HALO HALO

- ZA DOMOVINU - SPREMNI -
* YU - KRVAVI BALKAN *
HALO HALO

      KOMUNIZEM JE NASTAL KOD TERORIZEM = BEZAKONJE in UBIJANJE

       

      2001-12-08, DNEVNIK, 8. december 2001

       

      O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

      STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj



         

         

        2003 - glava

         

         

        agrarna

        izbjeglica

         

         

         

        dragutin

         

        U

         

        2022 - 1956 = 66

         

         

         

         

        * * *

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

         

        * * *

         

         


         

        20030106__035_Porocilo_o_izkopu_okostja_Ivana_Pirmanseka_Celjska-policija_Rogelsek-Anton_nasel_kosti_Mazejeva-zaga.docm

         

        Poročilo o izkopu okostja Ivana Pirmanšeka iz Šoštanja

         

        Dne, 31.12.2002, me je ob 12.00 uri po telefonu poklical g. Anton Rogelšek. Z njegovo pomočjo sva pred pol leta locirala mesto zakopa po vojni ustreljenega Ivana Pirmanšeka iz Šoštanja. Sporočil mi je, da je med sprehodom v bližini nad Mazejevo žago opazil ostanke kosti za katere smatra, da so človeške. Pove, da so kosti (čeljust) v neposredni bližini, kjer je pokazal mesto zakopa trupla. Vprašal me je kaj naj stori in, če je prav, da me je  poklical. Povedal sem mu, da je pravilno ukrenil in, da bom čez eno uro na mestu najdbe. Ob 13.00 uri sva se dobila sočasno na že znanem mestu. Pokazal mi je spodnjo čeljust, ki je ležala na izkopanem pobočju. Pred 2 letoma je lastnik žage ob izdelavi skladišča za les s stroji širil prostor in tako načel grob, ki pa je ležal cca 2m severneje kot je predvideval g. Rogelšek. Lobanje ni bilo več in kot sva z g. Rogelškom ugotovila, je ostalo okostje še ležalo v zemlji v globini pol metra v smeri proti južni smeri.

        Z mobilnim telefonom sem poklical policijsko postajo Velenje in javil o najdbi okostja. Čez pol ure sta se pripeljala dva policista, ki sem jima pokazal najdbo. Onadva sta poklicala komandirja policije, mu povedala o okostju in nato čakala na nadaljnja navodila. Med tem časom sva jima z g. Rogelškom predala svoje podatke in izjave. Povedal sem jima, da sem predsednik občinske komisije v zvezi s temi grobišči. Ob 15.45 sta se pripeljala dežurna delavca pogrebna službe iz Velenja, ker pa za njiju še ni bilo dela, sta se odpeljala na neki smrtni slučaj. Ob 16.00 uri sta se pripeljala iz policijske uprave Celje kriminalist in policijski tehnik. Zahtevala sta podatke od naju in kako sva prišla tega okostja. Izročil sem jima zapisnik o razgovoru z g. Rogelškom, v katerem je pojasnjeno vse o odkritju. G. Rogelšek je odšel domov, jaz pa sem sedaj z vsemi štirimi predstavniki policije čakal na dovoljenje za izkop okostja. Šele ob 16.40 so javili od preiskovalnega sodnika iz Celja, da se sme pristopiti k izkopu. Bila je že skoraj noč, ko sta se grobarja vrnila, zato sem jima pomagal z lopato kopati. Prostor je bilo potrebno osvetljevati z prenosnima svetilkama. Dejansko je ležalo okostje v smeri sever - jug, pol metra globoko v ozkem jarku. Izkopali smo tiste kosti, ki so še ostale in niso strohnele (lopatice ramen, vretenca hrbtenice, nekaj kolkov in stegnenice). Ostalih večjih kosti ni bilo več. Pri izkopu je policijski tehnik opravil številne fotografske posnetke posameznih delov kosti. Po končanem izkopu sta grobarja ostanke zavila v rjuho in jih nato odpeljala na sodnomedicinski inštitut na ugotovitev identitete pokopanega. Ostali smo se ob 17.15 uri poslovili in odšli vsak na svoj kraj.

         

        Šoštanj, 6.1.2003                                                                  Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030108__037_Dopis_Pintarjevi-Margareta_znanih-6_grobisc_nahtigal-Franc.docm

         

        Anton Skornšek,

        Predsednik komisije Sveta OŠ

        za evidentiranje in označitev

        prikritih grobišč v Šoštanju

         

        Ga. Margareta Pintar

        Ložnica 14

        3310    Žalec

         

        Spoštovana gospa Margareta!

         

        Z ozirom na najin zadnji telefonski pogovor, v zvezi z reševanjem problematike prikritih grobišč na področju Občine Šoštanj, Vam tokrat pošiljam večino važnih zapisov s strani občanov in državnih organov.

        Komisija je bila imenovana na začetku leta 2002 s strani Sveta Občine Šoštanj in je v tem času opravila (večinoma sem delo opravil sam) veliko dela, saj je pridobila podatke o potencialnih mestih grobišč in o večini sodelujočih pri pobojih. Le redki od teh še živijo, s katerimi smo opravili razgovore. Do glavnega izvajalca s strani domačih likvidatorjev, g. Franca Nahtigala, nam ni uspelo priti, oziroma se noče z nami pogovarjati. Z njim je opravljen razgovor s strani policijske uprave Celje, pri čemer je omenjeni vse zanikal in se ničesar ne spomne. Iz vseh pričevanj domačinov pa je Nahtigal videvan pri izvajanju pobojev. Ker ga sedanja politična oblast verjetno po nalogu partije še nadalje ščiti in ne namerava soočiti s pričami, nam veliko podatkov ne bo nikoli znanih. Nas zanimajo še ostala mesta prikritih eventuelnih grobišč, za katera on ve in morda skupno število vseh pobitih, za katere imamo samo potencialno število. Pri odkritih in evidentiranih 6 grobiščih smo brez moči, saj ne vemo kako se sedaj lotiti izkopa in shranitve ostankov okostij, kdo bo to plačal, kdo izvajal, kakšna je celovita rešitev za področje občine  Šoštanj ali pa Celja. Konec leta 2002 smo nepričakovano morali izkopati okostje znanega občana (Ivana Pirmanšeka), ki je bil ubit prve dni po vojni in zakopan na samotnem kraju. Njegove kosti so se pojavile na terenu zaradi zemeljskih del v bližini. Pokopan je bil le pol metra globoko in le malo okostja je bilo najdenega pri izkopu. Za njegov grob smo vedeli in je bil evidentiran, vendar smo čakali na poteze Državnega zbora, da sprejme zakon o teh grobiščih. Tudi sedaj nam ni znano kaj bodo ukrenili državni pristojni organi z ostanki najdenih kosti, ko bodo opravili potrebne preiskave.

        V kolikor lahko Vi, ali komisija s katero sodelujete, karkoli storite s tem v zvezi, da bi postopek stekel in se odvil do konca, bi bili zelo veseli. Res še iščemo prostor kjer je po pričevanjih verjetno večina zakopanih (Monte grapa), vendar to ne bi motilo reševanja ostalih najdenih grobišč. Za ta prostor sigurno ve g. Franc Nahtigal zelo natančno.

        O evidentiranih grobiščih imamo zapisnike in vris na zemljevidne karte specialke.

         

        V kolikor boste karkoli naredili, me o tem prosim obvestite, za kar se Vam zahvalim in Vas lepo pozdravljam.

         

        Šoštanj, 8.1.2003                                                                              Anton Skornšek

         

         

         

        20030109__036_Pogovor_z_Komprej-Angela-21-let_2-leti_zapora-Brestanica-1950_Pungartnik-Martin-2-leti-Kocevski-Rog_AFERA-Pozar.docm

         

        Pogovor z go. Angelo Komprej iz Raven pri Šoštanju 110a (tel.št.: 58-93-183)

         

        27. decembra 2002 me je po telefonu poklicala na dom go. Komprej. Povedala je, da sliši o delu komisije za EIOPG v občini Šoštanj, zato prosi za nasvet in pomoč za svoje probleme, ki so podobni Požarjevi aferi. Želela me je obiskati in se podrobno pogovoriti. Ta dan nisem imel časa, zato sva se dogovorila, da jo pokličem po novem letu. Dne, 8.1.2003, sem jo poklical na njeno tel. številko. Povedala mi je o težavah, ki jih ima pri uveljavljanju nadomestila zaradi krivičnega sojenja po vojni in dve leti zapora v Brestanici.

        Franc Požar je hodil v letih po vojni tako kot v Ravnah pri Šoštanju in še drugod od hiše do hiše in provociral ter zavajal ljudi k uporu proti oblasti. Tudi v njihovi hiši, v Velunji št. 76 (oče je bil Pungartnik Martin), se je ustavil nekajkrat. Njen oče mu je zmeraj dal jesti in piti žganja. Pri pogovorih Angela ni sodelovala misli pa, da je Požar očeta napeljeval k kritiziranju komunistične oblasti. Drugih aktivnosti z očetom Martinom nista izvajala, vendar ju je Požar, za katerega nista vedela, da je provokator komunistične oblasti in politični agent, zatožil pri svojih delodajalcih na OZN-i. Marca 1950 sta bila aretirana in odpeljana v Ljubljano na zaslišanja. Očitali so jima sodelovanje s sovražniki in rušilci ljudske oblasti. Ker naj bi sodelovala z Izdajalcem Požarjem, ki je organizirano pripravljal upor proti ljudski oblasti in tega nista javila na milico, so oba z očetom obsodili vsakega na dve leti zapora. Njen oče je bil zaprt v Kočevskem Rogu, ona pa od 4. marca 1950 v Brestanici, kjer je bil ženski zapor. Vse zapornice so bile zaprte ravno zaradi takšnih izmišljenih obtožb kot ona.

        Ko je bila obsojena in zaprta je imela 21 let in niti v mislih ni nikdar pomislila na dejavnosti proti tedanji oblasti.

        Danes, ko so razjasnjeni  vzroki takšnega početja komunistične oblasti ve, da so jim hoteli vzeti tisto malo kmetijo z 9 ha zemlje in 5 glav živine. Na domu so po njuni aretaciji ostali le stara mati, mati in nepolnoleten brat. Kasneje je izvedela, da so v Razborju pobili neka starša na veliki kmetiji, otroke pa razdelili po svetu. Kmetija je prišla v roke države, ki je izkoriščala le gozdove s sekanjem lesa.

        Ga. Komprej mi je povedala, da ima vloženo zahtevo za odškodnino za prestano trpljenje preko sodišča, ki pa v dveh letih ničesar ne odloči. Tudi njen odvetnik ji razlaga, da vse stoji na sodišču in je malo možnosti, da bo karkoli dobila, čeprav je DZ sprejel zakon o odškodnini za trpljenje v povojnih procesih. Razložil sem ji, da naša komisija s tem nima nič opraviti in da ji ne moremo pomagati. Obljubil pa sem ji, da bom o tem in o ostalih aferah Požar pisal v in objavil v časopisih. Tudi s takšnim odgovorom je bila zadovoljna.

         

        Šoštanj, 9.1.2003                                                                  Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030121__038_Porocilo_o_pogovoru_z_PU_Celje_izkop_Ivana_Pirmanska.docm

         

        Poročilo o pogovoru z PU Celje – odkop okostja Ivana Pirmanška

         

        Dne, 21.1.2003, sem ob 11.00 uri poklical na Policijsko upravo Celje. Želel sem izvedeti kako potekajo zadeve okoli identifikacije okostja Ivana Pirmanšeka, ki je bil ustreljen takoj po vojni in katerega okostje smo izkopali 31.12.2002 ob 17.00 uri (glej poročilo o najdbi in izkopu).

        Dežurni policist na PU Celje me je seznanil kdo je zato pooblaščen in mi je dal tudi telefonsko številko centrale (03-54-42-420). Poklical sem na centralo in dobil zvezo z UKP Celje (uprava kriminalistične policije). Javil se mi je g. Janko Napotnik, višji kriminalist, s katerim se poznava še iz začetka dela v Šoštanju (skupaj z Močnikom sta prišla prvič). Prepoznal me je in tudi povedal, da je o najdbi okostja bil obveščen. Povedal mi je, da je okostje poslano na sodno medicinski inštitut v Ljubljano, kjer bodo ugotovili idenditeto. Če bo potrebno bodo poizkusili tudi z DNK metodo po sorodnikih po ženski strani. Misli, da je bil grob že pred našo najdbo prekopan in oropan, saj v takšnih primerih mora biti več kosti, kot pa se jih je našlo tokrat. O tem ne more trditi zagotovo, ve pa iz izkušenj, ko izkopljejo tisoč let stare grobove, najdejo glavne kosti še zmeraj cele.

        Pove mi, da bo o tem vodil evidenco g. Močnik, ki me bo o vseh izsledkih obvestil. Za ta čas pa ne morejo dati nobenih končnih izjav.

         

        Šoštanj, 21.1.2003                                                                            Anton Skornšek

         

         

         

        20030206__042_Zapis_aktivnosti_Pirmansek_sorodniki-Pirmansek_ubijalca-Locan-Milan_Skodnik-Franc.docm

         

        Zapis aktivnosti v primeru Ivana PIRMANŠEKA:

         

        Dne, 4.2.2003, sem poklical Antona Skornška iz Metleč, da bi izvedel eventuelne podatke o Ivanu Pirmanšku. Veliko o tej rodbini ni vedel, predlagal pa mi je naj pokličem Angelo Remše, ki naj bi o tem več vedela, saj naj bi njena sestra bila poročena s Francem Pirmanškom (bratom Ivana). Predlagal mi je tudi, da naj povprašam dekana g. Jožeta Pribožiča, pri katerem se je pred dvema letoma mudil sin Ivana Pirmanška, ki je bil na obisku v Sloveniji. Ob tej priliki se je spomnil še na Milana Ločana (sosed Martina Turka), ki je streljal ljudi v Šoštanju. Prav tako mi je omenil še Škodnik Franca (Sotler po domače iz Družmirja), ki je prav tako izvajal poboje. Poklical sem g Remšetovo in sem spoznal, da tudi ona nič ne ve o Pirmanšku, pač pa je obljubila, da se bo o tem pogovorila s starejšimi Šoštanjčani. Poklical sem tudi g. Pribožiča, ki se je spomnil obiska sina Ivana Pirmanška pred dvema letoma pri njem. Povedal mi je, da je sin Kurt (rojstno ime) sedaj v benediktanskem samostanu v Arizoni v ZDA in, da ima njegov naslov. Dogovorila sva se, da ga obiščem še ta dan v župnišču. Ob 15.00 uri sem prišel k njemu in izročil mi je naslov Kurta Pirmanšeka, ki ima sedaj ime Pahomius. Polni naslov pa je: PIRMANŠEK PAHOMIUS, BENEDICTIN MONASTERY, PO 534 SONOITA, ARIZONA, 85637 USA.

        Po nadaljnjem pogovoru mi je predlagal, da o njegovi rodbini pogledava še v starih župnijskih zapisih, ki jih prejšnja oblast ni odvzela. V knjigi o družinah in njenih članih ter gospodarjih sva našla zapis o Kurtovem starem očetu, Francu Pirmanšeku in njegovi družini. V zapisu so podatki in sicer:

         

        1. Pirmanšek Franc,                                       rojen: 18.11.1878,      umrl: 21.10.1930

        2. Ana Brinovšek (dekliški priimek),                       rojena: 20.6.1876 v Mozirju

        otroci:

        1. Marija,                                                       rojena: 29.7.1903 v Mozirju

        2. Janez,                                                         rojen: 3.7.1905

        3. Jožefa,                                                       rojena: 11.3.1907

        4. Franca,                                                       rojena: 11.3.1907

        5. Jožef,                                                         rojen: 5.7.1910

        6. Roza,                                                          rojena: 10.8.1912

         

        Hišna številka je bila 67, domače ime pa je bilo Pek.

         

        V ženitveni knjigi pa sva našla ženitveni zapisnik Janeza Pirmanšeka in Kristine Irman (njegove žene).

        Podatki so razvidni iz Ženitvenega zapisnika in se ujemajo z rodbinskimi zapisi. Ivan je bil čevljarski mojster, rojen 3.7.1905 in birman 1916 leta. Njegov oče je bil Franc Pirmanšek – čevljarski mojster (umrl), mati Ana roj. Brinovšek še živi. Naslov pa je bil: Kralja Petra trg 8, Šoštanj.

        Kristina Irman, rojena 4.6.1903 v Čadramu blizu Oplotnice, birmana 1915 leta. Njen oče je bil Anton Irman – uradnik, živi v Mariboru. Mati Matilda Šumaj (dekliški priimek), živi. Naslov Kristine:Koroška cesta 1, Šoštanj.

        Oklicana za poroko trikrat: 1.10., 8.10., 15.10.1931. Poročila sta se 29.10.1931, priči Franc Pirmanšek in Jožef Toter.

        S temi podatki bom obvestil Matični urad na UE Velenje in PU Celje, višjega kriminalista g. Marjana Močnika.

         

        Dne, 5.2.2003, sem na osnovi telefonskega seznama našel cca 10 imen z priimkom Pirmanšek. Poklical sem jih po vrstnem redu in nazadnje našel ime in priimek Riko Pirmanšek iz Velenja, Cesta v Bevče 23 (tel.št.: 5-86-56-79). Povedal sem mu zakaj ga kličem in takoj sva se sporazumela o temi, ki me zanima. Povedal je, da je bila njegova mati Ana sestrična Ivana Pirmanšeka in, da je torej Kurt Pirmanšek pravzaprav njegov mali bratranec. Povedal sem mu, da iščemo sorodnike ubitega Ivana. Povedal mi je, da ve za Kurta, ki živi v Ameriki in je bil pred leti na obisku v Sloveniji. Tudi jaz sem mu povedal o njegovem naslovu, ki mi ga je dal dekan Pribožič. G. Rika sem vprašal, če ve za rodbinski grob Pirmanšekov, kamor bi odložili ostanke kosti. Pove mi, da obstaja pri župnijski cerkvi v Velenju grob njihove rodbine. Veliko mi je imel povedati tudi o dogajanju po vojni v Šoštanju in tudi o imenih povezanih s tem. Omenil je, da v Ravnah še živi gospa, ki je bila služkinja pri fotografinji Kristini Pirmanšek (stara je verjetno okoli 83 let). Ona bi lahko povedala vso resnico o družini Pirmanšek in sploh o Kurtu, ki ga je rešila pred ustrelitvijo. Z g. Rikom sva se dogovorila, da se srečava na njegovem domu in se o vsem natančneje pogovoriva.

         

        Šoštanj, 6.2.2003                                                                  Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030220__Komisija_RS_vabilo_izrocitev_dokumentacije_Slo-Drustvo-naslov_Safaric-Dragutin.jpg

         

         

         

        20030306-Lj-3__Perme Persin Safaric Talan Zitnik Omersa.jpg

         

        20030306-Lj-3__Perme_Persin_Safaric_Talan_Zitnik_Omersa.jpg

         

         


         

        20030306-Lj-5__Talan_Safaric_Perme_Ferenc.jpg

         

         


         

         

        20030314__Potrdilo_komandi_policije_Celje_moji_obiski_Velenje.jpg

         

         


        20030318__039_Zapis_pogovora_Kurta-Rik_Pirmansekom_Pirmansek-Franc-SS_Mazej-ZAGA_ubil-OSTIR_Meza-Stefka_Cas-Rozika_Likvid_Zrnic-Cveto_Rahten.docm

         

        Zapis pogovora z Rikom Pirmanšekom

         

        15.3.2003 sem dopoldne obiskal g. Rika Pirmanška, s katerim sem bil pred mesecem dni dogovorjen, da se srečava. On je namreč bratranec Kurta Pirmanška, ki so mu ubili očeta po vojni v Šoštanju. Stanuje s svojo ženo na območju Gorice v Velenju in sicer: Cesta v Bevče 24, Velenje, tel. št.:5-86-56-79. K pogovoru se je pridružila tudi njegova žena.

        Razložil sem jima delo komisije in kaj smo konkretno naredili v primeru ubitega strica Ivana Pirmanška in najdbi naslova Kurta, ki živi sedaj v Ameriki. Domnevala sta, da je Ivan zakopan na Goricah nad Šoštanjem, zato sta bila presenečena, da smo njegov grob odkopali in našli še nekaj kosti blizu žage Mazej izven Šoštanja. G. Riko je povedal nekaj detajlov o ustrelitvi strica Ivana. Ustreljen je bil zgodaj zjutraj 19. maja 1945. Ustrelil ga je likvidator Avgust Oštir, ki je po nalogu OZNE pobijal ljudi po Šoštanju. Po zapisih g. Kojca iz Šoštanja je Oštir vodil Pirmanška skozi Glavni trg, kjer ga je ta na kolenih prosil za milost. Ponujal mu je ves denar, vendar ga je Oštir kljub vsemu ustrelil. Zakopan je bil plitko na mestu kjer smo ga odkopali 31.12.2002 popoldne. Kot tesen sodelavec Zrničeve je bil Oštir krvoločen ubijalec po vsej Šaleški dolini. Do svoje smrti je živel kot sosed Rika Pirmanška na Gorici nad Velenjem. Riko pove, da je bil Oštir živčno in psihično bolan vse do svoje smrti, saj nobene noči ni spal in je pri njih vedno gorela luč ponoči v stanovanju. Vsa leta je samo pral s pralnim strojem in to cele noči. Na koncu se je težko poškodoval z mesoreznico, ki mu je med prenosom od soseda pri padcu preluknjala trebuh in poškodovala vranico, zaradi česar je v velikih mukah umrl. Oštir je tudi žrtvam, ki jih je pobil ukradel vredne predmete in med njimi tudi veliko stensko uro Ivanu Pirmanšeku. Po smrti Oštirja je Riko uro zahteval nazaj, vdova Oštirja mu jo je brez komentarja vrnila. Pri Oštirju so se dobivali nekdanji OZNOVCI in likvidatorji s Cveto Zrnič na čelu in tudi Ivan Rahten, ki je bil velik politik v Velenju.

        Riku sem povedal in tudi predal naslov Kurta Pirmanška v ZDA. Povedal sem jima, da mu bomo pisali, o odgovoru pa ga bom obvestil. Pripovedoval mi je tudi o dogajanj, kako sta z mamo vodila Kurta na Dobrno k njegovi stari mami. Pri njih se je preplašen oglasil po ustrelitvi očeta in matere z listkom v roki (napisala stara mama), na katerem je pisalo naj ga rešita. Odpeljala sta ga peš do Dobrne, odkoder so ga pretihotapili v Avstrijo in nato v Ameriko.

        O razmerah v zvezi z Pirmanšeki veliko ve tudi Štefka Meža iz Velenja in neka gospa, ki je takrat služila pri njih v Šoštanju, sedaj pa živi v Gaberkah. Sklenil sem, da obe gospe obiščem in se z njima pogovorim.

        Riku in njegovi ženi sem obljubil, da ju o napredovanju in o novih dognanjih obvestim.

         

        21.3.2003 sem se pogovarjal s Štefko Meža o zgoraj zapisani problematiki. Povedala mi je, da je bila v času 2. svetovne vojne pri znancih v Avstriji in zatorej ne pozna dogodkov, ki so se odvijali v šaleški dolini. Pove, da je bila nezakonska hči Frančiške Pirmanšek in ne pozna svoje rodbine dovolj dobro, da bi lahko karkoli vedela o njih. Za Kurta in njegove starše je vedela, kaj konkretnega o njegovem življenju v izgnanstvu pa ne.

         

        Istega dne sem bil ob 10.00 uri v Gaberkah in sicer sem poiskal gospo Roziko Čas, po domače Spodnji Žerjavi po očetu. Omenil sem ji zakaj sem jo obiskal in če mi lahko pomaga z informacijami o dogajanjih konec vojne v Šoštanju. Pove mi, da je resnično služila pri Pirmanšekih, vendar le do začetka vojne, nakar se je vrnila k očetu na njegov dom. Kurta je dobro poznala, saj ga je negovala in vzgajala. Po njenem je bil rojen 1932 ali 1933 leta. Pove, da ji je pred leti celo pisal in jo je prosil za sliko svojih staršev, ter ji obljubil, da jo bo obiskal. Gospa Čas pove, da Ivan Pirmanšek ni bil zločinec in pronemčur, temveč brat Franc, ki je bil SS-ovec in je pobegnil v Nemčijo. Zaradi njega so pobili Ivana in njegovo ženo. Gospa Čas prosi, da v primeru dopisa Kurtu v ZDA, ga naj pozdravim tudi v njenem imenu.

        Kaj več o dogajanju po vojni ne ve in je presenečena o odkritju ubitega Ivana Pirmanška.

         

        18.3.2003                                                                              Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030328__040_Aktivnosti_delovanja_OZNe_Subelj-Ljuba-Dornik-arhiv-Lj_Mocnik-Marjan-Ce_Pirmansek_Ivan.docm

         

        Aktivnosti pri odkrivanju podatkov delovanja OZN-e v Šoštanju.

         

        Dne, 28.3.2003, sem poiskal naslov MNZ in našel telefonsko številko 01-472-51-11. Po predstavitvi kaj želim me je tajnica seznanila z gospo Ljubo Dornik Šubelj, ki upravlja arhiv Slovenije. Konkretno je gospa zadolžena za Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo 3 na naslovu: Linhartova cesta 3a, Ljubljana. Poklical sem jo na tel. št.: 01-432-81-08. Razložil sem ji, da kot predsednik komisije o odkrivanju povojnih pobojev v Šoštanju iščem podatke o delovanju OZN-e na našem področju. Povedala mi je, da zbranega gradiva sigurno nimajo, nekaj pa imajo podatkov posnetih na film. Misli, da je največ o dogodkih nič pa o osebah, ki so pobijale ali bile pobite. Nekaj teh podatkov ima verjetno tudi Policijski urad v Celju. Pove mi, da je dosti tega zapisano v knjigah: Zamolčani grobovi in Osvoboditev Slovenije. Če bi želel podatke videti sam, se moram prej najaviti, da mi omogočijo vpogled v filme. Lahko napišem tudi vlogo in zaprosim za obisk Arhiva. Dogovoril sem se, da jih naslednji teden še pokličem.

        Tega dne sem poklical tudi Marjana Močnika na PU Celje in mu sporočil o najdbi naslovov sorodnikov in sina Ivana Pirmanšeka ubitega po vojni v Šoštanju. Dopis z naslovi sem mu poslal po faksu : 03-548-18-26. Pove mi, da me bo poklical v ponedeljek zjutraj.

         

        Šoštanj, 28.3.2003

         

         

         

        20030406__041_Pogovor_z_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

         

        Pogovor z gospo Jožefo Fuks iz Metleč 49:  (t.št.:5881-971)

         

        Danes, 5.4.2002, sem po telefonu sem poklical go. Fuks Jožefo, da preverim informacije, ki mi jih je povedala ga. Ježovnik.

        Na trditev ge. Zrničeve, da ne ve nič o pobojih Šoštanjčanov, mi ga. Fuks pove, da so ga. Orel v nekaj dneh po koncu vojne aretirali na domu, ji vzeli torbico z denarjem in odpeljali. Kasneje so izvedeli, da je zaprta v Mravljakovi hiši. Zasliševala jo je Zrničeva. Smo enkrat je uspelo ge. Fuks priti do nje in ji prinesti malo hrane. Po tem dogodku je niso nikoli več videli. Smatrajo, da so jo ubili na Goricah. Ga. Orel nikomur ni storila nič slabega in se s politiko ni ukvarjala. Veliko ljudem v Šoštanju in v Lokovici je vsestransko pomagala.

        Smatrajo, da so jo ubili zato, ker je imela svojo trgovinico na mestu kjer je sedaj trafika v Šoštanju.

        Po tem uboju so njeno lastnino nacionalizirali.

         

        Pogovor z g. Hinkom Bolho: (Heroja Šercerja 9 – t.št.: 5881- 054)

         

        Dne, 5.4.2002 ob 14.00 uri sem se po telefonu pogovarjal z g. Bolhom. Na vprašanje ali so mu resnično zažgali prvo ženo, mi pove, da je to res. Bilo je leta 1951 in sicer v Klošah pod Belimi vodami.

        Njeno truplo je zakopano neznano v bližini požganega objekta, kjer so zažgali okoli 12 ljudi. Kaj več mi danes ni hotel povedati, pač pa mi je obljubil, da se lahko o tem osebno pogovoriva. Kako se je to zgodilo ne ve natančno, ve pa kdo je to izvajal in po čigavem naročilu. Nekaj kosti od zažganih žrtev so svojci odpeljali kasneje na svoje grobove v Šoštanj.

         

        6.4.2003                                                                                            Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030406__041x_Pogovor_Fuks-Jozefa_in_Bolha-Hinko_Orel_in_Zrniceva_aretirala-Bolha-Vinka_zazgali_mu_soprogu_12-ljudi_zazgali.docm

        (…)

        Danes, 5.4.2002, sem po telefonu poklical go. Fuks Jožefo, da preverim informacije, ki mi jih je povedala ga. Ježovnik.

        Na trditev ge. Zrničeve, da ne ve nič o pobojih Šoštanjčanov, mi ga. Fuks pove, da so ga. Orel v nekaj dneh po koncu vojne aretirali na domu, ji vzeli torbico z denarjem in odpeljali. Kasneje so izvedeli, da je zaprta v Mravljakovi hiši. Zasliševala jo je Zrničeva. Samo enkrat je uspelo ge. Fuks priti do nje in ji prinesti malo hrane. Po tem dogodku je niso nikoli več videli. Smatrajo, da so jo ubili na Goricah. Ga. Orel nikomur ni storila nič slabega in se s politiko ni ukvarjala. Veliko ljudem v Šoštanju in v Lokovici je vsestransko pomagala.

        Smatrajo, da so jo ubili zato, ker je imela svojo trgovinico na mestu kjer je sedaj trafika v Šoštanju.

        Po tem uboju so njeno lastnino nacionalizirali.

        Dne, 5.4.2002 ob 14.00 uri sem se po telefonu pogovarjal z g. Bolhom. Na vprašanje ali so mu resnično zažgali prvo ženo, mi pove, da je to res. Bilo je leta 1951 in sicer v Klošah pod Belimi vodami.

        Njeno truplo je zakopano neznano v bližini požganega objekta, kjer so zažgali okoli 12 ljudi. Kaj več mi danes ni hotel povedati, pač pa mi je obljubil, da se lahko o tem osebno pogovoriva. Kako se je to zgodilo ne ve natančno, ve pa kdo je to izvajal in po čigavem naročilu. Nekaj kosti od zažganih žrtev so svojci odpeljali kasneje na svoje grobove v Šoštanj.

        (…)

         

         

        20030508__Nas_Cas_Zgank_Zlata_PLAKETA_Dolnicar_Kontic_ZZB_dragutin_in_komentar_NEOMEJENA_KOMUNISTICNA_DRSKOST.docm

        8. maja 2003, NAŠ ČAS, Velenje  -  DOGODKI

        Zlata plaketa Nestlu Žganku

         

        (in dejal je poslanec Bojan Kontič) …da je že čas, da se nehamo prepirati o preteklosti.

        »Spoštujmo vse mrtve in si prizadevajmo za spravo in sodelovanje med živimi. Vsak mora imeti pravico do groba. Prikrita in neurejena grobišča žalijo mrtve in njihove svojce. Za njihovo ureditev je odgovorna država. Toda ureditev zamolčanih grobov ne sme biti pretveza za spreminjanje zgodovinskih okoliščin boja vojskujočih se strani med vojno. Bil je narodnoosvobodilni boj in sodelovanje z zavezniki. Bila je tudi kolaboracija in sodelovanje z okupatorjem. Sprava je mogoča le ob spoštovanju zgodovine. Obžalovanje in obsodba nesmiselnega maščevanja in povojnih pobojev sta nujna. Odgovornost zanju nosi takratna oblast. Vendar zaradi ravnanj oblasti po vojni ne smemo pristati na spreminjanje zgodovinskih okoliščin in zgodovinske vloge narodnoosvobodilnega partizanskega boja. To ne bi bila pomiritev in sprava. To bi bila žalitev spomina vseh, ki so se uprli okupatorju. Vseh, ki so trpeli zaradi njegove raznarodovalne politike. Vseh, ki so dali svoja življenja za zmago in osvoboditev. Vseh, ki so padli za domovino.«…   / S. Vovk

         

        PIETETA - dragutin:

        Tovariši komunistični demokrati (ANNO 2003), kdo se prepira o preteklosti? Kdo je ustvaril preko tisoč masovnih grobišč po Sloveniji? Zakaj se bojite lastne zgodovine, ki ste jo vi ustvarjali z morjenjem nasprotnikov do skrajne blaznosti? Po šestdesetih letih postavljati na stotine novih spominskih obeležij na zelo dobro znana morišča – grobišča po Sloveniji, to je resnično  spreminjanje zgodovine – spreminjanje vaših laži, a po vaši volji in ne po božji volji.

        Čvekati neumnosti, da vsak mora imeti pravico do groba, je vesoljna blaznost. Kadar izkazuje tako nizko informiranost o svoji zgodovinski polpreteklosti nek poslanec, kaj naj potem misli njegov volilni »volk«? Ni prikritih grobišč, tovariši komunisti, drugo pa je resnica, da na stotine grobišč ni urejenih in da žalijo svojce, le da niste omenili, katera je vaša »resnica«! Torej sprava je možna le takrat, če se upoštevajo samo tiste žrtve, ki so se uprle okupatorju. Vaše žrtve, žrtve vašega divjanja vi ne štejete, njih štejejo drugi namesto vas. Ponovno je tu vaše nasilje!

        Če pa je sprava po vaše mogoče le ob spoštovanju zgodovine, ki jo v isti sapi izločate, da naj se ne prepiramo o preteklosti, naj jo ne upoštevamo. Kaj za prav sploh hočete povedati? Morda imate samo vi resnico? Razen partizanskih zgodovinarjev tod drugih ne poznamo.

        Obžalovati in (ne)obsojati povojna pobijanja, lahko govorijo o tem samo ljudi brez odgovornosti in morale. Šestdeset let ste prepletali življenje svoje in drugih z lažmi, ker pa ne morete to početi večno, so spet krivi oni drugi, ki kažejo s prstom o vaši krvoločnosti in krvavi poti za prihod na oblast. »Ubili« ste demokracijo 1945. leta za naslednjih sto let. Koliko je še ostalo?

        Revolucionarna preteklost in krutost nagrajenca N.Ž. je tudi znana. Postaja pa že navada, da so zlate plakete vedno na pravem mestu, hoteli mi to ali ne. In spet in spet je kriva takratna oblast, istočasno pa se hvalite o svoji revolucionarni zmagi in ste edini odrešitelji ljudstva. Vam letnice in dogodki delajo težave? Za obujanje spomina, tovariši, pa imamo na stotine vaših knjig, jih nikoli na policah ne premikate? Amaterji to počnejo namesto vas, zato vas to tako hudo vznemirja?

        Zadnji vaši trije stavki pa itak poudarjajo samo vašo resnico in absolutno ne željo po spravi, s katero polnite samo svoja usta in svojo slepoto!  Prej komunisti, sedaj sleparji kapitalisti.

         

         

         

        20030609__043_Razgovor_z_g_Krum_izvaj_Nahtigal-Pugelj-Ostir-Dermol-Benkovi-fantje-Florjana-Zarko-Lempl-Verdnik-Vodovnik-Jezovnik-Sentilj-drugi.docm

         

        Razgovor z g. Maksom Krumpačnikom

         

        Z g. Maksom Krumpačnikom (Levstikova cesta 20, Šoštanj; tel.št.: 588-20-47) sva bila dogovorjena za pogovor o dogajanjih po vojni v Šoštanju. Nekajkrat sva se srečala, pred tem pa sva do njegove upokojitve delala skupaj v TEŠ-u. Omenil sem mu problematiko s katero se srečujem pri odkrivanju dogodkov med vojno in po vojni v Šoštanju. Dne, 04.06.2003 sva se dobila v Gostišču Kajuhov dom. Tiste dni ob koncu vojne je bil star 18 let in je bil angažiran pri varovanju vojnih ujetnikov in beguncev v Šoštanju. Njegov komandir je bil Franc Nahtigal, ki je bil nadrejen tudi vsem ostalim oboroženim partizanom v Šoštanju. Krumpačnik ni bil likvidator, spominja pa se kako so to vneto izvajali Nahtigal, Pugelj in Oštir iz Velenja, Dermolov Tona, Benkovi fantje iz Florjana, Žarko, Lempl, Verdnik, Vodovnik, Ježovnik iz Šentilja, Povh ter še nekaj drugih. Kadar niso imeli ukaza za pobijanje so to izvajali na lastno pest in z veseljem vodili skupine ujetnikov na Gorice. On je bil čuvaj v zaporu ob sodišču in meščanski šoli sedanje osnovne šole Biba Rock. Tudi od tukaj so bile odgnane skupine na Gorice. V tistem času se spomni, da je imela OZN-a svoj štab v kasnejši trgovini – železnini (Mikek). Dobro ve, da ni bilo nobenega sojenja, na katerem bi bile žrtve spoznane za krive, kljub temu so bile odpeljane na morišče.

        Maks se spomni dogajanj tudi med vojno, ko so terenci in domači likvidatorju ubijali domačine v Šoštanju, Družmirju in okolici. Spomni se neke ženske, ki je bila dvojni izdajalec in je spravila v Dachau tudi njegovega očeta. Lempl (Obrezov Dušan) je na zverinski način ubil nekdanjega šoštanjskega župana Novaka in ga z rovnico presekal na dvoje. Takšnega je v dveh delih prenesel domov in pokopal njegov brat. Krumpačnik smatra, da nihče od ubitih ni zakrivil tako velikega greha, da bi moral biti ubit ali pa bi moral biti vsaj sojen.

        Krumpačnik se spominja, da so bili ujeti zaprti v Zeličevih hlevih, v hiši lastnika Peka, Mravljakovi hiši in občinski hiši. Cveta Zrnič je bila v štabu OZN-e in je bila zadolžena za aretacije domačinov, kar je z uspehom izvajala. Po vojni je Jože Ledinek (Benkov Joža) vabil Krumpačnika na Gorice, da bi mu pokazal mesta kjer so bili zakopani pobiti, vendar Maks ni želel hoditi z njim, sploh pa ne na mesta pobojev. Na vprašanje, ali se spominja gomil ali prižganih sveč, ki so jih svojci pobitih dolgo prižigali 1. novembra vsako leto pove, da o tem ne ve nič natančnega. Spomnil se je tudi streljanja Hrvatov (ustašov) v peskolomu ob šoštanjski graščini in ve tudi, da so jih pobite z vozovi vozili na Gorice. Javno je bilo, da so likvidatorji pobrali lastnino šoštanjskim žrtvam potem, ko so jih pobili, zasegli njihova stanovanja in bivali dolgo časa v njih (Zrničeva…). Za Janeza Pirmanšeka, kot tudi njegovo ženo smatra, da nista storila nič takšnega, da bi morala biti ustreljena. To je bilo samo maščevanje zaradi njegovega brata Franca, ki je bil gestapovec in je pobegnil v tujino že pred koncem vojne. Kdo je ustrelil Pirmanšeka tudi ve in se strinja z mojo informacijo.

        Kljub temu, da je bil Krumpačnik po vojni miličnik, ne razpolaga z več informacijami.

         

        Šoštanj, 9.6.2003                                                                              Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030619__089_Zakon_o_grobiscih_Drobnic-Janez_Znidarsic-Franc__POVOJNA_GROBISCA-soocenja_KOMENTAR-primus-Pieteta-dragutin.docm

         

        Gosti: Janez Drobnič, Franci Žnidaršič

         

        POP TV, 2003-06-19, TRENJA
        Povojna grobišča

         

        Gosti: Janez Drobnič, Franci Žnidaršič

         

        Zgodovina ponovno razburja politiko in javnost. So bili domobranci vojaki, so bili po vojni pobiti žrtve revolucionarnega nasilja, kaj naj piše na prikritih grobiščih pobitih po vojni? To so vprašanja, ki so v parlamentu razdelila poslance. Šokanten je tudi podatek, da je v Sloveniji 196 uradno popisanih prikritih grobišč, razen tega pa naj bi jih bilo še najmanj 187. Ali bomo po dvanajstih letih samostojne države zmogli preseči travme iz preteklosti?

        Soočenje argumentov: Janeza Drobniča in Francija Žnidaršiča.

        Franc Žnidaršič, državni sekretar
        Spoštovani, sporočam vam, da je bilo priložnosti za soočenje mnenj v času priprave zakona dovolj. Zakon je sprejet in o njem ne želim več polemizirati."

        Janez Drobnič
        Učinki predloženega zakona bodo porazni za narodno pomiritev in pravno državo. Medtem ko padlim partizanom, fašistom in nacistom priznava vojaški status in vojaški grob, pobitim predstavnikom protikomunističnega odpora, ki so bili vojni ujetniki, tega ne priznava. S tem zakonom se nacionalizira grobišča, saj svojec ne more več izvesti prekopa svojega pokojnika brez soglasja države; če dobi soglasje, mora vse stroške kriti sam. Si predstavljate kako boste dobili svojega sorodnika pod 30 m plastjo smeti in 20 m blata v Teharjih in koliko vas bo to stalo, če vam bodo sploh dovolili. To je cinizem najvišje vrste. S sanitarnimi pokopi se bo zabrisala sled zločina, tako da se ne bo mogla vložiti nobena ovadba za genocid, pokojne žrtve pa ne bodo nikoli več identificirane. Povojne civilne osebe kot npr. Dachavske žrtve, bodo žrtve vojne, čeprav leta 1950 že zdavnaj ni bilo vojne. To so lahko žrtve revolucionarnega ali če hočete komunističnega terorja. Takšne izjave kažejo željo sprenevedanja. Tisti ki so bili nasilno pobiti, so bili potem 50 let nasilno utišani, sedaj bodo še nasilno proti svoji volji zaznamovani, ker se ni vprašalo svojcev za mnenje glede obeležja in napisa. Ključno besedo pri tem zakonu so imeli tisti, ki so bili na strani revolucionarnih oblasti in ti so imeli besedo kako z grobišči in kakšni naj bodo napisi. Z zakonom se bo legaliziral na črno zgrajen spomenik v Rogu pod Krenom. Oskrunjeni grobovi po direktivi komunistične oblasti pod vodstvom Z. Poliča iz leta 1945 pa ne bodo grobišča (Orlov vrh na Golovcu npr.). Na nekaterih grobiščih se še vedno izvaja ta proti civilizacijska direktiva - omenim naj Teharje, kjer vadijo golf na grobovih, pobite po vojni pa še vedno zasipajo z blatom in smetmi. Napis? Žrtve povojnih dogodkov? (katerih ? tudi žrtve pretepov, plazov,..) je sprenevedanje in politično manipuliranje. Podobno je s terminom "žrtve usmrtitev", saj je usmrtitev akt na podlagi sodne odločbe, ki je v naštetih primerih ni bilo. Hkrati je to tudi tautologija. So bile morda žrtve v Auschwitzu potemtakem žrtve vojnih naključij! Katastrofalen zakon!!!

         

         

        KOMENTIRA DRŽAVLJAN »primus« 20.06.2003

        sicer pa, na trenjih je bilo 66% glasov za to, da se doda REVOLUCIONARNO NASILJE. Mislim, da bi se morali vsi, ki so podprli ta zakon, pošteno zamisliti. Predvsem pa vlada, ki naj bi delovala v imenu ljudstva. Trenutno pa kaže, da deluje proti volji ljudstva.
        Novice 24ur: "Na vojnih grobiščih, kot določa zakona, niso dovoljene označbe, besedila ali simboli, ki poveličujejo in slavijo pripadnost ali sodelovanje z okupatorji.
        Označbe na vojnih grobiščih, ki so bile v uporabi do uveljavitve tega zakona, se ne bodo spreminjale, razen, če bi bile na teh grobiščih, nedovoljene označbe ali če bo spremembo označb predlagal upravljavec ali lastnik."

         

        Upam, da bo država in zveza borcev uvidevna do zakona in odstranila vse rdeče zvezde in sporna besedila kot PARTIZANI, REVOLUCIJA, NOB, TALCI, itd (niso dovoljene označbe, besedila ali simboli, ki poveličujejo in slavijo pripadnost). Po ustavi smo vsi enakopravni pred zakonom.
        Vprašanje za g. Drobniča: v primeru, da se s komunističnih obeležij ne odstranijo navedena znamenja in besedila, ali gre za kršitev Zakona o vojnih grobiščih, kakšne so kazenske določbe in, na koga se lahko naslovi kršitev?

         

        PIETETA: Nasilje revolucionarjev in CK ZKS (ANNO 2003) preko svojih zgodovinskih in strokovnih (?) poslancev po 60 letih še vedno sejejo svoj bes in demokracijo zločincev. Narodna »vseljudska« oblast ter zraven polna usta demokracije ni niti zmožna priznati žrtve lastnega naroda, postaviti jim obeležja, kako naj potem še razmišlja o desetkrat več pobitih drugih narodov na svojem ozemlju. Izvajanja genocida nad drugim narodom na svojem ozemlju nihče ni pripravljen to priznati, še najbolj postransko politično združenje ne, o obeležju pa ne smejo niti razmišljati, saj so vsi plod revolucije.

         

        Ob našem prvem predstavljanju na spletnih straneh smo izrazili nezadovoljstvo z izborom prvega nagrajenega modela za spominsko obeležje žrtvam nasilja. Med razpravo pa je nek gospod pripomnil, da je ta izbran model spominskega obeležja »BUDISTIČNI ZVON«.

         

         

         

        20030627__044_Pogovor_z_gospo_Marta-Majer-Florjan_Cverlin-Erika.docm

         

        Pogovor z go. Marto Majer

         

        27.6.2003 sem poklical po telefonu gospo Marto Majer iz Florjana 284 (t.št.: 58-82-071). Smatral sem, da ji je kaj znano o pobojih na Goricah nad Šoštanjem, saj je bila takrat že odrasla in je s svojimi starši živela v neposredni bližini teh dogajanj. Njen oče je bil ravnatelj takratne meščanske šole v Šoštanju (danes šola Biba Rocka). Kaj se je takrat dogajalo je njen oče vedel, vendar o tem z ženo pred otroki nista nikoli govorila. Spominja se samo tega kar je nekoč dejal, da so ga vabili k pobojem in sojenju domačinov, vendar je to kategorično zavrnil in ni hotel biti prisoten pri tem. Povedal je, da nima na vesti nobene žrtve. Gospa Marta pove, da tako o teh zadevah ne ve nič natančnega in tudi na mesta, kjer so pokopani pobiti nikoli nalašč ni hodila in tudi ni opazila kakšnih znamenj. Svetovala mi je naj pokličem še njeno sestro Eriko Cverlin, ki bi morda vedela kaj več, saj je bila učiteljica po vojni v Šoštanju.

         

        27.6.2003                                                                   Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030627__046_Pogovor_z_Ministrstvom_za_delo_Znidarsic-Franc_Omerza-Mitja_Ferenc-Mtja_Persin-Vlado_Pirmansek_dr.Drobnic-Katja_Mocnik.docm

         

        Pogovor z Ministrstvom za delo, socialo in družinske zadeve ter ostalimi

         

        26.6.2003 sem klical na to ministrstvo in sicer sem iskal sekretarja ministrstva g. Franca Žnidaršiča. Tajnica mi je povedala, da ga ni možno dobiti ta dan. Povprašal sem jo kdo je še kompetenten razen Žnidaršiča za problematiko povojnih grobišč.

        Povedala mi je naslov: Mitja Omerza  - svetovalec vlade za te zadeve (tel.št.: 01- 478-49-70). Dosegljiv bo naslednji teden v juliju mesecu.

        Nameravam ga povprašati kaj storiti o najdenih grobiščih sedaj, ko je sprejet Zakon.

        Konkretno kako naj komisija zaključi delo in komu naj preda dokumentacijo ter zapiske. Kdaj se bo pričelo z odkopavanjem okostij pobitih, kdo je zadolžen za to izvajanje in kdo bo to plačal ter kam se bodo shranili ostanki kosti ?

        Drugo je znan primer, ko je identifikacija žrtve 99% ugotovljena. Sin ubitega živi v Ameriki in je pristal na ugotovitveni preizkus. Kdo bo to plačal? Kje in kako se lahko zanj preizkus izvede in na kakšen način lahko pride do ostankov svojega očeta. Kosti so izkopane in se hranijo v Sodno medicinskem inštitutu v Ljubljani. Sklenil sem, da oba pokličem.

        27.06.2003 sem poklical g. Franca Žnidaršiča, sekretarja na Ministrstvu za delo in… in ga seznanil o doseženem delu v času, ko se nisva slišala eno leto. Pove mi, da je Zakon o grobiščih res sprejet in v njem so precizirani postopki o sanaciji stanja na tem področju. Konkretno je s strani vlade za reševanje te problematike postavljen g. Mitja Ferenc iz ministrstva za kulturo, oziroma je za njih delal. Predlaga mi, da ga pokličem in mu stvar razložim. Glede reševanja tega problema je za to še naprej zadolžen g. Vlado Peršin, ki vodi komisijo za grobišča pri vladi RS (t.št.:031-268-384). Na vprašanje o prednosti prekopa ostankov, bo politika takšna, da bodo imela prednost tista grobišča, ki ležijo na terenu in motijo normalno kultivacijo (njive, travniki). Stroške prekopov bo poravnala država. Na vprašanje za primer Pirmanšek, mi zatrdi, da preizkus z DNA metodo plača država in misli, da je strošek do 25.000 SIT. Te preiskave izvaja dr. Katja Drobnič iz Centra za kriminalistično tehnične preiskave, Vodovodna 95  - 1000 Ljubljana (njena številka telefona je 01-534-97-36 ali  01-472-56-31 ). Predlaga mi, da jo pokličem in se o postopku preizkusa pogovorim. Prenos ostankov (pepela) v tujo državo bo omogočila država Slovenija s potrdilom o iznosu teh ostankov. Ponudi mi še nadaljnjo pomoč in naj ga pokličem po potrebi.

         

        Ta dan sem klical tudi g.dr. Katjo Drobnič iz Centra za krimin. tehnične preiskave v Ljubljani. Povedal sem ji problematiko o preizkusu z DNK metodo in za kateri primer gre. Povedala mi je, da preiskava stane 20.000 do 25.000 SIT.  Izvedba je zelo enostavna in lahko testiranec poda svoje sledi sam s slino, v laboratoriju pa to primerjajo z kostno zgradbo pokojnega. Težko je takrat, ko ni velikih kosti, je pa dobra primerjava z zobmi. Povedal sem ji, da smo našli zelo malo kosti, zobe pa od spodnje čeljusti. Povedala mi je veliko o delu na takšnih primerih in o težavah s katerimi se srečuje. Je doktor za tovrstne preiskave in ji šefi ne nagajajo pri njenih raziskavah in delu. Povedal sem ji, da je za primer Pirmanšek seznanjena policija v Celju, ki vodi primer grobišč v Šoštanju. Začudena je bila, ker je niso obvestili o izkopu njegovih kosti. Povedal sem ji ime Močnika in njegove tel.številke, ona pa je izjavila, da ga nemudoma pokliče. Povedala mi je svoj E-mail: katja.drobnic@mnz.si, jaz pa sem ji dal svojo tel številko in E-mail od sina Davida. Obljubila mi je, da me bo poklicala, ko bo naredila in izvedela še več o zadevi Pirmanšek. Tudi ona ima namen poklicati Mitja Ferenca, ki je zadolžen operativno za ta grobišča.

         

        27.6.2003                                                                              Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030704__045_Aktivnosti_kom_junij_julij_03_Subelj-Ljuba-Dornik-magisterij-Lj_izvajala poboje_JNA_4-5.armada_Mocnik_Pirmansek_Persin_Kovacic_Omerza.docm

         

        Aktivnosti v zvezi z delom komisije (junij in julij 2003)

         

        - V ponedeljek, 30.6.2003, sem poklical po telefonu go. mag. Ljubo Dornik Šubelj, vodjo oddelka za dislocirano gradivo pri Arhivu RS v Ljubljani. Že pred meseci sva se pogovarjala o možni pomoči pri iskanju podatkov o delovanju OZN-e v Šoštanju. Želel sem se dogovoriti za obisk pri njej, kot sva se takrat dogovorila. Danes je zatrdila, da pri njej ne bo mogoče najti nobenih gradiv, ki bi nam bila v pomoč. Kar so imeli za področje Šoštanja so predali PU Celje kriminalistični službi. Iz podatkov o pobojih na Slovenskem ga. Dornik ve, da je izvajala poboje JNA in sicer 4. in 5.armada. Iz tega je namreč opravljala magisterij in če obstajajo sploh kakšni podatki se nahajajo v Beogradu. Zadnjič mi je zagotovila, da mi o teh zadevah kaj več strokovnega ne more nuditi iz Arhiva Slovenije.

         

        -  1. julija 2003 me je na dom poklical g. Marjan Močnik iz PU Celje. Želel je dobiti fotokopijo pisma Kurta Pirmanšeka, ki sem ga prejel iz Amerike. V njem namreč Kurt pristaja na preizkus z DNK metodo za ugotavljanje idenditete z očetom Janezom. Šel sem v službo in po faksu poslal pismo g. Močniku na PU Celje. S pristankom na preizkus bo tožilstvo odobrilo preizkus in bo poslalo Pirmanšeku v ZDA preizkusne pripomočke. Preizkus se izvaja kar z odvzemom sline preizkušanca, ki jo bodo na Sodno medicinskem inštitutu v Ljubljani preizkusili z ostanki kosti Pirmanšek Janeza.

         

        - 4.7.2003 sem se pogovarjal po telefonu z g. Vladom Kovačičem Peršinom, predsednikom komisije vlade RS za reševanje prikritih grobišč. Vprašal sem ga kaj mi svetuje za nadaljnjo delo naše komisije, ki je sicer delo na terenu dokončala. Svetuje mi, da z dopisom obvestim njegovo komisijo o stanju in dokončanem delu (Komisija vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Zemljemerska 12, 1000  Ljubljana).

        Vlado Kovačič Peršin ima tel.št.: 031-268-384

        Mitja Omerza svetovalec vlade za operativo pri prikritih grobiščih pa ima tel.št.: 01-478-49-70.

        Mitja Ferenc – zgodovinar in član komisije ima tel.št.: 041-729-380

        Peršin smatra, da je PU Celje obvestila komisijo RS o izsledkih v Šoštanju, ne more pa tega vedeti sigurno. Za pričetek saniranja na terenu in prekop okostij bo komisija pripravila prednostni seznam, ki ga bo verificiralo tožilstvo RS. Zato smatra, da bi bilo umestno generalni državni tožilki Zdenki Cerar poslati utemeljitev za prednostni prekop, če želimo to iz objektivnih vzrokov opraviti čim prej. Vlada bo v vsakoletnem proračunu RS rezervirala sredstva za izvajanje teh nalog tako, da ne bo mogoče izvajati prekope v vsej Sloveniji naenkrat, saj je teh grobišč cca 200. Gospod Mitja Ferenc je po strokovni strani zadolžen za operativno pri ureditvi vprašanj grobišč v Sloveniji, zato je smotrno ga poklicati. Pove tudi, da je Ferenc profesor na univerzi in je v tem času zelo zasede, zato ga bo težko dobiti.

         

        4.7.2003                                                                                            Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030728__047a_Dopis_Nahtigal_2_Franc-Nahtigal_Cveta-Zrnic_Anton-Dermol_Dusan-Obreza_Izak-Povh_ Marko-Verdnik_Rudolf-Vodovnik.docm

        20030728__047b_Dopis_Nahtigal_2_Rudolf-Vodovnik_Branko-Primozic_Franc-Sovic_Zarko-Leskosek_Joze-Ledinek_Jezovnik_Pugelj_Avgust-Ostir_itd.docm

         

        Občina Šoštanj

        Svet občine Šoštanj,

        Komisija za evidentiranje

        in označitev prikritih grobišč

        3325    ŠOŠTANJ

         

        G. Franc Nahtigal

        Rozmanova 64/c

        6000    KOPER

         

        ZADEVA: ponoven poziv za sodelovanje s komisijo Občine Šoštanj.

         

        Spoštovani!

         

        20.09.2002 sem Vam pisal dopis, ki ga tokrat ponovno prilagam k temu dopisu. Z njim sem Vas prosil za sodelovanje pri našem delu. Do današnjega dne se niste odzvali na mojo prošnjo, zato Vas tokrat pozivam zadnjič. Odslej Vam ne bom več prizanašal in bom javno preko medijev objavil s pričami potrjene dokaze o vašem delovanju v Šoštanju pod okriljem OZN-e. Vem, da Vas je obiskal kriminalist g. Marjan Močnik iz PU Celje, kar mi je pisno potrdil tudi Okrožni državni tožilec v Celju. Njemu ste zatrdili, da ne veste o pobitih na Goricah. To je popolna laž in, ker Vas tožilec ne namerava zaslišati s pričami, ki ste jim bili komandir v tistem groznem času in tudi ne s pričami, ki so vas videle voditi ujetnike in begunce na hrib Gorice, sem primoran spregovoriti o skorumpiranosti tožilstva in o Vaših dejanjih preko časopisov in televizije. Bili ste orodje prejšnjega komunističnega režima, zato Vas sedaj ščitijo, da ne bi prišla na beli dan grozodejstva, ki jih je izvajal komunistični sistem.

        Morda Vam imena kot so: Franc Nahtigal, Cveta Zrnič, Anton Dermol, Dušan Obreza, Izak Povh, Marko Verdnik, Rudolf Vodovnik, Branko Primožič, Franc Sovič, Žarko, Leskošek, Jože Ledinek, Ježovnik, Pugelj, Avgust Oštir itd

        …, kaj povedo. Zakaj ščitite tiste, ki so Vam in navedenim uničili življenje. Nočem delati težav živečim sorodnikom zgoraj omenjenim. Doumeti boste morali, da ste bili izkoriščeni za umazane cilje Partije in Vaša vest trpi, Vaše noči pa so brez spanca. Mislim, da se ne motim, zato Vam želim osebni mir, ki vam ga prejšnji tovariši ne bodo mogli nikoli dati.

        Prosim Vas zadnjič, da me pokličete na spodnjo številko telefona v dopoldanskem času. Odločite se kot človek in ne kot suženj tistim, ki so vas pahnili v to.

        Zanima me samo resnica in nič drugega.

         

        Pokličite me prosim na službeni telefon:  03 – 8993 – 636 (TE Šoštanj)

         

        Šoštanj, 28.07.2003                                                   Predsednik komisije:

                                                                                           Anton Skornšek

                                                                                           Skorno 38/a

                                                                                           3325    ŠOŠTANJ

         

         

        20030828__048_dr_Ferenc_pogovor_o_obisku_Gorice.docm

         

        Zapis razgovora z g. dr. Mitjem Ferencem

         

        Dne, 28.08.2003, sem po telefonu poklical dr. Mitja Ferenca (t.št.: 041-729-380), ki je strokovni delavec pri državni komisiji za evidentiranje in ureditev prikritih grobišč v Sloveniji. O njegovem delu sem bral v članku v časopisu Družina, kjer je razložil svoje delo in nujnost ureditve prikritih grobišč.

        Povedal sem mu kaj vse je komisija postorila in s kom vse je sodelovala. Razložil sem mu tudi probleme s katerimi se tik pred koncem dela srečujemo in jih ne znamo rešiti. Prvo nas zanima kako se naj uradno izvede evidentiranje kot to zahteva zakon o vojnih grobiščih. Nadalje je vprašanje, katero je pristojno ministrstvo, omenjeno v zakonu, ki je pristojno za izvajanje zakona? Kako pristopiti k izvajanju odkopov grobišč in kdo to izvaja?

        Povedal mi je, da je dobil moje zapiske o odkritjih na Goricah in okolici in je bil nad vsebino zapisov ter izvedenimi akcijami pozitivno presenečen, kajti tega ni opravila skoraj nobena občinska komisija. Dobil je tudi tehnične risbe z zaznamki grobišč, ki so jih kasneje sondirali iz satelita in so tako ta mesta evidentirana. Povedal sem mu, da ni vrisano novo grobišče, ki se nahaja v bližini vodnega rezervoarja na vrhu Goric. Strinjal se je, da je treba tudi to grobišče vrisati, v kolikor ga ni vrisala policija. V zvezi s pristopom k odkopavanju mi je povedal, da je k temu potrebno pristopiti plansko kolikor bo pač država namenila denarja v vsakem letu. Ta dela izvaja podjetje VEKING iz Celja in sigurno ne zmore opraviti vsega dela naenkrat, za drugo takšno podjetje pa ne ve, če obstaja. Povedal sem mu tudi, da smo odkopali ostanke kosti v posameznem grobu, ki so sedaj na preiskavi v Ljubljani in po skoraj dveh mesecih ni nobenega rezultata. Za tozadevne probleme na nivoju države, s strani PU, je odgovoren kriminalist Jamnik.

        Dr. Ferenc mi predlaga, da nas obišče na terenu samem, pred tem me telefonsko obvesti o svojem prihodu. Na ta način bi si izmenjali še potrebne podatke in opravili ostalo delo. Strinja se z ugotovitvijo, da s strani države ni nobene ažurnosti in velike volje v smislu hitrega reševanja vseh teh problemov. Strinja se z mojo ugotovitvijo, da država želi, da bi čim več stvari pozabili in da čim več akterjev teh pobojev umre.

        Dogovorila sva se, da se slišiva naslednji teden, to je v septembru.

         

        Šoštanj, 28.8.2003                                                                            Anton Skornšek

         

         

         

        20030828__049_Zapis_z_g_Omerzom-Mitja_Ferenc-Mitja_Cera-Zdenka_ureditev_grobisc.docm

         

        Zapis razgovora z g. Mitjem Omerzo

         

        Dne, 28.08.2003, sem poklical g. Mitja Omerzo (t.št.: 01-478-49-70), ki je svetovalec vlade RS za operativno reševanja problema prikritih grobišč v Sloveniji.  Povedal sem mu, oziroma sem ga vprašal kaj storiti, da bodo grobišča v Šoštanju pravilno evidentirana in kako pristopiti k izvajanju prekopov ostankov kosti pobitih.

        Strinja se, da morajo biti grobišča evidentirana pravilno po postopku. To delo po dogovoru med Ministrstvom za delo, socialo in družinske zadeve, opravlja g. dr. Mitja Ferenc, ki je opravil že veliko teh projektov in pripravlja še za vse ostale. G. Omerza mi je podal tudi tel.št.: Ferenca v službi in sicer (01-241-11-96). Povedal sem mu, da sem z dr. Ferencem že v stiku in da sodelujeva.

        Na vprašanje, kako priti pri odkopavanju okostij prej na vrsto, mi je svetoval, da bi bilo pametno poslati dopis na generalno državno tožilko go. Zdenko Cerar z utemeljitvijo po prednostnem vrstnem redu zaradi objektivnih razlogov.

        Na kraju pogovora mi svetuje, da ga naj pokličem v primeru nejasnosti.

         

         

        Šoštanj, 28.8.2003                                                                  Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20030829__005a_Dopis_g_Cerar-Zdenka_03_problem_ustreljenih_800_zrtev_od_Hrvati_od_tega_50_Slovencev.docm

        OBČINA ŠOŠTANJ

        Komisija za evidentiranje in

        označitev prikritih grobišč,

        Trg svobode 12,

        3325   ŠOŠTANJ

         

         

        Državno tožilstvo RS

        Generalna državna tožilka

        ga. Zdenka Cerar

        Dunajska cesta 22,

        1511    LJUBLJANA

         

         

        Zadeva: predlog za prednostno reševanje ureditve prikritih grobišč.

         

        Spoštovana ga. Cerar!

         

        Komisija za evidentiranje prikritih grobišč pri Svetu občine Šoštanj, konkretno jaz kot predsednik, smo že večkrat iskali pomoč pri Vas v zvezi z zgoraj omenjeno zadevo. V dopisih sem Vas prosil za pomoč pri iskanju naslova glavnega izvajalca pobojev v Šoštanju, vendar mi na Vaš predlog tudi Okrožno državno tožilstvo v Celju ni hotelo pomagati. Dovolj je dokazov še živih prič, ki smo jih pisno posredovali Okrožnemu tožilstvu v Celju, sedaj nam je jasno kdo koga ščiti.

        Tokrat Vas prosim, da na osnovi določb Zakona o vojnih grobiščih, ki je bil pred kratkim sprejet v DZ in predlogom predsednika in članov državne komisije za tovrstna grobišča, uvrstite odkrita grobišča v občini Šoštanj v prednostno reševanje. To utemeljujemo s tem, da je večina teh grobišč na njivah in travnikih, s čimer je lastnikom že 50 let onemogočeno obdelovanje zemlje, saj so ostanki okostij le 20 cm pod površino zemlje. To je dokazano pri slučajnem izkopu kosti ob preglobokem oranju. V našem primeru je odkopavanje enostavno in lahko dosegljivo, kar ne bo zahtevalo večjih stroškov. Na koncu naj omenim, da gre za približno 800 ustreljenih žrtev, od tega večina Hrvatov ter 50 Slovencev.

        Upam, da sem s svojim predlogom bil jasen, zato pričakujemo Vašo odločitev v doglednem času.

         

        Hvala za sodelovanje in lep pozdrav!

         

        Šoštanj, 29.8.2003                                                                            Predsednik komisije:  

                                                                                                                  Anton Skornšek

         

         

         

        20030911__Nas_Cas_NOB_Mnozicno_na_Grasko_Goro_Milena-Krsric-Planinc_NOB-Kontic_Milan-Potrc-MEJA_Hrv-Slo-Jadransko-Morje.docm

        2003.09.11, 11. septembra 2003, NAŠ ČAS

        Množično na Graški Gori

        Množično na Graški Gori

         

        Tradicionalno srečanje borcev in planincev vsako leto bolj množično - Letos so se mu pridružili veterani vojne za Slovenijo in člani policijskega združenja Sever

         

        Milena Krstič - Planinc

        Graška Gora, 6. septembra - Lepo vreme je v soboto na Graško Goro privabilo množico ljudi. Udeležili so se tradicionalnega srečanja, ki ga družno pripravljata Območno združenje borcev in udeležencev NOB Velenje in Planinsko društvo Velenje. Leto so se jim pridružili tudi veterani vojne za Slovenijo in policijskega združenja Sever.

        Na Graški Gori so jim gostitelji pripravili lep program, v katerem ni manjkalo partizanskih

        pesmi, v katerih so udeleženci vidno uživali. Slavnostni govornikje bil Milan Potrč, poslanec državnega zbora, ki se je v svojem nagovoru dotaknil aktualnih političnih dogodkov, zlasti odnosov Slovenije s sosednjo Hrvaško in gospodarske cone v Jadranskem morju.

        »Organizatorji smo veseli, kadar se na Graški Gori zbere toliko ljudi, kot se jih je letos, čeprav je treba resnici na ljubo povedati, da jih malo na Graško Goro nikoli ne pride.

        Tudi takrat ne, kadar nam vreme ne gre tako na roko, kot nam je šlo tokrat. Letos smo srečanju dodali še nekaj novih vsebin, med drugim se predstavlja specialna enota slovenske policije,« je povedal predsednik Območnega združenja borcev in udeležencev NOB Velenje Bojan Kontič. Prav specialna policijska enota Generalne policijske uprave, ki je na ogled postavila opremo in orožje, je zbujala veliko zanimanja. Vprašanj, na katera so predstavniki enote odgovarjali, ni in ni zmanjkalo.

        »Do teh srečanj, ki so postala tradicionalna, letošnje je že deveto, je prišlo na predlog borčevske organizacije. Naši planinci so prej hodili po poteh XIV. divizije, na predlog območnega združenja pa se zdaj pohodniki in borci srečamo na Graški Gori,« je povedal predsednik Planinskega društva.

         

        Velenje, Jože Melanšek. /

         

        20030911_Graska_Gora_ZZB_Elica-Aristovnik_Milan-Kocman_Franc-Fale

         

         


         

         

        20030917__051_Odgovor_dr_Ferenca_Bavdas_Mateja_Jamnikar_Pavel_grobisca-Druzmirja-1_Druzmirje-2_Lepova-gosca-lokacije-3-grobisca_Gorica-1-2-3.docm

         

        Od: Mitja FERENC [ferenc.mitja@guest.arnes.si]
        Poslano: 17. september 2003 0:05
        Za: Anton Skornšek
        Zadeva: RE: Delo komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj

        Doc. dr. Mitja Ferenc

        Univerza v Ljubljani

        Filozofska fakulteta

        Oddelek za zgodovino

        Aškerčeva 2, Ljubljana

         

         

        g. Anton Skornšek

         

        Spoštovani,

         

        Najlepše se vam zahvaljujem za poročilo o vašem delu. Iz poročila je razvidno, da nimamo evidentiranih vseh grobišč na vašem območju. Kot sva se pogovarjala po telefonu, je moja naloga, da evidentiram lokacije prikritih grobišč (določitev koordinat z GPS, izdelava kart, fotografije, opisi poti, dogodka itd) in za ministrstvo pripravim najbolj primerne lokacije za postavitev spomenikov. V prvih dneh oktobra vas s sodelavko Matejo Bavdaž iz Ministrstva za kulturo, ki sodeluje pri projektu in verjetno z kriminalistom Pavlom Jamnikom obiščemo. Pred tem se še slišimo oz. obvestimo po elektronski pošti.

        Do sedaj imamo evidentirane lokacije:

        Družmirje – Grobišče Družmirje 1 (križišče cest Gaberke-Družmirje-Gorica),

        Družmirje – Grobišče Družmirje 2 (Lepova gošča), 3 lokacije

        Šoštanj – Grobišče Gorica 1 (Čebulov travnik)

        Šoštanj – Grobišče Gorice 2 (Stvarnikova oz. Bodjanova njiva)

        Šoštanj – Grobišče Gorice 3 blizu prejšnje lokacije)

         

        Za nobeno od lokacij nam ni znano število in narodnost ter status (vojaki, civilisti) žrtev.

         

        Z lepimi pozdravi,

         

        Mitja Ferenc

        -----Original Message-----
        From: Anton Skornšek [mailto:Anton.Skornsek@te-sostanj.si]
        Sent: Tuesday, September 16, 2003 11:43 AM
        To: ferenc.mitja@guest.arnes.si
        Subject: Delo komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj

         

         

         

        20030917__053_Por_kom_03_Grob-7_Likvid-20-Zrnic-Nahtigal-Sebelj-Pozar_Vojakov-40_Begunci-600-Hrvati_price-Koren-Cebul-Jezov-Turinek-Hudav-Kumer-Praznik.docm

         

        Skrajšan zapis o delu komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v

        občini Šoštanj (EIOPG).

         

        Na pobudo člana Sveta Občine Šoštanj, g. Antona Skornška, je Svet s sklepom imenoval 4 člansko komisijo za EIOPG v občini Šoštanj. Sklep je bil objavljen 11.02.2002 v UL. Občine Šoštanj. Dne, 12.03.2002, se je komisija konstituirala in potrdila mandat naslednjim članom:

         

        1. Anton Skornšek     -predsednik

        2. Anton Berložnik    -član

        3. Drago Koren          -član

        4. Detlef Tičer                       -član

         

        ter sprejela predlagani program dela za to področje z nalogo poiskati prikrita grobišča na območju cele občine Šoštanj, ki so nastala ob koncu 2. svetovne vojne in po njej. Starejši generaciji občanov je znano, da je bilo izvršenih veliko število pobojev domačinov, beguncev iz Hrvaške ter vojaških ujetnikov ustaške in nemške vojske, Ukrajincev in Rusov. Zagotovo že obstaja podatek o poboju 27 domačinov iz Šoštanja in ocena za stotine ostalih omenjenih pobitih. Streljanja žrtev so se vršila na pobočjih in gozdovih vzpetine imenovane Gorice nad Šoštanjem ter v bližini razvalin Pustega gradu. Dogodke po vojni sta obdelovala pred leti tudi prof. Hudales in g. Damjan Kljajič iz Muzeja Velenje, vendar nimata nič konkretnega na razpolago, kar bi pomagalo pri raziskavah. Povedala sta, da je že pred 10 leti komisija občine Velenje iskala Franca Nahtigala in ga odkrila v Kopru, vendar ni hotel sodelovati z njimi. O programu dela je predsednik komisije seznanil občane z objavljenim člankom v Listu Občine Šoštanj. Delo smo si porazdelili tako, da bi poiskali čim več živečih očividcev pobojev. Na žalost nihče od članov komisije ni imel korajže in tudi ne samoinciative, da bi opravil svoje delo, razen manjših opravil. Tako sem sam v funkciji predsednika komisije izpeljal večino akcij in opravil čez 100 razgovorov. Po pričevanjih sem izvedel na začetku za dve ključni priči, ki  sta bili pripravljeni izpovedati resnico o dogajanjih. To sta bila Jože Stropnik (Basist) in Milka Ježovnik. Jože Stropnik mi je pokazal večino prikritih grobišč, ki mu jih je pokazal njegov oče, ko se je Jože vrnil iz ujetništva leta 1946. Milka Ježovnik je povedala, kako je glavni komandir likvidatorjev Franc Nahtigal, vodil žrtve na Gorice skupaj s svojimi pajdaši (vseh likvidatorjev je bilo cca 20). Med žrtvami so bili tudi ženske, starci in otroci ter dojenčki. Sam sem se spomnil dogodivščin iz šolskih dni, da so se sošolci iz osnovne šole ukvarjali z nenavadnimi igrami s kostmi, izkopanimi na območju Goric. Pogovarjal sem se z enim izmed njih in sicer g. Milojkom Kumrom, ki mi je pokazal ista grobišča kot Stropnik. Z njim sva večkrat nato obšla še ostale kraje, kjer mi je pokazal še eno grobišče. V času konca vojne je v Šoštanju pri OZN-i delala ga. Cveta Zrnič. Izvajala je aretacije domačinov in bila v štabu OZN-e. Skupaj z Dragom Korenom sva jo obiskala na domu v Velenju in poizkusila kaj izvedeti o njenem delovanju. Izročila nama je svoje stare zapise o njeni funkciji, te pa hrani tudi Muzej v Velenju. Ničesar slabega se ne spominja in tudi nič hudega ni nikomer storila, čeprav očividci vedo povedati, da je bila ena glavnih. Pogovarjal sem se tudi z Zvonetom Čebulom, ki je lastnik zemlje na kateri so zakopane žrtve. Konkretno ni hotel povedati ničesar in tudi na teren ni želel z menoj, ve pa, da so na njegovem travniku grobišča. Še večkrat sem se srečal in pogovarjal z Milko Ježovnik, ki mi je povedala še o ostalih nasiljih v Šoštanju s strani takratne partizanske oblasti (zasliševanja, obsodbe, zaplembe, nacionalizacije lastnine,…). O mestih grobišč mi je povedal tudi Franc Turinek, ki mi jih tudi pokazal. Mesta so se ujemala s tistimi, ki so mi jih pokazali ostali pričevalci. Prišel sem do informacije, da so se dogajale največje strahote z ujetniki, ki so bili zajeti in so čakali pod Poštajnerjevim klancem, sicer na Vertotovem travniku. Tu je bilo zajetih cca 600 beguncev, večinoma Hrvatov. Te so pobili partizani 4. in 5. armije ( Slavonska brigada), ki je prihitela iz Slavonije za njimi. Ta enota (cca 40 vojakov) je bila nastanjena pri Prazniku (po domače Poštajnerju) in je po 10 dneh ubijanja končala svoje delo ter odšla. O tem in o vseh tistih dneh mi je pričala ga. Justina Praznik. Povedala je, da so ti partizani streljali zase in ne skupaj z Nahtigalovimi likvidatorji. V tem času sem se povezal z Ministrstvom za notranje zadeve in jim razložil kaj naša komisija dela in kaj smo že odkrili. Že naslednji dan sem dobil klic iz PU Celje iz kriminalistične policije. Vzpostavil sem stik z g. Marjanom Močnikom in g. Napotnikom, ki sta me naslednjim dan obiskala v TE Šoštanj, kjer sem zaposlen. Odslej naprej sem dobro sodeloval z g. Močnikom. Izročil sem mu fotokopije vseh zapiskov pričevanj. Pri svojem delu sem imel probleme, saj nisem mogel za sodelovanje angažirati članov komisije, ker so obiski na raznih nivojih in z osebami nastopili nenadoma in sem moral razgovore opraviti sam. Prav tako je bilo komuniciranje z državnimi institucijami le telefonsko, pisno ali po E-mailu ter osebni hitri obiski. Opravil sem še več razgovorov z g. Kumrom, ki smatra, da so grobišča še na posestvu pri Prazniku. Domačini na posestvu trdijo, da to ni mogoče. O tem grobišču je govoril Antonu Skornšku iz Metleč (star.) domači sin Alojz, ki pa je umrl pred 3 leti. Tega kraja še nismo raziskali. Pogovarjal sem se z ljudmi iz Raven pri Šoštanju, saj so se tamkaj vršile grozne stvari in poboji že med vojno in tudi po vojni, vendar nisem prišel do konkretnih podatkov o mestih zakopa žrtev. Izdelal sem evidenco grobišč na zemljevidu Šoštanja in nanj vrisal njihova mesta. To evidenco sem izročil tudi višjemu kriminalistu g. Močniku iz PU Celje. Dne, 20.5.2002 sem skupaj z tehnično ekipo PU iz Celja mersko posneli mesta grobišč in jih fotografirali. Med tem časom je g. Močnik opravil razgovore z go. Cveto Zrnič in Francem Nahtigalom, ki je bil vodja partizanov pri streljanju s strani OZN-e v Šoštanju in živi sedaj v Kopru. Nobeden od te dvojice se ničesar ne spominja in ni imel kaj povedati o takratnih strahotah. Pisal sem generalni državni tožilki ge. Zdenki Cerar, da mi izda naslov Franca Nahtigala, da bi mogel stopiti z njim v stik. Odgovorila mi je, da pozna zapise, ki jih je naredil g. Močnik, vendar iz njih vidi, da g. Nahtigal ne ve ničesar. Svetovala mi je naj se obrnem na Okrajno tožilstvo v Celje in tam iščem možno pomoč. To sem tudi storil, vendar po nekaj mesecih tudi od okrajnega tožilstva nisem mogel dobiti naslova g. Nahtihgala. Tako ne bo niti zaslišan, ker pač nič ne ve, kot je povedal pri pogovoru z kriminalistom Močnikom. V tem času sem našel kontakt z g. Tonetom Totrom. Skupaj z njegovo ženo sva obšla terene na Goricah in spet mi je pokazal že znana mesta grobišč. Med svojim iskanjem sem prišel tudi med ostalim do afere POŽAR, ki se je odvijala v letih 1949 – 1950 na področju vasi Raven, Zavodenj, Belih vod in Razborja. O teh svinjarijah mi je izpričala ga. Alojzija Hudournik in njena sestra. Izročila mi je tudi originalne obtožnice s sojenja, ko je Požar okoli 12 kmetov zavedel namerno v upor proti komunistični oblasti in jih nato izdal. Vsi so bili kaznovani z dolgoletnimi zapornimi kaznimi ali ustrelitvijo. Originale obtožnic sem s pomočjo povečevala prevedel in zapisal v računalniško obliko ter izročil v pisni obliki Hudournikovim (stari tipkani zapisi so bili v izredno slabem stanju). Njihov oče je bil obsojen in zaprt v Kočevskem rogu 5 let po nedolžnem. To afero imam namen sporočiti javnosti. Med tem časom sem vzpostavil kontakt z Ministrstvom za delo, družino… in sicer z g. Francem Žnidaršičem, ker je to ministrstvo kompetentno za reševanje grobišč. Dobil sem nekaj nasvetov v zvezi s prekopi okostij in imena zadolžencev za to problematiko. Poleti 2002 sem se srečal tudi z g. Rogelškom, ki mi je pokazal kje je bil ustreljen in zakopan g. Janez Pirmanšek. Našel sem tudi go. Vido Goršek, ki je bila ob koncu vojne doma ob vznožju Goric. Večkrat sva se srečala in povedala mi je dogodke o beguncih in vojnih ujetnikih ter o njihovih usodah. Veliko mi je imela povedati tudi o družini Vošnjakov in njihovi usodi. Angela Čas, ki sem jo slučajno našel ob iskanju prič, mi je pokazala do sedaj še neznano grobišče in sicer v bližini zapuščenega vodnega rezervoarja na Goricah. Smatra, da je tam zakopanih cca 25 trupel. Tukaj je videla še iz zemlje štrleče ude, ki so jih žrli psi in lisice. Pri Policiji v Velenju sem iskal kakršnekoli informacije ali dokumentacijo o dogajanjih v Šoštanju, pa mi komandir Policije ni imel s čim pomagati. Tudi g. Močnik pri zaslišanju nekdanjega komandirja milice, g. Boga Gnezde v Šoštanju, ni izvedel nič koristnega kljub temu, da so takrat preganjali otroke pri izkopavanju kosti in prižigalce sveč na Dan mrtvih. Dne, 23.8.2002, mi je Mile Nahtigal (slučajno sem ga našel v tel. imeniku) iz Kopra sporočil naslov Franca Nahtigala in povedal, da živita v neposredni bližini. Takoj sem sem pisal Francu Nahtigalu in ga prosil za pomoč pri iskanju grobišč, vendar mi ni odgovoril. Poslal sem ponoven dopis ge. Zdenki Cerar za pomoč pri delu komisije. Na Silvestrovo 2002 ob 13.00 uri sem skupaj z g. Rogelškom odkril kosti Janeza Pirmanšeka v bližini žagarstva Mazej. Tega dne do 17.00 ure smo te ostanke kosti (večina jih je manjkala) pod vodstvom policije in tožilstva izkopali. Pričel sem iskati podatke o sorodnikih najdenega Janeza Pirmanšeka. Naslov mi je dal dekan g. Jože Pribožič. Sočasno z naslovom sem od njega pridobil tudi vse rojstne podatke Pirmanškov v Šoštanju ter tako našel še ostale živeče sorodnike v Šaleški dolini in izven. Z Rikom Pirmanšekom, ki je bratranec Kurta Pirmašeka, sinom ubitega Janeza Pirmanšeka, sva se pogovarjala o strašnih dogodkih in usodah njihovih sorodnikov. Pri teh pogovorih sem izvedel tudi o usodi Kurta in priimek likvidatorju njegovega očeta. Ta je bil sosed Rika in je umrl pred 2 leti. O Kurtu sem poizvedoval tudi pri ge. Roziki Čas, ki ji je Kurt včasih pisal, saj je bila njegova negovalka v rani mladosti. Sedaj ni imela več stika z njim, pač pa mi je veliko povedala o družini Pirmašekovih. Tako sem ugotovil, da je v Ameriki še živeči sin Kurt, ki živi v samostanu v državi Arizona. Ta naslov je imel ter se z njim dopisoval tudi član naše komisije g. Tičer, vendar o tem nikoli ni govoril. Sedaj se je pričel postopek za identifikacijo med sinom Kurtom (72 let) in ubitim očetom Janezom Pirmanšekom. Podatke o Pirmanšekih sem posredoval kriminalistu Močniku. Po dolgem času se mi je s pismom iz Amerike javil g. Kurt Pirmanšek. Tako sva vzpostavila kontakt in si izmenjevala podatke. Dne, 9.6.2003 sem se po dogovoru delovno srečal z g. Maksom Krumpačnikom, ki je bil aktiviran ob koncu vojne pri straženju ujetnikov v Šoštanju. Povedal mi je, da je Nahtigal resnično vodil poboje in je ujetnike s svojimi pomočniki z velikim veseljem streljal. V tem času sem komuniciral z go. mag. Ljubo Šubelj iz Arhiva R Slovenije in iskal podatke o delovanju OZN-e v Šoštanju v dneh po koncu 2. svetovne vojne. Povedala mi je, da ima del teh gradiv kriminalistična policija v Celju. Pri njej ni nobenih konkretnih dokaznih gradiv in podatkov o delovanju OZN-e v Šoštanju in mi zato ne more pomagati. Kurt mi je v pismu iz Amerike predlagal, da komunicirava po E- pošti in mi podal svoj E-mail. Odslej naprej sva izmenjala veliko sporočil, ki so se nanašala na njegov primer. G. Močnik mi je predlagal naj poizvem od Kurta, če pristane na DNA preizkusKurt je odgovoril, da se s tem strinja. Zanimalo ga je, kdo bo to plačal in kolikšen je strošek preiskave. Poklical sem go. dr, Katjo Drobnič, ki sem jo spoznal s pomočjo njenega očeta, nekdanjega generalnega tožila RS. Povedala mi je, da so stroški preizkusa le 25.000 SIT, ki pa jih mora kriti naša država. Po teh informacijah je Kurt pristal na preizkus z DNA metodo. Zaradi strokovnega zaključka z delom komisije sem za pomoč poklical g. Vlada Kovačiča Peršina, ki je predsednik republiške komisije za grobišča.  Povedal mi je, da ve za naše delo in mi je svetoval, da se povežem z g. dr. Mitjem Ferencem, ki je strokovni delavec pri državni komisiji in g. Mitjo Omerzom, ki je svetovalec vlade RS za reševanje prikritih grobišč. Slednji mi je svetoval, da podamo predlog generalni državni tožilki za uvrstitev na prednostni seznam reševanje grobišč v Šoštanju, saj so ostanki na površini zemlje. Dne, 29.8.2003 sem naslovil dopis s takšno vsebino generalni državni tožilki in še danes čakam na odgovor. V tem času so Kurtu poslali navodila za odvzem vzorca sline za DNA preizkus, ki ga je v kliniki v Sonoiti opravil, in bil odposlan v Slovenijo. Ves čas sva s Kurtom bila v stiku po E-mailu. Dne, 28.7.2003 sem ponovno pisal g. Nahtigalu v Koper, naj vendar pristane na osebno sodelovanje z menoj z edino željo, da pove za mesta in število pobitih na Goricah. Sporočil pa sem mu tudi, da bom sicer sprožil polemiko v javnosti o njegovih dejanjih. Do danes, 16.9.2003, mi še ni odgovoril. Dne, 28.8.2003, sva se pogovarjala z g.dr. Ferencem o strokovnem pristopu k zaključku dela naše komisije, zato ima namen priti na naše področje in izpeljati še obvezne preizkuse in označitve. Dogovorila sva se, da se pred obiskom slišiva po telefonu.

        Med čakanjem na izvide preiskav sem poklical g. Močnika in ga vprašal kaj je z njimi. Obljubil mi je, ko bodo rezultati znani, me o njih obvesti. Dne, 9.9.2003, sem kljub temu poklical go.dr. Katjo Drobnič in jo povprašal koliko časa traja preizkus, saj je poteklo več kot 2 meseca od odvzema vzorca. Opravičila se mi je, ker je to nalogo morala izvesti ona v njihovih laboratorijih v Ljubljani, pa tega ni uspela narediti. Naslednji dan mi je telefonirala, da je odkrila kosti Pirmanšeka v Celju in obljubila, da bo preiskava končana v 14 dneh, o čemer me bo obvestila.

         

        Do sedaj so evidentirana naslednja grobišča:

        1. na travniku v lasti Jožeta Stropnik – največje grobišče (št.: G3)
        2. na vogalu njive, ki je sedaj last Rotnika (prej Stvarnikove njive) (št.: G2)
        3. v gozdu, ki je last - po domače Lepova gošča, trije grobovi (št.: G4)
        4. v bližini opuščenega vodnega rezervoarja nad gozdno potjo (št.: G6)
        5. na križišču gozdne poti prek Goric in poti iz Družmirja na Miklavčeve travnike (št.: G5)
        6. na travniku ob rudarski vrtini pod križem (Čebulov travnik) (št.: G1)
        7. na nekdanjem Šolnovim travnikom, sedaj spodaj žagarski obrat Mazej (Pirmanšek!)

        To grobišče ni vrisano na karti in tudi ni posneto s strani PU Celje.

        Vsa pričevanja, razgovori, zemljevid, dopisi, kot tudi e-pošta, so shranjeni pisno med dokumenti v moji mapi o delovanju Komisije. Dokumenti so shranjeni tudi na mojih računalniških disketah in v mojem računalniku v službi pod datoteko: ANTON -  komisija EIOPG.

        Med poizvedovanjem sem prišel do večina imen likvidatorjev, ki so sestavni del dokumentacije.

        V času mandata do danes je komisija za EIOPG  imela dve seji.

         

        Šoštanj, 17.9.2003                                                                Zapisal:          Anton Skornšek

         

         

         

        20030920__052_Dopis_drz_tozilstvo_predlog_Znidarsic_Grobisc-6+1_pricevalcev-50.docm

         

        OBČINA ŠOŠTANJ,

        Komisija za EIOPG,

        Trg svobode 12,

         

        3325    ŠOŠTANJ

         

         

        OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO

        V CELJU,

        Prešernova ulica 22

         

        3000    CELJE

         

         

        Zadeva: predlog za izvedbo ugotovitve človeških ostankov pobitih žrtev v Šoštanju.

         

        Svet Občine Šoštanj je s sklepom dne, 11.02.2002, imenoval 4 člansko komisijo za evidentiranje in označitev prikritih grobišč na območju občine Šoštanj po vojni izvensodno pobitih domačinov in beguncev ter vojnih ujetnikov. Komisija je opravila veliko dela pri čemer je sodelovala tudi s Policijsko upravo Celje. Pri svojem delu se je opirala na pričevanja še živečih prič dogodkov, kot tudi delno pričevanj sodelujočih pri pobojih. Na ta način je odkritih 6 grobišč in en posamezen grob, ki pa je že izkopan zaradi višje sile in je žrtev bila znana. Svoje delo je komisija podprla z okoli 50 pričevanji in izdelala evidenco potencialnih grobišč z označitvijo v zemljevidne karte specialke. Po posvetu z g. mag. Francem Žnidaršičem, sekretarjem na ministrstvu za delo in socialne zadeve, ki je zadolžen za tozadevno področje, smo k delu pritegnili še g. doc. dr. Mitja Ferenca. Gospod Ferenc vodi strokovni del državne komisije za grobišča po vsej državi, kar verjetno veste. S pomočjo GSP metode je vsa naša potencialna mesta vnesel v svoje karte. Njemu smo izročili tudi vse potrebne podatke, ki bodo služili za zgodovinske zapise. 

         

        Občina Šoštanj

        Svet Občine,

        Komisija za evidentiranje

        in označitev prikritih grobišč,

        Trg svobode 12

        3325    ŠOŠTANJ

         

        Šoštanj,  20.9.2003                                                    Predsednik komisije:

                                                                                                      Anton Skornšek

         

         

         

        20030926__Nas_Cas_Hubert_Mravljak-NOB_predsedmik-UPOKOJENCEV.docm

        2002-09-26, NAŠ ČAS, 26.septembra  2002

         

        P.S. Tu je delna vsebina od objavljenih imen in teksta (skupno sliko glej posebej)

        Hubert Mravljak, rojen leta 1922 v Škalah, je že šest desetletij oziroma vse od svoje prve zaposlitve leta 1939 pri velenjskem rudniku aktiven družbeno-politični delavec. Bil je udeleženec NOB. Po vojni se je vključil v družbeno-politično delo v podjetju in svojem kraju: Aktivno je sodeloval pri izgradnji in modernizaciji premogovnika ter sočasno izgradnjo novega Velenja. Bil je nosilec pomembnih funkcij v svojem kraju, podjetju, občini in Republiki Sloveniji. Zadnja tri desetletja po upokojitvi je najaktivneje povezan z organizacijami društev upokojencev. Vrsto let je predsednikoval velenjskemu upokojenskemu društvu, zatem občinski zvezi društev upokojencev, od leta 1997 pa je predsednik Medobčinske zveze društev upokojencev Velenje. Za svoje delo je prejel več državnih, kolektivnih in društvenih priznanj.

         

         

         

        20031010__055_Zapis_sestanka_z_dr_Ferencem_meritve-GPS_Mazarjeva-zaga_Vertotov-Postajnerjev-klanec.docm

         

        Zapis sestanka in dela z g. dr. Mitjem Ferencem, prof.doc..

         

             Dne, 8.10.2003, sem se ob 16.30 uri sestal z g. dr. Mitjem Ferencem, ki je doc. in profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani (tel.št. GSM: 041-729-380). Pri republiški komisiji za povojna grobišča je glavni strokovni sodelavec za zgodovinska področja dogodkov po vojni in obenem strokovnjak za točne vrise grobišč v dokumente. Z njim je bila njegova sodelavka in pomočnica gdč. Alenka.

             Po dogovoru smo se dobili na avtobusni postaji v Šoštanju, odkoder smo se odpeljali na Gorice do starega vodnega rezervoarja pri lesenem križu. Ogledali smo si prvo grobišče na Čebulovem travniku, katerega je že imel vrisanega. Predal sem mu zapise in zemljevidno karto z vrisanimi mesti grobišč. Nadalje smo se ustavili pri grobišču malo dlje od rezervoarja nad gozdno cesto, ki še ni vrisano v dokumente. Z aparaturami preko satelita je določil koordinate z GSP metodo. S to metodo postavi mere na kartah do 10 cm natančno. Na ta način so označena vsa grobišča v Sloveniji,. Odpeljali smo se še na Basistov travnik, kjer sta opravila nekaj fotografskih posnetkov. Nato smo se ustavili še na križišču cest iz Družmirja, kjer sta napravila nekaj posnetkov. Tudi to grobišče je že vrisano z GPS metodo. Želela sta do grobišča v Lepovi gošči, ki ga še ne poznata in nimata posnetega in tudi ne vrisanega z GPS metodo. Tudi te posamezne grobove sta posnela. Nato smo se vmes  zapeljali še do Hiše Vertotovih pod Poštajnerjevim klancem, da sta si ogledala kraj, kjer je bila zaustavljena množica vojnih ujetnikov (Kozakov, Nemcev, Četnikov). Po tem obisku smo se odpeljali še nad Mazejevo žago do groba izkopanega Pirmanšeka. Tudi tu sta izvedla posnetke in vrisala koordinate z aparaturami in s pomočjo satelita. Po končanem delu mi je dr. Ferenc zagotovil, da me o današnjem delu pisni obvesti z dopisom. Želi, da še dalje ostanemo na zvezi za morebitno pomoč. Nadaljnja navodila o končanju dela naše komisije mi bo poslal kasneje. Smatra, da bodo postavljena posamezna obeležja ali pa morda tudi prekop ostankov v Teharje pri Celju, odvisno od denarnih sredstev ministrstva za delo.. S tem smo končali naše srečanje okoli 18.00 ure in se poslovili.

         

        Šoštanj, 10.10.2003                                                                                      Anton Skornšek

         

         

         

        20031016__054_Zapis_pogovorov_z_go._Drobnic_Pirmansek-DNK-se-ni-rezultata_vzorci-se-v-Celju_Mocnik.docm

         

        Zapis pogovorov z go. dr. Katjo Drobnič

         

        Dne, 09.09.2003, sem poklical po telefonu gospo dr. Katjo Drobnič (tel.št.: 01-472-56-31 ali 01-534-97-36), ki dela na Ministrstvu za notranje zadeve in sicer je vodja preiskav v laboratorijih kriminalističnih preiskav v Ljubljani. Z njo sem se pogovarjal že pred pol leta, ko sem ji razložil problem ugotavljanja sorodstva med Kurtom in Janezom Pirmanšekom. Takrat mi je razložila postopek DNK in DNA ter obljubila pomoč pri reševanju tega primera. Danes sem jo klical z vprašanjem, kako dolgo traja preizkus ugotavljanja, saj je Kurt Pirmanšek poslal vzorec sline iz Amerike že 8.7.2003 in se bojim, da se je stvar izgubila.

        Ga. Drobnič se je opravičila za zaostanek pri preiskavi našega primera, saj so bili vmes letni dopusti in tudi še veliko zaostalega dela. Vprašala me je kam so bili poslani ostanki kosti Janeza Pirmanšeka. Zatrdil sem ji, da so na Sodno medicinskem inštitutu v Ljubljani, kot mi je povedal kriminalist Močnik iz Celja. Obljubila je, da bo naš primer obravnavala prednostno in bo poklicala g. Močnika v Celje.

        Dne, 10.9.2003, pa me je ponovno poklicala zjutraj ob 09.00 uri in povedala, da so ostanki kosti v Celju in ne v Ljubljani. Ko jih bo prejela bo opravila preizkus in me o rezultatih obvestila.

        Zahvalil sem se ji za prizadevnost in posebno skrb za naš primer, ona pa smatra, da je to njena dolžnost in nam z veseljem pomaga.

         

        Šoštanj, 10.9.2003

         

        Dne, 16.10.2003 ob 13.20 uri, sem se pogovarjal z go.dr. Katjo Drobnič. Povprašal sem jo kako je z preiskavami z DNA metodo za Pirmanšeka. Povedala mi je, da je napravila prvi preizkus, vendar zelo slabo kaže za identičnost sorodstva. Misli, da ostanki niso od Pirmanšek Janeza, ali pa da ni oče Kurta. Pove, da pri preiskavah ugotovijo, da okoli 15 – 20% otrok nima genskih očetov. Naredila bo še en preizkus s katerim bo izločila kontaminacijo okolja, ki je bila morda moteča pri prvem preizkusu. Zaradi obilice kriminalnih dejanj v Sloveniji ima dr. Drobničeva preveč dela tako, da ne zmore dokončati vsega. Prednost imajo sveži problemi, ki jih je potrebno nemudoma raziskati. Obljubi mi, da me bo sama poklicala, ko bo zadnja preiskava zaključena.

         

        Šoštanj, 16.10.2003

         

         

         

        20031103__056_Zapis_pogovora_z_Rogelsekom_03_Lokovica-Streljali-Ujetnike_peskolov_grobisca-Kriznikov-gozd_Brnic-Edo.docm

         

        Zapis pogovora z g. Antonom Rogelškom

         

        Dne, 01.11.2003, sem se na pokopališču Podkraj srečal z g. Rogelškom, s katerim sva že prej sodelovala pri delu komisije za EIOPG. Vprašal me je kako potekajo stvari v zvezi z odkrivanjem grobišč in o Pirmašeku. Med ostalim najinim pogovorom mi je namignil, da obstoja še eno mesto, kjer so streljali vojne ujetnike in sicer v Lokovici. Povedal mi je, da je Brnikov Edo bil zraven pri kopanju peska v privatnem peskokopu, ko so odkopali dve lobanji. Več kaj se tega dne nisva pogovarjala. Sklenil sem, da ga pokličem prve dni v novembru za pridobitev informacij.

         

        3.11. 2003, sem ga poklical okoli 13.00 ure in sva nadaljevala pogovor. Povedal mi je o nadalje o najdenih okostjih in kako so poklicali Ljudsko milico, ki je dve najdeni lobanji pospravila v škatlo in jih odpeljala neznano kam. Rogelšek pove, da je ta peskokop v bližini Križnika v gozdu. V njem je bilo nato prepovedano kopanje peska za lastne potrebe. Smatra, da je na tistem mestu in v bližini še verjetno več zakopanih trupel. O teh ostankih in o samih mestih bi verjetno več vedeli starejši Lokovičani, ki živijo v bližini. O tem ve tudi Brnikov Edo, ki je takrat vozil pesek za vse interesente in peskokope. Svetuje mi, da se sam oglasim pri Brniku in se o vsem pogovorim z njim.

         

        Šoštanj, 3.11.2003

         

         

         

        20031104__057_Pregled_dela_komisije_do_2003_zapisnik-89-tock_180-BREZEN-Jam_likvidator-Remic_Kotnik_Zrnic.docm

         

        Časovni pregled dela Komisije za EIOPG v občini Šoštanj

         

        1. Dne, 11.02.2002, objavljen sklep o imenovanju komisije v Ul. Občine Šoštanj, št. 01/2002

        2. Dne, 12.3.2002, na 1. seji konstituirana Komisija, imenovan predsednik komisije.

        3. Zbiranje in obdelava raznih člankov z vsebino grobišč in delovanja komunistov!
        4. Objava članka v Listu OŠ o formiranju in delovanju Komisije.
        5. Dne, 15.3.2002, sem opravil razgovor z g. Jožetom Stropnikom iz Koroške ceste v Šoštanju (Basistom). Pokazal mi je tudi mesta grobišč na njihovem travniku na Goricah in tudi ostala grobišča.

        6. Dne, 16.3.2003, sem imel razgovor z go. Milko Ježovnik iz Goric nad Šoštanjem.

        7. Dne, 20.3.2002, sva z g. Milojkom Kumrom opravila obhod Goric, kjer mi je pokazal mesta grobišč, za katera je vedel on.

        8. Dne, 29.3.2002, sem poklical go. Cveto Zrnič iz Velenja – dogovor za osebni pogovor.

        9. Dne, 2.4.2002, sem imel ponovni razgovor z go. Milko Ježovnik iz Goric nad Šoštanjem – dogajanja takoj po vojni v Šoštanju.

        10.  Dne, 2.4.2002, sem imel razgovor z g. Zvonetom Čebulom iz Šoštanja.

        11. Dne,. 3.4.2002, mi je g. Franc Turinek  iz Skorna pokazal potencialna grobišča na Goricah.

        12. Dne, 5.4.2002, sem opravil pogovor z go. Jožefo Fuks iz Metleč.

        13. Dne, 5.4.2002 sem opravil pogovor z g. Hinkom Bolhom iz Šoštanja.

        14. Dne, 8.4.2002, sem poklical go. Zrnič in se dogovoril za obisk pri njej na domu.

        15. Dne, 10.4.2002, sem se prvič srečal s predstavnikoma PU kriminalistične policije iz Celja.

        16. Dne, 12.4.2002, sva z g. Dragom Korenom obiskala go. Zrnič; izročila nama je svoje poročilo o njenem delovanju v Šoštanju.

        17. Dne, 17.4.2002, me je poklical kriminalist g. Močnik in povedal, da je našel likvidatorja Nahtigala v Kopru.

        18. Dne, 18.4.2002, sem imel razgovor z višjim kriminalistom, g. Marjanom Močnikom,   iz PU Celje. On je prevzel naš primer v Šoštanju.

        19. Dne, 27.4.2002, sem opravil razgovor z g. Justino Praznik iz Topolšice – Slavonska brigada likvidirala 600 beguncev in ujetnikov.

        20. Dne, 27.4.2002, opravil ponovni razgovor z g. Milojkom Kumrom iz Šoštanja.

        21. Dne, 20.5.2002, smo skupaj z tehniki PU Celje zakoličili in evidentirali grobišča.

        22. Dne,. 30.5.2002, potekala 2. seja komisije

        23. Dne, 30.5.2002, sem opravil pogovor z g. Viktorjem Potočnikom iz Raven pri Šoštanju – pomoč pri iskanju podatkov o likvidatorjih.

        24. Dne, 30.5.2002, sem opravil pogovor z g. Francem Hudomaljem iz Raven pri Šoštanju – iskanje podatkov.

        25. Dne, 20.5.2002, mi je telefoniral g. Močnik iz PU Celje in povedal o pogovorih v Kopru (našel glavnega iz OZN-e v Šoštanju – Miro Kotnik-Stane, živi v Celju).

        26. Dne, 7.6.2003, sem se pogovarjal s tajnico generalne državne tožilke, ge. Cerarjeve.

        27. Dne, 7.6.2002, sem poslal generalni državni tožilki ge. Zdenki Cerar dopis za pomoč in navodila pri izvajanju dela komisije.

        28. Dne, 10.6.2002, sem se pogovarjal s prof. g. Jožetom Hudalesom iz Velenja.

        29. Tega dne sem se pogovarjal tudi z Damjanom Kljajičem iz Muzeja Velenje.

        30. Dne, 10.6.2002, sem prejel odgovor od državne tožilke ge. Zdenke Cerar – usmerja nas k Žnidaršiču.

        31. Dne, 11.6.2002, sem se pogovarjal in bil na Goricah s Tonetom Totrom in njegovo ženo.

        32. Dne, 14.6.2002, sem se pogovarjal z g. Francem Žnidaršičem – državnim sekretarjem na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve - navodila za delo.

        33. Dne, 16.6.2002, sem imel pogovor z g. Antonom Rogelškom iz Primorske ceste (seznanitev z grobiščem Janeza Pirmanšeka).

        34. Dne, 19.6.2002, sem se pogovarjal z g. dr. Tinetom Velikonjo, članom republiške komisije in go. Margareto Pintar iz Žalca.

        35. Dne,  19.6.2002, sem se pogovarjal z g. Ivanom Lihtenekerjem iz Topolšice – informacije o pobitih v Šoštanju in na Praznikovem posestvu.

        36. Dne, 25.6.2002, sem obiskal in se pogovarjal z go. Alojzijo Hudournik iz Raven pri Šoštanju – afera Požar.

        37. Dne, 28.6.2002, sem se telefonsko pogovarjal z go. Vido Goršek iz Zavodenj –pričanje o Vošnjakih in pobijanju na Goricah.

        38. junija 2002 sem izpisal detajle iz knjige Bojna pota Šercerjeve brigade !!??

        39. Dne, 9.7.2002, sem se pogovarjal z go. Angelo Čas in nato z njo obiskal Gorice , pokazala mi je še eno grobišče pri rezervoarju.

        40. Dne, 15.7.2002, sem imel pogovor s policistom g. Tomažem Podgorškom v zvezi z detektorji za odkrivanje grobišč.

        41. Dne, 24.7.2002, sem se pogovarjal z g. Jožetom Melanšekom iz Šoštanja – zajetje ujetnikov pri Puharskem mostu.

        42. Dne, 20.8.2002, sem poslal dopis na okrajno tožilstvo v Celje – prosil za naslov Nahtigala.

        43. Dne, 23.8.2002, sem se pogovarjal z g. Miletom Nahtigalom iz Kopra – pridobil naslov likvidatorja Franca Nahtigala v Kopru.

        44. Dne, 19.9.2002, sem se pogovarjal z g. Vladom Kojcem iz Šoštanja (povedal za likvidatorja Remica).

        45. Dne, 19.9.2002, sem prejel odgovor ge. Zdenke Cerar v zvezi nezadovoljstva pri pomoči okrajnega tožilstva v Celju.

        46. Pridobil seznam grobišč in jam ubitih po vojni v Sloveniji (180 brezen).

        47. Pridobil članek o grobiščih od dr. Mitja Ferenca.

        48. Dne, 20.9.2002, sem poslal dopis Francu Nahtigalu v Koper – prošnja za sodelovanje.

        49. Dne, 30.9.2002, sem prejel odgovor iz Okrožnega tožilstva Celje v zvezi z naslovom g. Franca Nahtigala v Kopru (negativen odgovor).

        50. Dne, 9.9.2002, sem poslal dopis ge,. Zdenki Cerar z željo po boljšem sodelovanju s tožilstvom.

        51. Dne, 31.12.2002,  se je vršil izkop ostankov kosti Janeza Pirmanšeka.

        52. Dne, 21.1.2003, sem pridobil informacije o poteku identifikacije kosti Pirmanšeka od kriminalista g. Močnika.

        53. Dne, 4.2.2003, sem dobil pri župniku g. Jožetu Pribožiču podatke o družini Pirmanšek (starejši), iz krstne knjige.

        54.  Dne, 15.3.2003, sem se pogovarjal z g. Rikom Pirmanšekom iz Velenja o usodi Pirmanšekov iz Šoštanja v času konca vojne maja 1945 leta.

        55. Dne, 21.3.2003, sem se pogovarjal z go. Štefko Meža, ki je sorodnica Pirmanšekov.

        56. Dne, 21.3.2003, sem se pogovarjal z go. Roziko Čas iz Gaberk, ki je pred vojno in med vojno negovala Kurta Pirmanšeka.

        57. Dne, 27.3.2003, sem posredoval PU v Celje, g. Močniku, naslov Kurta Pirmanšeka.

        58. Dne, 28.3.2003, sem se pogovarjal z go. Mag. Ljubo Dornik Šubelj iz Arhiva Slovenije za dislocirana gradiva v zvezi z podatki o delovanju OZNE v Šoštanju

        59. Dne, 9.4.2003, sem pisal Kurtu Pirmanšeku v Ameriko.

        60. Dne, 14.4.2003, mi je Kurt Pirmanšek poslal pisni odgovor iz Amerike.

        61. Dne, 20.5.2003, sem ponovno pisal g. Kurtu Pirmanšeku v Ameriko v zvezi pristankom na preizkus z DNA ali DNK metodo.

        62. Dne, 9.6.2003, sem se pogovarjal z g. Maksom Krumpačnikom v zvezi z dogajanjem po vojni v Šoštanju in poznavanjem  Franca Nahtigala.

        63. Dne, 11.6.2003, mi je pisal Kurt Pirmanšek iz Amerike v zvezi z preizkusom z DNA metodo in stroški preizkusa. Predlaga , da kontaktirava po E-mailu.

        64. Dne, 26.6.2003, sem po E-mailu pisal Kurtu v Ameriko in sporočil o stroških in postopkih preizkusa z DNA metodo.

        65. Dne, 27.6.2003, sem se pogovarjal z go . Marto Majer v zvezi možnih informacij o grobiščih na Goricah (stanovala je v bližini).

        66. Dne, 30.6.2003, sem klical in se ponovno pogovarjal z go. Ljubo Dornik Šubelj iz Arhiva Slovenije – ne more nuditi nobenih podatkov o delovanju OZN-e v Šoštanju.

        67. Dne, 1.7.2003, sem poslal sporočilo po FAKSU na PU Celje g. Močniku - pristanek Kurta Pirmanšeka na DNA preizkus.

        68. Istega dne sem se pogovarjal z go. Dr. Katjo Drobnič iz kriminalističnih preiskav v Ljubljani v zvezi z postopki ugotavljanja z DNA metodo.

        69. Dne, 4.7.2003, sem se pogovarjal z g. Vladom Kovačičem Peršinom, ki je predsednik republiške komisije za grobišča, o možnostih sodelovanja in svetovanja z njihove strani za delo naše komisije.

        70. Dne, 7.7.2003, sem prejel E-mail od Kurta Pirmanšeka iz Amerike, s katerim mi sporoča nekaj podatkov o njemu in njegovih starših.

        71. Dne, 7.7.2003, sem odgovoril po E-mailu Pirmanšeku v Ameriko in mu omenil bratranca Rika.

        73. Dne, 7.7.2003, sem odgovoril Pirmanšeku, da sem posredoval pri PU Celje naj mu pošljejo navodila v angleškem jeziku.

        74. Dne, 8.7.2003, mi je po E-mailu odgovoril Pirmanšek iz Amerike in se zanima kako bo potekal test DNA .

        75. Dne, 17.7.2003, Pirmanšek po E-mailu javlja, da je opravil DNA test po navodilih g. Roberta Mravljaka iz Celja.

        76. Dne, 18.7.2003, sem Pirmanšeku potrdil včerajšnje sporočilo.

        77. Dne, 26.7.2003, sem kontaktiral z g. Žnidaršičem iz ministrstva za družino…v zvezi z dokončanjem dela komisije in za kontaktne osebe, ki so uradno zadolžene za izvajanje zakona o vojnih grobiščih.

        78. Dne, 27.7.2003, mi je Kurt Pirmanšek po E-mailu javil, da je prejel moja obvestila.

        79.  Dne, 28.7.20003, sem ponovno pisal g. Francu Nahtigalu v Koper in ga pozval na sodelovanje z našo komisijo.

        80. Dne, 13.8.2003, mi je poslal po E-mailu dopis Pirmašek iz Amerike – poslal sem odgovor.

        81. Dne, 28.8.2003, sem opravil razgovore z dr. Mitjem Ferencem in Mitjem Omerzo, narejeni zapisi o vsebini.

        82. Dne, 29.8.2003, sem pisal dopis generalni državni tožilki, ge. Zdenki Cerar, za prednostno uvrstitev grobišč v Šoštanju v reševanje.

        83. Dne, 10.9.2003, sem poklical go. dr. Katjo Drobnič v zvezi z preizkusom za Pirmanšeka z DNA metodo. Naslednjega dne me je poklicala ona in obljubila rezultate v roku 14 dni.

        84. Dne, 16.9.2003, sem se po telefonu pogovarjal z g.dr. Ferencom o delovnem obisku v Šoštanju skupaj z njegovo ekipo. Po e- pošti sem mu poslal skrajšano poročilo o delu naše komisije. Naslednje jutro mi je poslal sporočilo z obrazložitvijo namena  in časa predvidenega obiska in sicer prve dni oktobra 2003.

        85. Dne, 23.9.2003, mi je poslal E-mail Kurt Pirmanšek iz Amerike s vprašanjem, če je že kaj novega v zvezi z njegovim očetom. Vprašuje tudi o nacionaliziranem imetju njegovih staršev, če bi se tu dalo kaj narediti.

        86. Dne, 7.10.2003, sem poslal po E-mailu odgovor Kurtu Pirmanšeku v Ameriko sporočila o poteku preiskav z DNA metodo in delne odgovore za možnosti vračanja njegovega nacionaliziranega premoženja v Sloveniji.

        87. Istega dne sem se po telefonu pogovarjal z upokojenim sodnikom, g. Francem Lesnikom iz Velenja, ki je vodil denacionalizacijske postopke v občini Velenje. Po njegovem nasvetu naj se Pirmanšek obrne na slovensko ambasado v New Yorku.

        88. Dne, 8.10.2003, sem se sestal z dr. Mitjem Ferencem in njegovo pomočnico Alenko, ki urejata strokovne podlage pri evidentiranju grobišč v Sloveniji. Z GPS metodo preko satelita sta posnela koordinate še grobišča ob starem vodnem rezervoarju na Goricah, grobove v Lepovi gošči in grob Pirmanšeka na Šolnovem travniku. Na ta način so sedaj vsa najdena grobišča evidentirana in označena in vnesena v karte za poznejše posege na teh mestih. Obiskali smo tudi mesto kjer so bili zajeti vojni ujetniki na Vertotovih travnikih.

        89. Dne, 01.11.2003, sem se pogovarjal z g. Antonom Rogelškom na pokopališču v Podkraju. Povedal mi je informacijo, da je v peskokopu v Lokovici pri Podkrižniku bilo izvršeno streljanje vojnih ujetnikov. 3.11.2003 sva se slišala ponovno in podal mi je več informacij o tistih, ki so bile priče izkopa več trupel. Sklenil sem, da te ljudi in kraj obiščem čim prej.

         

        Šoštanj, 04.11.2003                                                                          Anton Skornšek

         

         

         

        20031106__Nas_Cas_Dan_mrtvih_Vsak_ima_pravico_do_groba-KONTIC-Bojan-predsednik-Zveze-Borcev__KDO-KJE_spomenik-ONEMELE-PUSKE-668-imen.docm

        2003-11-06, Velenje, Naš čas

         

        Vsak ima pravico do groba

         

        Kljub slabemu vremenu se je v petek zvečer, na dan reformacije in predvečer dneva spomina na mrtve, pred obnovljenim spomenikom Onemele puške zbralo veliko ljudi Velenje, 31. oktobra - Slavnostni govornik Bojan Kontič, podžupan MO Velenje, poslanec v državnem zboru in predsednik Območne organizacije ZB Velenje, je najprej nekaj besed namenil dnevu reformacije. »Na današnji dan so se pred več kot 450 leti zgodili odločilni in pomembni dogodki, ki so nedvomno ogromno prispevali k razvoju naše Slovenije, našega naroda in našega jezika. Protestanti so bili tisti, ki so si v 16. stoletju prizadevali dati veljavo nacionalnim jezikom. Takrat je tudi Šaleška dolina postala eno od središč protestantskega življenja na Štajerskem. Največja pridobitev tistega časa je bila šola, ki so jo v Velenju ustanovili prav protestanti. In najbrž ni nikogar med nami, ki bi lahko zanikal povezanost in soodvisnost ustanovitve izobraževalne institucije z razvojem naroda. Ime Primoža Trubarja je tako tesno povezano z dejstvom, da smo kljub tisočletni podjarmljenosti ohranili svojo bit.«

        Na obnovljenem spomeniku Onemele puške je zapisanih 668 imen, ki so, kot je poudaril govornik Bojan Kontič, svoje življenje položili na oltar domovine. Poklonili pa so se tudi spominu na žrtve osamosvojitvene vojne.

        »Prav je, da ima vsak, ki je preminil na kakršen koli način in ne glede na to, na kateri strani, pravico do groba,« je dejal. Enakost po smrti pa po Kontičevih besedah naj ne zamegli ravnanj pred njo.

        Priložnostni kulturni program so izvedli pevci MPZ Kajuh Velenje pod vodstvom Andreja Fišerja in recitator ter povezovalec programa Karel Drago Seme.

        / vos

         

         


        20031106__Nas_CaS_Vsak_ima_Pravico_do_GROBA_tako-pravi-Mravljak-Hubert-in-Kontic-predsednik-zveze-borcev-izvajalcev.docm

         


         

        20031106__Nas_CaS_Vsak_ima_Pravico_do_GROBA_tako-pravi-Mravljak-Hubert-in-Kontic-predsednik-zveze-borcev-izvajalcev.docm

        2003-11-06, Velenje, Naš čas

        Vsak ima pravico do groba

         

        Kljub slabemu vremenu se je v petek zvečer, na dan reformacije in predvečer dneva spomina na mrtve, pred obnovljenim spomenikom Onemele puške zbralo veliko ljudi Velenje, 31. oktobra - Slavnostni govornik Bojan Kontič, podžupan MO Velenje, poslanec v državnem zboru in predsednik Območne organizacije ZB Velenje, je najprej nekaj besed namenil dnevu reformacije. »Na današnji dan so se pred več kot 450 leti zgodili odločilni in pomembni dogodki, ki so nedvomno ogromno prispevali k razvoju naše Slovenije, našega naroda in našega jezika. Protestanti so bili tisti, ki so si v 16. stoletju prizadevali dati veljavo nacionalnim jezikom. Takrat je tudi Šaleška dolina postala eno od središč protestantskega življenja na Štajerskem. Največja pridobitev tistega časa je bila šola, ki so jo v Velenju ustanovili prav protestanti. In najbrž ni nikogar med nami, ki bi lahko zanikal povezanost in soodvisnost ustanovitve izobraževalne institucije z razvojem naroda. Ime Primoža Trubarja je tako tesno povezano z dejstvom, da smo kljub tisočletni podjarmljenosti ohranili svojo bit.«

        Na obnovljenem spomeniku Onemele puške je zapisanih 668 imen, ki so, kot je poudaril govornik Bojan Kontič, svoje življenje položili na oltar domovine. Poklonili pa so se tudi spominu na žrtve osamosvojitvene vojne.

        »Prav je, da ima vsak, ki je preminil na kakršen koli način in ne glede na to, na kateri strani, pravico do groba,« je dejal. Enakost po smrti pa po Kontičevih besedah naj ne zamegli ravnanj pred njo.

        Priložnostni kulturni program so izvedli pevci MPZ Kajuh Velenje pod vodstvom Andreja Fišerja in recitator ter povezovalec programa Karel Drago Seme.

        / vos

         

         

        20031113__Nas_Cas_Sostanj_Na_Goricah_preko-Osemsto-600+200--800_POBITIH_intervju-novinarka-Krstic-Planinc-Milena.docm

        2003-11-13, Velenje, Naš čas

         

        Na Goricah osemsto pobitih

        Komisija za evidentiranje prikritih grobišč v občini Šoštanj končala delo - Celjski kriminalisti podatke predali državni komisiji - V sedmih grobiščih naj bi bilo preko osemsto pobitih - Gradivo, ki vsebuje tudi pričevanja, bo na razpolago zgodovinarjem

         

        Milena Krstič - Planinc

         

        Šoštanj-Februarja lani je Svet Občine Šoštanj imenoval štiričlansko komisijo za evidentiranje prikritih grobišč v občini Šoštanj. Komisija, v njej so Anton Skornšek, Anton Berložnik, Detlef Tičer in Drago Koren, je v dobrem letu in pol opravila delo. Odkrila je sedem grobišč, od tega gre v enem primeru za posamezen grob, v oktobru pa odkrila še osmo grobišče v Lokovici. Tudi tega bodo, kot pravi predsednik komisije Anton Skornšek, še raziskali.

        »Pri delu smo veliko sodelovali s celjskimi kriminalisti. Ti so podatke že predali državni komisiji, prof. dr Mitju Ferencu, ki je zadolžen za evidentiranje in natančen vnos s pomočjo satelita v karte. Lokacije so posnete do centimetra natančno. Veliko smo sodelovali tudi s posameznimi državnimi institucijami, člani komisij, se spoznavali z zakonom o vojnih grobiščih, da bi lahko do konca pravilno speljali prvo fazo - evidentiranje; ki je pogoj za vnos v register vojnih grobišč v Sloveniji. Teh je v Sloveniji preko dvesto in to na Goricah je eno večjih,« je povedal Anton Skornšek.

        Šlo naj bi za grobišča dveh ločenih skupin pobitih: »Eno naj bi predstavljali vojni ujetniki, razoroženi vojaki različnih narodnosti, ustaši, četniki, Ukrajinci, Kozaki, Nemci. Okoli 600 naj bi jih bilo. Zajeti so bili na poti proti Črni in Avstriji ter vrnjeni nazaj. Stacionirali so jih pod Poštajnerjevim klancem. Celo skupino so zbrisali v dvanajstih. dneh. Brigada, ki jih je likvidirala, je bila v Šoštanj poslana iz 4. in 5. armade jugoslovanske vojske.«

        Drugo skupino pobitih naj bi tvorili civilni begunci, starejši ljudje; ženske in otroci. V tej skupini naj bi bilo po pričevanjih okoli 200 ljudi, ki so jih zaprli v staro stavbo sodišča v Šoštanju in jih v dvanajstih, največ štirinajstih dneh postrelili na Goricah.

        Komisija se je do teh podatkov dokopala na osnovi pričevanj, neposrednih in tistih, ki so jih podali ljudje, ki so o teh povojnih dogodkih zvedeli od drugih. Preko petdeset takih pričevanj so zbrali. »Ljudje; ki so imeli nekaj poguma in niso bili ustrahovani že od prej, so govorili. Govorili so tudi tisti, ki so kot mladi ljudje izkopavali te kosti, ne da bi vedeli, za kaj gre. »Če sem pošten, je treba priznati, da je bilo priti do pričevanj kar težko. Mnoge je še vedno strah, da jim bo to škodovalo. Sploh, ker so nekdanji pripadniki ljudske milice včasih preganjali tiste, ki so izkopavali kosti.«

        Kaj zdaj? Državni zbor je pred nekaj meseci sprejel zakon o vojnih grobiščih. Osnova za vpis v register je končano evidentiranje. Ta del je šoštanjska komisija opravila. »Pridobili smo zajeten kup dokumentacije, ki bo na razpolago zgodovinarjem in strokovnjakom; ki se bodo ukvarjali s tem.« Izkopov pa se lokalna skupnost ne more lotiti sama, če se jih bo kdaj država, pa bodo posmrtni ostanki najbrž preneseni v skupno kostnico.

        Skornšek. Šlo naj bi za grobišča dveh ločenih skupin pobitih: »Eno naj bi predstavljali vojni ujetniki, razoroženi vojaki različnih narodnosti, ustaši, četniki, Ukrajinci, Kozaki, Nemci. Okoli 600 naj bi jih bilo. Zajeti so bili na poti proti Črni in Avstriji ter vrnjeni nazaj. Stacionirali sa jih pod Poštajnerjevim klancem. Celo skupino so zbrisali v dvanajstih dneh. Brigada, ki jih je likvidirala, je bila v Šoštanj poslana iz 4. in 5. armade jugoslovanske vojske.«

         

         

        20031119__Sostanj_Gorica_vzhod_Perme_Safaric.jpg

         

         

        20031124__058_Aktivnosti_v_zvezi_z_moriscem_Lokovici-Vosnjakov-peskokop_grobisce_vodni_rezervoar_izjava-Turka-pobiti-vojaki_s-konji-vlekli-TRUPLA.docm

         

        Aktivnosti v zvezi z moriščem v Lokovici.

         

        Iz pogovorov in pričevanj g. Rogelšek Antona, Martina Turka, Edvarda Dreva in ostalih je evidentno, da so se vršili poboji vojnih ujetnikov na mestu nekdanjega peskokopa v Lokovici. Pred desetletji je bil ta peskokop še koriščen s strani prebivalcev Šoštanja in Lokovice. Pred vojno so ga prav tako uporabljali Šoštanjčani za gradnje hiš in popravila ometov. Peskokop je ležal v gozdu, ki je bil last Vošnjakov ob krajevni cesti iz Šoštanja mimo Križnikov v gornji predel Lokovice. Danes na tem istem mestu stoji vkopan vodni rezervoar Komunalnega podjetja Velenje in rezervoar vode za potrebe TEŠ. Dostop je danes možen iz asfaltne ceste cca 50 m do rezervoarjev. Na mestu današnjih rezervoarjev je bil peskokop, seveda je bila okolica povsem drugačna. To mi je pričal g. Martin Turk iz Šoštanja, s katerim sva se o tem pogovarjala že pred skoraj enim letom. Danes, 24.11.2003, sva se pripeljala z mojim avtom do tega mesta, kjer mi je razložil kolikor je vedel o teh dogajanjih in lokaciji. Pokazal mi je tudi nedaleč vstran pod asfaltno cesto globel, kjer je bila včasih po njej speljana gozdna vozna pot za spravilo lesa. Iz teh globeli je njegov oče z konjsko vprego vozil pobite vojne ujetnike z vozom na Gorice. Na voz  so mu jih nalagali pod prisilo aktivirani Šoštanjčani (Maticov Jože, Benkovi iz Florjana…). Po pričevanju Drev Eda in Rogelšeka iz Lokovice so na mestu peskokopa bili grobovi, ki jih je odkopal Pečovnik iz Lokovice. Takrat so poklicali Ljudsko Milico, ki je prišla po okostja, jih pobrala in zavrgla, odnesla pa samo lobanji v katerih so bili zlati zobje. V zapisih današnje Policije ni nobenih gradiv in zapisov o takratnih dogodkih. Ta izkop se je dogajal približno v letu 1953-1954.

        Od 13. do 23. maja 1945 so ob večernih urah na to morišče vodili begunce in vojne ujetnike, jih postrelili in tako pustili. Bližnji krajani so po daljšem času še našli v bližnjem gozdu več trupel, ki so že razpadala. Ustreljeni so se verjetno napol mrtvi hoteli zavleči v gozd in pobegniti, vendar jim ni bilo pomoči. Evidentno je, da so pobite v peskokopu zvlekli iz morišča cca 100 m proč in jih metali v prej omenjeno globel, odkoder so jih nato kasneje odvažali na Gorice. Torej nihče od pobitih ni bil odpeljan direktno iz peskokopa, le nekaj jih je bilo pokopanih na sedanjem mestu vodnih rezervoarjev. O dodatnih ugotovljenih okostjih ni podatkov, če pa so bila, so jih verjetno odkrili pri izkopih gradbenih jam za sedanje rezervoarje, o čemer pa se ni smelo takrat govoriti. G. Turk mi je še povedal, da je bil takrat skupaj z ostalimi mladoletniki angažiran na straži pri Puharskem mostu, konkretno pri Ostervuhovi kapeli pri mostu čez Florjanščico. Preprečevali naj bi pobeg razoroženih vojakov v smeri proti Florjanu in dalje na Smrekovec. Misli, da jih je polovica kljub temu ušla, ostale pa so nato prepuščali v Šoštanj in o njihovi nadaljnji usodi se ne ve. Po pričevanju Turkovega očeta, naj bi bili v peskokopu pobiti v glavnem le vojni ujetniki, saj so bila trupla postavna in krepka ter v vojaških uniformah. Nekatera od teh trupel so bila tako težka, da jih v soteski niso mogli naložiti na voz, zato jih je moral kot hlode vlačiti do bližine Šoštanja in jih tam naložiti.

         

        Šoštanj: 24.11.2003                                                              Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20031222__059_Zapis_srecanja_z_g_Konradom_Gorsek-Vida_Ticer_izvajalci-Nahtigal-Zrnic-Zarko_grobisce-Bodnjanova-njiva-GROBISCE.docm

         

        Zapis srečanja z g. Konradom Nahtigalom

         

        V četrtek, 18.12.2003 ob 07.45 uri sem se srečal z g. Konradom Nahtigalom iz Šoštanja, Trg bratov Mravljak 1 (tel.štev.: 588-29-28). Nanj me je opozoril in poklical g Tičer, ki se je pogovarjal z njim v zvezi z grobovi na Goricah. Tega dne sva se slišala zjutraj po telefonu in ob omenjeni uri sem z avtom šel k njemu. Odpeljala sva se na Gorice, kjer mi je na travniku pod vodovodnim rezervoarjem pokazal mesta zakopanih žrtev. Tega mesta še nisem poznal, njemu pa ga je pokazala ga. Vida Goršek. To mesto z grobovi leži malo pod cesto v smeri proti gozdu, kjer se pričenja grapa, ki poteka vse do Koroške ceste. Misli, da so bili tu zakopani verjetno prekopani, saj je voda v nekdanjem prelivnem kanalu  iz rezervoarja izpirala ta mesta in v okolici se je širil strašen smrad. Nato sva odšla še na meni že znana mesta na vrhu Goric na Basistov travnik. Tu je G. Nahtigal zatrjeval, da so grobovi v bližini sedanje Bodjanove njive, kakor mu je povedala ga. Goršek. Povedal je, da je bila velikost izkopane jame približno za gradbeno jamo nove hiše.

        Glede izvajalcev, ki so izvajali poboje je navedel svojega bratranca Franca Nahtigala.  Z njim so sodelovali še meni znana in zapisana imena od prejšnjih pričevanj. On smatra, da je Cveta Zrnič za te poboje organizirala mlade fante, ki se niso upali upirati tem grozotam. Ona je bila glavni komandir za izvajanje čistk v Šoštanju kar se tiče domačinov. Begunci in ujetniki so bili stacionirani v zaporih starega sodišča v Šoštanju in v meščanski šoli, ki se sedaj imenuje Biba Rock. Od tu so vodili ti fantje skupine na morišča na Gorice. Domačini, ki jih je zajela Zrničeva pa so bili pred pomorom zaprti v Grilovih hlevih pod Goricami in od tod odpeljani na Gorice in tam ustreljeni. Partizan Žarko je osebno maltretiral župnika Grila in ga mučil ter jezdil na njegovem hrbtu. S tem se je hvalil Žarko sam pred svojimi soborci.

        Po teh pričevanjih sva se z G. Konradom vrnila nazaj v Šoštanj ob 08.30 uri.

         

        Šoštanj, 22.12.2003                                                   Zapisal: Anton Skornšek

         

         

         

        20031231__Nas_cas_OBRACUN_Vojko_Strahovnik_klativitestvo_in_Lustracija_KAJ_TO_JE__skrivalnica-komunistcne-LAZI.docm

        2003-12-31, NAŠ ČAS

         

        OBRAČUN

         

        Vojko Strahovnik

         

        Čas ob koncu iztekajočega se leta je, v prvi vrsti seveda čas, ki terja voščila, pospremljena s številnimi novimi željami, čas, ki je zazrt v prihodnost, a hkrati tudi času v katerem se nad nas zgane dozdajšnjost katere obračun je potrebno zaključiti, da lahko z nečim zaključimo in začnemo s čim novim. Če bi pričujoče vrstice napolnil samo z voščili in željami, potem bi iz njih verjetno izginila tista trohica duha »kolumnističnega klativiteštva«  zaradi katere sem se za pisanje sploh odločil. Po drugi strani pa je prav tako nehvaležna naloga pisanje obračuna iztečenega (upamo lahko, da ne tudi izgubljenega) časa, ki je zaradi vselej subjektivnih meril nujno luknjičast.

         

        Različni ljudje "z vseh vetrov" so nas že dodobra zasuli z najrazličnejšimi interpretacijami in mnenji o iztekajočem se letu, njegovi uspešnosti; njegovih napakah, njegovih posebnostih: Tako v svetu kot v Sloveniji lahko že bežen pomežik muzam zgodovine razkrije paleto dogodkov, ki so tako ali drugače gotovo izstopali,  vendar kako pomemben in važen, s tem pa tudi nevaren, je za vsakogar izmed nas lahko takšen obračun preteklosti, ki lahko konec leta s sabo prinese zadovoljstvo a1i razočaranje, nas je v teh dneh opozoril neki psihološki je prav s tem fenomenom poskušal pojasniti zares tragičen in nedoumljiv dogodek - umor dveh deklic, starih devet in enajst let, ki se je zgodil v naši bližini. Teža preteklosti je lahko usodna in tragična, pa vendar bi se bolj strinjal s tem, da temnih in svetlih sil preteklosti ni, so le temni in svetli ljudje.

         

        Zato se bom v tem zapisu obrnil k za praznični čas povsem neprimerni temi, a temi, ki je morda v največji meri določala našo, slovensko preteklost, vsaj v zadnjem desetletju in bo kakor kaže vplivala tudi na našo prihodnost, pa najsi le to zakrinkamo še tako evro-atlantsko, kot se le da. To je tema, katere obračuna nam nikakor ne uspe zaključiti. Bežen prizor na naših malih ekranih je bil približno takšen le: spokojno zasnežen gozd, peščica ljudi sredi zimske idile, na sredi med njimi pa velik bronast zvon (menda prvo postavljen), ki bo v naši deželi označeval medvojna in povojna grobišča žrtev. Zraven pa še (mimo)bežen komentar, da so na možnost spremenitve napisa že vnaprej računali in da s tehničnega vidika naj ne bi bilo posebnih težav z njegovo zamenjavo. Sprava, ki je ob osamosvajanju optimistično stopila na pot s prvimi spravnimi slovesnostmi ob večjih grobiščih, je danes močno nazadovala. Imamo zvon, a hkrati tudi vprašanje po tem, komu zvoni.

         

        Ne bi rad ponavljal ali obnavljal polemik, ki so se v vseh teh letih nakopičile tako ob samem vprašanju sprave kot ob napisu na spominskih obeležjih. Sprava je bila v teh iztečenih letih sporadično na površju, neprenehoma pa v ozadju razprav v naši domovini - žal skoraj izključno kot predmet politikantskega napihovanja in merjenja mišic. Opaziti pa je spremembo oziroma novost, ki po mojem mnenju pomeni še en korak nazaj. Poleg treh skupin (tiste, ki nasprotuje kakršnemu koli priznanju povojnih pobojev, »spreminjanju zgodovine« a1i »izenačevanju zmagovalcev in poražencev«,  tiste, ki se ji zdi vprašanje sprave nujno razrešiti in se soočiti s preteklostjo; in tiste, ki je to vprašanje nikoli ni zanimalo oziroma jo je nekje vmes prenehalo zanimati) se je pojavila še četrta skupina. Ta meni, da to vprašanje za našo, v svetlo bodočnost odprto, državo sploh ni pomembno, saj človeku prihodnosti ni mar za preteklost. Sprava "Morda!" - toda le, če bo koristna. Vse zločine je zagrešil človek, torej so itak vsi človeški. Če lahko stališča prvih treh skupin iz takšnih ali drugačnih, boljših ali slabših razlogov še razumem, se mi zdi slednje povsem nerazumljivo, s tem pa neodgovorno in nedopustno.

         

        Sam sodim med tiste, ki mislijo, da tok zgodovine določajo predvsem procesi, zakriti v njeni globini - ti so kot morski tokovi, medtem ko so dnevnopolitični dogodki in raznorazne afere zgolj pena na skrajnih koncih morskih valov (Kako pregrešna misel, zlasti za tiste dnevne politike, ki si iz dneva dan prisojajo vlogo bogov morja zgodovine in kovačev naše usode!) Vzpostavitev pravega odnosa do medvojnega in povojnega časa, obračun tedanjih obračunov se mi zdi eden izmed takšnih procesov ki v globočinah zgodovine usmerjaje našo prihodnost. V tej luči sprava ni nepomembna, ampak prej nujna. Že Stari Grki so poznali rek (in se po njem tudi ravnali), da (naj), jeza ne seže prek grobov sovražnikov. In če je kaj na prazničnih željah, velja mednje vsekakor uvrstiti uresničitev te slednje misli.