Kako lahkotno in hkrati cinicno je potekalo poznejse sojenje trgovcem pa tudi drugim, kaze primer trgovca Malavasica iz Vrhnike. Ozna ga predhodno niti aretirala ni. Prejel je sodno vabilo po posti in v dobri veri, da ni nicesar zagresil, med vojno pa celo s prehrano in tekstilom pomagal partizanskim druzinam, sedel na dvokolo in se odpeljal na sodisce v Ljubljano. Kolo je prislonil k zidu in stopil v zgradbo v razpravno dvorano kot svobodnjak. Po nekajurni obravnavi je bil obsojen na smrt in dvorano je zapustil v spremstvu milicnikov kot smrtnjak. Dvokolo, na katerega ni nikoli vec sedel, ga je cakalo se nekaj dni pred sodiscem. Vrhovno sodisce je njegovo pritozbo zoper sodbo zavrnilo. Cez nekaj dni je ze bil odpeljan na strelisce ob Dolenjski cesti in ustreljen. Komunisticni sodniki, pretezno laiki, sem in tja pa tudi kaksen pravnik, so smrtne in dolgoletne zaporne kazni izrekali »v imenu Ljudstva« kot po tekocem traku. Katero Ljudstvo je bilo to, se do danes ni nihce natancno analiziral. Za demokraticne rezime, v katerih volijo sodnike na svobodnih in tajnih volitvah izvoljeni poslanci v parlamentu, je jasno, da sodnike postavlja Ljudstvo. Kdo je torej postavil sodnike v Sloveniji po koncu II. svetovne vojne in propadu okupatorja? Nova oblast je vzpostavila svoj diktatorski rezim pod formo diktature proletariata. Nastal je komunisticni rezim, ki ni priznaval svobode govora, tiska, zborovanja ter ostalih clovekovih pravic in svoboscin, zlasti demokraticnih svoboscin pri formiranju zakonodajne, izvrsne in sodne oblasti. Tako sodniki niso imeli nobene legitimitete soditi »v imenu Ljudstva«. To »Ljudstvo«, v cigar imenu so izrekali sodbe, so bili le clani in simpatizerji partije, ki je izvrsevala represivno oblast preko svoje organizirane policije Ozne in pozneje Udbe. Ljudstvo je bilo le komunisticno - partijsko »Ljudstvo«, ki je odlocalo o zivljenju in smrti drzavljanov, kar po temeljnih demokraticnih nacelih ni nobeno Ljudstvo. Sodbe bi se morale izrekati v imenu partije, da ne bi zavajali ljudi. Sam generalni sekretar KPJ Josip Broz je v znanem bombaskem procesu v stari Jugoslaviji v Zagrebu zahteval, da mu sodi partijsko sodisce, ker ne priznava burzoaznega sodstva.

(stran 63)

52. …V Ljubljani sta se dve grobisci, in sicer domobransko pokopalisce na Ljubljanskem gradu (bilo je vzorno urejeno, po vojni pa onecasceno) in na ljubljanskem Streliscu. Tam so streljali in nekatere tudi pokopali v letih 1945 in 1946.

To so samo znana mnozicna grobisca, uradno se vedno zamolcana. Obcasno gorijo svece, veckrat je bilo ze postavljeno znamenje v obliki kriza pa so ga neznanci cez noc odstranili. Upati je, da bo zrasel nov rod, ki mrtvih ne bo vec delil na dobre in slabe mrlice in bo tudi ta grobisca pietetno zaznamoval.

(stran 180)

PIETETA:        Morda naslednja informacija dopolni noro pravosodno udbasko pocetje.       

Ko so komunisti razprodali druzbene objekte na Dolenjski cesti st.11, to je sedaj znano strelisce za sportne prireditve, kjer so sedaj namesceni stevilni mali lokali, se je pokazalo, kaj so bili ti nasi velmozje zmozni. Ob rekonstrukciji strelisca so delavci pod tlakom nasli zabetonirano truplo.

            Na prilozeni sliki pa je viden »grudobran za metke«. Ko so kmalu po drugi vojni poskusali urediti 300m strelski rov, so gradbeni stroji odkrili okostnjake, baje so to bila stevilna trupla pobitih nemskih vojakov. Delo so nadaljevali tako, da so kosti odpeljali neznano kam in zopet zamolcali svoje slavno pocetje »v imenu Ljudstva«.