2006. avgust, DRUŽINA, «V PREMISLEK»

Onesnaževalci odnosov, ne gora !

Če mi kdo v pogovoru omeni kardinata Stepinca, se spomnim na dva duhovnika, na katera ohranjam spoštljiv spomin. Prvi je starosta marihorskih župnikov Štefan Kušar, ki je župnikoval do smrti na Črešnjicah nad Frankolovim. Med vojno je hil eden izmed 354 duhovnikov in redovnikov, ki jih je nemški okupator izgnal iz mariborske škofije na Hrvaško. Štefan Kušar je bil nastavljen kot upravitelj župnije v župniji Gušće pri Sisku v bližini zloglasnega taborišča Jasenovac. V času delovanja so ga skupaj s sedmimi možmi že peljali v to taborišča. Po čudežu, kot je sam pripovedoval, ga je načelnik zadnji trenutek črtal s seznama in odslovil. Pozneje je izvedel, da se je to zgodilo po posredovanju nadškofa Stepinca. Ko so dohovniki mariborske škofije imeli 5. junija 2002 zahvalno romanje na Stepinčev grob v zagrebško stolnico, je bil deležen gromkega apluvza, ker je, 92-letnik, pri maši prinesel kelih zahvale Stepinčevemu nasledniku nadškofu Bozaniću.

Kot bogoslovec sem se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z duhovniki peljal na ekumensko romanje v Džakovo in Beograd. Med nami je bilo lepo štcvilo duhovnikov, ki so šli na to pot zato, ker so hoteli  še enkrat vsaj od daleč videti kraje, kjer so delovali med vojno. Med njimi je bil tidi Valentin Toman, starosta gorenjskih duhovnikov. Začel nam je pripovedovati, kako hudo je bilo, dokler ni zanje zastavil besede nadškof Alojzij Stepinac. Takrat jih je v svojo škofijo sprejel tudi džakovski škof. Omenil je tudi, da je bil kardinal Stepinac po materini strani slovenskega rodu. Ob vseh jubilejih (dočakal je diamantno mašo) je gospod Tine s hvaležnostjo govoril o Hratih in njihovem kardinalu Stepincu!

Podohne izkušnje v medvojnem pregnanstvu je pisalo in pripovedovalo še več drugih štajerskih in gorenjskih duhovnikov (pričevanje Valentina Benedika smo v podlistku leta 2001 objavljali tidi v Družini). Vsi so polni hvale zagrebškemu nadškofu, poznejšetmu kardinalu Alojziju Stepincu.

Taka in podobna pričevanja so bila zame dovolj, da sem se brez težav rešil vseh t.i. "režimskih zgodovinopisij", s katerimi so nam prali možgane v naših "sfrj-evskih" šolah in knjigah. Nekateri tega ne zmorejo. Z vatli, ki so jih zajeli po raznih kumrovških fakultetah, političnih in policijskih šolah, bi radi še danes zastrupljali ozračje. Ne le v Sloveniji, tudi na Hrvaškem, predvsem pa naše predvsem pa naše odnose, ki že tako po zaslugi politike niso dobri.

Izjava poslanca Guliča 10. julija letos, na katero se je odzvala Komisija Pravičnost in mir pri SŠk, pisanje ljubljanskega Dnevnilka, izjava Liberalne akademije in njenega predsednika dr.Darka Štrajna in skupine iz Planinskega društva Kranjska Gora s predsednikom Andrejem Žemvo so značilen primer sovražnega govora pa tudi "neprebavljenega odnosa" do druge svetovne vojne. Na tak odnos pri delu Stovencev sta s svojo knjigo '"Slovenija 1945", opozorila tudi Marcus Ferrar in John Corselis. Prvi pravi v pogovoru za Mladino (št. l9. 2006): "Na Slovenskem se komunizem identificira z domoljubno osvoboditvijo. In komunistično sprevračanje zgodovine je še zmeraj na delu." Prav to se kaže v izjavah vseh zgoraj naštetih. Medtem ko so na Hrvaškem znali zavzeti drugačen odnos pri obravnavanju zgodovine ter zavrgli črno-nobelo slikanje tistih časov, se pri nas to še ni končalo. Planinsko društvo in nekateri podpisniki govorijo celo "o onesnaževanju gora",!

Dejstvo je, da se je hrvaška katoliška skupnost v Sloveniji s soglasjem vodstva Cerkve na Slovenskem in v sodelovanju z dovškim župnikom odločila postaviti spominsko ploščo v kapeli na Triglavu. Kardinal Stepinac je med najsvetejšimi liki Cerkve na Hrvaškem. Ni se uklonil nobenemu totalitarnemu sistenmu, v času viharja druge svetovne vojne je reševal mnoge, posebno tudi Jude. Po vojni ni pristal na odcepitev od Rima, zato je bil na montiranem procesu obsojen. Bil je do smrti v konfinaciji. Tam ga je doletelo imenovanje za kardinala, ki mu je sledil še hujši pritisk na Cerkev, njega pa so v hišnem priporu počasi zastrupljali.

Planinsko društvo Kranjska Gora je zmotilo postavljanje plošče v njegov spomin v kapeli na Kredarici. Govorijo o onesnaženju okolja... Halo, kranjskogorski planinci!? Ali bomo morali odslej verniki spraševati člane Planinskega društva, če smemo postavljati kipe in slike po naših cerkvah in kapelih v gorah? Gospodje in gospe, Aljaž bi verjetno po vaše ne smel postaviti kapele na Kredarici in prepričan sem, če bi obveljala vaša, potem leta 1992 ne bi smeli obnoviti kapele, ki jo je v povojnem besu eden sorodnih nestrpnežev zminiral... Da bi podkrepili svojo odločenost za čiste gore, člani PD Kranjska Gora grozijo, da ne bodo več vzdrževali poti na svojih območjih. Bojijo se preimenovanja poti v "četniške, domobranske, Stalinove... ". No, nekaj poti iz polpretekle dobe že ima sorodna imena, pa se nihče ne razburja - partizanska na Šmarno goro, na primer!

Člani Liberalne akademije vidijo v postavljanju plošče kardinalu Stepincu poskus revizije zgodovine ("Sprašujemo se, če spontana odločitev nekega tujega kardinala tako daleč nazaj, da stopi na najvišji vrh Slovenije, danes slovenski Katoliški cerkvi ne služi nekim drugim natnenom: reviziji vloge Cerkve v drugi svetovni vojni in brisanju temnih madežev sodelovanja cerkvenih predstavnikov z okupatorji, kot se je zgodilo nedavno z vnovično zahtevo po rehabilitaciji ljuhljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana."). No, gospodje, nekoliko revizije zgodovine v vaših glavah vam pač ne bi škodito, saj nismo več leta 1945! Preberite si še kakšno drugo knjigo o vojni in letih Cerkve po njej.

Zakaj toliko predsodkov, zaletavih in sovražnih izjav c času, ko bolj kot kdajkoli prej potrebujemo mir, strpnosi in spoštovanje? Zagotoco strah pred resnico, ki je za tiste, ki so živeli 60 in več let v laži in utvari, boleča. Vse izhaja iz naših, slovenskih travm, ki jim vse do zdaj nismo kos. "Narod ni svoboden, če ne pozna vse resnice o sebi, ali če je ne more spoznati." Ta misel ameriškega predsednika Abrahama Lincolna velja za nas Slovence. Dokler se ne bomo znali soočiti z resnico o naši preteklosti, o zlorabi druge svetovne vojne in okupacije za revolucijo, bomo priče takim polemikam kakor ob postavitvi plošče kardinalu Stepincu. Škoda le, ker zastrupljamo odnose s sosedrim narodom, s katerim nas cežejo stoletne prijateljske vezi in meje, ki niso bile začrtane s krvjo. Pritožujemo se, da nas na Hrvaškem ne marajo. Kakšen odnos imamo Slovenci do njihovih svetinj!

Cerkev takemu sejanju sovraštva ne bo podlegla. Srečanja (2004 pri Mariji Bistrici in 2005 na Brezjah), ki smo jih začeli z željo bo zbližanju in sodelovanju, so izraz tega. Zdaj nas veže še spominska plošča v kapeli na Kredarici. Vsem onesnaževalcem odnosov ponavljamo, da je njihov prostor v ropotarnici zgodovinec.

FRANCI PETRIČ

 * * * * * * * * * * * * * * *

OPOMBA: avtor teh www strani pod imenom «PIETETA» je pokojnega župnika Štefana Kušar osebno poznal in ga večkrat obiskal na župnišču v Črešnjevcih nad Frankolovem.

Gospod Kušar je bil rojen 1910 leta. Svoje življenje je končal tragično in v veliko sramotu slovenskemu tožilstvu, pa tudi policiji, ki ni niti najmanj kaznovala celjske ciganke, ki so ga na župnišču, kajti bil je trenutno sam in v veliki starosti, fizično napadle in ga potolkle tako hudo, da je kasneje za posledicami umrl. Potolkle pa so ga zato, da so ga lahko oropale in odnesle kar se dalo odnesti.  

Rop z fizičnim napadom se je zgodil 1.avgusta 2003.leta na njegovem župnišču v Črešnjevcih nad Frankolovem, župnik Štefan Kušar pa je od hudih posledic kmalu tudi umrl dne 19.avgusta 2003.leta.

         Policija je napadalke našla in jih tudi zaslišala, te so tudi priznale svoj napad na župnika, VENDAR dalje od tega nihče ni nič ukrepal, kajti pokojni ni imel svojcev, ki bi dali tožbo zoper « ubijalk ! ».

JE SLOVENSKO PRAVOSODJE RES SAMOSTOJNO ???