Kopišče, Kamniška Bistrica

    PIETETA: Kopišče, Kamniška Bistrica

     

    Vir: DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, LJUBLJANA - GROSUPLJE, 2000
    Knjiga:
    TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO
             KAMNIK - TEDNI MNOŽIČNIH POBOJEV
    Teh skupin ujetnikov pa za razliko od ujetih nemških vojakov v Kamniku takrat skorajda ni bilo videti. Če je bilo le mogoče, so bile te prikrite očem javnosti. Zakaj? Danes je seveda odgovor na dlani. Tem ljudem očitno že od vsega začetka ni bil namenjen status vojnih ujetnikov - bili so določeni za likvidacijo. Takrat, torej po koncu vojne, se je v okolici Kamnika pričela strahotna morija, kakršne naši kraji v svoji zgodovini ne pomnijo.
    Po spominih so ti grozljivi dogodki potekali takole: že 10. maja je bilo približno 200 m jugovzhodno od sedanje spodnje postaje žičnice na Veliko planino postreljenih 2 kamiona ranjenih ustašev. 11. maja so na Cuzakovem travniku ob takratnem bajerju (danes na kraju južno, blizu cistern, ki stojijo ob Titanu oziroma severno od tovarne Svit) pobili okoli petsto ljudi. Večinoma so bili Hrvatje pa tudi pravoslavni Srbi. Med njimi je bilo veliko žensk. Med streljanjem žrtev na Cuzakovem travniku je prišlo tudi do nesreče. Da ne bi z vzhodne strani prišli do mesta likvidacij nepoklicani ljudje, je vodstvo poslalo v to smer vojaško stražo. Ti stražarji pa o nameravanem streljanju žrtev niso bili seznanjeni. Ko so zaslišali strele s svoje zahodne strani (s Cuzakovega travnika), so, misleč, da so napadeni, začeli v to smer streljati tudi sami. Pri tem naj bi po pripovedi očividcev zadeli štiri vojake, ki so prisostvovali streljanju četnikov in ustašev…
    Iz barak ob postaji, kamor so dovažali vedno nove begunce, med njimi tudi Slovence, so v naslednjih treh dneh, vedno zgodaj zjutraj, vodili peš skozi Kamnik proti Kamniški Bistrici zastražene kolone zajetih Hrvatov z ženami, starci in otroki. Na Kopiščih so jih nato vse postrelili. V bivših nemških barakah ob postaji se je preostalih, že močno sestradanih zapornikov, začel polaščati velik obup. Upravičeno so slutili, kaj jih čaka. Stražarji so jih komaj še obvladovali in nekje med 18. in 20. majem so zaporniki na zahodni strani taborišča začeli lesti preko žične ograje...
    Streljanja ujetnikov iz taborišča ob železniški postaji so se nadaljevala nekako do konca maja. S kamioni so jih vozili v Kamniško Bistrico. Postrelili so jih v glavnem na Kopiščih in tam tudi pokopali. Za vse tam pokopane žrtve naj bi predhodno kopali množične grobove nemški ujetniki. Po nekih pripovedih pa so si morale žrtve izkopavati grobove same, le za zasutje zadnje skupine so bili tja poleg vojakov JA prisilno privedeni tudi nekateri okoliški domačini. V dolini Kamniške Bistrice je za sedaj ugotovljenih 7 skupinskih grobišč. Od teh so štiri (eni trdijo,da jih je pet) zelo velika na Kopišcih, kjer naj bi bilo več tisoč žrtev. Eno grobišče je blizu Kraljevega hriba in dve severno, blizu glavne ceste pod Šimnovim plazom (tam naj bi bilo pokopanih tudi okrog 30 domobrancev). Poleg teh večjih grobišč naj bi bilo med grobišči ob samem zahodnem robu ceste pred nekdanjo drevesnico na Kopišcih in spodaj na bregu jugozahodneje ležečim največjim, okrog 25 m dolgim grobiščem, še štiri, pet manjših grobišč. Omenjeno največje, domnevno časovno zadnje nastalo grobišče na Kopišcih, je zasipalo takrat kar nekaj kamionov na to delo prisilno privedenih ljudi. Vsem je bila zaukazana stroga molčečnost o tem…
    Ti množični poboji so trajali nekako do konca maja ali srede junija. Vedo pa povedati, da so se usmrtitve dogajale še tudi kasneje, vendar v manjšem obsegu (vse leto 1946)…

     

    Kdo konkretno so izvajalci prej omenjenih pobojev? Vse pripovedi kažejo na to, da predvsem borci slovenske 15. brigade XV. divizije JA in borci črnogorske proletarske brigade. Marsikje pa je bila prisotna »pomoč« domačinov, npr. pri Sidolu in na Kopiščih ... Vsi ti našteti so prav gotovo morali za svoje početje dobiti ukaze.
    Druga pomembna značilnost teh pobojev pa je tajnost, v kateri je takratna oblast opravljala to zločinsko delo. Spričo množičnih usmrtitev teh dejanj pred ljudmi seveda ni bilo mogoče povsem prikriti. Večina prebivalstva je bila ob teh pomorih šokirana in prestrašena. Ker je človek takrat lahko hitro izgubil življenje in je pri oblasti veljalo načelo, »kdor ni z nami, je proti nam«, so se ljudje, še posebej glede teh reči, zavili v molk. Ta je trajal ne samo nekaj naslednjih, zelo represivnih let, temveč še tudi desetletja kasneje, celo obdobje komunističnega enoumja, vse do leta 1990… (strani 289-290)
    Prešeren Janez

    Vir: DEMOKRACIJA, 4. decembra 1990
                                   Štirje množični grobovi so na Kopiščih v Kamniški Bistrici (730 Srbov?).
                                    Ivo Žajdela