HALO HALO

- ZA DOMOVINU - SPREMNI -
* YU - KRVAVI BALKAN *
HALO HALO

      KOMUNIZEM JE NASTAL KOD TERORIZEM = BEZAKONJE in UBIJANJE

       

      2001-12-08, DNEVNIK, 8. december 2001

       

      O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

      STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj



         

         

        2012 - glava

         

         

        agrarna

        izbjeglica

         

         

         

        dragutin

         

        U

         

        2022 - 1956 = 66

         

         

         

         

        * * *

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

         

        * * *

         

         


         

         

        20120419__Otporas_Odgovor_Jednom_Srbinu_Cetnickih_Nazora.docm

        Mile Boban

        ODGOVOR JEDNOM SRBINU ČETNIČKIH NAZORA

        Otporaš: 19.4.2012

         

        Poštovanom drugu DUH-u, (Ovaj Srbin nije htio da ga ja oslovljavam sa "kolega" pa sam zato stavio drug. Njegovo koristničko ime je bilo DUH. Kasnije mi je preko osobnog sandučića pisao da mu je otac bio prvoborac, da je on rođen u beogradu 1954., da je kao sin prvoborca se školao besplatno. Umro je od zloćudnog raka u srpnju 2016.Mo. Otporaš.) Poštovani ja i mislim na WW2. 

         

        Svi oni koje misle da su Hrvati krivi za početak rata na području Hrvatske 1941. godine, su nemilosrdno u krivu. Neću ih kriviti za njihovo mišljenje kojeg oni u svojim mislima nose već godinama. Krivi su oni koji su im naturili svoja kriva mišljenja o zbivanjima prije, za vrijeme i poslije rata. Da bi se moglo trijezno i s povijesnih pogleda o tome razgovarati, potrebno je početi iz početka. 

         

        (1) Prvi početak je bio Krfska deklaracija iz godine 1917. koju su potpisali kneževina Srbija i jugoslavenski odbor kojeg je, hoćeš/nećeš, predvodio Hrvat dr. Ante Trumbić. 

         

        (2) Ta deklaracija se je potpisala da u zajednici takozvanih "slavenskih" naroda, u ovom slučaju i u to doba su bili dominantni Hrvati i Srbi, radimo i borimo se protiv austrohugarske monarhije. Hrvati kao i pošteni Srbi su mislili da ćemo u zajednici biti jači otresti se austrohugarske monarhije, te kasnije, svaki za sebe imati svoju vlastitu državu, Hrvati Hrvatsku a Srbi Srpsku državu. 

         

        (3) Kada je završio WW1 1918. i na Versaillskoj konferencija za MIR u lipnju 1919. godine ta zajednička zemlja je priznata kao kraljevina SHS, tj. Srba, Hrvata i Slovenaca. 

         

        (4) Srbi opijeni pobjedama balkanskim ratovima iz 1912-1913. su odmah pomislili da je i Hrvatska njihova zemlja, koju da su im je Velika antanta - tj. sporazum: Francuska, Velika Britanija i carska Rusija - darovala. 

         

        (5) Srbi su odmah počeli svim državnim aparatima i dekretima uskraćivati, isticati i zabranjivati Hrvatima svako nacionalno obilježje do te mjere, da svako isticanje hrvatstva i hrvatske nacionalne zastave bilo je ugušeno u krvi i žrtvama. 

         

        (6) Hrvati su počeli otvoreno govoriti da se mirno razidjemo, svaki k sebi i svaki za sebe. Sazvana je skupština u Beogradu da se o tome raspravlja. Srpska radikalna stranka je potajno radila po direktiva kralja Aleksandra te izvršili najbrutalniji pokolj Hrvata u sred parlamenta i u sred Beograda 20 lipnja 1928. god. 

         

        (7) Taj zločinački srpski način obračunavanja s Hrvatima je Hrvatima dozlogrdio do te mjere da su se Hrvati počeli mobilizirati za vlastitu obranu. 

         

        (8) Tada je kralj Aleksandar uvidio opasnost za državu kojoj je on bio "njegovo visočanstvo", te je raspustio stranke i konstitucije te uspostavio diktaturu 6 siječnja 1929. godine. Tek tada počimaju svi najgori jadi nad Hrvatima i Hrvatskom, sve u ime naroda i nove države nazvane jugoslavija. 

         

        (9) Dr. Ante Pavelić u svojoj ljubavi za Hrvatsku nije vidio drugog izlaza osim osnutka jedne revolucionarne organizacije sa svrhom da se svim raspoloživim sredstvima suprostavi srpskom nasilju, pa i uz potrebu oružja, s lozinkom: LJUTA TRAVA NA LJUTU RANU. Dao je toj organizaciji ime USTAŠA, što je jedna stara hrvatska izreka koju su Hrvati u prošlosti koristili protiv svakog tiranina kada su se Hrvati trebali USTATI - a to je glagol od kojeg su postale Ustaše - na obranu svojih Domova i svoje Države Hrvatske.  

         

        (10) Hrvatski revolucionarni Ustaški Pokret je osvetio hrvatske zastupnike HSS koje je Puniša Račić poubijao 20 lipnja 1928. god. usred parlamenta, ubivši srpskog kralja u Marseilleu 9 listopada 1934. godine. 

         

        (11) Poslije tog atentata srpska kraljevska Jugoslavija postaje sve više i više nepopularna u međunarodnim. krugovima. Njegovo "visočanstvo" princ knez Pavle sa svojim ministrima pristupa 25 ožujka 1941. Trojnom Paktu u najvećoj nadi da mu se kraljevina SHS sačuva. 

         

        (12) Srpski radikalni krugovi oko mladoga princa Petra drugoga su bili nezadovoljni političkim ishodom koji je vodio do jedne minimalne olakšice Hrvatima sa njihovom Banovinom Hrvatskom na čelu dra. Vladka Mačeka i njegove HSS. 

         

        (13) Srpski general Simović sa svim svojim vojničkim kadrom u suglasnosti pukovnika Draže Mihailovića pripremaju puč 27 marta (hrvatski ožujka) s lozinkom: Bolje rat nego pakt. Svrgnuli su kneza Pavla što je razljutilo Hitlera te je napao srpsku kraljevinu Jugoslaviju. 

         

        (14) Hrvati ne samo da koriste nego su iskoristili međunarodnu političku situaciju i Proglasili Svoju Nezavisnu Državu Hrvatsku DESETOG TRAVNJA 1941 godine. 

         

        (15) Srbima to nije bilo po volji te su svim silama i vojničkim potencijalima udarili na Hrvatsku koja uopće još nije imala ni vojske niti vojničkog kadra. 

         

        (16) Srbi, bolje rečeno srpski četnici Draže Mihailovića su nemilosrdno počeli ubijati Hrvate bez ikakvoga biranja. Njihova, četnička lozinka je bila ubijati sve što je hrvatsko, tako, kako su znali javno govoriti: DA OD ZLA RODA NEMA NI PORODA

         

        (17) Kada su nenaoružani Hrvati to vidjeli, počeli su se organizirati u vojničke skupine, vojničke redove, u ustaške postrojbe, ne da "kolju i ubijaju" kako su naši hrvatski neprijatelji to drugima govorili, pa i vama poštovani kolega, odnosno druže, DUH, nego da se brane. 

         

        (18) U toj isključivo nacionalnoj obrani Hrvati su imali svako Božje, ljudsko i međunarodno pravo da se brane i da se obrane. U toj borbi za obranu nacionalnih hrvatskih života, glupo bi bilo reći da nije bilo i nevini i nedužni žrtava. 

         

        (19) Trebamo uvijek imati na umu i pred očima činjenicu da svaki rat za sobom nosi više nedužni i nevini žrtava nego, recimo, vojnički žrtava. 

         

        (20) To se je najviše moglo vidjeti i osjetiti na području Hrvatske za vrijeme WW2. Zašto? Jednostavno zato što nam je sličan jezik, što smo izmiješani, što u mnogim slučajevima poznajemo jedni druge, te, uz sve to, srpski četnici u zajednici sa partizanima su iz taktičkih i strateških razloga napadali pravoslavna sela u odori hrvatskih vojnika, kako bi dali do znanja srpskom pučanstvu da su to bili ustaše. Nedugo iza toga dolaze četnici i partizani da im "pomognu" i da ih spase od "ustaškog noža", kako su znali govoriti, te ih nagovaraju da im se priključe/pridruže i da sa njima pođu u šumu. 

         

        (21) Iz šume zna se što se je radilo. Diverzije svih vrsta. Protiv koga? Protiv Hrvata i Hrvatske Države. S kim; četnici i partizani zajedno sa krilaticom: "spremite se četnici i partizani, spremite se". 

         

        (22) Hrvatska Država kao i svaka druga država na svijetu je tražila te "diverzante", hapsila ih i privodila hrvatskom narodnom sudu. (Vidi knjižicu DRINA br. 1-3 1956. i tu se može pronaći mnoge stvari što se tiče suda NDH.) 

         

        (23) Tako je nastala fama o "ustaškim zločinima" koji uopće, u smislu zločina, nisu ni postojali. Ekseca dakako da je bilo. To je što svaki rat za sobom nosi. 

         

        (24) Da smo mi Hrvati dobili rat u drugom svjetskom ratu, povijest bi se drugačije pisala. Hrvati bi tada bili najbolji na svijetu. Svakako da smo mi i danas najbolji zahvaljujući našoj uljudnosti.

         

        (25) Nadam se prijatelju, odnosno druže, DUHU da sam u ovih 25 točaka odgovorio na sva vaša moguća pitanja i želje. Uz iskrene želje i poZDrave.

        Otporaš.

         

         

         

        20120708-02_Velenje_Kozelj_grobisce_mesto_sondiranja_2010._leta.jpg

         


         

         

        20120708-03_Velenje_Kozelj_grobisce_mesto_sondiranja_2010._leta.jpg

         

         


         

         

        20120825__20120830_Nas_Cas_ZZB_Graska_Gora__Pod-Zvezdo-smo-bili-Mocnejsi__Meh-Petokraka-Rdeca-Zveda-Simbol-Svobode_Meh-komunizem-in-Davki.jpg

         

         

         


         

         

        20121101-30__Hrastnik_Si_Sveti_Zapis.jpg

         

        20121103-03 Sostanj Gorica nad Sostanjem Si Sveti.jpg

         

         

        20121103-13 Sostanj Gorica nad Sostanjem Si Sveti.jpg

         

        20121103-14 Sostanj Gorica nad Sostanjem Si Sveti.jpg

         

         

        20150209__Strovs_2012-2015_Predlog_ZAKONA.docm

         

        Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (ZPPDUP)

        http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO199.

         

        (…)

         

        NOVA ŽALITEV ŽRTEV KOMUNIZMA


        Predlog zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev

        Ob koncu leta 2014, ko so se v praksi že pokazali učinki sprememb arhivskega zakona, ki ga je sprejela leva koalicija ob zavzeti podpori Nove Slovenije, je vodstvo te, kot pravijo krščansko demokratske stranke, šlo še korak bolj na levo s predlogom Zakona o dostojnem pokopu. Zgleda, da so se sami zavedali zgrešenosti svojega početja, zato so predlog zakona predložili v predhodno mnenje parlamentarnim strankam in nekaterim nevladnim organizacijam. Ugoden odziv so dobili le pri strankah kontinuitete z nekdanjim komunističnim režimom. Najbolj ostro so predlog tega zakona zavrnili v Novi Slovenski zavezi, ki artikulira stališča preživelih žrtev komunizma in svojcev pobitih mučenikov.

        NSi teh pripomb sploh ni upoštevala in je 8. aprila 2015 vložila v zakonodajni postopek Državnega zbora prav takšno besedilo, kot so ga objavili že v začetku leta. Spremenili so le naslov in določbo o financiranju, kjer so črtali določbo o oblikovanju javnega sklada in  jo nadomestili z določbo o financiranju prikrivanja grobišč prek ustanov.

         

        Če bi bil predloženi zakon sprejet, bi se vrnili v čase totalitarnega režima pred letom 1989, ko je bil zapovedan popoln molk o medvojnih in povojnih pokolih vseh  resničnih in potencialnih nasprotnikov komunizma, oblasti pa so skrivale njihova trupla. Pokoli so veljali za dokončno rešitev vprašanja opozicije. To se je spremenilo šele z ustavnimi amandmaji in ustavo iz 1991. Potem so lahko posamezniki, pa tudi društva in organizacije iskale prikrita grobišča žrtev komunizma in jih urejali ter označevali. Velik korak je bil napravljen leta 2003, ko je bil sprejet zakon o vojnih grobiščih, ki je poprej prikrita grobišča priznal kot vojna grobišča in zadolžil državne organe, da jih uredijo enako kot so že prej urejale  grobove borcev NOV in padlih zavezniških vojakov.

         

        S predloženim zakonom Nova Slovenija spet uvaja dva razreda grobišč padlih vojakov in civilnih žrtev vojne: prvorazredna vojaška pokopališča, kamor so bila prekopana trupla padlih vojakov in borcev NOV, in drugorazredna grobišča žrtev komunizma, ki se označijo kar na krajih, kjer so morilci skrili njihova trupla. Nova Slovenija to imenuje »dokončni dostojni pokop«. Po njenem predlogu to pomeni »označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Dokončno slovo se opravi s postavitvijo spominskega obeležja in z žalno slovesnostjo«. Takšen predlog je žaljiv za žrtve, saj bi z zakonom enostavno določili, da je brezno, smetišče ali zasut tankovski jarek, kjer so morilci skrili njihova trupla, njihov dokončni grob.

         

        V besedilu predloga zakona je očitno zaničevanje in ignoriranje žrtev komunizma, ki še ležijo v prikritih grobiščih, saj sploh niso nikjer omenjene. Pravijo, da zato, da ne bi razpihovali ideoloških prepirov, v predlogu zakona ne omenjajo, da so v prikritih grobiščih posmrtni ostanki žrtev komunizma. Med njimi je največ slovenskih, hrvaških, nemških in italijanskih vojakov, ki so se po koncu vojne predali Jugoslovanski vojski na območju Slovenije, oziroma so jih Angleži vrnili v domovino, potem pa so jih pobili organi jugoslovanskih ali slovenskih oblasti. V prikritih grobiščih so tudi številni Slovenci in pripadniki narodnih manjšin, ki so jih komunisti pobili kot razredne sovražnike ali meddetničnim čiščenjem. Največ pa je  beguncev iz Hrvaške, Bosne, Črne gore in drugih delov nekdanje Jugoslavije, ki jih je konec vojne dohitel, ko so bili še v Sloveniji in so bili potem oropani ter pobiti.


        Po mednarodnih standardih in občih civilizacijskih normah je treba vsakemu pokojniku zagotoviti pravico do groba na posvečenem pokopališču, torej bi morali vse žrtve, ki zdaj ležijo v kraških breznih in drugih jamah, izkopati, jih prepoznati in potem s pogrebnimi slovesnostmi pokopati na vojnem pokopališču.

        Predlog zakona ima tudi vrsto drugih pomanjkljivosti. V nekaterih primerih zgleda, kot da se je tisti, ki jim je pisal posamezne določbe, norčeval iz Nove Slovenije kot predlagateljice, ki je kupila njegov tekst.  Med takšne cvetke lahko štejemo predlog, da dobi predsednik komisije za prikrita grobišča za petletni mandat 15 ministrskih bruto plač, člani pa 10, da komisija ukazuje ministrstvu, kaj mora storiti, da mora administratorko komisije igrati generalni direktor v ministrstvu, ipd. 

         

        Trditve, da bi s z predloženim zakonom spet oživili delo na področju odkrivanja in urejanja grobišč žrtve komunistične revolucije, ki je zastalo v letu 2011, nimajo nobene podlage. Takrat ni bil spremenjen noben zakon ali drug predpis, ampak je minister Svetlik, ki je bil pristojen za ureditev prikritih grobišč, podprl prepoved sondiranja, ki jo je zahtevala policija po predlogu Vrhovnega tožilca Andreja Polaka, vodje policijske akcije Sprava Pavla Jamnika in tožilca iz Krškega. Minister je takrat razpustil pristojno Službo za vojna grobišča in prekinil vse delo v zvezi z odkrivanjem in urejanjem prikritih grobišč žrtev komunizma. 

         

        To napako iz leta 2011 bi lahko pristojna ministrica kadarkoli popravila in spet prevzela odkrivanje in urejanje  grobov žrtev komunizma, ne da bi bilo zato treba spreminjati zakonodajo. Edini pravni akt, ki bi resnično omogočil odkritje prikritih grobišč ter prekop žrtev na urejena vojna pokopališča, bi bil državni proračun, s katerim bi zagotovili potrebna sredstva in odločitev vlade oziroma pristojne ministrice, da ta denar resnično porabi za ta namen.

         

        Če bi na tem področju že morali sprejemati kak zakon, bi bil to zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti, ki ga RS še ni sprejela in se zato vsi pogrebi še vedno opravljajo po zakonu iz bivše Jugoslavije http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO199.

         

        Pa vseeno tega nihče sploh ne opazi, saj za dostojen pogreb ni neobhoden zakon, temveč volja žalujočih, da se ga res opravi.

         

        Vprašanja, na katera se nanaša ta zakon, bi bilo bolje urediti z novelo zakona o vojnih grobiščih. Tehnična vprašanja pa se da bolje urediti v ustreznih izvršilnih aktih, ki bi jih sprejela vlada oziroma ministrstvo, pristojno za vojna grobišča.

         

          

         

        Pripombe k posameznim členom

         

        V II. delu predloga zakona z naslovom »II. Besedilo členov« manjka naslov zakona, ki bi moral stati pred 1. členom.

         

        Glede na obljubljeno vsebino bi se naslov zakona moral glasiti »Zakon o ureditvi grobov žrtev komunistične revolucije«.

         

         

        K 1. členu

         

         a)   Spremeniti bi morali celoten predlog zakona ali pa črtati prvi odstavek, po katerem naj bi bil ta zakon:

         

        »v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, z načeli in pravili o ravnanju z mrtvimi, določenimi z Ženevskimi konvencijami z dne 12. 8. 1949 in Dopolnilnimi protokoli z dne 8. 6. 1977 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov, v skladu z Resolucijo 1481 o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope dne 25. 1. 2006, in z resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. 4. 2009 o evropski zavesti«

         

        V naslednjih členih namreč ni navedena niti ena določba, ki bi se nanašala na navedene mednarodne dokumente, temveč nasprotno, sploh ne omenja žrtev komunizma niti njihovih morilcev.

         

        b)   Določba prve alineje je v nasprotju z določbami Zakona o vojnih grobiščih, ki ureja ista vprašanja in je nesmiselna. Ko prikrito grobišče odkrijejo, ni več prikrito. Če je prikrito, ne vemo, kje ga označiti niti kako ga vpisati v register; če je to možno storiti, pa ni več prikrito.

         

        Ta določba bi bila smiselna le v primeru, če hočejo z njo uzakoniti prakso izza časa pred letom 1990, ko je udba oziroma ljudska milica imela svoj seznam prikritih grobišč, ki ga je skrivala pred javnostjo. Tak seznam se je uporabljal kot pripomoček miličnikom in agentom, da so vedeli kje morajo preprečevati dostop ljudem, ki so iskali grobišča, kjer so bili pokopani njihovi svojci. 

         

        c)   Tudi določba druge alineje je nesmiselna, saj ima vsak človek pravico do groba že po splošno priznanih pravnih načelih. NSi – ju te pravice ni treba na novo odkrivati in je vpisovati v zakon.

         

        d)   Sintagma »dokončen dostojen pokop« zveni čudaško in spominja na izrazje totalitarnih držav. Namesto tega bi moralo pisati »prekop na vojno ali civilno pokopališče«.

         

        e)   V zakonu ni nikjer definirana sintagma »žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije« vsekakor pa se z njo ne da poimenovati vojnih ujetnikov Slovenske narodne vojske, Jugoslovanske vojske v domovini, SNVZ in policije, nemške, hrvaške vojske in pripadnikov drugih oboroženih sil ter civilnih žrtev revolucije, ki so jih komunistične oblasti pobile med vojno in po njej, ter prikrile njihova trupla v prikritih »grobiščih«. Še najbližje vsebini bi bilo  poimenovanje » žrtve komunistične revolucije«. 

         

        f)     Določba drugega odstavka, da se za vprašanja prikritih vojnih grobišč, ki niso drugače urejena s tem zakonom, uporablja Zakon o vojnih grobiščih (Uradni list RS, št. 65/03, 72/09),  je pravno-tehnično nepravilna. V pravnem sistemu ne moreta istega vprašanja urejati dva zakona, uporabnik pa naj bi kar sam odločal, katerega bo uporabil v konkretnem primeru.

         

        Ker ta predlog posega na področje, ki je že urejeno z ZVG, bi moral konkretno določati, katere določbe ZVG se več ne uporabljajo.

         

          

         

        K 2. členu

         

        Nabor terminov v 2. členu je nepopoln, definicije so pa napačne.

         

         Najbolj sporen in žaljiv je opis besedne zveze »dokončni dostojni pokop«, saj je v četrti alineji določeno, da to pomeni le »označitev novoodkritega vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Označi se tako mesto, kjer je bilo odkrito grobišče, kot tudi mesto pokopa žrtev, če je prišlo do prekopa posmrtnih ostankov na drugo lokacijo.«

         

        »Dostojen pokop«, ki naj bi ga uredil predloženi zakona, se torej sploh ne nanaša na pokojnike v skrivališčih, kjer so morilci skrili njihova trupla, temveč naj bi se nanašal le na skrivališča njihovih posmrtnih ostankov, ki jih predlagatelj poimenuje »prikrita vojna grobišča«.

         

        Po splošnih načelih, ki veljajo v civiliziranih deželah in po mednarodnem vojnem pravu, je treba poiskati trupla vseh padlih vojakov in drugih žrtev vojne, jih obvarovati pred ropanjem (tudi jemanja osebnih predmetov v imenu »varstva kulturne dediščine«), jih identificirati, prenesti na blagoslovljena vojna ali civilna pokopališča ter jih tam pokopati po obredih veroizpovedi, ki so ji pripadali pokojniki.

         

        Definicije »prikritih«, »domnevnih« in »novoodkritih« vojnih grobišč so v zakonu odveč, saj so to  le nevzdržna stanja, ki jih mora država nemudoma rešiti in vse pokojnike v takšnih »vojnih grobiščih« nemudoma prekopati oziroma prenesti na urejena vojna ali civilna pokopališča.

         

         

        K 3. členu

         

         

        Besedilo »varstvo prikritih vojnih grobišč« je  oksimoron, saj se prikritega grobišča ne da varovati; če oblast ve, kje je, ni več prikrito.

         

        Takšna besedna zveza bi bila smiselna le v primeru, če bi za morišča žrtev komunizma spet uvedli takšen režim kot je veljal do leta 1990, ko je udba oziroma ljudska milica vedela za prikrita grobišča in jih je hotela še naprej držati v ilegali. Imeli so natančne sezname vseh prikritih grobov, da so lahko ob prazniku Vseh svetih tja postavljali miličnike, ki so odganjali svojce in druge ljudi.

         

        Tudi drugi odstavek je absurden, saj v nobenem zakonu, multilateralnem ali dvostranskem mednarodnem sporazumu ni določb o varstvu prikritosti vojnih grobišč, povsod je govora le o urejanju in skrbi za vojna pokopališča.

         

         

        K 3. poglavju

         

        Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč (v nadaljevanju: komisija)  ima po predlogu zakona nenavaden status, ki ni skladen niti z ustavo niti z zakoni na področju vlade in državne uprave zato bi bilo treba celotno poglavje napisati na novo.

         

        Rešitev bi lahko iskali v dveh smereh:

         

        1.    Če predlagatelj hoče, da bi komisija imela konkretne naloge, pristojnosti in lastne finančne vire, bi jo morali organizirati kot javen zavod ali kot zaseben zavod s koncesijo na tem področju. V tem primeru bi se za samo ustanovitev in notranjo organizacijo zavoda uporabljale določbe zakona o zavodih, ta zakon ali zakon o vojnih grobiščih pa bi le določil delovno področje in pristojnosti takšnega zavoda. 

         

        Takšen zavod bi lahko nosil kakršno koli ime, lahko tudi »Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč«, vendar bi se ga dalo umestiti v slovensko ustavno in pravno ureditev.

         

        Glede na dejstvo, da po 25 letih od spremembe političnega sistema še ni urejeno nobeno vojno pokopališče žrtev komunizma, bi komisija, če bi bil organizirana kot samostojna pravna oseba, gotovo napravila več. V takšni organizacijski obliki bi imela tudi finančno samostojnost, saj bi lahko pridobivala sredstva iz državnega proračuna, pa tudi iz donacij fizičnih in pravnih oseb ter iz drugih virov.

         

        2.    Če bi področje iskanja prikritih grobišč in prekopov na vojna ali civilna pokopališča pustili v neposredni pristojnosti državne uprave,  bi lahko komisijo ustanovili le kot medresorsko telo za koordinacijo in usklajevanje dela vseh državnih organov, katerih pristojnosti se dotikajo tega področja. V takšni medresorski komisiji bi torej sodelovali predstavniki ministrstva za delo itd.., ki je zdaj pristojno za vojna grobišča, ministrstvo za obrambo, ki je pristojno za padle vojake,  ministrstvo za okolje in prostor, ki je pristojno za pokopališča ter razpolaganje s prostorom, ministrstvo za finance. Vsekakor bi morali v komisijo vključiti tudi predstavnike Nove slovenske zaveze in drugih nevladnih organizacij, ki skrbijo za grobove žrtev komunizma.

         

        Ob umeščanju te komisije v sistem državne uprave bi bilo primerno razmisliti o smotrnosti določitve pristojnosti za področje vojnih grobišč, do katere je prišlo leta 1996 po ukinitvi prejšnjega samostojnega ministrstva za borce in vojaške invalide. Na celem svetu edino v RS skrbi za vojne grobove ministrstvo za delo, družino, socialo, invalide, enake možnosti, itd, povsod drugje pa spada to področje v neposredno pristojnost ali vsaj pod nadzor ministrstev za obrambo. Tudi v Sloveniji bi za vojna pokopališča, vključno s tistimi, ki jih je treba še urediti in tja prekopati padle ali pobite vojake in civiliste iz prikritih grobišč, bolje poskrbelo ministrstvo za obrambo.

         

        K 4. členu

         

        a)      V prvem odstavku so pristojnosti komisije popolnoma nerazumno določene, saj je zapisano, da je pristojna za vodenje vseh aktivnosti pri postopku odkrivanja prikritih vojnih grobišč. To je nemogoče, saj se postopek praviloma začne, ko nekdo drug, ne komisija, najde prikrito grobišče in jo o tem obvesti. Po drugi strani je pristojnost določena preozko, saj se delo komisije ne konča, ko je prikrito grobišče odkrito. Potem se pravo delo šele začne, saj je treba grobišče prekopati, žrtve identificirati, jih prenesti na urejeno vojno pokopališče ali kostnico, in nato skrbeti za urejanje ter varstvo tega pokopališča.

         

        b)   Kdor pozna razmere, lahko kar po imenih gotovi, koga imajo predlagatelji v mislih za 9 članov komisije. Manjka le stolček za Spomenko, razen če zanjo ni rezerviran kateri od sedežev za 3 člane »iz vrst vladnih in nevladnih organizacij in združenj s področja varstva človekovih pravic«. V predlogu zakona ni navedeno, ali je predsednik eden od 9 članov, ali je imenovan poleg njih.

         

        c)   V tretjem odstavku so pristojnosti določene preveč pavšalno in skopo. Predsednik in člani komisije bi funkcije opravljali nepoklicno.

         

        d)   Najlepša je določba osmega odstavka, v kateri je določeno, da bo predsednik komisije za petletni mandat dobil pavšalne sejnine v skupnem znesku 15 ministrskih bruto plač (cca 60.000 €)  člani pa 10 takih plač (cca 40.000€). Na leto bi pavšali za vse člane in predsednika komisije presegli povprečni letni znesek, ki ga država namenja za vsa plačila v zvezi s prikritimi grobišči.

         

        K 5. členu

         

        Določbe 5. člena se ne da umestiti v sistem pristojnosti in dela državne uprave. Predlagatelj zakona si je upal določiti, da mora vse strokovne, tehnične in administrativne naloge za komisijo opravljati kar ministrstvo, pristojno za vojna grobišča. Komisija bi bila torej nad ministrstvom in minister bi imel težave, ker ne bi vedel, ali naj dela po navodilih premierja, ali mora ubogati predsednika komisije. Zato je to določbo nujno na novo in drugače napisati.

         

        Še bolj si je komisija prilastila oblast nad direktoratom ministrstva, pristojnim za vojna grobišča. Ob tem ni jasno, ali gre za nov specializiran direktorat, ali bo lahko to še naprej opravljal sedanji direktorat, ki je pristojen za področje invalidov, vojnih invalidov, vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja in vojnih grobišč. Generalna direktorica bo morala opravljati delo tajnice komisije, polega tega pa bi bila odgovorna za realizacijo njenih sklepov. Če ne bo pridna, lahko komisija ministrici predlaga, naj jo razreši. To določbo je treba drugače napisati.

         

        K 6. členu

         

        a)   Sporna je določba, da se opravlja postopek odkrivanja prikritih vojnih grobišč z namenom dostojne obeležitve in pokopa žrtev v teh grobiščih. Po splošnih civilizacijskih načelih in tudi po veljavnem zakonu o pokopališki in pogrebni dejavnosti je namreč treba človeške posmrtne ostanke, ki se najdejo zunaj pokopališč, prekopati na pokopališča, ne pa jih pustiti pokopane kar tam in le obeležiti mesto, kjer so zakopane.

         

        b)   V tretji alineji se črta besedilo za besedo »ostankov«, saj je treba prikrito grobišče vedno razkriti, iz njega vzeti človeške posmrtne ostanke in jih prekopati na vojno ali civilno pokopališče. Nihče nima diskrecijske pravice odločati, ali jih bodo sploh prekopali ali ne, saj je to civilizacijska dolžnost,

         

        c)   Prav tako bi moral biti obvezen odvzem vzorcev DNK iz dolgih kosti (stegnenic). Pri vsakem prekopu je treba z vso skrbnostjo poiskati vse dele oblačil, dokumentov in drugih stvari ob truplih, ki lahko pripomorejo k skupinski ali osebni identifikaciji pokojnikov. To ne sme biti prepuščeno prostemu preudarku komisije ali koga drugega.

         

        d)     Besedi »pokop žrtev« se nadomesti z besedilom »prekop posmrtnih ostankov«.

         

        e)      Predzadnja alineja se črta, saj kraj, od kjer so bili človeški posmrtni ostanki prekopani, ne velja več za grobišče. Če bo obveljalo stališče, da  prizorišča množičnih pobojev sodijo v slovensko kulturno dediščino, naj jih pristojen državni organ pač vpiše v register kulturne dediščine, vendar to ni več stvar tega zakona.

         

        f)       Tudi zadnja alineja se briše, saj izpraznjenega grobišča ni več treba urejati. Namesto tega se uredi vojno pokopališče, kamor so bili prekopani najdeni posmrtni ostanki.

         

        K 7. členu

         

        a)   V prvih petih odstavkih 7. člena je predlagatelj na nenavaden način postavil delo pristojnega ministrstva v zvezi z odkrivanjem prikritih grobišč in zbiranjem dokumentacije ter drugih obvestil o dogajanjih v zvezi s temi grobišči, pod cenzuro komisije. V petem odstavku namreč je namreč zapisal, da lahko ministrstvo opravlja te naloge samo, če ji komisija tako naloži s sklepom. Ker predlagatelj ne verjame, da bi ministrstvo znalo opraviti te naloge, je v ta člen posebej napisal, da »lahko pri posameznih aktivnostih zbiranja in obdelovanja podatkov lahko sodelujejo tudi člani komisije«. Vse navedene določbe ne sodijo v zakon, zato jih je bolje črtati.

         

        b)   Tudi zadnji trije odstavki so v nasprotju s slovenskim pravnim redom, saj potem ko je direktorat ministrstva, pristojnega za vojna grobišča, zbral vse potrebne podatke in pripravil vpisnik, o vpisu v uradno evidenco ali register ne more odločiti komisija, temveč izključno minister ali od njega pooblaščena oseba.

         

        K 8. členu

         

        Vsi postopki in ukrepi navedeni v 8. členu so tipični upravni postopki, ki jih lahko izvede oziroma sprejme le pristojni državni organ, torej pristojno ministrstvo, ne pa komisija.

         

        K 9. členu

         

        a)   Določba 9. člena tega predloga se pokriva z ureditvijo po 28. členu veljavnega ZVG razen nekaterih dodatnih omejitev in prevzema pristojnosti zato je nepotrebna.

         

        b)   Policijo in državno tožilstvo mora poklicati vsakdo, ki nekje zunaj pokopališča najde človeške posmrtne ostanke, ne le komisija.

         

        c)   V primerih, ko je bila določena lokacija vpisana v evidenco prikritih grobišč brez podrobne preiskave, ki bi to nedvoumno potrdila na podlagi najdenih dokumentov oziroma najdbe človeških posmrtnih ostankov, se to lokacijo začasno zavaruje. Vendar v takšnih primerih ne bi bilo smotrno, da bi lastnike zemljišč, policijo, tožilstvo, upravno enoto in druge organe, pristojne za ureditev prostora, o obstoju domnevnega vojnega grobišča, o načrtovanih posegih, začasnih zavarovanjih in zaznamovanjih obveščala komisija. To so tipične naloge pristojnega upravnega organa, torej ministrstva.

         

        d)   V četrtem odstavku se črta drugi stavek, po katerem naj bi komisija o pričetku postopka sondiranja sprejela poseben sklep. Sklepe namreč lahko sprejme le upravni organ. Namesto tega je treba določiti, da se sondiranja izvedejo po programu, ki ga določi komisija.

         

        Na podlagi tega letnega programa sondiranj ali prekopov prikritih grobišč, ki ga sprejme komisija, potem ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, pripravi javno naročilo in povabi izvajalce z dovoljenji za izvajanje pogrebnih in pokopaliških dejavnosti, ki so ustrezno opremljena in usposobljena ter pripravljena delati za primerno ceno. Z izbranim izvajalcem potem ministrstvo sklene pogodbo, v kateri se določijo vse lokacije, kjer mora opraviti vse potrebno za potrditev  obstoja grobišč in za prekop tam razkritih posmrtnih ostankov.

         

        e)   Peti odstavek se črta. Sondiranje je namreč treba opraviti na vseh prikritih grobiščih. 

         

        f)     Glede na dosedanjo prakso Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki praktično onemogoča vsako sondiranje ali prekop vojnih grobišč, je res nujno določiti, da se določila Zakona o varstvu kulturne dediščine ne uporabljajo v zvezi z vojnimi grobišči. Vendar tega ni treba posebej pisati v novi zakon, saj izhaja že iz kolizijskih pravil za rešitev nasprotij med navedenim zakonom in ZVG.

         

        g)   Sedmi odstavek je nujno črtati. Umetno postavljena omejitev sondiranja na izkop malih jam s tlorisom enega kvadratnega metra, torej kvadrata s stranico 1 m, ali 2 metra dolgega in pol metra širokega kanala, je nesmiselna in škodljiva. V sipkem terenu se ob takšni omejitvi sploh ne da kopati do običajne grobne globine prek dveh metrov, kjer so običajno posmrtni ostanki.

         

        h)   Določba, da se sme kopati samo do najdbe kosti,  je v nasprotju z naslednjim odstavkom, ki predpostavlja, da so bili posmrtni ostanki dvignjeni iz groba in se glasi: »Najdeni posmrtni ostanki se zavarujejo in dokumentirajo po forenzičnih načelih«.

         

        i)     Sondiranje mora biti izvedeno tako, da se da ugotoviti celoten obseg najdenega grobišča, torej je nujno odstraniti zemljino, smeti ali drug material, s katerim so prekriti posmrtni ostanki žrtev, vse do robov grobišča, kjer se nato koplje tako globoko, da se pride do dna jame ali brezna, v katero so bila zmetana trupla žrtev.

         

        j)     Zadnji odstavek se črta. Če je prikrito grobišče na lokaciji, ki je zavarovana po zakonu o varstvu kulturne dediščine, se o sondiranju oziroma prekopu obvesti pristojni zavod.

         

        K 10. členu

         

        a)   Pred 10. členom predloga bi moral biti še vsaj en člen, ki bi urejal izkop posmrtnih ostankov iz odkritega grobišča.

         

        b)   Iz zavarovanih skeletnih in drugih ostankov se odvzamejo vzorci DNK za takojšnje ali kasnejše analize. Odvzem vzorcev in analize opravlja za to pooblaščena institucija, ki jo izbere ministrstvo, pristojno za vojna grobišča, na podlagi izvedenega javnega razpisa.

         

        c)   Drugi odstavek se črta. Odvzem vzorcev DNK iz skeletnih in drugih ostankov iz posameznega grobišča mora biti obvezen, ne pa prepuščen prosti presoji komisije.

         

        d)   Črta se sedanji četrti odstavek, po katerem o obdelovanju in posredovanju podatkov iz zbirke  podatkov o vzorcih DNK, odloča komisija, ki vodi tudi nadzor nad obdelavo podatkov. 

         

        Namesto tega bi morali v zakonu določiti ustanovitev in organizacijo banke podatkov o vzorcih DNK vseh žrtev, najdenih v odkritih grobiščih žrtev komunizma. Dostop do te banke podatkov bi moral biti omogočen vsakomur, ki bi se obrnil na skrbnika te banke podatkov z zahtevo, da v njej najde podatke o njegovem sorodniku. Skrbnik banke podatkov potem svojcu pogrešane osebe odvzame vzorec DNK in ga po strokovnih standardih primerja z vsemi vzorci DNK v banki podatkov, da ugotovi sorodnost. Če je primerjava pozitivna, mora skrbnik  svojcu dati informacije o tem, v katerem vojnem pokopališču oziroma kostnici so posmrtni ostanki njegovega sorodnika. Šele potem bi bilo mogoče uveljaviti določbo sedanjega  petega odstavka, po katerem se po opravljeni identifikaciji posmrtni ostanki predajo svojcem, če ti izjavijo, da želijo prenesti posmrtne ostanke v družinski grob. Tudi v petem odstavku pa je treba črtati določilo, da o predaji posmrtnih ostankov svojcem odloči komisija. V tem primeru ni prostora za prosti preudarek komisije, saj je pravica svojcev do pokopa sorodnikov njihova neodtujljiva pravica.

         

        e)   Besedilo šestega in sedmega odstavka se nadomesti z naslednjim besedilom:

         

        »Po odvzemu vzorcev DNK se posmrtne ostanke žrtev, prekopanih iz odkritih grobišč žrtev komunizma, prenese v najbližjo kostnico.  Posmrtni ostanki so v kostnici najmanj eno leto, da se lahko javijo svojci, ki so preko primerjave DNK izkazali sorodstvo s katero od žrtev.  V tem času se zbirajo podatki o žrtvah v prekopanem grobišču, da se ugotovi vsaj njihova skupinska identiteta.  Če se ugotovi, da gre za posmrtne ostanke pripadnikov tujih oboroženih sil ali tujih državljanov,  ministrstvo o tem obvesti pristojen organ te države.

         

        Po poteku roka iz prejšnjega odstavka se opravi slovesen pogreb najdenih žrtev na vojnem pokopališču, ki je najbližje kraju, kjer so bile žrtve pobite in pokopane v prikritem grobišču.«

         

        K 11. členu

         

        f)     Prvi odstavek je dobeseden prepis četrte alineje 2. člena tega predloga zakona.  Če predlagatelj resno misli s to določbo, naj jo zapiše le enkrat in izbriše ponovitev. Določba tega odstavka je tudi v nasprotju z drugim odstavkom istega člena.

         

        Moj komentar k tej določbi je že zapisan pri 2. členu predloga.

         

        g)   Drugi odstavek se nadomesti z naslednjim besedilom:

         

        »Posmrtni ostanki žrtev komunizma, ki so bili prekopani s posameznega odkritega grobišča, ki po identifikaciji niso bili izročeni svojcem ali drugi državi, se pokopljejo na vojnem pokopališču ali kostnici, ki leži najbliže grobišču, kjer so bili najdeni. Slovesen pogreb po krščanskem obredu se opravi skladno z določbami zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti.«

         

        K 12. členu

         

        Vsebina tega člena sodi v evidenco iz petega in šestega odstavka 7. člena tega zakona zato se 12. člen črta.

         

        K 13. členu

         

        Celotno besedilo tega člena je nepopoln prepis 28. člena veljavnega Zakona o vojnih grobiščih in je zato ta člen nepotreben ter se črta.

         

         

        K prehodnim in končnim določbam

         

        V predlogu zakona bi morali za vse primere, kjer se določbe tega zakona križajo z določbami zakona o vojnih grobiščih, o varstvu kulturne dediščine ali drugih zakonov, določiti, katere določbe navedenih zakonov se po uveljavitvi tega zakona ne bi več uporabljale.

         

        V Zavrhu, 9. 4. 2015

         

        Marko Štrovs l.r.

         

        11:38Ni komentarjev: 

        NEDELJA, 13. JULIJ 2014

        ČRNE BUKVE O DELU KOMUNISTIČNE OSVOBODILNE FRONTE PROTI SLOVENSKEMU NARODU - prepis izvirnika iz leta 1944

        V svojem arhivu sem našel skoraj četrt stoletja star prepis izvirnika Črnih bukev, ki so bile izdane  1944 v Ljubljani. Zaradi takratnih skromnih tehničnih možnosti v prepisu ni fotografij, ki bogatijo tiskane izdaje. Prav tako so izpuščeni nekateri dolgi seznami uničenega imetja in podobno. Zato svetujem tistim, ki bi radi videli celovito in grafično opremljeno izdajo Črnih bukev, naj si jih kupijo pri Leljaku, ki jih je dal natisniti.

        Črne bukve so odličen dokument, ki kaže razloge zaradi katerih se je večina Slovencev leta 1944 uprla grozečemu komunizmu.


        ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

         

        U V O D N A   O P O M B A

         

                   

         

        Pričujoča knjiga vsebuje izbor dejstev in dokumentov, katerih namen je neizpodbitno dokazati, da je tako imenovano »slovensko narodno-osvobodilno gibanje« ali »Osvobodilna fronta« kot del »Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije« bilo in je docela komunistično ter istovetno s »Komunistično partijo Slovenije« - in po njej s Kominterno z njenimi načrti, njenimi cilji, torej istovetno s cilji sovjetskega imperializma v Evropi.

         

        Dokazi za to so nastanek, razvoj, vodstvo in delo Osvobodilne fronte na slovenskem ozemlju.  Ti dokazi so v knjigi podprti z uradnimi izjavami vodilnih osebnosti iz Izvršnega odbora Osvobodilne fronte ter iz Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in pa s fotografskimi posnetki dokumentov iz raznih . arhivov Osvobodilne fronte ter Komunistične partije Slovenije.

         

        Vse to dokazuje, da je dejanski namen Osvobodilne fronte bil boljševizacija slovenskega naroda - še pred koncem sedanje vojne.

         

        Drugi namen izbora dejstev in dokumentov je dokazati, da je komunistično »slovensko narodno-osvobodilno gibanje« ali »Osvobodilna fronta« bilo protislovensko, njegov cilj pa uničenje slovenskega naroda, ki se je boljševizaciji upiral.

         

        Prvi dokaz za to je dejstvo, da so se oboroženi oddelki Osvobodilne fronte leta 1942 in 1943 borili izključno proti slovenskemu ljudstvu, bodisi tako, da so sami pobijali slovenske ljudi in uničevali slovensko narodno imetje, bodisi da so po načrtu izzivali strahotne represalije savojskega okupatorja nad lastnim narodom.

         

        Drugi dokaz je dejstvo, da je komunistična Osvobodilna fronta od svojega nastanka dalje pri svojem boju proti slovenskemu narodu sodelovala s cesarsko savojsko vojsko, kar se je docela jasno kazalo zlasti od srede leta 1942, to je, odkar je bilo slovensko ljudstvo med dvema ognjema prisiljeno, da je v obupu seglo po samoobrambi proti komunizmu.

         

        Ta dokaza sta podprta z neštetimi dejstvi, listinami in slikami.

         

        Knjiga pomeni nekako nadaljevanje, še bolj pa dopolnilo brošure »V znamenju OF«, ki je izšla februarja 1943.  Nadaljevanje v toliko, v kolikor navaja dejstva in dokazila, ki jih v prvi knjigi ni bilo moči ali pa ni bilo dovoljeno objaviti.

         

        Končni cilj te knjige je z dejstvi razkrinkati enega največjih zločinov, ki jih je komunizem nad kakim evropskim narodom zagrešil, ko je pod krinko »narodno-osvobodilnega« boja skušal izvesti komunistično revolucijo ter boljševizacijo vsega našega življenja in tako pripraviti tla za priključitev slovenskega ozemlja sovjetskemu političnemu sklopu.  S tem je komunizem povzročil slovenskemu narodu ogromno človeško, stvarno in duhovno škodo in ga prisilil, da se mora danes z vsemi sredstvi, ki jih more dobiti, boriti ne za kake politične cilje, temveč za ohranitev golega življenja.

         

        Tisoči in tisoči mrtvih Slovencev, razdejana domovina, padec v kulturne ter gospodarske razmere pred sto leti, uničenje nenadomestljivih stvarnih dobrin ter kulturnih spomenikov, državljanska vojna ter iz nje izvirajoči razdor in oslabitev naše narodne sile - to so dejstva, s katerimi slovenski narod danes pred vsem svetom obdolžuje komunizem, njegove domače in tuje voditelje ter vse tiste, ki so komunistično delovanje na slovenskem ozemlju podpirali, zagovarjali ali opravičevali.

         

        Dokaze za to obtožbo navaja pričujoča knjiga.

         

                    Vse izjave in dokazila, ki jih delo navaja, so posneta po izvirnih dokumentih, ki so javnosti na razpolago.  Vse je podprto z navedbo časa kraja ter imen kjer je ime pri kaki izjav ali pričevanju izpuščeno se je to zgodilo zaradi tega, ker bi bila priča ali njeni svojci z objavo imena izpostavljeni, četudi samo začasno, smrtni nevarnosti zaradi komunističnega maščevanja.

         

        Besedila dokazil, ki jih knjiga prinaša v fotografskem posnetku, med tekstom ne ponavljamo.  Fotografije oseb, priobčene v poglavjih o uničevanju slovenskih življenj, predstavljajo izključno žrtve, ki so jih pobili komunisti, bodisi da so te žrtve navedene v priobčenem izboru imen ali ne.

         

         

         

        SLOVENSKA OSVOBODILNA FRONTA ORODJE SOVJETSKEGA IMPERIALIZMA

         

                   

         

        Tako imenovano »slovensko narodno-osvobodilno gibanje«, ki si je nadelo ime »Osvobodilna fronta«, je začelo v slovenski javnosti nastopati po vstopu Sovjetske Rusije v sedanjo svetovno vojno.  Skoraj gotovo je, da je bilo tudi šele tedaj ustanovljeno.  Voditelji tega gibanja vsaj v prvem letu njegovega obstanka niso nikoli trdili, da bi se bilo ustanovilo prej.  S to trditvijo so začeli prihajati šele tedaj, ko so se iz slovenskih narodnih-krogov začeli oglašati očitki, da Osvobodilna fronta ni slovensko narodno gibanje, da je bila ustanovljena na zapoved iz tujine in da se bori za tuje, namreč za sovjetske koristi.  Šele tedaj so prvaki Osvobodilne fronte začeli po svoji agitaciji razglašati, da se je gibanje ustanovilo v aprilu 1941, takoj po razpadu Jugoslavije.

         

        Drži pa, da so se oborožene tolpe v okviru Osvobodilne fronte začele snovati šele po vstopu Sovjetov v vojno.  »Navodila komandantom, polit komisarjem in komandirjem«, ki jih je vrhovno poveljstvo »narodno-osvobodilne vojske« dalo dne 11.  junija 1942, pravijo namreč:

         

        »l.  julij (1942) je prva obletnica ustanovitve slovenske narodno partizanske vojske.  Mislite že sedaj na dostojno proslavo .  .  . «

         

        In ena izmed komunističnih programatičnih pesmi, ki jih je vrhovno poveljstvo rdečih tolp izdalo v zbirki »Slovenske partizanske pesmi« junija leta 1942, pravi glede začetka »osvobodilnega boja« v slovenskih krajih takole:

         

                    »Naglo puško smo zgrabili in odločno z doma šli,

        ko sovjetski so junaki skupni boj oklicali. . . «

         

                    Pa naj bo z ustanovitvijo tako ali tako, drži namreč, da je Osvobodilna fronta zajela s svojim delom šele po vstopu Sovjetske Rusije v vojno in da se je ustanovila tedaj, ko je bilo že docela jasno, da pojde Sovjetska Rusija v vojno.

         

        Slovenska Osvobodilna fronta je bila, kakor pričajo uradne izjave njenih prvakov, ustanovljena na pobudo Komunistične partije Slovenije.  Komunistična partija Slovenije je po istih izjavah bila ves čas vodilna in poglavitna sila Osvobodilne fronte.  Vse delo Osvobodilne fronte je potekalo po načrtih Komunistične partije Slovenije ter v skladu z njenimi socialnimi in političnimi cilji.  Ti cilji so znani, znana je pa tudi povezanosti sleherne komunistične stranke na svetu s Komunistično internacionalo ter popolna odvisnost v sake komunistične stranke od navodil Kominterne.

         

        Zaradi tega je več ko jasno, da Komunistična partija Slovenije tako važnega sklepa, kakor je bil sklep o začetku oborožene vstaje v okviru Osvobodilne fronte ter o začetku komunistične revolucije v deželi, ki leži v srcu Evrope, ni mogla sprejeti na svojo pest, temveč je to storila na zapoved iz Moskve.

         

        Danes ni treba dokazovati, da je Kominterna z vsemi svojimi ustanovami ter s svojim ciljem, svetovno revolucijo, samo orodje sovjetskega imperializma, ki mu geslo o svetovni revoluciji služi za krinko, pod katero naj hi uresničili svoje politične, osvojevalne namene.

         

        Kakor pričajo razni politični dogodki v letu dni nazaj, si je sovjetski imperializem v sedanji vojni zastavil točne cilje ki jih hoče doseči.  Določil je meje, do koder naj bi po sedanji vojni segala politična oblast Sovjetov.

         

        Ker je ta pri uresničevanju omenjenih svojih načrtov vsaj uradno kolikor toliko vezana na svoje sedanje zaveznike in se mora ozirati na njihove cilje in načrte, skuša doseči svoje namene s politiko dopolnjenih dejstev.  Še pred vojaško odločitvijo v sedanji vojni hoče namreč na ozemljih, ki jih ima za svoje bodoče vplivnostno področje, ustvariti tako politično stanje, spričo katerega bi bila potem možna ena sama odločitev, namreč: vključitev teh pokrajin v državni sklop Sovjetske Zveze.

         

        Ta svoj namen - ustvaritev dopolnjenih dejstev - je Sovjetska Rusija skušala in še skuša doseči po komunističnih strankah na teh ozemljih.  Te so takoj tedaj, ko se je Rusija odločila za poseg v sedanjo svetovno vojno, dobile od Kominterne zapoved, da ob začetku vojne začno z oboroženimi vstajami na svojem področju.

         

        Neumno hi bilo misliti, da so Sovjeti s temi vojaško brezupnimi in jalovimi nastopi v oddaljenem zaledju pravega bojišča hoteli vplivati na potek pravih bojev.  Morda je to bil postranski namen.  Poglavitni namen je bil v teh deželah zanetiti komunistično revolucijo, spraviti s poti vse nasprotnike boljševizma in boljševiškega imperializma ter ustanoviti tam komunistične ali vsaj levičarske vlade.  Te vlade bi Sovjetska zveza potem ob ugodni priliki uradno priznala, one pa bi - spet ob ugodni, iz Moskve nakazani priliki - po načelih »demokracije« ter »sama odločbe narodov« izglasovale politično priključitev teh pokrajin k Sovjetski Rusiji.

         

        Politični razvoj »Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije«, katerega sestavni del je slovenska Osvobodilna fronta, njegova sprememba v »zakonodajno telo« ter v vlado »maršala« Tita, in pa dosedanje stališče Sovjetske Rusije do te vlade nazorno dokazujeta resničnost te trditve.

         

        Sovjetski prvaki in prvaki Kominterne so vedeli, da predstavljajo komunistične stranke v deželah, ki naj bi prišle v sovjetsko politično območje, le neznatno manjšino.  Vedeli so, da so vsi ti narodi, naj žive v takem ali takem političnem položaju, iz prepričanja in zaradi svojih osnovnih narodnih koristi tem načrtom nasprotni.  Plašila je te narode med drugim zgovorna usoda Baltiških držav, Finske in Poljske.  Bilo je jasno, da komunistične stranke pri njih ne bodo uspele, če bi nastopile s svojim pravim programom, z revolucijo.

         

        Zaradi tega se je Kominterna odločila za drugo pot.  Te narode je bilo treba najprej pridobiti za oboroženo vstajo pod krinko »narodno« osvobodilnega« boja proti »okupatorjem« in proti domači »reakciji«, to je, proti tistim silam in skupinam, ki so v vstaji videle jalov samomor lastnega naroda.

         

        »Narodno-osvobodilni« boj so začele in vodile komunistične stranke pri nekaterih narodih.  Zanj so z različnimi sredstvi pridobile tiste politične skupine ki so bile same po sebi levičarske ali pa so jih komunisti tako razkrojili, da so v njih vodili oni.

         

                    Ker so komunisti bili v teh deželah v manjšini, so pri organizaciji »narodno-osvobodilnih« gibanj uporabili svojo staro taktiko, namreč taktiko političnih zvez, ki so jo pred sedanjo vojno s pridom preskusili npr.  v Španiji in Franciji pod imenom »ljudskih front«.  V bistvu komunizma in bistvu njegove taktike je, da mora v takih političnih zvezah, četudi je v manjšini, najprej na tihem voditi, sčasoma dobiti v njih vso besedo, nadzorstvo in oblast, medtem druge zaveznike razkrajati in pridobivati njihove množice zase; ko pa je dovolj močan in utrjen, vse zavezniške voditelje prisilili, da vstopijo v komunistično stranko, ali pa se jih iznebiti.

         

        Da je to res, nam dovolj zgovorno priča usoda španskih anarhistov in socialistov v španski ljudski fronti, nič manj pa usoda zaveznikov komunizma v slovenski Osvobodilni fronti, o čemer bo govora pozneje.

         

        Prav politični razvoj slovenske Osvobodilne fronte, če ga primerjamo ob španskem zgledu, nazorno in razločno kaže, da so bila vsa »narodnoosvobodilna« gibanja organizirana po navodilih in preskušenih receptih iz Moskve.

         

        Tudi ni golo naključje, da se je cela vrsta vodilnih ljudi v slovenski Osvobodilni fronti šolala v španski državljanski vojni.  (Tako na primer glavni organizator rdečih tolp na slovenskem ozemlju dr. Aleš Beabler ter eden največjih krvolokov slovenske »narodno-osvobodilne vojske«, Stanko Semič-Daki, zdaj poveljnik rdeče »brigade«. )

         

        Posebno zagrizeno, načrtno in temeljito je to prizadevanje Kominterne, to je Sovjetov, bilo na slovenskem ozemlju.  Iz tega je očitno.  da je boljševizem slovensko ozemlje za zdaj določil kot skrajno zahodno točko področja, ki bi ga rad v tej vojni dobil.  Zaradi tega je skušal pogoje za boljševizacijo najprej in docela pripraviti tu.  Kar leži ozemlja med nami in Rusijo, bi potem, ko bi bila izvedena socialna in  politična  boljševizacija pri nas, samo padlo v naročje sovjetskemu imperializmu ter vsem njegovim socialnim in drugim posledicam.

         

        V tem je načrt podoben sovjetskim naklepom za boljševizacijo vse Evrope leta 1936, ko bi bila morala najprej postati rdeča Španija, pa bi se potem zrahljalo vse, kar je med njo in med Rusijo.

         

        Boj za boljševizacijo naše dežele, ki se je v vsej Evropi začel najprej, je bil tako zagrizen in krvav iz dveh razlogov.  Prvič si je Kominterna boljševizacijo tega ozemlja, ki naj bi Sovjetom služilo kot drugi dostop na Sredozemsko morje, če bi odpovedale Dardanele, zastavila za trenutno poglavitni cilj v Srednji Evropi.  Drugič pa je ta boj tako silovit zaradi tega, ker je malo katera srednjeevropska dežela po svojem duhovnem izročilu, svojem socialnem ustroju ter po svoji krščanski omiki komunizmu in njegovim ciljem že sama po sebi tako nasprotna.

         

        Ko je slovenski narod videl, da hoče Komunistična partija Slovenije pod krinko »narodno-osvobodilnega« boja izvesti na slovenskem ozemlju socialno revolucijo, da bi z njeno pomočjo Slovence privedla pod oblast Sovjetov, se je tem prizadevanjem uprl.  Če hi bilo to gibanje res narodno, kakor je trdilo, bi bilo tedaj odnehalo, ko je videlo, da narod svojega samomora noče.

         

        Toda Osvobodilna fronta tega ni storila, temveč je rajši začela neusmiljen in neizprosen boj proti slovenskemu narodu, zanetila med Slovenci državljansko vojno, usmerila vsa svoja oborožena prizadevanja izključno proti slovenskemu ljudstvu in njegovemu  gospodarskemu obstanku, se zvezala s cesarsko savojsko vojsko ter dogovorno z njo pripravila lastnemu narodu gorje, kakor ga ni doživel v tej obliki noben narod v Evropi.

         

        Prav ta neodjenljivost komunističnih tolp v uničevanju slovenskega naroda, ki se ni pustil boljševizirati, dokazuje, da je bilo vse delo Osvobodilne fronte, ki jo lahko istovetimo s Komunistično partijo Slovenije, zapovedano in vodeno iz tujine.

         

        Da sta nastop in delo slovenske Osvobodilne fronte bila zapovedana in vodena iz tujine, to je iz Sovjetske Rusije, da je cilj Slovenske Osvobodilne fronte bil s pomočjo oborožene vstaje izvesti na slovenskemu ozemlju socialno revolucijo ter tako privesti naše ozemlje v državno območje Sovjetske Rusije, pričajo nedvoumne, lahko rečemo uradne izjave njenih prvakov in voditeljev ter drugi neizpodbitni dokazi, ki jih navajamo v naslednjem.

         

        Boris Kidrič , tajnik Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije ter hkrati tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, torej najbolj odločujoči človek v obeh ustanovah, je v brošuri »Dve leti Osvobodilne fronte« aprila 1943 zapisal med drugim:

         

        »Na temelju analize Centralnega komiteja KP Jugoslavije je KP pravilno slutila, da bo fašistična Nemčija v kratkem napadla Sovjetsko zvezo.  Zato ji je bilo tudi jasno, da bo skoraj napočil čas, ko bo oborožena akcija proti okupatorjem moralno in stvarno mogoča.  KPS je zaradi tega že v prvem razdobju Osvobodilne fronte pripravljala osnovne tehnične, organizacijske in kadrovske pogoje za nastop slovenskega partizanstva.  Ko je fašistična Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, je napočila druga perioda slovenskega osvobodilnega gibanja - razdobje izrazitega množičnega poleta Osvobodilne fronte in oborožene akcije slovenskega partizanstva .  .  .  Napoved ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte, da sta usoda, in bodočnost slovenskega naroda kar najtesneje povezani z usodo in bodočnostjo Sovjetske zveze, je postala živo spoznanje. «

         

        »Ustanovni sestanek Osvobodilne fronte« se je na predlog Komunistične partije Slovenije zedinil v naslednjih točkah: »3.  Da sta usoda in bodočnost slovenskega naroda kar najtesneje povezani z usodo in bodočnostjo velikega ruskega naroda ter vse Sovjetske zveze. «

         

        »Delo« , organ Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, je v novembru 1942, in sicer v št.  5, priobčil članek »ZSSR in slovenski narod«.  Članek je napisal S.  K. , to je Boris Ziherl, član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije.  V njem pravi: »Navodila tovariša Stalina so bila mogočno orožje v rokah slovenskih komunistov v njihovem boju za resnično ljudsko in resnično slovensko pot k osvobojenju .  .  . «

         

        Iz uradnega zapisnika o konferenci, ki jo je Komunistična partija Slovenije imela od 5.  do 8.  julija 1942, je razvidno, kakšno vlogo je pri snovanju in delu Osvobodilne fronte igralo »Društvo prijateljev Sovjetske zveze«.  Ta organizacija spada uradno v sklop ustanov, ki so podrejene neposredno Komunistični internacionali v Moskvi.  Boris Kidrič je na tej konferenci glede tega dejal: »Že sama udeležba na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte dokazuje, da je Osvobodilna fronta neposredno nadaljevanje ,Društva prijateljev Sovjetske zveze'.  Društvo prijateljev Sovjetske zveze je bilo osnovano na pobudo KPS zato, da bi težnje. . .  po naslonitvi na Sovjetsko zvezo dobile svoj jasen organizacijski izraz. «

         

        Josip Vidmar, predsednik slovenske Osvobodilne fronte, je glede tega v brošuri »Klevete in laži«, ki je izšla junija 1943 zapisal: »Že ,Društvo prijateljev Sovjetske zveze', iz katerega se je Osvobodilna fronta razvila, je bilo ustanovljeno na pobudo Komunistične partije. «

         

                    »Društvo prijateljev Sovjetske zveze«, to je po priznanju tajnika Komunistične partije Slovenije in predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte poznejša Osvobodilna fronta, je imelo pred razpadom Jugoslavije najtesnejše zveze s sovjetskim poslaništvom v Beogradu.

        Kakor piše isti S.  K.  v prej omenjenem članku, je svetnik sovjetskega poslaništva v Beogradu, Patrikijev, 5.  aprila 1941, na predvečer vstopa Jugoslavije v vojno za slovo sprejel zastopnika »Slovenskih kulturnih delavcev«, to je zastopnika »Društva prijateljev Sovjetske zveze« in mu dejal: »My Slovencev nikogda ne zabudem! - Mi na Slovence ne bomo nikdar pozabili!«

         

        Res, Sovjeti na Slovence niso pozabili, o tem nam je dokaz Osvobodilna fronta, za katere; ustanovitev so bila dana navodila omenjeni večer v sovjetskem poslaništvu.

         

        V »Delu« je »Krištof« s pravim imenom Edvard Kardelj, član Centralnega komiteja in delegat slovenske Osvobodilne fronte v »Antifašistični zvezi narodnega osvobojenja Jugoslavije« v št.  5 iz novembra 1942 napisal članek »Druga fronta«, v katerem pravi med drugim:

         

        »Na čelu tega boja je nedvomno Sovjetska zveza sama.  Njen neprestani boj za priznanje osvobodilnih gibanj majhnih in zatiranih narodov in njena neprestana politična podpora tem gibanjem je prava oblika njene borbe proti prikritim oporiščem fašističnih imperialistov.  Na tej liniji je tudi podpora, ki jo uživa s strani Sovjetske zveze slovensko osvobodilno gibanje z Osvobodilno fronto na čelu, podpora, ki je prinesla . . .  OF prva mednarodna priznanja. «

         

        Predsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Josip Vidmar, eden izmed 

        ustanovnikov »Društva prijateljev Sovjetske zveze«, je za drugo obletnico Osvobodilne fronte napisal brošuro z naslovom »Beseda o Osvobodi1ni fronti «.  Na strani 7.  tega spisa pravi takole:

         

        »A vloga Komunistične partije med nami ni bila samo notranjepolitična, temveč je imela tudi zunanjepolitičen pomen.  Komunistična partija Slovenije je stranka z enakim programom, kakor ga ima vladajoča stranka v Sovjetski zvezi.  Naravno je, da je njeno delo med nami vzbudilo zanimanje v vladajoči stranki v SSSR in s tem tudi v državnem vodstvu Sovjetske zveze.  In kaj potem pomeni za nas zanimanje in celo naklonjenost največje vojaške velesile. . .  čutimo že danes, a še vse drugače bomo, o tem smo trdno prepričani, to naklonjenost čutili pri mirovnih pogajanjih, pri katerih se bo naša narodna usoda dokončno urejala za dolgo bodočnost. . .

         

        Toda Osvobodilna fronta je šla v svojem programu še dalje in se je dotaknila.  še širšega, slovanskega vprašanja ter izjavila, da ,stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda. ' S tem določilom je opredeljena vsa narodna osvobodilna volja Osvobodilne fronte .  .  . «

         

        Ko je Boris Kidrič na omenjeni konferenci Komunistične partije Slovenije govoril o potrebi, da bodi slovensko »narodno-osvobodilno gibanje« povezano z razvojem komunističnega gibanja drugod po Evropi, in da morajo zaradi tega slovenski komunisti biti previdni, da ne bi skakali iz ojnic ter prehitevali razvoja.  Dejal je dobesedno: »Če ne bomo preskakovali faz, bomo dosegli, da Sovjetska zveza razglasi po svetu, da je to vojna a sovjetiziranje sveta.  Sledil bo zlom fašistične fronte, nevtralizacija Anglije in Amerike.  Razvoj teh elementov demokratične revolucije drugod še ni tako daleč kot pri nas .  .  .  Tudi ne smemo tvegati tega, da gremo s pogoji revolucije tako daleč, da se izoliramo od celotnega protifašističnega gibanja na svetu. «

         

        Čemu ta previdnost in čemu ti oziri, če je slovensko »narodno-osvobodilno« gibanje res nastalo zgolj zaradi čimprejšnje osvoboditve slovenskega naroda?

         

                    In zaključne besede na konferenci Komunistične partije Slovenije v juliju 1942 - napisal jih je Kidrič - so se glasile: »Kakor se nismo ustrašili vseh težav pri izvrševanju nalog, ki nam jih je na vojaškem področju stavljala Partija, tako se ne bomo ustrašili teh, ki si jih postavljamo danes.  Izvršili jih bomo, če bomo neomajno zaupali našemu vodstvu, če bomo zaupali Komunistični internacionali in njenemu spretnemu komisarju antifašistu Juriju Dimitrovu, če bomo neomajno zaupali velikemu strategu in voditelju narodov, tovarišu Stalinu. «

         

        Najbolj odločujoči človek v Osvobodilni fronti torej priznava na vsa usta, da je uspeh slovenskega »narodno-osvobodilnega« gibanja odvisen od poslušnosti do Kominterne, od poslušnosti do sovjetskega diktatorja Stalina.

         

                    Človek, ki je poldrugo leto imel popoln vpogled v vodstvo slovenske Osvobodilne fronte, pripoveduje o odvisnosti Osvobodilne fronte od Sovjetske Rusije in njene politike takole: »Slovenski komunisti so dobivali navodila naravnost iz Rusije že pred ustanovitvijo Osvobodilne fronte.  Neposredno zvezo z Moskvo je imelo Društvo prijateljev Sovjetske zveze', ki je bilo tipično orodje v rokah komunizma.  Poleg teh zvez je bila še posredna zveza preko sovjetskega poslaništva v Beogradu.

         

        Po navodilih ki so jih komunisti dobivali iz Moskve že pred razsulom Jugoslavije so bili točno poučeni o tem, kakšen razvoj naj se po vstopu Sovjetske Rusije v vojno izvede po vsej Evropi.  Ker komunistični nastop v Španiji ni uspel, naj bi zdaj Jugoslavija postala novo njegovo žarišče.  Točna navodila glede vsega, zlasti glede oborožene vstaje, sta iz Moskve prinesla Prežihov Voranc - Lovrenc Kuhar in Edvard Kardelj.

         

        V začetku Osvobodilne fronte vprašanja o obnovitvi bivše Jugoslavije sploh ni nihče omenjal.  Če je kdo govoril o Jugoslaviji ali o Angležih, je bil ustreljen.  Vsa poročila in vsi govori funkcionarjev Osvobodilne fronte so se tedaj končevali z geslom: "živela svobodna sovjetska Slovenija! Živel Stalin, živela Sovjetska zveza! Živel Timošenko! Živela Komunistična partija!"

         

        Kako daleč je šla vsa ta stvar, dokazuje, da so zaradi Jugoslovanske usmerjenosti že leta 1941 na Blatnem klancu pri Mirni ustrelili bivšega aktivnega častnika ,Svetozarja' (partizansko ime), doma iz Niša.  Privezali so ga zaradi tega na bukev, ga živega pekli in potem ustrelili.

         

        V tem smislu.  je šla tudi vsa njihova propaganda na shodih.  Trdili so neprenehoma, da je edino Sovjetska Rusija pravilno urejena država na svetu, komunizem pa edina pot za rešitev Slovencev in tista sila ki lahko našo domovino očisti ter jo pripelje v rusko naročje.  Nasloniti se je treba na Rusijo, ki nas edina more rešiti nazadnjaških podvigov. . .

         

        S to propagando sta se zlasti odlikovala tajnik Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte, Boris Kidrič, ter prvak tako imenovanih krščanskih socialistov, Tone Fajfar.  O tem vedo povedati številne priče iz Suhe Krajine, zlasti iz Kompolj in iz Strug.

         

        V zasebnih navodilih so podrejenim funkcionarjem še posebej zabičevali, da morajo povsod govoriti samo v tem smislu.

         

        Po začetku vojne med Nemčijo in Rusijo so Sovjeti hoteli pridobiti za oborožen nastop v prilog svojim koristim zlasti poljske in češke komuniste.  Toda tam jim ni uspelo, pač pa so se jim dali docela na razpolago breznarodni voditelji slovenskega komunizma, ki so bili po večini trockisti, to je zagovorniki neizprosne revolucije.  Ti naši komunisti niso naredili po ustanovitvi Osvobodilne fronte niti enega političnega ali vojaškega koraka brez navodil iz Moskve.

         

        Navodila je dobival Centralni komite Komunistične partije Slovenije, ki jih je potem izvajal v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, čigar člani so itak po ogromni večini komunisti.  Ves politični in vojaški razvoj Osvobodilne fronte so usmerjali po teh navodilih.

         

        Centralni komite Komunistične partije Slovenije in po njem Izvršni odbor Osvobodilne fronte je od prvega dneva imel radijsko zvezo z Moskvo.  Tja je Osvobodilna fronta tudi vsak dan pošiljala politična in vojaška poročila, ki jih je potem objavljal »Radio Svobodna Jugoslavija«.

         

        Po1itična poroči1a so sestavljali okrožni odbori Osvobodilne fronte in jih pošiljali Izvršnemu odboru, ki jih je izročal Centralnem komiteju Komunistične partije.  Centralni komite jih je prikrojil po svoje in jih pošiljal po radiu v Moskvo.  Vojaška poročila so sestavljale »brigade« in jih pošiljale »divizijam« ter Glavnemu poveljstvu, Glavno poveljstvo slovenske »narodno-osvobodilne vojske« pa pošilja en izvod vojaških poročil naravnost v Moskvo in drugega Titu.  Angleži in Amerikanci teh poročil ne dobivajo naravnost, temveč šele preko »Radia Svobodne Jugoslavije«.

         

        Po teh navodilih iz Moskve so se komunisti, potem ko so imeli v Osvobodilni fronti vso oblast, tudi otresali bivših zaveznikov.  Da je to res, priča članek.  ki ga je Stalin sam napisal avgusta 1923, in v katerem pravi: "Danes je partizanska borba v Jugoslaviji dokaj enotna.

        Vendar so v njej še elementi, ki imajo svoje posebne namene in cilje.  Te je treba politično izriniti.  da bo zmagala prava linija."

         

        Vzrok in pobuda za nastanek slovenske Osvobodilne fronte so politični cilji Sovjetske Rusije na Sredozemskem morju in v Evropi.  Po navodilih, ki jih je Izvršni odbor Osvobodilne fronte dobival iz Moskve, hočejo Sovjeti dobiti izhod na Sredozemsko morje, in sicer skozi Dardanele in čez Jadran.  S tem bi dosegli svoj stoletni politični cilj, hkrati pa zadali najhujši udarec Angležem: To maj bi jim omogočila nova, sovjetska Balkanska zveza, ki bi se politično ustanovila po izvedbi komunistične revolucije.  Obsegala bi bivšo Jugoslavijo, Albanijo, Grčijo, Bolgarijo in Romunijo.  Ta boljševiška balkanska zveza bi se priključila Sovjetski Rusiji in postala ena izmed njenih zveznih držav.  Da so ti načrti stvarni, kaže dejstvo, da je rdeči balkanski »maršal« Tito bil imenovan za vrhovnega poveljnika partizanskih tolp na področju vseh omenjenih držav, v njegovi »Antifašistični zvezi narodnega osvobojenja Jugoslavije« pa sede komunistični zastopniki vseh teh držav.

         

        Ta dokazuje, da je vse delovanje slovenske Osvobodilne fronte, ki predstavlja po izjavi Tita samega eno najbolj pomembnih in odločilnih sestavin »Antifašističnega sveta«, poteka1o pod izključnim vodstvom Komunistične partije Slovenije in pod strogim sovjetskim nadzorstvom.  Osvobodilni fronti torej še zdaleč ni šlo za osvoboditev slovenske domovine, za obnovitev Jugoslavije, za kako pomoč Angležem in Amerikancem, kakor to trdi njena propaganda.  Njen namen je bil ustanovitev boljševiške balkanske zveze.  ki bi jo položili v naročje Stalinu.  To potrjujejo razne izjave članov Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, zasebni razgovori, ki sem jih imel z njimi in njihova pisana zaupna navodila.

         

        Izvršni odbor Osvobodilne fronte je 8.  maja 1942 izdal okrožnico pod naslovom »Posebna navodila k političnemu in kulturnemu delu«, ki jo je podpisal Peter Kalan - Boris Kidrič.  V njej pravi: »22.  Junija je obletnica napada na Sovjetsko zvezo.  Politkomisarji morajo v vseh edinicah in na terenu pripraviti svečane sestanke.  Sestanki morajo izzveneti za trajno bratstvo s Sovjetsko zvezo in sploh za priključitev z vsemi ostalimi Slovani k Sovjetski zvezi. «

         

        Na zborovanju »Zbora odposlancev slovenskega naroda« v Kočevju je dne 3.  oktobra 1943 govoril Boris Kidrič ter dejal: »Osvobodilna fronta .  .  .  je ugotovila in naglasila, da je usoda slovenskega naroda najtesneje povezana z usodo bratskega nam velikega ruskega naroda in vse Sovjetske zveze, ko je na slovenskih tleh prižgala mogočen plamen slovenske enotnosti pod vodstvom ruskega naroda. «

         

        Zoran Polič, član Izvršnega odbor Osvobodilne fronte, je 26.  Junija 1943 govoril naslednje: ». .  Zavedati se moramo, da je Slovenija kakor tudi ves Balkan absolutna ruska domena, in to v političnem kakor tudi v vojaškem oziru. «

         

        Isti Polič je prav tedaj prepovedal vsem podtalnim komunističnim lističem, da bi v svojem propagandnem pisanju govorili o kaki drugi državi kakor pa samo o Sovjetski Rusiji, in spomladi l.  1943 je komunistično poveljstvo »narodno-osvobodilne vojske« dalo postreliti dosti vojakov pa tudi komandantov, ker so se začeli obračati od ruske linije in se ogrevati za Angleže in Amerikance .  .  .

         

        Tone Fajfar, član Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, je meseca maja 1942 na zborovanju v Kompoljah govoril: »hočemo zvezo balkanskih narodov v sklopu s Sovjetsko zvezo.  Zato bomo vse one, ki se bodo borili proti tem našim težnjam, iztrebili z vso doslednostjo. «

         

        Pero Popivoda, zdaj komandant komunistične »divizije«, je maja 1943 imel v Iški grapi predavanje, v katerem je dejal: »Borimo se za svobodo in zmago, katere bodo deležne tudi slovenske pokrajine.  Vse dežele na Balkanu se bodo osvobodile.  Ko bodo enkrat svobodne, bo šlo posebno zastopstvo, ki ga bo vodil tovariš Tito, prosit tovariša Stalina, če nas hoče v svojo zvezo.  Tovariš Tito, ki se bori na Hrvaškem, se istočasno zaveda da je slovenski partizan in bo gotovo izprosil pri tovarišu Stalinu to ugodnost, da nas priključijo v SSSR. «

         

        Iz vseh teh dokazov ter izjav je razvidno, da ni golo naključje, če še zadnje čase, navzlic vsej propagandi o narodnem značaju Osvobodilne fronte, o obnovitvi Jugoslavije in kar je še takega, vse delo Osvobodilne fronte izzveneva v geslo:

         

        »Slovenija svobodna, Sovjetska bodeš ti!« ,

         

                    Tudi ni naključje, da se vsi shodi in manifestacije Osvobodilne fronte, vse njene propagandne tiskovine in razglasi, vse izjave njenih voditeljev vedno in povsod zaključujejo z vzkliki Stalinu, rdeči vojski in Sovjetski Rusiji.  Ni naključje, da vsa pisana propaganda Osvobodilne fronte pozna samo dve znamenji: sovjetsko zvezdo, s katero je »narodna« Osvobodilna fronta omadeževala celo slovensko zastavo, pa srp in kladivo ter eno samo barvo - rdečo.

         

        Prav tako ni naključje, če ena izmed prvih programatičnih pesmi slovenske »narodno-osvobodilne vojske«, objavljen v »Slovenskih partizanskih pesmih«, ki jih je izdalo Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet julija 1942, pravi:

         

                    »Na klic Kominterne združite se v čete –

           v boj za svobodo, v boj za Sovjete. 

        Rdeče smo fronte bojevniki mi. . .

        ker naše je geslo: Sovjeti  sveta. «

         

                    Kajti boljševizacija Slovencev ter politična priključitev slovenskega ozemlja k Sovjetski Rusiji je samo stopnja k uresničenju celotnega komunističnega programa in načrtov sovjetskega imperializma v Evropi in na svetu.

         


         

        http://safaric-safaric.si/

        http://safaric-safaric.si/katas__katas.htm

        https://mapio.net/pic/p-18005229/

        https://get.google.com/albumarchive/112216634351337432495.htm

        http://safaric-safaric.si/dragutin-mix.htm

        http://www.safaric-safaric.si/dragutin-mix.htm

        http://safaric-safaric.si/Google_Maps_dragutin.htm

        http://safaric-safaric.si/katas__katas.htm

        http://www.geopedia.si/?params=L7387#T105_L7387_x630144_y118984_s7_b4

        http://safaric-safaric.si/katas_Cro.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_cro/05_var/katas_005_Varazdin.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_cro/20_med/katas-020_Medimurje.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_cro/07_bje/katas_007_Bjelovar.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_cro/01_zag/katas_001_Zagreb.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_cro/02_krp/katas_002_Krapina.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_cro/03_sis/katas_003_Sisak.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_Slo.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_slo/10_lj/katas_10_Ljubljana.htm

        http://safaric-safaric.si/VDV.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_slo/80_nm/katas_80_Novo_Mesto.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_slo/10_lj/zasavje/20091125_HKV_Reportaza_Rudnik_sv.Barbare_rov_u_Hudoj_jami.pdf

        http://safaric-safaric.si/Google_galeria.htm

        http://safaric-safaric.si/izvjesca.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_slo/10_lj/katas_10_Ljubljana.htm

        http://safaric-safaric.si/Huda_Jama.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_slo/20_mb/katas_20_Maribor.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_slo/40_kr/katas_40_Kranj.htm

        http://safaric-safaric.si/clanovi_pokojni.htm

        http://safaric-safaric.si/safaric/2022_Tehnicko_Izvjesce_Stratista_PIETETA.htm

        http://safaric-safaric.si/clanovi_pokojni/separovic_zvonimir/20220205-00_Talan_Zahvalnost_prof_Separovicu.htm

        http://safaric-safaric.si/Google_Maps_dragutin.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_SFSN.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_SFSN.htm

        https://www.academia.edu/4777694/6254556-glasnik26

        http://safaric-safaric.si/katas__galeria_drzave.htm

        http://safaric-safaric.si/katas__dragutin/20190405_katas_YUgo_max.jpg

        http://www.safaric-safaric.si/Perme.htm

        http://www.safaric-safaric.si/perme/2016_HZK-7_kongres.htm

        http://www.safaric-safaric.si/Poveznice.htm

        http://safaric-safaric.si/YU_Balkan.htm

        http://safaric-safaric.si/hrvatska_nacija/cro_istra/20220121_Bencik_Sve_svete_srpske_zemlje_Aleksandra_Martinovica.pdf

        http://safaric-safaric.si/hpc/20211202_Hr.Arhiepiskop-Aleksandar_SPC_HPC.htm

        http://safaric-safaric.si/Dubrovnik.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_Srb.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_srb/10_beo/katas_1001_Beograd.htm

        http://safaric-safaric.si/katas_srb/30_voj/katas_3000_Vojvodina.htm

        http://www.safaric-safaric.si/ndh_svastaras-ww2/20170929-Pejcinovic_SOTONA_Srbi_i_KATOLICI.htm