GRAŠKA GORA 2002. in 2003.

    Vir: Velenje, »Naš čas« 12. septembra 2002
    Tradicionalno srečanje borcev in planincev na Graški Gori
    V svoji sredini so posebej toplo pozdravili Ivana Dolničarja, častnega predsednika borčevske organizacije, mag.Slavico Tovšak, podpredsednico Planinske zveze Slovenije, koroške partizane, člane združenja Sever, poslance, svetnike in župane, ki so si vzeli čas in prišli na Graško Goro…
    Predsednik območne borčevske organizacije Bojan Kontič je zatrdil, da Graška Gora je in ostaja simbol junaštva in da žrtve vojne ne bodo nikoli pozabljene. Častni govorec, župan mestne občine Velenje Srečko Meh,… Dotaknil se je odnosov Slovenije s sosednjo Hrvaško, vprašanja meje ter v tej zvezi medlosti slovenske zunanje politike, ki je voda na mlin sosedov. Med svojim govorom so ga večkrat prekinili aplavzi in glasno pritrjevanje njegovim besedam.
    Tako kot je bil večkrat na podoben način prekinjen tudi Jože Povše, podpredsednik območne borčevske organizacije, ko je prisotnim bral protest naslovljen na Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, kjer nastaja projekt z naslovom Od kljukastega križa do rdeče zvezde. Borcem se zdi nesprejemljivo enačenje napadalca in napadenega, rablja in žrtve, zatiralca in upornika. Prepričani so, da je tudi v nasprotju z nacionalnimi interesi mlade slovenske države in v domačem okolju ne more prispevati k spravi…

     

    Borci ogorčeni nad Koroškim pokrajinskim muzejem
    Razlog: projekt »Od kljukastega križa do rdeče petokrake zvezde«

    »Po osamosvojitvi Slovenije se desnica in kler poslužujeta različnih načinov delovanja, da bi domobranstvo oprala njegovih nečastnih dejanj zgrešenih med II. svetovno vojno. Tudi preko civilnih združenj, muzejev in drugih ustanov vplivajo na poskus predrugačenja zgodovine na Slovenskem.

    Eden takih lažnih projektov pod naslovom »Od kljukastega križa do peterokrake zvezde« se je porodil v Koroškem pokrajinskem muzeju Slovenj Gradec, v projektu pa sodeluje tudi muzej iz Kranja. Drugi muzeji v Sloveniji se projektu niso pridružili v prepričanju, da je projekt ponaredek zgodovine. Kar pa je še posebej vprašljivo, je, da je financiran iz donacije Evropske skupnosti, programa Phare.
    Ne moremo in ne smemo dovoliti, da se kljukasti križ okupatorja enači z zvezdo, ki je bila simbol boja proti okupatorju. Prav tako se ne moremo strinjati, da se v projektu okupatorja in njegove pomagače tretira kot rešitelje in se zamolči njihova zločinska početja, partizansko vojsko pa prikaže kot barbare, ki so neusmiljeno pobijali nedolžne okupatorjeve krvnike. Tako početje omenjenih muzejskih ustanov gre še najbolj na roko avstrijskemu svobodnjaku Heiderju, ki še dan današnji terorizira Slovence, ki so ostali onkraj države meje. Zaradi tega udeleženci na Graški Gori naslavljamo na Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec in na vse ustanovitelje tega muzeja ogorčen protest.«
    Protest je na Graški Gori prebral podpredsednik Območnega združenja borcev in udeležencev NOB Velenje, Jože Povše.

     

    PIETETA: Ko je za dan mrtvih 1990.leta poplavno deževje na Graški Gori povzročilo zemeljski plaz, ki je zaprl pot proti Mislinjski dolini, se niti ni slutilo, kaj jih čaka ob sanaciji zemeljskega plazu. Molk za javnost je bil preglasen z Graške Gore, ne tako kot ob proslavah.
    Ko so prišli gradbeni stroji, da bi odstranili plaz, so takoj morali prekiniti gradbena dela. Plaz je bil za javnost skrivnost, naredili so novo cesto. Delo so opravili »zaupni delavci«.
    Torej tovariši, toliko masovnih grobišč je raztresenih po slavni planoti Graški Gori, da niti nimate pregledne karte, koliko je bilo vsega tega, ali pa vas je prevzela slast slave »VEČNOSTI«.
    Ko se vršijo zimska gozdna dela, rušenje dreves, ne mine sezona, da nebi deblo »odkrilo« kakšno leglo (človeške kosti) ob drsenju v dolino (po več kot 50-tih letih). To so le ostanki vojnega in pa predvsem mirnodobskega »odkrivanja« pomorjenih sodržavljanov. Pojem »LJUDSKA MILICA« še danes mnogim povzroča mrzlico v žilah, kaj vse so ti »pajdaši« počeli v svoji službi - gozdarjenju.
    Muzejska razstava v Koroškem pokrajinskem muzeju je zvabila med drugim tudi mnoge organizirane borčevske obiske, nekateri pa so že s seboj prinesli »pisno protestno noto vtisov«, da jim ni bilo potrebno vpisovati na kraju samem, kajti bili so že vnaprej dobro organizirani. Žal pa so mnogi med njimi, borci, ki so mlajši kot naša polpreteklost.