I. DEL

Matija Škerbec

Krivda rdeče fronte

I. DEL

Zbral in uredil

MATIJA ŠKERBEC

Samozaložba

1954

CLEVELAND, OHIO, USA

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe  Celovec – Klagenfurt, AUSTRIA

PREDGOVOR

Komunistična propaganda je poplavila slovensko domovino in dokaj zunanjega sveta s svojo lažjo glede borbe slovenskih protikomunistov proti rdečemu nasilju med tujo okupacijo in komunistična revolucijo...

            Slovenski protikomunisti so na vsak naičn premalo storili proti komunistični lažmi propagandi in vse premalo razkrinkavali zločinski obraz komunizma. Opravičilo za to je dejstvo, da je obramba resnice proti komunistični laži zela težka.

            V emigraciji je izdaja slovenske knjige zelo draga zadeva, posebno pa je tisk predrag v Združenih državah Severne Amerike. Slovenski protikomunisti pa nimamo na razpolago ljudskega premoženja in ne kakih fondov, da bi mogli izdajali kake obširnejše knjige

            Se večja težava naše obrambe pa leži v tem, da ni v tujini dovolj dokazilnega materiala na razpolago. Večinvm mo gn pustili v domovini, kjer je ostalo je nekaj skritega, drugo pa je dobil o roke komunistični režim, hi ga ali uničuje ali pa ga prikroji oz. preuredi v prid svoje propagande.

            V tujini s moramo pomagati večinoma le s pričami. Pa tudi s temi so težave. Dosti naših prič so pomorili komunisli in nacisti. Prič pa, ki bivajo v emigraciji, imajo večinoma v domovini moje bližnje sorodnike. Kdor pozna brezobzirno komunistično nasilje, bo doumel velik strah mnogih, po vsem svetu raztresenih prič, ki si ne upajo javno nastopiti s svojim pravim imenom zaradi svojih sorodnikov doma. (V zvezi s temi naj omenim, da smo že opazili v ameriških časopisih slike ali smo brar poročila, kako nastopajo pred ameriškim senatnim odborom za ugotovitev komunističnih masovnih umorov pride izza "fetezne xastrtimi obrazi, da bi komuunisti ne mogli ugotoviti njih imen in se maščevati nad njihovimi sorodniki v domovini.)

            Zaradi tega je bilo nujno potrebno, da navajamo v tej knjigi nekatere priče z drugim - privzetim imenom. Vse te priče pa so podpisanemu osebno znane in bodo njih nresnitna imena shranjena v

003

arhivu, da bodo na razpolago bodočim zgodovinarjem ob času, ko ne bo več vladat komunazem v naši domovini.

            Ta knjiga oziroma zbirka spisov pod tem nastovom je nekako nadaljevanje popisov dogodkov med homuhistično revolucijo, ki sem jih dosed j priobčeval v brošurah pod naslovom ;,Rdeča zver, pijana krvi". Nekaterim se ta naslov ni zdel primeren, zaradi tega sem za to knjigo izbral drugačnega.

            V pričujoči knjigi bom skušal še posebej zavrniti najbolj grobe laži, ki jih je nakopičila komunislična propaganda v knjigi "Belogardizem" (napisal F r a n č e k   S a j e), v brošuri "Sv. Urh" in v angleškem jeziku izdanem delu  L o u s a A d a m i t a "The Eagle and the Raots" ("Orel in korenine"), Doubleday dr Company, Ine., Garden City, N. Y., 1952.

            Na vse polvorbe resnice, ki jih v raznih knjigah in brolurah razširja slovenska komunistična propaganda, pač ni mogoče odgovarjati, ker bi bila na to polrehno knjiga, ki bi obsegala več tisoč strani. V tej knjigi bomo obravnavali le nekatere izrazite primere popolnega potvarjanja resničnega stanja, da bo tako jasno razvidno, da komunistična literatura ne zasluži nobene verodostojnosti in da leži vso krivda za bratomorno hlanje iu a vse gorje med tujčevo okupacijo in komunistično revolucijo na "satanovi fronti" - na komunizmu.

C l e v e l a n d, Ohio (USA), o Veliki noči 1954.

Mati.ja Skerbec

004

UVOD IN PREGLED

Kdor hoče razumeti celotni položaj v Sloveniji med tujo okupacijo in komunistitno revolucijo za tasa druge svetovne vojne (1941 do 1945) ter o vseh dogodkih ugotoviti objektivno resnico, mora najprej poznnti bistvo komunizma, njegovo ideologijo in taktiko. Nepo- nanje komunizma (ki si je v Jugoslaviji za časa zadnje vojne nadel lažno in slepilno ime "Osvobodilne fronte"), njegovih ciljev, njegovega načina delovanja in propagande ter njegove popolne nemoralnosti je krivo, da so mu pomagala k zmagi takozva "koristna bu dala", kakor so svoj čas imenovali komunisti sami one komuniste, ki so z njimi sodelovali.

            Ni naš nam n, da bi v tej knjigi v podrobnosti razlagali komunistične nauke in metode. Glede tega danes obstaja dosti svetovne literatnre za v ne, ki se hočejo o vsem tem poučiti. Naš namen je le pokazati, kako je komunizem v Sloveniji dejansko načrtno delal po svojih načelih in metodah.

            K razumevanju vseh dogodkov, ki so se vršili v Sloveniji med okupacijo in komunistično revolucijo v zadnji svetovni vojni, pa je potrebno, da človek dobro pozna tudi celotni okvir vseh svetovnih in domatih dogodkov, v katerem se je vse to vršilo. V tem času je namreč vladala v vsej Iugoslaviji in seveda tudi v Sloveniji strahotna zmešnjava. Komunistitna propaganda in nasilje, okupatorjevi ustrahovalni ukrepi in njegova propaganda, pobijanje naroda in odvajanje v ko«entracijska taborišča ter izseljevanje, razne ideološke in politične struje med protikomunisti, ki so se borileztudi med seboj, vse to je ustvarilo v deželi med prebivalstvom zmešnjavo in psihozo, da se je bilo v nje težko orientirati.

            Bistvo karakteristične propagande je preračunjena laž, ki ne pozna nobene morale, nobenega sramu in nobene poštenosti; ki gradi na psihologiji in na človeški naivnosti. Komunistični propagandist pripoveduje o popolnoma izmišljenih dogodkih vse podrobnosti, na tanko navaja kraj, kjer naj bi se vse to zgodilo, čas, osebe, ki so vse to videle, da oni, ki ne pozna dobro komunistične lažnivosti, skoraj ne more misliti in verjeti, da bi si mogel nekdo vse to izmisliti.

005

Že pred vojno in še posebno med kapitikupacijo je smatral komunizem za svojo prvo nalogo, da pri narodu oblati dobro ime vseh vodilnih protikomunistitnih osebnosti, da jim tako pri narodu vzame zaupanje.

            V tem oziru je naravnost znatilno, kaj vse si je izmislila komu nistifna propaganda o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Tako so n. pr. ob nas znanega komunistitičega štrajka 1. 1936 v Kranju vrgli po ponesretenem štrajku med delavce govorico, da je kranjski dekan Škerbec, preoblečen v orožnika, tolkel s puškinim kopitom po glavah delavcev in jih izganjal iz tovarne, škof dr. Rožman pa da je stal pripravljen na Gaštaju pri brizgalni v unifortni gasilca, da bi pomagal brizgati vodo na delavce v tovartni in jih prisilil, da zapuste svoja mesta. V resnici je bilo precej ljudi, ki so verjeli vse te gorostasne izmišljene laži.

            Med tujo okupacijo v zadnji vojni pa so. komunisti to lafno propagando še povetali. O dekanu Skerbcu so trosili po Gorenjskem vesti, da jaha po Ljubljani na konju v gestapovski uniformi in strelja s strojnico na nasprotnike. Ko je prišel iz Ljubljane nekdo na otiisk v Kranj, so ga ljudje izpraševali, če je videl kdaj dekana Škerbca hoditi okrog v gestapovski uniformi. Med ljudi so vrgti govorico, da imata škof. dr. Rožman in dekan Škerbec tajne sestanke z gestapovci; kjer prodajata slovenski narod nacistom. Nekot je prišel celo bivli dekanov usluibenec skrivaj h gospe Rant vprašat: "Ati sta res pri vas kkof in dekan na sestanku z Gestapom?" Gospa se mu je smejala v obraz, rekoč: "Kaj ste tudi vi tako neumni, da verjamete take bedastoče?"

            Vse m je bilo vendar.. znano, da so nacisti na Gorenjskem zaprli in izgnali vse slovenske duhovnike, da so se jezili, ker niso dobili v roke Bkerbca, s katerega da bi bili rezali jermena. Vsem je bilo zna no, da.so nacisti izropali vse cerkveno premoženje, uničili vse katoliške ustanove, in vendar so mnogi verjeli, da škof in dekan držita z Nemci in da prodajata slovenski narod njegovim najveEjim sovrainikom.

            V svojem arhivu imam shranjeno zanimivo poročilo neke zelo znane osebe iz Gorenjske, ki mi med drugim poroča tudi sledeče:

"V letu 1943 sem dobit v Ljubljano od doma sporotilo sorodnikov in nujuo prošnjo, naj vendar ne delam takih neumn ti in naj tudi ne hodim v družbi Škerbca in njegovih somišlje, ko v domači kraj. Ko sem nato pisal, da to ni res, so mi domafi takoj odgovorili, da, je to dokazana resttiw, podpisana od sedem prič, ki

006

so pod prisego potrdile, da so me skupno s Škerbcem videle na več krajih a Gorenjskem. Te govorice so pa takoj potihnile, ko sem poslal dom v notarsko izjavo, da je vse moje premoženje last tistega, ki dokaže, da me je po izgnanstvu v Srbijo še kdaj videl v domatem okraju.

            Ko so komunisti videli, da so pogoreli s to lažjo, so si izmislili drug načrt, da me spravijo s poti. Poklicali so nekega sorodnika v gozd, kjer jim je moral napisati tri listke, s katerimi me je nujno vabil na zelo važen razgovor na meji v Št. Vidu prihodnjo sredo v jutranjem mraku. Na kraju določenega sestanka so imeli komunisti pripraljene morilce, ki bi me ustrelili. Zanimivo je dejstvo, da je prinesel v Ljubljano to povabilo - gestapoved.

            Po umoru dr. Marka Natlačena so Italijani ustrelili pred njegovo hišo 24 talcev. Ko je gospa dr. Natlačenova izvedela, da na meravajo ustreljati talce, je takoj posredovala na pristojnih mestih, naj bi tega ne storili, ker vendar to niti njej niti umorjenemu možu nič ne pomaga in ker, talci prav gotovo popolnoma nedolžni pri umoru njenega moža. Še isti dan pa je komunistična propaganda vrgla po Ljubljani vest da je dr. Natlačenova brezsrčna in da se je pri Itatijanih pritožila, da so postrelili premalo talcev.

            Na dan pogreba fašistke Ariele Rea - tako nadaljuje ista oseba v svojem dopisu - smo morali povsod, kjer je šel pogrebni sprevod, zapreti okna in jih z zastori zagrniti. V treh pisarniških sobah nas je bito 12 oseb, ki smo skrivaj opazovali pogrebni sprevod. Takoj za krsto smo videli korakati postavnega fašista, ki je baje zastopal fašistično stranko. Drugi dan po pogrebu pride v pisarno uradnica L., o kateri smo vsi vedeli, da zelo simpatizira z "Osvobodilno fronto". Takoj nam začne zasmehljivo in s poudarkom govoriti:

A zdaj ste videli? Tolikokrat sem vam že pravila, pa niste verjeli. Morebiti boste še vedno tajili? Taki ste! Niti tega ne verjamete, kar sami vidite. To je zakrknjenost!"

Nekaj časa jo gledamo, ker ni nihče vedel, kaj hoče povedati.

Pa se zopet zaničIjivo obrne proti nam in reče:

            "Vsa Ljubljana je včeraj videla, da je še1 škof Rožman v fašistični obleki za pogrebom. Vi pa tega gotovo ne boste priznali."

Vsa pisarna je bušnila v smeh: "Ali se vam je zmešalo?"

Uradnica pa vsa užaljena stopi pred nas in prične:

            "Saj sem ga na lastne oči videla; pa ne samo jaz, temveč vsi, ki so pogreb videli"

            Na te besede se je pričelo ponovno vse na glas smejati, kar je dekleta še bolj užalilo. Vprašali smo jo, kako je.prišla do tega mnenja,

007

da je Škof dr. Rožman korakal za pogrebom v fašistični obleki. Na to je povedala, da je opazovala pogrebni sprevod in ji je tam nekdo rekel:

            "Poglejte škofa Rožmana, kako ponosno koraka v fašistični obleki za pogrebom. To je največja sramota za slovenski narod, da imamo takega škofa, izdajalca!"

            Ko smo dekletu nato pojasnjevali, da smo vsi gledali skozi okno ta sprevod iz te sobe in da je res za sprevodom šel najbrž kak fašist iz Italije, je v svoje veliko presenečeuje sprevidela, da je postala žrtev komunistične lažne propagande, ki je takrat vrgla po vsej Sloveniji ven to izmišljotino, da je šel škof dr. G. Rožman za pogrebom v fašistični obleki. Pozneje smo dobili iz Gorenjske in Dolenjske pisma, v katerih so ljudje izpraševali, če je res to, da hodi škof po Ljubljani v fašistični obleki, kar trdijo letaki, ki so jih prines iz Ljubljane.

            Če berete knjigo Louisa Adamiča "The Engle nnd the Rootš najdete tu klasitne zglede komunistične, premi3ljene in uesramne la ne propagande: AdamiE navaja tu točno kraje, osebe, prite o traho nih zločinih, ki da so jih zagrešili slovenski protikomunisti; zlasti p še duhovki. To vse je preračunano za Amerikance, ki ne poznajo razmer v Slovetiiji. Povprečni Amerikanec si namreč ne more misliti, da bi si kdo mogel vse to popolnom zmisliti. Če ne vseh, vsaj nekaj teh navedenih zločinov o morali izvrštiti belogardisti in slovenski duhovniki! Tako si mislijo.

            Komunistitna lažna propaganda se zna namret sijajno prilag, diti položaju in razpoloženju onih, ki jih obdelje. Vzemimo n.pr. to, kako obravnavajo komunisti dogodke pri Sv. Urhu pri Ljubljani. V brošuri "Sv. Urh", ki je namenjena predvsem Slovencem, ki koliko toliko poznajo razmere tam, pišejo, da je tam sto pokopnih žrtev, za Amerikance pa piše Adamič, ki je zajemal iz istega vira, da je tam tisoč grobov; v glasilu ameriške "K. S. K. Jednote" z dne 17. oktobra 1945 piše Š.P. (Štefka Podbevšek ki je tudi dajala Adamiču informacije), da so "posejani grobovi - belogardističnih žrtev - od Sv. Urh tja do Orljega", to je na prostoru kakih 5 kilometrov in bi bilo po tej "trditvi" tam lahko nekaj deset tisoč grobov.

            Tako komunisti pripovedujejo Amerikancem gorotasnosti, ki si jih ne upajo navajati v domačem tisku, ker vedo, da bi se doma tem le osmešili.

- - - - - - - - -

            ^{1) Orlje je majhen kraj nad Lavrico pri Ljubljani.}

008

PRAVI IZDAJALCI NARODA IN DRŽAVE!

            Splošno je vsakemu količkaj izobraženemu človeku znano, da vse komunistitne stranke po vsem svetn delajo in nastopajo po navodilih in diktam iz Moskve. Do preloma med Stalinom in Titom je tndi jugoslovanska in seveda te posebno slovenska komunistična paitija (KP) hodila po stopinjah Moskve in delovala po njenih ukazih.

            Mi imamo polno osobnih prič in tudi komunistične letake na razpolago, ki vsi dokazujejo, da je KP v Sloveniji pred drugo svetovno vojno in tudi 5e med vojno, dokler ni napadel Hider Sovjecske zveze, detala propagando za nacistično Nemčijo, grdila zapadne zaveznike, jim očitala, da so oni krivi vojne, ne pa Hitler. Komunistični propagandistični letaki so v vsej Jugoslaviji pred zadnjo svetov vojo (t.j. l. 1940 in prve mesece v 1. 1941). med jugoslonsko mobilizacijo in med vojno razkrajali bivšo jugoslovansko vojsko, pozivali so vojake, naj se ne bore proti Nemčiji in za kapitalistične Angloamerikance. (Kot vzporeden, podoben primer naj pri tem dejstvu navedem, da so tudi francoski komunasti ob napadu Nemčije na Francijo izdali svojo državo, uničevali orožje in se niso hoteli boriti proti Nemcem; predsednik KP Francije je celo pobegnil v Sovjetsko zvezo - vse to zaradi tega, ker so vse komunistične stranke držale politično linijo Stalina, ki je bil takrat prijatelj in zaveznik Hitlerjev!)

            V tej knjigi boste lahko našli povsod dokaze, kako so komunisti v Sloveniji delali propagando zn Hitlerjevo Nemčijo. Na Gorenjskem in Štajerskem so komunisti sodelovali z okupatorjem, denu cirali narodno zavedne ljudi, gestapovcem, ponekod so celo pomagali pri aretacijali ih izselitvi ter nosili nacistični kljukasti kri.

            Jugoslavija je nekako mesec pred napadom Nemčije sklenila s Sovjetsko zvezo za eznifko poSodbo. Ko pa je Hitler napadel Jugoslavijo, ni Moskva nici z mezincem mignila, da bi branila svoj. za eznico; Stalin je celo dal izgnati iz Moskve jugoslovanskega poslanika in je s tem priznal, da zanj Jugoslvija več ne obstaja. K vsemu temu jugoslovanski komunisti molčali in vse to odobravali, ker so se zvesto držali linije Moskve.

            Genernl Draža Mihajlović je takoj po razsulu Jugoslavije peitel organizirati jugoslovansko vojsko v domovi  za bo bo prati ok patorjn.. V zvezi z njim so tudi v Sloveniji nekateri.oficirji in civilisti pričeli zbirati orožje in se organizirari za odpor proti akupatorju. Knmunisti pa so pričeli odpor proti okupatorju in odšli v gozdove šele po napadu Nemčije na Sovjetsho zvezo. Toda svoje borbe niso usmerili v prvi vrste proti okupatorjem, marveč prati jugoslovnaski

009

vojski v domovini, proti vsem, ki so z njo sodelovali, ter proti nacionalno in krščansko zavednemu prebivalstvu.

            "Belo gardo" so komunisti v  Sloveniji imenovali najprej one četnike oziroma oddelke jugoslovanske vojske v domovini, ki so organizirali in zbirali za borbo proti okupatorju pod poveljstvom generala in vojnega ministra Draže Mihajlovića. To je danes popolnoma dokazano dejstvo, da so pričeli Titovi komunisti v Jugoslaviji državljansko vojno in da oni nosijo vso odgovornost za njo.

            Dokaze za to v Sloveniji nudi celo že omenjena, od komunistil:ne ga režima izdanna knjiga "belogardizem", ki odkrito pripoveduje, da so komunistični partizani likvidirali v okolici \ ovega mesta vse osebe, ki so bile v zvezi z jugoslovansko vojsko v domovini ali ki so kakorkoli delale za Mihajlovićev pokret borbe proti okupatorju ("Belognrdizem", str. 290).

            Prvega so komunisti ustrelili v Ljubljani ing. Fanuša Emra le zaradi tega, ker je ta idealni nacionalist v zvezi z legalno jugoslovan sko vojsko organizirat odpor proti okupatorju. (Glej "Rdeča zver, pijana ktvi", IV. zv). Nato so komunistični čekisti pomorili dolgo vrsto oseb le zaradi tega, ker so sodelovale v odporu proti okupatorju v zvei z Mihajlović vo borbo. Da bi te očite umre po komunistični tudi nekako »legalizirali«, je vodstvo "Osvobodilne. fronte" na predlog Edvorda Kardelja izdalo že septembra 1941 "zakon' o kaznovanju vseh "narodnih zločincev in odpadnikov". Kot take so proglasili vse one, ki so v sklopu z legitimno (zakonito) jugoslovansko vojsko organizirali odpor proti tujemu okupatorjn. Komunistično vodstvo je namreč hotelo za vsako ceno še vnaprej preprečiti sleherni narodni odpor proti okupatorjem, izveden izven Osvobodilne fronte, t.j. izven vodstva komunistične partije. Vse to je točno z in jasno dokazano, kar je priznal v zaporu tudi znani vodilni komunist dr. Vito Kraigher.

            Da so jugoslovanski komunisti hoteli preprečiti vsak odpor proti okupatorju in da so vodili svojo borbo v prvi vrsti proti Mihajlovitevemu osvobodilnemu pokretn in domatemu arodno zavednemu prebivalstvu, je danes svetu splošno priznano dejstvo. Naj tu. navedem kot dokaz za to le tri knjige: R. H. Marhham, "Tito's lmperial Communism", University of North Carolina: Franz Borhenau, "Europenn Comm ", Harper & Brothers Publishers, New York 1958; in Albert B. Seitz, »Mihajlović - Hoax or Hero?« ("Mihallović - v vec ali junak7"), Leigh House Publishers, 79 Blenheim Road, Columbus, Ohia, 1958.

            Alberl Seitz je bil poslan k štabu generala Draže Mihajlovića kot amerifhi.opazdvn.lec in je na svoje lastne oči videl to tudi v tej knji

010

gi napisal, kako so Titovi partizani vpadli Mihajlovićevim četnikom v hrbet med njihovo (t.j. četniško) borbo proti Nemcem in da so prav oni splošno preprečevali Mihajlovićeve akcije proti Nemcem. Titovci so kazali najmanjše volje, da bi napadali Nemce, pač pa so napadal Mihajlovićeve čete, ki so se morale nato umakniti, ogrožene od Nemcev in Titovih partizanov. Seitz je na lastne oči videl, kako so Titovci pobijali srbske kmete, ki so simpatizirati z Mihajlovitevo jugoslovansko vojsko v domovini.

            Kasneje je ta ameriški opazovalec zašli med Titove partizan je tudi pri njih ugotovil, da morijo kmete in pristaše Mihajlovifeve borbe proti okupatorju. Opozoril je nato ameriško vrhovno komando, da Tito uporablja orožje, ki mu ga dobavljajo Amerikanci, ne za borbo proti Nemcem, marveč v prvi vrsti.v ta namen, da uniči Mihajlovića in njegovo borbo proti okupatorju.

            Vse to pa ni nit pomagalo, ker je bila angleška misija pri Mihajloviću za Tita. Angleži so ameriško misijo zelo ovirali pri delu in opazovanju in tudi zveze z Mihajlovićem. Albert Seitz poudarja v svoji knjigi, da je smel govoriti z Mihajlovifem le vprifo angle5kega kolonela (polkovnika) B.

            Na straneh 29 in 30 pripoveduje v svoji knjigi, kako se je udeležil pohnda Mihajlovifevih čet proti Nemcem pri Sarajevu, kjer so razstrelili most čez reko Lim. En teden kasneje pa je britanska obve5čevalna služba poročala, da so Titovi partizan razstrelili ta most in svet je temu verjel. Pri Mihajtovićevem štabu so bili trije ameriški opazovalci in ti so poročali, da so njegove čete zavzele Višegrad in Rogatico ter razdrle most čez Drino, angleška radijska služba pa je kljub temu nato vse to delo pripisala Titu.

            Seitz se je ob priliki heogrnjskega procesn proti Mihajloviću ponudil, da bi pričel v Beograd in pričal za Mihajlovića, a je Tito preprečil njegov prihod v Beograd. Na procesu bi bil Albert Seitz jasno pričal, da so vse obtožbe Titovega sodišča proti Mihajloviću brez podlage.

*

Fraz Borkenau je izpreobrnjen bivši komunist. Naj iz njegove knjige navedem le nekatere, z dokumeriti dokazane ugotovitve. Takole piše:

            "Pred izbruhom vojne med Hitlerjevo Nemčijo in Sovjetsko zvezo je Titova politika proti vojni pomagala na Balkanu Hitlerju. Ta politika je prišla do izraza v resoluciji pete jugoslovanske partijske konference v oktobru l. 194o. Ta zahteva nevtralnost Jugoslavije,

napada vpliv Britanije na Balkanu, obsoja usodo Grčije, ki je po-

011

stala le orodje Londona." (Str. 844). - "V Črni gori so komunisti organizirali desertacije iz jugoslovanske vojske in prirejali Protivajne demonstracije za Hitlerja in Mussolinija v Cetinju, Nikšiču in Kolašinu ter drugod v smislu pakta med Stalinom in Hitlerjem." (Str.845).

            Aprila l. 1941 je izdala jugoslovanska komunistična partija proglas, ki je proglašal Simovićevo vlada kot skupino ljudi, ki se poslužuje Jugoslavije kot orodja angleških imperialistov. (Str. 350)

            26. oktobra 1941 sta sklenila Tito in Mihajlović nekak sporazum o skupni borbi proti akupatorju. Toda ta sporaz so Titovci držali le en teden. Skovali so lažnive "dokumente", da sta se Mihajlović in Nedić dogovorila, da bosta skupno napadala komunistične partizane, da bi tako "opravičili" napad na Mihajlovića sredi borbe prori Nemcem. Dejstvo je, da je Tito pričel napadali Mihajlavića na Ibru dne 2. novembra 1941; tako je Tilo pričel sredi boja proti okupatorju državljansko vojno! - Partizanstvo kot samostojna narodna organizacija se je dvignilo ne kot kako protinemško, marveč kot protičetniško gibanje. Korespondenca med Stalinom in Titom jasno dokazuje, da se je Titova borba v začetku usmerila prvenstveno proti Mihajtovićim četnikom, kar je takrat celo Moskva obsojala. Moskva je v svoji depeši z dne 5. marca 1942 Titu jasno povedala, da je on odgovoren za spor z Mihajlovićem. (Strani 359-363).

            Tudi akti samega Moše Pijada ugotavljajo, da je bila Titova vojna primarno (prvenstveno) proti četnikom, v kasnejši dobi proti drugim komunističnim nasprotnikom doma, medtem ko je vojna proti Nemcem včasih stopila celo v ozadje. (Stran 365-366).

            Nemci bi bili z lahkoto uničili Titovo "osvobodilno" vojsko, če bi bili to hoteli. Nikdar se proti Titu ni borilo več kot tri ali štiri divizije ob istem času. Samo enkrat je vrgla Nemčija prvovrstne padalce v borbo in takrat z uničujočim uspehom šele spomladi l. 1944 v Drvarju razbila glavni komunistični štab, Tito sam pa se je komaj rešil s svojim begom k Angležem na Vis.

            Član Hitlerjeve tajne abveščevalne službe Walter Hagen je napisal iz lastnega opazovanja knjigo "Die Geheime Front", NibelungenVerlag, Linz und Wien 1. 1950, kjer na srraneh 268 do 268 piš, kako je Tito poslal k nemikemu vrhovnemu komandantu v Zagrebu generalu Glaise von Horsteunu-u. svojega zaupnika generala Ljuba Velebita s ponudbo, da bi se nemško vojno vodsevo zvezalo s Titom, da bi tako Angloamerikance skupno zavrnili nazaj na morje, te bi se izkrcali na jugoslovanski obali z namenom, da osvobode Jugoslavijo.

Vse to potrjuje tudi Franz Borkenau v svoji knjigi na strani 380.

012

Da so bili torej Titovi partiza in norodni in državni izdajalci, je jasno dokazano in po svetu danes že aplošno znano.

            Toda bili so tudi

ROPARJI IN MORILCI

            Kmalu potem, ko so odšle ven v gozdove prve komunistitne edinice pod lafnim m "Osvobodilne Ironte" (OF), ao pričele po vsej deželi izvajaci najstrašnejše nasilje z ropi in umori. V Ljubljani so prićeli z atenlafi in umori ie jesena l. l991.

            Komunisti in njih zavezniki v Sloveniji so cakoj ob pritecku svo: jega "osvobodilnega gubanja" sestavljali sez e oseb, ki so jih dolotili za oritev oziroma likvidadjo, kot sourekli. Na te likvidacijske liste so prišli predvsem člani jugoslovanske vojske v domovini oziroma Mihajlovitevi temiki, duhovniki, ki so odlotno nastopali proci komuniscitni ideologiji, tlani Kacoliške akcije in sploh zavedne v dilne osebnosti, o katerih so ratunali, da jih komunisci ne bodo mogli nikdar pridobici za sodelovanje.

            V komunističnem arhivu v Ljubljani so kasneje protikomunisti našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in se~ ame oseb, ki so bile dolotene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, co je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov dolotenih nekako 50.000 - reci in piši: petdeset tisot - oseb za umoritev ("likvidacijo").

            V obtini Stari trg pri Rakeku so mdi našli tak semam oseb, ki so bile določene za pokolj: med okrog 4.500 prebivalci te občine je bilo zaznanih okrog 500 za likvidacijo in so jih nato komunisti nekako toliko res pobili.

            Iz oktine Cerklje pri Kranju imamo m prito, Grkmana Petra iz Spodnjega Brnika, ki je v pričetku sodeloval z Osvobodiltio fronto, mislet, da je to res narodno-osvobodilno gibanje, kasneje pa se je od nje lotil, ko je spoznal njen pravi obraz. Ta prita je videla pri voditelju OF v Cerkljah Julčetu Lapajnetu seznam oseb iz cerkljanske obtine, ki so bile dolotene za pokolj. Na tem seznamu so bili sam odlitni in vodilni faneje iz kacoliškega prosvetnega druševa, vsi odločni nasprotniki nemškega okupatorja. Ti poboji bi se morali po naročilu Julija Lapajneta izvršiti že novembra 1941, pa jih je prepretil Grkman, ki je bil takrat še komandant oddelka Osvobodilne fronte.

            Iz izjav prit v tej knjigi je ruvddno, da so komunisti po vsej deleli sescavljali take likvidacijske lisce.

013

            Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umo- rili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drogih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistiEno revolucijo, nam popolnoma zanesljive priEe podajajo isco sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, dasi ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kaieca oba zapisnika v tej knjigi.

            Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komuniscičnemu nasilju.

OBOROŽEN ODPOR PROTI NASILJU

            KomunistiEne tolpe so rvodile svojo "osvobodilno borbo" že od pričetka proti domačemzi prebivalstvu, da bi ga ustrahovale z nasiljem in da bi uničile vse vodilne naspromike in one, o katerih so komunisti sodili, da ne bodo nikdar šli z njimi.

            Pri uničevanju slovenskega naroda in njegovega premoženja pa sta kakor po nekem sporazumu sodelovala oba - akupator in komunistične tolpe. Te od pričetka sploh niso bile vsled svoje maloštevilnosti sposobne, da bi izvršile kako vojaško akcijo, ki bi imela kak pomen in bi napravil kako škodo voražniku-okupatorju.

            Vse akcije komunističnih tolp so imele predvsem namen dražiti okupatorja, da bi ta zaradi teh vojaško brezpomenbnih nastopov izvajal represalije nad nedolžnim prebivalstvom, ki bi prisilile moške, da bi bežati v gozdove pred okupatorjevim nasiljem in tako prišli v roke komunistom. Tako so maloštevilne komunistično-partizanske tolpe pridobivale naraščaj, ki so ga nato prevzgojile v komuniste ali pa so ga likvidirale, če so sumile, da kdo ni dovzeten za komunistično ideologio. Komunisti so dosti oseb, ki so z njimi sodelovale pri partizanih, pomorili le zaradi tega, ker niso kazali kake posebne volje postati komunisti.

            Tako je prišel slovenski narod med dva ognja: na eni strani so komislične tolpe požigate, ropale in morile po vsej dežeti, na drugi

014

strani sta pa oba okupatorja istotako požigata, ropala, odvajala v koncentracijska laborišča in streljala nedalžne ljudi zaradi komun- stićnih izgredov. Tako Italijanom kot Nemcem dela slovenski narod napotje za njuno razširjenje. Oba okupatorja sta kaj rada videla, da komunisti uničujejo slovenski narod in jima tako dajejo nekak povod in neko "zakonito" podlago za uničevanje Slovencev.

            Nad slovenski narod so prišli strahotni dnevi. Če kje vaščani niso dajali komunistom, kar so ti zahlevali, so jim požgali hiše, vse izropati in ljudi pobili; če so pa primorani podpirati komunisiične tolpe, sta pa oba okupatorja zaradi tega izvajala strahotne represalije. Kamor se je slovenski človek obrnil, mu je grozila - smrt.

            Vsled teh neznosnih razmer je prišlo prebivalstvo po deželi do prepričanja, da si mora samo pomagali z orožjem v roki, da se tako eni strani ubrani pred komunističnimi roparji in morilci, na drugi pa tudi pred okupatorskimi represalijami. Tako so nastale "Vaške straže", katerim so komunisti nadeli tudi ime "Bela garda".

Dolgih osem mesecev in še več so komunistične tolpe ropate, požigale in morile v mestih in po deželi, pomorile samo v Ljubljanski pokrajini kakih 3000 oseb, potem šele je nastala oborožena samoobramba v Vaških stražah. 17. julija 1942 je prvič nastopila Vaška straža pri .Št. Joštu nad Vrhniko.

            Kako so bili prebivalti občine Št. Jošt nad Vrhniko prisiljeni al komunistov, da so zagrabili za orožje zaradi samoobrambe, na popisuje poseben spis. Po zgledn Št. Jošta je potem polagoma nastalo več Vaških straž po vsej Ljubljanski pokrajini, ki so imele le ta namen, da branijo prebivalstvu premo^enje in ^ivljenje pred komunističnimi tolpami.

            V okolici Novega mesia, zlasti okrog Gorjancev, so se spomladi v poletju 1942 pričele zbirati edinice jugoslovanske vojske v domovini. pod vrhovnim poveljstvom generala in vojnega ministra Draže Nlihajlovića za borbo proti okupatorju. Ker pa so komuniseitne bande Osvobodilne fronte unitevale njene skupine in morile se, ki so z njo kolitkaj sodelovali, čemur je dakaz tudi Sajetova knjiga "Belogardizetti', so bili mnogi člani teh četniških edinic prisiljeni, da so se pridružili rakozvani "Legiji smrti" in Vaškim stražam, ki so se pritele tam ustanavljati šele proti jesen in zimi v letu 1942, ko so komunistični partizani v teh krajih ie kakih deset mesecev izvajali krvav teror nad prebivalstvom.

            Del teh tecnikov oziroma jugoslovanske vojske v domovini pa je tudi kasneje ohranil svojo samostojnost in se ni pridružil Vaškim stražam n se je tako ohranilo jedro tugoslovanske vojske v domovini ruditv Sloveniji za bodoči napad na akupatorja.

015

Italijani so, dasi neradi, dovolili ustanovitev Vaških straž dočim Nenci na Gorenjskem niso hoteli o tem ničesar slišati. Sele l. 1944. so pristali mdi ti na to, da so ustanovile varnostne straže pod imenon, dornobranstva tudi na Gorenjskem.

            Ko so po zlomu Italije, 8. septembra 1943, Nemci prevzeli oblast tudi v Ljubljanski pokrajini, to je na ozemlju, ki so ga prej imeli zasedenega Italijani, so postavili za pokrajinskega namestnika divizijskega generala Leonn Rupnika, ki je  tako prevzel v tem delu Slovenije v roke upravo in policijsko oblast iz istih razlogov, radi katerih so prej nastale Vaške straže, je tedaj general Rupnik sporazum z nemško okupacijsko oblastjo ustanovil Slovensko domobranstvo kot vojaške-polinjske čete, ki so imele edinole ta namen, da vzdržujejo red v deželi in varujejo civilno prebivalstvo pred komunističnimi požigi in umori ter da preprečujejo krute nacistićne represalije.

                        Kakor pa je bil prej znaten del Vaških straž, tako je bilo nato tudi mnogo slovenskih domobrancev tajno povezanih z jugoslovan- sko vojsko v domovini oziroma z Mihajlovičevimi četniki in se je tako tajno pripravljala organizacija za borbo proti okupatorju za oni pričakovani trenutek, ko bi prišle zavezniške čete v bližino.

            Žal se invazija Angloamerikancev na jugoslovanski obali ni vršila zaradi protivljenja Sovjetske zveze in Tita, ki je bil sporazumno z Moskvo pripravljen skleniti zvezo celo s Hitlerjem, da bi na ta način skupno z Nemci vrgel zaveznike nazaj na morje, če bi se ti izkrcali kje ob jadranski obali, kakor piše Walter Hagen v svoji knjigi "Die geheime Front". Takemu zavezniku na ljubo so nas izdali Angloamerikanci!

            Tako Vaške straže kakor tudi Slovensko domobranstvo bi bilo kaj lahko popolnoma uničilo komuniscične bande v Sloveniji, toda okupatorja tega nista dovolila. Italijani in Nemci so želeli, da se sloenski narod unituje sa v !bratomorni dr2avljanski vojni, ki so jo

povzročili Titova komurtisti in njegovi zavezniki. Oba okupatorjrs sta se auedala, da so jima narodno zauedni krogi v Valkih stražah in u Slovenskem domobranstvu bolj nevarni kot pa komunisti, ki niso imeli za seboj prebivalstva; zaradi tega sta preprečevala, da bi protikomunisti uničili komunistične tolpe: oba okupatorja sta dobauljala komunistom rožje in municijo, z obema je imelo komunistitno vodstvo razne dogovore o skupnem nastopanju, ponekod, kakor n. pr. v Tuhinjski dolini, so nacisei in komunisti skupno in dogovorno pobijali slovensko prebivalstvo.

            Tako je s pomnrjo okupatorjev in s podporo naših "zaveznikov" Anglaamerikancev zmagal komunizem v SLoveniji kakor tudi v vsej Jugosloviji.

016

To je v krarkem okvirno ogrodje naše tragedije in vseh dogodkov, ki so se vršili med tujo okupacijo in komunistično revolucijo v Jugoslaviji in zlasti v Sloveniji v letih 1941 do začetka maja 1945. V ta celotni okvir spadajo rudi dogodki v posameznih krajih, kakor so popisani v tej knjigi.

            *

V lažje razumevanje vsega dogajanja v Sloveniji ob času komu- nistične revolucije je potrebno tudi to, da vemo, kaj pravijo

MEDNARODNE KONVENCIJE

o pravicah in dolžnostih okupatorja in prebivalsrva pod tujo okupacyo ter o uporu proti okupatorju oziroma o četništvu in takozvanem franktirerstvu*

            V smislu člena 43. mednarodne konvencije v Haagu iz leta 1899 cijo mednarodno pravo glede v vojni okupiranega ozemlja med zakonito in dejansko oblastjo.

            Vzemimo primer Jugoslavije! Zakonito oblast nad vso Jugoslavijo je po mednarodnem pravu ie vedno predstavljal jugoslovanski kralj s svojo begunsko vlado, dejanska oblast pa je nad zasedenim ozemljem preSla v roke okupatorja, ki naj v smislu mednarodnega prava v okupiranem ozemlju ukrene vse potrebno, da se uredi in varuje, kolikor je mogoče v okviru obsroječih zakonov in pravil, red v deieli. Okupator m ovati javni red in varnost, ozirati pa se mora na East druiin in njihapravice, varovati individualna življenja, privatno lasrnino verske navade in svobodo.

            Okupator n ma pravice zahtevati prisege zvestobe od prebivalstva v akupiranem ozemlju, ima pa pravico zahtevari prisego nevtralnosti, da se bo zdržalo vseh sovražnili dejanj proti njemu in da se bo podvrglo njegovim zakonitim ukazom. (Glej: Oppenheimer, str. 349, 350).

            Zasedbena oblast ima pravico pobirati davke, takse in carino za kritje stroškov uprave.

-------

·) Kot vir mednarodnem vojnem pravu tu porabil sledeče knjige:

1. The first and xcond lmerna.onal Peace Conferences. Held at Ihe Hague 1899 and 1907. - 4Vashingoon Govem ent Prinring OFfice, 1914. - To je am n 9ka uradna izdaja mednarodnih pogodb, ki jih je ratificiral ameriaki kongres.er

2. L. Oppenheimer, Intemaz:orsal Law, Vol. tt., arh Edition, H. Lauterpacht Longmans, Green and Co., London.New York.I oront

3..Dr, Paul.Guggenheim, Lehrbuch des Volkerrech:es, II. Band. Baset. Verlag fur Recht ond Geaellschafr, A. G., 1951.

017

Sodišča naj v okupiranem ozemlju nadaljujejo svoje delo. Upravn osobje okuparor more odstraniti in nasnaviti drugo ali pa pusriri v službi se nadalje. Nikogar pa ne more siliri, da bi prevzel službo od okupatorskih oblasti. Ce je uradništvo pripravtjeno sluiiri pod okuparorjem, more ta zahrevari od njega prisego poslušnosti, ne pa prisege zvestobe. V okupiranem ozemlju more okupacijska oblast nasraviti kot vrhovne zakonodajne in izvrševatne organe osebe izmed državljanov, bivajočih na zasedenem ozemtju (Gugge heim, srr. 937). Taka "vlada" ni vlada v pravem pomenu besede, paE pa organ okupacijske sile.

            Kdor se a z sedenem o emtju upira odredbam akuparorskih oblasti, ga morejo re kaznovati, nima pa okupator pra ce kaznovati celotno prebivalsrvo oziroma izvajati represalij nad celomim prebivalstvom zaradi dejanj posameznikov. Kolektivna odgovornost po mednarodnim pravu  ne obstaja.

            Toda mednarodni zakon okupatorja ne veže in mu ne prepoveduje represalij v slučaju nezakonitega vojskovanja poedincev oziroma skupin, ki ne pripadajo vojaškim organizacijam, ki so po mednarodnem pravu priznane kot zakonite vojne čete. Kakor trdi Oppenheimer, člen 50. ne ščiti civilnega prebivalstva pred represalijami okupatorja, če se izvrši na okupatorske čete zahrbten napad od posameznikov ali skupin, ki niso pripadniki zakonitih vojaških formacij. Tu ni zabranjeno okupatorju jemati talce, da si zavaruje prometne žile, železnice in ceste pred napadi gverilcev, frankrirerjev, ki ne spadajo k zakoniti vojski.

            Okupacijska oblast ima torej po mednarodnem pravu pravico kaznovari civilno prebivalstvo, Ee se to upira njenim odredbam, če ršuje sabotažna dejanja, vohuni (špionira) ali celo izvršuje napade na njegovo vojaštvo. Okupator ima pravico uporabljati tudi smrmo kazen.

            Glede načina vojskovanja pa ima 1. člen mednarodne konvencije v Haagu sledeče določbe:

Varsrvo mednarodnega vojnega prava uživajo redne armade in prostovoljci, ki izpolnjujejo sledeče pogoje:

1. Morajo biti pod poveljstvom osebe, ki je odgovorna za svoje podrejene.

2. Morajo imeti pritrjene znake - embleme-, po katerih jih je mogoče jasno razločiti na daljavo.

8. Orožje morajo nosiri javno.

4. Vojaške operacije morajo vršiti v smislu zakona in po običajih vojne.

018

Oglejmo si, kako je bilo v Sloveniji glede na te določbe!

            V smislu teh mednarodnih konvencij je bila uprava v Sloveniji in v Srbiji, ki jo je postavil okupator pod generalom Leonom Rup- nikom oziroma pod generalom Nedićem, zakonita oblast. Vojaškopolicijske formacije, ki sta jih organizirala ta dva po nasvetu in povelju okupatorja, da vzdržujta red v deželi in v varstvo premoženja in življenja prebivalstva, so bile vse po mednarodnem pravu zakonite ustanove.

            Guggenheim pa piše na strani 564. svoje knjige tudi sledeće: "Mednarodna pravna literatura in praksa zastopa načelo, da je kako sicer protipostavno dejanje zakonito pod pogojem, če je storjeno za obrambo vitalnih interesov v grozeči nevarnosti, ki se drugače ne da odstraniti."

            Tu stoji avtor (kakor tudi sploh razlagalci mednarodnega vojnega prava) na stališču navnega prava samoobrambe v sili.

Ne Rupnik in ne Nedić ni bil nikak "kvizling" v smislu mednarodnega prava in bodoča zgodovina bo obsodila Angloamerikance, ki so ju izročila v roke komunisfačnim morilcem.

"Vaške straže" i kasneje Slovnsko domobranstvo sta bili zakoniti organizaciji obrambe v smislu mednarodnega vojnega prava kakor tudi v smislu naravnega prava samoobrambe, ker sta imeli obe ustanovi le ta namen: braniti premoženje in življenje prebivalstva pred ropi i  umori komunističnih tolp ter zavarovati nedolžno prebivalstvo pred krutimi represalijami okupatorja.

            Edina vojaška organizacija, ki se je borila proti okupatorju v Ju- goslaviji, ki je bila organiziana v smislu mednadnarodnega prava, je bila jugoslovanska vojska v domovini pod vrhovno komando generalai n vojnega ministra Draže Mihajlovića. Le ta je odgovarjalaa določbam l. člena mednarodne konvencije iz leta 1899.

            Kaj pa Titovi partizani oziroma oddelki Osvobodilne fronte v Sloveniji?

            To so bile bande, tolpe, ki niso bile organizirane v smislu medar dnega prava, ki se tudi v svojem vojskovanju niso držale mednarodnih vojnih pravil in aradi tega njih pripadniki niso uživali var tva po mednarodnem pravu. To se pravi, da jikje sovražnik smel streljati kot zločince.

            Vse to je potrdilo tudi po končani zadnji vojni mednarodno sodišče proti vojnim zločincem v Nurnbergu.

            Angleška poročevalna agencija Reuter je dne 19. februarja 1948 izdala sledete poročilo:

            "V razsodbi predsednika sodišča za obsodbo vojnih zločincev Charles-a Friderika Wennerstrurn-u proti nemškim generalom na

019

BaIkanu je nastopila važna sprememba v načelnem stališču zaveznikov napram partizanom med vojno:

            Wennertrum je ugotovil, da ni na rozpolagu dov lj ateri la, da b e ogl d ka t f p rr n Balk d žal oj k la sl med r I I f I b gted o~ k a ~ . Z adt t ga

se ~ hza t Jmtg La ( 'u Crč:je n's mogli b a avat' kot edne v j tk . ite, aneć k t tol(rc. Na podl gi tega bi ne imeli od Nemce jeti pa t' a ' b ncy;, ln ; va, da b' nj' ' ra nat kot

jem k', iz teg r zloga d inogo-e nemških generalov popolnoma obsoditi zaradi ustzelitve tclt ujctnikov."

            "S lzb g Nadvidnc, °, tl e ik ki g je je' o 'zdajala deja ko amerišk k p;tc'j; k. blast v Avstriji, pa je dne 20~ febrnuja 1948 k temuapriponmil sledeče:

"Sodišče je za gl srdi5'e, da bi b'li partizani voj kujo2a se tr ka v s i 1 ed arodneg, prava. Nap m ugotovitvi, da so part an d o Ne ce I 1 t b t elle al da so emške ulet ke pog t mu2 I a 1 p le od šče elo stahSce, da 1 trella le talcev p : to e; ga streljeneg Nem in po peode et za eneg . nje eg c,nCk g voj ka p segl ero zmernosti insda se mora toasroatrati kot nezakonito in nečloveško."

            Komunnistični Titovi parti    1 to l t d v s tu g tot ed a od gn sod N b u d t lpae, bande. T gtEno p 1 p ' e te , d:t ni med arod ega dišč , ki bi sodl vsaj d'eeljarteh tolp ar di acitevilnih op in u or v, ki so jih izvršile tekom komunistične revolucije med okupacijo po vsej Jugoslaviji.

020

SV. URH

            Med najbolj znatilne lafi komunistične propagande spada pisanje o dogodkih pri Sv. Urhu. O tem so komunisti izdali posebno bro9uro "Sv. Urh", ki jo je napisal neki Lennrdit Slane, izdala in zalotila pa jo je Slouenska izseljeniška matica u Ljubljani, ki jo vodi biv5i učitelj in komunistični propagandist Tone Seliškar. To brošuro so izdali predvsem za slovenske "rojake v tujini" in so jo razširili tudi po vsej Ameriki.

            O Sv. Urhu piše tudi Louzis Adamič v svoji angleški propagandni knjigi "The Eagle and the Rootš'.

            Poglavitne trditve in najbolj debele izmišljotine brošure "Sv.Urh" sa sledeče:

1. Izdajalska druščina nazadjaških pristašev klerikalne in liberalne stranke je zanetila na Slovenskem bratomorno vojno. (Stran I1).
2. 2. Aprila 1942 so začeli člani Katoliške akcije v vaseh okrog Sv. Urha zbirati orožje. Med drugimi so jim ga dobavljali tudi podžupan iz Polja Pogaćnik Feliks in še drugi pristaši župnika Keteja v Polju. (Str. 17).
3. Ljubljanska škofija - srediSte zarot proti rodoljubom:. 16. februarja 1942 so se zhrali v Skofiji takratni nazadnjaški veljaki klerikalne in liberalne stranke in tu jim je škof predlagal še tesnejše sodelovanje z Italijani, ki naj bi obstajalo v tem, da bi Italijani dovolili mostojno pobijati "komunistično nevarnost". Te predloge je odnesel v Rim slovenski duhavnik dr. Slatnik in jih izročil kardinalu Magnioliju v Vatikanu. (Strani 22 in 23).
4. Dne 17. maja 1942 so partizani ujeli pri Sv. Urhu Ivana Pavćića iz Bizovika, ko se je z drugimi odpravljal v Štajerski bataljon.
5. Kaplan Peler Križaj se je izkazat kot belogardistitni sodnik, ki je sodeloval pri mutenju pripornikov, obsojal pripadnike Osvo bodilne fronte na mrt in tudi sam ubijal, nadalje, da je kradel ljudem blago in ga prodajal na trni borzi ter da so se ga dekleta bolj bala koz vsakega fašističnega razuzdanca in pa, da je svojim žrtvam cinično govoril: "Samo dušo ti lahko rešim, življenja pa ne." (Str. 81).
6. Da je po icalijanskem polomu posadka pri Sv. Urhu morila vračajote se interpirance. (Stran 36).

7. Da se je Stane Kukcvica bahal, kako ljutli pobija, da lahko reši z rožnim vencem, ki je blagoslovljen od samega papeža, pogubIjenja vosakega, kogar hoče. (Stra 39 in 40).

8. Da so d mob anci pri Sv. Urhu posiljevali komaj l5-letno Slavko Dežman (str. 45) in da jo je tam izpraševal kaplan Gande.

9. Na stran 47 priobčuje brošura neko sliko z mlako krvi, ki so jo našti po osvobeditvi v mučilnici.

10. Da so vse niti takozvane "Črne roke" vodile in se zbirale v škofiji, kjer so dajali vesoljno edvezo za vsa njena dejanja. (Stran 50).

11. Da so do sedaj našli 100 grobov, žrtev "Bele garde", da so

pa dosedaj spoznali le 35 oseb. (Stran 51).

Lous Adamič piše v svoji knji;i "The Eagte and the Roota" na straneh 212 do 214 o degodkih pri Sv: Urhu sledeče:

            "Ta cerkev je bil nekak mali Darlnau od poletja 1942 do konca ojne, ko so jo osvajite sile Osvoboditne fronte ab višku štiridnevne bitke. V jej je nek oborožena skupina pod duhovniško komando, imenovana »Čma roka«, oddelek od duhovnikov rekrotirane organizacije "Bele garde", mučila in ubila okrog tisoč "komunistov", ki večinoma niso bili komunisti, pač pa civilisti, ki so simpatizirali s partizani ali pa sorodniki partizanov. Geslo "Črne roke" je bilo:

V imenu Krist ovih ran naj umrje partizan." To je isto geslo, pod katerim je moj bratranec, ki je sedaj v Južni Ameriki, ubijal. Vsak član te organizacije je nosil svetinjico, o kateri so rekli, da je bila blagoslovlje posebej od kakega višjega v hierarhiji v Jugoslaviji, če ne celo v Rimu. Te so delili duhovniki, ki so imeli službene položaje škofijski pisarni škofa Gregorija Rožmana v Ljubljani.

            Dvakrat sem ob obiskal Sveti Urh po presledku par dni in sem več poslušal neko mlado ženo, Štefko Podbevšek, ki je poučevala v šoli vasi tik pod "gričem strahote". Ona piše knjigo o kraju in je dovolila da sem bral njen spis še v osnutku. Ni bila prej komu- nistka pred vojno, sedaj pa je vsa vneta za komunizem.

            Znotraj in okrog cerkve je še vse tako kot je bilo neposredno po bitki, razen trupel klerikalnih in neklerikalnih vojnih zločincev, ki so padli v borbi. Od njih preživelih tovarišev so nekateri ušli v Avstrijo in nato odšli v Brazilijo, Argentino ter v Združene države, o enem pa celo trdi, da je v Clevelandu. Nekaj jih je bilo ujetih in so prišli pred ljudsko sodišče ob koncu vojne ob navzočnosti dva tisoč mož in žena na bregu pred cerkvijo in so bili nato usmrčeni.

            Šel sem skozi podrto župnišče in v njegovo klet brez oken, kjer o mučili ujetnike. Ob soparnih toplih dnevih so tla in stene "še lepljive od človeške krvi" (besede mojega spremljevalca). Tam je rov,

022

skozi katerega so vlačili Črnorokci pretepene ujemike iz priditja v cerkev, kjer so jiro duhovniki delili zakramente...

            Vprašal sem, zakaj so duhovniki tako delali in kako so mogli kaj takega počenjati. Niti eden ni mogel povedati z gotovosrjo. Kakor X, tako navaja Josip Vidmar inkvizicijo in Albigence. Štefka Podbevšek maje z glavo, to presega njen razum; še ne ve, kako bo končala svojo knjigo. Pekazala mi je slike duhovnikov, ki so naravnost odgovo za te strahote. Eden izmed njih zgleda kot kak posvečen asket.

            Šel sem v gozdove okrog vrha griča, kjer so skoro tri leta skoraj . vsako noč nekaj moških in žensk ustrelili, obesili ali zabodli z nožem moški, ki so na vsak način doživljali neko duhovno razburjenje (uživanje) z ubijanjem teh ljudi "v imenu Kristusovih ran", isto- časno pa so sebe bogatili s premoženjem, ki so ga zaplenili svojim žrtvam.

            Tam je v drevesno deblo zabit železen obroč, sedaj že rjast, h kateremu je bilo privezanih na stotine mutencev za zadnje mučenje, če so odklanjali poslednje cenkvene zakramente. Nato so bili ubiti. Temu podobne podrobnosti so prišle na dan pri sodni obravnavi in so vse v zapisnikih.

            Gozd je bil razsvetljen s celim tokom luči. Ves ta posel so izvrševali med prvo in četrto uro ponoči. Nato so šli ubijalci skozi cerkev, so pokleknili pred glavnim oltarjem, se prekrižali z blagoslovljeno vodo in odšli v župnišče, da so se tam umili, jedli in pili, na kar so bili pripravljeni za spanje. Pri sodni obravn vi so drug drugemu pravili, kako so ne ozno stopicali pred cerkvijo, predno je bil privedeti nočni sprevod žnev iz Ljubljane. Nekoč, ko se je pokvaril tovor avtomobil, ki je prispel dve uri kasneje kot navadno, je eden izmed sadistov postal celo besen. Ko pa je napočil dan, je postal zopet krotak v miro s svojim Bogom potem, ko je izvršil svoje nočno delo.

            Nekaj stopinj od drevesa, kjer je železni obroč, je tolmun, zelo glaboka voda brez dna. Ta vsrkava na dno vse, kar je teije od vode n nit več ne pride na površje. V ta tolmun so po lastnem priznanju na procesu pred ljudskim sodiščem črnorokci zmetali na stotine svojih žrtev.

            Dve vrsti visokih žičnih ograj, kakih 100 čevljev narazen, sedaj vse zarjavelo in v slabem stanju, obkrožata grič. Med vojno je bil v obe napeljan elektritni tok od bližnje tovarne, katere lastnik je bil v dobrih odnošajih s škofijsko pisarno in vodilni duh "Črne roke".

Na stotine grobov je raztresenih sem in tja med drevesi okrog cerkve v polmeru kakih tisoč jardov. Nekateri so le kaka dva ali tri čevlje globoki, pokriti z grmičevjem in praprotjo. Obakrat, ko sem

023

ebiskal Sv. Urh. so jih delavci odkrivali. To delo se že vrši mesece in ne vem, koliko tasa bo še treba delati...

*

Dobesedno prestavo tega odstavka iz Adamičeve knjige priobčujemo tu, da bomo imeli Slovenci v svojem jeziku jasen dokument neizmerne in nesramne komunistične lažnivosti.

            Nehote si človek ob tem branju stavi vprašanje: Ali je mogoče, da bi Lous Adamič napisal vse te gorostastnosti v dobri veri?

Adamič zatrjuje, da je osebno videl "tolmun", globoko vodno brezno, kamor so člani "Črne roke" metali in utopili na stotine svo- jih žrtev, ki iih je globoka voda požrla in nikdar več ne vrnila na površje. Pri hiši pod cerkvijo, ki jo Adamič namenoma imenuje "župnišče", je mala luža. mlaka, ki je dolga dva metra, široka meter in pol, globoka pa je bila ob največjih nalivih komaj pol metra. Tu je namret cerkovnik napajal svojo živino. V tej mlaki bi ne mogel utoniti niti maček ne, Adamič pa trdi, da so črnorokci sem zmetali in utopili na stotine svojh žrtev.

            V "župnišču", pravilno rečeno v cerkovnikovi hiši, ker pri Sv. Urhu sploh ni bilo ne stalnega duhovnika in ne župnišča, pravi Adamič, da je videl dve kleti brez oken. Obe kleti imata okna, česar Adamit gotovo ni mogel prezreti.

            Iz pritlitja te hiše, piše Adamit, vodi rov, tunel v cerkev, po katerem da so črnorokci vodili svoje žrtve v cerkev, kjer so jim duhovniki vsiljevali zakramente. Adamič je sam videl, da ne vodi iz mežnarije, ki leži kakih 40 m niže od cerkve, nikak tunel v cerkev, in vendar je napisal vse to v svaji knjigi. Piše, da je hodil po gozdu vrh griča, kjer so belogardisti mučili svoje žrtve. Na vrhu griča sploh ni nikakega gozda. Če torej Adamič tako neresnično piše o rečeh, ki jih je sam videl, kakor trdi, ali je potem še mogoče verjeti v njegovo dobro vero?

*

Kaj je resnica o Sv. Urhu7

Podružna cerkev Sv. Urha leži na 58 m visokem gritu ob vzhodnem robu ljubljanske rav ne, 8 km vzhodno od Ljubljane, spada k vasi Dobrunje in ie podružn ca župniie Sostro. Oknog te podružne cerkve leži malo in obzidano pokopatišče. Na vzhodni strani cerkve, kakih 40 metrov pod cerkvijo, stoji cerkvena hiša z gospodarskim poslopiem, ki je služila kat mežnariia. Pri cerkvi n nikakega župnišča niti duhovnika, kakor bi se zdelo iz Adamitevega pripovedovanja. Pod gritem Sv. Urha se razprostira vas Dobrunje, bližnje vasi pa so Se: Bizovik, Hrušica, Fužine, Vevče, Zadvor in Sostro.

024

O dogodkih pri Sv. Urhu so na razpolago štirje z pisniki o eb. ki so jim vse tamkajšnje rarmere med okupacijo in komunistiEn revolucijo popolnoma poznane; vsi ti so prip avljeni nastopiti p ed vsakim sodiščem kot priče. Med pritami sta dva domačina en član posadke pri Sv. Urhu in poveljnik posadke Vaške straže v Bizoviku, pod katerega je spadal tudi vod pri Sv. Urhu.

            Poveljnik posadke v Bizoviku Bitenc Stonko je dovolil, da smemo uporabiti njegovo ime. Na podlagi njegovih izjav in izjav ostalih prič ter drugaće dokazanih dejstev je resnica o dogodkih pri Sv. Urhu sledeta:

            Natančno je znano, da so komunisti po vsej Sloveniji že osem mesecev morili in ropali, predno se je sploh organizirala prva vaška straža pri Št. Joštu nad Vrhniko kot oborožen odpor proti komunističnemu nasilju. Torej ni govora, da bi bila "izdajalska drueščina pristašev klerikalne in liberalne stranke zanetila na Slovenskem bratomorno vojno". To so pričeli in povzročili edino le komunisti ozi roma Osvobodilna fronta.

            Posadka Vaške straže v Bizoviku pa je bila ustanovljena šele v oktobru l. 1942, zato pred tem časom ni mogote govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom na teritoriju občine Dobrunje in njene okolice. Že v maju 1942 so iz tega okoliša komunistični partizani odvedli nasilno v gozdove, mučili in pomoriti pri Polici: Ivana Pavčiča, Jakoša, Can karja, poklali so v tem okolišu tri družine (vse družinske člane), med drugimi Jakoševo. Posadka v Bizoviku je spomladi l. 1943 odkopala nekaj teh žrtev in jih pokopala na pokopališču. Zadnji teden unija 1942 so komunistični partizani nasilno odvedli nosečo ženo Marijo Pogačnik in jo po grozovitem mučenju umorili na Pugledu; prvi teden v juliju pa so nato vdrli v hišo njeneg moža Feliksa Pogačnika, podžupana občine Polje, ga nasilno odpeljali in ga nato v gozdovih nedaleč od Sv. Urha po groznem mučenju umorili.

            Vse to se le godilo kakor po vsej Sloveniji tak t d' v kolici Sv. Urha, ne da bi se vet kox osem mesecev pojavil kak oboro3en odpo pr ti te nasilu.

            Dočim je komunistična partija vsled zveze med Stalinom in Hitlerjem, kakor drugod tako tudi v okolici Dobrunj, agitirala nacistično Nemčijo, so nekateri rodoljubi, nekomunisti, res zbirali

orožje za odpor proti okupatorju. Toda tega ni vršila Katoliška akcija, kakor se namigava v brošuri "Sv. Urh", pač pa organizacija jugoslovanske vojske v domovini pod zakonitim vrhovom poveljstvom vojnega ministra in generala Draže Mihajlovića. Te prve ganizatorje odpora proti okupatorju je pričela pobijati komunistič

025

na partija ozir ma partizani Osvobodilne fronte tudi v okolici Sv. Urha oziroma Dobrunj, kar je razvidno tndi iz brošure "Sv. Urh" na straneh 17, 19, in 26.

            Ti poboji, ki sa jih zagrešili komunisti v okolici Dobrunj, so povzročili, da je bila ustanovljena posadka vaške straie v Bizoviku in dve podrejeni postojanki v Dobrunjah in pri Sv. Urhu, n to Sele oktobra 1942.

            Da ni imela ljubljanska škofijska pisarna oziroma škof dr. Gregorij Roiman nobene zveze ne z nasrankom in ne andelovanjem Vaških srral ali slovenskega domobranstva, še manj pa s "Črno roko", je vsakemu pametnemu Hoveku ja.sno. Vaške straže so povsod priEeli organizirati kmečki ljudje sami, da bi se varovali pred ropi, požigi in umori, ki so jih izvrševali komunistični partizani. Da ni imel škof dr. Rožman nobenega opravka pri ustanavljanju Slovenskega domobranstva, je potrdil na sodnem procesu v Ljubljani, nemiki komandant v Ljubljani - general Roesener.

            To je popolnoma zmišljeno, kar piše brošura "Sv. Urh", da so dne 16. februarja 1942 imeli v Ljubljani na škofiji sestanek o tesnejšem sodelovanju z Italijani in da je dr. Blatnik nato nesel tozadevne predloge tega, zborovanja v Rim v Vatikan h kardinalu Magnioliju. O popolni neresniEnosti teh trditev je podat dr. Blatnik sam daljšo izjavo v "Ameriški domovini" z dne 8. februarja 1952.

            Najbolj gorostasna pa je trditev, da je bila posadka Vaške straže; slovenskih domobrancev pri Sv. Urhu in "Črna roka" pod poveljstvom slovenskih duhovnikov.

            Stanko Bitenc je napisal sledečo izjavo:

            "Podpisani Stanko Bitenc sem bil poveljnik legijske posadke s sedežem v Rizoviku, občina Dobrunje pri Ljubljani, od 6. januarja do 9. septembra 1945. Pod moje poveljsrvo je spadal tudi vod v Dobrunjah in oni na Sv. Urhu. Izjava anaša na leto 1942 pa do italijanske kapitulacije v septembru 1948npo lastnem znanju in opazovanju.

            Legijska posadka v Bizoviku je bila ustanovljena Sele v oktobro 1942, zato pred tem mesecem n mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom teritorijir omenjene občine, ki so v maju 1942 nasilno odpeljali in Polico v gozdu po dokazanem mučenju umorili znane protikomuniste iste občine, kot: Pavčiča, Jakoša, Cankarja in druge. Imenovane žrtve je izkopala moja posadka spomladi 1943.

            Vodnik voda na Sv. Urhu do italijanske kapitulacije in nekaj sa tudi še za dobe domobranstva (do 1. nov. 194&) je bil pokojni Dežman Lojze, ki se je smrtno ponesreEil ob preizkušnji zaplenje

026

ega to p , njeag v dr jen' pa em bil pr du i '. To j e m re biC go r d je b'1 po tdka p ' Sv. U h pod p eIj tuo d thovnikov. Edinici v tBizoviku z vodoma Dobronje ' S Urh je bil od cerkvene oblasti postavljen za k rata pokojni tdr. Pete Krii j, kateremu pa je pripadala izključno le moralna vzgoja vojakov. Vse drugo j ost dna laf.

            Pod "Dachau v malem', kot navaja Adamičeva knjiga razumemo prisilno taborišče, kjer so bili politični nasprotniki, torej komunisti, OF-arji in njihovi omišljeniki v ečjem 5te ilu ' t tas o ob d še ne 'n teles em t'kaniranju dalje ta a as'1n drže ni. N S . U hu tega ' b'lo. N j fo at j' oi oma ia format rice za tordobo dokažejo en sam prime ' pokaiejo en a g ob! Prec jAnje ltevilo p rti no pa je oblei tlo rt 'h, ko so konce oktobra 1948 v vetjem številu nap dli j na~kmdoroobra skš vod pri Sv. Urhu, ko so d mobr nf napadal e kle tili cel z dre es.

            Tidite o svetinjicah in geslu: "V ime Kristusovih ran mora umreti partizan" mi je neznana burka, plod krvi žejnih udeležencev ljudskega sodišča ali pa z mučenjem izsiljenih lastnih obtožb sojenih."

            Buenos Aires. 29: junija 1952.

Stane Bitenc, I. r.

K Sv. Urhu je h dil .a3e at d Nem ev ' gnani župti k A ton Sela k' n' i el ikak z e e s po adk , cstotak ne k plan Mirko Gande, to 'katerem piše bro5ura ,.Sv. U h", d je i prateval nek Slavko Defman. Pri Sv. Urhu sploh ti bilo stal ega duho ~ka, torej ne more biti govora, da bi b'1 d h v 'k kom d t posadke ali da bi, kot piBe broSura "Sv. Urh", dr. Peter K 'žaj sod'1 in ubijal, kr del vojim trtv blago i ga p odaj 1 na hni b rzi~'

Adamit govori o kleti bre oken, kjer da so domob anc m t'1' j tnike kj r s na teni 5e ledovi leplj' e krv n dn kleti pa da je bila še mlak krvi ki so jo naSli v tej "mućilnic~' po osvoboditvi, kot p'še b ošur "Sv. Urh".

            Prića N. N., ki je bid ves čas v hili pri Sv. Urhu, je napisal dne 18. j nij 1952 sledeto.'zjavo:

            "Laž komunističnih ,tovarišev' je, da bi bili pri Sv. Urhu zagrešili kakršenkoli zločin bodisi duhovniki ali sfanatizirani laiki, da bi bil Sv. Urh nekak Dachav v malem,  da bi bila tam kdaj "Črna roka" ali da bi bili tam pobili kakih tisoč "komunistov". Tudi je laž tovarišev (komunistov), da bi se bilo kdaj uporabljalo geslo: "V imenu Kristusovih ran..:"  Resnica je tale: Vaška straža ni sploh

027

nikogar ubila, marveč je samo varovala prebivalstvo pred komunisti, potem ko so ti odvedli in na strašen način umorili 5 prebivalcev. Resnica je, da so za pokopališkim zidom Lahi ustrelili 6 domačinovkomunistov, ki so v imenu ,ovrišv' vzeli vso oblast v roke Ljudje tamka o nikomur niso rekli, da ni kriv. Kasneje so postojanko pri Sv. Urhu z sedli domobranci in streljati na vsakega ,tovariša', če je nos prinesel preblizu.

            Koliko se je zanesti na besede uEiaeljice Podbevšek, reEem sao to Ameriški časopis "Glasilo K.S.K. Jednote" z dne l7. oktobra 1945. je prinesel njeno izjavo, da leži med Sv. Urhom in Orljim (razdalja vsaj 5 km) grob ob grobu - same žrtve belogardistov. V resnici ni nobenega. Po italijanski kapitutaciji (8. sept. 1948) so komunistični partizani napadti postojanko pri Sv. Urhu; pri tej pri1'ki je tam padlo vt porazu, ki so ga doživeli, kakih 20 partizanov, ki s tam pokopani. AdamiE pravi, da je bil v kleti brez oken. Kleti st dve, vsaka ima okno. V eni je bil zaprt en dan samo ,tovariš' uEitelj iz Radnika, ki si je sam prerezal žite. Drugače se v nobeni kleti ni prelivala kri md' nobe em drugem prostoru hiše ne, se manj p seveda cerkvi. Votlina, skozi katero naj bi porivali oni krvniki žrtve v cerkev, je le v krvavi domišljiji Podbeškove."  Če bili je ob Adamičevem obisku zidoui leh kieti iepljivi od krvi in če je bila notri res mlaka krvi, vse to je sledooi komunističnega mučenja onih žrtev, ki so jih pomorili tam po prevzemu oblasti leta 1945; na tleh kleti in po stenah je se kri onih, ki so bili mučeni in pobiti pri procesu pri Sv. Urhu, o katerem govori broSura "Sv. Urh" in tudi Adamič.

Kaj je z onim železnim obročem, ki ga je videl Adamič in piše, da so belogardisti tam privezovali svoje žrtve in jih mučiči? To je obroč, ki ga je pred 26 leti tam zabil cerkovnik, da je tam privezoval svojo živino in ni bil nikdar na ta obroč privezan naben človek. Lahko podamo za to pričo, ki je sama zabila tedaj pred 26 leti ta obroč.

            Če ob tedanjem ljudskem procesu umorjene žrtve izjavljale, da so krive in da so vršile zločine, ki jim jih pripisuje Adamič oziroma komunistična propaganda sploh, potem so pač ti nesrečneži morali tako govoriti, prisiljeni po strohotnem mučenju, kakor je sploh navada pri komunističnih "procesih". Krvave stene v kleti in mlaka krvi tam je dokaz o tem mučenju, ki ga navajajo komunisti sami proti sebi. Kake gorostasnosti so morali nesrečniki priznati pred ljudskim sodiščem, kakor so jim. narekovali komunistični nasilniki, je. značilno zlasti to, kar poroča Adamič, da so ti priznali, da

028

so zmetali "v tolmun pri hiši na stotine svojih žrtev", dasi je notoriEno znano, da se v tej luži ne utopiti niti en človek ne.

Varavnost smešna je trditevn,tda je hil Sv. Urh ograjen z žičnim plotom, v katerega je bil napeljan električni tok iz bližnje tovarne, kacere lastnik naj bi bil v dobrih odnošajih s škofijsko pisarno vodilni duh "Črne roke". Naša priča k temu izpoveduje: "Prostor sploh ni bil ograjen z žico, pač pa je postojanka imeta žičnate koze, v katerih pa ni hilo elektrike. Najbližja covarna je papirnica v Vevčah, ki pa je oddaljena dobra 2 km, direktor tovarne je bit takrat ing. Krotta, ki je sedaj v New Yorku in vse to lahko potrdi. Ta go covo ni imel nikoli kakili stikov ne s škofijsko pisarne s kakim domaEim lokalnim duhovniškim uradom in tudi nitimel nobene zveze s "Črno roko".

            V brošuri "Sv. Urh" se trdi, da so partizani 17. maja 1942 ujeli in likvidirali pri Sv. Urhu Ivana Pavčic iz Bizovika, ko se je z drugimi odpravljal v Štajerski bataljon. Da je cakozvani »štajerski bataljon« del Mihajlovićeve vojske v domovini n ne partizanski, so komunisti ugotovili šele v drugi polovici junija 1942, kar jasno dokazuje Franček Saje v svojem "Belogardizmu" scran 292 in 293 in kar je jasno azvidno iz zapiskov v tej knjigi: Jakoša Josipa, tlana nekdanjega 9tajerskega bataljona, in Riglerja o dogodkih v Preini. Komunisti torej gotovo morili Pavčiča radi tega, ker se je odpravljal v Štajerski bataljon, ki so ga komunisti takrat smatrali še za svojo edinico marveč edino le zaradi tega, ker je bil član Katoliške akcije in načelen naspromik komunizma.

            Da je posadka pri Sv. Urhu morila vračajoče se internirance, da se je Stanko Kukovica bahal, kako pobija z rofnim vencem roki, blagoslovljenim od samega papeža, da so domobranci posiljevali pri Sv. Urhu 15-lemo Slavko Dežman, da so vse nici "Črne roke" vodile v škofijo v Ljubljano, ki da je dajala vse morilcem odvezo, so se4eda same gorostasne izmišljotine, za katere komunisti niso doprinesli in tudi riimajo niti najmanjšega dokaza. .

Kaj pa grobovi pri Sv. Urhu?

            Brošura "Sv. Urh" piše, da so dosedaj tam našteli okrog sto grobov (gl. str. 51). Franček Saje navaja v "Belogardizmu', str. 480, da je tam "pomorila zločinska družba pod poveljstvom glavačeskih komandantov nad pet sto ljudi, od katerih so s težavo našli le 85 žrcev"; Louis Adamič, ki je zajemal iz istega vira, pa je šcevito "žrtev" v brošuri "Sv. Urh" podesetoril in v "Belogardizmu" navedeno število dvakrat povečal ko piše, da je tam okrog en tisoč grobov; v ameriškem Easopisu "Glasito K. S. K. Jednote" pa piše Podbevškova,

029

"da je med Sv. Duhom in Orljim grob pri grobu belogardističnih žrtev". Če vemo, da znada razdalja med Sv. Urhom in Orljim nekako 5 km, bi bilo v tem prostotu po pripovedovanju Podbevškove kar okrag sto tisač grobov ...

            Kdo od njih (komunistov in njihovih zagovornikov) ima torej prav? Vsi ti govore neresnico!  Tu imate iz ust samih komunističnih propagandistov jasen dokaz, kako v laži naravnost tekmujejo med seboj, ko v navedbah nasprotujejo celo drug drugemu, dasi vsi zajemajo iz istega vira.

            Tam v gozdovih okrog Sv. Urha je res dosti grobov, toda tam so grobovi žrtev, ki so jih pomorili komunisci, ne pa belogardistil. Pri Sv. Urhu samem pa so sledeči grobovi:

            6 onih oseb, ki so jih ustrelili Italijani kot povračilo za požig tovarne Vevče, ki so ga zanetili komunisti.

            20 partizanov, ki so padli ob priliki njih neuspešnega napada na postojanko Vaške straže po razsulu Italije jeseni 1949.

Poleg teh pa je bilo cam ustreljenih in pokopanih kakih 80 do največ 50 komunistov, ki jih je obsodilo in likvidiralo neko tajno sodišče kod izdajalce oziroma kod komunistične terence in zaščitnike, ki so dolotali, kdo bodi od komunistov likvidiran. Kdo je ustanovil to sodišče in kateri so bili njegovi člani, mi na podlagi razpoložljivega materiala ni bilo mogoče točno dognati. Kolikor sem čul od raznih oseb, a ne od direktnih prič, so znani trije člani tega tajnega sodišča, ki pa so vsi mrtvi, dva izmed teh sta bila bivša jugoslovanska oficirja, ki pa sta bila, kakor sem čul, obenem tudi člana angleške obveščevalne službe.

            Splošno se je imenovala ona tajna organizacij, ki je ustvarila to tajno sodišče in izvrševala njegove likvidacije "Črna roka'. Ta je priE t d lo ati fele ek k ed' teta 1944.

            Za protikomunisce je bila "Čma roka", njeno sodišče in njene likvidacije vodilnih komunističnih os bnost' ie v domovini kočljiva zadeva. Mnogi tega niso odobravali. Že v domovini smo debatir li o njeni legitimnosci in moratni  pravičenosti oziroma neupravičenosti. Ker pa se ni vedelo, kdo je njen dejanski nositelj, ni bilo mogoče napraviti si jasne sodbe o tem.

            Tako vojaško sodišče bi bilo po jugoslovanski fi voj 'h 'n po mednarodnih zakonih legitimno, Ee bi bilo postavljeno od zakonice vojaške ablasti. Mogel bi ga torej ustanoviti divizijski general Leon Rupnik kot nositelj policijske in upravne oblasti te kot zastopnik okupatorja ali pa vrhovni komandant jugoslovanske vojske v do ni general Draža Mihajlović oziroma njegov pooblaščeni za scopnik za Slovenijo.

030

            Popolnoma ugotovljeno je, da zadnji komandant jugoslonske vojske v domovini za Slovenijo ni dal za ustanovitev »Črne roke« i njenega sodišča ne kake pobude ne pooblastila in da tndi ni imel s to zadevo nikakih stikov. Da bi bil dal general Mihajlović pooblastilo preko svojega zatopnika v Sloveniji, ni verjetno. Če je bilo, tako pooblastilo dano pod prejšnjim komandantom, ni bilo mogoče ugotoviti.

            Divizijski general Leon Rupnik kot vrhovni komandant Slovenskega domobranstva in zastopnik okupacijske oblasti pa tudi ni dal za to kakega pooblastila, kakor je pokazal proces proti njemu v Ljubljani. Vsaj dokaza za to gotovo ni nobenega.

            Po vsej verjetnosti so torej ustanovit "Črno roko" in njeno sodišče ter izvrševali likvidacije nekateri oficirji in civilisti na svojo roko kot nujno potrebo samoobrambe.

            O upravičenosti, legitimnosti in moralnosti obstoja in postopanja "Črne roke" moremo upravičeno razpravljati in vse to eventualno kritizirati le protikomunisti. Komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti nimajo niti najmanjše pravice, da bi se zgražali nad "Črno roko" in njenim postopanjem, če ni imela legitimacije od pristojne oblasti, ker je bila ustanovljena le po vzorcu komunizma oziroma Osvobodilne fronte.

            Komunistični kriminalci, roparji in morilci so kar sami delali "zakone" in ustanavljati že tri leta "likvidacijska sodišča" po vsej deželi. IOOF (= Izvršilni odbor Osvobodilne fronte); to je bilo tedanje vodstvo Osvobodilne fronte je na predlog Krittofa, t. j. Edvarda Kardelja; že septembra 1941 sprejelo " k " o kazno ju vseh "narodnih zločincev in odpadnikov". Vsak, kdor se i podredil-komunistični komandi, je bil proglašen za ztočinca, izdajalca in odpadnika. Ali je treba to notorično dejstvo še dokazovati? Ta "zakoti' komunističnih rokomavharjev in morilcev je bil vendar javno proglašen. v komunistitnih časopisih.

            Na podlagi tega "zakona" je komunistična partija ustanovila svojo "Čeko", CK-VOS, ki je potem v Ljubljani in po vsej deželi pričela streljati one, ki jih označili komunistični terenci da jih je treba ,likvidirati'. Na podlagi tega ,zakona' od septembra 1941 je bil od komunistitne "Čeke" prvi streljen 4. dec. ing. Fanuš Emer le zaradi tega, ker je kot član jugoslovanske vojske v domovini organiziral odpor proti okupatorju. V bližini Sv. Urha so to julija istega leta umorili poljskega podžupana Feliksa Pogačnika tudi le zaradi tega, ker je organiziral odpor proti okupatorju v zvezi z Mihajlovićevim pokretom.

031

Na strani 290 priobčuje Franček Saje v "Belogardizmu" "naredbo štaba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942", Takrat so namret k munisti prvit ugotovili, da so se Pojavile na terenu edinice jugoslov n ke ojske v domovini to je Mihajlović  v' i t iki To ! giL'mno jugoslovansko vojsko, ki se je organiz a1a iin abirala za borbo proti okupatorju, imenuje ta "naredba" "oborofeno tolpo belogardistitnih banditov". Ta faroozna odredba narota "vsem partizanom, narodši m zai&tnikom i pošte e p bival t da takoj unifijo. to tolpo, kjerkoli jo zalotijo." - Vs kdor ki bi bil član te jugoslovanske vojske, vsak, ki bi tej napravil kakršno koli uslugo, zbiral za njo ali dajal h ano bil k rir jo prikrival zamolčal nje pojav panizanskim edinicam. vsak, kdor bi bil tlan belogardistitne organizacije, to je tlan legitimne jugoslovanske vojske v domovini, "bo po kratkem postopku ustreljen'.

            Čisto navadni kriminalni tipi so si tarej prilastili oblast, da delajo "zakona' n "odr dLe', s katerimi so skušali nekako degplisiraLi svoje zločine, svoje izdajstvo do domovine, svoje rope in umore.

            Najbolj otit dokaz samovoljnega prisvajanja sodne oblasti in kazn vanja, je znani kočevski proces, kjer je komunistično "sodište" obsodilo na smrt člane legitimne jugoslovanske vojske.

Kdo je dal komunistom oziroma Osvobodilni fronti Iegitimacijo za vse 207 Nihte - ne narod ne kralj!

            Komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti pa niso morili le oboroženih članov jugoslovanske vojske v domovini, ki se je borila proti okupatorju, marvet v masah tudi startke, fene, otroke, ljudi, ki niso nikdar nosili orofja, ki sploh niso vedeli, da kje obstaja kaka oborofena orga 'zacija proti kom nizmu. Komunisti in njih .. tovarišija ni morila le znanih idejnihu naspromikov komunizma, marvet mnoge tudi zaradi tega, ker so bili le potencialni, mofni na sprotniki. komunizma. Za to dejstvo je na tisote dokazov.

            Vsekako zanimivo je, kako je Edvard Kocbek, vodja takozvanih »krščanskih socialistov«, opraviteval nešcevilne umore in pomirjeval svojo pekočo vest. V svetovni literamri (niti v. leposlovni niti v politični) najbrž ni mogoče dobiti primere temu farizejstvu, ki ga kafe Edvard Kocbek v svoji knjigi. "Tovarišija". Na stianeh 26 in 27 poroča o vtisu,. ki ga je na vodstvo Osvabodilne fronte in predvsem na Kocbeka samega napravila vest, ki jo je na teren prinesel kurir iz Ljubljane, da je po sklepu ljubljanskega vodstva bil mnorjen dr. Lambert Ehrlich."

            Ta mor imenuje Kocbek "izvršitev sankcij" in ga seveda v potni meri odobrava. Ponoči nato pa ga je pekla vest, da vso not ni

032

mogel spati in je skušal sam pred seboj opravičiti ta umor, za kate rega je biI seveda mdi ori soodgovoren.

            Svojo nemirno vest skuBa potolažiti z razmišljanjem o moralui in zakoniti upravičenosti umorov, ki jih je izvrševala Osvobodilna fronta. Takole piše:

            "V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično... Pozornost politibne justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na. psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena človeška skupnost s polno pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj za življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico, biti neusroiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitece in namene."

            Ti stovki odkrivajo uso strahotno zmefanost, nemoralnost in jarizejstvo Edvarda Kocbeka! Po tej Kocbekovi teoriji bi se mogli popalnoma  rnaratno;n rahanito =družiti kriminalci (kaznjenci) ter pobijati nedolžne ljudi pad pretveza, da bijejo boj za svoj "obstanek"..

            Vzemimo slučaj, da bi ušli iz znane ameriške jetnišnice SingSing obsojeni kriminalci in bi ustvarili "ljudsko skupnost", ki bi ropala in morila po združenih državah. Ta ljudska skupnost največjih kriminalcev bi imela pravico ropati po deželi in moriti vse, ki bi jo kakorkoti ovirali v njenem zločinskem delu, sploh vse mogoče ljudi, ki bi. obsojali njih zlofine, vse, ki bi se tem zlotincem ne hoteli prikljutiti.

            Kaj bi k temu rekli Amerikanci, če bi jim kdo pisal knjigo, v kateri bi zagovarjal "zakonitost odredb teh kriminalcev, legitimnost njih zakonov, ki bi jih izdali, "moralno upravitenost ropov in umorov", ki bi jih ti izvajali po državi? Toda kaznjenci ete Sing-Singa so večinoma naravnost angelčki v primeri s kriminalci, ki so vodili komunistično revolucijo v Slovenijit Mislim, da ga ni jetnika v ameriški Sing-Sing četi, ki bi zagovarjal tako kot Edvard Kocbek "zakonitast" in "moralnost" ter upravičenost ropov in umorov!

            Ko je prilet Edvard Kocbek med partizane 28. maja 1942, jim je na mitingu govoril "o dveh kcncepcijah upora proti okupatorju in orisal razliko med četniki in partizan't'. (Stra 19 "Tovarišije"). Tu je sam pred komunisti priznal, da se borA mdi Lemiki proti okupatorju; le na drug natin kot kcmunistitui partizani, in vendar je tndi on pristal ua "zakon', ki so ga sklenili že septembra 1941, da bodo pobijali. politične in idejne uasprotnike, torej tudi temike, ki so.. se borili proti okupatorju.

033

            Kako pravico je imela Kocbekova ,tovarišija' moriti otročiče dojenčke, matene, stare ženice, starčke, ljudi, ki se niso nikjer udeleževali kakega odpora prcti komunističnim bandam Ali so ti ogrožali delo Osvobodilne fronte?

            Dne 11. junija sta Kidrič in Kocbek ponovno razpravljala o načrtnih umorih, ki jih je treba izvajati. Takole piše drugi na strani 41 svoje "Tovarišije". "SJ~u~no sva ugotovila, da je ibotrebno, da d u h o v n i k e, ki začerzjccjo o~r~žat~i naše delo, justi ficiramo po treznem premisleku z~seh ol~u~iščiri." Nato z največjim farizejstvom, ki je sploh mogoče, poudarja, da sta se s Kidričem strinjala v tem, "da moramo v katolicizmu odpraviti klerikalizem in cerkvi odpreti pot svobodnega vers'kega življenja".

            V tistih dneh so namreč partizani v Hinjah na zverinski način umorili kaplana Novaka in tamkajšnjo učiteljico le zaradi tega, ker niso mogli v tamkajšnji župniji pridobiti nikogar za komunistične bande. Takrat ni bilo še nikjer nobene organizirane in oborožene obrambe proti komunističnim bandam, pa so Kocbekovi tovariši vkljub temu morili ljudi, o katerih so le sumili, da so ti vzrok, da narod ne mara z njimi. In Kocbek je vse to odobraval, pri tem pa pisal v svoj dnevnik, "da bodo gradili svoboden katolicizem".

Kake zverinske in sadistične umore je odobraval Kocbek v svojem farizejskem "krščanstvu", naj priobčimo tu zapisnik slovenskega domobranca, ki je bil navzoč pri strahotnem umoru kaplana Hinka Novaka in učiteljice Darinke Čebulj v Hinjah. (Zapisnik je priobčil "Šmartinski vestnik", št. 1. z dne 27. avgusta 1952.) Ta mladi fant je med drugim izpovedal sledeče:

            "Na 'binkoštno soboto 1942 ponoči je vpadla v našo vas komunistična drhal, polovila nas nekaj fantov, češ da mobilizirajo za osvobodilno narodno vojsko, in nas odgnala, obdane z oboroženimi komunisti . . . Določili so me, da grem z nekim Ljubljančanom "Pepijem" stražit v Hinje "nekega farja in njegovo k . . . ." Postavila sva se pred hlev. Vedno so prihajale večje ali manjše skupine komunistov, gledali so v hlev, streljali vanj in klicali: "Le porabita še zadnjo uro, le . . . ." Nekako po deseti uri zvečer ,pride povelje, da naj vrata hleva odprb, kar se je izvršilo. Iz hleva so pripeljali dve osebi, mladega moškega, bil je kaplan Novak iz Hinj, doma iz okolice ~užemberka, star 26 let, in neko žensko - bila je Darinka Čebulj, doma iz Radovljice, učiteljica v Hinjah, stara 24 let. To je bilo. 13. junija 1942 nekako po deseti uri ponoči.

            Bil je pretresljiv prizor. Ko sta stopila na prosto, je oba prijel neki komunistični rabelj za roko, obdan od drugih rabljev; jaz sem

34

bil v ozadju z nabito puško. Pogled je bi1 grozen. Bila je mesećna noč, ki je propuščata navzlic oblatnemu uebu dovolj svetlobe. V tej mesetini je prenesljivo sliko dajalo zlasti dejstvo, da so duhovnika n učiceljico .slekli in sca bita popolnom naga. G. kaplan je stopal sicer utrujen, a pognmn amozaveseno ter s preziro do svojih odnikov in r blj . Ut'cetjn a se je tresla od hlada, Se bolj jo je pa pretresla ranjena sramežljivost, ko je bila izpostavljena divji drhal. Sla je omahujoče in silno trudnega koraka. Telo izmučeno, oslabljeno in polno trnih podplufb od vrha do tal vsled groznega tepenja, povešene glave, ki jo je včasi dvignila - pretresljiv izraz izmu cenosci zaradi prestanega duševnega in telesnega trpljenja.

            Zavili smo v gozd. Takoj ob obronku zagledamo nekega starejšega m ^ , ki je bil p ' e an na drevo, gla je bila poveSe , skoraj brez iivljenja, nepre 'ćno: d muk jea^e popol oma oslabel. Bil je co bivSi oro^nik lvan 2van. Mimoidoči so ga bili in zasramo vali.

            Pridemo na malo ravnim, kjer je bila miza s stoli za sodišče, ki so ga bili zasedli poveljniki kočevskega odreda: Velikonja Urban (Dermastja), Smrke Franc iz Žužemberka, s partizanskim imenom Jošt, in drugi.

            Začelo se je zasliševanje. Bilo je o pol potnoči. K mizi stopi g. kaplan Novak, ob njem pa mrk Bosanec Mate, krvnik. G. kaplan je govoril bolj tiho, zato ga nise razumel, četudi sem stal tik za rabljem, ki ga je med tem zasliševanjem večkrat pretepal. šlo je za to, da ob ,obdolženca' izdasta vse one iz Hinj, ki so "konspirativno" delovali z njlma. Smrke, vinjen, je imel glavno besedo, toda ni bil zadovoljen z uspehom. Zato se obrne na komisarja, ki je bil njeg brat z imenom Jovo. Le-ta kaplana učiteljico izroči rablju, rekoč: "Vrši ti dalje, Mate!"

            Nato se je vsa gmta dvignila in premaknila za 80 korakov v dolinico, kjer je gorel velik ogenj. Tolovaji so izvlekli iz goreče grmade veliko živo razbeljeno železno ploščo. Rabelj veli kaplanu Novaku, da naj stopi na žarečo ploščo. G. kaplan se nič obotavljal, marveč je stopil z obema nogama v sredino železa, da je začvrčalo človeško meso. Če je vsled nevzdržnosti na žarečem železu odskočil, so ga okoli stoječi tolovaji z bajoneti in puškini i kopiti vrgli na ploščo nazaj. Mučenec se ni smel pripogniti; toda naenkrac se je sesedel. Tolovaj ga zgrabi in potavlja na noge, češ da mora stati na plošči. Čez čas so mu dovolili oddih na travi, toda kak oddih? Začeli so z novo muko. Potiskali so mu šivanke pod nohte na rokah in nogah. Ko so to končali, so ga spet spravili na razbeljeno ploščo, dokler se ni popolnoma izčrpan kot mrtev sesedel.

035

Tedaj je Bosanec prinesel "žatlho" (to je kratko nasajena podolgasta široka sekira), s katero je kaplanu odsekal obe roki v zapestju in obe opečeni nogi v gležnjih. Mučili pa so ga še na drugih delih telesa.

            Pocem so privlekli tudi privezanega Žvana in mu vbadali šivanke, a je bil že brezčuten, kar pa ni motilo rabljev pri tem delu. Odnehali so šele, ko je zaklical nekdo iz tolpe: "Pustice ga vendar, saj vidite, da ne čuti več."

            Jaz sem čutil v srcu silno bol. Šlo mi je na jok, najrajši bi bil pobil to grozovito drhal. Toda vedel sem, da me vržejo takoj na grmado, če količkaj dam znamenje, da sočustvujem z mučencema. G. kaplan je že ležal nepremično. Ves čas strašnega trpljenja ni zaječal, ne jokal. Včasih mu je po bledem licu potekla solza. Ustnice so se rahlo premikale - molil je.

            Vtem pride drugi stražnik in me nadomesti. Jaz se pa pomaknem nazaj in se zgrudim za grm od neskončne groze in sramu, da sem v taki družbi. Mislil sem na učiteljico. Odmaknili so jo od g. kaplana primerno razdaljo proč in pohotne hijene v človeški podobi so se nasičevale nad ubogo žensko. Kake muke je prestala, ne vem.

            Čez čas zaslišim zaporedno tri strele. Vsak od teh mučencev je končal s kroglo v čelo.

            Čez mali greben je druga dolinica, kjer so pokopali nesrečne žrtve. Ves čas mučenja se je na vasi slišala harmonika, vriskali so in peli i ani obsedeni slovenski komunisti.

Na koncu krvavega mučenja - da bo tragedija popolna - me odredijo zopet v desetino. Šli smo ropat zapuščino g. kaplana. Druga skupina pa je šla ropat imovino pokojne učiceljice..."

*

Tako so komunisti po besedali covari5a in ,k SE nskega soć alisca"Kocbeka "gradili svoboden kacolicizetu'! Ni Eudno, Ee je vEasi cega zmeSanega ,;krSEanskeg " komunista PriEela peEi vesc, k je sam o sebi priznal obsodbo, da "kliče s svojo družbo na svet anarhijo, ko se angel in hudič ne bosta več razlikovala v človečških očeh". (Kocbek, "Tovarišija", stran 47.)

            "Če so si torej komunisti sami vzeli oblast delati zakone, ustanavljati sodišča in morit ljudi, so bili pač gotovo bolj upravičeni delati isto oni, ki so se branili proti komunističnemu nasilju.

            "Črna roka" in njene likvidacije so se porodile le kot izraz samo- obrambe v onih težkih časih proti komunističnemu nasilju. Kot je splošno znano, so imeli komunisti povsod svoje terence, krajevne ščitnike in zaupnike, ki so vohunili za komuniste im določali, kdo naj

036

bo umorje li izrop . Na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev je že padlo po vsej Sloveniji. Komunisti so bilti tudi očividno drtavni radni izdajalci, ker so napadali jugoslovansko vojsko v domo tni ter pobijali njene člane, kar dokazuje sam Franček Saje v "Belogardizmu".

            Proti tem tajnim sovra3nikom n meli protikomunisti nikakega drogega sredstva somoohrambe kot tajno sodišče in puško. Zakaj niti italijanske niti nemške okupacijske oblasti niso hotele resno nastopiti proti komunističnem nasilju, temveč so nasprotno bile celo v stalni zvezi s komun šti, kar je bilo jasno dokazano. Če so vaški stražarji ali kasneje slovenski domobranci ujeli kakega vodilnega komunista in morilca, so ga kaj pogosto Italijani ali Nemci iz pustili. Predsednika komunistične partiie Lovrenca Kuharja so Italijani, ko so ga vaški stražarii ujeli, v ječi v Ljubljanskili sodnih zaporih tepo gostili in ovali, da bi mu slovenski protikomunisti ne skrivili lasu na glavi (isto kasneje Nemci), dočim sta oba okupatorja zaradi komunističnih izgredov postrelila nešteto nedolinih talcev, požgala cele vasi in odvedla tisoče prebivalstva v koncentracijska taborišča.

            Dokazano je tudi, da so tako Italiiani kot Nemci podpirali z orožjem komunište, da so ti mogli uničevati slovenski narod, predvsem pa, da so preprečili nastop jugoslovanske vojske proti okupatorju: V takih razmerah je tisto naravno iz strogo vojaškega stališča samoobrambe razumhivo, da se je nstanovila tajna organizacija pro- tikomunistov, ki le likvidirala narodne izdaiatce, vohune in morilce brez o a na okupatoria in brez ozira legitimnost tako, kot so de(ali prej komunisti že skoraj tri tetarv deželi.

            Organizatorji "Črne roke" bi mogli dokazati upravičenost svojega postopanja tudi po mednarodnem pravu, ki priznava, kakor sem prej omenil, po avtorju Gyeeenheimu, "da lahko postane kako se er protipostavno dejanje zakonito pod pogojem, če je storjeno z obiambo vitalnih interesov v grožeči nevarnosti, ki se drugaEe ne da odstranite'.

            "Črna roka" in njeno sodišče sta branila vitalne interese slovenskega naroda pred moritci, banditi, ki so ga v masah pokončevali in proti katerim ni bilo nobenega zakonitega sredstva na razpolago.

            Tudi z.moralnega.stališča ni mogoče jasno in odločno obsoditi poseopanje "Črne roke."

            Za pojasnitev tega problema je silno zanimiva razprava, ki je izšla pod naslaoam "Dettlsche Schichsalsfragen' pri Josef Knecht v Frankfurtu (am Main), Nemčija. Zadnji del te razprave, ki jo je na

037

pisal znani nemški jezuit Max Pribila, je izšel tudi v angleški prestavi pod naslovom "The Right to Resist", ki jo je izdal Catholic Social Guid, Oxford 1. 1952.

            Med katoliškimi Nemci se je namreč ob atentatu Stauffenberga na Hitlerja in zarote njegove oficirske skupine razvila etika debata o moralnosti tega dejanja. Pred atentatom se je po nekaterih poročilih podal Stauffenberg k tedaujemu berlinskemv nadškofu in se je po vsej verjetnosti z njim posvetovat o moralnosti nameravanega upora. Kakšen nasvet je podal berlinski nadškof, ni znano. Nekateri katoličani so ta upor obsojali kot upor legitimni  blasti.

            Toda dejstvo je, da zavezniki štejejo nemškemu narodu to v zlo, da se ni uprl in dvignil proti nasilnemu režimu nacizma; zaradi tega zmagovalci vsemu nemškemu narodu nalagajo težko odgovornost. S tem zavezniki torej izjavljajo, da je bil nemški narod dolžan dvigniti se proti Hitlerjevi oblasti, da je bil torej odpor in eventualni umor tirana ne samo dovoljen, marveč tudi zadeva dolžnosti.

            Če je bil torej mnenju zapadnih zaveznikov upor proti nacistični legitimni oblasti nekaj takega, kar je bil dolžan izvršiti nemški narod, koliko bolj je bil nujen upor proti nasilju, roopom in masovnim umorom Titovih partizanov, ki niso imeli nobene legitimacije in ki jih je tudi mednarodno sodišče v Nurnbergu praglasilo kot navadne tolpe.

            Jezuit Pribila dokazuje v svoji brošuri, da je upor tiranskemu nasilju po krščanski tradiciji moralno dovoljen in včasi celo dolinost. Odpor proti komunističnemu nasilju torej ni bil le moralno dovoljen, marveč celo dolžnost slovenskega roda.

Če pa ima kdo pomisleke o moralnosti postopanja "Črne roke", moramo ugotoviti napram takim sledeče:

            Ne general Leo Rupnik oziroma Slovensko domobranstvo kot tako in tudi ne jugoslovanska vojska v domovini ne nosi nobene odgovornosti za upravičeno ali neupraviLeno delovanje "Črne roke". V deželi je vladala strahovita revolucija in v takem času je nemogoče kontrolirati delovanje posameznih oseb ali skupin.

            Protikomunisti ne moremo izreči še popolnoma jasne sodbe o legitimnosti "Črne roke" in o moralnosti njenega postopanja, ker to ni še dovolj dokazilnega materiala na razpolago in tudi ne prič. Komunisti pa nimajo, kot rečeno, nobeneg vzroka, da bi se zgražali nad njenim postopanjem, ker se je poslužila orožja, s katerim so prej sami že skoraj tri leta v masah morili slovenski narod. Črna roka" je pri Sv. Urhu likvidirala brez mučenja največ 50 oseb, komunisti pa jih imajo na vesti samo v Sloveniji 50.000 in v vsej jugoslaviji okoli en milijon.

038

PLETERJE

Poleg dogodkov pri Sv. Urhu skuša komunistična propaganda še posebno potvoriti in zrabiti razmere v samostanu Pleterje potl Gorjanci (na Dolenjskem) in v okolici med komunistično revolucijo. Tu se komunisti poslužujejo zelo žalostne.figure kartuzijanskega redovhika, priorja dr. Josipa Edgar Leopoldn - Lavova. Ta duhovnik se je tako zapletel v rdeče mreže, da se ne more vet izmotati z njih in ne spregledati, kaku ialostno vlogo igra kot nekako orodje komunistične lažne propagande. Tako Franček Saje v svojem "Belogardizmu" kot Adamič Louis se ga poslužujeta pri potvarjanju resnice

            P. Edgnr Leopold je spisal nekako kroniko o dogodkih v Pleterjah med komunistično revolucijo pod naslovom "Kartuzija Pleterje in partizan". Iz tega spisa navaja Saje v "Belogardizmu" (stran & 58), da je "v s mostanu stanoval duhovnik Kupljenik iz Orehovice. Prior ga ni nikoli videl niti se ni m prišel predstavit. Bil je čuden. Ohoroien do zob." Kako je mogel p. prior vedeti, da je kaplan Kupljenik oboroten do zob, te ga nikdar niti videl ni?!

            Še bolj čudno tut v verodostojnost p. Leopolda pa meče njegov popolnoma izmišljeno pripovedovanje, da so ob priliki napada komunistov na Pleterje 20. februarja 1949 "beli in Italijani nemoteno ropali samostan in odnesli s seboj vse, kar je bilo le mogo2e. Izropali so vse sobe bratov, ki so bile po nakljutju odprte, in skladišča, v tera so vlomili s silo ter odnesli še ono, kar je ostalo." (Glej »Belogardizeni« str. 315). Vse to je bilo, kakor bomo kasneje dokazali, popolnoma zmišljeno. P. prior bi bil lahko vprafal samostanske brate, ki so hodili skupaj z legionarji iz samostana in so videli, da niso ti prav nitesar odnesli.

            Mučen vtis napravi na vsakega duhovnika tndi pripovedovanje, da je. p. prior poslal pismo Osvobodilne Fronte, v katerem je napovedala napad na mostan, v preyisu na 9kofa dr. G. Rožmana s prošnjo, naj se pri »Beli garde« zavzame, da ta iimprej zapusti samostan. ("Belogardizem" str. 374.) S tem prior Leopold namigava, češ da je imel škof dr. Roiman nekak vpliv na "Vaške straže" oziroma da so res "vodile vse niti Bele garde v škofijo", kakor pišejo komunisti.

039

škof mu je pravilno odgovoril, da on v tej zadevi ne more ničesar ukreniti, ker nima nobene zveze z vodilnimi ljudmi okoli Vaških straž.

Ta priorjev korak za posredovanje škofa pa mora vzbuditi še večje začudenje, če vemo, da je bil komandant posadke Sekolec pri priorju, s katerim sta se lepo razgovarjala in se ni p. prior prav nič pritoževal. Tu pri poveljniku posadke naj bi bil p. Leopold stavil svoje zahteve in morebitne pritožbe. Čemu se je obračal v tej zadevi na škofa, o katerem je moral vedeti, da s to zadevo nima nič opravka?

            Novembra 1953 je priobčil ugledni katoliški švicarski ilustrirani tednik "Die Wooche" v Zurichu poročilo in več slik iz Slovenije. Med drugimi je tudi slika priorja Leopolda, pod katero je napisano tudi: "Dr. Josip Edgar Leopold - Lavov je prior v kartuzijanskem samcstanu Pleterj na Dolenjskem. Med vojno si je napravil slcves kot prijatelj partizanov v Sloveniji s tem, da jih je tajno podpiral in jih za samostanski.mi zidovi skrival pred preganjalci". Poročevalcu tega lista je p. prior izjavil, kakor je tam napisano, da "se ic izdajalcev sestavljena Bela garda ni ustrašila preurediti njegov samostan v trdnjavo".

            Ta redovnik, ki ni niti Slovenec in ne pozna slovenskih razmer kakor tudi zunanjega sveta ne, še manj pa komunizem, je dal tudi Louisu Adamiču nekaj podatkov za njegovo knjigo "The Eagle and the Roots". Težko je ločiti v nejasnem pripovedovanju te knjige, katere izmed tam navedenih neresničnih in naravnost gorostasnih trditev je Adamič prejel od priorja Leapolda ali pa od drugih komunistov. Iz vsega pripovedovanja pa se dozdeva, da je hotel Adamič svoje neresnične navedbe nekoliko kriti z duhovniško avtoriteto tega redovnika. - (Vse to, kar bom navajal sedaj iz Adamičeve knjige, je na straneh 221-230.)

            Naj najprej podam to, kar piše Louis Adamič o priorju Leopoldu po navedbah njegovega prijatelja Iva Pirkovića iz št. Jerneja, ki je eden vodilnih komunistov v Sloveniji. Na strani 226 svoje knjige piše Adamič dobesedno:

            "Prior Leopold je bil Hrvat, sin odlične družine. Prijatelji, kakor je Ivo Pirkovič v Ljubljani, ki ga pozna že dolgo časa, so mi pravili, da je zrastel v Strossmayerjevi tradiciji. V letih 1920, ko je bil še mlad duhovnik v Zagrebu, je bil eden izmed vodilnih nasprotnikov cinične, denarja in moči željne politične struje v cerkvi, ki jo je sicer po imenu vodil nadško  Bauer, dejansko pa mladi monsignor Alojzij Stepinac, ki je vodil nadškofijsko pisarno. Ob Bauerjevi smrti se je zdelo, kot da mu bo nasledoval Stepinac, čisto verska struja

40

pa je pridabila Leopolda kot protikandidata proti Stepincu za nad= škcfa v Zagrebu. V borbi, ki je nato nastala, je zmagal politično nastrojeni mož (Stepinac). Vsled zahteve kralja Aleksandra, ki je bil srbsko-pravoslavne vere, je Vatikan postavil Stepinca za nadškofa in poglavarja katoliške organizacije v Jugoslaviji. P. Leopold se je nato umaknil v molk v kartuzijanski samostan in je postal tudi prior v Pleterjah."

Že samo iz tega odstavka Adamičeve knjige je razvidna popolna neresnost in zmešanost tega pisatelja. Kolikor besed, toliko neresnic je v tem odstavku!

            Komunistični ideolog Pirkovič in Louis Adamič sta napravila svojemu prijatelju priorju Leopoldu zelo dvomljivo uslugo s pripovedovanjem, da je odšel v samostan, ko ni postal zagrebški nadškof. Če in koliko je na tem resnice, ne morem ugotoviti, vse drugo, kar tu pripoveduje Adamič, pa je čisto navadna izmišljena fabula (pripoved.ka).

            Tozadevna zgodovinska dejstva so sledeča:

            Prior Edgar Leopold je bil rojen l. 1881, v mašnika posvečen l. 1905: V ljubljanskem škofijskem šematizmu za 1. 1932 je že naveden med patri kartuzijanskega samostana v Pleterjah, torej je moral všopiti v šamostan vsaj že leta 1931.

            Sedanji nadškof in kardinal Stepinac pa je bil l. 1920 še študent zagrebške agronomske fakultete, svoj teološki študij je pričel na Germaniku v Rimu šele okto.bra 1924. Torej v.es ta čas kot visokošolec xn .kot rimski bogoslovec ni. vendar mogel voditi v Zagrebu proti p. Leopoldu "cinične, denarja in moči željne struje v cerkvi" in niti ne namesto nadškofa Bauerja voditi škofije in tudi ne nadškofijske pisarne, kot piše Adamič. Dr. Stepinac je bil namreč šele 26. oktobra 1930 v Rimu posvečen v duhovnika. Vsaj do tedaj torej ni mogel . kako konkurirati protikandidatu Leopbldu" za nadškofa v Zagrebu. Komaj je namreč dr. Stepinac prišel iz Rima v Zagreb, je vsaj že čez par mesecev p. Leopold odšel v samostan.

            Nadškof dr.  Bauer je umrl decembra 1937, ko je bil p. Leopold že vsaj šest let v Pleterjah. Po njegovi smrti sploh ni bilo ne vprašanja in še manj kake borbe, kdo bo postal njegov naslednik. Nadškof dr. Bauer je namreč že tri leta pred svojo smrtjo poskrbel, da je bil njegov tedanji tajnik dr. Alojzij Stepinac, ki pa ni ,bil ne monsignor in ne ravnatelj nadškofijske pisarne, kakor piše Adamič, imenovan od papeža kot njegov škof-pomočnik s pravico nasledstva. Po smrti dr. Bauerja 7. decembrar 1937. je 'torej dr. Stepinac avtomatično postal zagrebški nadškof in primas Jugoslavije. Pri tem torej ni moglo

41

biti nikjer kake borbe med dvema strujama. Pa tudi bivši jugoslovanski kralj Aleksander pri vsem tem ni imel niti najmanjšega opravka, ker je že tri leta prej - l. 1934 - umrl.

Da pa bo bralec še bolj jasno videl, kake izmišljotine so komunistični, prijatelji natvezli Louisu Adamiču, kako neresen je ta pisatelj v svojih navedbah in da bo to ostalo tudi kot dokument komunistične zlaganosti, ohranjen v slovenskem jeziku, naj dobesedno priobčim tu še nekaj drugih izmišljenih bajk, ki jih Adamič servira v svoji knjigi Amerikancem kot čisto resnico..

 Med drugim piše tudi tole:

"Dne 16. julija (1942) je pričelo pripravljeno ofenzivo okrog sedemdeset tisoč Mussolinijevih udarnih čet, podprtih od okrog tri tisoč od Italijanov oboroženih belih, mnogi med njimi so bili oboroženi duhovniki, ki so nosili oficirske znake na talarjih, proti partizanom, ki so šteli le okrog pet tisoč mož in en tisoč žena in imeli podporo večine prebivalstva. Poslužujoč se belih so Italijani prehajkali vso Dolenjsko in požgali na stotine vasi in pomorili na tisoče prebivalcev."

Po tej ofenzivi je "nenadoma tik pred božičem prikorakala skozi velika samostanska vrata edinica belih, prezirajoč proteste menihov in laičnih 'bratov. Edem izmed oficirjev je bil duhovnik Janez Kolesnik, doma iz bližnje vasi, ki je že .pred vojno abis~koval samostan: Sedaj je bil, kot je zapisal prior kasneje v svoj dnevnik, ,do zob oborožen'. Ko je 'bil vprašan, zakaj nosi orožje, je odgovoril, da ima nalog za to. Od koga? Škofijski ordinariat v Ljubljani. Zatrjeval je, da je prišlo to dovoljenje nositi orožje iz Rima. ,Nemogoče', je rekel eden izmed kartuzijanov, to bi bilo proti zakonu Cerkve. Duhovnik Kolesnik se je glašno krohatal.

            Kolesnik je le približno podobno njegovemu pravemu imenu, ki ga pozna skoro vsakdo na Dolenjskem. Prikril sem ga radi tega, ker je zbežal tik ,pred koncem vojne iz Jugoslavije in je sedaj v Ameriški, je pa še vedno duhovnik ter se mi je, reklo, da je zmožen kakega nasilnega dejanja. Zame sicer nič ne pomeni, ne želim pa, da bi si ga napravil za aktivnega sovražnika."

Nadalje piše Adamič, da mu je pravil Ivo Pirkovič, bivši krščanski socialist, sedaj pa navdušen komunist, iz Št. Jerneja o "Kolesniku" Se sledeče:

            "K njemu (Pirkoviču) sta prišli kmečki ženi in sicer Koželjeva iz Zapuž in Zagorčeva iz vasi. Orehovica, ter se pritoževali, da jima je Kalesnik ubil njuna sinova Stanka Zagorca in Stanka Koželja, ki ju. Pirkovie oba pozna. Neki dan tik po vojni je Pirkovičev tovariš

42

Rudolf Kocman taval po gozdovih blizu svoje domače vasi Dolža in tam iskal grob svojega očeta. Neka žena, ki je vsem dobro poznana je tam nabirala, gobe in mu pokazala njegov grab, masovni grob, kjer je bilo okrog šestdeset žrtev Bele garde. Ženska je pravila, da je bila priča temu pokolu izza pečine kakih petdeset jardov (metrov) proč. Najprej so se belogardisti branili, da bi streljali, je pravila, nato pa je Kolesnik potegnil svojo puško in jim pokazal, kako,. . . Oktobra 1942, ko šo se njegovi vojaki zopet branili, je Kolesnik sam ustrelil svojega predvojnega ,prijatelja, s katerim je hodil na lov . . .

Beli so zavzeli celo krilo samostana in to v veliko razburjenje kartuzijanov ter se tam udomačili. Belogardisti, ki so mislili, da so kartuzi ani enaki Kolesniku, so se pred redovniki bahali, da so v tej in tej vasi ubili toliko in toliko komunistov, mož, žena in otrok, katerih bratje, možje in očetje so bili v gozdovih pri partizanih.

P. prior se - tako nadaljuje Adamič - ob priliki njegovega dbiska v Pleterjah ni udeleževal razgovora o Kolesniku, tudi izvlečki njegovega dnevnika ne pripovedujejo, kako je mislil o Kolesnikom službi. Drugi so mi zatrjevali, da se je zatopil v molk in da ni tedne spregovoril besede.

            Drugi trije beli oficirji so bili naravno navadni kriminalci, ki so prirejali pohode v bližnje vasi in se vračali s plenom, ki so ga kopičili v svojem stanovanju.

            Navzočnost žensk v kartuzijanskem samostanu je prepovedana, toda beli so tu držali nekatere, ki so nosile uniforme. Ko so glede tega vprašali Kolesnika, se je smejal in je rekel, da so to kurirke. Ponoči, ko so redovniki skušali spati in moliti v svojih celicah ali če so se abirali v veliki cerkvi k polnočni pobožnosti, jih je motilo vpitje divje gostije v krilu belih.

            Ponovnim zahtevam, da se umakne,jo iz samostana, so se komandanti smejali, še bolj pa se je krohotal duhovnik Kolesnik, ki je igral pri belih enako vlogo kot jo politični komisarji pri komunističnih. Če so se redovniki pritoževali, so jim komandanti odgovarjali, da naj se pritožijo pri škofu Rožmanu v Ljubljani ali pa pri nadškofu Alojziju Stepincu v Zagrebu in naj čakajo na odgovor."

            Adamič poudarja, da je verjetno, sodeč o okoliščinah, da je p. prior podpiral načrt partizanov, da so napad i Pleterje 18. februarja 1943, prej pa da so isti poslali nekak ultimat belim v samostanu in škofu Rožmanu v Ljubljano, ki je "izpremenil svoje ime Gregorij v Gregorio". Dalje Adamič piše:

            "Napad partizanov je prisilil bele, da so zapustili samostan. Predno pa so odšli med bojein, so prišli k priorju trije laični ofi

43

cirji, potegnili svoje revolverje in mu pravili, da so ravnokar ustrelili dva partizana, preoblečena kot kartuzijanska meniha; vojska je vojska, da bodo ustrelili vsakega, ki ga bodo dobili med izpraznjevanjem samostana v kartuzijanski obleki. Ker pa hočejo biti dostojni dajejo priorju deset minut časa, da zbere vse redovnike in laične brate v veliki cerkvi. Od tam se ne smejo ganiti, dokler ne bodo čuli zunaj cerkvenih vrat treh zaporednih strelov. Prior je tako vse ukrenil in zaprl cerkvena vrata. Ko pa je nekako čez eno uro po preteku pet minut po treh strelih prišla samostanska družina iz cerkve, so opazili, da so beli izropali samostan. Duhovnika Kolesnika takrat ni bilo videti, najbrž ga je pekla vest nad rapanjem in vsem postopanjem.

            Beli so odpel.jali večino samostanskega živeža, večino odej in perila, vse usnje iz čevljarske. delavnice, vse najboljše orodje in material iz drugih delavnic, večino kuhinjske opreme, vse sadje, vse vino in vse likerje."

            Tako torej .piše Adamič o priorju Leopoldu in o dogodkih v Pleterjah.

            O dogodkih v samostanu Pleterje in okolici imam na razpolago sledeče zapiske in izjave prič, ki so pripravljene vse to potrditi pred vsakim sodiščem:

            l. Dve izjavi duhovnika Franca Kupljenika in sicer z dne 16. in 23. junija 1952. To je oni duhovnik "Kolesnik", o katerem piše Adamič.

2. Zapisnik Jakoša Josipa, ki je bil med onimi "belimi", ki so prvi prišli na postojanko v Pleterje. Njegov zapisnik je objavljen v celoti, ker točno ponazoruje vse dogodke v Št. Rupertu, Prečni, v okolici Novega mesta in zadevo Štajerskega bataljona.

3. Izjava ,osadkinega komandanta Fr. Sekolca z dne 28. junija 1952.

            4. Izjava "vojaka Štajerskega bataljona", ki zaradi domačih ne more nastopiti s svojim imenom.

            5. Zapisnik Karla Jordana, župana v Št. Jerneju, kamor spadajo Pleterje.

            Na podlagi izjav teh prič je jasno razvidno; da so vsi prej navedeni podatki in očitki v Adamičevi knjigi popolnoma neresnićni, . naravnost izmišljeni.

            Kako naj bi se 16. julija 1. 1942.- kot piše Adamič - udeležilo 3000 belih italijanske ofenzive proti partizanom, ko takrat sploh nikjer v Sloveniji še ni bilo nobene oborožene protikomunistične "Vaške straže?" Prva  Vaška straža je nastala pri Sv.Joštu nad Vrhnko,

44

ki je nastopila 17. julija 1942, na Dolenjskem okrog Št. Jerneja in Pleterij pa so bile Vaške straže ustanovljene šele jeseni in v zimi 1942.

            Vse gorostasnosti o kaplanu "Kolesniku" so popolnoma izmišljene.

            Adamič je dobro vedel, zakaj ni navedel pravega imena, ker bi bil gotovo dotični duhovnik vložil tožbo proti njemu. Adamič je bil že enkrat obsojen radi obrekovanja; ko ga je tožil Churchill; vedel je tudi, kako drago je moral plačati neki ameriški "napredni" list svoja obrekovanja proti msgr. Francu Gabrovšku, zato je pač porabil izmišljeno ime "Kolesnik".

            Iz vsega pripovedovanja je jasno razvidno, da je imel Adamič pod imenam Kolesnika v mislih duhovnika Franca Kupljenika, ki je res tam v bližirii doma. Posadka, ki je prišla tja pred božičem 1942, sploh ni imela nobenega duhovnika, torej je vse pri,povedovanje o razgovoru med redovniki in "Kolesnikom" glede nošnje orožja duhovnikov in dovoljenja škofijskega ordinariata gladko izmišljena, istotako pa tudi vse krvave zgcdbe o umorih, ki naj bi jih bil zagrešil duhovnik "Kolesnik".

            Gospod Franc Kupljnik v svojih izjavah z dne 16. in 23. junija 1952. dcgodke v Pleterjah takole pojasnjuje:

            "Nekač novembra 1942 je na svojem pohodu prišel prvi oddelek Vaških straž do samostana Pleterje pod poveljstvom Milana. Poveljnik in še trije od nas smo šli v samostan v sprejemno sobo, kjer se je vršil ražgovor o tem, da bi se tam ustariovila Vaška straža, za katero  je prosilo ljudstvo v okolici, da bi ščitila narod pred ropi in umori ki so jih vršili komunistični partizani. Većina redovnikov je bila s tem predlcgom zadovoljna, ker so imeli dovolj šikaniranja od strani partizanov, prior - p. Leopold - se je od pričetka temu upiral, pa mu je Sinkar dopovedal, da je iz obrambnih razlogov vazno, da pride tja stalna posadka, na kar je končno pristal tudi prior. Niti enkrat tekom razgovora ni bil omenjen kofijski ordinariat.

            Na podlagi tega razgovora in dovoljenja priorja se je potem v samostanu pred božičem nastanila prva posadka Vaških . straž, ki pa ni imela nobenega vojaškega kurata, torej ni bilo tam nobenega duhovnika, ki bi nosil orožje ali oficirske znake, ki jih niti, oficirji niso nosili. O kakem protestu redovnikov proti nastanitvi posadke ni bilo govora. Poveljnik prve posadke je bil Svarun; pozitivno vem, da je bilo strogo naročeno tako poveljujočemu oficirju kot tudi moštvu, da drže red in da ne store ničesar, kar bi ne bilo v skladu s samo

45

stanskim redom. Žensk sploh ni bilo na postojanki; ves bataljon, ki je takrat obstajal na tem okolišu, je imel le tri ženske in sicer zdravnico, bolničarko in kuharico, pa nobena izmed teh ni bila pri posadki v Pleterjah. Kaka uniformirana ženska ni nikdar šla ali prišla v samostan."

            Za Svarunovo četo je prišla v Pleterje nekako februarja 1943 ali šele marca izmena, posadka, ki ji je poveljeval France Sekolec, čigar izjave so na razpolago. Šele s tem oddel'kom je prišel v Pleterje kot kurat tudi kaplan Franc Kupljenik, ki se pa ni šel ,predstavit partizanskemu prijatelju priorju p. Leopoldu, s katerim sploh nista nikoli niti govorila. Torej tudi sedaj ni moglo biti kakega razgovora med njima o nošnji orožja aIi o kakem dovoljenju in o škofiji, kakor piše Adamič.

            V nekem pismu se je pritdževal pleterski ekonom proti obnašanju nekaterih oficirjev iz prve posadke, v kateri ni bilo nobenega duhovnika. Čule so se govorice, da ti včasi popivajo in vojaštvo s svojim hrupom moti samostanski mir.

            To je jasno, da vojaki niso samostanski bratje. Da protikomunistični oficirji niso bili sami svetniki, ne bo nihče tajil kakor tudi, da protikomunistični vojaki niso 'bili redovniki. Vojna in še zlašti kruta državljanska vojna in borba s takim sovražnikom, kot so komunisti, nikakor ne v,pliva blažilno na vojake. Kdo jim more zameriti, če so si včasi v vinskem kraju, kot je pleterska okolica, privoščili kak liter vina, ki so jim ga prinašali sorodniki od domai' Kdo jim more šteti to v zlo, če so ti protikomunistični borci včasi zapeli kako fantovsko pesem? Da je bil tam, kjer je stanovala samostanska posadka, vedno velik hrup zaradi velikega prometa, ko so straža in patrulje prihajale in odhajale, je jasno. Da vse to ni bilo prijetno kartuzijanskim redovnikom, ki so navajeni na popolno tihoto, je pa tudi samo po sebi umevno.

            Toda kakih orgij z ženskami, ki jih skuša Adamič naprtiti posadki, pa ni uganjalo ne moštvo in ne oficirji. Glede tega odločno izj avlj aj o vse naše priče.

            Večkrat so prihajale k svojim možem ali bratom na obisk žene in sestre, toda ti obiski so se vršili izven samostana.

            Predno je prišla tja druga posadka, je stanoval v samostanu za kratek čas tudi poveljnik jugoslovanske vojske za Slovenijo, mnjor Novah, h kateremu so nekolikokrat prinesle kurirke informacije in je zaradi tega tudi kaplan v Št. Jerneju celo na prižnici obsodil prihajanje žensk v pleterski samostan. Toda te kurirke so bile brez izjeme vse odlična in poštena dekleta. Dve izmed teh so ujeli Nemci

46

in ju odvedli v koncentracijsko taborišče v Dachau. Če bi bile to kake manj vredne ženske, bi jih nacisti gotovo ne bi bili poslali v uničevalno taborišče, marveč bi se jih bili sami poslužili.

            Sicer pa je to pohujševanje Adamiča in komunistov nad prihajanjem žensk v samostan Pleterje prav. farizejsko! Kaj se je godilo med komunističnimi partizani, kjer je bila v nekaterih oddelkih prava Sodoma in Gomora, priča ogromno število spolno bolnih partizanov in partizank, ki še sedaj razširjajo to kugo med narodom.

V tistem delu samostana, kjer so bili protikomunistični borci, pač ni bilo - vsaj takrat ne - klavzure. Kasneje, kot priča g. Kupljenik, ves čas njegovega bivanja ni vstopila tudi v ta del samostana niti ena ženska. O kakih orgijah oficirjev ali moštva ni govora in ne najmanjšega dokaza.

            Kakor izjavlja v svoji izjavi poveljnik druge posadke Sekolec, je šel ob svojem prihodu takoj k samostanskemu priorju p. Leopoldu, kateremu se je predstavil kot poveljnik in sta se nekaj časa razgovarjala. Prior mu ni omenil niti najmanjše pritožbe! Ta poveljnik je nato vsak dan imel stik s samostanskim ekonomom, s katerim sta vse zadeve reševala na prijateljski način in se tudi ta ni nič pritoževal.

            Ko je nekoč prišel v Pleterje neki frančiškan iz Ljubljane, ki ni bil simpatizer Vaških straž, so se redovniki v samostanu napram njemu pohvalno izrazili tako o komandantu Sekolcu kot o njegovem moštvu, kar je nato pravil dotični pater v samostanu v Novem mestu.

Večina moštva je bila iz bližnje okolice pleterskega samostana in to so bili odlični fantje in možje. Zgodba o bahanju moštva pred redovniki, da so pobili toliko in toliko ljudi, je popolna komunistična izmišljotina. Kdor pozna kartuzijanski red, ve, da redovniki niti ne občujejo z zunanjim svetom, raien onega, ki ima za to dovoljenje. Moštvo sploh ni imelo stika s samostansko družino.

            Naravnost smešno in gorostasno je, kar pripoveduje Adamič; da so vaški stražarji izropali samostan ob priliki svojega umika iz samostana in ob napadu komuništov.

            G. Kupljenik, ki je bil tedaj .tam navzoč, pripoveduje o tem dogodku sledeče:

            "Nekega večera so partizani začeli napadati postojanko Pleterje. Napadali so dve noči in dva dni. Prvo noe in prvi dan niso mogli opraviti ničesar. Drugo noč se jim je posrečilo zažgati zadnji del samostana, da je zgorelo nekaj samostanskih celic. Samostan so zažgali na ta način, da so na koncu dolgih drogov nataknili šope slame, ki so jo zažgali in iz skrivališča, kjer jih niso mogle doseči krogle branilcev, zažgali samostan. Protikomunistični borci so skupno z

47

menihi in nekaterimi delavci pdžar pogasili. Podnevi so se partizani umaknili na bližnje griče in v bližnji gozd, od koder so v presledkih streljali s strojnicami in navadnimi puškami. Papoldne so prišle na pomoč posadki v samostanu Vaške straže iz Brezovice pri Št. Jerneju in druge bližnje posadke .pod poveljstvom kapetana Milana Kranjca, ki je ukazal pleterski posadki, da se umakne iz samostana. S pomočjo posadk, ki so prebile partizanski abroč in držale v šahu sovražnika, se je med najhujšim streljanjem partizanov mogla umakniti naša četa iz samostana.

            Protikomunistični borci niso vzeli niti najmanjše stvari, ki bi bila last samoštana, nasprotno morali so pustiti tam ves svoj živež in več osebnih stvari in tudi v krstah skri;ta dva svoja mrtva tovariša; seboj so vzeli le orožje in municijo, ker so se morali med hudim ognjem prebijati do bližnje posadke na Brezovici;

            Po našem umiku iz samostana so komunisti udrli vanj in izropali, kar so hoteli. Izropali so mwogo, kakor so nam potem povedali okoliški ljudje, ki so morali pobirati partizanske ranjence in mrliče ter ih voziti v Gorjance. Drugi so morali voziti naropane stvari o katerih so sicer komunisti trdili, da so jih zaplenili "belim", toda ljudje so dobro poznali blago, da je to last menihov v samostanu, ker je bilo to volneno belo sukno, plahte in bolniški ter lekarniški material, s katerim je sicer samostan podpiral revno okoliško prebivalstvo.

            Ob času napada so branilci .postrelili dosti partizanov, pa nobenega, ki bi bil preoblečen v meniha, kot trdi Adamič. Vse pripovedovanje, da so bili meriihi nekako konfinirani v glavni cerkvi, da so mogli beli medtem ropati po samostanu, je le zlobna izmišljotina."

            Tudi če bi bila posadka res hotela samostan izropati in odpeljati vse to, kar navaja Adamič, bi bilo to popolnoma nemogoče. Da bi bilo vse to mogoče naložiti, kar navaja Adamič, bi bilo treba ves dan in to več vozov. Kako naj bi bili to vse izvršili v teku "ene ure in pet minut''? Kako naj 'bi vse to od.peljali med najhujšim streljanjem partizanov, ko se je bilo treba prebijati skozi njih ognjeni obroč? Kdo bo šel ropat po samostanu, ko si rešuje golo življenje?

Svoje rope bi komunisti pač radi naprtili svojim nasprotnikom. Pripovedovanje Adamičeve knjige o umorih, ki da jih je zagrešil duhovnik "KoIesnik", je značilno za satansko komunisticno lažnivost. Kdo si vendar more misliti, da bi katoliški duhovnik delal kaj takega? Vse to pripovedovanje je pač le za Amerikance, ki ne poznajo dejanskih razmer in poizkus komunistov, da bi svoje mnogoštevilne umore naprtili protikomunistom.

48

            G. Franc Kupljenik pojasnjuje to zadevo v svoji izjavi - in to potrjujejo vse druge priče - sledeče:

            "Nekako jeseni leta 1942. je bila ustanovljena protikomunistična posadka v Gracarjevem Turnu, kake četrt ure peš od Orehovice ali eno uro hoda od Št. Jerneja. Poveljstvo te posadke je po predhodnih informacijah prijelo in zaprlo nekaj najhujših komunističnih terencev in takozvanih ,vaških zaščitnikov' iz sosednjih vasi. Pri zasliševanju jim je bilo dokazano s pričami, da so bili oni odgovorni za mnoge umore, ki so jih izvršili komunisti nad nedolžnimi ljudmi. Ti terenci in ,zaščitniki' so imeli namreč nalogo ovajati komunistom one ljudi, ki niso simpatizirali s komunisti. Ti ovaduhi imajo na vesti več kot 300 nedolžnih žrtev iz šentjernejske župnije, med družimi tudi kaplana vinka Kastelica. Tisti terenci in zaščitniki, katerim se je dokazalo, da so bili krivi ali odgovorni za kak umor nedolžnih žrtev, so bili justificirani. Med temi je bil tudi Stanko Koželj iz Zapuž.

            Jaz sem bil v tistem času v Št. Jerneju, kamor sem bil zbežal pred partizani, ki so me hoteli umoriti, kakor so umorili nekaj tednov pozneje mojega brata Viktorja, ker niso mogli dobiti mene. Mojega brata Viktorja, ki je imel komaj 20 let, so prišli iskat ponoči na dom in so ga odpeljali nasilno v sami srajci in spodnjih hlačah v gozd in ga nekje blizu Pleterij mučili in zverinsko umorili. Kakor sem prej cmenil, sem jaz ta čas bil v Št. Jerneju in nisem nosil nikake vojaške uniforme in ne brožja.

            Ko so terenci in ,zaščitniki', ki so .bili v Gracarjevem Turnu, zvedeli za svojo smrtno obsodbo, so prosili poveljstvo posadke, da bi poklicalo duhovnika iz št. Jerneja, ker se hočejo spovedati in prejeti sv. zakramente. Poveljstvo je tej želji ugodilo in poslalo v Št. Jernej sporočilo, da naj pride en duhovnik spovedat one, ki so bili zaprti. Ker so osebe, ki so prinesle to sporočilo v Št. Jernej, našle najprej mene in govorile z menoj, sem jaz šel previdet one, ki so bili zaprti. Spovedal sem vse in vsem podelil sv. obhajilo in se takoj vrnil v Št. Jernej.

            Stotnko Zagorc ni bil med njimi. Nekaj dni zatem pa se je prišel sam javit v Gracarjev Turri, misleč, da bo tako odvrnil od sebe krivdo, ki jo je imel kot terenec in zaščitnik. Poveljstvo pa ga je zaprlo in, ko se je po kratkem zaslišanju izkazalo, da je on eden glavnih krivcev, ker je bil celo rajonski obveščevalec Gorjanskega komunističnega bataljona, ga je komanda poslala na višjo komando, ne vem točno v. Stopiče ali v Dolž. Kmalu nato se je zvedelo, da je bil justificiran."

49

            Ti komunistični terenci in abveščevalci in zaščitniki so bili edini ustreljeni od protikomunističnih borcev, pri čemer ni imel kaplan Kupljenik niti najmanjšega opravka. Vse drugo o streljanju šestdesetih žrtev, kjer naj bi duhovnik Kolesnik učil streljanje, o masovnem grobu, o opazovanju neke žene izza skale je komunistična izmišljotina. Če je tam res kak masovni grab, so tja pokopali komunisti svoje žrtve, ki so jih na Gorjancih pomorili na stotine.

            Gozdar škofijskih gozdov na Gorjancih je pravil o groznih mučenjih in masovnih umori, ki so jih vršili komunisti na Gorjancih, kar je sam opazoval in o čemer imamo tu priče na razpolago.

Na razpolago je pismo nekdanjega komandanta protikomunistične posadke v Orehovici od Gorjanci, ki poroča o izkopu dveh žensk, ki so jih tam umorili partizani. To sta bili: osem mesecev noseča žena Mati je Podgorca iz Zapuž in 25-letna sestra njenega moža. Obe ženski so komunisti umorili zaradi tega, ker je Matija Podgorc zbežal od partizanov, ko je videl, kake zločine .ti počenjajo. Ko so odkopali grob, so na obeh truplih ugotovili strahotno mučenje. Obe so komunisti pekli na ražnju, da je bilo ponekod meso pečeno do kosti, pred tem pa so obema porezali nosove in ušesa, izruvali zobe in potrgali nohte.

            Kmalu nato so protikomunistični borci ujeli partizansko sodnico, ki je obe ženski obsodila v smrt, neko Dalmatinko, ki je pri zasliševanju izpovedala, da je vse to delala po nalogu komunistične partije, "da se s tem zada strah ljudski masi".

            Kmalu nato so pa komunisti nekje zajeli tudi Matijo Podgorca in ga po strahotnem mučenju umorili. Doma je ostal le enoletni otrok, sirota brez očeta in matere.

            Takih in podobnih umorov so komunisti izvršili polno v okolici Pleterij. Da pa bi odvrnili pozornost od svojih zločinov, si izmišljujejo ,,krvave zločine belogardistov".

50

DOBREPOLJE

Naj bo priobčen še en izrazit in jasen dokaz komunistične lažnivosti iz Adamičeve knjige in sicer to, kar pripoveduje o svoji sestri Poldi Pri jatel j in o dobrepoljskem duhovniku NI. na str aneh 156 in 157.

            Adamičeva sestra Polda je bila poročena z nekim Antonom Prijatelj, ki ima svoje posestvo v dobrepoljski župniji. Adamič piše, da je obiskal svojo sestro Poldo, ki je bila tačas živčno bolna v ljubljanski bolnišnici. O.b priliki tega obiska mu je sestra pravila o "duhovniku", ki je stanoval v vasi, ki leži v bližini kraja, kjer imata z možem svoje posestvo. Ta duhovnik je po njenih navedbah leta 1945 zbežal iz Slovenije v Avstrijo in sedaj zivi kot duhovnik v Združenih drzavah. O tem je torej pravila Adamičeva sestra sledeče:

            "Ta duhovnik M. je stanoval v vasi blizu tam, kjer imava z Antonom svojo kmetijo. Mi smo bili za partizane od začetka. M. je to zvedel in takoj nato so italijanske fašistične oblasti Antona zgrabile in ga poslale v koncentracijsko taborišče na Rab.

            Medtem ko je bil mož na Rabu, je prihajal M. s svojimi strelci vsak teden in mi grozil s smrtjo in peklom. Osemkrat sem morala gledati v žrelo puške, revolverja ali celo strojne puške. Vsakokrat sem mislila, da je prišel konec. Vselej je bil ta duhovnik M. zraven in je opazoval, če bom prestrašena; bila sem res, toda poskusala sem, da tega ne bi pokazala. Imenoval me je komunistko in z imeni, ki jih ne morem ponoviti. Ta je dosti ljudi umoril ali pa jih je poslal v koncentracijsko taborišče, kjer so umrli.

            Toda svojim vojakom je rekel, naj ne trošijo krogle zame. Osemkrat je to storil. Zakaj? Da bi me zlomil? Morda zaradi tega, ker je vedel, da sem tvoja sestra? On te ni sicer nikdar omenil, toda čutila sem, da misli nate. Ali je morda to čisto navadna bestija? In duhovnikl Kako naj to razložim? Zakaj me ni poslal na Rab? Jaz ne vem. Postati sem morala nervozna podrtija in bolna na drug način. To je, kar je M. hotel doseči, mislim jaz. Vprašala sem ga, pa mi ni hotel 'povedati, le škilil je v mene.

            Skušala sem moliti, kakor nas je učila mati, ko smo bili še otroci, pa nisem mogla. Duhovnik vI. je bil med menoj in Bogom in

51

drugi duhovniki, ki jih poznam, so bili še slabši kat M. On - kolikor jaz vem, nikogar ni ubil lastnoročno . . . Zakaj Amerika dovoli zatočišče takim bestijam, kot je M.?"

            Vse to kar tu piše Adamič v svoji knjigi, je tipičen izbruh histerične lažnivosti. Kdor pozna razmere v Dobrepolju med okupacijo in komunistično revolucijo, se mora vprašati: Ali je mogoče, da bi bila Polda Prijatelj res kaj takega pravila svojemu bratu Louisu?

Dva duhovnika iz župnije Dobrepolje sta kot begunca v Združenih državah in sicer župnik Merkun Anton in njegov tedanji kaplan Ivan Lavrih.

            Iz začetne črke M. bi se zdelo, da Adamič oziroma njegova sestra misli na duhovnega svetnika Merkuna, ki sedaj biva v Clevelandu pri Devici Mariji v Collinwoodu.

            Ali more kak pameten človek verjeti, da bi tedaj 67 let stari in bolehni duhovnik mogel hoditi okrog z aboroženimi vojaki in nositi strojno puško ter z njo groziti bolni ženi? Gospod župnik Merkun strojne puške še v roki držati ne bi mogel, nikar da bi jo nosil okrog s kako "belo gardo". To je tako gromozanska izmišljotina, da bi si jo komunisti v domovini ne bili upali nikjer navajati; ker bi se jim vse smejalo.

            Adamič oziroma njegova sestra Polda pa sama sebi nasprotujeta. Adamič je pozabil, kaj je prej napisal, da je ta M. pomoril sam celo množico ljudi, na koncu pa je zapisal Poldine besede, da kolikor ona vč, ni ta M. osebno nikogar ubil!

            Glede na to pisanje je podal g. duhovni svetnik in župnik Anton Merkun sledečo pismeno izjavo:

            "Podpisani Merkun Anton, župnik v Dobrepolju, Slovenija, Jugoslavija, sedaj bivajoč v USA (Cleveland, Ohio, 15519 Holmes Ave), sem prečital, kar piše Adamič Louis v knjigi: "The Eagle and the Roots" na straneh 156 in 157, kjer trdi, da mu je njegova sestra Polda Prijatelj pripovedovala, da je neki duhovnik M., ki je služboval v župniji njenega bivališča, leta 1945 bežal iz domo-vine  in biva sedaj v USA:

            l. ovadil Italijanom njenega moža Antona Prijatelja, da so ga nato Italijani internirali na Rabu;

2. da jo je isti duhovnik med tem časom, ko je bil njen mož interniran, večkrat obiskal na domu z oboroženimi "belogardisti" ter ji grozil s smrtjo in peklom;

            3. da je dotični duhovnik M. mnogo ljudi pobil ali pa jih poslal v koncentracijska taborišča, kjer so umrli.

            Na te nadvse neumne in zlobne izmišljotine odgovarjam sledeče:

52

Podpisani sem edini duhovnik iz župnije Dobrepolje (v kateri župniji stanuje Polda Prijatelj) z začetno črko M, živeč kot begunec v USA, zato bi vsakdo, ki bere to Adamičevo knjigo, mogel misliti, da sem jaz tisti duhovnik; zaradi tega izjavljam in sem pripravljen vse to tudi s prisego potrditi, da so vse navedbe v knjigi Adamiča popolnoma izmišljene in brez vsake podlage.

            Podpisani sem rojen leta 1816. in pri moji starosti vendar ni misliti, da bi hodil okrog oborožen in ljudem grozil s smrtjo.

Poldo- Prijatelj osebno poznam. Nikdar nisem nosil orožja, nikdar nisem aborožen obiskal Polde Prijatelj, nikdar ji količkaj grozil in še manj, da bi ji bil pravil, da sem jih že dosti spravil v koncentracijsko taborišče ali pa da bi jih bil sam pabil. Vse to je absurdna izmišljotna. Res pa je, da sem pri italijanskih vojaških oblasteh posredoval za internirance, svoje župljane.

            Teh zločinov, o katerih piše Adamič v svoji knjigi, pa tudi ni zagrešil kak drug duhovnik iz moje župnije ali okolice. Če je Polda Prijatelj svojemu bratu kaj takega .pripovedovala, si je vse to gladko izmislila.

Cleveland, 11. julija 1952."

Anton Merkun, l. r.

Da se pa komunisti ne bodo morda izgovarjali, da niso mislili župnika Merkuna, marveč njegovega kaplana Ivana Lavriha, priobčujem tu še izjavo tega nekdanjega dobrepoljskega duhovnika, ki je na tozadevno vprašanje takole odgovoril:

            "Imenovane Polde Prijatelj še nikdar v svojem življenju nisem videl, da bi vedel, kdo je ta oseba. Ker niti enega človeka nisem javil italijanskim oblastem v nikaki zadevi, je jasno, da tudi njenega moža nisem. Da nisem nikdar nosil nikakega orožja, lahko izpriča vsa dobrepoljska župnija in vsi begunci, ki so izven Jugoslavije, enako tudi, da nisem nikdar nikomur grozil ne z orožjem ne drugače, najmanj pa imenovani Poldi, ki je sploh ne poznam.

            Adamič je bil vsekakor previden, ko očividno ne omenja imena onega duhovnika, da ga tako ni mogoče tožiti.

Ivan Lavrih, l. r.

18. julija 1952."

Na teh treh zgledih iz Adamičeve knjige "The Eagle and the Roots" - Sv. -Urh - Pleterje in Dobrepolje - je dovolj jasno dokaiano, koliko verodostojnosti zasluži vse Adamičevo pisanje. Kot že rečeno; naj bo to za zgodovino dokument nesramne komunistične lažne propagande!

53

'POKOLJ DRUžINE JAKOBA KUKOVIC'

            Adamič Louis navaja kot dokaz za svoje gorostasne trditve o dogodkih pri Sv. Urhu priznanja "belogardistov" na procesu ljudskega sodišča pri Sv. Urhu. Trdi, da so ujetniki priznali, da so potopili v Iuži pri cerkovnikovi hiši "na stotine žrtev" in da so vsa ta "priznanja" ugotovljena v sodnem zapisniku.

            Dotični "sodni" zapisniki nam seveda niso na razpolago; če pa je to res, kar trdi Adamič, da so "belogardisti" vse to priznali, je to le dokaz o strahotnem mučenju, ki so ga morali prestati ti nesrečni domobranci, da so ab tem priznavali "zločine", ki jih niso storili in jih niti izvršiti niso mogli.

            Z dogodki pri Sv. Urhu spravljajo komunisti v zvezo tudi družino Jakoba Kukovice iz Device Marije v Polju, ki so jo skoro popolncma uničili. Da podamo jasno sliko postopanja komunistov pri ,ljudskih' sodiščih in še nekoliko dopolnimo podatke o Sv. Urhu, naj napišemo tu še zgodbo o uničenju te družine, ki podaja grozno sliko, kako so komunisti pobijali svoje načelne nasprotnike.

            Iz Device Marije v Polju in nje bližnje okolice je pribežalo kasneje izpod Titove eblasti dokaj prič - na razpolago so vsaj štiri-, ki so same videle ali pa slišale od zanesljivih oseb, kaj se je zgodilo z družino jaka Kukovice, ki so jo Angleži vrnili z drugimi 11.600 ljudi iz Vetrinja zadnje dni maja 1945. Na podlagi njih izpovedi je mogeče opisati precej točno vse strahote, ki jih je morala pretrpeti z drugimi vrnjenimi vred ta družina.

            Jaka Kukovica je bil mož starega, poštenega kova in iz šole dr. Janeza Evangelista Kreka. Kot odličen borec za delavske pravice v katoliških strokovnih delavskih organizacijah je bil splošno znan po vsej Sloveniji. Zato je prav, če ohranimo temu znaćajnemu katoliškemu delavcu skromen spomin v tem spisu.

            Jaka Kukovica je bil po svojem značaju bister, razborit, nagel, odločen in borben. V svoji mladosti je prepotoval mnogo sveta; Avstrijo, Češko, Slovaško in Nemčijo. Kot delavec si je služil svoj kruh po raznih papirniških tovarnah in je postal tako v svoji stroki zelo izurjen. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil zaposlen v

054

neki papirnici v Berlinu. Od tam je moral v vojsko in se je boril v Galiciji in na soški fronti, kjer je dočakal konec vojne.

Bogve kam bi ga bila zanesla njegova živahna ter ukaželjna narava, če bi se ne bil poročil z globokoverno Marijo Peklaj iz Žlebov pri Medvodah. Kljub vsemu romanju po svetu je Jakob Kukovica ostal vedno veren in pošten fant. Njegova ddbra žena Marija pa je bila pravi zaklad za moža. Znala je modro krotiti njegov vročekrvni značaj, ga usmerjala v njegovem duhovnem življenju in celo v njegovem javnem delovanju. Skupaj sta hodila v cerkev, skupaj vedno prejemala sv. zakramente, vsak dan sta s svojo precej številno družino molila rožni venec, opravljala pobožnost prvih petkov in zadnje čase tudi pobožnost prvih sobot v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu.

            V domovini je zadnja leta zelo pešala udeležba pri popoldanski službi božji. Mladina, posebno v mestih in industrijskih krajih, je nedeljske popoldneve večinoma prebila v društvih, pri športu in na planinah; pri Kukovičevih pa sta oče in mati trdno držala staro navado, da je morala vsa družina v nedeljo v župno cerkev k popoldanski službi božji.

            Ta krščanski zakon je Bog blagoslovil z devetimi otroki, 5 fan- tov in 4 dekleta. Vse sta verna roditelja vzgojila v zavedne Slovence in katoličane, ki so se vedno udejstvovali živahno pri vseh katoliških organizacijah v Devici Mariji v Polju.

            Jakob Kukovica se je kot zelo aktivna narava pričel takoj udeleževati v raznih katoliških organizacijah, ko je prišel iz vojne, posebno pa v krščanski jugoslovanski strokovni zvezi, ki je bila tedaj najmočnejša delavska organizacija v Polju. V vseh borbah za izboljša nje delavskega stanja v vevški papirnici je bil Kukovica vedno med prvimi borci, na delavskih zborovanjih je pogosto nastopal kot ognjevit govornik. Tudi politično se je udejstvoval kot agilen pristaš Slovenske ljudske stranke. Bil je delj časa tudi občinski odbornik in. član odbora Hranilnice in posojilnice.

            Ob nedeljah popoldne pa je rad povabil po popoldanski službi božji na svoj dom prijatelje, z njimi igral tarok in debatiral o dnevnih političnih iri strokovnih zadevah. Vsako priliko je porabil, da je utemeljeval in branil katoliška načela v javnem in privatnem življenju, delal za svojo strokovno delavsko organizacijo in politično stranko. S tem si je pridobil dosti prijateljev, pa tudi nasprotnikov.

Umorjeni Feliks Pogaćnik je več ali manj bil pridobitev Kukovičeve zgovornosti. Kakor smo že pisali (Glej: "Rdeča zver, pijana krvi", IV. zv.). je živel Feliks Pogačnik v marksistični okolici, ki je

55

napenjala vse sile, da bi pridobila zase tega uglednega mladega moža. Pod vplivom komunistične propagande se je Pogačnik nekoliko že nalezel marksističnih nazorov, ki iih je zagovarjal pred Kukovico. Med njima so se vnele ob vsaki priliki živahne, včasi celo ostre debate tako glede strokovnih delavskih zadev kakor tudi glede verskih vprašanj. Končno je zmagala Kukovičeva zgovornost, ognjevitost in načelnost: Pogačnik je postal sam odločen in načelen katoliško misleč delavec in sta postala z Jakabom najboljša prijatelja.

Ko je jugoslovanska strokovna zveza zašla v prokomunistične vode, je Kukovica ustanovil tudi v Polju novo krščansko strokovno delavsko organizacijo, Zvezo združenih delavcev, pridobil za njo tudi Pogačnika, ga vpeljal v javno delovanje in ga tudi pregovoril, da je kandidiral za podžupana v Polju.

            Zadnja leta pa se je Kukovica vedno bolj odmikal volitičnemu delu in se vedno boli posvečal verskim organizacijam. Preko svojih otrok, ki so bili vsi brez izjeme člani Marijinih kongregacij in starejši tudi člani Katoliške akcije, se je seznanil z literaturo o Katoliški akciii in je tako vedno bolj prihajal do prepričania, da je edina rešilna pot za vse človeštvo in še posebno za delavstvo v anostolatu in v verski obnovi. Trdno je postal uverien, da bodo rešili svet iz sedanjih zablod in stisk le svetniško živeči apostoli, ne pa politični in strokovni voditelji. Z vso vnemo se ie oklenil Katoliške akcije in je bil v prvem jedru, ki se je ustanovilo v župniji.

            Z nastopom komunistične revoluciie pod krinko Osvabodilne fronte pa je nastala za njena in vso družino traina živlieniska nevarnost. V pozni ieseni leta 1942 so komunistični zasleplienci dvakrat skušali ponoči vdreti v hišo, da bi pomorili njega in vso družino. Toda zaradi čuiečnosti domačih se ie obakrat poizkus ponesrečil. jaka ie dobro vedel, da se brez orožia ne bo mogel dolgo braniti zato je bil kljub svoji starosti med prvimi, ki so pristopili k Vaški straži. Še enkrat so ga skušali ponoči komunisti izvabiti v nastavljeno past, a sem jim tudi to pot nakana ni posrečila. Pozneie so se morali komunistični partizani umakniti daleč proč od Ljubl.jane, tako da so mogli tudi pri Kukovičevih od tedaj bolj mirno spati doma kljub neprestanim grožnjam komunistov, da bodo pobili vso družino.

            Proti koncu vojne pa se je Jaka večkrat resno zamislil in so ga trle težke skrbi. Nekoč ga je sin Ivan vprašal, kaj ga tako skrbi, pa mu je odgovoril:

            "Veš, zdi se mi, da se ta vojna ne bo dobro končala za nas."

56

Sin ga je skušal opogumiti in mu je pričel razlagati, da zavezniki pač ne bodo pustili, da bi jim komunizem prišel do prevelike oblasti v Evropi, da posebno Angleži ne bodo mogli dovoliti, da bi ostala Jugoslavija v komunističnih rokah, ker bi bilo s tem ogroženo vse Sredozemlje. (Takrat smo žal vsi zau.pali "zaveznikom", da nas ne bodo pustili na cedilu!)

            Kukovica je odgovoril svojemu sinu:

            "Zdi se mi, da se nam predobro godi med vojno. Poglej, koliko bede in gorja je po vsem svetu, mi pa vsega tega skoraj nismo občutili. Vsi smo živi in zdravi, lačni smo bili prej, ko si bil ti še majhen, veliko bolj kot pa sedaj med vojno. Zaprt ni bil še nihče iz naše družine, nobeden v internaciji; in vendar ljudski rek pravi, da Bog tepe tistega, kogar ljubi. Ali nas torej Bog ne ljubi ali pa nas je pripravil za hujše trpljenje na koncu . . ."

            In tako je bilo. Najhujše je šele prišlo.

            Usodnega maja 1945 je odšla vsa Kukovičeva družina v begunstvo preko meje na Koroško, da si reši le golo življenje. Težka je bila dolga pot preko Ljubelja v Vetrinje. Jaki Kukovici se še ni bila pozdravila noga od operacije na kolenu, mati je morala večinoma sama skrbeti za nedorasle otroke. Starejši trije so bili domobranci in so šli vsak s svojo edinico.

            V Vetrinju se je sešla vsa družina razen štirinajs~tletnega Andreja, ki je stanoval v Ljubljani. Ko je družina bežala, so ga hoteli vzeti s seboj, a ga niso več našli na stanovanju v Vajeniškem domu, ker je bil že prej odšel z drugimi proti meji. Vsa družina je v strahu mislila, da je Andrej izgubljen, vso pot in kasneje v Vetrinju so izpraševali po Andreju, a nihče ni ničesar vedel o njem. Mladi Andrej pa je prišel med prvimi preko Ljubelja in se prebil skozi partizanske zasede, prišel v Beljak in od tam v Treviso v Italiji in se tako rešil.

            Vse vetrinjskfl gorje je morala Kukovičeva družina deliti z drugimi sotrpini. Toda ti dnevi so bili tudi za vse vrelci velikih milosti in kakor za tisoče tako tudi za Kukovičeve - priprava na smrt. Sv. maša in vsakdanje ab'hajilo je bilo najvažnejše vsakdanje opravilo. Trpljenje in negotovost pa sta pripomogla, da se je vsa družina s še večjim zaupanjem izročala v božje varstvo in prepuščala  božji previdnosti. Tako so bili vsi dobro pripravljeni 30. maja za pot v - "Italijo", kot so lagali Angleži.

            Na dan izdaje je vsa družina še enkrat in zadnjič prejela sv. obhajilo. Pač niso slutili, da je za večino njih to zadnja popotnica. Nekateri so skušali pregovoriti očeta, naj z družino ne hodi skupno z domobranci, ker da `bo kasneje za transport civilistov vse bolje

57

pripravljeno. Jaka pa je odgovarjal, da se nerad loči od sinov, ker se boji, da bi se sicer razgubili, kakor so že izgubili sina Andreja in pa, ker je najstarejši že odšel z domobranci dan prej in jih bo gotovo pričakoval. Tako je odšla vsa družina v žrelo rdeče zveri.

Ob 2. popoldan so se odpeljali v tovornem avtomobilu: Kukovica Jakob, star 58 let, žena Marija, stara 49 let, sinovi: Stane, star 24 let, Ciril 1 i let, Marko 8 let; hčerke: Minka 23 let, Nada 19 let, Jerica 14 let in Helenca 10 let. Najstarejši sin.Ivan pa se je po isti poti odpeljal že prejšnji dan, 29. maja.

            Zvečer so bili že vsi v Pliberku v rokah komunistov . . .

Tu je bila družina takoj ločena od ostalih in razdeljena. Stane in Ciril sta delila usodo drugih domobrancev. Mater so zaprli skupaj s hčerkama Minko in Nado, očeta pa skupaj z Jerico, Helenco in Markom. Kakor vsem drugim tako so tudi vsem Kukovičevim pobrali vso prtljago, dekletom Minki, Nadi in Jerici pa tudi obleko; v katero so bile oblečene in so jim dali v zameno strgano in ušivo obleko partizank.

            Ponoči je transport prispel v Sloverrj Gradec, kjer so vse natrpali v šolo. Tu so že bili domobranci, ki so jih pripeljali pred njimi. Trpljenje Kukovičeve družine je tu posebno narastlo, ker so tu že srečali prve partizane iz Polja. Ti so bili izredno veseli, da so dobili v roke to družino. Svoje veselje so kazali s tem, da so Jaka Kukovico vlačili iz sobe v sobo, ga sramotili in pretepali. Komunisti so zdaj zbrali vse člane družine in jim pridružili še očetova nečaka Vinka in Marijana; manjkal je edino na,jstarejši sin Ivan. Komunisti so se raztepli po vseh sobah in ga povsod iskali, a ga niso našli, ker se je s skokom iz vlaka rešil, predno je prišel njegov transport v Sloverij Gradec. To je bila za družino sicer vesela vest, toda okrutnost komunistov pa se je sedaj še govečala v jezi, da niso dobili v roke najstarejšega sina. Neusmiljeno pretepanje in mučenje vse družine, celc5 nedoletnih, se je še pomnožilo.

            Polni krvavečih ran in odeti v raztrgane cunje so par dni kasneje nadaljevali z ostalim izmučenim transportom pot v Celje. Vso pot so bili deležni Ie sramotenja, kletvin, suvanja, pretepanja, pa brez jedi in pijače. Najbolj pretepan in oslabljen je bil oče poleg Minke in Nade. Desetletna Lenka, ki je bila slabega zdravja, je bila od lakote tako izčrpana, da jo je morala ves ćas nesti mati, ki pa je tudi sama bila vsa oslabljena.

            Dne 3. junija so na pol vivi prišli v Teharje, v taborišče smrtne groze, a tudi taborišče molitve. Lačni in žejni ter izmučeni do smrti so upali, da bodo vsaj tu dobili požirek vode ali da bodo mogli vsaj

58

eno noč spati v miru, čeprav na golih tleh. Toda zanje ni bilo ne vode in ne miru ponoči. Komaj je kateri izmed njih malo zatisnil oči, jih je že stražar z brcami zopet spravil pokonci. Prvo noč je bil Jaka Kukovica skupaj z drugimi domobranci, a ne skupaj s svojima sinoma Stankom in Cirilom. Pozneje pa so ga zaprli v bunker, kamor so ga hodili mučit pozverinjeni komunisti iz Polja. Materi so takoj po prihodu v taborišče vzeli onemoglo hčerko Helenco, ker je zanjo prosila vode. Drugo jutro so ji iztrgali iz naročja tudi se malega Marka. Oba so izročili v oskrbo neki družini "Volksdeutscherjev". Mala Helenca je bila tako bolna in oslabljena, da v vročici ni niti več poznala svojega bratca.

            Oseba, ki se je nato z begom rešila iz tega pekla, pripoveduje, da se je Marko nekolikokrat skrivaj prikradel do žične ograje, kjer sta mogla govoriti z materjo. Verna in mučeniška slovenska mati je tu dajala svojemu otroku zadnje nauke za življenje:

            "Ne boj se umreti, če bi bilo treba dan.eš ali pa čez pol leta, varuj se smrtnega greha. Da se boš pa mogel obvarovati greha, veliko moli. Nikdar ne pojdi spat brez večerne molitve. Zjutraj pa, kadar boš le mogel, pojdi k maši in k sv. obhajilu"!

            Komunisti so pričeli v masah pobijati nesrečne žrtve v taborišču, ne samo svoje nekdanje oborožene nasprotnike domobrance, marveč tudi starčke, žene, dekleta in celo otroke. Okrog tri tisoć žrtev so odvedli na morišče samo iz taborišča v Teharjih!

            Najprej sta bila iz Kukovičeve družine pobiti 23-letna Minka in 19-letna Nada. Že 7. junija jih ni bilo več videti v taborišču. Za njima je bil odveden v smrt Ciril, ki je ravno tiste dni dopolnil 17 let. Splošno mladine pod osemnajstim letom niso pobijali, pri bolj osovraženih družinah se pa na mladoletnost niso ozirali: tako je bil komaj 17-letni fant odveden v človeško klavnico, o kateri smo ~pisali v III. zvezku brošur "Rdeča zver, pijana krvi." Ciril je bil miren in tih značaj, skoro neka izjema v družini, kjer so bili vsi po očetu bo?j vročekrvne narave. Bil je goreč član Katoliške akcije in je dnevno pristopal k sv. obhajilu.

            Peto noč po prihodu, to je 8. junija, so komunistični morilci odvedli na morišče tudi mater Marijo. Med preklinjevanjem, zmerjanjem in suvanjem so nalagali komunisti svoje žrtve zvezane na tovorni avtomobil in tam je svetniška mati na glas zaklicala proti baraki, kjer sta bila njena najmlajša otroka: "Jerica, Marko, zbogom, pozdravita Lenko." Z molitvijo rožnega venca je nato odšla v smrt mati devetih otrok, dobrosrćna žena, ki ni nikdar znala reči bližnjemu žal besede, katere edini greh je bil, da je naučila svoje otroke

59

ljubiti Boga, moliti, ohraniti zvestobo Cerkvi in narodu ter spoštovanje duhovščini.

            Stane je bil v taborišču še 12 junija. Nekomu iz njegove skupine se je tisti dan oziroma noč posrečilo pobegniti iz taborišča in ta je povedal, da je nameraval tudi. Stane skupno z bratrancem Vinkom pobegniti isto noč. Ali sta bila na begu u'bita ali jima je kaj drugega prekrižalo načrte za beg, se ne ve, dejstvo je, da sta tudi ta dva darovala svoji mladi življenji pod komunistično morilčevo roko.

            Jaka Kukovica je bil zaprt v bunkerju in mučen neprestano dva tedna. Ko so ga nato premestili v barako, je zvedel za usodo svoje družine. To je bila seveda za njega najhujša muka, ker je dotlej upal, da bodo komunisti prizanesli vsaj ženi in hčerkam. Odslej ni mož mislil na nič drugega kot na smrt in se je samo še na njo pripravljal.

            Prve dni julija pa so prišli po njega. Med krvniki so bili trije zlaglasni komunisti iz Polja. Najprej se je pričelo "zasliševanje", ki je, kakor pri vseh komunističnih zasliševanjih, obstajalo v najokrutnejšem mučenju in zasramovanju.

            Isti dan zvečer so ga pri.peljali na dvorišče, kjer so komunisti zbrali malo družbo, kakih 20 oseb, med njimi tudi ostanek Kukovičeve družine, otroke Jerico, Lenko in Marka. Bilo je to pač žalostno snidenje v solzah in bolečinah. Kot preplašene piške so se trije otročiči držali očeta, ki pa je komaj od bolečin in mučenja še mogel stati na nogah.

            Svojo tedanjo pot je ,Jaka po~pisal nato v ljubljanskih zaporih nekemu inteligentu, ki je 'bil zaprt z njim in je pribežal v Avstrijo, ko smo še .bivali tam.

            Komunisti so vsem odraslim ujetnikom zvezali roke na hrbtu z žico, da so otekle roke in je rezalo železo v meso. Kukovica je mišlil, da vodijo vse v smrt. Na poti je skušal najti iskrico usmiljenja pri partizanu iz Polja, s katerim sta pred leti še skupno delala v tovarni in ki je imel sam otroke. Pričel je prositi tega nekdanjega sodelavca za svoje otroke, da bi vsaj te pustili pri življenju. Podivjani komunist pa mu je jezno odgovarjal:

            "Vi ste vsi enaki in ne iaslužite drugega kot kroglo."

Deklica Jerica je pričela moliti rožni venec in vsi na kamionu so ji odgovarjali, misleč, da se pxipravljajo na svojo smrt, ki da jih čaka še isto noč. Toda smrt bi bila dosti lažja kot vse ono, kar je še čakalo nesrečnega moža, nad katerim so hoteli komunisti izliti vso svojo pozverinjeno jezo.

60

V Zidanem mostu so vso skupino naložili na tovorni vlak. V Zalogu pa so potegnili ven iz družbe Jaka Kukovico in njegove otročiče. Tam so vse zaprli v čakalnico. Proti jutru se je pričela čakalnica polniti z delavci, ki so se vozili z vlakom v Ljubljano. Zalog je bil že prej znan kot najbolj rdeč, zato so privedli tja Jaka in njegove preostale otroke, da bi si delavci v zabavo in naslado hladili nad njimi svojo jezo. Rdeči so pričeli z zasramovanjem in krivičnim očitanjem.

            Jaka jim je od začetka nekaj odgovarjal, toda za vsako besedo je dabil kot odgovor sunek s pestjo v obraz. Naročeni izzivači so nato moža zavlekli na prosto in ga pričeli biti ter pretepati z vsem, kar jim je prišlo v roke. Kmalu je bil na tleh v krvi.Tudi otrokom podivjani rdečkarji niso prizanašali; ker se niso hoteli ločiti od očeta so jih brcali in pretepali. Kakšen prizor je to moral biti! Na tleh oče, zvezan z žico, ves krvav, se je zvijal v silnih bolečinah, okrog njega kleče nebogljeni otroci, vsi objokani drhte v strahu in trepetu!

"V Polje z njim pred ljudsko sodišče!" je nekdo zavpil med razdivjano množico.

            To je bil namen komunistov. Polje in okolica je bila znana, da je od tam odšlo v gozdove h komunistom kakih 400 oseb obojega spola. Maja 1945 je večina protikomunistov odšla z domabranci v Avstrijo in torej komunisti niso imeli tedaj skoro nobenega vidnejšega človeka v občini, nad katerim bi se mogli znašati. Ko so dobili v roke domobrance, so vse pobili v taki naglici, da niti sami niso vedeli, koliko so jih že poklali in koga. Zato so se sedaj hoteli znesti nad očetom Kukovico.

            S prvim jutranjim vlakom so nato te štiri žrtve peljali iz Zaloga v Polje; z njimi je šla sodrga, ki se je nabrala v Zalogu. V Polju so že med tem časom zvedeli, da so "ujeli" Kukovičevega Jaka z družino in da ga bodo pripeljali v Polje, kjer ga bodo sodili.

            Tam se je nato ponovilo to, kar se je že prej vršilo v Zalogu, le s to razliko, da je bilo tu mučenje še okrutnejše. Mnogo delavcev ni odšlo na delo, marveč je ostalo doma, da bi se udeležili "ljudskega sodišča". Procesija podivjanih ljudi je nato vlačila nesrečne žrtve po Polju sem in tja, medtem pa so jih brcali, pretepali in zmerjali. Nato so vse žrtve za nekaj ur zaprli v šolo.

            Popoldne se je mučenje zopet nadaljevalo. Najprej so Jaka zasliševali miličniki in skušali zvedeti, zakaj je organiziral "Belo garda", kdo mu je dajal navodila, pošiljal orožje in komu ga je on naprej oddajal.

            Komunisti najprej vržejo med ljudi svoje laži, da so množice nahujskane in pripravljene na vse grozovitosti. Tako so komunisti

61

vrgli med ljudi, da so se v Kukovičevi hiši in v župnišču vršile tajne sodbe in obsodbe. Zdaj so Kukovico izpraševali, kdo je sodeloval pri tem "tajnem sodišču", kje so pokopane njegove žrtve, kje je orožje. ki so ga skrili, kje je sin Stane, ki da je pobijal na postojanki pri Sv. Urhu.

            Kukovica med tem zasliševanjem sploh ni odgovarjal, le tu in tam se mu je izvil iz ust vzdih: "Jezus, ti mi pomagaj!" Ker ni odgovarjal, je vsakemu vprašanju sledilo grozovito pretepanje s pestmi, z ročaji samokresov in s puskinimi kopiti. Nestetokrat se je zgrudil na tla in se onesvestil, toda pomagali so mu zopet na noge in zasliševanje se je pričelo znova. Glava je bila nesrečni žrtvi naposled že vsa oblita s krvjo, skozi raztrgano obleko so zevale krvave rane. Silovit udarec s puškinim kopitom mu je zdrobil spodnjo čeljust, tako da mu je ta visela navzdol samo še na ličnih mišicah, izpahnjena na desno stran, kar je nudilo vsem grozen pogled.

            Govoriti ni mogel več, tudi če bi hotel. Takega so nato zopet vlekli skupaj z otroki pred šolo. Pogled na tega mučenika pa je množico tako presunil, da je nastala smrtna tišina, ko so ga ljudje zagledali. Miličniki so nato pričeli naštevati njegove "grehe". To je znova podžgalo množične strasti, da je pričela drhal na cesti zopet vpiti: "Smrt 'belogardistom, dajte ga v roke ljudski pravici!" Toda množica, ki je stala onkraj ceste, je bila pa kljub temu vsa tiha, veliko ljudi ni moglo zadržati svojih solz. Kukovica pa je nepremično zrl proti cerkvi in najbrž molil ter prosil usmiljenja zase in za svoje mučitelje.

            Razpoloženje za »ljudsko sodišče« tedaj ni bilo pravo, da bi sedaj sodili človeka, ki je bil komaj še malo živ in je nehote vzbujal v množici misel na Kristusa, ki je stal razbičan in s trnjevo krono na glavi pred množico na veliki petek. Zato ta ,predstava' ni trajala dolgo. Naložili so vse žrtve na avto in jih odvlekli na Kukovičev dom, ki je bil tedaj zaseden od krajevnega odbora ljudske oblasti. Tu so zopet hoteli izvedeti, kje ima zakopano orožje.

            Seveda tudi sedaj Kukovica ni vedel ničesar odgovoriti, tudi če bi bil mogel. Komunisti so zahtevali tudi od otrok, naj jim pokažejo, kje je zakopano orožje na vrtu. Seveda tudi otroci niso ničesar o tem mogli vedeti in ničesar pokazati, ker sploh ni bilo nikjer nobenega orožja pri hiši ali na vrtu. Male otročiče pa šo nato komunisti sirovo obrcali.

            O vseh teh dogodkih je priobčil ljubljanski dnevnik "Slovenski poročevalec" z dne 10. julija 1945 sledečo notico:

062

            "Zločinec Kukovica v rokah pravice. - Čitatelji "Slov. poročevalca" si lahko mislite, kako naglo se je v soboto razširila po Polju novica, da je prišel v roke pravice zloglasni poljski krvolok in izdajalec Jaka Kukovća. Ujeli so ga z nekaterimi pripadniki njegove družine. Tov. Viktor Pirjevec je bil ob 3. zjutraj opazil, da so izstopili v Zalogu iz tovornega vlaka Jaka Kukovca in njegovi trije otroci, med njimi hčerka Jerica. Med zasačenimi sta bila še dva moška in sicer neki neznanec, drugi pa je Lovše iz Sostrega, po domače Skominc.

Kukovčeva družina je vsa omadeževana s krvjo naših mučencev. Pri njih je bilo sodišče "Črne roke", tam se je odločala usoda najbolj zavednih in najbolj poštenih ljudi. Gotovo kakih 600 zavednih ljudi so brezvestno spravili v internacijo ali jim brez nadaljnjega napisali krvavo obsodbo. O tem že dovolj pričajo dokazi na njihovem domu. Med drugim so tam našli 27 oblek pomorjenih žrtev. Za primer naj navedemo, da je tov. Celarčeva iz bolnišnice za duševne bolne našla tam obleko svojega umorjenega moža.

            Vero in Boga so Kukovčevi nesramno izkoristili za najkrvoločnejše zločine. Eden izmed Kukovčevih sinov, Stane po imenu, je bil krvnik pri Sv. Urhu, kjer je s škofovim križcem, ki ga je blagoslovil papež, dajal odvezo svoj im žrtvam. Kdor pred Kukovčevimi ni padel na kolena, je moral v taborišče ali v smrt. Nestrpno, z upravičenim srdom je čakala velika množica srečanja s temi krvniki. Da ni bilo straže, tudi teh krvnikov ne bi ,bilo več med živimi. - Tovarišica K. iz Polja."

            Ta dopis že sam na sebi nosi pečat popolne laži. Priobčujem ga kot primer, kako komunistično časopisje v hujskaške namene prinaša izmišljene obdolžitve, da ustvarja med množicami psihozo sovraštva in maščevalnosti in tako pripravlja razpoloženje za "ljudsko sodišče", da potem nahujskane množice zahtevajo smrtno obsodbo za protikomuniste. Komunisti so kradli iz Kukovičeve hiše obleko dvmačih, pa so opravičevali svojo tatvino s tem, da so bile to obleke od "Črne roke" pomorjenih oseb.

            Kljub taki pripravi za ljudsko sodišče pa niso mogli najti niti najmanjšega dokaza za krivdo proti Jaki Kukovici.

Koliko so vredni razni dokazilni »dokumenti«, ki jih priobčuje Franček Saje v svojem "Belogardizmu", naj tu omenim mimogrede otipljiv dokaz iz te knjige. Med svojimi "dokumenti" je priobčil Saje v prvi izdaji "Belogardizma" tri slike Staneta Kukovice. Prva ga predstavlja kot frančiškana v frančiškanskem habitu, druga v uniformi Vaških straž, tretja pa kot italijanskega vojaka "ardita", kar je tudi pod slikami označeno. Najbrž pa je kdo Sajeta na to opozoril,

063

da frančiškani niso imeli nikdar v svoji sredi kakega klerika s takim obrazom in da Kukovica ni bil nikdar član frančiškanskega reda, kar je bilo itak splošno znano v Ljubljani. Zaradi tega je skušal Saje v II. izdaji te knjige to popraviti. Priobčil je zopet v tej knjigi vse tri slike, spodaj pa je napisal: "Stane Kukovica kot dominikanec, član belogardistične Vaške straže in kat član italijanskega arditskega bataljona." (Glej "Belogardizem", II. izdaja, priloga XXXI.) Toda Stane Kukovica ni bil nikdar član dominikanskega reda, ker sploh ni mogel biti, ko v Sloveniji dominikancev ni. Na sliki je "Kukovičeva dominikanska obleka" temna, oziroma rjava, dominikanci pa nosijo, kakor je splošno znano, belo obleko.

            Po neuspelem sojenju "ljudskega sodišča" so odpeljali Jaka Kukovico v ljubljansko ječo, ga ločili od otročičev, ki so jih oddali v zavode med komuriistično mladino. Tu so jih zasramovali, pretepali in pustili stradati.

            Jaka je bil zaprt v sodnijskih zaporih na Miklošičevi cesti. Prve tedne so se vršila zasliševanja, združena z mučenjem, dan za dnem. Prisiliti so ga hoteli, da bi priznal izmišljene obdolžitve kot n. pr.: organiziranje "Bele garde", skrivanje in razpošiljanje orožja, da so se pri njem sestajali sadniki "Črne roke"; ki so tam obsojali na smrt, da je nato sin Stane, ki je bil. domobranec pri postojanki pri Sv. Urhu, vse te obsojene tam pobijal.

            Zdi se, da je bil Stane morda res kako v zvezi s "Črno roko", toda oče Jaka o vsem tem ni vedel ničesar, kolikor je mogoče sklepati iz raznih virov. Komunisti so dve nedelji zaporedoma objavljali, da bodo priredili proces "ljudskega sodišča" pri Sv. Urhu proti Jaku Kukovici in njegovemu sinu Stanetu, kjer da 'bodo izkopali pomorjene žrtve in nato sodili. Očividno so upali, da ,bodo med tem časom dobili v roke še sina Staneta in ga pripeljali pred to sodišče z drugimi vred. Toda komunistični režiserji niso vedeli, da so že pobili Staneta in njegova dva bratranca.Vinka in Marijana. Tako tudi drugo nedeljo, ko se naj bi vršil pred množico tak propagandni proces, niso imeli Kukovico Staneta na razpolago. K procesu so privlekli nekatere vrnjene domobrance iz Bizovika, Hrušice in Dobrunj.

            Glede tega, ali so na ta proces vlekli tudi Jaka Kukovico, ni popolne jasnosti. Neki skrivač, ki je kasneje pribežal v Avstrijo, je pravil o vsem tem, ni pa točno vedel, če je bil tudi Jaka Kukovica pripeljan tja; nekateri drugi trdijo, da je bil ob tej priliki tudi on tam.

Ob tej priliki so hoteli komunisti napraviti velik vtis na množico in so odkopali tam neko gomilo, napovedujoč, da so v njej številne irtve "belogardistov". Toda ko so po enournem kopanju od

064

kopali grob, je prišlo na dan veliko razcčaranje: namesto človeških trupel so našli tam pckopano poginulo italijansko mulol Zaradi te blamaže so nato komunisti zlili vso jezo nad svojimi ujetniki.

            Kmalu po tem dogodku je prišel pregledcvat ječe generalni mnjor Maček iz Zadobrove, nekdanji delavec, s katerim je imel prej Kukovica ostre borbe radi komunizma. Kaj sta se tedaj ta dva med seboj menila, ni znano. Na Mačka pa je moral napraviti Kukovica s svojimi ranami in zlasti s svojo razbito čeljustjo, ki mu je visela le na ličnih kitah, močan utis. Od tedaj naprej namreč komunisti niso več mučili tega mučenika.

            Toda življenje v njem je vedno bolj pojemalo in ugašalo. Imel je rano tudi v želodcu, po vsem telesu rane in modre podplutbe, znake mučenja in pretepanja, zaradi razbite čeljusti je mogel le z veliko težavo užiti kaj tekočega ali mehkega, ravno tako je le s težavo še govoril: Ker je bila vsa celica nabito natrpana z jetniki, ni mogel spati. Njegov bivši sojetnik, ki je kasneje zbežal v Avstrijo, je pravil, kako mu je Kukovica povedal vso zgodbo trpljenja, mučenja in umiranja svoje ljubljene družine kakor .tudi svojo mučeniško pot. Edina uteha mu je bila še na svetu, da sta se rešila dva sinova, ki sta bila na svobodi v Avstriji. Koncem novembra 1945 je tako oslabel, da ni mcgel več vstati; zdaj šele so ga odvedli v bolniško sobo, kjer je umrl 7. decembra in je bil še isti dan pokopan.

            Vsi njegovi sojetniki so kasneje pravili, da je vdano prenašal vse silno trpljenje, da je v ječi mnogo premolil in boguvdano umrJ kot žrtev svojega katoliškega prepričanja - pravi mučenik 20. stoletja!

065

VIšNJA GORA IN OKOLICA

Z dogodki, ki so se vršili v gozdovih okrog Sv. Urha, so tesno povezani tudi zločini, ki so jih zagrešili komunistični partizani v onem delu Dolenjske, ki se razprostira vzhodno od Ljubljane do Litije, preko Police, šmarja, št. Jurija, Višnje gore, Stične in Ši. Vida pri Stični. Iz ljubljanske okolice so namreč komunisti vodili pogosto svoje žrtve v gozdove proti Polici, kjer so jih grozovito mućili in morili. Naj tu popišemo le nekatere dogodke iz komunistične revolucije na tem prostoru.

            Bivši član Vaške straže in Slovenskega domobranstva, očividec dogodkov, popisuje v časopisu "Šmartinski vestnik", San Martin, Argentina, l. dec. 1952 št. 4., o komunis~tičnih pokolih na Polževem. pri Višnji gori:

            "Marca 1942, to je torej v času, ko ni bilo še nikjer kake Vaške straže ne kake oborožene borbe proti komunističnim bandam, je prišla na Polževo takozvana Tomšičeva brigada pod vodstvom znanega roparja in morilca Stanka Semiča - Daki ja, ki je eden najokrutnejših krvolokov nad slovenskimi žrtvami. Obljubljali so nam, da naJ bodo ščitili proti Lahom in nas rešili izpod okupatorjeve oblasti. Pa kmalu so se pokazali v pravi luči. Začeli so s silo pobirati poštene domačine iz Dev. Marije v Polju, Lipoglava, Krke in drugod ter jih odpeljali na Polževo, kjer so imeli svojo mučilnico in morišče. Večkrat se je razlegal grozovit jok, ječanje, klici na pomoč v sosednje vasi cele kilometre daleč. Krvnik-rabelj v tem okraju je bil domačin vinko Zajc - Vencajzov. Ta je odšel zgodaj h komunistom. Vsled večje poneverbe pri komunistih je bil obsojen na smrt. Daki pa mu je adložil kazen, če pobije določeno število krščanskih. Slovencev, kar je fant sprejel.

            Prva njegova žrtev je bil ugledni Drobnič Jože, po domače Čič, čevljar, oče 8 otrok. Zajc ga je mučil, da so njegov krik in jok slišali celo na grad Kravjek. Za Čičem je prišla na vrsto Angela Zajc; rodna sestra rablja, kateri je porezal prsa in jo nazadnje ustrelil v tilnik. Tretja žrtev je bilo neko dekle, natakarica v gostilni Preža pri Muljavi. Komunist štentov Polde z Muljave se ji je vsiljeval, pa ga je odbijala in odklanjala, zato jo je pohotnik izročil Zajcu, ki jo je umoril.

066

            Vse tri žrtve so komunisti vrgli v kraško jamo pri Polževem. Na prošnjo svojcev umorjenih je "Vaška straža" dvignila trupla iz jame, kamor se je po vrvi spustil Miklavčič, ki je tam našel 7 trupel umorjenih. Čiča je spoznala njegova žena po spodnji obleki, na Angeli Zajc smo ugotovili strašno mučenje in odrezana prsa, 4 krepkih moških trupel nismo mogli identificirati. Krvnik Zajc se tudi pri komunistih ni več počutil varnega, pa se je sam javil Lahom, ki so ga internirali. Po razsulu Italije se je vračal domov. Na vlaku na postaji Rakek sem ga spoznal, izroćili smo ga pristojni oblasti v Ljubljani, kjer je priznal nad 100 umorov, ki jih je izvršil sam. je tisto noč je polagal račun pred večnim Sodnikom."

            Priča iz Višnje gore, katere zapisnik je tu na razpolago, piše sledeče:

            "Po razpadu jugoslovanske vojske v aprilu 1941 so komunisti vlačili orožje, ki je povsod ležalo, v gozdove. Zlasti v okolici Police je bilo vse polno skrivališč komunističnih zalog orožja.

            Prve komunistične postojanke v teh krajih, od koder so nato partizani vršili svoje operacije, so bile na Polici pri Višnji gori. Tu je vladal znani Lado Potokar, nekdaj igralec pri Pxosvetnem društvu. Okrog sebe je imel več pomočnikov. K njemu so od vseh strani vodili žrtve, ki jih je on sodil. Po obsodbi so vse pobij ali v gozdovih pri Polici ali pa so jih odvedli na Polževo, kjer je bil tedaj vodja komunistične morilske tolpe znani Stanko Semič - Daki, ki je nosil okrog vratu rdečo ruto in ni nikomur pogledal v oči. Vse je trepetalo pred njim. Mučili in pobijali so ljudi v gozdu za Novo vasjo in med Polževim; tam so ljudje našteli 45 grobov, na Polici pa 30.

            Med prvimi so tam umorili nekega reveža Zupančiča iz Višnje gore. Iz Stične so tja privedli tudi nekega drugega Zupančiča in so ga tam po silnih mukah umorili. Ob času Vaških straž in domobrancev so iskali grobove teh žrtev, odkopali trupla in jih pokopavali na blagoslovljeni zemlji.

            Sodna komisija je pregledala vsa trupla in ugotovila njih identiteto in način mučenja ter umora. Med drugimi so našli v grobu dve ženski. Prvo so komunisti do smrti pobili, drugo pa so na pol živo vrgli v grob nad .prvo in abe zagrebli. Obe sta bili stari nad sedemdeset let!

            V Višnji gori je bil nekak glavni organizator komunistične Osvobodilne fronte učitelj Turnher, ki je letal po vsem okraju in kaj pogosto tudi v Ljubljano ter iskal primernih oseb za terence in vaške zaščitnike. Zanimivo je dejstvo, da je ta komunistični organizator, očital tedanjemu kaplanu v Višnji gori, Milanu Kopušarju, da

067

ustanavlja "Belo gardo", ko sploh nihče ni vedel, kaj je to, ko ni bilo v deželi ne duha in ne sluha o kaki borbeni in oboroženi organizaciji proti komunizmu. "Belo gardo" so si torej komunisti izmislili že dolgo prej, preden so splah bile na terenu edinice jugoslovanske vojske v domovini in več mesecev prej, predno so nastale "Vaške straže" kot samoobramba proti komunističnemu nasilju."

            "Belo gardo" so torej komunisti morili po vsej deželi že mesece in mesece prej, predno se je sploh pričela kaka oborožena akcija proti njim. Zavedali so se, da bo nujno moral nastati- proti njihovemu nasilju med narodom odpor in tako so imenovali "Belo gardo" vse možne bodoče svoje nasprotnike.

            Kako so pobijali komunisti mesece prej "Belo gardo", predno je sploh prišlo do oboroženega odpora proti njim v tem delu Dolenjske, naj navedemo le nekaj zgledov oziroma umorov, ki so jih izvršile komunistične tolpe:

V ŠMARJU PRI LJUBLJANI IN BLIŽNJI OKOLICI so komunisti pomorili sledeče ljudi:

            Rupnik Rozo, Šmarje, staro 63 let, in njeno hčer Mari jo Rupnik, staro 22 let. Obe so umorili 23. marca 1942.

            Križmana Antona, Grosuplje; umorjen julija 1942 na Polici. Hočevarja Antona, kaplana iz Stare vasi pri Grosupljem; odveden nasilno iz vasi Perovo pri Grosupljem na praznik Kristusa Kralja, 25. oktobra 1942, v gozdove nad Šmarjem oz. Škofljico in tam mučen in umorjen.

            Skubica Jožeta, trgovca na Sapu 22, in njegovo ženo Marijo so napadli in obstrelili 21. junija 1942.

Kneza Antona iz Perovega so ustrelili kar v tovarni "Motvoz in platno", Grosuplje, novembra 1942.

            Ahlina Ivana iz Šmarja, komaj 18 let starega fanta, so ustrelili na progi pri Št. Vidu.

            V ŠT. JURIJU PRI GROSUPLJEM IN BLIŽNJI OKOLICI so bili od komunističnih partizanov umorjeni sledeči:

Jakopinova družina v Ponovi vasi. V teku ene noči so komunisti umorili šest članov te družine in sicer ponoči doma v njihovi hiši, ko so spali.

            Janez Rebolj iz Ponove vasi št. 22. Tega so komunisti ujeli in odvedli v bližino Rožnika v župniji Škocijan in ga tam grozovito mučili. Bil je takrat ravno predpust 1. 1942; komunisti so svoji žrtvi pribili masko z želji na obraz, nato so ga počasi ubijali.

            Tri brate Žemljarjeve iz Grosupljega so umorili na tale način: Najprej so zajeli najstarejšega brata, tega so pred umorom prisilili,

068

da je pisal svojemu sredniemu bratu, da je dobil za njega zelo dohro službo, da naj pride zaradi te zadeve na določen kraj ta in ta čas. Revež je to verjel in odšel v past, pripravlieno od komunistov. Pa tudi drugi brat je moral nanisati svojemu naimlajšemu bratu - tretji žrtvi - podobno pismo. Tudi ta ie prišel tia, kjer so ga čakali komuni.stični morilci, ki so tudi tega likvidirali. (Glej knjigo "V znamenju Osvobadilne fronte", str. 48.).

            V Št. Jurju pri Gosupljem je živela že stareiša gospodična Mici Debeljak, nečakinja prejšnjega župnika. To je bila pobožna ženska, bila je vsak dan pri sv. obhaiilu, mnogo je pomagala pri Katoliškem prosvetnem društvu zlasti pri režiii iger. Prvi petek avgusta 1942 so komunisti vdrli v njeno malo hišico ter zahtevali od nje denaria. Poldrugo uro so nato ti "osvobodilci" premetavali vse po hiši, da bi našli kje kaj denarja, ki ga Debeliakova ni imela. Pri tej priliki so vse izropali. Komandant komunistične bande ie nato ustrelil Debeljakovo skozi glavo, da je prišla krogla ven pri očeh. Mici Debeljakova se je zgrudila na tla, vsa v krvi si je podprla z desnico glavo, v levici pa je držala rožni venec; tako je izdihnila svojo blago in svetniško dušo.

            Dne 18. novembra so partizani v Ponovi vasi popolnoma izropali kmeta Andrejčka; živino, vso obleko in živež so mu odpeljali v znamenju "osvobojenja". Nato je šla vsa banda v Št. Jurij, kjer je Žerinovi materi vzela edino kravico, ki jo ie imela ta revna ženica. Virskim so oropali tudi vso živino, obleko, živež in ves denar. Nato so vdrli v župnišče, kjer so zopet izropali, kar so mogli odnesti. Po vsem tem pa so odšli k cerkovniku Kraljiću Antonu, mu izropali vso obleko in vež živež, nato pa so ga odvlekli pred hišo, kjer so ga ustrelili pred ženo Ivanko, ki je bila z njim poročena komaj dobro leto in je imela komaj 3 mesece staro dete z niim. Po umoru je šla banda pit v gostilno, kjer so pili, peli in vriskali. Predno pa so odšli, so šli še malo pogledat nazaj k cerkovnikovi hiši, "če je on že krepnil in če se njegova baba še cmeri".

            Dne 10. januarja je nato zopet pridrvela ta tolpa in požgala župnišče in šolo, da sta obe stavbi pogoreli do tal z vsem inventarjem.

            Kako so izropali še več drugih kmetov v tej župniji, je popisano v prej imenovani knjigi "V znamenju Osvobodilne fronte."

            V ŽUPNIJI STIČNA so komunisti pomorili 17 oseb, preden je sploh nastal oborožen . odpor proti njim. Žrtve komunističnih morilcev v tej župniji so sledeče:

069

Jerič Jožef, vojni invalid, Mekine, 6, ki je bil ustreljen v svoji hiši vpričo svoiih deset otrok dne 20. oktobra 1941.

            Korošec Franc, zastopnik banke "Slavije", Studenec št. 11, rojen 1899, odveden sredi marca 1942 v Bojanski gozd, kjer so ga umorili. V Stično je pribežal kot begunec pred Nemci iz Kapele na Štajerskem. Ob izkopu je truplo spoznala njegova žena, ki je ostala sama s 3 leta starim otrokom.

            Janežič Alojzij, železničar, Stična 24, star 22 let; 14 maja 1942 so pridrveli partizani v domačo hišo in ga ustrelili vpričo očeta in matere ter 11 bratov in sester. To je bil vzoren fant; predno je vstopil v službo, je bil načelnik mladcev Zveze fantovskih odsekov, pobožen fant, ki je opravljal pobožnost prvih petkov. Ko so ga komunisti ustrelili, je pokleknila k njemu verna mati in ga vprašala: "Lojze, si še živ?" Ko je sin prikimal, mu .je rekla: "Lojze, moli popolno kesa= njel" Še je premikal ustnice ter z materjo molil kesanje, nato .pa je izdihnil.

            Janežič Marija, služkinja, Gabrje 5, stara 20 let; umorjena 14. maja 1942 v domači hiši vpričo matere, očima, dveh bratov in sester.

Ceglar Marija, zasebnica, Gabrje, stara 64 let; odvedena v goščo okrog l6. maja 1942, njen grob so našli sorodniki v gozdu. Smrekar Angela, služkinja; Bojanji vrh 15, župnija Št. Vid pri Stični, stara 51 let, umorjena v gozdu nad Stransko vasjo 31. maja leta 1942.

            Zupančič Anton, posestnik, Stranska vas 4, star 48 let, odveden v gozd dan pred praznikom sv. Rešnjega Telesa in umorjen 4. junija 1942. Zapustil je ženo in 8 nepres'krbljenih otrok, izmed katerih je bil najmlajši Srečko rojen šele po očetovem umoru.

            Zajc Marija, roj. Čerba, stara 24 let, žena bivšega jugoslovanskega podčastnika, Stična; ustreljena 28. julija 1942 pred hišo svoje svakinje:

            Groznik Ivan,w orožnik v pokoju, star 56 let, Gabrje 2; nasilno odveden 8. avgusta 1942; od tedaj ni bilo več glasu o njem:

Fatur Jožef, železničar v pokoju, Vir 11; star 51 let. Fatur Frančiška, njegova žena, stara 45 let. Fatur Frančiška, hči, stara 18 let.

Fatur Rudol f, sin, star 14 let.

            Vsa družina je bila odvedena od partizanov v noči pred 15. avgustom 1942; naslednji dan so bili vsi umorJeni; grob staršev so našli v bližini Št. Vida.

Žnidarčič Frančiška, užitkarica, Gorenja vas, star. 71 let. Žnidarčič Julijana, užitkarica, Gorenja v'aš 2, stara 60 let.

070

            Obe sta bili odpeljani nasilno in dne 27. avgusta 1942 umorjeni blizu cerkve Sv: Duha na Polževem. Dne 17. novembra so ju odkopali vpričo zdravnika dr. Gregorija Fedrana. Po njegovi izjavi je bila starejša sestra še živa zakopana.

Erjavec Jože f, berač, Stična, star 64 let, ustreljen l. avgusta 1942 v Šmarju.

Erjavec Franc, berač, Stična, star 66 let, umorjen.

IZ ŽUPNIJE ŠT. VID PRI STIČNI so komunisti, predno se je, sploh kje organiziral odpor proti partizanom, ubili več oseb: Kolikor je bilo do sedaj možno ugotoviti, so bile naslednje osebe umorjene:

            Hren Franc, Št. Vid, mizarski mo.jster, star 50 let, Hren Stanislav, njegov sin, star 16 let,

Hren Franc, dijak, njegov sin.

Vsi trije so bili ustreljeni 14. maja 1942.

            Urbančić Marija, Št. Vid 110, uradnica, stara 20 let; ubita s krampom v noči 14. maja 1942. Edina opora revni družini.

Zupančič Helena, št. Vid, stara 74 let; ustreljena v gozdu nad Pungartom 10. junija 1942.

Marinčič Mari ja, Št. Vid, delavčeva žena, stara 19 let; ustreljena na Pungartu 15. junija 1942. Zapustila je moža in dve leti starega otroka.

            Zupančič Jernej, Št. Vid 83, sin delavca, star 13 let; ustreljen v gozdu 'blizu Lužarjevega kala 7. junija 1942.

            Zupančič Janez, Št. Vid, železniški delavec, star 42 let; odpeljan nasilno 14. junija 1942 in po daljem mučenju ustreljen.

            Kozlevčar Franc, Veliki Gaber, 21, posestnik; prijet na njivi; mučen in umorjen 30. maja 1942; zapustil je 4 otroke.

            Omahen Marija, Podboršt, stara 19 let, kočarjeva hči; ugrabljena 12. julija 1942, mučena in umorjena.

Kastehc Anton, dijak-osmošolec, star 22 let; ustreljen blizu doma 8. junija 1942.

            Mišič Viljem, begunec z Jesenic, strojnik, star 30 let; ubit 15. junija 1942. Bil je sicer partizanski agitator, ker pa sam ni maral v gozd, so ga likvidirali.

            Lesjak Franc, št. Jurij, posestnika sin, star 25 let; ujet 24. januarja 1942, mučen in ustreljen.

            Jeraj Franc, posestnikov sin, Stehanja vas; ubit l3. maja 1942.

Ceglar Marija, Draga; umorjena v poletju 1942 v gozdu med Glagovico in Vrhpoljem.

            Neznana žena; umorjena meseca julija 1942 blizu Luž.

071

            Tu smo navedli komunistične žrtve, po številu 52, le iz štirih župnij v tem ckolišu. (To pa seveda še niso vse žrtve iz teh krajev!) Iz teh zadev se jasno vidi. kakšne "belegardiste" so komunisti likvidirali v množicah, ko ni bilo še nikjer tam ni najmanjšega oboroženega organiziranega odbora proti komunistićnemu nasilju: morili so otrnke, nad 60 in 70 let stare ženice in starčke, mlada dekleta, može in fante, ki so imeli edino to krivdo na sebi, da niso hoteli biti kom2cnisti.

            Zaradi kcmunističnih izgredov so Italijani tudi v teh krajih izvajali strahovite represalije nad nedolžnim prebivalstvom; dočim so se komunisti vselej umaknili v varno zavetje temnih gozdov.

Seveda tudi ni mogoče popisati vseh grozot in vse škode, ki so jo napravili Italijani kot "povračilo" zaradi komunističnih izgredov, nad nedolžnim prebivalstvom! Naj naštejemo le nekatere iz tega okoliša! Priča iz Višnje gore piše o tem takole:

            "V jeseni l. 1942 so partizani v gozdu na Peščenjeku napadli italijanski avto, ki je vozil po cesti, in ubili italijanskega majorja in dva vojaka. Italijansko vojaštvo je nato ponoči požgalo vas Spodnje Brezovo, vse moške iz te vasi pa so zaprli.

            Pred italijansko ofenzivo v juliju 1943 so zopet komunistični partizani streljali na italiianski avtomo.bil in ubili dva vojaka. Drugi dan, dne 12. julija,  so Italijani zaradi tega do tal požgali vas Pristavo in tudi nekaj poslopij na Peščenjeku.

            Ob tej italijanski ofenzivi je gorelo na vseh straneh. En sam dan sem naštel čez sto požarov." 

Spomladi 1. 1943 je doletela usoda Lada Potokarja, ki ie delil krvavo komunistično pravico na Polici. Italiiani so ga zalotili spečega za nekim kozolcem in ga nato ustrelili v Višnji gori za pokopališčem.

            Jeseni l. 1943, po razsulu italijanske vojske, so prodirali Nemci od Litije na dolenjsko stran. Predno so prišli v Višnjo goro, so jo bombardirali; ob tej priliki so porušili v mestu nekaj poslopij in ubili deset ljudi.

            Ko pa so Nemci zasedli Višnjo goro, so komunistični pristaši podtaknili Nemcem listo "komunistov", na kateri so bili sami poštenjaki in o katerih so komunisti dobro vedeli, da ne bodo šli nikdar z njimi. Nemci so desetorico popolnoma nedolžnih ljudi odvedli v Šmarje in vse tam na pokopališču postrelili. Med njimi je bil tudi cerkvenik Strojin iz Višnje gore, oče petih otrok. Podoben zločin so izvršili komunisti tudi v Savinjski dolini, kjer je komunistićni župan izročil Nemcem "listo komunistov", 25 oseb, na kateri so bili pa

072

najbolj odločni protikomunisti, da bi jih nacisti postrelili. (Glej "Rdeča zver, pijana krvi", II. del, stran 6). Pričo o tem dogodku imamo na razpolago.

            Ko so po italijanskem razšulu septembra 1943 partizani poplavili vso Dolenjsko, so pričeli kot besni požigati. V oktobru so požgali v Višnji gori vsa večja poslopja: šolo, sodnijo, kolodvor in staro Omahnovo hišo. Uničili so tudi stari zgodovinski grad Taufererjev (iz te rodbine je bil zadnji stiški opat).

            S tem so napravili nepopisno kulturno škodo, ko so uničili nešteto dragocenih zgodovinskih predmetov. V tem gradu je bilo precej starih zgodovinskih slik, v kapeli mnogo stare mašne obleke in polno drugih zgodovinskih znamenitosti. Ko so komunisti po gradu ropali, so mnogo slik enostavno z noži in bajoneti .razrezali. Ko so grad izropali, so ga končno zažgali.

            Pri Grosupljem je stal na griču star grad Boštanj, last Lazarinijev. Baron Lazarini je ob času italijanske okupacije vse dragocenosti, zlasti starinsko pohištvo, odpeljal v Gornjo Avstrijo, kjer pa so vse nato zasegli Rusi. Tudi ta grad so komunisti požgali.

V Grosupljem so komunisti požgali kolodvor, šolo, več poslopij okrog kolodvora, istotako tudi v Šmarju pri Ljubljani.

Leta 1944 in zlasti 1945 je dobil Tito tudi nekaj aeroplanov od Angležev in Amerikancev. S temi so komunisti bombardirali domobranske postojanke, s posebno naslado pa tudi cerkve. Seveda tudi ni bilo prizanešeno zasebnim poslopjem in zgradbam. V Stični so poškodovali cerkveni stolp in je bomba prodrla strop znamenite cerkve. V Šmarju lbri Ljubljani so tudi vrgli bombo na cerkev, ki je prodrla strop in padla ravno pred veliki oltar, ki ga je uničila. Ob bombardiranju je bilo zažgano od komunistov tudi starodavno župnišče, pri čemer je zgorela tam dragocena knjižnica, med njimi za slovensko slovstvo ,pomembne pridige Janeza Svetokriškegn in več slik.

073

DOGODKI V ŽUPNIJI ROB

            Iz župnije Rob pri Velikih Laščah je na razpolago dolgo pismeno poročilo priče o tamkajšnjih dogodkih med okupacijo in komunistično revolucijo. Ta župnija leži v hribovitem ozemlju med Mokrcem in Bloško planoto, v njenem okolišu so veliki gozdovi in globoke kotanje, kar .je vse bilo zelo primerno za skrivališča med komunistično revolucijo.

            Začetek in potek komunistične revolucije na tem ozemlju je bil tak kakor po drugih krajih: Pojavijo se komunistične tolpe, organizirajo se krajevni terenci - in "zaščitniki", ki določajo, kdo naj bo umorjen. Nato se prične krvav teror, ropanje in pobijanje oseh, o katerih komunisti samo sumijo, da ne bodo šle z njimi.

            Priobčujem pa iz tega poročila o človeški klavnici (!), ki so jo tudi tam imeli komunisti kakor po nekaterih drugih krajih v deželi kot n. pr. na Polici, na Polževem, v Tuhinjski dolini in drugod. Naša priča o vsem tem piše sledeče:

            "V zimi 194I na 1942 so postajale razmere tudi v Robu in okolici vedno bolj neznosne. Komunistični partizani so tam proglasili svojo ,republiko', ropali po hišah in odvajali njim neljube osebe ter jih morili:

            V bližini Roba, v graščinskem gozdu Maćkovec, so imeli komunisti svoje masovno morišče, pravo človeško klavnico. Sam sem videl na svoje lastne oči, kakor tudi vsa moja družina, kako so komunisti vodili tja može, žene-matere, cele družine in celo male otroke, ki so jih tam pobijali. Vsaka skupina, ki so jo gnali v smrt, se je namreč ustavila s svojimi štražarji-partizani v Robu. Sam sem nekoč slišal, kako so se nekoč komunistični partizani norčevali iz svojih žrtev, ki so jih gnali na morišče: ,Prej ko bo pol ure, boste že vsi zemljo lizali.

Vse ciganske skupine so v okolici polovili in vse moške, ženske in otroke pobijali v Mačkovcu.

            L. 1942 mi je pravil neki bivši partizan iz okolice, da je on sam na lastne oči videl, kako so komunisti pobili vso družino. Privedli so tja namreč moža, njegovo ženo in dva otročiča, od katerih je biI eden star kake 3 leta, drugi pa še dojenček v materinem naročju, star osem mesecev. Komunistični likvidatorji so najprej odvedli v smrt moža,

074

nekoliko proč od žene. Z njim je šel nić sluteč tudi 3 leta star otrok. Nesrečnega moža so najprej zverinsko mučili in nato do smrti pobili. Ko je triletni otrok videl, kaj se godi z očetom, je zbežal proti svoj i mami, ki je čakala zastražena, da pride na vrsto za umor. Brezsrčni komunist je streljal na bežečega otroka; prvi strel ga ni zadel, drugi je podrl otročiča v smrt. Nato je komunistični morilec potegnil izza pasu velik nož ali bajonet in ga zasadil v mater skozi dojenčka, ki ga je držala v naročju, da je tako z enim zamahom umoril oba, nato pa je hladnokrvno rekel: »škoda strela, mi moramo varčevati z municijo«.

            Ta fant očividec se je nato pridružil protikomunističnim borcem, Vaški straži; tudi on je bil izdajalsko vrnjen od Angležev z Vetrinjskega polja v roke Titovim komunistom, ki so ga umorili.

Ti ljudje, ki so jih tačas v Mačkovcu morili Titovi partizani, niso bili nikaki protikomunistični borci, ker takrat sploh še ni bilo nikjer kakega oboroženega in organiziranega odpora proti komunizmu; vsi pomorjeni so bili le mirni ljudje, zvesti državljani, ki so bili proti okupatorju; edina njih krivda je bila, da so načelno odklanjali komunizem.

            Zaradi komunističnih izgredov in proglasitve komunistične republike so nato pridrvele v naš kraj italijanske čete in se grozovito maščevale nad nedolžnim prebivalstvom: postrelili so dvajset popolnoma nedolžnih ljudi, 70 so jih odvedli v internacijo, kjer so 4 umrli. Poleg tega pa so Italijani še požgali:

            V Krvavi peči vsa poslopja 26 posestnikom, v Bukovcu trem, v Sekiriščah šestim, v Osredku šestim, v Centah petim, v Selu petim in v Zapotoku 24 posestnikom.

            Vso škodo, ki so jo takrat napravili Italiiani, so cenili na 5 milijonov 500.000 tedanjih (predvojnih - dobrihl) jugoslovanskih dinarjev.

            Poleg tega pa so komunisti požgali:

l. Poslopje 4-razredne šole v Robu, vredno kak milijon dinarjev.

2. Župnišče in vsa gospodarska poslopja pri njem, istotako vredno vse kak milijon dinarjev.

3. Društveni dom prosvetnega društva, vreden ,kakih 800.000 dinarjev.

4. Pri Sv. Mohorju novo in moderno opremljeno šolo, ki je stala 1,700.000 din.

            Oskrunili pa so v teh krajih sledeče cerkve: na Krvavi peči, pri Sv. Primožu, na Velikem Osolniku in na Kureščku.

075

            Ker smo bili tako ogroženi od Titovih partizanov, ki so ropali, požigali in morili, na drugi strani pa tudi od italijanske vojske, ki je izvajala maščevanje nad nedolžnim prebivalstvom zaradi komunističnih izgr edov, smo spoznali tudi na Robu in v okolici, da si moramo sami braniti premoženje in življenje pred komunisti in Italijani in smo zaradi tega 15. avgusta 1942 ustanovili na Robu Vaško stražo."

            Našo pričo so ob polomu italijanske vojske zajeli Titovi partizani in ga zaprli v ribniške zapore, kjer je doživel, kako so tam komunisti 14 dni vsak dan odganjali na morišče številne skupine ljudi, na stotine in stotine, ki so jih vozili v bližnje gozdove na avtomobilih v smrt. Sam je bil končno poklican pred nekakega komunističnega "sodnika", ki mu je očital raznovrstne zločine. Ker pa je mož odločno odklanjal vse obdolžitve, mu je komunistični "sodnik" vrgel na mizo cel sveženj zapisnikov, da naj pogleda sam, kake "zločine" je zagrešil. Na svoje lastne oči je tu videl svojo smrtno obsodbo, ki so jo izrekli komunistični terenci iz Roba, ki so bili tam vsi podpisani in katerih imena se hranijo v arhivu.

V noči, dne 22. oktobra 1943, so komunisti izmed zaprtih odbrali 95 oseb, med njimi tudi našo pričo. Ko se je naredila tema, so vse zvezali z žico in jih odvažali na tovornih avtomobilih v goid na morišče. Okrog pol štirih zjutraj so odvedli tudi našo pričo, ki pa se je med vožnjo razvezal in skočil pred moriščem v gozd ter se tako rešil.

IZ ŽUPNIJE ROB so Titovi partizani med revolucijo odvedli z doma in umorili več oseb. Naj jih naštejemo z imeni:

l. Lenič Anton, Purkače, poročen, star 50 let; ustreljen na domu. 2. Rupar Andrej, Krvava peč, star 70 let.

3. Rupar Frančiška, njegova žena, stara 65 let.

4. Rupar Anton, sin prejšnjih, samski, star 33 let. . 5. Rupar Alojzij, sin prejšnjih staršev, samski, star 31 let.

Vso to družino so komunisti odvedli v Mokrc in jo tam po grozovitem mučenju umorili.

6. Klančar Janez, Mohorje, poročen, star 45 let.

7. Klančar Jože, brat prejšnjega, samski, štar 38 let.

8. Klanćar Anton, brat prejšnjih dveh, samski, star 33 let.

Vse tri brate so komunisti nasilno odvedli z doma in jih nežnano kje pomorili.

9. Mestek Jože, kmet, star 72 let.

10. Mestek Jože, mlajši, sin prejšnjega, samski, star 40 let: 1l. Mestek Franc, brat prejšnjega, samski; 'star 30 let.

076

12. Mestek Stnne, brat prejšnjih, samski, star 26 let. Vse štiri so komunisti ugrabili in umorili.

13. Purkart Jože, Selo, star 35 let, odveden in ubit.

14. Hudolin Zinka, Purkače, samska, komaj 17 let stara dekle; nasilno odvedena v Mokrc, tam mučena in umorjena.

15. Klopčič Jože, Tomazini, star 40 let; nasilno odveden in ubit. 16. Purkart Franc, Krvava peč, samski, star 26 let; nasilno odveden in umorjen.

V Velikih Laščah so komunisti 3. decembra I943 pomorili sledeče ,osebe iz župnije Rob:

17. Purkart Jože, Dolščaki, star 42 let, poročen. 18. Purkart Janez, Krvava peč, star 34 let.

19. Purkart Avton, Krvava peč, poročen, star 38 let. 20. Purkart Jože, Veliki Osolnik, poročen, star 42 let. 21: Purkart Jože, Strleti, poročen, star 41 let.

22. Kovačič Jože, Uzmani, poročen, 36 let. 23. Rupar Franc, Mački, samski, star 28 let.

24. Usenik Ludovik, Dolščaki, poročen, star 32 let. 25. Peterlin Feliks, Dolščaki, poročen, star 55 let.

Iz Vetrinja (Avstrija) so Angleži vrnili sledeče fante in može iz te župnije, ki so jih nato Titovci vse do zadnjega pomorili:

1. Klopčič Nace, Marinčki, samski, star 37 let. 2. Klopčič Anton, Marinčki, samski, star 34 let. 3. Klopčič Frnnc, samski, star 31 let.

4. Strle Franc, Krvava peč, poročen, star 39 let. 5. Rzcpar Franc, Krvava peč, samski, star 22 let. 6. Usenik Slavko, Krvava peč, samski, star 21 let. 7. Rupar Stane, Krvava peč, samski, star 22 let. 8. Kovačič Jože, Uzmani, samski, star 34 let.

9. Kovačič Franc, Krvava peč, poročen, star 38 let. 10. Žnidaršič Alojzij, Strleti, poročen, star 31 let. 11. Purkart Anton, Strleti, samski, star 23 let.

12. Peterlin Ivan, Rob, poročen ,star 35 let.

13. N. N., priči neznano ime, Veliki Osolnik, poročen, star kakih 38 let.

14. Praznih Jože, Marinčki, samski, star 35 let. 15. Škrl Franc, Bavtki, poročen, star 37 let.

1G. Škrl Jože, Bavtki, samski, star 42 let. in 17. Gradišnr Janez, Bavtki, poročen, star 39 let.

18: Gradišar Ignac, Bavtki, samski, star 25 let. 19. Jamnik Stane, Dolščaki, samski, star 24 let.

077

20. Cimperman Ivan, Selo, samski, star 24 let. 21. Zalar Anton, Selo, samski, star 23 let. 22. Zalar Franc, Selo, samski, okrog 23 let.

23. Cimperman Anton, Neredi, samski, star 25 let. 24. Purkart Edvard, Selo, poročen, star 36 let.

25: Kramelj Edvard, Tomažini, poročen, star 44 let. 26. Zgonc Anton, Sela, samski.

V župniji Rab, ki je štela pred drugo svetovno vojno nekako 1340 duš, so komunisti umorili 51 oseb; dvajset so jih zaradi komuništov postrelili Italijani in 4 so umrli - tudi po krivdi titovcev - v internaciji. Vsega skupaj je po krivdi komunistov umrlo iz te župnije 75 oseb.

078

ZAPISNIK

            o dogodkih v Št. Rupertu, Prećni in Pleterjah in o Štajerskem batal jonu.

Podpisani Jakoš Josip, samski, rojen v občini Št. Rupert na Dolenjskem, Slovenija, Jugoslavija, sedaj bivajoč v Clevelandu, Ohio, U. S. A., podajam s tem na zapisnik, kar sem sam osebno doživel med komunistično revolucijo v domovini, posebno pa v Št. Rupertu, Prečni, v Pleterjah ter pri takozvanem Štajerskem bataljonu.

O vsem tem, kar je tu v zapisniku, sem pripravljen pričati pod prisego pred vsako oblastjo.

            Ob izbruhu vojne med Jugoslavijo in Hitlerjevo Nemčijo sem bil na domu svojega očeta in nisem prejel mabilizacijske pozmnice za vojsko.

            Ves čas pred izbruhom vojne med Jugoslavijo in Nemčijo in je potem med okupacijo, dokler ni Nemčija napadla Sovjetske Rusije, so v okolici Št. Ruperta nekateri ljudje zelo agitirali za Hitlerja in nacistično Nemčijo ter so ab pričetku okupacije delali propagando, da bi bili naši kraji priključeni-Hitlerjevi Nemčiji.

            Ko pa je izbruhnila vojna med Nemčijo in Sovjetsko Rusijo, se je pa odkrilo, da so bili ti prejšnji agitatorji za nacistično Nemčijo - komunisti, ki so sedaj pričeli agitirati za "osvobodilno" vojno proti nacistom.

            Isti ljudje so že prej med jugoslovansko mobilizacijo s svojimi letaki in propagando razkrajali jugoslovansko vojsko in napadali Anglo-amerikance. Govorili so, da je prav, da se Hitler bori proti angloameriškemu kapitalizmu.

            Januarja 1942 so se v akolici Št. Ruperta pojavile prve oborožene tolpe, ki so se imenovale partizani. Iz naše občine je k njim pristopilo od začetka vsega skupaj 5 oseb; to so bili v občini splošno znani delomrzneži, pijanci in sploh zločinški tipi, o katerih je bilo tudi splošno znano, da ne hodijo v cerkev, dočim je bilo prebivalstvo v naši okolici verno. Ti partizani so se klatili po okolici, vabili ljudi, posebno pa mlade fante v njih "osvobodilno gibanje". Povsod so nastopali zelo oblastno in tudi z grožnjami. Toda razen nekaj pokvarjenih ljudi se je malokdo njim pridružil, ker smo po veliki večini ,vsi kmalu spoznali, da se skriva pod firmo Osvobodilne fronte le komunizem.

079

Nekatere je komunistična propaganda od pričetka le privabila da so mislili, da je partizanstvo res neko osvobodilno gibanje proti okupatorju in so v pričetku simpatizirali s tem gibanjem.

            Ker pa je prostovoljno odšlo h komunističnim partizanom v gozdove le malo ljudi, so pričeli komunisti nasilno pobirati mlade moške in jih uvrščati v partizanske vrste. Precej teh nasilno mobiliziranih je zopet ušlo iz partizanskih tolp, del pa je ostal tam, ker si niso upali tvegati svojega življenja s pobegom, zakaj komunisti so grozili, da bo ustreljen vsak, ki bi skušal pobegniti.

            V župniji Št. Rupert smo imeli tedaj dva odlična duhovnika: župnika Franceta Nahtigala in kaplana Franceta Cvara; prvi je bil star kakih 41 let, drugi 30 let. Oba duhovnika sta bila v župniji zaradi svoje verske gorečnosti zelo priljubljena pri ljudeh. Ta dva sta nam že pred vojno in tudi sedaj med okupacijo razlagala načela brezbožnega komunizma tako v cerkvi kakor tudi v katoliških organizacijah. Ob nastopu "Osvobodilne fronte" (OF) , oziroma komunistične revolucije pod to firmo pa smo bili tudi iz Ljubljane obveščeni od vodstva katoliških organizacij, da se pod krinko OF zbira le komunizem za revolucijo.

            Kmalu pa je OF pokazala tudi v šentruperški okolici svoj resnični komunistični obraz s pobijanjem vernih in narodno zavednih ljudi, o katerih so komunisti dobro vedeli, da ne bodo šli z njimi.

            Najprej so umorili Zavodnikovo družino na Bistrici pri Št. Rupertu. To je bila ugledna, krsčanska in narodno čuteča družina, ki je bila tudi odločno proti okupatorju. Dne 13. maja 1942. so Titovi partizani obkolili Zavodnikovo hišo in odvedli v gozd vso družino, to je očeta-gospodarja, njegovo ženo, sina in hčer. V bližnjem gozdu Debenc so najprej na razne načine mučili očeta in mater, nato so ju s krampi pobili. Hčerko so nato živo rezali po telesu, predno so jo usmrtili. To mučenje je trajalo več ur, predno so bili vsi trije mrtvi. Sin Zavodnik Anton je bil zadnji na vrsti za mučenje in likvidacijo. Ta pa se je zadnji trenutek z vso silo iztrgal iz rok komunističnim rabljem in jim ušel.

            Vse to je meni osebno nato pripovedoval rešeni Anton Zavodnik, ki je moral gledati, kako so mu mučili očeta, mater in sestro in kako je ušel.

            Vest o tem groznem dogodku in umoru Zavodnikove družine se je razširila po vsej okolici. Vse ljudstvo je bilo prestrašeno, ker je spoznalo, da bodo tudi pri nas komunisti po svoji navadi pobijali

080

njim neljube osebe, da prestrašijo druge. Tedaj je vse ljudstv o jasno spoznalo, da "Osvobodilni fronti" ni za borbo proti okupatorju, prvti kateremu Titovi partizani do tedaj niso oddali niti enega strela, pač pa se je partizanska borba usmerila proti domačemu prebivalstvu.

            Kmalu po tem umoru so partizani prišli tudi po kaplana Franca Cvara in ga odvedli v gozd na nekako zaslišanje. Takrat so ga še izpustili. Vrnil se je iz gozda ves prestrašen; na vprašanje, kaj je bilo, je le odgovarjal: "Grozne reči nas čakajo." Opomnil pa je nekatere osebe, da naj se hitro umaknejo, ker jih bodo komunisti iskali in pobili.

            Takrat ni 'bilo v Št. Rupertu in vsej okolici nikake borbene organizacije, nikake agitacije za kako borbeno organizacijo proti Titovim partizanom in tudi ne za Mihajlovićeve četnike. Mi smo sicer čuli, da se zbira na Gorjancih kraljeva jugoslovanska vojska v domovini za borbo proti okupatorju, toda za pristop k tej borbeni organizaciji ni vbilo v naši župniji nobene agitacije ne v katoliških društvih in ne od strani obeh duhovnikov. Oba duhovnika sta vzgajala župnijo in posebno mladino le versko-ideološko, z organiziranjem "Bele garde", to je Mihajlovićevih četnikov, pa msta imela najmanjšega posla.

            Ko so pa pričeli komunistični partizani v naši okolici pobijati katoliško in narodno zavedne ljudi in ko smo slišali, da pobijajo tudi drugod vodilne ose'bnosti, ki so bile protikomunistično usmerjene, smo mladi moški sami spoznali, da se bomo morali sami braniti pred komunisti. Italijanske okupatorske oblasti so mirno gledale, ko so se komunistične tolpe klatile po okolici, ropale in morile. Sami fantje, brez najmanjšega prigovarjanja domačih ali tujih duhovnikov, smo pričeli zbirati orožje, ki smo ga bili skrili ob razpadu jugoslovanske vojske.

            Kmalu po umoru Zavodnikove družine so komunistični partizani odvedli nasilno v gozd mladega fanta Slapšaka Jožefa iz vasi Hrastno pri Št. Rupertu. Najprej so ga zasliševali v gozdu, pretepali in silno mučili, nato pa so ga obesili za noge na visoko drevo z glavo navzdol in ga tam daleč v samotnem gozdu pustili samega, da bi po dolgem mučenju tam umrl. Slučajno pa je prišel tam mimo neki kmet, ki je čul visoko na drevesu fantove stoke in klice na pomoč. Ta ga je odvezal in rešil.

            Tudi ta fant ni bil v nabeni borbeni organizaciji, ki sploh ni niti obstajala. Ko pa se je vrnil domov, je jasno videl, da mu grozi smrt od strani komunistov in da sedaj ni druge resitve kot oboro

081

žena samoobramba. O vsem tern nam je ta fant osebno vse pripovedoval.

Koncem maja 1942. so komunisti napadli tudi našo domačo hišo. Brat se je hitro umaknil v hišo. Jaz sem bil takrat ravno zunaj na njivi, ko sem čul streljanje pri domači hiši. Hitro stečem domov, skočim v hišo, kjer sem imel skrito vojaško puško in pričnem streljati na partizane, ki so se umaknili v bližnji gozd.

            S tem se je pri nas pričela borba proti Titovim tolpam.

Po tem dogodku sem jasno vedel, da mi more rešiti življenje le še puška, samoobramba in borbena organizacija vseh naših fantov. Ko so drugi fantje po vasi čuli pri naši hiši streljanje, so se vsi poskrili. Tudi jaz sem se takoj nato skril v pšenici blizu domače hiše, ker bi sam ne bil kos večji partizanski tolpi. Ponoči pa sem poiskal druge fante po vasi, nakar smo sklenili, da se oborožimo, da si obvarujemo življenje pred partizanskimi morilci.

            Toda doma nismo mogli ostati, ker bi nas bili Italijani ali odvedli v internacijo ali pa postrelili, če bi bili zvedeli, da imamo orožje. Tako nam je grozila nevarnost od obeh strani: od okupatorja in od titovcev. Čuli pa smo, da se zbira kraljeva jugoslovanska vojska za borbo proti okupatorju na Gorjancih pod poveljstvom generala VIihajlovića; toda s temi četniki nismo imeli ne mi fantje in ne domača duhovščina do tedaj nobene zveze. Zdaj nam ni ostalo nič drugega na izbiro, kot da se pridružimo tem četnikom na Gorjancih.

Drugi dan po napadu na našo hišo pa je prišel v našo vas bivši aktivni jugoslovanski podoficir uTnrijan Pavlič, ki si je pridel priimek Svarun. Slišal je, kako sem se jaz z orožjem ustavil komunističnemu napadu in mi je k temu čestital. Najprej se nas je zbralo 5 fantov in ti smo šli nato skupaj z Marijanom Pavličem po okolici nabirat orožje, puške in municijo ter fante. Zbralo se nas je 36 fantov. Sklenili smo, da se pridružimo Mihajlovićevim četnikom na Gorjancih in tako smo odšli tja pod poveljstvom Marijana Pavliča-Svaruna, ki smo si ga izbrali za svojega poveljnika.

            Pot proti Gorjancem pa je vodila skozi ozemlje, kjer so krožile oborožene komunistične tolpe Osvobodilne fronte, ki bi nas bile takoj napadle in pobile, če bi bile vedele, da smo protikomunisti in da hočemo k Mihajlovićevim četnikom. Zaradi tega smo si na svoje kape pripeli titovsko peterokrako zvezdo. Kjer smo srečali Titove partizane, smo jim pravili, da smo "Štajerski bataljon", ki se je mo

082

ral umakniti po težkih borbah in izgubah iz Štajerske strani pred Nemci. Titovci so nam verjeli in nam povedali celv svoje geslo, da smo se mogli spoznati z njihovimi oddelki.

            Kadar pa smo šli skozi vasi, smo sneli titovske zvezde in si nadeli na kape jugoslovanskega orla in smo ljudem povedali, da smo Mihajlovićevi. Kamor smo prišli, so nas ljudje navdušeno sprejel kot jugoslovansko vojsko.

            Na poti k Mihajlovićevim četnikom na Gorjance smo prišli v nedeljo 14. junija v okolico Prečne. Tam smo zvedeli od ljudi, da Titovci nameravajo te dni umoriti tamkajšnjega župnika Janka Komljanca in še nekatere druge ljudi v Prečni. Mi nismo niti poznali g. župnika Komljanca in ne drugih, ki so bili določeni od komunistov za likvidacijo: ne z župnikom in z nikomer izmed obsojenih rra smrt od komunistov nismo imeli nobene zveze. Pri ljudeh smo zvedeli, da so komunisti sami pravili, da je obsojen njih župnik Komljanec in nekaj drugih oseb na smrt in da bodo najbrž že to noč prišli po svoje žrtve.

            Zaradi tega je naš komandant, ne da bi bil količkaj prej govoril z župnikom Komljancem, odredil, da je mala patrulja 6 mož ležala v pšenici blizu župnišča ter stražila. Naš komandant je poslal tri može po hrano. Ti so pa naleteli v gozdu na partizansko patruljo, ki je v gozdu čakala v zasedi, da bi ponoči vdrla v vas in odvedla v smrt župnika in druge. Naši fantje, ki niso bili oboroženi, so se pri vodji partizanske patrulje izgovarjali, da so partizani - iz "Štajerskega bataljona". Vodja partizanske trojke je dva naša fanta pridržal enega pa pustil, da bi šel po hrano v vas. Ta fant je pa hitro obvestil patruljo na pšenični njivi, kaj se je dogodilo. Ta je takoj odšla s pripravljenimi puškami na strel na rob gozda, kjer je bila partizanska trojka. Naši fantje so povedali pravilno partizansko geslo in tako je bila komunistična patrulja popolnoma prepričana, da smo tudi mi komunisti oziroma partizani.

            Komandant partizanske patrulje je nato pravil, da čakajo tam na to, da bi ponoči vdrli v vas in odvedli župnika Janka Komljanca organista Riglerja, župnikovega hlapca Lojzeta, učiteljico Milko Borse in brate Murgelj, ki da so obsojeni na smrt. Komandant komunistične patrulje se je bahal, da je bil ,španski borec, da bodo pobili vse "farje", vabil je našo patruljo, naj gre z njimi v vas, kjer da bo dosti dela. . .

            Med tem razgovorom pa je eden izmed partizanov spoznal, da naši niso partizani, skočil je pokonci, da bi zagrabil puško, toda naši so bili hitrejši in so po kratki borbi pobili vse tri komuniste. Ker ni

083

bilo časa za pokop, so vse tri z vejami pokrili v gozdu. To se je zgodilo že bolj proti jutru v noči od 14. na 15. junij 1942.

            Ko se je naša patrulja vrnila k našemu oddelku, je poročala komandantu, kaj se je zgodilo. Ta je nato odšel v župnišče in sporočil župniku Komljancu, da ga nameravajo komunisti umoriti in mu je tudi izročil listo z imeni določenih za likvidacijo, kot je naša patrulja čula od komunistov. Naš komandant je svetoval g. župniku, naj se kam skrije, ker mi ne smemo in ne moremo čakati tu, ker je obstajala nevarnost, da nas napadejo ali Italijani ali pa partizani.

            Mi torej z župnikom prej nismo imeli nabene zveze in ga niti poznali nismo. Župnik Komljanec ni vedel ničesar o tem, da so čakali nanj partizani, da ga ubijejo oziroma odvedejo v smrt. O vsem tem je zvedel šele od našega komandanta, potem ko je naša patrulja pobila partizane, ki so ga nameravali odvesti v smrt.

O vsem dogodku tudi četniki na Gorjancih niso ničesar vedeli, dokler mi nismo prišli tja. Oditi pa smo morali naprej, ker je bila komanda četnikov na Gorjancih obveščena, da mi pridemo tja.

Z Italijani oziroma okupatorjem nismo imeli nobene zveze, mi smo hoteli biti le jugoslovanski vojaki in se boriti proti okupatorju,da smo pa zagrabili za orožje, so nas lbrisilili komunisti s svojimi poboji.

            Še isti dan - to je 15. junija - smo se pridružili Mihajlovićevim četnikom na Gorjancih.

            Kot smo kmalu nato zvedeli, so isti dan zvečer pridrveli partizani v Prečno, odvedli župnika J. Komljanca, njegovega hlapca Lojzeta ter dva fanta Murgelj in jih nato blizu Hmeljnika 17. junija umorili.

            Isti dan, 17. jun.ija 1942, so pridrveli titovci tudi v Št. Rupert in odvedli seboj v gozd župnika Franca Nahtigala, kaplana Franca Cvara, Antona Jamnika in 62 let starega kmeta Alojzija Jakoša. Zadnjega so zajeli v njegovem vinogradu v Cirniku. Vse te štiri so odvedli v gozd v Podhrastno in jih drugi dan vse po silnem mučenju pobili.

            Jakoš Lojze je bil ugleden kmet, občinski odbornik, odbornik pri raznih katoliških organizacijah, bil je prej več let v Ameriki - v Združenih državah, med prvo svetovno vojno je bil ujet v Rusiji in je od takrat dobro poznal komunizem. Vse te štiri so pred umorom kruto mučili. Vsak si je moral izkopati svoj grob. Jakoš je med kopanjem svojega groba padel v nezavest, a so ga komunisti pobili do smrti s krampi. Župnik Nahtigal je še pred smrtjo blagoslavljal svoje

084

morilce in prosil Boga, da bi jim odpustil ta zločin. Kaplan Cvar je bil zelo močne narave in ni kmalu umrl. Ko so ga komunisti pobijali, so preklinjali in govorili:

            "Še zdaj ni crknil hudič."

            Jakoševi hčeri sta šli za partizani, ki so prišli najprej na dom po očeta, v vincgrad, kjer so ga prijeli, in sta nato sledili v gozd, kamor so vse odpeljali, in sta videli in čuli, kako so komunisti pobijali vse štiri žrtve. O vsem tem sem čul iz njunih ust.

            Isti dan je partizanska patrulja odvedla v gozd tudi trojico brutov Gričar iz Doln.jih Jesenic pri Št. Rupertu. Vsi trije bratje so bili poročeni in stari okrog 30 let; vse tri so kruto pomorili, ker so bili odločno protikomunističnega mišljenja.

            Nobeden izmed vseh teh pobitih se ni nikjer udejstvoval pri kaki "belogardistični organizaciji", vsi ti niso imeli z nami nobenega stika, nam niso nič prigovarjali, naj se oborožimo in naj gremo k lVlihajlovićevim četnikom, vse te so komunisti pobili le zaradi njih katoliškega in narodnega mišljenja in ker so načelno odklanjali komunizem.

            Čez par dni po tem umoru smo že zvedeli za te komunistične zločine tudi na Gorjance.

            Ko je prišla naša skupina k četniškemu oddelku Kranjca Milanec je bil ta na Zajčjem vrhu na Gorjancih. Od tu smo skupno krenili čez Rdeči Kal proti Stopičam.

            Na Rdečem Kalu smo imeli v ponočnem pohodu odmor. Med tem odmorom je zaspal naš tovariš 19 let star Žontn Franc iz Hrastnega, občina Št. Rupert. Ko smo v temi odhajali naprej, smo prezrli, da je tam ostal speči Žonta. Zjutraj so ga tam našli spečega komunistični partizani, ki so ga odvedli v bližnji gozd. Tam so ga najprej pretepali na vse mogoče načine, nato so pa zakurili velik ogenj, na njem razbelili veliko železno ploščo, na katero so potem posadi?i nesrečnega fanta zvezanega in ga,tako živega pekli. Ko je bil fant že ves opečen na zadnjem delu telesa, a še živ, so prinesli dolgo desko, položili fanta nanjo in ga trdno zvezali, da se ni mogel ganiti. Nato sta dva komunista vzela žago za žaganje drv in sta najprej z žago fantu odrezala stopala na nogi, nato zopet en del nog, nato drugi del nog in končno vse noge do kolka, nato so ga žagali čez trebuh in so prenehali šele, ko je fant izdihnil. Iz fanta so narezali z žago 6 kosov, iz nog so narezali 4 kose, odrezali spodnji del života; ko so žagali. šesti kos, je šele nesrečni fant umrl.

            Drugi dan je prišlo k našemu oddelku sedem partizanov; ki so dezertirali od titovcev. Ti so vse to mučenje gledali in tako izpre

085

videli, kaj je komunistično partizanstvo, in ušli od tam, prišli k nam in nam o vsem tem pripovedovali. jaz sam sem jih tudi o vsem tem izpraševal, kako so komunisti mučili mojega tovariša. Dva od tovarišev, ki sta vse to slišala, sta še živa in bivata v Kanadi.

            Kmalu smo se vrnili zopet nazaj na Zajčji vrh. Zdaj je bilo jasno, da komunisti vedo, da "Štajerski bataljon" ni njihov, da smo mi Mihajlovićevi četniki, kakor so nas kratko imenovali.

            Tisti čas je dezertiral neki partizan in pribežal k nam od komunistov ter nam povedal, da titovci pripravlja.jo napad na nas, da bi uničili našo skupino. Bilo je nekako julija 1942, ko smo zvedeli, da komunistični partizani pripravljajo napad na naše taborišče. Naš komandant je pošiljal ven na teren izvidne patrulje. Nekoč je taka izvidnica javila, da se komunistični partizani zbirajo za napad in da se že bližajo v pohodu proti našemu taborišču. Ker je bilo naše taborišče na neprikladnem prostoru za obrambo in tudi ni bilo utrjeno, jih nismo čakali v taborišču. Naš komandant je zbral kakih 30 prostovoljcev, ki so šli nasproti bližajočim se napadalcem, da odbijejo napad izven taborišča. Ta četa je z nenadnim ognjem presenetila napadalce in se vrgla nato z bajoneti nanje. Vnel se je krvav boj na nož, v katerem so naši fantje pognali v beg partizane, ki so pustili na bojišču mnogo ranjencev in mrličev. Napadalcev je bilo kakih 150 mož, ki so se, kar jih ni obležalo na bojišču, razpršili v divjem begu na vse strani. Mi smo izgubili v boju le enega vojaka. S tem se je pokazala naša izvežbanost in odličnost našega vojaškega vodstva.

            Po tem boju je bilo jasno, da med nami in partizani ni več mogoče kako skupno sodelovanje niti kak sporazum, ker so hoteli uničiti za vsako ceno naš oddelek, da bi komunisti sami imeli monopol v borbi proti okupatorju.

            Kmalu po tem boju smo se premaknili v bližino Prečne, kjer smo taborili v malem gozdu. Komunisti so po svojih terencih kmalu zvedeli, kje je naš oddelek. Bilo je zvečer, ko so se naši pripravljali k večerji. Jaz sem stal na straži, ko sem opazil, da se nam bližajo partizani v dveh zaporednih strelskih vrstah, pripravljeni na strel, tiho, da bi nas presenetili.

            Kot smo kasneje zvedeli, je na drugi strani v ozadju čakalo kakih sto partizanov v zasedi. Partizani so računali, da nas bodo presenetili in da bcmo zbežali v ono smer, kjer je bila zaseda in kjer bi nas bili vse pobili. Ko sem opazil bližajoče se partizane, sem takoj obvestil našega komandanta o tem. Ta je takoj odredil popolno pripravljenost ob robu gozda. Čakali smo, da so se partizani približali

86

na kakih 50 do 100 korakov, nato smo oddali že na prej določene cilje nagel ogenj iz pušk in takoj nato planili z bajoneti v jurišu nara partizane. Na travniku pred nami je obležalo 40 partizanov. Od napadalcev so se rešili le trije in nam ušli.

            Mi niti vsi nismo imeli še pušk, 6 fantov izmed nas je šlo kar s koli nad prodirajoče partizane. Zdaj (po tem napadu) pa smo dobili toliko orožja, da smo se mogli dobro oborožiti. Jurišali smo z vzklikom: "Živio, kralj Peter!"

            V borbi je nastalo silno vpitje. Ko so videli oni partizani, ki so čakali v zasedi, kaj se je zgodilo, jih je prevzel tak strah, da so vsi naglo zbežali. Nas je bilo takrat kakih 60 fantov, partizanov pa kakih 150. Mi nismo imeli nobene zgube niti ni bil nihče ranjen.

Med borbo, ki se je vršila med nami in komunističnimi partizani, je zelo blizu vozil po dolenjski progi proti Novemu mestu vojaški oklopni vlak, kjer se je vozilo italijansko vojaštvo. Italijanski vojaki so čisto od blreu gledali vso borbo in občudovali, kako smo hitro potolkli komunistične napadalce.

            Zdaj so Italijani zvedeli in videli, da smo zunaj na terenu dvojni-partizani, komunistični in Mihajlovićevi četniki.

Iz Prečne smo nadaljevali pot v Št. Rupert, kjer smo se utaborili na Veseli gori. Tu smo sedaj preiskali, kako so korimnisti pomorili župnika Nahtigala, kaplana Cvara, Jamnika in Jakoša ter tri brate Gričar. Med potjo v Št. Rupert se nam je pridružilo precej novih borcev.

            Na gradu Rakovnik blizu Št. Ruperta je bila italijanska posadka. Tej so ljudje povedali, da je v bližini oddelek kraljeve jugoslovanske vojske. Italijani so poslali nekega posredovalca, da bi mi z njimi stopili v stik, toda naš komandant je to odklonil.

Toda naš položaj je postajal vedno bol,j kočljiv. Komunisti so se pripravljali, da nas popolnoma uničijo. O kakem sodelovanju v 'borbi proti okupatorju z njimi ni bilo več misliti. Primanjkovalo nam je orožja in municije. Na obe strani hkrati - proti Italijanom in komunistom - boriti se nam je bilo nemogoče. Da nas ne bi komunisti zopet napadli s premočjo in uničili, smo morali pogosto menjati svoja taborišča. Iz Št. Ruperta smo krenili v vas Krko, ki leži med Novim mestom in Št. Petrom ob Krki. Med potjo smo pobirali vaškim komunističnim zaščitnikom puške. Na griču nad Krko smo se utaborili. V vas je nekoč prišel italijanski oficir, ki so ga naši ujeli in privedli v taborišče. Ta je sedaj našemu komandantu stavil sledeči predlog:

087

            "Mi - Italijani - imamo v Novem mestu zaprtih kakih 60 moških, ki so določeni, da jih odvedemo v koncentracijsko taborišče v Italijo. Če bi bili ti ujetniki pripravljeni boriti se z vami proti komunizmu, smo mi pripravljeni, da jih izpustimo in vam izročimo."

            Naši oficirji so pristali na ta predlog. Drugi dan smo prejeli teh 60 mož in z njimi tudi jugoslovansko orožje, nekaj strojnic in pušk nekaj čevljev in hrane.

            Tako se je pričela naša zveza z Italijani. Toda o kakem skupnem nastopu ni bilo še nobenega govora. Čez par dni nato je šla naša patrulja skozi vas in zalotila tam italijanskega vojaka, ki je kradel po vasi, pa ga je kar na mestu ustrelila. Tam je bila tudi italijanska patrulja, ki je nato zbežala.

            Ker so komunisti pobijali po vsej okolici ljudi, o katerih so vedeli, da so odločno proti komunizmu, je moralo vedno več ljudi bežati pred njimi, da si rešijo golo življenje. Vsi ti, ki so ušli komunističnemu pokolu, so pribežali k naši četi. Tako se nas je nabralo kakih 500 do 600 oseb.

            Neko jutro so nas komunistični partizani zopet napadli z veliko silo. Na vsak način so hoteli uničiti naš oddelek popolnoma. Svoje ljudi so komunisti napojili z žganjem za napad, da so vsi ~pijani jurišali na naše utrjeno taborišče. Toda tudi ta napad smo krvavo odbili. Pred našimi strelskimi jarki so ležali celi kupi mrličev, mi smo imeli le 3 mrtve.

            Partizani so po boju metali svoje mrliče in težko ranjene, žive partizane, kar v reko Krko. lVli smo sami slišali silno vpitje partizanskih ranjencev, ki so jih metali v reko. Pa tudi kmetje, ki so bili v bližini in so vse sami videli, so nam pravili, da: so partizani metali v vodo poleg mrličev tudi svoje težko ranjene, ki so silno vpili. Videl sem na lastne oči, da je bila reka Krka vsa krvava od mrličev in ranjencev, ki so jih komunisti pometali v vodo.

            Iz Krke smo se premaknili proti jugu k Sv. Joštu, kakih 6 km od Novega mesta. Tam smo se utrdili. Iz naše skupine sta se formirala dva bataljona, enega je prevzel kot komandant Kranjc Milan, drugega pa kapetan Vasiljević. Jaz sem ostal pri bataljonu Milana Kranjca, ki je napravil ponovno pohod na Št. Rupert. Med potjo smo zadeli na partizansko patruljo, ki smo jo uničili.

            Ko smo šli proti Št. Rupertu, je bilo treba iti skozi trg Mokronog, kjer je bil en polk italijanske vojske. Naš komandant je poslal v mesto nekega našega fanta javit, da bomo mi šli skozi trg. Italijanski polkovnik pa se je temu uprl, da ne dovoli. Mi pa smo šli kljub

088

temu skozi trg v polni vojaški opremi in pripravljenosti, s šlemi na glavi in jugoslovanskimi kokardaimi. Riskirali smo boj z Italijani, toda ti so bili presenečeni nad tem, grdo so nas gledali, napasti si nas pa niso upali.

            V Št. Rupertu smo ostali kak teden. Polovili smo vse komunistične terence, ki so bili krivi, da so partizani pobili prej imenovane ljudi v Št. Rupertu. Naš komandant jih je zaslišal. Mi nismo teh komunističnih terencev nič pretepali ali količkaj mučili. Vsi so sami priznali, kar je bilo itak splošno znano, da so jih partizani vprašali, ali naj se določene osebe pobijejo. Ti terenci so torej naznanili partizanskemu vodstvu, kdo naj se pobije iz Št. Ruperta in okolice. Sam sem čul na lastna ušesa, kako so ti terenci priznali, da so oni določili, kdo naj bo pobit.

            Po zasliševanju in priznanju je naš komandant vse obsodil na smrt. Zdi se mi, da so uili trije terenci obsojeni in nato ustreljeni. Pred ustrelitvijo je naš vojni kurat kaplan Šinkar Tone vse vprašal, če se žele pred smrtjo spovedati, nakar so se vsi spovedali.

Ko smo se vrnili nazaj k Sv. Joštu, je odšel Vasiljević s svojim bataljonom - kakih 250 mož - v Suhor v Beli Krajini. Vasiljević pa je bil premalo previden; zaradi izdajstva nekih učiteljic je bil ob nenadnem napadu partizanov ves njegov bataljon razbit, Vasiljević ujet in po silnih mukah umorjen. Kakih 60 mož njegovega bataljona se je rešilo in pribežalo nazaj k nam, vse drugo je bilo pobito, ranjeno ali ujeto.

            Od Sv. Jošta smo čez nekaj dni odšli v Gracarjev Turn blizu vasi Hrastje, župnija Št. Jernej. V tem gradu smo ostali le par dni, nato pa smo odšli v Brezovico pri Št. Jerneju. Ljudje v okolici so nas prosili, da bi prišli tja in jih zavarovali pred ropi in umori, ki so jih vršili komunistični partizani. V bližnjih Gorjancih so komunisti po groznih mukah pomorili veliko število ljudi. Ko smo se utaborili in utrdili v Brezovici, je prišlo v naše taborišče veliko ljudi prosit, da bi jih sprejeli v svoje taborišče, ker jim je grozila smrt od komunističnih partizanov. Koliko ljudi so že tam pobili komunisti, bi vedel bolje kak Šentjernejčan. Vse te ljudi, ki so prosili zaščite, smo spre jeli v taborišče, kamor so pripeljali vso svojo živino, ves svoj živež obleko in vse, kar so še imeli, da so to rešili pred partizani. Zdaj je bila naša edina naloga varovati prebivalstvu življenje in premoženje pred komunističnimi roparji in morilci.

            Z nami je bil tudi kaplan Šinkar Anton kot naš kurat. K našemu oddelku je pribežal, ker so ga hoteli komunisti umoriti. Nikdar ga nisem videl, da 'bi nosil puško, tudi streljal ni nikdar, pač pa je

089

nosil s seboj revolver za samobrambo, če bi ga slučajno kdo kje na poti napadel.

            Iz Brezovice je odšel majhen oddelek v Škocijan pri Mokronogu. Bil je tam kmalu napaden, toda napad so odbili. Ker je bilo treba poslati tja ojačenja, sem bil med drugimi tudi jaz poslan iz Brezcvice v Škocijan. Tudi tamkajšnje prebivalstvo je prosilo, da bi prišli protikomunistični borci tja, da bi ga varovali pred ropi in pomori, ki so jih vršili tam komunisti. Tudi tam so komunisti izropali precej kmetij in pomorili nekaj ljudi.

            Med tem časom se je nekako uredilo razmerje med nami in italijanskim vojaškim vodstvom. Del naših je ostal izven vsake zveze z Italijani kot Mihajlovićevi četniki, drugi pa smo pristopili k Vaškim stražam, ki so jim Italijani rekli "Milizia volontaria" ali pa tudi "Legionarji". Mi smo se smatrali le kot pomožna policijska četa, ki je imela nalogo varovati prebivalstvu življenje in premoženje pred nasilnimi komunisti. VIi smo se vedno smatrali kot zveste Jugoslovane, ki bodo udarili po okupatorju, kadar pridejo zavezniki v bližino. Nasilja komunistov so nas tako prisilila, da smo uredili svoje razmerje do okupatorja na ta način.

            Tisti čas so v jeseni l. 1942. priredili Italijani nekako ofenzivo proti partizanom v Gorjancih. Na italijanski strani se je te ofenzive udeležilo en regiment vojaštva, od Vaških straž pa kakih 200 oseb. Nikjer ni prišlo do kake borbe med Italijani in partizani, ker so bili partizani vedno pravočasno obveščeni, kod in kdaj pridejo italijanske čete, da so se pravočasno umaknili. Že takrat se je jasno videlo, da imajo ibartizani zveze z nehaterimi italijanškimi vojaškimi krogi, ki so jim dobavljali orožje in municijo. Bilo je javno znano, da je komandant italijanskih sil v Novem mestu pošiljal cele vagone municije partizanom.

            Tako smo sedaj prejemali od Italijanov oboji orožje in municijo: komunistični partizani in protikomunistični borci.

Ta ofenziva je trajala vsega skupaj dva dni . . . Ko smo se vrnili v Škocijan, smo bili odrejeni, da odidemo v samostan Pleterje. Okoličani okrog samostana Pleterje so zelo trpeli zaradi. komunistov, ki so tam ropali in morili, Zaradi tega je prebivalstvo prosilo, da bi prišle tja Vaške straže in jih zaščitile pred komunističnimi roparji in morilci. Čuli smo pa tudi, da samostanski prior Leopold podpira partizane s hrano in sanitetskim materialom.

            Decembra 1942 nas je prišlo tja kakih 150 protikomunističnih borcev, med njimi 4 oficirji. Zasedli smo sprednji del samostanskih

090

poslopij. Nihče nas ni čakal pri vhodu, nihče ni kaj protestiral, da bi se mi tam nastanili; imeli smo vtis, da so redovniki po veliki večini zadovoljni, da smo prišli tja, ker smo varovali tudi samostansko lastnino. Z nami ni bilo nobenega duhovnika, nobenega kurata. Kaplan Šinkar je ostal v Brezovici, kaplan Kupljenik pa je prišel k posadki v Škocijan po našem odhodu in sem ga spoznal šele jeseni l. 1943. V Pleterjah ni bilo z nami ob prihodu in ne kasneje, dokler sem bil jaz tam, nobenega duhovnika.

 Da bi nas bil učil kak duhovnik tu ali kasneje drugod streljati da bi pričel prvi streljati na žrtve ali da bi bili mi kje okrog Št. Jerneja ali drugod postrelili šestdeset oseb, kot trdi Adamič, je vse popolnoma izmišljeno.

            Kakor sem že prej omenil, je bilo v okolici Št. Jerneja in Pleterij od komunistov pobitih mnogo ljudi. Kdo naj bo umorjen, so določali domači terenci. Ko smo bili še v Brezovici, je naša posadka zajela, če se ne motim, pet komunističnih terencev, katerim se je dokazalo, da so komunističnim partizanom določali, kdo naj bo likvidiran. Po aretaciji in pri preiskavi se je ugotovilo, da so bili trije izmed teh krivi umorov, vsi trije so bili nato obsojeni na smrt in ustreljeni. Ne pri preiskavi in ne pri ustrelitvi teh treh komunističnih terEncev ni bil navzoč noben duhovnik. Pač pa so pred ustrelitvijo teh terencev poklicali iz Št. Jerneja nekega duhovnika, ki je obsojene spovedal.

            Iz samostana Pleterje smo večkrat prirejali pohode na Gorjance. Ob neki taki priliki se je vršila huda bitka med nami in partizani pri čemer so imeli komunisti zelo hude izgube. Razen onih treh terencev in onih komunistov, ki so padli v tej borbi, ni naš oddelek  nikogar ubil.

            Mi nismo vzeli samostanu niti najmanjše stvari. Mi smo prišli tja varovat tujo lastnino, ne pa krast. Naši oficirji in naše moštvo je bilo vse dostojno in moralno. Skoro vsak dan je prišla kaka žena ali sestra obiskat svojega moža ali brata v naši četi; ti sestanki sorodnikov pa so se vršili izven samostana.

            V Pleterjah sem bil nekako tri mesece. Od tam je odšel naš oddelek v Stapiče in so stražo v samostanu prevzeli drugi, predvsem domačini. Pre'bivalstvo v Stopičah je zaradi neprestanih komunističnih ropov in umorov prosilo za varstvo Vaške straže. Pri tej postojanki sem ostal kaka 2 meseca. Med tem časom, ko sem bil v Stopičah, so februarja 1943 komunistični partizani napadli z vso silo in veliko premočjo postojanko v samostanu Pleterje. Tedaj je odšla naša skwpina na pomoč, toda zaradi partizanskih zased nismo mogli

091

priti tja. Od svojih tovarisev pri posadki v Št. Jerne,ju in Brezovici. k.i so rešili posadko v samostanu in ji omogočili umik, pa sem zvedel, da se je ta umik moral izvršiti v vsej naglici, da je morala posadka pustiti tam celo svoj živež in da je rešila le municijo in orožje.

            Sredi aprila 1943 nas je bilo 25 domačinov iz Št. Ruperta irn okolice poslanih v Št. Rupert, da smo tam ustanovili Vaško stražo. ki je imela tudi tu, kakor drugod, namen varovati življenje in premoženje pre'bivalstva. Kmalu se nam je pridružilo še dokaj domačinov, da je naše število narastlo na 80 mož.

            Dne l. maja so nas napadli partizani, ki so hoteli na vsak način uničiti našo postojanko. Kake tri tisoč partizanov raznih narodnosti se je udeležilo tega napada. Vse hribe okrog Št. Ruperta so zasedli, streljali na našo postojanko s puškami, mitraljezi in z enim topom. Dva dni in dve noči so nas neprestano napadali. Trije naši izvidniki so bili zaprti v stolpu župne cerkve. Partizani so jim spodaj zakurili, da bi se zadušili v dimu in ognju, toda naši fantje so vzdržali kljub temu, da so komaj še mogli dihati. Iz stolpa so na partizane doli metali bombe. Naš oddelek je bil v kaplaniji. Od strelov je bila na tem poslopju pobita vsa strešna opeka in zid ves naluknjan. Večkrat so partizani v naskoku prisli čisto blizu kaplanije, pa smo jih vedno odbili: Po dveh dneh so se partizani umaknili in odpeljali s seboj svoje mrliče in ranjence. Imeli so silne izgube. Kmetje so nam kasneje pravili, da so partizani vozili skozi vasi skoro eno uro na vozeh svoje mrliče in ranjence v gozd.

            Mi smo imeli že zelo malo municije in bi ne bili mogli već dolgo zdržati, će bi se ne bili partizani umaknili.

            Tisti čas smo tudi odkopali trupla pomorjenih: župnika Nahtigala, kaplana Cvara, Jakoša in Jamnika ter jih pokopali na pokopališče.

            Po italijanski kapitulaciji 8. sept. 1943. se je naša skupina pridružila protikomunistični skupini na Rakovniku in smo se oboji skupaj umaknili najprej v Radeče, nato v Rajhenburg in od tam v Kostanjevico, kjer smo se naselili v šoli 25. septembra 1943. Tam smo bili kake 14 dni neprestano napadani od partizanov. Nato sem prišel v bataljon v2cletn Rupnika, ki me je poslal z drugimi v Kočevje. Tam so nas 8. decembra 1943 napadli partizani v veliki premoči - baje so napadale 3 njihove divizije (bilo je več tisoč partizanov), nas pa je bilo le 130 mož. VIi smo se morali umakniti v grad, ki so ga partizani s svojo artilerijo - pravzaprav italijansko - zažgali, da je vse gorelo nad našimi glavami. Ob bližanju nemškega aeroplana so partizani zbežali in mi smo bili rešeni.

92

            Pričetkom maja 1945 sem se umaknil z drugimi protikomunističnimi borci na Koroško in k sreči nisem bil med onimi, ki so jih vrnili Angleži v roke Titovim komunistom in tako sem si rešil svoje življenje.

            Prebrano in podpisano v Clevelandu, Ohio, 23. januarja 1954. Joseph Jakoš l. r.

            Notarska legalizacija gornjega zapisnika: Country of Cuyahoga, U.S.

State of Ohio. L. S.

Sworn to befor mi, and suhscribed in my presence, by Joseph Jakaš, this 23. day of Jan. 1954 at Cleveland, Ohio.

F. M. Jakši, Notary Public m. p.

Prevod:

Država Ohio, Country Cuyahoga, U.S. Pečat javnega notarja.

Jakoš Joseph je prisegel in podpisal pred menoj 23. januarja 1954 v Clevelandu, Ohio.

F. M. Jakši, javni notar l. r.

093

ZAPISNIK

o komunističnih zločinih v Prečni in okolici

            Podpisani Ivan Rigler, oženjen, rojen 12. septembra 1919 v vasi Praproče, občina Sv. Gregor, Slovenija, Jugoslavija, sedaj bivajoč v U. S. v Clevelandu, 1185 E 60, dajem s tem na zapisnik, kar sem sam videl, doživel ali slišal od zanesljivih oseb glede umorov, ki. so jih izvršili komunistični partizani.

            Prvega maja 1941, to je med italijansko okupacijo, sem nastopil svojo službo kot cerkveni organist v Prečni pri Novem mestu, kjer je služboval kot žunik Janko Komljanec. Tam sem bil v službi do junija 1942, ko sem bil primoran bežati pred Titovimi partizani, ki so me hoteli umoriti.

            Ko sem prišel v Prečno, je bil en del župnije zaseden od Nemcev, drugi del pa od Italijanov. Med prebivalstvom se je vršila propaganda za priključitev k nacistični Nemčiji in za Hitlerja. To propagando so vršili redki komunisti, ker je bila takrat Sovjetska zveza zaveznica nacistične Hitlerjeve Nemčije. Med drugimi je začetkom maja 1941 prišel tudi k meni neki Polde Pečarič s polo in prošnjo za priključitev k Nemčiji in me nagovarjal, da bi tudi podpisal to prošnjo, kar sem odklonil. Vsi ti agitatorji za naciste so potem, ko je nastala vojna med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, pričeli agitirati zakomunistične partizane in so potem v župniji igrali vlogo komunističnih terencev ali zaupnikov med komunistično revolucijo.

            Titovi partizani so se pojavili v okolici Prečne in sicer v Straži najprej dne 8. septembra 1941. pod imenom "Osvobodilna fronta. Gospod župnik Janko Komljanec mi je nekoč povedal, da je to le komunistična bojna organizacija, ki hoče v naši domovini izvesti komunistično revolucijo.

            Spomladi leta 1942. je prišel v tamkajšnjo okolico tudi oddelek kraljeve jugoslovanške vojske v domovini, ki so se kratko imenovali "četniki generala Draža Mihajloviča". Med njihovimi. oficirji sem osebno poznal kapetana jugoslovanske vojske Vasiljevća, ki so ga kasneje komunistični partizani ujeli in umorili v Suhorju, ter kabetana jugoslovanske vojske Kranjca. Ti so v okolici pričeli nabirati

094

prostovoljce za "kraljevo jugoslovansko vojsko v domovini", za borbo proti okupatorju.

            Tisti čas smo že čuli, da so Titovi partizani ropali po deželi in pobijali zveste jugoslovanske domoljube. Tako sem bil obveščen od doma, iz doneače občine, da so komunisti tam in v okolici Velikih Lašč že pomorili nekaj ljudi.

            Župnik Janko Komljanec je kot zaveden Slovenec in Jugoslovan nagovarjal nekatere mlade fante, naj bi se pridružili kraljevi jugoslovanski vojski v domovini oziroma Mihajlovićevim četnikom za borbo proti okupatorjema. To je gospod župnik smatral kot svojo dolžnost kot zaveden patriot, obenem pa je tudi upal, da bodo ti četniki mogli varovati prebivalstvo pred nasiljem komunistov.

župnik Janko Komljanec je večkrat svaril ljudi pred nacistično Nemčijo in pred komunistično agitacijo za Hitlerja, ki se je vršila po župniji. Komunisti so ga zaradi tega pričeli silno sovražiti.

Ko so nacisti izselili iz od njih okupiranega ozemlja na Dolenjskem in Štajerskem okrog Krškega in Brežic skoro vse slovensko prebivalstvo, so odvedli v Nemčijo iz vasi Bučka tudi nekaj župnikovih bližnjih sorodnikov. Njegov brat in dve sestri pa so se rešili pred izselitvijo z begom v Prečno, kjer so stanovali v župnišču. Izseljeni sorodniki iz Bučke so župniku Komljancu večkrat pisali iz Nemčije, kamor so bili preseljeni in so morali živeti v prisilnih taboriščih, kako hudo jim je tam.

            Župnik je sedaj prebral kar na prižnici ta pisma in znova svaril svoje župljane tako pred nacisti kakor tudi pred komunisti, ki so prej tako agitirali za Hitlerjevo Nerričijo. Povedal je na prižnici, da so oboji enaki, nacisti in komunisti. Zaradi tega so Titovi partizani o'bsodili župnika Janka Komljanca na smrt, z njim vred pa tudi vse tiste osebe v župniji, ki so bile odločno proti komunizmu. Župnik je tedaj prejel grozilno pismo, kjer so mu grozili, da bo umorjen. To pismo mi je gospod župnik pokazal. Župnik Komljanec je povedal, da je zvedel od zanesljive strani, da sem tudi jaz na listi onih, ki morajo biti pobiti. To je bilo v začetku maja 1942. Jaz sem pač opravljal svojo organistovsko službo, bil sem načelno proti komunizmu, javno se pa nisem nikjer udejstvoval. Od takrat, ko mi je župnik povedal, da sem na komunistični listi za likvidacijo, sem hodil vsak večer v cerkveni stolp, kjer sem vsako noč prenočeval skupaj z župnikovim hlapcem Lojzetom, starim kakih 20 let, ki je bil tudi na listi za likvidacijo. Tudi župniku sem svetoval, naj bi hodil zvečer spat v cerkveni stolp in se skrival, pa me je zavrnil, da sem preboječ.

            Meseca maja so imeli komunisti svoj sestanek v gostilni Pečarić v Prečni. Družina Pečarič je prej najbolj agitirala za nacistično Nemčijo;

095

kot sem že prej omenil, je Polde Pečarič pobiral podpise za priključitev k Nemčiji. Zdaj so postali člani te družine komunistični zaupniki in terenci. Kmalu po tem sestanku sem bil od raznih ljudi obveščen, da so tam sklenili, da bodo ubili župnika Janka Komljanca, mene, župnikovega 20-letnega hlapca Lojzeta, doma iz Semiča, ter učiteljico Milko Borse.

            Na tem sestanku komunistov se je govorilo o neki "Beli gardi", ki jo je treba pobiti. Toda ne jaz in nihče drugi ni vedel, kaj bi to bilo - "Bela garda". Učiteljica Milka Borse je vršila le vestno svojo učiteljsko službo, v javnem življenju se ni nič udejstvovala. Imela pa je v Novem mestu zaročenca Ivana Mihevca, ki je bil splošno znan kot odločen idejni nasprotnik komunizma. Ta mi je kasneje pravil, da so komunisti obsodili njegovo zaročenko na smrt, ker niso mogli doseči njega v Novem mestu, kjer je bila močna italijanska posadka.

Zvedel sem, da je pri dotičnem komunističnem sestanku terencev imel glavno besedo šolski upravitelj v Prečni Alojzij Colja, ki je bil doma nekje na Primorskem.

            Dasi gospod župnik Komljanec ni hodil z nami spat v cerkveni stolp, se je vendar ponoči navadno gibal izven župnišča, ker so komunistične tolpe prihajale navadno ponoči po svoje žrtve, ki so bile določene za likvidacijo. Odkar je zvedel, da je obsojen na smrt, navadno niti spat ni šel. Tisto noč, ko so imeli komunistični terenci sestanek pri Pečariču, so psi po vasi močno lajali, kar je bilo znamenje, da so v vasi tuji ljudje, partizani. Bilo je že okrog polnoči. Župnik je še vedno hodil okrog župne cerkve, ko je pfišel mimo od komunističnega sestanka učitelj Al. Colja. Ko je Colja zagledal zupnika Komljanca, je vprašal:

            "Kaj pa vi tukaj?"

Župnik nato: "Kot gospodar moram pogledati, kaj se godi; ko psi tako močno lajajo."

            Colja se je ironično nasmehnil in rekel: "To ne bo nič pomagalo."

            Župnik nato vpraša Coljo: "Kaj pa vi tu delate?"

Colja se je smejal in rekel: "Jaz pa sem se šel malo naužit majskega zraka."

            Ves ta razgovor sem ddbro slišal v zvonik, kjer sem bil skrit.

14. junija 1942 je imel zjutraj župnik Komljanec po maši poroko. Kakih 300 korakov od župnišča pa so v gozdu v zasedi prežali komunistični partizani. Ko so se svatje vračali od poroke domov, so jih partizani ustavili in jih vprašali, kdo je poročal. Svatje so povedali, da je poročal župnik. Nato so komunisti odgovorili: "Zdaj je zadnjega poročil in ne bo nikogar več . . ."

096

            Svatje so takoj nato sporočili v župnišče, kaj so slišali, da bi posvarili župnika, naj se skrije.

            Isti dan je šel župnik Komljanec popoldan v vas Kamnice blagoslovit neki kip v tamkajšnjo podružno cerkev. Ko se je vrnil, je bil ves prepoten, ker se je v begu komaj izognil partizanom, ki so v zasedi čakali nanj.

            14. junija je bila takrat nedelja in ravno farno žegnanje.

Kot po navadi vsako leto ob cerkvenem žegnanju smo šli tudi to leto popoldan s cerkvenimi pevci v gostilno Kamin, kjer je bilo polno ljudi in med njimi tudi več komunističnih terencev, ki smo jih dobro poznali. S pevci sem šel tja tudi jaz. Komunistični terenci so bili tokrat do mene izredno prijazni. Vabili so me k sebi, naj pri njih pijem. Ker nisem hotel odkloniti, sem pri vsakem pokusil malo pijače, toda zaradi tega sem bil v par minutah popolnoma omamljen. V pijačo so prej vlili neko mamilo, da bi me tako omamili, da bi ne mogel zvečer bežati in da se ne bi kam skril. Res sem tisto noč spal doma in nisem šel v skrivališče v cerkveni stolp.

            Drugi dan - 15. junija - me je prišla klicat župnikova sestra že ob 4. uri zjutraj, ker sem bil prej obljubil, da bom ta dan pomagal v župnišču pri košnji.

            Ko pridem v župnišče, mi je župnik pokazal nekak list, seznam oseb, ki so jih odločili komunisti za Prečno, da morajo biti ubiti. Na tem seznamu je bilo najprej ime župnika Janka Komljanca, moje ime, župnikov hlapec Lojze, učiteljica Milka Borse in Murgljevi fantje. Zupnik mi je povedal, kako je dobil v roke ta seznam:

            V bližini Prečne so v gozdu ponoči - od včeraj do danes, t. j. od 14. na l5. junij - prežali trije partizani, ki so imeli nalogo odvesti nas vse prej na seznamu imenovane v gozd, da nas tam pomore. Slučajno so na te partizane naleteli fantje ki so se zbrali v Št. Rupertu in okolici, da se zavarujejo pred komunističnim pokolom, ter so sklenili, da se pridružijo kraljevi jugoslovanski vojski v domovini oziroma Mihajlovićevim četnikom na Gorjancih.

            Da bi jih Titovi partizani ne mogli takoj spoznati in ne napasti, so imeli na svojih kapah pripeto Titovo zvezdo, kot so jo nosili komunistični partizani. Pred Titovimi partizani so rekli, da so Štajerski bataljon, ki se je umaknil pred nemškimi napadi iz Štajerske. Tako so zvedeli celo za partizansko geslo, ki je bilo takrat: "Gorjan- gora". Del teh četnikov je torej zadel na te tri partizane, ki so ponoči čakali, da vderejo v vas in nas zaznamovane odvedejo v smrt. Četniki so se predstavili kot partizani; ker so vedeli za partizansko geslo, ki so ga povedali, so trije partizani pripovedovali četnikom,

097

da gredo v Prečno, da bodo tam odvedli te in te osebe - kot so bile zgoraj imenovane -, ki da so obsojene na smrt. Četniki so partizanski trojici prigovarjali, naj še počakajo, ker so zaradi žegnanja ljudje v vasi še pokonci, partizani pa so vabili četnike, naj jim gredo pomagat, ker da bo dosti posla. Vodja partizanske patrulje se je pred četniki bahal, da je bil španski borec. Končno je moral eden izmed partizanov nekaj sumiti in je skočil. Vnela se je takoj borba, v kateri so bili pobiti vsi trije partizani in en četnik ranjen v nogo.

            Ne g. župnik Komljanec ne kdo drugi ni imel pojma, da je v bližini Prečne kak četniški oddelek. Ti fantje iz Št. Ruperta so prišli mimo čisto slučajno in slučajno naleteli na partizansko patruljo, ki nas je  hotela odvesti v smrt. Mi torej nismo imeli s četniki niti najmanjše zveze.

            Ta borba iri poboj partizanske patrulje se je vršila proti jutru v noči 15. junija. Komandant teh četnikov je po borbi prišel v župnišče in izročil župniku Komljancu seznam oseb, ki so jih komunisti določili za likvidacijo iz Prečne. Komandant četnikov je tudi prosil da bi jim poslali v gozd nekaj hrane in jaz sem nato k njim nesel v gozd hrano.

            Župniku so četniki nujno svetovali, da se kam umakne ali skrije. Ta jih je prosil, naj bi ostali tam, da bi nam bili v zaščito, toda odvrnili so mu, da ne morejo čakati, ker morajo biti ob določenem času na določenem kraju, kjer jih čakajo.

            Isti dan 15. junija popoldan sem četnikom zopet nesel v gozd hrano, nato so se pa premaknili proti Češči vasi.

            Isti dan zvečer je nekoliko deževalo. Približno ob 8. uri zvečer sem odzvonil zdravamarijo, nato smo znesli nekaj stvari v župno cerkev, da bi to skrili pred partizani. Po večerji sem poklical učiteljico Milko Borse. Pri njej je bil na obisku njen zaročenec Mihevc; oba sta nato odšla v stolp. Nato grem še v župnišče in zakličem:

            "Gospod župnik, gremo!"

Župnik odgovori: "Moram apraviti še večerno molitev." Jaz nato: "Bomo že v cerkvi molili."

            Župnik odgovori: "Že sedemnajst let sem v župnišču in sem vsak večer molil s posli skupno večerno molitev in rožni venec, tudi danes ga bom."

            Jaz nato: "Jaz grem v cerkev, vrata bom zaklenil, vi pa potrkajte, pa vam bomo odprli."

            Nato sem šel iz župniščne kuhinje, kjer se je vršil najin razgovor. Ko pa sem odprl vežna vrata župnišča, sem zagledal partizane, ki so ravno obkoljevali žwpnišče. Trije so takoj vdrli v župnišče. Bili so sicer maskirani, pa sem dva domačina takoj spoznal.

098

            Prvi je bil Franc (tudi: Franček) Saje, nekak propadel študent iz Bršljina pri Novem mestu, sin mesarja. Tega so prej enkrat Italijani  zaradi suma komunizma aretirali. Zupnik Komljanec pa je hodil za njega prosjačit v Novo mesto k italijanski komandi, češ da je dober fant in so ga Italijani zaradi župnikove intervencije res izpustili. Jaz sem tedaj župnika svaril zaradi tega, pa mi je odgovoril: "Ne smeš biti tak. Jaz sem ga v šoli učil, morda bo pa še postal dober fant, kot katoličan sem dolžan, da mu pomagam."

            Zase ali za nas domače g. župnik ni hotel ničesar prositi okwpatorja. Ko so italijanske oblasti izdale odredbo, da mora vsakdo prositi za dovoljenje, da se sme voziti s kolesom (biciklom), sem šel h gospodu župniku in ga prosil: "Ko boste šli na italijansko komando po dovoljenje za vožnjo z biciklom, oskrbite dovoljenje še za mene."

            Župnik pa je odgovoril: "Okupatorju se ne bom klanjal, rajši sem brez dovoljenja in hodim peš." Zase in za nas domače torej ni hotel g. župnik prositi pri italijanskih oblasteh, za komunista in svojega morilca, pa je šel prosit in se poniževat, da ga je rešil . . .

            Drugi partizan, ki je vdrl noter, je bil Pečarič Stanko iz Prečne, župnikov sosed, iz družine, ki je prej pobirala podpise za priključitev k Hitlerjevi Nemčiji.

            Imena tretjega ne vem, bil je, kot sem zvedel, doma iz Dolnje Kamence pri Novem mestu.

            Ko so vdrli v župnišče, so ukazali:

"Župnik, organist in hlapec Lojze gredo z nami." Župnik vpraša: "Zakaj pa"

            "Boš že videl," se je glasil odgovor.

            Župnik Komljanec je bil golorok. Njegova sestra mu prinese pelerino, da bi se ogrnil, toda surovi komunist tega ne dovoli in sam vzame s seboj pelerino. - Dva sta zagrabila župnika in ga držala.

Hlapec Lojze je ravno sedel pri večerji za mizo. Njemu ukažejo: "Nehaj jesti in z namil" Mladi fant je vstal in šel z njimi ven. Medtem je namreč prišel v župnišče še en partizan, ki je hlapca odvedel ven.

            Pečarič Stanko je ukazal zdaj meni: "Alo, z mano!"

Jaz nato: "Bom že šel, saj se nikamor ne mudi; saj te moram poslušati, ko si oborožen!"

            Ko so pa odvedli župnika in hlapca Lojzeta ven iz župnišča skozi vežna vrata, sem se jaz uprl Pečariču in rekel: ' "Jaz ne grem nikamor. Tu me ubij vpričo moje sestre."

Komunist Pečarič me je držal za roko, jaz pa sem se mu iztrgal in ga vrgel na tla. Pečarič je odšel ven, da bi poklical na pomoč še

099

kakega partizana, jaz pa sem hitro za njim zaklenil vežna vrata. Pri drugih vratih sem nato skušal skočiti ven na prosto, pa sem naletel tudi tam na partizansko stražo. Hitro sem zopet skočil nazaj in zaklenil za seboj vrata. Končno sem se skril v krušno peč, kjer so ravno isti dan pekli kruh in je bila vsa peč še silno vroča. Tam sem se stisnil v kot, kolikor sem se mogel. Medtem so partizani razbijali po vratih in končno zopet vdrli v župnišče; preiskali vse, le v peč ni nihče pogledal. Med preiskavo so silno preklinjali, nato so pa odšli v Prosvetni dom, kjer sem imel stanovanje, a so me tudi tam zaman iskali.

            V silni vročini bi bil kmalu umrl v peči; da mi niso hitro porinili v peč vode, bi ne bil mogel zdržati. Tam sem čepel do 6. ure zjutraj.

            Ko so odvedli župnika in njegovega hlapca, sta šli njegovi sestri pod streho in od tam poslušali, kaj se godi zunaj. V bližini župnišča pod kozolcem so podivjani komunisti zasramovali iupnika in ga silno pretepali, da se je čulo pod streho.

            Zjutraj 16. junija sem odšel v Novo mesto in se od tam odpeljal z vlakom domov k Sv. Gregorju. Isti dan, torej zjutraj, bi moral imeti župnik Komljanec verouk v šoli in sicer prvo uro. Učitelj Colja je prišel v župnišče in se delal začudenega in izpraševal:

Kje pa je gospod župnik."

Povedali so mu, da so ga odvedli partizani, kar je pa sam najbolje vedel. Učiteljica Milka Borse in njen zaročenec Mihevc sta prejšnji večer iz zvonika opazovala in poslušala, kaj se godi spodaj. Ko so župnika Komljanca odvedli partizani in ga nato pretepali pod kozolcem, se je ta komunistični učitelj valjal na travi pred cerkvijo, se na vse grlo smejal in klical:

            "Vendar sem tako srečen, da vidim, kako farja vlečejo."

            Ko sem prejšnji večer nosil obleko v skrivališče v cerkev, sem v mraku opazil človeka, ki je držal v roki električno svetilko in je z njo dajal komunistom v gozd znamenja, da naj pridejo; spoznal sem učitelja Colja, ki je signaliziral.

            Kot sem kasneje, ko sem se vrnil v Novo mesto in Prečno, zvedel od zanesljivih ljudi, ki so vse to sami videli, so partizani župnika Komljanca in njegovega zvestega hlapca privlekli v vas. Kal, ki leži na hribu. Župnik je že delj časa zbiral pri župljanih denar, da bi naročil za župno cerkev nove orgle. Vodil je tudi domačo zadružno hranilnico. Ker je nameraval oditi zvečer v skrivališče v cerkveni stolp, je vzel k sebi ves cerkveni denar, vso nabirko za nove orgle in vso gotovino, ki je bila v hranilnični blagajni, da bi vse to rešil

100

pred komunisti. Na Kalu, v hiši cerkvenega ključarja Somraka, so mu partizani odvzeli ves ta denar in so si ga prilastili komunistični terenci.

            Iz Kala so ga drugi dan, dne 16. junija, dopoldan med 9. in 10. uro odvedli v vas Hudo. V dolini med obema vasema teče precej globok potok, čez katerega vodi brv. Partizani, ki so vodili župnika, so šli čez brv, župnika pa so prisilili, da je moral bresti globoko vodo, ki mu je segla do podpazduhe. To so mi potem povedali ljudje, ki so videli župnika popolnoma premočenega do podpazduhe.

            Med potjo so šli komunisti tudi še v Daljni vrh, da bi od tam odvedli v smrt fanta Jožeta Murglja. Ta je bil komunistom tudi trn v peti, ker je načelno odločno odklanjal komunizem. Toda tega niso našli doma, ker se je umaknil v Novo mesto, kjer je bil skrit kakega pol leta.

            Ker niso našli doma Jožeta, so komunisti namesto njega zahtevali. dva njegova mlajša brata, 21-letnega Antona in 19-letnega Alojzija. Fantje Murgelj so bili med najboljšimi in najbolj uglednimi fanti v župniji.

            Na domu je bil le mlajši Lojze. Tega zagrabijo in mu ukažejo, da mora z njimi. Mladi fant je vedel, kaj ga čaka pri komunistih. Svojim staršem je zaklical:

            "Ata, mama, ne boste me več videli. . . !"

Nato je pokleknil na hišni prag in na glas pred vsemi zmolil kesanje, nakar so ga partizani. nasilno odvedli.

Brat Anton Murgelj je tedaj škropil trte v vinogradu na Trški gori. Starše so partizani prisilili, da so morali povedati, kje je. Tam so ga dobili partizani v roke vsega oprašenega od modre galice in ga kar takega takoj nasilno odvedli s seboj.

            Vse te štiri žrtve - to je župnika Janka Komljanca, njegovega hlapca Lojzeta in oba brata Murgelj Antona in Alojzija so sedaj odvedli na grad Hmeljnik. Tam so jih v tretjem nadstropju zasliševali in vse obsodili na smrt.

            Anton Murgelj se je skušal rešiti. Skočil je iz tretjega nadstropje skozi okno, pri padcu pa si je zlomil noge in tako se mu je beg panesrečil. Župnik Komljanec je vse tri mlade fante tolažil in navduševal:

            "Fantje, kratko bo trnljenje in večno bo veselje."

Partizanom pa je rekel:

"Smilite se mi, ko ste tako zaslepljeni."

            Titovci so nato prisilili župnika Komljanca, da je za vse skupaj izkopal grob. Župnik je držal v roki rožni venec in dal odvez svojim tovarišem v smrti.

101

            Kot "sodnik" je vse štiri obsodil v smrt partizan s priimkom Čnrugn. Po zasliševanju je Čaruga izjavil, da nima dovolj dokazov za krivdo in smrt obtoženih: Toda terenci, ki so si prej, kot že povedano, prilastili denar,. ki ga je nosil s seboj župnik Komljanec, so se bali, da bi morali vrniti ves denar nazaj, če bi bil župnik s tovariši oproščen, zato so zagrozili komandantu Čarugi:

            "Tovariš, če boš to naredil in ne likvidiral teh, bomo pa mi dezertirali od partizanov!" Na te grožnje Pečariča, Sajeta in drugih je šele Čaruga izrekel smrtno obsodbo za vse štiri . . .

            Ko sem se kasneje vrnil iz Sv. Gregorja v Prečno in Novo mesto, sem v Novem mestu srečal nekega fanta, ki je bil takrat pri partizanih in vse to sam videl, pa je ravno pri tem zločinu spoznal, kaki ljudje so partizani in je nato dezertiral od titovcev. Ta mi je o vsem tem pripovedoval. Žal se njegovega imena več ne spominjam.

            Končno se je tudi zvedelo, da so bili vsi štirje pobiti v sredo, dne 17. junija 1942 okrog 6. ure zvečer.

            Pripominjam, da takrat še ni bilo nikjer kakega oboroženega odpora ali kake Vaške straže proti komunističnim partizanom. ŽuPnik Komljanec kakor tudi vsi drugi, ki smo bili obsojeni od partizanov na smrt, nismo ničesar vedeli o kaki "Beli gardi", nikjer se ni organiziral kak oborožen odpor proti komunističnim partizanom, jasno pa je, da smo vsi simpatizirali z Mihajlovićevimi četniki, ki so bili legalna kraljeva jugoslovanska vojska v domovini. Pristop k tem odredom za borbo proti okupatorju je župnik Komljanec res priporočal mladim fantom, nikdar pa ne za kak oborožen napad ali kako o'boroženo akcijo proti komunističnim partizanom. Za oddelek četnikov, ki so prišli iz Št. Ruperta in ki so se skrivali pod imenom "Štajerski bataljon", ni vedel ne župnik in ne mi drugi ničesar, dokler ni prišel 15. junija zjutraj povedat njih komandant v župnišče, da so zvedeli za listo oseb iz župnije Prečna, ki morajo biti go sklepu partizanov pobiti.

            Šele po teh pobojih, ki so jih izvršili komunisti, se je med prebivalstvom porodila misel, da se bo narod moral sam z orožjem v roki zaščititi pred roparji in morilci - komunističnimi partizani. Od okupatorja - od italijanskih oblasti - ni bilo pričakovati nikake pomoči v tem oziru. Italijanska komanda v bližnjem Bršljinu je bila obveščena nekaj dni pred umorom, kaj nameravajo storiti komunistični partizani, po g. župniku Komljancu, toda Italijani niso ničesar ukrenili v varstvo prebivalstva, ki je tako jasno spoznalo, da se mora samo 'braniti. Zaradi tega so kasneje nastale Vaške straže v okolici Novega mesta.

102

            Ko serrr pribežal iz Prečne domov k Sv. Gregorju, sem tudi tam videl, da so v tamkajšnji okolici komunisti pobili že mnogo ljudi. Tudi tam kot v Prečni prebivalstvo - protikomunisti - ni nikjer sodelovalo z okupatorjem, nikjer ni še bilo kake Vaške straže, nikjer oboroženega odpora proti partizanom, pa tudi nabene žaščite od strani italijanskih okupacijskih oblasti proti komunističnim partizanom, ki so ropali in pobijali načelne protikomuniste, zveste državljane in zlasti one, ki so posebno simpatizirali z Angloamerikanci.

            Prisiljeni vsled komunističnih ropov in umorov so fantje pri Sv. Gregorju, kamor sem prišel, poiskali skrite puške jugoslovanske vojske ter organizirali v vasi stražo, ki je prepodila komunistične tolpe, če so prišle ropat ali morit. Italijani za to niso vedeli. Fantje so se bali, da bi zvedele za to italijanske vojaške oblasti, ki bi bile oborožene fante zaprle. ali pa morda celo postrelile. Kasneje je dijak Modic Tone iz Brinovšice, ki je znal italijansko, odšel na italijansko posadko v Sodražici in je tam poveljniku zabrusil v obraz, da so Italijani kot okupatorji dolžni skrbeti za red in varnost prebivalstva pred roparji in morilci. Če pa tega nočejo storiti, naj pa vsaj dovolijo, da se ustanovi pri Sv. Gregorju Vaška straža, da bo prebivalstvo smo skrbelo za red in varnost. Nato so šele proti jeseni 1942. dovolili Italijani, da se je pri Sv. Gregoriju ustanovila Vaška straža, oboroženo varstvo pred ropi in umori, ki so jih izvrševali partizani.

            Pri Sv. Gregorju sem ostal kake tri tedne, nato pa sem šel zopet v Novo mesto, da ~bi 'bil v bližini Prečne in da bi vsaj ob nedeljah mogel vršiti svojo organistovsko službo. Ko sem prišel v Novo mesto, je bila v kapiteljski cerkvi ravno sedmina za umorjenim g. župnikom. Tam sem od zanesljivih oseb zvedel, kako je bilo natančno pri umoru g. župnika in tovarišev, ter o dogodkih, ki so se nato vršili.

            V nedeljo po umoru g. župnika je bilo v Prečni prvo sv. obhajilo otrok. Kaplan Grčar je takrat na prižnici le omenjal, da so domačini odvedli g. župnika in ga ubili, kar je itak vedela vsa župnija.

Samo zaradi teh besed so komunisti grozili g. kaplanu, da bodo tudi njega ubili. To so mu povedali zanesljivi ljudje in se je zaradi tega moral umakniti in skriti v Novem mestu; tako je ostala vsa župnija nekaj časa brez duhovnika. Ob tej priliki sem mogel tudi osebno govoriti z g. skaplanom.

            Med tem časom pa so komunistični partizani kar naprej pobijali nedolžne ljudi v okolici. Naj navedem le en posebno značilenslucaj.

l03

V Dolnji Strnži je živel gozdni čuvaj, ki je bil v službi banovine in je moral čuvati banovinski gozd v bližini. V tem gozdu so tedaj komunistični terenci, kot Pečarič in drugi, kradli les kar na debelo. Šli so kar z vozmi v gozd, nasekali najlepših smrekovih dreves in jih nato prodajali. Tako so ti delomrzneži imeli polno denarja. Gozdni čuvaj jih je po svoji dolžnosti posvaril, ni mi pa znano, da bi jih bil tudi kaj naznanil italijanskim oblastem. To je bil vzrok, da so titovci obsodili zvestega gozdnega čuvaja na smrt. Titovi partizani so ga nekoč nasilno odvedli v gozd, ravno tja, kjer so prej sekali in kradli smreke in mu rekli:

            "Zdaj nas ne boš ti več strahoval. Zdaj bomo mi tebe."

Komunistični partizani so moža privezali na neko bukev, ga pretepali in mučili tako, da je revež v strašnih bolečinah grizel bukev. Ko so ga nato ubili, so ga tam pokopali.

            Partizan, ki je bil takrat med njimi, je spoznal, kaka družba je med titovci, pa je ušel od njih in vse to povedal čuvajevi ženi in njegovim otrokom. Tako so ti zvedeli, kje je grob umorjenega očeta. Dne 6. septembra so odkopali truplo umorjenega gozdnega čuvaja in ga pokopali na pokopališču v Dolnji Straži. Ob tej priliki so našli in si cgledali tudi bukev, ki jo je obgrizel gozdni čuvaj v silnih mukah.

            Kmalu nato pa so pridrveli Titovi partizani v vas in obkolili gozdarjevo hišo. Hčerka in dva sinova so hitro skočili skozi okno in se tako rešili, ko je tolpa vdrla v hišo, mati pa se ni mogla več rešiti. Nesrečno ženo so tedaj partizani v hiši posiljevali, pretepali in jo nato odvedli v gozd tja, kjer je bil prej pokopan njen mož. Tu so ji rekli:

            "Zato smo te vzeli in te bomo likvidirali, ker si svojega moža odkopala, tebe pa ne bo mogel nihče odkopati."

            Komunistični banditi so zakurili velik ogenj in vrgli izmučeno ženo živo v ogenj, kjer je zgorela.

            Vsa okolica je vedela za ta strahovit zločin. Jaz sem o njem zvedel iz ust osebe, ki je bila dobro poučena o vsem, pa je ne smem imenovati, ker je v Jugoslaviji.

            Tudi v Prečni so Titovi partizani še naprej delali nasilje. V soboto potem, ko so odvedli žwpnika Komljanca in tovariše, je zopet pridrvela njih tolpa v vas in izropala župnišče. Že leta 1941 so komunisti župniku ukradli enega konja, zdaj so odvedli vso živino iz hleva v gozdove in sicer: tri konje, 7 goved, prašiče so vse zaklali tudi mladiče, vse odvedli, pustili so le drobovje. V župnišču so med drugim vzeli pisalni stroj, vso obleko, ves deriar, ves živež. Župnik je

104

imel v Lupnišču nekaj beguncev, ki so se rešili iz onega dela Dolenjske, ki so jo zasedli Nemci in izselili vse prebivalstvo. Ti reveži ki niso mogli skoro ničesar rešiti iz svojih domov, ko so bežali pred izselitvijo, so tu dobivali živilske karte, da so se mogli preživljati. Tudi tem beguncem so komunisti pobrali ves živež, ki so si ga bili kupili na karte. Partizani so ob tej priliki povedali, da pridejo čez tri dni zopet nazaj. Res so prišli in tedaj odpeljali vse žito, ki je bilo shranjeno v župnijski kašči. Ljudje so se tako bali partizanskega maščevanja in pobojev, da si ni nihče upal javiti italijanskim oblastem, da pridejo komunisti ropat, dasi so vedeli, kdaj pridejo.

            Trupla g. župnika Komljanca in tovarišev so odkopali spomladi leta 1943. Takrat je bila v Novem mestu je Vaška straža, ki je odkopala trupla. Navzoča pri tem je bila uradna komisija z zdranikom, ki je ugotovila, da so bili vsi umorjeni silno mučeni in najbrž še živi pokopani v grob, kjer so se držali v objemu. Župnik Komljanec je imel zdrobljeno desno spodnjo čeljust, ličnico in zadnji del lobanje, gornja ustnica mu je manjkala. Slika njegovega trupla je v knjigi "Črne bukve" stran 125. Pri pogrebu je bilo navzočih kakih 4000 oseb od blizu in daleč. Ko je vsa ta množica na glas jokala za priljubljenim župnikom in tovariši, je žena učitelja Colja smeje rekla neki ženi:

            "Da, pa še dve krsti bi morali biti."

S tem je mislila na mene in učiteljico Borse, ki sva ušla partizanom.

            Ko so po umoru vseh stirih žrtev Italijani zadevo nekaj preiskovali, so zvedeli, da je bil učitelj Colja soudeležen pri umoru. Ko sem prišel od Sv. Gregorja zopet nazaj v Novo mesto in od tam hodil opravljat službo v Prečno, je prišel nekoč v Prečno oddelek italijawskih vojakov, katerih komandant je zvedel, da je v vasi nekdo, ki je ušel partizanom. Komandant me je poiskal in me o vsem zaslišal. Odkrito sem povedal oziroma potrdil, kar je komandant že prej vedel, da je pri vsem sodeloval učitelj Colja. Tega so nato Italijani aretirali. Njegova hčerka je ljubimkovala z nekim italijanskim seržentom (narednikom); ta je posredoval pri svoji komandi, da bi Colja izpustili, toda ni uspel in so tega učitelja Italijani potem poslali v internacijo.

            Ker je bila varnost okrog Novega mesta vedno manjša, sem vstopil v Vaško stražo pri Sv. Gregorju. Ob razsulu italijanske vojske 8. septembra 1943. sem se s tovariši umaknil v Turjak in od tam na Osolnik, kjer so nas Titovi partizani obkolili in zajeli. Dne 15. septembra se nas je podalo tam 120 članov Vaških straž. Komunisti so

105

nam obljubili amnestijo. Potem pa so prelomili svojo besedo, poklali so v cerkvi na Osolniku vse ranjence, člane Vaških straž. Od ujetnikov so nato odbrali vse, ki so bili od Vaških straž mobilizirani, vse druge člane Vaških straž pa so brez kake preiskave ali zaslišanja pomorili. Jaz sem takrat slučajno ušel smrti, ker sem rekel, da sem bil nasilno mobiliziran. Tam sem videl, kako so partizani vodili 24 mojih tovarišev na bližnjo njivo, tam vse slekli in postrelili. Vse te je streljal v tilnik neki ljubljanski cestni pometač s partizanskim imenom Imre.

Med umorjenimi je bil tudi moj sorodnik Anton Rigler. Med partizani je tedaj bila tudi njegova sestrična Tončka Šega iz Velihih Lašč. Ta je zahtevala, da ji prepuste njenega bratranca Riglerja, da ga bo sama ubila, toda tega ji Imre ni dovolil, rekoč, da bo on že sam vse pobil. Tako so mi povedali kasneje moji tovariši pri domobrancih, ki so bili takrat pri komunističnih partizanih in so vse sami videli in slišali.

O resničnosti vseh tukaj navedenih podatkov sem pripravljen pod prisego pričati pri vsakem sodišču ali oblasti.

Prebrano in podpisano v Clevelandu, Ohio, 19. januarja 1954. Ivan Rigler, l. r. Notarska legalizacija:

Štate of Ohio, Country of Couyahoga, U. S. L. S.

Sworn to befor me, and signed in my presence by Ivan Rigler this 19. it day of Jan. 1954. at Cleveland, Ohio.

F. M. Jakšič, Notary Public, m. p. P revod:

Država Ohio, Country Cuyahoga, L. S.

Pečat.

Ivan Rigler je prisegel in podpisal pred menoj 19. jan. 1954. v Clevelandu, Ohio.

F. M. Jakšič, javni notar, l. r.

106

PRIPOMBE K ZAPISNIKOMA JOŽETA JAKOŠA IN IVANA RIGLERJA

            Tu imamo pred seboj dve notarsko podpisani izjavi prič o dogodkih v Št. Rupertu, Prečni, okolici Novega mesta, o umoru župnika Janka Komljanca in tovarišev ter o nastanku "Štajerskega bataljona". O vsem tem bi mogli navesti še dosti drugih osebnih prič. Če primerjamo sedaj dejanski stan s tem, kar o tem pisari Franček Saje v svojem "Belogardizmu", vidimo jasno, da je ta komunistični propagandist vse dogodke postavil na glavo.

            Moralna kakovost Franceta Sajeta je s tem dovolj jasno označena. Župnik Janko Komljanec se je poniževal pred Italijani in prosjačil pri njih, da so Sajeta izpustili iz ječe in da ni bil odveden v internacijo, kjer bi bil morda žalostno poginil. Kot plačilo za vse to pa je ta zločinec s silo pomagal odvesti v smrt svojega dobrotnika, učitelja in duhovnika.

            Iz njegove knjige "Belogardizem" zvemo, kateri so bili oni trije morilci-komunisti, ki jih je zadela usoda in smrt, ko so čakali zvečer, dne 14. junija, v gozdu pri Prečni, da bi nasilno odvedli župnika Janka Komljanca in druge žrtve iz Prečne v smrt. To so bili: Tone Ilovar iz Novega mesta, Alojzij Novšak iz Grčvrha pri Mirni peči in Miklič, sin mlinarja na Radulji pod Trebelnim. Ti so se bahali, da gredo po župnika Komljanca in tovariše, da jih odvedejo v smrt, da bodo pobili vse "farje" in da je bil vsaj eden od teh vajen tega pobijanja že iz španske revolucije. Franček Saje piše, da je bila ta trojka poslana s Kala v Prečno in da so "te tri partizane našli ljudje pobite šele čez kakih deset dni v neki grapi, pokrite z dračjem".

Polnih deset dni torej ni komunistična komanda vedela, kam so izginili člani te patrulje, to se pravi: do 25. junija je bila komunistom usoda teh tovarišev neznana. Ker ta trojka isto noč, to je 15. junija, ni privedla obsojenih žrtev v gozd, so poslali prihodnjo noč drug oddelek v Prečno, da privede župnika Komljanca in druge žrtve, ki so jih določili za likvidacijo domači terenci že v začetku ali sredi maja.

            Saje piše dalje o likvidaciji komunistične trojke, ki je bila ubita od šentruperških četnikov, ko je hotela 14. junija odvesti v ,smrt župnika:

107

"Po izjavi prič (katerih? - Op. pis.) je pri tem umoru (partizanske morilske patrulje) kumoval župnik Komljanec, ki je zgodaj zjutraj prišel iz gozda, kjer se je zgodil zločin."

Po izjavi g. Riglerja so že prejšnji dan svatje srečali tam v gozdu to komunistično patruljo, ki je čakala, da odvede v smrt župnika in se je pred svati bahala, da je tisti član župnik Komljanec zadnji zakonski par poročal. Isti dan - dne 14. junija - ko župnik Komljanec niti ni imel pojma, da pride tja v bližino četniški oddelek iz Št. Ruperta, je komaj ušel zasedi, ki so jo v gozdu napravili komunisti.

            Kar piše Saje v "Belogardizmu", da je župnik Komljanec isti dan, ko so ga odvedli, nameraval izvesti belogardistično mobilizacijo, da se je v mraku pri njem zbralo nekaj belogardističnih somišljenikov iz prečenske župnije, da so - isti dan - oboroženi Šentruperčani okrog župnišča postavili straže in zasede, da so našli pri župniku kup belogardističnih letakov, zapiske s sestanka in skiciran govor, je vse popolnoma izmišljeno.

            Na strani 292 "Belogardizma" piše Saje, da je partizansko naglo vojno sodišče čez dva dni obsodilo župnika Komljanca z njegovimi sodelavci na Hmeljniku na smrt "zaradi organiziranja belogardističnega izdajstva in posrednega sodelovanja ter odobravanja umora treh partizanov".

            Kako so mogli partizani obsoditi župnika Komljanca na smrt zaradi sodelovanja pri umoru komunistične trojke, če so pa šele čez deset dni zvedeli za usodo svoje morilske patrulje? Saje sicer skuša to svojo nedoslednost zakriti s pripovedovanjem, da so partizani že okrog poldne istega dne, t..j. 15. junija, zvedeli o usodi svojih tovarišev in da so zaradi tega sklenili župnika likvidirati.

            Če so komunisti torej že isti dan zvedeli za likvidacijo svojih tovarišev-morilcev, zakaj jih niso šli takoj iskat v gozdič? Zakaj so jim morali šele čez deset dni povedati ljudje, kje leže mrtvi njih pajdaši, ki so prvi odšli, da odvedejo v smrt prečenske žrtve? - O tem dogodku, kaj se je prejšnji večer zgodilo s komunistično patruljo, niso četniki povedali nikomur razen župniku, ki je to povedal nato še organistu Riglerju; ta dva pa gotovo nista šla v goščo pravit komunistom, kaj se je zgodilo.

            Edina "krivda" župnika Komljanca je bila, da je obsojal komunistično agitacijo v korist nacistične. Nemčije, da j,e svoje vernike svaril pred brezbožnim komunizmom in da je svetoval svojim fantom, naj se pridružijo legitimni jugoslovanski vojski v domovini v borbi proti okupatorju. Tu Franček Saje dovolj jasno pove in prizna, da je bilo v očeh komunističnih partizanov to izdajstvo, če je

l08

kdo bil za legitimno jugoslovansko vojsko v domovini, ki jo imenuje Saje "belogardizem". Tu je poleg nešteto drugih zopet jasen dokaz, da je bila borba komunistične Osvobodilne fronte zlasti od začetka predvsem usmerjena proti jugoslovanski vojski v domovini, da bi preprečila vsak odpor proti okupatorju, ki ga (namreč odpora) ne bi vodila komunistična partija.

            Na strani 290 priobčuje "Belogardizem" tudi besedilo naredbe štaba komunističnega Dolenjskega odreda z dne 28. maja 1942, v kateri je bilo določeno, da se morajo pobiti vsi člani jugoslovanske vojske v domovini in vsi oni, ki to vojsko količkaj podpirajo, in vsi oni, ki ne bi javili partizanom njenega pojava! Oddelke jugoslovanske vojske, ki so se takrat pojavili na Dolenjskem, imenuje ta odredba "tolpe belogardističnih organizacij". - Takrat so v Sloveniji obstajali kot edina borbena in oborožena nekomunistična vojaška organizacija le oddelki jugoslovanske vojske v domovini; to so komunisti dobro vedeli, zato so izdali nalog, da se morajo po kratkem postopku ustreliti vsi člani te vojske in vsi, ki jo količkaj podpirajo.

            Tudi ta odredba je jasen dokaz komunističnega izdajstva.

            Na strani 290 svoje knjige piše Saje, da so bili "zaradi zločina šentruperških belogardistov, ki so pobili tri partizane, po prej navedeni odredbi z dne 28. maja obsojeni in nato ustreljeni v Št. Rupertu: župnik Nahtigal, kaplan Franc Cvar, Anton Jamnik in Alojzij Jakoš".

            Te osebe so, kot je razvidno iz zapisnika Jakoša Josipa, partizani odvedli v smrt že 17. junija, kar prizna tudi Saje v svoji knjigi. Kako so mogli vse te ustreliti zaradi nekega "zločina", o katerem so bili obveščeni šele 25. junija, ko so našli trupla pobitih partizanov? Pa če bi bilo to tudi res, kar piše Saje, da so vse te šentruperške žrtve komunisti pobili kot nekako povračilo za poboj svojih treh tovarišev-morilcev, s kako pravico so mogli komunisti to storiti? Kako so mogli pobiti v Št. Rupertu toliko oseb zaradi tega, ker so v čisto drugem kraju, daleč od Št. Ruperta, četniki slučajno likvidirali komunistično ubijalsko trojko?

            Iz vsega opisa o dogodkih pri Sv. Urhu, v samostanu Pleterje kakor tudi iz teh vidimo, kako Franček Saje, kot tudi sploh vsa komunistična propaganda, vse dogodke zlonamerno popolnoma napačno opisuje. Sajetov "Belogardizem" bo, upamo, nekoč pri procesu proti komunističnim zločincem zelo dobro služil kot dokaz, kako so komunistični partizani zavestno morili popolnoma nedolžne ljudi in zlasti one, ki so kot zvesti državljani simpatizirali ali sodelovali z legitimno jugoslovansko vojsko v domovini. Sajetov "Belogardizem" je jasen dokaz o komunističnem izdajstvu.

109

ZAPISNIK

o dogodkih v Ž u ž e m b e r k u  in okolici med okupacijo in komunistično revolucijo

Podpisani Janez Virant sem pripravljen pričati o sledečih dogodkih v Žužemberku in okolici pod prisego pred vsako oblastjo. Pričujoči zapisnik sem primoran podati pod privzetim imenom, ker se upravičeno bojim, da bi se komunisti v domovini maščevali nad mojimi sorodniki, če bi zvedeli za moje pravo ime. Pripravljen pa sem o vsem tem pričati osebno pred vsako oblastjo, ki bi mi zagotovila, da bo moje ime ostalo tajno, dokler bo trajal komunistični režim v Jugoslaviji.

            Podpisani sem doma iz občine Žužemberk.

            V okolici Žužemberka so se komunistični partizani pričeli zbirati spomladi leta 1942 in sicer v gozdovi'h in vaseh: Sv. Peter Topla reber, Rdeči kamen in Beli kamen, v krajih, ki so jih prej nemški Kočevarji izpraznili, ko so se izselili. Prvotno so ti partizani prikrivali svoj komunistični značaj, da bi narod prevarili. Izdajali so se za jugoslovanske četnike, nosili so jugoslovansko zastavo, na svojih čepicah pa jugoslovansko kokardo brez komunistične zvezde, da so ljudje sprva mislili, da so to MihajloviEevi četniki oziroma jugoslovanska vojska v domovini, ki se zbira za upor proti okupatorju; zaradi tega so jih tudi z veseljem podpirali.

            Kmalu pa so pričeli ti partizani kazati svojo komunistično barvo, na svoje kape so si nadeli komunistično zvezdo in se preimenovali iz četnikov v Joštovo brigado. Komandant teh komunističnih partizanov je bil Smrke Franc, invalid iz prve svetovne vojne, cestni nadzornik, pomagal pa mu je vojni referent za Žužemberk in okolico.

Med tem časom se je pri nas pričela tudi organizacija za jugoslovansko vojsko v domovini oziroma za Mihajlovićeve četnike. To je vodil pri nas kot njen pooblaščenec poročnik jugoslovanske vojske Štefan Krč, ki si je privzel ime Janez Zabret. Ta se je po razsulu jugoslovanske vojske naselil v Žužemberku, kjer je bil nastavljen kot lestni manipulant. Osebno sem večkrat govoril z njim in dobro vem, da se g. dekan Karel Gnidovec ni popolnoma nič pečal s to vojaško zadevo; g. kaplan Janez Jenko pa je kot zaveden rodoljub priporočal fantom, da se organizirajo v jugoslovanski vojski v domovini za od por proti okupatorju. Velika večina fantov in mladih mož se je prijavila za Mihajlovičeve četnike.

110

            Za binkošti 1. 1942 je bila odrejena mobilizacija vseh proglašenih za jugoslovansko vojsko v domovini. Ob priliki te mobilizacije je bilo določenih več zbirnih taborov; komandant enega izmed teh je bil jugoslovanski oficir Slanc. Za mene je bilo določeno ob tej priliki zbirališče v gozdu pod Primožem, kjer smo se zbrali za orožje sposobni fantje in možje s svojimi puškami, ki smo jih bili skrili ob razsulu jugoslovanske vojske. Rečeno nam je bilo, da pridejo tja jugoslovanski oficirji, ki bodo prevzeli nad nami poveljevanje. Toda teh oficirjev ni bilo. Kot smo kasneje zvedeli, so jih na potu v Žužemberk pobili komunistični partizani.

            Ker za poveljstvo določenih oficirjev ni bilo, se je pričelo zbrano moštvo razhajati. Nekaj jih je pa še ostalo v gozdu, med njimi tudi Milan Mrvar, član žužemberškega Sokola, ki je bil najbrž komunist. Ta je skrivaj odšel od te skupine h komunističnim partizanom, ki so nato čakajoče moštvo obkolili ter jim pobrali vse orožje.

Mrvarja je že par dni nato doletela usoda. Kot komunistični kurir je bil poslan na Jamo pri Dvoru, kjer je na poti naletel na italijansko patruljo, ki je našla pri njem orožje in ga na mestu ustrelila.

            Že tedaj so komunisti s silo odvedli nekaj zajetih fantov s seboj v goščo k svojim tolpam.

            V poletju 1942 so pričeli komunistični oziroma Titovi partizani pobijati nedolžne ljudi, zlasti one, ki so se udeleževali Mihajlovićevega pokreta, tudi v Žužemberku in okolici.

            Prva žrtev komunističnega nasilja je bil žužemberški organist Požun France, oče 6 nedoraslih otrok. Bil. je tudi zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. Po svojih opravkih je šel nekoč v Ljubljano. Ko se je vračal domov, so ga komunistični partizani ubili na poti med Krko in Zagradcem v avtobusu. Kot so pravili ljudje, je bil šofer avtobusnega podjetja, Vehovec Stane, v zvezi s partizani.

            Kmalu po tem umoru so privedli v bližino Žužemberka iz Dobrniča komunisti neko komaj 17 let staro dekle, Jenič Frančiško, dobrniškega občinskega tajnika in še nekega drugega moškega, če se ne motim, tamkajšnjega mlekarja, in so vse tri ubili. Ubijalca teh treh sta bila komaj 16-let star Jože Rojc, po domače Dularjev Jože, ter Gorišek Stanko, po domače Lukati iz Žužemberka. Rojc Jože je bil v Žužemberku znan kot največji komunistični krvolok, ki je postal pri partizanih celo major. (Najnovejša poročila trdijo, da je lani pijan vozil voz hlodov, ki so se prevrnili na njega in ga strli.) - Umorjenemu

111

dekletu so morilci vzeli verižico, ki jo je nosila okrog vratu. Nekoč je prišla njena mati v mlin v Žužemberk in je ob tej priliki zagledala verižico svoje umorjene hčerke na vratu nekega dekleta, ki je ravno takrat prišla v mlin in kateri je komunistični morilec podaril to verižico. Mati umorjene je seveda takoj zahtevala povračilo verižice svoje hčerke.

            V Ljubljani je hodil v gimnazijo šestnajstletni dijak Marijan Lindič iz Zužemberka. Njegova mati je imela trgovino. Ko se je mladi dijak peljal na avtobusu domov na počitnice, mislim, da za veliko noč leta 1942, so ga komunisti ubili kar na avtobusu na poti med Krko in Zagradcem ter ga nato nekje v gozdu pokopali.

            V poletju 1942 so komunistični partizani umorili tudi gostilničarja Andreja Finka in z njegovo ženo Pavlo, rojeno Valant. Fink je bil kočevski Nemec, ki se je bil naselil v Žužemberku. Ko so se drugi Kočevarji izselili, je sklenil tudi Fink, da gre za njimi. Stopil je v stik s titovci, da bi mu pomagali preko meje, kar so mu komunisti seveda sveto obljubili. Andrej Fink pa je bil premožen, imel je v svojo nesrečo dosti gotovine in zlatnine, baje tudi precej dolarjev, kar je vse hotel prenesti s pomočjo komunistov preko meje. Na poti med Kočevjem, Laščami in Smuko pa sta si morala oba zakonca izkopati grob, nakar so ju komunisti ubili in se seveda polastili njunega premoženja. Splošno se je govorilo, da sta to izvršila komandant Joštove brigade Smrke Franc in Nahtigal Karel. Čez kak teden nato pa je italijanska patrulja zalotila Nahtigala Karla in še tri druge komuniste blizu Žužemberka in je vse tri postrelila.

            V poznem poletju 1942 so komunistični partizani umorili Zaletela Franca in njegovo ženo Amalijo, po domače Špel. To sta bila občinska reveža. Z njima vred pa so umorili tudi prej imenovanega poročnika jugoslovanske vojske Štefana Krča, s privzetim imenom Janez Zabret. Nekdo ga je moral izdati, da je zaupnik Mihajlovićevega pokreta oziroma jugoslovanske vojske v domovini. Titovci so ga zajeli v Stavči vasi, ko je bil tam po službenih opravkih, ga odvedli na Binkov vrh, kjer so ga umorili z obema Zaleteloma in še z nekim Janezom Poreber iz Soteske, očetom treh malih otrok, odličnim sodelavcem v katoliških prosvetnih organizacijah. Vse te štiri so komunisti privezali na drevesa in jih tam privezane mučili do smrti na grozovite načine. Sam sem videl potem bukev, ki jo je eden izmed teh žrtev obgrizel v silnih bolečinah med mučenjem.

            Spomladi l. 1942 je kakih 25 komunističnih partizanov napadlo orožniško postajo v Žužemberku, kjer je bilo le 5 italijanskih karabinerjev

112

in dva jugoslovanska orožnika. Komunisti bi bili z lahkoto uničili ta mali oddelek, toda tega niso nameravali. Po vsej verjetnosti so hoteli izvršiti le oboroženo demonstracijo, da bi z njo izzvali italijanske represalije nad nedolžnim prebivalstvom, vsled česar bi bili mnogi primorani zbežati v gozdove h komunističnim partizanom. Od orožnikov ni bil nihče ranjen, komunisti pa so odvedli s seboj enega svojega ranjenca.

            Ko so se titovci umaknili v gozdove, je čez kako dobro uro nato prihitel iz Trebnjega cel italijanski bataljon, ki je imel nalog požgati vas Žužemberk na levi strani Krke in vse ljudi odvesti v internacijo. Dekan Karel Gnidovec in Vehovec Slavko sta s težavo preprosila italijanskega komandanta, da trga ni požgal in ljudi ne odvedel v internacijo.

            Proti jeseni l. 1942 so pričeli komunisti mobilizirati po vsej okolici vse moške od 16. do 48. leta.

            Med tem časom so pa ljudje v vsej okolici že dobro spoznali komunistični značaj Osvobodilne fronte, zato ni hotel skoro nihče k partizanom. Moški smo se skrivali po gozdovih, v kleteh, jamah in raznih skrivališčih. Komunisti pa so iskali skrivace in so umorili vsakega, ki so ga našli.

            Na Pševcu pri Žužemberku so prijeli dva fanta skrivača in sicer Pečjaka Antona in nekega drugega, po domače Garnarjevega Toneta oba iz vasi Gradenc. Oba so nato partizani umorili na Rebri pri Žužemberku.

            Tudi jaz sem se skrival pred komunisti po raznih krajih. Nekoč sem bil skrit v nekem mlinu, v jami pod podom, decembra meseca v najhujšem mrazu. Takrat so pridrveli v vas komunistični partizani, nasilno vzeli mlinarju vseh devet prašičev, ki so jih klali ravno nad menoj . . . Ob tej .priliki bi bil skoraj zmrznil v svojem skrivališču.

Dolgo časa nismo niti mislili na to, da bi se z orožjem branili proti komunističnemu nasilju, ropom in umorom. Končno pa so nas številni ropi in umori v vsej okolici prepričali, da je za nas edina rešitev to, da se tudi mi organiziramo v Vaški straži, da na ta nacm branimo premoženje in življenje svoje in drugih občanov. Tako je po zgledu v drugih krajih nastala tudi v Žužemberku Vaška straza septembra ali oktobra 1942, potem ko so komunisti že skoro eno leto ropali in morili po deželi. Če sem si hotel rešiti svoje življenje, sem moral tudi jaz pristopiti k njej.

            Nekateri fantje in možje so se pa še vedno skrivali, namesto da bi bili pristopili k Vaški straži. Nekako januarja ali februarja 1943 so titovci našli skrita brata Zupančiča Antona in Jožeta, po domače

113

Šuštarjeva, ter še pet drugih fantov in mož iz občine Ajdovec. Vse te so odvedli in jih umorili v Stavči vasi pri 2užemberku. Vse te žrtve so grozno mučili, z noži so jih tako zverinsko mesarili, da so nesrečnim žrtvam visela čreva na hrbtu iz trupla, kar sem sam videl na lastne oči, ko smo jih kasneje odkopali. Noben izmed teh ni bil ustreljen, marveč so bili vsi strahotno razmesarjeni.

            Ta grozoviti umor 7 fantov pa je povzročil, da so pričele nato odhajati k Vaškim stražam cele skupine fantov in mladih mož, večinoma oboroženi s puškami, ki so jih skrili po razsulu jugoslovanske vojske za borbo proti okupatorju.

            Nekaj Žužemberčanov je bilo poslanih tudi k Vaški straži v Ajdovec, ko se je ta tam ustanovila, in sicer so bili to: Košiček Miha, po domače Bobutov Miha; Rojc Tine, p. d. Joškov; Jernejčič Franc, p. d. B,ernardov (oče 2 otrok); Riko Mačarol, p. d. Babčev; Jože Mrvar, p. d. Zajc (poročen); Rudolf Žlajpoh, p. d. Poldetov; Jože Jarc, p. d. Pekov; Knol Stane; Jože Potočar (oženjen, oče 5 otrok); Zupančič Alojzij, zidar; Legan Alojzij; Hrovat Alojzij; Rokavec Jože; Špec Franc.

            Postojanko v Ajdovcu so kmalu nato dne 11. decembra 1942 napadli partizani v čudnih okoliščinah, ki kažejo, da so imeli pri tem prste vmes Italijani. Italijanski komandant je namreč pozval vse poveljnike Vaških straž v okolici v Žužemberk, o čemer so Italijani obvestili komuniste, kakor smo sumili. Tako pri posadki v Ajdovcu ni bilo poveljnika, kar so komunisti izrabili za napad. Tri dni se je kljub temu posadka v Ajdovcu branila junaško proti veliki komunistični premoči, dokler ji ni zmanjkalo streliva. Tedaj so partizani zažgali Prosvetni dom, v katerem je bila Vaška straža, in tako prisilili posadko, da se jim je vdala. Bilo je 36 mož in fantov; komunisti so nato vse po svoji navadi strahovito mučili in umorili, seveda tudi vse Žužemberčane. Ko so kasneje odkopali njih trupla, se je na njih jasno videlo, da ni bil nihče ustreljen, marveč da so bili vsi umorjeni po silnem mučenju.

            Italijani so dobro vedeli, da je posadka v Ajdovcu v veliki stiski. pa niso hoteli na pomoč. Vaška straža v Žužemberku pa je štela le kakih 35 mož in tudi ni mogla pomagati zaradi velike premoči komunistov.

            22. decembra 1942 so partizani napadli tudi Vaško stražo v Žužemberku. Napad je izvršilo več komunističnih "brigad", ki pa niso mogle ničesar opraviti. Ker je bila postojanka v trgu neprimerna za obrambo, se je Vaška straža umaknila na grič k župni cerkvi in se utrdila okrog Prosvetnega doma. Šele potem, ko je Vaška straža iz

114

praznila trg, so mogli partizani vdreti vanj, nato pa so morali oditi po celo nočni bitki s krvavimi glavami, torej ni bilo nobene "polovične zmage", kakor piše Saje v "Belogardizmu". To je bil njih poraz, pred veliko manjšo posadko.

            Tudi glede partizanskega napada 15. julija 1943 je poročanje "Belogardizma" netočno, ko piše, da je bilo . takrat v Žužemberku 110 mož Vaške straže, 300 italijanskih vojakov in oddelek karabinerjev. Dejansko ni bilo takrat v Zužemberku vseh skupaj niti sto ne. Da bi zgledala partizanska vojska še bolj "junaška", pripoveduje Saje, da je odbila "več tisoč mož močno sovražno kolono, ki je hitela na pomoč in se hotela prebiti do Žužemberka". Dejansko je skušalo tedaj priti na pomoč posadki v Žužemberku 70 mož Vaških straž in 50 italijanskih vojakov. Po tridnevni hudi bitki so zopet morali komunistični partizani oditi, ne da bi kaj opravili.

            Vaške straže so pridno patruljirale po okolici ter preganjale komunistične roparske in morilske tolpe, ki pa so še kljub temu tu in tam odvedle kako žrtev in jo ubile. Tako so komunisti jeseni 1943 ali spomladi 1944 vdrli skrivaj v hišo ter nasilno odvedli v gozd mlado dekle Anico Škrbe iz Žužemberka ter jo umorili. Kakor se je splošno govorilo, jo je dal odvesti in ubiti znan žužemberški komunist, ki je prej hodil za njo, pa ga je odlično katoliško dekle odklanjalo.

            Ko sem bil pri vaških stražah, sem se na lastne oči prepričal, kako so Italijani podpirali komunistične partizane. Bilo je splošno znano, da je poveljujoči italijanski komandant v Novem mestu poslal partizanom več vagonov streliva. To je bila naravnost satanska igra. Italijani so požigali vasi, če so prišli tja partizani, odvajali na tisoče nedolžnih ljudi v internacijo, kjer so umirali od lakote, streljali so talce zaradi izgredov Titovih partizanov, istočasno pa so podpirali z orožjem in municijo njih bande ter ovirali Vaške straže, da niso mogle teh uničiti.

            Vaška straža je imela sicer svojega komandanta, ki pa je bil seveda odvisen od krajevnega italijanskega poveljnika. Kadar smo napravili pohod proti partizanom skupno z italijanskimi vojaki, so bili komunisti vedno prej obveščeni, kod bomo hodili, da so se nam lahko izogibali. Če smo, slučajno naleteli na partizansko tolpo, italijanski komandant ni dovolil, da bi jo preganjali. Le kadar smo šli stražarji sami na pohod, smo imeli borbe s Titovimi partizani.

            Ob raznih pohodih sem na lastne oči videl posledice številnih komunističnih ropov in umorov. Tudi cerkve so komunistične tolpe izropale, zlasti podružnice, ter jemale tam perilo in mašne plašče. Iz

115

cerkvenega perila so si umazane partizanke napravljale obleko in perilo, komunistični voditelji so si pa iz mašnih plaščev delali našive in zvezde, znake njih činov. Nekoč kasneje so slovenski domobranci izvršili preiskavo pri znanem komunističnem terencu Alojziju Smrke obveščevalcu komunističnega centra v Žužemberku, in so našli pri njem skrite pod streho v žaklju 3 mašne albe in en mašni plašč.

            Ob razsulu italijanske vojske (8. septembra 1943) sem bil ravno na dopustu. Komunistične tolpe so prejele od Italijanov vse orožje in so tako mogle zasesti skoro vso Dolenjsko. Zopet sem se moral skrivati po raznih krajih, da bi me komunisti ne dobili v roke. Titovci so mobilizirali vse moške ter pozivali skrivače, naj se prijavijo v njih vojsko, ker da je dana amnestija vsem bivšim članom Vaških straž.

            Nekateri so verjeli komunistom in njih "amnestiji", pa so vsi plačali s svojo glavo to zaupanje v komunistično besedo.

Jaz jim nisem verjel. Skrival sem se po samotnih krajih, v gozdovih, v jamah, na podstrešjih in v kleteh v vednem strahu za življenje. Vse to in neredna prehrana mi je zrahljala živce in zdravje, da sem se končno odločil, da sem vstopil k slovenskim domobrancem ter zopet prijel za puško v borbi proti komunizmu.

S slovenskimi protikomunisti sem končno odšel tudi v Avstrijo in od tam v Združene države.

            V dekaniji Žužemberk se je bilo prijavilo okrog en tisoč osemsto fantov in mož k slovenskim domobrancem, od teh nas ni ostalo živih niti sto. Angleži so jih vrnili iz Avstrije v roke Titovim morilcem, ki so vse pomorili . . .

            Prebrano in podpisano v Clevelandu, 5. februarja 1954. Janez Virant, l. r.

            Podpisani Karel Mauser potrjujem s svojim podpisom, da mi je Janez Virant dobro poznan kakor tudi njegovo pravo ime. Imenovani je osebno podpisal zapisnik pred menoj.

Cleveland, 13. marca 1954.

Mauser Karel, 1. r.

116

KAMNIK IN TUHINJSKA DOLINA

            Vzhodno od Kamnika, ob potoku Nevljica, se razteza kakih 25 km dolga dolina z imenom

Tuhinjska dolina. Po tej pelje cesta iz Kamnika na Motnik, Vransko in dalje v Celje.

V Tuhinju so sledeče občine:   

            Sela, Šmartno in Zgornji Tuhinj; na gričevju jugovzhodno od Kamnika in ob vhodu v to dolino pa se razprostira hribovska občina Vranja peč.

            V tem delu Slovenije, ki je bil zaseden od Nemcev, ni bilo nikjer kake "Bele garde", nobene Vaške straže in nikakih slovenskih domobrancev niti najmanjšega oboroženega odpora proti komunističnim bandam in vendar so komunisti v tem delu Slovenije skoro še strahotneje pobijali nedolžne ljudi kot drugod.

            Vsled komunističnega nasilja se je iz vse te doline rešilo le nekaj malega mož in fantov in so odšli drugam k slovenskim domobrancem. Od teh je bilo vrnjenih iz Vetrinja 5 in izmed teh so komunisti po groznih mukah umorili tri, 2 še ne 18 let stara fanta pa so nato po dolgem mučenju komaj malo živa poslali domov, kamor sta prišla vsa ranjena in pretepena ter sestradana, da sta bila bolj podobna mrličem kot živemu človeku.

            Malo kje se je tako očividno pokazala zveza med nemškimi nacisti in slovenskimi komunisti kot ravno v Tuhinjski dolini, kjer so gestapovci in komunistični banditi sporazumno pobijali nesrečno slovensko prebivalstvo, kjer so pokvarjeni ljudje prehajali iz gestapovske službe v komunistične tolpe in kjer so Nemci dobavljali komunističnim tolpam orožje in municijo za pobijanje slovenskega naroda.

            Tuhinjska dolina spada pod okrajno glavarstvo Kamnik. Vodilni Nemci v Kamniku in vodilni komunisti v tem okraju so imeli redne sestanke v kraljevi lovski koči v Kamniški Bistrici, kjer so se dogovarjali o načrtnem pobijanju slovenskih nacionalistov, ki so bili nasprotniki nemškega nacizma in komunizma.

            O vsem tem pričajo sledeče izjave prič:

            Že v IV. zvezku brošur "Rdeča zver, pijana krvi" v opisu partizanskega napada na domobransko postojanko v Lahovčah pri Cerkljah na Gorenjskem je bilo jasno dokazano na podlagi izjav zanesljivih

117

prič in dokumentov, da so komuništični partizani dogovorno z nemškim vodstvom in z njegovo pomočjo napadli to postojanko. Za ta napad so namreč prejele komunistične tolpe posojeno orožje, zlasti strojnice, od nemške komande v Kamniku.

            Po napadu in begu Titovih partizanov so pobrali četniki in domobranci zapuščeno orožje iri so na podlagi seznamov, ki so ga imeli v rokah, in številk na tem orožju točno ugotovili, da je to orožje last nemške žandarmerijske posadke v Kamniku. Ko je šla nato deputacija domobrancev k nemškemu komandantu v Kamnik in mu predložila dokaze o tem, ta niti ni tajil tega, da je res posodil to orožje komunistom, nahrulil pa je deputacijo, da se ona nima nič vtikati v to zadevo. Član deputacije je na razpolago kot priča, tudi seznam dotičnega orožja je še shranjen.

Da so nacisti dobavljali orožje titovcem, pričajo tudi ujeti partizani, kakor je navedeno v zapisniku Markoviča Janeza.

O vsem tem pa naj govore zapisniki!

118

IZJAVA

Janka Glavana o dogodkih v  K a m n i k u.

Podpisani Janko Glavan, doma iz kamniške občine v Sloveniji, ne morem nastopiti s svojim pravim imenom, ker se upravičeno bojim, da bi se komunisti v domovini maščevali nad mojimi bližnjimi sorodniki, če bi vedeli, da sem jaz podal to izjavo. Pripravljen pa sem nastopiti kot priča pred vsako oblastjo, ki bi mi zagotovila, da ostane moje ime tajno, dokler bo v Jugoslaviji na krmilu komunistični režim.

            Med nemško okupacijo sem bival v Ljubljani kot begunec in sem se seveda zanimal za razmere v Kamniku. Od zanesljivih prič, ki so bile doma iz Kamnika, sem zvedel, da so imeli vodilni nacisti v Kamniku tesne zveze z vodilnimi komunisti iz kamniškega okraj a. Od več strani sem slišal, da so imeli vodilni nacisti skupne sestanke v Kamniški Bistrici v lovski koči pokojnega kralja Aleksandra z vodilnimi komunisti, kjer so se dogovarjali o skupnem uničevanju proti komunistov. O tesni povezanosti med komunisti in nacisti pričajo tudi sledeči javno znani dogodki:

            V Kamniku je stanoval namestnik nemškega gauleiterja dr. Doujak. Ta se je vozil pogosto skozi vse leto iz Kamnika v Ljubljano s svojim avtomobilom, a ga komunistični partizani niso nikdar napadli, dočim so na isti cesti postrelili mnogo drugih svojih žrtev.

            V Kamniku so Nemci postavili za mestnega župana barona Rechbacha, ki je bil že v kraljevi Jugoslaviji član nemške pete kolone in je kot tak deloval za naciste. Kljub temu, da je bilo javno znano, da je bil Rechbach nacist in član pete kolone, mu niso komunisti nikdar naredili nič žalega. Tudi ta je prihajal na skupne sestanke s komunisti v kraljevo lovsko kočo.

            O poboju 17 odličnih kamniških meščanov, med katerimi sta bila tudi dr. Franc Vidic in zdravnik dr. Julij Polec, sem zvedel od popolnoma zanesljive priče iz Kamnika sledeče:

            V Kamniku so imeli komunisti svoj odbor Osvobodilne fronte. Ker je bil ta sestavljen iz samih komunistov, ni imel nobenega vpliva na meščane in okoliško prebivalstvo, ki je odklanjalo komunizem. Vsled tega so nekoč

119

sklicali vodilni komunisti v Kamniku sestanek vplivnih meščanov, kjer so navzočim razložili, da njim ni za oblast, marveč le za osvoboditev izpod okupatorske oblasti. Predlagali so, naj se sestavi poseben osvobodilni odbor, ki naj ga meščani izvolijo iz oseb, ki ,jim zaupajo, komunistov pa naj ne bo v tem odboru, da ne bodo ljudje mislili, da gre komunistom za oblast. Meščani so res nato izvolili nekak osvobodilni odbor iz samih uglednih meščanov, med katerimi sta bila tudi dr. Franc Vidic, vladni svetnik, in dr.Julij Polec, zdravnik. Ta odbor naj bi dajal pametne nasvete za osvobodilno delo in naj bi nastopil ter prevzel oblast v mestu, ko bo okupator zapustil Kamnik. Ta osvobodilni odbor je imel pogosto svoje seje, o katerih so celo vodili zapisnik.

            Nemci pa so bili o delovanju tega odbora točno obveščeni od komunistov, ki so tudi prihajali kot opazovalci k sejam tega odbora.

            Ko sem o vsem tem izvedel v Ljubljano, sem opozoril osebo, ki je imela brata v tem kamniškem osvobodilnem odboru, naj vendar posvari svojega brata in druge, naj bodo previdni, ker vse čaka gotova smrt, če za vse to izve Gestapo. Ta mi je nato čez čas povedal, da je izvršil moje opozoril,o, da pa je prejel iz Kamnika sledeči odgovor: "Res je, da mi te posle vršimo, pa nimamo prav nobene bojazni, ker se nas Nemci boje. Vi v Ljubljani nimate niti pojma ne, kaj se pravi vršiti osvobodilno borbo, to vemo mi sami, ki smo na terenu."

            L. 1943 je bil od komunistov ustreljen v Št. Vidu nad Ljubljano od Nemcev nastavljeni župan.

Takoj po njegovem umoru so gestapovci dobili v neki tovarni v Medvodah v roke "dokaze", da je s tem umorom v zvezi osvobodilni odbor v Kamniku, katerega seznam članov so tudi tam dobili v roke. V dotični tovarni je bilo zaposlenih tudi več komunistov iz Kamnika . . . Bilo je očividno, da so komunisti nacistom vse to izdali in podtaknili imenik članov tega odbora in te označili kot krivce umora šentviškega župana. Zaradi tega so nacisti aretirali vse člane osvobodilnega odbora v Kamniku in jih odvedli v zapore v Begunje, kjer so jih dolgo zasliševali in silno mučili. Končno so vse protikomuniste določili za ustrelitev kot talce.

            O umoru teh 17 talcev iz Kamnika mi je nato pravil v Ljubljani moj znanec in očividec pokojni Zaletel Franc iz Št. Vida. Ta je skrivaj iz bližine opazoval vso eksekucijo in mi o njej pravil sledeče:

            "Vse te žrtve so Nemci pripeljali v Št. Vid nad Ljubljano na tovornem avtomobilu, zvezane z žico po dva in dva, vse okrvavljene, zabuhle in pretepene. Popolnoma brezčutno in plaho so ti reveži gledali okrog sebe, nihče ni črhnil besedice, da si sem videl, da odpirajo

120

svoja usta, kakor da bi hoteli nekaj povedati. Baje so vsem Nemci prej dali neko injekcijo, ki jim je vzela glas, da niso mogli vpiti in ne govoriti. Na travniku v Št. Vidu pod gozdom so jih postavili, postrelili in nato neznano kam odpeljali."

            "Mene" - tako je nadaljeval Zaletel - "je ta strašni prizor tako pretresel, da sem se takoj odločil, da grem v gozd, kjer sem vedel, da se nahajajo komunisti, da jih pregovorim, naj vendar prenehajo s takimi dejanji, ko nato Nemci za eno barabo postrele 15 do 20 poštenih ljudi. Nabasal sem poln nahrbtnik klobas in žganja ter se napotil v gozd do partizanov, katere sem večinoma poznal.

V gozdu nad Št. Vidom sem jim vse to izročil. Nato sem jih pa tako nagovoril: ,Fantje, videl sem, kako strašne smrti je umrlo 17 nedolžnih ljudi za enega. Kam bo to prišlo? Katerih bo sedaj prej zmanjkalo, če bomo izgubili toliko ljudi za enega Nemca? Nehajmo s tem.'

Komandant komunističnih partizanov, ki sem ga osebno dobro poznal, se mi je cinično nasmehnil ter dejal:

            ,Tovariš, nikar se ne razb2crjaj nad tem dogodkom. Od teh ljudi ni bil nihče naš in jih ni prav nič škoda.- Če bi jih sedaj Nemci ne pobili, bi jih pa mi morali pozneje.'

            Te besede so me tako osupnile in pretresle, da so se mi pričele noge kar tresti, ker so mi bile jasen dokaz, da je bilo vse to storjeno po njihovem načrtu, da so se znebili s pomočjo Nemcev tistih oseb, za katere so vedeli, da bi tudi pozneje ne bili nikdar za komunizem.

            Ko je komunistični komandant videl mojo zadrego in osuplost, pa nikar ne misli, da si ti varen zaradi tega, ker nam nosiš sem razpad nikdar ne misli, da si ti varen zaradi tega, ker nam nosiš sem razne stvari, tudi tebi se kaj takega lahko pripeti.'

            Nato sem brž pograbil svoj prazen nahrbtnik in jo odkuril iz tega hudičevega brloga."

Cleveland, dne 25. aprila 1954.

Janko Glavan, l. r.

Oseba, ki je podpisala pričujočo izjavo, je meni osebno dobro znana, njeno poročilo s pravim imenom je shranjeno v arhivu.

M. Škerbec, l. r.

121

ZAPISNIK

o dogodkih v T u h i n j s k i    d o l i n i  med nemško okupacijo iz komunistično revolucijo.

            Podpisani Marhovič Janez, doma iz Slovenije, Jugoslavija, sedaj bivajoč v Združenih državah ameriških, podajam na zapisnik sledeče pričevanje pod privzetim priimkom, ker se upravičeno bojim, da bi se komunisti v domovini maščevali nad mojimi bližnjimi sorodniki, če bi zvedeli, da sem jaz vse to izpovedal. Pripravljen pa sem vse te svoje izpovedi potrditi pred vsakim sodiščem in vsako drugo oblastjo pod prisego in s svojim pravim imenom pod pogojem, da se mi da jamstvo, da ostane moje ime tajno, dokler bo na oblasti komunizem v Jugoslaviji.

            Leta 1941 sem bil mobiliziran (v bivšo jugoslovansko vojsko) in ob polomu Jugoslavije od Nemcev ujet kot vojak. Odveden sem bil nato v Nemčijo, kjer sem bil interniran v ujetniškem taborišču, dokler me niso osvobodili ameriški vojaki.

            Nekoč leta 1943. so Nemci privedli v naše ujetniško taborišče 29 ujetnikov, Titovih partizanov, ki so jih zajeli v okolici Gornjega grada. Med temi ujetniki jih je bilo tudi nekaj iz Tuhinjske doline in sicer nekaj malega komunistov, večinoma pa so bili to od Titovih partizanov nasilno mobilizirani proti komunisti. Ti ujetniki so mi v času našega skupnega ujetništva mnogo pripovedovali o strahotnih dogodkih, ki so se vršili v Tuhinjski dolini med nemško okupacijo in komunistično revolucijo.

            Po osvoboditvi iz nemškega ujetništva se nisem hotel vrniti domov, pač pa sem ostal v Avstriji na Koroškem, kjer sem prišel v stik s Senožetnihom Alojzijem; po domače Brezovnikom iz Gojzda, ki mi je osebno pripovedoval, da je bil v službi nemške policije (Gestapo) in o raznih dogodkih, ki jih je doživel v Tuhinjski dolini med nemško okupacijo in komunistično revolucijo.

            Senožetnik Alojzij je bil v kamniškem okraju splošno znan, da je že kot fant rad popival in se pretepaval po gostilnah. Nekoč je v gostilni pri Logarju, vas Črna, v pretepu zaklal tri fante in sicer: do smrti nekega Vukčevega, fanta iz Gojzda, hudo pa je ranil Žagarjevega iz Črne pri Kamniku in Krivčevega fanta iz vasi Krivec. Senožetnik je bil zaradi tega sodno obsojen in zaprt.

122

            Ko sem torej prišel iz nemškega ujetništva na Koroško, sem tam večkrat govoril tudi vpričo drugih s Senožetnikom, ki je pravil, da je sodeloval z Gestapom, da je gestapovcem kazal pot na raznih pohodih po župnijah Sela in Gojzd. Med drugim mi je priznal, da je on pripeljal nemški SS-oddelek oziroma gestapovce k Janezu Kuharja v Sovinjo peč št. 5, katerega so z vso družino umorili; nadalje je priznal, da je on vodil gestapovce k Pančetu v vas Rožično, ki je bi! nato od Nemcev interniran in kot talec ustreljen; povedal je, da je on peljal nacistični oddelek v vas Sela, ko so šli po Franceta Šuštarja, ki je bil interniran in je nato umrl v koncentracijskem taborišču; da je on privedel Nemce v gostilno k Štajercu, kjer so gestapovci internirali gospodarja; in končno, da je on privedel nemške policiste v Znojile, ko so šli po Antona Malija, po domače Vukca, ki je bil interniran v Auschwitzu in je tam umrl od lakote, kakor tudi ŠuštarFrance.

            Ko je Senožetnik vse to pripovedoval, je bil navzoč med drugimi tudi neki Anžič iz Podgorja pri Kamniku, ki je sedaj v Braziliji, imen drugih pa se ne spomnim več.

            Nekoč nas je bilo več oseb skupaj v neki gostilni v Porečah ob Vrbskem jezeru, med nami sta bila tudi ta Senožetnik in neki Črnugelj, ki sta bila oba v službi nemške Gestapo. Ob tisti priliki je Senožetnik pokazal sosed.njo hišo ter povedal, da tam stanuje dotični SS-major, ki je bil med okupacijo nemški komandant v Kamniku in ki je dal dogovorno s komunisti pomoriti toliko slovenskih ljudi v Kamniku in Tuhinjski dolini.

            Senožetnik je tudi pravil o skupnih sestankih med komunističnimi vodilnimi osebnostmi in zastopniki Nemcev, ki so se vršili v kraljevi lovski koči v Kamniški Bistrici. Med osebami, ki so se tam shajale, mi je imenoval Senožetnik sledeče osebe: Nemce sta zastopala dotični SS-major iz Poreč, tedaj nemški komandant v Kamniku, in njegov pomočnik, od komunistov pa da so hodili na te sestanke in razgovore: Brlec Janez, po domače Cahte, iz vasi Loke pri Šmartnem v Tuhinju, ki je bil med komunistično revolucijo, kakor so pravili, komunistični komandant v Tuhinjski dolini, nadalje Anton Cerar, kamniški restavrater in trgovec, ter neki tovarnar v Kamniku. (Anton Cerar je bil prej pod diktatorskim režimom generala Živkoviča poslanec za kamniški okraj.)

Tako Senožetnik Alojzij kakor tudi ujeti Titovi partizani v nemškem ujetniškem taborišču so mi pravili, da so se zastopniki nacistov

123

in komunističnih partizanov medsebojno dogovarjali v kraljevi lovski koči v Kamniški Bistrici, kako naj bi komunisti in nacisti sporazumno pobijali svoje nasprotnike tako, da bi komunisti pobijali gestapovcem neljube osebe, gestapovci pa naj bi uničevali one, ki so bili proti komunistom. Senožetnik je moral biti o vsem tem poučen, ker je trdil, da je osebni prijatelj dotičnega SS-majorja, komandanta nacistov v Kamniku, in ker je bil v službi Gestapa, partizanski ujetniki so pa vse to vedeli iz lastnega opazovanja.

            Partizanski vojni ujetniki so pravili v nemškem ujetniškem taborišču, da je bilo med komunisti in nemškim komandantom v Kamniku dogovorjeno, da morajo biti v Tuhinjski dolini pobiti vsi moški od 16. do 60. leta, ki niso za komunizem. Ti so pravili; da je bilo med nacisti in komunisti dogovorjeno, da bo komunistična komanda pod Tolstim vrhom v neki dolini, ki se imenuje Podbevškove jasli, in da bodo tam komunistične partizane pustili Nemci v miru. V tej gorski dolini so komunisti ustanovili neko "sodišče" in likvidacijski oddelek, kjer so sodili in pobijali protikomuniste le zaradi njih ideološkega prepričanja. Partizanski očividci in sojetniki so mi pravili, da so komunisti tam pobili nekako 350 - tristopetdeset - ljudi. Vse pobijanje da' je vodil komandant likvidacijskega odreda neki Resnik Janez, po domače Matičkov Janez, iz Srednje vasi št. 6, občina Sela, ki je bil prej v službi pri Gestapo.

            Kakor so pravili tako Senožetnik kakor tudi ujeti partizani-titovci, so napravili gestapovci in komunisti skupno načrt o poboju 56 moških v vasi Gojzd, kar so dogovorno izvedli takole:

            Nemški komandant v Kamniku, dotični major iz Poreč, je poslal dogovorno s komunisti na patruljo dva njemu neljuba nemška vojaka, odločna proti komunista, na vrh Črnelca. Teh dveh vojakov se je hotel nemški komandant iznebiti, njuno usmrtitev pa izrabiti za ustrelitev nedolžnih talcev - protikomunistov iz Gojzda. Po medsebojnem dogovoru sta čakala na to nemško patruljo pod Pirčevo Rido komunista Brlec Janez in njegov glavni pomočnik Burja Jože iz vasi Znojile. Tam sta iz zasede ustrelila oba nemška vojaka. SS-major je nato pobral iz župnije Gojzd 56 mož in fantov, ki so jih že prej skupno določili komunisti in nacisti za usmrtitev. Od teh so nato Nemci ustrelili 55 mož in fantov, eden izmed aretiranih pa je srečno ušel in ta mi je nato osebno pravil o tem pokolu. Vse to se je zgodilo poleti l. 1942.

            Podobno kakor so gestapovci in komunisti sporazumno pobili. onih 55 mož in fantov iz župnije Gojzd, so tudi sporazumno umorili

124

Janeza Kuharja, kmeta iz Sovinje peči št. 5, občina Sela pri Kamniku, z vso njegovo družino.

            V tamkajšnjem okraju so titovci ropali kmetom živino, živež in obleko. Nekaterim kmetom so izropali skoro vse imetje. Tudi Kuharju Janezu so po pripovedovanju očividcev-partizanov titovci izropali 6 glav goveje živine, mnogo živeža in drugih stvari, v hlevu so mu pustili le še eno kravo. Kuhar je bil seveda nasprotnik komunistov kakor splošno kmetje v tamkajšnji okolici, zato so titovci sklenili njega in vso njegovo družino uničiti s pomočjo Nemcev.

Nekoč so komunistični partizani namenoma prinesli h Kuharju polno komunistične propagandne literature, v njegov hlev so postavili dva svoja konja in vrečo soli. Janez Kuhar je komuniste milo prosil, naj ne trosijo okrog njegove hiše komunistične literature in naj ne puščajo svojih reči pri njem, ker bodo prišli gestapovci, vse to našli in se potem grozno maščevali nad njim samim: Komunisti pa so se k vsemu temu le škodoželjno smejali.

            Med tem časom pa je bilo že javljeno na Gestapo v Kamnik, da se pri Janezu Kuharju v Sovinji peči zadržujejo komunistične tolpe, ki da jih podpira ta kmet, ki da je partizanski simpatizer.

            Titovi partizani so bili točno obveščeni, kdaj pridejo gestapovci nad Kuharja v Sovinjo peč in so se tik pred prihodom Nemcev umaknili v bližnji gozd ter so od tam opazovali, kaj se bo zgodilo.

            Gestapovsko patruljo sta privedla v Sovinjo peč nad Kuharja Senožetnik Alojzij in Resnik Ivan v gestapovski uniformi.

            Nemci so seveda našli ves komunistični propagandni material raztresen okrog Kuharjeve hiše, oba partizanska konja v hlevu in vrečo soli. To je bil za nemškega SS-majorja "dokaz", da Kuhar skriva in podpira komunistične partizanske tolpe. Mož je gestapovcem dopovedoval, da se on pač ne more ustavljati oboroženim komunističnim tolpam, ki nemoteno gospodarijo po hribih, da mu komunisti groze in mu delajo nasilje, da so mu izropali že skoro vso živino in ves živež, da se on ne more braniti proti njim kakor tudi proti Gestapo ne. Vse to ni Kuharju nič pomagalo. Gestapovci so vprašali: "Kje so partizani" Kuhar jim je pokazal v hrib rekoč: "Tja so šli, kje so pa sedaj, jaz ne vem."

            Nemški SS-major in komandant je nato ukazal svojim šesterim nemškim vojakom oziroma policistom, naj ustrele gospodarja, kakih 70 let starega Janeza Kuharja, njegovo ženo, kakih 24 let starega sina Jožeta, 20 let staro hčer Johano, 15-letno hčer Antonijo ter brata gospodinje, ki je živel pri hiši, kakih 63 let starega Jakoba Osredkarja.

125

            Ob isti priliki so nacisti pomorili tudi od sosedove hiše: ženo in gospodinjo Pepco Poljanšek in tri njene male otročike, od katerih je bil najmlajši star komaj kakih 5 mesecev, gospodar Alojzij Poljanšek pa je srečno prej zbežal.

            Nemci so nato izropali vsa poslopja in jih zažgali ter vrgli v ogenj vse ustreljene, da so zgoreli.

            Da je bil Resnik Janez v nemški službi, je bilo splošno znano po Tuhinjski dolini in v Kamniku, saj je hodil okrog v nemški uniformi. Po pripovedovanju vojnih ujetnikov v ujetniškem taborišču pa je bil on tudi nekak zaupnik komunistov. Do čim je Senožetnik zbežal maja 1945 z doma skupno z Nemci, je Resnik ostal mirno na domu v Srednji vasi. Odšel je namreč kasneje od gestapovcev k Titovim partizanom, kjer je za komuniste vršil "likvidatorske" (morilske) posle. Ta človek pa je bil po vojni tako predrzen, da je iz Jugoslavije pisaril v Združene države bratu umorjenega Kuharja v Waukegan za podporo, ki mu jo je ta tudi res pošiljal, dokler ni zvedel, da je Resnik pripeljal gestapovce, ko so umorili njegovega brata.

Ko so gestapovci izvršili svoj grozni posel nad Kuharjevo in Poljanškovo družino, so se vrnili v Kamnik. Takoj po odhodu gestapovcev so prišli komunisti iz gozda in pobili še nekatere moške v vasi, seboj pa so odvedli dva brata Martina in Janeza Poljanška, ju odvlekli na štajersko stran, kjer so ju nekje umorili. Kasneje je njun oče Franc Poljanšek vprašal Titove partizane, kje sta njegova sinova pa so ga komunisti le zaradi tega vprašanja tako grozovito pretepli, da je mož čez eno leto umrl na posledicah tega krutega mučenja.

Nekako februarja 1943 so titovci nasilno mobilizirali v Nevljah devet moških in jih gnali v Moravče. Tam so bili v kleti neke hiše skriti komunistični partizani, ti pa, ki so privedli nasilno mobilizirane, so rekli, da se v hiši skrivajo Nemci. Nasilno mobiliziranim~ so ukazali, da morajo zažgati hišo, kjer da so Nemci. V roke so jim dali slamnate škopnike in jih napodili proti hiši. Iz kleti pa, kjer so bili le komunisti, je zaregljala strojnica, ki je izmed devetih pokosila 8 moških, med katerimi je kot prvi padel Jože Berrcot, oče 5 malih otrok; izmed katerih je bil najmlajši star šele en teden. Eden izmed onih 9 moških, ki so jih na ta način komunisti gnali v smrt, pa je srečno ušel in je sedaj tu v Združenih državah in je tudi o vsem tem meni osebno pravil. Žal ga zaradi njegovih bližnjih sorodnikov ne smem navesti z imenom v javnem spisu.

            Od več oseb, tako od partizanov v nemškem taborišču kakor tudi od raznih beguncev, ki so pribežali v Avstrijo, sem izvedel, da je na binkoštno nedeljo 1. 1942 zjutraj privedel prej imenovani Brlec Janez svojo

126

komunistično tolpo v vas Markovo, občina Nevlje, kakih 7 km od Kamnika, in vdrl v hišo kmeta Jakoba Poljanška, po domače Plahutnika. Vso družino je ob vdoru komunistične tolpe objel smrtni strah. Brlec je zahteval, da naj pride gospodar Jakob Poljanšek. Ko se je ta predstavil, mu je rekel Brlec: "Danes boš torej krepnil." Gospodar je milo prosil, naj mu puste vsaj življenje, ko je pripravljen dati partizanom vse svoje preinoženje. Brlec pa mu je odgovoril: "Seveda, to bi vsak storil. Saj boš itak dal vse, a se boš vse~ eno stegnil."

            Poljanšek Jakob je nato moral prinesti komunistom vse, kar je imel v hiši: denar, živež in obleko. Ko je to izvršil, so ga komunisti ustrelili v hiši pred celo njegovo družino.

            Kadunc Ludovik iz Znojil je bil komunistični komandant nekega partizanskega oddelka. Pri Gornjem gradu je znamenita božja pot Matere božje, Nova Štifta. Nekoč je šel Kadunc s svojo tolpo, da bi to cerkev uničil. Med potjo je v neki vasi pripovedoval ženskam:

"Zdaj gremo, da bomo vrgli z oltarja, ven to prasico." Tako je imenoval Devico Marijo. Ženske pa so mu dale piti dosti žganja in so ga lepo prosile, naj tega ne stori. Res so ga pregovorile, da je opustil svoj namen. Ko pa je nato ta komunist šel skozi gozd na Ravnah, se je spotaknil in se mu je sprožila nabita puška ter mu je krogla prodrla naravnost v srce, da je bil pri priči mrtev.

            Ujeti partizani v nemškem ujetniškem taborišču so mi nadalje tudi pravili, kako so komunisti umorili Franceta Šuštarja v vasi Trobelno, kakih 9 km od Kamnika. Komunistični vodja Brlec in Močnik France iz Sovinje peči sta pripeljala komunistično tolpo do Šuštarjeve hiše. Brlec je ostal zunaj, njegovi pajdaši pa so vdrli v hišo in vpričo vse družine ustrelili kmeta-gospodarja in odšli. V Clevelandu živi njegova hči kot begunka; ta bi mogla pričati o tem umoru.

            Zaradi komunističnih izgredov so nacisti pobijali mirne proti komuniste, druge odvajali v koncentracijska taborišča, kjer so jih streljali kot talce, nekateri interniranci pa so žalostno pomrli v koncentracijskih taboriščih. Tako so zaradi komunistov odvedli nacisti Antona Malija, posestnika iz Znojil, ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, Franca Bertonclja, kmeta iz vasi Rožično, so zaprli in ga kot talca ustrelili; kot talec je bil adpeljan v Begunje tudi Franc Šuštar, kmet iz Sel, ki pa je ostal pri življenju.

            Dočim so torej Nemci zaradi komunistov pobijali mirno prebivalstvo, so komunistične partizane zalagali z orožjem in municijo. Ujeti partizani v nemškem taborišču so mi pravili, da so morali nositi, ko so bili pri Titovih partizanih, orožje, ki so ga Nemci metali

127

iz zraka Titovim partizanom na Veliki planini pri Kamniku. Tudi N. N., ki sedaj živi v Clevelandu in je bil nasilno mobiliziran od komunistov, mi je pravil, da je nosil orožje, ki so ga Nemci metali iz zraka komunističnim partizanom. Tudi prej imenovani Senožetnik je pravil, da so Nemci metali na Veliko planino za partizane orožje in municijo po medsebojnem dogovoru.

Bivši partizanski ujetniki so mi pogosto tudi pravili v taborišču, da se jim je zdelo zelo čudno, da niso nikdar pri hajkah (napadih), ko so bili pri Titovih partizanih, naleteli na nemške oroznike ali varnostne čete. Iz tega so sklepali, da je moral biti med nacisti in komunisti dogovor, da niso nikjer trčili skupaj.

            Med ujetimi partizani je bilo nekaj takih, ki so prej šlužili pri Gestapo oziroma nemški policiji. Ti so pravili, da so potem, ko so odšli iz nemške službe k partizanom, dobili pri titovcih v roke iste puške, ki so jih prej imeli pri Nemcih, eden izmed . ujetnikov mi je celo pravil, da je, ko je bil pri Gesta,po, napravil tam na svoji puški posebno znamenje; ko pa je kasneje prišel k partizanom, je dobil v roke isto puško, ki jo je prej nosil pri gestapovcih.

            O vseh teh zvezah med gestapovci in komunisti mi je pravilo na Koroškem več beguncev iz Tuhinjske doline, ki sedaj živi raztreseni po raznih delih sveta; žal njih imen ne smem navajati zaradi njih domačih v Jugoslaviji.

            Končno še pripomnim, da so mi v ujetniškem taborišču pravili ujeti titovci, da so Titovi komunisti zajeli na planini Menina moštvo nekega ameriškega ali angleškega vojnega aviona, ki je tam pristal. Točno ne morem reči, ali so povedali, da je zavezniški avion pristal naravno ali prisilno. Vse te zavezniške letalce so nato komunisti po pripovedovanju mojih sojetnikov pobili nekje pri Gornjem gradu.

P a r m a , Ohio, 4. aprila 1954.

Markovič Janez, l. r.

Podpisano pred menoj : M. škerbec, l. r.

128

ZAPISNIK

ki ga je napravil Anton Tuhinjc, stanujoč v Clevelandu, o komunističnih zločinih v Tuhinjski dolini.

            Moje pravo ime ni Tuhinjc Anton; da dajem naslednje na zapisnik pod drugim imenom, imam zato utemeljen razlog, to je strah. da bi se komunisti gotovo maščevali nad mojimi bližnjimi sorodniki, če bi vedeli, da sem jaz vse to izpovedal proti njim. Pripravljen pa sem pred vsakim sodiščem ali oblastjo ponoviti to pričevanje, če se mi zagotovi, da moje ime ne pride v javnost, dokler bodo komunisti na oblasti v Jugoslaviji.

Poudarim, da v Tuhinjski dolini ni bilo nikake Vaške straže in ne domobrancev, vendar so komunisti, ki so nastopali pod krinko Osvobodilne fronte, pobili tam mnogo ljudi.

            Bilo je meseca avgusta I941, kmalu potem, ko so se tam pojavili komunistični partizani pod imenom "Osvobodilna fronta". V vas Spodnje Palovče je prišel oddelek teh partizanov in so tam ubili mladega kmeta, 62 let starega vojnega invalida Hribarja Pavla. Spodnje Palovče leže v občini Vranja peč.

            Hribar Pavel je bil lovski čuvaj. Ker so vstopili v OF razni predkaznovani ljudje, med njimi lovski tatovi, so se ti hoteli znebiti vestnega lovskega čuvaja Hribarja Pavla. Ta je ravno vozil s polja domov pšenico, ki so jo mlatili; ko pride tja patrulja Osvobodilne fronte, zagrabi Hribarja Pavla in ga skuša odvesti s seboj v gozdove, da bi ga tam ubili. Mož se jim je iztrgal iz rok in skušal zbežati preko polja, pa so komunisti bežečega z več streli ubili na njivi.

            Eden vodilnih komunistov in zelo krvoločen je bil Janez Brlec, po domače Cahte iz vasi Loke pri Šmartnem v Tuhinju. Maja 1942 je ta Brlec pripeljal edinico komunističnih partizanov od Škofje Loke v vas Kostanj, kjer jih je skrival in preživljal na svojem domu njih simpatizer Miha Pestotnik. Ko se je po dveh mesecih ta naveličal tega bremena, je z grožnjami vsilil vso to partizansko družbo za preživljanje in v skrivališče Jožefu Grošlju, kmetu iz iste vasi.

Ko pa se je Pestotnik otresel tega bremena in ga je z grožnjami naprtil proti komunistu, je šel nekoč v Šmartno, kjer je popival skup

129

no z jugoslovanskimi orožniki, ki so še tam ostali, in je tem izdal, kdo skriva komunistične partizane v Kostanju. Slučajno je mimo prišla Grošljeva mati, ki je čula o tem. Ta je v opravičeni obrambi svojega sina povedala orožnikom, da je ravno Pestotnik z grožnjami prisilil njegovega sina, da je sprejel pod svojo streho partizansko edinico.

            Ko so pri Grošljevih tako izvedeli, kaj je Pestotnik pravil v gostilni, so jasno videli, da bo o vsem tem izvedela Gestapo v Kamniku in da bo vsled tega lahko uničena vsa družina. Zaradi tega je odšel gospodarjev brat Franc Grošelj zadevo prijavit na Gestapo v Kamnik. Čez kakih 5 dni so Nemci pridrveli v Kostanj, aretirali Pestotnika in njegovega brata ter ju odvedli v Begunje, kjer sta bila nato ustreljena kot talca, vse druge sosede pa so gestapovci izselili, dočim so komunistični partizani zbežali v gozdove, ne da bi kaj branili prebivalstvo.

            Čez dva dni nato so pridrveli partizani v vas, obkolili  Grošljevo hišo, izvlekli ven Franceta Grošlja, 22 let starega. gospodarjevega brata, ga zunaj hiše grozno mučili s tem, da so ga bili s težkimi poleni po obrazu in glavi, odbili so mu nos, razbili vso brado, polomili rebra in druge kosti. Vse to je morala gledati domača družina. Končno so komunisti fanta pred domačimi ustrelili.

            V vasi Gradišče, kaka 2 kilometra od Šmartna, je živela vdova Magdalena Hančič s sedmerimi nedoraslimi otroki in njena samska sestra Lucija Klemen. Mož vdove Hančič je umrl 1. 1940. Obe ženski sta se mučili, da bi preživljali otroke, sirote brez očeta in nista imeli nikake zveze ne z Nemci in ne s kako "Belo gardo", ki je nikjer ni bilo.

            Junija meseca 1942 so v vas prihrumeli maskirani komunistični partizani in vdrli v hišo te vdove. Vseh sedmero otrok, med katerimi je bila najstarejša dekliča stara komaj 14 let, so komunisti odvedli iz hiše k sosedom. Bilo je to ponoči. Otrokom so prepovedali, da bi se vrnili v hišo. Komunisti so nato neusmiljeno mučili, pretepali in umorili obe ženski. Ko so se drugo jutro smeli otroci vrniti v domačo hišo, se jim je nudil v družinski sobi strahovit prizor: Obe umorjeni ženski sta bili mrtvi položeni preko postelje tako, da so noge visele na eno stran in glavi na drugo. Obe sta bili strahovito razmesarjeni, njuni glavi sta bili popolnoma razbiti od udarcev, na obrazih obeh so zijale globoke rane.

            Zakaj so ju komunistični partizani umorili? Sosedova hči je imela s svojim svakom - možem svoje sestre - nezakonskega otroka. Njen oče Anton je nekoč to priznal pred možem Hančičeve. Kasneje

130

pa je hotela sosedova družina nezakonsko očetovstvo naprtiti nekemu drugemu moškemu, ki pa je pri sodišču predlagal obe Hančičevi ženski za pričo, da je oče nezakonske matere sam izjavil, da je oče nezakonskega otroka mož njegove druge hčere. Hančičeva in njena sestra sta pač morali pred sodiščem pričati resnico. To se je vršilo pred vojno. Brat nezakonske matere, Urankar Miha, je ob nastopu partizanov odšel med nje in vsi vaščani so bili prepričani, da je on naročil ta grozoviti umor.

            Zaradi tega zločina je bila nato 10. julija 1942. od Nemcev vsa vas požgana, 13 moških postreljenih, ostalo prebivalstvo pa izseljeno. V vasi Ravne, kakih 5 km proč od Šmartna, so se komunistični partizani zadrževali več kot tri leta. Gorati kraj jim je nudil dosti varstva pred Nemci. Kmetom so nasilno jemali živež, živino in prašiče.

            Komunisti so se dobro imeli, ker so ves boljši živež pokradli kmetom, ki so morali zaradi tega trpeti veliko pomanjkanje. Kadar so šle partizanske edinice kam na pohod, so morali ti kmetje korakati na čelu čete, da bi v slučaju srečanja z nemškimi oddelki bili kmetje najprej pobiti. Vsi kmetje tam so bili odločno proti komunističnega mišljenja.

            Ko so komunisti mobilizirali po vasi mlade moške, so polagoma vsi ušli od partizanov. V vasi je ostalo le še šest moških. Nekoč so titovci pobrali vseh teh šest in jih odgnali v planino, kjer so vse pobili.

            V vasi Podbreg je živel ugleden mož Janez Osolnik, po poklicu mlinar, prej dolgoletni župan občine, ki je pred vojno ljudem mnogo pomagal s svojim posredovanjem pri oblasteh in je bil zaradi tega splošno priljubljen. Novembra 1944 so komunistični partizani pridrveli v vas in ga umorili.

            Iz bližnje okolice ni odšel nihče k partizanom, vse prebivalstvo je bilo proti njim; titovci so dolžili uglednega Osolnika, da je on kriv, da ljudstvo ne mara zanje, in so ga po splošnem mnenju prebivalstva le zaradi tega umorili.

            V  majhni vasi Lohe, kakih 5 km od, Šmartna, je živel Adolj Burja, edini sin in edini moški pri hiši, že starejši samski fant, odločno krščanskega in narodnega mišljenja ter daleč naokrog splošno spoštovan. Burja ni imel nikakih zvez z Nemci, bil je zaveden Slovenec in Jugoslovan in odločno proti okupatorju. Nekoč so v vas pridrveli titovci; odvedli Burjo Adolfa v gozd, kjer so ga najprej strahovito mučili in nato umorili.

131

            Tudi Burjevo smrt je povzročil prej imenovani Janez Brlec, ki je bil Burjev sosed in mu je že prej pred vojno nagajal ob vsaki priliki. Ta komunist se je nekoč bahal: "Kogar meni izroče, ta je nesrečen, Cahte - (to je njegovo domače ime) - ga kar počasi ,trančira'." - Tako so mi pravili o njem sovaščani.

            Leta 1943 je prišel ta Brlec s trumo partizanov v vas Snovik nasilno mobilizirat moške. Prišel je tudi v hišo, kjer se pravi pri Bizjaku; tam so imeli mladega, komaj 18 let starega sina, čigar imena se več ne spomnim. Ker se je ta mladi fant izgovarjal, da ne more k partizanom, ker je bolan, ga je Brlec ustrelil pred družino sredi domače hiše.

            Koncem oktobra 1944 so komunistični partizani nasilno mobilizirali  vse moške v Tuhinjski dolini, kolikor jih je še bilo doma. Ker so bili to sami protikomunisti, so jih dali partizani pobiti na sledeči način:

            V Šmartnem stoji - oziroma je stala takrat - na griču župna cerkev z župniščem in nekaterimi drugimi poslopji. V župnišču so še nastanili nemški žandarji med okupacijo, ki so svojo postojanko v župnišču močno utrdili.

            Razmerje med partizani in nemškimi orožniki. je bilo vedno prijateljsko. Svoje pohode v okolico so nemški žandarji vedno prej sporočili partizanskim zaupnikom v vasi, da se tako niso nikdar srečali s partizani. Kot je bilo splošno znano, so imeli večkrat žandarji celo sestanke s partizani. Nikdar niso prej partizani napadli žandarmerijske postojanke, ki je bila močno utrjena in oborožena, da je ni bilo mogoče zavzeti z lahkim orožjem.

            Prav blizu Šmartna leži vas Sidor, kjer je živel neki kmet, ki se je oborožil z lovsko puško, da bi se branil proti partizanom. Neko noč je oddelek komunistov obkolil njegovo hišo in skušal vdreti v njo. Kmet pa se je dolgo branil, dokler mu ni zmanjkalo streliva. Nato se je skril, da ga partizani niso mogli najti. Vsa borba se je vršila blizu nemške žandarmerijske postojanke; nemški žandarji so čuli streljanje in vpitje, pa se niso ganili niti niso oddali nobenega strela v varstvo napadenemu.

            Vse prebivalstvo je bilo prepričano, da so nemški žandarji in partizani med seboj sporazumljeni.

            Ko so torej koncem oktobra 1944 partizani nasilno mobilizirali vse doma ostale moške v Tuhinjski dolini, so jih slabo oborožili in vse vojaško ne izvežbane vrgli v borbo proti nemški močno utrjeni postojanki. Nemške strojne puške so kar kosile nesrečnike in vse po

132

bile - po številu 120 (sto dvajset!). Vse prebivalstvo v Tuhinjski dolini je bilo prepričano, da so komunisti namenoma inscenirali ta nepotrebni in brezupni napad, da so tako Nemci namesto njih pobili vse proti komuniste.

            Ob isti priliki so komunisti podminirali in porušili brez vsake vojaške potrebe tudi lepo župno cerkev v Šmartnem.

            Pol ure hoda od Šmartnega leži v dolini vas Laze. Tu je živel ugleden kmet in gostilničar Burkeljc Avton. Neko noč so pridrveli titovci, vdrli v hišo in poklali vso družino, kolikor jih je bilo doma, to je gospodarja, njegovo ženo in njuno odraslo hčer. Sin je 'bil tisto noč slučajno odsoten. Ko je zvedel, kaj se je zgodilo z očetom, materjo in sestro, se je umaknil v Kamnik. Da bi se kril pred komunisti; je tu javno agitiral za komunistično Osvobodilno fronto. Po vojni je odšel domov in se oženil, toda nekoč so prišli miličniki, ga odvedli in od tedaj ni več o njem ne duha ne sluha. Njegovo mlado ženo so spodili na njen rojstni dom k očetu, posestvo pa so zasegli komunisti.

            V vasi Sidor blizu Šmartnega je l. 1943 kosil na polju deteljo na domači njivi kakih 26 let star fant France, po domače Močnikar. Mimo so prišli Titovi partizani in fanta brez vsakega razloga ustrelili kar na njivi.

            Poleti 1944 se je vračalo večje število ameriških bombnikov nazaj od Celovca, ki so ga bombardirali. En bombnik je moral vsled okvare na motorju zasilno pristati v vas Srednja vas. Nemci, ki so bili slučajno v bližini, so zajeli vso posadko. V Srednji vasi pa je živel že starejši mož Erzar, ki je bil prej več let v Združenih državah in je znal govoriti angleško. Ta je bil od Nemcev prisiljen, da je tolmačil razgovor med njimi in ujetimi letalci. Še isti večer so pridrveli komunisti v vas in Erzarja ubili.

            Ponovno poudarjam, da v Tuhinjski dolini ni bilo nobene Vaške straže, nikakih domobrancev, da je bilo prebivalstvo proti okupatorju in vendar so pobili komunisti polno ljudi.

C l e v e l a n d , Ohio, dne 30. aprila 1954.

Anton Tuhinjc, l. r.

 Prebrano in podpisano pred menoj. Pravo ime Antona Tuhinj

ca mi je dobro poznano in je shranjeno v arhivu.

Matija Škerbec, l. r.

133

Pozor!

Pri istem pisatelju morete naročiti sledeče knjige:

»Rdeča zver, pijana krvi!«,

II., III. In IV. Zvezek po 75 centov;

»Krivda rdeče fronte«,

I. del 1.25 dolarjev;

»Pregled nodobnega

slovenskega katoliškega gibanja«,

I. in II. Del, vsak del po 1.25,

skupaj 2.50 dolarjev.

Naročila pošiljajte na:

MATIJA ŠKRBEC

6019 Glass Ave

CLEVELAND 3, Ohio

U. S. A.

134