1995-xx-xx, NOVA ZAVEZA

Kjer tišina kriči . . .

Kapela v spomin zamolčanim iz Zasavja in okolice Celja

            Kanonik Viljem Pangerl iz Maribora je v nedeljo, 3. septembra, popoldne ob cesti, ki pelje iz Prebolda v Trbovlje, v bližini naselja Marija Reka blagoslovil novo kapelo in ob navzočnosti več sto ljudi vodil somaševanje.

            Na spominski plošči je zapisan namen postavitve: »To znamenje smo postavili v spomin vsem, ki jim je zmotna ideja razrednega sovraštva na območju Marija Reka-Podmeja po zmagi revolucije od maja do avgusta 1945 vzela življenje. Okoli 2000 meščanov iz Trbovelj, Hrastnika, Zagorja, Laškega, Žalca in okolice Celja, več sto hrvaških civilistov in okoli sto nemških vojnih ujetnikov je tu umrlo nasilne smrti po volji Moči, ki je prezirala božje in človeške postave. 3. septembra 1995." Postavil jo je Odbor Zasavje pri Društvu za ureditev zamolčanih grobov Republike Slovenije.

            Kapela stoji blizu največjega skupinskega morišča; vseh je pet. Danes je na kraju grozljivega spomina gost, večinoma smrekov gozd, zrasel tudi nad grobovi žrtev. Te so bile v veliki večini civilisti, v glavnem premožni in izobraženi ljudje, ki so bili slovenski Komunistični partiji na poti že od njenega ustanovnega sestanka na bližnjih Čebinah. Zaraditega je bil ta zločin toliko časa zavit v skrivnostni molk, še bolj kot nad slovenskimi domobranci, je v svojem govoru poudaril Stanislav Klep, predsednik združenih ob Lipi sprave. Njim kot domobrancem niso mogli očitati narodnega izdajstva, znebiti pa so se jih kljub temu hoteli, se polastiti njihovega premoženja ( opomba autora PIETETE: to so bili kriminalci! ).

            Domačim žrtvam se je pridružilo tudi več sto hrvaških žena in otrok,  prav tako žrtev revolucije, in pa okrog 100 nemških vojnih ujetnikov, ki jih je doletelo zakopavanje trupel, da pa bi molčali, so še njim za vedno zavezali usta. To je komunistom uspelo, ne pa zatajiti resnice, ki grozljiva, da bolj ne more biti, pronica na dan. Njega priča je tudi Miha Plaznik iz Hrastnika, ki mu je uspelo pobegniti  rabljevi roki.

            Vse to se ne bi zgodilo, če bi ljudje živeli v pravičnosti, ki jo narekuje božja postava, je v pridigi opozoril kanonik Pangerl. Ta hudi zločin nas zavezuje, da premagujemo razdeljenost, da se spametujemo za naprej in da v naših srcih prevladuje mir, je povabil že v mašnem uvodu.

            Franc Perme, predsednik Društva za ureditev zamolčanih grobov Republike Slovenije, je opozoril na dolžno spoštovanje do mrtvih, pravico do dostojnega pokopa, navzoče pa povabil, naj jim bo lepa kapela, ki jo zasnoval pokojni arhitekt Kregar, kraj molitve, razmišljanja in sprave. Vsem, ki so zaslužni za njeno postavitev, se je zahvalil Alojz Legvart, predsednik zasavskega odbora za ureditev grobov zamolčanih žrtev. Med ubitimi je bil tudi njegov oče.

            Žrtvam je bil posvečen tudi lep kulturni program. Čaka še dostojna ureditev grobišč in podatkov o pobitih. Zaenkrat njihove grobove zaznamujejo leseni križi:

                                                                                              JOŽE PAVLIČ

 

 

Vir: DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, LJUBLJANA - GROSUPLJE, 2000

Knjiga: TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO

 

DRŽAVNO TOŽILSTVO RS

g. Anton DROBNIČ

Dunajska cesta Ljubljana

 

PREDLAGATELJ:      Alojz - Leon Legvart, roj. 05. 07. 1959 v Ljubljani,

            občina Center, Naselje A. Kaple 6/a Hrastnik.

 

TOŽBA:                      Utemeljeno sumim, da so spodaj navedeni

                        udeleženci odgovori za smrt mojega očeta

                        LEGVART Alojza, roj. 18. 06.1 896.

 

UDELEŽENCI:           1. PEVEC Konrad - KONČI - ZDENKO,

                        rojen 26. 11. 1906 v Hrastniku.

                        OBVEŠČEVALEC OZNE OKROŽNI

                        POOBLAŠČENEC OZNE za revir: Trbovlje,

                        Hrastnik, Zagorje, Celje in Ljubljana.

                                   Stanuje: Žalec, Kardeljeva 49 Tel. 063 714 436

 

                        2. JAKOPIČ Max-JUR

                        Okrajni komite KPS, vodilni politični aktivist

                        Doma: Hrastnik - Dol, Čerdenec – pokojni

 

                        3. POVŠE Avgust- Dušan

                                   Komisar 3. VDV brigade, roj. 5. 8. 1918 Trbovlje,

                        Stanuje: Vreskovo 8D Trbovlje

                                   Tel. 0601 22 898

                                  

4. BANTAN Rudi - DAMJAN

                        OKRAJNI POOBLAŠČENEC OZNE, doma iz Zagorja -

                        pokojni, KOMANDANT ZAPOROV FORTE Trbovlje.

 

                        5. PETEK Alojz

                                   Kurir, čin vodnik, pooblaščenec OZNE, ožji

                        sodelavec KONČIJA. - roj. 3. 5. 1918 Trbovlje,

                        Golovec 17, Trbovlje - pokojni Tel. 0601 25 394

           

            6. HOLEŠEK IVAN - pokojni 3 VDV brigada, roj. 3. 9. 1921

 

AKTIVISTI:                7. KUMLANC Karl - pokojni

                                   Je kasneje povedal mami moji, da ga je v Trbovlje na

                        OZNO poklical KONČI in ga vprašal za mnenje, pa je od

                                   govoril: Legvart Alojz je dober in fejst, a je 100 % za Nemce.

            Mama: Ja, bolj ga pa nisi mogel pokopati.

 

            8. HRUP Albin - pokojni

            9. KAVZAR Stanko - pokojni

            10. KAVŠEK Fric - Fričko – pokojni

            11. KAVŠEK Elza - pokojna

 

V nočnih urah od osmega na deveti maj 1945 se je nastanil štab OZNE za revirje v Birtičevi gostilni - EXTRA CIMER, v kleti pa zapori.

- PEVEC KONRAD - KONČI, ZDENKO, vodilni pooblaščenec OZNE

- POVŠE AVGUST- DUŠAN

+ CIRIL REMIC - BORUT

+ KOVAČ MIRO - BRANKO

+ JAKOPIČ MAX - JUR   OK- KPS vodilni politični in vojaški aktivist

+ JERIČ JOŽE - MIHA

+ SALAMON ALOJZ - SODNIK

+ ŠIVEC ALOJZ - SEKRETAR LJUDSKE OBLASTI V HRASTNIKU

- RAMŠAK ERNO - NESTL, Jaka - komandant MILICE v Hrastniku

+ LOGAR SAMO

+ KLEMEN JAKOB - predsednik ljudske oblasti v Hrastniku

+ SRŠEN FRANC

+ RINALDO BOJAN

- ROŠMILJENKO-BOJAN

+ ZORČIČ NANDE

- KREŽE JOŽE

+ PETEK ALOJZ

+ KOŽUH MILAN

+ ANTON RIČEK - ZVONE

+ PEČAR OTMAR – EDO

- RIBIČ ALOJZ

+ ŽIŽMOND BENJAMIN (P.S. VDV-3)

 

Spiski za aretacije in odločitve na smrt določenih so bili že prej pripravljeni. Tako so takoj po polnoči 9. maja 1945 pričeli z aretacijami.

PEVEC KONRAD - KONČI je ustno izdajal komande za aretacije - prisilne privedbe.

Tako je okrog treh ponoči devetega maja izdal ustni ukaz Petek Alojzu in Holešek Ivanu za privedbo-aretacijo LEGVART ALOJZA, PUŠNIK MARIJE, in OREŠN I KOVA - žena.

Ob 3 uri 30 min po polnoči je Petek Alojz grobo z orožjem udaril po vhodnih vratih in zavpil, takoj je pokazal, kdo so zmagovalci: ODPRITE!

Ata je odprl vrata.

Z NAMI POJDEŠ, OBLECI SE, saj je bil v spodnjem perilu. »GREŠ ZA ČUVAJA NA BIRTIČEV MOST!« mu reče Petek.

Petek se je norčeval iz sestre Zore, 17 let, da pride potem k njej spat. Ata pa mu odgovori: samo preko mene mrtvega!

Očeta doma nista zvezala, mogoče pozneje zunaj. Oba s Holeškom sta bila oborožena z brzostrelkami.

 

NAJ POJASNI!

Mojega očeta in obe ženski sta privedla v BIRTIČEV EXTRA CIMER na ukaz KONČIJA. Konči in drugi so se norčevali iz njih in tako pokazali - kdo je zmagovalec.

KONČI je ukazal, da vse tri zaprejo v Birtičev kjuder - zapor. Stražar pred vrati v zapor je bil Resman Alojz iz Čeč:

Okrog pol osmih je Štrbuclova gospa povedala mami, da je ata zaprt v BIRTIČEVEM KJUDRU. Mama je šele zvedela za resnico.

Ivanova - Rusinja je prišla ven na gank in se hinavsko smejala mami: svobodno sonce nam je zasijalo!

Okrog pol devetih je teta TINA nesla atu fižol na salato in kruh, stražar Kesman Alojz je dovolil, da je ata lahko pojedel, to je bila zadnja hrana od doma. V tistem času pa pride KONČI pa ga vpraša: Kaj bo z Lojzom? Le malo gre na zaslišanje v Trbovlje!

Malo kasneje je nek partizan poslal Mrzel Rajkota, 11 let, naj gre k očetu, ki je bil čevljar, po dolge igle, saj ni vedel, zakaj. Seveda, z iglami so zbadali ljudi, dolgimi 100 mm in več, bolelo je močno, poznalo pa malo - rana. In tisti trenutek, ko je Rajko vstopi med zapornike, sta Salamon Alojz in Konči pretepala mojega očeta, 9. maja 1945 dopoldan v Birtičevem kjudru.

Birtič Karolina se je ves dan drla čez gank: V našem keudru je za pol Hrastnika prostora (180 - 200 m2).

Popoldan okrog dveh je prišel tovornjak s cerado. Naložili so približno 50 ljudi, mož in žena. Takrat, ko so ljudi nakladali, je neki partizan, ki je bil prisoten, iztrgal-ukradel mojemu očetu dragoceno žepno uro-srebrno gravirano z dolgo debelo verižico.

Tako vidimo, da je v glavnem o vsem odločal KONČI.

Koga bodo zaprli, kdo bo šel iz Birtičeve kleti v Trbovlje in kdo na Stari Hrastnik še isti dan v smrt.

Pri gostilni RINALDO, na križišču, se je avto ustavil. Kaj so delali z ljudmi na avtu? Tu so jih zmetali z avta. Seveda so jim pomagali s kundaki in koli, tudi Čečani, domačini so si močno prizadevali nad temi nesrečniki. Ljudi so se gnali v klet, tam je že bilo nekaj zaprtih. Te ljudi so tako pretepli, da več kot polovica ni mogla sama nazaj na tovornjak. So jih morali spremljevalci ven nositi na tovornjak smrti.

Ko je tovornjak s cerado in nesrečniki nekako prispel v zapore FORTE Trbovlje, so jim krvniki iz Trbovelj spet priredili sprejem.

In tako se je pričelo mučeniško življenje nesrečnikov. Že 9 maja in vsak naslednji dan so odpeljali približno 20 do 50 ljudi na morišče - K A M ? Podmeja - Marija reka.

Ljudi so hranili enkrat na dan, pripravljali so jim trnje z žive meje.

Gračner Jože - Pepi mi je povedal: stražar v zaporih FORTE Trbovlje. Vsak dan zvečer je prišlo iz Celja z avtom, včasih eden drugič dva avta pretepačev z palicami, navitimi z bodečo žico.

Ljudje, ki so jih poklicali iz celic, so morali poklekniti, roke in glavo nazaj, oni so jih tepli po obrazu in jeziku s palicami, na katerih je bila navita bodeča žica. Tako pretepene, da niso mogli vpiti, so jih odpeljati na morišče, včasih pa katerega vrgli nazaj v celico.

V zadnji sobi na hodniku so ljudi mučili in tepli. Tam je bil glavni Salamon Alojz in drugi. Tako so jih privezali na klop in s koli, na katerih je bila navita bodeča žica, opasači in kundaki, vse do smrti ali napol mrtve pahnili nazaj v celico.

So ljudi mučili, da se je posebno ponoči slišal jok in kriki, joj - nesrečniki. To je povedala mladoletnica, 12 let. Ko je bila zaprta, so morala mlada dekleta zjutraj čistiti strjeno kri ali še svežo kri zunaj v kotu zida, kjer so ljudi mučili. Med krvjo je bilo vsak dan odrezano uho, nos, jezik, prsti, deli kože, ženske prsi, spolovilo, vse to je bilo pomešano s krvjo.

Zapor - Trboveljsko sramoto so podrli 1988, tisti kot je še vedno tam.

Vse to o mučenju zunaj v kotu je potrdil tudi Gračner Jože - Pepi, stražar v zaporih FORTE Trbovlje.

18. maja 1945 sva šla z mamo čez hrib Ojstro v Trbovlje. Pred zaporom sva gledala, če bova slučajno videla ata. In res, prikazal seje na oknu, zamreženem, verjetno je bilo tam stopnišče, ata je samo pogledal mamo in mene, takrat pa je Turnšek Dani zavpila: »Lej ga, Legvartov Lojz!« Stražar ga je takoj grobo odrinil s puškinim kopitom. Jaz sem bil premajhen takrat, se pa še spominjam tega trenutka. In o tem sva se z mamo večkrat pogovarjala.

Gračner Jože - Pepi je mami povedal kmalu potem, da so ata odpeljali 24. maja 1945 ob pol desetih zvečer iz zapora FORTE Trbovlje. K A M ?  Na to vprašanje naj odgovorijo še živi obtoženci.

To je kasneje Pepi tudi meni večkrat potrdil, ko sva se pogovarjala.

Isti datum, 24. maj 1945, okrog desete ure zvečer, je tudi potrdil, sedaj pokojni gospod Plaznik Miha iz Hrastnika, da sta bila z očetom skupaj zaprta v celici št. 8 zaporov FORTE, kot tudi več ljudi iz Hrastnika. Povedal je tudi, da so Ljudi klicali iz celic, jih na hodniku vezali z žico, naložili na tovornjake in jih odpeljali na Podmejo. Pokojni gospod Plaznik Miha je imel to srečo, daje krvnikom na morišču pobegnil in nam povedal resnico o tistih dogodkih. Vse to lahko dokažem z videokaseto ali magnetoskopom.

Abel Friderika je bila mladoletnica, zaprta v celici nad vhodnimi vrati zapora. Ona je vse videla, ko so jih notri pripeljali in ven vozili na morišča. 24. maja 1945 je bilo sonce še dosti visoko, ko so pričeli voziti ljudi s tovornjaki na morišče, pa celo noč vse do jutranjih ur. Ljudi so množično morili. V čast rojstnega dne Tita.

Ljudi so klicali iz celic, jim z žico vezali roke na hrbtu, naložili na kamion, odpeljali v smrt. Ljudi niso zasliševali, morili so ponoči in na skrivaj, da se ni toliko slišalo. Spiske za usmrtitve so pripravljali: PEVEC KONRAD - KONČI, JAKOPIČ MAX - JUR, BANTAN RUDI - DAMJAN in drugi. Taisti Damjan se je sam hvalil svojim delavcem, ko je bil pijan, da je sam lastnoročno z nožem pomoril več ljudi. 28. maja 1945 je prišel ponoči brat Janko, mama se je ustrašila in rekla, sedaj so prišli po nas. Ne, ljuba mama, jaz sem, Janko, pa mu je odprla. Prvo vprašanje: Kje je ATA? Povedala mu je, da so ata zaprli. Janko je bi1 nemški oficir poročnik, v Splitu so jim priznali nemške čine v peti prekomorski brigadi. Takoj zjutraj sta šla z mamo iskat ata v zapore FORTE v Trbovlje. Tam je bil stražar-vojak. Rekel mu je, naj pokliče oficirja. In kdo je prišel? Zopet KONČI. Seveda mu ni bilo vseeno, ko je pred sabo videl oficirja. Na vprašanje, kje je ata?

KONČI: Ata smo poslali naprej v Celje.

Seveda čez hrib v Marijo reko. V Celju brat Janko očeta ni našel, saj ga ni mogel, ko pa je bil že štiri dni mrtev. KONČI je dobro vedel, da je preteklo že štiri dni, ko je bil oče že umorjen, to je od 24. maja do 28. maja 1945. Tako so lagali. Ime KONČI se ponavlja skozi celo resnično izpoved.

 

Zato zahtevam za umorjenega očeta:

 

1. REHALIBITACIJO
2. Vrnitev dobrega imena LEGVART.
3. Natančno izpolnjen: MRTVAŠKI LIST
4. Točen kraj in mesto, kjer je oče pokopan.
5. Povrnitev škode, kar so nam pokradli.
6. Kazensko obsodbo krivcev.
7. Mama ni nikoli za očetom dobila pokojnine .

(očetu je manjkalo le 13 mesecev za polno pok. dobo)

8. Eno leto in pol nismo imeli nič, nobenih prihodkov,

mama in pet otrok, drugega, kar so nam darovali še dobri ljudje

9. Za vsa povojna leta: trpljenje, ponižanje, zaničevanje.

10.Še po toliko letih se lažejo, da to ni bilo res. Imam dokaze.

 

Vso to resnico sem zapisal v spomin na mojega očeta Legvart Alojza.

 

Hrastnik, 21.5.1995                                                                     Legvart Alojz