Leta 1991. je ustanovljeno Društvo za ureditev zamolčanih grobišč

DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, R.Slovenija
Društvo za ureditev zamolčanih grobov v Sloveniji, s sedežem v Ljubljani in delovanjem na področju Republike Slovenije, je bilo vpisano v register Republiškega sekretariata za notranje zadeve dne 6. 2. 1991 pod zaporedno številko 818. Moralna vrednost tega društva je, da se oddolži spominu vseh, ki so padli ali umrli nasilne smrti v času druge svetovne vojne in bratomorne vojne v letih od 1941 do 1945 in kasneje. Dolga leta so bili zamolčani. Mnogi so morali umreti brez sodbe in brez pravice do obrambe. Vsi ti imajo pravico do spomina in do krščanskega obeležja. To je obredno opravilo ne pa izraz nizkotnega maščevanja, ki ne bi imelo nikdar svojega mesta v srcu padlih in nasilno umorjenih.

Grobovi prednikov so eden temeljev človeške civilizacije. S tem je prepojena vsa evropska in tudi svetovna civilizacija. Pieteta do pokojnih je ena temeljnih vrednot človeške družbe od nekdaj pa do danes. Civiliziran svet še danes spoštuje stari izrek "De mortius nil nisi bonum" - O mrtvih je treba govoriti samo dobro. Civilizirani svet ne pozna "slabih" in "dobrih" mrličev. Po vseh vojnah, bodisi med narodi bodisi v državljanskih vojnah in revolucijah, po vseh bitkah ostanejo trupla, ki jih svojci in drugi pokopavajo in obžalujejo ne glede na barvo kože, vero, ideologijo; skratka, zgodilo se je in obžalujemo.

Preživelim pieteta do teh trupel nalaga dolžnost, da jih pokopljejo ter jim dajo pravico do groba in spomina. Mrtve je potrebno pokopati po običaju naroda, ki mu pripadajo. Šele po tem dejanju začnejo zbledevati more, jok in spomini na mrtve. Pokojni dobijo mir in pokoj. Dokler pa se sprenevedamo in jih potiskamo v skupno pozabo, v podzavest spomina, nam bodo vedno uhajali iz grobov in njih kosti bodo silile na površje. Mrtve je potrebno prešteti, jih imenovati, jim izdati mrliške liste in pokopati, sicer bomo kosti lahko preštevali v nedogled.

Po zmagi boljševiške revolucije smo te splošne civilizacijske norme poteptali. Govorilo se je le o "dobrih" mrtvih. Drugih niso smeli ne uradno pokopati ne žalovati za njimi, skrivaj so molili za njih in skrivaj smo jih objokovali. Zmagovalcem smo peli slavo speve, njihov mrtvaški ples pa smo zamolčali.

Pri tem so svoje delo temeljito opravili tudi "zgodovinarji". Popačili so nam polpreteklo zgodovino in zamolčali del našega naroda. Tudi grobovi prednikov so del narodove zgodovine.

S tem nismo popačili samo dela naše zgodovine, s tem smo zanikali Boga, ki je človeku vdihnil spoštovanje do mrtvih. (in padli bodo vstali... - Sv. pismo).

V osemdesetih letih je pravljica o socializmu in lepši prihodnosti začela bledeti. Začelo se je govoriti, da smo Slovenci velik del našega naroda zamolčali, da mrtvi še nimajo mrliških listov in grobov in da jih še nismo pokopali. Že pred prvimi demokratičnimi volitvami so stali na 18 grobiščih križi (sicer še začasni), ki so imeli posvetila "Tudi mi smo umrli za domovino". Po demokratičnih volitvah pa se je delo upočasnilo. Ustanovili so vladne in parlamentarne komisije z nalogo, da pripravijo osnutek spomenika za zamolčane žrtve in uredijo grobišča. Storilo pa se ni še nič. Spomenika še ni, grobišča še niso urejena, mrtvi še niso prešteti in tudi mrliški listi še niso izdani. Menjajo se člani raznih komisij, menjajo se njihovi programi, veliko se govori o potrebnem delu, učinka pa ni nobenega in tudi pričakovati ga ni v doglednem času.

Društvo za ureditev zamolčanih grobov si je zato zadalo nalogo, da označi te grobove, če ne drugače, vsaj na papirju. Upamo, da naši potomci mrtvih ne bodo več delili na "dobre" in "slabe" in bodo te grobove nekoč v celoti označili. Odbori društva za posamezna področja popisujejo grobišča in zbirajo dokumentacijo in pričevanja. Na ta način nastaja popis teh grobišč z njihovimi lokacijami.

S knjigo, ki je pred Vami in jo list za listom odpirate, naj se odpira siva koprena oblakov, ki zastira pogled v resnico o naši novejši zgodovini. Odstira torej kopreno, ki je prepovedovala našim očem, da nismo smeli videti tistega, kar smo dobro vedeli, in nam dopuščala, da smo lahko to videnje ohranjali le globoko v svojih srcih. Zanje, za tako imenovane narodne izdajalce, ni bilo drugega mesta. Vzdihi, jok in solze so lahko ostali le v preprostih kamricah.

Rod, ki raste iz krvnega davka svojih očetov, bratov, stricev in sosedov, ki so se pred pol stoletja ugreznili v zemljo in jih ni več, želi resnico, resnico in ne maščevanja.

Pošast, ki se je skotila iz komunizma in azijatskega despotizma, je položila v grob preko sto milijonov naj vitalnejših ljudi, domovino pod Triglavom pa zaznamovala z več kot tristo množičnimi grobišči in jo prepojila z nedolžno krvjo.

Knjiga ne kliče po maščevanju. V srcih bralcev mora ostati vera v usmiljenje in odpuščanje in ponuditi je treba roko slehernemu, ki nima okrvavljene.

Samo iz src z globoko vero se lahko slišijo bolestni klici: "Oče, odpusti jim, saj niso vedeli, kaj so delali."

predsednik društva:     g.Franc Perme

ODLOČBA
o delitvi statusa društva, ki deluje v javnem interesu, R.Slovenija