HALO HALO

- ZA DOMOVINU - SPREMNI -
* YU - KRVAVI BALKAN *
HALO HALO

      KOMUNIZEM JE NASTAL KOD TERORIZEM = BEZAKONJE in UBIJANJE

       

      2001-12-08, DNEVNIK, 8. december 2001

       

      O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

      STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj



         

         

        2006 - glava

         

         

        agrarna

        izbjeglica

         

         

         

        dragutin

         

        U

         

        2022 - 1956 = 66

         

         

         

         

        * * *

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

         

        * * *

         

         


         

         

        200601__Politicki-Zatvorenik_br-166_2006.g_ZV-Talan_dragutin_Donji_Lug.pdf

        GLASILO HRVATSKOG DRUŠTVA POLITIČKIH ZATVORENIKA (HDPZ)

        GODINA XV. - SIJEÈANJ 2006. CIJENA 15 KN XV. - SIJEČANJ 2006. BROJ 166

        http://safaric-safaric.si/zds-$$/$$-03/$$-glava_2006/200601__Politicki-Zatvorenik_br-166_2006.g_ZV-Talan_dragutin_Donji_Lug.pdf

         

         

         

         

        20060515__112_Evidentiranje_v_Velenju_2006_Ferenc_ukrepanje-nic-se-ne-dela-glede-ZRTEV.docm

        Od: Anton Skornšek
        Poslano: 15. maj 2006 12:07
        Za: 'ferenc.mitja@guest.arnes.si'
        Zadeva: Evidentiranje v Velenju

         

         

        Spoštovani g. dr. Ferenc Mitja!

         

         

        Dovolil sem se vam ponovno oglasiti. Proti koncu letošnje zime ste mi obljubili, da se srečamo v Velenju v zvezi z evidentiranjem večjega grobišča. Upam, da se še ukvarjate s temi zadevami, zato bi vas prosil za možnost izvedbe posnetkov na terenu. Prosim vas, da mi sporočite po vaših možnostih termin in točen čas srečanja. Ker župan mestne občine Velenje, kljub zapisom njihove občinske komisije v tej zadevi ničesar ne ukrene, smatram, da sem na prošnjo prizadetih, katerih svojci ležijo v tem grobišču, dolžan nekaj storiti v tej smeri.

         

        Lep pozdrav!

        Anton Skornšek

         

         

         

        20060613__114_Grobisce_Kozelj_evidentiranje_Ferenc-spomenik-za-strica-Skaza_SANDIRANJE-slikanje.docm

        Zapis o izvedbi evidentiranja grobišča pod Koželjem pri Velenju

         

        10. januarja 2006 pošljem E - sporočilo dr. Ferencu s prošnjo, da izvede evidentiranje grobišča pod Koželjem pri Velenju.

        11. januarja mi po isti poti odgovori in predlaga izvršitev konec zime, ko bo teren dostopnejši. Odgovoril sem mu, da se s predlogom strinjam.

        8. junija 2006 mi pošlje sporočilo, da bo v soboto, 9.6.2006, opravljal evidentiranje na Pohorju in bi se lahko oglasil tudi v Velenju. Strinjal sem se s tem predlogom in dogovorila sva se za mesto snidenja na veliki novi Petrolovi bencinski črpalki pred Velenjem.

        V soboto, 10.6.2006 ob 16.45 uri, sva se dobila in se napotila na mesto grobišča pod hribom Koželj. Potok Trebušnico sva tokrat prečkala preko nove brvi, ki je bila narejena pred kratkim časom (ko sem prvič raziskoval to grobišče ni bilo nobene brvi ali mostu).

        Prispela sva na mesto grobišča in prvo zagledala skromen pomnik, ki ga je naredil Ivan Skaza svojemu stricu, ki je bil tu zakopan.

        Z novo sondirno napravo brez antene, je dr. Ferenc vnesel preko satelita mesto grobišča v svoj register. Posnetek kasneje v laboratoriju obdelajo in vrišejo v zemljevidne mape ter določijo evidenčno številko grobišča. Povedal je, da je napaka pri registriranju z novo sondirno napravo le nekaj decimetrov v naravi.

        Po končanem sondiranju je prostor grobišča še poslikal z digitalnim fotoaparatom. Pogoji za slikanje so bili slabi, ker je bil mrak v gozdu (pred tem je deževalo in bilo je temno oblačno). Omenil sem mu, da imam verjetno boljše posnetke, ki sem jih opravil pomladi leta 2005 pri sončnem vremenu in, ko drevesa še niso imela listja. Prosil me je, če mu posnetke lahko pošljem. Obljubil sem mu, da mu pošljem posnetke grobišča in tudi dokumente z zapisi pogovorov, ki sem jih opravil z go Gradišnikovo, g. Skazom in dr. Kraljem. Bil je vesel sodelovanja in tudi dokumentov, ki mu jih bom poslal. Ob 17.30 uri sva končala z delom v gozdu in se poslovila na križišču, kjer se cesta  odcepi na Gorico.

        V torek, 13.6.2006, sem mu obljubljene dokumente poslal po elektronski pošti in ga še enkrat zaprosil za končne dokumente o evidentiranem grobišču (za to delo bo potreboval s še drugimi primeri 14 dni ali morda več).

         

        Šoštanj, 13.6.2006                                                                Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

         

        20060615__115_Vprasanje_o_vecih_grobiscih_v_Velenju__Ferenc-Vel.sekretar-Ostrsek-1991-grobisc-4-zrtev-15-Nemci-ustasi-(Hrvati).docm

        Od: Anton Skornšek
        Poslano: 15. junij 2006 8:15
        Za: 'Miktja Ferenc'
        Zadeva: RE: Dokumenti o grobišču Koželj pri Velenju

         

        Pozdravljeni g. Ferenc!

         

        Na vaše vprašanje ne morem takoj odgovoriti. O tem se bom pogovoril z g. Francem Ojsterškom in vas o novostih takoj obvestil.

         

        LP

        A. Skornšek

         


        From: Miktja Ferenc [mailto:ferenc.mitja@guest.arnes.si]
        Sent: Wednesday, June 14, 2006 11:14 PM
        To: Anton Skornšek
        Subject: RE: Dokumenti o grobišču Koželj pri Velenju

         

        Spoštovani

         

        V dokumentu občine Velenje z dne 6.3.1991, ki ga je podpisal Franc Ojsteršek sekretar SO Velenje so navedena štiri grobišča. Kot prvo je navedeno grobišče Staro Velenje – Malo gradišče na levi strani ceste Velenje – Pesje. Po oceni naj bi bilo tam pokopanih do 15 oseb, domnevno Nemci, ustaši. Ali vam je o tem morda znanega kaj več ?

         

        Lep pozdrav, Mitja Ferenc

         


        From: Anton Skornšek [mailto:Anton.Skornsek@te-sostanj.si]
        Sent: Tuesday, June 13, 2006 9:40 AM
        To: Miktja Ferenc
        Subject: Dokumenti o grobišču Koželj pri Velenju

         

        Pozdravljeni g. dr. Ferenc!

         

        Pošiljam vam nekaj dokumentov v zvezi z grobiščem v Velenju. Zahvalim se za opravljeno delo v soboto in pričakujem izgotovljene dokumente, ki bi jih potreboval za zaključitev evidentiranja v šaleški dolini.

         

        Lep pozdrav!

        A. Skornšek

         

         

         

        20060615__116_Informacije_o_Kozelju_ostanki_Ferenc_Marinsek-Marjan_znana-nekaj.imen-zrtev.docm

        Od: Anton Skornšek
        Poslano: 15. junij 2006 10:20
        Za: 'Miktja Ferenc'
        Zadeva: RE:

         

        Spoštovani!

        Hvala za informacijo!

        LP

         

         

        From: Mitja Ferenc [mailto:ferenc.mitja@guest.arnes.si]
        Sent: Thursday, June 15, 2006 10:05 AM
        To: Anton Skornšek
        Subject:

         

        Spoštovani,

         

        Za grobišče pod Kožljem, mi je g. Marjan Marinšek stanujoč Cesta IV/4, Velenje poslal pismo v katerem piše da se je pozanimal za grobišče in dobil imena Velenjčanov, ki naj bi bili tam ubiti. Pravkar sem mu poslal elektronsko pošto za posredovanje imen, vam pa pošiljam še njegov telefon 03 8982571 in njegov mobi 031 393522.

         

        LP, Mitja Ferenc

         

         

         

        20060615__117a_Grobisca_v_Velenju_Ojstrsek-Staro-Velenje-Malo-Gradisce-levo-ob-cesti-Velenje-tov.Gorenje-200m-od-spomenika-talcev-proti-Jakobu-200m-jame-v-gozdu.docm

        Zapis o iskanju informacij za grobišča v Velenju

         

        Dne, 15.6.2006, mi je poslal E-mail dr. Mitja Ferenc, s katerim me seznanja o dokumentih, ki jih je izdelala komisija za grobišča pri Svetu Občine Velenje. Tej komisiji je predsedoval dr. Ivan Kralj, ki je izdelal dokumentacijo o izsledkih grobišč v Velenju. Te dokumente je verificiral in shranil g. Franc Ojsteršek, ki je bil v letu 1991 sekretar občine Velenje. Nanj me je s sporočilom opomnil dr. Mitja Ferenc. Poklical sem g. Ojsterška (poiskal sem njegovo tel. številko in sicer je:

        586-48-73) in ga povprašal o nastajanju teh dokumentov in tudi še o številu grobišč ter njihovih lokacijah. Povedal mi je stvari, ki sem jih že vedel (grobišče pod Koželjem, grobišča na Goricah v Šoštanju). Na vprašanje kje pa je grobišče, ki mi ga je omenil dr. Ferenc (Staro Velenje – Malo Gradišče, ki leži na levi strani ceste iz Velenja proti tovarni Gorenje), mi postregel s podatkom, da leži cca 200 m oddaljeno od spomenika talcem v starem Velenju. Pot vodi na desni strani proti sv Jakobu in je 200 m oddaljen prostor v gozdu s posebnimi jamami. Natančneje mi kraja ni mogel opisati. Povedal sem mu, da grobišča v Šoštanju poznamo pa tudi grobišče pod Kožljem. Smatra, da točnih pričevanj ni mogoče več najti in bo vse samo le ugibanje kdo je zakopan pod Kožljem. Nad Starim Velenjem naj bi bili pokopani Nemci, ali morda Hrvati (ustaši).

        Tega dne mi je poslal še E-mail dr. Ferenc s katerim me navezuje z g. Marjanom Marinškom. Sporoča mi, da mu je Marinšek poslal pismo s katerim sporoča, da ve za imena pobitih pod Koželjem. Dr. Ferenc mi je poslal tudi naslov in telef. številko g. Marinška, da bi lažje stopil z njim v stik.

        Poklical sem g. Marinška  (Cesta IV/4, Velenje; GSM: 031-393-522 in domačo št. tel.: 898-25-71). Po najini seznanitvi sem izvedel od njega, da so imena, ki jih ima, zapisana v njegovi knjigi Med cvetjem in trnjem, ki jo je izdal pred leti. Predlaga mi, da se oglasim pri njem in knjigo lahko kupim. Na ta način bi iz pričevanj, ki jih je zapisal več v svoji knjigi, izvedel in našel imena, ki so zame zanimiva. Sklenil sem in mu tudi povedal, da ga obiščem v Kulturnem domu Velenje na 2. nadstropju, kjer je zaposlen.

         

        Šoštanj, 15.6.2006                                                                Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20060615__117b_Grobisca_v_Velenju_grobisce-pod-Kozeljem_Marinsek-Marjan-knjiga-Med-cvetjem-in-trnjem_nekaj-imen_zrtev.docm

        Zapis o iskanju informacij za grobišča v Velenju

         

        Dne, 15.6.2006, mi je poslal E-mail dr. Mitja Ferenc, s katerim me seznanja o dokumentih, ki jih je izdelala komisija za grobišča pri Svetu Občine Velenje. Tej komisiji je predsedoval dr. Ivan Kralj, ki je izdelal dokumentacijo o izsledkih grobišč v Velenju. Te dokumente je verificiral in shranil g. Franc Ojsteršek, ki je bil v letu 1991 sekretar občine Velenje. Nanj me je s sporočilom opomnil dr. Mitja Ferenc. Poklical sem g. Ojsterška (poiskal sem njegovo tel. številko in sicer je:

        586-48-73) in ga povprašal o nastajanju teh dokumentov in tudi še o številu grobišč ter njihovih lokacijah. Povedal mi je stvari, ki sem jih že vedel (grobišče pod Koželjem, grobišča na Goricah v Šoštanju). Na vprašanje kje pa je grobišče, ki mi ga je omenil dr. Ferenc (Staro Velenje – Malo Gradišče, ki leži na levi strani ceste iz Velenja proti tovarni Gorenje), mi postregel s podatkom, da leži cca 200 m oddaljeno od spomenika talcem v starem Velenju. Pot vodi na desni strani proti sv Jakobu in je 200 m oddaljen prostor v gozdu s posebnimi jamami. Natančneje mi kraja ni mogel opisati. Povedal sem mu, da grobišča v Šoštanju poznamo pa tudi grobišče pod Kožljem. Smatra, da točnih pričevanj ni mogoče več najti in bo vse samo le ugibanje kdo je zakopan pod Kožljem. Nad Starim Velenjem naj bi bili pokopani Nemci, ali morda Hrvati (ustaši).

        Tega dne mi je poslal še E-mail dr. Ferenc s katerim me navezuje z g. Marjanom Marinškom. Sporoča mi, da mu je Marinšek poslal pismo s katerim sporoča, da ve za imena pobitih pod Koželjem. Dr. Ferenc mi je poslal tudi naslov in telef. številko g. Marinška, da bi lažje stopil z njim v stik.

        Poklical sem g. Marinška  (Cesta IV/4, Velenje; GSM: 031-393-522 in domačo št. tel.: 898-25-71). Po najini seznanitvi sem izvedel od njega, da so imena, ki jih ima, zapisana v njegovi knjigi Med cvetjem in trnjem, ki jo je izdal pred leti. Predlaga mi, da se oglasim pri njem in knjigo lahko kupim. Na ta način bi iz pričevanj, ki jih je zapisal več v svoji knjigi, izvedel in našel imena, ki so zame zanimiva. Sklenil sem in mu tudi povedal, da ga obiščem v Kulturnem domu Velenje na 2. nadstropju, kjer je zaposlen.

         

        Šoštanj, 15.6.2006                                                                Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20060620__Velenje_Vabilo_Slovencem_nacionalizem.jpg

         

         

        20060623-01_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-01_Bleiburg_PPS-kopije_slike


         

        20060623-02_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-02_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-03_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-03_Bleiburg_PPS-kopije_slike


         

        20060623-04_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-04_Bleiburg_PPS-kopije_slike


         

        20060623-05_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-05_Bleiburg_PPS-kopije_slike


         

        20060623-06_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-06_Bleiburg_PPS-kopije_slike


         

        20060623-07_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-07_Bleiburg_PPS-kopije_slike


         

        20060623-08_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-08_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-09_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-09_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-10_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-10_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-11_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-11_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-12_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-12_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-13_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-13_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-14_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-14_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-15_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-15_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-16_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-16_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-17_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-17_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-18_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-18_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-19_Bleiburg_PPS-kopije_slike.jpg

        20060623-19_Bleiburg_PPS-kopije_slike

         


         

        20060623-20_20060815_Bleiburg-spomenik_Hrvatski_ZBOR.docm

         

        Bleiburg
        metamorfoza spomenika

         

        Namjere – uzroci - posljedice

         

        UVOD

        Oslobađenjem od srbske okupacije i obnovom hrvatske države početkom 90ih, monstruozni ratni zločini nad hrvatskom vojskom i civilima počinjeni nakon kraja Drugog Svjetskog rata sve se teže skrivaju. Stotine tisuća pogubljenih pripadnika Hrvatske Vojske i hrvatskih civila, staraca, žena i djece na Bleiburgu i Križnim Putevima je »Najveći ratni zločin od kada je svijeta i vijeka«(  Viceadmiral Joachim Lietzmann ). Taj genocid  nakon okončanja Drugog Svjetskog rata, počinjen od strane vojske Velike Britanije izručenjem pripadnika Hrvatske Vojske zaštičenih Ženevskim konvencijama titinim partizanima , ruši mit o »humanoj i civiliziranoj Europi« kao kuću od karata i pokazuje da je komunistička Jugoslavija, a ne Hrvatska, nastala na zločinu. Pokušaj prijevare promjenom originalnog teksta na Bleiburškom spomeniku: U ČAST I SLAVU POGINULOJ HRVATSKOJ VOJSCI, SVIBANJ 1945;  je razotkriven i osudjen od Hrvata širom svijeta, pa je pod njihovim pritiskom dva puta mijenjan!.

         

         

        METAMORFOZA TEKSTA NA BLEIBURŠKOM SPOMENIKU

         

        Originalni tekst odaje počast od Engleza izručenoj, a partizana pogubljenoj Hrvatskoj vojsci:

        U ČAST I SLAVU POGINULOJ HRVATSKOJ VOJSCI, SVIBANJ 1945;

         

        Novi «popravljeni» tekst briše svaki spomen na Hrvatsku vojsku, pa čak i Hrvate:

        U SPOMEN NA NEDUŽNE ŽRTVE BLEIBURŠKE TRAGEDIJE; MAI 1945;

         

        Nakon prosvjeda Hrvata širom svijeta, tekst je još jednom promijenjen:

        U SPOMEN NA HRVATSKE ŽRTVE BLEIBURŠKE TRAGEDIJE

         

        Brisanjem spomena Hrvatske Vojske sa spomenika pokušalo se sakriti činjenicu da je izručena Hrvatska Vojska Nezavisne Države Hrvatske, zaštićena Ženevskim konvencijama, a ne neka »banda«, kako nas pokušavaju uvjeriti tzv. »antifašisti«.

         

         

        KRONOLOGIJA PODVALE

         

                Početkom 2006. godine g. Stjepan Brajdić, nesvršeni učenik Častničke škole Nezavisne Države Hrvatske u Ilici 242, preživjeli s Bleiburga i Križnih puteva, osuđenik na smrt kao devetnaestgodišnjak, pomilovan na 20 godina, a odslužio deset, vodeći grupu učenika na Bleiburg ostaje zapanjen promjenom teksta na spomeniku. Tekst je promijenjen tako "profesionalno", identičnim tipom slova, da je prijevaru moglo primijetit samo oko hrvatskog patriota! Sa spomenika su nestale riječi:HRVATSKA VOJSKA!

                Kada su fotografije stare i nove Bleiburške ploče obišle svijet internetom i očekivano podigle ogorčene proteste od Amerike do Australije stotinama elektronskih poruka i desecima novinskih članaka, složnih u zahtjevu da se spomenik vrati u prvotno stanje, tajnik-glasnogovornik PBV osniva tzv. »Savjetodavno znanstveno stručni odbor za izgradnju oltara i pozornice na Bleiburškom polju« čijim častnim imenima pokušava manipulirati i otkloniti zahtjeve iz cijelog svijeta za povratak spomenika u prvotno stanje.

                To mu u početku i uspijeva, ali vremenom svi članovi prihvate zahtjev akademika Dubravka Jelčića i izglasuju pod točkom razno povratak spomenika u prvotno stanje, čime i zadnji pokušaj zamagljivanja s »replikom« propada.

                Pošto »Savjetodavno znanstveno stručni odbor za izgradnju oltara i pozornice na Bleiburškom polju« više nije mogao, zapravo htio, služiti svrsi »znastveno stručnog« alibija, tajnik-glasnogovornik ga RASPUŠTA objavom internetske poruke, OTKAZOM akademiku i profesorima članovima:            

         

         

        ZAŠTO JE NESTALA HRVATSKA VOJSKA S BLEIBURŠKOG SPOMENIKA?

         

                Prema riječima častnog i cijenjenog Australskog Hrvata, lanjska( 2006. godine ) proslava 10. travnja i komemoracija Bleiburške tragedije , najvećeg ratnog zločina od kada je svijeta i vijeka, bila je masovnija i uspješnija nego ikada. »Bleiburg se više ne može zaustaviti«, kaže Tomislav Beram.

                Moglo se je očekivati da će oni, koji su desetljećima nijekali postojanje, zatim umanjivali veličinu strahote tog ratnog zločina, da bi na kraju pokušali s argumentom »zaslužene kazne« ženama, djeci i starcima »zločinačke bande«( tj. Hrvatske Vojske ), »tzv. Nezavisne Države Hrvatske«, ne samo početi komemorirati Bleiburški genocid nad Hrvatskim Narodom, nego preuzeti i organizaciju same komemoracije u okviru koje im treba i novi spomenik, »stariji i ljepši«, s novim tekstom u kojem nema HRVATSKE VOJSKE!

                Ako nije bilo HRVATSKE VOJSKE onda nije bilo ni HRVATSKE DRŽAVE, priznate od tridesetak zemalja!

                Ako nije bilo HRVATSKE VOJSKE onda nije bilo RATNOG ZLOČINA!

                Ako nije bilo RATNOG ZLOČINA onda nije bilo RATNIH ZLOČINACA!

                I još, ako nije bilo HRVATSKE DRŽAVE onda i ova, Republika Hrvatska, može biti  izmišljena, kao što i za NDH tvrde orjunaši, jugoslaveni i četnici!

                I suprotno, ako je na Bleiburgu izručena HRVATSKA VOJSKA onda je postojala HRVATSKA DRŽAVA i počinjen je RATNI ZLOČIN, koji su počinili RATNI ZLOČINCI, od kojih su mnogi još živi!

                Činom preuzimanja organizacije komemoracije Bleiburga od strane đelata-partizana, komemoracija bi postala negacija same sebe,  proslava ratnog zločina započetog na Bleiburgu.

         

        BLEIBURG U LITERATURI

                General-major Američke vojske Carles A. Willoughby u svom predgovoru monumentalne knjige Prcela-Guldescu: “Operacija pokolj ”(“Operation Slaughterhouse”) o poslije ratnim masakrima u jugoslaviji, između ostaloga piše( datirano Šestog svibnja 1968. godine ):

         

                Premda su Tito i njegovi pomoćnici izvršili tu “Operaciju pokolja”, britanski vojni zapovjednici snose moralnu odgovornost. Britanci su bilo obvezni Ženevskom konvencijom* i ratnim zakonima prihvatiti predaju Hrvata i dati Hrvatskoj Vojsci u povlačenju i civilima utočište kako bi ih zaštitili od partizanske osvete.

        *)        Godine 1943. Vlada Nezavisne Države Hrvatske postala je potpisnica Ženevske Konvencije iz 1929. godine.

         

        Ivo Omrčanin:ENIGMA TITO, Str. 238.

                Da su Englezi( Britanci) izručili Hrvate suprotno dogovoru i zahtjevu Amerikanaca.

                Ovdje, vršitelj dužnosti Tajnika Grew kaže da Amerikanci ne razumiju zašto Britanci nisu zaustavili izručenje Hrvata kao što su Amerikanci zahtijevali. Američki stav je jasan:ne uzručiti Hrvate. Britanski stav je jasan: izručiti Hrvate.

                   

        Javor Novak:Da sam imao Hrvatsku

                Procjene o 600.000 hrvatskih nevinih ratnih i poratnih žrtava se potvrđuju, pa je samo od 1997. broj masovnih grobnica u Sloveniji porastao sa zastrašujućih više od 200 na nezamislivih 890, što ga čini jednim od najstrašnijih ratnih zločina na tlu Europe.

         

        ZAKLJUČAK:NAMJERE, UZROCI, POSLJEDICE, ŽRTVE

         

                Namjere:

               Krivotvorenjem povijesti, spriječiti tužbu Republike Hrvatske protiv Velike Britanije za najveći Ratni Zločin od kada je svijeta i vijeka!

                Uzroci:

               Ne lustrirana jugo-oligarhija na vlasti u svim porama hrvatskoga društva, uključujući skoro sve medije, uz pomoć vanjskih sila zla radi na slabljenju i rastakanju hrvatskog društva i Hrvatske Države, između ostalog krivotvorenjem povijesti!

                Posljedice:

               Veliki odjek i jaki otpor podvali. Nepokololjebiv zahtjev za povrat originalnog teksta na originalni spomenik na prvotnom mjestu. Odlučnost da se komunističko-partizanske povijestne laži ogole, a istina oslobodi 60 godišnjih okova.

                Žrtva:

        Istina, Hrvatski Narod, Republika Hrvatska, ali i svaka Hrvatska Država

         

         

        DODATAK-1

         

        KUDA SU NESTALI HRVATI?!

        Jesu li na Bleiburgu stradali stanovnici toga austrijskog sela?

        Hrvatsko Slovo 23.lipnja 2006.

         

        Jesu li na Bleiburgu stradali stanovnici toga austrijskog sela – pita se u svojem reagiranju Tomislav Nürnberger

        Granitna nadgrobna ploča podignuta na Bleiburškom polju u spomen hrvatskim žrtvama engleske perfidne urote i partizanske nepojmljive svireposti poznate pod imenom Bleiburg i Križni putovi «obnovljena» je i to tako da je sada «starija i ljepša» (kako su Crnogorci kazali o razaranju Dubrovnika)! S nje su nestale riječi hrvatska vojska!

        U svom reagiranju (Hrvatsko slovo, 16. lipnja 2006., str. 29) Bože Vukušić nam je rekao puno znanog, ali nije odgovorio na najvažnije pitanje KUDA SU NESTALI HRVATI?! Izgovor da je Hrvatska vojska nestala s ploče jer na Bleiburgu i Križnim putevima nisu stradavali samo hrvatski vojnici nego i hrvatski civili, bio bi smiješan da nije tragičan! S ploče su nestali i HRVATSKI CIVILI i HRVATSKA VOJSKA, a pojavile se «NEDUŽNE ŽRTVE BLEIBURŠKE TRAGEDIJE», koje bi mogle biti stanovnici sela Bleiburg stradali, recimo, od tsunamia!

        Vukušićev argument da stradanje gospodina Stjepana Brajdića na Bleiburgu, Križnim putovima i Titovim kazamatima «ne kvalificira za ozbiljnu i kompetentnu raspravu» je isti onaj «argument», kojim su oci mita o socijalističkom samoupravljanju i Obrovcu, mita o socijalizmu s ljudskim licem, ili mita o Jasenovcu, ušutkivali Hrvate 60 godina, kao «nestručne» i «nekompetentne». Naravno, «stručnost» i «kompetentnost» je rezervirana za kumrovačke đake i doktore marksizma, samoupravljanja i nesvrstanosti. Na žalost Bože Vukušića gospodin Stjepan Brajdić je više nego kompetentan, jer su upravo njegovom zadivljujućom odlučnošću i upornošću na Maclju dostojanstveno pokopane 1163 nevine žrtve partizanske nepojmljive svireposti. A reći za gospodina Brajdića da je prilično neupućen u temu o kojoj govori zaista je «smjelost» dostojna «stručnjaka». I na kraju izgaramo od znatiželje i čekamo odgovore na ova jednostavna pitanja: Je li na staroj ploči prebrisan stari tekst i uklesan novi, ili je zamijenjena cijela ploča novom, «starijom i ljepšom»; Tko je taj domoljubni genij koji je sastavio novi «popravljeni» tekst; Je li Republika Hrvatska financirala tu umotvorinu?

        O «stručnosti» i «kompetentnosti» auktora novog pravopisanja neka govore sami tekstovi:

        Stari tekst: U ČAST I SLAVU POGINULOJ HRVATSKOJ VOJSCI, SVIBANJ 1945;

        ZU GEDENKEN AN DIE GEFALLENEN KROATEN; MAI 1945; PODIGAO MILODARIMA PETAR MILOŠ.

        Novi «popravljeni» tekst: U SPOMEN NA NEDUŽNE ŽRTVE BLEIBURŠKE TRAGEDIJE; MAI 1945; ZUM GEDENKEN AN DIE UNSCHULDIGEN OPFER DER BLEIBURGER TRAGEDIE; PODIGAO POČASNI BLEIBURŠKI VOD, 1987.

        Hrvatsko Slovo 23.lipnja 2006.

         

        DODATAK-2

        Pismo Hrvatkoga zbora upućeno
        na doljnje adrese:

         

                ZAMJENA TEKSTA NA SPOMENIKU NA BLEIBURGU

                                                                                                 

                Predsjedniku Republike Hrvatske

                Predsjedniku Vlade Republike Hrvatske

                Predsjedniku Sabora Republike Hrvatske

                Predsjedniku Hrvatske biskupske konferencije

                Predsjedniku Biskupske konferencije BiH

                Predsjedniku Islamske zajednice Republike Hrvatske 

                Predsjedniku Saborskog Odbora za nadzor nad obavještajnim službama

                Predsjednici HSLS

                Predsjedniku HSS

                Predsjedniku HSP

                Predsjedniku HSU

                Predsjedniku Počasnog Bleiburškog Voda

                Predsjedniku Častničkog kluba 242

                Predsjedniku Udruge ratnih veterana Hrvatski domobran

                Predsjedniku Hrvatskog društva političkih zatvorenika

                Predsjedniku Hrvatskog žrtvoslovnog društva

                Predsjedniku Matice hrvatske

                Predsjedniku Društva za obilježavanje grobišta ratnih i poratnih žrtava - Varaždin

                Predsjedniku Hrvatske udruge sudionika Bleiburga i Hrvatskih Križnih putova

                President Croatian Intercommittee Council for NSW

                President of the HOP in NSW, Australia

                Predsjedniku Hrvatskog obrambenog reda

                Predsjedniku Hrvatskog kulturnog vijeća

                Predsjedniku Hrvatskog svjetskog kongresa

                Medijima javnog priopćivanja u Republici Hrvatskoj

                Hrvatskim tiskovnim medijima u izvandomovinstvu

                Na Veliku Gospu, 15. kolovoza 2006. 

         

        ZAMJENA TEKSTA NA SPOMENIKU NA BLEIBURGU
        Na Veliku Gospu, 15. kolovoza 2006. 
        Poštovana gospodo,
        U svibnju 1945. hrvatska vojska i civili masakrirani su kod Bleiburga u Austriji nakon predaje vojsci Ujedinjenog Kraljevstva Velike Britanije, koja ih je odmah izručila Titovim partizanima i preobučenim četnicima.
        Prikupljenim milodarima na tome je mjestu 1952. podignuto spomen obilježje, čiji je nadpis glasio:

         

        U ČAST I SLAVU POGINULOJ HRVATSKOJ VOJSCI, SVIBANJ 1945;

        ZU GEDENKEN AN DIE GEFALLENEN KROATEN; MAI 1945;

        PODIGAO MILODARIMA P. MILOŠ.

        Pod izgovorom obnove spomenika, nadpis je promijenjen 26. travnja 2005. tako da sada glasi:

        U SPOMEN NA NEDUŽNE ŽRTVE BLEIBURŠKE TRAGEDIJE; MAI 1945;

        ZUM GEDENKEN AN DIE UNSCHULDIGEN OPFER DER BLEIBURGER TRAGEDIE;

        PODIGAO POČASNI BLEIBURŠKI VOD, 1987.  

        Kako je vidljivo iz hrvatskog tiska u inozemstvu i mnogih internetskih foruma, Hrvati diljem svijeta, kao i oni u Domovini, ne prihvaćaju tu promjenu i drže je zlonamjernom podvalom, a oni koji su obnovu novčano pomogli osjećaju se prevarenima.

        Tajnik-glasnogovornik Počasnog bleiburškog voda pokušao je promjenu opravdati time, što na Bleiburgu i križnim putevima nisu stradavali samo hrvatski vojnici nego i civili,

        ali taj izgovor još uvijek ne opravdava razlog, zbog kojeg je s ploče nestao pridjev 'hrvatski'. Novim spomenikom ne odaje se počast stotinama tisuća izdanih i zvjerski pobijenih Hrvata, naročito ne razoružanoj častnoj hrvatskoj vojsci.

        Stoje li Vlada i Sabor RH iza tog novog teksta, ako su uz privatne milodare  financirali obnovu spomenika, okoliša i proslave ?

        Suprotno rezoluciji Europskog Parlamenta br. 1481 o osudi zločina komunističkih režima, nije li ta promjena nadpisa pokušaj PRIKRIVANJA GENOCIDA nad Hrvatima?

         

        Suprotno rezoluciji Europskog Parlamenta br. 1481 o osudi zločina komunističkih režima, nije li ta promjena nadpisa pokušaj PRIKRIVANJA GENOCIDA nad Hrvatima?

         

        Nadalje je vrlo zabrinjavajuća kompjutorska simulacija oltara i pozornice, koju je tajnik-glasnogovornik Počasnog bleiburškog voda poslao na Amac-rb internet mrežu  kao prvi dio u izvedbi velikih planova za Spomenički park, a koja izgleda više kao kafić na Jarunu,  nego spomenik umorenim hrvatskim žrtvama na Bleiburgu i Križnim putevima!

        Čudom i našom srećom, preživjeli članovi Počasnog bleiburškog voda i HOP-a posvetili su čitav život da očuvaju uspomenu na strašni zločin. Hvala im!

        Sada je to dužnost cijeloga hrvatskog naroda.

        Zbog svega navedenog, udruga Hrvatski zbor smatra da spomenički park Bleiburg ne smije više biti na skrbi pojedinaca ili grupe preživjelih s Bleiburga i križnih puteva, nego da skrb i odgovornost moraju preuzeti institucije Republike Hrvatske.

        Zato zahtijevamo da:

        Počasni bleiburški vod, Sabor i Vlada Republike Hrvatske žurno vrate spomenik u prvobitno stanje, a zatim obustave radove na Spomeničkom parku i prijedloge planova učine javnim s mogućnošću javne kritike.

        Sabor ustroji Vijeće za uređenje Spomeničkog parka na Bleiburgu, u koje Vijeće obvezatno trebaju ući osobe iz razseljeništva, koje su dokazale privrženost ideji Hrvatske države, a među njima svakako predstavnici Australskog HOP-a, koji su dugi niz godina financijski pomagali spomenik na Bleiburgu.  

        Prijedlog, nacrt i provedba Spomeničkog parka na Bleiburgu budu povjereni kompetentnim i stručnim nasljednicima žrtava Bleiburga,  Križnih puteva ili općenito žrtvama jugo-komunizma.

        Hrvatski Sabor osigura početna sredstva i istovremeno pozove vlasti Republike BiH, da se pridruže uređenju Spomeničkog parka Bleiburg, a ujedno i pozove Hrvate diljem svijeta da svojim milodarima doprinesu ostvarenju Spomeničkog parka Bleiburg.

        Izgradnja Spomeničkog parka Bleiburg s muzejem, koji bi očitovao tragediju hrvatskog naroda s ogromnim gubitcima nevinih žrtava, bit će prvi korak u nastojanju da se takva tragedija više nikada ne ponovi nad Hrvatskim narodom.

        Jednoglasjem svih članova Hrvatskog zbora,

                                                       Predsjedatelj

                                                       Tomislav Nürnberger

        Za vjerodostojnost jamče članovi Hrvatskog zbora:

                                                                                         

                                                       Dr. Radoslav Marić

                                                                                           

                                           Ivan Magoči


         

         

        20060711__Velenje_godisnjica_Srebrenice.jpg

         

         


         

         

        20060804__Grobisce-485_Velenje_Kozelj.jpg

         


         

         

        20060804__Grobisce-485_Velenje_Kozelj-KARTA-grobisca.jpg

         

         


         

         

        20060826__Vecernji_Zagorac_Ribicic_nema_dokaza.htm

        http://www.safaric-safaric.si/glava.jpg

        ZAR NIJE TOLIKO PUTA IZRECENO:
        VRANA VRANI NE KOPLJE OCI !

        </div<>

         

         

        26.08.2006 16:55, VECERNJI LIST

         

        SLOVENIJA Reakcija nakon obustave procesa protiv Mitje Ribičiča

         

        Slovenija nije našla nijednog zločinca

         

        Autor Vlado Zagorac, Ljubljana

         

        Unatoč odluci Višeg suda u Ljubljani o obustavi procesuiranja bivšega visokog slovenskog političkog dužnosnika Mitje Ribičiča (87) kao okrivljenika za zločine nad civilnim stanovništvom počinjene u proljeće 1945. godine slovenska policija nastavlja istražne radnje, odnosno prikupljanje dokaza, otkrivanje lokacija i počinitelja masovnih ubojstava.

        Prva prijava
        Ribičič je tada bio drugi čovjek tajne policije OZNA u Sloveniji, a istragu je zahtijevalo slovensko Vrhovno državno tužiteljstvo zbog sumnje da je odlučujuće pridonio ubojstvu 217 osoba.

        To je sastavi dio provedbe projekta "Sprava" ("Pomirba"), izjavio je kriminalist Pavel Jamnik, koji je protiv Ribičiča sastavio kaznenu prijavuprvu koja je u Sloveniji podignuta protiv neke poznate osobePredsjednik slovenske organizacije boraca Narodnooslobodilačkog rata Janez Stanovnik tvrdi da dokaze izravne krivnje za masovna ubojstva treba tražiti u Beogradu jer se zna tko je tada bio vrhovni komandant, sekretar Partije i šef države i tu je odluku donio državni vrh, a ne Ljubljana.

        Degradacija partizana
        Uvjeren je da je sadašnjaslovenska akcija pokrenuta da se domobranioslobode odgovornosti za izdajui da se partizani predstave kao zločinci. Tvrdi da priča o velikim arhivskim dokazimau Beogradu nije utemeljena jer su se ti događajidogađali u Sloveniji i ondje su postojalidokumenti. Nezadovoljstvo obustavom Ribičićeva procesuiranja izrazila je i glavna slovenska državna tužiteljica Barbara Brezigar, koja je ocijenila da je sud u tom postupku postavio neuobičajeno visoke standarde dokazivanja stupnja osnovanosti sumnje.

        Bivši slovenski glavni državni tužitelj Anton Drobnič drži da je za Sloveniju krajnje sramotno što ni nakon 15 godina postojanja i 60 godina od poslijeratnih ubojstava nije uspjela pronaći niti jednog zločinca.

         

         

        <div< p="">

        Z LETI SPOMIN POPUSTI

        </div<>

         

        VEČER, 30.10.2000

        Komemoracija ob spomeniku nad Lehnom

         

        Prvič so se zbrali svojci in člani Društva mobiliziranih

        Slovencev v nemško vojsko

         

        V soboto so se svojci in nekaj članov Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko prvič zbrali na organizirani komemorativni slovesnosti ob grobu, tragičnih žrtev, ki so 4. januarja 1944 izgubile življenje nad Lehnom nad Ribniškem Pohorju. Na spomeniku, ki so ga postavili svojci, piše »Umrli so sredi najhujše vojne od roke tistih, ki so jim zaupali«. Na spomeniku so imena osmih od enajstih mladih ljudi, ki so se hoteli umakniti pred nemška oblastjo in mobilizacijo, v nemško vojsko.

         

        Dobili so zvezo s terensko organizacijo in pripeljala jih je v Pohorski partizanski odred. V Pohorskem odredu so jih sumili, da so plavogardisti in agenti gestapa z nalogo, da izvedejo udar v pohorski partizanski enoti. Vse so aretirali in jih z mučenjem prisilili, da so priznali sum. Dva sta umrla že med zaslišanjem. Potem ko so dobili sporočilo, da se bližajo Nemci, se je enota umaknila. Dvema je uspelo pobegniti, druge zaslišance pa so postrelili, je tragične dogodke opisal Milan Klemenčič iz mariborskega odbora Društva mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko. Svojci pobitih so zato letos poleti ovadili poveljnika štaba Pohorskega odreda Mitjo Ribičiča zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo.

        (miš)

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        Stanovnik: NOB ni bil državljanska vojna

        "Slovenija je bila na strani zaveznikov!"

        DaP/STA, Tor 26.04.2005, 19:39

         

        Ljubljana - "Zmaga v drugi svetovni vojni ni pomenila samo zloma nacifašizma, ampak tudi zmago moderne civilizacije. Danes pa zgodovinski spomin na te dogodke bledi in nove generacije čedalje manj vedo o dogajanju pred 60 leti," je na slavnostni skupščini Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije ocenil njen predsednik Janez Stanovnik. Poudaril je tudi, da je bila Slovenija na strani zaveznikov in se med drugim dotaknil povojnih pobojev.

        "Slovenija je bila na strani zaveznikov"

        Stanovnik je opozoril, da se danes "dogaja sindrom mešanja dogodkov"v času med letoma 1941 in 1945, ko so si stali nasproti zavezniške sile in nacifašizem, in dogajanja po vojni, ko sta si stala nasproti demokracija in boljševizem. Pojavlja se "enačenja totalitarizma ", ko se pojavnih oblik ne loči od vsebine. Vsebina boja proti nacifašizmu je bila po svoji vsebini bistveno drugačna od povojnega konflikta med demokracijami in boljševizmom, je pojasnil Stanovnik. Poudaril je, da je bila Slovenija na strani zaveznikov. Sicer pa za Slovence fašizem ni bil samo ideologija, ki je nastopala proti najbolj osnovnim načelom humanizma, ampak predvsem ideologija nacionalnega genocida.

        Narodnoosvobodilna borba ni bila zgolj oboroženi odpor, ampak si je za cilj postavila tudi izpolnitev tradicionalnih političnih zahtev slovenskega narodnega programa - združene Slovenije, uveljavitve demokracije, izgradnje lastne vojske, doseganja polne pravice do samoodločbe in odločanja o notranji ureditvi. To so bile tudi temeljne točke Osvobodilne fronte, ki so bile "hrbtenica slovenskega odpora", je dejal Stanovnik, ki je dodal, da so bile te programske točke večinoma tudi uresničene. Res pa je, da je bila pluralistična demokracija uveljavljena šele po 50 letih in da ni bila ustanovljena samostojna slovenska država. A slednje je bilo po drugi svetovni vojni cilj, ki ga je bilo politično nemogoče uresničiti, je dejal predsednik zveze borcev.

        "NOB ni bil državljanska vojna"

        Zavrnil je trditev, da pri NOB ni šlo predvsem za borbo z okupatorjem, ampak da je bila to pravzaprav državljanska vojna. Za komunistično partijo je bila bistvena borba z okupatorjem, čeprav ni skrivnost, da je imela "tudi svoj dolgoročni načrt in da je partija tekom vojne gradila svojo politično moč, ki jo je takoj po vojni prelila v revolucijo ". Stanovnik se je vprašal, ali bi zavezniki res podpirali NOB, če bi šlo pri tem za revolucijo.

        Obžalovanje povojnih pobojev

        V zvezi s povojnimi poboji je poudaril, da jih je zveza borcev večkrat obsodila in obžalovala. Pri tem je opozoril tudi na odgovornost vodstva nasprotne strani, ki je ljudi "zapeljalo, da so šli na Koroško, čeprav so jim zavezniki vnaprej povedali, da jim ne bodo dali statusa vojnih ujetnikov, ker so Hitlerjevi prostovoljci in ne Hitlerjevi vojaki". Vodstvo pa je odšlo v Argentino, Kanado in Ameriko. " Zaradi tega trdim, da je bil to zločin, zločin pa je bil tudi, da je jugoslovanska armada velik teh ljudi pobila brez dolžnega sodnega procesa," je dejal Stanovnik.

         

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        Zamenjava totalitarizmov še ne pomeni svobode

        Peterle:Slovenija zaostaja v jasnem opredeljevanju do totalitarne preteklosti

        STA/G.P., Pet 06.05.2005, 14:14

         

        Ljubljana - Posebnost Slovenije je, da zaostaja v jasnem opredeljevanju odnosa do totalitarnega dela svoje preteklosti, je dejal slovenski poslanec v Evropskem parlamentu Alojz Peterle (EPP/NSi). Zaradi nerazčiščenega odnosa do tega dela slovenske preteklosti po njegovem prepričanju "prihaja do čustvenih situacij, dejstev na terenu, ki vznemirjajo javnost in sprožajo različne komentarje". Čim bolj bo ta odnos razčiščen, tem manj bo pojavov, kot so se zgodili na Trnovem ali drugod, je menil Peterle.

        Kot je spomnil, je prejšnji teden v Evropskem parlamentu že potekala živahna razprava, kaj se bo praznovalo 9. maja. Veliko je bilo razprav o totalitarizmih in o tem, kaj je svoboda. Znano je stališče baltskih držav, da zamenjava enega totalitarizma z drugim še ne pomeni svobode. To velja tudi za slovensko zgodbo, je povedal slovenski evropski poslanec.

        Evropski poslanci, ki se bodo teh vprašanj dotaknili tudi v sredo, ko bodo v okviru rednega plenarnega zasedanja v Strasbourgu opravili razpravo o prihodnosti Evrope 60. let po koncu druge svetovne vojne, si zelo prizadevajo, da bi bile kategorije jasne; kaj je zmaga nad okupatorji, kaj je zmaga nad nacifašizmom in kaj nadaljevanje totalitarizma po komunistični strani.

        Narava vseh totalitarizmov v bistvu enaka

        Peterle je bil po lastnih besedah pred leti prvi, ki je postavil fašizem, nacizem in komunizem na isto raven. Ob tem je vse bolj prepričan, da je narava vseh totalitarizmov v bistvu enaka. Je protičloveška in nedemokratična, je dejal. Če je zgodovinska stroka uspela jasno formulirati odnos do nacifašizma, bi bilo po njegovem mnenju prav, da pošteno, verodostojno in resnicoljubno formulira odnos tudi do komunističnega totalitarizma. Peterle je ob tem vesel, da prihaja do razčiščevanja in ga tudi pozdravlja, kakor pozdravlja tudi revizijo. Po njegovem mnenju je potrebno marsikaj pogledati na novo, marsikaj pa sploh še pogledati.

        TIGR načenja monopol komunistične partije

        Evropski poslanec se je dotaknil tudi aktualnega dogajanja v zvezi vlogo organizacije TIGR, ki do pred nekaj časa ni bila del javne zavesti kot neko posebno dejstvo. "Razumemo, zakaj ne - ker je na nek način načenjala monopol, ki si ga je partija vzela pri vodenju boja proti okupatorju," je dajal Peterle in nadaljeval, da so TIGR danes na nek način posvojili, pri čemer pa lahko pride do problema resnice. V tem smislu, tako Peterle, je bila proslava ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju, na Mali gori pri Ribnici, na kateri je govoril premier Janez Janša, pomembno in dobrodošlo dejstvo v skladu z resnico.

        Janša je takrat poudaril vlogo protifašističnih upornikov organizacije TIGR, ki so se prvi na slovenskem ozemlju spopadli z okupatorjem. V govoru je med drugim dejal, da so Slovenci ves čas v drugi svetovni vojni dokazovali svoj odpor. V teh prizadevanjih se je iz vojaškega vidika najvišje povzpela prav organizacija TIGR, katere pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi, je dejal Janša.

        Peterle se no udeležil praznovanja v Ajdovščini

        Glede vprašanja obletnice ustanovitve slovenske vlade v Ajdovščini je Peterle povedal, je bil sam povabljen na praznovanje, ter pojasnil, zakaj se ga ne bo udeležil. "To ni prva slovenska vlada, bila pa je prva komunistična oziroma revolucionarna vlada," je povedal. Sam se strinja s tistimi, ki menijo, da če je to res bila vlada, potem jo je treba videti tudi v kontekstu Roga, pobojev, kulakov, tudi na Primorskem nasilnega prerazporejanja imetja.

        Zanj je to bila ena od slovenskih vlad revolucionarne narave in z revolucionarnimi nameni v službi totalitarnega reda in brez demokratične osnove. "Vidim veliko razliko med vlado, ki je izšla iz demokratičnih volitev, ali med vladami, ki so nastale iz drugačne politične podlage".

        Peterle si želi, da bi Slovenija sledila ostalim srednje- in vzhodnoevropskim državam, ki so bile sposobne opredeliti jasen moralnopolitičen in resnicoljuben odnos do totalitarnega dela svoje preteklosti. Kot je spomnil, je že leta 1991 v Teharjah izjavil, da dela razliko med patriotizmom in revolucionarnimi nameni, kar pa je včasih težko razdeliti. Kot je še dejal, ni za to, da država prevzema vlogo zgodovinopisca, je pa za to, da omogoči demokratične razmere, ki jih sam sicer ni vedno čutil, zato da bi zgodovinarji sproščeno in brez težav sledili resnici.

        Na Brdu pri Kranju se bo sicer 22. maja sestala prva slovenska vlada, ki je sodelovala pri osamosvojitvi Slovenije, je še napovedal Peterle.

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        Parlamentarne stranke o II. svetovni vojni

        J.Z./STA, Sob 07.05.2005, 16:08

         

        Ljubljana - Parlamentarne stranke imajo različen odnos do dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej, s tem da ločnica poteka večinoma po črti koalicija (brez DeSUS) - opozicija. STA je preverila stališča sedmih strank o tem, kakšni bi morali biti poudarki ob obeleževanju 60. obletnice konca vojne, o medvojnem dogajanju na slovenskih tleh in o načinu preseganja delitev glede vprašanj polpretekle zgodovine. Predstavniki vseh strank pa se bodo - drugače kot na primer pred desetimi leti - udeležili osrednjih državnih slovesnosti ob obletnici.

        SDS: Nekatere delitve se ne bi smele vleči v prihodnost

        SDS podpira odločitev o obeležitvi 60. obletnice konca druge svetovne vojne tako v organizaciji vlade kot državnega zbora. Spominske slovesnosti pa naj bodo takšne, "da bodo povezovale in ne ločevale, da se ne bi ponovno odpirale delitve ali ponovile umetne vojne". Pri tem ne bi smeli zmanjševati ali pa poveličevati dogodkov iz preteklosti, menijo v največji vladni stranki, in poudarjajo, da je "v interesu vseh državljanov, da se nekatere delitve, ki so usodno zaznamovale slovensko zgodovino, ne vlečejo tudi v prihodnost". Člani SDS se bodo sicer udeleževali prireditev, ki bodo organizirane v spomin na 60. obletnico konca vojne.

        Med drugo svetovno vojno je po mnenju SDS v Sloveniji hkrati potekala NOB, državljanska vojna in revolucija, v zvezi z delitvami glede vprašanj polpretekle zgodovine pa menijo, da je "mogoča sprava za prihodnost in nedvoumno kesanje ter odpuščanje za dogodke, ki so se zgodili v preteklosti". To je namreč po mnenju vodilne vladne stranke tisto izhodišče, ki omogoča razvoj demokracije, gospodarstva ter strpne drže posameznikov, ki si delijo skupno državo. Poudarjajo še, da je stranka zagovornica demokratične slovenske države in zato "nikoli ne bo zagovarjala kakršnihkoli zločinov, ne glede na ideološki predznak, ki ga nekateri postavljajo pred zločinsko ravnanje". V zvezi s tem so v SDS prepričani, da je za perspektivno prihodnost potrebno takšno soglasje o preteklosti, ki omogoča demokratičen napredek.

        NSi: V Sloveniji doslej ideološki terorizem

        V NSi so prepričani, da bi morala Slovenija konec vojne obeležiti s spominom in pieteto "do vseh padlih v vojni, komunistični revoluciji in do vseh kriminalno ubitih po vojni". Na proslavah ob obletnici tako ne sme biti zmagovalcev in poražencev, saj so vsi skupaj ustvarili lastno državo. Za tiste žrtve, ki niso dobile pravice do groba, pa mora poskrbeti država, svojcem vseh padlih in ubitih mora omogočiti dostop do vseh podatkov o pokojniku ter poskrbeti za popravo krivic. V drugi največji vladni stranki bodo sicer obletnico obeležili v ponedeljek v Lukovici, kjer bo potekal posvet s predsedniki občinskih in regijskih odborov NSi. Poslanci pa se bodo v Cankarjevem domu udeležili tudi osrednje proslave.

        V času druge svetovne vojne in po njej so bili na slovenskih tleh navzoči tako narodnoosvobodilni boj kot državljanska vojna in revolucija, zato bo treba raziskati vsa dejstva omenjenih dogajanj, če se hočemo približati resnici. "Dosedanja uradna ena resnica v posesti strank, temelječih na pridobitvah revolucije, predstavlja nezakonit ideološki terorizem," menijo v Novi Sloveniji. Sprava med obema stranema pa bo mogoča tedaj, ko bodo preučena in raziskana vsa dejstva tistega časa.

        SLS: V Normandijo nas niso povabili

        Konec druge svetovne vojne je pomemben dosežek v spopadu med demokracijo in totalitarizmom, vendar predstavlja šele prvo fazo tega boja, so v SLS odgovorili na vprašanje o tem, kako bi morala Slovenija obeležiti konec vojne. Z osvoboditvijo pa ni prišlo do dokončne zmage demokracije nad totalitarizmom, saj so poraz fašizma in nacizma z uvedbo svojega totalitarnega sistema izrabili komunisti. Za dokončno zmago demokracije v Evropi v SLS štejejo padec berlinskega zidu in dogodke, ki so mu sledili, ob tem pa se zavedajo, da je bil 9. maj predpogoj za zlom komunizma kot zadnjega totalitarnega sistema v Evropi.

        Dogajanje v Sloveniji med drugo vojno ljudska stranka ocenjuje kot kombinacijo NOB in revolucije, v kateri je slednja vedno bolj prevladovala. "Dokaz za to je tudi, da Slovenijo na proslave, povezane z drugo svetovno vojno, denimo izkrcanja v Normandiji, niso povabili." V SLS sicer spoštujejo vse, ki so se borili proti nacizmu, fašizmu in komunizmu, menijo pa, da ni mogoče vseh partizanov povezovati s povojnimi poboji in revolucijo, kakor tudi ni mogoče vseh domobrancev obtoževati za izdajstvo slovenskega naroda. V tem kontekstu v SLS ocenjujejo, da Slovenija potrebuje pravno obravnavo dogodkov med in po drugi svetovni vojni, sprava pa po njihovem ne more biti kolektivna, ampak je lahko samo individualna.

        DeSUS: Zgodovina bo odgovorila na vsa vprašanja

        Slovenija mora 60. obletnico zmage nad nacifašizmom obeležiti kot članica zmagovite koalicije. Treba je poudariti, da je bila Slovenija na strani zmagovalcev in da je tudi ta zmaga ustvarila pogoje za to, da je Slovenija danes samostojna država, je povedal predsednik DeSUS Anton Rous. Po njegovih besedah se bodo predstavniki najmanjše vladne stranke udeležili proslav ob obletnici na različnih koncih Slovenije, med drugim v Ljubljani in Ajdovščini. Rous je še poudaril, da je bil obrambni minister Karl Erjavec govornik ob dnevu upora proti okupatorju v Mariboru, da se je sam ob tej priložnosti udeležil slovesnosti na Mali Gori in da je bil kot predstavnik vlade prisoten na obletnici osvoboditve Prekmurja.

        Med drugo svetovno vojno je šlo za narodnoosvobodilni boj, saj so v partizane odhajali Slovenci, ki jim je "tuji škorenj želel osvojiti domači prag", v partizane pa so odhajali ne glede na ideološko pripadnost, je pojasnil Rous. V zvezi z revolucijo in državljansko vojno je ocenil, da se morajo s tem ukvarjati predvsem zgodovinarji. "Zgodovina bo vsem prisodila njihovo mesto." V zvezi s spravo je Rous ocenil, da mladi niso obremenjeni s spori iz preteklosti, obžaluje pa, da Slovenci po letu 1990 niso sledili spravnemu dejanju iz Kočevskega Roga, ki sta ga opravila nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar ter nekdanji predsednik Milan Kučan.

        LDS: Proti izkoriščanju prevrednotenja zgodovine

        Slovenski narod se lahko s ponosom in brez sramu spominja dosežkov odporniškega gibanja v drugi svetovni vojni, njegovi veličini primerno pa bi moralo biti tudi praznovanje, menijo v največji opozicijski stranki LDS. Zelo pomembna je tudi slovesnost v Moskvi, na kateri bi v liberalni demokraciji pričakovali tudi predstavnike vlade. Vodstvo LDS in nekateri poslanci se bodo udeležili slovesnosti ob 60. obletnici ustanovitve prve slovenske povojne vlade v Ajdovščini in slovesne seje v DZ, posebnih prireditev pa stranka ne bo prirejala.

        Ob praznovanju obletnice želijo v LDS sicer poudariti predvsem sodelovanje slovenskega odporniškega gibanja z zavezniki ter osvetliti pomen te zmage za razvoj slovenske državnosti in povojne Evrope. Pri tem bi morala ključne poteze potegniti tudi vladajoča koalicija, ki ne zastopa le svojih volivcev, temveč vse državljane.

        V LDS tudi menijo, da ni mogoče zanikati zgodovinskih dejstev, ki potrjujejo, da so bile v Sloveniji v času druge svetovne vojne prisotne tudi formacije, ki so delovale v interesu okupatorjev. Izvensodne povojne poboje sicer obsojajo, a obenem odločno nasprotujejo "poskusom prevrednotenja zgodovine, ki jih aktualna politična oblast izkorišča za svoje ozke politične interese". V LDS menijo, da bo spravo prineslo predvsem preseganje ter odmikanje od ideoloških in demagoških pogledov in interpretacij polpretekle zgodovine.

        SD: Z uporom smo se ohranili kot Slovenci

        Slovenija je bila s partizanskim uporom na strani zmagovitih zaveznikov druge svetovne vojne, kar je še danes njena pomembna evropska kvalifikacija, je v zvezi z bližnjo obletnico konca vojne pojasnil predsednik SD Borut Pahor. Zato bi si morala po njegovem Slovenija skupaj z zaveznicami prizadevati za ohranjanje spomina na milijone žrtev, ki jih je zahtevala nestrpna politika. Tako bo po mnenju Pahorja prav udeležba Socialnih demokratov na vseh pomembnih prireditvah ob obletnici konca vojne hkrati tudi njihov način obeležitve tega dogodka.

        Glede vprašanja o tem, kako bi opredelil dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno, Pahor kot najpomembnejše izpostavlja dejstvo, da "smo se s partizanskim uporom ohranili kot Slovenci". V tem smislu mora partizanstvo ostati pozitivna zgodovinska vrednota, ki ji nič ne more vzeti tega sijaja. "Tudi ne dejstvo, da je ena politična sila že med časom upora proti okupatorju, zlasti pa po njem, uzurpirala vso oblast zase, kar je bilo protidemokratično dejanje." Tudi sprava je po Pahorjevem mnenju mogoča in potrebna, razume pa jo predvsem kot strpno sožitje različnih pogledov na polpreteklo zgodovino. Po drugi strani predsednik SD sprave ne razume kot zapis ene politične resnice o vojnem obdobju, saj ne gre za pisanje zgodovine. "S spravo pa razumem tudi sposobnost politike, da iz naukov preteklosti črpa navdih za reševanje problemov v prihodnosti."

        SNS: Za enotno stališče

        Slovenija bi morala ob obeleževanju konca druge svetovne vojne domači in mednarodni javnosti podati enotno stališče o obsodbi nacifašizma in domačih kolaboracionistov, menijo v SNS. "V SNS cenimo in gradimo na narodnoosvobodilni borbi, slovenskem partizanstvu, tigrovcih in vseh tistih, ki so s svojim delom pripomogli k temu, da se je Slovenija uprla domačim izdajalcem in tujim agresorjem," je v imenu nacionalne stranke menil Sašo Peče.

        Poslanci SNS se bodo ob obletnici konca vojne udeležili slavnostne seje DZ in osrednje državne slovesnosti v Cankarjevem domu. Poslanec Srečko Prijatelj pa se bo danes v Ajdovščini udeležil prireditve ob 60. obletnici ustanovitve narodne vlade Slovenije.
        Ker je bila Slovenija "napadena s strani nacifašistov in domačih izdajalcev", so v SNS prepričani, da je v Sloveniji potekala narodnoosvobodilna borba in ne državljanska vojna ali revolucija. Na vprašanje, ali je v Sloveniji mogoča sprava oziroma na kakšen način naj bi presegli delitve glede vprašanj polpretekle zgodovine, pa je podpredsednik državnega zbora odgovoril, da so delitve glede vprašanj polpretekle zgodovine "žal precej politično obarvane".

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

        Ribičič ovaden za genocid

        Grozi mu kazen od deset do trideset let zapora

        Rok Praprotnik/D.P., Tor 24.05.2005, 20:12

        Ljubljana – Po poročanju TV Slovenija je nekdanjega visokega funkcionarja komunističnega režima in pripadnika Ozne Mitjo Ribičiča policija ovadila zaradi storitve kaznivega dejanja genocida po 373. členu kazenskega zakonika.

        Ta člen govori o tem, da se z zaporom od deset do trideset let kaznuje tisti, ki »z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, ukaže pobijati njene člane ali jim povzročati hude telesne poškodbe ali hudo spodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali prisilno izseljevati prebivalstvo ali spraviti skupino v take življenjske razmere, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu pokončanju, ali uporabiti ukrepe, s katerimi se preprečujejo rojstva med člani skupine, ali prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino«. Z enako kaznijo se kaznuje tisti, ki enako dejanje stori proti kakšni socialni ali politični skupini.

        Ovadba zoper Ribičiča je plod policijske akcije Sprava, ki poteka od leta 2001 in doslej ni dala oprijemljivih rezultatov, je poročala TVS. S povojnimi poboji se pri generalni policijski upravi ukvarja kriminalist Pavle Jamnik.

        Sicer pa sta Mitjo Ribičiča že leta 1998 ovadila mariborski odvetnik Dušan Ludvik in Walter Smolej z Dunaja. Ribičič je, kot sta zapisala, skupaj s Tonetom Ferencem od 21. novembra 1944, nato pa od 9. maja 1945 do leta 1950, še posebej na Štajerskem, organiziral in sodeloval pri popolnem uničenju nemške narodnostne skupine, ki se je izvajalo s pobijanjem brez sodbe in zapiranjem v uničevalna taborišča. Tožilstvo je ovadbo zavrnilo.

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

         

        Depeša Edvarda Kardelja predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču z dne 25. junija 1945 o prepočasnem "čiščenju" |foto: Dokumentacija Dela

         

        Ljubljana – Nekaj zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino, smo povprašali, ali poznajo Kardeljevo depešo predsedniku vlade Kidriču in kaj menijo o terminu “čiščenje”. Depešo pozna tudi kriminalist Pavel Jamnik, ki je prejšnji teden ovadil Mitjo Ribičiča zaradi suma genocida.

        Dr. Jera Vodušek Starič“Kakšno počasnost pri čiščenju je 25. junija 1945 Kardelj očital Kidriču, bi si bilo mogoče pojasniti šele tedaj, če bi poznali kontekst. Čiščenje je namreč kompleksen pojem. Predstavljen in razdelan je v moji knjigi Prevzem oblasti. Čiščenje terena je pomenilo vojaške akcije, čiščenje uprave je pomenilo odpuščanje nezanesljivih ljudi, čiščenje sodstva enako. Res je, da se je ta izraz uporabljalo tudi v smislu likvidacij oziroma pobijanja, vendar iz tako kratke depeše ni zanesljivo, da gre za to. Ker je bila depeša sprejeta ob 11. uri dopoldne, bi za kontekst morali vedeti, kaj sta se Kidrič in Kardelj tistega dne pogovarjala, kaj je Kidrič sporočil Kardelju zjutraj, ponoči. In še to bi morali vedeti, kaj je tiste dni počela Ozna, se pravi, kaj je 'čistil' Maček.”

        Dr. Peter Vodopivec“Dokument je znan. Prepričan sem, da bi bilo, če bi vztrajali pri sodni obravnavi vseh, ne le domobrancev, marveč tudi drugih civilnih oseb, obtoženih protipartizanskega gibanja, žrtev pobojev veliko manj. Očitno je bila nekje že sprejeta odločitev, da teh primerov ne bodo odstopili rednim sodiščem. Tega pa v Sloveniji brez Kardelja gotovo ne bi bilo mogoče skleniti. Ribičič je bil v tem kontekstu operativec.”

        Dr. Aleš Gabrič“Ko sem se zanimal za sodišča nacionalne časti, tega dokumenta nisem videl, pa tudi bolj so me zanimali intelektualci in njihovo sojenje. V Kidričevem kabinetu sem pregledal nekaj depeš, vendar so nekatere tako skopo napisane, da je treba imeti še kakšen dokument za večjo jasnost. Zato tako hitro ni mogoče natančneje odgovoriti, kaj pomeni. Depeše so včasih samo korespondenca, odgovori eden na drugega. Drugo, kar je treba vedeti, je to, da so depeše pošiljali samo tajno in samo prek velikih partijskih funkcionarjev in ni rečeno, da jo je dobil član vlade, ki ni bil tudi član partije. Te direktne povezave so bile bolj partijske, manj pa vladne. Da je bilo napovedano, da bodo sodišča narodne vesti ukinjena, lahko povsem verjamemo, ker smo bili osvobojeni pol leta pozneje kot Srbija, kjer so take stvari začeli že jeseni leta 1944. Slovenija je bila pač osvobojena zadnja, zato je z eporacijo zamujala in jo je začela šele po vojni.”

        Omenjeno depešo je pred dnevi omenil tudi filozof dr. Tine Hribar. V ponedeljek o njej, njeni vsebini in posledicah v zvezi z zadnjimi aktualnimi dogodki, povezanimi s povojnimi poboji, ni želel posebej govoriti. Gre pa za dokument, iz katerega naj bi jasno izhajalo ne le, da je slovenska oblast po vojni vedela za poboje, ampak je pri tem odigrala tudi aktivno vlogo.

        Kriminalist Pavel Jamnik, ki je poskrbel za ovadbo za kaznivo dejanje genocida zoper nekdanjega pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo Mitjo Ribičiča, nam je povedal, da pozna omenjeno depešo. Z Mitjo Ferencem je namreč sodeloval pri odkrivanju grobišč kot tudi pri raziskovanju drugih podatkov o posameznih grobiščih. Depešo mu je Ferenc pred kratkim predstavil, vendar pa za policijsko delo nima nobenega pomena, saj ljudje, ki so v njej omenjeni, niso več živi. Tako ta dokument nima nikakršne zveze s kazensko ovadbo zoper Ribičiča oziroma vodenjem kazenskega postopka, ima pa zagotovo pomen za zgodovinarje. Po Jamnikovi presoji je mogoče pričakovati v prihodnje odkritje še kakšnega dokumenta, ki pa bo pomembno predvsem za zgodovinsko stroko, ne pa za kazenskopravno obravnavo.

        Preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        Ribičič: nisem odgovoren za množične poboje

        Mitja Ribičič o ovadbi zaradi genocida

        G.P., Pon 30.05.2005, 13:35

         

        Ljubljana - Mitja Ribičič, proti kateremu so kriminalisti prejšnji teden v zvezi s povojnimi poboji vložili ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida, je v pogovoru za tednik Mladina dejal, da je za vsako napako, ki jo je storil, pripravljen nositi odgovornost, ni pa odgovoren za množične poboje.

        Na eni strani ovadba po njegovih besedah temelji na knjigi zapornikov. " Vsaka policija ima knjigo zapornikov in vsaka policija vodi, kam kakšen spada. Ta spisek zapornikov še nič ne pomeni," je dejal Ribičič. "Zdaj se prikazuje, da so bili vsi, ki so šli skozi ta zapor, usmrčeni. To je neumnost. Mnogi so bili v zaporu le nekaj dni. Nekateri, na primer mladi in zavedeni kmetje, so bili izpuščeni". Sicer pa je bila po njegovih navedbah priporniška knjiga za znanost dostopna že pred približno 15 leti.

        Vprašanje kakšna je Svetinova resnica?

        Med drugim je Ribičič dejal, da je iz komentarja na televiziji dobil občutek, da štejejo Erna Svetino za verodostojno pričo, da je njegova knjiga dokument, ki ga je treba vzeti resno. Po Ribičičevih besedah gre za laži in polresnice. "Tudi ti poboji so resnica, ampak če to uporabljaš za kompromitacijo narodnoosvobodilnega boja, je pa vprašanje, kakšna je ta resnica. To je potem že manipulacija z resnico."

        S kriminalistom Jamnikom sta se pogovarjala pri Ribičiču kake pol ure, je povedal Ribičič in dodal, da ni vedel, da gre za ovadbo. "Spraševal me je o tej knjigi in sem mu rekel, da je to pamflet in laž in da tako ne mislim samo jaz, ampak celotna zveza borcev.(...) On pa je reagiral, da je zdaj to lahko laž, ampak čez 50 let bo pa to zgodovina. (...) To je bil razgovor o tej knjigi in nič o nobeni ovadbi." Erno Svetina po Ribičičevem prepričanju ne more biti priča, lahko je samo glavni obdolženec. "On je bil od prvega dne OZNE v Sloveniji prvi pomočnik oziroma namestnik pri Matiji." Pri tem je Ribičič na vprašanje, ali je Svetina izvedel kakšno eksekucijo, odgovoril, da ne ve, in dodal, da pa ve, da je bil prvi namestnik, če je bil Maček odsoten. Ribičič v odgovoru na vprašanje tudi pravi, da sam ni bil človek, ki je imel moč reči, tega je treba ubiti. "Že od vsega začetka sem bil v spopadu s trdo roko. Zaradi tega me general Matija ni maral."

        V posameznih primerih je lahko prihajalo do samovolje in maščevanja

        Kot pomočnik šefa organizacije OZNA je dobil nalogo pripravljati procese proti nemškim zločincem; na zaslišanjih ni prihajalo do mučenj, je dejal Ribičič, ki pa ne more izključiti, da je tedaj, ko ga ni bilo zraven, v posameznih primerih prihajalo do samovolje in maščevanja. Božični proces ni bil montiran, za Nagodetov proces pa lahko rečemo, da je bil sicer politični proces proti sredini, vendar pa nikakor ne montiran, pravi Ribičič.

        V zvezi s poboji pravi, da je šlo za vojaške obračune, in sicer v smislu, da so se posluževali strateških vojaških interesov in direktiv proti armadi kvizlingov in nemški vojski. V tem smislu so bile to vojaške zadeve, meni Ribičič. Pri tem pa ne misli, da OZNA pri tem ni imela nič.

        Ribičič: okoliščine so bile strahotne

        O tem, kdo je ukazal množične poboje domobrancev, pravi, da še ni jasno. Po njegovih besedah je bil to splet strateških interesov Jugoslavije takoj po oblikovanju celotne vlade. Kot pravi, so bile tu "nerešene mejne situacije". Okoliščine so bile strahotne, v Sloveniji je bilo pol jugoslovanske armade, čez to ozemlje je šlo tudi polovica nemške armade, vsa kvizlinška armada, ne samo belogardisti in domobranci, ampak tudi ustaši, četniki in balisti. V tistih razmerah pa po Ribičičevem mnenju ni bilo mogoče zagotavljati pravne države, čeprav so težili k temu. Ob tem je Ribičič dejal, da če bi se domobranci iz Avstrije vrnili sami, namesto da so jih vrnili Angleži, "bi bilo drugače. Če bi se sami vračali, bi bili repatriiranci". Kot pravi, so bili takrat amnestijski odloki, pozivi, naj se vdajo in podobno.

        Ob vprašanju, kdaj je prvič slišal za poboje, je Ribičič pojasnil, da so ljudje o pogrešanih začeli spraševati ob prvih volitvah jeseni 1945, šele leta 1951 ali 1952 pa je prišlo do predlogov, da bi objavili vsa imena ustreljenih. Tega, koliko naj bi jih bilo v evidencah, ne ve, pravi Ribičič, ter dodaja, da "zdaj štejejo vse, tudi tiste, ki so bili ubiti med vojno, kakor da so bili ubiti po vojni". Koliko jih je bilo ubitih, je po Ribičičevih besedah težko oceniti. Kot pravi, jih je bilo 8000 vrnjenih. "Če računamo, da je bila pretežna večina ustreljenih, bi rekel, da okoli 7000. Tu pa moramo upoštevati še element maščevanja in dejstvo, da so tukaj umrli tudi mnogi ustaši, četniki".

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        Dokaz, da so vedeli za poboje?

        Več kot 400 prikritih grobišč

        G.P./STA, Pon 30.05.2005, 15:50

         

        Celje - V Muzeju novejše zgodovine (MNZ) Celje bodo v torek, 31. maja, ob 18. uri odprli novo občasno razstavo Prikrito in očem zakrito - Prikrita grobišča 60 let po koncu druge svetovne vojne. Tako bodo v torek po poročanju Radia Slovenije tudi predstavili dokument, ki naj bi potrjeval, da je takratna oblast vedela za zunajsodne poboje po drugi svetovni vojni.

        Po besedah avtorja razstave, zgodovinarja Mitje Ferenca, profesorja za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, gre za depešo, ki jo je takratni podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj 25. junija 1945 poslal predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. V njej je zapisal, da ni več nobenega vzroka za počasnost pri "čiščenju". Dokument, ki so ga našli v Arhivu Slovenije, naj bi potrjeval, da je povojna politična oblast vedela za poboje in bila vanje močno vpletena.

        Razstave naj bi predvidoma odprla Spomenka Hribar, so sporočili iz celjskega MNZ.

        Ferenc: Doslej zbrane številke o prikritih grobiščih so šokantne

        "Doslej zbrane številke o prikritih grobiščih so šokantne. Več kot 400 jih je že evidentiranih, opravljene so bile sondaže in ponekod tudi izkopi - ekshumacije. Kljub temu, da ostajajo vprašanja o zanesljivosti vseh evidentiranih grobišč še odprta, je za razstavo na voljo že veliko pripravljenega gradiva, ki je tokrat v teh razsežnostih prikazano prvič. Šestdesetletnica konca druge svetovne vojne je pomemben mejnik, ob katerem velja spomniti tudi na to razsežnost vojne na naših tleh, ki je v marsičem izjemna in specifična in je drugi narodi v takšnem obsegu in v takšni obliki ne poznajo," meni Ferenc.

        V spomin na krvavo in prikrito plat posledic 2. svetovne vojne

        Prikrita grobišča so bila in so še danes očem javnosti zakrita in različno (ne)urejena. Razstava naj bi obiskovalca podrobneje seznanila z razsežnostmi in podrobnostmi tega pojava na Slovenskem, ponudila tudi predloge o bodoči urejenosti oziroma zaznamovanosti tovrstnih krajev in predvsem spomnila na krvavo in prikrito plat posledic 2. svetovne vojne na slovenskih tleh, so zapisali v MNZ Celje.

        Z razsežnostjo grobišč in najdenih ostankov želi avtor vzbuditi v narodu zavest in zavedanje pravice do groba in do ureditve tega vprašanja. Razstava nima namena vnovič obujati travm pretekle zgodovine in razdvajati naroda, temveč prikazati tiste vsebine narodove biti, ki jo nosi s seboj v svojem spominu in koreninah. Organizatorji razstave so prepričani, da se je treba z zgodovino soočiti na dostojen, civiliziran in pieteten način.

        Do sedaj so muzeji ponujali le enopomenski pogled

        Obravnavana tematika prikritih grobišč doslej še nikjer v Sloveniji ni bila prikazana, pa čeprav je bilo nasilje sestavni del večine muzejskih razstavnih konceptov, ki pa so zaradi nepoznavanja tematike in drugih razlogov ponujali le enopomenski pogled, saj so prikazovali le zločine okupatorja in njegovih sodelavcev. V zelo majhnem obsegu so se prikritih grobišč dotaknile le razstave Temna stran meseca (1998), Med kljukastim križem in rdečo zvezdo (2002) ter Kolo nasilja (2004).

        Z razstavnim projektom Prikrito in očem zakrito se je ob 60-letnici tragičnih dogodkov v slovenski zgodovini ponudila priložnost, da se na enem mestu predstavi več kot pol stoletja zamolčano temo. Žrtve so bile v večini pomorjene brez sodb in sodnih procesov, njihovo natančno število je še vedno neznano. Šestdeset let po tragičnih dogodkih se je treba soočiti z zgodovino, ki ni bila vselej takšna, kot smo jo spoznavali, je zapisano v sporočilu za javnost.

        Odkrit le ozek segment nasilja

        Po besedah Ferenca se s pričujočo razstavo odkriva sicer obširen, a vendarle dokaj ozek segment nasilja, ki je bilo storjeno v vojni in po njej in da bi celovitejšo podobo o trpljenju nekega naroda gotovo dal enoten in skupen memorialno-informativni center.
        V sodelovanju s poznavalci posameznih grobišč, kriminalisti in drugimi sta avtor razstave in Mateja Bavdaž z ministrstva za kulturo v obdobju od marca 2002 do februarja leta 2003 in od septembra leta 2003 do decembra leta 2004 obdelala 410 lokacij grobišč.

        Ob opisih je bilo pripravljenih 1095 digitalnih topografskih in ortofoto kart, narejenih je bilo okoli 3400 fotografij, od katerih jih je 1658 del računalniške aplikacije. Zbranih, prenesenih in urejenih je bilo tudi okoli 2800 skic, zemljevidov, fotografij in druge dokumentacije, pripravljenih 632 kart s parcelnimi številkami, 199 zemljevidov, zabeleženi so bili številni avdio in videozapisi.

        Glede statusa in narodnosti žrtev avtor razstave upošteva zgolj neposredne in posredne ustne vire in literaturo. Podatki so zato bolj orientacijski, saj izkopavanj do sedaj skoraj ni bilo. Tudi tam, kjer so izkopavanja bila, so včasih težave pri ugotavljanju, ali gre za vojake ali civiliste. Vendarle je največ, 134, prikritih grobišč vojaških. V 79-ih grobiščih so civilisti, v 72-ih vojaki in civilisti skupaj, medtem ko za četrtino, 109, ni podatkov.

        Usmrtili tudi pripadnike drugih narodov

        V Sloveniji so izvensodno usmrtili tudi pripadnike drugih narodov, največ pripadnikov oboroženih sil Neodvisne države Hrvaške, pripadnikov Srbskega dobrovoljskega korpusa, črnogorskih in drugih četnikov ter tudi civilistov, ki so se umikali z oboroženimi enotami čez Slovenijo na Koroško. Po Ferenčevih raziskavah je grobišč, v katerih so osebe neslovenske narodnosti, več kot "slovenskih".

        Kljub številnim "maršem smrti" po nekdanjih jugoslovanskih pokrajinah, kjer so končali vrnjeni in zajeti vojaki in tudi civilisti, jih večji del leži na slovenskem ozemlju. Med evidentiranimi grobišči jih je 108 s Slovenci, 84 s hrvaškimi žrtvami in 61 nemških. V 59 grobiščih so skupaj žrtve različnih narodnosti, za 62 pa podatki o narodnosti ne obstajajo, je še zapisano v sporočilu za javnost MNZ Celje.

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

        Vlade grobovi ne zanimajo

        Tor 31.05.2005

        Celje – S pomočjo poznavalcev posameznih grobišč, kriminalistov in drugih sodelavcev sta avtor razstave dr. Mitja Ferenc z ljubljanske filozofske fakultete in Mateja Bavdaž z ministrstva za kulturo med marcem 2002 in decembrom 2004 zbrala podatke o 410 prikritih grobiščih v Sloveniji. Gre ...

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        Na slovesnosti v Kočevskem Rogu 4000 ljudi

        Uran pozval k razmisleku, Drobnič govoril o času nestrpnosti

        STA/G.P./M.B., Ned 05.06.2005, 16:1

        Kočevje - V spominski kapeli v Kočevskem Rogu pri breznu Pod Krenom je potekala 16. spominska slovesnost za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja. Slovesnost ob 60. letnici roških pobojev se je začela ob 11. uri z mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran. V okviru slovesnosti so blagoslovili mozaik, delo patra Marka Rupnika, ter bronasti križ - odlitek lesenega znamenitega Roškega križa, ki od leta 1990 stoji ob poti h grobišču in je delo kiparja Metoda Frlica.

        Slovesnosti se je udeležilo okrog 4000 ljudi, v imenu države pa je venec v spomin na neznano število pobitih k Kočevskem Rogu položil minister za finance Andrej Bajuk.

        Uran pozval k razmisleku, Drobnič govoril o času nestrpnosti

        Ljubljanski nadškof in metropolit je v pridigi poudaril, da je ob spominu na pobite čas za poglobljen razmislek, molitev, spravo in očiščen spomin. Ob spominski slovesnosti nas nasilna smrt žrtev povojnega nasilja globoko prizadene, je dejal Uran, ki meni, da sta bili med drugo svetovno vojno ljubezen do naroda in vere domobrancev hudo zlorabljeni. Opozoril je, da je treba preseči razmišljanje o zmagovalcih in poražencih, saj nosi krivdo vsak, ki je pobijal, ne glede

        na to, na kateri strani je bil.

        Mozaik patra Rupnika, ki krasi lani zgrajeno spominsko kapelico ig ja danes Uran blagoslovil, po njegovih besedah predstavlja " velikonočni pogled na tragične dogodke, ki so se zgodili na tem mestu".

        Po besedah Antona Drobniča z Nove slovenske zaveze pa so Slovenci še vedno razdvojen narod, Slovenija pa se po njegovem mnenju nahaja v času nestrpnosti in ni sposobna niti sprave z mrtvimi. Pobiti domobranci še vedno nimajo grobov, dolgo zamolčana grobišča so še vedno neurejena, mrtvi vojaki pa ležijo po breznih in grapah. Po njegovih besedah domobranci niso prisegli zvestobe okupatorju, njihov prisega je bila posledica komunističnega nasilja. Dokler druga stran tega ne bo priznala, med Slovenci ne bo sprave, je poudaril Drobnič.

        Drobnič je spregovoril tudi o t. i. vojnih zakonih, ki so po njegovem mnenju diskriminatorni. Tako zakon o žrtvah vojnega nasilja dela razliko med otroci partizanov in domobrancev, zakon o vojnih grobiščih pa povzroča zakonsko segregacijo med mrtvimi. "Ko so sprejeli vojne zakone, so naše mrtve ponovno umorili. Prej so bili zamolčani, sedaj so zanikani z zakonom."Kot je dejal Drobnič, si nova oblast sedaj s spremembami zakonov prizadeva popraviti nekaj krivic, "druga stran pa vztraja pri lažeh".

        Kapela za spomin žrtvam Kočevskega roga

        Kot je znano, je lani predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Peter Kovačič Peršin v imenu vlade izročil ključe župniji Kočevje, ki bo skrbela za namembnost in uporabo spominske kapelice. Kapela je zasnovana izrazito minimalistično, saj je tudi osnovno sporočilo preprostost, ki se navezuje na naravnost in tragičnost kraja. Kapela bo za manjše skupine do 40 ljudi lahko služila tudi kot manjša cerkev. Ob množičnih komemorativnih prireditvah bo služila kot oltar za veliko mašo, saj so stene drsne in se lahko kapelica popolnoma odpre, je lani pojasnil njen arhitekt Janez Koželj.

        V kraški jami pod Krenom in še nekaterih v Kočevskem Rogu (Macesnova Gorica, Ušive jame) naj bi življenje izgubil velik del slovenskih domobrancev, ki jih je zavezniška britanska vojska med 27. in 31. majem 1945 iz zbirnega taborišča v Vetrinju vrnila v Slovenijo in predala partizanskim enotam oz. takratni Jugoslovanski armadi. Po nekaterih podatkih je bilo v omenjenem času vrnjenih 11.100 oficirjev in vojakov ter od 500 do 600 civilistov.

        V začetku druge svetovne vojne naj bi bilo Slovencev približno 1,6 milijona. Ne glede na razhajanja pri statističnih ocenah naj bi se skupno število žrtev druge vojne gibalo med 65.000 in 75.000 oziroma med štiri in 4,5 odstotka vsega takratnega prebivalstva. Od omenjenega števila naj bi bilo padlih partizanov in njihovih sodelavcev ter drugih civilnih žrtev na partizanski strani od 40.000 do 50.000, v vrstah nasprotnikov partizanskega gibanja pa več kot 15.000 žrtev.

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

        26.08.2006 16:55

         

        SLOVENIJA Reakcija nakon obustave procesa protiv Mitje Ribičiča

         

        Slovenija nije našla nijednog zločinca

         

        Autor Vlado Zagorac, Ljubljana

         

        Unatoč odluci Višeg suda u Ljubljani o obustavi procesuiranja bivšega visokog slovenskog političkog dužnosnika Mitje Ribičiča (87) kao okrivljenika za zločine nad civilnim stanovništvom počinjene u proljeće 1945. godine slovenska policija nastavlja istražne radnje, odnosno prikupljanje dokaza, otkrivanje lokacija i počinitelja masovnih ubojstava.

        Prva prijava
        Ribičič je tada bio drugi čovjek tajne policije OZNA u Sloveniji, a istragu je zahtijevalo slovensko Vrhovno državno tužiteljstvo zbog sumnje da je odlučujuće pridonio ubojstvu 217 osoba.

        To je sastavi dio provedbe projekta "Sprava" ("Pomirba"), izjavio je kriminalist Pavel Jamnik, koji je protiv Ribičiča sastavio kaznenu prijavu, prvu koja je u Sloveniji podignuta protiv neke poznate osobe. Predsjednik slovenske organizacije boraca Narodnooslobodilačkog rata Janez Stanovnik tvrdi da dokaze izravne krivnje za masovna ubojstva treba tražiti u Beogradu jer se zna tko je tada bio vrhovni komandant, sekretar Partije i šef države i tu je odluku donio državni vrh, a ne Ljubljana.

        Degradacija partizana
        Uvjeren je da je sadašnja slovenska akcija pokrenuta da se domobrani oslobode odgovornosti za izdaju i da se partizani predstave kao zločinci. Tvrdi da priča o velikim arhivskim dokazima u Beogradu nije utemeljena jer su se ti događaji događali u Sloveniji i ondje su postojali dokumenti. Nezadovoljstvo obustavom Ribičićeva procesuiranja izrazila je i glavna slovenska državna tužiteljica Barbara Brezigar, koja je ocijenila da je sud u tom postupku postavio neuobičajeno visoke standarde dokazivanja stupnja osnovanosti sumnje.

        Bivši slovenski glavni državni tužitelj Anton Drobnič drži da je za Sloveniju krajnje sramotno što ni nakon 15 godina postojanja i 60 godina od poslijeratnih ubojstava nije uspjela pronaći niti jednog zločinca.

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

        2005-05-30, DELO

         

        Povojni poboji: Zgodovinarji o Kardeljevi depeši Kidriču

        Dokument znan, kontekst ne

        Milan Vogel/Majda Vukelić, Pon 30.05.2005,18:44

        Depeša Edvarda Kardelja predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču z dne 25. junija 1945 o prepočasnem "čiščenju" |foto: Dokumentacija Dela

         

        Več kot 400 prikritih grobišč

         

        Ljubljana – Nekaj zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino, smo povprašali, ali poznajo Kardeljevo depešo predsedniku vlade Kidriču in kaj menijo o terminu “čiščenje”. Depešo pozna tudi kriminalist Pavel Jamnik, ki je prejšnji teden ovadil Mitjo Ribičiča zaradi suma genocida.

        Dr. Jera Vodušek Starič“Kakšno počasnost pri čiščenju je 25. junija 1945 Kardelj očital Kidriču, bi si bilo mogoče pojasniti šele tedaj, če bi poznali kontekst. Čiščenje je namreč kompleksen pojem. Predstavljen in razdelan je v moji knjigi Prevzem oblasti. Čiščenje terena je pomenilo vojaške akcije, čiščenje uprave je pomenilo odpuščanje nezanesljivih ljudi, čiščenje sodstva enako. Res je, da se je ta izraz uporabljalo tudi v smislu likvidacij oziroma pobijanja, vendar iz tako kratke depeše ni zanesljivo, da gre za to. Ker je bila depeša sprejeta ob 11. uri dopoldne, bi za kontekst morali vedeti, kaj sta se Kidrič in Kardelj tistega dne pogovarjala, kaj je Kidrič sporočil Kardelju zjutraj, ponoči. In še to bi morali vedeti, kaj je tiste dni počela Ozna, se pravi, kaj je 'čistil' Maček.”

        Dr. Peter Vodopivec“Dokument je znan. Prepričan sem, da bi bilo, če bi vztrajali pri sodni obravnavi vseh, ne le domobrancev, marveč tudi drugih civilnih oseb, obtoženih protipartizanskega gibanja, žrtev pobojev veliko manj. Očitno je bila nekje že sprejeta odločitev, da teh primerov ne bodo odstopili rednim sodiščem. Tega pa v Sloveniji brez Kardelja gotovo ne bi bilo mogoče skleniti. Ribičič je bil v tem kontekstu operativec.”

        Dr. Aleš Gabrič“Ko sem se zanimal za sodišča nacionalne časti, tega dokumenta nisem videl, pa tudi bolj so me zanimali intelektualci in njihovo sojenje. V Kidričevem kabinetu sem pregledal nekaj depeš, vendar so nekatere tako skopo napisane, da je treba imeti še kakšen dokument za večjo jasnost. Zato tako hitro ni mogoče natančneje odgovoriti, kaj pomeni. Depeše so včasih samo korespondenca, odgovori eden na drugega. Drugo, kar je treba vedeti, je to, da so depeše pošiljali samo tajno in samo prek velikih partijskih funkcionarjev in ni rečeno, da jo je dobil član vlade, ki ni bil tudi član partije. Te direktne povezave so bile bolj partijske, manj pa vladne. Da je bilo napovedano, da bodo sodišča narodne vesti ukinjena, lahko povsem verjamemo, ker smo bili osvobojeni pol leta pozneje kot Srbija, kjer so take stvari začeli že jeseni leta 1944. Slovenija je bila pač osvobojena zadnja, zato je z eporacijo zamujala in jo je začela šele po vojni.”

        Omenjeno depešo je pred dnevi omenil tudi filozof dr. Tine Hribar. V ponedeljek o njej, njeni vsebini in posledicah v zvezi z zadnjimi aktualnimi dogodki, povezanimi s povojnimi poboji, ni želel posebej govoriti. Gre pa za dokument, iz katerega naj bi jasno izhajalo ne le, da je slovenska oblast po vojni vedela za poboje, ampak je pri tem odigrala tudi aktivno vlogo.

        Kriminalist Pavel Jamnik, ki je poskrbel za ovadbo za kaznivo dejanje genocida zoper nekdanjega pomočnika načelnika Ozne za Slovenijo Mitjo Ribičiča, nam je povedal, da pozna omenjeno depešo. Z Mitjo Ferencem je namreč sodeloval pri odkrivanju grobišč kot tudi pri raziskovanju drugih podatkov o posameznih grobiščih. Depešo mu je Ferenc pred kratkim predstavil, vendar pa za policijsko delo nima nobenega pomena, saj ljudje, ki so v njej omenjeni, niso več živi. Tako ta dokument nima nikakršne zveze s kazensko ovadbo zoper Ribičiča oziroma vodenjem kazenskega postopka, ima pa zagotovo pomen za zgodovinarje. Po Jamnikovi presoji je mogoče pričakovati v prihodnje odkritje še kakšnega dokumenta, ki pa bo pomembno predvsem za zgodovinsko stroko, ne pa za kazenskopravno obravnavo.

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        Našli grobišče žrtev povojnih pobojev

        Opravljen bo le sanitarni prekop

        Čet 08.09.2005, 17:00

        Prekop Bodoveljske grape pri Škofji Loki | foto: Špela Žabkar/Delo

         

        Škofja Loka - Komisija za raziskave in ureditev grobišč žrtev povojnih pobojev iz območja Škofje Loke je začela s prekopom Bodoveljske grape. Pri prekopu, ki naj bi predvidoma potekal tudi še jutri, so že našli nekaj posmrtnih ostankov žrtev, v celotnem grobišču pa naj bi bilo pokopanih okrog 29 ljudi. Kot je pojasnil predsednik omenjene komisije Janez Pintar, bo najprej na ostankih opravljenih nekaj sodnomedicinskih pregledov, nato pa jih bodo pokopali v novo skupno grobišče.

        Opravljen bo le sanitarni prekop

        Kriminalistična preiskava, ki jo vodi Generalna policijska uprava, je bila pred časom že končana. Tako kazenske odgovornosti za poboje pri današnjem izkopu posmrtnih ostankov ne bodo ugotavljali, pač pa bo opravljen le sanitarni prekop, je pojasnil vodja preiskave povojnih pogojev na Generalni policijski upravi Pavel Jamnik.

        Prekop opazuje veliko ljudi

        Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je izdalo dovoljenje za prekop, danes s samim potekom prekopa ni bilo zadovoljno. Predstavnik ministrstva je bil zgrožen predvsem nad potekom ceste do samega grobišča in nad tem, da prekop opazuje veliko ljudi. Ti pa so v veliki meri svojci domnevnih žrtev.

        Na območju Škofje Loke še približno 25 takšnih grobišč

        Komisija za območje Škofje Loke je za prikrito grobišče žrtev povojnih pobojev izvedelo s pomočjo različnih pričevanj. Tako so ugotovili, da je v Bodoveljski grapi zakopanih približno 29 žrtev, domobrancev, predvsem iz Črnega vrha. Poleg tega pa je po Pintarjevih besedah na območju Škofje Loke še približno 25 takšnih množičnih grobišč. Tudi za te bodo s strani ministrstva za delo, družino in socialne zadeve poskušali pridobiti dovoljenja za sanitarni prekop.

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * *

         

        http://24ur.com/bin/story.php?story_id=83&section_id=2&page=1&start_page=1

        Povojni poboji

         

        Po koncu druge svetovne vojne 9. maja 1945 se je pod vodstvom komunistov medvojno revolucionarno nasilje na ozemlju današnje Slovenije nadaljevalo z novim valom protipravnih množičnih pobojev.

        Pripadniki ilegalne komunistične tajne policije -Varnostno-obveščevalne službe (VOS) - so že kmalu po napadu Nemčije, Italije, Bolgarije in Madžarske na kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941, pričeli z izvajanjem revolucionarne strategije. Pod vodstvom Zdenke Kidrič, žene sekretarja Komunistične partije Slovenije (KPS) Borisa Kidriča, so pripadniki VOS-a med drugo svetovno vojno izvajali atentate na vodilne predstavnike slovenskih političnih strank takratne Kraljevine Jugoslavije. Z uboji političnih nasprotnikov so bili aktivni zlasti na območju t.i. Ljubljanske pokrajine, ki jo je po napadu na kraljevino Jugoslavijo ustanovila italijanska okupatorska uprava, obsegala pa je Ljubljano z okolico in Dolenjsko. Njihov teror se je razširil zlasti po napadu nacistične Nemčije na tedanjo Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941. Pripadniki VOS-a so po ukazu vodstva Komunistične partije Slovenije likvidirali vodilne predstavnike političnih strank v parlamentu Kraljevine Jugoslavije, ki niso pristali na vodilno vlogo komunistov pri odporu proti italijanskim okupatorjem, temveč so priznavali legitimnost jugoslovanske vlade v londonski emigraciji.

        Tarča pobojev je poleg vodilnih predstavnikov konkurenčnih političnih strank kmalu postalo tudi civilno prebivalstvo na Dolenjskem, ki se je pred komunističnim nasiljem organiziralo v Vaške straže. S soglasjem italijanskih okupatorskih oblasti je bila kot odgovor na VOS-ovske likvidacije v Ljubljani ustanovljena domobranska vojska, ki se je spopadala s partizanskimi enotami.

        V začetku leta 1943 je skupina krščanskih socialistov, ki se je aprila 1941 pridružila partizanom, podpisala Dolomitsko izjavo. V njej so se krščanski socialisti pod prisilo komunistov dokončno odrekli možnosti, da bi po koncu vojne ustanovili lastno politično stranko. S tem je bila znotraj partizanskega gibanja še pred koncem druge svetovne vojne tudi formalno odpravljena možnost svobodnih volitev in potrjena diktatura Komunistične partije Slovenije, ki se je v raznih pojavnih oblikah po letu 1945 iztekla šele s prvimi večstrankarskimi volitvami aprila 1990.

        Po 9. maju 1945, ko se je s kapitulacijo nacistične Nemčije tudi uradno končala druga svetovna vojna v Evropi, so usmrtitveni vodi partizanske vojske pod vodstvom Komunistične partije pričeli z množičnim pobijanjem političnih nasprotnikov, pripadnikov domobranskih enot, vaških straž in pripadnikov nemške skupnosti v Sloveniji, ki so jim očitali sodelovanje z okupatorskimi oblastmi. Poleg njih so bili žrtve komunističnega nasilja tudi industrijalci, premožnejši meščani, kmetje in njihovi družinski člani, večinoma Slovenci.

        Montirane sodne procese, ki niso ustrezali pravnim merilom predvojnega pravosodja, je komunistična oblast po maju 1945 priredila le za najvišje častnike nemške in domobranske vojske, večino ostalih ujetnikov in pripornikov pa so pripadniki enot Komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije (KNOJ) brez individualnega ugotavljanja morebitne krivde protipravno umorili. Tudi redki sodni procesi so bili v nasprotju s konvencijami o človekovih pravicah in tedanjimi civilizacijskim standardi na področju kazenskega prava. Po oceni pravnikov je šlo za montirane procese državnega terorizma, ki so jih v 20. stoletju izvajali diktatorski režimi fašističnega ali komunističnega tipa: priznanje krivde so od obdolženih skušali izsiliti z mučenji in nečloveškim ravnanjem.

        Usmrtitveni vodi partizanske vojske so po drugi svetovni vojni umorili doslej neugotovljeno število ljudi. Po nekaterih ocenah je bilo samo na ozemlju današnje Slovenije ubitih več kot sto tisoč ljudi. Najbolj množični protipravni poboji so bili na Kočevskem, v okolici Celja in Maribora, kjer so enote KNOJ-a pobijale pripadnike domobranske vojske, ki jih je britanska vojska iz taborišč za vojne ujetnike na avstrijskem Koroškem predala partizanskim enotam.

        Glavni organizator pobojev je bil vodilni član Komunistične partije Slovenije in načelnik komunistične tajne policije OZNA (Organizacija za zaščito naroda) Ivan Maček - Matija, sicer tesen sodelavec Josipa Broza -Tita. Pomembno vlogo pri pobojih brez sojenja je imel tudi Mačkov pomočnik Mitja Ribičič, ki ga je Generalna policijska uprava maja 2005 ovadila zaradi kaznivega dejanja genocida, Vrhovno državno tožilstvo je proti njemu zahtevalo preiskavo zaradi kaznivega dejanja hudodelstva. Očitajo mu osebno odgovornost za poboj najmanj 217 izvensodno umorjenih.

         

         

         

         

        20060828__119_Evidentiranje_v_Velenju_avgust_2006_Marinsek-Marjan-Med-cvetjem-in-trnjem.docm

        Od: Mitja Ferenc [ferenc.mitja@guest.arnes.si]
        Poslano: 28. avgust 2006 13:30
        Za: Anton Skornšek
        Zadeva: RE: evidentiranje v Velenju

         

        Spoštovani g. Anton Skornšek

         

        Upam, da bom uspel v desetih do štirinajstih dneh dokončati kartografske podlage za več deset grobišč, med njimi tudi za velenjsko. Lepo bi vas prosil še za fotokopijo poglavja 'Vaša gnada, kaj bi rada', iz knjige Marjana Marinška »Med cvetjem in trnjem« za katero mi je omenjeni pisal, da vam jo je dal (če so v njej res kakšni podatki, ki bi koristili).

         

        Lepe pozdrave iz Ljubljane

         

        Mitja Ferenc


        From: Anton Skornšek [mailto:Anton.Skornsek@te-sostanj.si]
        Sent: Monday, August 28, 2006 1:21 PM
        To: Miktja Ferenc
        Subject: evidentiranje v Velenju

         

        Pozdravljeni g. dr. Mitja Ferenc!

         

        Dovolite, da se ponovno oglasim v zvezi z morebitnim dokončanjem evidentiranja grobišča v Velenju. V kolikor ste časovno to uspeli, bi vas prosil za dokončni dokument, ker nameravam v jeseni poročati občinskemu svetu Občine Šoštanj o zaključenem delu komisije, ki je vodila evidentiranje v Šoštanju. Glede ostalih potencialnih grobišč v Velenju sem se pogovarjal z osebami, ki so po letu 1992 vodile te aktivnosti, vendar niso odkrili nič koristnega. Veliko je bilo povedanega, toda nič natančno pokazanega. Sam sem na osnovi pričevanja dr. Ivana Kralja in g. Franca Ojsterška raziskoval v strminah gozda nad Starim Velenjem, a nisem našel nič podobnega pričevanjem. Na potencialnih mestih je danes divji gozd in ni možno odkriti mest grobišč. Sedanji bližnji stanovalci so mlajši in se ničesar ne spominjajo. S tem vsa zadeva nikakor ni zaključena, morda se dokopljemo do koristne priče.

        Lepo pozdravljeni in hvala za sodelovanje!

         

        Anton Skornšek

         

         

         

        20060828__119_RE_evidentiranje_v_Velenju_poizvedovanje-o-grobiscu-ni-uspeha_dopis_Ferencu.docm

        Od: Mitja Ferenc [ferenc.mitja@guest.arnes.si]
        Poslano: 28. avgust 2006 13:30
        Za: Anton Skornšek
        Zadeva: RE: evidentiranje v Velenju

         

        Spoštovani g. Anton Skornšek

         

        Upam, da bom uspel v desetih do štirinajstih dneh dokončati kartografske podlage za več deset grobišč, med njimi tudi za velenjsko. Lepo bi vas prosil še za fotokopijo poglavja 'Vaša gnada, kaj bi rada', iz knjige Marjana Marinška »Med cvetjem in trnjem« za katero mi je omenjeni pisal, da vam jo je dal (če so v njej res kakšni podatki, ki bi koristili).

         

        Lepe pozdrave iz Ljubljane

         

        Mitja Ferenc


        From: Anton Skornšek [mailto:Anton.Skornsek@te-sostanj.si]
        Sent: Monday, August 28, 2006 1:21 PM
        To: Miktja Ferenc
        Subject: evidentiranje v Velenju

         

        Pozdravljeni g. dr. Mitja Ferenc!

         

        Dovolite, da se ponovno oglasim v zvezi z morebitnim dokončanjem evidentiranja grobišča v Velenju. V kolikor ste časovno to uspeli, bi vas prosil za dokončni dokument, ker nameravam v jeseni poročati občinskemu svetu Občine Šoštanj o zaključenem delu komisije, ki je vodila evidentiranje v Šoštanju. Glede ostalih potencialnih grobišč v Velenju sem se pogovarjal z osebami, ki so po letu 1992 vodile te aktivnosti, vendar niso odkrili nič koristnega. Veliko je bilo povedanega, toda nič natančno pokazanega. Sam sem na osnovi pričevanja dr. Ivana Kralja in g. Franca Ojsterška raziskoval v strminah gozda nad Starim Velenjem, a nisem našel nič podobnega pričevanjem. Na potencialnih mestih je danes divji gozd in ni možno odkriti mest grobišč. Sedanji bližnji stanovalci so mlajši in se ničesar ne spominjajo. S tem vsa zadeva nikakor ni zaključena, morda se dokopljemo do koristne priče.

        Lepo pozdravljeni in hvala za sodelovanje!

         

        Anton Skornšek

         

         

         

        20060831__Nas_Cas_Vovk_Da_se_se_naprej_slisi_Njihov_glas_Graska-gora-NOB-Erjavec-Karel-Meh-Srecko.docm

        Vir: Velenje, »Naš čas« 31. avgust 2006.

         

        Da se še naprej jasno sliši njihov glas

         

        Tradicionalno veliko udeležencev na sobotnem srečanju borcev, planincev, veteranov vojne za Slovenijo na Graški gori

         

        Milena Krstič - Planinc

        Foto: Stane Vovk

         

        Graška gora, 26. avgusta  - "Na ta dan tukaj povezujemo tri za naš danes in jutri zelo pomembna obdobja, vsaj tri generacije in štiri dogodke: 65. obletnico začetka druge svetovne vojne, 62. obletnico pohoda Štirinajste divizije na Štajersko, 15. obletnico osamosvojitve Slovenije in praznik Mestne občine Velenje" je na tradicionalnem, zdaj že dvajsetem srečanju borcev, planincev in veteranov vojne za Slovenijo. Članov policijskega združenja Sever in mnogih drugih na Graški gori. stičišču treh občin, dejal slavnostni govornik župan Mestne občine Srečko Meh." Tu se zbiramo ljudi zato, da se še naprej jasno sliši naš glas." Srečanje je pripravilo Območno združenje borcev in udeležencev NOB Velenje. Kot vsa leta se je na srečanju tudi tokrat zbralo veliko ljudi od vsepovsod, med njimi župani sosednjih občin, prišel pa je tudi minister za obrambo v vladi Republike Slovenije Karel Erjavec.

        "Eni mislijo, da morda NOB sploh ni bila potrebna, da bi lahko čakali doma in Slovenija bi dobila svojo državo. Partizansko gibanje se je zgodilo zato, ker so si ljudje želeli ubraniti domovino. Slovenci smo si svojo državo zaslužili. Brez generala Maistra, brez NOR in brez osamosvojitvene vojne, Slovenci danes ne bi imeli. svoje države. Povem vam lahko, da DeSuS nikoli ne bo dovolil, da bi se sprejemali taki vojni zakoni, ki bi spreminjali zgodovino. Spoštuje naj se resnica, a je rekel in bil deležen gromkega aplavza prisotnih.

        Prav tako kot so ga bili deležni vsi nastopajoči, zastavonoše, konjeniki ..., posebej pa skupina "borcev" partizanskega odreda Triglav, ki goji partizansko tradicijo. "Smo sinovi in vnuki partizanov, ki jim rdeča zvezda ni tuja," je povedal eden od njih. Med njimi je bil tudi predstavnik koroških partizanov Lipej Kolenik. "Zelo rad sem tukaj," je rekel. "Že zato, da ne pozabimo časov, ki so za nami, " in jih povabil, da pridejo kdaj tudi tukajšnji Slovenci k njim, ko se spominjajo kakšnih pomembnih dogodkov iz preteklosti.

        Planinci so jo, kot že vsa leta pred tem, na Graško goro mahnili peš. Njih in vse je v imenu prirediteljev pozdravil tudi predsednik Planinskega društva Velenje Jože Melanšek. Vsa leta pa so še posebej toplo na Graški gori sprejeti borci Štirinajste divizije. Tudi tokrat jih je prišlo kar nekaj. čeprav, kot je rekel Lojze Dolničar, predsednik odbora Štirinajste, jih je iz leta v leto manj. sOd 1.112 borcev, ki so krenili na Štajersko. jih je danes živih še 108", Vsem so se poklonili s položitvijo venca pred spomenik na Graški gori.

         

        200608 Graska gora NOB ZZB Erjavec

        2006. avgust

         

        200608 Graska NOB ZZB gosti

        2006. avgust

         

         

         

         

        200608 Graska NOB ZZB partizani

        2006. avgust

         

         

         

        20061009__120_Evidentiranje_v_Velenju_9.10.06._prosnja-za-koncanje-vrisa.docm

        Od: Anton Skornšek
        Poslano: 9. oktober 2006 9:19
        Za: 'Miktja Ferenc'
        Zadeva: Evidentiranje v Velenju

         

        Spoštovani dr. Mitja Ferenc.

         

        Ponovno se oglašam in vas prosim za dokumenta z vrisom grobišča v Velenju. Kot sem seznanjen imate obilico dela in ne utegnete vsega dokončati, vendar bi želel z delom dokončati tudi jaz. V mesecu novembru se bom upokojil in ne bom mogel več prejemati pošte v elektronski obliki; to namreč prejemam na službeni naslov. Prosim, da mojo prošnjo vzamete na znanje.

        Hvala za sodelovanje in lepo pozdravljeni.

         

        A. Skornšek

         

         


         

         

        200611__Grobisce-485_Kozelj.jpg

         

         

         

         

        20061115__121_RE_odgovor_Ferencu_nov.2006._izmenjava-podatkov-evidentiranje-grobisc.docm

        Od: Anton Skornšek
        Poslano: 15. november 2006 9:35
        Za: 'Ferenc Mitja'
        Zadeva: RE: Velenje-Koželj

         

        Spoštovani dr. Mitja Ferenc!

         

        Iskreno se zahvalim za poslane dokumente o evidentiranju grobišča v Velenju. S tem sem uradno zaključil projekt za občino Šoštanj. V kolikor bo prišlo do izkopavanja velikih grobišč, se morda še srečava. Do takrat pa še enkrat hvala za pomoč pri strokovnem delu.

         

        Lep pozdrav!

        Anton Skornšek  

         


        From: Ferenc Mitja [mailto:Mitja.Ferenc@ff.uni-lj.si]
        Sent: Wednesday, November 15, 2006 8:19 AM
        To: Anton Skornšek
        Subject: Velenje-Koželj

         

        Pozdravljeni!

         

        Pošiljam Vam kartografijo grobišča v Velenju. Se opravičujem za zamudo.

         

        Lep pozdrav,

        Mitja Ferenc

         

         

         

        2006x__Olivera_Milosavljevic-POTISNUTA_ISTINA-Kolaboracija-Antisemitizam_u_Srbiji_1941.-1944._Beograd_2006.docm