Ob samem odpiranju spletne strani PIETETA se pojavi nekaj slik. Ob nadaljnjem brskanju po spletnih straneh se med drugim prikaže slika nekega že delno porušenega gozda. Ta posnetek je bil napravljen 1999-03-13 na Bohovem, kjer poteka (ne)znani protitankovski jarek. Prav na tem mestu je bilo ekshuminarih na razdalji 70m onih 1.179 okostnjakov.
Protitankovski jarek od proge Maribor - Pragersko pri Bohovem ter mimo Dobrave do dravskega kanala je dolžine 3km, celotni protitankovski kanal od Drave pa do Pohorja okoli 6km.
Domneva se, da je jarek od proge pa nekje do konca Dobrave napolnjen z žrtvami. Na dolžini manj kot 70m (trdili so, da na tej trasi ni nič!!!) na odprtem kanalu je bilo ekshumiranih 1.179 trupel, kar nam da grozljiv izračun, da je na dolžinski meter zagrebljeno 17 trupel. Tako so nekateri preračunavali kot otroci v osnovni šoli, pa so prišli do številke preko 40.000 žrtev v domnevni dolžini kanala. Kanal je na kartografskih kartah označen kot presahli potok, še danes se tako vidi na terenu, neznanci pa ponekod še vedno prižigajo sveče. Poskusne sonde so tudi vidne.
Ob ustanovitvi mariborskega NOB muzeja je bil tovariš Ž.M. imenovan za prvega in še 25 nadaljnjih let za ravnatelja NOB muzeja. Ne prvi in tudi ne drugi Ž.M. ničesar nista vedela o teh strahotah na področju Bohova-Dobrava. Taki ljudi bi naj bili tvorci zgodovine? Ne, rdeči že ne!

Priložena skica, staro že preko deset let, kjer je jasno in razločno vidno, kje so zagreblji več deset tisoč trupel rdečega nasilja. Sicer pa, noben zgodovinar še ni našel grobišče!

Že nekaj desetletij star podatek nam pove o skrbno varovanem rdečem nasilju, je oni ob gradnji novega mariborskega pokopališča na Dobravi. Pri zemeljskem delu so stroji odkrivali številne okostnjake. Delavci so se upirali takemu grozljivemu prizoru: neposlušne delavce so zamenjali z drugimi rdečimi delavci. Nekatere izkopavajo z žličko za kavo, druge z buldožerji?

Desetletja je raziskoval in skrbno zapisoval razne informacije o komunističnih zločinih iz 1945. znan mariborski dr.prof. M.Š., ki je bil že pokojni v času začetka gradnje mariborske obvoznice pri Bohovem. Cenjena knjiga je bila natiskana tri leta po avtorjevi smrti. Kaj in kako pa je delala policija in tudi tožilstvo v tem istem času po osvoboditvi (1945. in tudi po 1991. letu), naj vsak sam presodi: uničevali so in prekrivali podatke svojih mentorjev in 2003. ni nič drugače!

Ročna skica prikazuje precizno lokacijo masovnega morišča in grobišča na Bohovem. Fotografija z rdečim krogom pa prikazuje točno lokacijo ekshumiranih 1.179 trupel, kjer danes poteka avtocesta. Na zemljepisni karti je prikazano širše področje, v samem rdečem krogu na sečišču vertikalne črte in nekoč gozdne poti poteka sedanja avtocesta, kjer je 1999. nastala naslovna slika že delno porušenega gozda. Objekt, ki se nahaja v levem spodnjem rdečem krogu, je nekdanje in še današnje črpališče vode, oddaljeno od več desettisoč trupel samo 80m !!!! (?).

V omenjenih protitankovskih jarkih na Teznu naj bi bili večinoma pobiti Hrvati. Maribor je bil zelo verjetno njihova zadnja postaja, ker je okrog štiri metre globok in okrog sest metrov širok protitankovski jarek, ki je obkrožal jugovzhodno obrobje mesta - naj se sliši se tako kruto - olajšal likvidatorjem množično morijo, saj jim je prihranil kopanje grobov in je bilo možno v jarek pometati zelo veliko trupel. S pokrivanjem teh grobišč se niso kaj prida trudili, saj nam je te dni pripovedovala znanka J. M., ki je takoj po vojni delala v bližnji tovarni (poznejšem Tamu), da so med hojo na delo morali na cestnem odseku, ki je bil najbližji moriščem, tiščati robec na nos, ker je neznansko zaudarjalo. Povedala nam je tudi, da je Šeruga, delavec te tovarne, ki je imel hišico ob Ptujski cesti, nekaterim sodelavcem zaupal, da se je neko noč k njemu privlekel v nogo ranjeni Hrvat in mu povedal, da je zadet od strojnice padel v jarek in da so nanj popadala trupla tovarišev. Ko ni bilo več straže, se je izkopal iz kupa trupel in pobegnil. Šerugova žena mu je s trakovi raztrgane rjuhe povila rano, nato sta mu zakonca opisala poti, po katerih bi lahko - stran od glavne ceste - prišel do Hrvaške. Ali je prišel tja, nista nikoli izvedela.

Zanemarjena domnevna grobišča Hrvatov
Preseneča nas otožno dejstvo, da vseh omenjenih domnevnih grobišč doslej nihče ni niti registriral, kaj šele preiskal. Območje, kjer naj bi bila hrvaška grobišča, je skrajno zanemarjeno, saj je tam, kjer je bilo nekdaj začasno "taborišče" Hrvatov na prostem pri po ameriškem bombardiranju požganih barakah tovarne letalskih motorjev, je sedaj smetišče. Bivši protitankovski jarek ni lahko prepoznaven, ker sta ga prerasla drevje in podrastje in ker so bili nekateri deli jarka očitno zasuti. Tako globoki jarki sicer ostajajo dobro opazni celo po 50 letih, o čemer pričajo bombni lijaki v istem Stražunskem gozdu.

Najmanj, kar bi morali narediti civilizacijskemu ravnanju v prid, bi bilo, da bi zaščitili in spodobno uredili to območje. Pravična bi bila tudi raziskava, ki bi zarisala vsaj obseg grobišč, ker se štetja ubitih v bližnji prihodnosti verjetno nihče ne bo lotil. Po zaslugi Antona Rousa - takrat predsednika izvršnega sveta mariborske občine - so navkljub nasprotovanju nekaterih po zamisli arhitekta Vlada Emeršiča na mariborskem novem pokopališču v Dobravi postavili piramido iz pohorskega tonalita (s stranicami osem krat osem metrov), na kateri je napis: "Mrtvim v spomin, živim v opomin" in pod njim še: "Po 9. 5. 1945". Ta spomenik so slovesno odkrili 1. novembra 1990, nagovor je imela županja Magdalena Tovornik , blagoslovil pa je spomenik mariborski škof dr. Franc Kramberger. K temu spomeniku prihajajo hrvaški svojci pobitih z venci večkrat na leto in vsak 1. november in kdaj pa kdaj tudi hrvaške uradne delegacije. Ta dan slovesno položi venec pred spomenik tudi predstavnik mariborskega županstva.

Neutemeljeni hrvaški očitki
Gradnja avtocestne obvoznice okoli Maribora in omenjeni očitki novinarja Večernjega lista Zvonimira Despota pa so ponovno spomnili na povojne žalostne dogodke. "Cesta ne bo tekla po grobovih ustreljenih, saj bo speljana tudi do 200 metrov stran," nam je zatrdil Angel Polajnko z ministrstva za promet in zveze. "To sem večkrat povedal tudi novinarju Večernjega lista, a je kljub temu napisal drugače."

Ker pa je možno, da so katerega od ustreljenih vrgli tudi v jarke, ki so bili pri protitankovskih izkopani za nemško pehotno obrambo, ali se kam drugam, je bilo Darsu naročeno, da poskrbi za pregled avtocestne trase na delu, ki bo speljan skozi Stražunski gozd. "Naši delavci bodo po tej trasi opravljali preventivna izkopavanja. Vse bomo izvedli tako, kot velevajo mednarodni predpisi za taksna opravila," nam je razložil Franc Podrekar, direktor mariborskega Pogrebnega podjetja. "Če bodo našli človeške posmrtne ostanke, bomo poklicali preiskovalnega sodnika in mrliškega oglednika, da bosta skušala identificirati pokojnega. Če bosta za koga ugotovila, kdo je, bomo skušali najti svojce, za neznane pa bomo predlagali, da bi jih pokopali pri spomeniku tem žrtvam."

To civilizirano ravnanje pa ne bo potisnilo v pozabo dejstva, da je bilo obrobje Maribora prizorišče grozljivega zločina, ki ostaja neznanka, kar zadeva storilce in njihovo kazen, in da po vsej verjetnosti ne bomo nikoli izvedeli, koliko pomorjenih ljudi leži v Stražunskem gozdu.

 

Ispod mariborskog vodocrpilišta(!?) pokopana su 5173 partizanske žrtve
MASOVNA GROBNICA ISPOD VODOVODA
SJEČANJA DRAGANA TRUHLIJO
PišeTajana Marinčić

- 14. svibnja je. Svanuo je još jedan prekrasan dan. Probudih se ja, pipam po sebi, vidim, još sam živ. Oko mene domobrani. Mali, vikne jedan, umalo ti noćas ne ode. Kuda čiko, upitao sam ga. Uperi on palac u nebo i kaže "tamo gore". Priča on meni kako su nas noćas partizani regrutirali. Tko nije imao dokumente da jer domobrann, odmah su ga izvodili iz logora, strpali u kamion i nekud odvodili. Tebi su mali, kaže mi, došla dva partizana. Jedan te pokušao probuditi, šamarao te i udarao u nebra, no nije mu uspjelo. Drugi mu je tada rekao da te pusti. A kako nisam imao dokumente, završio bi u kamionu. I ležao bih sada a ovom rovu - ptiča Truhli. - Zašto su ih skidali do gaća, pitao sam jednog partizanskog vođu. Bilo je šteta odijela, rekao mi je, dodavši da su nas sve tada vodili kao „ustašku i damobransku bandu" - rekao nam je Dragan Truhli.

SVJEDOK POKOLJA
Dragan Truhli (na slici lijevo) preživio je kao dječak streljanje u Tezenskoj šumi. Alojzija Potočnik sječa se masakra kraj svoje kuče iz 1945. godine.

Bježimo iz zarobljeništva u Bleiburgu. U našim nogama već je 300 kilometara gladi i žedi, no još smo živi. Ide kolona, a u pozadini se začuje pucnjava. Ubijaju, prođe tihi šapat. Moj brat i ja dali smo se u trk. Padaju oko nas, no mi još trčimo. Trčimo naš maraton, za goli život. Maribor! Vidimo oznaku na jedva prohodnom putu kroz Tezinsku šumu. Bilo je to 13. svibnja 1945. godine.

Prvi put ugledam pobjednike, komuniste sa zvijezdom. Počelo je dijeljenje nas preživjelih: domobrani na jedna vrata, ustaše na druga, časnici na treća i civili na četvrta. Ostalih nije bilo. Samo mi jedva preživjeli i tisuće mrtvih - prisjeća se svoga križnog puta slikar povjesničar i pisac Dragan Truhli.

- Tu su ih streljali, evo, kod vodovoda. Bilo je strašno: Moj suprug Felix, koji je tada imao 21 godinu, čak ih je i pokapao. Nesretnike su danima dovozili kamionima i ubijali ih - prisjetila se starica Alojzija Potočnik, čija je kuća smještena u neposrednoj blizini, a s kojom smo razgovarali ovih dana.

Ekshumacija zbog autoceste
Te su žrtve, točnije 5173 stradalnika, dodaje Truhli, pobacane u rov koji su zarobljenici sami iskopali u Tezinskome gozdu. U gotovo 400 metara dugome rovu, koji se proteže šumom u neposrednoj blizini Maribora, ostalo je još četiri tisuće žrtava. Naime, prilikom gradnje autoceste Maribor - Ljubljana ekshumirane su 1173 žrtve, čime je sanirano oko 70 metara spornoga rova. Ostatak masovne grobnice još čeka ekshumaciju, osobito zato što je iznad tog rova vodocrpilište mariborskog vodovoda! Drugim riječima, Mariborčani piju vodu iz vodovoda koji se proteže iznad masovne grobnice.

- Prije 40-ak godina radio sam sa stručnjacima iz Geofizike na istraživanju vodonosnog sloja za mariborski vodovod. Istraživanja sam obavljao geoelektričnom metodom. Mjereći u Tezinskoj šumi, dobio sam neobične rezultate. Zaključio sam da ispod površine ima nečega. Metala ili nekih kostiju, nisam mogao otkriti. Do mene je sjedio vozač ekipe Ljubo Vajdić koji mi je rekao daje 1945. ovdje bio kao partizan te da je stražario i čuvao zarobljenike. Pričao nam je kako su točno na tom mjestu vojnici NDH ubijani i bacani u jamu. Bilo ih je nekoliko tisuća, pričao je Vajdić. Tada mi je postalo jasno zašto mjerenja daju čudne rezultate - rekao je geofizičar Pero Slišković.

- Nakon tog razgovora, otišao sam detaljnije istražiti teren. Obilazio sam područje s topografskom kartom u ruci, kada sam odjednom čuo povik: Stoj! Stao sam kao ukopan i pred sobom ugledao puščanu cijev u ruci vojnika. Doveo me do barake u kojoj me neki oficir pitao što radim. Rekao sam mu da obavljam istraživanja za mariborski vodovod. Na to su me odveli u vojno zapovjedništvo, gdje me general pustio tek nakon četiri sata. Daljnje istrage nije bilo. Radovi su tada, šezdesetih godina, obustavljeni na zahtjev vojske - prisjeća se Slišković.

 - Kako reći Mariborčanima da piju vodu iz grobova?! - pisao je novinar Srečko Niedorfe u svom napisu za slovenski list Večer još 14. studenoga 1990. godine. Niedorfer je još tada napisao i da bi Hrvati rado vidjeli koliko je njihovih pobijeno pokraj Maribora, u šumi koja zbog masovne grobnice predstavlja i potencijalnu ekološku bombu, jer su žrtve pokopane ispod vodovodne postaje. Mariborčani su na taj članak žestoko reagirali, a vlasti su im, kako u daljnjim napisima ističe Niedorfer obećale ekshumaciju svih žrtava. No, kako doznajemo, obećanja su bila lažna, budući da četiri tisuće žrtava još leži pod mariborskim vodovodom.

Nadležni bez komentara
Peter Leopski, pomoćnik direktora mariborskog vodovoda odbio je bilo što reći o cijelom slučaju. Iz slovenskog, državnog odvjetništva, odnosno tužilaštva, također nismo uspjeli dobiti adekvatan komentar - Nemamo komentara - bilo je sve što smo uspjeli čuti. Do sada se, koliko nam je poznato, o slučaju masovne grobnice u Tezinskoj šumi očitovala jedino slovenska Vlada, i to na upit Dragana Truhlija. U svom odgovoru objavilaje da su se stradanja u mjestu Bohovi, točnije u Tezinskoj šumi, dogodila prije kapitulacije 9. svibnja 1945. Dragan Truhli i nekolicina svjedoka, međutim, izričito tvrde da je točan datum pokolja u Bohovi bio 13. svibnja i da su se stradanja nastavila sve do 18. svibnja 1945. godine. Hrvatsko Ministarstvo za javne radove, obnovu i graditeljstvo uputilo je prošle godine Truhliju dopis u kojem, među ostalim, stoji i da je ministar za javne radove, obnovu i graditeljstvo ovlašten da u ime Vlade potpiše ugovor između Vlade RH i Vlade Republike Slovenije o uredenju grobova ratnih i poratnih žrtava. Ugovor ima 16 članaka, a u prvom je ćlanku navedeno da su dvije vlade dogovorile da će osigurati trajnu zaštitu ratnih groblja, kao i pojedinačnih i skupnih grobnica. Pa ipak, do dana današnjeg, na obilježavanju masovne grobnice u Tezinskoj šumi nije učinjeno praktično - ništa.
Unatoč obečanjima, grobište je i dalje neobilježeno

PIETETA:
Namerno nismo prevedli ta članek v slovenščino, naša spletna stran je dvojezična, katero ni problem razumeti tako eni kot drugi govorni skupini. Vprašanje je spet novo grobišče.
Preprosto vprašanje je, koliko je še neobjavljenih lokacij masovnih morišč in grobišč v tej okolici Tezno - Bohova? Preživeli g.Truhli govori o jami, ki so jo žrtve najprej izkopale, nato pa same končale v njej. Torej. preživeli g.Truhli in ga.Potočnik ne govorita o proti tankovskem jarku, govorita o na novo izkopani jami. Število žrtev je vendar popolna neznanka za vse nas.
Zanimive so trditve takratnega prepričevanja »uradnih izjav«, da obvoznica gre mimo grobišča dobrih celih 200m. Slika objavljena v zagrebškem listu NEDJELJNI JUTARNJI LIST, štiri leta kasneje 14.rujna-septembra 2003.leta pa opozarja na lokacijo nekoliko proti Mariboru od avtoceste, ali severneje od zaščitne ograje. Morda preživeli ne ve za to?no lokacijo?
Ko posamezniki in novinarji javnosti naštevajo nadrobno dogodke iz maja 1945. leta, je državno tožilstvo na kavici pri svojih mentorjih. Smo pa že »ANNO 2003.«, še malo pa konec!?
Priložena ročna skica tu v PIETETI pod lokacijo »Tezno Bohova« pa je nastala že pred leti, dosti prej, kot je bil odkopan proti tankovski jarek 1999.leta z 1179 okostnjaki.
Morda bodo neka nova gradbena dela nekoč dala odgovor preživelemu g.Truhliju.