prišlo do hudih spopadov, da bi znova zavzeli izhodiščne položaje za preboj čez mostove.

Bolgari so z levega brega Drave posegli s svojimi topovi v boj šele 11. maja zjutraj. Kmalu je bilo jasno, da so sile, ki branijo mostove, preslabotne. Zato je v noči na 12. maj na pobudo članov štaba 4. operativne cone in vojaških predstavnikov v delegaciji SNOS prispela v Dravograd 6. brigada 36. divizije 3. armade. Zasedla je črto Otiški vrh-Dravograd-Vič, istega dne pa so z vlakom prihitele še enote glavnine 51. divizije. Njena 7. brigada je okrepila obrambo na črti Otiški vrh-Tolsti vrh, 8. brigada pa je zasedla črto Stražiški vrh (kota 721) -Breznica Kovšak nad Poljano. Kasneje je štab 3. armade poslal proti Dravogradu še 12. proletarsko brigado 12. divizije, štab Tomšičeve brigade z dvema bataljonoma se je premaknil v Ravne, eden pa je postavil zasedo na cesti Dravograd-Pliberk. Tako je nastala zapora na splošni črti Dravograd-Prevalje. ²⁴⁶

V noči na 12. maj je iz Ljubljane krenila na Štajersko in Koroško skupina odgovornih funkcionarjev centralnega komiteja KPS, slovenske vlade in glavnega štaba JA za Slovenijo, da bi delo štabov jugoslovanskih armad, prodirajočih skozi Slovenijo, čim bolj povezala z enotami 4. operativne cone ter delo organov KPS in OF usmerila v soglasju s ciljem, da se zajame nemška skupina armad "E" in nadaljuje narodnoosvobodilni boj na slovenskem Koroškem. Šli so čez Topolšico na Koroško, del pa v Maribor.

Skoraj hkrati, 12. maja opoldne, je predhodnica 17. divizije, o kateri smo že omenili, da je prodirala čez Vitanje iz smeri Slovenskih Konjic, dosegla Zgornji

246 Tone Ferenc, Poslednji dnevi vojne na Slovenskem, Naša obramba, št. 6, junij 1970, str. 15;

Mitja Hribovšek, Prekmurska brigada, str. 165-192.

998 , 999

Dolič. Naletela je na ustaše in jih napadla. Boji so se na teh položajih nadaljevali do 14. maja, ko se je začel splošni napad na obkoljeno sovražnikovo grupacijo.

Z južne strani je zdaj že zelo ozek obroč zapirala 12. maja tudi 4. brigada 5. divizije, ki je iz Zgornje Savinjske doline prodrla čez Mozirske planine. Skupaj je bilo jugoslovanskih enot več kot za tri divizije.

Občasni spopadi pri Dravogradu so se nadaljevali, čeprav so hkrati potekali razgovori o vdaji. Jugoslovanski predstavniki so zahtevali takojšnjo odložitev orožja in vdajo, nasprotna stran pa je še vedno upala, da bo dosegla možnost prehoda v ujetništvo britanskih čet.

Kaže, da so v noči na 12. maj nemške in kvislinške sile še z gotovost jo računale,

da se bodo v naslednjih dneh prebile čez jugoslovansko državno mejo v Avstrijo, če ne pri Dravogradu, pa po dolini Meže čez Poljano proti Pliberku. Da je bil to širše zasnovan načrt, je moč sklepati tudi iz tega, da je ujeti poveljnik nemške skupine armad "E" generalpolkovnik Alexander von Lohr, ki je 9. maja v Topolšici podpisal akt o vdaji svoje vojske, izkoristil nepazljivost pri varovanju ujetnikov in odsotnost večjih enot ter je na čelu še nerazorožene kolone 104. lovske divizije pobegnil proti Koroški.

Ta kolona je iz Šoštanja krenila 12. maja okrog 13. ure po cesti čez Zavodnje, Sv. Vid, Črno in Mežico, ki jo je štab 4. operativne cone dal dan prej popraviti za premik nekaterih prištabnih enot in odsekov štaba v Velikovec. Lohr je s skupino oficirjev uspel priti pri Poljani skozi zaporo Tomšičeve brigade in se je 13. maja nastanil v Bistrici pri Pliberku pod zaščito britanskih čet, kolona 104. lovske divizije in drugih enot pa je ostala v dolini Meže in se najprej ni hotela vdati. Šele 13. maja po tri četrt urnem silovitem ognju borcev Tomšičeve brigade, ki so obvladovali križišče cest pri Poljani (v boju je padlo okrog 250 sovražnikovih vojakov), se je ta kolona začela vdajati. Vdalo se je okrog 3000 vojakov te divizije in drugih enot. ²⁴⁷

247 Zbornik VI/19, dok. št. 151 in 154.

Ta dogodek je dokazoval da premagani sovražnik uporablja vsa sredstva in da skuša izkoristiti sleherno priliko, da bi se izognil jugoslovanskemu ujetništvu. Spoštovanje splošne kapitulacije nemške vojske na slovenskih tleh je bilo torej treba izsiliti z orožjem.

Štab 4. operativne cone je zahteval, naj britanske enote, v skladu z določbami mednarodnega vojnega prava takoj izročijo pobeglega von Lohra kot vojnega ujetnika. Britanske vojaške oblasti so to storile 15. maja, ko so bili boji pri Poljani že končani.

Obroč okoli sovražnikovih enot so jugoslovanske enote stiskale še odločneje, sovražnik pa je 13. maja začel s srditimi poskusi, da bi se izvil iz njihovega objema. Najprej je začel napadati pri Dravogradu, hkrati pa je njegova močna skupina, ki je napadla v smeri Kotlje-Guštanj (zdaj Ravne)-Tolsti vrh, presekala obrambo 51. divizije na grebenu Tolsti vrh-Stražiški vrh ter udarila v hrbet glavnini njune 8. in 12. vojvodinske brigade. Zavoljo tega uspeha so se nekatere enote te divizije morale umakniti na levi breg Drave, nekaj sovražnikovih manjših skupin pa se je med nočnim bojem izmuznilo po dravograjskem železniškem mostu na drugo stran, nato pa odhitelo proti Labotu. Toda sovražnik ni mogel tega izkoristiti kot mostišče za prehod svojih enot na avstrijsko Koroško pri Dravogradu, temveč je moral svoje glavne sile usmeriti proti Poljani. ²⁴⁸

Jugoslovanske sile so medtem zapore še bolj krepile. Na severni odsek so prišle enote 12. divizije, 16. divizija, ki je bila na območju Celja pa je tega dne dobila ukaz, naj na tovornjakih krene čez Ljubljano, Kranj, Jezersko in Železno Kaplo, da okrepi zaporo pri Pliberku. Krenila je 14. maja, naslednjega dne je bila v Kranju, na svoj obrambni odsek pa je prišla prepozno, ker so se boji medtem že končali. Hkrati pa je štab 14. divizije 13. maja ukazal, naj del Šlandrove in Zidanškova brigada, ki sta čez Maribor prispela na Koroško, ter Bračičeva brigada vzhodno od Borovelj in Apač na Koroškem, kjer je razoroževala 14. SS divizijo "Galizien", zasedejo mostove čez Dravo od Galicije do Lipice in te prehode neprodušno zapro. Tako je nastala druga zaporna črta, za primer, če bi sovražnikove čete prebile prvi, ožji obroč. Na bojišče je prispel tudi drugi del Šlandrove brigade, ki je tja prihitel čez Savinjsko dolino.

Sovražnikovi načrti se tudi 14. maja niso uresničili. Sedemnajsta divizija je pri Doliču zlomila odpor branilcev, osvobodila Slovenj Gradec in nasprotnika potisnila proti severu. Istega dne so pri Dravogradu s položajev nad levim bregom Drave napadli sovražnika deli 51. divizije, 2. bataljon Prekmurske brigade in dva bolgarska polka, topništvo pa je tolklo tudi križišče pri Podklancu, kjer so se gnetle sovražnikove enote, da bi čim prej prišle v dolino Meže. Ko so enote, ki so napadale pri Dravogradu, pri Bukovski vasi dobile stik s 17. divizijo, napadajočo od Slovenj Gradca, se je na tem bojiščnem odseku vdalo okrog 20.000 sovražnikovih vojakov.

Okoli križišča pri Poljani v Mežiški dolini so bili na položajih dva bataljona 1. udarne brigade "Toneta Tomšiča", bataljon 6. udarne brigade "Slavka Šlandra" in bataljon 7. vojvodinske brigade 51. divizije. V silovitem napadu so ustaške enote tega dne najprej razbile preveč plitvo obrambo vojvodincev in si odprle pot ob železniški progi vzdolž Dolgega brda proti Holmcu, potem pa še obrambo tomšičevcev na pobočjih Loma, da bi si omogočile umik po cesti Poljana-Košutnik-Libuče. Pred silovitim pritiskom sovražnika so se preveč razvlečene enote 51. divizije morale umakniti na višine proti Jamnici in Strojni, Tomšičeva pa proti zahodnemu delu Loma. Skozi to odprtino so sovražnikove kolone drle na avstrijsko stran.

248 Mitja Hribovšek Prekmurska brigada, str. 200-205; podatki Franceta Strleta; Tone Ferenc, Sklepne operacije za osvoboditev Slovenije, predavanje na XV. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Velenju, 1970.

1000 , 1001

"1002 Boji za končno osvoboditev"

Toda že med bojem pri Poljani in v noči na 15. maj je štab 14. divizije hitro oblikoval obrambno črto Pliberk-Libuče. Na višinah severno od železniške proge, na Borovju, so bile enote Zidanškove brigade in 7. brigade 51. divizije, na Libiču pri Pliberku pa del Zidanškove brigade. Južno od železniške proge, od Hrusta proti jugu, z naslonitvijo na Spodnje in Zgornje Libuče so bile čete 3. bataljona Tomšičeve brigade, ogromna množica sovražnikovih vojakov, pomešanih z begunci, pa se je razlila po planjavah med državno mejo, Hrustom in Libučami. Popoldne 15. maja so čez Dob in Pliberk prispele nove enote 51. divizije, enote 3. armade, ki so zlomile sovražnikov odpor pri Dravogradu, pa so medtem nadaljevale s pritiskom po dolini Meže, da bi sovražnika stisnile na še ožji prostor in ga prisilile k vdaji.

Že 14. maja so se začeli razgovori o vdaji, končali pa so se, ob sodelovanju predstavnikov štabov 14. in 51. divizije, štaba britanskega korpusa in člana britanske vojaške misije pri štabu 4. operativne cone, okoli poldne 15. maja v pliberškem gradu, kajti sovražniku, ki se je prepričal, da je zaradi trdnega obroča jugoslovanskih enot njegov odpor zaman, britanske enote pa jugoslovanskih kvislingov niso vzele v zaščito, je ostala le možnost vdaje. Zvečer tega dne se je tudi ta, poslednja velika sovražnikova skupina, v kateri je bilo okrog 30.000 vojakov, vdala. Največ je bilo ustašev in četnikov, med njimi tudi dvanajst ustaških generalov in celotno črnogorsko četniško vodstvo.²⁴⁹

Med opisanim dogajanjem je na Kobanskem in Kozjaku samostojno deloval Lackov partizanski odred. Dne 8. maja je pri Marenbergu (zdaj Radlje ob Dravi) napadel kolono umikajočih se enot nemške 2. oklepne armade, ob objavi kapitulacije vse nemške vojske pa se je spustil na avstrijsko stran, v dolino Čakave, in začel osvobajati tamkajšnje kraje. V Ivniku (Eibiswald) je naslednjega dne ustanovil komando mesta. Zasedel je tudi Travnik (Wies), Osek (Haag), Arvež

249 Tone Ferenc Poslednji dnevi vojne v Sloveniji Naša obramba, št. 6, junij 1970 str. 15· Oslobodilački rat naroda Jugoslavije 1941-1945 knj. 2 str. 634; Završne operacije za oslobodjenje Jugoslavije 1944-1945 str. 711-715; Mitja Hribovšek, Prekmurska brigada, str. 204-210; Miroslav Stiplovšek, Šlandrova brigada, str. 693-702; Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 698-701.

1002

(Arnfels), Lučane (Leutschah) in Glinico (Gleinstattten) ter krenil tudi v Lipnico (Leibnitz), kjer je dobil stik s poveljstvom sovjetske divizije. Do 14. maja je vzdrževal red na prostoru od Ivnika do Št.Ilija v Slovenskih goricah, naslednjega dne pa je krenil v Maribor kot del njegove garnizije.

Na Koroškem so enote 4. operativne cone medtem razoroževale sovražnika in hkrati z britanskimi četami vzdrževale red. Ob gosposvetskem knežjem kamnu, znamenitem spomeniku slovenske preteklosti sredi prelepe koroške dežele, je stala častna straža slovenskih narodnoosvobodilnih borcev. V vseh večjih krajih od Velikovca do Ziljske doline so delovale komande mest in partizanske straže.

Britanska vojaška poveljstva so kmalu začela na različne načine ovirati delo jugoslovanskih osvobodilnih sil. Nasprotja, ki so izvirala iz dvojnosti vojaške oblasti na avstrijskem Koroškem, so se čedalje bolj stopnjevala. Zahteva začasne jugoslovanske vlade z dne 7. maja, naj vlade Velike Britanije, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike v smislu pravice slovenskega naroda do samoodločbe priznajo pripojitev vseh tistih koroških krajev, ki so naseljeni s Slovenci, k Jugoslaviji, ni bila sprejeta. Vse enote 4. operativne cone so se morale 21. maja 1945 umakniti čez jugoslovansko-avstrijsko državno mejo na jugoslovansko ozemlje. Jugoslovanska vlada je ob tem izjavila, da si pridržuje pravico, da na bodoči mirovni konferenci zahteva priključitev slovenskega narodnostnega ozemlja na Koroškem k matični Sloveniji in Jugoslaviji. Vendar je bil ta umik boleč prispevek slovenskega ljudstva in vse Jugoslavije k utrditvi miru po zmagoviti vojni proti nacizmu in fašizmu. ²⁵¹

***

Če smo o sklepnih operacijah v zahodnem delu Slovenije ugotovili, da so pomenile daljnosežne in odločilne vojaške uspehe v boju za priključitev Slovenskega primorja in Istre ter popoln vojaški zlom oboroženih enot, ki so jih oblikovale združene slovenske protiljudske sile, pa rnoramo za območje severovzhodne Slovenije ugotoviti, da so jugoslovanske in slovenske osvobodilne sile v sklepnih operacijah na ozemlju 4. operativne cone potolkle poslednjega od treh okupatorjev, ki so v aprilski vojni leta 1941 razkosali slovensko deželo. Prav ta del Slovenije, ki so ga nacistični zasužnjevalci šteli za svojo najmočnejšo postojanko, je postal prizorišče njihovega najhujšega poraza. Prej tako mogočna zgradba nasilja, raznarodovanja in potujčevanja Slovencev, hkrati pa tudi zasužnjevanja drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti, se je zrušila. Obenem z okupatorjem so doživele odločilni poraz tudi oborožene enote vsakovrstnih njegovih pomagačev, njihova glavnina pa je bila ujeta na ozemlju Jugoslavije.

Tudi sklepne operacije v severovzhodni Sloveniji so bile plod skupnih bojnih naporov vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. Enote slovenske 4. operativne cone, ki so delovale v sovražnikovem zaledju, pred bojno črto treh jugoslovanskih armad, so v teh bojih imele izredno pomembno vlogo. Lahko bi rekli, da so bile gibčni, iniciativni, bojeviti in požrtvovalni sprednji odredi glavnine jugoslovanske osvobodilne armade. S svojo bojno dejavnostjo, z zasedami in zaporami na smereh sovražnikovega umika, z domiselno in pogumno akcijo na ključnih taktičnih točkah, dobro izkoriščajoč zemljišče, z udarci po prometnih zvezah in s hitrimi premiki z območja enega na območje drugega težišča, so omogočale uspešnost operacij velikih jugoslovanskih enot, ki so po smernicah generalštaba JA prodirale frontalno. Uresničevanje sočasne akcije teh velikih enot JA z majhnimi, v bistvu

250 Milan Ževart, Lackov odred, rokopis.

251 Glej tudi: Tone Ferenc Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn, Slovenci v zamejstvu, Pregled zgodovine 1918-1945, str. 310-312.

še vedno na partizanski način delujočimi enotami 4. operativne cone je bila prednost jugoslovanskih osvobodilnih sil kot celote ter jim je omogočilo zajetje glavnine nemške balkanske grupacije in tudi glavnine kvislinških čet.

V svoji dejavnosti so enote 4. operativne cone spretno izkoriščale slabosti in nasprotja v sovražnikovem taboru, pa tudi možnosti hitro se razvijajočega in dinamičnega položaja. Drzno in odločno so se vrinjale v sovražnikovo razporeditev, se pojavljale nenadno in ga presenečale. Preprečevale so mu izvedbo načrtov o organizaciji umika. Vsekakor so bile v sklepnih operacijah tisti strateški dejavnik na bojišču, ki je odločilno pomagal uresničiti cilj jugoslovanskih osvobodilnih sil, da glavnino okupatorjevih in kvislinških čet zajamejo na jugoslovanskem ozemlju. Če bi namreč ne bilo njihove dejavnosti v notranjosti sovražnikovega zaledja, bi se njegove kolone mogle brez posebnih težav organizirano umakniti z ozemlja Jugoslavije.

Spričo zagrizenosti ustaških in četniških enot, ki so se hkrati z nemškimi hotele prebiti na Koroško, da bi se izognile jugoslovanskemu ujetništvu in se vdale britanskim četam, so bile bojne operacije na slovenskih tleh zaključene šele 15. maja, teden dni po podpisu kapitulacije oboroženih sil nemškega rajha. Ker so se četam protihitlerjevske koalicije dotlej že vdale vse večje grupacije nacistične vojske, lahko upravičeno sklepamo, da se je druga svetovna vojna v Evropi končala v Sloveniji.

PRVA NARODNA VLADA SLOVENIJE

Že znani sporazum Tito-Šubašić je pomenil, da se Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije zvesto drži določil atlantske izjave in sklepov teheranske konference. Ovire na poti od sestave Šubašićeve vlade v Londonu samo iz vrst zastopnikov nekdanjih meščanskih jugoslovanskih politikov do sestave enotne jugoslovanske vlade so bile zaradi sijajnih uspehov narodno-osvobodilnega boja jugoslovanskih narodov in njihove enotnosti, pa tudi zavoljo ~nodušne podpore Jugoslovanov v zamejstvu, vendarle uspešno prebrodene. Dne 2. novembra sta se Tito in Šubašić sporazumela o oblikovanju enotne jugoslovanske vlade. Tudi konferenca velikih sil protihitlerjevske koalicije, ki je bila v Jalti od 4. do 11. februarja 1945, je sprejela stališče, naj se novembrski sporazum takoj uveljavi. Tako je mogel Tito v začetku marca 1945 iz predstavnikov Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije in Šubašićeve vlade v zamejstvu sestaviti v Beogradu prvo začasno jugoslovansko vlado, ki je prav kmalu dobila tudi mednarodno priznanje. ²⁵²

Vprašanje oblike vladavine, ali bo Jugoslavija republika ali monarhija, je bilo odloženo do zasedanja ustavodajne skupščine, ki bo izvoljena na prvih splošnih volitvah po osvoboditvi dežele. S četniškim izdajstvom omadeževani kralj Peter II. Karadordević je moral odstopiti in privoliti v kraljevo namestništvo, sestavljeno iz treh uglednih politikov, v katere je imelo zaupanje tudi osvobodilno gibanje. Tako so bile volitve za konstituanto novembra 1945 hkrati tudi nekakšen referendum, na katerem so se ljudske množice v ogromni večini izrekle za republiko.

Kot smo videli, se pričakovanje, da bo Slovenija dočakala svojo osvoboditev že v pozni jeseni 1944, ni izpolnilo. Razvoj vojnih dogodkov je potekal drugače in potrebni so bili še hudi napori in žrtve. Slovenija je bila sicer že tedaj na to pripravljena, saj je imela vse temeljne državne organe in mrežo terenskih narodnoosvobodilnih odborov oziroma odborov OF na vsem narodnem ozemlju. Tudi v

252 Oslobodilački rat naroda Jugoslavije, knj. 2, str. 535-536.

1004 , 1005

hudih zimskih mesecih 1944/45 se je ta temeljna mreža oblastvenih organov kljub silovitemu okupatorjevemu pritisku ohranila. Upravni odseki pri predsedstvu SNOS in v drugih avtonomnih organih, v NOO in v odborih OF, so svojo dejavnost le še povečali ter jo, kolikor so pač dopuščale razmere in možnosti, usklajevali z delom osrednjih jugoslovanskih državnih organov.

Seveda je bilo trenutno še zmeraj najpomembnejše delo gospodarskih odsekov. Na osvobojenem ozemlju so se NOV in PO Slovenije v tem, zadnjem vojnem obdobju že prehranjevali iz skladišč, za katere so skrbele gospodarske ustanove. Kjer pa skladišč ni bilo, je še naprej deloval stari terenski način oskrbovanja, tako da si je vojska z odkupi ali nakupi iskala hrano sama, ali pa je morala delati vojaške akcije na neosvobojenih ozemljih. Še vedno so ob slovensko-hrvaški meji obstajale zelo koristne menjalnice soli za prehrano in še zmeraj so delovali kanali za dobave živil in potrebščin iz Furlanije, Ljubljane, Zagreba in Štajerske. Na osvobojenem ozemlju je bilo več zadružnih trgovin. Delno so k prehrani civilnega prebivalstva in vojske pripomogle tudi zavezniške pošiljke. ²⁵³

Odsek za finance pri predsedstvu SNOS je poročal, da je v letu 1944 imel več kot 46 milijonov lir dohodka in skoraj 45 milijonov lir izdatkov. Glavni dohodek sta še vedno bila davek in trošarina, pa tudi že precejšnja dotacija predsedstva SNOS, ki je dobilo denar od avnojskega in zavezniškega posojila.

Tudi drugi odseki so se dobro razvijali, njihovo delo pa je že bilo vedno bolj usmerjeno na čas po vojni. Skoraj povsem samostojno, čeprav sta bili vedno bolj okupirani, sta živeli obe večji samoupravni enoti, okrožni NOO Novo mesto in Ribnica-Notranjska. V novomeškem okrožju so vojaške enote in razne civilne baze oskrbovali na tri načine: na osvobojenem ozemlju so za hrano skrbeli krajevni NOO, na polosvobojenih področjih aktivisti odborov OF, na okupiranih področjih pa je vojska delala prehranjevalne akcije in živež plačevala s priznanicami. Toda težave s prehrano so bile čedalje hujše, zato so začeli postavljati posebne

253 Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, knj. 5, str. 5-23.

okrožne prehranjevalne komisije, ki so zbirale živežne potrebščine za vsak mesec. Te težave so bile tudi posledica tega, da so bili gospodarsko bogatejši predeli vedno bolj okupirani, pasivna območja pa čedalje bolj izčrpana. Nekoliko bolje je bilo s prehrano na Primorskem, dokler je bila možna dobava iz Furlanije, hujših težav s prehrano pa ni bilo tudi na Gorenjskem in Štajerskem.²⁵⁴

Izvršni odbor Osvobodilne fronte je na seji dne 7. aprila 1945 razpravljal o pripravah in ukrepih za končno osvoboditev. Sklenil je tudi "interno že sedaj sestaviti slovensko vlado, objaviti pa jo v času, ko bo del Slovenije osvobojen, oziroma ob politično najprimernejši priložnosti". Vlado bo imenovalo predsedstvo, če pa bodo dopuščale razmere, bodo sklicali na zasedanje SNOS. IOOF je določil tudi kriterije za sestavo vlade. Ta naj bo delovna vlada OF, njena sestava pa mora imeti vso širino osvobodilnega gibanja. Praktični voditelj vse politike mora še naprej ostati IOOF. Vlada bo imela predsednika, podpredsednik in enajst resorjev. IOOF se je v celoti strinjal tudi s predloženo listo kandidatov. ²⁵⁵

Ker je 4. armada JA v tem času že prejela ukaz, naj udari naravnost proti Trstu, je bilo negotovo, ali bo spričo vedno hujšega sovražnikovega pritiska ostala Bela krajina še svobodna. Zato je predsedstvo SNOS začelo pripravljati njeno evakuacijo in je 27. aprila ukazalo, naj se vse ustanove osvobodilnega gibanja umaknejo iz Bele krajine v Gorski kotar.

Edvard Kardelj, član političnega biroja centralnega komiteja KPJ, je 23. aprila brzojavil centralnemu komiteju KPS, da bi bilo s političnega stališča ustrezno sestaviti slovensko vlado, brž ko bo Slovenija čvrsto zavarovana. Ker je bila po njegovem mnenju Bela krajina že zunaj nevarnosti, naj skličejo razširjeno sejo predsedstva SNOS in sestavijo vlado. Boris Kidrič mu je 27. aprila zjutraj odgovoril, da bodo vlado sestavili še istega dne, toda Kardelj mu je sporočil, naj to odložijo za teden dni, ker je treba počakati na uspeh vojaških operacij, kar bo dalo vladi še večji pomen. Strinjal se je, naj bi vlado sestavili v Črnomlju.

Že 27. aprila so se morale vse ustanove umakniti iz Bele krajine. V centralni komite KPS v Gorskem kotaru je 29. aprila prispela Kardeljeva depeša, ki se je na koncu glasila: "Trst je vaša glavna partijska naloga danes!".²⁵⁶

Dva dni zatem je Kardelj sporočil, naj pripravijo sejo predsedstva SNOS za imenovanje vlade, ki naj bo 3. ali 4. maja, ter sporočil soglasje s kandidatno listo. Sklenili so, da bodo vlado razglasili v Ajdovščini, lepem trgu sredi Vipavske doline. Tako je prišlo 5. maja 1945 v Ajdovščini do slavnostne seje predsedstva Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta, na kateri je bila imenovana prva slovenska narodna vlada. Sestavljena je bila takole: predsednik Boris Kidrič, podpredsednik dr. Marijan Brecelj, minister za notranje zadeve Zoran Polič, minister za pravosodje dr. Jože Pokorn, minister za prosveto dr. Ferdo Kozak, minister za finance dr. Aleš Bebler, minister za industrijo in rudarstvo Franc Leskošek, minister za trgovino in oskrbo dr. Lado Vavpetič, minister za poljedelstvo Janez Hribar, minister za gozdarstvo Tone Fajfar, minister za socialno politiko Vida Tomšič, minister za narodno zdravje dr. Marijan Ahčin, minister za gradnje dr. Miha Kambič in minister za lokalni promet Franc Snoj. ²⁵⁷

Osebnostni sestav vlade izpričuje, da je bila to v resnici vlada Osvobodilne fronte, saj so bili v njej predstavniki vseh tistih skupin, ki so se med narodnoosvobodilnim bojem zlile v enoten tok osvobodilnega gibanja slovenskega naroda. Vlada se je 10. maja 1945 ob nepopisnem navdušenju predstavila pravkar osvobojeni Ljubljani. Pomen in naloge slovenske narodne vlade so dobro razvidne iz slovesne

254 prav tam, str. 5-23. 255 prav tam, str. 8.

256 prav tam, str. 10-11. 257 prav tam, str. 11-12.

1006 , 1007

zaobljube, ki jo je predpisoval zakon o narodni vladi Slovenije in ki jo je opravil vsak njen član posebej: da bo zvesto in neumorno služil svojemu narodu, da bo izpolnjeval vse svoje dolžnosti vestno in predano, da bo nadvse čuval in branil svobodo in neodvisnost, bratstvo in enotnost vseh narodov Jugoslavije, kakor tudi vse pridobitve narodnoosvobodilnega boja ter storil vse za napredek federalne Slovenije in Demokratične federativne Jugoslavije.

POMEN SKLEPNEGA DELA OSVOBODILNE VOJNE SLOVFNSKEGA NARODA

Boj slovenskih narodnoosvobodilnih enot v obdobju od decembra 1944, ko so se začeli srditi napori okupatorja in njegovih pomagačev, da bi očistili zaledje bojišča med italijansko in sovjetsko-nemško fronto, pa do zmagovitega konca osvobodilne vojne sredi maja 1945, je bil nemara najtežavnejši v vsem dolgem štiriletnem vojnem obdobju. Med zimsko sovražnikovo ofenzivo je NOV izgubila večino osvobojenih ozemelj. Na Štajerskem in Primorskem je bila potisnjena visoko v zasnežene gore, na Dolenjskem pa je komaj ubranila osrednji del svobodnega ozemlja - Belo krajino. Njene enote so številčno hudo oslabele. Morale so znova uporabljati preizkušeno partizansko taktiko, da bi si ohranile živo silo in orožje. Udarci, ki so bili včasih hudi in boleči, pa niso mogli zlomiti bojne sposobnosti slovenske narodnoosvobodilne vojske, kajti njeno jedro, prekaljeno v nešteto spopadih in akcijah, je ob hkratni mobilizaciji novincev znova prešlo na mnogih odsekih slovenskega bojišča v odločen napad. Na obronkih Kočevskega Roga in v Suhi krajini pa je potek boja imel celo značaj prave fronte, podobne frontam na velikih bojiščih druge svetovne vojne. Enote 4. operativne cone so sovražniku ovirale graditev utrjenih obrambnih črt v notranjosti slovenske Štajerske, o vseh eno

tah pa lahko ugotovimo, da so si ohranile izhodiščne položaje za poslednje spopade s sovražnikom.

Del enotnih oboroženih sil Jugoslavije, ki je bil pod poveljstvom glavnega štaba JA za Slovenijo v sovražnikovem zaledju, je izpolnil pomembne naloge. V najhujših tednih in mesecih pred koncem vojne, ko so višji štabi že razmišljali o tem, da bi bilo morebiti potrebno enote umakniti s tako ogroženega ozemlja, so slovenske enote ne le vzdržale v vseh predelih slovenske domovine, ampak so s svojim bojem ubranile pred sovražnikovo premočjo Belo krajino ter zagotovile delo osrednjih političnih in oblastvenih organov. To pa je Osvobodilni fronti omogočalo, da je sproti z osvobajanjem dežele vzpostavljala ljudsko oblast na vsem slovenskem ozemlju ter pripravljala organizacijsko in kadrovsko zasnovo prve povojne uprave.

Zaradi uspešnega prilagajanja še tako težavnim razmeram, kakršne so bile pred koncem vojne, so se po vsej Sloveniji obdržali na terenu organi osvobodilnega gibanja in ljudske oblasti, mreža kurirskih zvez in obveščevalnih točk. Ob zaključnih bojih so osvobodilni vojski dajali dragoceno pomoč in bili pomemben dejavnik. Bolj ko je slabela sovražnikova moč, bolj so se na terenu krepile obstoječe in nastajale tudi nove organizacije OF in je sploh naraščala pripravljenost ljudi, da bi pomagali v boju. Krajevni organi so bili organizatorji splošne ljudske dejavnosti, enote pa so se tako rekoč sproti krepile z novinci, ki so takoj dobivali bojne naloge.

Ob napredovanju osvobodilnih čet so krajevne organizacije in organi v duhu smernic višjih organov, okrajnih in okrožnih odborov OF ter komitejev KPS samostojno začeli z akcijami. Razoroževali so skupine okupatorskih in kvislinških vojakov, sestavljali nove partizanske straže in enote Narodne zaščite. Če v njihov kraj ni prišla nobena enota NOV, so sami razglasili njegovo osvoboditev ter uredili vse potrebno za zavarovanje premoženja, javnih objektov in pomembnejših točk. Upravičeno lahko ugotovimo, da so se tudi ob koncu vojne na vsakem koraku kazale neizmerna moč Osvobodilne fronte, enotnost ljudskih množic z njegovo vojsko in političnim vodstvom ter globoka privrženost revolucionarnemu programu Komunistične partije in Osvobodilne fronte. Ob sklepnih operacijah lahko ugotovimo, da je šlo za pravi obračun najširših ljudskih slojev s svojimi zatiralci, da je bil to poslednji, zmagoviti naskok v vseljudski osvobodilni vojni z narodnimi sovražniki.

Ob zlomu okupatorja se je povsem razgalila odtujenost slovenskih reakcionarnih krogov od Ijudstva. Ko je izginila njegova moč in oblast, so bedno, v smrtnem strahu pred gnevom lastnega naroda, iskali pot v naročje novega gospodarja, od katerega so pričakovali, da jih bo spet pripeljal do oblasti.

Prej mračna in tiha Ljubljana je zakipela v osvobodilnem zanosu, ko so jc zapustile sovražnikove kolone, da bi zbežale čez Karavanke. Tudi druga slovenska mesta in trgi so ob osvoboditvi sprejeli svoje borce z nepopisnim navdušenjem Toda hkrati je bilo to ponosno zmagoslavje samozavestnega, junaškega naroda, k si je sam izbojeval svobodo. Ni ga prevzemalo sovraštvo do premagancev, temvei zgolj skrb, kako si bo v svobodi obnovil deželo in v miru začel z ustvarjalnim delom.

Ob vojaški presoji končnih operacij za osvoboditev Slovenije moramo ugotoviti, da je bil kombinirani manever in sodelovanje slovenskih enot, ki so bile v sovražnikovem zaledju, s štirimi armadami JA, ki so prodirale frontalno in ki so okoli glavne sovražnikove skupine, umikajoče se iz Jugoslavije, oblikovale dva kraka širokih klešč, odločujoča in strateško pomembna prednost jugoslovanskih osvobodilnih sil. Tudi mnogo bolje opremljena armada ne bi mogla tako dobro opraviti svojih nalog, če bi umikajočega se sovražnika samo potiskala pred seboj.

1008 , 1009

Pri tem pa je taktična in operativna dejavnost slovenskih enot v sovražnikovem zaledju bila tisti dejavnik, ki je glavnini omogočal, da je dosegla tako sijajne uspehe, saj ji je lajšal manever in dajal možnost, da se je usmerjala proti ključnim ciljem.

Enote pod poveljstvom glavnega štaba JA za Slovenijo niso bile v sklepnih operacijah samo nekakšne partizanske formacije, ki bi sejale le nemir v sovražnikovem zaledju, temveč so bile velika moč, ki je pravzaprav odigrala vlogo še ene armade JA, še uspešnejše prav zategadelj, ker je operirala v tem zaledju. Samostojno in uspešno so posegale v boje na najpomembnejših točkah in so omogočile, da je Jugoslovanska armada kot celota dosegla znane uspehe v sklepnih operacijah. Dne 18. maja pa je bil glavni štab JA za Slovenijo razformiran.

Naj še podčrtamo, da je 7. korpus, ko se je jugoslovanska fronta premaknila na slovensko ozemlje, prevzel na Dolenjskem in Notranjskem svoj frontni odsek in s tem tudi del strateškega obroča, ki so ga vojske protihitlerjevske koalicije sklenile okoli nacistične Nemčije. Jugoslovanska armada je bila po številu vojakov četrta armada te koalicije. Operacije 7. korpusa pa so primer, kako lahko velika enota, ki se bojuje v sovražnikovem zaledju, postane z razvojem operacij sestavni del sil, ki prodirajo frontalno, ter prevzame del njihove bojne črte.

Daljnosežne posledice zares odličnih sklepnih operacij JA bi mogli strniti v nekaj ugotovitev.

S tem ko so jugoslovanske oborožene sile, z enotami 9. korpusa vred, osvobodile Trst in ozemlje do Soče oziroma do slovenskih narodnostnih meja še pred prihodom zahodnih zaveznikov, in s tem, ko so nemški 97. armadni korpus prisilile k vdaji, še preden je bila podpisana splošna kapitulacija nacističnih vojska, so uresničile odlok AVNOJ in drugih vodstvenih organov narodnoosvobodilnega gibanja o priključitvi Slovenskega primorja in Istre k matični domovini. Hkrati pa so preprečile načrte reakcionarnih sil doma in v zamejstvu, da bi s pomočjo prelevljenih domobranskih in četniških enot vplivale na potek dogodkov ter skušale Ijudstvo oropati pridobitev njegovega osvobodilnega boja in revolucije.

Žal pa takšnih posledic ne moremo ugotavljati glede na ozemlje, na katerem žive Slovenci na Koroškem. Narodnoosvobodilnim enotam, ki so nastale v tem delu slovenskega narodnostnega ozemlja, so se v sklepnih operacijah pridružile enote 4. operativne cone in 9. korpusa ter Motorizirani odred 4. armade, vendar niso mogle zagotoviti, da bi se uresničila naravna želja koroških Slovencev, živeti v prihodnje v združeni Sloveniji. K temu je zlasti pripomoglo zapletanje mednarodnih odnosov v smeri blokovske razdelitve.

Druga posledica bratskega sodelovanja oboroženih sil vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti v sklepnih operacijah na slovenskih tleh je bilo razbitje in uničenje velikega dela oboroženih oddelkov, ki so jih med osvobodilno vojno uspeli oblikovati reakcionarni politični krogi v Jugoslaviji. Kot je te raznovrstne oborožene formacije, najsi so bile v političnih pogledih še tako različne, med vojno združevala mržnja do naprednega osvobodilnega gibanja, hlapčevanje tujcu in naslanjanje na njegovo moč, kar jih je potisnilo v sramotno vlogo okupatorjevih pomagačev in čuvarjev verig, v katere je hotel vkleniti svobodoljubne jugoslovanske narode, tako sta jih ob koncu vojne združevala strah pred lastnim narodom in upanje, da se bodo s tujo pomočjo. vrnili. Vsi, srbski, črnogorski ali liški četniki, ustaši, slovenski domobranci ali policijski uradniki iz katere koli pokrajine, so družno bežali hkrati z bivšimi kulturbundovci in podobnimi nacističnimi pomagači. Uspešno zajetje velike večine teh formacij in skupin ni pomenilo le njihovega zloma in zloma kolaboracionistične politike, temveč tudi odstranitev velike nevarnosti, da bi po vojni, v določenih okoliščinah mednarodnih odnosov, ki so se čedalje bolj gibali v smeri zaostrovanja blokovskih nasprotij med Vzhodom in

Zahodom, postali sredstvo pritiska na novo Jugoslavijo ali morda cel6 jedro protirevolucionarne intervencije. Reakcionarne sile v Jugoslaviji so v sklepnih operacijah doživele tako strahovit udarec, da si od njega niso več opomogle.

Hkrati pa je vendarle treba poudariti, da je bila zategadelj, ker so se oborožene sile jugoslovanskih narodov morale v sklepnih operacijah tako srdito spoprijemati z izdajalskimi protiljudskimi oboroženimi enotami, prisotnost osvobodilnih enot na Koroškem slabotnejša, premik velikih enot JA v ta del slovenskega narodnostnega ozemlja pa počasnejši ali pa sploh niso utegnile priti tja. To gotovo ni bilo v korist boja za pravičnejšo ureditev narodnostnih pravic Slovencev na Koroškem.

Tretja daljnosežna posledica zmagovitih sklepnih operacij na slovenskih tleh je bil popoln zlom nemškega okupatorja in njegovega imperialističnega nasilja nad Slovenci. Glavnina nemške okupacijske vojske, umikajoče se iz Jugoslavije, Grčije in Albanije, je bila primorana položiti orožje v deželi, ki jo je nekoč okupirala, ter kapitulirati pred vojsko, ki je v njej nastala za časa te okupacije. Jugoslovanske oborožene sile so v sklepnih operacijah ujele in odpeljale v ujetništvo hkrati s kvislingi okrog 300.000 sovražnikovih vojakov in oficirjev, od tega 175.000 pripadnikov nemške vojske. Le okrog 30.000 jih je uspelo pravočasno pobegniti v Avstrijo.

Slovenski del jugoslovanskih oboroženih sil je tik pred koncem vojne štel sedem divizij (ena je bila italijanska), 28 enot v moči brigade (ena inženirska, tri italijanske) ter dvanajst odredov (dva mornariška). Po pregledniku glavnega štaba JA za Slovenijo z dne 26. aprila 1945 so brez enot divizije Narodne obrambe, ki je obsegala tudi moštvo stalnih kurirskih zvez, štele osvobodilne enote Slovenije 37.901 borca in starešino, brez zalednih vojaških organov (11.234) pa skupaj 26.667 borcev in starešin. ²⁵⁸

Za koliko borcev so se enote okrepile med operacijami za končno osvoboditev domovine, ki je na mnogih območjih imela značaj ljudske vstaje, pa ni moč ugotoviti.

258 Zbornik XI/4, dok. št. 63.

1010 , 1011

194505--10225_statistika.jpg