Vir: DRUŠTVO
ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, LJUBLJANA - GROSUPLJE, 2000
Knjiga: TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO
GROBIŠČA V ZASAVSKEM HRIBOVJU
29. Rimske Toplice: Umikajoči se hrvaški civilisti in domobranci so se tu
ustavili 9. maja 1945. Partizani so jih ob svitu napadli.
OPOMBA: Kolona Hrvatov, zajetih 7. maja med Zidanim Mostom in Laškim, je
bila pomorjena v nekaj dneh. Morili in zakopavali so jih v vsak za to primeren
kraj. Večino teh grobišč so v nekaj letih zamaskirali oziroma pozidali ali
prekrili z navoženim materialom. Ljudje se tega masakra
dobro spominjajo, ne želijo pa povedati svojega imena ali se celo podpisati.
Po njihovem pripovedovanju so bili prvi morilci, ki so jih poslali na Brnico, Črnogorci. Kot se spominjajo, so nosili pletene
črne kape s cofi. Uprli so se temu klanju in odložili orožje. Protestirali so,
češ da niso prišli v Slovenijo pobijat otrok, starcev in žensk. Naložili so jih
na kamione in kot so dejali oficirji - so bili poslani v trinajsti bataljon.
Domnevno počivajo v protitankovskem jarku v Mostecupri Brežicah.
Vir:KRATEK ŽIVLJENJEPIS PREŽIVELEGA DESETLETNEGA OTROKA
KUŽATKO ŽELIMIR - RIMSKE TOPLICE 8.MAJ 1945.leta
Ko sem 8.maja 1945 leta v Rimskih toplicah (Slovenija) težko ranjen, v tistem
trenutku, ko sem skrčen ležal in krvavel v velikih bolečinah in brez pomoči,
vedel sem samo to, da dalje več ne morem. Mislil sem, da je to moj konec. Ni me
mogla potolažiti niti moja mama, saj je ona skupila celo osem ran. Ko danes
tole pišem, razmišljam, kolikšno sreče sem imel od dobljene rane, je bila božja
previdnost, kateri se lahko zahvalim, da sem danes med živimi.
Večer pred 8.5.1945 leta v Rimskih toplicah na manjšem travniku ob cesti smo se
zaustavili, da bi se nekoliko spočili, medtem je po cesti mimo nas tekla kolona
raznih vojakov različnih oblek, med njimi pa številni civilisti in otroci. Z
okoliških hribov je iz gozdov nenadoma bil izveden pravi ognjemet na ta naš
mali prostor, nastala je panika, slišali so se kriki in klici na pomoč.
Napad je bil kratek, nastala je tišina, nato so
se slišali klici »sanitet«. Tako so nekatere matere klicale, prosile za pomoč
za svoje otroke. Noč je bila hladna strašno dolga, rane pa so vse bolj in bolj močno bolele.
Prišla je zora, prvi sončni žarki pa so osvetlili strahote pretekle noči.
Včeraj pomladni zeleni travnik, sedaj pa rdeči in s krvjo natopljen in prekrit
s telesi zmešanimi s konji, na makadamski cesti pa je bilo videti strjeno kri.
Iz smeri zidanega mosta prihajajo nove kolone, ki je za časa napada bila
prekinjena. Z nastankom dneva pa so iz gozdov prihajali partizani, imeli so
angleške uniforme in oborožitev, a govorili so slovensko. Orožje so držali v
pripravljenosti, pomešali so se med nas, nato so histerično kričali in
zapovedovali: »odloži orožje, odloži orožje«!, kar je bilo tudi storjeno, takoj
za tem so se snemale ročne ure, naliv peresa, kraja, neko starejšo žensko je
nek oficir odpeljal za začasno postavljeno stranišče, s hrbta ji strgal nahrbtnik nato pa jo je s pištolo ustrelil v tilnik.
Ni me bilo strah, vse se je tako hitro razvijalo, rane pa so postale bele. Neka
partizanka (nosila je verižico in križ) z imenom Milica, ko me je našla v
takšnem stanju, imel sem samo deset let, nudila mi je pomoč in naredila, da me
se takoj odpelje v bolnico, 15km oddaljeno Trbovlje. To mi je rešilo življenje.
Kasnejše moje raziskave in razna pričevanja, kod dokaz za to strašno noč v
Rimskih toplicah, je tam grobišče za stradale te noči okoli 200 ljudi, večina Hrvati civilisti.
PIETETA: Na sliki Rimske toplice
je preživeli (otrok iz leta 1945.) s svojimi prijatelji.