HALO HALO

- ZA DOMOVINU - SPREMNI -
* YU - KRVAVI BALKAN *
HALO HALO

      KOMUNIZEM JE NASTAL KOD TERORIZEM = BEZAKONJE in UBIJANJE

       

      2001-12-08, DNEVNIK, 8. december 2001

       

      O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

      STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj



         

         

        2002 - glava

         

         

        agrarna

        izbjeglica

         

         

         

        dragutin

         

        U

         

        2022 - 1956 = 66

         

         

         

         

        * * *

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

         

        * * *

         

         


         

         

        20020228_Zavadlav_Pisma_izza_odra.htm

        2002.02.28 (Tranpuš Vera) Zdenko Zavadlav: Pisma izza odra

        http://safaric-safaric.si/zds-$$/$$-03/$$-glava_2002/20020228_Zavadlav_Pisma_izza_odra.htm

         

         

         

         

         

        2002__20090512_Maribor_Urban_Bohova_groznje_zrtve.jpg

        POZOR: Bilo je 15-05-2009.g. na »FORUMU« zapisano-izrečeno od Urbana:

        »Očitno še premalo in so še nekaj domobrancev pustil«

         


         

         

        20020117__Nas_Cas_Tavcarjev_Dvor_na_Racici.docm

        2002-01-17, NAŠ ČAS, Velenje

         

        Tavčarjev dvor na Račici

        Ustanovili fundacijo za prenovo

        Na lepem mestu v Rečici ob Savinji stoji zgodovinska stavba, ki so jo že pred leti zaščitili in razglasili za kulturni spomenik. Skupna žela je bila, da bi jo temeljito obnovili in ji dali pravo vsebino, srce in dušo. Zamisli in želja je bilo dovolj, prvi pa se je za to pred leti izrecno zavzel rečiški rojak prof. dr Anton Dolenc. Prizadevni člani tamkajšnjega turističnega društva, ki so tem razmišljali že prej, vendar niso znali razvozlati "denarnega" vozla, so njegovo pobudo sprejeli z odprtimi rokami in vztrajno začeli iskati primerno rešitev za propadajočo stavbo.

         

         

        To je seveda Tavčarjev dvorec, katerega lastnik je bil ljubljanski škof Janez Tavčar, ki je Rečici ob Savinji davnega leta 1585 tudi podelili trške pravice. Tavčarjev rodbine že dolgo ni več, poslopje je v stoletjih doživelo nekaj prezidav in sprememb, v zadnjem obdobju pa vztrajno propada, zato je obnova zares nujna. Po dolgotrajnem iskanju primerne rešitve in predvsem možnosti zanjo so se na Rečici odločili za ustanovitev "Fundacije Tavčarjev dvor." To se na prijetni slovesnosti opravili v soboto popoldne, ko so ustanovitelji pred notarko svečano podpisali akt o ustanovitvi, kar bo naporom za prenovo dalo nov zagon, Dejstvo je, da v tem kraju ob kulturnem domu nimajo primernega prostora za razstave; manjše glasbene nastope; za čitalniške večere in podobno, vsemu temu pa naj bi namenili danes propadajoči dvorec. Obnovo bodo začeli letos in jo sklenili v letu 2003, skupno pa bodo vanjo vložili dobrih 20 milijonov tolarjev, ki jih že vneto iščejo in imajo pri tem dobre razloge za uspeh. V kletnih prostorih bodo zagotovili prostor za znano ocenjevanje zgornje savinjskih želodcev in predstavitve ostalih domačih dobrot, zgornje pa stalni narodopisni zbirki, razstavam in drugim dogodkom.

        Ustanovitveni dokument so podpisali znani rečiški rojaki in prijatelji kraja prof. dr. Anton Dolenc, nekdanji generalnu slovenski konzul v Celovcu Jože Jeraj, predsednik uprave Pivovarne Laško Anton Turnšek, predsednik slovenske borčevske organizacije Ivan Dolničar, minister za promet Jakob Presečnik; župan občine Mozirjer Jože Kramer, sedanji lastnik dvorca Anton Fuerst in predsednica domačega turističnega društva Vida Orlovič, prisotni pa so bili tudi številni domačini in ugledni gosti.

        JP

        P.S. Rdeči kmeri in potomci likvidatorjev

         

         

        20020124__Nas_Cas_Slivar_Zupan_Prestolnica.docm

        2002-01-24, NAŠ ČAS, 24.četrtek 2002, Velenje

         

        Župan, prestolnica?

        Poslušam in berem v medijih, tudi v pogovoru se je udomačila beseda župan MO,  za Ljubljano pišemo in govorimo, da je prestolnica. Menim, da to ni prav.

        Župan je lahko v državi, ki je s svojo teritorialno strukturo organizirana v županije, kar pa v Sloveniji ni slučaj, pa tudi naziv župan ni primeren, temveč predsednik MO!

        Ravno tako Slovenija nikoli ni v svoji zgodovini imela lastnega cesarja ali kralja, zlasti ne v Ljubljani, potemtakem Ljubljana ne more biti prestolnica, edino le glavno mesto države Slovenije. Tudi Grofje Celjski so bili avstrijskega rodu (torej tujci) tako, da se ni moči upreti tudi na njihov sedež v Celju kot nekakšno prestolnico! Zato tudi ni primerno imenovati nobeno mesta v Sloveniji - prestolnico! Prav bi prišlo pojasnilo stroke, da razreši omenjeno vprašanje!

        Mihael Slivar, Velenje

         


         

         

        20020215__BREZICE_2002_Mokrice_Ouckland_Pavlic_rokopis_txt.jpg

         

        20020221__Nas_Cas_V_Sostanju_so_na_Pobudo_Antona_Skornseka_Ustanovili_Komisijo.docm

        2002-02-21, Velenje, Naš čas

         

        V Šoštanju so na pobudo Antona Skornška ustanovili komisijo za evidentiranje povojnih grobišč

         

        Pobitim dostojanstvo, likvidatorjem milost

         

        O povojnih pobojih, zlasti na Goricah, kjer so žrtvam leta 1996 postavili spominsko obeležje, se med Šoštanjčani spet govori. Enkrat več, drugič manj, odvisno od tega, koliko je podobnim dogodkom drugod po Sloveniji odmerjenega prostora v medijih. Zadnje čase ga je precej. V državnem zboru pripravljajo zakon o vojnih grobiščih, v Slovenski Bistrici raziskujejo, vladaje ustanovila komisijo za evidentiranje povojnih grobišč ... In tudi v Šoštanju so  jo.

        Na pobudo svetnika Antona Skornška (SIS), ki je v eni podobnih komisij, tisti prvi, imenovani s strani sveta občine leta 1996, že bil. Povabili smo ga na pogovor.

         

        Podobna komisija kot je ta, je v Šoštanju že bila. S kakšnim namenom je ustanovljena nova?

        »Leta 1996, v prvem mandatu sveta občine Šoštanj, smo pobitim na Goricah postavili spominsko obeležje, dela pa komisija ni dokončala. Medtem se je marsikaj spremenilo - časi in  miselnost ljudi - in zdi se mi, da so zdaj večje možnosti, predvsem pa zadnje, da zadeve speljemo do konca; da s pomočjo še živečih prič ugotovimo mesta pobojev in žrtve, poskrbimo za njihov prekop in dostojno shranitev na primernem kraju ter na primeren način.«

         

        Po v naprej določnih in dogovorjenih pravilih?

        »Dokler komisija, ki jo je imenoval svet, še ni konstruirana, še ne morem govoriti o tem, kako bo delala, skušam pa si predstavljati, kako bi marala. 

        Najprej se mora registrirati, sodelovala bo s komisijo, ki jo je imenovala vlada. Potem bi morali zbrati vsa verodostojna pričevanja, bodisi še živečih prič, bodisi tistega, kar so ljudje slišali od ljudi, ki so že umrli. Na osnovi teh pričevanj označiti in posneti stanja grobišč, ki jih je več. V javnosti se govori, da sta grobišči samo dve, kolikor pa mi je znano, jih je okoli osem. Potem bo potrebno pridobiti soglasje sorodnikov da želijo dobiti posmrtne ostanke svojcev, da jih bodisi sami pokopali ali pa soglašali, da jih dostojno pokopljemo v skupni grobnici«.

         

        Anton Skornšek: "S pomočjo še živečih prič ugotoviti mesta pobojev in žrtve dostojno pokopati.«

         

        Kaj pa, če teh grobišč ne bo mogoče natančno določiti?

        V teh primerih si bomo pomagali sondiranjem, z metodo, s pomočjo katere se lahko do globine dveh metrov odkrijejo okostja. Ko bi ugotovili prve posmrtne ostanke, moramo o tem obvestiti pristojne republiške organe. Tu se delo komisije na terenu konča, sledi pa priprava odloka, s katerim bo občina določila način in čas prekopa.«

        Ocene o tem, koliko naj bi bilo pobitih na Goricah se močno razlikujejo. Govora je od 20 pa do 4.000.

         

        Kaj se vam zdi verjetneje?

        »Saj niso vsi grobovi na Goricah! Grobišča so tudi drugod, o tem že obstajajo podatki, pridobljeni od prič. Domnevam pa, da gre za okoli 50 do 60 domačinov, okoli 1.000 pa naj bi bilo beguncev. Tistih, ki so po koncu vojne bežali. Lahko, da so bili to tudi vojaki okupatorske vojske, ustaši, Rusi, Vlahi, z otroki, starci, z ženskami. Zajeli so jih v Penku in po skupinah pobili na posameznih delih Goric. Ogromno kosti je bilo izkopanih na divje in te kosti so že odtujene. Oblast je za to vedela in z grožnjo kaznovanja prepovedala izkopavanje«.

         

        Vi ste mlad človek, niste bili priča takratnih dogodkov. Kako to, da ste se odločili, da toliko

        sodelujete pri tem? Vas k temu vod kaj posebnega?

        »Za mojo krščansko vzgojo gre. Zelo spoštujem človeško življenje. Sem otrok preprostih staršev, ki so vedeli, kaj se v Šoštanju dogaja. Oče mi je o tem velikokrat pripovedoval, imam pa tudi veliko znancev, ki so doslej pod pritiskom molčali, zdaj pa so spregovorili. Prepričani so, da sem oseba, ki ji lahko zaupajo.

        Želim, da bodo zanamci vedeli, kaj seje tu dogajalo, da pol Šoštanja tudi ni moglo biti izdajalcev, da je uvožena ideologija tudi v Šoštanju naredila veliko slabega. In zato je treba prekiniti z molkom.«

         

        Pa mislite, da vas bodo ljudje, ki o tem kaj vedo, sami poiskali?

        »Ko so ljudje slišali za ustanavljanje komisije, so eni začeli sami iskati stike. Pripovedujejo o ljudeh, ki bi o tem utegnili veliko vedeti. Te, ki še živijo, bomo sami prosili za podatke, ne bomo pa povedali, kdo so«.

         

        Pa že zapisana? Že zbrano?  Kdo v Šoštanju se je v preteklosti največ ukvarjal s tem?

        »Na žalost so vsi, ki so trpeli in grozodejstva nosili v sebi, ali imeli o tem celo kaj zapisanega, že umrli. Med njimi tudi likvidatorji, nekaj jih je naredilo samomor. Nekateri, ki veliko vedo, pa še živijo... Pismenega ni dosti, lahko pa, da je, pa ne vemo, da obstaja. Vemo denimo za nekoga, ki bi nam lahko veliko povedal. Obiskali ga bomo, ne bomo pa izdali njegovega imena.

        Tisto, kar je doslej zapisal Detlef Tičer, ki se je s tem sam veliko ukvarjal, je samo približno. Nekatere njegove trditve pa sploh ne držijo. Recimo tista o nekaj tisočih tu pobitih ... A o vsem tem je prezgodaj govoriti.«

         

        Na zadnji seji smo slišali bojazen, da komisije ne zanese, da ne bi izvajala pogromov nad udeleženci takratnih dogodkov.

        »Vsekakor bomo to opravili kulturno in civilizirano. Žrtve so bili ljudje in pripada jim dostojanstvo, tiste, ki so še živi in so bili likvidatorji, pa bi odvezali krivde, jih osvobodili, jim dovolili, da jim bo konec življenja milosten. Krivda za te dogodke izvira od drugod, ni v teh, takrat po večini mladih ljudeh. Bili so zavedeni. Tisti, ki so dajali ukaze pa so morali vedeti, da to, kar počno ni civilizacijsko.«

        Milena Krstič - Planinc

         

         

        20020228__Nas_Cas_Proslava_ob_obletnici_bojev_XIV_divizije.docm

        2002-02-28, NAŠ ČAS

        Proslava ob obletnici bojev XIV divizije

        "Resnico nekateri še danes izkrivljajo"

         

        Sobotno sončno poldne je privabilo v Osreške peči v Ravnah pri Šoštanju nekaj sto domačinov in obiskovalcev od drugod. Proslavili so 58-letnico bojev  XIV: divizije na tem območju. Tudi letos so proslavo ob tem dogodku pripravili člani tamkajšnje krajevne borčevske organizacije, ki so bili še posebej veseli, da je bilo med udeleženci proslave veliko mladih. Priložnostni kulturni program so izvedli domači pevski zbor, harmonikarji, recitatorji in učenci ravenske podružnične osnovne šole. . .

        V pozdravnem nagovoru je Franci Hudomal, predsednik ravenskih borcev dejal, da je ohranjanje tradicij NOB dolžnost vseh, starih in mladine.

        "Vrednote tega boja ne smejo zbledeti in vsi se moramo zavedati, koliko žrtev in trpljenja je zahtevalo ustvarjanje svobodne domovine."

        Slavnostni govornik Jože Povše, predsednik območne organizacije ZZB NOV Velenje, se je v imenu preživelih borcev NOB in vseh zavednih slovenskih rodoljubov, ki so dojeli in spoznali pomen upora in NOB za obstoj Slovencev, zahvalil udeležencem proslave za spoštovanje, potrjevanje in prenašanje resnice o tem boju; to resnico - kot je poudaril - nekateri še danes izkrivljajo, ponarejajo zgodovinska dejstva, s čimer hočejo opravičevati najbolj podlo človeško dejanje - izdajo lastnega naroda in sodelovanje z okupatorjem. Proslave se je udeležil tudi predsednik skupnosti XIV divizije Alojz Dolničar, ki se je v imenu te skupnosti in 160 še živečih borcev štirinajste zahvalili vsem, ki prihajajo v Osreške peči in tudi tako prispevajo, da spomin na boje te divizije in njen pohod na Štajersko ne bo nikoli zbledel. "Vesel sem, da je danes tukaj tudi veliko mladih, ki gotovo ne bodo dovolili, da bi se zgodovina spreminjala," je še dejal. Vse zbrane je ob koncu nagovorila tudi predsednica KS Ravne Erna Obšteter

        / Foto: vos

         

         

        20020307__Nas_Cas_MROZ_ima_Novo_Vodstvo.docm

        2002-03-07, NAŠ ČAS

        Mrož ima novo vodstvo

         

        Člani strelskega društva Mrož so se na decembrski redni skupščini odločili še za izredno skupščino, ki je bila izpeljana v januarju leta 2002. Izredna skupščina je doživela epilog z izvolitvijo novega vodstva. Novo vodstvo strelskega društva si je za prednostno nalogo zadalo v tem trenutku težak cilj: ponoven vzpon med najboljše članske ekipe v streljanju s puško in pištolo v vseh disciplinah streljanja. Enako težko delo čaka novo vodstvo tudi na organizacijskem nivoju, saj trenutno strelišče brez sanitarij še komajda izpolnjuje trenutne vadbene in tekmovalne zahteve. Novemu, pomlajenemu vodstvu, ki mu predseduje vodja strokovnega tima Strelske zveze Slovenije Renato Šterman, ob podpori podpredsednika Borisa Klančnika, bodo zagotovo v pomoč starejši in izkušeni člani novega upravnega odbora, z orožarjema Markom Baumanom in Janezom Hrovatom. Novemu vodstvu je pomoč obljubil tudi dobitnik bronaste Bloudkove plakete za delo v strelskem športu in častni član SD Mrož Stane Rek. Največ dela zagotovo čaka novega tehničnega vodjo, nekdanjega najboljšega strelca v streljanju z zračno puško med pionirji v Sloveniji Andreja Vrečarja, ki mu bo pri uvajanju na nova dela in naloge pomagal dolgoletni prizadevni član upravnega odbora Janko Šme, Stojan Razbornik in Matjaž Koželj pa bosta prispevala svoj delež na marketinškem področju, na katerem je strelski šport v nemilosti v primerjavi z ostalimi, atraktivnejšimi športi. Začrtane smernice so seveda usmerjene v boljše rezultate tekmovalcev, ki morajo imeti kar najboljše pogoje za razvoj do nivoja, na katerem bi se lahko enakovredno merili z najboljšimi slovenskimi in svetovnimi strelci. Pri tem ne smemo prezreti dejstva, daje zanimanje mladih za ta šport izredno veliko, denarnih sredstev za delo z mladimi pa dosti premalo. Naša vizija je, da lahko SD Mrož znova postane najboljše strelsko društvo v Sloveniji, vendar samo ob pomoči Mestne občine Velenje in Športne zveze Velenje ter na tak način iz svojih vrst vzgoji kvalitetne tekmovalce, ki bi si lahko za svoj cilj zadali med drugim tudi udeležbo na olimpijskih igrah.

        / R.Š.

        2002-03-21, P.S.: glej arhiv za večji objavljen članek v tem časopisu o klubu »MROŽ«.

         

         

        20020312__001_Vabilo_za_1_sejo_komisije_Berloznik_ticer_Koren_Skornsek.docm

        OBČINA ŠOŠTANJ

        Trg svobode 12

        3326     ŠOŠTANJ,

        svetnik Anton Skornšek

        VABILO

         

        za 1. sejo komisije za evidentiranje in označitev povojnih grobišč v Občini Šoštanj

         

        Na osnovi sklepa Sveta Občine Šoštanj in objave v Uradnem listu OŠ, št.:01/2002, je bila imenovana komisija za evidentiranje in označitev povojnih grobišč v občini Šoštanj. Kot predlagatelj za ustanovitev te komisije in obenem kot član komisije, sklicujem konstituivno sejo, ki bo:

        v torek, 12.3.2002, ob 18.00 uri z naslednjim dnevnim redom:

         

        1. Ugotovitev verodostojnosti komisije za delo
        2. Konstituiranje komisije – izvolitev predsednika
        3. Obravnava in sprejem delovnega programa komisije

        Seja komisije bo v mali sejni sobi na 2. nadstropju stavbe Občine Šoštanj.

         

        Vabljeni:

        -        Anton Berložnik

        -        Detlef Tičer

        -        Drago Koren

        -        Anton Skornšek

         

        Šoštanj, 8.3.2002                                                                  Sklicatelj seje komisije:

                                                                                                      Anton Skornšek

         

        20020312__003_Ogled_grobisc_v_Lepovi_gosci_Rudniska_vrtina_grobisce.docm

         

        Ogled grobišč v Lepovi gošči

         

        Dne, 11.3.2002, smo z g. A. P. iz Velenja in njegovim svakom g. A.S. iz Šentilja pri Velenju (nekoč je bil krajan sedaj potopljenega Družmirja) odšli na kraj, kjer so pokopane neznane žrtve. A.P. mi je namreč pred 14 dnevi omenil svojega sorodnika A. S., ki pozna mesto grobišč v gozdu nad koncem Družmirja, celo v bližini Gaberk.

        Nekaj časa smo se peljali z avtomobilom čez Gorice, nakar smo hodili po gozdu in pri rudniški opuščeni vrtini na kraju Goric še cca 200m nadaljevali pot v gozd, ki je last Lepov. A. S. mi je pokazal dve vdrtini poleg pešpoti (nekoč je bil tod kolovoz za vprege). Po njegovem pričevanju so bile takoj po vojni na tistem mestu gomile, sedaj pa se je teren ponižal in sesedel. Tem grobovom so otroci pravili »partizanski grobovi«, vendar nikoli ni bilo na njih kakšnega spomenika ali znamenja, zato smatra, da so na tem mestu skrivoma pokopane likvidirane žrtve po vojni. Ker so o tem kraju po tihem pogovarjali ostali krajani misli, da je tu grobišče vsaj nekaj pobitih brez sodbe iz Šoštanja.

        Orientiral sem se z ozirom na znamenja v bližini in si podatke o pričevanju zapisal.

        Najdeno grobišče sem poimenoval po kraju in sicer: Lepova gošča.

         

        12.03.2002                                                                            Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020313__002_Zapisnik_1_seje_PLAN_DELA_Velenje_Kralj_vodil_komisijo.docm

         

        Občina Šoštanj

        Svet občine Šoštanj,

        Komisija za evidentiranje in

        označitev prikritih grobišč

         

        ZAPISNIK 1. SEJE KOMISIJE ZA EVIDENTIRANJE IN OZNAČITEV GROBIŠČ

         

        Komisija za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj se je sestala dne 12.3.2002 na 1. konstituivni in delovni seji. Seja je potekala od 18.00 do 19.30 ure v sejni sobi Sveta občine Šoštanj.

        Na seji so bili prisotni: Drago Koren Anton Berložnik, Detlef Tičer in Anton Skornšek.

        Sejo je sklical predlagatelj ustanovitve komisije Anton Skornšek. Za sejo je bil predlagan naslednji dnevni red, ki so ga vabljeni prejeli z vabilom in sicer:

         

        1. ugotovitev verodostojnosti za delo komisije
        2. konstituiranje komisije- izvolitev predsednika
        3. obravnava in sprejem predloga plana dela komisije

         

        Sejo je pričel g. Anton Skornšek in razložil postopek sklica seje ter predlagal dnevni red v obravnavo. Člani komisije so se z dnevnim redom strinjali ter ga soglasno potrdili.

         

        Pod 1. točko dnevnega reda je komisija ugotovila, da je pristojna za začetek delovanja, z ozirom na objavo v Uradnem listu Občine Šoštanj tako, da je čas za veljavnost po objavi sklepa že potekel, zato je komisija uradno pooblaščena za delo.

         

        Pod 2. točko dnevnega reda, je g. Anton Skornšek pozval prisotne, da kandidirajo člane komisije za predsednika. G. Tičer in g. Koren sta predlagala za predsednika komisije g. Antona Skornška, s predlogom se je strinjal tudi g. Berložnik.

         

        3. točka dnevnega reda:

        Po potrditvi g. Antona Skornška za predsednika komisije, je ta v nadaljevanju seje predlagal v obravnavo plan dela komisije in ga predložil članom v pisni obliki.  Plan dela komisije je priloga temu zapisniku. Po proučitvi predloga plana so člani predlagali, da se k uspešnejšemu delu pritegne tiste občane, ki o teh stvareh karkoli vedo. V Listu občine Šoštanj naj se objavi članek o delu komisije in povabilo občanom za sodelovanje. Kontakt med občani je lahko pisni ali pogovorni z člani komisije, oziroma pisno preko občinske uprave. Za to potezo je zadolžen predsednik, ki naj v imenu komisije kontaktira z predstavniki občinske uprave ali z mediji. Predsednik se obveže, da bo v naslednjem izidu Lista Občine Šoštanj tudi prispevek o tej zadevi.

        Nadalje so se člani komisije odločili, da obiščemo občane kot  že znane priče in zberemo čim več informacij o mestih grobišč. Poiščemo pa tudi nove priče, ko se odzovejo občani na našo prošnjo.

        Člani predlagajo, da predsednik vzpostavi sodelovanje z Mestno občino Velenje in sicer z referatom za arhive, da poizkusimo najti podatke o zadevah v Šoštanju. Vzpostavi naj se tudi kontakt z predsednikom tovrstne komisije, ki je delovala pred 8 leti v Velenju in jo je vodil dr. Ivan Kralj. 

        Člani komisije smo si bili edini, da bodo velike težave z pridobitvijo informacij od glavnih akterjev pobojev v Šoštanju. V kolikor bo posredovanje neuspešno se bomo na pomoč obrnili na kriminalistično policijo. Člani komisije naj bi delovali vsaj po dva skupaj zaradi verodostojnosti  pričevanja, v kolikor se s tem strinjajo sogovorniki.

        Komisija se sestane ponovno, ko bo zbranih maksimalno možnih informacij o mestih grobišč. Takrat se odloči za nadaljnji korak v smeri reševanja tega problema.

        Seja je bila zaključena ob 19.30 uri.

         

        Šoštanj, 13.3.2002

        Zapisal:                                                                                                         Predsednik komisije:

        Anton Skornšek                                                                                Anton Skornšek

         

         

        20020315__004_Izvajalci_pobojev_na_Goricah_price_stevilo_zrtev_in_MORILCI.docm

         

        Dogodki in priče dogodkov v Šoštanju:

         

        Bogo Gnezda – komandir milice v Šoštanju po vojni…

        Stropnik (Basist) iz Družmirja- (grobišča mu je pokazal oče na SZ strani Goric)

        Pintar Margareta- pomorili so ji svojce

        Franc Nahtigal- likvidator (še živi ob morju), sestra živi v Velenju

        Cveta Goršek Zrnić – vodila poboje na Goricah, živi v Velenju, Cesta pod parkom 34

        Branko Primožič –likvidator (umrl)

        Zvone Čebul – ve za poboje

        Anton Berložnik – vodil poboje v Klošah pri Grebenšeku leta 1947

        Rudolf Vodovnik – likvidator (se je obesil) iz Šoštanja

        Jože Ledinek – likvidator iz Florjana (ga. Ježovnikova ga je videla)

        Lempl - Obrezov (Dušan- partizansko ime) znorel ( že med vojno pobijal – župana Novaka)

        Izak Povh – izdajal ukaze za poboje

        Milan Ločan iz Šoštanja (sosed Martina Turka)

        Herman (Sinč) kot otrok izkopaval kosti na Goricah, živi kot učitelj v Velenju

        Premelč Gvido- ustrelili so mu očeta trgovca z urami (živel v hiši Zvoneta Vasleta)

        Franc Tajnik – moj sošolec iz osnovne šole - ve o grobiščih na Goricah – ne želi pričati

        Marko Verdnik- likvidator (blizu Šolna) , znorel pred smrtjo

        Fužir iz Gaberk (blizu Plejšejev) bil vodja grobarjev

        Leskovšeki blizu Poštajnerjevih vedo o tamkajšnjih pobojih (gospa)

        Ježovnikova (90 let) videla pobijanje, živi še na Goricah

        Hinku Bolhi sežgali prvo ženo v  bližini Grebenška (1947 leta); 12 sežganih

         

        Dogodki:

        Franc Nahtigal pri Poštajnerju pobil 20 domačinov

        Lempl osebno z rovnico in lopato ubil Novaka v Tajni v Podkraju (povedal Božič)

        Zrničeva osebno odpeljala Premelča in ga dala ustreliti

        V Velenju blizu gostišča Zajc pobitih 50 ujetnikov (ve zanje dr. Korun)

        Totrovi iz Šoštanja bili ubiti med vojno (Franc po vojni)

        Globačnik iz Lajš bil likvidator in zasliševalec v Šoštanju (lista DESUS)

        Mevc iz Raven 127- pri Šoštanju bil likvidator (delala skupaj s Primožič Brankom)

        Brata Melanšek iz Šoštanja bila miličnika na koncu vojne v Šoštanju (Franc še živi na Tovarniški

        poti), bila pri pobojih soudeležena.

         

         

        20020315__005. plan komisije, naslovi_zacetek_1996_Drobnic_Crnej_Velikonja_Kovacic.docm

         

        1. Ustanovitev komisije za označitev in evidentiranje prikritih grobišč v OŠ

         

        -        dokončati začeto delo v letu 1996

        -        opraviti delo, ki ga je dolžna sicer opraviti državna oblast, ki ima še vedno negativen

              odnos do zamolčanih strašnih krivic storjenih v imenu komunistične revolucije

        -        s pomočjo še živečih prič ugotoviti mesta pobojev in zakopa žrtev, njihov prekop in

             dostojna shranitev njihovih človeških ostankov na primeren kraj in način

        -        uradno in moralno se upravičiti še živečim svojcem za storjene napake in vso zlo ter šikaniranje,

        -        ki so ga bili deležni 50 let po 2. svetovni vojni

        -        narediti ta civilizacijski korak , ki ga kultura zahtev z namenom, in opominom, da se

        to več ne ponovi zaradi katerekoli ideologije.  Žrtve pobojev so bili  ljudje ne živali in

        pripada jim človeško dostojanstvo

        -        moralno obsoditi zločine in storilce, ki so to v večini izvajali v imenu revolucije

        in zavedeni za svoje početje

              -    javno odvezati še živeče likvidatorje krivde, da jim bo konec življenja bolj milosten
                    kajti večina teh je pred smrtjo umsko in duševno zbolela ali pa storila samomore

        -        občanom občine Šoštanj končno omogočiti, da povedo in govorijo tisto kar je res

        in vedo in se jim ne bo treba bati za življenja ter živeti v strahu, ki ga je izvajal do

        konca prejšnji komunistični režim- posledice pa so ostale.

         

        2. Potek dela komisije bo zelo težak zaradi prej omenjenih blokad pri ljudeh

         

        -        komisija bo sodelovala z komisijo, ki jo je imenovala Vlada RS za ureditev grobišč

        -        zbrati vsa verodostojna pričevanja

        -        pridobiti zahteve sorodnikov, da želijo dobiti ostanke svojcev, jih sami ali

        skupno dostojno pokopati

        -        pridobiti soglasja od lastnikov zemljišč za preiskave na teh območjih

        -        označiti in geodetsko posneti stanja grobišč

        -        kjer ne bo možno natančno določiti kraja zakopa trupel iskati s sondiranjem

        -        po odkritju prvih ostankov kosti o tem obvestiti pristojne republiške organe
        (obvestiti UE Velenje, javno tožilstvo – go. Cerar, sodno medicino, preiskovalnega
        sodnika v Celju)

        -        z zbranimi podatki in dokumentacijo pripraviti odlok, s katerim bo občina določila

        način kako bo uredila obveznosti , ki iz tega sledijo

        -        kje bodo, kdaj in kako prekopani najdeni pobiti Šoštanjčani in vojni ujetniki-

        begunci bo določeno v vsebini odloka

         

        Sestava komisije za označitev in eviden. povojnih grobišč v OŠ (11.2.2002 U.L.OŠ)

        1.      Anton Skornšek, Skorno 38a           -           t.št.: 58-81-927             (03-8993-636)

        2.      Drago Koren, Lokovica143a           -           t.št.: 89-82-700             (041-394619)

        3.      Anton Berložnik, Florjan 187          -           t.št.: 58-81-218             (041-776-291)  

        4.      Detlef Tičer, Prešernov trg 12         -           t.št.: 58-82-273

         

        Kontaktne osebe: Anton Drobnič, dr. Janez Černej član R komisije, dr. Tine Velikonja

        Član R komisije, Peter Kovačič predsednik R komisije za ureditev in evidentiranje grobišč

        po Sloveniji (konkretno v Kočevskem Rogu in na Teharjih).

         

        Kontaktne osebe za delo v Komisiji…:

         

        01-436-16-83                                              Anton Drobnič, Peričeva 7- Ljubljana

         

        01-50-71-303                                              dr. Tine Velikonja

        031-677-198     GSM

        01-13-34-334                                              Marjan Pogačnik, MNZ – sekretar

         

        01-17-24-897                                              Kopač, šef iskalcev z detektorji na MNZ

         

        01-17-24-775                                              Franci Petrač, iskalec ----

         

        03-54-83-705                                              dr. Janez Černej – (Celjan)

         

        03-57-17-679                                              Margareta Pintar, Ložnica

         

        01-47-81-0                                                    Vlada RS, Gregorčičeva 20, Ljubljana

         

        01-43-67-421                                              Peter Kovačič Peršin, predsednik komisije vlade RS

        Alojz Vezjak, podžupan v Sl. Bistrici (predsednik komisije)

         

        02-81-81-47                                                 Janko Čar, član komisije v SL. Bistrici

         

        Katja Drobnič, spec. za identif. trupel in kosti

        01-472-51-11                                              MNZ  Ljubljana

         

        04-268-15-99                           Tomaž Podgoršek, UKP-PU Kranj (policist iskalec kovin)

         

         

        20020316__007_Razgovor_z_Milko_Jezovnik_morilci_GORICA_Nahtigal_Skoncnik_Jezovnik_Zrniceva_Leskovskova_zrtev_do_1.000.docm

         

        Razgovor z gospo Milko Ježovnik iz Šoštanja

         

        Dne, 16.3.2002 ob 08.30 uri, sem obiskal gospo Milko Ježovnik iz Šoštanja, ki živi s sinom in

        snaho pod  vznožjem Goric. Obiskal sem jih že prejšnjo popoldne ob 16.30 uri, vendar nikogar ni bilo doma. Zaprosil sem jo za razgovor in se predstavil v imenu komisije. Takoj je bila pripravljena na pogovor. Povedala je, da je seznanjena z delom komisije in da je o tem brala v Našem času. Pove, da je dopolnila 90 let in je še zmeraj čila ter dobrega spomina. Še današnji dan je obremenjena s šoki, ki jih je doživela med 2. svetovno vojno in po njej.

        Na vprašanje, česa se še spomni po prvih dneh konca vojne, ko so se vršili poboji na Goricah odgovarja sledeče:

        - Mimo njihove hiše so likvidatorji (Nahtigal in Skončnik ter ostali) oboroženi z brzostrelkami,  vodili skupine ljudi po cesti proti vrhu Goric. Med begunci so bili tudi otroci in ženske, ki so milo in prestrašeno gledali v njo, ko jih je z dvorišča opazovala. Ni jim mogla pomagati in še danes vidi prizore prestrašenih otrok, ki so se oklepali svojih mater. V skupinah je bilo od 15 do največ 20 ljudi, ki so malo kasneje končali svoja življenja pod kroglami likvidatorjev.  Največ pobitih je bilo ponoči, zato njej njih število ni natančno znano, je pa bilo slišati streljanje z vrha Goric. Misli, da število pobitih ne dosega 1000, seveda po njeni oceni.

        - Njen sin Milan (pridružil se je pogovoru z nama v kuhinji) je nekega jutra s prijatelji, s katerimi se je igral  pri vodnem rezervoarju, zagledal v že velikem žitnem polju vsaj 20 pobitih ljudi. Zbežali so domov in to povedali svojim staršem. Ležali so vsepovprek in tako ostali od nočnega poboja. Pokopali so jih šele tisto dopoldne. Zakopani so ob gozdu niže vodnega rezervoarja (danes še travnik).

        -Likvidator Nahtigal je na morišče vodil tudi posamezne ujetnike ali begunce in jih tam ustrelil (spomni se nemškega vojaka). Vsi pobiti so imeli zvezane roke na hrbtih z žico in zvezani tudi med seboj.

        - Pobiti so bili pred tem zaprti v Zeličevih hlevih v Šoštanju, od koder so jih nato vodili na Gorice. Sodelavec pri pobojih z Zrničevo je bil tudi Ježovnik iz Šentilja – oba sta načrtovala poboje.

        - Leskovšekova Tončka je sestra od Skončnika, ki je bil eden glavnih likvidatorjev

        ( ona še živi v bližini Poštajnerjevih) - verjetno ne bo želela govoriti.

        - Po vojni je Branko Primožič vodil procese proti zavednim Šoštanjčanom in tako sodil z ljudsko tribuno tudi Ježovnikovima. Sojenje je potekalo v Sokolskem domu. Bila sta obsojena  izkoriščanja delavskega razreda in širokih ljudskih množic, ker sta pač bila lastnika mesarije. V ljudskem senatu sta sedeli tudi Placerjeva Pepca ter Ana, žena Bogota Gnezde, poznejšega komandirja Milice v Šoštanju. Obe sta zahtevali ustrelitev Ježovnikovih. Z energičnim nastopom gospe Milke, da naj  vsi pošteno delajo pa bodo tudi kaj imeli, se je ljudsko sodišče razšlo osramočeno. Konkretno jima niso imeli kaj drugega očitati, saj sta bila oba partizanska obveščevalca in mož tudi partizan. Samo zaradi mesarije bi ju morali ustreliti, vendar sta na koncu dobila nalog, da sta morala vsak mesec UDBI oddati zastonj 60 kg mesa . Bogo in Ana sta bila nato pri njih sostanovalca, da ju je lahko Ana kontrolirala.

        - Glavni javni tožilec je bil za celo takratno občino Rudi Bajec (kasneje zaposlen V TEŠ).

        - Mož gospe Milke je bil kaznovan tudi s 60 dnevi zapora, ki ga je moral tudi prestati, ker je doma zaklal dva svoja prašiča,

        - Župana Galufa je Nahtigal ustrelil v Ravnah že med vojno (sam si je moral kopati grob).

        - Pri obisku moža v celjskem piskru je gospa Milka s spremljevalko videla tam uklenjena Šoštanjčana Skornška in Hoferja zato smatra, da sta ustreljena na Teharjih, saj so ju med ostalimi ravnokar vodili iz zapora. Smatra, da sta z možem in vso družino ter tudi ostalimi tako trpečimi Šoštanjčani bili tega deležni samo zato, ker so imeli nekaj imetja. Kasneje se je pokazalo, da so pobitim družinam nacionalizirali lastnino, otroci pa so se razbežali in skrili pri sorodnikih. Njen mož se spomni zapora v Mariboru, kjer je bil s še nekaterimi redkimi izpuščen, gospa Vošnjak pa je bila ustreljena kljub temu, da je vso vojno pomagala partizanom in bila zavedna Slovenka, čeprav je bila Hrvatica  – bila je žena lastnika Šoštanjske tovarne usnja.

                                                                                          

        16.3.2002                                                                                Zapisal: Anton Skornšek

         

         


         

         

        20020320__008_Genocid_zlocinci_sveta_in_Tito.jpg

         

         

        20020321__009_Razgovor_z_Basistom_Kumrom_Bodnjanove_Njive_Lisicje_Luknje_zrtve.docm

         

        Razgovor z g. Stropnikom (Basistom) na Koroški cesti v Šoštanju.

         

        Dne 15.3.2002 ob 16.00 uri sem obiskal domačijo Basistovih na Koroški cesti v Šoštanju. Srečal sem se najprej z g. Ivanom starejšim, s katerim sva se spoznala in nato pogovarjala v njihovem dnevnem prostoru. Po desetih minutah pogovora se nama je pridružila njegova žena in malo kasneje še sin. G. Basist starejši se dobro spominja, kar mu je o pobojih in grobiščih povedal njegov oče. On je bil na fronti v nemški vojski in se je vrnil domov šele po koncu vojne. Vsi skupaj so mu povedali še o ostalih imenih Šoštanjčanov, ki veliko vedo o grobiščih na Goricah. Predlagal mi je, da si ogledava kraje na Goricah, kjer so grobovi. Odšel je peš s košem in grabljami na ramenih skozi gozd (iz strahu pred sosedi), jaz pa sem se z avtom odpeljal na dogovorjeno mesto. Dobila sva se na Basistovih travnikih in pri Bodjanovih njivah na vrhu Goric. Na travniku ob cesti, kjer raste vrsta večjih hrastov, je po njegovem pokopanih večina pobitih. Prav tako mi je pokazal vogal Bodjanove njive, kjer je dodatno nasuta zemlja (umetno dvignjen nivo zemljišča, ker so pri oranju njive izkopavali kosti). Tudi na tem mestu mu je oče pokazal grobove. Grobovi naj bi bili tudi na travniku pod cesto na tistem mestu ob gozdu, kjer je ob vznožju travnika na nasprotni strani bila nekoč smučarska skakalnica. Teh grobov se ne spominja točno. Odšla sva tudi do starega vodnega rezervoarja pri lipi na začetku Goric iz smeri iz Šoštanja. Pri rudarski vrtini (nekaj metrov niže) pod križem je prav tako pokazal na grobove. V slučaju posega ob odkopavanju grobov na posestvu dovoljuje pristop in izvedbo del, vendar naj se teren poravna na prejšnje stanje. Želi, da ga o odkritjih obvestimo, ker je to njegova boleča rana iz mladosti. Boli ga to, da o tem ni mogel nikomur nič uradno povedati, oblast pa ni ukrenila ničesar za plitko pokopane žrtve pobijanja. Vesel je bil mojega prizadevanja in namena komisije o končni rešitvi te sramote nad Šoštanjem.

        Razšla sva se ob 17.30 uri, ko je odšel skozi gozd, kjer je nameraval naložiti še koš listja.

         

        Razgovor z Milojkom Kumrom na Koroški cesti v Šoštanju.

         

        Obiskal sem ga v sredo 20.3.2002 ob 17.00 uri na njegovem domu. Ravnokar je restavriral staro muzejsko okno in sem ga pri delu zmotil. Povedal sem mu čemu sem prišel. Bil je pripravljen na pogovor. Prvo mi je razložil dejanja, kako so fantiči prišli do človeških okostij na travniku ob gozdu pod starim vodovodnim rezervoarjem. Otroci so se igrali in postavljali šotor za svoje igre, zato so iskali primeren raven prostor. Na mestu kjer je bil slučajno grob je bila ravnina, ki so jo hoteli še malo poravnati. Po prvih lopatah zemlje, ki so jo odstranili, so naleteli na človeška okostja. Kopali so dalje in tako izkopali celo okostje ter ga sestavili na travniku ob grobu. Igrali so se z njim tudi naslednji dan, ko so to opazili sosedje in to javili na Milico. Njihovi starši so morali nato na zaslišanje. Otrok niso kaznovali, ker naj bi bili po mnenju Milice za to dejanje krivi tisti, ki so pobite pokopali preplitko. Prepričan je, da so grobovi skozi navzdol, 10m od stare ceste čez Gorice, ob robu nekdanjega gozda. Ta gozd je sedaj iztrebljen, vendar je jasna ločnica med novo nastalim sadovnjakom in starim travnikom. Grobovi so v razdalji 5m drug od drugega in jih je precejšnje število v smeri proti še stoječim hrastom nad sedanjimi hišami. Otrokom so takrat prepovedali še naprej kopati na Goricah. Pogovoru se je pridružil tudi sin Miha, ki je skupaj z očetom vedel za ostala grobišča na vrhu Goric. G. Milojko je izrazil verjetnost, da so v bližini lisičin pokopani pobiti, ker se lisice na mestih gnjitja mesa vkopajo in se desetletja ne prestavijo drugam. Ravno na mestu, kjer je tudi g. Basist pokazal na grobove je veliko lisičjih lukenj in sicer na spodnji strani ceste, cca 10 m od grobišč. Prav tako je po njegovem velika možnost grobov tudi na Poštajnerjevemu travniku ob robu gozda (pri večji brezi na obronku), saj je tudi na tistem mestu veliko lisičjih lukenj. Priče trdijo, da je bilo tudi na tem področju pobitih cca 20 ljudi. Po posvetu z njim sva z sinom Mihom odšla peš na vrh Goric skozi gozd. Pokazal mi je prav isti kraj pokopanih kot g. Basist, vendar z začetkom cca 5 m dlje proti vzhodu in v enaki dolžini po celem travniku ob cesti. Pokazal mi je tudi lisičje luknje, ki so še danes sveže kar pomeni, da lisice še danes živijo v teh brlogih. Na sami cesti med grobišči in lisičjimi brlogi pa se je cesta vdrla pred 14 dnevi toliko globoko, da so jo uspeli zasuti z gramozom cca 4 m3. Možnost obstaja, da so lisice spodkopale cesto in odnašale kosti iz grobov v svoje brloge. Za ostale grobove se Kumrovi ne spomnijo, veliko pa ve o pobojih njegova mama. Po ogledu na terenu sem se vrnil k Kumrovim, kjer sva se dogovorila o posredovanju možnih informacij s Poštajnerjevega travnika. Prepričan je, da je travnik v takšnem stanju odkar se spomni, ker nekateri trdijo, da je bil gozd skrčen in narejen velik pas travnika. 

         

        Skorno, 21.3.2002                                                                             Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020321__Nas_Cas_Napad_Na_Sostanj.docm

        2002-03-21, NAŠ ČAS, MNENJA IN ODMEVI

        Napad na Šoštanj

        Zaradi ocen nekaterih dogodkov, še posebej tistih, ki zaznamujejo začetek oborožene vstaje in upora proti okupatorju in raznih člankov s tem v zvezi, ki se v zadnjem času vse pogosteje pojavljajo v medijih, so se predstavniki RO ZZB NOV Slovenije odločili sklicati sestanek na temo v Velenju, dne 27. 2. 2002.

        Ocenjevanje "Dražgoške bitke",partizanskega napada na Šoštanj, bojev na Čreti (Dobrovlje?) in še nekaterih takratnih dogodkov ima namen razvrednotiti zgodovinska dejstva, jim dati negativni predznak, zatajiti resnico in opravičevati okupatorja in njegove pomagače ter ne nazadnje opravičevati kolaboracijo.

        Članek avtorja Antona Skornška (st.) iz Šoštanja, objavljen v Demokraciji dne 7. 2. 2002, povzema dogodke in svoje laične poglede na 8. oktober 1941, ko so partizani I. štajerskega bataljona napadli mesto Šoštanj.

        O pogledih na avtorjevo razmišljanje in ocenjevanje dogodkov tistega časa je tekla tudi beseda na prej omenjenem sestanku, na katerem so bili prisotni tudi domačini in poznavalci takratnih razmer, kakor tudi tisti, ki realno ocenjujejo razmere tistega časa, ki so ga tudi sami doživeli tako, kot avtor, ki to poudarja v svojem članku.

        Mnogo izkrivljenih dejstev in enostranskih pogledov na tisti, za Slovence usoden čas, je bilo nanizanih. V članku pa je tudi kakšna resnica, ki pa je brez obrazložitve ozadja in vzroka zavajajoča. Vsak zakaj ima tudi svoj zato.

        Velika in tudi zgodovinska odločitev slovenskih rodoljubov je bila že to, da so se odločili za  oborožen upor proti takrat mogočni okupatorski soldateski. Kdor pa je poznal načrte in predvidevanja okupatorja in fašizma na sploh, je spoznal, da je oborožen upor edina možna rešitev tudi za ceno številnih žrtev in človeških življenj.

        Nasilnost in oholost ter sla po imetju in slovenski zemlji je pri tedanjih pripadnikih "Heimatdiensta" presegla vse meje razumnosti. Uokvirjeno v okupatorske postojanke so se počutili tudi povsem varne. Napad na Šoštanj pa je pokazal, da lahko roka pravice tiste, ki se pregrešijo proti lastnemu narodu, doseže tudi v utrjenem mestu. Prav to pa se je v Šoštanju tiste čase dogajalo. Pripadnilff "Heimatdiensta" ali "drugače misleči", kot jih avtor imenuje, so s prstom kazali na ljudi, ki jih je potrebno izseliti v taborišča smrti. Ko je okupator izseljence brutalno naganjal v "marice", so se ti, tako imenovani drugače misleči zadovoljno hihitali, prepričani, da so dosegli Svoj cilj, ki so ga že predhodno načrtovali kot "petokolonaši".

        Nenaden napad partizanov na Šoštanj je bil vzrok, da je prenekateri domačin spremenil svoje vedenje in odnos do revnejših domačinov. Ni skrivnost, da je bil ravno Šoštanj mesto z največ pripadniki "Heimatdiensta". To pa je bil tudi vzrok, da so ga partizani izbrali za svoj napad.

        Avtor v svojem članku navaja, da je posledica napada na Šoštanj, današnja ulica talcev, pri tem pa pozablja, da če ne bi bilo ulice in spomenika talcem, bi pa vsekakor bila ulica  izgnancev in umrlih v koncentracijskih taboriščih. Če pa bi se uresničili načrti drugače mislečih, bi imel Šoštanj danes ulico "Heimatdienst" ali celo Adolf Hitler Gasse, kar bi nekaterim še danes živečim še bolj ustrezalo. Avtor se zateka k misli, da je bil napad nepremišljeno dejanje in da so posledica nedolžni talci. Ni pa pomislil na kulturo nadljudi, ki so pobijali nedolžne ljudi, ki so zvezane pripeljali na morišče. Streljanje nedolžnih talcev pa v Šoštanju ni bil prvi primer. Pred tem so okupatorji pobili že osem skupin talcev, za kar pa ni bilo nikakršnega opravičila.

        V svojem članku avtor tudi navaja, da kdor ni leta 1945 ob koncu vojne pravočasno zbežal, leži brez obsodbe na Gorici. Sprašujemo ga, kdo in kje so sodili Petriču, Sedovšku, Gmajnerju, Oblaku in mnogim drugim, ki so jih pobili šoštanjski Vermani na njihovih domačijah, pa četudi v svojem kmečkem življenju niso nikoli slišali za komunizem, Lenina ali Stalina. Katero sodišče je dokazalo kakršnokoli krivdo tisočim Slovencem umrlih v nemških taboriščih, ukradenim otrokom in mučenim po okupatorskih zaporih in ne nazadnje stotinam pobitih talcev? Mar ta kruta dejanja niso izvensodni poboji in zločini? Mar je to tisočletna kultura nadljudi posebne arijske rase?

        Na vprašanje, zakaj so ob koncu vojne mnoge družine iz juga nekdanje skupne države in tudi Slovenije s culo na rami zapustile svoje domove in se znašle v vrvežu ob meji Slovenija - Avstrija, lahko rečemo, da prav gotovo ne samo zato, ker se je bližal konec večletne morije, pač pa tudi zato, ker so v preteklosti nekaj zagrešili proti svojemu narodu in so hoteli pobegniti pred odgovornostjo. Žal se je tudi za nekatere od teh borcev pot končala na Gorici pri Šoštanju, čeprav tudi to ne spada med moralna in etična dejanja.

        Vsaka vojna je zločin, največkrat nad nedolžnim prebivalstvom, ki je zavedeno tako ali drugače. Zgodovini, trpljenju in razočaranjem, ki so bila prisotna, ne moremo uiti. Nemoralno pa je, da bi nekdo iz lastnih interesov, da bi opral sramoto, ki se je ne da oprati, spreminjal zgodovino, ki jo je tudi sam soustvarjal z dobrimi ali slabimi dejanji.

        Zaupajmo resnico zanamcem in je ne izkrivljajmo ne na eni in ne na drugi strani. Prav iz teh razlogov je bilo dogovorjeno, da bomo¸ v letošnjem letu posvetili dogodku, ki se je zgodil 8. 10. 1941 v Šoštanju vso pozornost in osvetlili dogodke iz pisnih virov zgodovine. K sodelovanju bomo povabili zgodovinarje iz teh krajev, primerjali pričevanja še živečih in pobrskali po arhivih in muzejih ter tako skušali še enkrat dokazati že znano resnico. Tako bomo onemogočili razna potvarjanja posameznikov v korist dnevne politike.

        Prav tako želimo postaviti na laž avtorjevo trditev o ropanju in požiganju objektov, ki naj bi ga izvajala partizanska vojska iz koristoljublja. Zakaj je bila leta 1941 požgana Strujnkova žaga? Zato, ker je okupatorska oblast uporabljala les naših gozdov v vojaške namene, celo barake za internirance v taborišču Dachau so se gradile iz slovenskega lesa, zrezanega na Strujnkovi žagi v Šoštanju.

        Če so se partizanske enote oskrbele z usnjem iz tovarne usnja Šoštanj, naj bi bil to rop. Okupator pa je celotno proizvodnjo te tovarne namenjal svoji vojski. Ampak to je po prepričanju avtorja nekaj povsem normalnega in se ne imenuje rop slovenskega imetja.

        Še nekaj o zadnji pripombi pisca članka o povezanosti dogodkov med drugo svetovno vojno in sedanjostjo. Napis v Šoštanju "Šoštanj - mesto svetlobe" ni v nasprotju s hotenjem prebivalcev, ampak je le žalovanje nekaterih posameznikov, ki se jim niso uresničile temne želje in hotenja, za to jih tudi danes moti svetloba, ki prihaja v mesto Šoštanj.

        Z razumom in skupnim prizadevanjem bi bilo mogoče v prenekaterem mestu premagati temačnost preteklosti in se veseliti prihajajoče svetlobe, za katero je slovenski narod v celotni svoji zgodovini žrtvoval veliko žrtev.

        / RO ZZB NOV Slovenije

         

        OPOMBA – dragutin: Velenje ni dovolilo ustanovitev komisije za popis žrtev. HALO !!!-???

         

         

        20020405__006_Razgovor_OZNA-Zrniceva_Marko_Milan_Primozic_Zelic--pricevalci_Cebul_Jezovnik_Zrniceva_Melansek_Turinek.docm

         

        Razgovor z gospo Zrnić Cveto:

         

        V petek dne, 29.3.2002, sem ob 12.15 uri poklical gospo Zrnić Cveto iz Velenja, ki je vodila organizacijo aretacij po vojni v Šoštanju. Delala je za OZN-o iz Celja po naročilu in komandi, ki je prihajala iz višjih krogov. Pravi da je bila stara 17 let in je bila v to delo angažirana na silo. Ne spominja se in tudi ne ve o številu postreljenih na Goricah. Ne ve narodnosti pobitih, ker so to izvajali drugi sodelavci. Imen tistih, ki so ji izdajali komande se ne spomni, prihajali pa so vsak dan tudi v Šoštanj. Možno je, da se spomni nekega imena, vendar mi ga danes ne ve povedati. Ljudje, ki jih je morala aretirati so bili odpeljani v zapore v Celje in niso bili ubiti v Šoštanju. Uradno je dala izjavo, ki je tudi v muzeju v Velenju in mi jo je voljna prebrati ali izročiti.

        Dogovorila sva se, da se srečava na pogovoru pri njej doma, ko bo boljšega zdravja. Poklical naj bi jo po 8.4.2002.

        8.4.2002 sem poklical g. Zrničevo za dogovorjeno srečanje. Odločila se je, da jo lahko obiščeva oba z g. Koren Dragom v torek ob 10.00 uri na njenem domu na Cesti pod parkom št. 34 v Velenju. Pred tem časom sem se oglasil pri g. Korenu, ki mi je priskrbel dodatno mapno kopijo terena nad Gaberkami, okoliš Lepove goše. Ob 10.00 uri sva prispela k g. Zrničevi, ki naju je lepo sprejela v dnevni sobi. V bistvu je vedela čemu sva prišla, vendar sem ji kljub temu povedal kaj bi rada izvedela. Prvo nama je prečitala svojo izjavo, ki jo je pred veliko letu napisala vodju muzeja prof. Hudalesu. Zapis obsega dve tipkani strani A4 formata. Zapis je v slabem stanju – nečitljiv, vendar nama ga je vsega prebrala. Veliko tega kar sem jo vprašal je imela zapisano tudi v svojem zapisu kot odgovor. Na vprašanje koliko Šoštanjčanov je bilo aretiranih ne more povedati natančno, ker so to izvajale še ostale enote.

        Kje so bili nameščeni aretirani se ni mogla spomniti, oziroma ni vedela, ko pa sem jo spomnil na pričevanje očividca, da so jo videli v Zeličevih poslopjih pri obsodbah se je spomnila, da je bila verjetno tudi tam. Štab OZN-e in KNOJA je bil v Mravljakovi hiši, kjer so vodili glavne akcije. Kdo je bil tisti, ki je dajal komande za poboje pove, da nikoli tega ni izvajala, pač pa se spomni OZN-ovca Marka, ki je prihajal iz Celja in je bil pomočnik  šefa OZN-e v Celju, glavni šef pa je bil tovariš Milan. Komande za ustrelitve je izdajal KNOJ in te so prihajale iz Celja. Kdo je izdajal komande za aretacije pove, da so prihajali spiski iz OZN-e iz Celja. Kdo so bili likvidatorji v Šoštanju pove, da nikogar ni poznala in da pri streljanju ni sodelovala zato tudi ne ve koliko je ubitih na Goricah. Ko sem ji omenil imena in priimke likvidatorjev je takoj vedela kdo so in sej je čudila, da bi ti počeli takšne reči – sploh Branko Primožič. Na vprašanje kakšna je bila njena funkcija pri aretacijah in pobojih pove, da je res samo tisto kar je zapisano v njenem zapisu. Obžalovala je dejanja, ki so bila storjena v maščevalnosti nad nedolžnimi in otroki, pove pa da je bilo kar nekaj pristašev okupatorjev v Šoštanju in te je po nalogu OZN-e morala aretirati. O njihovi nadaljnji usodi ne ve nič več.

        Pravi da je bila 17 letno dekle, ki so ji ubili starše v taboriščih in je nato odšla v partizane kot je zapisala v zapisu. Vprašal sem jo še, če jo sme obiskati še kriminalistična policija iz Celja, in odgovorila je, da ne vidi ovire in lahko pridejo k njej.

        Na koncu sem jo zaprosil, če smem fotokopirati zapis. Posodila mi ga je in ko ga je g. Koren prekopiral sem ji ga ob 10.45 uri vrnil na njenem domu. Izjavila je, da je bil najin odnos korekten in kulturen in prosi, da zapisa ne uporabimo za časopisne namene ali propagando.

         

         

        Razgovor z gospodom Zvonetom Čebulom:

         

        V torek, 2.4.2002 ob 16.00 uri sem obiskal g. Zvoneta Čebula z namero, da poizvem o lokacijah grobišč na Goricah. Prijazno me je sprejel skupaj z ženo. Povedal sem zakaj sem prišel. Strinjal se je o načinu reševanja problema, ki ga izvaja in je v planu komisije. Razložil mi je svoje poglede čemu je prišlo do teh pobojev, ki jih ne odobrava, vendar misli,da so naključje takratnih razmer po koncu vojne. Povedal je, da so njemu Nemci ubili očeta v taborišču in, da se ne strinja z omalovaževanjem partizanskega boja, ki ga je zaslediti v zadnjem času. Na moje vprašanje, kaj ve o mestih grobov na Goricah,  mi je pokazal od doma smer kjer je bil nekoč gozd, ki pa je sedaj spremenjen v travnik. Na robu prejšnjega gozda 15m niže od stare ceste pod vodnim rezervoarjem kjer je ostanek vrtine, je začetek grobov. Misli, da so najmanj tri grobišča, vidni pa so tudi posedi na terenu travnika. Pove, da so pred 45 leti njega obsojali, da je izkopaval kosti, vendar so to počeli sosedovi otroci. Po pol ure pogovorov sem odšel na omenjeno mesto na Goricah in si teren tudi ogledal. V bližini, ki mi jo je opisal g. Čebul je resnično videti nekaj posedov. Verjetno je tu pokopanih kar veliko pobitih po vojni.

         

        Razgovor z gospo Ježovnik:

         

        Isti dan (ob 16.30 uri) sem se iz Goric odpeljal k gospe Ježovnikovi, kjer sem poiskal še nekaj informacij glede izjav gospe Zrničeve. Na trditev, da Zrničeva ne ve nič koga so ustrelili na Goricah, niti ne ve o njihovi idenditeti, gospa Ježovnik pove, da Zrničeva laže in naj ji ne verjamem. Zrničeva je bila poleg, ko so v Zeličevi hiši na hitro obsojali v hlevu zaprte aretirane Šoštanjčane in ostale. Ona je osebno privajala aretirane v center k Zeliču in sodelovala pri hitrem sojenju. To je Ježovnikovi povedal njen pokojni mož, ki je iz tega gnezda rešil svojega strica, ki so ga hoteli likvidirati. Osebno je kriva za poboj tete gospe Jožefe Fuks iz Metleč, saj jo je ona aretirala. Na vprašanje, kako so bili oblečeni likvidatorji, ki so vodili ljudi na Gorice pove, da so bili v partizanskih uniformah s peterokrako na kapah in strojnicami čez rame. Žrtve ob mimohodu niso govorile, zato ne ve kakšne narodnosti so bile, misli pa, da so bili tudi Slovenci. Pobijanje se je odvijalo kar tisti teden po koncu vojne. Misli, da o pobojih ve dosti tudi gospod Franc Melanšek, ki je takrat po vojni bil uniformirani miličnik skupaj s svojim bratom. Sedaj stanuje na Tovarniški poti 3 v Šoštanju ( tel.št.:5-881-059). Brat mu je umrl pred več leti popolnoma vase zaprt in zagrenjen (misli, da se je v sebi žrl, saj skoraj ni več govoril, čeprav so bili včasih dobri sosedje). Po polurnem pogovoru sem se od gospe Ježovnikove poslovil in odšel.

         

        Razgovor in ogled terena s Francem Turinekom:

         

        V torek, 3.4.2002 ob 12.40 uri, sem se dobil z gospodom Francem Turinekom na parcelah, ki so last Čebula. Pokazal mi je približno ista mesta grobov, ki jih že poznam (pri vrtini). Odpeljala sva se še na Basistove travnike in na nekdanjo Stvarnikovo njivo. Tudi tu je potrdil mesta, ki jih je pokazal že g. Basist. Misli, da pod cesto v gozdu ni pokopanih, kajti tu je bilo težko kopati grobove, zato so pobiti na travnikih ali njivah. Posedanje ceste, ki smo jo videli pa je tu poznan slučaj, saj je teren vodno bogat in plazovit, zato grobišč na tistih mestih verjetno ni.

         

        5.4.2002

         

         

        20020417__011_Razgovor_z_MNZ-Celje_Mocnik_obiski_na terenu.docm

         

        Zapis z delovnega srečanja s predstavniki kriminalistične policije iz Celja.

         

        V sredo, 10.4.2002 ob 10.15 uri sta me obiskala predstavnika kriminalistične policije iz Ministrstva za notranje zadeve, policijske uprave iz Celja.

        Predstavila sta se mi z legitimiranjem in vsak s svojo vizitko. Skupino je vodil višji kriminalist 1, v Uradu kriminalistične policije g. Marjan Močnik. Njegov sodelavec je bil g. Janko Napotnik, vodja skupine za izvensodne poboje, ki je sicer vodja Skupine za preventivo in nadzor pri policiji.

        Za sestanek smo bili dogovorjeni na osnovi dogovora med MNZ RS, ki je zadolžilo Policijsko upravo Celje za reševanje problematike grobišč v Šoštanju. V petek, 5.4.2002, sem o najdenih grobiščih v Šoštanju namreč obvestil MNZ RS, ki je takoj vzpostavilo povezavo med menoj in Policijsko postajo v Celju.

        Želela sta izvedeti o organiziranosti komisije v OŠ in o njenem delu. Povedala sta, da je odprta tovrstna problematika na 30 mestih po celjskem področju, ki ga obvladujeta. Njuna naloga je zbrati čim natančnejše podatke o mestih pobojev, izvrševalcih pobojev, o identiteti pobitih, času dogajanja in o še živečih pričah. Postopek izkopavanja in shranitev ostankov žrtev bo po izdelavi skupnega načrta izvajala posebna skupina za to usposobljenih strokovnjakov, ki jih v Sloveniji ni veliko. Povesta, da bo financiranje in postopek za reševanje te problematike urejeno v novo sprejetem zakonu, ki je v obravnavi v DZ RS.

        Povedal sem jima kako se je komisija ustanovila in kaj je že postorila. Ker sem sam po 1. seji komisije mnogo od zadanih nalog že postoril sem jima postregel z ustnimi pričevanji in papirnimi zapisi. Izročil sem jima pisno dokumentacijo o najdenih grobiščih na Goricah in zemljepisno karto z vrisanimi mesti grobišč. Bila sta zelo zadovoljna s sistematskim načinom dela, saj se pričevanja različnih pričevalcev ujemajo med seboj in so mesta 4 grobišč natančna. Vesela sta bila tudi karte z vrisanimi mesti, česar doslej še nista videla od nobene komisije. Informiral sem ju tudi, da z delom še nismo končali in, da iščemo še informacije za mesta pri Poštajnerju in v Ravnah. Po uvodnem delu in njihovem izpraševanju smo se odpeljali ob 11.00 uri z njihovim avtom na Gorice. Pokazal sem jim vsa najdena mesta, onadva pa sta bila kot prvo prijetno presenečena nad spominskim obeležjem, postavljenim leta 1996 na Goricah. Izjavila sta, da je v manjših grobiščih lažje najti iskane pogrešane kot pa v velikih, kjer so kosti vse pomešane med seboj. Na osnovi seznama pogrešanih iz Šoštanja, ki sem jima ga dal, je veliko upanja za ugotovitev identitete pobitih. Po ogledu na Goricah smo se odpeljali še na domačijo Poštajner. Z domačimi, ki so nas lepo sprejeli, smo izmenjali nekaj vprašanj in odgovorov. Strinjali so se, da smemo izvajati postopke za ugotovitev možnega grobišča na njihovem travniku nad domačijo.

        Dogovoril sem se z njima o nadaljnjem delu komisije in medsebojnem obveščanju o eventuelnih najdenjih.

        Ob 12.00 uri sta me pripeljala z avtom nazaj v TEŠ, odkoder smo krenili na začetku.

        Dne, 17.4.2002  ob 09.30 uri, me je poklical višji kriminalist g. Marjan Močnik iz Policijske uprave Celje. Povedal mi je, da je on prevzel primer v Šoštanju. Z poizvedovanjem je našel Franca Nahtigala, ki še živi v Kopru. Po ugotovitvi njegovega zdravstvenega stanja ga bodo zaslišali. G. Močnik želi, da še naprej sodelujemo, zato me bo poklical 18.4.2002 in še tega dne obiskal zaradi nadaljnjih informacij od ljudi na našem seznamu. Potreboval bo pomoč na terenu, kjer bodo policijski tehniki zakoličili teren, izvršili snemanje in slikanje. V primeru novih odkritij želi, da ga o tem obvestimo.

         

        Šoštanj, 17.4.2002                                                                                        Anton Skornšek

         

         

        20020421__Nas_Cas_Srecanje_Borcev_na_Graski_Gori.docm

        2002-04-21, NAŠ ČAS

         

        VELENJE - Prebivalci Šaleške in Zgornje Savinjske doline se tradicionalno radi udeležujejo prvomajskih srečanj na Graški gori, kamor vsa leta vabi Območna organizacija ZSSS Velenje. Tudi letos bo tako. Srečanje se bo začelo 1 .maja ob 11 uri.

        http://www.nascas.com/spodnje/19.jpg

        (2002-04-21), Srečanje borcev na Graški gori.

         

         

        20020425__Nas_Cas_Srecanje_z_Jozetom_Povsetom_predsednikom_Obmocnega_zdruzenja-borcev_Velenja.docm

        2002-04-25, NAŠ ČAS, PRAZNIČNI POGOVORI

           Srečanje z Jožetom Povšetom, predsednikom Območnega združenja borcev Velenja

         

        Je čas vojne in je čas miru

        Nikoli mi ni bilo prav jasno, kako se je Jože Povše s svojimi danes komaj 69 leti pojavil med borci in v njihovi organizaciji zavzel tako pomembno mesto. Še manj mi je bilo to jasna vedno, ko je spregovoril na kakšni proslavi ali ob kakšni drugi priložnosti. Njegove besede so bile drugačne, a vedno nedvoumne. O trpljenju, krivicah, grozotah, stiskah, solzah, smrti, upanju, ranah, sovraštvu in ljubezni je govoril na nek poseben način. S stavki, ki nikogar, ki ga je poslušal, niso mogli pustiti ravnodušnega. Besed v njih je bilo vedno ravno prav. Ne preveč in ne premalo. Nikoli stavka ni po nepotrebnem daljšal s postavljanjem vejic. Da so poštene, se mi je zdelo vedno, da so po revirsko zabeljene, pa logično. Ampak fant je bil enainštiridesetega, ko se je začelo, star komaj osem let. Enkrat bova to razčistila! Prejšnji teden sva. Zdaj marsikaj, kar prej nisem, razumem.

        Rojen je oktobra leta 1933 na Dolu pri Hrastniku kot nezakonski sin. Z mamo sta živela v skupnem gospodinjstvu z njenimi brati in sestro ter staro mamo, ki se je na začetku vojne s tremi nepreskrbljenimi otroki brez vsega vrnila iz Nemčije. Tam sta si z možem, ki je kot nemški vojak, kamor je bil vpoklican, padel že na začetku vojne, služila kruh. Stara mama, brez sredstev za preživljanje, se je znova poročila, da je lahko preživljala otroke. V novem zakonu se je rodilo še pet otrok. Jožetova mama je dobila očima Huga, dobrega človeka, Jože pa starega očeta.

        »Živeli smo v slogi, čeprav smo morali trdo delati, da smo se preživeli. Leta 1938, na božič je bilo, bil sem še majhen, pa vseeno dobro pomnim, smo se selili v novo hišo, ki jo je bilo treba zgraditi, ker je staro ogrožal plaz. Na oknih je bilo ivje, peč je bila topla in vsi smo se stiskali na njej. Ni lepšega spomina kot je ta.«

         

        Žalost se je začela na cvetno nedeljo 41.

        Čas, pravijo, celi rane. Pa ne vseh. Jože to ve. Žalost in rane so se začele na cvetno nedeljo le ta 1941. »Nesel sem snop v cerkev, Nemci so bombardirali Zidani Most, cerkev se je stresla: Bežali srno.«

        Na nemško šolo, v katero je moral, ima trpke spomine. »Sprememba jezika, drugi učitelji ... Že po naravi sem tak, da povem, kar mislim. 'T'o mi v šoli ni bilo v korist. Večkrat sem bil tepen kot ne«.

         

        Nočni obiski partizanov

        Brata očima njegove mame (rekli mu bomo kar stari oče) Slavko Hafner in najmlajši Lojze, sta bila partizana. »Naša hiša je stala na samoti in do nje je bilo mogoče priti neopaženo«. Začeli so se nočni obiski, ki pa so jih starejši, zaradi varnosti, skrivali pred njim in teto Gizelo, ki je bila tudi še majhna. »Že oktobra 1941 pa sva odkrila skrivnost. Pisala sva nalogo, starejši so v kleti obtrgavali korenje, ko je nekdo potrkal. Vprašala sva, kdo je, pa je rekel, da Veličko. To nama ni povedalo nič. Iz radovednosti sva odprla in zagledala strica Lojza. Sledila je ura pridige, s teto pa sva obljubila molčečnost in se je tudi držala«.

         

        Jože je dobil prve naloge

        Jože je kmalu začel za partizane poizvedovati o stvareh, ki so jim bile zanimive. Že konec leta 1941 sta s teto v visokem snegu začela v pletenem košu nositi hrano partizanom, ki so bili v zemljanki nad Gozdnikom.

        Ko so leta 1944 iz njegove vasi med partizane šli novi fantje (Veličko je 1943. leta padel), so bili obiski partizanov v Jožetovi hiši vsakodnevni, naloge, ki jih je dobival, pa vse številčnejše. Ljudje s Kala pod Mrzlico in drugi so Jožeta in teto Gizelo poznali kot zanesljiva sodelavca.

         

        Izdaja

        »Na žalost pa smo imeli v sorodstvu tudi ljudi, ki so bili naklonjeni Nemcem, med njimi teto mojih stricev, ženo brata moje stare mame, ki nas je izdala. Z mamo sva šla v ilegalo, se nekaj časa skrivala na bližnjih kmetijah, potem pa odšla na Dolenjsko in se nastanila v bližini Starih Žag. Tam je mama skrbela za triindvajset nedoletnih otrok«.

        Na žagi, tam so imeli tudi mlin, je delal brat njegovega starega očeta. Jože je šel večkrat tja. Stric mu je dal prgišče ovsene moke, mama pa je skuhala močnik za priboljšek. Na zadnji teh poti ga je srečal partizanski kurir. »Kam greš pob?« ga je povprašal. »K mami,« mu je Jože odgovoril. »Ne hodi k mami! Čez Gorjance so prišli domobranci, mama je z otroki morala bežati.«

         

        »Novinski lager«

        S kurirjem je Jože odšel v »novinski lager«, kot so mu rekli. Tam so sprejemali novince, ki so odhajali v partizane, in jih od tam napotili po enotah. Naključje je hotelo, da so partizani prav takrat iz Jožetovega kraja, ko so prišli na Dolenjsko po orožje, pripeljali nove. Med njimi sta bila tudi Milan Senica in Slavko Hafner, njegova sorodnika. Slavko je bil funkcionar, Milan pa borec. »Ko sem ravno razmišljal, kje je moja mama, me je ogovoril znan glas. Planil sem v jok, povedal, da mame ni, da je šla z otroki, da je bežala... Slavko Hafner je izprosil, da sem se lahko vrnil nazaj na teren, v Zasavje«.

         

        Minerjev pomočnik

        Pri Slavku, ki je bil miner na progi od Laškega do Litije, je postal kurir. Leta 1944 je bilo aktualno miniranje prog, vsak teden vsaj dvakrat. Podnevi je v bližino krajev, kjer so imeli namen zrušiti progo, nosil razstrelivo, ponoči pa sta s stricem stvar speljala do konca. Imel pa je še eno posebno nalogo.

        »Starejši ljudje se bodo spomnili, da so Nemcem pred lokomotive dajali po dva, tri ali štiri vagone, naložene s peskom, da so preprečili poškodbe na lokomotivi, če je bila proga minirana. V Hrastniku je bila na železniški postaji pošta. Šef je bil Suša iz Dola. K njemu sem dvakrat tedensko hodil po informacije, ker je vedno vedel, koliko vagonov bo pred lokomotivo«. Še danes pa žal ne ve, kako je do teh podatkov prišel in tega tudi nikoli ne bo zvedel, ker je Suša že dolgo pokojni.

         

        Nesrečna ženska spet izdala

        Tukaj pa se začne najbolj žalostni del njegove ga mladega življenja. S stricem sta se večkrat oglasila doma. Ko sta šla decembra leta 1944 od Sv. Jederti preko Marnega v zgodnjih jutranjih urah domov, kamor se je dalo priti skrivaj skozi gozd, se je stric odločil; da gresta po cesti. »To sva pred tem že večkrat naredila. Na žalost pa naju je spet videla tista nesrečna žena brata moje stare mame in naju izdala. Preoblekla sva se še, za počitek pa ni bilo več časa«.

        Ko je stara mama pogledala skozi okno, je bilo pred hišo zeleno nemške soldateske. Stric le zgrabil torbico in brzostrelko, njemu pa naročil, da ostane v hiši in skrije, kar ne smejo najti. Skril je vse, in to v odprtino dimnika: obleko, škornje, ki jih je imel najraje, pištolo, baterijo, angleško bluzo... »Potem sva s staro mamo lahko samo še strmela. Okoli hiše so grmeli streli. Ko sem zaslišal glas brzostrelke, sem verjel, da bo vse pobil, tako sem se zanesel nanj«.

        Na žalost ga je krogla doletela nad domačo hišo.

         

        Sovraštvo ugnezdeno v otrokovo srce nikoli ne izgine

        V tem spopadu sta bila ranjena dva Nemca in to je druge še bolj razkačilo. Ko so prišli v hišo, so ju začeli pretepati... »Nerad se spominjam tega. Preiskali so vse, a skrivališča niso našli«.

        S staro mamo so ju zvezali z »drotom« in kot največja zločinca vodili proti policijski postaji. Med potjo so se ustavili na Dolu pri Hrastniku, kjer je imela gostilno »Drakslerca«, po domače Županka, ki je bila naklonjena Nemcem. Navada je bila, da so Nemci vse, ki so jih ujeli, peljali k njej, da jim je dala piti vino. »Tudi naju, vsa krvava, so hoteli spraviti v gostilno. Še danes jo vidim, čez roko prt, v roki pa kuhalnico in čutim,  ako mi je pljunila v moj obraz in rekla: prekleti smrkavec, komaj si nehal zizati, pa se že družiš z banditi. S kuhlo me je po glavi, čeprav sem bil že ves krvav. To sem povedal zato, ker sovraštvo, ki se vsaki v mlado srce otroka, nikoli ne izgine. Še danes jo sovražim, kljub temu; da je že davno pokopana. Takrat sem se zaklel, da če pridem živ iz zapora, naredim tisto, kar danes vsi obsojajo. Pa tega nisem mogel narediti, sovraštvo do nje pa v meni:živi še danes.«

         

        »Vahtmajster« bil dober človek

        Ko sta prišla na policijo, tja pa so izpred jaška, delal je v rudniku, pripeljali tudi starega očeta, so Nemci že vedeli, koga so ustrelili. Stric Milan je bil pred odhodom v nemško vojsko (od tam je šel potem k partizanom) mesar pri Štravsu. Velikokrat je policajem dal kaj izpod pulta, zato ga je večina od njih poznala. Zdaj se je položaj spremenil. Še najbolj razočaran je bil sam »vahtmajster«, ki je bil Avstrijec.

        Sreča je bila v tem, da so vsi trije govori tako, da se je ujemalo. »To in spoznanje, kdo je ustreljeni, je povzročilo, da so nas izpustili«. Domov so lahko šli po štirih dnevih zapora.

         

        Pred novo aretacijo zbežal

        Prvi dan po tem dogodku so Nemci strica, ki je bil v angleški uniformi, pokopali. Nemci in Angleži so imeli podpisan dogovor o pokopih vojakov. Hoteli so vzeti ključ od hiše, pa jim je vahtmajster rekel, da so že preiskali, kar so preiskali.

        Po dveh dneh pa so prišli spet, da bi aretirali Jožeta, ker so o njem vmes že tudi vse zvedeli, a jim jo je pobrisal in vse do konca vojne opravljal različne naloge.

         

        Mama

        Domov je prišla po koncu vojne. Eden za drugega nista vedela ves čas.

        »Ne vem, če si zna kdo predstavljati, kako je, če mama sliši strele na svojega otroka. Moja stara mama je izgubila dva, oba prvorojenca iz njenih dveh zakonov. Milana in Pepeta.«

        9. maja je stari oče Hugo prišel iz partizanov domov. »Prve besede stari mami so bile: Pepeta ne boš videla več«. Padel je čisto na koncu vojne v boju z ustaši pri Rimskih Toplicah.

        Svoboda

        Dočakal jo je na Ptuju, a je domov prišel šele 16. junija. 10. ali 12. maja, tega datuma se ne spomni čisto natančno, je bil dodeljen črnogorski enoti za vodiča. »Ker sem obvladal jezik in bil še bolj otročji.« O Jožetu Povšetu, njegovem kasnejšem življenju, poteh, ki so ga leta 1959 pripeljale v Velenje, bi se dalo napisati še veliko. A to ni moj namen. Z njim sem samo skozi nekaj dogodkov v času med leti 1941 in 1945, ki so ljudem povzročili toliko gorja, razčistila tisto iz uvoda. Zdaj razumem.

        Milena Krstič - Planinc

         

        OPOMBA-dragutin: na Frankolovem so Nemci obesil 100 ljudi, od tega 20% mladoletnih ???

         

         

        20020427__010_Pogovor_z_Milojkom_Kumrom_Miklavcev-travnik_Cebulov_60m_grobnica.docm

         

        Pogovor z g. Milojkom Kumrom (Koroška cesta 38)

         

        V soboto dne, 27.4.2002 onb 10.00 uri, sem ponovno obiskal g. Kumra na njegovem domu. Pred časom  je obljubil, da mi pokaže še nekaj potencialnih mest grobišč na Goricah in v bližnji okolici. Odpeljala sva se z avtom na vrh Goric proti vzhodu, kjer je na križišču nameščena jeklena cestna zapora. Na tem mestu, kjer je speljana tudi cesta iz nekdanjega Družmirja in pelje preko rampe na Miklavčev travnik ter zavije tudi v smeri vzhoda v gozd, mi je pokazal daljši prostor stisnjen ob gozd. Na tem prostoru, za katerega mu je povedal stari Basist, naj bi bilo pobitih veliko število ujetnikov in beguncev, ki so bili pred tem nastanjeni v župnijskih hlevih. Lokacija je po njegovem spominu zelo spremenjena, saj jo je delno zarastel gozd, v največji meri pa poseg Premogovnika, ki je zgradil cesto navkreber v gozd. Pod to cesto, ki je visoko nasuta naj bi bili v glavnem grobovi. Dolžina tega terena je cca 25 m. Teren je lahko dostopen, saj leži ob obstoječih cestah. Po tem ogledu sva odšla mimo cestne rampe po makadamski cesti v smeri severa na Miklavčev travnik. Že med potjo do travnika mi je pokazal ob cesti v gozdu prostore, ki jih pozna iz mladih let. Ti prostori ob robu gozda so se površinsko spreminjali, iz prejšnjih gomil in višjih leg, v poravnan teren. Tod mimo je že dolgo prej vodil kolovoz. Smatra, da so na tem mestu grobišča. Odšla sva dalje po gornjem robu Miklavčevega travnika nekje čez polovico terena, kjer mi je nekaj metrov v gozdu pod ozko gozdno cesto pokazal globel. Jama, premera cca 5m, je zasuta z smrekovimi in ostalimi vejami. Na zunaj je globoka 2m, vendar dna nisem videl zaradi vej.

        G. Kumer je prepričan, da je tu tudi veliko grobišče, saj po opazovanju terena ni vzroka, da bi tu bila tako velika jama, ki pa se je pojavila pred desetletji in je pred vojno ni bilo, kot pripovedujejo starejši ljudje. Odpeljala sva se nazaj proti vodovodnemu rezervoarju na začetku Goric, kje mi je pokazal smer grobov proti Koroški cesti navzdol. Dolžina trase, posute z grobovi naj bi bile v dolžini vsaj 60m, kar pa najbolje ve g. Čebul Zvone, saj je to njegovo zemljišče. Dogovorila sva se še za pomoč na Poštajnerjevem travniku (pri Prazniku v Topolšici).

         

        27.4.2002                                                                              Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020427__012_Pogovor_z_Justina_Praznik_Bosanec_Madzar_KOCEVARJI-500_Sovic_Skoncnik_Leskovsek_Rezen_Zarko.docm

         

        Pogovor z gospo Justino Praznik (Topolšica 210, tel.št.: 58-82-097) 

         

        Dne, 27.4.2002, sem obiskal ob 11.00 uri gospe Praznik v Topolšici 210. Gospa Justina je lastnica kmetije skupaj s sinom Otom. Pri njej živi tudi sestra, ki je delni invalid. Želel sem izvedeti za dogodke ob koncu vojne in prve dni po koncu vojne. Na njihovem posestvu in na domačiji so bili nameščeni vojaki v partizanskih uniformah in z dvema komandirjema od katerih je bil eden Bosanec in drugi Madžar. Ta dva sta bivala v njihovi sobi in zanju so morali kuhati. V sobi sta imela svoj štab. Vojaki so bivali v drugi njihovi hiši in so skrbeli zase. Ravno v tem času so na njihovem in sosedovem posestvu ustavili begunce, ki so govorili slovensko. Po presoji gospe Justine jih je bilo vseh skupaj okoli 500. Bile so ženske, otroci, starci in tudi moški srednjih let. Kasneje sta jim oficirja KNOJ-a povedala, da so to bili ,,Kočevarji,, in vojni ujetniki, ki so bežali pred pobijanjem v Avstrijo, vendar večini njim to ni uspelo. V enem tednu je ta skupina pri njih nastanjenih likvidatorjev partizanske vojske in domačih likvidatorjev pobila vse zajete. Vsak večer so jih po 100 zvezanih odpeljali v smeri Goric, nakar je pred nočjo bilo slišati strašno streljanje. Tudi oficirja KNOJ-a sta se vedno zjutraj širokoustila pred družino Praznikovih, sploh pred očetom, kako uspešni so bili in koliko so jih spet pospravili na drugi svet. Vsa družina je bila pod močnim pritiskom in v velikem strahu. Pri pobijanju so pridno pomagali domači preizkušeni likvidatorji iz Šoštanja, saj naj bi bil odred z oficirjema prišel nekje iz Hrvaške in sicer iz Slavonije – slavonska brigada. Po končanih pobojih se je odred umaknil in izginil. Gospe sta vedeli za domače pobijalce, ki so tudi že med vojno ovajali domačine terencem, ki so jih nato pobili. Pravita, da so bili likvidatorji že pred vojno poznani sodelavci KP in jih domačini niso marali, zato so sedaj izvajali maščevanje brez vzroka. Eden takšnih je bil njihov bližnji sosed Franc Sovič, ki pa je že umrl (bil je specialist s pištolo). Prav tako je bil poznan po ubijanju njihov sosed Skončnik (njegova sestra še živi- Leskovšekova). Zelo pomemben krvnik je bil g. Režen, ki še živi v Šoštanju (bil je še pred leti lastnik gostilne na Koroški cesti, pred tem pa skrbnik Titovih vil po Sloveniji). Zloglasni likvidator je bil tudi »Žarko«, ki je pred tednom dni umrl v Velenju (likvidiral ljudi iz Grilovih hlevov).

         

        27.4.2002                                                                                          Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020429__002a_Izvajalci_pobojev_na_Goricah_Nahtigal_Zrnic_Ostir_Dermol_Berloznik_Obrez-Lempl_Povh_Verdnik_Ledinek_Vodovnik_Globacnik.docm

        20020429__002b_Izvajalci_pobojev_na_Goricah_Mevc_Melansek-brata-Melansek_Primozic_Mevc_Sovic_Rezen_Zarko_Skoncnik_Locan_Jezovnik.docm

         

        Izvajalci pobojev na Goricah:

         

        - Franc Nahtigal - likvidator (še živi ob morju), sestra živi v Velenju,

        - Cveta Goršek Zrnić – vodila poboje na Goricah, živi v Velenju, Cesta pod parkom 34,

        - Avgust Oštir iz Velenja – krvoločni morilec; likvidiral Pirmanšeka (na starost se mu je zmešalo v glavi),

        - Dermol Anton (Pskov Tona),  pokojni; iz Družmirja, živel na Metlečah pri Šoštanju; likvidator -

        streljal otroke –se obesil v stanovanju,

        - Anton Berložnik – likvidator, pokojni; vodil poboje v Klošah pri Grebenšeku,

        - Lempl Alojz - Obrezov Dušan - partizansko ime, pokojni; znorel ( že med vojno pobijal – župana Novaka),

        - Izak Povh, pokojni;  izdajal ukaze za poboje,

        - Marko Verdnik, pokojni; likvidator (blizu Šolna) , znorel pred smrtjo

        - Jože Ledinek, pokojni; likvidator iz Florjana (Ježovnikova ga je videla pri vodenju ujetnikov na Gorice)

        - Rudolf Vodovnik, pokojni; likvidator iz Šoštanja (se je obesil)

        - Franc Nahtigal pri Poštajnerju pobil 20 domačinov

        - Lempl, pokojni; z rovnico in lopato ubil nekdanjega župana Novaka v Okonini v Lokovici med vojno

        - Zrničeva osebno odpeljala Premelča

        - Globačnik Jože iz Lajš, bil likvidator in zasliševalec v Šoštanju (lista DESUS)

        - Mevc Valentin iz Raven 127, pokojni; pri Šoštanju bil likvidator (delala skupaj s Primožič Brankom)

        - Brata Melanšek iz Šoštanja bila miličnika na koncu vojne v Šoštanju (Franc še živi na Tovarniški

        poti), soudeležena pri pobojih

        - Branko Primožič, pokojni; likvidator- streljal z Mevcem v Ravnah

        - Franc Sovič iz Ravn, pokojni; (blizu Šoštanja) ovaduh in likvidator

        - Režen, pokojni; likvidator (lastnik gostilne na Koroški Cesti še pred leti –živi)

        - Žarko, pokojni; streljal Šoštanjčane iz Grilovih hlevov, umrl pred 10 dnevi v Velenju

        - Skončnik, pokojni; (brat Antonije Leskovšek) likvidator – sosed Praznikovih iz Lajš

        - Milan Ločan,

        - Ježovnik iz Šentilja

         

        Zapise sestavil in zapisal:                                                                     Šoštanj, 29.4.2002

        Anton Skornšek-

        predsednik komisije

         

         

        20020429__003a_Opravljeno_delo_komisije_CLANI.docm

         

        DELO KOMISIJE V OBČINI ŠOŠTANJ IN IZJAVE PRIČ:

         

        Sestava komisije za označitev in evidentiranje povojnih grobišč v OŠ (11.2.2002 U.L.OŠ)

        5.      Anton Skornšek, Skorno 38a           -           t.št.: 58-81-927             (03-8993-636)

        6.      Drago Koren, Lokovica143a           -           t.št.: 89-82-700             (041-394619)

        7.      Anton Berložnik, Florjan 187          -           t.št.: 58-81-218             (041-776-291)  

        8.      Detlef Tičer, Prešernov trg 12         -           t.št.: 58-82-273

         

        003a

         

        PLAN DELA KOMISIJE

         

        1. pridobiti in evidentirati kar največ informacij od prič o lokacijah grobišč in ostalih  informacij o pobojih.

        2. lokalno določiti in zakoličiti mesta grobišč.

        3. mesta grobišč vrisati na specialno karto.

        4. pridobiti od lastnikov zemljišč dovoljenje za posege na terenu.

        5. poiskati pomoč na MNZ za iskanje na terenu po potrebi z aparati.

        6. pridobiti od uprave Občine Šoštanj naročilnico za mali stroj kopač.

        7. izvesti pred pričami sondirne izkope na grobiščih.

        8. po prvih odkritjih ostankov pokopanih obvestiti državne organe:

                    - državno tožilko

                    - preiskovalnega sodnika v Celju

                    - kriminalistično policijo v Celju

        9. poskrbeti za nemoteno delo nadaljnjega izkopa ostankov mrtvih in njihovo shranitev.

        10. pripraviti poročilo o delu in odkritjih komisije za Svet OŠ.

        11. pripraviti odlok o celoviti rešitvi shranitve ostankov pobitih in ureditve zapisov.

        12. sprejem odloka

        13. komunikacija z javnimi glasili

         

         

        Šoštanj, 12.3.2002                                                                   Predlagatelj plana dela:

                                                                                                      Anton Skornšek

         

         

        ZAPISNIK 1. SEJE KOMISIJE ZA EVIDENTIRANJE IN OZNAČITEV GROBIŠČ

         

        Komisija za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj se je sestala dne 12.3.2002 na 1. konstituivni in delovni seji. Seja je potekala od 18.00 do 19.30 ure v sejni sobi Sveta občine Šoštanj.

        Na seji so bili prisotni: Drago Koren Anton Berložnik, Detlef Tičer in Anton Skornšek.

        Sejo je sklical predlagatelj ustanovitve komisije Anton Skornšek. Za sejo je bil predlagan naslednji dnevni red, ki so ga vabljeni prejeli z vabilom in sicer:

         

        1. ugotovitev verodostojnosti za delo komisije
        2. konstituiranje komisije- izvolitev predsednika
        3. obravnava in sprejem predloga plana dela komisije

         

        Sejo je pričel g. Anton Skornšek in razložil postopek sklica seje ter predlagal dnevni red v obravnavo.

        Člani komisije so se z dnevnim redom strinjali ter ga soglasno potrdili.

         

        Pod 1. točko dnevnega reda je komisija ugotovila, da je pristojna za začetek delovanja, z ozirom na objavo v Uradnem listu Občine Šoštanj tako, da je čas za veljavnost po objavi sklepa že potekel, zato je komisija uradno pooblaščena za delo.

         

        Pod 2. točko dnevnega reda, je g. Anton Skornšek pozval prisotne, da kandidirajo člane komisije za predsednika. G. Tičer in g. Koren sta predlagala za predsednika komisije g. Antona Skornška, s predlogom se je strinjal tudi g. Berložnik.

         

        3. točka dnevnega reda:

        Po potrditvi g. Antona Skornška za predsednika komisije, je ta v nadaljevanju seje predlagal v obravnavo plan dela komisije in ga predložil članom v pisni obliki.  Plan dela komisije je priloga temu zapisniku. Po proučitvi predloga plana so člani predlagali, da se k uspešnejšemu delu pritegne tiste občane, ki o teh stvareh karkoli vedo. V Listu občine Šoštanj naj se objavi članek o delu komisije in povabilo občanom za sodelovanje. Kontakt med občani je lahko pisni ali pogovorni z člani komisije, oziroma pisno preko občinske uprave. Za to potezo je zadolžen predsednik, ki naj v imenu komisije kontaktira z predstavniki občinske uprave ali z mediji. Predsednik se obveže, da bo v naslednjem izidu Lista Občine Šoštanj tudi prispevek o tej zadevi.

        Nadalje so se člani komisije odločili, da obiščemo občane kot  že znane priče in zberemo čim več informacij o mestih grobišč. Poiščemo pa tudi nove priče, ko se odzovejo občani na našo prošnjo.

        Člani predlagajo, da predsednik vzpostavi sodelovanje z Mestno občino Velenje in sicer z referatom za arhive, da poizkusimo najti podatke o zadevah v Šoštanju. Vzpostavi naj se tudi kontakt z predsednikom tovrstne komisije, ki je delovala pred 8 leti v Velenju in jo je vodil dr. Ivan Kralj. 

        Člani komisije smo si bili edini, da bodo velike težave z pridobitvijo informacij od glavnih akterjev pobojev v Šoštanju. V kolikor bo posredovanje neuspešno se bomo na pomoč obrnili na kriminalistično policijo. Člani komisije naj bi delovali vsaj po dva skupaj zaradi verodostojnosti  pričevanja, v kolikor se s tem strinjajo sogovorniki.

        Komisija se sestane ponovno, ko bo zbranih maksimalno možnih informacij o mestih grobišč. Takrat se odloči za nadaljnji korak v smeri reševanja tega problema.

        Seja je bila zaključena ob 19.30 uri.

         

         

        Zapise sestavil in zapisal:                                                                     Šoštanj, 29.4.2002

        Anton Skornšek-

        predsednik komisije

         

         

        20020429__003b_Opravljeno_delo_komisije_RAZGOVOR.docm

         

        DELO KOMISIJE V OBČINI ŠOŠTANJ IN IZJAVE PRIČ:

         

        Sestava komisije za označitev in evidentiranje povojnih grobišč v OŠ (11.2.2002 U.L.OŠ)

        1.      Anton Skornšek, Skorno 38a           -           t.št.: 58-81-927             (03-8993-636)

        2.      Drago Koren, Lokovica143a           -           t.št.: 89-82-700             (041-394619)

        3.      Anton Berložnik, Florjan 187          -           t.št.: 58-81-218             (041-776-291)  

        4.      Detlef Tičer, Prešernov trg 12         -           t.št.: 58-82-273

         

         

        Zapisal:                                                                                               Predsednik komisije:

        Anton Skornšek                                                                                   Anton Skornšek

         

        003b

         

        Razgovor z g. Ivanom Stropnikom (Basistom) na Koroški cesti 38 v Šoštanju.

         

        (tel.št.: 58-81-889)

        Dne 15.3.2002 ob 16.0 uri sem obiskal domačijo Basistovih na Koroški cesti V Šoštanju. Srečal sem se najprej z g. Ivanom starejšim, s katerim sva se spoznala in nato pogovarjala v njihovem dnevnem prostoru. Po desetih minutah pogovora se nama je pridružila njegova žena in malo kasneje še sin. G. Basist starejši se dobro spominja, kar mu je o pobojih in grobiščih povedal njegov oče. On je bil na fronti v nemški vojski in se je vrnil domov šele pozno po koncu vojne. Vsi skupaj so mi povedali še o ostalih imenih Šoštanjčanov, ki veliko vedo o grobiščih na Goricah. Predlagal mi je, da si ogledava kraje na Goricah, kjer so grobovi. Odšel je peš s košem na in grabljami ramenih skozi gozd, jaz pa sem se z avtom odpeljal na dogovorjeno mesto. Dobila sva se na Basistovih travnikih in pri Bodjanovih njivah na vrhu Goric. Na travniku ob cesti, kjer raste vrsta večjih hrastov, je po njegovem pokopanih večina pobitih. Prav tako mi je pokazal vogal Bodjanove njive, kjer je dodatno nasuta zemlja (umetno dvignjen nivo zemljišča, ker so pri oranju izkopavali kosti). Tudi na tem mestu mu je oče pokazal grobove. Grobovi naj bi bili tudi na travniku pod cesto na tistem mestu ob gozdu, kjer je ob vznožju travnika na nasprotni strani bila nekoč smučarska skakalnica. Teh grobov se ne spominja točno. Odšla sva tudi do starega vodnega rezervoarja pri lipi na začetku Goric iz smeri iz Šoštanja. Pri rudarski vrtini (nekaj metrov niže) pod križem je prav tako pokazal na grobove. V slučaju posega ob odkopavanju grobov na posestvu dovoljuje pristop in izvedbo del, vendar naj se teren poravna na prejšnje stanje. Želi, da ga o odkritjih obvestimo, ker je to njegova boleča rana iz mladosti. Boli ga to, da o tem ni mogel nikomur nič uradno povedati, oblast pa ni ukrenila ničesar za plitko pokopane žrtve pobijanja. Vesel je bil mojega prizadevanja in namena komisije o končni rešitvi te sramote nad Šoštanjem.

        Razšla sva se ob 17.30 uri, ko je odšel skozi gozd, kjer je nameraval naložiti še koš listja.

         

        Razgovor z Milojkom Kumrom na Koroški cesti 52 v Šoštanju. (tel.št.:58-82-501)

         

        Obiskal sem ga v sredo 20.3.2002 ob 17.00 uri na njegovem domu. Ravnokar je restavriral staro muzejsko okno in sem ga pri delu zmotil. Povedal sem mu čemu sem prišel. Bil je pripravljen na pogovor. Prvo mi je razložil dejanja, kako so fantiči prišli do človeških okostij na travniku ob gozdu pod starim vodovodnim rezervoarjem. Otroci so se igrali in postavljali šotor za svoje igre, zato so iskali primeren raven prostor. Na mestu kjer je bil slučajno grob je bila ravnina, ki so jo hoteli še malo poravnati. Po prvih lopatah zemlje, ki so jo odstranili, so naleteli na človeška okostja. Kopali so dalje in tako izkopali celo okostje ter ga sestavili na travniku ob grobu. Igrali so se z njim tudi naslednji dan, ko so to opazili sosedje in to javili na Milico. Njihovi starši so morali nato na zaslišanje. Otrok niso kaznovali, ker naj bi bili po mnenju Milice za to dejanje krivi tisti, ki so pobite pokopali preplitko. Prepričan je, da so grobovi skozi navzdol, 10m od stare ceste čez Gorice, ob robu nekdanjega gozda. Ta gozd je sedaj iztrebljen, vendar je jasna ločnica med novo nastalim sadovnjakom in starim travnikom. Grobovi so v razdalji 5-10m drug od drugega in jih je precejšnje število v smeri proti še stoječim hrastom nad sedanjimi hišami. Otrokom so takrat prepovedali še naprej kopati na Goricah. Pogovoru se je pridružil tudi sin Miha, ki je skupaj z očetom vedel za ostala grobišča na vrhu Goric. G. Milojko je izrazil verjetnost, da so v bližini lisičin pokopani pobiti, ker se lisice na mestih gnjitja mesa vkopajo in se desetletja ne prestavijo drugam. Ravno na mestu, kjer je tudi g. Basist pokazal na grobove je veliko lisičjih lukenj in sicer na spodnji strani ceste, cca 10 m od grobišč. Prav tako je po njegovem velika možnost grobov tudi na Poštajnerjevemu travniku ob robu gozda (pri večji brezi na obronku), saj je tudi na tistem mestu veliko lisičjih lukenj. Priče trdijo, da je bilo tudi na tem področju pobitih cca 20 ljudi. Po posvetu z njim sva z sinom Mihom odšla peš na vrh Goric skozi gozd. Pokazal mi je prav isti kraj pokopanih kot g. Basist, vendar z začetkom cca 5 m dlje proti vzhodu in v enaki dolžini po celem travniku ob cesti. Pokazal mi je tudi lisičje luknje, ki so še danes sveže kar pomeni, da lisice še danes živijo v teh brlogih. Na sami cesti med grobišči in lisičjimi brlogi pa se je cesta vdrla pred 14 dnevi toliko globoko, da so jo uspeli zasuti z gramozom cca 4 m3. Možnost obstaja, da so lisice spodkopale cesto in odnašale kosti iz grobov v svoje brloge. Za ostale grobove se Kumrovi ne spomnijo, veliko pa ve o pobojih njegova mama. Po ogledu na terenu sem se vrnil k Kumrovim, kjer sva se dogovorila o posredovanju možnih informacij s Poštajnerjevega travnika. Prepričan je, da je travnik v takšnem stanju odkar se spomne, ker nekateri trdijo, da je bil gozd skrčen in narejen velik pas travnika. 

         

        Razgovor z gospo Milko Ježovnik, Cesta heroja Rozmana 6 iz Šoštanja (58-82-292)

         

        Dne, 16.3.2002 ob 08.30 uri, sem obiskal gospo Milko Ježovnik iz Šoštanja, ki živi s sinom in

        snaho pod  vznožjem Goric. Obiskal sem jih že prejšno popoldne ob 16.30 uri, vendar nikogar ni bilo doma. Zaprosil sem jo za razgovor in se predstavil v imenu komisije. Takoj je bila pripravljena na pogovor. Povedala je, da je seznanjena z delom komisije in da je o tem brala v Našem času. Pove, da je dopolnila 90 let in je še zmeraj čila ter dobrega spomina. Še današnji dan je obremenjena s šoki, ki jih je doživela med 2. svetovno vojno in po njej.

        Na vprašanje, česa se še spomni po prvih dneh konca vojne, ko so se vršili poboji na Goricah odgovarja sledeče: - mimo njihove hiše so likvidatorji (Nahtigal, Skončnik ter ostali) oboroženi z brzostrelkami,  vodili skupine ljudi po cesti proti vrhu Goric. Med begunci so bili tudi otroci in ženske, ki so milo in prestrašeno gledali v njo, ko jih je z dvorišča opazovala. Ni jim mogla pomagati in še danes vidi prizore prestrašenih otrok, ki so se oklepali svojih mater. V skupinah je bilo od 15 do največ 20 ljudi, ki so malo kasneje končali svoja življenja pod kroglami likvidatorjev.  Največ pobitih je bilo ponoči, zato njej njih število ni natančno znano, je pa bilo slišati streljanje z vrha Goric. Misli, da število pobitih ne dosega 1000, seveda po njeni oceni.

        - Njen sin Milan (pridružil se je pogovoru z nama v kuhinji) je nekega jutra s prijatelji, s katerimi se je igral  pri vodnem rezervoarju, zagledal v že velikem žitnem polju vsaj 20 pobitih ljudi. Zbežali so domov in to povedali svojim staršem. Ležali so vsepovprek in tako ostali od nočnega poboja. Pokopali so jih šele tisto dopoldne. Zakopani so ob gozdu niže vodnega rezervoarja (danes še travnik).

        -Likvidator Nahtigal je na morišče vodil tudi posamezne ujetnike ali begunce in jih tam ustrelil (spomni se nemškega vojaka). Vsi pobiti so imeli zvezane roke na hrbtih z žico in zvezani tudi med seboj.

        - Pobiti so bili pred tem zaprti v Zeličevih hlevih v Šoštanju, od koder so jih nato vodili na Gorice.

        - Sodelavec pri pobojih z Zrničevo je bil tudi Ježovnik iz Šentilja – oba sta načrtovala poboje.

        - Leskovšekova Tončka je sestra od Skončnika, ki je bil eden glavnih likvidatorjev ( ona še živi v bližini Poštajnerjevih) - verjetno ne bo želela govoriti.

        - Po vojni je Branko Primožič vodil procese proti zavednim Šoštanjčanom in tako sodil z ljudsko tribuno tudi Ježovnikovima. Sojenje je potekalo v Sokolskem domu. Bila sta obsojena  izkoriščanja delavskega razreda in širokih ljudskih množic, ker sta pač bila lastnika mesarije. V ljudskem senatu sta sedeli tudi Placerjeva Pepca ter Ana, žena Bogota Gnezde, poznejšega komandirja Milice v Šoštanju. Obe sta zahtevali ustrelitev Ježovnikovih. Z energičnim nastopom gospe Milke, da naj  vsi pošteno delajo pa bodo tudi kaj imeli, se je ljudsko sodišče razšlo osramočeno. Konkretno jima niso imeli kaj drugega očitati, saj sta bila oba partizanska obveščevalca in mož tudi partizan. Samo zaradi mesarije bi ju morali ustreliti, vendar sta na koncu dobila nalog, da sta morala vsak mesec UDBI oddati zastonj 60 kg mesa . Bogo in Ana sta bila nato pri njih sostanovalca, da ju je lahko Ana kontrolirala.

        - Glavni javni tožilec je bil za celo takratno občino Rudi Bajec (kasneje zaposlen V TEŠ).

        - Mož gospe Milke je bil kaznovan tudi s 60 dnevi zapora, ki ga je moral tudi prestati, ker je doma zaklal dva svoja prašiča,.

        - Župana Galufa je Nahtigal ustrelil v Ravnah že med vojno (sam si je moral kopati grob).

        - Pri obisku moža v celjskem piskru je gospa Milka s spremljevalko videla tam uklenjena Šoštanjčana Skornška in Hoferja zato smatra, da sta ustreljena na Teharjih, saj so ju med ostalimi ravnokar vodili iz zapora.

        Smatra, da sta z možem in vso družino ter tudi ostalimi tako trpečimi Šoštanjčani bili tega deležni samo zato, ker so imeli nekaj imetja. Kasneje se je pokazalo, da so pobitim družinam nacionalizirali lastnino, otroci pa so se razbežali in skrili pri sorodnikih. Njen mož se spomni zapora v Mariboru, kjer je bil s še nekaterimi redkimi izpuščen, gospa Vošnjak pa je bila ustreljena kljub temu, da je vso vojno pomagala partizanom in bila zavedna Slovenka, čeprav je bila Hrvatica – bila je žena lastnika Šoštanjske tovarne usnja.                                 

        Razgovor z gospo Zrnić Cveto: Cesta pod parkom – Velenje (t.št.: 58-66-388)

         

        V petek dne, 29.3.2002, sem ob 12.15 uri poklical gospo Zrnić Cveto iz Velenja, ki je vodila organizacijo aretacij po vojni v Šoštanju. Delala je za OZN-o po naročilu in komandi iz Celja. Povedala mi je, da je bila takrat stara 18 let in je bila v to delo vključena na ukaz. Ne spominja se in tudi ne ve o številu postreljenih na Goricah. Ne ve narodnosti pobitih, ker so to izvajali drugi sodelavci. Imen tistih, ki so ji izdajali komande se ne spomni, prihajali pa so vsak dan tudi v Šoštanj. Možno je, da se spomni nekega imena, vendar mi ga danes ne ve povedati. Ljudje, ki jih je morala aretirati so bili odpeljani v zapore v Celje in niso bili ubiti v Šoštanju. Uradno je dala izjavo, ki je tudi v muzeju v Velenju in mi jo je voljna prebrati ali izročiti.

        Dogovorila sva se, da se srečava na pogovoru pri njej doma, ko bo boljšega zdravja. Poklical naj bi jo po 8.4.2002.

         

        8.4.2002 sem poklical g. Zrničevo za dogovorjeno srečanje. Odločila se je, da jo lahko obiščema z g. Koren Dragom v torek ob 10.00 uri na njenem domu na Cesti pod parkom št. 34 v Velenju. Pred tem časom sem se oglasil pri g. Korenu, ki mi je priskrbel dodatno mapno kopijo terena nad Gaberkami, okoliš Lepove goše. Ob 10.00 uri sva prispela k g. Zrničevi, ki naju je lepo sprejela v dnevni sobi. V bistvu je vedela čemu sva prišla, vendar sem ji kljub temu povedal kaj bi rada izvedela. Prvo nama je prebrala svojo izjavo, ki jo je pred veliko letu napisala vodju muzeja prof. Hudalesu. Zapis obsega dve tipkani strani A4 formata. Zapis je v slabem stanju - nečitljiv, vendar nama ga je vsega prebrala. Veliko tega kar sem jo vprašal je imela zapisano tudi v svojem zapisu kot odgovor. Na vprašanje koliko Šoštanjčanov je bilo aretiranih ne more povedati natančno, ker so to izvajale še ostale enote.

        Kje so bili nameščeni aretirani se ni mogla spomniti, oziroma ni vedela, ko pa sem jo spomnil na pričevanje očividca, da so jo videli v Zeličevih poslopjih pri obsodbah se je spomnila, da je bila verjetno tudi tam. Štab OZN-e in KNOJA je bil v Mravljakovi hiši, kjer so vodili glavne akcije. Kdo je bil tisti, ki je dajal komande za poboje pove, da nikoli tega ni izvajala, pač pa se spomni OZN-ovca Marka, ki je prihajal iz Celja in je bil pomočnik  šefa OZN-e v Celju, glavni šef pa je bil tovariš Milan. Komande za ustrelitve je izdajal KNOJ in te so prihajale iz Celja. Kdo je izdajal komande za aretacije pove, da so prihajali spiski iz OZN-e iz Celja. Kdo so bili likvidatorji v Šoštanju pove, da nikogar ni poznala in da pri streljanju ni sodelovala zato tudi ne ve koliko je ubitih na Goricah. Ko sem ji omenil imena in priimke likvidatorjev je takoj vedela kdo so in sej je čudila, da bi ti počeli takšne reči - sploh Branko Primožič. Na vprašanje kakšna je bila njena funkcija pri aretacijah in pobojih pove, da je res samo tisto kar je zapisano v njenem zapisu. Obžalovala je dejanja, ki so bila storjena v maščevalnosti nad nedolžnimi in otroki, pove pa da je bilo kar nekaj pristašev okupatorjev v Šoštanju in te je po nalogu OZN-e morala aretirati. O njihovi nadaljnji usodi ne ve nič več.

        Pravi, da je bila 17 letno dekle, ko so ji ubili starše v taborišču in je nato odšla v partizane kot je zapisala v zapisu. Vprašal sem jo še, če jo sme obiskati še kriminalistična policija iz Celja, je odgovorila, da ne vidi ovire in lahko pridejo k njej.

        Na koncu sem jo zaprosil, če smem fotokopirati zapis. Posodila mi ga je in ko ga je g. Koren prekopiral sem ji ga ob 10.45 uri vrnil na njenem domu. Izjavila je, da je bil najin odnos korekten in kulturen in prosi, da zapisa ne uporabimo za časopisne namene ali propagando.

         

        Razgovor z gospodom Zvonetom Čebulom: Koroška cesta 34 (t.št.:58-82-522)

         

        V torek, 2.4.2002 ob 16.00 uri sem obiskal g. Zvoneta Čebula z namero, da poizvem o lokacijah grobišč na Goricah. Prijazno me je sprejel skupaj z ženo. Povedal sem zakaj sem prišel. Strinjal se je o načinu reševanja problema, ki ga izvaja in je v planu komisije. Razložil mi je svoje poglede čemu je prišlo do teh pobojev, ki jih ne odobrava, vendar misli,da so naključje takratnih razmer po koncu vojne. Povedal je, da so njemu Nemci ubili očeta v taborišču in, da se ne strinja z omalovaževanjem partizanskega boja, ki ga je zaslediti v zadnjem času. Na moje vprašanje, kaj ve o mestih grobov na Goricah,  mi je pokazal od doma smer kjer je bil nekoč gozd, ki pa je sedaj spremenjen v travnik. Na robu prejšnega gozda 15m niže od stare ceste pod vodnim rezervoarjem kjer je ostanek vrtine, je začetek grobov. Misli, da so najmanj tri grobišča, vidni pa so tudi posedi na terenu travnika. Pove, da so pred 45 leti njega obsojali, da je izkopaval kosti, vendar so to počeli sosedovi otroci. Po pol ure pogovorov sem odšel na omenjeno mesto na Goricah in si teren tudi ogledal. V bližini, ki mi jo je opisal g. Čebul je resnično videti nekaj posedov. Verjetno je tu pokopanih kar veliko pobitih po vojni.

         

        Razgovor z gospo Ježovnik:

         

        Isti dan, 2.4.2002 (ob 16.30 uri) sem se iz Goric odpeljal k gospe Ježovnikovi, kjer sem poiskal še nekaj informacij glede izjav gospe Zrničeve. Na trditev, da Zrničeva ne ve nič koga so ustrelili na Goricah, niti ne ve o njihovi idenditeti, gospa Ježovnik pove, da Zrničeva laže in naj ji ne verjamem. Zrničeva je bila poleg, ko so v Zeličevi hiši na hitro obsojali v hlevu zaprte aretirane Šoštanjčane in ostale. Ona je osebno privajala aretirane v center k Zeliču in sodelovala pri hitrem sojenju. To je Ježovnikovi povedal njen pokojni mož, ki je iz tega gnezda rešil svojega strica, ki so ga hoteli likvidirati. Osebno je kriva za poboj tete gospe Jožefe Fuks iz Metleč, saj jo je ona aretirala. Na vprašanje, kako so bili oblečeni likvidatorji, ki so vodili ljudi na Gorice pove, da so bili v partizanskih uniformah s peterokrako na kapah in strojnicami čez rame. Žrtve ob mimohodu niso govorile, zato ne ve kakšne narodnosti so bile, misli pa, da so bili tudi Slovenci. Pobijanje se je odvijalo kar tisti teden po koncu vojne. Misli, da o pobojih ve dosti tudi gospod Franc Melanšek, ki je takrat po vojni bil uniformirani miličnik skupaj s svojim bratom. Sedaj stanuje na Tovarniški poti 3 v Šoštanju ( tel.št.:5-881-059). Brat mu je umrl pred več leti popolnoma vase zaprt in zagrenjen (misli, da se je v sebi žrl, saj skoraj ni več govoril, čeprav so bili včasih dobri sosedje). Po polurnem pogovoru sem se od gospe Ježovnikove poslovil in odšel.

         

        Razgovor in ogled terena s Francem Turinekom: Skorno 1-Šoštanj (t.št.: 58-81-279)

         

        V torek, 3.4.2002 ob 12.40 uri, sem se dobil z gospodom Francem Turinekom na parcelah, ki so last Čebula, on pa jih ima v najemu. Pokazal mi je približno ista mesta grobov, ki jih že poznam (pri vrtini). Odpeljala sva se še na Basistove travnike in na nekdanjo Stvarnikovo njivo. Tudi tu je potrdil mesta, ki jih je pokazal že g. Basist. Misli, da pod cesto v gozdu ni pokopanih, kajti tu je bilo težko kopati grobove, zato so pobiti na travnikih ali njivah. Posedanje ceste, ki smo jo videli pa je tu poznan slučaj, saj je teren vodno bogat in plazovit, zato grobišč na tistih mestih verjetno ni.

         

        Pogovor z gospo Jožefo Fuks iz Metleč 49:  (t.št.:5881-971)

         

        Danes, 5.4.2002, sem po telefonu sem poklical go. Fuks Jožefo, da preverim informacije, ki mi jih je povedala ga. Ježovnik.

        Na trditev ge. Zrničeve, da ne ve nič o pobojih Šoštanjčanov, mi Ga Fuks pove, da so go. Orel v nekaj dneh po koncu vojne aretirali na domu, ji vzeli torbico z denarjem in odpeljali. Kasneje so izvedeli, da je zaprta v Mravljakovi hiši. Zasliševala jo je Zrničeva. Smo enkrat je uspelo ge. Fuks priti do nje in ji prinesti malo hrane. Po tem dogodku je niso nikoli več videli. Smatrajo, da so jo ubili na Goricah. Ga. Orel nikomur ni storila nič slabega in se z politiko ni ukvarjala. Veliko ljudem v Šoštanju in v Lokovici je vsestransko pomagala.

        Smatrajo, da so jo ubili zato, ker je imela svojo trgovinico ob upravi Vošnjakove tovarne.

        Po tem uboju so njeno lastnino nacionalizirali.

         

        Pogovor z g. Hinkom Bolho: (Heroja Šercerja 9 – t.št.: 5881- 054)

         

        Dne, 5.4.2002 ob 14.00 uri sem se po telefonu pogovarjal z g. Bolhom. Na vprašanje ali so mu resnično zažgali prvo ženo, mi pove, da je to res. Bilo je leta 1950 in sicer v Klošah pod Belimi vodami. Njeno tuplo je zakopano neznano v bližini požganega objekta, kjer so zažgali okoli 12 ljudi. Kaj več mi danes ni hotel povedati, pač pa mi je obljubil, da se lahko o tem osebno pogovoriva. Kako se je to zgodilo ne ve natančno, ve pa kdo je to izvajal in po čigavem naročilu. Nekaj kosti od zažganih žrtev so svojci odpeljali kasneje na svoje grobove v Šoštanj. Dne, 9.4.2002 ob 17.00 uri, sem ga obiskal na domu, kjer sta me z njegovo ženo prijazno sprejela. Povedal mi je svojo žalostno zgodbo o razmerju s prvo ženo. Ko je odšel na doslužitev vojaščine leta 1949 v Sarajevo (bil je namreč mobiliziran v nemški vojski) so se pričele dogajati čudne stvari. Žena mu se ni več oglašala s pismi in, ko je prišel domov je ugotovil, da je imela drugega moškega. Od bližnjih in od očeta je izvedel, da se žena giblje med čudnimi moškimi na delovnem mestu (bila je v službi pri Gradisu). Po vrnitvi v vojsko so mu čez čas pisali, da je žena ubita s skupino zajeto v Belih vodah. O vzrokih za njeno smrt še do danes ne ve, niti s kom je bila takrat. Ve za osebe, ki so poboj izvršile, ni pa vedel, da so jih žive zažgali v skednju. Do danes ga ni o njej nič vprašal, imel pa je sitnosti dalj časa,da je dobil njen mrliški list za poroko z zdajšnjo ženo. O načinu smrti z nasilnim zažigom je zvedel od mene prvič, kajti imel je informacijo, da je bil skedenj zažgan iz izstrelka minometa.

        Pri nadaljnjem pogovoru mi je nanizal veliko podatkov o likvidatorjih v Šoštanju, kar je se je ujemalo z že znanimi podatki. Nov podatek zame je bil likvidator iz Družmirja in sicer Anton Dermol (Pskov Tona), ki je bil poznan kot likvidator otrok. Celo življenje je bil nato skregan na smrt s svojim očetom, ki tega ni odobraval.

         

        Pogovor z g. Milojkom Kumrom

         

        V soboto dne, 27.4.2002 onb 10.00 uri, sem ponovno obiskal g. Kumra na njegovem domu. Pred časom  je obljubil, da mi pokaže še nekaj potencialnih mest grobišč na Goricah in v bližnji okolici. Odpeljala sva se z avtom na vrh Goric proti vzhodu, kjer je na križišču nameščena jeklena cestna zapora. Na tem mestu, kjer je speljana tudi cesta iz nekdanjega Družmirja in pelje preko rampe na Miklavčev travnik ter zavije tudi v smeri vzhoda v gozd, mi je pokazal daljši prostor stisnjen ob gozd. Na tem prostoru, za katerga mu je povedal stari Basist, naj bi bilo pobitih veliko število ujetnikov in beguncev, ki so bili pred tem nastanjeni v župnijskih hlevih. Lokacija je po njegovem spominu zelo spremenjena, saj jo je delno zarastel gozd, v največji meri pa poseg Premogovnika, ki je zgradil cesto navkreber v gozd. Pod to cesto, ki je visoko nasuta naj bi bili v glavnem grobovi. Dolžina tega terena je cca 25 m. Teren je lahko dostopen, saj leži ob obstoječih cestah. Po tem ogledu sva odšla mimo cestne rampe po makadamski cesti v smeri severa na Miklavčev travnik. Že med potjo do travnika mi je pokazal ob cesti v gozdu prostore, ki jih pozna iz mladih let. Ti prostori ob robu gozda so se površinsko spreminjali, iz prejšnjih gomil in višjih leg, v poravnan teren. Tod mimo je že dolgo prej vodil kolovoz. Smatra, da so na tem mestu grobišča. Odšla sva dalje po gornjem robu Miklavčevega travnika nekje čez polovico terena, kjer mi je nekaj metrov v gozdu pod ozko gozdno cesto pokazal globel. Jama, premera cca 5m, je zasuta z smrekovimi in ostalimi vejami. Na zunaj je globoka 2m, vendar dna nisem videl zaradi vej. G. Kumer je prepričan, da je tu tudi veliko grobišče, saj po opazovanju terena ni vzroka, da bi tu bila tako velika jama, ki pa se je pojavila pred desetletji in je pred vojno ni bilo, kot pripovedujejo starejši ljudje. Odpeljala sva se nazaj proti vodovodnemu rezervoarju na začetku Goric, kje mi je pokazal smer grobov proti Koroški cesti navzdol. Dolžina trase, posute z grobovi naj bi bile v dolžini vsaj 60m, kar pa najbolje ve g. Čebul Zvone, saj je to njegovo zemljišče. Dogovorila sva se še za pomoč na Poštajnerjevem travniku (pri Prazniku v Topolšici).

         

        Pogovor z gospo Justino Praznik (Topolšica 210, tel.št.: 58-82-097) 

         

        Istega dne sem obiskal ob 11.00 uri gospe Praznik v Topolšici 210. Gospa Justina je lastnica kmetije skupaj s sinom Otom. Pri njej živi tudi sestra, ki je delni invalid. Želel sem izvedeti za dogodke ob koncu vojne in prve dni po koncu vojne. Na njihovem posestvu in na domačiji so bili nameščeni vojaki v partizanskih uniformah in z dvema komandirjema od katerih je bil eden Bosanec in drugi Madžar. Tadva sta bivala v njihovi sobi in zanju so morali kuhati. V sobi sta imela svoj štab. Vojaki so bivali v drugi njihovi hiši in so skrbeli zase. Ravno v tem času so na njihovem in sosedovem posestvu ustavili begunce, ki so govorili slovensko. Po presoji gospe Justine jih je bilo vseh skupaj okoli 500. Bile so ženske, otroci, starci in tudi moški srednjih let. Kasneje sta jim oficirja KNOJ-a povedala, da so to bili ,,Kočevarji,, , ki so bežali pred pobijanjem v Avstrijo, vendar večini njim to ni uspelo. V enem tednu je ta skupina pri njih nastanjenih likvidatorjev partizanske vojske in domačih likvidatorjev pobila vse zajete. Vsak večer so jih po 100 zvezanih odpeljali v smeri Goric, nakar je pred nočjo bilo slišati strašno streljanje. Tudi oficirja KNOJ-a sta se vedno zjutraj širokoustila pred družino Praznikovih, sploh pred očetom, kako uspešni so bili in koliko so jih spet pospravili na drugi svet. Vsa družina je bila pod močnim pritiskom in v velikem strahu. Pri pobijanju so pridno pomagali domači preizkušeni likvidatorji iz Šoštanja, saj naj bi bil odred z oficirjema prišel nekje iz Hravške in sicer iz Slavonije. Po končanih pobojih se je odred umaknil in izginil.

        Gospe sta vedeli za domače pobijalce, ki so tudi že med vojno ovajali domačine terencem, ki so jih nato pobili. Pravita, da so bili likvidatorji že pred vojno poznani sodelavci KP in jih domačini niso marali, zato so sedaj izvajali maščevanje brez vzroka. Eden takšnih je bil njihov bližnji sosed Franc Sovič, ki pa je že umrl (bil je specialist s pištolo).Prav tako je bil poznan po ubijanju njihov sosed Skončnik (njegova sestra še živi- Leskovšekova). Zelo pomemben krvnik je bil g. Režen, ki še živi v Šoštanju (bil je še pred leti lastnik gostilne na Koroški cesti, pred tem pa skrbnik Titovih vil po Sloveniji). Zloglasni likvidator je bil ,,Žarko,, , ki je pred tednom dni umrl v Velenju (likvidiral ljudi iz župnijskih hlevov).

         

        Pogovor z g. Milojkom Kumrom

         

        V soboto dne, 27.4.2002 onb 10.00 uri, sem ponovno obiskal g. Kumra na njegovem domu. Pred časom  je obljubil, da mi pokaže še nekaj potencialnih mest grobišč na Goricah in v bližnji okolici. Odpeljala sva se z avtom na vrh Goric proti vzhodu, kjer je na križišču nameščena jeklena cestna zapora. Na tem mestu, kjer je speljana tudi cesta iz nekdanjega Družmirja in pelje preko rampe na Miklavčev travnik ter zavije tudi v smeri vzhoda v gozd, mi je pokazal daljši prostor stisnjen ob gozd. Na tem prostoru, za katerega mu je povedal stari Basist, naj bi bilo pobitih veliko število ujetnikov in beguncev, ki so bili pred tem nastanjeni v župnijskih hlevih. Lokacija je po njegovem spominu zelo spremenjena, saj jo je delno zarastel gozd, v največji meri pa poseg Premogovnika, ki je zgradil cesto navkreber v gozd. Pod to cesto, ki je visoko nasuta naj bi bili v glavnem grobovi. Dolžina tega terena je cca 25 m. Teren je lahko dostopen, saj leži ob obstoječih cestah. Po tem ogledu sva odšla mimo cestne rampe po makadamski cesti v smeri severa na Miklavčev travnik. Že med potjo do travnika mi je pokazal ob cesti v gozdu prostore, ki jih pozna iz mladih let. Ti prostori ob robu gozda so se površinsko spreminjali, iz prejšnjih gomil in višjih leg, v poravnan teren. Tod mimo je že dolgo prej vodil kolovoz. Smatra, da so na tem mestu grobišča. Odšla sva dalje po gornjem robu Miklavčevega travnika nekje čez polovico terena, kjer mi je nekaj metrov v gozdu pod ozko gozdno cesto pokazal globel. Jama, premera cca 5m, je zasuta z smrekovimi in ostalimi vejami. Na zunaj je globoka 2m, vendar dna nisem videl zaradi vej. G. Kumer je prepričan, da je tu tudi veliko grobišče, saj po opazovanju terena ni vzroka, da bi tu bila tako velika jama, ki pa se je pojavila pred desetletji in je pred vojno ni bilo, kot pripovedujejo starejši ljudje. Odpeljala sva se nazaj proti vodovodnemu rezervoarju na začetku Goric, kje mi je pokazal smer grobov proti Koroški cesti navzdol. Dolžina trase, posute z grobovi naj bi bile v dolžini vsaj 60m, kar pa najbolje ve g. Čebul Zvone, saj je to njegovo zemljišče. Dogovorila sva se še za pomoč na Poštajnerjevem travniku (pri Prazniku v Topolšici).

        Po tem pogovoru sem se konsultiral z g.Novak Jožetom, ki je bil sin lastnika Miklavčevega travnika in pravi, da je globel nad travnikom posledica kopanja gramoza za posip bližnjih cest  in nikakor ne grobišča!

         

        Izvajalci pobojev na Goricah:

         

        -Franc Nahtigal - likvidator (še živi ob morju), sestra živi v Velenju,

        -Cveta Goršek Zrnić – vodila poboje na Goricah, živi v Velenju, Cesta pod parkom 34,

        -Avgust Oštir iz Velenja – krvoločni morilec; likvidiral Pirmanšeka (na starost se mu je zmešalo v glavi),

        -Dermol Anton (Pskov Tona),  pokojni; iz Družmirja, živel na Metlečah pri Šoštanju;likvidator -

        streljal otroke –se obesil v stanovanju,

        -Anton Berložnik – likvidator, pokojni; vodil poboje v Klošah pri Grebenšeku,

        -Lempl - Obrezov Dušan- partizansko ime, pokojni; znorel ( že med vojno pobijal – župana Novaka),

        -Izak Povh, pokojni;  izdajal ukaze za poboje,

        -Marko Verdnik, pokojni; likvidator (blizu Šolna) , znorel pred smrtjo

        -Jože Ledinek, pokojni; likvidator iz Florjana (Ježovnikova ga je videla pri vodenju ujetnikov na Gorice)

        -Rudolf Vodovnik, pokojni; likvidator iz Šoštanja (se je obesil)

        -Franc Nahtigal pri Poštajnerju pobil 20 domačinov

        -Lempl, pokojni; z rovnico in lopato ubil nekdanjega župana Novaka v Okonini v Lokovici med vojno

        -Zrničeva osebno odpeljala Premelča

        -Globačnik iz Lajš bil likvidator in zasliševalec v Šoštanju (lista DESUS)

        -Mevc iz Raven 127, pokojni; pri Šoštanju bil likvidator (delala skupaj s Primožič Brankom)

        -Brata Melanšek iz Šoštanja bila miličnika na koncu vojne v Šoštanju (Franc še živi na Tovarniški

        poti), bila soudeležena pri pobojih

        -Branko Primožič, pokojni; likvidator- streljal z Mevcem v Ravnah

        -Franc Sovič iz Ravn, pokojni; (blizu Šoštanja) ovaduh in likvidator

        -Režen, pokojni; likvidator (lastnik gostilne na Koroški Cesti še pred leti –živi)

        -Žarko, pokojni; streljal Šoštanjčane iz Grilovih hlevov, umrl pred 10 dnevi v Velenju

        -Skončnik, pokojni; (brat Antonije Leskovšek) likvidator –sosed Praznikov

         

        Zapise sestavil in zapisal:                                                                     Šoštanj, 29.4.2002

        Anton Skornšek-

        predsednik komisije

         

         

        20020429__003c_Opravljeno_delo_komisije_PRICE_DOGODKOV.docm

        DELO KOMISIJE V OBČINI ŠOŠTANJ IN IZJAVE PRIČ:

         

        Sestava komisije za označitev in evidentiranje povojnih grobišč v OŠ (11.2.2002 U.L.OŠ)

        1.      Anton Skornšek, Skorno 38a           -           t.št.: 58-81-927             (03-8993-636)

        2.      Drago Koren, Lokovica143a           -           t.št.: 89-82-700             (041-394619)

        3.      Anton Berložnik, Florjan 187          -           t.št.: 58-81-218             (041-776-291)  

        4.      Detlef Tičer, Prešernov trg 12         -           t.št.: 58-82-273

         

        003c

         

        Dogodki in priče dogodkov v Šoštanju:

        -Bogomir Gnezda – komandir milice v Šoštanju po vojni…Živi v Cankarjevi ulici v Šoštanju

         (tel.št.: 58-82-108)

        - Ivan Stropnik (Basist iz Družmirja) - stanuje na Koroški cesti 38 (mesta mu je pokazal njegov 

         oče na SZ strani Goric)

        -Pintar Margareta - pobili so ji svojce (Zeliči- oče, mati sestra)      tel.št.: 03-571-76.79

        -Zvone Čebul - ve za poboje (tudi pri Poštajnerju) živi na Koroški cesti 34 (tel.:588-25-22)

        -Herman (Sinč) še kot otrok izkopaval kosti na Čebulovem travniku, živi kot učitelj v Velenju

        -Premelč Gvido - ustrelili so mu očeta; bil trgovec z urami (takrat živeli v hiši Zvoneta Vasleta)

        -Fužir iz Gaberk, pokojni, (blizu Plejšejev iz Gaberk) bil vodja grobarjev pri pokopavanju

        -Antonija Leskovšek ve o pobojih blizu Poštajnerjevih (Topolšica 211, t.št.:58-82-614)

        -Ježovnikova (90 let) videla pobijanje, živi še na Goricah (Cesta heroja Rozmana 9,

          tel.št.: 58-82-292

        -Hinku Bolhi sežgali prvo ženo v  bližini Grebenška (1950 leta); 12 sežganih

        -Totrovi iz Šoštanja bili ubiti med vojno ( Franc po vojni)

        -Vida Goršek bivala v času pobojev v bližini grobišča 1 (sedaj živi v Zavodnjem 22a, pri Šoštanju

          lastnica gostišča ,,Pri Vidi,, -tel.št.:5895-195)

        -Anton Skornšek (st.) iz Metleč 47 pri Šoštanju, ( t.št.:5881-240) želi pričati

        -prof. Jože Hudales, Jerihova 22 – Velenje (tel.. 588-13-80) predstavnik Muzeja Velenje zbiral

         gradiva na to temo

         

        Zapise sestavil in zapisal:                                                                     Šoštanj, 29.4.2002

        Anton Skornšek - predsednik komisije

         

         

        20020509__Nas_Cas_Napad_na_Sostanj_Skornsek_st_likvidator_Dusan-Lempl-OBREZ.docm

        2002-05-09, Velenje, NAŠ ČAS, MNENJA IN ODMEVI

        Napad - na Šoštanj!

        V Našem času je bil objavljen članek z zgornjim naslovom.

         

        Vsebina se tiče spodaj podpisanega, ker sem dogodke napada na Šoštanj opisal v demokraciji, dne 7. 2. 2002; tako kot sem ga doživel v neposredni bližini. Kdor napad na Šoštanj pozna drugače, sem mu na razpolago v prisotnosti novinarja in zgodovinarja.

        Poudarjam še enkrat proti komu so se borili? Sami med seboj, saj ni bilo niti najmanjšega okupatorskega upora, »niti strela«. Po moji oceni je štajerski bataljon, kot ga imenujete, napadel z 10 največ 15-imi partizani. O postojanki in utrjenem mestu, takrat niti sledu, saj razen žandarjev in par vermanov se v Šoštanju ni nahajal nihče.

        In kaj je heimatdienst? V heimatdienstu so bili vsi Slovenci v takratni okupirani Sloveniji, ne samo Šoštanjčani. In tudi ulice so ostale nespremenjene, v nasprotju po vojni.

        Vse štiri kmete, ki jih omenjate, sem poznal, žalostno, resnično nedolžno pobiti. In to ne od vermanov, temveč od Ukrajincev. Zakaj? Tudi v Belih Vodah sem poznal Sanovršnike, očeta in sina, Brložnikovega sina, ki so ga zvezanega vrgli v zažgan skedenj, v Gaberkah je sestra ustrelila brata in njegovega sina, padla v Pohorskem bataljonu, da o krvoločnem likvidatorju »Dušanu« sploh ne govorim. Zakaj? Zato! Drugače misleči.

        P.S. »Dušan« je največji krvnik tega kraja – klal ljudi in pil njihovo kri !!!!!!!!!!!!!!!

        Oholost in sla, po imetju in slovenski zemlji naj bi pripadniki heimatdeinsta hrepeneli kako? Saj so bili več rodov Šoštanjčani, lastniki imetja in zemlje, tudi Vošnjaki, po vojni ste jim pa Vi vse odvzeli. Kaj pa kmetje? Odvzeli ste jim zemljo, predpisali obvezno oddajo ne zavedajoč se, da so Vas štiri leta vzdrževali. In vse to znate spretno zasukat.

        Požig Strojnikove žage, zaradi barak in slovenskega lesa zgrajenih v Dachau, četudi bi bilo res, je le kapljica v morju.

        Kaj, pa barake, Kidričevo, Teharje, Kočevski rog itd., ki so bile zgrajene iz slovenskega lesa in samo za Slovence.

        Vprašam vas tudi, kako naj se imenuje oborožen način napad na TUŠ, drugače kot rop. Tudi moj oče je bil nasilno mobiliziran, za odvoz, prevoz usnja v Zg.Savinjsko dolino.

        Besedo, drugače misleči ste zelo dobro izkoristili in vso storjeno krivico pripisali njim, ne pa storilcem, komunistom. Kaj so bili pa borci, ki so se pozneje znašli na Golem otoku in tisti, ki ste jih že med vojno likvidirali, drugače misleči. Zatrdim lahko, da nobeden od drugače mislečih Šoštanjčanov ni kazal s prstom na izseljence, pač pa se je to godilo po vojni, celo pljuvali so po njih. Primer Hanke Hubert, ki ste ga šli v Avstrijo »ugrabit«, mu v Šoštanju sodili, žal prepozno in ste ga morali spustiti. S culo na rami gotovo niso bežale matere z otroki zaradi preteklosti, pač pa zaradi strahu pred komunisti, Gorica, Huda luknja, do Mislinje več tisoč pobitih. Znate jih obsoditi, revolucijo pa poveličevati. Za počastitev občinskega praznika naj zgodovinarji pobrskajo in izbrskajo v arhivih prvi miting po svobodi, tudi tokrat so bile žrtve, »Nesreča«, vredni so pa spomina, kot napad. Zadnjem odstavku oz. prebivalcih Šoštanja bi pripomnil; da smo vi in mi z razliko, da vi komandirate in nam solite pamet. Mi, jaz pa objavljam izkrivljeno resnico, Laž? Zgodovina in resnica je pa samo ena.

        Svetloba, ki prihaja v mesto Šoštanj, je pa zelo vidna: propad tovarne usnja Šoštanj, uničenje uničenje glavnega trga, srce Šoštanja, predvideno je še rušenje dveh zgodovinskih objektov, osnovne in meščanske šole itd.

        Stavba s slavnim napisom je bila pa nacionalizirana, ste spraševali lastnika, »pregovor: tujega nočemo, svojega ne damo!«

        Ni madež na kolaborantih, madež je izključno na komunistih, s popolno odsotnostjo morale in zgodovine. Revolucija je obljubljala raj, povzročila pekel.

        To je moj odgovor na Vašo objavo, Napad na Šoštanj v Našem času, spoštovani, RO ZZB NOV Slovenije.

        Anton Skornšek, Metleče, Šoštanj

         

         

        20020509__Skornsek_Anton-st_Metlece_objava_Hubert_ugrabili-ga-v-Austriji_sodili_mu_Sostanju.docm

        2002-05-09, Velenje, NAŠ ČAS, MNENJA IN ODMEVI

        Napad - na Šoštanj!

         

        V Našem času je bil objavljen članek z zgornjim naslovom.

        Vsebina se tiče spodaj podpisanega, ker sem dogodke napada na Šoštanj opisal v demokraciji, dne 7. 2. 2002; tako kot sem ga doživel v neposredni bližini. Kdor napad na Šoštanj pozna drugače, sem mu na razpolago v prisotnosti novinarja in zgodovinarja.

        Poudarjam še enkrat proti komu so se borili? Sami med seboj, saj ni bilo niti najmanjšega okupatorskega upora, »niti strela«. Po moji oceni je štajerski bataljon, kot ga imenujete, napadel z 10 največ 15-imi partizani. O postojanki in utrjenem mestu, takrat niti sledu, saj razen žandarjev in par vermanov se v Šoštanju ni nahajal nihče.

        In kaj je heimatdienst? V heimatdienstu so bili vsi Slovenci v takratni okupirani Sloveniji, ne samo Šoštanjčani. In tudi ulice so ostale nespremenjene, v nasprotju po vojni.

        Vse štiri kmete, ki jih omenjate, sem poznal, žalostno, resnično nedolžno pobiti. In to ne od vermanov, temveč od Ukrajincev. Zakaj? Tudi v Belih Vodah sem poznal Sanovršnike, očeta in sina, Brložnikovega sina, ki so ga zvezanega vrgli v zažgan skedenj, v Gaberkah je sestra ustrelila brata in njegovega sina, padla v Pohorskem bataljonu, da o krvoločnem likvidatorju »Dušanu« sploh ne govorim. Zakaj? Zato! Drugače misleči.

        P.S. »Dušan« je največji krvnik tega kraja – klal ljudi in pil njihovo krv!!!!!!!!!!!!!!!

        Oholost in sla, po imetju in slovenski zemlji naj bi pripadniki heimatdeinsta hrepeneli kako? Saj so bili več rodov Šoštanjčani, lastniki imetja in zemlje, tudi Vošnjaki, po vojni ste jim pa Vi vse odvzeli. Kaj pa kmetje? Odvzeli ste jim zemljo, predpisali obvezno oddajo ne zavedajoč se, da so Vas štiri leta vzdrževali. In vse to znate spretno zasukat.

        Požig Strojnikove žage, zaradi barak in slovenskega lesa zgrajenih v Dachau, četudi bi bilo res, je le kapljica v morju.

        Kaj. pa barake, Kidričevo, Teharje, Kočevski rog itd., ki so bile zgrajene iz slovenskega lesa in samo za Slovence

        Vprašam vas tudi, kako naj se imenuje oborožen način napad na TUŠ, drugače kot rop. Tudi moj oče je bil nasilno mobiliziran, za odvoz, prevoz usnja v Zg.Savinjsko dolino.

        Besedo, drugače misleči ste zelo dobro izkoristili in vso storjeno krivico pripisali njim, ne pa storilcem, komunistom. Kaj so bili pa borci, ki so se pozneje znašli na Golem otoku in tisti, ki ste jih že med vojno likvidirali, drugače misleči. Zatrdim lahko, da nobeden od drugače mislečih Šoštanjčanov ni kazal s prstom na izseljence, pač pa se je to godilo po vojni, celo pljuvali so po njih. Primer Hanke Hubert, ki ste ga ali v Avstrijo »ugrabit«, mu v Šoštanju sodili, žal prepozno in ste ga morali spustiti. S culo na rami gotovo niso bežale matere z otroki zaradi preteklosti, pač pa zaradi strahu pred komunisti, Gorica, Huda luknja, do Mislinje več tisoč pobitih. Znate jih obsoditi, revolucijo pa poveličevati. Za počastitev občinskega praznika naj, zgodovinarji pobrskajo in izbrskajo v arhivih prvi miting po svobodi, tudi tokrat so bile žrtve, »Nesreča«, vredni so pa spomina, kot napad. Zadnjem odstavku 15. prebivalcih Šoštanja bi pripomnil; da smo vi in mi z razliko, da vi komandirate in nam solite pamet. Mi, jaz pa objavljam izkrivljeno resnico, Laž? Zgodovina in resnica je pa samo ena.

        Svetloba, ki prihaja v mesto Šoštanj, je pa zelo vidna: propad tovarne usnja Šoštanj, uničenje  glavnega trga, srce Šoštanja, predvideno je še rušenje dveh zgodovinskih objektov, osnovne in meščanske šole itd.

        Stavba s slavnim napisom je bila pa nacionalizirana, ste spraševali lastnika, »pregovor: tujega nočemo, svojega ne damo!«

        Ni madež na kolaborantih, madež je izključno na komunistih, s popolno odsotnostjo morale in zgodovine. Revolucija je obljubljala raj, povzročila pekel.

        To je moj odgovor na Vašo objavo, Napad na Šoštanj v Našem času, spoštovani, RO ZZB NOV Slovenije.

        Anton Skornšek (st.), Metleče, Šoštanj

         

         

         

        20020530__Nas_Cas_NAPAD_NA_SOSTANJ-2_Slivar_Mihael.docm

        2002-05-30, NAŠ ČAS

        Napad na Šoštanj (2)

         

        V »Našem času« sem, med drugim, prečital pismo gospoda Antona Skornška iz Metleč. Zelo lepo, toda za nekatere, ki so se »borili« skriti v varnem skrivališču, po končani vojni pa so se prikazali kot majski hrošči z »visokimi zaslugami« in odlikovanji, da so lažje ropali družbeno in zasebno premoženje in morili, ali pa nekateri, bili še v plenicah, s katerimi so lahko, ko so odrasli, po vojni manipulirali skrivači, boljševiki, vermani, plavogardisti in milijonske vrednosti prilastili, a obsojali poštene in nedolžne ljudi kot sovražnike!

        Vsako svojo nespodobnost zavili v celofan in jo mistificirali kot visoko zaslugo za boljševiški sistem, a svojim nasprotnikom vsako malenkost vpisali v »karakteristiko« kot sovražno in zločinsko dejanje! Samo na tak in podoben način - ustrahovanja - so lahko zločinsko vladali, kot edino zveličavni, 45 predolgih let! Imeli so svoje hlapce, ki se jih še danes moramo bati (če niso pomrli), ker so jim, po njihovih metodah, odlično služili, celo s fizičnim pospravljanjem nezaželenih in tako so vsako kritiko v kali zatrli, brez milosti!

        Tudi sam sem bil v partizanih in občutil kruto teh ortodoksnih boljševikov, ki jo še danes čutim! Ne kličejo me več na občni zbor ZB, torej sem primeren za odstrel! Sprašujejo me, ali sem bil na Graški gori, odgovorim jim po resnici, da nisem bil. Zakaj naj bi šel na Graško goro, če so me vrgli v nemilost Kralju na Betajnovi (opomba: to je ime za Žgank Nestla – znan kot velenjski komunistični rdeči 'krvavi' kralj) pod noge, ki je te svoje marionete tudi nagradil z raznimi še donosnimi dosmrtnimi funkcijami, a mene med socialne probleme!? Pošiljal je name svojega zvestega doživljenjskega hlapca, da bi mi naredil že tradicionalno znano hudobijo! Naj ne pozabi, da je vse to registrirano in da se lahko sedaj tudi zmoti v svojem zločinskem naumu!

        Pozdravljam resnicoljubno pismo gospoda Skornška, ki bi ga tudi sam podpisal, če bi bilo potrebno! Predolgo smo bili tiho, indoktrinirani, opranih možganov, kar upajmo, nikoli več ne bo mogoče potrebno!

        Narod naš spomine hrani! In Narod si bo pisal sodbo sam!

         

        Mihael Slivar, Šlandrova 8, Velenje

         


         

         

        20020605__Safaric_Dragutin_osebna_001259535.jpg

         

        20020607__015_Zdenka_Cerar_krim.Mocni_omenja_800_zrtev_v_okolici_Sastanja.docm

         

        Anton Skornšek

        Skorno 38/a,

        3325  ŠOŠTANJ

         

        Državno tožilstvo RS

        Generalna državna tožilka

        Ga. Zdenka Cerar

         

        Zadeva: reševanje problema povojnih grobišč v občini Šoštanj.

         

        Svet občine Šoštanj je imenoval dne, 11.02.2002, štiri člansko komisijo za evidentiranje in označitev grobišč po vojni pobitih na območju občine Šoštanj.

        Na 1. seji komisije dne, 12.03.2002,  sem bil imenovan za njenega predsednika.

        V planu dela komisije smo si zadali nalogo odkriti in obeležiti mesta grobišč po vojni pobitih občanov, vojnih ujetnikov in beguncev.

        Povezal sem se z MNZ RS, ki je takoj angažiralo Policijsko upravo Celje, s katero smo vzpostavili sodelovanje. Pred konkretnim skupnim delom s kriminalistično službo smo sami opravili veliko poizvedovanj na terenu in odkrili pet grobišč ter zapisali veliko informacij o izvajalcih pobojev. Šele nato smo pričeli konkretno sodelovati in sicer z višjim kriminalistom g. Marjanom Močnikom. Predali smo jim fotokopije dokumentacije (zemljepisne karte specialke z vrisanimi mesti grobišč in zapise pričevanj z imeni pričevalcev in izvajalcev pobojev).

        Policija je izvedla tehnični del vrisa in posnetke grobišč na terenu. Izvedeni so bili poizvedovalni obiski pri še živečih storilcih dejanj in veliko poizvedovanj med občani.

        G. Močnik, višji kriminalist, sedaj pripravlja kompletni spis za obtožnico, ki jo bo predal tožilstvu.

         

        S tem je delo komisije praktično končano. Svetu Občine Šoštanj moramo poročati o opravljenem delu, vendar ne poznamo postopka, oziroma kompetenc v zvezi z dokončno rešitvijo teh grobišč in sicer:

        kdo lahko izvede prekop, oziroma izkop človeških ostankov

        kako je urejeno z zakonom o shranitvi ostankov

        kdo naj financira ta dela

        katera je naslednja faza dela, ki jo lahko še opravimo sami (sprejetje občinskega odloka o ureditvi teh grobišč ali skupnega grobišča)?

         

        Po preverjenih pričevanjih je na terenu v okolici Šoštanja pobitih blizu 800 ljudi.

        Prosim Vas za nasvet po gornjih vprašanjih!

         

        Šoštanj, 7.6.2002

         

         

        20020610__013a_Pogovori_z_ostalimi_maj_Potocnik_Totra_Hudomalj_Hudales-Joze_Kotnik-Miro_Gnezda-Bogomilj_Skornse-Platzer_Gorsek_Vida.docm

        20020610__013b_Pogovori_z_ostalimi_maj_CERAR-GASPER_Lihteneger-Alojz_5-KOZAKOV_Kozamurnov_travnik_Bele_Vode.docm

         

        DODATNI POGOVORI V ZVEZI MEDVOJNIH IN

        POVOJNIH DOGODKOV V ŠOŠTANJU

         

        -Dne, 30.5.2002, sem se telefonično pogovarjal z G. Viktorjem Potočnikom o morebitnih podatkih v zvezi pobojev v Ravnah. Povedal mi je, da še nima nobenih podatkov, če pa bo kaj novega izvedel mi bo javil. (tel.št.:589-31-69;   Ravne 97)

         

        -Klical sem Toneta Totra z namenom izvedeti kakšne podatke o dogajanjih v Šoštanju med in po vojni. Pove mi, da se lahko oglasim pri njem na razgovoru, ker se spomni veliko dogodkov v zvezi s tem. Dogovorila sva se o obisku, za kar se mu naj prej najavim. (t.št.:588-22-08;  Trg svobode 9, Šoštanj).

         

        -Poklical sem učitelja g. Franca Hudomalja iz Raven 181, s katerim sva bila dogovorjena že izpred 3 tednov. Obljubil mi je, da bo poizkusil najti kakšne podatke o dogajanju v Ravnah med in po vojni. Povedal mi je, da je večina dogodkov o tem zapisanih v knjigi g. Ževarta z naslovom: Od vstaje do zmage. Predlaga, da si jo preberem in se po tem po potrebi lahko še slišiva. (t.št.: 589-31-78; Ravne 181).

         

        -Sklenil sem, da poiščem to knjigo in da obiščem g. Totra ob prvi priliki.

         

        -Namen imam poklicati g. Jožeta Hudalesa, ki sem ga že večkrat klical vendar ga nisem dobil. On je avtor raziskav o dogajanjih in je dogodke kronološko zapisal v zvezi z dogajanji v Šoštanju in bližnji okolici. (t.št.: 897-25-71,   Jerihova 22- Velenje).

         

        -Močnik mi je povedal, da je pri zasliševanju Franca Nahtigala v Kopru le-ta omenil Mira KotnikaStaneta (partizansko ime), ki je bil eden glavnih na OZN-i v Celju in tudi v Šoštanju po vojni. Ta je izdajal ukaze o aretacijah in pobojih. Še živi v Celju.

        Zaslišal bo še Bogomirja Gnezdo v Cankarjevem naselju, Jožefo Skornšek-Platzer, Vido Goršek iz Zavodenj.

         

        - V petek, 7.6.2002 sem se telefonično pogovarjal s tajnico generalne državne tožilke, go. Sonjo Gašperlin (tel.št. državnega tožilstva: 01-232-03-96)

        Razložil sem ji kaj dela komisija v Občini Šoštanj in, da želimo dobiti informacije o možnostih nadaljnjega dela v tej zadevi. Prosila me je naj pošljem pisno obrazložitev in naše želje po pomoči na njen naslov, oziroma E-mail: sonja.gasperlin@dt-rs.si. Takoj sem ji poslal dopis, ki je v prilogi dokumentacije komisije.

        V ponedeljek, 10.6.2002, sem jo ponovno klical zaradi ugotovitve prejema sporočila. Povedala mi je, da je sporočilo izročila ge. Zdenki Cerar-generalni državni tožilki. Pove, da me bo verjetno ga. Cerar poklicala, oziroma pismeno obvestila o možnostih sodelovanja.

         

        -10.6.2002 sem klical prof. Jožeta Hudalesa v zvezi z možnimi podatki o dogajanjih v Šoštanju po vojni. Povedal mi je, da je bila pred 10 leti v tedanji še skupni velenjski občini ustanovljena komisija za te zadeve, ki ji je predsedoval g. Lesnik. Komisija ni odkrila nič novega razen, da je opravila razgovore z okoli 10 občani Šoštanja. Pogovarjali so se z pričami, ki jih tudi mi poznamo, vendar nobeden od teh ni bil očividec dogajanj. G. Hudales me je napotil k g. Kljajiču, ki je takrat bil zadolžen za izvajanje te naloge, on sam pa konkretno na tem ni delal.

         

        -Istega dne sem klical g. Kljajiča in ga zaprosil za eventualno pomoč. Tudi on mi je povedal isto zgodbo o njihovem delu v takratni komisiji. Za nekatera grobišča so takrat izvedeli, vendar za vsa tista, ki so nam poznana pa ne. G. Kljajič mi je povedal o 5 pokopanih Kozakih na Kozamurnikovih travnikih v Belih vodah. Dlje od te informacije niso raziskovali. O možnih grobovih pobitih nemških ujetnikih v Ravnah ne ve nič. Povedal je, da so Nahtigala že pred 10 leti odkrili v Kopru. Pisali so mu in ga prosili za sodelovanje, vendar ni hotel odgovoriti, oziroma sodelovati. Prosil me je o novih informacijah na katere smo, oziroma bomo še naleteli pri delu.

        Več o dogajanjih v Šoštanju niso uspeli pridobiti niti v arhivih OZN-e in policije, saj ne obstajajo nikakršni dostopni dokumenti v zvezi s tem.

         

        Prof. Jože Hudales, tel št.: 898-26-30 (službeno v muzeju Velenje)

        Damjan Kljajič, tel.št.: 898-26-34 (službeno v muzeju Velenje)

         

        -Nameravam poklicati g. Alojza Lihtenekerja iz Topolšice 215 (tel.št.: 588-10-68) nekdaj živel pri Pečovniku – (sosed Praznikov)

         

        10.6.2002                                                                              Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020610__Nas_Cas_Kolaboracija_NE_more_biti_Plemenito_Dejanje_dragutin_PROTESTNO_pisno_urednistvo_NC.docm

        2002.06.10  -  (2001.12.28, Velenje), za časopis »NAŠ ČAS«, Velenje

         

        Po objavi članka »Kolaboracija ne more biti plemenito dejanje« od strani Velenjskih ZZB NOB že decembra lani, namesto voščilnice za Novo leto, so nam ponudili žuganje kot nekoč v imenu ljudstva. Takoj sem sestavil to pismo. Letošnjemu »spopadu« med ZZB NOB in drznimi posamezniki iz one druge strani, me je opozorilo, naj se oglasim. Za moje stališče do vas ali danes po vaše »blatenje vaše slavne preteklosti«, ste pred pol stoletja za take očitke človeka kar likvidirali – v imenu zaščite ustavnosti in v imenu ljudstva. Nekaj te drznosti vam je še ostalo, in jo skrbno prenašate na vašo tretjo generacijo. Novačite mladino v svoje vrste, to pa pomeni, da postajate planinsko društvo? Nekaj letošnjih »udarnih« slik v lokalnem časopisu Naš čas, opozarja na ponovno oživitev vaše preteklosti polno groze in rdečega fašizma.

        In še nekaj pred nadaljevanjem mojega pisma. Prejšnja leta so ZZB NOB imeli svojo obletnico zmage na Poljani ob sobotah, letos pa namerno v nedeljo, da bi zopet »žugali« žrtvi z one druge strani, v Avstriji, kjer se sva povojna leta zbirajo Hrvati na znanem »Bleiburškem polju«, kjer je bil izvršen genocid nad golorokimi ljudi maja 1945., »krvarina« pa se je nadaljevala nato še po vsej Sloveniji in vse do Makedonije. Beseda »krvarina« pa pomeni, plačilo za izvršeno delo oz. pomoč pri likvidacijah: gospodarske ugodnosti, krediti…, enim zaščita, za druge pa likvidacije ali pa pregon…

        Deželica Slovenija, ocena mojega raziskovanja o žrtvah v okvirju velikosti Slovenije je, da je bilo 1945. pobitih preko pol milijona raznih ljudi in temu početju opravičeno rečem: genocid! In takšen narod bi se naj bahal s pozicije ponosa svoje preteklosti za vstop v Evropo? Pošasti!!!

         

        1. Vi pri ZZB NOB, ste še vedno srce državni politiki, ki vas uboga – vas demokrate, ki vodite svoj narod v Evropo z vso prikrito krvavo preteklostjo.
        2. Ko je v 2000 letu izšla knjiga »Tudi mi smo umrli za domovino« od strani Društva za ureditev zamolčanih grobov (na koncu te knjige je tudi moj prispevek!), so ZZB NOB iz Velenja in Zasavja poskušali preprečiti prodajo te knjige, za njihovih petdeset let pa jih nihče ni oviral, ko so ponarejali in pisali laži, ko so druge ne samo ovirali, njihov sovražnik je bil velikokrat kar »eliminiran« oz. pospravili ste ga na hladno!!!
        3. Če ste se morali krvavo in pošteno obračunati s kolaboranti, kako to, da so glavne žrtve na področju Slovenije bili Hrvati? Med temi pobitimi, na območju Slovenije, so bili Hrvati in to v največjem številu civilisti. Druge trditve, iz katerih so nastali knojevci, oznovci, udbovci in še in še kopico zmedenih imen, za katerimi ste se skrivali, so laži. Veste, stari in preprosti ljudi pa ne lažejo, vi nosite krvavo breme iz preteklosti! Še danes, čeprav niste čista oblast, odločate o usodi ljudi. Razgledani in fakultetni ljudje v svoji visoki starosti me opozarjajo, da je samo na področju Celja v letu 1945 bilo pobitih in pokopanih okoli 75 tisoč žrtev!? Krvav narod ste in o tem še vedno ne upate govoriti!
        4. Svet ali Evropa zatrjuje, da je Jugoslavija (ali pod šifro Tito) imela 1.17 milijona manj prebivalcev kot prej(!?), točneje rečeno, toliko jih je končalo pod rušo. Slovenija je najbolj bogata deželica v vsej Evropi po masovnih moriščih in seveda temu se reče grobišča: lociranih imam že okoli 900 (devetsto) grobišč, pričakujem pa nad tisoč dvesto teh lokacij. Imeti visoki vojaški čin, morda generalski ali kar udbaški, knojevski, predsedniški in t.d., pa nič ne vedeti in ne biti odgovoren za genocidna dogajanja na domačem terenu, se postavlja dvom: ali ste imeli pravico imenovati se vojska ali konstituirana država? Ne, nimate te pravice, posebej ne po tolikih letih, kar sedaj odkrivamo, kakšni zločini so bili storjeni, za katere noben nič ne ve! Ste kar dobro naredili svoje delo, dobro ste očistili svojo palubo. Tudi jaz sprašujem ZZB NOB po grozljivem imenu Dušan! Vi nič ne veste za to, drugi pa vedo: to je pravilo v hierarhiji?
        5. Krivce pa danes dostikrat ugotavljamo po nenavadnem ključu: bil je pogumen in manj pismen, visok politični položaj, otroci fakultetno izobraženi in zasedajo tople stolčke očetov, ob samostojnosti države so sekretarji postali demokrati, predvsem pa bogataši po hitrem postopku. Leta 1945. se je preko teh krajev premikala strahotna množica prestrašenih civilistov: predvsem pošten in verni narod je bežal prek »antikristi«. Ta narod je pobral vse kar je imel, a niso bili prav revni tisti, ko so šli na zadnjo pot: nato so bili oropani živi in mrtvi! Postavljam vprašanje, kje je končalo to ogromno oropano bogastvo? Je to morda bila podlaga za pospešeni razvoj gospodarstva po 1945., predvsem v Sloveniji, znano pod imenom »krvarina«, ko se je Hrvatom jemalo in drugim dajalo? Se vi zmagovalci zavedate tega vprašanja? Enaka zgodba je pod imenovano LB!
        6. Sam šef VDV-ja Polak pravi (to je izrekel v 2001. letu): bilo jih je 17 tisoč v KNOJ-u, kako pa bi naj vedel za vsakega kaj počne? Res je nesmiselno danes kaj takega misliti, da bi moral to vedeti, za to imamo dokumente: naročilnico za ubijanje, rekli bi, vse prek! Da vas opomnim na ta dokument z vašo arhivsko številko: A445780 - 32

        Poveljstvo Vojske državne varnosti

        Dne 15. marca 1944.

        Recimo da del vsebine tu zanemarimo, kaj pa pomenijo ti kolaboracionistični vzkliki:

        Živela Narodno osvobodilna vojska Jugoslavije !

        Živel maršal Jugoslavije, tov.  Tito !

        Živela Rdeča armada !

        Živel voditelj in učitelj vseh zasužnjenih narodov tov. Stalin!

        Živeli naši zavezniki!

        Smrt fašizmu -  Svobodo narodu !

         

                    Naročilnico podpisal osebno: Komandant podpolkovnik: Bojan Polak – Stjenka.

         

        1. Brez narodnosti, brez imena ljudstva, brez vere le kolaboracionistični pozivi. Petkrat več svojih ljudi ste pobili po vojni, kod jih je uspelo okupatorju v štirih letih. Niste slišali, da se je groza in strah pojavil pri ljudeh z vašim prihodom, imenovano svoboda. Niste še slišali za statistiko, koliko domov je bilo v Sloveniji oropanih po vašem prihodu? Ker danes ni več VDV-ja, UDBE, KNOJ-a in t.d., ste edino vi iz te vaše nedavne vladajoče preteklosti odgovorni za to zlo in genocid storjen nekoč na tem ozemlju. Pojem demokratičnost pa pomeni pravna država, kar pa Slovenija še ni dosegla!!!
        2. Društvo za ureditev zamolčanih grobov je leta 2000. izdalo svojo obširno drugo knjigo, pripravlja pa že tretjo knjigo, ki vas bo zgrozila z nanizanimi podatki in kartami morišč in grobišč po Sloveniji. Vse kar danes potrebuje kriminalist in državno tožilstvo, za svoje delo, lahko najde tam napotke in smernice, žal pa jih vi iz preteklosti ovirate, ker imate moč v svojih potomcih na najvišjih državnih položajih, seveda demokratično izvoljeni, tako kot je bilo malo prej. Demokracija je bila pobita 1945. leta in potem, za naslednjih 100 let! Ena od velikih vrat Evrope, za katera skrbijo posamezniki, na katera hodi trkat Slovenija, imajo napis: 'pazi, tu je grobišče'!
        3. Zapisali ste: ZZB NOB je organizacija civilne družbe. Nek vaš aktiven član, glede na njegova leta ni bil partizan, sicer pa je vsak peti Šercerjevec res bil otrok(!), je mnogim Velenjčanom dobro znan ta mož. Meni je znan po tem, kako mi je pred šestimi leti po telefonu zagrozil, da mi bo za božič pobil družino! Ni ga težko prepoznati, vaš je, saj še danes govori zmedeno prleško bosanščino. Znana njegova Grozilna pisma Hrvatom so njegov hobi, ZZB NOB, policiji in tožilstvu pa v zabavo(?)! Kdo vse tu ni resen!?
        4. Poglejmo posledice vašega ravnanja. Srbski partizan najde v Sloveniji ustaškega otroka, slovenska družina ga posvoji in postane Sloven-ec (ka). Ta otrok pri petdesetih letih, ali pred upokojitvijo, ugotovi, da ni Sloven-ec (ka)! Zapustiti svoj slovenski dom in svojo slovensko družino. Ta oseba je bila v Velenju, in jo mnogi poznajo. Laži in laži, le slep moraš biti, da to ne vidiš, kako so bila življenja malo vredna za vas!
        5. Nedaleč od tod je Galicija in Železno, tam so številne kraške jame in rudniki. Kolona žensk in njihovih otrok pod vašo stražo je usmerjena v hrib, le zakaj? Domačinom uspe dva otroka rešiti, baje so ti še živi. Triletna deklica v Celju preživi likvidacijo, ker je nekdo v noči opozoril mater, da bo jutri z otrokom odpeljana in streljana – ta Hrvatica je žena enemu od direktorjev iz TGO – sedaj upokojenec. Vi ZZB NOB, NOG in t.d. nič ne veste, tudi sedaj nič ne veste, bili ste slepi, znanost pa še ni toliko napredovala, da bi vas odslepila. Omenjam to vaše početje, ko več niste bili partizani, nadeli ste si le druga imena. Govorim predvsem o vašem početju po osvoboditvi!
        6. Postavljam vam grozljivo vprašanje: kje so ti kraji, kje so pancer grabni, grabni, kje so močvirja in grape, kje so zapuščeni rudniki, kje so te parcele, kraške jame, kamor je v Yugi bilo spravljeno preko milijon ljudi? Samo kraških jam in vrtač z najdenimi ljudskimi kostni po 1945. letu štejemo že preko 110 lokacij v Sloveniji. Ne morem se več zgražati nad temi mojimi podatkih, vi pa itak nič ne veste o tem, nimate vsi nočnih mor, saj mnogi vaši spijo pri luči, pod posteljo imajo sekiro, mesarski nož ali pištolo.
        7. Ste bili ali niste bili organizirani!? »Slovenska partizanska vojska je imela v času vojne stroga pravila in tudi kazni za nespoštovanje pravil. Ne gre pozabiti dejstva, da je bil prenekateri borec za skorjo kruha, ki si ga je prilastil mimo pravil, deležen najstrožje kazni«. Torej, kako kruti ste znali bili, se vidi iz teh vaših besed, poznavanje vašega početja mi prihajajo solze od smeha. Torej, nasprotnik je bil ubit po hierarhiji! Odgovorni ste!!! Kot vidite, dovolj je še pogumnih ljudi, poglejte si še enkrat dokumentarni film »DOSJE TEHARJE«, ko vam ljudi v visoki starosti s strahom govorijo, kako bolni ste ubijali. Povejte, zakaj je področje nad Proseniškem ob Teharij še vedno pod stražo? Grozljivejšo krutost od vaše ne poznam! Ker pa stalno trdite, da to niso vaši, potem pa snemite krivico s sebe in pokažite te krivce!? Znano je, kako trdo držite pod kontrolo svoje poštene borce, da vam nebi ušli! In po teh svojih »krvavih herojih« ste poimenovali mnoge vzgojno varstvene ustanove in športna društva! To je  tiranija in jo imamo še vedno v svojem okolju!
        8. Povojna naloga recimo lovcev, ribičev, cestarjev in gozdarjev je bila specialna služba ali hobi. Te ljudi recipročno primerjam z ljudmi iz Pučnikove komisije. Amaterji pa vam morajo sedaj temeljito popravljati zgodovino, ker se zgodovinarji še niso otresli vpliva svojih učiteljev.
        9. Kar pa se tiče nedavnih solznih izjav iz najvišjega kriminalističnega in državnega tožilstva pa naj povem, ko me je nekdo iz Zagreba veselo vprašal po teh izjavah, sem mu odgovoril: prej bodo mene zaprli za potikanje mi policijskih prometnih laži (!!!), kot pa enega od svojih zločincev, teh pa imajo dosti.
        10.  Zopet rdeče žarite od slepote, ki vas ni zapustila pol stoletja. »Še živeči borci naj bi s svojimi izjavami pripomogli, da se to vprašanje enkrat za vselej doreče in da se konča vznemirjenje in obtoževanje ter blatenje borcev narodno osvobodilnega gibanja in borčevske organizacijeZopet ZZB NOB in t.d. hierarhija, iz vseh koncev Slovenije enaki citati! Premaknite svojo uro po dogodku v Topolšici 9. maja 1945. leta, pa vas bodo mnogi drugače razumeli – še bolj kruto. Vi ste vznemirjeni danes, nemogoče je postalo mogoče, fatamorgana: dim je, ognja pa nikjer! Izraziti obžalovanje, je sramotna in blatna beseda, polna cinizma in podlosti. Pravite celo, da je kriva oblast, takratna, pa saj ste še danes vi tisti, ki demokratično usmerjate to oblast! Dalje pravite že v naslovu: Kolaboracija ne more biti plemenito dejanje. Tako kot ste si še nedavno delili funkcije, si sedaj delite - jemljete podjetja. Je to pošteno dejanje? V duši ste isti - komunisti!
        11. In kako podlo zaključno izjavo je zapisala novinarka, ki jo je izrekel Janez Stanovnik v Velenju: »Tovariš, in kaj menite o povojnih pobojih? Cerarjeva je naredila prav. Prav je, da se ugotovi resnica in ta bo pokazala, da niso pobijali partizani, saj je bila partizanska vojska razpuščena 18. maja 1945. Poboji pa so morali biti organizirani in vodeni drugače.« Tak človek bi naj vodil narod, ki ni znal dobro organizirati pobojev?
        12. Dva vlaka ljudi, na desetine kamionov in utrujene kolone ljudi ste spravili v zabetonirani stari rudniški rov pri Laškem »Barbarin rov«. Da javnost seznanim z naslednjo informacijo: od Šmihela pri Laškem mimo Hude jame do Brezna pri Dolu pri Hrastniku je (NE)pozabljen podzemeljski rudniški rov, skupne dolžine preko šest kilometrov. Koliko ljudi ste tam pobili in skrili globoko pod zemljo, in še v zaliti rudnik v Pečovniku za celjskim gradom?  Žrtve v taborišču na Rabu so imele vsaj vsak svoj križ in na njem osnovne podatke. Kako pa ste delali z civilisti vi bolniki?
        13. Poglejmo še naslednje moje pripombe na vaše lažnive solze. Velenjski zgodovinar M.Ž. je bil 25 let ravnatelj muzeja v Mariboru (naslednik z enakimi kraticami M.Ž. ni nič boljši), kjer je bilo največje genocidno ubijanje Hrvatov in drugih, o tem M.Ž. nič ni vedel, nikoli v svojih lažeh nič ni zapisal. Mariborsko področje šteje po ocenah okoli 120 tisoč pobitih ljudi 1945. in kasneje. Isti doktor zgodovine napiše v zgodovinski knjigi za nekega kmeta, kako je partizanom podaril 35 litrov mošta. V tej isti knjigi napiše petkrat manj teksta, kako so partizani v Gornjem Doliču razbili  ustaše. Opomba: po vaše partizansko pomeni ustaš Hrvat in ne vojak. Nato državni zbor 1999 leta sprejme poročilo in ga podpiše predsednik Podobnik, da je v tem Gornjem Doliču bilo pobitih 8 tisoč ljudi. Ko je reka Paka izpod Rogle in Doliča tekla krvava skozi Velenje, bilo je to nekaj dni po 9. maju 1945 leta, ste vi borci kurili kresove in ste s topovi streljali po ustaših – Hrvatih iz Šoštanja tja v Dolič. Ko je bila pred desetimi leti povodenj, se je na Graški gori odprlo grobišče – kosti. Nič ne veste!? V Hrastniku se je enako zgodilo na Brnici, za hrastniški, laški rudnik in Celje, pa tudi nič ne veste. Na Bohovi pri Teznem sem 13. marca 1999 leta naredil posnetek v gozdu. Kasneje so prav tu izkopali 1179 okostnjakov, to je kar 17 trupel na tekoči meter rova, ta rov pa je dolg 2300m. Grozljive rezultate bomo kmalu dobili tudi iz Krškega in Brežič, to vi še nič ne veste? Jaz pa vem, čeprav vi upate, da je sedaj že tretja generacija!
        14. Prilagam del teksta mariborskega, že več kot tri leta pokojnega avtorja, prof.dr.Mate Šimundića, ki mu je izašla knjiga na 540 straneh pred pol leta v Splitu. »O daljoj sudbini ratnih zarobljenika i "zarobljenika" ni spomena nije. Izbjeglice pretvorio u ustaše, točnije ustaško-domobransku vojsku, kako bi silno povećao pobjedu svoje srbovojske i prikrio neoprostiv ratni zločin svoj i svojih pajdaša. Stvarnost je umnogome bila drugačija. Basta tvrdi, kako se na tome prostoru borilo ukupno 13.000 hrvatskih vojnika. U stvari, zateklo ih se tu 4.000 te dva puta toliko izbjeglica. Malo ih se izvuklo iz obruča. Pošto je u Hudoj Luknji i dalje na sjeveru život potpuno prestao, napadači sišli na razbojište te ranjenike dokrajčivali noževima, samokresima, puškama i strojnicama. A ne zaboraviše ni svoje kopitnice. Doslovce označeno, nitko nije preživio to nezapamćeno klanje u dolini. Strvinari ujedno nasrnuli na svoje žrtve te skidali s njih nakit, obuću, odjeću, uzimali novac. Na svome putu kroz Hrvatsku bijahu već naviknuti i izvježbani u tome obrtu. Znali, da bjegunci odnose zlatnike i novac za osobnu sigurnost u tuđinu. Sbog prstena se redovno sjekao prst, skidale se ručne ure i vadile džepne, iz ušiju se trgale naušnice, izvlačili se novčanici, sjekle ruke, kako bi se dočepali narukvica. Strvinareći, natopili se krvlju. Budući da je tlo plinulo u krvi, svaki pridobio crvenu obuću. Zemljište bijaše naslagano mrtvacima i raznesenim udovima. Jednako prošli i konji. Smrt izmiešala konje s ljudima.

        Koji kilometar od Hude Luknje prema sjeveru cesta se skoro dodiruje s rječicom Mislinjom i uzporedno se vijugaju do Dravograda. Od većih je naselja na tome pravcu Slovenj-Gradec. Tu takoder srbovojska presrela hrvatsku vojsku i izbjeglice. Budući da je zemljište otvoreno, napadači se slabo provedoše. I opet izbjeglice bijahu glavnim žrtvama. Kraj blizu sela Šentjanža postao njihovim ubijalištem. Tko izmače smrti u Hudoj Luknji, tu ga dočekao pakao. Mislinja dugo tecijaše krvava do ušća.«

        1. Za zaključek pa še moje spoznanje. Ne bo rešitve in tudi ne pomiritve med ljudstvom, dokler bo politika in ZZB NOB in t.d. diktirala tožilstvu in pravosodju, oziroma, ti so postavljeni zopet po ključu vaše zaupne 'hierarhije'. Ugotovil sem že davno, da odkopavanje grobišč in štetje kosti je nekoristno delo, ker ste brez čuta in vsesplošne nacionalne morale, z vodstvom oblasti na čelu. To je problem vaše zgodovine, ki ni imela zrelosti, da bi na oblast prišla demokratična generacija: zopet isti - komunisti!
        2. In še moje sporočilo, (ne)razgledanemu dr.Koruna, da bodo glasovanje o vstopu Slovenje v Nato odločali tudi ostali državljani Slovenije in ne samo »Slovenci« in »Slovenke«, čeprav med svoje štejete one »ja sam sada slovenac!«. Jaz sem pa samo to, kar sem, po spočetju od mojih staršev!

         

        Velenje, 2002., junija                                                                 Šafarić Dragutin

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

        V vednost uredništvu:

        To pismo bo razposlano na stotine naslovov preko interneta, mojim prijateljem in znancem. Ravno tako preko interneta pošiljam ali podarjam mojo prirejeno CD-knjigo, kjer je že urejenih na to temo dvanajst knjig s številnimi fotografijami in kartami grobišč. Nekaj omenjenega materiala ste tudi vi bili deležni, darilo posameznih knjig.

         

        Poglejte si še nekaj naslednjih pisem, katere imam v zalogi, so pa aktualna in krožijo doma in po svetu preko interneta.

         

         

        20020613__Nas_Cas_NAPAD_NA_SOSTANJ_leta_1941-3_KO-ZB-NOB_pred.HUDALES_blatenje_Slivarja_da_med-kako-drhal-spada.docm

        2002-06-13, NAŠ ČAS

        Napad na Šoštanj leta 1941 (3)

         

        Nimam namena odgovarjati in polimizirati z avtorjem članka objavljenega v »Našem času«, 30. maja letos v rubriki »Mnenja in odmevi«, pod zgornjim naslovom in izpod peresa Mihaela Slivarja.

        Potrebno pa se mi zdi bralcem v vednost ponuditi nekaj skrbno zamolčanih resnic in opozoriti na hude žalitve mnogih, ki so drugačnega mišljenja in prepričanja, kot ga prikazuje imenovani avtor v svojem za člane ZB NOB žaljivem pisanju, ki v skrajnem primeru lahko doživi svoj epilog na sodišču (in NIKOLI TOŽILI SLIVARJA - dragutin).

        Zveza združenj borcev NOB je organizacija ustanovljena in registrirana v skladu z zakonom o društvih, ki ji je priznan status posebnega pomena. Članstvo v ZB NOV je prostovoljno. Po veljavnem statutu je lahko član ZB NOB vsak državljan, ki spoštuje določbe statuta in spoštuje pridobitve NOG in NOB, ne glede ali je bil aktivni udeleženec NOG. Po veljavnem statutu nimajo aktivni udeleženci v NOG nobenih posebnih pravic iz naslova članstva v ZB.

        Pravice, ki po zakonu pripadajo veteranom, nimajo s članstvom ZB NOB nič skupnega.

        Kakor vsa druga pravila statut ZB v svojem 10. členu tudi navaja, da člani ZB NOB plačujejo članarino, ki se izključno porabi za delovanje organizacije. Višina članarine je prepuščena članstvu in o višini odločijo sami člani na svoji skupščini.

        Iz evidence v KO ZB NOB Velenje Desni breg je razvidno, da Mihael Slivar stanujoč v Šlandrovi 8 v Velenju že dvajset let ne plačuje članarine in je brisan iz evidence članov, ker ni želel izpolnjevati določil statuta. Iz navedenega razloga tudi ni vabljen na redne letne skupščine KO ZB NOB Velenje Desni breg. Njegovo užaljenost, da ni vabljen na skupščino in druge aktivnosti, je torej povzročil sam osebno in naj za ta odstrel, kot ga sam imenuje, ne krivi in obtožuje drugih.

        Če je g. Slivar zašel med socialne probleme, kot v članku navaja, potem drži njegov napisan rek: »Narod naš spomine hrani«! Tudi socialno zavarovanje hrani spomine. Kolikor je kdo prispeval, za toliko je upravičen. Tisto staro geslo, ki pravi, da kdor družbi ne daje, ko je aktiven, ne more od družbe zahtevati, ko mu poidejo moči. Kdor je v mladosti delal, si je zagotovil dostojno jesen svojega življenja, da mu ni potrebno jadikovati, daje socialni problem. Če v primeru g. Slivarja ni bilo tako, ne more po časopisih zmerjati članov ZB NOB, da so roparji in morilci, pa boljševiki, pač pa se naj pogleda v ogledalo in presodi, med kako drhal spada sam, kot edini uvoženi poštenjak v Šaleški dolini. Pardon! Še v Šoštanju je eden.

        Če g. Slivar razpolaga z dokazi o ropih in umorih v železnih časih, naj to izpove na dostojnem mestu. Demokracija mu zato daje vse možnosti. Ne more pa vse v prek obtoževati in člane ZB NOB nazivati z obtožbami, ki jih v članku izraža. Sicer se pa ve, komu je to podobno.

        Morda je g. Slivar naredil usodno napako, da se ni pridružil somišljeniku iz Šoštanja in odšel v tujino pomivat posodo, da bi bil preskrbljen za stara leta in bi mu ne bilo treba tarnati, da je socialno ogrožen.

        V svojem članku g. Slivar omenja tudi Graško Goro. Naj mu bo za vselej jasno in vsem drugim, ki se pridružujejo njegovim gledanjem na preteklost, da je Graška Gora svetinja v slovenski polpretekli zgodovini. V zgodovini slovenskih partizanov, ki so se pošteno borili za svojo zemljo, za svoj narod, za svoj dom, ki so ga z odprtimi rokami ponudili tudi priseljencem, čeravno ne znajo in ne zmorejo tega dojeti.

        Na Graški Gori se srečajo ljudje takega ali drugačnega mišljenja in prepričanja, a ljudje, ki imajo tak odnos in spoštovanje do zgodovine in žrtev, niso na tem posvečenem kraju dobrodošli vsaj ne ob srečanju borcev na Gori jurišev.

        Vedno pa so vabljeni vsi tisti od daleč in blizu, ki vedo, da je zgodovina del naše preteklosti, ki jo posamezniki ne morejo spreminjati, kot bi sami želeli.

         

        /Predsednik KO ZB NOB Velenje desni breg, Slavko Hudarin

         

         

        20020614__018_Pogovor_z_mag.Znidarsicem_drz_predlog_POKOP-V-TREH-CENTRALNIH_GROBNICAH.docm

         

        Pogovor z mag. Francem Žnidaršičem – državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.

         

        (Kotnikova 5, Ljubljana  - Tel.št.: 01-478-49-60)

         

        Dne, 14.06.2002, sem poklical g. mag. Franca Žnidaršiča, sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. K njemu me je napotila ga. Zdenka Cerar- generalna državna tožilka z odgovorom na dopis, dne 10.6.2002. Njo sem zaprosil z dopisom dne, 7.6.2002, za pomoč pri reševanju problematike povojnih grobišč. V dopisu mi odgovarja, da je za te zadeve pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve – konkretno g. mag. Franc Žnidaršič.

        Po predstavitvi aktivnosti, ki smo jih izvedli do sedaj v Občini Šoštanj, sem ga zaprosil za strokovno svetovanje za bodoče delo. Pove mi, da je resnično on odgovoren za ta državni projekt in je bil predlagatelj zakona o povojnih grobiščih v DZ RS. V Sloveniji je tako ali drugače evidentiranih 156 grobišč, ki so nastala po koncu 2. svetovne vojne in so v planu reševanja. Ta grobišča naj bi se reševala na osnovi predlaganega in seveda nato v DZ sprejetega zakona. Zakon predvideva v operativni prekop tistih žrtev, katerih identifikacije ne bo mogoče določiti in bo zanje lokalna skupnost odločila skupen pokop v treh centralnih grobnicah. Te grobnice bi naj bi bile na Teharjih za Štajersko, v Kočevskem Rogu za Dolenjsko in v bližini Ljubljane za ljubljansko okolico in Gorenjsko.

        Ostale žrtve pobojev bi pustili v sedanjih grobiščih in uredili okolico na primeren način. To bo izvedljivo za tista grobišča, kjer so imena pokopanih znana. Stroške ureditve v obeh primerih bo krila država. V primerih, da želi lokalna skupnost za neznane žrtve urediti svoje grobnice, nosi stroške ureditve sama. Kakršnokoli opravljeno delo v zvezi z urejanjem teh grobišč, ki zahteva denarna sredstva, je do sprejetja zakona na plečih občin. Zakon, ki je že bil večkrat v obravnavi v DZ še ni sprejet in je sedaj na pobudo g. Janše zamrznjen do jeseni, oziroma do zime.

        Sklep Vladne komisije za vsa grobišča je, da se pustijo pri miru do sprejetja zakona. Da lahko govorimo o grobišču mora o tem izdati svojo odločitev preiskovalni sodnik tistega okraja, kamor le-to spada. Na osnovi vseh dokumentov, ki mu jih pripravi kriminalistična služba MNZ RS, mora preiskovalni sodnik izdati nalog za poizkusni izkop grobišč in po najdenju ostankov človeških trupel lahko zaključi primer kot odkrito grobišče. Šele po teh končanih postopkih in ugotovitvah smatra Ministrstvo za delo in…..., da je dolžno prevzeti zadevo v reševanje. V tistih primerih, kjer bodo grobišča ostala nedotaknjena (neizkopani ostanki), bo država odkupila od lastnikov zemljišča za ureditev lokalnih grobnic. Da se nebi izvajali nestrokovni posegi na področja izkopov in prekopov, ki bi lahko bili v nasprotju z zakonom o povojnih grobiščih, je torej prepovedano izvajati karkoli na svojo pest.

        G. Žnidaršič je razočaran z delom parlamenta, ki nikakor ne sprejme od Vlade RS predlaganega zakona. Šele po sprejetju tega zakona bo morala vlada tudi odobriti sredstva za te namene, kar bi omogočilo, da postorimo tisto kar od nas zahteva EU.

        Predlaga, da poizvemo od kriminalistične policije in preiskovalnega sodnika kako daleč je zadeva rešena. O eventualnih rešitvah in zaključkih primera iz Šoštanja naj ga čim prej obvestimo. Obljubil je, da se bo osebno zavzel za dokončno rešitev našega primera zaradi težav na krajih grobišč, kjer so kmetijsko obdelovalne površine in prihaja nenamerno do izkopa kosti.

         

        14.6.2002                                                                                            Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020615__014_Clanek_za_List_OS_komisija_Anton_Skornsek_clani_Drago-Koren_Anton-Berloznik_Detlef-Ticer.docm

         

        Komisija za evidentiranje in označitev prikritih grobišč pričela z delom

         

        Na osnovi sklepa z 25. seje Sveta Občine Šoštanj in objave v uradnem Listu Občine Šoštanj, je pričela s svojim delom komisija za evidentiranje in označitev prikritih grobišč iz 2. svetovne vojne in nezakonitih pobojev po njej. Komisija se je sestala na ustanovni seji 12.3.2002 in po ugotovitvi, da je uradno pooblaščena za delo, izvolila izmed članov svojega predsednika. Predsednik komisije je imenovan Anton Skornšek člani pa so, Drago Koren, Anton Berložnik in Detlef Tičer

        . Komisija je obravnavala in nato sprejela tudi plan dela, ki ga je predlagal predsednik. Delo po planu bo zahtevno in strokovno, da ne bi prišlo do prekoračitev tistih pooblastil, ki jih komisija za te postopke ima. Na začetku bo poudarek na zbiranju informacij in pričevanj očividcev pobojev, da bi določili mesta grobišč. Iz prvih pogovorov z občani je jasno, da še živeči očividci in izvajalci teh dejanj veliko vedo. Postavlja se vprašanje kako je mogoče, da takšna grozovita dejanja niso bila po uradni državni dolžnosti razrešena in dokumentirana od oblasti, ki je pred desetletjem uradno zapustila svoje stolčke.

        Po prvih informacijah, ki jih je uspela komisija že pridobiti, le-ta ugotavlja, da je vsak drugi občan Šoštanja o tem nekaj vedel. Mimo grobišč smo hodili in nad njimi  kmetovali, pa nikogar to ni motilo. Za ta grobišča je vedela tudi prejšnja Ljudska milica (zdajšnja policija), ki je preganjala nadobudne fantiče, ki so zbirali iz zemlje štrleče kosti na območju Goric, vendar o tem ni nobenih zapisov. Odgovornost za to namerno zamolčanost bo za zmeraj ostala na oblasti in nad nami.

        Dolžnost komisije, ki ni strokovna za delo z ostanki pobitih je, da pridobi čim več točnih podatkov o mestih kjer so pobiti pokopani. Nadaljnje delo bo komisija prepustila državnim organom. O svojem delu pa bo poročala Svetu Občine Šoštanj, ki je odgovoren za celovito rešitev tega problema, ko bo  sprejel odlok o shranitvi človeških okostij. Upamo, da bo v tem času tudi Državni zbor sprejel že pripravljen ustrezen zakon, s katerim se bomo rešili te narodne sramote, ki jo je izvedla  revolucionarna oblast, da se je lahko zavihtela v svoje sedlo.

        Člani komisije so bili enotnega mnenja, da njihovo delo ne bo uspešno v kolikor ne bo pomoči s strani poštenih in zavednih občanov Šoštanja. Vse občane prosimo, ki o teh rečeh karkoli vedo, da to po svoji pošteni vesti to sporočijo osebno članom komisije ali pa pisno naslovijo na komisijo in pošljejo na Občino Šoštanj. Komisija je pripravljena občane obiskati tudi na domu in se z njimi osebno pogovoriti. Za vsak podatek, ki bo omogočil rešitev tega problema, se komisija priporoča, zato računa na pokončnost občanov in njihovo sodelovanje.

                                                                                                                  Predsednik komisije:

                                                                                                                  Anton Skornšek

         

        P.p.:  prosim za objavo gornjega prispevka v Listu Občine Šoštanj

        O kasnejših odkritjih in poteku dela komisije vas bomo obveščali!

         

         

        20020616__017_Razgovor_z_Rogelsekom-Anton_obisk_groba_Pirmansek-Ivana_Ocvirk-Alojz.docm

         

        Razgovor z g. Antonom Rogelšekom: (tel.št.:58-82-146)

         

        Dne, 16.6.2002, sem obiskal g. Antona Rogelšeka (Pušnika), ki stanuje na Primorski cesti 13, Šoštanj (na hribu nad Primorsko cesto- Lokovica). Nanj me je spomnil g. Alojz Ocvirk iz Šoštanja. Na lokacijo groba je opomnil tudi g. Detlef Tičer, član komisije Sveta OŠ za EIOPG. Od g. Rogelšeka sem želel izvedeti za lokacijo zakopanega Ivana Pirmanšeka, ki je bil ustreljen nekaj dni po vojni na griču nad sedanjim lesnim obratom Mazej na Primorski cesti.

        G. Antona Rogelšeka sem našel na domu. Pripravljen mi je bil pokazati mesto groba. Zapeljala sva se do nove hiše, ki je nad žago Mazej in v neposredni bližini zakopanega Pirmanšeka. Mesto zakopanega je cca 14m pod makadamsko cesto, ki pelje tod mimo in le nekaj metrov od strmega terena nad žago. V bližini 2m je v zemlji zabit modro pobarvan kos železa, ki služi kot mejnik na Šolnovi zemlji. G. Anton mi pove, da mesto groba ni točno in je možen odmik za kakšen meter od pokazane točke.

        Pove mi, da je dan po ustrelitvi Pirmanšeka s svojim bratom tod pasel živino in je še videl kri na tleh. Po pričevanju sta ga pobila likvidatorja, ki sta pobijala tudi na Goricah. Sam si je moral kopati grob (tako se je hvalil likvidator), vendar ni zmogel do konca. Skopati sta ga morala likvidatorja, zato je bil grob zelo plitek (kvečjemu pol metra). Dan po ustrelitvi in zakopu ga je izkopala ga. Bečaj iz Šoštanja, ker se je hotela prepričati, če je to res Pirmanšek. Tega dne je namreč na Šolnovih njivah  okopavala krompir in je njegovo truplo delno odkopala z motiko. Spoznala ga je, saj sta bila znanca iz mladih nog. Po ugotovitvi, da je našla Pirmanšeka, ga je ponovno zasula z zemljo. O tem je pričala vsem v Šoštanju. Na mestu, kjer je sedaj zakopan Pirmanšek, so bile v času vojne in vse do konca vojne spominske lesene plošče za tiste Šoštanjčane, ki so padli v nemški vojni. Teh lesenih obeležij, na katerih so bila imena in priimki padlih, je bilo na koncu vojne preko 40. Za ta obeležja je bil zadolžen Pirmanšek in sicer je po nalogu postavljal nova ter vzdrževal obstoječa. Likvidatorja sta ga pripeljala prav na to mesto in ga tu ustrelila, češ naj bo na »svojem britofu« . Po vojni so lesene table odstranili in jih zažgali. Ko je JLA gradila bunker ob glavni cesti, so vojaki odkopavali rušo na travniku. Na tem mestu kjer je grob je bila ruša prav tako odkopana, zato so ostanki kosti verjetno le malo pod zemljo. Povedal mi je še veliko ostalih stvari, ki so se dogajale takoj po vojni, vendar niso v zvezi z tem grobom.

        Po končanem razgovoru sem g. Rogelšeka odpeljal nazaj na njegov dom.

         

        16.6.2002                                                                                          Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020618__019_Pozar_brigada_Komandir-1942_Sercerjeva_Brigada_SKOJ.docm

         

        IZPISKI IZ KNJIGE: BOJNA POT ŠERCERJEVE BRIGADE

         

        V juniju 2002 sem si pri ge. Polko izposodil knjigo Bojna pota Šercerjeve brigade z namenom, da izvem podatke o delovanju partizanov na Slovenskem. Nekatere podatke sem si izpisal in sicer:

         

        1. Knjigo je napisal Milan Guček - izšla leta 1982 
        2. na strani 120: ŠB je ubila 2806 sovražnikovih vojakov in oficirjev, ranila 5600 vojakov ter 1491 vojakov zajela.
        3. ŠB je štela 2800 partizanov (borcev)
        4. V času obstoja je bilo zamenjanih 5600 borcev, padlo pa je v njej 531 borcev
        5. Pri sv. Antonu na Skornem je padlo 19 borcev in komandir
        6. Na strani 104; sredi februarja 1945 so padli pri sv. Duhu pri Suhem dolu: sekretarka SKOJ-a, komandant, štabni oficirji (14 padlih)
        7. Stran 89: Sredi avgusta 1944 je brigada (ŠB) ustanovila še tretji bataljon. Komandir 3. bataljona je postal Franc Požar, prej komandir čete v 1. bataljonu in je bil borec že od leta 1942.

         

        Iz tega se vidi, da je bila v partizanih že organizirana komunistična propaganda - SKOJ!!!!

        Savez komunističke omladine Jugoslavije.

        Franc Požar je po koncu vojne izvajal provokacije med kmeti z namenom le-te pritegniti v sabotažna dejanja, nato pa jih obsoditi in kmetije nacionalizirati (primeri Požar v Velunji, Ravnah, Zavodnjem, Št. Vidu, Belih vodah, Razborju, Šmihelu..). Franc Požar bil navidezno obsojen na zapor kot ostali, bil pa je agent OZN-e.

         

        Potrebno pretipkati obsodbe, ki sem jih dobil v Ravnah!!!

        18.6.2002

         

         

        20020618__019a_Sodisce-1950_Afera_Pozar-Stropnik-Sovic-Sumah-Podkriznik-Andrejc-Bericnik-Gorsek-Jazbec-Hrastnik-Jazbec-Nahtigal_Medved.docm

         

        Javno tožilstvo

        ljubljanske oblasti

        LJUBLJANA

        Oddelek javne varnosti

        S 125/50-sm/kr

        Ljubljana, 17.3.1950

         

                                                                               Okrožnemu sodišču v

                                                                                                                 

                                                                                                                  L j u b l j a n i.

         

        Na osnovi člena 35, točke 5. Zakona o kazenskem postopku vlagam pri naslovnem sodišču, ki je po členu 28. zakona razrešuje te kazenske stvari, stvarno pristojno zoper:

         

        1.

        Požar Franca, ki je sin Petra in Marije Zajc, rojen 31.8.1922 v Sodražici št. 155, leso strugar, brez stalnega bivališča, Slovenec, državljan FLRJ , samski, dovršil 6 razredov osnovne šole, brez otrok, brez premoženja, služil v NOV in JA  od 3.2.1942 do 9.6.1946, predkaznovan na okrožnem sodišču v Celju na 5 let  odvzema prostosti s prisilnim delom radi poneverbe, nato po 2 in pol letih pomiloščen, v preiskovalnem zaporu od 5.3.1950.

         

        2.

        Stropnik Alojza, Vulgo Završki Drejc, ki je sin Andreja in Jožefe Lipovšek, rojen 13.6.1925 v……….., delavec nazadnje službujoč Zavodnje…. Okraj Šoštanj, Slovenec, državljan FLRJ, dovršil 4 razrede osnovne šole, samski, brez otrok, brez premoženja, služil v NOV od maja 1944 do konca 1944. V letu 1949 priprt 1 teden radi suma podpiranja bande, v preiskovalnem zaporu od 1.3.1950 dalje.

         

        3.

        Sovič Antona, vulgo pri Gruntiču, ki je sin Franca in Marije Pačnik, rojen 5.6.1903 v Št. Vidu nad Valdekom, nazadnje stanujoč v Belih vodah št.6, okraj Šoštanj, kmečki delavec, samski, Slovenec, državljan FLRJ, dovršil 6 razredov osnovne šole, brez otrok, poseduje 100 ha zemlje, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 4.3.1950 dalje.

         

        4.

        Šumah Miha, vulgo Artvig, ki je sin Ivana in Frančiške Brložnik, rojen 4.10 1905 v Razborju, nazadnje stanujoč Spodnji Razbor št. 25, okraj Slovenj Gradec, kmečki delavec, Slovenec, državljan FLRJ, poročen z Ivanko Jušnik, oče 5 otrok, poseduje 17ha skupne zemlje in gospodarsko poslopje s hišo, služil prvo jugoslovansko vojsko, do sedaj še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 25.2.1950 dalje.

         

        5.

        Podkrižnik Ivana, vulgo Ošlovnik , ki je sin ………. Podkrižnik, rojen 11.4.1910 v Št.  Vidu, nazadnje stanujoč v Razbor št. 19, okraj Slovenj Gradec, Slovenec, državljan FLRJ, kmet, dovršil 4 razrede osnovne šole, poročen, oče 4 otrok, poseduje 16 ha

         

        (2)

         

        zemlje in gospodarsko poslopje s hišo, služil bivšo jugoslovansko vojsko, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 20.2.1950 dalje.

         

        6.

        Andrejc Jože, vulgo Šubelj, ki je sin Marije Andrejc, rojen22.2.1918 v Podgorju, nazadnje stanujoč Zgornje Podgorje št.7,  Slovenec, državljan FLRJ, veliki kmet, dovršil 3 razrede osnovne šole, samski, poseduje 30 ha zemlje, služil bivšo jugoslovansko vojsko, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 2.3.1950 dalje.

         

        7.

        Beričnik Ivan, vulgo pri Florjanu, ki je sin ivana in Marije Matjaž, rojen 15.11.1908v v Lubiju, nazadnje stanujoč Brezja št. 21, okraj Šoštanj, zidar, Slovenec, državljan FLRJ, dovršil 6 razredov osnovne šole, poročen z Antonijo Godec, oče 3 otrok od 9-18 let, poseduje 22 arov zemlje in hišo, služil bivšo jugoslovansko vojsko ter bil v NOV od 1944 do 1945, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 5.3.1950 dalje.

         

        8.

        Goršek Alojza, vulgo Koc, ki je sin Jerneja in Marije Špeh, rojen 18.6.1904 v Ravnah, nazadnje stanujoč Ravne št. ….. , okraj Šoštanj, kmet, dovršil 3 razrede osnovne šole, poročen in oče 7 otrok, poseduje 13 ha zemljišča in gospodarsko poslopje z hišo, služil bivšo jugoslovansko vojsko, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 5.3.1950 dalje.

         

        9.

        Jazbec Franca, vulgo Jazbec, ki je sin Franca in Uršule Jevšnik, rojen 2.1.1927 v Ravnah št. 75, stanujoč isto tam, okraj Šoštanj, krojač, Slovenec, državljan FLRJ, dovršil 5 razredov osnovne šole, samski, brez otrok, brez premoženja, služil v NOV in JLA od julija 1944 do leta 1947, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 7.3.1950 dalje.

         

        10.

        Hrastnik Franca, vulgo Epih, ki je sin Antona in Antonije Meh, rojen 30.9.1926 v Ravnah, nazadnje stanujoč isto tam št.100, okraj Šoštanj, sin velikega kmeta, Slovenec, državljan FLRJ, dovršil 6 razredov osnovne šole, samski, brez otrok, brez premoženja, služil JA od kraja 1945 do 5.10.1947, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 4.3.1950 dalje.

         

        11.

        Jazbec Antona, vulgo Jazbec, ki je sin Franca in Uršule Jevšnik, rojen 4.1…… v Ravnah, nazadnje stanujoč isto tam št. 75, okraj Šoštanj, Slovenec, državljan FLRJ, sin velikega kmeta, dovršil 6 razredov osnovne šole, samski, brez otrok, brez premoženja, služil nemško vojsko od 1944 do 1945 ter bil v JA od leta 1947 do 1948, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 7.3.1950 dalje.

         

        12.

        Nahtigal Rudolf, vulgo Divjak, ki je sin Antona in Terezije, rojen 9.3.1915 v Ravnah, nazadnje stanujoč istotam št. 103, okraj Šoštanj, kmet, poseduje hišo in gospodarsko

         

        (3)

         

        poslopje, dovršil 3 razrede osnovne šole, poročen, oče 6 otrok, služil bišo jugoslovansko vojsko, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 4.3.1950 dalje.

         

        13.

        Medved Ivana, vulgo Zadnik, ki je sin Ivana in Antonije Mazej, rojen 18.4.1910 v Zavodnji, nazadnje stanujoč istotam št. 48, okraj Šoštanj, Slovenec, državljan FLRJ, kmet, dovršil 6 razredov osnovne šole, poročen, oče 3 nedoraslih otrok, poseduje 38 ha zemlje, stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, služil bivšo jugoslovansko vojsko, bil v NOV od….. 1944 do 25.8.1945, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 27.2.1950 dalje.

         

        14.

        Tajnik Martina, Vulgo Vigant, ki je sin Gregorja in Marije Medved, rojen 14.11.1915 v Ravnah, nazadnje stanujoč istotam št. 101, okraj Šoštanj, Slovenec, državljan FLRJ, kmet, dovršil 4 razrede osnovne šole, poročen z Jožefo Potočnik, oče 5 otrok, poseduje 26 ha zemlje in gospodarsko poslopje ter hišo, služil bivšo jugoslovansko vojsko, še nekaznovan, v preiskovalnem zaporu od 9.3.1950 dalje,

         

        O B T O Ž B O:

        1.

        Požar Franc, Stropnik Alojz, Sovič Anton, Šumah Miha, Podkrižnik Ivan, Andrejc Jože, Beričnik Ivan, Goršek Alojz, Jazbec Franc, Hrastnik Franc, Jazbec Anton, Nahtigal Rudolf in Medved Ivan so po osvoboditvi, predvsem pa leta 1949 v cilju, da se z nasiljem zruši obstoječa državna ureditev, s pomočjo oboroženega upora, namerov vlomov v poslovalnice kmetijskih zadrug, rušenjem prog, mostov in predorov ter z intervencijo tujih sil, organizirali tolpe, pomagali pri organizaciji tolp in postali člani tolp, oboroženih z brzostrelkami, puškami, pištolami in bombami ter so:

         

        1.

        Požar Franc:

        a)     v decembru 1949, potem, ko je pobegnil pred oblastjo ter se napotil na sektor pri Šoštanju, pričel organizirati oborožene tolpe za izvrševanje nasilnih dejanj iz člena 2. Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo: v ta namen je pri soobtoženemu Soviču Antonu s strojem napisal propagandni letak z naslovom ,,Kaj je komunizem in zasebna lastnina,, ter ga čital pri kmetih v okolici Belih vod, nato pa ga je preko soobtoženega Stropnika Alojza in Soviča Antona povezal z Omahen Francem in Laznikom Francem, članoma že obstoječe oborožene tolpe ter vodil sestanek z imenovanimi pri soobtoženem Andrejcu Jožefu v januarju 1950, kjer so sklepali o poživitvi dela že obstoječe tolpe, o akcijah in pridobivanju novih članov, preko soobtoženega Šumaha Miha pa povezal to skupino s soobtoženim Podkrižnik Ivanom, članom takozvane ,,Križarske vojske Slovenije" ter na sestanku pri soobtoženemu Šumahu Mihi 13.2.1950 z obtoženim Stropnikom Alojzom, Podkrižnikom Ivanom, Šumahom Mihom ter z Laznikom Francem in Šumah Francem razpravljal o nadaljnih akcijah oborožene tolpe, predvsem o vlomu v KZ Suhi dol ter o miniranju mostu na Paki.

         

        (4)

         

        b)     Kot organizator oborožene tolpe vodil v začetku februarja 1950 sestanek tolpe na domu soobtoženega Goršeka Alojzija na Ravnah s soobtoženim Jazbecom Antonom, Goršekom Alojzom, Hrastnikom Francem, Stropnikom Alojzom, Laznikom Francem in Šumahom Francem, kjer so razpravljali o delovanju njihove tolpe, o širjenju propagande z letaki z pozivom na volilno absistenco in na oborožen upor, o miniranju železniške proge in predora pri Šoštanju ter o povezavi te oborožene tolpe s predstavniki tuje države ter v ta namen napisal sam s pisalnim strojem pismo v srbohrvaščini, naslovljen na konzulat tuje države v katerem prosijo navodil za protidržavno delovanje. Zaradi izvedbe omenjenih akcij izdelal skico o mestih napadov na železniško progo in mestih trošenja letakov, določil kot znak skupine križ, polmesec in peterokrako zvezdo, katerega so odtisnili na letake. Kot vodja bande zadolžil na tem sestanku za pisanje letakov soobtoženega Jazbeca Franca, kateremu je sam sestavil in napisal ca 50 letakov z napisom , Protikomunistična organizacija Slovenije,, v katerem poziva slovenski narod k orožju in uporu, Hrastnika Franca za izdelavo klišeja znaka skupine, Stropnika Alojza pa za dostavo pisma konzulatu tuje države.

        c)     V decembru 1949 se povezal v svojem zločinskem delovanju s soobtoženim Beričnikom Ivanom, s katerim sta napadla v začetku februarja 1950, oborožena s strelnim orožjem, aktivista Stropnik Ivana v Kolovratu zaradi njegovega aktivističnega udejstvovanja ter ob tej priliki odvzela dve moški obleki, din 400.- gotovine, lovsko puško in neugotovljeno količino municije, Stropniku pa strgala legitimacijo OF.

        d)     V nadaljevanju svojega protidržavnega delovanja fabruarja 1950 v družbi z Laznikom Francem, Hudournikom Mihom, Medvedom Ferdinandom in soobtoženim Beričnikom Ivanom, izvršili napad na Korena Gabrijela v vasi Ljubiji, obč. Mozirje, zaradi njegove progresivne usmerjenosti ter mu odvzeli neugotovljeno količino suhega mesa, pisalni stroj, ca din 4.000.- gotovine, 2 uri, dele obleke in perila ter drugo, vse v skupni vrednosti 35.350.-.

        e)     16.2.1949 je potom soobtoženega Medveda Ivana pismeno pozval Šumnik Mihaela, organa…(IZNU), za katerega je vedel, da je nasproten obstoječi ureditvi v naši državi. Ta naj se s službenim orožjem priključi oboroženi tolpi, kar je Šumnik čez nekaj dni tudi storil, tedaj organiziral oborožen upor z namenom vršiti dejanja iz čl.2 zakona  o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

         

        2.

        Stropnik Alojz pa je v jeseni leta 1949 na sektorju Guštanja povezal z banditom Laznikom Francem zaradi rušenja obstoječe državne ureditve in prejel od njega brzostrelko ter se nato preko njega povezal z banditom Šumahom Francem, v januarju 1950 pa preko  soobtoženega Soviča Antona s soobtoženim Požarjem Francem, skupno s soobtoženim Sovičem pa povezal s soobtoženim. Požarja z oboroženima banditoma Šumahom Francem in Laznikom Francem, istega meseca na sestanku pri soobtoženem Andrejcu Jožetu, Laznikom, Požarjem in Sovičem sprejel sklepa o poživljanju dela njihove tolpe z akcijami in pridobivanjem novih članov, tej tolpi služil kot kurir za vzdrževanje zveze med posameznimi člani ter bil

         

        (5)

         

        kot tak po sklepu tolpe poslan  februarja 1950 v Ljubljano, da tolpo poveže potom konzulata z neko tujo državo, od katere naj bi dobili navodilo za nadaljnjo delovanje.

        Kot član tolpe se udeležil omenjenega sestanka v januarju 1950 pri soobtoženem Andrejcu Jožefu tudi sestanka dne 12.2.1950 s soobtoženim Požarjem Francem in Laznikom Francem, v februarju 1950 pa še dveh sestankov pri Goršek Alojzu v Ravnah, na katerih se je razpravljalo o zločinskih načrtih za akcije tolpe.

         

        3.

        Sovič Anton se je v januarju 1950 v Belih vodah pri Šoštanju povezal z banditom Požarjem Francem, s katerim sta se dogovorila o potrebi organiziranja oboroženega upora proti oblasti ter o širjenju propagande  v smislu gornjega načrta posodil soobtoženemu Požarju svoj pisalni stroj, s katerim je Požar prepisal iz nekega časopisa, izhajajočega v bivši Jugoslaviji članek ,,Kaj je komunizem in zasebna lastnina,, ter ga prikrojila za njihove propagandne namene, ki ga je nato Požar čital pri raznih okoliških kmetih. V sklopu njihovega sodelovanja pri organiziranju  oborožene tolpe izročil soobtoženemu Požarju pištolo in več komadov municije, banditu Šumniku Mihi prav tako eno pištolo, soobtoženega Požarja pa povezal s soobtoženim Stropnikom Alojzom ter nato še z oboroženima banditoma Šumahom Francem  Laznikom Francem ter s soobtoženim Šumahom Mihom in Medvedom Ivanom; v januarju 1950  se je udeležil z Laznikom Francem, s soobtoženim Požarjem in Stropnikom sestanka pri soobtoženem Andrejcu Jožetu, kjer so se dogovarjali o bodočem delu tolpe, kateri tudi dal na razpolago svoj pisalni stroj za pisanje  letakov protidržavne vsebine.

         

        4.

        Šumah Miha je:

        a)     sredi leta 1946 stopil v tako zvano, Križarsko vojsko Slovenije; in v njej prejel čin narednika, kot član navedene oborožene tolpe pa nudil zatočišče in hrano banditoma Šumahu Francu in Gostečniku Jožefu, prvemu od leta 1948, drugemu pa od leta 1949 dalje , s katerima sta se na njegovem domu v Spodnjem Razborju sestajali v svrho povezave s soobtoženim Požar Franc, Stropnik Alojz in Plaznik Franc; 13.2.1950 dal na razpolago prostor in se udeležil na njegovem domu sestanka s soobtoženim Požarjem Francem, Šumahom Francem, Stropnikom Alojzom in Podkrižnikom Ivanom, kjer so razpravljali o delu križarske organizacije v letih 1946 do 1949 ter o bodočih akcijah, zlasti o vlomu v KZ Suhi dol in miniranju mostu na Paki;

        b)     kot član ,,Križarske vojske Slovenije,,  , ki ima za cilj izvesti oborožen upor v  FLRJ in zrušiti njeno ustavno ureditev, soglašal z umorom aktivista Traunčkarja Franca, ki se je 24.3.1950 oglasil pri njem v svoji funkciji zaradi oddaje živine in katerega sta pri njem skrita bandita Šumah Franc in Gostečnik Jože ustrelila  po njegovem odhodu od obtoženega Šumaha Miha, pa umora kljub temu ni preprečil, dasi je vedel za njun načrt, ker sta mu povedala, da nameravata Traunčkarja ustreliti.

         

        (6)

        5.

        Podkrižnik Ivan je:

        a)      poleti 1946 postal član oborožene tolpe takozvane , Križarske vojske Slovenije,, ter je v njej dobil  najprej čin podporočnika, poleti 1947 pa čin kapetana ter sprejel odgovarjajoče znake, od njihovga vodilnega člana Janže Antona pa tudi pištolo in daljnogled ter dve pismi naslovljeni na Sterši Jožefa, mizarja pri Prevaljah in Vrbajaka Matijo iz Gore Oljke pri Šoštanju, v katerih je bil poziv za vstop v takozvano  ,,Križarsko vojsko Slovenije,, ter od prejetih pisem oddal po pošti  pismo za Sterši Jožefa ter podoficirsko legitimacijo za Hudeja Jerneja, Turnjaka Ludvika, Pačnika Lenarta in soobtoženega Šumaha Miha, katerega je s to tolpo povezal;

        b)      dne 12.2.1950 se udeležil tajnega sestanka pri soobtoženem Šumahom Francem, Požarjem Francem, Stropnikom Alojzijem in Lazeškem Francem pa na sestanku razpravljal o delu križarske organizacije od leta 1946 dalje in sklepalo bodočih oboroženih akcijah – o vlomu v KZ Suhi dol in o miniranju mostu na Paki.

         

        6.

        Andrejc Jože je v letu 1949 postal član oborožene tolpe s cilji za, člen 2. ZKLD s tem da je nudil od meseca maja 1949 do konca decembra 1949 zatočišče članu oborožene tolpe Lazniku Francu in mu dajal hrano, na svojem domu, v Zg. Podgorju pa dal v januarju 1950 na razpolago prostor za sestanke Laznika Franca z ostalimi člani oborožene tolpe Šumahom Francom, Gostečnikom Jeseter, Požarjem Francem, Sovičem Antonom in Stropnikom Alojzom ter se teh sestankov na katerih so razgovarjali o poživitvi dela tolpe tudi sam udeleževal.

         

        7.

        Beričnik Ivan je decembra 1949, potem ko se je seznanil s soobtoženim Požarjem Francem tega vzpodbujal k organiziranju oboroženega opora zoper obstoječo državno ureditev ter se preko Požarja povezal še z drugimi člani oborožene tolpe Šumnikom Mihom, Medvedom Ferdinandom in laznikom Francem ter kot član tolpe v izvrševanju njenih načrtov 16.2.1950 skupaj s soobtoženim Požarjem Francem, oborožen napadel aktivista Stropnika Ivana v Kolovratu in njegovo družino, kjer sta odvzela po tč. 1., 1.c navedene predmete, februarja 1950 oborožen s pištolo sodeloval v družbi s Šumnikom Mihom, Laznikom Francem, Medvedom Ferdinandom in soobtoženim Francem Požarjem pri napadu na Korena Gabrijela iz Ljubije, okraj Mozirje, pri čemer so bili odvzeti  pod točko 1., 1c. navedeni predmeti, ki si jih je tolpa razdelila.

         

        8.

        Goršek Alojz se je v januarju 1950 preko Laznika Franca povezal s soobtoženim Požarjem in ostalo tolpo ter tej tolpi stavil na razpolago svojo stanovanje v Ravnah, kjer je tolpa v februarju 1950 imela dva že omenjena sestanka, po načrtih tolpe pa tudi napisal cca 10 letakov s pozivom na volilno abstinenco in na oborožen odpor.

         

        (7)

         

        9.

        Jazbec Franc:

        a)     se je januarja 1950 povezal preko soobtoženega Goršeka Alojza  z banditom Laznikom Francem, njegovem skrivališču pri soobtoženem Andrejcu Jožefu ter se kot član tolpe oborožen  udeležil sestanka tolpe v februarju 1950 pri soobtoženem Goršeku Alojzu na Ravnah, ki ga je vodil Laznik Franc in na katerem so razpravljali o potrebi oboroženega upora ter o agitaciji za volilno abstinenco pri volitvah 26.3.1950 ter drugega sestanka v istem mesecu pri …. Goršku, ki ga je vodil soobtoženi Požar in na katerem so sklepali o akcijah na železniško progo in predor pri Šoštanju in o proti volilni propagandi po vzoru letaka, ki ga je sestavil Požar, izdelal  na pisalnem stroju  ca 200 letakov s pozivom na oborožen upor in na volilno abstinenco ter jih trosil na sektorju Šoštanja.

        b)     pridobil kot član tolpe s soobtoženim Hrastnikom Francem soobtoženega Jazbeca Antona tako, da ga je povabil v začetku februarja 1950 na sestanek

        tolpe pri Goršku in mu obrazložil njen načrt;

        c)     februarja 1950 sprejel od soobtoženega Jazbeca Antona 1m vžigalne vrvice za

        razstrelitev  mostu čez Velunjo.

         

        10.

        Hrastnik Franc

        a)     se je preko bandita Laznika Franca povezal z soobtoženim Požarjem ter se udeležil obeh sestankov tolpe v februarju 1950 pri soobtoženem Goršek Alojzu, kot član tolpe izdelal po naročilu  soobtoženega Požarja  iz lesa njen znak s križem, peterokrako zvezdo in polmesecem, s katerim so se ožigosali propagandni letaki s pozivom za upor in volilno abstinenco:

        b)     v začetku februarja 1950 pridobil dva člana oborožene tolpe soobtoženega Jazbeca Antona , katerega je skupno s soobtoženim Jazbecom Francem povabil na sestanek  članov tolpe pri soobtoženem Goršek Alojzu.

         

        11.

        Jazbec Anton

        a)     se je povezal začetkom februarja  1950 potom soobtoženega Jazbeca Franca in Hrastnika Franca s soobtoženim Požarjem in njegovo tolpo ter se udeležil drugega sestanka  te tolpe pri soobtoženem Goršek Alojzu.

        b)     V februarju 1950 pa naročil soobtoženemu Jazbecu Francu 1m vžigalne vrvice za miniranje mostu čez Velunjo.

         

        12.

        Nahtigal Adolf se je januarja 1950 povezal preko Laznika Franca  s soobtoženim Požarjem ter v namene tolpe izročil Požarju  pištolo  in 300 kosov municije. V začetku februarja 1950 pa se je udeležil prvega sestanka tolpe pri Goršek Alojzu, po sestanku pa skupno s soobtoženim Požarjem Francem žigosal letake , namenjene propagandi , z znakom tolpe.

         

        13.

        Medved Ivan se je v mesecu januarju 1950 povezal preko soobtoženega Soviča Antona s Požarjem Francem ter postal član njegove tolpe, Požarju nudil 5 krat

         

        (8)

         

        prenočišče  in mu za namene bande izročil 6 ročnih bomb italijanskega izvora, na svojem domu pa dvakrat sprejel člana tolpe soobtoženega Stropnika Alojza ; 16.2.1950 dostavil Šumniku Mihaelu organu IZNU GRADIS Šoštanj pismo soobtoženega Požarja v katerem je ta pozval Šumnika, da se priključi njegovi skupini  z orožjem IZNU, kar je ta tudi storil.

         

         

        II.  Tajnik Martin je

         

        a)     podpiral člane oborožene tolpe s tem, da je neugotovljene noči v mesecu februarju 1950 pokazal oboroženima članoma tolpe pot k soobtoženemu Nahtigalu;

        b)     vedel, da obstaja oborožena tolpa s cilji navedenimi v čl.2  Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ter, da se njeni člani zbirajo pri soobtoženemu Alojzu Goršeku na Ravnah, kar mu je Goršek tudi sam povedal in pojasnil cilje bande ter ga povabil na sestanek, pa tega ni prijavil oblasti.

         

        III. Stropnik Alojz je že v namenu, da si z odvzemom tuje premične stvari pridobi protipravno imovinosko korist v družbi z Laznikom Francem  in Šumahom Francem , oboroženi z strelnim orožjem , odvzel:

        a)     jeseni 1949 neznanemu kmetu v Topolšici enega junčka težkega  ca 400kg.

        b)     v istem letu v Št. Vidu  nad Valdekom neznanemu kmetu 1 vola , težkega 700kg.

        c)     začetka januarja 1950 kmetu Feldu na Ravnah 1 kravo težko ca 400kg. Odvzeto živino pa nato na skrivaj zaklal in meso nato prodajal po din 100.- za kg-

         

        III. Andrejc Jože pa je nudil še naklepno pomoč pri tatvinah goveje živine okoliškim kmetom, ki sta jih izvrševala Lasnik Franc, Šumah Franc in Stropnik Alojz s tem, da je jeseni 1949 sprejel preko noči v svoj hlev kravo iz III. a točke obtožbe, katero sta Laznik in Stropnik pozneje zaklala ter sprejel od imenovanih  15kg mesa. Na začetku leta 1950 pa pomagal gnati pri kmetu Feldi na Ravnah ukradeno kravo iz točke III. c obtožbe od Jazbinške bajte do svojega doma in zopet nazaj na mesto zakola, za kar je prejel 20 – 25 kg mesa.

         

         

        S tem so zakrivili:

         

        Požar Franc pod   I.  1.c)  do d)  kaznivo dejanje  organiziranja oborožene tolpe po čl. 3 toč. 7 ZKLD.

        Stropnik Alojz, Sovič Anton, Šumah Miha, Podkrižnik Ivan, Andrejc Jože, Beričnik Ivan, Goršek Alojz, Jazbec Franc, Hrastnik Franc, Jazbec Anton, Medved Ivan in Nahtigal Adolf pod  I.  2. / 13./ kaznivo dejanje pomoči pri organiziranju oborožene tolpe in pripadništva oboroženi tolpi po čl. 3  tč. 7  ZKLD, Tajnik Martin pod  II.

         

        (9)

         

        obtožbe  a/ kaznivo dejanje podpiranja oborožene tolpe po čl. 3   tč. 14 ZKLD, pod II.  b/ pa kaznivo dejanje opustitve prijave po čl. 9 odstavek 1 ZKLD, Stropnik Alojz pod  III.   a/ -  /c  obtožbe kazniva dejanja tatvine po spl. veljavnih določilih, Andrejc Jože po  IV. obtožbe kaznivo dejanje naklepne pomoči h kaznivemu dejanju tatvine po spl. veljavnih določilih kazenskega prava.

         

        Predlagam

        1) da okrožno sodišče v Ljubljani, na glavni obravnavi zasliši priče Stropnik Ivana, Korena Gabrijela, Kotnika Franca, prečita zapisnik o zaslišanju priče Napotnika Valentina, komisijski zapisnik o ogledu trupla Traunčkarja  Franca z dne 25.2.1950, zapisnik seje KLO Ravne o odvzemu imunitetne pravice obtoženega Jazbecu Francu, Nahtigalu Adolfu, Tajniku Martinu, Hrastniku Francu in Goršeku Adolfu, ogleda orodje, letake, skice o mestih izvrševanja kaznivih dejanj, pismo, pretrgano legitimacijo Stropnik Ivana ter poročilo z dne 5.3.1950..

         

        2) spozna vse obtožence za krive kaznivih dejanj po obtožbi ter jih obsodi:

        -        Požarja Franca po členu 4. odstavka I. ZKLD, v zvezi s čl.27. odstavek 1 KZ.

        -        Stropnik Alojza, Soviča Antona, Šumaha Miha, Podkrižnika Ivana, Beričnika Ivana, Andrejca Jožefa, Goršek Alojza, Jazbeca Franca, Hrastnika Franca, Jazbeca Antona, Medveda Ivana in Nahtigala Adolfa po čl. 4  odstavek 1  ZKLD v zvezi z čl. 27  odstavek 2 KZ,

        -        Tajnika Martina za dejanje pod  II. a/ po členu 4  odst. 4  ZKLD za dejanje  pod II.  b) po čl. 5  odst. 1 ZKLD v zvezi s členom 60 KZ.,

        -        Stropnik Alojza  in Andrejca Jožefa pa po določilih KZ v zvezi s členom 66 citiranega zakona.

         

         

        OBRAZLOŽITEV:

         

        V letu 1946 se je pojavil na sektorju Podgorja okraja Mozirja neki Janše Anton, ki se je izdajal za vodilnega funkcionarja takozvane ,,Križarske vojske Slovenije,, ter pridobil za namene te organizacije soobtoženega Podkrižnika Ivana in Šumaha Miha. Organizacija sama pri okoliškem prebivalstvu ni imela opore ter se tudi ni razvijala. Od leta 1946 tudi ni bilo opaziti na omenjenem sektorju kakršnekoli protidržavne dejavnosti. Proti koncu leta 1948 se je zatekel na ta sektor dezerter iz JA Šumah Franc ter se skrival pri Šumahu Mihi, ki mu je dajal zatočišče in hrano. Poleg dezerterja Šumaha je prišel koncem tega leta k Šumahu Mihi pobegli kaznjenec Gostečnik Jože, kateri je bil obsojen pred okrožnim sodiščem na večletno prostostno kazen zaradi izvršenega vloma v prostore poslovalnice kmetijske zadruge v Zavodnjem. Poleg omenjenih dveh  so se zadrževali na tem sektorju Laznik Franc in njemu slični, ki so se pečali s tatvino živine okoliškim kmetom in s prodajanjem mesa zaklane živine po črnoborzijanskih cenah.

        Koncem 1949 leta je bil izpuščen iz preiskovalnega zapora v Ljubljani Požar Franc, ki je bil pred tem obsojen zaradi poneverbe na dolgoletno prostostno kazen, nato pa

         

        (10)

         

        pomiloščen oziroma se mu je prestajanje kazni odpustilo,. Ker ni mogel pobegniti v inozemstvo zaradi budnosti obmejnih organov, se je podal v okolico Belih vod ter tam pričel z organiziranim delovanjem. Povezal se je z obtoženim Sovičem in Stropnikom, preko njih pa z Šumahom Mihom, Laznikom Francem, Šumnik Francem, Podkrižnikom Ivanom ter na sestankih z njimi sklepal o akcijah, ki naj bi dovedle do zrušenja obstoječe državne ureditve. V zločinskih načrtih, ki so jih imenovani na skupnih sestankih premlevali, so bile predvidene teroristične akcije kot rušenje železniške proge, mostov in predorov, istočasno pa širjenje letakov s pozivom na oborožen  odpor, pri čemer so se nameravali obtoženi tudi povezati z konzulatom neke tuje države, da bi jim ta pomagala pri njihovem delovanju. Glavni cilj obtoženega Požarja in njegove tolpe je bil organiziranje oboroženega upora, s katerim bi zrušili obstoječo državno ureditev. V sklopu njihovih zločinskih načrtov je bil izvršen  tudi umor aktivista Traunčkarja Franca, katerega sta umorila člana tolpe, ki jo je vodil Požar, zaradi česar ta tudi odgovarja za izvršeni zločin. Poleg tega umora sta člana tolpe Beričnik Ivan in Požar Franc izvršila tudi napad na aktivista Stropnik Ivana in Korena Gabrijela, ker sta bila progresivno usmerjena ter je njuno delovanje oviralo načrte Požarjeve tolpe. Poleg z že navedenimi člani tolpe se je Požar potom bandita Laznika Franca povezal z obtoženim Goršekom Alojzom, Jazbecem Francem in Antonom, Hrastnikom Francem in Nahtigalom Adolfom ter jim na sestanku pri soobtoženem Goršeku tolmačil namene te tolpe ter pristopil skupno z ostalimi k njihovi uresničitvi. Izdelal je skico o mestih kjer naj bi se izvršile diverzantske akcije na progo in predor pri Šoštanju ter o mestih trošenja letakov, s katerimi naj bi se pozvali tudi ostali državljani k uporu zoper sedanjo oblast. Da so imeli obtoženi trden namen te svoje načrte uresničiti, dokazuje številno orožje, ki so ga ti zbirali, kakor tudi vžigalna vrvica kot sredstvo za miniranje in razstrelitev komunikacijskih sredstev. Vsi obtoženci so stopili prostovoljno v tolpo ter v njej sodelovali le iz sovraštva do obstoječega državnega reda in ljudske oblasti.

                               

        Del obtožencev je bil celo izvoljen v  predstavniški organ ljudske oblasti ter jim je bila njihova funkcija le dobrodošlo sredstvo za kritje njihovega protiljudskega delovanja. Med vsemi temi obtoženimi – bivšimi odborniki KLO Ravne je bil Jazbec Franc, ki je agitiral za izvedbo načrtov tolpe s pisanjem letakov v katerih je pozival na oborožen upor ter pridobil za člana tolpe tudi svojega brata Milana. 

         

        Vsi obtoženci dejanja, ki jim jih očita obtožba, priznavajo pod težo dokazov, večina skušajo svojo krivdo zmanjšati. Obtoženi Požar Franc se ne čuti odgovornega za umor aktivista Traunčkarja, ker pri njem ni bil navzoč, niti ni dal za to naloga. Zločinski načrt tolpe pa, ki jo je Požar vodil, je obsegal oborožen upor, t.j. rušenje vsega kar je oviralo delo organizacije, pri čemer si niso izbirali sredstev. Ravno delovanje aktivistov na omenjenem sektorju je bilo njihovi zločinski organizaciji zapora, ker so z delom na terenu utrjevali zavest ljudstva. Za navedeni umor je Požar odgovoren v smislu določil čl. 27  odstavka 1.  KZ, ker organizatorji odgovarjajo za vsa dejanja, ki so bila v zločinskem načrtu delovanja zarote. Prav tako pa so za ta dejanja odgovorni ostali obtoženci, ker so se strinjali z načrti tolpe ter to tudi s svojim delom in nastopanjem izvršili.

        Pripadnik, ki pripada k oboroženi tolpi se zaveda, da je odgovoren za dejanja, ki so jih izvajali po sklenjenem načrtu tolpe. Krivda Tajnika je neposredno, ker je sodeloval, da se organizira tolpa in razširi njeno delovanje, zaradi česar je njih dejanja tudi

         

        (11)

         

        kvalificirati po členu 3.  točke 7.   ZKLD. Tajnik Martin pa je nudil pomoč Požarjevi tolpi s tem, da je njenim članom kazal pot  za povezavo k drugim članom tolpe, zaradi neprijavljenega delovanja tolpe o katerem je bil seznanjen in s tem zakrivil kaznivo dejanje iz člena  8.  odstavek 1.  ZKLD.

        Dejanje Medveda je intezivirati v smeri naklepa rušenja obstoječe državne ureditve, saj je večkrat nudil zatočišče obdolženemu Požarju, za katerega delovanje je vedel, mu dal večje količine bomb in služil organizatorja Požarja in njegovi tolpi pri pridobivanju novih banditov. Po njegovem udejstvovanju kaže, da je vse to počenjal zavestno kot pripadnik tolpe.

         

        Cilj vsega zločinskega početja obtožencev je bil porušenje obstoječe državne ureditve FLRJ in s tem vse pridobitve NOB. Zaradi tega so izdelali že prej priložen načrt za izvajanje diverzij in pozivanje na oborožen upor, umore in organizacijo napadov, vse do povezave s tujo državo. Takšno je tudi prvenstvo njihovih zločinskih namenov: aktivist Traunčkar.

         

        To kaže na izredno državno nevarnost in dejansko tudi veliko nevarnost obtožencev.

         

        Zaradi težkih dejanj predlagam strogo kazen, da bo dosegla svoj namen!

         

                                                       Smrt fašizmu, svoboda ljudstvu!

         

                                                                                           Javni tožilec:

                                                                                           ?????????                    Podpis!!!!

         

         

        20020619__020_Pogovor_z_dr.Velikonja-Tine_Pintar_Margareta_50-zrtev-Praznikova-njiva_Podgorsek-Matjaz-Kranj_Lihteneger-Ivan_Kojc-Viktor.docm

         

        Pogovor z dr. Tinetom Velikonjo in go. Margareto Pintar

         

        - Dne, 19.6.2002 sem imel telefonski razgovor z gospo Pintar iz Žalca, kateri so ubili starše v Šoštanju. Povedala je, da jo je klical g. Velikonja zaradi vprašanja o delu komisije v Šoštanju.

        Predlagala mi je, da lahko dobim na pomoč policista, ki ima naprave za odkrivanje ostankov kovin v zemlji, zaradi bolj točne določitve krajev grobov. Povedala mi je naslov policista, vendar je svetovala naj pokličem še dr. Velikonja.

         

        - Tega dne sem zato poklical še dr. Velikonjo, ki je član republiške komisije za evidentiranje grobov. Razložil sem mu kako smo v Šoštanju postopali v primeru dela komisije in sodelovanja z Kriminalistično policijo iz Celja. Strinjal se je s postopkom, ki smo ga vodili, vendar smatra, da lahko občina Šoštanj sama naredi korak dalje. Žrtve za katere se ve kje so zakopane lahko izkopljemo in postavimo primerno obeležje, kot bi se pač odločili. Seveda bi bilo dobro pred tem opraviti preizkus z elektronskimi sondami, da bi bila mesta točno določena. Iskanje bi lahko opravili tudi na ostalih mestih, ki jih imamo že evidentirana ali pa morda še za katero sumimo. To bi bilo verjetno res na račun občine, vendar ne bi bila velika sredstva.

         Povedal mi je za naslov policista, ki izvaja iskanje in sicer je:

         

        Tomaž Podgoršek, Bleiweisova 3, Kranj. Zaposlen je na UKP-PU Kranj (t.št.: 04-588-14-29, ali --GSM- 041-841-618 ), kot obmejni policist in sodeluje z Republiško komisijo.

        Sedaj dela kot vodja izmene na mejnem prehodu Podkoren- Rateče na Koroški Beli.

         

        Dr. Velikonja mi je podal tudi E-mail: urska.velikonja@guest.arnes.si  

        in svoji tel. št.: 01-507-13-03  ali  031-677-198

        Svetoval mi je, da ga po potrebi še pokličem za svetovanje pri postopkih. Obljubil je, da mi bo na moj naslov poslal predlog zakona o povojnih grobiščih, ki je še v postopku v DZ RS.

         

        - Istega dne sem imel telefonski pogovor z g. Ivanom Lihtenekerjem, Topolšica 85/b

        (t.št.: 589-22-64). V mladosti je bil sosed  Praznikov (Poštajnerjevih), pri katerih sem izvedel za vojne begunce, ki so jih pobili na Goricah. Na vprašanje kaj se spomne o streljanju ljudi v Šoštanju po vojni je povedal, da so v 10 dneh po koncu vojne opravili poboje v okolici Šoštanja. Spomni se primera, ko sta nekje v sredi maja s sedaj že pokojnim Turkom, ki je vozil s konji, peljala municijo na vozu v Mozirje. Ko sta se na večer vrnila mu je Turk rekel  pred trgovino Peko, da bo pričelo pokati. Takoj nato in sicer že v mraku je pričelo ropotati z strojnicami na pobočjih Goric. Streljanje je bilo slišati nekaj minut. Po dolžini streljanja je moralo biti pobiti v tem primeru vsaj 50 ljudi. Odkod je Turk vedel za streljanje sedaj sklepa, da se je to dogajalo vse večere in noči ob isti uri. Ko se je vrnil domov na Bečovnikovo domačijo ga je o streljanju vprašal njegov oče, ki je to vedno slišal kljub temu, da je njihova domačija skoraj na drugi strani za hribom. G. Ivan se spomne velikega števila ljudi, ki so bili v tem tednu zaustavljeni na Praznikovi zemlji. Spomne se, da jih po tednu dni ni bilo več, streljanje pa je bilo slišati vsak večer in tudi ponoči. Na vprašanje, če kaj ve o pobitih in zakopanih na Praznikovem travniku da je možnost, da so zakopani v nekdanjih strelnih jarkih nad sedanjo domačijo Leskovšek in to tik ob gozdu. Te jarke so uporabljali Nemci, po vojni pa so bili takoj zasuti. O eventuelnih zakopanih nima točni informacij, obstaja pa velika možnost ker smatra, da Alojz Praznik ni lagal, ki je pred smrtjo zagotovil, da so žrtve tudi na njihovem travniku. Pove še iz preverjenih informacij, da je o vseh pobojih veliko vedel in imel zapisanega sedaj že pokojni Viktor Kojc.

         

         

        19.6.2002                                                                                          Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020625__016_Pogovor_Hudournikova-Medved_Ivanka_Mevc-Valentin_ubil-2-Nemca_Miha-Globacnik-Nahtigar-Jezovnik-Smah-Pokriznik-Laznik.docm

         

        POGOVOR Z GOSPO ALOJZIJO HUDOURNIK IZ RAVN

         

        20.06.2002 sem imel telefonski razgovor z gospo Alojzijo Hudournik iz Raven 29 pri Šoštanju (tel.št.: 5893-015). K njej me je napotil g. Viktor Potočnik (svetnik Občine Šoštanj), ki sem ga prosil za pomoč pri iskanju informacij v zvezi z dogajanji po 2. svetovni vojni na področju Raven pri Šoštanju.

        Dogovorila sva se, da jo lahko obiščem na domu po predhodnem telefonskem klicu. Povedala je, da so ji zaprli očeta zaradi sodelovanja pri nameščenih akcijah, ki jih je organizirala OZN-a. Obsojen je bil na 16 let zapora, odslužil pa ga je 6 let in sicer v Kočevski Rogu. Na vprašanje o streljanju ljudi po vojni v Ravnah, je dejala, da bo morala obuditi spomine skupaj z možem. Več o dogajanjih mi bo povedala skupaj ob obisku pri njih.

        V torek, 25.6.2002, sem obiskal njeno družino na njihovem domu. Razložil sem jim delo komisije in kaj bi želel izvedeti. Na vprašanje ali vedo o poboju Nemcev po vojni v Ravnah smatrajo, da se to ni moglo zgoditi, ker vedo še za manjše dogodke o tem pa niso nič slišali. V Ravnah je Mevc Valentin (Marat po domače) res izvajal poboje na lastno pest in ustrelil dva Nemca, ki sta bila ujeta. Ustrelil ju je na Kotnikovih planinah (Jazbeško), kjer sta tudi bila zakopana (tako plitko, da so iz zemlje gledale še noge). To mesto mi bo pokazal g. Miha, ki je bil danes pri Hudournikovih. On je takrat tam pasel govedo in je dogodek videl od blizu. O prošnjah Nemcev, da ju pusti živeti in o postopkih Mevca so mi povedali še veliko pretresljivega. Prav tako so mi povedali, da je Mevc na roke pobil (s krampom) dva Ravenčana, ki naj bi ovadila dve partizanki. G. Hudournik pove, da je bil proti koncu vojne med partizani in sicer tudi v Topolšici, kjer se je predal von Lehr. Bil je na stražah in pazil na zajete vojake. Pove, da je bilo partizanov le peščica in če bi Nemci to vedeli, bi jih pohrustali za malico. Tamkaj se je pojavljal tudi Franc Nahtigal, ki je bil takrat komandir partizanov na Šoštanjskem območju. Že med in sploh po vojni se je po krajih okoli Šoštanja pomikal Globačnik Jože (Pepč) s sodelavcem in ustrahoval ljudi. Spolno se je izživljal pri nekem dekletu vpričo sorodnikov, prav tako se je izživljal tudi njegov kolega. Povedo je, da je bil Globačnik eden glavnih na zaslišanjih Šoštanjčanov v prostorih kasnejše milice. Glede pobojev na Goricah gospa Alojzija pove, da po pričevanju ge. Vide Goršek še živi priča v Ljubljani, ki je pobegnila iz mesta streljanja na ta način, da se je naredila mrtvo in je obležala v pšenici. O tem poboju je govoril tudi Milan Ježovnik.

        O procesih zaradi provokacij v primeru Požar mi je ga. Alojzija vse podrobno opisala kaj se je dogajalo v okoliških vaseh in v Ravnah. Prepričana je, da je bil Požar agent OZN-e in je prišel zavajat kmete po vaseh, da bi jih nato lahko obsojali in zapirali. Ravno to se je zgodilo in skoraj ni bilo kmetije, kjer niso zaprli očetov in odraslih sinov. Obsodili so jih delovanja proti državi zaradi akcij, ki jih je organiziral Požar, obenem pa jim je zmeraj nastavljal zasede.

        Sam Požar je prinašal propagandni material med ljudi in organiziral sabotaže. Točno je vedel kdo ima kaj pri hiši, nato pa so prišli OZN-ovci in jih zaprli. Njen oče je bil obsojen samo zaradi tega, ker je neki skupini pokazal neko pot. V tej skupini je bil tudi Požar in samo on ga je lahko ovadil. Obsojen je bil na 16 let zapora v Kočevskem Rogu, odslužil pa ga je 6 let s prisilnim delom. Smeli so ga obiskovati enkrat na mesec. Na takšno zaporno kazen sta bila med ostalimi obsojena tudi še dva Ravenčana in sicer Miha Šumah (1905) in Ivan Podkrižnik (1910), ki pa se nikoli več nista vrnila domov, o izginotju niso domači dobili nobenega obvestila. Njune kmetije je država nacionalizirala, otroke pa porazdelila med vaščane. Eden izmed provokatorjev med kmeti v Ravnah je bil domačin Laznik. Vse to se je dogajalo v letu 1950.

        Gospa Alojzija in njena snaha sta povedali, da imajo originalne obtožnice obsojenih Ravenčanov, vendar so v izredno slabem stanju. Papirne dokaze ima Ivanka Medved iz Raven 107 (t.št.:5893-116), ki je sestra Alojzije. Dogovorili smo se, da mi Ivanka posodi te dokumente, ki jih bom poizkusil fotokopirati ali vsaj prepisati v čitljivo obliko. Po obisku na domu Ivanke sem te dokumente tudi prejel in ji obljubil, da jih vrnem, ko jih uredim za branje.

         

        25.6.2002                                                                                          Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020628__021_Razgovor_z_Gorsek-Vida_grobisce_Monte-Graba_jama_Batistov_Travnik_dovazali-ljudi-trupla.docm

         

        Razgovor z gospo Vido Goršek iz Zavodenj (tel-št.: 589-51-95)

         

        28.6.2002 sem se po telefonu pogovarjal z gospo Vido Goršek iz Zavodenj o temah po vojni na področju Šoštanja in okolice. Pove, da je takrat bila 13 letna deklica in se bolj važnih detajlov ne spomni, ve pa veliko o tem kar je sama videla ali doživela. Pove, da je že med vojno bilo nekaj vojakov pokopanih pod vodnim rezervoarjem ob Jevšnikovem gozdu (Čebulov). Spominja se tudi, da so grobovi v Monte grapi ob zimski skakalnici. Tu je bil takoj po vojni strašen smrad in tudi kri je tekla z vodo po jarku. Spominja se, da je bil po vojni narejen velik izkop zemlje na Basistovim travniku in sicer v velikosti gradbene jame za hišo. Sem so nato vozili s tovornjaki in vpregami aretirane ljudi in jih cel teden na večer streljali. To mesto že poznamo iz pričevanj Basista in ostalih, zato bo navedba točna.

        Navaja, da so ob koncu vojne bili tudi na njihovi zemlji zaustavljeni begunci (nemški vojaki, hrvaške družine z otroki, kočevski Nemci) in prosili za pomoč (v glavnem za slovenske obleke), da bi se lahko skrili pred likvidatorji. Smatra, da so večino teh pobili na Goricah, nekaj pa jih je ušlo proti Št.Vidu.

        Po spominu je povedala tudi o dogodkih v zvezi z gospo Malvino Vošnjak, ki je bila žena lastnika tovarne usnja v Šoštanju. Konec vojne je bil njen mož izgnan iz Šoštanja z otrokoma v Logarsko dolino, ona pa je z njegovim bratom ostala v Šoštanj. Kmalu po vojni so jo odpeljali iz sedanjega otroškega vrtca, kjer je nazadnje živela, v Mariborske zapore. Tu so jo strašno mučili in posiljevali. Zaradi samozavesti, ki jo je imela ni podlegla zasliševanjem in nizkim pogojem prilizovanja, so jo s puškinimi kopiti potolkli do smrti (glavo so ji popolnoma zdrobili).

        Spominja se kako je z materjo hodila v Vošnjakovo vilo delat. Tu se je spoprijateljila z njihovimi otroki, ki so jo imeli zelo radi, prav tako pa tudi sama gospa Vošnjak. Člani družin so si bili v prijateljskem odnosu. Z otroki Vošnjakov se je srečevala še večkrat po desetletjih, ko je komunističen režim že popustil.

        O aferi Požar pove, da je to bila ena največjih svinjarij in hudobij, ko so naivnemu narodu nastavljali pasti in jih nato obsodili za napad na državo. To so počeli podtaknjeni agenti OZN-e, ki je organizirala sabotaže ali razpečavala propagandno gradivo, na kar je pridobljene kmete polovila in jih zapirala. To so počeli z namenom pobiti moški rod na kmetijah, nato pa kmetije nacionalizirati. To jim je v veliki meri tudi uspelo. Tem kmetom so sodili v nekdanjem Slomškovem domu (kulturni dom, kino pozneje) v letu 1950.

         

        28.6.2002                                                                                          Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020703__022a_Vabilo_2_sejo_komisija-Mocnik_grobisca_1-Cebul_2-Stvarnik_3-Basist_4-Krizisce-cest-Miklavc_5-Lepova_Gosa_6-Solnov_travnik.docm

        20020703__022b_Vabilo_2_sejo_komisija_Znidarsic-Cerar-Hudales--Kljajic-Toter_Kumer-Jezovnik-Srebre-Pintar-Skornsek-Jezovnik-Cebul.docm

        20020703__022c_Vabilo_2_sejo_komisija_pomagali_Fuks-Bolha-Praznik-Stropnik-Turinek-Zrnic-Rogelsek-Gorsek-Hudaurnik-Lihteneker.docm

         

        OBČINA ŠOŠTANJ,

        Svet občine Šoštanj

        Trg svobode 12,

        Komisija za evidentiranje

        in označitev prikritih grobišč

         

        SKLIC 2. SEJE KOMISIJE

         

        Sklicujem 2. redno sejo komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč,

        ki bo v torek, 09. julija 2002 ob 18.00 uri, v mali sejni sobi Občine Šoštanj.

         

        Predlagan dnevni red:

         

        1. pregled zapisnika 1. seje komisije (predlaga predsednik komisije)
        2. pregled realizacije plana dela komisije (pripravi predsednik)
        3. informiranje o nadaljnjem reševanju problema grobišč
        4. ogled mest grobišč na terenu

         

         

        Šoštanj, 3.7.2002                                                                  Predsednik komisije

                                                                                                      Anton Skornšek

         

        Ad1) Predlog zapisnika:

         

        ZAPISNIK 1. SEJE KOMISIJE ZA EVIDENTIRANJE IN OZNAČITEV GROBIŠČ

         

        Komisija za evidentiranje in označitev prikritih grobišč v občini Šoštanj se je sestala dne 12.3.2002 na 1. konstituivni in delovni seji. Seja je potekala od 18.00 do 19.30 ure v sejni sobi Sveta občine Šoštanj.

        Na seji so bili prisotni: Drago Koren Anton Berložnik, Detlef Tičer in Anton Skornšek.

        Sejo je sklical predlagatelj ustanovitve komisije Anton Skornšek. Za sejo je bil predlagan naslednji dnevni red, ki so ga vabljeni prejeli z vabilom in sicer:

         

        1. ugotovitev verodostojnosti za delo komisije
        2. konstituiranje komisije- izvolitev predsednika
        3. obravnava in sprejem predloga plana dela komisije

         

        Sejo je pričel g. Anton Skornšek in razložil postopek sklica seje ter predlagal dnevni red v obravnavo.

        Člani komisije so se z dnevnim redom strinjali ter ga soglasno potrdili.

         

        Pod 1. točko dnevnega reda je komisija ugotovila, da je pristojna za začetek delovanja, z ozirom na objavo v Uradnem listu Občine Šoštanj tako, da je čas za veljavnost po objavi sklepa že potekel, zato je komisija uradno pooblaščena za delo.

         

        Pod 2. točko dnevnega reda, je g. Anton Skornšek pozval prisotne, da kandidirajo člane komisije za predsednika. G. Tičer in g. Koren sta predlagala za predsednika komisije g. Antona Skornška, s predlogom se je strinjal tudi g. Berložnik.

         

        3. točka dnevnega reda:

        Po potrditvi g. Antona Skornška za predsednika komisije, je ta v nadaljevanju seje predlagal v obravnavo plan dela komisije in ga predložil članom v pisni obliki.  Plan dela komisije je priloga temu zapisniku. Po proučitvi predloga plana so člani predlagali, da se k uspešnejšemu delu pritegne tiste občane, ki o teh stvareh karkoli vedo. V Listu občine Šoštanj naj se objavi članek o delu komisije in povabilo občanom za sodelovanje. Kontakt med občani je lahko pisni ali pogovorni z člani komisije, oziroma pisno preko občinske uprave. Za to potezo je zadolžen predsednik, ki naj v imenu komisije kontaktira z predstavniki občinske uprave ali z mediji. Predsednik se obveže, da bo v naslednjem izidu Lista Občine Šoštanj tudi prispevek o tej zadevi.

        Nadalje so se člani komisije odločili, da obiščemo občane kot  že znane priče in zberemo čim več informacij o mestih grobišč. Poiščemo pa tudi nove priče, ko se odzovejo občani na našo prošnjo.

        Člani predlagajo, da predsednik vzpostavi sodelovanje z Mestno občino Velenje in sicer z referatom za arhive, da poizkusimo najti podatke o zadevah v Šoštanju. Vzpostavi naj se tudi kontakt z predsednikom tovrstne komisije, ki je delovala pred 8 leti v Velenju in jo je vodil dr. Ivan Kralj. 

        Člani komisije smo si bili edini, da bodo velike težave z pridobitvijo informacij od glavnih akterjev pobojev v Šoštanju. V kolikor bo posredovanje neuspešno se bomo na pomoč obrnili na kriminalistično policijo. Člani komisije naj bi delovali vsaj po dva skupaj zaradi verodostojnosti  pričevanja, v kolikor se s tem strinjajo sogovorniki.

        Komisija se sestane ponovno, ko bo zbranih maksimalno možnih informacij o mestih grobišč. Takrat se odloči za nadaljnji korak v smeri reševanja tega problema.

         

        Seja je bila zaključena ob 19.30 uri.

                                                                                                      Predsednik komisije:

                                                                                           Anton Skornšek

         

        Ad2)

        V času od 12.3.2002 je bilo opravljenih veliko poizvedovanj in razgovorov med občani občine Šoštanj z namenom, pridobiti kar največ informacij. Občani so v večji meri radi sodelovali in nudili podatke o dogodkih med in po vojni na področju občine Šoštanj.

        Največ sta pomagala gospod Milojko Kumer in gospa Milka Ježovnik z podatki o dogodkih in o krajih grobišč. Veliko informacij so nudili France Srebre, Margareta Pintar, Anton Skornšek (Metleče), Milan Ježovnik, Zvone Čebul, Jožefa Fuks, Hinko Bolha, Justina Praznik, Alojz Stropnik, Franc Turinek, Cveta Zrnić, Anton Rogelšek, Vida Goršek, Alojzija Hudournik, Ivan Lihteneker, dr. Franc Žnidaršič-državni sekretar na ministrstvu za delo…, Zdenka Cerar-generalna državna tožilka, Jože Hudales, Damjan Kljajič, Anton Toter

        Pričevanja se podpirajo in s pomočjo teh smo evidentirali šest grobišč na območju Goric in v bližnjih gozdovih. Sodelavci izven občine so nudili informacije o načinu dela in vodenju postopkov. 1-Prvo grobišče je na travniku, ki je last Zvoneta Čebula, v bližini križa in spominskega obeležja na začetku Goric nad Šoštanjem. 2-Drugo grobišče je na robu njive, ki je bila nekoč last Stvarnikov. V bližini je 3-tretje grobišče in sicer na Basistovem travniku. Obe grobišči sta ob kolovozu na vrhu Goric. 4-Četrto grobišče je na križišču makadamskih cest iz smeri Goric, Družmirja in poti, ki pelje na Miklavčev travnik. 5-Peto grobišče je daleč vstran in sicer v Lepovi gošči. 6-Šesti grob je edini, v katerem je zakopana žrtev za katero se ve ime in priimek. Na Šolnovem travniku, nad sedanjo Mazejevo žago, je pokopan ustreljeni Ivan Pirmanšek iz Šoštanja.

        Pridobljena so imena večine likvidatorjev iz teh času. Razpolagamo z 15 imeni domačinov, ki so po ukazu OZN-e in KNOJA streljali žrtve na Goricah. Od teh likvidatorjev štirje še živijo in so v postopku zasliševanj.

        Največ žrtev je bilo pobitih s strani partizanov, ki so bili prisotni 10 dni v Šoštanju, na področju Poštajnerjeve domačije, pod okriljem Slavonske brigade, in sicer takoj po koncu vojne. Te enote so pobile bežeče Kočevarje, Hrvate in tudi nekaj nemških vojakov (tudi ženske in otroke), ki so bili teden dni zajeti na tem prostoru. Po pričevanju je bilo teh žrtev okoli 600.

        Po ugotovitvi krajev pokopanih žrtev sem pričel sodelovati z Ministrstvom za notranje zadeve RS in jih seznanil z delom komisije v Občini Šoštanj. Le mesto groba Pirmanška je bilo odkrito pozneje in sicer 16.6.2002. 

        Prvič smo se srečali v sredo, 10.4.2002, ko sta me obiskala predstavnika kriminalistične policije iz Ministrstva za notranje zadeve, policijske uprave iz Celja.

        Skupino je vodil višji kriminalist 1 v Uradu kriminalistične policije g. Marjan Močnik. Njegov sodelavec je g. Janko Napotnik, vodja skupine za izvensodne poboje,  sicer je vodja Skupine za preventivo in nadzor pri policiji.

        Za sestanek smo bili dogovorjeni na osnovi dogovora med MNZ RS, ki je zadolžilo Policijsko upravo Celje za reševanje problematike grobišč v Šoštanju. V petek, 5.4.2002, sem o najdenih grobiščih v Šoštanju namreč obvestil MNZ RS, ki je takoj vzpostavilo povezavo med menoj in Policijsko upravo v Celju.

        Želela sta izvedeti čim več o organiziranosti komisije v OŠ in o njenem delu. Povedala sta, da je tovrstna problematika odprta na 30 mestih na celjskem področju, ki ga obvladujeta. Njuna naloga je zbrati čim natančnejše podatke o mestih pobojev, izvrševalcih pobojev, o identiteti pobitih, času dogajanja in o še živečih pričah. Postopek izkopavanja in shranitev ostankov žrtev bo po izdelavi skupnega načrta izvajala posebna skupina za to usposobljenih strokovnjakov, ki pa jih v Sloveniji ni veliko. Povedala sta, da bo financiranje in postopek za reševanje te problematike urejeno v novo sprejetem zakonu, ki je v obravnavi v DZ RS.

        Povedal sem jima na kakšen način je bila komisija ustanovljena in kaj je že postorila. Ker je bilo mnogo od zadanih nalog po 1. seji komisije že postorjenih, sem jima postregel z ustnimi pričevanji in papirnimi zapisi. Izročil sem jima pisno dokumentacijo zapisov pričevanj o najdenih grobiščih na Goricah in zemljepisno karto z vrisanimi mesti grobišč. Bila sta zelo zadovoljna s sistematskim načinom dela, saj se pričevanja različnih pričevalcev ujemajo med seboj in so mesta 5 grobišč natančna. Vesela sta bila tudi karte z vrisanimi mesti, česar doslej še nista videla pri nobeni komisiji. Informiral sem ju tudi, da z delom še nismo končali in, da še iščemo informacije za mesta pri Poštajnerju ter v Ravnah. Po uvodnem delu in njihovem izpraševanju smo se odpeljali ob 11.00 uri z njunim avtom na Gorice. Pokazal sem jim vsa najdena mesta, onadva pa sta bila prijetno presenečena nad križem in spominskim obeležjem, postavljenim leta 1995 na Goricah. Izjavila sta, da je v manjših grobiščih lažje najti iskane pogrešane, kot pa v velikih kjer so kosti  pomešane med seboj. Na osnovi seznama pogrešanih iz Šoštanja, ki sem jima ga dal in ostalimi zapiski pričevanj, je veliko upanja za ugotovitev identitete vsaj nekaterih pobitih. Po ogledu na Goricah smo se odpeljali še na domačijo Poštajner. Z domačimi, ki so nas lepo sprejeli, smo izmenjali nekaj vprašanj in odgovorov. Strinjali so se, da smemo izvajati postopke za ugotovitev možnega grobišča na njihovem travniku nad domačijo.

        Dogovoril sem se z njima o nadaljnjem delu komisije in medsebojnem obveščanju o eventualnih najdenjih.

        Dne, 17.4.2002  ob 09.30 uri, me je poklical višji kriminalist g. Marjan Močnik iz Policijske uprave Celje. Povedal mi je, da je on prevzel primer v Šoštanju. Z poizvedovanjem je našel s seznama likvidatorja F. N, ki je še živ. G. Močnik želi, da še naprej sodelujemo, zato me bo poklical po potrebi, ko bo iskal  nadaljnje informacij od ljudi na našem seznamu. Potreboval bo pomoč na terenu, da bodo policijski tehniki lahko posneli stanje terena, izvršili snemanje in slikanje. V primeru novih odkritij želi, da ga o tem obvestimo.

        20.5.2002 me je obvestil o najdenju še enega živečega likvidatorja (K.M.S iz Celja) in o opravljenih razgovorih na terenu.

        Ves čas sodelovanja z MNZ Celje smo se pogosto srečevali in izmenjevali informacije. Velikokrat sem z njim in njegovimi pomočniki odhajal na teren Goric ali k občanom Šoštanja, zaradi vzpostavitve prvega kontakta. V tem času smo odkrili še eno grobišče tako, da imamo sedaj podatke o petih grobiščih, ki so vrisana v karto specialko. Izvršeno je bilo snemanje terena z aparaturami in merili. G. Močnik mi je izročil en izvod barvnih fotografij mest grobov.

        G. Močnik zbira gradiva z zapisi in pričevanji ljudi na terenu. Vedno znova se odkrivajo nove slučajne informacije. Pripravlja vložitev zadeve javnemu tožilstvu v Celju. Kot izjavlja, je vsem obremenilnim pričam isto to, da nič ne vedo, da niso bili poleg ali, da se ničesar več ne spomnijo. Po soočenju z informacijami pričevanj  prič pa dopuščajo možnost o morebitnih sodelovanjih pri takšnih dejavnostih.

        Ugotovljeno je, da je bila večina likvidatorjev  predanih komunistov že iz pred 2. svetovne vojne ali pa so bili zelo mladi fantje in dekleta. Večina njih je morala moriti zaradi pritiska OZN-e, ki jih je imela na svojih negativnih seznamih. Veliko njih je morila domačine Šoštanja že med vojno ali pa so bili likvidatorji že v partizanskih odredih.  Nekateri izmed njih so bili specialisti za ubijanje otrok. Skupno večini njim pa je bilo to, da so nazadnje storili samomore z obešanjem. Še živeči so na robu živčnih zlomov in spijo s prižganimi lučmi.

        V nobenih zapisih s katerimi razpolagajo kriminalisti MNZ Celje ni podatkov o imenih pobitih. Nikjer ni zaslediti pisnih ukazov za streljanja ljudi na področju Šoštanja. MNZ ima imena odgovornih na OZN-i, ki so v tistem času vodili revolucionarne čistke po celjskem okrožju. Ta imena se pojavljajo pogosto tudi v primeru Šoštanja. Vse niti organizacije OZN-e vodijo v Ljubljano, kjer so bili izdani generalni ukazi na okraje.

        Cilj kriminalistov je povezati vse niti, ki vodijo h glavnim akterjem za izdajo pobojev na Šoštanjskem in širšem Celjskem področju. S strani MNZ se še vršijo poizvedovanja od prič na širšem šoštanjskem področju.

        -S pomočjo občinske uprave je pripravljen obrazec za dovolitev pristopa in posega na zemljiščih, kjer bo prišlo do izkopavanj.

        -Pri razgovorih in iskanju informacij je sodeloval tudi g. Drago Koren in g. Detlef Tičer. G. Drago Koren je poskrbel za zemljepisne karte okolice Šoštanja. Ker je predstavnik MNZ iz Celja hotel imeti stalne stike s predsednikom komisije je največ dela padlo nanj.

        - Kakor je bilo dogovorjeno je bil objavljen članek o delu komisije v Listu občine Šoštanj.

        - Delo v skupinah ni mogoče, ker posamezniki ne želijo govoriti pred pričami ali pa časovno to ni izvedljivo.

        - Dosežen je delni plan dela komisije, saj potekajo  poizvedovanja še na drugih krajih občine.

        Z najdenimi šestimi skritimi  grobišči se je uradno pričel postopek rešitve tega problema za občino Šoštanj. Pot in način dela komisije je bil pravi, saj smo bili kriminalistom v veliko pomoč.

        - Ostaja odprto vprašanje evidentnega grobišča v Munti grapi (blizu nekdanje smučarske skakalnice), za katerega se do konca junija ni vedelo. Prav tako ostaja nerešena trditev priče o zakopanih nad Poštajnerjem (v nekdanjih strelskih jarkih).

         

        Ad3)

        Dokončna rešitev prikritih grobišč je v rokah parlamenta, ki bo rešil ta problem s sprejetjem zakona, sploh kar se tiče financiranja in tudi vsebinskih odločitev (način hranjenja posmrtnih ostankov za posamezna področja ali občine posebej). Na to področje občinska komisija nima vpliva, zato bo za dokončno rešitev tega problema počakala na sprejetje zakona v DZ. Takšna pot je prava, saj jo predlagajo strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo po celi državi in tudi na  državnem tožilstvu. 

        Razgovori z državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve g. mag. Francem Žnidaršičem ter posvetovanje z generalno državno tožilko go. Zdenko Cerar so v prilogi tega gradiva.

         

         Ad4)

        Predlagam ogled krajev grobišč, ki so vrisana na kartah !

         

        Zapisal:

        Predsednik komisije

        Anton Skornšek

         

         

        20020709__023_Zapisnik_2_seje_Skornsek-Koren-Berloznik-Ticer_grobisce-Munti-Jama_Mazejeva-Zaga_pri_Rogelskovih.docm

         

        Zapisnik 2. redne seje komisije za EIOPG v občini Šoštanj

         

        Komisija se je sestala 9.7.2002 ob 18.00 uri v mali sejni sobi upravne stavbe Občine Šoštanj.

        Člani komisije so za sejo dobili vabila in gradivo po pošti pravočasno.

        Na seji so bili prisotni:

        Predsednik Anton Skornšek in člani Drago Koren, Anton Berložnik, Detlef Tičer.

         

        Predsednik je predlagal na začetku seje priložen dnevni red z naslednjimi točkami:

        1. Pregled in potrditev zapisnika 1. redne seje komisije
        2. Pregled realizacije plana dela komisije
        3. Predlog nadaljnjega dela komisije
        4. Ogled grobišč na terenu

         Člani komisije so dnevni red sprejeli soglasno.

         

        Ad1)

        Predsednik je predlagal zapisnik 1. seje v obravnavo in potrditev. Člani komisije na zapisnik niso imeli pripomb in so ga soglasno potrdili.

         

        Ad2)

        Predsednik je razložil potek že realiziranega dela komisije in sicer od 1. seje do 9. julija 2002. Razložil je na kratko kako je delo potekalo in kdo od članov komisije je sodeloval pri raznih razgovorih med občani. Povedal je o sistemu dela s Policijskim uradom v Celju in ostalimi državnimi organi, ki so kompetentni za reševanje prikritih grobišč po 2. svetovni vojni v Sloveniji. V tem času je bilo odkritih 6 velikih in nekaj manjših grobišč, delo pa še vedno ni končano. Način dela kot smo si ga zastavili v veliko primerih ni mogoč, saj ob odkritji novih dejstev ni mogoče sklicati članov komisije in šele nato opraviti z pričami pogovore. Najvažnejše je to, da se informacije iz različnih virov dopolnjujejo, kar daje težo pričevanjem.

        Člani komisije so o realizaciji plana dela komisije dobili pisno gradivo in se z opravljenim delom strinjajo in ga sprejmejo.

         

        Ad3)

        Pod to točko je predsednik komisije predlagal način dela komisije še v naprej vse do dokončanja dela. Prav tako je plan dela in način dela bil priložen v gradivu za 2. sejo. Gospod Detlef Tičer je podal pripombo in informacijo od občana, ki ni zadovoljen o poteku reševanja te problematike v občini Šoštanj. Občan je izrazil željo, da posreduje komisiji informacije o pobojih za katere komisija še ne ve. Po dogovoru naj z navedenim občanom (Herman Grudnik) opravita razgovor člana komisije g. Berložnik in g. Tičer v najkrajšem času in si vse koristne podatke zabeležita. Morebitna nova odkrita grobišča naj obiščeta in si natančno zapomnita kraj. Oba člana komisije sta se z zadolžitvijo strinjala. Predsednik pove, da se je na tak način odkrilo še eno novo grobišče v bližini opuščenega vodohrana na začetku Goric in potencialno veliko grobišče v Munti jami na koncu Goric. Ti dve grobišči še nista posneti in izmerjeni na terenu, kar pa bo storjeno v bližnjem času.

         

        Ad4)

        Predsednik predlaga ogled mest potencialnih grobišč, ki jih večina članov komisije še ne pozna in so že evidentirana ter še dveh neevidentiranih.

        Gospod Koren ponudi svoj avto, da z njim obiščemo vse kraje grobišč na Goricah in v bližnjih gozdovih. Na ta način so si člani komisije ogledali natančno vsa mesta grobišč razen enega, to je posamičen grob v bližini Mazejeve žage na travniku pod cesto, ki pelje na kmetijo Rogelškovih ob Primorski cesti.

        Ogled je bil zaključen z vrnitvijo pred upravo OŠ ob 19.50 uri. Vsi so se strinjali, da odslej vsak po svoji moči in samo iniciativi pridobiva koristne informacije ob različnih priložnostih.

         

         

        Zapisal: Anton Skornšek                                                                      Šoštanj, 9.7.2002

         

         

        20020709__024_Razgovor_z_go_Cas_Antone-Rozalija_Gorsek-Vida_Polanec_Slavica_zakopanih_najmanj_20_ZRTEV.docm

         

        Razgovor z go. Angelo Čas in g. Tonetom Časom

         

        9. julija 2002 sem se srečal z g. Tonetom Časom iz Florjana 191 (tel.št.: 588-12-08). Spomnil sem se, da je nekoč stanoval na podnožju Goric. Vprašal sem ga, ali so mu znana dogajanja po vojni na območju Goric in v Šoštanju. Povedal mi je, da o tem nekaj ve, vendar se o dogodkih več spominja njegova žena Rozalija, ki je takrat živela v neposredni bližini. Na njegovo pobudo sem jo takoj še isti dan obiskal na domu. Ponudil sem ji prevoz, v kolikor je voljna pomagati pri tej zadevi. Razložil sem ji kaj komisija dela in kakšne informacije iščemo. Povedala je, da ve za točen prostor, kjer je na lastne oči videla pokopane pobite ljudi. Iz zemlje so štrleli še udi človeških teles, ki so jih grizli in žrli psi. Pristala je na ogled kraja, da mi pokaže točen prostor pokopanih. Peljala sva se mimo starega vodnega rezervoarja na Goricah še cca 80m dalje, kjer sva se ustavila pri grmovju na desni strani stare ceste, ki pelje čez Gorice. Grmovja je v dolžini cca 20m in širine cca 4m. Na začetku na vzhodni strani grmovja mi je pokazala prostor zakopanih. Grobišče je oddaljeno cca 3m od ceste in se razteza v dolžini cca 6m. Smatra, da je tu zakopanih najmanj 20 ljudi glede na površino grobov. Pod tem grobiščem, na spodnji strani ceste se pričenja Munti grapa. Zatrdila je, da je ta grapa polna človeških kosti, saj so semkaj z vpregami vozili že mrtve ljudi in jih metali v jamo. Tod se je namreč dolgo časa širil neznosen smrad in iz potoka na koncu grape je tekla voda pomešana s krvjo. To pričevanje je identično s pričevanjem Vide Goršek, ki zatrjuje prav isto glede Munti grape. Po ogledu sem jo zapeljal nazaj domov, kjer sta mi z njenim možem svetovala še pogovor z go. Slavico Polanec, ki je prav tako živela v bližini teh dogajanj v tistem času pobojev. Zahvalil sem se jima za pomoč in ju prosil še za kakšno eventualno informacijo.

         

        9.7.2002                                                                                            Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020711__Nas_Cas_Atelsek_Ivan_ne_imenovanje_za_Castnega_obcana.docm

        2002-07-11, NAŠ ČAS, MNENJE IN ODMEVI

        ATELŠEK IVAN

         

        Izjava LDS ob letošnjih priznanjih Mestne občine Velenje in neimenovanju Ivana Atelška za častnega občana

        Predlog, ki smo ga v Liberalni demokraciji Slovenije vložili v letošnjem postopku podelitve občinskih priznanj, da Mestna občina Velenje imenuje za svojega častnega občana gospoda Ivana Atelška; ni dobil podpore na zasedanju zadnje seje Sveta Mestne občine Velenje. Za ta predlog niso glasovali člani Sveta Mestne občine Velenje iz vrst Združene liste socialnih demokratov in DESUSA, ki so tako glasovali proti predlogu, da Mestna občina imenuje Ivana Atelška za častnega občana Mestne občine Velenje. Takšno ravnanje nas je izjemno presenetilo, razočaralo in nadvse začudilo. Vseskozi smo bili namreč prepričani, da so dosedanji, pa tudi letošnji nagrajenci, ljudje in institucije, ki si priznanja zaslužijo zaradi svojega prispevka h kakovosti življenja občine in doline, zaradi njihovih uspehov, ki so promovirali naše mesto; zaradi dejanj, ki so spreminjala življenje na bolje ali celo zaradi življenjskega dela posameznikov, ki so s svojim delom bistveno vplivali na gospodarstvo, kulturo in druge dejavnike razvoja v mestu, občini in Šaleški dolini.

        Tokrat je pri svetnikih Združene liste in Desusa prevladala politična odločitev. Ne moremo si namreč predstavljati, da ne poznajo vloge Ivana Atelška pri vzpostavljanju Gorenja - poleg Premogovnika Velenje ključnega gospodarskega dejavnika - podjetja, ki danes neposredno zaposluje preko 8000 ljudi, v povezavi z ostalim manjšim gospodarstvom pa je najpomembnejši ekonomski dejavnik v Šaleški dolini in na Štajerskem; podjetja, ki je raslo skupaj z Velenjem, se v njegov razvoj aktivno vključevalo in ga vzpodbujalo. Ivan Atelšek je oče Gorenja in njegov dolgoletni direktor ter danes že skoraj njegova legenda. Njegova navezanost na Gorenje in spoštovanje delavcev Gorenja do njegove osebnosti je obojestranska značilnost. Ta dejstva danes spoštujejo vsi; tako »pionirji« Gorenja, bivši in sedanji zaposleni v Gorenju; po Ivanu Atelšku v Sloveniji, v Evropi in svetu, marsikdo pozna Gorenje in Velenje.

        Medklici in opazke na seji Sveta Mestne občine Velenje, češ »da je Ivan Atelšek morda pomemben za Gorenje, kar pa ne pomeni, da je to pomembno za Velenje«, so preprosto smešni, a obenem žalostni, saj izražajo najtemnejše plati človeške nečimrnosti in zaplankanosti. Takšne izjave pomenijo tudi popolno nepoznavanje zgodovine Velenja, vpetosti Gorenja v razvoj in rast Velenja, na zagotavljanje delovnih mest in na bogatitev družbenega življenja v Velenju.

        Prepričani smo, da bo ta odločitev pustila velik madež in grenak priokus na letošnjih nagrajencih. LDS je v postopku in razpravi na Svetu podprla vse letošnje nagrajence, vključno z odločitvijo, da častni občan Velenja postane tudi mag. Ivan Marin. Vsi letošnji nagrajenci so si priznanja nedvomno zaslužili in jim k temu iz srca čestitamo in se jim zahvaljujemo za njihov prispevek k razvoju, pomenu in ugledu Velenja.

        V Liberalni demokraciji Sloveniji obsojamo odločitev Združene liste in Desusa. Njihova odločitev je napačna, ni mestotvorna, predvsem pa je nezgodovinska in človeško nepoštena. Nepoštena do človeka, ki je od mladih nog s svojo udeležbo v narodnoosvobodilni borbi izpričan domoljub, nepoštena do njegove pomembne vloge pri preteklem in sedanjem razvoju Velenja in Šaleške doline, nepoštena do dejstva, da je Ivan Atelšek prvi neposredno in demokratično izvoljeni poslanec slovenske skupščine, nepoštena do občank in občanov Velenja, ki Ivana Atelška cenijo in spoštujejo.

        To izjavo posredujemo javnosti. Z njo želimo opozoriti na to, da večinska aktualna politika v Velenju, ki jo danes predstavljata župan in zasedba v Mestnem svetu, ne smeta in ne moreta razvoja občine in pomena ljudi, ki so ogromno naredili za Velenje in ki nekaj pomenijo tudi izven občinskih in državnih meja, ocenjevati samo z aktualnimi političnimi očmi. Ljudi, kakršen je Ivan Atelšek, takšne odločitve zanesljivo ne bodo zaznamovale. Ljudi v zgodovino namreč uvršča njihovo delo in njihova pokončna drža. Ivan Atelšek je že del te pozitivne zgodovine razvoja Velenja, svetniki Združene liste in DeSUS-a pa so se vanjo s svojim odločanjem uvrstili kot nepravični sodniki in njeni nezreli razlagalci.

        Takšno izjavo smo tudi dolžni storiti zaradi resnice in pravice; in ker nam ni vseeno, kako bo to sramotno odločitev večine v Svetu Mestne občine Velenje označila v prihodnosti zapisana zgodovina našega mesta in občine.

        / Izvršni odbor LDS Velenje; predsednik Drago Martinšek

         

         

        20020717__025_Pogovor_s_policistom_Tomazem_Podgorskom_Velikonja_pomoc-iz-podrocja-Celje.docm

         

        Pogovor s policistom Tomažem Podgorškom (PU Kranj)

         

        15. julija sem klical mejni prehod Podkoren z namenom, da se pogovorim z policistom g. Tomažem Podgorškom, ki izvaja z detektorjem iskanje človeških trupel pod zemljo (sodeluje v primerih odkrivanja prikritih grobišč). Ker ga ni bilo v službi (bil je v nočni izmeni), sem pustil njegovemu kolegu sporočilo in svojo telefonsko številko. Čez 10 min. me je g. Podgoršek poklical na moj telefon v službi. Razložil sem mu kako sem prišel do njegovega naslova in kaj želim (k njemu me je napotil dr. Velikonja). Resda izvaja iskanja z detektorjem, vendar mi je svetoval naj se za to pomoč obrnem na PU Celje, ki je kompetentna za naše področje. Tudi na PU Celje imajo detektorje za iskanje, v kolikor jih nimajo, moram preko PU Celje zahtevati za sodelovanje z PU Kranj v teh stvareh. O tem se nato pogovorijo šefi PU.

         

        Glavni vodja za ta iskanja v Sloveniji je g. Pavel Jamnik.

                                                         

        Tomaž Podgoršek: GSM- 04-580-64-15

         

        Zapisal:                                                                                                          Šoštanj, 17.7.2002

        Anton Skornšek

         

         

        20020718__Nas-Cas_Izjava_LDS_je_podla_in_polna_lazi_Atelsek-Zevart_Mravljak-Hubert.docm

        2002-07-18, NAŠ ČAS, 18.julija 2002

         

        Neimenovanje gospoda Ivana Atelška za častnega občana MO Velenje

         

        »Izjava LDS je podla in polna laži«

         

        V sredstvih javnega obveščanja je bila podana izjava Izvršilnega odbora stranke LDS Velenje ob neimenovanju g. Ivana Atelška za častnega občana MO Velenje.

        Ker pa je v tej izjavi precej neresnic in zavajajočih se trditev menim, da sem kot član Sveta MO Velenje in stranke ZLSD dolžan nekatere navedbe razčistiti in demantirati. To sem dolžan tako občankam in občanom Velenja, kakor tudi delavkam in delavcem Gorenja, saj so lahko po branju in poslušanju te izjave zavedeni in nepopolno informirani.

        Pri Svetu MO Velenje deluje več komisij in odborov, katere je ob nastopu svojega mandata imenoval ta Svet.

        Ena od komisij je tudi Komisija za priznanja, katero vodi ga Ana-Roza Hribar iz vrst DESUSA, ta komisija šteje 7 članov in sicer je v njeni sestavi 5 članov iz vrst vladajoče pozicije (2 člana iz vrst ZLSD in LDS ter 1 članica iz vrst DESUS ter 2 člana tako imenovane opozicije v svetu MO Velenje. Ta komisija je na svoji 12 seji dne 3. 6. 2002 obravnavala prispele pobude in predloge za podelitev letošnjih nagrad MO Velenje ob občinskem prazniku. Na njen naslov je prispelo 24 pobud in predlogov. Na omenjeni seji je bilo prisotnih 5 članov komisije, dva pa sta bila upravičeno odsotna (povzeto po zapisku komisije). Za častnega občana MO Velenje so bili podani trije predlogi in sicer g. Ivan Atelšek, g. dr. Milan Ževart in g. prof. mag. Ivan Marin. Za gospoda Marina so bili 3 člani komisije, (oba člana iz vrst ZLSD in članica DESUS-a), za g. Atelška pa 2 glasa (oba člana LDS). Zato je komisija Svetu MO Velenje predlagala, da se naziv častnega občana MO Velenje podeli g. prof. mag. Ivanu Marinu.

        Tukaj se torej postavi na laž prva neresnična trditev LDS v njihovi izjavi za javnost, da so vedno glasovali tudi za predlog o prof. Marinu.

        Tako smo svetniki MO Velenje na svojo 27. sejo, katera je bila 2.7.2002 dobili v obravnavo naslednji predlog Komisije za priznanja za leto 2002:

        -  za častnega občana MO Velenje se predlaga g. prof. mag. Ivan Marin

        -  za grb MO Velenje so predlagani Jolanda Čeplak, Alojz Fijavž in Hubert Mravljak

        - za plaketo MO Velenje se predlagajo: Amatersko gledališče Velenje, ga.Anica Podlesnik in Pihalni orkester Premogovnika Velenje.

        Za to sejo pa smo svetniki dobili v obravnavo in odločanje amandma od stranke LDS v katerem je ponovno predlagala za častnega občana gospoda Ivana Atelška. Pri obravnavi tega amandmaja na seji smo poslušali veliko argumentov, ki so govorili tako v prid, kakor tudi proti temu predlogu. Po 5 minutni prekinitvi seje na pobudo svetnikov iz strani ZLSD, se je pričelo glasovanje o amandmaju LDS in njihovem predlogu.

        Ta predlog oziroma amandma pa ni dobil dovolj velike podpore pri svetnikih in svetnicah MO Velenje in s tem tudi g. Atelšek za imenovanje.

        Tukaj pa nastopi druga velika in iz užaljenosti napisana laž ter neresnica v izjavi stranke LDS, v kateri tako nerazumevajoče in v duhu prihajajočih volitev napada stranki ZLSD in DESUS. Kajti govoriti samo o teh dveh strankah, da niso bile za njihov predlog in pri tem ne navesti, da tudi v svoji lastni stranki niso bili enotni (vsi niso bili za), da so proti predlogu bili tudi člani Sveta iz tako imenovane opozicije je najmanj nekorektno in zavajajoče.

        Svet MO Velenje šteje 33 svetnikov in svetnic, ZLSD in DESUS pa jih skupaj štejeta 15 in od tega je še pri njih eden manjkal. Vsak lahko izračuna, da če bi bilo tako, kot je v iz javi LDS zapisano, bi moral biti predlog amandmaja od strani LDS z večino izglasovan. Tako pa ...

        Iz vsega tega je lahko razbrati kdo zavaja tako bralce, kakor tudi gledalce sredstev javnega obveščanja, katerega program je viden še na večjem območju kakor časopis in si na takšen način - podel in zahrbten želi pridobiti volilne glasove. Iz vsega srca upam, da jim ljudje ne bodo nesedli in da se bodo pravilno odločili takrat, ko bo za to čas in potrebno. Svetnice in svetnike ZLSD in DESUS se poskuša prikazati kakor ljudi, katerim ni mar za Gorenje, za zelo dobro delo njihovih delavcev itd. To pa seveda ni res, saj Gorenje ima svetlo mesto v zgodovini in sedanjosti Velenja in te lokalne skupnosti. To je dokazal tudi ta isti sestav sveta, kateremu se sedaj oporeka njegova odločitev, saj je leta 2000 v popolnem soglasju namenil Gorenju d.d. GRB MO VELENJE za zasluge tako na gospodarskem, kakor tudi v ostalem razvoju in delu, tako v lokalni skupnosti, kakor širše. Grb pa je tudi najvišje priznanje MO Velenje.

        Po mojem mnenju se najvišja priznanja neke skupnosti ne morejo dobivati na način, kakor si je to zamislila LDS, čeprav je dajanje amandmajev popolnoma legalen in legitimen način delovanja. Je pa ob tem vprašljiva moralnost in vsiljevanje nekega predloga, ki že na matičnem odboru ne dobi zadostne podpore. In to na odboru (komisiji) za katero so glasovali in jo izvolili tudi svetniki LDS in v njej tudi delujejo.

        Tako izjavo, užaljeno, podlo in polno laži, kakršno je podala LDS pa nikakor nisem pričakoval in zatorej tudi moje reagiranje in razlaga glasovanja na seji Sveta, kjer je bilo, kot vidite popolnoma drugače, kakor prikazuje LDS.

        V njihovi izjavi ni le napad na delovanje svetnikov in svetnic iz vrst ZLSD in DESUS ampak tudi na župana g. Srečka Meha, katerega na tej seji niti ni bilo, saj je na zasluženem dopustu. To je še en dokaz podtikanja in poskušanja rušitve dokaj uspešne koalicije med ZLSD, LDS in DESUS, ki ima po mojem mnenju v tem mandatu kaj pokazati in je lahko zadovoljna z dosežki svojega dela. Gonilna sila te koalicije pa je vsekakor močnejša stranka iz zadnjih lokalnih volitev - to pa je ZLSD.

        / Bojan Voh, svetnik ZLSD v Svetu MO Velenje

         

         

        20020725__026_Pogovor_z_Melanskom_Jezovnik-Milka_brata_Melansek_Melansek.docm

         

        Pogovor z g. Francem Melanšekom

         

        Dne, 24.7.2002, sem se slučajno srečal v ZD Šoštanj z g. Jožetom Melanšekom iz Šoštanja. Stanuje na Tovarniški poti ob reki Paki. Po pričevanju ge. Milke Ježovnik naj bi bila brata Melanšek soudeležena pri likvidiranju beguncev na Goricah. Na vprašanje kaj ve o krajih možnih grobišč na Goricah je povedal, da o tem nima pojma, je pa o teh rečeh veliko slišal. Pove mi, da je o teh stvareh najbolj seznanjena Milka Ježovnik in bi od nje lahko kaj več izvedel. Razlagal mi je o njegovi funkciji po koncu 2. svetovne vojne v Šoštanju. Ker je znal dokaj dobro nemški jezik, je bil nameščen pri Puharskem mostu, kjer je razoroževal bežeče Nemce in Hrvate (ustaše). Na sedanjem parkirnem prostoru župnišča ob železniški progi (prej je bila njiva) je bilo odlagališče orožja. Na to mesto so morali vsi, ki so ga še imeli, orožje odvreči. To je trajalo nekaj dni. Pove, da se je tod pomikalo na tisoče beguncev, ki so želeli v Avstrijo, vendar so jih vse zajeli. Tiste, ki jim je po stranskih poteh uspelo uiti mimo soteske Penk pa so terenci polovili v Zavodnjem, Belih vodah in jih vrnili nazaj v Šoštanj. Kaj se je dogajalo pozneje z njimi ni vedel takrat, temveč šele pozneje iz pričevanj ostalih. O kakšnem sodelovanju pri likvidacijah na Goricah ni bilo govora – tako o tem pravi g. Melanšek!

         

        Zapisal:                                                                                             Šoštanj, 25.7.2002

        Anton Skornšek

         

         

        20020725__Nas_Cas_Hubert_Mravljak_imenovanje_Tomsiceva_brigada_bil_poslanec.docm

        2002-07-25, NAŠ ČAS, 25.julija 2002

         

        Hubert Mravljak je 11. julija dopolnil 80 let, kar je bil le eden od razlogov, da so ga njegovi stanovski kolegi predlagali za nagrado prav letos. V obrazložitvi izvemo, da se je rodil v Škalah, kjer je končal osnovno šolo. »Kljub nadarjenosti se je zaradi ekonomske krize zaposlil najprej v trgovini, nato pa v jami RLV in si pridobil kvalifikacijo kopača.

        Hubert je leta 1944 odšel v partizane in se vključil v Tomšičevo brigado, kjer je ostal do leta 1945. Po vrnitvi se je zopet zaposlil na rudniku. V Ljubljani je končal rudarsko nadzorniško šolo in potem delal kot nadzornik v jami. Aktivno se je vključil v družbeno politično delo. Bil je nosilec pomembnih funkcij v podjetju in republiki Sloveniji. Leta 1964 je postal predsednik centralnega delavskega sveta RLV kar je bila ena njegovih najpomembnejših funkcij.« Iz gradiva razberemo, da je bil tudi poslanec v skupščini RS. Takoj po upokojitvi se je včlanil v društvo upokojencev, od leta 1984 pa je predsednik Medobčinske zveze društev upokojencev Velenje.

         

         

        20020814__027_Pogovor_z_Turkom-Kojc_prevoz-vlacenje_trupel_100_iz_Jarkov-Gozdov_Hrvat-130kg_Roglovitz_Zrnic_zrtve_Strojnikova-hisa_.docm

         

        Pogovor z g. Martinom Turkom (Levstikova cesta 4 – Šoštanj)

         

        14. avgusta 2002 sem obiskal g. Martina Turka, ki stanuje na Levstikovi cesti 4 in je sosed pokojnega Viktorja Kojca. Povprašal sem ga o dogajanjih, ki jih komisija raziskuje. V dneh, ko je bilo v Šoštanju najhuje glede pobojev, je bil na straži pri Puharskem mostu, zato natančno o poteku dogajanj ne ve. V tistih dneh pa je moral njegov oče z konjsko vprego iz kotanje pod Pustim gradom in med graščino voziti ustreljene Hrvate na Gorice. Kot mu je povedal oče, je opravil veliko prevozov ter tako odtod odpeljal cca 100 trupel. Iz jarkov v gozdu jih je moral nekatere vleči kot hlode privezane na vlečne vrvi konjske vprege. Dobro se spominja trupla Hrvata, ki je bilo težko vsaj 130 kg, kateremu ni bil nihče kos pri prestavljanju in vlečenju. Na voz so jih nalagali bližnji Šoštanjčani, ki so bili aktivirani za to delo.

        G. Martin pa se spomni, da so v tem času aretirali in ustrelili njihovega soseda Franca Roglovitza, skupaj s skupino ostalih izginulih Šoštanjčanov. Prepričan je, da so jih pobili na Goricah, kajti nazadnje so bili vidni v hlevu pri Grilu pod Goricami. V hišo, ki so jo zaplenili Roglovitzem, se je vselil partizanski komandir (kapetan po činu). Prav tako se je v neko drugo zaplenjeno hišo vselila tudi Cveta Zrnić z možem, ki je bil oficir in major po činu.

        Po pričevanju njegovega očeta, so žrtve pred ustrelitvijo bile nastanjene v nekdanji Strojnikovi hiši (sedaj trgovina Peko in frizerski salon), v Goričarjevi hiši (sosedi Zeličev in sosednja hiša občinske hiše), v Mravljakovi hiši (nasproti Kunsta), v meščanski šoli (sedanja osnovna šola Biba Rock, kjer so takrat tudi kuhali za partizane, ki so bili likvidatorji in za stražarje, ki so stražili ujetnike ter begunce).

        Na vprašanje, kam je točno vozil trupla njegov oče na Gorice, gospod Martin ni mogel povedati. Spominja pa se pripovedovanja, da so bile za žrtve izkopane jame na vrhu Goric.

        Na vprašanje, če je morda slišal za priimek Remic, ki ga je omenjal pokojni Viktor Kojc v zvezi z likvidatorji Martin pove, da je donedavno v Lokovici živel neki Remic, vendar ta ni nikoli izvajal pobojev, saj je bil ves čas doma in se tudi nikoli ni selil. Remic, ki ga iščem je odšel iz Šoštanja in je nato živel v Lučah.

        G. Turk mi je pripovedoval še ostale dogodke o zaplembah imetja Šoštanjčanom in vseljevanju zaslužnih likvidatorjev v njihove hiše. Zahvalil sem se mu za pogovor.

         

        14.8.2002                                                                                            Zapisal: Anton Skornšek

         

         

        20020820__028_Dopis_drz_Tozilstvo_Nahtigal-Franc-Koper_Mocnik-CE_cca-POBITIH-1000_ljudi.docm

         

        OBČINA ŠOŠTANJ,

        Trg svobode 12

        3325    ŠOŠTANJ

         

        OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO

        V CELJU,

        Prešernova ulica 22

        3000    CELJE

         

        Zadeva: prošnja za pridobitev naslova g. Franca Nahtigala.

         

        Svet Občine Šoštanj je s sklepom dne, 11.02.2002, imenoval 4 člansko komisijo za evidentiranje in označitev prikritih grobišč na območju občine Šoštanj, po vojni izvensodno pobitih domačinov in beguncev. Komisija je opravila veliko dela in je sodelovala tudi z Policijsko upravo Celje. Pri svojem delu se je opirala na pričevanja še živečih prič dogodkov, kot tudi delno pričevanj sodelujočih pri pobojih. Ker je naloga komisije, da grobišča odkrije in da se človeški ostanki shranijo na dogovorjen kraj in na določen način, je pri tem naletela na še živečega sodelujočega pri teh pobojih, katerega naslov in telefonsko številko ne more pridobiti. V tem primeru je to g. Franc Nahtigal, ki živi sedaj v Kopru. Več prič ga je videlo pri izvajanju teh dejanj, zato je on edini, ki nam lahko pomaga na način, da kraje zakopa teh trupel pokaže. Okrožno državno tožilstvo v Celju razpolaga s poročilom, ki ga je pripravila Policijska uprava Celje (višji kriminalist g. Marjan Močnik). Naslov spisa je : 3A 31102-D394105 z dne, 12.6.2002. V njem so verjetno zapisane povezave g. Franca Nahtigala z dogajanji v Šoštanju in okolici ter njegov naslov, ki ga je g. Marjan Močnik pridobil po uradni poti. Naslova g. Franca Nahtigala nam Kriminalistična policija ne more posredovati zato prosimo Vas, da nam ga sporočite samo zaradi reševanja težkega problema, najdbe ostankov čez 1000 pobitih na področju občine Šoštanj. Kot predsednik komisije, ki sem vložil pri tem veliko inkognitega dela v svrho le sanirati  ostanke pobitih na pieteten način upam, da boste naši prošnji ugodili in nam sporočili naslov g. Franca Nahtigala v Kopru in tudi njegovo telefonsko številko. Odgovor prosimo pošljite na naslov:

         

        Občina Šoštanj

        Svet Občine,

        Komisija za evidentiranje

        in označitev prikritih grobišč,

        Trg svobode 12

        3325    ŠOŠTANJ

         

        Šoštanj,  20.8.2002                                                   Predsednik komisije:

                                                                                                      Anton Skornšek

         

         

        20020909__029_Dopis_ge_Cerar_2_Mocnik_ne_dajo_naslov_za_Nahtigala-Koper.docm

        OBČINA ŠOŠTANJ

        Svet Občine Šoštanj,

        Komisija za evidentiranje in

        označitev prikritih grobišč

        3325    ŠOŠTANJ

         

        Državno tožilstvo RS

        Generalna državna tožilka

        ga. Zdenka Cerar

         

        Zadeva: strokovna pomoč za delo občinske komisije.

         

        Spoštovana!

         

        Že 7.6.2002 sem indirektno vzpostavil z Vami sodelovanje pri reševanju problema prikritih grobišč v Občini Šoštanj. Takrat ste me pravilno usmerili na naslov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pri vodenju dela komisije, katere predsednik sem, pa smo naleteli na nerešljiv problem, ki je verjetno iz vašega področja. Pri sodelovanju z občani in Upravo policije v Celju smo odkrili osebe, ki so bile neposredno vpletene v poboje beguncev in domačinov po 2. svetovni vojni v Šoštanju. Do glavne priče in akterja teh pobojev Franca Nahtigala je policija prišla z našo pomočjo, po službeni poti pa do njegovega naslova in z njim opravila razgovor. Do tega naslova pa Občinska komisija ne more priti, kajti policija ga ne sme izdati. Predlagali  so nam naj za naslov te osebe zaprosimo na Okrožno državno tožilstvo v Celju. To smo tudi storili dne, 20.8.2002, z dopisom, ki ga prilagamo kot dokaz temu dopisu. Do danes, 9.9.2002, nismo prejeli nobenega odgovora. Problem pobitih želimo rešiti na human način in potrebujemo samo potrditev mest zakopanih žrtev. Ne nameravamo vpletati v dnevno politiko mladih fantov, ki so morali izvajati streljanje beguncev in domačinov. Ker Državno tožilstvo v Celju ne smatra Občinske komisije kot pravega sogovornika in verjetno po višjih ukazih ščiti spodaj omenjeno osebo, smo nad tem neprijetno presenečeni. Če je to tako, potem še dolgo ne bomo razčistili z pojmom kaj je pravna država.

        Prosim Vas, da mi pomagate v našem primeru ter mi odgovorite, kdo naj nam sporoči želen podatek. Brez tega podatka ne moremo končati svojega dela, čeprav je to delo organov pregona. Da vam olajšamo probleme smo sposobni postoriti z Vašo pomočjo ogromno nakopičenega dela.

        Natančen opis naše želje Okrožnemu tožilstvu v Celju je razviden v nadaljevanju tega dopisa.

         

        Hvala za sodelovanje in lep pozdrav!

        Šoštanj, 9.9.2002                                                                  Predsednik komisije:  

                                                                                                      Anton Skornšek

         

         

        OBČINA ŠOŠTANJ,

        Trg svobode 12

        3325    ŠOŠTANJ

         

        OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO

        V CELJU,

        Prešernova ulica 22

        3000    CELJE

         

        Zadeva: prošnja za pridobitev naslova g. Franca Nahtigala.

         

        Svet Občine Šoštanj je s sklepom dne, 11.02.2002, imenoval 4 člansko komisijo za evidentiranje in označitev prikritih grobišč na območju občine Šoštanj, po vojni izvensodno pobitih domačinov in beguncev. Komisija je opravila veliko dela in je sodelovala tudi z Policijsko upravo Celje. Pri svojem delu se je opirala na pričevanja še živečih prič dogodkov, kot tudi delno pričevanj sodelujočih pri pobojih. Ker je naloga komisije, da grobišča odkrije in da se človeški ostanki shranijo na dogovorjen kraj in na določen način, je pri tem naletela na še živečega sodelujočega pri teh pobojih, katerega naslov in telefonsko številko ne more pridobiti. V tem primeru je to g. Franc Nahtigal, ki živi sedaj v Kopru. Več prič ga je videlo pri izvajanju teh dejanj, zato je on edini, ki nam lahko pomaga na način, da kraje zakopa teh trupel pokaže. Okrožno državno tožilstvo v Celju razpolaga s poročilom, ki ga je pripravila Policijska uprava Celje (višji kriminalist g. Marjan Močnik). Naslov spisa je : 3A 31102-D394105 z dne, 12.6.2002. V njem so verjetno zapisane povezave g. Franca Nahtigala z dogajanji v Šoštanju in okolici ter njegov naslov, ki ga je g. Marjan Močnik pridobil po uradni poti. Naslova g. Franca Nahtigala nam Kriminalistična policija ne more posredovati zato prosimo Vas, da nam ga sporočite samo zaradi reševanja težkega problema, najdbe ostankov čez 1000 pobitih na področju občine Šoštanj. Kot predsednik komisije, ki sem vložil pri tem veliko inkognitega dela v svrho le sanirati  ostanke pobitih na pietetni način upam, da boste naši prošnji ugodili in nam sporočili naslov g. Franca Nahtigala v Kopru in tudi njegovo telefonsko številko. Odgovor prosimo pošljite na naslov:

         

        Občina Šoštanj

        Svet Občine,

        Komisija za evidentiranje

        in označitev prikritih grobišč,

        Trg svobode 12

        3325    ŠOŠTANJ

         

        Šoštanj,  20.8.2002                                                   Predsednik komisije: Anton Skornšek

         

         

        20020912__Nas_Cas_Tradicionalno_srecanje_Borci_Planinci_na_Graski_Dolnicar-Borovnik-Meh-Povse_Kontic_ZZB_odnosi_Slo-Cro_raz.Slo.G.-ZVEZDA.docm

        2002-09-12, Velenje, »Naš čas« 12. septembra 2002

         

        Tradicionalno srečanje borcev in planincev na Graški Gori

        GRAŠKA GORA, 7. septembra - Starejše udeležence tradicionalnega srečanja, ki so ga  na Graški Gori družno pripravili borci in planinci, so iz različnih smeri pripeljali številni avtobusi, planinci in mlajši udeleženci pa sojo do cilja mahnili peš. Na vrhu jih je pozdravila megla, ki pa so jo do takrat, ko so se zbrali vsi, že pregnali.

         

        V svoji sredini so posebej toplo pozdravili Ivana Dolničarja, častnega predsednika borčevske organizacije, mag. Slavico Tovšak, podpredsednico Planinske zveze Slovenije, koroške partizane, člane združenja Sever, poslance, svetnike in župane, ki so si vzeli čas in prišli na Graško Goro. Vse je v imenu domačinov, ti so pripravili tudi kulturni program, pozdravila Slavka Borovnik

        Predsednik območne borčevske organizacije Bojan Kontič je zatrdil, da Graška Gora je in ostaja simbol junaštva in da žrtve vojne ne bodo nikoli pozabljene. Častni govorec, župan mestne občine Velenje Srečko Meh, pa se je skozi postavljanje vprašanj, sebi in prisotnim, dotaknil sedanjega trenutka: Na eni strani neizmerno bogatenje, na drugi revščina - kdo je dopustil takšno stanje? Eni skrivajo podatke o svojih visokih plačah, drugi ne vedo, kako sestaviti mesec z mesecem. Kako jim zagotoviti človeka dostojno življenje? Čakamo na pridružitev Evropski uniji in Natu. Pa smo pripravljeni? Če sta vstopnici za priključitev razprodaja našega premoženja tujcem, mar ni cena previsoka? Dotaknil se je odnosov Slovenije s sosednjo Hrvaško, vprašanja meje ter v tej zvezi medlosti slovenske zunanje politike, ki je voda na mlin sosedov. Med svojim govorom so ga večkrat prekinili aplavzi in glasno pritrjevanje njegovim besedam.

        Tako kot je bil večkrat na podoben način prekinjen tudi Jože Povše, podpredsednik območne borčevske organizacije, ko je prisotnim bral protest naslovljen na Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, kjer nastaja projekt z naslovom Od kljukastega križa do rdeče zvezde. Borcem se zdi nesprejemljivo enačenje napadalca in napadenega, rablja in žrtve, zatiralca in upornika. Prepričani so, da je tudi v nasprotju z nacionalnimi interesi mlade slovenske države in v domačem okolju ne more prispevati k spravi.

        Potem pa se je politika podredila druženju. Srečanje se je nadaljevalo tako, kot se nadaljujejo srečanja, v veselem razpoloženju in z neštetimi vprašanji in ugotovitvami: »Ti si tudi tu? Glej, kje se srečava!«

        / Milena Krstić - Planinc

        Borci ogorčeni nad Koroškim pokrajinskim muzejem

         

        Razlog: projekt »Od kljukastega križa do rdeče petokrake zvezde«

        »Po osamosvojitvi Slovenije se desnica in kler poslužujeta različnih načinov delovanja, da bi domobranstvo oprala njegovih nečastnih dejanj zgrešenih med II. svetovno vojno. Tudi preko civilnih združenj, muzejev in drugih ustanov vplivajo na poskus predrugačenja zgodovine na Slovenskem.

        Eden takih lažnih projektov pod naslovom »Od kljukastega križa do peterokrake zvezde« se je porodil v Koroškem pokrajinskem muzeju Slovenj Gradec, v projektu pa sodeluje tudi muzej iz Kranja. Drugi muzeji v Sloveniji se projektu niso pridružili v prepričanju, da je projekt ponaredek zgodovine. Kar pa je še posebej vprašljivo, je, da je financiran iz donacije Evropske skupnosti, programa Phare.

        Ne moremo in ne smemo dovoliti, da se kljukasti križ okupatorja enači z zvezdo, ki je bila simbol boja proti okupatorju. Prav tako se ne moremo strinjati, da se v projektu okupatorja in njegove pomagače tretira kot rešitelje in se zamolči njihova zločinska početja, partizansko vojsko pa prikaže kot barbare, ki so neusmiljeno pobijali nedolžne okupatorjeve krvnike. Tako početje omenjenih muzejskih ustanov gre še najbolj na roko avstrijskemu svobodnjaku Heiderju, ki še dan današnji terorizira Slovence, ki so ostali onkraj države meje. Zaradi tega udeleženci na Graški Gori naslavljamo na Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec in na vse ustanovitelje tega muzeja ogorčen protest.«

        Protest je na Graški Gori prebral podpredsednik Območnega združenja borcev in udeležencev NOB Velenje, Jože Povše.

         


         

        20020918__0681862_alko_Velenje_Policijska_gonja.jpg

         

        20020919__032_Razgovor_z_Vladom_Kojcem_iz_Sostanja_Ticer-Defler_Nahtigar_REMIC-Luce-lokal_Smica.docm

         

        Razgovor z Vladom Kojcem iz Šoštanja (tel.št.: 588-13-80)

         

        Dne, 16.9.2002, sem se srečal in pogovarjal z g. Vladom Kojcem iz Šoštanja, sinom pokojnega Viktorja Kojca. Zanimalo me je ali ima po pokojnem očetu morda kaj podatkov o dogajanju v Šoštanju med in po vojni 1945. Znano je, da je g.Viktor zbiral podatke iz kronologije Šoštanja in so mu leta 1945 ustrelili očeta na Goricah. Vlado pove, da o teh zadevah med njegovimi zapuščinami ni nič posebnega. Ve pa, da sta se njegov pokojni oče in član naše komisije, g. Detlef Tičer, veliko o teh zadevah pogovarjala in, da ogromno o teh zadevah ve prav on, veliko pa o tem ve tudi njegov brat, ki je v Nemčiji. Začuden sem bil o tem, saj G. Tičer kaj pomembnega do sedaj na sejah komisije še ni povedal. Pri nadaljnem pogovoru mi je Vlado Kojc še omenil podatek o likvidatorju, ki je tesno sodeloval z Francem Nahtigalom. Ta likvidator se je pisal Remic in je kasneje živel v Lučah, kjer se je ukvarjal z rekreacijsko dejavnostjo, misli, da z kegljiščem. Po vojni se je po pričevanju njegovega očeta Remic odselil iz Šoštanja in morda še živi v tem delu Gornje Savinjske doline. Kaj več pomembnega mi g. Vlado ni imel povedati.

        Naslednji dan sem poiskal v tel. imeniku naslov in telefonsko številko priimek Remic in našel Rekreacijski center Luče (ŠMICA) tel.št.: 584-43-30 in tudi stanovanje Remic Tatjana 584-43-13. Sklenil sem, da to zadevo in naslov raziščem do konca.

         

        Šoštanj, 19.9.2002                                                                                        Anton Skornšek

         

         

        20020919__033_Tozilstvo_Cerarjeva_Nezadostno_sodelovanje_oblasti_lokacije_pa_niso_znane_Tozilstvu.docm


         

         

        20020919__Nas_Cas_Janko_Zevart_v_Spomin_podrocja_aktivnosti_Sentilj-Salek-Ponikva-Podkraj.docm

        2002.09.19, NAŠ ČAS, 19.09.2002., Velenje

         V spomin Janku Ževartu

         

        Človeku se nekatera dejanja iz življenja vtisnejo v trajen spomin. Tako tudi številni dogodki iz narodnoosvobodilne vojne. Nekaj iz tistega časa in delovanja šaleško - mislinjskega okrožja in šentiljskega okraja, ki ga je precej časa vodil Janko Ževart, od katerega smo se pred nedavnim za vedno poslovili.

        Meseca oktobra 1977. leta, ko smo imeli aktivisti tega okrožja svoje drugo srečanje v Šentilju, v Kotah, se je Janko v svojem pozdravnem govoru vprašal:

        »Danes sprašujejo zgodovinarji in priznani vojni analitiki pa tudi nekateri državniki, od kod je izžarevala v slovenskem narodu tako močna zavest in notranja moč, da si je sredi noči starka ali pa mlado dekle oprtala košaro, vanjo skrila zaupno sporočilo in ga ne glede na veliko nevarnost pravočasno skrivaj prinesla na kraj, kamor je bilo namenjeno. Taka pot je trajala tudi po več ur, in na območju, kjer pozimi ni bilo gazi.

        Prihajali smo ponoči pod okna teh domačij, ljudi zbujali iz spanja ter jim dajali zaupne naloge. Vemo, da so naslednji dan morali spet na polja pridelati kruh zase in za nas. Bili so potrebni počitka, pa nikoli ni nihče rekel tega ne bom ali tega ne morem storiti«.

        Toliko let je že preteklo od konca vojne, pa se je Janko spomnil dobrih in vedno zvestih ljudi tega okoliša, naših sodelavcev, brez katerih osvobodilno gibanje ne bi moglo obstajati. Tem ljudem, našim sopotnikom, je prav Janko tisti čas namenjal posebno skrb in v tem je videl naš temelj, na katerega bomo naslonili povojno izgradnjo porušenih in požganih domov

        Mi vsi, ki smo z Jankom Ževartom delovali v tistih hudih časih, delili z njim dobro in slabo, smo mu na srečanjih aktivistov OF šaleško-mislinjskega okrožja in na drugih srečanjih z njim izrazili hvaležnost in priznanje za dobro vodenje osvobodilnega gibanja v tem okrožju, predvsem v Šentilju, Šaleku, Ponikvi, Podkraju in še na drugih območjih. Sodelavci smo čutili njegovo toplo in nežno dušo. Janko je raje prepričeval in dokazoval, kot pa prisiljeval ali ukazoval. Bil je vedno dovolj preudaren in dovolj razgledan, da se je posvetoval pri vseh pomembnejših odločitvah. V teh človeških čednostih nam je bil vzor, zato nismo napravili kakšne hujše napake in nismo kršili partizanske časti. Zaradi tako človeškega odnosa do nas partizanov in do ljudi, ki jih je bilo potrebno še pridobiti k sodelovanju, je bil njegov šentiljski okraj 1944. leta poleg okraja Podgorje najboljši v okrožju. Pokrajinski odbor OF za Štajersko je po pregledu okrožij julija 1944 poročal, da je v OF v šentiljskem okraju bilo vključeno že vso prebivalstvo, t.j. 100%. To prebivalstvo je bilo nam ilegalcem živi ščit. Če je bilo treba, nas je varovalo, in obveščalo o vseh nevarnostih, ki bi se nam bližale.

        Okrajni odbor OF Šentilj je bil tedaj kot ena družina, ki so jo prevevali harmonija, usklajeni medsebojni odnosi, sproščenost, disciplina a tudi humor. Na čelu te družine je bil Janko kot skrben oče, jo vodil in usmerjal.

        Še danes deluje odbor nekdanjih aktivistov šaleško-mislinjskega okrožja, katerega iniciator in dolgoletni predsednik je bil Janko. Še vedno nas družijo tovarištvo, pomoč socialno ogroženim in naš skupen boj.

        Za vse, kar je Janko dobrega storil za nas, svoje sodelavce in za ljudi tega območja v časih osvobodilne vojne in pozneje, se mu še enkrat zahvaljujem. Sedaj po smrti mu izrekam večno slavo in čast, ki se daje velikim ljudem.

        / Milan Razdevšek

         

         

        20020920__030_Dopis_Nahtigal_Skrnsek_dopis_v_Koper_za-pogovor_o_preteklosti_sodelovanje.docm

        Občina Šoštanj

        Svet občine Šoštanj,

        Komisija za evidentiranje

        in označitev prikritih grobišč

        3325    ŠOŠTANJ

         

        G. Franc Nahtigal

        Rozmanova 64/c

        6000    KOPER

         

        ZADEVA: sodelovanje z komisijo sveta Občine Šoštanj.

         

        Spoštovani!

         

        V februarju letošnjega leta je Svet Občine Šoštanj imenoval komisijo za rešitev vprašanja neznanih grobišč, po vojni brez sodbe pobitih žrtev, na območju občine Šoštanj. Kljub temu, da je od tistega časa minilo že več kot 50 let, sem s pomočjo še živečih prič prišel do veliko podatkov, ki razkrivajo dogodke tistih dni takoj po vojni leta 1945. 

        Zaradi edinega cilja, ki ga imam pred seboj kot predsednik komisije, da ostanke kosti teh ljudi dostojno izkopljemo in shranimo na pieteten način, Vas prosim za pomoč. Pri skoraj enoletnem delu sem večino informacij pridobil sam in do danes z imeni ne operira nihče. Povem Vam, da za večino mest grobišč vem, vendar bi želel, da mi zaupate in mi pomagate pri tem humanem delu. Ker ste bili po sili razmer, še kot  nepolnoleten mladenič, po ukazih iz višjih krogov dolžni izvajati te ustrelitve, oziroma ste bili prisotni pri njih, Vas zaradi tega danes ne obsojam.

        Želel bi, da vzpostaviva osebni stik in da se razumno brez vmešavanja ostalih dejavnikov pogovoriva in si pomagava. Zagotavljam Vam, da za najino sodelovanje, če ga seveda vzpostaviva, ne bo izvedel nihče in tudi vašega imena ne bom imenoval nikjer.

        Zaradi resnično poštenih nagibov pri tej zadevi upam, da me ne boste odbili s svojim sodelovanjem. Na ta način bova na dostojen način zapisala tudi konec te žalostne epohe, ki je nad nami. Mislim, da tudi Vi potrebujete končno svoj mir in tudi o tem se želim pogovoriti z Vami.

         

        V želji iskrenega sodelovanja Vas lepo pozdravljam.

         

        Pokličite me prosim na službeni telefon:  03 – 8993 – 636 (TE Šoštanj)

         

        Šoštanj, 20.9.2002                                                     Predsednik komisije:

                                                                                           Anton Skornšek

                                                                                           Skorno 38/a

                                                                                           3325    ŠOŠTANJ

         

         

        20020920__031_Pogovor_z_Miletom_Nahtigalom-Koper_za_naslov_Franca_Nahtigala_v_Kopru.docm

         

        Pogovor z Miletom Nahtigalom iz Kopra

         

        Po pogovoru z višjim kriminalistom iz Celja g. Marjanom Močnikom sem ugotovil, da ne moremo priti do naslova Franca Nahtigala. Poklical sem informacije o telefonskih naročnikih in izvedel telefonsko številko Nahtigal Milice. Mislil sem, da je to žena Franca Nahtigala, vendar sem po vzpostavitvi telefonske zveze ugotovil, da je to neka druga oseba. Povedal sem mu kaj iščem in v zvezi s čim. Razložil mi je svojo življenjsko kalvarijo kako je bil zaprt od Nemcev, bil partizan, nato zaprt od povojne oblasti v Jugoslaviji in vse o svojem življenju. Obljubil mi je, da bo poiskal po možnostih Franca Nahtigala in izvedel njegov naslov ali pa telefonsko številko. Dal sem mu svoje telefonske naslove in ga zaprosil za pomoč. Dne, 23.8.2002 sem videl na svojem ISDN aparatu v službi, da me je nekdo klical. Poklical sem dvakrat na klicno številko telefona in vzpostavil zvezo z g. Nahtigalom iz Kopra. Govori mešanico slovenskega in hrvaškega jezika, vendar sva se dobro razumela. Povedal mi je, da je opravil poizvedovanje za Francem Nahtigalom in sicer sledeče:

         

        1. Rojen je 7.3.1928 v Šoštanju
        2. Od 25.7.1958 pa do 30.6.1977 je delal na Elektro Primorje
        3. Po odhodu iz Elektro Primorja se je zaposlil na Banki Koper
        4. Po preteku dela v Banki Koper se je upokojil
        5. Naslov na domu je: Rozmanova 64/c -  6000 Koper

         

        Svetoval mi je naj Francu pišem in tako vzpostavim osebni kontakt. Strinjal sem se z nasvetom. Naslov Nahtigal Mileta je: Pahorjeva 32, 6000 Koper (stanovanje 5, v bloku), njegova telefonska številka pa je: (0)040-575-469. Zahvalil sem se mu za pomoč, on pa me je povabil ob slučajni priliki, da ga obiščem na njegovem domu.

         

        Zapisal: Anton Skornšek                                                                  Šoštanj, 23.8.2002

         

         

        20020926__Velenje_Priznanja_obcani_Roza-Hribar_Roman-Repnik_Hubert-Mravljak_Karel-Cretnik_Marijana_Legnar_Anica_Podlesnik_Peter-Pusnik_Marin_Meh.docm


         

         

        20020930__034_Odgovor_za_naslov_Nahtigala-Franc_nobenih_podatkov_Nahtigal_nic_ne_ve_o_Gorici.docm

         


         

        20021010__19560712_Safaric_Dragutin_Upokojitev.docm

        ŠAFARIĆ & ŠAFARIĆ, PROJEKTIRANJE, d.n.o., Velenje

        Efenkova 61, 3320 Velenje

         

        ŽR.: 02426-0010205419, DŠ.: 76379159

        Naslov:           Šafarić Dragutin

        Šaleška 16

        3320 VELENJE

         

                    SPORAZUMNI SKLEP O PRENEHANJU DELOVNEGA RAZMERJA

         

                    Delavcu Dragutinu Šafarić se zaključi delovno razmerje pri zgoraj navedenem zasebnem podjetju, kjer je bil zaposlen kot odgovorni projektant in vodja iste gospodarske družbe. Z izpolnjenimi pogoji za upokojitev se izvede tudi uradna zamenjava poslovodne funkcije odgovorne poslovodne osebe, ki jo je imel delavec v imenovani gospodarski družbi. 

         

                    Delovno razmerje za nedoločen čas odgovornega projektanta je bilo sklenjeno med gospodarsko družbo in delavcem 1996-08-22 in se medsebojno sporazumno zaključi z zaključnim dnevom 2002-10-10 leta, ko so bili izpolnjeni pogoji za starostno upokojitev.

         

        Pravni pouk: Pritožba proti sporazumnemu sklepu o prenehanju delavnega razmerja je potrebno pismeno predložiti v roku 15 dni od prejema tega sklep. Pritožbo nasloviti na zgoraj imenovano zasebno družbo.

                                                                                                      Delavec:

                                                                                                      Šafarić Dragutin

         

                                                                                                      Poslovodni organ družbe:

        Velenje, 2002-10-10                                                             Šafarić Dragutin

         

        Vročiti:

        -        delavcu

        -        arhiv


        ŠAFARIĆ & ŠAFARIĆ, PROJEKTIRANJE, d.n.o., Velenje

        Efenkova 61, 3320 Velenje

         

        ŽR.: 02426-0010205419, DŠ.: 76379159

         

        Naslov:           Šafarić Dragutin

        Šaleška 16

        3320 VELENJE

         

        IZJAVA O PREJEMU REGRESA ZA ZGORAJ IMENOVANEGA DELAVCA

         

        Izjavljamo, da zgoraj imenovani delavec v tekočem (2002 letu) upokojitve ni prejel nikakršnega regresa na ime pravic letnega dopusta. Delovno razmerje je bilo zaključeno 10-10-2002 leta.

         

                                                                                                       Poslovodni organ družbe:

        Velenje, 2002-10-10                                                             Šafarić Dragutin

         

        Vročiti:

        -        delavcu

        -        arhiv

         


        ŠAFARIĆ & ŠAFARIĆ, PROJEKTIRANJE, d.n.o., Velenje

        Efenkova 61, 3320 Velenje

         

        ŽR.: 02426-0010205419, DŠ.: 76379159

         

        Naslov:           Šafarić Dragutin

        Šaleška 16

        3320 VELENJE

         

        IZJAVA O PREJEMU OSEBNEGA DOHODKA ZA ZGORAJ IMENOVANEGA DELAVCA

         

        Izjavljamo, da zgoraj imenovani delavec v tekočem 2002 letu upokojitve ni prejel nikakršnega OSEBNEGA DOHODKA. Delovno razmerje je bilo zaključeno 10-10-2002 leta.

         

        Zadnje izplačilo osebnega dohodka je imenovani delavec prejel 02-07-2001 leta za mesec izplačila iz preteklega obdobja za mesec APRIL 1999 leta.

         

                                                                                                      Poslovodni organ družbe:

        Velenje, 2002-12-11                                                             Šafarić Dragutin

         

        Vročiti:

        -        delavcu

        -        arhiv

         


        ŠAFARIĆ & ŠAFARIĆ, PROJEKTIRANJE, d.n.o., Velenje

        Efenkova 61, 3320 Velenje

        ŽR.: 02426-0010205419, DŠ.: 76379159

         

        Naslov:           ZZZS ZAVOD ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE SLOVENIJE

                                OBMOČNA ENOTA RAVNE NA KOROŠKEM

                                Ob Suhi 228

                                2390 RAVNE NA KOROŠKEM

         

        Delavec:         Šafarić Dragutin

        Šaleška 16

        3320 VELENJE

         

        Vloga:            Odpis prispevkov po MERILIH za odlog, zmanjšanje ali odpis prispevkov za

        obvezno zdravstveno zavarovanje

         

        Za zgoraj imenovanega delavca niso bili poravnani prispevki za daljše obdobje, s tem v zvezi ni bil izplačan niti osebni dohodek za to obdobje. Od nastopa samostojnega podjetnika 1986 leta, torej kar 16 let, ni bil niti enkrat izplačan regres za delavca, za katerega uvajate tako posebno rubriko pri odhodu v pokoj. Z dnem 10-10-2002 leta so bili izpolnjeni vsi pogoji za starostno upokojite delavca, kar je tudi izkoriščena ugodnost.

         

        Iz tega naslova ali za obdobje izhaja, da je zadnji prispevek bil poravnan za mesec APRIL 1999 leta, z dnem plačila obveznosti in osebnega dohodka 02-07-2001 let. Iz meseca v mesec so se kopičile zamude plačila prispevkov in osebnega dohodka, tako je prišlo do nenormalnega finančnega stanja in možnosti preživetja kot samostojni podjetnik.

        Od 1986 leta nastopa kot zasebnik, so se zadnja leta stvari hudo spremenile, ker si je centrala – Ljubljana izmišljala nova pravila in spreminjanja že pridobljene pravice do poklica z uvajanjem raznih zbornic in licenc, tako da je ustvarjeni dohodek začel odhajati na druge naslove in druga podjetja, ker so spremenili pravice do pooblastil.

        Naj opozorimo na nesmisel slovenske stroke, da so podelili licence v gradbeni stroki poklicem, za katere nikoli v Sloveniji ni bilo šole. Tako so za najmanjše stvari pri izdelavi projektne dokumentacije potrebna dva poklica, kar pa nikakor ni v eni osebi, v zasebnem malem podjetništvu pa je to gospodarski problem. Zmeda in bahavost Ljubljančanov je naredila svoje.

         

                    Kakor koli stojijo stvari, ravnajte po svoji presoji in zakonodaji glede na nastale zamujene obveznosti iz naslova neporavnanih prispevkov. Iz delovne dobe komisija lahko ugotovi, da so bila zelo vredna dolga delovna leta v tem projektantskem poklicu, za istega delavca, ki je zadnja leta garal predvsem za državo in pretakanja ustvarjenega dela za državni Velecenter Ljubljano.

         

                                                                                                       Poslovodni organ družbe:

        Velenje, 2002-12-11                                                             Šafarić Dragutin

         

        Vročiti:

        -        ZZZS ali zgoraj naslovu

        -        delavcu

        -        arhiv


        ŠAFARIĆ & ŠAFARIĆ, PROJEKTIRANJE, d.n.o., Velenje

        Efenkova 61, 3320 Velenje

        ŽR.: 02426-0010205419, DŠ.: 76379159

         

        Naslov:           ZZZS ZAVOD ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE SLOVENIJE

                                OBMOČNA ENOTA RAVNE NA KOROŠKEM

                                Ob Suhi 228

                                2390 RAVNE NA KOROŠKEM

         

        Predmet:         Zamenjava odgovorne osebe z družabniški zasebni družbi

         

                    V pogovoru po telefonu je bila izrečena potreba po predložitvi internem dokumentu v zasebni družabniški družbi o prenosu odgovorne funkcije na drugo osebo – družabnika, ki ima zagotovljeno invalidsko pokojninsko zavarovanje, ker je dosedanja oseba, ki  je vršila to funkcijo družabnik  Dragutin Šafarić izpolnil pogoje za upokojite.

         

                    Ob posvetovanju s pravno službo je bila izrečena pravne trditve, da so to vprašanja, ki jih v preregistraciji in zamenjavi odgovorne osebe v družbi pristojna za reševanje in da daje temu primerni dokument pristojno sodišče v Celju, kjer se rešuje ta sprememba v kompletu in se bo z odločbo obvestila naša zainteresirana družabniška gospodarska družba.

                    Med drugim nam je bilo povedano, da interna zamenjava ali prenos odgovorne funkcije na drugo osebo ni pravno veljavna, možna pa je le preko sodišča po uradnem postopku.

         

                    Lep pozdrav!

         

        Velenje, 2003-01-14                                                                         Šafarić Dragutin