HALO HALO

- ZA DOMOVINU - SPREMNI -
* YU - KRVAVI BALKAN *
HALO HALO

      KOMUNIZEM JE NASTAL KOD TERORIZEM = BEZAKONJE in UBIJANJE

       

      2001-12-08, DNEVNIK, 8. december 2001

       

      O zastaranju zločinov proti človeštvu in o spravi Na kritiko publicista Iva Žajdele v Družini 25. novembra letos ponavljam: »Kazenski pregon za hudodelstva na Slovenskem med vojno in ob koncu vojne .je zastaran.« V tem času je na območju Slovenije veljal kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929, dopolnjen 9. oktobra 1931, v katerem je v členu 6 pod točko 3 posebej določeno, da ostane v veljavi tudi zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 29. januarja 1929. V členu 78 navedenega zakonika je določeno, da »pravica do preganjanja zastara v dvajsetih letih pri zločinstvih, za katere je predpisana smrtna kazen ali dosmrtna robija«. Ta zakon je veljal do sprejema nove ustave DFJ in ga ni mogel preklicati noben avnojski sklep ne revolucionarno »pravo« Kominterne, ki tako in tako ni priznavala nobenega »buržoavzega prava« in je bilo njeno pravo samo v moči orožja. Ne samo Ivu Žajdeli, tudi mnogim drugim se upira misel, da bi tako grozni zločini mogli ostati nekaznovani. Ko I. Žajdela navaja člene v kazenskem zakonu, ki se nanašajo na »nezastarljiva hudodelstva«, prezre, da je sedanji zakon začel veljati šele 1. januarja 1995 in da je tudi kazenski zakon SFRJ z enako določbo začel veljati 1. julija 1977, ko so ti zločini že zastarali oziroma je zastaral kazenski pregon. Oblast prejšnje SFRJ je poskrbela, da je pregon proti storilcem zastaral, sedanja oblast pa si prizadeva, da odgovorni za pregon, ki so še živi, ne bi kazensko ali drugače odgovarjali. Na vprašanje, zakaj sem svoje mnenje zdaj sporočil javnosti, povem, da zato, da bi nevedne in dobro misleče odvrnil od upanja, da bodo po očitno krivični sodbi za Vinka Levstika zdaj prišli na vrsto pravi odgovorni za bratomorni holokavst. Slednje je izključeno, ker je simbioza med prejšnjo totalitarno in sedanjo oblastjo še premočna, da bi se pravosodje spoprijelo z vprašanji, na katere bi moralo odgovoriti. Na tiskovni konferenci 14. novembra letos smo naši najvišji znanstveni ustanovi, Univerzo v Ljubljani in Univerzo v Mariboru, zaprosili za odgovor na vprašanje, kateri kazenskopravni predpisi so v zadevnem času veljali na območju Slovenije, od govora nismo dobili. Odgovor bi moral biti zanimiv za pravosodje. Če bi se odločilo za nezastaranje, bi moralo upravičiti neukrepanje, če za zastaranje, bi moralo spremeniti Levstikovo obsodilno sodbo v oprostilno. Žajdelov očitek, da s svojim stališčem branim zločine, ne drži. Prav zato, ker jih obsojam, mnogi iz kontinuitete odklanjajo deklaracijo o narodni spravi, katere avtor sem. Glede na pol stoletno odmaknjenost kaznovanje še živečih storilcev, kljub teži dejanj, ne bi bilo več smiselno. Namesto kaznovanja - odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim. To spoznanje je vodilo našega gibanja za narodno spravo.

      STANISLAV KLEP Bleiweisova 6, Kranj



                   

         

        2001 - glava

         

         

        agrarna

        izbjeglica

         

         

         

        dragutin

         

        U

         

        2022 - 1956 = 66

         

         

         

         

        * * *

        = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = = =

         

        * * *

         

         


         

         

        2001__Slo_Atlas-Slovenija_dragutin_grobisca_do_2001.leta.jpg

         

         

        20010108__0368376_zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

        20010114__0399682_zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

           

         

         

        20010111__Nas_Cas_Medobcinska_zveza_drustev_upokojencev_Velenja.docm

        2001.01.11, Velenje,  »Naš čas«, 11. januarja 2001           

         

        NASI KRAJI IN LJUDJE

        Medobčinska zveza društev upokojencev Velenje

        Slovenski upokojenci znova v Velenju

         

        Medobčinska zveza društev upokojencev Velenje, ki združuje upokojence Mestne občine Velenje in občin Šoštanj ter Šmartno ob Paki, v skupno petih društvih šteje okoli 6000 članov, število pa se vsako leto povečuje. Na zadnji seji upravnega odbora zveze pred novim letom so člani ocenjevali delo v lanskem letu in načrtovane smernice za letos in bili povsem soglasni, da je zveza uresničila vse zastavljene naloge. Še več, nekaj je bilo tudi takšnih, ki jih v začetku leta niso načrtovali in so jih uresničili dodatno. Zagotovo je zveza skupaj z društvi in drugimi sodelavci največ dela vložila v zahtevno organizacijo srečanja slovenskih upokojencev. Seveda omenjenega projekta ne bi tako uspešno izvedli brez številnih sponzorjev in odlično opravljenega dela organizacijskega odbora.

        Predsednik MZDU Velenje Hubert Mravljak je povedal, da bo tudi naslednje srečanje slovenskih upokojencev v Velenju, in sicer 28. junija 2001: »Po odlični organizaciji lanskega srečanja upokojencev Slovenije je Zveza društev upokojencev Slovenije izrazila željo, da bi tudi v letu 2001 srečanje bilo v Velenju. O tem, da smo kljub nadvse zahtevni nalogi pripravljeni prevzeti ponovno organizacijo srečanja slovenskih upokojencev v Velenju, sem člane občnega zbora ZDU Slovenije seznanil že 24. novembra. Seveda s popolnim razumevanjem in pomočjo Mestne občine Velenje in sponzorjev, ki so nam že doslej pomagali.«

        S to največjo prireditvijo, ki čaka MZDU Velenje, pa ne bodo zanemarjene ali celo odpovedane druge načrtovane aktivnosti, ki se bodo zvrstile preko vsega letošnjega leta. Naj jih naštejemo le nekaj: športno - rekreativna tekmovanja v tednu upokojencev, petje na vasi ter tradicionalno srečanje na Rogli. Tu bo udeležba tekmovalcev različnih športnih sekcij na državnih, regijskih in občinskih tekmovanjih, in še bi lahko naštevali. Skratka, dela zveze in društev upokojencev bo tudi v prihodnjem letu na pretek.              

        Bogdan Mugerle

         

         

        20010215__0399688_zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

        20010315__0420656_zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

         

         

        Kod samostojni podjetnik projektant delal sem dolgo v noč projekte in tudi zapise o pobojih.

        POSEBEJ POGLEDATI DATUN in URO.

        Dan 15 v mesecu so plače in če se pozno v noči vračaš je potrebna policijska varnost ???

        Zvezi borcev Velenje HVALA za dano naročilnico policiji in da ste opazili in me niste »fentali«

         


         

        20010222__VZ_Povelje_Talan_Perme_Zitnik.jpg

         

        20010222a__20020508_VZ_Varazdin_Povjeren_Varazdinske_novine.jpg

         

         

         


         

        20010412__Perme_Kocevje_Strbenk_NSZ_spomenik_je_zalitev_zrtev.jpg

        Če se postavi spomenik žrtvam komunističnega nasilja-zločina je »neokusno« postaviti pomnik

         


         

         

        20010515_IZS_A_9118_Safaric_Dragutin.jpg

         

         


         

        20010531__0447505_zap_Velenje_Policijska_gonja.jpg

         

         

        20010629__Zzapis_Paski_Kozjak_Ramsakovi_spomenik-na_dvoriscu.docm

        PAŠKI KOZJAK

        2001-06-29, Velenje, biro – petek

        Od prijatelja Tašič Antona že dolgo poznam njegovo sestro Dragico, doma na rojstnem domu le nekaj sto metrov prej, kot ima svoj dom njeni brat Anton. Dragica ima nekaj pod 50 let, vendar pa precej pozna preteklost svojega kraja. Imel sem namen oglasiti se pri njej, ker za njih delam projekt hiše, nato pa sem nadaljeval pot do Novaka in dalje oba do Pahljine v Loče. Pogovor z Dragico je prinesel, da mi je prinesla iz svoje družinske zaloge škatlo s slikami. Med njimi iz prvega kupa sem vzel tri važnejše slike.

        Najbolj me je presenetila slika s prikazom pokopa ekshumiranih trupel borcev XIV. Divizije, 13 borcev, nato pa še 24 borcev XVII. Vojvođanske divizije, vseh skupaj 37. Nato sem poiskal iz preslikane knjige spomenikov v Slovenj Gradcu datum postavitve spomenika, res je to bilo dosti kasneje, kar je bilo 2.6.1957. leta.

        Tako kot je iz pisma Kukovice najti njihov uspešen pobeg z vlaka, tako imajo na tej lokaciji tudi primer pobega dveh mladih vojakov, ki pa so se pred leti oglasili pri pokojni mami. Ona njih ni poznala, ti pa so njej povedali svojo zgodbo. Pripotovala sta iz tujina na motorju in se tam zaustavila: točno preko ceste je bil železniški most, kjer sta izvedla pobeg.

        Skozi dolino Pake se vzporedno prepletajo reka Paka, sedaj opuščena proga in že mednarodna cesta. Lokalna oznaka ceste je štev. 4/1260, smer stacionaže pa se začne v križišču v Gornjem Doliču in se šteje proti Velenju. Železniški most preko reke Pake je nekako na 3.7km in je v smeri na levo.

        Ko sem pred leti večkrat govoril s pokojno mamo Micko, nikoli mi ni povedala tisto, kar mi je povedala hčerka Dragica. Mama je vedno zanikala dogodke v najmanjšo mero.

        Tri grobišča:  

        1. Za zajetjem vode pri Megalecu
        2. Desno pod cesti Napočnikovega travnika, kjer je nekoč (!) stala velika lipa
        3. Travnik med Pako in domačijo Čujež v Paki pri Velenju (glej Marija Kvartič - HL)

                                          

        2001-10-09, Velenje, biro – torek

                    Od znanke Barbare iz Doliča sem prav danes zvedel, da je bila na pogrebu partizanke Ramšakove, ki je bila doma prav na grebenu poti iz Hude luknje na ono drugo stran. Letos enkrat pomladi sem se zapeljal z avtomobilom na teren te domačije, da bi si bolje ogledal teren, posebej po pogovoru z  Župnikom Doličanom Rančigajem, ki sedaj službuje na Frankolovem.

                    Obisk sem namenil pregledu partizanskega spomenika, ki je tam postavljen, katerega med drugim straži partizanka Ramšakova. Pri tej partizanki bi naj bil hranjena neka beležka nekega Hrvata, po slovensko »ustaša«, vendar mi ni uspelo to dobiti. Kopija pa je hranjena na muzeju na Velenjskem gradu, pri Kljajiču. Prav to beležko želim dobiti za kolegu Pahljinu.

        Takoj ko sem prišel in parkiral avto, je že prišla partizanka in si ogledovala izpred svojega domačega praga, kaj počnem pri spomeniku. Tam je bila klop in sem nekaj časa posedel tam.

        Poskušal sem poiskati razne moje zapiske, kjer bi naj imel vsaj malo zapisano o tem mojem obisku na tej lokaciji. Nisem našel, verjetno pa je nekje »založen« zapis. Na tako misel me vodi podatek, saj sem od Novak ali pa od Rančigaja prenesel izpoved nekega udeleženca bojev maja 1945 prav na Kozjaku. Tam bi naj bil ostal naglušen, ker je zraven njega padla granata in ga celo poškodovala pri spopadih. Iz te informacije je celo moj zapis, da je nekoliko nižje od domačije Ramšak eno grobišče in še nižje še eno. V partizanski knjigi o spomenikih na področju Slovenj Gradca na strani 58 pa je slika spomenika, kjer stoji zapis o podlih v tukajšnjem boju 24 partizanov, seveda po 9. maju v spopadu s Hrvati – po slovensko z ustaši. Ko že omenjam lokacije grobišč, naj še omenim zapis od Ravljen Janeza, ki mi je že pred leti dejal, kako so pri iskanju jam na drugem področju ali vzhodno pod vrhom Irštanj našli v neki kotanji ali že malo kot v jami kosti in so teren takoj zapustili, nikoli več tam niso hodili iskat jam.

         

        PIETETA:     Paški Kozjak

        V katerem boju in kdaj je bil spopad na Paškem Kozjaku med partizani in sodrgo, kjer je v bojih padlo 24 borcev XVII. Vojvođanske divizije? Mar ni to bilo v maju že po osvoboditvi! Kje so ta bojišča, kje so morišča, kje so zagrebli poražence?

        Partizanski spomenik je bil postavljen na eni od domačij 1957 leta. V  knjigi slovenjgraških obeležij je na strani 58 slika spomenika, napis s posvetilom osvoboditeljem padlih 24-tih vojvođanskim partizanov v tamkajšnjem boju. Ti partizani so padli v spopadu s Hrvati – po partizansko to pomeni v bitki z ustaši ali sodrgo. Zbornik spomenikov za slovenjgraško občino je delno pisan dvojezično: v čirilici! Kako pa je 2003. leta, ja, bahamo se s samostojnostjo?

        Kje pa so potem masovna morišča in kje so zagrebli poražence nekje nedaleč ob nekdanjih partizanskih grobovih v Potoški grapi na jugovzhodni strani Pečenik vrha na Paškem Kozjaku? Naša slika iz 1957. leta prikazuje pokop ekshumiranih vojvođanskih partizanov, ki sedaj počivajo na Paškem Kozjaku skupaj z domačimi borci.

         

         

         

        20010920__Nas_Cas_Tradicija_srecanje_borcev_in_planincev_na_Graski_gori.docm

        2001.09.20, Velenje,  »Naš čas«, 20. september 2001

         

        Tradicija: srečanje borcev in planincev na Graški Gori

        Spomini na dogodke polpretekle zgodovine

         

        GRAŠKA GORA, 15. septembra - Borci in planinci so uporni ljudje in tudi sobotno vreme, ko je po Graški Gori pihalo kot za stavo, ko je rosilo z neba in so se dnevne temperature nesramno spustile na 12 stopinj Celzija, jim ni prišlo do živega. Na tradicionalnem srečanju, ki sta ga pripravila Območno združenje borcev in udeležencev NOB Velenje in Planinsko društvo Velenje se jih je zbralo nepričakovano veliko. Bili pa so to predvsem starejši ljudje, mladih je bilo med njimi bolj malo.

        Planinci so jo na Graško Goro mahnili peš. Šli so po poteh legendarne Štirinajste na Šaleški planinski poti, večino drugih so na goro pripeljali avtobusi.

        Srečanje je bilo posvečeno dogodkom iz polpretekle zgodovine: 60. letnici ustanovitve OF, 60. letnici ustanovitve I. štajerskega bataljona na bližnji Grmadi, napadu in začasni zasedbi mesta Šoštanj, spomnili so se 57. obletnice prihoda Štirinajste na Štajersko in zaznamovali 10. obletnico samostojne Slovenije.

        Zbrane sta nagovorila predsednik območnega združenja borcev Jože Povše in predsednik Planinske zveze Slovenije Franci Ekar. Borci, je rekel Povše, pravijo Evropi da, vendar s ponosom in ne ponižujoče ter za vsako ceno; tudi NATO da, vendar kot enakovreden partner za mir med narodi vsega sveta.

        »Žalostni so tragični dogodki svetovnega terorizma, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev, kot jih tudi niso izbirale druge vojne in ideologije. Vsemu nasilju je skupno to, da največjo tragedijo nosijo in doživljajo nedolžni civilisti. Tisti pa, ki povzročajo spore in sovraštva, se pravočasno umaknejo na varno in se tako izognejo roki pravice,« je med drugim na Graški Gori, kjer so se z minuto molka spomnili žrtev terorističnih napadov v ZDA, dejal Povše.

        Kulturni program so pripravili člani kulturno umetniškega društva Graška Gora, ob sodelovanju številnih drugih.

        mkp

        2001.09.20_Graska_gora

         

         

        20011115__Nas_Cas_Poslanski_Vecer_Bojana_Kontica_gost_Stanovnik.docm

        2001.11-15, NAŠ ČAS,  15. novembra 2001

                   

         

        Poslanski večer Bojana Kontiča

        Samostojnost Slovenije že med drugo svetovno vojno

        VELENJE, 12. novembra - Poslanec ZLSD Bojan Kontič je na tokratnem poslanskem večeru gostil nekdanjega slovenskega predsednika, danes osemdesetletnega Janeza Stanovnika Čilega, zdravega in vedrega duha.

         

        2001.11.15_Nas_Cas_Stanovnik_Kontic

         

        V javnosti se zadnje desetletje ni pojavljal, tokrat pa brez dlake na jeziku iz svojega zornega kota ocenil narodno-osvobodilni boj, ki je - kot je dejal - osnova naše današnje samostojnosti, saj so takrat uspeli spremenili hlapčevski značaj slovenskega naroda v ljudi z dostojanstvom, ki so se bili sposobni dvigniti in oblikovati lastno državo. Ta je bila po njegovem oblikovana oktobra leta 1943 v Kočevju. Takrat so tudi jasno poudarili, pod kakšnimi pogoji želijo sodelovati v Jugoslaviji in pod kakšnimi bodo iz nje odšli. To so tudi udejanjili in zasnovali prve demokratične volitve, v ustavi leta 1989 pa uzakonili, da veljajo, kadar pride do razhajanj, republiški in ne državni zakoni. Znali so sprejeti tudi poraz na volitvah. "Demos pa je hitro pokazal, da ne zna vladati," je dejal Janez Stanovnik, ki njihovi vladi najbolj zameri denacionalizacijo, saj meni, da je bila za Slovence to ena največjih napak. Napačna je bila že nacionalizacija, poudarja, saj nikakor ni bilo prav, da so ob prebogatih razlaščali tudi male podjetnike in kmete. Z denacionalizacijo pa je bilo vzeto vsem, in to ne le tej generacij, zaradi te odločitve bo namreč obremenjenih še nekaj naslednjih generacij.

        Obsodil je tudi terorizem, ob tem pa poudaril, da so korenine zanj predvsem v krivično razdeljenem svetu, saj je nesprejemljivo, da ima 375 Zemljanov toliko bogastva, kot ga na drugi strani premore 3 milijarde ljudi. Terorizma zato tudi ni mogoče izkoreniniti z vojno, ampak je potrebno zagotoviti, da bomo vsi prebivalci našega planeta živeli človeka dostojno življenje.

        In kaj meni o povojnih pobojih? "Cerarjeva je naredila prav. Prav je, da se ugotovi resnica in ta bo pokazala, da niso pobijali partizani, saj je bila partizanska vojska razpuščena 18. maja 1945. Poboji pa so morali biti organizirani in vodeni drugače."

                                                                                                                  M.Zakošek

         

        OPOMBA - dragutin: ljudski pregovor pak pravi; isto sranje samo drugo pakovanje in sledi

         


         

         

        20011129_Zagreb_HSP_Novak_Paraga_Safaric.jpg

         

         

        20011228__Nas_Cas_Kolaboracija_ne_more_biti_plemenito_dejanje_ZAPIS_dragutinn.docm

        2001.12.28, NAŠ ČAS

        Prejeli smo:

        Kolaboracija ne more biti plemenito dejanje

         

        Izvršilni odbor Območnega združenja borcev in udeležencev NOB Velenje je na zadnji seji razpravljal o dopisu, ki ga je Republiški odbor ZZB NOV Slovenije poslal vsem območnim in občinskim odborom. Poziva jih, da se aktivno vključijo v zadnjem času zelo aktualno razpravo o medvojnih in povojnih usmrtitvah. Še živeči borci naj bi s svojimi izjavami pripomogli, da se to vprašanje enkrat za vselej doreče in da se konča vznemirjanje in obtoževanje ter blatenje borcev narodno osvobodilnega gibanja in borčevske organizacije. V dopisuje izražena želja, da se odkrito spregovori tudi o zločinih, genocidu in vojnih hudodelstvih; če so bila storjena ob koncu II. svetovne vojne.

         

        Iz razprave povzemamo:

        ZZB NOB je organizacija civilne družbe, ki združuje borce in udeležence NOG, v II. svetovni vojni priznane antihitlerjevske koalicije in mlajše državljane; ki spoštujejo pridobitve NOG. Naše naloga in dolžnost je ohranjanje in negovanje tradicij in tovarištva, ki je bilo v usodnih dneh vojne dobrina brez primere.

        Vse, kar se je dogajalo in zgodilo po vojni, je stvar oblasti, ki je nastopila po njej. Pripadniki partizanskih enot nismo imeli moči in vpliva, da bi lahko odločali, kako naj oblast ureja stvari, da bodo v skladu z mednarodnimi normami. Prav tako je zgrešeno mnenje, da so se pripadnikom NOG uresničila vsa pričakovanja in obljube. Hudo zmotno je mnenje, da je po končani vojni lahko vsak slovenski partizan po svoji lastni presoji kaznoval vojne ujetnike in določal njihovo odgovornost, kot so danes prepričani nasprotniki NOG in pripadniki kolaborantov. Slovenska partizanska vojska je imela v času vojne stroga pravila in tudi kazni za nespoštovanje pravil. Ne gre pozabiti dejstva, da je bil prenekateri borec za skorjo kruha, ki si gaje prilastil mimo pravil, deležen najstrožje kazni. Vsak, ki danes govori o samovoljni partizanov med NOV blati partizansko pripadnost z namenom, da bi prikril ali omilil zločinska dejanja kolaborantov in okupatorjevih sodelavcev.

        Vodstvo ZZB NOB je že večkrat izrazilo obžalovanje za storjene napake povoje oblasti, med katere sodijo tudi povojne izven sodne usmrtitve. Kljub navedenemu dejstvu pa se ne moremo strinjati s številom, ki ga danes v javnih medijih navajajo nasprotniki NOG, niti z izjavami, da so bili vsi kaznovani nedolžni, in da jih je kazen doletela le iz sovraštva do drugačnosti.

        Sovraštvo je vsekakor bilo, bilo pa je posledica dejanj, ki so jih počele in zagrešile paravojaške skupine ter tiste civilne osebnosti; ki so se udinjale okupatorju. Zakaj ne govorijo o žrtvah, talcih in pomrlih v koncentracijskih taboriščih, požganih domovih in drugih grozodejstvih, ki so jih zagrešili pripadniki kolaborantov?. Mar so bila ta dejanja v skladu z mednarodnimi prepisi in vojnimi dogovori ter konvencijami?

        Mnogo tega izhaja že izpred vojnega časa, ko so si tako imenovani bogataši pridobivali bogastvo na nepošten način in s svojim početjem spravili na beraško palico nič koliko slovenskih malih in srednjih kmetij. Po okupaciji Slovenije pa so prisegali osvajalcem v prepričanju, da bodo na račun izgnanih Slovencev še povečali svoje premoženje. Tudi taka dejanja so posledica dogodkov ob koncu II. svetovne vojne. In tudi taka in podobna dejanja sodijo med hudodelstva in zločinska početja, ki zaslužijo odgovornost in kazen. Ne malo grehov izpred vojne in v vojnem času se je nakopičilo na duše tistih, za katere se danes trdi, da so bili nedolžni, in da jih je povojna oblast odstranila le zato, da je zasegla njihovo premoženje.

        Borčevska organizacija in njeni člani ne zagovarjamo povojnih izvensodnih usmrtitev in jih obsojamo s prepričanjem, da so ti dogodki temna lisa v svetlih namenih NOG. Načini in razsežnosti takih ravnanj so bili tuji osvobodilnemu in globoko humanemu naboju ter umirjenosti udeležencev NOG in v nasprotju z izvirnimi načeli OF slovenskega naroda.

        Naš interes je, da se ugotovi vsa zgodovinska resnica dogajanj med vojno in po njej. Nikoli nismo zanikali, da so se med NOB dogajala tudi nedopustna dejanja: To smo tudi obžalovali. Vendar ta dejanja ne morejo razvrednotiti bistva našega upora proti okupatorju, kar je bilo v takratnih razmerah nujno, pogumno in iz narodnostnega vidika odrešilno dejanje.

        Po drugi strani pa tudi nasilje nad določenim številom pripadnikov kolaboracije po vojni ne more spremeniti dejstva, da so bili na strani okupatorja in v sestavi njegovih sil in da so se v tej sestavi bojevali proti slovenskemu narodu za genocid in splošno iztrebitev vsega slovenskega na teh tleh.

        Iz teh razlogov smo in bomo tudi v bodoče nasprotovali, da se v političnem dokumentu, ki naj bi ga sprejel državni zbor, kolaboracija spremni v plemenito dejanje, NOG pa v neizzvano krvavo pobijanje političnih nasprotnikov.

        Ločnica med Slovenci v času vojne in NOG ni tekla po črti političnih, ideoloških ali verskih prepričanj, ampak je bila ločnica med tistimi, ki so se okupatorju uprli in tistimi, ki so bili pripravljeni z okupatorjem sodelovati in mu hote ali nehote pomagati pri dosegi ciljev, kijih tudi danes obsoja ves demokratični svet.

         

         

        20011229___dragutin_DODATEK_KRITICNE_OCENE_za_plemenito_dejanje.docm

        2002-06-10 - (2001-12-29, Velenje), za časopis »NAŠ ČAS«, Velenje

        Dragutin Šafarić:

         

        Po objavi članka »Kolaboracija ne more biti plemenito dejanje« od strani Velenjskih ZZB NOB že decembra lani, namesto voščilnice za Novo leto, so nam ponudili žuganje kot nekoč v imenu ljudstva. Takoj sem sestavil to pismo. Letošnjemu »spopadu« med ZZB NOB in drznimi posamezniki iz one druge strani, me je opozorilo, naj se oglasim. Za moje stališče do vas ali danes po vaše »blatenje vaše slavne preteklosti«, ste pred pol stoletja za take očitke človeka kar likvidirali – v imenu zaščite ustavnosti in v imenu ljudstva. Nekaj te drznosti vam je še ostalo, in jo skrbno prenašate na vašo tretjo generacijo. Novačite mladino v svoje vrste, to pa pomeni, da postajate planinsko društvo? Nekaj letošnjih »udarnih« slik v lokalnem časopisu Naš čas, opozarja na ponovno oživitev vaše preteklosti polno groze in rdečega fašizma.

        In še nekaj pred nadaljevanjem mojega pisma. Prejšnja leta so ZZB NOB imeli svojo obletnico zmage na Poljani ob sobotah, letos pa namerno v nedeljo, da bi zopet »žugali« žrtvi z one druge strani, v Avstriji, kjer se sva povojna leta zbirajo Hrvati na znanem »Bleiburškem polju«, kjer je bil izvršen genocid nad golorokimi ljudi maja 1945., »krvarina« pa se je nadaljevala nato še po vsej Sloveniji in vse do Makedonije. Beseda »krvarina« pa pomeni, plačilo za izvršeno delo oz. pomoč pri likvidacijah: gospodarske ugodnosti, krediti…, enim zaščita, za druge pa likvidacije ali pa pregon…

        Deželica Slovenija, ocena mojega raziskovanja o žrtvah v okvirju velikosti Slovenije je, da je bilo 1945. pobitih preko pol milijona raznih ljudi in temu početju opravičeno rečem: genocid! In takšen narod bi se naj bahal s pozicije ponosa svoje preteklosti za vstop v Evropo? Pošasti!!!

         

        1. Vi pri ZZB NOB, ste še vedno srce državni politiki, ki vas uboga – vas demokrate, ki vodite svoj narod v Evropo z vso prikrito krvavo preteklostjo.
        2. Ko je v 2000 letu izšla knjiga »Tudi mi smo umrli za domovino« od strani Društva za ureditev zamolčanih grobov (na koncu te knjige je tudi moj prispevek!), so ZZB NOB iz Velenja in Zasavja poskušali preprečiti prodajo te knjige, za njihovih petdeset let pa jih nihče ni oviral, ko so ponarejali in pisali laži, ko so druge ne samo ovirali, njihov sovražnik je bil velikokrat kar »eliminiran« oz. pospravili ste ga na hladno!!!
        3. Če ste se morali krvavo in pošteno obračunati s kolaboranti, kako to, da so glavne žrtve na področju Slovenije bili Hrvati? Med temi pobitimi, na območju Slovenije, so bili Hrvati in to v največjem številu civilisti. Druge trditve, iz katerih so nastali knojevci, oznovci, udbovci in še in še kopico zmedenih imen, za katerimi ste se skrivali, so laži. Veste, stari in preprosti ljudi pa ne lažejo, vi nosite krvavo breme iz preteklosti! Še danes, čeprav niste čista oblast, odločate o usodi ljudi. Razgledani in fakultetni ljudje v svoji visoki starosti me opozarjajo, da je samo na področju Celja v letu 1945 bilo pobitih in pokopanih okoli 75 tisoč žrtev!? Krvav narod ste in o tem še vedno ne upate govoriti!
        4. Svet ali Evropa zatrjuje, da je Jugoslavija (ali pod šifro Tito) imela 1.17 milijona manj prebivalcev kot prej(!?), točneje rečeno, toliko jih je končalo pod rušo. Slovenija je najbolj bogata deželica v vsej Evropi po masovnih moriščih in seveda temu se reče grobišča: lociranih imam že okoli 900 (devetsto) grobišč, pričakujem pa nad tisoč dvesto teh lokacij. Imeti visoki vojaški čin, morda generalski ali kar udbaški, knojevski, predsedniški in t.d., pa nič ne vedeti in ne biti odgovoren za genocidna dogajanja na domačem terenu, se postavlja dvom: ali ste imeli pravico imenovati se vojska ali konstituirana država? Ne, nimate te pravice, posebej ne po tolikih letih, kar sedaj odkrivamo, kakšni zločini so bili storjeni, za katere noben nič ne ve! Ste kar dobro naredili svoje delo, dobro ste očistili svojo palubo. Tudi jaz sprašujem ZZB NOB po grozljivem imenu Dušan! Vi nič ne veste za to, drugi pa vedo: to je pravilo v hierarhiji?
        5. Krivce pa danes dostikrat ugotavljamo po nenavadnem ključu: bil je pogumen in manj pismen, visok politični položaj, otroci fakultetno izobraženi in zasedajo tople stolčke očetov, ob samostojnosti države so sekretarji postali demokrati, predvsem pa bogataši po hitrem postopku. Leta 1945. se je preko teh krajev premikala strahotna množica prestrašenih civilistov: predvsem pošten in verni narod je bežal prek »antikristi«. Ta narod je pobral vse kar je imel, a niso bili prav revni tisti, ko so šli na zadnjo pot: nato so bili oropani živi in mrtvi! Postavljam vprašanje, kje je končalo to ogromno oropano bogastvo? Je to morda bila podlaga za pospešeni razvoj gospodarstva po 1945., predvsem v Sloveniji, znano pod imenom »krvarina«, ko se je Hrvatom jemalo in drugim dajalo? Se vi zmagovalci zavedate tega vprašanja? Enaka zgodba je pod imenovano LB! (Ljubljanska banka !?)
        6. Sam šef VDV-ja Polak pravi (to je izrekel v 2001.letu): bilo jih je 17 tisoč v KNOJ-u, kako pa bi naj vedel za vsakega kaj počne? Res je nesmiselno danes kaj takega misliti, da bi moral to vedeti, za to imamo dokumente: naročilnico za ubijanje, rekli bi, vse prek! Da vas opomnim na ta dokument z vašo arhivsko številko: A445780 - 32
        7.  

        Poveljstvo Vojske državne varnosti

        Dne 15. marca 1944.

        Recimo da del vsebine tu zanemarimo, kaj pa pomenijo ti kolaboracionistični vzkliki:

        Živela Narodno osvobodilna vojska Jugoslavije !

        Živel maršal Jugoslavije, tov.  Tito !

        Živela Rdeča armada !

        Živel voditelj in učitelj vseh zasužnjenih narodov tov. Stalin!

        Živeli naši zavezniki!

        Smrt fašizmu -  Svobodo narodu !

                    Naročilnico podpisal osebno: Komandant podpolkovnik: Bojan Polak – Stjenka.

         

        1. Brez narodnosti, brez imena ljudstva, brez vere le kolaboracionistični pozivi. Petkrat več svojih ljudi ste pobili po vojni, kod jih je uspelo okupatorju v štirih letih. Niste slišali, da se je groza in strah pojavil pri ljudeh z vašim prihodom, imenovano svoboda. Niste še slišali za statistiko, koliko domov je bilo v Sloveniji oropanih po vašem prihodu? Ker danes ni več VDV-ja, UDBE, KNOJ-a in t.d., ste edino vi iz te vaše nedavne vladajoče preteklosti odgovorni za to zlo in genocid storjen nekoč na tem ozemlju. Pojem demokratičnost pa pomeni pravna država, kar pa Slovenija še ni dosegla!!!
        2. Društvo za ureditev zamolčanih grobov je leta 2000. izdalo svojo obširno drugo knjigo, pripravlja pa že tretjo knjigo, ki vas bo zgrozila z nanizanimi podatki in kartami morišč in grobišč po Sloveniji. Vse kar danes potrebuje kriminalist in državno tožilstvo, za svoje delo, lahko najde tam napotke in smernice, žal pa jih vi iz preteklosti ovirate, ker imate moč v svojih potomcih na najvišjih državnih položajih, seveda demokratično izvoljeni, tako kot je bilo malo prej. Demokracija je bila pobita 1945. leta in potem, za naslednjih 100 let! Ena od velikih vrat Evrope, za katera skrbijo posamezniki, na katera hodi trkat Slovenija, imajo napis: 'pazi, tu je grobišče'!
        3. Zapisali ste: ZZB NOB je organizacija civilne družbe. Nek vaš aktiven član, glede na njegova leta ni bil partizan, sicer pa je vsak peti Šercerjevec res bil otrok(!), je mnogim Velenjčanom dobro znan ta mož. Meni je znan po tem, kako mi je pred šestimi leti po telefonu zagrozil, da mi bo za božič pobil družino! Ni ga težko prepoznati, vaš je, saj še danes govori zmedeno prleško bosanščino. Znana njegova Grozilna pisma Hrvatom so njegov hobi, ZZB NOB, policiji in tožilstvu pa v zabavo(?)! Kdo vse tu ni resen!?
        4. Poglejmo posledice vašega ravnanja. Srbski partizan najde v Sloveniji ustaškega otroka, slovenska družina ga posvoji in postane Sloven-ec (ka). Ta otrok pri petdesetih letih, ali pred upokojitvijo, ugotovi, da ni Sloven-ec (ka)! Zapustiti svoj slovenski dom in svojo slovensko družino. Ta oseba je bila v Velenju, in jo mnogi poznajo. Laži in laži, le slep moraš biti, da to ne vidiš, kako so bila življenja malo vredna za vas!
        5. Nedaleč od tod je Galicija in Železno, tam so številne kraške jame in rudniki. Kolona žensk in njihovih otrok pod vašo stražo je usmerjena v hrib, le zakaj? Domačinom uspe dva otroka rešiti, baje so ti še živi. Triletna deklica v Celju preživi likvidacijo, ker je nekdo v noči opozoril mater, da bo jutri z otrokom odpeljana in streljana – ta Hrvatica je žena enemu od direktorjev iz TGO – sedaj upokojenec. Vi ZZB NOB, NOG in t.d. nič ne veste, tudi sedaj nič ne veste, bili ste slepi, znanost pa še ni toliko napredovala, da bi vas odslepila. Omenjam to vaše početje, ko več niste bili partizani, nadeli ste si le druga imena. Govorim predvsem o vašem početju po osvoboditvi!
        6. Postavljam vam grozljivo vprašanje: kje so ti kraji, kje so pancer grabni, grabni, kje so močvirja in grape, kje so zapuščeni rudniki, kje so te parcele, kraške jame, kamor je v Yugi bilo spravljeno preko milijon ljudi? Samo kraških jam in vrtač z najdenimi ljudskimi kostni po 1945. letu štejemo že preko 110 lokacij v Sloveniji. Ne morem se več zgražati nad temi mojimi podatkih, vi pa itak nič ne veste o tem, nimate vsi nočnih mor, saj mnogi vaši spijo pri luči, pod posteljo imajo sekiro, mesarski nož ali pištolo.
        7. Ste bili ali niste bili organizirani!? »Slovenska partizanska vojska je imela v času vojne stroga pravila in tudi kazni za nespoštovanje pravil. Ne gre pozabiti dejstva, da je bil prenekateri borec za skorjo kruha, ki si ga je prilastil mimo pravil, deležen najstrožje kazni«. Torej, kako kruti ste znali bili, se vidi iz teh vaših besed, poznavanje vašega početja mi prihajajo solze od smeha. Torej, nasprotnik je bil ubit po hierarhiji! Odgovorni ste!!! Kot vidite, dovolj je še pogumnih ljudi, poglejte si še enkrat dokumentarni film »DOSJE TEHARJE«, ko vam ljudi v visoki starosti s strahom govorijo, kako bolni ste ubijali. Povejte, zakaj je področje nad Proseniškem ob Teharij še vedno pod stražo? Grozljivejšo krutost od vaše ne poznam! Ker pa stalno trdite, da to niso vaši, potem pa snemite krivico s sebe in pokažite te krivce!? Znano je, kako trdo držite pod kontrolo svoje poštene borce, da vam nebi ušli! In po teh svojih »krvavih herojih« ste poimenovali mnoge vzgojno varstvene ustanove in športna društva! To je  tiranija in jo imamo še vedno v svojem okolju!
        8. Povojna naloga recimo lovcev, ribičev, cestarjev in gozdarjev je bila specialna služba ali hobi. Te ljudi recipročno primerjam z ljudmi iz Pučnikove komisije. Amaterji pa vam morajo sedaj temeljito popravljati zgodovino, ker se zgodovinarji še niso otresli vpliva svojih učiteljev.
        9. Kar pa se tiče nedavnih solznih izjav iz najvišjega kriminalističnega in državnega tožilstva pa naj povem, ko me je nekdo iz Zagreba veselo vprašal po teh izjavah, sem mu odgovoril: prej bodo mene zaprli za potikanje mi policijskih prometnih laži (!!!), kot pa enega od svojih zločincev, teh pa imajo zadosti.
        10.  Zopet rdeče žarite od slepote, ki vas ni zapustila pol stoletja. »Še živeči borci naj bi s svojimi izjavami pripomogli, da se to vprašanje enkrat za vselej doreče in da se konča vznemirjenje in obtoževanje ter blatenje borcev narodno osvobodilnega gibanja in borčevske organizacijeZopet ZZB NOB in t.d. hierarhija, iz vseh koncev Slovenije enaki citati! Premaknite svojo uro po dogodku v Topolšici 9.maja 1945. leta, pa vas bodo mnogi drugače razumeli – še bolj kruto. Vi ste vznemirjeni danes, nemogoče je postalo mogoče, fatamorgana: dim je, ognja pa nikjer! Izraziti obžalovanje, je sramotna in blatna beseda, polna cinizma in podlosti. Pravite celo, da je kriva oblast, takratna, pa saj ste še danes vi tisti, ki demokratično usmerjate to oblast! Dalje pravite že v naslovu: Kolaboracija ne more biti plemenito dejanje. Tako kot ste si še nedavno delili funkcije, si sedaj delite - jemljete podjetja. Je to pošteno dejanje? V duši ste isti - komunisti!
        11. In kako podlo zaključno izjavo je zapisala novinarka, ki jo je izrekel Janez Stanovnik v Velenju: »Tovariš, in kaj menite o povojnih pobojih? Cerarjeva je naredila prav. Prav je, da se ugotovi resnica in ta bo pokazala, da niso pobijali partizani, saj je bila partizanska vojska razpuščena 18. maja 1945. Poboji pa so morali biti organizirani in vodeni drugače.« Tak človek bi naj vodil narod, ki ni znal dobro organizirati pobojev?

        .…. HALO ??? …..

        1. Dva vlaka ljudi, na desetine kamionov in utrujene kolone ljudi ste spravili v zabetonirani stari rudniški rov pri Laškem »Barbarin rov«. Da javnost seznanim z naslednjo informacijo: od Šmihela pri Laškem mimo Hude jame do Brezna pri Dolu pri Hrastniku je (NE)pozabljen podzemeljski rudniški rov, skupne dolžine preko šest kilometrov. Koliko ljudi ste tam pobili in skrili globoko pod zemljo, in še v zaliti rudnik v Pečovniku za celjskim gradom?  Žrtve v taborišču na Rabu so imele vsaj vsak svoj križ in na njem osnovne podatke. Kako pa ste delali z civilisti vi bolniki ?
        2. Poglejmo še naslednje moje pripombe na vaše lažnive solze. Velenjski zgodovinar dr.Milan  Ževart je bil 25 let ravnatelj muzeja v Mariboru (naslednik z enakimi kraticami M.Ž. ni nič boljši), kjer je bilo največje genocidno ubijanje Hrvatov in drugih, o tem M.Ž. nič ni vedel, nikoli v svojih lažeh nič ni zapisal. Mariborsko področje šteje po ocenah okoli 120 tisoč pobitih ljudi 1945. in kasneje. Isti doktor zgodovine napiše v zgodovinski knjigi za nekega kmeta, kako je partizanom podaril 35 litrov mošta. V tej isti knjigi napiše petkrat manj teksta, kako so partizani v Gornjem Doliču razbili  ustaše. Opomba: po vaše partizansko pomeni ustaš Hrvat in ne vojak. Nato državni zbor 1999 leta sprejme poročilo in ga podpiše predsednik dr.Podobnik, da je v tem Gornjem Doliču bilo pobitih 8 tisoč ljudi. Ko je reka Paka izpod Rogle in Doliča tekla krvava skozi Velenje, bilo je to nekaj dni po 9.maju 1945 leta, ste vi borci kurili kresove in ste s topovi streljali po ustaših – Hrvatih iz Šoštanja tja v Dolič. Ko je bila pred desetimi leti povodenj, se je na Graški gori odprlo grobišče – kosti. Nič ne veste!? V Hrastniku se je enako zgodilo na Brnici, za hrastniški, laški rudnik in Celje, pa tudi nič ne veste. Na Bohovi pri Teznem sem 13.marca 1999 leta naredil posnetek v gozdu. Kasneje so prav tu izkopali 1179 okostnjakov, to je kar 17 trupel na tekoči meter rova, ta rov pa je dolg 2300m. Grozljive rezultate bomo kmalu dobili tudi iz Krškega in Brežič, to vi še nič ne veste? Jaz pa vem, čeprav vi upate, da je sedaj že tretja generacija!
        3. Prilagam del teksta mariborskega, že več kot tri leta pokojnega avtorja, prof.dr.Mate Šimundića, ki mu je izšla knjiga na 540 straneh pred pol leta v Splitu. »O daljoj sudbini ratnih zarobljenika i "zarobljenika" ni spomena nije. Izbjeglice pretvorio u ustaše, točnije ustaško-domobransku vojsku, kako bi silno povećao pobjedu svoje srbovojske i prikrio neoprostiv ratni zločin svoj i svojih pajdaša. Stvarnost je umnogome bila drugačija. Basta tvrdi, kako se na tome prostoru borilo ukupno 13.000 hrvatskih vojnika. U stvari, zateklo ih se tu 4.000 te dva puta toliko izbjeglica. Malo ih se izvuklo iz obruča. Pošto je u Hudoj Luknji i dalje na sjeveru život podpuno prestao, napadači sišli na razbojište te ranjenike dokrajčivali noževima, samokresima, puškama i strojnicama. A ne zaboraviše ni svoje kopitnice. Doslovce označeno, nitko nije preživio to nezapamćeno klanje u dolini. Strvinari ujedno nasrnuli na svoje žrtve te skidali s njih nakit, obuću, odjeću, uzimali novac. Na svome putu kroz Hrvatsku bijahu već naviknuti i izvježbani u tome obrtu. Znali, da bjegunci odnose zlatnike i novac za osobnu sigurnost u tuđinu. Sbog prstena se redovno sjekao prst, skidale se ručne ure i vadile džepne, iz ušiju se trgale naušnice, izvlačili se novčanici, sjekle ruke, kako bi se dočepali narukvica. Strvinareći, natopili se krvlju. Budući da je tlo plinulo u krvi, svaki pridobio crvenu obuću. Zemljište bijaše naslagano mrtvacima i raznesenim udovima. Jednako prošli i konji. Smrt izmiešala konje s ljudima.

        Koji kilometar od Hude Luknje prema sjeveru cesta se skoro dodiruje s rječicom Mislinjom i uzporedno se vijugaju do Dravograda. Od većih je naselja na tome pravcu Slovenj-Gradec. Tu takoder srbovojska presrela hrvatsku vojsku i izbjeglice. Budući da je zemljište otvoreno, napadači se slabo provedoše. I opet izbjeglice bijahu glavnim žrtvama. Kraj blizu sela Šentjanža postao njihovim ubijalištem. Tko izmače smrti u Hudoj Luknji, tu ga dočekao pakao. Mislinja dugo tecijaše krvava do ušća.«

        1. Za zaključek pa še moje spoznanje. Ne bo rešitve in tudi ne pomiritve med ljudstvom, dokler bo politika in ZZB NOB in t.d. diktirala tožilstvu in pravosodju, oziroma, ti so postavljeni zopet po ključu vaše zaupne 'hierarhije'. Ugotovil sem že davno, da odkopavanje grobišč in štetje kosti je nekoristno delo, ker ste brez čuta in vsesplošne nacionalne morale, z vodstvom oblasti na čelu. To je problem vaše zgodovine, ki ni imela zrelosti, da bi na oblast prišla demokratična generacija: zopet isti - komunisti!
        2. In še moje sporočilo, (ne)razgledanemu dr.Koruna, da bodo glasovanje o vstopu Slovenje v Nato odločali tudi ostali državljani Slovenije in ne samo »Slovenci« in »Slovenke«, čeprav med svoje štejete one »ja sam sada slovenac!«. Jaz sem pa samo to, kar sem, po spočetju od mojih staršev!

         

        Velenje, 2002., junija                                                                 Šafarić Dragutin

         

        * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

        V vednost uredništvu:

        To pismo bo razposlano na stotine naslovov preko interneta, mojim prijateljem in znancem. Ravno tako preko interneta pošiljam ali podarjam mojo prirejeno CD-knjigo, kjer je že urejenih na to temo dvanajst knjig s številnimi fotografijami in kartami grobišč. Nekaj omenjenega materiala ste tudi vi bili deležni, darilo posameznih knjig.

         

        Poglejte si še nekaj naslednjih pisem, katere imam v zalogi, so pa aktualna in krožijo doma in po svetu preko interneta.

         

         

        2001--1995_Slovenec_Tanko_Stanislava_Velenjcan_tozilec_Ros_Dusan.docm

        1995-poletje, SLOVENEC

        Svojemu možu v spomin in oporo

         

        Ko je hladna zemlja pokrila zemeljske ostanke mojega dobrega moža, se čutim dolžno, da napišem nekaj vrstic njemu v spomin in našemu narodu v premislek, kdo zdaj vodi to našo lepo Slovenijo.

        Moj mož je bil sin polkovnika kraljeve vojske Jugoslavije in tako, kot so pred nedavnim v SFRJ menjavali oziroma premeščali vojake in oficirje v druge republike, so tudi očeta mojega pokojnega moža Ignaca Tanka premestili. Po rodu je bi1 Slovenec iz Doljne vasi na Dolenjskem. Bil je zaveden Slovenec in je ljubil svojo rodno Dolenjsko. Ko je okupator vdrl v našo tedanjo državo, so njegovega očeta pregnali v izgnanstvo. Njegovo mamo in mojega moža, takrat 18 letnega fanta, so pregnali v Beograd. Toda božjega miru še ni bilo, in zato je moj mož, ki je bil tik pred veliko maturo, moral delati kot smetar, da je preživel svojo mamo in sebe. Med obvezno mobilizacijo je moj mož po vezah pobegnil od Nemcev in se pridružil ameriški vojski, kjer je dočakal konec vojne. Tako se je konec leta 1945 vrnil v Slovenijo, tam je našel svojo mamo in očeta. Moj mož takrat še ni znal slovensko, kajti njegova mama je bila po rodu iz Pecsa na Madžarskem. Zato je bil njegov jezik madžarščina, ker je hodil v srbske šole je znal tudi srbsko.

         

        Po treh dneh bivanja v Ljubljani, pri starših, je bil poklican na nabor, kjer ga je eden od partizanskih oficirjev vprašal, kaj je po rodu. Ker ni znal dobro slovensko, je rekel s srbskim naglasom: “Slovenac” na mestu Slovenec. Zaradi te nepravilno izgovorjene besede so ga poslali v škofove zavode, skupaj z več nedolžnimi fanti. Tam so jih pretepali, psovali in jim grozili na vse načine, naj priznajo, da so delali proti partiji in Titu.

        Vsak dan je vlak odpeljal apno in uboge nedolžne ljudi v Kočevski Rog. Tam so jih na krut način umorili. Brez zaslišanja. V sobo je prišel stražar in rekel: “Ti, ti in ti pojdite z mano!” Ko so hoteli pobrati svoje majhne stvari, je rekel: “Kar pusti, saj ne boš več potreboval.” In res ga ni bilo več nazaj.

        Mojega moža so potem brez zaslišanja spustili, drugi pa so dočakali svobodo vsak na svoj način, eni v Kočevskem Rogu, druge pa so spustili. Moj pokojni mož je nato končal fakulteto v Ljubljani in mirno živel v svojem poklicu 49 let. Ko pa ga je 9.II.1994 obiskal velenjski javni tožilec g. Roš, so se mu spet odpro stare rane. Bilo pa je tako. “Ko je tistega dne prišel na obisk in po neko stvar g. Roš in je beseda nanesla o grozotah Kočevskega Roga, je moj pokojni mož rekel, da on že ve, kaj se je tam dogajalo in koliko nedolžnih fantov je tam dalo svoja življenja. G. Roš, velenjski javni tožilec, je odgovoril: “Kaj, eden je bil premalo, deset bi jih moralo biti!” Moj pokojni mož je bil ob teh besedah tako potrt, da je rekel: “Ali je sploh mogoče, da takšen človek, ki naj bi bil za zgled drugim, tako govori.”

        Moj mož tega ni mogel preboleti. Bil je dolgoletni srčni bolnik in je 18. marca letos umrl. G. Roš pa še mrtvega ni pustil pri miru in je rekel: “Saj zdaj mi nihče nič več ne more, priča je tako  fliknala.”

        V veliki zmoti ste, g. javni tožilec, g. Dušan Roš. Njegova žena sem, vse vem, ker sem vse slišala. Zagotavljam vam, g. javni tožilec, da bom naredila vse, da bodo vaši predpostavljeni zvedeli, kdo ste in kakšno je vaše mišljenje. Naredila bom vse, da vi ne boste hodili v duševnem miru po Velenju.

         

                                                                                                      Stanislava Tanko, Frankolovo

         

        2001--1995-2015_Lempl_Anton_Dusan__ZAPISI.docm

         

        NAŠI ZNANCI - SLOVENCI

         

        LEMPL  ANTON - DUŠAN

        Konovo - Velenje

         

        P.S.             glej nadrobne informacije pri dr.M.Ževart: NOB v Šaleški dolini

        Partijski krvniško-koljaški sekretar

         

        1995-07-02, Velenje / pisarna/ nedelja

        Umrl nekje 1989-90 leta, vojaški vojni invalid (zagotovo pred 1975 letom)

        Srednje suhe postave. Spal je le pri luči, veliki strah! Bil je »TERENEC«, ki je likvidiral ljudi po naročilu v času vojne. Na neki proslavi 1952 leta je med drugim tudi on pravil svoje primere. Mladi Slovenki, ki je hodila z nemškim oficirjem, so jo ujeli in na glavo po laseh vlili vročo smolo. Med drugim je izjavljal, da se nobena žival tako grdo ne dere kot človek, ko ga kolješ!

        Med vojno pa bi ta naj bil posebni mučitelj, ki je človeka zvezal, ga mučil toliko časa, da bi iz njega izvlekel potrebno informacijo. Užival je v svoji posebni tehniki tako, da je na hrbtu naredil večji rez med rebri, da bi spravil roko do pljuč. Pljuča bi mu stiskal toliko časa, dokler ta nebi od bolečin in pomanjkanja zraka umrl.

        Zidar s Konova Stropnik Karel je pri Lemplu videl strahotne fotografije: trupla brez glave in druge podobe, oziroma slikane človeške glave na mizi.

         

        P.S.(2002-07-14)

        V večernem pogovoru s Slivarjem sem slišal precej novih informacij. Lempl bi naj bil nemški vojak do 1943 leta. Zgoraj omenjene fotografije pa nekaj novih podatkov, ki bi jih naj videl Stropnik Jože. Od treh slik bi naj na prvi bila mlada ženska živa, na drugi telo brez glave in na tretji samo glava na sliki. Ta zločin bi naj zagrešil Dušan. Sicer pa je imel precej takih slik, kako in kdo je počel zločine pa ne vemo. 

         

        1997-02-11, kratek pogovor z znanci v CSŠ - mladi g.Sajko

        Nekje v bližini velenjske Šmarske cerkve bi naj bila neka grobnica po vojni pobitih nemških vojakov. Ta lokacija je danes v samem mestu ob robu smrekovega gozda.

        Pred leti, ko smo iskali primeren kraj trening z MK (mali kaliber puške), smo bili med drugim tudi na tej lokaciji, ko mi je Bola Henrik omenil, da so tu nekje pokopani pobiti Nemci.

        VELENJE

        5-509-04 / 5-135-07  (VE-1) okolica severno od cerkve na Šmartnem - Velenje

         

        1998-11-08, nedelja v pisarni, šolski center

        Opoldne v soboto (1998-11-07) sem se malo pogovarjal z malo starejšim znanim gospodom MASTNAK Hermanom, sicer »zeliščar« in kar mali pisatelj. Gre za pogovor z njim, ki da mnogo pozna dogodke ob zaključku druge vojne, vendar pa je že takrat kot otrok kurirček skrivaje prenašal pismo - pošto, navezava s stricem v Zabukovici. Posebej mi je poudaril grozotno početje Dušana, ki je ob neki priliki močno ranjenega partizana kar ubil s pištolo v pričo drugih, morda iz humanih nagibov, da se ta nebi preveč mučil. To je ta likvidator, ki potem ni mogel od straha drugače spati, da mu je bila luč stalno prižgana.

        Mastnak marsikaj ve, namerava pa podatke obdržati za sebe in morda svojo objavo o svojem dobrem stricu. Dobro se še spominja letalskega napada po koloni iz Šaleške doline proti Doliču. Med drugim pa pravi, kako so v Celju morali gledati, kako so masovno streljali ujetnike, ni pa omenil, kdo so bili ujetniki.

        Prav te letalske napade na kolono imam zapis - glej Kvartič – Rebernik Marija ali  drugod.

         

        VELENJE IN OKOLICA  (popravi »DUŠANA«)

        1999-05-30,  Velenje / pisarna / nedelja

        Na spisku likvidatorjev iz 3.brigade »VDV«, ki ima »samo« 12 strani, ki sem ga dobil od g.Novak Staneta iz Prihove, je na 6.strani tudi naš znanec iz sosednje ulice. Podatki pa so: Lempl Anton-Dušan, 9.5.1919, Konovo pri Velenju.

         

        2000-07-22, Velenje / pisarna/ sobota pri NAPOČNIKOVIH

        Moj obisk pri Slatinškovih ali pravo domače ime Napočnikovi, pred Hudo luknjo, me je močno presenetil. Domačinka Karolina, stara okoli 45 let mi pripoveduje, kako je Lempl Dušan, ko je žrtev ubil, je pil njeno kri. Tudi pove, da ve, kako je na domu obiskal svojo žrtev.

        Naslednji podatek pa pove sin, mladi Robi, kako je nedavno nekje pisalo o nekem tudi zločincu Grmič Vjekoslavu, ki je že umrl verjetno nedavno, ki ima za seboj tudi zločine.

         

        2000-08-23, Velenje, biro - sreda

        Stari župnika Kušar (90) in mlajši župnik Rančigaj imata veliko za povedati. Pred leti, ko je ta služboval v Šoštanju, mu je pravil neki veliki in močan domačin, kako mu je med vojno ta zločinec ubil bratranca. Odpeljal ga je v gozd, ga privezal za smreko, nato pa ga je s sekiro tako razsekal, da ga je bratranec nato spravil v vrečo in na pokopališču potem pokopal.

         

        2000-08-18, Velenje, biro - petek

        Imel sem pred dnevi dogovor, da se v petek dobimo in da grem v Lipje na gradbišče od našega pokojnega soseda Potočnik Staneta, ki je živel v devetem nadstropju pod menoj, pa si je s skokom skozi okno vzel življenje, bil je bolan. Med potjo na gradbišče smo ugotovili, da smo sami Međimurci v avtomobilu, slučajno. Za zaključek smo posedeli v neki gostilni. Oče ali Stanko in sin Nenad sta bila vključena v pogovor, mlajši sin - motorist pa skoraj nič. Poglejmo, kaj je ta Stanko povedal za krvnika Dušana.

        Ko je ta dobil ljudi za pobit, jim je najprej s sekiro posekal roke pod komolcem.

        V Škalah, pri drugem razcepu, še živi neka gospa Cilka, kateri je zločinec ubil očeta na domu v njihovi hiši. Način uboja in čas ne vem še podrobneje, gre pa za dejanje, da je žena ubitega morala držati posodo, kamor se je stekala kri, da bi jo potem ta pil. Tu se spomnim zgornjega zapisa, ki ga je pravila na drugem koncu druga oseba, domačinka Karolina.

        To še ni vse zapisano. Moj »zemljak« Stanko je 1972 leta moral s svojimi kolegi bežati med stanovanjskimi bloki, ker jih je Dušan podil s pištolo, da bi jih celo pobil, ker so ga prej dražili, niso pa vedeli, s kom imajo opravka.

        Dobil sem še knjigo »DNEVI PREIZKUŠNJE«, avtor JOŽE TEKAVEC. To je bolj roman kot dokument, saj ima veliko »dialogov«, kar pa odvzame vrednost materialu. Sicer pa Stanko precej ve, verjetno pa je pomešal, da njemu znana vsebina ni prišla iz te knjige.

         

        2000-09-12, Velenje,  biro - torek

        Na poslovnem obisku sem srečal pri gospodični Meža Tanji, njenega očeta, ki je malo mlajši od mene. Na vprašanje, ali je kot tukajšnji domačin poznal Lempl Dušana, je potrdil, da ga je poznal in da celo ve za njegove akcije. Presenečenje sem doživel, večje kot tisto, ki sem jih že večkrat slišal, kako krut krvnik je bil Dušan. Ta oče gospodične Tanje je posebej poudaril, da je Dušan bil likvidator izdajalcev. Žal pa ta moj sogovornik ni imel potrpljenja, da bi mi pojasnil, kako pa on razume njegovo početje, da je pil žrtvino krvi v pričo domačinov. Tudi ni uspel povedati, kdo so to bili izdajalci ali domačini, ki jih je bilo potrebno tako ljubeznivo pobijati. Ta isti oče mi je povedal, da bi to bilo potrebno vprašati Janka Ževarta ali kar Milana, seveda brata Ževarta, ki bi lahko več pojasnila. Kaj pa mislim o Ževartih, je drugod že dovolj zapisano. Zanimivo je, koliko so Velenjčani rdeči fanti.

         

        2001-01-11, Velenje, biro - četrtek

        Po dolgem času sem se zmenil z g.Slivarjem, da se dobiva in da greva v nek lokal na čaj in na klepet. Dušana je žena »Sonja« zapustila prej kot je ta umrl, sedaj pa živi kot prva soseda v Gornjem Doliču ob Poršovih. Slivar pravi, da je Dušan 1943 leta zbežal ali pa se vrnil iz Nemške vojske, tako da je potem bil pri partizanih.

        P.S. Neka gospa mi je trdila, da gospa v Doliču Lempl ni prava, da to ni bila žena Antona L.

         

        2001-02-27, Velenje, biro - torek

        Finančna stiska in moja leta me vabijo, da hodim peš do mojega zlatega propadlega biroja. Tako srečam nekdanjega soseda in radio amaterja Peteržinek Ivana, kateri se je pred leti odselil v drugi konec Velenja v Šalek. Nič nebi posebej opisoval njegove informacije o »Dušanu«, le toliko, da mu je vse znano in ni kaj za dodati, le to, da je naštel še nekatere drobne detajle o načinu in lokaciji storjenih groznih zločinov. Moral bo priti k meni in vse povedati kdaj drugič. Poleg teh domačih informacij jih pozna še dosti drugih, tudi okolje Loč, kjer ima moj znanec svojo malo vikend domačijo. Moram ga seznaniti z Novakom, marsikaj bo novega lahko slišal od njega.

         

        2001-04-11, Velenje, biro – sreda

        Daleč od Velenja sem dobil kopijo iz 1960 leta, ki da nove informacije o Dušanu. Poleg nekih drugih stavkov je zanimiv delni prepis o Dušanu, ki sem ga preko interneta poslal g.Talanu v Varaždin.

         

        BOG

        POKUPIO SAM NESTO KORISTNO, DALI I KADA CE ZAGREB OVAKO PRICATI.

         

        KOD PAHLJINE SAM BIO JA, SLIVAR  i NOVAK. TAMO SMO BILI OD 17 DO 21 SATI. NOVAK JE SKRTI DECKO, KOPIRAO JE I KOPIRAO, NA KRAJU SAM DOBIO SAMO PET STRANICA. CUDAN COVJEK, TIH PET STRANICA NISAM NITI JOS PROCITAO. KADA CU IH SREDITI BITI CE NESTO LUDIH INFORMACIJA.

        KOD PAHLJINE SMO MALO POGLEDALI KAKO RADI ELEKTRONIKA - KARTIRANJE.

        SLIVAR I PAHLJINA SU SE U PRICANJU NAPILI, PA SAM OPET MORAO JA BITI KAO OBICNO TRIJEZAN. NECE ME VISE PREKO VODE ZEDNA - HAHAHAHA.

         

        VINI-VIDI VICI: "PREMIER Janez Drnovsek JE PO NARODNOSTI ALBANEC (SIPTAR), KI GA JE POSVOJILA DRUZINA DRNOVSEK IZ ZASAVJA IN GA PRIPELJALA IZ KOSOVSKE MITROVICE V SLOVENIJO, KO JE BIL STAR VSEGA TRI MESECE. itd

         

        DALJE, NJEMACKI DEZERTER KOROSEC IVAN SVJEDOCI: ...PROSTOVOLJNO ODSEL NA POHORJE, KJER SEM BIL NA KEBLU TAKOJ SPREJET IN DODELJEN V SPECIALNO PART. EDINICO VDV, KI JO JE VODIL KOMANDIR LEMPL, ILEGALNO "DUSAN" DOMA NEKJE IZ VELENJA...

        OVAJ NAJVECJI KOLJAC VELENJA IMAO JE DO SVOJE SMRTI PRIJE DESET GODINA PRAVU ZASTITU OD POLICIJE I UDBE. SUPRUGA MU ZIVI SADA U DOLICU(?).

         

        BOG

         

        P.S. spodaj dvojnik »Korosec_Ivan«

                    2001-04-11, Velenje, sreda   scentext

         

        VDV 150

        Sežana, 17.8.1960

         

        Tov. Lesničar !

         

        Oprostite. Znova se obračam na Vas z prošnjo, da mi v odgovoru resnično poveste, kaj je z mojo zadevo, ki se rešuje že od lanskega leta in v čemu je zastoj. V maju ste mi pisali, da bo moja prošnja kmalu rešena, vendar nisem do danes še ničesar prejel. Ravno zato sem koncem junija eno pismo naslovil na pristojno komisijo vašega odbora ZB in zaprosil za odgovor, katerega pa na žalost nisem prejel, kar smatram za malomarnost.

        Nikakor ne moren razumeti, da vaša pristojna komisija mojo prošnjo rešuje že 10 mesecev, ki je mislim dovolj utemeljena in seveda povsem zakonita. Zakaj se potem zavlačuje? Ali ni dovolj jasno povedano, da sem kot izseljenec od nemcev in nato ilegalni povratnik nazaj na dom v vasi Ličenca pri Šentjerneju leta 1944, od l. avgusta dalje kot mladenič v sedemnajstih letih aktivno zalagal partizane z hrano, jim služil za obveščevalca in hodil ob prilikah z njimi v akcije, kjer sem bil izpostavljen smrtni nevarnosti. To pa tembolj zato, ker sem bil pri nemcih zasovražen zaradi ilegalne vrnitve kot oseba brez državljanstva. Znano je tudi, da sem nato 16. oktobra 1944 z partizanskimi kurirji prostovoljno odšel na Pohorje, kjer sem bil na Keblu takoj sprejet in dodeljen v specialno part.edinico VDV, ki jo je vodil komandir Lempl, ilegalno »Dušan« doma nekje iz Velenja. Tu je znova dokazano, da sem že na svojem terenu doma sodeloval s partizani, sicer ne bi imel pogojev za sprejem v to častno part. edinico VDV, katero so sestavljali sami člani SKOJ-a. Na osnovo mojih zaslug sem bil po osvoboditvi sprejet v UDV - notranji resor, v katerem se še danes nahajam.

        Nevem, kaj bi še vaša komisija rabila od mene? Še mnogo bridkega sem med vojno preživel, vendar Vas s tem nočem dolgočasiti.

        Upam, tovariš Lesničar, da mi boste v kratkem odgovorili, zakar Vam prilagam xxx frankirano koverto ter se Vam zato vnaprej lepo zahvalim.

         

        Zdravo !

         

        Štev: 150

        20.8.1960.                                                                             Korošec Ivan,

        Sežana š.125

        Slov. Primorje

         

        2001-04-21, Velenje, biro – sobota

        Imel sem pred dnevi poslovni obisk, nato pa sem se oglasil pri Štefaniji (Ževart: NOB boj v Šaleški dolini, stran 46, slika »sušilnica hmelja« pri Klavžar, 1999 leta bila porušena, tam stoji sedaj strojna lopa z drvarnico – moj projekt 241/98 ). Zvečer smo začeli svoj pogovor. Tukaj bo zapis samo o Dušanu, je neka teta Drnovšku, ta zapis glej tam. Ker je znal obiskati tudi ta njeni kraj v Podkraju, zadaj ali spodaj je pokopališče v Pesju, tako ga je tudi nekoliko poznala. O njegovem herojskem ubijanju tudi ve. Ni pa mi znala povedati, v katerem hladilniku ima Dušan spravljene svoje ostanke. Tudi to bomo s časoma zvedeli.

        Sodelavec koljač pa mu je bil nek Ramšak, sicer tukaj nekje domačin.

        Ob nekem zdravljenju v zdravilišču v Topolšici je skočil skozi okno, bil je nekoliko poškodovan, vendar je lahko prestal svoj pristanek. Dušan bi naj umrl okoli 1984 leta, več o tem ne ve, pravi pa, da je stanoval nazadnje v Starem Velenju, sedanji naslov »Stari trg 11«. Poznali so njegove navade, da je na ženske metal v PVC vrečkah vodo na glave, ko so zvečer mimo hodile iz službe.

         

        2001-12-05, Velenje, biro – sreda

        Ob srečanju z nekim znancem, GSM 041-786-128 iz Andraža, me je v pogovoru opozoril na koljača Dušana. Kaj zna o njem, pa poglejmo.

        Najin pogovor pa bil še o tem vprašanju. Namreč možakar je poznal tega Velenjčana krvavega Dušana. Pravi da je umrl prej kot Tito, kar bi naj bilo nekako okoli 1978 leta, pokopan pa je na pokopališču v Pesju.

        Človek, ki ga je zaklal pred otroci pa je bil Kodrun, v kraju Graška gora, kjer je ta zločinec kraljeval. Hčerka z imenom Cilka je visoka močna ženska in jo pozna.

        Koljaški pir pa je tako izvedel, da ga je domačin moral najprej postreči v kleti s pijačo, nato sta odšla v stanovanje, kjer ga je ta pred družino zaklal.

         

        2002-06-09. Velenje – Podkraj-Podgorje (pri pokopališču od 10 do 11.30 ure)

        V družbi pogovora z znanci na parkirišču pri pokopališču Pesje: Skornšek Anton (79), Slivar Mihael (75) in Šafarić Dragutin (62).

         

        Mozirje – Dušan je okoli 30 »vermahtov« za cerkvijo zvezal, rezal ali odrezal žrtvam z nožem in »pocvikal« dele telesa – nato je užival v »koncertu« teh mučenikov, nakar jih s  sekiro pobil in pustil, da so domačini ali svojci pobrali in pokopali žrtve. To je bilo nekje za cerkvijo.

         

        Dušan – padel je po stopnicah v Topolšici in se ubil. Ne vemo še, kje bi naj bil pokopan, dva pokopališča sta omejena ta v Podkraju in drugo na Konovem. Naš znanec g.Skornšek se je z Dušanom dobro poznal in sta večkrat bila skupaj v pogovoru.

         

        Šentilj pri Velenju. Dušan je nekega domačina privezal na klop, žena v visoki nosečnosti je morala biti prisotna, ko mu je ta prerezal vrat.

         

        »Tajna« manjši kraj med Podgorjem in Podkrajem pri Velenju – tu je ubijal in moril Lempl Anton Dušan – naj bi bilo po izjavah, od strani Dušana osebno, g.Skornšku pobitih več sto ljudi in tudi zakopani v tem gozdu. To bi naj bile predvsem domače žrtve.

         

        2002-07-10, Velenje, biro – sreda

        Pred večerom sem se odločil, da bom na avtomobilu zvezal žice za priklop prikolice, pa je zraven stal avtomobil sosede Stanke Vertovšek, ki me je zmotila pri delu, tako sva se zapletla v državne posle, kritizirala sva umazanijo, ki je plod komunističnih lopovov in kriminalcev.

        Ko se je soseda Stanka priselila iz Zagreba v Velenje nekako 1968-69, je stanovala blizu naselja Družmirje, ki pa ga danes ni več, ker se je pogreznilo zaradi izkopa premoga. Stanovali bi naj na Koroški cesti, reklo pa se je Glinškov klanec. Prav v tej njeni bližini je stanoval tudi krvnik Dušan, o čemer pa takrat ničesar ni vedela, kakšne grozote je počel v imenu komunističnih zločincev.

        Prej sem imel precej površno informacijo o tej osebi, sedaj je nekaj dobrih podatkov. Soseda Stanka pravi da ga je poznala kot visokega in morda suhega človeka na dveh nogah, zna povedati, da je umiral doma v hiši na zelo čuden način, luč in tuljenje kot žival vsaj en mesec prej kot je prenehal dihati – prej kot je umrl.

        Glede na nastanek Družmirskega ali Pepelovega jezera, kjer je nazadnje živel, je moral končati svojo krvavo življenje nekje okoli 1970 leta, torej precej prej  kot sem imel informacijo.

        Gospa Stanka se dobro spomni, da je hišo dobil kot nagrado od države, v kateri je zadnja leta živel, delal bi pa naj tudi v rudniku. Lokacija hiše bi naj bila: 5507130, 5136500, 390

        Zločinsko poslanstvo Dušana, ki mi ga je soseda povedala, pa je slišala od nekih ljudi v parku že pred več leti. Kraj dogodka bi naj bil za gradom ali v Kavčah, več se ne spomni. Dušan je prišel na dom dveh starih zakoncev, pa je ženo povprašal po možu, ki je bolan počival na kmečki peči. Dušan mu je s telesa rezal kožne trakove in ga tako mučil in tako tudi pokončal. To svoje herojsko dejanje bi naj bil pravil nekemu svojemu sodelavcu pri delu v rudniku.

         

        2002-07-26, Velenje, biro – petek

        Kratek pogovor s Slivarjem je bil zelo zanimiv, dobili smo neko čudno kratico (KV). Ko se je pogovarjal z nekim starejšim znancem, mu je ta dal informacijo, da je Dušan imel neko skrivnostno oznako znano kot kratica KV. Bil sem domišljav in sem takoj dodal, da je to registrska tablica oz.oznaka KRVNIK, na kar se je Slivar veselo smejal. Prvič sva slišala za takšno UDBaško kratico, gotovo pa je pomenila nekaj zelo hudega v zaupnih nalogah. V tem našem telefonskem pogovoru je zabavno razmišljanje, da je takšna oseba kot je bil Dušan gotovo moral imeti imuniteto na svoja opravila.

         

        2003-01-11, Velenje, biro – sobota

        Ko sem se vračal s kolegi Slivarjem in Racanom od Pahljine iz Loč sem v dvorišču ob cerkvi (Frankolovo) srečal žup. Rančigaja, imela sva na hitro daljši pogovor. Tako je ponovno na tale naslov stekel pogovor o Dušanu. Tokrat je župnik za novo leto obiskal Međugorje, na poti domov z letališča Brnik pa je v Velenje na Konovo odpeljal gospo Čretnik, ki dela na šoli Miha Pintar-Toledo. Ta gospa je po rodbinskem (zapletenem) pojasnilo nekoliko bližnja sorodnica Dušana. Govori se o rodbinski povezavi Jevšnikovi, svakinji in tako dalje.

        Ko je Dušan v stanovanju ali na domu klal domačina in mu spuščal kri, je žena, ki je nosila že sedmega otroka morala držati posodo, kamor se je stekala moževa kri. Vemo tudi že iz več izjav, da je potem to kri tudi pil. Da, tako kot sem zapisal!

        Vrniti se moram na stari zapis o nekem človeku, ki je na kose nasekanega bratranca iz gozda prinesel in ga na pokopališču v danes pogreznjenem vasi Družmirju pokopal. Nato je ta iz Šoštanja dal služiti mašo za bratranca, šele več let kasneje, torej žup.Rančigaj je tu služboval od 1967 do 1971 leta, pa mu je ta medtem to povedal, kako je bilo in kako je naredil Dušan. Ta že pokojni človek iz Šoštanja je bil Falk.

        Dušan pa bi naj končal svoje življenje v Topolšici, kjer je bil na zdravljenju, kjer bi ga naj nekdo potisnil – vrgel skozi okno tretjega nadstropja. Ta trditev ni preveč zanesljiva, je pa dokaj blizu res nekaterim znanim izjavam, da je tam v Topolšici Dušan nekje padel, vendar ne tako hudo, da bi končal življenje.

         

        2003-04-04, Velenje, biro – petek

        Na obisku v našem drugem poslovnem bloku pri g.Bočeku sem spet dobil nekaj podatkov o krvniku Dušanu. Ta ga je osebno poznal med leti 1971-1975., ko bi naj ta stanoval v bloku nad Vegradom, bloku pa se je reklo 100 stanovanjski blok.

        Pozornost gre dogodku, o katerem mi je Slivar govoril, kako je ta nekega človeka napadel z nožem in ga je zabodel do srca, vendar je ta preživel. Dušanu je upal povedati, kako mu je ta nekoga od njegovih ubil. Ker pa so koljači bili zaščiteni, za ta poskus umora ni bilo potrebno odgovarjati, saj je cela komunistična golazen bila vajena klati ljudi.

        Dogodek pa je bil v gostilni tukaj nedaleč od mene, preko ceste. Gostilni se še danes reče pri »CIZEJ«, vendar je sedaj nekoliko povečan – dozidan objekt.

         

        2003-04-16, Velenje, biro – sreda

        Na večernem sprehodu v biro sem srečal kuharico Barbaro in čistilko Ivanko, ki imajo tu službo. Barbara mi je pravila, da ji je mož pravil, kako se je neka družina Urhovi tu blizu nad Šalekom ali pri sedanjem smučišču ta družina izselila in da se ne upajo še danes vrniti iz Nemčije. Nekoč bi jim naj grozil Dušan. Domačija je zapuščena in se razpada do danes.

         

        2004-09-20, Velenje, biro ponedeljek

        Bil sem v Florjanu, ko me je prvič poklical spodnji sosed Ajko, naj pridem v bistro »Čenč«. Zamenjal sem avtomobile na dvorišču in odšel peš v biro po 21 uri. Nato sem se napotil v lokal preko potoka Paka. Tam sem našel soseda Bosanca Ajka in še nekega mladeniča, kako so pili pivo. Tudi jaz sem nato pil pivo, do konca kar tri – do polnoči.

        Prišel je v našo družbo še oče onega mladeniča in se je pogovor usmerjal po moji volji, to pa je povojni poboji. Imena sogovornikov ne vem, vem pa od koder izvire oče onega mladega. Tam nekje je bila doma že pokojna gospa Pavla, kjer so davno imeli mlin na Paki.

        Domačiji se še danes reče »Lampretovi«.

        Najbolj vznemirljiva situacija za soseda Bosanca je bila, da sem za jutri napovedal obisk pri mami sogovornika, rojenega doma v Paki, ki ima mamo živo in jih ima nekaj nad 80 let. Pravi da je pripravljena povedati vse kar zna. Jaz pa sem se odločil obiskati jih kar jutri, kajti gospod je vsako popoldne tam pri mami.

        Zapis pa velja nečemu drugemu, saj sem jaz vodil ta pogovor. Moje poznavanje lokalnih razmer je za njih šokantno. Toda, informacija, da LEMPL ANTON – DUŠAN ni isto kot BREZETOV DUŠAN je nekaj novega za mojo informacijo. To so dve različne krvniške osebe. Skupno pa jim je, da sta bila velika krvnika na tem velenjskem področju. Gospodu je dobro znano njihovo krvniško početje.

        Gospod je večkrat povedal, kako so bili ti krvniki zaščiteni od države in so dolga leta po vojni nosili ob sebi orožje in se bahali v družbi, posebej če jim je kdo kaj očital.

        Neverjetna pa je potrditev informacije, da so se tod vendar premikale predvsem civilne kolne in ne ustaške, da so tod bili pobiti predvsem civilisti in ne vojska kot jo večno po partizansko imenujejo »ustaška«.

         

        2013-12-13 tokrat zapisujem doma ob 02,00 uri

        Pogovor s sosedom iz stolpnice g. Uranjkom. Drugo glej pod »ZAPIS Uranjek«.

        Ta omenja kruti zločin krvnika Dušana, kako je s krampom ubil nekega človeka nad Gorenjem, točno tam nekje, kjer je danes gostilna na vrhu klanca, ko se spušča cesta desno proti Mozirju ali levo proti Letušu.

         

        2015-08-25

        Današnji pogovor s kolegom Čandićem je grozna informacija, ki mu jo je pravil Velenjčan g.Šmon (star cca 65 let).

        Krvoses Dušan je zaklal svojega očeta, izrezal mu je jetra, mati pa mu jih je morala pripraviti za večerjo.


         

        2001--20040830_Salek_trgovina_1945_SVAK_glej_Lempl_Dusan.jpg

         

        2001--20140504_Salek_trgovina_1945_SVAK_glej_Lempl_Dusan.jpg


         

        2001--20221018_Velenje-Sostanj_STARI_SAHT_okolica_zadnje_bivanje_Lempl_Dusan-ubijalec.jpg

         

         

        2001--ZJ--1996__Zevart_Janko_Tradicionalno_srecnje_aktivistov_OF.docm

         

        NAŠI ZNANCI - SLOVENCI

        1996-06-29,  Velenje / pisarna / sobota

         

        S.P. glej »Jože-Ratko«  posebej zapis

        Ževart Jože-Ratko, 1.1.1925, Podkraj pri Velenju.

        2001 leta Splitska 5, Velenje, xyz: 5510095 / 5135175, vrstne hiše pod Šaleškim gradom

         

        Spodnja dva sta v sorodstvu med seboj

         

        Janko Ževart, Podkraj pri Velenju 15/a, Velenje

        Milan Ževart, Velenje

         

        Glej poslano pismo »960629VE«, (spodaj urejen dvojnik iz »WS« v »WIN95« jan.1998 leta)

         

        Velenje, 29.06.1996

         

        P.S.

        Glej poglavja o bratu Janka zgodovinarju dr.Milanu Ževartu, upravnik muzeja v Mariboru.

        Šafarić Dragutin

         

        1996-06-29,  Velenje / pisarna / SOBOTA

        Šafarić Dragutin

        Efenkova 61, 3320 VELENJE

         

        »Tradicionalno srečanje aktivistov OF

        Šaleško-mislinjskega okrožja«

         

        P.S.

        Pod tem naslovom sta objavila v lokalnem časopisu »Naš čas« z dnem 1996-06-29 spodaj omenjena avtorja in organizatorja tega srečanja.

         

        Janko Ževart, Podkraj pri Velenju 15/a, Velenje

        Milan Razdevšek, Ul.heroja Iršiča 13, Sl.Gradec

         

        »Gospoda Ževarta in Razdevška želim vprašati, kaj vesta in kaj mi tudi lahko povesta, na vsebino fotokopije objavljenega prispevka v šolskem časopisu "Špric" iz dec. 1992. leta v Velenju. Dajem vam kopijo in se lahko prepričate, da to nikakor ni moja izmišljotina, želim pa kaj več zvedeti o tem primeru. Precej let zbiram vse podatke o kraški jami Huda luknja, pa me ljudje ali domačini vedno opozarjajo na ta dogodek. Tudi v zadnji knjigi "Šaleški razgledi" št.12 letos maja se v uvodnem tekstu na strani 174 sramežljivo vendar spregovori takole: "Že samo ime pove, da se je okoli te jame po pričevanju ljudi v preteklosti dogajalo marsikaj hudega." Avtorica je mislila na pomlad 1945 leta!

        Najbrž so vama ti dogodki bolj znani kot meni, pripravljen pa sem se z vami tudi srečati, v kolikor mi želita karkoli pove­dati v zvez s tem strašnim dogodkom. Med drugim je iz članka razvidno, da se ti grehi ne pripisujejo domačemu ljudstvu iz teh krajev. Ni mi všeč, da se med ljudmi o tem veliko govori ali samo šepeta, zgodovinarji pa tudi trdo molčijo o tem. Prej ali slej se bo o tem spregovorilo, zato bi mi vaša informacijo veliko pomeni­la. Če pa vam je lažje govoriti po telefonu, sem vam tudi na razpolago za pogovor: 063-852-285.«

         

        Velenje, 29.06.1996                                                                     Šafarić Dragutin

         

         

        P.S. Dne 1996-08-04 me je poklical Janko Ževart (brat dr.Ževarta), klical je večkrat, jaz pa sem bil veliko odsoten. Med vojno je bil v Velikovcu - Šercerjeva brigada, nato v Vojvodini.

         

        Šafarić Dragutin

        Efenkova 61, 3320 VELENJE

        »Tradicionalno srečanje aktivistov OF

        Šaleško-mislinjskega okrožja«

        Pod tem naslovom sta objavila v časopisu »Naš čas« spodaj omenjena avtorja in organizatorja tega srečanja.

         

        Janko Ževart, Podkraj pri Velenju 15/a, Velenje

        Milan Razdevšek, Ul.heroja Iršiča 13, Sl.Gradec

         

        Gospoda Ževarta in Razdevška želim vprašati, kaj vesta in kaj mi tudi lahko povesta, na vsebino fotokopije objavljenega prispevka v šolskem časopisu »Špric« iz dec.1992 leta v Velenju.  Dajem vam kopijo in se lahko prepričate, da to nikakor ni moja Izmišljotina, želim pa kaj več zvedeti o tem primeru. Precej let zbiram vse podatke o kraški jami Huda luknja, pa me ljudje ali domačini vedno opozarjajo na ta dogodek. Tudi v zadnji knjigi »Šaleški razgledi« št.12 letos maja se v uvodnem tekstu na strani 174 sramežljivo vendar spregovori takole: »Že samo ime pove, da se je okoli te jame po pričevanju ljudi v preteklosti dogajalo marsikaj hudega«. Avtorica je mislila na pomlad 1945 leta!

        Najbrž so vama ti dogodki bolj znani kot meni, pripravljen Pa sem se z vami tudi srečati, v kolikor mi želita karkoli pove­dati v zvez s tem strašnim dogodkom. Med drugim je iz članka razvidno, da se ti grehi ne pripisujejo domačemu ljudstvu iz teh krajev. Ni mi všeč, da se med ljudmi o tem veliko govori ali samo šepeta, zgodovinarji pa tudi trdo molčijo o tem. Prej ali slej se bo o tem spregovorilo, zato bi mi vaša informacijo veliko pomeni­ta. Če pa vam je lažje govoriti po telefonu, sem vam tudi na razpolago za pogovor: 063-852-285.

         

        Velenje, 29.06.1996

        Šafarić Dragutin

         

        P.S.     1996-08-04 me je poklical Janko Ževart (brat dr.Ževarta)

                    Klical je večkrat, jaz pa sem bil veliko odsoten.

                    Med vojno je bil v Velikovcu - Šercerjeva brigada, nato v Vojvodini

         

         

        2002-09-19, NAŠ ČAS, 19.09.2002., Velenje

        V spomin Janku Ževartu

         

        Človeku se nekatera dejanja iz življenja vtisnejo v trajen spomin. Tako tudi številni dogodki iz narodnoosvobodilne vojne. Nekaj iz tistega časa in delovanja šaleško - mislinjskega okrožja in šentiljskega okraja, ki ga je precej časa vodil Janko Ževart, od katerega smo se pred nedavnim za vedno poslovili.

        Meseca oktobra 1977. leta, ko smo imeli aktivisti tega okrožja svoje drugo srečanje v Šentilju, v Kotah, se je Janko v svojem pozdravnem govoru vprašal:

        »Danes sprašujejo zgodovinarji in priznani vojni analitiki pa tudi nekateri državniki, od kod je izžarevala v slovenskem narodu tako močna zavest in notranja moč, da si je sredi noči starka ali pa mlado dekle oprtala košaro, vanjo skrila zaupno sporočilo in ga ne glede na veliko nevarnost pravočasno skrivaj prinesla na kraj, kamor je bilo namenjeno. Taka pot je trajala tudi po več ur, in na območju, kjer pozimi ni bilo gazi.

        Prihajali smo ponoči pod okna teh domačij, ljudi zbujali iz spanja ter jim dajali zaupne naloge. Vemo, da so naslednji dan morali spet na polja pridelati kruh zase in za nas. Bili so potrebni počitka, pa nikoli ni nihče rekel tega ne bom ali tega ne morem storiti«.

        Toliko let je že preteklo od konca vojne, pa se je Janko spomnil dobrih in vedno zvestih ljudi tega okoliša, naših sodelavcev, brez katerih osvobodilno gibanje ne bi moglo obstajati. Tem ljudem, našim sopotnikom, je prav Janko tisti čas namenjal posebno skrb in v tem je videl naš temelj, na katerega bomo naslonili povojno izgradnjo porušenih in požganih domov

        Mi vsi, ki smo z Jankom Ževartom delovali v tistih hudih časih, delili z njim dobro in slabo, smo mu na srečanjih aktivistov OF šaleško-mislinjskega okrožja in na drugih srečanjih z njim izrazili hvaležnost in priznanje za dobro vodenje osvobodilnega gibanja v tem okrožju, predvsem v Šentilju, Šaleku, Ponikvi, Podkraju in še na drugih območjih. Sodelavci smo čutili njegovo toplo in nežno dušo. Janko je raje prepričeval in dokazoval, kot pa prisiljeval ali ukazoval. Bil je vedno dovolj preudaren in dovolj razgledan, da se je posvetoval pri vseh pomembnejših odločitvah. V teh človeških čednostih nam je bil vzor, zato nismo napravili kakšne hujše napake in nismo kršili partizanske časti. Zaradi tako človeškega odnosa do nas partizanov in do ljudi, ki jih je bilo potrebno še pridobiti k sodelovanju, je bil njegov šentiljski okraj 1944. leta poleg okraja Podgorje najboljši v okrožju. Pokrajinski odbor OF za Štajersko je po pregledu okrožij julija 1944 poročal, da je v OF v šentiljskem okraju bilo vključeno že vso prebivalstvo, t.j. 100%. To prebivalstvo je bilo nam ilegalcem živi ščit. Če je bilo treba, nas je varovalo, in obveščalo o vseh nevarnostih, ki bi se nam bližale.

        Okrajni odbor OF Šentilj je bil tedaj kot ena družina, ki so jo prevevali harmonija, usklajeni medsebojni odnosi, sproščenost, disciplina a tudi humor. Na čelu te družine je bil Janko kot skrben oče, jo vodil in usmerjal.

        Še danes deluje odbor nekdanjih aktivistov šaleško-mislinjskega okrožja, katerega iniciator in dolgoletni predsednik je bil Janko. Še vedno nas družijo tovarištvo, pomoč socialno ogroženim in naš skupen boj.

        Za vse, kar je Janko dobrega storil za nas, svoje sodelavce in za ljudi tega območja v časih osvobodilne vojne in pozneje, se mu še enkrat zahvaljujem. Sedaj po smrti mu izrekam večno slavo in čast, ki se daje velikim ljudem.

        / Milan Razdevšek

         

         

        2001—ZJR--1996_Zevart_Joze_Ratko_3_brigada_VDV_Podkraj-Velenje.docm

        1996-06-29,  Velenje / pisarna / sobota

        Ževart Jože-Ratko, 1.1.1925, Podkraj pri Velenju.

        2001 leta Splitska 5, Velenje, xyz: 5510095 / 5135175, vrstne hiše pod Šaleškim gradom

         

        Spodnja sta v sorodstvu med seboj

        Janko Ževart, Podkraj pri Velenju 15/a, Velenje

        Milan Ževart, Velenje

         

        Glej poslano pismo »960629VE«, (spodaj urejen dvojnik iz »WS« v »WIN95« jan.1998 leta)

         

        Velenje, 29.06.1996

         

        P.S. Glej poglavja o bratu Janka zgodovinarju dr.Milanu Ževartu, upravnik muzeja v Mariboru.

         

        Šafarić Dragutin

         

        1999-05-30,  Velenje / pisarna / nedelja

        Na spisku likvidatorjev iz 3. brigade »VDV«, ki ima »samo« 12 strani, ki sem ga dobil od g.Novak Staneta iz Prihove, je na 12. strani tudi naš znanec iz sosednje ulice.

        Podatki pa so: Ževart Jože-Ratko, 1.1.1925, Podkraj pri Velenju. Ime Ževart Jože-Ratko (?), časopisno in v tudi v imeniku pa je ime » Ževart Janko«.

         

        2001-06-18,  Velenje, biro v ponedeljek

        Znanec Milan me je poklical po telefonu, tako sem se oglasil pri upokojencema Orlačnik, starša od kolegice strelke Darje, ki jo že dolgo poznam v Velenju. Ob daljšem pogovoru smo se malo spustili nad soseda Ževarta. Ta sosed jim je znan, ni skrivnost. Ko pa sem gospoda Jožeta vprašal, kaj sodi, koliko grobišč je v Sloveniji. Pokimal je z glavo in dejal, okoli tisoč. Neverjetno, da sem naletel na človeka, ki so mu taki podatki znani. Tudi gospa je nekoliko o vsem tem seznanjena, povedala pa mu je ime Lepl Antona–Dušana, ki pa ji je ime Sonja, ne ve pa, da gospa še živi v Doliču pri sinu.

         

         

        2001--ZM--1997_NC_Zevart_Milan_ZALESCANSKI_PORTRETI_8.docm

        1997-05-15, Velenje, NAŠ ČAS

        ZALEŠČANSKI PORTRETI 8

         

        dr.MILAN ŽEVART

             Milanov oče Baltazar Ževart se je poročil z Repnikovo Marijo iz Podkraja, ki se je sicer pisala Meža /vsaka štiri leta se v Velenju srečajo vsi, ki so sorodstveno povezani z družino Meža, število sorodnikov je letos naraslo že na tristo enega člana iz štirih generacij/. Baltazar in njegova Marija sta bila pridna človeka, najprej sta obdelovala sadovnjak, ki sta ga dobila od staršev, potem pa kupila še Kvedrovo domačijo. Oče je bil sicer kmečki sin, a ni ostal na kmetiji in je bil eden prvih knapov v Velenju. Zato, da je lahko obdeloval grunt, je delal večinoma ponoči. V družini so se rodili štirje sinovi in ena hči, Baltazar jih je vzgajal z zgledom: vztrajno delati, malo trošiti, ne govoriti po nepotrebnem! »Vsak človek je sebe vreden,« je često dejal. Milan je bil tretji, kot oven je pribodel na svet 16. 4. 1927. Ker so imeli otrok pri hiši kar veliko, so Milana za ves čas otroštva do šole »posodili« sorodnikom na očetovem domu v Škalah, kjer tedaj otrok niso imeli. Tam se mu je, jasno, dobro godilo, delati mu ni bilo treba. Bil je v družbi stricev in imenitnih starih staršev. V otroštvu je slišal številne zgodbice, od katerih si je najbolj živo zapomnil tiste o strahovih. In te strahov je potem često sanjal in jih videl vsepovsodi. Že v tistem času se je naučil ceniti žlahtno kapljico. Nekoč se je namreč splazil v klet, da si nalije malo mošta. Pipo je odprl, zapreti pa je ni uspel več. In ker je bilo to početje ilegalno, se je skril za ves popoldan. Mošt je sicer res iztekel, a kazni kljub temu ni bilo. Odtlej je Milan pazil na vsako kapljico tega božjega daru. Ob začetku šole so ga torej »vrnili«, učenje mu je šlo čisto v redu, velenjska šola je sicer imela slabe pogoje, a zelo dobre učitelje /Plaž, Mlinšek/. Fantiču ni preveč dobro šlo le pri lepopisju in računstvu. Ževarti so sklenili, da bodo enega od svojih mnogih otrok izšolali in odločili so se za Milana. Mamina tiha želja je bila celo, da postane duhovnik. Sprejemne izpite na ljubljanski klasični gimnaziji je zaradi dobre podlage iz osnovne šole z lahkoto opravil, a ga je naslednji trenutek že polomil - predstojnika cerkvenega internata, kjer naj bi med šolanjem stanoval, je namreč nahecal, da je na sprejemnem izpitu padel. Toda perfekt je to šalo, ki je nastala iz olajšanja po izpitni napetosti, presodil za laž in, seveda, za lažnivca v internatu ni bilo prostora. Tako se je trinajstletni deček vpisal na klasično vzporednico gimnazije v Celju in se nastani! v konviktu, cerkvenem internatu, ki so ga upravljali kapucinarji. Dolgo ga je trgalo domotožje, saj je smel med šolskim letom domov le trikrat. Kljub temu in kljub strogemu redu/vstajanje najkasneje ob pol šestih zjutraj in potem ves dan obveznosti, ceni primerno skromna hrana in omejeni izhodi v mesto/, se je življenja v samostanskem internatu navadil, samostansko življenje mu je bilo romantično in zanimivo. Ocene je imel boljše kot v osnovni šoli, predvsem je ljubil klasične jezike. Toda, tako kot sedanjim generacijam, mu je šolanje v nižjih razredih grenila matematika. Kadar naš dijak ni opravljal verskih obveznosti, hodil v šolo in se učil, je igral šah, igral bisernico v tamburaškem orkestru internata, v internatsko glasilo pa je napisal celo svojo prvo /in menda edino/ pesem - kolikor se spomni, seveda ni bila nič prida. Da je bil navihan, bo čisto držalo. V tretjem letniku, na primer, ko je s prijateljem v mračni zakristiji skrivoma jemal neposvečene hostije, kar je bila med dijaki kar razširjena navada, je v cerkev nenadoma prišel gvardijan/predstojnik samostana/. Prijatelj jo je uspel pravi čas pobrisati, Milan pa je smuknil v bližnjo spovednico - in kot nalašč je tedaj na drugi strani vstopila starejša ženica. Kaj je hotel drugega, kot da je ženico ročno spovedal in ji dal zasluženo pokoro. Tačas pa je tudi gvardijan, hvala bogu, že odšel. Tako je spovedoval prvič in zadnjič v življenju. A pekla ga je vest in pred večerno mašo je odšel k spovedi in se spovedal, da je spovedoval.

        Tik pred napadom na Jugoslavijo so dijake poslali domov, Nemci pa so po prihodu iz samostana napravili prehodno taborišče za aretirane Slovence, med katerimi so bili tudi vsi kapucinarji. V tistem času je Milan pomagal bratu Janku in bratrancu Karliju pri skrivanju knjig, ki sta jih reševala pred uničenjem. Postal je kurir na/nemški/ občini in leta 1943 ga je brat Janko pritegnil v delo,za OF saj je bil kot kurir uporaben informator. V začetku štiriinštiridesetega leta so ga hoteli gestapovci iz Šoštanja s provokatorji razkrinkati, pa jim kljub nekajdnevnemu zaporu in batinam ni uspelo. So mu pa nagnali strahu v kosti in v začetku avgusta 1944 se je vključil v Tomšičevo brigado. Nenehni boji, premiki, neprespanost in slaba hrana so bili za šibkega sedemnajstletnika preveliko breme, in že po mesecu dni so ga prestavili na teren, kjer je delal do konca vojne, nazadnje je pristal na velenjski železniški postaji. Partizan Milan se je uniforme kmalu znebil, se spet naselil h kapucinarjem v Celje in leta 1947 gimnazijo končal. Zaradi romantičnega gledanja na preteklost pa se je odločil za študij zgodovine in geografije v Ljubljani. Iz tega obdobja se spominja izjemnih profesorjev-/Zwitter,Kos, Grafenauer Čremošnik, Mikuž pa Melik in Ilešič.../ in slabe hrane. Stanoval je v zasebni sobi, denarja ni bilo v izobilju. Za študente Filozofske fakultete je bila hrana v menzi borna, tako da si je preko znanstev iz partizanov uredil, da je lahko enkrat na teden v menzi Ministrstva za preskrbo odlično večerjal. Presmejali in zabavali so se takrat s sošolci veliko, študirali dokaj redno.

        Milan je bil zelo uslužen študent, pa je kdaj še za koga drugega opravil kakšen izpit. Na primer izpit iz ruščine pri starejšem profesorju na domu. Ko je izpit delal že za tretjega prijatelja, ga je profesor pošteno namučil, na koncu pa počasi izustil: »Veste kolega, zadnjič ste pa veliko bolje znali!«

        Diplomiral je leta 1952 /v diplomski nalogi je obravnaval teme iz srednjega veka/ in že pred tem dobil dekret za prvo službo, šel je za profesorja na klasično gimnazijo v Mariboru in bi tam ostal za vedno, če je ne bi ukinili, saj je užival v delu na tej izredno kvalitetni šoli. Ne ve se sicer koliko so v njegovem delu uživali dijaki, veljal je za zahtevnega profesorja - kakor pač je moralo biti, saj je bil uspeh dijakov pri maturi tudi ogledalo profesorja.

        1958. leta so v Mariboru ustanovili Muzej novejše zgodovine in njegov prvi ravnatelj je postal profesor Milan Ževart, ki je na tem položaju ostal do odhoda v pokoj leta 1991. V teh letih se je nabralo toliko strokovnega dela, toliko objavljenih razprav, toliko knjig, da enostavno ne gre naštevati - njegova bibliografija obsega kar petsto naslovov... Leta 1974 je postal doktor:zgodovinskih znanosti, še posebej ga je zanimalo obdobje 1917 - 1919 in čas druge svetovne vojne v Šaleški dolini in na Štajerskem. Uredil je med drugim tri izdaje zbornika Poslovilna pisma žrtev za svobodo in doživel, kako se je ob enem takih pisem na razstavi v Velenju oko zasolzilo samemu Josipu Brozu Titu, medtem ko ga je zunaj čakalo številno spremstvo in gostitelji. Seveda ni bilo ves čas samo strokovno delo, vmes je moral še spoznati /na srečanju muzealcev/ svojo ženo Danico, ki se priselila k njemu v Maribor in poučevala slovenščino. Še v Mariboru sta se rodili Milena /1966/ in Mojca /1970/, preden sta šli v osnovno šolo pa so v Velenju, pri cerkvi sv. Martina, dogradili hišo, se preselili - s tem seveda, da si je ravnatelj zadržal stanovanjce v Mariboru. Ker je imel zadeve v muzeju urejene, je njegovo ravnateljevanje lepo teklo tudi tako, da se je od prej z raziskovalnim delom dosti ukvarjal kar doma v Velenju. Kot profesor pa je ves čas predaval tudi na mariborski Pedagoški akademiji in sodeloval pri post diplomskem študiju na ljubljanski Filozofski fakulteti.

        Pokoj mu je, razen pokojnine, prinesel mir nek nov red. V muzeju na Velenjskem gradu še vedno proučuje novejšo zgodovino, z znanstvenim delom se ukvarja tudi doma, še vedno je mentor številnim študentom na podiplomskem študiju, rad se fizično utrudi, vsako leto v svojem sadovnjaku pobira sadje, obdeluje vrt, naučil pa se je tudi kuhati izvrstno žganje, hčerkam so se pridružile vnukinje, vsako leto tudi zanj zrastejo gobe, z ženo Danico pa, tako kot vsa leta doslej, z navdušenjem obiskujeta tudi najskritejše kotičke slovenske zemlje.

        Ker mu je šele sedemdeset let, še ne misli počivati. Raziskovanje ga je zasvojilo in naslednje njegovo delo bo strnjen prikaz dogodkov na slovenskem Štajerskem v letih 1941-1945. Pod pogojem seveda, da kolikor toliko pri močeh prestane mesec maj, ko ga čaka kar nekaj obletnic mature (!) - morda pa tisto o njegovi zahtevnosti le ne bo čisto držalo?

                                                                                                       U.Hrast

         

        2002-07-18, NAŠ ČAS, 18.julija 2002

        Neimenovanje gospoda Ivana Atelška za častnega občana MO Velenje

        (…) Za častnega občana MO Velenje so bili podani trije predlogi in sicer g. Ivan Atelšek, g. dr. Milan Ževart in g. prof. mag. Ivan Marin.

        -  za grb MO Velenje so predlagani Jolanda Čeplak, Alojz Fijavž in Hubert Mravljak

         


         

        2001--ZM--1999_NC_Zevart_Milan-dobitnik_Zlati_Grb_Maribor_1956_ravnatelj_NOB_Muzeja.jpg

         

         

        2001--ZN--199904-Vel_Zgank_Nestl.jpg

        2001--ZN--200304_Vel_OF_ZB_NOB_Zgank_Nestl_Kontic_Meh_proslava_upor.jpg


         

        2001--ZN--200305_Vel_Zgank_Dolnicar_Kontic_ZZB_Dolnicar_odlicje_za_Zganka.jpg

         


         

        2001--ZN--200402_Vel_Zgank_hisa_makadamska_dovozna_poti.jpg

         

        2001--ZN--200404_Vel_Zgank_hisa_ureditev_poti_in_dvorisce_placnik_Efenkova.jpg

        OPOMBA:

        Ureditev dostopne poti in dvorišče so s prevaro zasebniki z Efenkove 61 financirali !!!

        Povrhu pa še, zasebni podjetniki so bili dodatno še finančno posebej pokradeni !!!

         

         

         

        2001--ZN--200412-1_Zgank_osmrtnica.jpg

         

         

        2001--ZN--200412-2_Zgank_osmrtnica.jpg

         

         

        2001--ZN--200412-3_Zgank_osmrtnica.docm

        Nestl Žgank (30.12.1909 - 06.12.2004)

         

        Iztekla se le življenjska pot Nestla Žganka - Mirno lahko zapišemo očeta novega Velenja, saj je glavnino svoje življenjske energije usmeril v razvoj velenjskega premogovnika in rast novega mesta

         

        Nest1 Žgank je bil človek,.ki je imel vizijo in neizmerno energijo, da je svoje misli; želje in hotenja, pa seveda tudi misli svojih najožjih sodelavcev, udejanjil in jim vdahnil življenje. Tako kot je v človekovem življenju zelo pogosto, je tudi Nestla Žganka pot zanesla v Velenje čisto slučajno. Prišla je direktiva in v letih po 2. svetovni vojni se takrat direktivam ni bilo modro upirati in skorajda dobesedno čez noč se je moral iz Ljubljane preseliti v Velenje in prevzeti odgovorno delovno mesto direktorja Rudnika lignita Velenje. Prišel je sicer v bližino svojega rojstnega kraja, a je vedel, da prevzema veliko odgovornost, saj so od njega vsi pričakovali hitro rast proizvodnje premoga, pa seveda izgradnjo novega mesta, povečanje življenjskega standarda rudarjev in še marsikaj.

        Nestl Žgank je bil rojen 30. Decembra leta 1909 v Dolenji vasi pri Preboldu v družini z devetimi otroki, zato je bil že od malega navajen trdega življenja, starši pa so mu privzgojili tudi delovne navade, ki so mu v življenju prišle še kako prav. Številni njegovi sodelavci se še danes živo spominjajo, da je bilo najtežje delati ob njem, saj je po navadi delal za dva; morda je tako, tudi s fizičnim delom v jami, želel starim rudarjem pokazati in dokazati, da je iz pravega testa, in prepričati tudi vse tiste, ki so z nejevero in nezaupanjem gledali na novega direktorja: Res, da je bila njegova izobrazba kaj malo povezana z delom pod zemljo, hotel pa je pokazati, da se da z voljo in z željo marsikaj'narediti. Pred 2. svetovno vojno se je izučil za mizarja, a ga je življenjska pot kasneje vodila v druge vode. V letih pred vojno je delal v Tekstilni tovarni v Preboldu, kjer se je srečal z bojem delavcev za njihove osnovne socialne pravice in se v ta boj tudi aktivno vključil. Še bolj ga je socialna žilica zasvojila, ko se je zaposlil v galvanizerski delavnici v Ljubljani, kjer se je leta 1941 vključil v Komunistično partijo Slovenije, Po okupaciji ' Slovenije leta 1941 se je takoj priključil odporniškemu gibanju; najprej v Ljubljani, nato pa je vse do konca vojne v glavnem deloval na Štajerskem, kjer je organiziral partizanske tehnike in skrbel za njihovo nemoteno delovanje. Po koncu vojne je najprej opravljal nekatere delovne dolžnosti v Celju; 1. februarja leta 1949 pa je postal pomočnik direktorja Generalne direkcije za rudarstvo LR Slovenije v Ljubljani. No, in potem je prišla direktiva, in 5. decembra leta 1950 je Nestl Žgank postal direktor Rudnika lignita Velenje.

        Tu se začenja njegova nova življenjska pot; ki ni bila niti malo enostavna in preprosta, zato pa toliko bolj uspešna. Če kdo, potem je Nestl Žgank lahko s ponosom gledal na Velenje, na mesto, ki je zraslo z rudarskimi žulji in v potu njihovih obrazov. Milijoni udarniških ur, številne neprespane noči, mnoga zagovarjanja pri vrhovih politike v Ljubljani in Beogradu, pa seveda veliko volje, truda, poguma in energije je vzidano v temelje stavb, ki tvorijo novo mesto Velenje. Nestl Žgank je bil petnajst let direktor Rudnika lignita Velenje, nato pa tudi dva mandata velenjski župan (od leta 1969 do leta 1978). Žgank je bil res človek z vizijo, saj se je zavedal tudi tega, da bo z enim samim industrijskim objektom v dolini le težko preživeli in daje za ljudi poleg dela treba poskrbeti še za marsikaj. V Velenje je pomagal pritegniti Gorenje, sodeloval je pri ustanavljanju številnih drugih podjetij, poleg tega pa je poskrbel, da so v Velenju in okolici zgradili veliko šol, športnih in kulturnih objektov itd. Skupaj s sodelavci je ustvaril zdrave temelje, na katerih lahko gradimo tudi danes. Čeprav so mu očitali marsikaj, je vseskozi ostajal trden in pokončen človek. Seveda je s svojim delom in ravnanjem kdaj koga tudi prizadel, a takšno je pač življenje, leta, v katerih se je razvijalo Velenje, pa so bila trda. V svoji vnemi pri razvoju Šaleške doli ne je velikokrat pozabljal nase in na svojo družino in šele v zadnjih desetih letih, ko je odložil tudi funkcijo predsednika borčevske organizacije, se je lahko zares posvetil le njim, ki so mu vseskozi pravzaprav pomenili največ. Pa ni imel časa, da bi jim to tudi pokazal in dokazal. Zadnja leta je v glavnem preživljal doma, v družbi žene Vide, sina Luča, hčerke Vidke ter vnukov Zale, Naceta in Vala.

        Nestl Žgank je za svoje delo dobil številna odlikovanja in priznanja, najbolj pa je bil ponosen na partizansko spomenico 1941, red republike z zlatim vencem, zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB in častno občanstvo Mestne občine Velenje. Velikokrat je v pogovoru rad poudaril: »Velenje sem imel rad in tudi danes sem ponosen na mesto, ki je bilo zgrajeno z veliko pomočjo mojih najožjih sodelavcev, velenjskih rudarjev, njihovih družinskih članov in ostalih prebivalcev Šaleške doline.« S svojim delom in dosežki pa se je v zgodovino tega mesta za vselej nedvomno zapisal tudi Nestl Žgank.

        / Damijan Kljajič

         

        2001--ZN--20161024_Zgank_1909-2004_Zupan_Velenje_tabla_txt.jpg

        dragutin: kaj pomeni »GRADITELJ« ? To je kladivo, kela , fandlin in še in še in delavske roke

         

        2001--ZN--20220704_Velenje_Zgank_Nestl_Nocna_slika.jpg