2001-julij , Velenje, biro – scentext          

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

III. DEL

 

 

Matija Škerbec

 

 

 

 

 

Krivda rdeče fronte

 

 

III. DEL

 

Zbral in uredil

 

 

MATIJA ŠKERBEC

 

 

 

 

 

 

 

 

Samozaložba

 

 

1961

 

CLEVELAND, OHIO, USA

 

 

 

 

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe  Celovec – Klagenfurt, AUSTRIA

 

 

           

OPOMBA

III. zvezek zbirke "Krivda rdeče fronte" je nekoliko poapravljen ponatis I. in II. zvezka brošur "Rdeča zver, pijana krvi«, ki sta izšla v Clevelandu l. 1950 in 1951. Ker sta oba zvezka pošla in jih tedaj v Evropo sploh nismo pošiljali, sem se odločil za ponatis kot nadaljevanje zbirke »Krivda rdeče fronte«.

            Vsi dogodki v te j zbirki so opisani na podlagi zapiskov in osebnega pričevanja oseb, ki so vse to doživele v tistih krajih, žal mi je le, da jih ne smem zaradi sorodvikov v domovini navajati kot priče z imeni.

                                                                                                                      M.Š.

 

 

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe Celovec-Klagenfurt, AUSTRIA

PRINTED IN AUSTRIA

 

002

 

 

 

Stari trg pri Ložu

v krvavi poplavi komunizma

 

LOŠKA DOLINA

            Gotovo sta najlepši kraški dolini Loška in Cerkniška.

Včasih smo se v šoli učili, da izvira Ljubljanica na Pivki, nato gre pod zernljo in pride ven pri Planini, koj nato zopet ižgine pod zemljo in privre pri Vrliniki na dan kot Ljubljanica. Toda večiwo s'vojih voda prejema ta reka iz Loške in Cerkniške doline. V ti dve kraški dolini se stekajo vsi potoki in vse podzemske reke izpod Snežnika in njegove gorske skupine, iz Loškega potoka, iz Bloške planote in iz pogorja Javornik na južni strani Cerkniškega jezera. Razni izvirki in potoki se v Loški dolini združijo v eno reko, ki teče sredi doline in izgine pod zemljo v Golobini pri Danah in privre ropet na dan v zgornjem koncu Cerkniškega jezera v Obrhu pri Gornjem Jezeru. Iz Cerkniškega jezera to ogromno vodovje zapet vse izginja v mnogih požiralnikih in se steka nato v Planinski dolini in v Ljubljanico.

Res, lepa je Loška dolina!

Če greš na Ulako, hrib med Starim trgom in Podcerkvijo, kjer so znamenite razvaline starega keltskega mesta Terpo, se odkrije pred teboj skoro vsa Loška dolina. Pod teboj je Nadleški hrib, kjer se še vidijo rimski okopi iz časa, ko so Rimljani oblegali mesto Terpo. Dalje proti jugovzhodu visoko v nebo moli največja kraška gora, notranjski Snežnik, ki je večino leta pokrit s snegom. Okrog Snežnika, proti jugu doline se razprostirajo ogromni gozdovi, od Hrvaše proti zapadu čez Javornik tja proti Vrhniki in Škofji Loki. Tu še biva notranjski medved, jeleni, tudi volkovi in druga zverjad.

Na severovzhodu doline stoji Racna gora in razni griči Loškopotoške planote. Proti severozapadu se ti izgublja pogled na Bloški planoti. Nekako v sredi med Cerkniško dolino, Bloško planoto ter

Loško dolino pa stoji na visoki Križni gori stara romarska cerkev Sv. Križ, od koder je na vse strani krasen razgled po Cerkniškem

 

003

 

jezeru, po Loški dolini, na Bloško planoto in daleč tja proti severu se ti bleste mogočni vrhovi Karavank in Kamniških planin.

V severozapadnem koncu Loške doline, pod Križno goro, leži eno najstarejših, pa tudi najmanjše slove.nsko mesto Lož, kjer je sedež sodnije in davkarije. Sedež župnije pa je v kak kilometer oddaljenem Starem trgu. Starotrška župnija je ena najstarejših v ljubljanski škofiji, tako tudi njena župna cerkev sv. Jurija.

Loška dolina je med najbolj gosto naseljenimi predeli v vsej Sloveniji. Na primeroma majhnem prostoru kake i km dolžine in 4 km širine leži več velikih in lepih vasi.

K občini Stari trg spada samostojna župnija Babno polje ob hrvaški meji proti Čabru in pa zgornji del Cerkniške doline. Pred drugo svetovno vojno je štela občina okrog 5.300 prebivalcev. župnija Stari trg pa obsega vso Loško dolino tja do Snežnika in vse vasi v zgornjem delu Cerkniškega jezera.

Pred prvo svetovno vojno ni bilo tam skoro nobene industrije razen nekaj žag in mlinov, v Ložu pa nekaj malega usnjarske obrti, zato so rekli Ložanom »kožarji«. Ker številno prebivalstvo ni moglo najti doma zaslužka, so prej ljudje zelo hodili na Hrvaško in Ogrsko drvarit. Ko pa se je pričelo izseljevanje v Združen.e države Sev. Amerike, so se pa selili v množicah tja. Sorazmerno je iz malo katere občine toliko izseljencev v Ameriki kot ravno iz Loške doline. Redka je tam hiša, `ki ne bi imela enega, po dva ali še več članov v Ameriki.

V tej lepi župniji je do prve svetovne vojne bival veren, značajen, zdrav in zaveden slovenski rod. Versko je bila to do takrat ena najboljših župnij v škofiji. Politično je bila to trdnjava Slovenske ljudske stranke, do zadnjili občinskih volitev ni kaka druga stranka mogla dobiti niti enega mandata za občinski odbor.

Ko sem l. 1905 kot petošolec prišel prvič k dr. Janezu E. Kreku, ki je zbiral okrog sebe študente, m.e je vhrašal prijazno, kot je le on znal:

»Kje si pa ti, fantič, doma?« »Iz starotrške župnije pri Ložu.«

Dr. Kreku se je pri tem obraz razjasnil, pa je ves navdušen rekel:

»Oh, tam so pa možje doma! «

Da, tako je bilo pri nas! Tam so bili možje, katoliško in narodno zavedni možje doma! Mož - beseda! To je veljalo!

Po prvi svetovni vojni pa so se razmere v župniji zelo spremenile. Loška in Cerkniška dolina sta postali obmejni občini. Vrh Snežnika in vrh Javornika so se ugnezdili Italijani. V obeh dolinah

 

004

 

 

 

se je razvilo bohotno tihotapstvo. V Italijo so gonili živino, nosili mast in tobak, od tam pa kavo, sladkor, predvsem pa lire. S tem poslom se je bavila posebno mladina, ki je pri tem sicer zaslužila dosti denarja, obenem pa je propadala versko in moralno. Nekateri so gonili preko meje cele črede konj in volov, zaslužili težke tisočake in razmetavali denar za pijačo in zabavo. Ta del mladine je izgubljal smisel za delo, redno življenje in tudi za versko udejstvovanje. Ko so nekoč na obeh straneh zastražili mejo zelo strogo in ni bilo več mogoče tihotapiti, je neki mlad fant, sin dobrega kmeta, obupal nad svojim življenjem. Oče ga je svaril, prosil, naj se oprime kmetije, pa ni nič pomagalo. Nekoč je vpričo gostov v gostilni tožil, da nima sedaj njegovo življenje nobenega pomena več, nato je potegnil iz žepa revolver in se vpričo vseh ustrelil v glavo in bil na mestu mrtev.

 

KOMUNIZEM PRIHAJHA!

Ko so ljudje spali, je prišel sovražnik

in prisejal ljuljke, med pšenico.

(Mt 13, 25)

 

Vse te obmejne razmere so ustvarjale ugodna tla za komunistično ljuljko, ki so jo ta čas pričeli sejati razni komunistični »apostoli« po tej lepi župniji.

V Jugoslaviji se je v Loški dolini zelo razvila lesna industrija, tako je narastlo število delavstva.

Iz Rusije se je po prvi svetovni vojni zaneslo tudi v to dolino seme komunizma. Od tedaj so zahajali med delavstvo razni »strokovni« voditelji, ki so pod okriljem socialistične organizacije »Svoboda« širili socialistične oziroma komunistične nazore. Deloma med delavci po žagah, deloma med tihotapci in pokvarjenimi študenti se je pričelo organizirano delo brezbožnega komunizma.

            K vsemu temu se je pa pridružil še razdor v Slovenski ljudski stranki. Deloma pod vplivom krščansko-socialističnega gibanja, deloma iz osebnih razlogov sta nastali v Slovenski ljudski stranki dve struji, - »mladi« in »stari«. Pri zadnjih občinskih volitvah se obe struji nista mogli sporazumeti za enoten nastop oziroma za skupno listo. Vsi nasprotniki SLS - to je pristaši \arodno napredne stranke, ali kot so kratko rekli »liberalci«; pristaši Pucljeve Samostojne kmetijske stranke, socialisti in komunisti so se združili in so nastopili z enotno in skupno listo. Dasi so imeli pristaši SLS v občini še večino glasov, je dobila lista združenih nasprotnikov

 

005

 

relativno večino in tako radi takega volilnega reda tudi večino občinskih odbornikov in seveda tudi župana - komunista Mlakarja. Tako je prišla zaradi prekletstva razdora ena najboljših slovenskih občin v roke oziroma pod vpliv komunistične stranke!

Sedaj se je mogel komunizem pod varstvom občinske uprave širiti na vse strani in osvajati duhove po občini. Vse to so podpirali vede ali nevede, hote ali nehote razni »napredni« kapitalisti, trgovci, obrtniki in meščanstvo, kratko: koristna bndala. Danes vsi ti krogi delajo pokoro, ko jih je komunizem »osvobodil« denarja, premoženja in ugodnega življenja.

Razdor SLS in polom pri občinskih volitvah bi se bil morda. pravim: morda, dal preprečiti, če bi bila župnijska duhovščina odločno nastopila za edinost. Toda ne starotrški župnik Presetnik in tudi noben kaplan se ni hotel vtakniti v to, marveč so stali ob strani pri vseh teh prepirih med »mladimi« in »starimi«. To poudarjam radi tega, ker so nato komunisti ubili kaplana Kramuriča. in obsodili na večletno ječo župnika Presetnika, češ da sta "politikanta«!

Nekako središče komunizma je bil Lož.

Sicer je bilo tam tako, da ni bilo nobenega meščana doma, kadar so šli kmetje na polje. Toda Ložani so bili vedno ponosni na to, da so »meščanje« in ta prav malomeščanška domišljavost je bila največ vzrok, da je imela v Ložu samem tako zvana »liberalna« ali »napredna« stranka vedno večino. Zdaj je pa komunizem oblekel »napredno« uniformo in se je pod kuliso "naprednosti« lepo kotil in gojil.

Glavni komunistični vodja v dolini je postal  I v a n  H r i b a r, mlad kmet iz Loža, rojen, nekako leta 1910. Še pod kraljevo Jugoslavijo je bil obsojen in zaprt radi širjenja komunizma. V ječi je napravil komunistično univerzo in prišel iz zapora izšolan in fanatičen komunist. Tudi mati je bila komunistka in je po župniji govorila: »Zdaj ne bo več tako, kot farji uče, zdaj bo svobodna ljubezen.« Bila je ponosna na svojega sina, ki je postal v komunistični revoluciji komandant l8. partizanske divizije, ki je osvojila Turjak in povzročila oni strašni pokol. V ljudski republiki Sloveniji je nato postal Hribar celo minister za poljedelstvo.

M a t e v ž  H a c e,  po domače Mežnarjev iz Podcerkve št. l, je bil drugi v vodilni trojki komunizma v Loški dolini. Dočim je bil komandant 18. divizije Hribar, je bil Hace njen polit-komisar. Njegov brat je znani ropar in morilec Anton, ki je pred leti bil strah po vsej Sloveniji. Povsod ga je zasledovala policija in orožništvo, pa se je znal spretno umikati. Nekoč je zvedela kranjska

 

006

 

holicija, da je Hace Anton v neki gostilni v Kranju. Trije policaji so šli nad njega, da ga aretirajo, toda Hace je vse oklal in ušel. V vsej družini Hacetov pa je bil Matevž gotovo najboljši. Bil je vedoželjen in tudi vpliva-željen. Na Marofu je delovalo socialistično društvo »Svoboda«. Matevž Hace je, da si kmet, vstopil v to organizacijo in si tam izposojal knjige socialistične ozimoma komunistične vsebine. Posta? je načitan in izobražen v komunistični ideologiji. Sicer pa je bil pameten fant, dober gospodar, ne pijanec in ne pretepač. Radi tega je imel med ljudmi dokaj ugleda in je tako potegnil marsikoga za seboj v komunistično revolucijo.

Tretji v tej trajki je bil zopet Ložan, čevljar  S t r l e.

Poleg te trojke so igrali važno vlogo v starotrški občini in revoluciji še drugi meščani iz Loža, tako n. pr. Lah Milan, bivši kraljevi oficir, in pa Slavko Kovač. ki je postal celo komandant nekega kontunističnega odreda v gošči. Nadel si je komunistični nadevek Smeli.

------------

            O p o m b a. Tu moram popraviti krivico, ki je zapisana v besedilu 1. zv. brošure "Rdeča zver, pijana krvi" stran 20. Tam stoji, da je bil Slavko Kovač moralno defekten, kleptoman in da je lagal; a bi moralo biti napisano, da je bil vsega tega krivično osumljen. V vsem življenju Slavka Kovača je velika tragika. Kot otroka so ga iz družinskih razmer porivali sem in tja. Ko sem iskal v rojstni župniji Stari trg pri Ložu primernega nadarjenega dečka, da bi da dal študirati na svoje stroške v gimnazijo, mi je moja strina R. Š. priporočila tega fanta, ki je bil pri njih za pastirja. Nekako poldrugo leto sem ga imel pri sebi v župnišču in ga vzdrževal na kranjski gimnaziji. Fant je bil nekoliko čudaške narave: Drugim dijakom je pravil sam, da ga "notri kar nekaj vleče, da bi kaj vzel . . . " Ko je bila ponoči hlapcu vzela večja vsota denarja, je bil te tatvine osumljen Slavko, ki pa je to odločno tajil. Predvsem zaradi njegove nekoliko čudaške narave sem ga nato poslal domov v Lož in ga nisem hote? več vzdrževati na gimnaziji. Kasneje pa se je ugotovilo, da je tisto tatvino izvršil mlajši hlapec in da je bil Slavko krivično osumljen. Ko sem spomladi l. 1942 prišel domov na obisk, je bil tedaj komandant partizanov Slavko Kovač. Takoj je poslal partizansko patruljo z naročilom, da me ubije. K sreči sem odšel z doma par minut pred prihodom te patrulje. Proti komunisti so čez nekaj mesecev našli v komunističnem arhivu v Ljubljani dopis Slavka Kovača na O. F. s poročilom, da je On poslal to patruljo, in z naročilom, naj me komunisti ubijejo v Ljubljani. Kmalu nato pa so Italijani ubili Slavka Kovača v neki duplini pod Snežnikom. Kako je kot komandant partizanov divjal v Loškem potoku je opisano v II. delu "Krivda rdeče fronte."

M. Š.... .

 

007

 

 

OSVOBODILNA FRONTA

            Po razsulu kraljeve Jugoslavije je italijanska vojska zasedla tudi Loško dolino.

Dasi so ljudje težko gledali italijanskega okupatorja, moramo resnici na ljubo priznati, da se je italijansko vojaštvo obnašalo dosti dostojno; dokler ga niso pričeli dražiti komunisti z breTpomembnimi napadi. Italijanska okupacijska uprava je pustila v miru šolo, sodnijo, cerkev in občino. Vse je delovalo še naprej kakor pod Jugoslavijo. Oskrba z živežem je bila dosti boljša, kot je bila v bivši Avstriji ob času prve svetovne vojne. Ljudje torej niso imeli kakih posebnih vzrokov za pritožbe. Tu in tam je sicer zmanjkala kaka kokoš, ki so jo ujeli, oskubili in pojedli italijanski vojaki, in pa skoro vse mačke. Kjer je bil kak star raček, ki je bil že sicer obsojen na smrt, so ga otroci ujeli in zmagoslavno nesli italijanskim vojakom, ki so otroke še obdarovali za to slastno pečenko.

Ta idila se je končala z vstopom Rusije v vojno.

Tudi v Loški dolini se je takoj pričela organizirati Osvobodilna fronta. Vodili so jo seveda komunisti, vstopili pa so v njo tudi mnogi kapitalistični »naprednjaki«, socialisti, predvsem pa »napredno« učiteljstvo in uradništvo. Nekateri so pristopili res tur di iz nekega narodnega idealizma, misleč, da gre res za osvoboditev. Ko so bili enkrat v objemu komunistične organizacije, se niso mogli več rešiti iz teh klešč, če niso hoteli riskirati svojega življenja.

Meseca oktobra 1941 je Osvobodilna fronta priredila v Ložu napad na italijansko vojaško postojanko. Napad je bil prava otročarija. Vsak pameten človek je moral to obsojati. Komunisti so imeli par pušk in so nahujskali mlade in neizkušene fantiče, da so šli napadat do zob oboroženo italijansko vojsko. Kaj bo moglo narediti nekaj slabo oboroženih in neizvežbani,h fantičev proti veliki armadi? Ljudje tega napada niso razumeli. Toda komunisti so imeli pri tem napadu svoje-posebne namene. Namenoma so hoteli izzvati italijansko vojaštvo, da bi pričelo delati. nasilje, streljati talce, požigati in drugo, in da bi potem prestrašeno prebivalstvo bežalo h komunistom v gozd pred italijanskimi represalijami.

Ob priliki tega prvega komunističnega napada v Lažu je bilo ubitih v streljanju pet domačinov, med njimi tudi komaj petletna hčerka orožnika Tavčarja. Od Italijanov ni padel nihče, dasi so komunisti trobili okrog; da so pobili dvajset italijanskih vojakov.

Ta vojaško brezpomemben napad je res razkačil Italijane, da so pričeli izvajati represalije. Gibanje prebivalstva po občini je bilo omejeno, italijansko vojaštvo je pričelo na vseh straneh šikanirati občane.

 

008

 

Osvobodilni fronti je to zelo škodovalo na ugledu, ker je vsak pameten človek vedel, da so vseh težav, ki so nastale, krivi le komunisti. Zato so morali ti pričeti z drugo taktiko.

Italijani so po Ljubljanski pokrajini hoteli ustvariti nekake ženske dobrodelne organizacije. Tako so zahtevali tudi od komunističnega župana Mlakarja naj organizira tako žensko organizacijo. Župan je pregovoril svojo sosedo v Igavasi, Frančiško Zigmund, da je prevzela predsedstvo te ženske organizacije. Nekateri celo trdijo, da jo je komunistični župan prisilil k temu, da je prevzela predsedstvo in da so to naročili vodilni ljudje v Osvobodilni fronti. Naj bo to že tako ali tako, dejstvo je, da je komunistični župan organiziral to organizacijo in pregovoril Zigmundovo, da je prevzela njeno predsedstvo.

Tako so komunisti ustvarili to pizdajstvo«. Dne 16. marca 1942 zvečer so vdrle komunistične bande v Igavas in v Zigmundovo hišo ter tam umorili Zigmundovo in njenega očeta. Osvobodilna fronta je sedaj vrgla med ljudi, da sta bila to »izdajalca« in da sta za to bila obsojena na smrt. O kakem izdajstvu Zigmundove in očeta seveda ni bilo niti govora. Vsa župnija je to dobro vedela, zato se je pogreba obeh nesrečnih žrtve - udeležila velika množica ljudi, da do tedaj podobnega pogreba še ni videla Loška dolina. S tem je prebivalstvo protestiralo proti komunističnemu nasilju. Ljudje so sedaj spoznali, da se pod krinko »Osvobodilne fronte« skriva le zločinski komunizem, ki hoče deželo preplaviti z revolucijo in poboji.

Kmalu nato so komuilistične bande odvedle v Babnem polju v gozd upokojenega financarja Mestnika Antona in še nekega bivšega orožnika in so oba umorili.

Vse to je povzročilo, da so postale komunistične tolpe v gozdovih osovražene, da jih ljudje niso hoteli podpirati in da ni ho- tel nihče več k njim v goščo.

 

»SVOBODNA RAPUBLIKA LOŠKA DOLINA«

Loška dolina se lahko postavlja s tem, da je bila kak mesec »svobodna in samostojna republika«. Toda ta tragikomična republika bo ostala vsem prebivalcem v strahotnem spominu.

            Konec aprila 1942 so pričeli komunistični gozdniki pripravljati »napad« na Loško dolino. Ž dolgo prej so pripovedovali, kako grozna vojska bo prišla nad Italijane. Vojaštva ta čas že ni bilo več v dolini, italijanski štrahopetni karabinjerji so se pa nemoteno umaknili iz doline v Cerknico. Ves komunistični napad je bil prava komedija, ker ni bilo več tam Italijanov, saj so jo

 

009

 

vsi zdravi papihali v zavetje italijanske vojske v Cerknico. Toda komunistična propaganda je znala to razkričati po vsem svetu kot velikansko zmago nad italijansko vojsko, čemur so verjeli Angleži in Amerikanci. Niti en Italijan ni bil ranjen, kaj šele ubit.

Komunisti so v »svobodni republiki«, ki je obsegala starotrško občino, priredili res pravo burko. Kričali in prepevali so od zmagoslavja, streljali v zrak, bahato so govorili, da so že pognali Italijane, ki da že splošno beže in da bo kmalu vsa Slovenija svobodna. Temu je res verjelo nekaj nezrelih fantičev, da so se jim pridružili, misleč, da bodo s par »pihalniki« prepodili moderno oboroženo vojsko iz dežele. Tako propagando je posebno širilo učiteljstvo, ki je povečini držalo s komunisti. Tako je na Gornjem ,Jezeru tamkajšnji učitelj, neki Primorec, zbral vse fante ter jih pregovoril, da so se šli igrat vojsko. Dobili so nekaj pušk in celo eno strojnico od demobilizirane jugoslovanske armade, kot vojaško godbo« so pa vzeli še harmoniko in priredili zmagoslavni sprevod po vasi in drugod. Italijani so pa ves ta »teater« z daljnogledi opazovali z Javornika.

            »Vlada« svobodne republike in generalni štab« te slavne vojske sta se naselila v gradu Snežnik, ne pa v glavnem mestu« Ložu ali v Starem trgu, ker so dobro vedeli, da bi od tam morda ne mogli tako hitro popihati nazaj v goščo v zmagoslavnem« begu, ki je moral priti.

Hrabra goščarska armada je držala zasedene postojanke tam nekje pri Lipsenju ali Grahovem. Po enem mesecu je bilo Italijanom te burke dovolj. Poslali so cele regimente enako hrabrila italijanskih grenadirjev od Cerknice in iz Št. Petra nad partizane, ki so seveda takoj pokazali svoje pete in jo odkurili. v gozdove.

»Viteški in hrabri« italijanski grenadirji seveda niso šli v gozd za komunistično tolpo, ki bi jo bili kaj lahko uničili, če bi bili hoteli, pač pa so se sedaj strahovito znašali nad nedolžnim prebivalstvom.

Tik pred Starim trgom so s strojnico postrelili 11 mladih fantov, med njimi pet dečkov izpod 16 let! Popolnoma so izropali dve trgovini, uničili tri gostilne, okradli občinsko blagajno, popolnoma razbili vso njeno opravo,  požgali 6 hiš v Ložu in Starem trgu, razbili ali odnesli 95 radijskih aparatov. Tri dni . so smeli italijanski grenadirji delati, kar se jim je zljubilo: ropati, požigati, pobijati! Kradli so, pili in žrli ter strahovali nedolžno prebivalstvo.

Komunistična »vlada« in »komanda«, ki je prej prirejala po občini polno mitingov; kjer so se bahali, kako bodo premagali Italijane, je prepustila

 

010

 

nesrečno prebivalstvo strašni wsodi. Komaj so se pokazali Italijani, so se komunisti; kot se zdi, sporazumno z Italijani, umaknili, ne da bi količkaj z orožjem branili dolino.

Pametni ljudje so se zgražali nad tem nesmiselnim početjem, ki je prineslo toliko škode vsej občini in stalo enajst mladih življenj. Toda komunisti so sedaj deloma dosegli svoj namen.

Ko je neki trgovec protestiral nad takim početjem pri vodilnem komunistu, češ da to nima nobenega pomena in da prinaša le žrtve, je komunist povedal naravnost:

»Ti bom že jaz povedal, kakšen je bil uspeh naše akcije! Uspeh je bil ta, da je šlo nato toliko ljudi v hribe, ki jih drugače ne bi nikdar pridobili zase. Vidiš, to je bil naš cilj!«

Nekaj fantov je res nato šlo k partizanom, drugi so se skrivali pred Italijani doma ali v bližini. Uspeha tudi v tem oziru ni bilo kaj prida za komuniste, zato je bilo treba to komedijo ponoviti in uporabiti še hujša sredstva, da pridobe več ljudi za svojo druščino.

Po treh dneh se je italijanska vojska zopet umaknila na Bloke in čez nekaj dni nato je zopet prišla komunistična svojat iz gozdov in spet zmagoslavno« brez kakega boja zasedla vso dolino. Ljudje so trepetali in molčali. Vsi so pričakovali, da bo iz tega prišlo le še hujše gorje.

Kake tri tedne je trajala ta druga »republika« v Loški dolini, dokler se seveda niso zopet prikazali italijanski vojaki.

V tem času pa so komunisti pričeli izvajati strahovit teror nad nesrečnim prebivalstvom, da bi ga preplašili, da se ne bi nihče upal nič reči proti njim in da bi iz strahu prišlo k njim še več mladih ljudi v goščo.

            Začeli so se umori po načrtu. Kasneje so našli v komunističnem arhivu načrt, oziroma listo vseh oseb, ki so bile določene, da jih komunisti pobijejo v starotrški občini, in na tem  seznamu je bilo 500 - reci in piši - 500 oseb! Torej ena desetina prebivalstva je bila obsojena od komunistov na smrt!

Prvi umor v Loški dolini so bili:

            15. maja 1942 so komunisti umorili Slaka Hribarja iz Bloške police, pismonošo v Grahovem.

            28. maja 1943 so ubili kar na njivi za vasjo Janeza Nanuta iz Podcerkve.

            8. junija 1942 so odvedli Franca Kraševca, bivšega trgovskega pomočnika, v gozd; tam so ga najprej oslepili, mu polomili roke in ga vrgli v jamo.

 

011

 

            27. junija 1942 so odvedli v gozd in tam ubili tedanjega sodnika v Ložu dr. Muho; isti dan so umorili tudi Frančiško Plos iz Starega trga.

Meseca junija so ustrelili Marijo Truden iz Igavasi, meseca julija pa so nasilno odvedli v gozd odličnega in uglednega fanta Janeza Kandareta iz Dan. Pod Markovim hribom so ga najprej strahovito mučili, mu iztaknili oči in ga šele nato ustrelili. Nekako isti čas so vrgli v kraško jamo »Kozlovko" Andreja Mulca iz Kozarišč.

            Vsi ti pomorjeni so bili popolnoma nedolžni!

O knki »beli gardi«, kakor so kasneje imenovali proti komunistične  v a š k e  s t r a ž e, ni bilo v staratrški občini ne duha ne sluha!

            Zdaj so ljudje videli, da se je pričelo pobijanje nasprotnikov komunizma, kakor se je vršilo v Rusiji. Živeli so v neprestanem strahu, malokdo v dolini in okolici je mirno spal ponoči, ker so vsak trenutek lahko komunistični rablji potrkali na okno in prišli ponj, da ga odvedejo v mučenje in smrt. Mnogi so se skrivali, spali so ali v kleteh ali zakopani v senu ali celo v krompirju, pod podom ali v kakšnih luknjah, ki .so si jih izkopali kje v bližini. Obenem pa je vse pretresal strah, kaj bo, ko zopet pridejo Italijani.

In res se je vsa igra ponovila še v strašnejši meri. Italijanska vojska je pridrla v dolino, komunistična vojska pa je zopet strahopetno pokazala pete. Zdaj so se pričeli Italijani spet znašati nad nedolžnimi ljudmi, komunistične tolpe so ha pustili v miru, v gozdu.

            Tedaj so Italijani ubili iz občine Stari trg kakih 200 fantov in mladih mož!

            Iz Loža je bilo ustreljenih 45 moških, iz Podloža 5, iz Bloške police 1, iz Starega trga 8, iz Podcerkve 8, iz Dan 13, iz Pudoba 17, iz Igavasi 2, iz Viševka 5, iz Vrhnike 14, iz Knežje njive 1, iz Polja 1, iz Vrbe 1, z Babne police 2, iz Šmarate 5, iz Kozarišč 7. iz Babnega polja pa 58!

            Med pobitimi je bilo le nekaj malega takih, ki so v lahkomiselnosti prijeli za puško in so držali s komunistično revolucijo: ogromna večina pobitih pa je bila popolnoma nedolžna - nasprotniki komunizma. In to so komunisti ravno hoteli doseči.

Pravi komunisti, vodilni organizatorji in komandanti, so jo popihali iz doline, preden so prišli tja italijanski grenadirji. Ljudje so bili prepričani, da so bili od Italijanov pravočasno opozorjeni, naj se umaknejo.

 

012

 

            Kakor drugod, tako je bilo tudi v starotrški občini očitno, da so imeli Italijani in komunisti medsebojne zveze, da so skupaj igrali strahotno igro.

V Ljubljani so se dajale na razpolago vodilnim italijanskim sebnostim žene in hčerke za priležnice, da so po teh zvedele, kaj se bo zgodilo (tako tudi za razne vojaške akcije, ki so bile v načrtu) in da so po teh »kanalih« posredovale za svoje ljudi ter tudi vplivale na odloke italijanskih ablasti in vojaštva. Skoro vsak dan sem opazoval ženo komunista, ki je bil v gozdu, kako jo je pred hišo, kjer sem stanoval v Ljubljani, čakal zvečer po službi komisar italijanske policije, da sta šla potem skupaj ali na njen dom ali pa na komisarjevo stanovanje . . .

Pri italijanski posadki v Pudobu so imeli nekega kapetana Korich-a, s katerim so imeli komunisti odlične zveze. Somišljeniki komunistov so se z njim sprijaznili, popivali in razpravljali o Stalinu, Rusiji in Titu. To je trajalo več kot pol leta. Korich si je pri komuhistih pridobil tako zaupanje, da so ga izpraševali za njegovo mnenje, kaj bi bilo storiti. Nekoč je v prepiru v neki zadevi rekel vodilni komunist v Pudobu:

            »Tako bo, kakor bo Korich rekel.«

            Ko je pa prišel Korich ponovno zasedat Pudob, je dal postreliti v tej vasi 17 fantov, ki so prej tudi z njim popivali, vsaj nekateri simpatizirali z Osvobodilno fronto, toda niso hoteli iti v gozd. Glavnemu zaupniku Osvobodilne fronte, komunistu, se pa ni nič žalega zgodilo! Med pobitimi moškimi je bilo dokaj popolnoma nedolžnih!

Značilno je, kaj se je zgodilo s trgovcem Jožefom Špehom! Komunisti so mu grozili s smrtjo, ker jim ni hotel izplačati 60.000 lir, ki so jih zahtevali od njega. VTato so mu  n a s i l n o  vzeli dva para konj, zaradi tega pa so ga nato Italijani ubili, da ga ni bilo treba ubiti komunistom!

Ljudje so bili zaradi teh razmer vsi preplašeni in zmešani. Če si bil protikomunist, ti je grozila nevarnost od komunistov in od Italijanov; če nisi bil čisto trden somišljenik komunistov, je bilo kaj mogoče, da so te ustrelili Italijani kot komunista; če si šel k Italijanom prosit pomoči pred komunisti, so te komunisti gotovo ubili; kamor si se obrnil, povsod je grozila smrt! Ljudje niso mogli zaupati ne Italijanom ne komunistom, ker se je jasno videlo, da igrajo skupno igro. V tej zmešnjavi se je mnogo ljudi prijavilo italijanski vojski prostovoljno za internacijo, ker pač niso vedeli, kaj jih tam čaka.

013

 

Med komuniste je odšla v goščo tudi učiteljica Zora Janežic iz Vrhnike. Prej je prirejala po dolini mitinge in imela na njih govore za Osvobodilno fronto. Po italijanski ofenzivi proti komunističnim tolpam je odšla nekoč iz gozda k sestri v Cerknico. Zalotili so jo italijanski karabinjerji. Ljudje so prej videli, kako so postrelili Italijani 15 nedolžnih ljudi, in so bih prepričani, da bodo sedaj ustrelili tudi to. Toda tej se ni nič zgodilo; vojaki so ji v občinski pisarni postregli s cigaretami in črno kavo, nato so jo pa poslali v internacijo.

Kmalu po tem dogodku z Janežičevo so karabinjerji prijeli 60-letno vdovo Uršo Bavec iz Kozarišč. Obdolžili so jo, da je prala perilo in nosila v gozd hrano svoji hčeri, poročeni z nekim orožnikom. To staro revno ženico so pa pripeljali v Stari trg in jo drugo jutro ustrelili!

Toda to še ni bilo vse!

Tisti čas ob drugi italijanski ofenzivi so Savojci skoro popolnoma požgali Lož in Babno polje. V Ložu je ostalo le še 16 hiš, v Babnem polju pa od 130 hiš le še 10 ne požganih. Babna polica in esboje Poljane so bile zažgane in vse porušene! Na Vrhniki je pogorelo pol vasi, v Kozariščah 9 hiš, v Šmarati ena, v Igavasi dve.

            V pobijanju in divjanju so se kar vrstili med seboj Italijani in komunisti. Maja in junija so komunisti morili ljudi, ropali in ustrahovali, julija in avgusta pa Italijani!

            Iz vasi ob Cerkniškem jezeru so Italijani odvedli vse moške v internacijo, iz Loške doline so se nekateri v strahu pred komunisti prostovoljno javili za internacijo, druge so pa odvedli nasilno. Italijani so odvajali v internacijo skoro same proti komuniste! Od interniranih je bilo vsaj 90% protikomunistično usmerjenih!

            Italijanska internacija je bila strašna! Večino Starotržanov so odvedli na Rab, kjer je umrlo od lakote kakih 5.000 ljudi, med njimi kakih 60 Starotržanov, najboljših fantov in mož. Druge so odvedli v razna taborišča v Italiji, kjer so strahotno stradali in mnogi pomrli. Samo iz vasi Dane jih je na Rabu umrlo enajst od lakote!

Ko so ljudje zvedeli, kje so interniranci, so pričeli pošiljati pakete z živili v taborišča, toda Italijani jih niso izročali nesrečnikom. Po zlomu Italije so našli v taborišču na Rabu cele kupe paketov s pokvarjenimi živili, ki jih Italijani niso hoteli izročiti nesrečnim ljudem.

Nato so se pričele intervencije od vseh strani, da bi Italijani izpustili nedolžne internirance domov. Prvi so bili izpuščeni komunisti! Ti so prišli nazaj kar zdravi in

 

014

 

še dobro hranjeni. Polagoma so izpuščali proti komuniste, ki so pa prihajali iz taborišč kot okostnjaki in so mnogi potem umrli doma ali v bolnišnici na posledicah taborišča.

Ko so ljudje pošiljali pakete internirancem, so komunisti grozili s smrtjo tistemu, ki bi poslal paket. Nekemu dekletu, ki je hotelo oddati paket za interniranca, so odvzeli živila, rekoč:

»Naj pocrkajo vsi, zakaj pa niso šli v hribe!«

V koncentracijskih taboriščih so znali interniranci, ki so bili komunisti, dobiti v roke razna važna mesta pri taboriščni upravi, da so bili zaposleni v pisarnah, pri delitvi hrane in pošte, v kuhinji in drugod. Ko je poslala iz Ljubljane Škofijska dobrodelna pisarna pakete z živili za otroke v taborišču, Gonars v Italiji, so komunistični eksponentje te pakete kar vzeli in jih nato sami delili. Nekateri, ki so bili zaposleni pri kuhinjah ali skladiščih v taborišču, so kradli živila in jih skrivaj pod roko prodajali drugim nesrečnikom. Tako so prišli nekateri domov rejeni in z mošnjo denarja, dočim so drugi interniranci stradali in umirali od lakote!

Vsled teh razmer je odšlo vedno več mladih ljudi med komunistične partizane. Nekatere so komunisti pridobili zase v taboriščih, kjer so razvijali silno agitacijo za komunizem. Tako so se številčno okrepile komunistične tolpe.

Kljub temu da je bila v Starem trgu močna italijanska posadka, je dne 2. septembra 1942 pridrvela komunistična svojat v vasi: Vrhniko, Viševek, Pudob, Dane in Stari trg, požgali več hiš in poklala 12 ljudi. Italijanski vojaki so se zaprli v svojo postojanko, trobili alarm, streljali v zrak, toda ven ponoči ni šel nihče in so komunisti brez skrbi po dolini ropali in morili.

V Starem trgu so umorili kaplana Kramariča. Kakor sem že prej omenil, se gospod niti najmanj ni pečal s politiko, zelo pa se je trudil za mladino, da bi jo vzgojil v krščanskem življenju. Ko so komunisti vdrli v Stari trg, so prišli do kaplanije in razbijali po vratih. Kaplan je takoj vedel, da so prišli z namenom, da ga ubijejo. Vstal je iz postelje in pokleknil poleg nje. Medtem so komunisti razbili vežna vrata in vrata njegove spalnice, kjer ga je klečečega ustrelil domač komunist.

Nasproti kaplanije čez cesto stoji velika hiša, kjer je bila že več desetletij velika trgovina, ki jo je tedaj posedoval trgovec Telič. Tudi tja so vdrli komunisti. Telič in njegov sin sta komaj ušla smrti. Podivjani komunisti so njegovo ženo nagnali iz postelje v sami spalni srajci, da jim je morala nositi iz trgovine na voz blago, ki so ga naropali. Sama jim je morala vpreči v voz konje, nakar

 

015

 

jo je umoril Alojzij Mulec, ki je prej ustrelil tudi kaplana Kramariča. Gospa Telič je bila prej učiteljica, res plemenita žena, ki je bila zaradi svoje splošno znane dobrodelnosti povsod priljubljena. Vsakemu človeku v potrebi je rada pomagala, kolikor je le mogla, pa so jo kljub temu komunisti zverinsko umorili.

Nadaljnje grozovitosti komunistov, ki so jih zagrešili v isti noči, popisujejo »Črne bukve« (ki so izšle v Ljubljani leta 1944) takole:

            »V Pudobu je ubil Rafael Martinčič svojo sestrično Ivanko Čač in njenega moža. Ker pa Ivanke ni dobro zadel, je obležala v krvi. Štiriletna hčerka je jokala poleg mamice, ki je otroka še v smrtnem boju tolažila:

,Ne jokaj, saj ne bom umrla, saj bom še ozdravela!' Toda Rafael je, stoječ med vrati, to slišal, prišel nazaj in rekel:

            ,Ne boš več ozdravela, prasica!' ter ji je zadrl nož v srce.

V Fudobu je ušel smrti Ivo Žnidaršič, ker se je takoj pri prvem strelu naredil mrtvega. Zato pa so ga komunisti ubili septembra 1943.

            V Viševku je bil ubit Alojzij Tomšič, ko je bežal iz goreče hiše in klical na pomoč. Njegova žena Terezija še živa zgorela.

            V Danah so bili ustreljeni Alojzij Strle, trgovec Karel Žnidaršič in Frannčiška Hauptmann. Ker se je njen mož, ki so ga kasneje 1943 umorili komunisti, tedaj umaknil s svojim bratom v zgornje prostore, so komunisti zažgali hišo, mučili njegovo ženo in jo sežgali v hiši.

            V Vrhniki so ubili 70 let starega posestnika Pojeta. Ta je bil splošno znan javni delavec, prej občinski. odbornik in član raznih zadrug. Odpeljali so v gozd i0 let starega Janeza Palčiča, njegova sina Jakoba in Ivana. ter zeta Janeza Poroka, ki je bil doma iz Laz. Stari Palčič je ušel, dva 5inova in zeta so pa komunisti: Andrej Janežič iz Vrhnike, veletrgovec Gagar iz Markovca in najbližji sosedje odpeljali v gozd Otrabovce pred ,sodišče'.

            Čez četrt ure sta jih odpeljala zloglasni Alojzij Mulec in 17- letni Vlado Fajdiga pred kak kilometer oddaljeno jamo in vrgla vanjo ubitega Poroka in oba obstreljena Palčiča, Jakoba in Ivana. Ivan se je četrti dan čudežno rešil iz jame. Ni pa mogel rešiti tedaj še živečega brata Jakoba, ki je imel zlomljene roke in se ni mogel plaziti po steni ven iz jame. - Ivan je prišel v sami srajci in spodnjih hlačah, ves krvav, k ljudem, ki so ga skrili in nato odvedli v Stari. trg in od tam v Ljubljano v bolnišnico, kjer so mu morali odstraniti levo oko, ker je dobil strel skozi levo ačesno votlino.

 

016

 

Po zlomu Italije so komunisti zopet dobili v roke Ivanu Palčiča in njegovega očeta Janeza ter so oba ustrelili v Mozlju.

Kakor pripovedujejo domačini, se je menda zdelo samim komunistom, da so bili vsi umorjeni popolnoma nedolžni. Zato so glavnega organizatorja tega klanja in edinega »sodnika« čevljarja Strleta iz Loža »kaznavali«: vzeli so mu oficirsko stopnjo. Septembra se je vrnil domov kot navaden vojak, toda dali so mu v roke - ,prosveto'!«

            Tako popisuje v tej knjigi vse dogodke očividec iz Loške doline.

            Toda to niso bili edini umorjeni!

Dne 16. oktabra 1942 so komunisti ubili Frančiško Strle iz Podloža, in sicer samo zaradi tega, ker je molila za komuniste, da bi se - spreobrnili! Isti dan so umorili njenega soseda Edvarda Petriča iz Podloža.

            Novembra meseca 1942 je pridrvela komunistična tolpa iz Javarniških gozdov v vasi Laze in Gornje Jezero. Na Lazah so umorili Matevža Jurječiča in izropali njegovo hišo. Na Gornjem Jezeru so vdrli v »Tomaževo hišo« in odvedli gospodarja Janeza Avseca iz družinske sobe v klet, kjer so ga zaklali kakor kakega prašiča na kupu krompirja!

            Isti čas so ti morilci ubili v Babnem polju mater in hčerko Žigon.

            Na pragu hiše so iz zasede ustrelili 22. novembra Antona Šošturšiča iz Viševka, njegovo ženo pa so pretepli skoro do smrti. Februarja 1943 so ubili na Knežji njivi Andreja Teliča iz Ko

žarišč, Tomca Janeza in Strleta Andreja, oba iz Podloža. Dne 20. februarja istega leta so umorili Jakoba Kraševca iz Podloža.

Kljub italijanski posadki so komunisti lahko ropali, požigali in morili po vsej dolini!

            Ljudstvo je bilo vse preplašeno in zbegano. Italijani so streljali, požigali in odvajali v internacijo zaradi komunističnih zločinov nedolžne ljudi, komuniste pa pustili v miru. Če pa je kdo le besedo izgovoril proti komunističnemu divjanju, so ga ustrelili komunisti.

            Zdaj so ljudje videli, da si morajo sami pomagati. Šele po tolikih ropih, požigih in umorih so se mladi fantje in možje, kolikor jih je še ostalo doma, odločili, da bodo zagrabili za orožje in da ustanove vaško stražo, da bodo tako branili svoje imetje in svoje življenje. Tako je nastala protikomunistična  v a š k a   s t r a ž a  (od komunistov in prokomunistov navadno imenovana "bela garda«)

 

017

 

tudi v Loški dolini. Njene posadke so bile najprej ustanovljene v  Pudobu, nato pa še v Kozariščah in Danah. Te vaške straže so sedaj stopale ostro na prste komunističnim roparjem in morilcem. Pred njimi so komunistične tolpe povsod bežale. Toda te posadke so bile premajhne, da bi mogle zaščititi posebno obrobne vasi, kamor so še vedno komunistične tolpe vdirale ropat in morit.

            Ker so komunisti navadno le ponoči prihajali po svojih roparskih in morilskih pohodih, so oblasti v Starem trgu zgradile velike barake. Tja so ljudje iz onih vasi, kjer niso imeli posadke, hodili zvečer spat in tudi Pudob. Bilo je žalostno gledati, ko so hodili kmetje zvečer z družinami tja spat in gonili s seboj tudi svojo živino. Po barakah so bili ubogi prebivalci natrpani kot žveplenke!

 

 

STRAHOTE NARAŠČAJO

Višek gorja za vso dolino pa se je pričel po zlomu Italije 8. septembra 1943.

            Zdaj se je jasno dokazalo zavezništvo Italijanov in komunistov! Komunistična vojska in italijanski vojaki so planili na vaške straže. Vaški stražarji v Loški dolini so bili popolnoma odrezani od sveta in niso vedeli, kako je drugod in kaj naj bi naredili. Komunisti so skušali premotita vaške stražarje, da bi se vdali. Obljubili so vsem amnestijo! Devet članov vaške staže v Pudobu je tem obljubam verjelo. Toda komunistu ni sveta nobena obljuba! Dne 14. septembra 1943 so vse te na mestu postrelili. To so bili: Bavec Andrej iz Kazarišč, Truden Anton iz Kozarišč, Levec Janez iz Paljan, Strle I. iz Laz, Špehar Janez iz Klanc, Kandare Peter iz Dan, Uše Janez iz Grahovega in Žnidaršič Drago iz Kozarišč. Poleg teh so ustrelili še Ludovika Kržiča, županovega sina iz Nadleska, in osmošolca Grla Milana ir Snežnika.

            Usodo drugega dela vaške straže popisujejo »Črne bukve« takole:

»Več kot dve uri je neki komunist oblegane fante vabil, naj se vdajo. Kričal je:

            »Fantje; vdajte se, zajamčimo vam življenje.«

Ko se je posadka obotavljala, je poveljnik komunistov Milan Lah rjovel, zakaj se ne vdajo, ko je na rdeči strani tako ogromna premoč! Postojanka vaške straže je bila vsa obkoljena, komunisti so imeli italijanske topove.

Tedaj je poveljnik vaške straže vprašal:

»Kdo mi garantira za življenje. Kdo garantira za posadko?«

 

018

 

            Lah je kričal: »Mi garantiramo in - Angleži!«

Posadka je verjela besedi in se vdala. A namesto, da bi fante izpustila  domov, kot so bili obljubili, so jih nekaj takoj odbrali in zaprli v prvo nadstropje. Glavno besedo sta dobila zloglasni Ivan Hribar iz Loža in rdeča komisarka Ivanka Mulc iz Pudoba.

            Ivanka Mulc je z drhtečo roko, v kateri je stiskala revolver, iskala lastnega očeta, ki je bil pri vaški straži.

            Hribar in Mulčeva sta začela kljub dani besedi posredovalcev »čistiti« moštvo. Okrog dvajset so jih zaprli, druge so poslali domov, a so jih naslednji dan vse mobilizirali.

            Poklicali so v Pudob vse zaupnike iz vasi (terence), da bi »sodili« jetnike. Ti terenci so pa sodili premilo za komuniste, ker so več ljudi rešili smrti. Zato so tolovaji skleniLi delati po svoje in so samo šest zaprtih fantov izpustili damov. Ostale so ustrelili.

            Franc Intihar iz Viševka je prvi uvidel, kaj jih čaka, zato je pobegnil skori okno in vrgel ročno granato. V tistem trenutku ga je nekdo s kopitom udaril po glavi, da je takoj mrtev padel na tla.

            Njegovega trupla niso hoteli izročiti obupani materi, niti groba ji niso hoteli pokazati. Nekemu komunistu se je vse to zagabilo, pa je drugo noč povedal, kje je grob.

            Uboga mati in sestra ustreljenega sta potem odkopali grob, toda nudil se jima je strašen prizor. Pokojnik je bil ves razrezan, čreva popolnoma izrezana, samo še hrbtenica je držala truplo skupaj.

            Mati in sestra sta peljali truplo z izposojenim vozičkom čez Pudob domov na pokopališče. Ko ju je zagledala »narodno-osvobodilna vojska«, je besno planila nanju in ju opljuvala od vrha do tal...

            Ponoči 14. septembra so odpeljali iz Pudoba proti Snežniku drugih sest fantov, ki so se predali. Z avtomobili so jih pripeljali pred jamo Kozlevko, tri četrt ure nad graščino Snežnik, jih tam s streli ranili in žive pometali v jamo. To so bili:

            Petrič Jože iz Vrhnike, Intihar Franc iz Vrhnike, Kraševec Janez iz Dan, Tomažič Janez iz Kozarišč, Vilko Bavec iz Kozarišč in Mulc Janez iz Pudoba.

            Bavec Vilko je skočil iz avtomobila in se je na pobočju jame tik nad žrelom ujel za jelko. Toda ubijalec ga je poiskal z električno svetilko in ga nato s streli prisilil, da je moral skočiti v jamo in v smrt.

            Najbolj tragična usoda je zadela Mulca Janeza, posestnika iz Pudoba. Hišo so mu zažgali Italijani. V njegovi vasi so Italijani

 

019

 

pa drugi ofenziva postrelili 17 fantov, med njimi tudi njegovega sina. Da reši življenje sebi in družini, je vstopil k vaški straži.

            Njegova 17-letna hči je pobegnila v gozd h komunistom. Leto dni je pošiljala v vas pošto, da bo sama ustrelila očeta. Morda bi bila to nakano tudi izvršila, toda oče je bil skrit med razvalinami hiše in so ga našli šel.e naslednji dan po predaji vaške straže. Ko so ga našli, je pristopila k njemu, hči, ga z desnico pobožala po licu in ga nagovorila:

            »No, Rajdek, zdaj boš šel v smrt, ker si bil tako lepo priden!«

Oče ji je vpričo vseh tolovajev pljunil v obraz. Za to ga je dala še isti večer ubiti. Eden izmed rdečih »sodnikov« je povedal, da so ji dali na izbiro, da očeta lahko reši, če hoče, ker nima mož nobenega greha nad seboj, toda ona je kot načelnica komunistične policije ponudbo odklonila. Ta ženska ima na vesti dvajset umorov!

            Vrhovna policija v Laški dolini je bila torej izročena tej Ivanki Mulc. Sama je prijela in z avtomobilom odpeljala na Bloke dosti nedolžnih ljudi, ki so bili vsi postreljena. Med njimi so bili:

            Albin Hauptman iz Dan, ki je zapustil štiri nepreskrbljene otroke, njihovo mater je dne 2. septembra 1942 na pol ustrelil in živo sežgal komunist Cindrič iz Babnega polja.

            Dalje so bili ubiti: Tomc Franc in Tomc Janez iz Podloža, Stanko Koderc iz Vrha, Jaka Petar s Štajerskega, Palčič Janez z Vrhnike, star 68 let, Mlakar Marija iz Pudoba, stara 40 let, in Žnidaršič Ivo iz Pudaba, ki se je prejšnje leto rešil smrti s potajitvijo. Vsi ti so bili ustreljeni med Starim trgom in Blokami.

            Dne 15. septembra je bil aretiran Allmayer Ivan iz Šmarate in oktobra ustreljen na Mačkovcu.

            Matevža Hribarja iz Blaške Police so najprej izpustili iz ječe, na poti domov pa so ga komunisti ubili in zavlekli mrtvega v gozd.

Na Mokrcu so bili nato oktobra meseca ustreljeni sledeči:

Kraševec Franc, Feliks in Stanko, bratje iz Dan oziroma iz Škrilj. Od te družine so komunisti pobili v enem mesecu 5 fantov! Nadalje so bili tam ubiti: Komaj 16-letni Ravšelj Stanko iz Nadleska, Kraševec Franc iz Kozarišč, Šumrada Jože iz Kozarišč, Pirc Franc iz Pudaba, Mlakar Anton iz Viševka, Prevec Vikto iz Viševka, Avsec Anton iz Viševka in Mlakar Valentin iz Mokrca.

            Nekatere so komunisti nasilno mobilizirali v svojo vojsko, pa so jih nato ustrelili; ker se jim niso zdeli zanesljivi. Tako so bili ubiti: Srpan Vinko iz Nadleska, Baraga Alojzij iz Viševka, Palčič Franc in Jože z Vrha.«

            Škerben Stanka iz Gornjega Jezera so mobilizirali in se je moral z njimi boriti proti Nemcem pri Borovnici. Med tem časom so

 

020

 

se vršile nekake volitve delegatov. Komunisti so postavili svojega kandidata, fantje pa so kljub komunističnemu predlogu izvolili kot »delegata« Stanka Škerbca. Na fronto pride patrola in ga odvede s seboj. Rekli so, da bo šel z njimi v neko šolo, da se bo kot »delegat« prešolal. Toda zaprli so ga v Ribnici in ga 22. oktobra 1943 umorili v Jelendolu v samotnem gazdu skupaj med onimi 119, katerih grob so leto dni kasneje odkopali.

            V Ložu je živela vdova Rožanc, ki je imela dva odlična sina, dijaka. Beno Rožanc je študiral na konzervatoriju, njegov brat pa je med okupacijo prejel službo občinskega tajnika v Velikih Laščah. Oba sta se pred komunisti umaknila z drugimi begunci vred v grad Turjak, tu so ju komunisti ujeli in dne 21. septembra pobili v gozdiču nad železniška postajo v Ortneku.

            Zelo popoln seznam imen od komunistov pomorjenih ljudi v župniji Stari trg pri Ložu je objavljen v II. zvezku »Krivde rdeče fronte« (gl. strani 158-163).

 

 

NEZNANE ŽRTVE

            Ob polomu Italije v pričetku septembra 1943 je nastala povsod velika zmešnjava. Nemški oddelki so zasedali železnice in pota proti Italiji in v Italiji sami. Tisoči in tisoči nesrečnih slovenskih internirancev v italijanskih taboriščih so bili ali izpuščeni ali pa so sami udrli iz taborišč. Po vseh cestah v Italijo so se vlekli posamezniki ali cele grupe sestradanih, napol mrtvih okostnjakov proti domu. Mnogi so opešali na poti in ostali pri kaki dobri družini, drugi pa so žalostno poginili. Nemci so lovili te begunce, jih streljali kot partizane, druge so polovili in jih vrnili nazaj v taborišča. Od tam so jih odvedli v Nemčijo v svoja taborišča ali na prisilna delo, kjer jih je zopet polno pomrlo.

            Internirance, ki so se znali izmakniti Nemcem in so prišli na slovensko ozemlje, pa je tu čakala nova nevarnost in mnoge smrt. Zajeli so jih komunistični partizani, ki so te sestradane reveže takoj mobilizirali in jih vrgli v borbo proti nemški vojski.

Naj navedem v pojasnilo prizor, ki mi ga je osebno pravil očividec!

            Okrog Rakeka in v gozdovih nad Planino so bili boji med Nemci in partizani, ki sa vrgli v te boje take sestradane reveže in nasilno mobilizirane. Mnogi še nikdar niso imeli puške v rokah. Ko se je oglasila nemška artilerija in so zapele smrtno pesem nemške strojnice, se je ta vojska razpršila in bežala na vse strani.

 

021

 

            Tako so bežali tudi trije iz Loške doline. Na poti iz italijanskega taborišča so jih zajeli partizani in vse sestradane mobilizirali in jih poslali namesto domov na fronto. Ko se je pred Nemci vse razpršilo, so bežali tudi ti trije in seveda naravnost proti domu. Že dve leti so bili zdoma, od lakote zdelani so bili podobni okostnjakom. Jasno, da je njih srce hrepenelo po domu, po miru in počitku. Na poti pa jih zajame komunistični krvnik M. iz Unca.

            Pri Begunjah je na njivi oral kmet, ki mi je to pravil. Naenkrat ga opozori njegov sinček, ki mu je gonil vole pri plugu: »Ata, poglej, poglej!« Ob plotu je gnal komunistični krvnik one tri žrtve. Bili so shujšani, sama kost in koža, komaj so se mogli vleči naprej. Ni se moglo vedeti, ali so to mladi fantje ali že kaki možje, ker so bili tako zmučeni. Tiho so šli mimo in za njimi krvnik s puško.

            »Tiho bodi!« je rekel kmet svojemu sinčku in oral naprej, kakor da ničesar ne vidi. Čez nekaj časa se začuje za njivami nekaj strelov in vse je utihnilo. Zopet čez nekaj časa pa steče fantek z njive tja pogledat, pa priteče kmalu nazaj ves bled in prepaden.

»Oče, vsi leže mrtvi zadaj za plotom, vsi imajo prestreljene glave!«

            Kako so ti možje hrepeneli po domu! Peš so prepotovali Italijo, da bi po tolikem trpljenju zopet videli dom in domače, da bi se zopet enkrat najedli, odpočili od strašnih muk. Toda namesto domov so prišli v roke komunističnim rabljem brez vesti in brez srca!

            Doma je hodila mati gledat na prag, kdaj se bo vrnil sin iz internacije, otročiči so morda doma vsak trenutek izpraševali mamico, kdaj se vrne ata . . . ! Toda sin se ni več vrml očka niso otročiči nikdar več videli! Tam v Begunjah so ga hokopali. tako blizu doma!

            Takih žalostnih zgodb je vse polno iz starotrške občine.

 

 

SLOVENSKO DOMOBRANSTVO

            Po zlomu Italije in po zasedbi Ljubljanske pokrajine po Nemcih je osnoval general Rupmik slovensko domobranstvo v skladu z mednarodnimi zakoni kot nekako policijsko oboroženo silo, da skrbi za red v deželi, da narodu varuje življenje in premoženje. pred komunističnimi nasilniki.

            Nemci so zasedli le Ljubljano ter vse ceste in železniške proge, posebno one, ki so vodile v Italijo. Vse drugo pa je bilo prepuščeno mili volji komunistom, ki so izvrševali strahovit teror. V Ljubljano in okolico je tiste dni pribežalo okrog 10.000 oseb, da si rešijo golo življenje.

 

022

 

            To je strahotno žalostno dejstvo, da so morali pošteni Slovenci iskati zaščite in zavetja pri svojih sovražnikih pred svojimi lastnimi brati, podivjanimi komunističnimi morilci!

            Tudi iz starotrške občine je moralo bežati dosti ljudi in tudi cele družine, deloma v Ljubljano, deloma na Rakek, deloma v Logatec. Po vseh teh krajih, kjer so bile nemške postojanke in kasneje domobranske je bilo polno beguncev. Stanovali so v podstrešnih sobah, v hlevih in barakah, mnogi niso imeli ne primerne obleke ne denarja in ne hrane!

            Kar je pa še ostalo mladih mož in fantov, proti komunistov, so jih komunisti sicer po razsulu Italije mobilizirali; a razume se, da so ti nasilno mobilizirani izrabili prvo priliko, da so zbežali. Nekateri so pa že prej zbežali pred komunisti in se tako rešili pred mobilizacijo. Vsi ti so sedaj vstopili v slovensko domobranstvo.

Večina teh je bila prideljena tako zvanemu notranjskemu bataljonu, ki je kasneje dobil ime po svojem komandantu Vuletu Rupniku Rupnikov bataljon. V tem bataljonu je bilo kakih 40 do 50 starotrških fantov.

            Rupnikov bataljon je bila disciplinirana in hrabra domobranska skupina. Boriti se je moral proti mnogo številnejšemu sovražniku, ki je bil dobil od Italijanov mnogo odličnega orožja, toda hrabri domobranci so v hudih bojih počistili skoro vso Notranjsko od komunističnih tolp. Ponovno je morala komunistična tolpa bežati iz Loške doline v širne gozdove.

            Ker pa so bile domobranske sile prešibke niso mogle postaviti v Loški dolini kake stalne posadke. Ko je Rupnikov bataljon odšel preganjat komunistične oddelke drugam, pa so ti zopet prišli iz gozdov.

 

KRVOPRELITJE V PODCERKVI

            Dne 31. decembra 1944 je prodrla domobranska patrulja od Sv. Ane v Loško dolino. Na svojem pohodu je prišla tudi v Podcerkev, kjer je zalotila v spodnjem koncu vasi v domači hiši splošno znanega partizanskega poročnika in dva njegova tovariša. Vnela se je borba za življenje in smrt in v tej borbi so bili ustreljeni vsi trije komunisti.

            Po boju se je domobranska patrulja umaknila zopet iz doline pri Sv. Ani.

            Komunisti so bili divji, ker so izgubili nekaj svojih najbolj zagrizenih tovarišev. V soboto nato so sklicali v Podcerkvi sestanek

 

023

 

vseh svojih vaških zaščitnikov, komunističnih zaupnikov, kjer so sklenili na pritisk nekega komunista iz Rakeka, da se načrtno maščujejo.

            Toda nastalo je vprašanje, nad kom naj se maščujejo? V celi vasi ni bilo nobenega fanta več v protikomunističnih družinah, ki bi ga mogli ubiti kot talca. Zato so sklenili, da pobijejo nekaj ženskih talcev. Pa tudi med vsemi ženskami v vasi niso mogli dobiti nobene, kateri bi mogli količkaj očitati. Toda rdeča zver je bila žejna krvi in je hotela na vsak način moriti. Izbrali so štiri nedolžna dekleta, da jih ubijejo.

            Nihče drugi v vasi ni slutil, kaj se pripravlja!

            Drugi dan je bila nedelja, prva nedelja v mesecu. Izbrane dekliške žrtve so šle k šesti sv. maši in k sv. obhajilu. Niso slutile, da prejemajo sv. popotnico! Po maši so čakali zunaj pred cerkvijo komunistični morilci na svoje žrtve in izmed mladih deklet izbrali Anico Strle (Stancarjevo iz Podcerkve), Nanutovo in še eno iz Podcerkve, četrto pa iz Nadleska. Vse so bile sovrstnice, komaj 18 let stara odlična, nedolžna dekleta!

            Pred cerkvijo so jih zvezali in jih nato gnali kot zločinke proti Podcerkvi. Vled potjo so jih suvali, brcali, pretepali in sramotili z najgršimi psovkami.

            Ko je podivjana komunistična drhal med preklinjevanjem in zmerjanjem prignala te štiri dekliške žrtve v Podcerkev, so tam sklicali miting sredi vasi. Z bajoneti so nagnali tja vse vaško prebivalstvo. Komunistični govornik je vsa štiri dekleta označil kot »izdajalke«, ki ne zaslužijo drugega kot smrt.

            Po končanem govoru so postavili vse pred bivšo Urhovo hišo ob zid. Iz okna nasprotne hiše je zaregljala strojna puška in neusmiljeno pokosila vse štiri nedolžne deklice.

            Vsa vas je zajokala! Glasni jok se je čul daleč okrog v sosednje vasi.

            Stari očetje, presunjene matere in objokane sestrice so dvignili mrtva dekliška trupla in jih položili v domačih hišah na mrtvaški oder. Od blizu in daleč so prihajali ljudje kropit in molit ter objokovat ta kruto pomorjeni dekliški cvet. Pri skupnem pogrebu se je nabralo ogromno ljudstva, ki je s tem dalo duška svojemu ogorčenju nad zverinskim pokoIom. Pesnitev »Črna maša" pravilno popisuje:

»Pala so dekleta: naših rožnih grmičev pojoči slavci,

pesem je lila iz oken kot nagelj nad vasovavci:

grla so jim pregriznile ujede - gaščavci!«

 

024

 

            Kakor kragulji nedolžne ptičke so krvoločni komunisti pomorili ta nedolžna dekleta, ki so bila med najboljšimi v župniji, nato so pa s Kajnovim znamenjem na čelu odbežali v gozdove!

 

NEBO ŽARI IN JOKA

            Slovenski narod je zaupal svojim zaveznikom, a je bil bridka prevaran v tem zaupanju. Izročen in prepuščen je bil v roke krvoločnemu komunizmu v Jalti in Teheranu. Nadaljnji odpor proti komunizmu ni bil več mogoč in nadaljnje prelivanje krvi ni imelo nobenega smisla več.

            Prišel je čas, ko so se morali proti komunistični Slovenci umakniti pred komunističnim terorjem v varstvo Angloamerikancev. Naš umik so krili slovenski domobranci.

            Februarja ali marca je držal Rupnikov bataljon postajanke na gričih na zapadnem robu Loške doline. Od Čabra sem je prihrumela cela partizanska vojska, bilo jih je več »brigad« s topovi in 8 tanki. Rupnikov bataljon je bil brez artilerije in brez protitankovskih topov in seveda brez tankov, a je kljub temu zapodil vso to številno komunistično vojsko nazaj, od koder je prišla. Komunistične brigade so nato šle pod Snežnikom mimo Mašuna proti Ilirski Bistrici. Tam je bilo okrog 15.000 srbskih četnikov, dobro oboroženih, ki so imeli tudi protitankovske topove. Imeli so nalog braniti komunističnim tolpam vdor v dolino Pivke in na Št. Peter. Ko pa so se komunisti približali, se je ta skupina srbskih četnikov umaknila proti Gorici in v Italijo. Tako je bila sedaj komunistični vojski odprta pot v hrbet Rupnikovemu bataljonu, ki se je zato moral umakniti proti Cerknici, Vrhniki in Ljubljani, da je tako ščitil umik slovenskih beguncev iz domovine.

            Zadnjo lavoriko si je ta bataljon pridobil pri Borovljah na Koroškem. Komunistične tolpe so nas slovenske begunce obkolile od vseh strani. Zaprle so za nami cesto in dolino proti Tržiču ter nam streljale v hrbet. Na koroški strani so nam zasedli pot pri Borovljah. Okrog 2500 komunističnih partizanov je zaprlo izhod iz Karavank. Vsa cesta od Ljubelja do Borovelj je bila natrpano polna, pa nihče ni mogel naprej. Tu je prikorakal Rupnikov bataljon. Tiho so šli naši fantje ob cesti eden za drugim proti Borovljam. Zvečer so na tihem zasedli postojanke. Zjutraj pa je kot na en udarec zagrmelo, zapele so strojnice in puške, nato je zagrmel domobranski juriš in v 20 minutah je bil trikrat močnejši sovražnik razbit in prepoden, ko je pustil na mestu 70 mrličev, medtem ko od domobrancev ni nihče padel.

 

025

 

            Tuji oficirji, ki so z daljnogledi opazovali izvedbo tega napada so rekli, da še niso videli tako sijajno izvedenega napada, kot so ga napravili naši fantje.

            In prišli so v Vetrinje! Vetrinje!

Tabor brezdomnega človeka! Sramoten žig v čelo Evropi! Angleži so izdali naše fante Titu!

Tudi Rupnikov bataljon se je odpeljal v angleških avtomobilih. Fantje so mislili, da se peljemo v Italijo, pa so jih naenkrat obkolili Titovi vojaki, katerim so jih izročili Angleži.

Z domobranci se je vozilo tudi nekaj civilistov, ki so bili tudi prepričani, da se peljejo v Italijo. Tako je prišlo v roke komunistov kakih 50 oseb iz starotrške občine. Skoro vsi so bili strahotno mučeni in poklani, domov je prišlo le nekaj mladih fantičev, ki so jih komunisti izpustili vse sestradane kot same okostnjake.

V Teharjih in v Kočevju so komunisti pomorili cvet naše moške mladine!

            Najprej so jih izstradali do onemoglosti - opljuvali, pretepali, da so se lomile kosti - zvezali z žico in jih gnali v smrt . . .

Neka gospa iz starotrške doline je iz domovine pribežala za nami leta I946. Ta mi je pravila sledeče:

            »Ko so pobijali naše fante domobrance in one civiliste, ki so jih vrnili Angleži, ljudje niso vedeli, kaj se s temi godi. Takrat ha se je zgodilo v Laški doli.ni nekaj čudnega. Ljudje so bili zunaj na polju, naenkrat so pričeli strme opazovati pri belem dnevu krvav sij nad Racno goro proti kočevski strani. Nato pa se je začul visoko v zraku silen jok in pretresljivo zdihovanje, ki je prihajalo od Knežje njive, ob Racni gori, proti Kozariščam in nato proti Cerkniškemu jezeru. Vse ljudi na polju je obšla groza.«

            Kaj je na tem, ne vem in ne morem soditi!

            Na vsak način pa je ta krvavi sij in jok na nebu nad Loško dolino znak vsega gorja, ki ga je pretrpela naša župnija zaradi komunistične revolucije.

            Že leta 1941 je sestavila Osvobodilna fronta za starotrško občino seznam oseb, ki morajo biti pobite. Na tej listi z likvidacija je bilo 500 oseb!

            Na nekem mitingu v Starem trgu je po vojni govoril Matevž Hace, da je bilo v Loški dolini določenih za likvidacijo več oseb, kot so jih v resnici pobili. Obžaloval je, da niso vseh, ki so bili za to določeni, pobili in da niso tako bolj počistili Loške doline . . .

 

026

 

            Dejansko je izgubilo iz starotške občine nad 600 oseb svoje življenje po krivdi komunizma. Deloma so jih pomorili komunisti, deloma Italijani po krivdi komunistov, kakih 80 jih je po- mrlo v internaciji tudi po krivdi komunistov, nekaj jih je padlo v borbah z vaško stražo ali domobranci, tudi po krivdi komunizma, ki je povzročil bratomorno državljansko vojno. Torej ena devetina celotnega prebivalstva je poginila v teh strahotnih dneh! In to so bili večinoma mladi ljudje!

           

»Kot da stojimo na Gori mrtvaških lobanj!

Kot da se Sodni dan je približal . . .

Sovrag nam v tem mrku je Slovenijo križal ...«

(Iz »Črne maše«)

 

Tudi druga škoda, povzročena naravnost ali posredno po komunistih v Loški dolini, je strahotna.

            Od 1125 hiš v občini jih je zaradi komunistične revolucije pogorelo do tal 274, torej ena četrtina! Od 3000 drugih poslopij jih je bilo uničenih 670, dalje dve žagi, dva mlina in ena cerkev.

            Lož, Babno polje, Babna polica, Dolenje in Gorenje Poljane so skoro popolnoma požgane, Vrhnika do polovice, skoro v vsaki vasi v dolini pa je požganih vsaj nekaj hiš.

            Koliko hiš so komunisti izropali, koliko živine odvedli, koliko napravili drugačne škode, se sploh ne more popisati in izračunati!

Da se vidi jasno slika uničenja v Loški dolini naj navedemo le to statistiko: Loška dolina je imela pred pričetkom druge svetovne vojne oz. pred pričetkom komunističnih izgredov 4000 glav goveje živine, sredi leta 1944 pa ni bilo niti en tisoč glav govedi več v dolini.. Prej je bilo tam 300 konj, ob koncu leta 1944 jih ni bilo v vsej občini niti 10! Prašičereja je prej tam lepo cvetela, vsled komunističnih ropov je skoro popolnoma propadla. Trgovine so bile vse izropane, protikomunističnim družinam so komunisti izropali obleko, perilo, živino. seno, živila, celo plenice izhod dojenčkov!

            Leta 1941 je imela dolina nad 2000 dela sposobnih mož, koncem leta 1944 jih je bilo doma kvečjemu še 50!

            Iz Loške doline je odšlo med komunistične tolpe prostovoljno kakih 200 oseb! Mala skupina komunistov je povzročila celo reko prelite krvi, strahotno gorje, nepopisno revščino, lakoto in beračijo! Iz te lepe doline je ustvaril rdeči zmaj res dolino solz in gorja!

 

027

 

 

Velike Lašče

v znamenju srpa in kladiva

 

DOMOVINA LEVSTIKA IN TRUBARJA

            Če se pelješ iz Ljubljane proti Kočevju, se voziš najprej po tako zvani Dolenjski cesti, ob robu Ljubljanskega barja do Škofljice. Tu se odcepi cesta proti Turjaku in dalje proti Ribnici in Kočevju. Nekaj časa še vodi po ljubljanski ravnini, nato pa se prične vzpenjati vedno više in više. Kmalu se ti odpre krasen pogled nazaj proti severozapadu na ljubljansko ravnina, Ljubljano in na visoke Karavanke in Julijske Alpe. Proti vzhodu zagledaš 1106 metrov visoki Krim, nekoliko bolj proti jugu 1058 m visoki hrib Mokerc, nekolika bliže 833 m visok Kurešček, pod katerim leže znane vasi Golo, Visoko in Zapotak. Vse okrog ogromni gozdovi in pašniki, med Krimom in Mokrcem pa v globoki dolini, tečeta potoka Iška in Želimljica, ki se izlivata v Ljubljanico.

            Po nekaj ovinkih na vrhu planote zagledaš na desni strani ceste ogromno zidovje gradu Turjak. Tu so stanovali znameniti Turjaški grofje, ki so bili strah in trepet Turkom. Še bolj pa kot iz zgodovine turških bojev je postal ta grad zanimiv zaradi tragičnih bojev, ki so se tu bili v septembru leta 1943 med komunisti in vaškimi stražami. Takrat je izgubilo življenje na stotine slovenskih fantov in mož, pa tudi Turjaški grad je postal razvalina. Po širnih gozdovih okrog Turjaka, Kureščka in Mokrca je polno slovenskih grobov!

            Ko se peljemo od Turjaka naprej po državni cesti, pridemo v dolino Raščice, kraškega potoka, ki panikuje v Ponikvah. Ob cesti in tem potoku leži tudi vas Rašica; kjer je bil rojen Primož Trubar.

            Z avtomobilom smo v nekaj minutah že sredi trga Velike Lašče, ki leži na prijaznem holmu sredi kraške kotline, obrobljene z nizkimi griči, ki jih pokrivajo bukovi in smrekovi gozdovi. Skozi trg vodi državna cesta dalje proti Ribnici, tu se tudi odcepi cesta na Bloke in dalje na Lož in Rakek.

 

028

 

Župnija Velike Lašče šteje nekako 3.000 duš, občina pa je imela l. 1937. 6.056 prebivalcev. V trgu je zelo lepa župna cerkev sezidana deloma v renesančnem, deloma v romanskem slogu, z dvema zvonikoma, pred cerkvijo je lep trg s spomenikom slovenskemu pisatelju Levstiku, ki je bil tam doma.

            Tudi Velike Lašče in njih okolica so doživele vso strahoto komunistične revolucije.

            V Združenih državah živi mnogo prič strahotnih dogodkov, ki so se odigravali med tujo okupacijo in v teku komunistične revolucije. Eden izmed teh mi je vse to popisal. Žal, zaradi tehtnih razlogov ne morem in ne smem povedati njegovega imena, je pa pripravljen o vsem tem pričati pred vsakim sodiščem.

 

Takole piše:

         INFILTRACIJA IN ČISTKA

            V Velikih Laščah je bilo versko in prosvetno delo zelo razgibano kakor po skoro vseh župnijah ljubljanske škofije. Katoliško prosvetno društvo je imelo lep društven dom, kjer se je zbiral cvet katoliške mladine, ki je tam prejemala izobrazbo, krščansko vzgojo in razvedrilo.

            Najboljši dokaz za važnost teh prosvetnih društev v naši domovini je pač v tem, da so bila vsem ki niso mislili slovensko in katoliško, trn v peti. Kdor je hotel osvojiti slovensko mladino, je moral najprej napasti to trdnjavo. Zato je diktatura kralja Aleksandra razpustila vsa katoliška prosvetna društva. Pa kraljevem umoru so bila zopet dovoljena in so ponovno pričela živahno delovati.

            Med tem časom pa je pričel komunizem veliko in dobro organizirano propagando med mladino. Zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne so se komunisti skušali povsod vriniti v katoliška prosvetna društva, da bi jih »infiltrirali«, to se pravi, da bi jih okužili s svojimi nazori jih razkrojili in onemogočili njih delo. Dobro so vedeli, da je mladina, vzgojena v katoliških prosvetnih društvih, velika ovira izvedbi komunistične revolucije.

V Velikih Laščah je bilo vedno dosti dijakov v srednjih in visokih šolah, ki so si osnovali v prosvetnem društvu svoj lasten odsek: Ta dijaški odsek je bil nekaka duša, gibalo in usmerjevalec vsega društvenega delovanja. Ti študentje so bili vsi iz dobrih, krščanskih družin. Nekateri izmed teh so v Ljubljani zašli v komunistične mreže, v komunistične tajne krožke, kjer so postali komunisti. Tako n.pr. Jože Brodnik, visokošolec na ljubljanski, tehniki njegova sestra, učiteljica Francka Brodnik in Jože Brejc, visokošolec, ki pa je bil pristaš tako zvanega krščansko-socialističnega gibanja, ki je šlo po stopinjah komunistov.

 

029

 

Katoliško misleči študentje so kmalu spoznali, da se vrivajo volkovi v ovčjih kožah v prosvetno društvo. Tudi po župniji se je pričelo šušljanje, da so se v društvo vrinili komunisti. Med katoliškimi dijaki in domačimi fanti se je pojavila zahteva, da je treba prosvetno društvo očistiti te navlake.

Dva dni pred Božičem leta 1940 je bil občni zbor društva. Povabljeni so bili tudi komunizma osmuljeni študentje. Ker pa so zvedeli, da se bo obravnavala na občnem zboru njih zadeva, ni bilo nobenega izmed njih na občni zbor, ki je seveda vse komuniste izključil iz društva. Izključeni pa niso hoteli ostati brez strehe. Takoj so jo šli iskat h »kraljevemu Sokolu", kjer so jih sprejeli z odprtimi rokami, da si je bilo vsem znano, da so izključeni iz prosvetnega društva zaradi komunizma. Takrat še ni bilo tako znano, da so se komunisti že prej vrinili v Sokola! Čez dobro leto pa je to postalo jasno vsem, ker so odšli skoro vsi Sokoli s komunisti!

            Prebrisano vlogo pa je igral krščanski socialist Jože Brejc. Nekateri člani katoliškega prosvetnega društva so smatrali, da bi bilo treba tudi njega izključiti, čeprav še ni bil pravi komunist. Ta dijak je prišel na občni zbor, odobraval izključitev komunistov in je na zunaj kazal, da jih obsoja, dejansko pa je bil v srcu z njimi in je ostal v društvu le zaradi tega, da bi mogel kontrolirati društveno delo.

            Spomladi leta 1942 so vsi ti pokazali pravo barvo. Vsi so šli v gozdove med komunistične tolpe, tudi krščanski socialisti. Vseh je bilo šest, od teh so trije pustili svoje mlado življenje v gozdu.

            Ko je odšel Jože Brodnik med komunistične partizane, je postal tam politični komisar nekega bataljona, kar je znamenje, da je bil popoln komunist. V poletju 1944. je nekoč domobransko topništvo obstreljevalo neki komunistični bataljon na pohodu. Čez nekaj dni se je zvedelo, da je bilo pri tej priliki ubitih deset partiranov in med njimi tudi politični komisar Jože Brodnik. Najbrž bo to res, ker se ob zmagoslavnem prihodu komunistov prihodnjo spomlad ni vrnil!

            Njegova sestra Francka je bila nastavljena po posredovanju katoliških krogov v šoli v Velikih Laščah! Med okupacijo se je pa kmalu pokazalo, da je komunistka. Ko so spomladi 1942. odšle njene druge tovarišice v gozdove med komunistične tolpe, Francka ni mogla z njimi. Konec majnika istega leta se je namreč nekoč z vlakom peljala v Ljubljano, najbrž kakemu sestanku, vlak pa je zavozil na mino, ki so jo nastavili njeni tovariši, komunisti. Mina pa; ki nič ne izbira in ne pozna kakih somišljenikov, je zlobno

 

030

 

eksplodirala ravno pod onim vozom, kjer se je peljala Francka. Poškodovalo ji je nogo v stopalu tako hudo, da ni mogla več vredu hoditi. No, zato je pa doma zvesto podpirala one, ki so se borili na »fronti« v gošči. V pozni jeseni 1943 so jo odvedli Nemci v neko taborišče, od koder se je l. 1945 vrnila domov, za zasluge pa jo je poslal režim v Albanijo, v Tirano, kjer je postala - vseučiliška profesorica. Najbrž so jo kominformovci ob izbruhu spora s Titom izgnali iz Albanije.

            Krščanski socialist  Jože Brejc pa danes najbrž preklinja svojo neumno pamet, da je zašel med komuniste. Leta 1948 je prejel komunistično plačilo na ta način, da so ga obsodili na 7 let ječe. . .

 

 

IZDAJALCI IN »IZDAJALCI«

            Velike Lašče so prišle l. 1941 pod zasedbo Italijanov. Povsod pa se je čutila neka tajna propaganda za Nemce, za Hitlerja! Komunisti so po vsej deželi verno sledili svojemu voditelju Stalinu, ki je bil tedaj še zaveznik Hitlerja in nacistične Nemčije in je z nemškimi nasilniki skupaj napadel Poljsko. Neki gostilničar, ki je pozneje veljal za enega izmed najbolj zaupnih komunističnih sodelavcev v župniji, se je ob polomu Jugoslavije izrazil: »Nazadnje je vseeno, kdo pride k nam, Nemci ali Rusi, saj sta Hitler in Stalin prijatelja.«

            Kmalu je Postalo znano, da so vidni komunisti na Gorenjskem in na štajerskem povsod pozdravljali naciste, zanje agitirali, nosili na rokavih celo Hitlerjev znak, kljukasti križ, denuncirali narodno in katoliško misleče Gestapu in so ponekod vodili celo gstapovske patrulje, ko so te aretirale zavedne Slovence.

            Slovenskim komunistom je poleg zavezništva med Hitlerjem in Stalinom zelo ugajalo tudi dejstvo, da so nemški nacisti tako strahotno pričeli preganjati katoliško duhovščino in katoliško misleče na Gorenjskem in Štajerskem. V sovraštvu do katoliške Cerkve so si namreč komunisti in nacisti enaki bratje.

            Junija 1945 so komunisti ubili Ivana Hrovata, ki je bil župnik na Bučki, ko so jo zasedli Nemci. Ta je Pripovedoval, da so na Bučki krajevni komunisti njega očrnili pri Gestapu, da moral bežati iz župnije.

            Leta 1944 mi je pravil neki jugoslovanski orožnik, ki so ga nemške oblasti po razsulu Jugoslavije sprejele v službo kot nekakega pomožnega orožnika, kaj je sam doživel na Štajerskem. V tistem kraju, kjer je služboval, so nacisti najprej postavili nekega komunista za župana. Z vstopom nacistov v vojno z boljševiki pa so pričele nemške oblasti nadzirati komuniste. Po nalogu nemške

 

031

policije je moral župan sestaviti listo vseh komunistov v občini. In kaj je naredil tisti župan, skrit komunist? Hladnokrvno je izročil Nemcem listo s 25 imeni najboljših mož v občini in največjih proti komunistov in jih označil kot komuniste. Nekaj dni nato so bili vsi ti zaprti od nemške policije. Vse ljudstvo se je zgražalo nad tem. Končno je prišlo na uho tudi Nemcem, da najbrž tu ne bo nekaj v redu. Poklicali so tega jugoslovanskega orožnika, mu pokazali listo »komunistov«, ki jo je sestavil župan. Ta je sedaj pojasnil nemškim orožnikom, da so na tej listi sami antikomunisti.

            Tako umazano vlago so igrali komunisti po vsej Sloveniji!

Od narodnega vodstva, mislim, da od bana dr. Natlačena, je prišlo že ob pričetku okupacije na vse prebivalstvo tajno navodilo, naj nima nihče kakih stikov s fašisti in okupatorjem. Ljudstvo se je v splošnem držalo teh navodil, naši ljudje so se obnašali nasproti Italijanom hladno; sicer pa je znano, da naš narod ni imel še nikdar kakih simpatij do Italijanov.

            Izjemo v tem oziru so delali le komunisti in kake prismojene ženske, katerim je ugajalo laskanje italijanskih kavalirjev. Takih pojavov, da so okupatorjevi vojaki iskali stika z lahkovernim in moralno šibkim ženskim svetom, pa imamo dosti v zgodovini vseh narodov in vseh vojska!

            Komunisti in njih sopotniki pa so ob vsaki priliki iskali ožjih stikov z italijanskimi oficirji in vojaki, vabili so jih v svojo družbo, v družine, na ženitnine, na plese in zabavo. To vse je trajalo do nenadnega izbruha vojne med Rusijo in Nemčijo junija 1941. Kres je prinesel jasnost, komunistično revolucijo in državljansko vojno.

            Za časa državljanske vojne in tudi kasneje do danes so komunisti najraje blatili svoje nasprotnike kot »izdajalce«, »belogardiste« in »fašiste«. Ta komunistična taktika je imela dvojen namen: odvrniti pri ljudeh pozornost od njih lastnih zločinov in te nekako opravičiti. "Izdajalec je bil, zato je zaslužil smrt,« so navadno trosili komunistični propagandisti po deželi vselej, kadar so koga umorili. Na drugi strani je pa imela ta propaganda namen onemogočiti svojim nasprotnikom delo med narodom, ki je bil po ogromni večini proti okupatorju.

            Vsak okupator skuša najti med prebivalstvam na zasedenem ozemlju kake moralno manj vredne ljudi, ki mu služijo kot zaupniki in ovaduhi; nekateri iz golega koristoljubja, drugi pa iz osebnega sovraštva ovajajo svoje sorojake.

            Tudi med slovenskim narodom so se našli taki ljudje, ki so služili tujemu okupatorju kot špijoni in ovaduhi, toda ti so bili po

 

032

 

veliki večini v komunističnem taboru! Imamo polno dokazov v rokah, da so komunisti s svojim ovajanjem pri okupatorju odstranjevali svoje nasprotnike!

            V velikolaški občini so bili štirje zaupniki Italijanov, izmed teh so bili trije komunisti ali vsaj njih somišljeniki.

Prvi, še najmanj nevaren, je bil neki Lenič, bivši jugoslovanski orožnik. Ta maš je služboval kot orožnik v Vojvodini, ki so jo ob razsulu Jugoslavije zasedli Madžari in seveda Leniču odpovedali službo. Prišel je z družino v Velike Lašče in se stavil na razpolago italijanskim karabinjerjem. Mož je bil brez službe in se je skušal na ta način preživljati. Bil je čez mero uslužen Italijanom. Komunist ni bil, praktičen katoličan pa tudi ne, da si je bil iz dobre krščanske družine. Tudi Italijanom ni dosti koristil, ljudem  tudi ne škodil. Še največ škode je napravil svojemu bratu, odličnemu možu, očetu sedmih otrok, ki so ga komunisti umorili v župniji Rob. Njega samega pa je v zimi 1941-42 v večernem mraku v ozki ljubljanski ulici smrtno zabodel neki komunist.

            Drugi je bil Vilko Nanut, učitelj v Dvorski vasi. Ta mož je pribežal v Jugoslavijo iz Primorske okrog leta 1925.

            Ko je propadla Jugoslavija in so prihajali Italijani v deželo, je bil ves prepaden. Bal se je, da ga bodo Italijani preganjali. Toda on ni bil eden tistih, ki hitro izgube prisotnost duha. Dobro je poznal Italijane in je dabro vedel, kaj mu je treba storiti, da si pridobi njih zaupanje in naklonjenost.

            Ob razsulu jugoslovanske vojske je ostalo na podstrešju tamkajšnje šole v dveh velikih zabojih precej novih vojaških čevljev. Kako bi bili tisti čevlji prav prišli domačim možem in fantom! Toda učitelj Nanut jih ni namenil domačinom, pač pa Italijanom kot nekak dar sprave. S tem, da jim je izročil ta zaklad, se je seveda Nanut prikupil Savojcem, ki se sicer niso prav nič brigali za njegovo preteklost. Mož je gladko govoril italijanski jezik, da so ga Italijani smatrali za svojega človeka in ga postavili za svojega zaupnika.

            V zimi 1941-42 so se komunisti pridno pripravljali na revolucijo in upor proti okupatorju. Ljudstvo je s skrbjo zasledovalo vse te priprave, toda nihče si ni upal reči ničesar, ker je bila vsaka komunistom neprijazna beseda že smrtno nevarna. Toda učitelj Nanut je dobro vedel, kdo bi bil v Dvorski vasi nevaren komunističnim podvigom!

            Neko soboto v začetku marca so italijanski karabinjerji aretirali in takoj odvedli v Italijo Praznikovega fanta, po domače Močnikova iz Dvorske vasi. Reveža sta v italijanskem koncentracij skem taborišču hirala in umirala

 

033

 

od lakote celih 15 mesecev. Italijani so ju zaprli kot komunista in ju odvedli v internacijo, da si sta bila najbolj odločna proti komunista v celi vasi. V Dvorski vasi je bilo kar precej komunistov in njih somišljenikov, pa se nobenemu ni niti las skrivil.

            Da ju je ovadil kak komunist, je bilo vsem ljudem jasno. Nekateri so pričeli sumiti, da je ta grd zločin zagrešil učitelj Nanut. ki je imel dobre zveze z Italijani.

            Sredi junija 1942 so komunistični partizani zasedli Dvorsko vas, kjer so imeli precej pristašev. Tu so ustanovili eno izmed svojih »republik«.

            Italijani so pričakovali; da bo postalo njihovemu prijatelju in zaupniku Nanutu v tej »svobodni komunistični republiki« prevroče in da bo pribežal v Velike Lašče v njihovo varstvo. Toda Nanut se je v komunistični republiki kar dobro počutil.

            Po dveh tednih, koncem junija, pa so Italijani z dvema bombama iz zraka uničili mlado republiko Dvorsko vas. Med obstreljevanjem vasi s topovi iz Velikih Lašč so nesrečni prebivalci reševali svoje imetje iz goreče vasi in se razkropili po vsej okolici. Nekaj malega jih je odšlo tudi v gozd k partizanom.

            Italijani so zdaj pričakovali, da bo učitelj Nanut končno le zapustil nevarno ozemlje in se zatekel k nji:m v varstvo s svojo družino v Velike Lašče. Toda Nanuta ni bilo. Na svoje veliko razočaranje pa so čez nekaj dni zvedeli, da je njih zaupnik šel k partizanom!

Italijani so bili besni, ko so spoznali, da jih je njih obveščevalec vlekel za nos. Maresciallo karabinjerjev - komandant italijanskih orožnikov - je kar pihal od jeze nad nezvestobo svojega zaupnika in je sedaj povedal, da je bil učitelj Vilko Nanut njegov zaupnik in da mu je ta ovadil Praznikove fante kot - komuniste!

            Po italijanski ofenzivi se je učitelj Nanut »spokorjeno« javil Italijanom kot partizanski dezerteri! V gozdu mu ni več dišalo, obupal je nad komunistično "zmago«. Italijanski komandant ga je takoj ukazal odvesti za pokopališče in ustreliti skupaj z nekim komunistom Pikolnikom iz Strmca nad Velikimi Laščami. Zadnji hip pa se je posrečilo pregovoriti komandanta, da je spremenil svojo obsodbo in je poslal Nanuta v internacijo. Po italijanski kapitulaciji se je zopet vrnil nazaj kot še bolj navdušen komunist. Zato- so ga nato internirali še tudi Nemci, pa se je tudi od tam srečno vrnil nazaj. Zdaj vzgaja komunistične pionirje nekje na Primorskem.

 

034

 

Tretji mož te vrste je bil Vilar iz Loža, ki se je priženil v Velike Lašče in tam postavil parno žago ter se pečal z lesno trgovino. Bil je »napreden« in Sokol. Kot lesni trgovec je govoril dobro italijansko in je tako navezal dobre stike z italijanskim vojaštvom.

            Ko pa se je leta 1941 pričelo pojavljati »osvobodilno« komunistično gibanje, se mu je Vilar s svojimi prijatelji pridružil. Začel je služiti obema gospodama: komunistom in Italijanom. Podnevi se je družil z Italijani, ponoči so pa ljudje nosili k njemu hrano in druge reči, da je nato vse to pošiljal komunistom v goščo.

            Ker se je Vilar bal, da mu pridejo končno Italijani na sled, jo je junija 1942 popihal v gozd k partizanom v strašno razočaranje Italijanov. V svoji jezi so mu Italijani nato požgali hišo in žago.

            Po italijanski ofenzivi v poletju 1942 se je poleg mnogo drugih partizanov tudi Vilarja polastila malodušje. Pa svoji res dobri ženi si je iz gozda zopet poiskal zveze z italijansko komando, da bi si omogočil povratek. Italijani so mu obljubili, da ga ne bodo ustrelili, pač pa le poslali v internacijo, toda le pod pogojem, če privede s seboj še 50 drugih skesanih partizanov. Vilar se je baje res nato dogovoril s 50 partizani, da se podajo Italijanom v Velikih Laščah, toda zadnji dan pred dezertacijo je vsa stvar prišla na uho komunistični komandi in komunistična krogla je naredila konec Vilarjevemu življenju nekje v vrbovju blizu Strug.

            Da je bil Vilar italijanski zaupnik, je gotova, če pa je izdajal, ni mogoče dokazati. Gotovo pa je »zasluga« nekega podobnega italijanskega zaupnika - simpatizerja komunistov -, da je lažnivo ovadil Italijanom kot komunista dva odlična moža, proti komunista Zabukovca iz Prhajevega. Oba so nato Italijani odvedli v internacijo, kjer je eden umrl od lakote, drugi pa se je po poldrugem letu vrnil domov k svoji mladi družinici duševno in telesno strt! To so storili komunistični izdajalci - lažni ovaduhi!

            Četrti mož, ki je nastopal kot italijanski ovaduh, je bil neki okrog 45 let stari Lesar iz ribniške okolice. Ta sploh ni skrival, da je v italijanski ovaduški službi. Toda - čudno - kljub svojemu ovajanju se prav nič ni bal komunistov! Vsaj dvakrat na teden se je vozil s kolesom iz Ribnice v Velike Lašče k Italijanom na poročanje, ko si drugi niso upali ne na cesto i.n ne na vlak. Vsem se je zdel mož velika uganka. Kasneje pa se je zvedelo, da ima brata in sestro pri komunistih v gošči in ljudje so pričeli sumiti, da je tudi on komunist, ovaduh!

            Na ovadbo tega človeka so Italijani v Ribnici jeseni l. 1942 prijeli štiri mlade in popolnoma nedolžne može iz ribniške župnije. Odgnali so jih za vojašnico v Ribnici in jim ukazali, naj si skopljejo grob. Ti nesrečni

 

035

 

možje so se pričetkom smejali ker so bili trdno prepričani, da se Italijani le šalijo. Ko pa je bila jama izkopana in so se morali vsi postaviti v vrsto ob jami, so videli, da gre zares! Obstopila jih je straža in postavili so jim nasproti strojnico. Možje so začeli obupno Italijanom dokazovati da nikdar niso imeli nobenih stikov s komunisti, prosili so, naj jih puste pri življenju. Toda vse prošnje niso nič pomagale: vse štiri nedolžne žrtve je pokosila italijanska strojnica.

            Bili so ovadeni kot komunisti, kot take jih je pa ovadil italijanskim oblastem njih zaupnik in komunist Lesar!

            Končno so se tudi Italijani prepričali, da so bili ti štirje možje lažnivo ovadeni po Lesarju in popolnoma nedolžni ustreljeni. Italijani so sedaj pričeli sumiti, da so nedolžni tudi drugi ki so jih ustrelili na podlagi Lesarjevih ovadb. Spomladi leta 1943 so Lesarja zaprli in priredili proti njemu sodni proces radi lažnivega ovaduštva. Na procesu so ga spoznali za krivega ovajanja nedolžnih ljudi in ga obsodili na smrt. Za ljubljanskim pokopališčem mu je nato italijanska krogla končala življenje.

 

 

PRVA ŽRTEV KOMUNIZMA

            Neka težka mora je ležala nad vsem prebivalstvom. Po okoliških gozdovih so se pričele pojavljati manjše skupine oboroženih ljudi. Govorilo se je o nekih četnikih, o Osvobodilni fronti, o komunistični revoluciji, o umorih v Ljubljani in drugod, vsi so slutili, da se pripravlja nekaj hudega, toda jasnosti ni bilo.

            Tudi Velike Lašče je zajel krik nedolžno prelite krvi. V Borovcu, ki leži pod gozdom nekoliko vstran od ceste Velike Lašče Bloke, je živel v skromnih razmerah Kozlerjev gozdni in lovski čuvaj Anton Križanan s svojo ženo in šestimi nedoraslimi otroki. Za javne razmere in še manj za kako politiko se je Križman malo brigal; njegova glavna skrb je bila njegova družinica kateri je bil dober in skrben krščanski oče, in pa njegova služba, ki jo je vestno vršil..Nihče ni mogel slutiti, da bodo komunisti izbrali ravno tega., večinama v gozdu živečega moža, za svojo prvo krvav žrtev v velikolaški župniji!

            18. februarja 1942 je prišel Križman iz gozda, iz svoje službene poti, v globokem snegu domov na kosilo. Prišel je ves zmučen in lačen. Tako je prihajal redno okrog poldan domov. Tu ga je čakala skrbna žena in kopica otrok, ki so se sukali okrog njega: žena mu je brž postregla s skodelico vročega mleka. Tedaj pa se pojavijo v hiši štirje mlajši moški v smučarskih oblekah, oboroženi s puškami. Pridrveli so po cesti od Blok. Takoj vprašajo v veži

 

036

 

ženo, ki je ravno pripravljala kosilo za. družino, če je mož, ki sedi za mizo, Anton Križman. Zbegana in prestrašena žena je pritrdila, nakar eden izmed štirih nameri puško na Križmana, sproži in ga na mestu ubije. Nato pograbijo njegovo lovsko puško, si pred pragom zopet nadenejo smuči ter. odhite proti Blokam, kakor da se ni med tem časom nič pripetilo.

            Obupen jok mlade žene in matere, ki je izgubila dobrega moža, pretresljiv krik in jok dece, ki je naenkrat izgubila ljubečega in skrbnega očeta, je pretresel vso hišo in okolico.

            Ti brezsrčni morilci so bili komunisti, člani takozvane Osvobodilne fronte ali partizani, kot so se na kratko imenovali.

            Zakaj so se spravili ravno nad lovca Križmana? Saj to ni bil uoben vpliven mož! Večino svojega časa je preživel v gozdu in ni imel dosti stika s svetom. Križman je bil sicer znan kot poštenjak in krščansko misleč mož, bil je pa tudi znan kot vesten lovski čuvaj, ki je bil mnogokrat lovskim tatovom za petami. To je seveda te zelo jezilo. Že za časa bivše Jugoslavije bi se ga bili radi iznebili, pa so se bali »očesa« postave. Zdaj pa je prišel čas zanje. Jugoslavije ni več, Italijani pa imajo drugih, hujših skrbi dovolj in se za umor nepoznanega lovca ne bodo dosti brigali. Lovskim tatovom so prišli komunisti ravno prav:

            Seveda tem. lovskim tatovom ni šlo za kake »visoke« cilje, ki so jih imeli pred seboj komunisti; pač pa predvsem za to, da se znebe vestnega čuvaja, ki je bil na poti njihovim tatinskim pohodom: Tega »tlačitelja« se je bilo treba iznebiti. Predlagali so ga na listo onih, ki naj. bodo likvidirani. pobiti. Kakor je splošno znano, so po vseh krajih komunistični zaupniki sestavili listo oseb, ki moramo biti pobite. Komunisti- so radi ustregli želji svojih pristašev in Križmanovih smrtnih sovražnikov, lovskih tatov. Vedeli so namreč, da se bodo s tem znebili moža, o katerem so mislili, da zaradi svoje poštenosti, značajnosti in krščanskega prepričanja ne bo šel nikdar i njimi. Poleg vseh teh okolnosti so hoteli s tem umorom po vsej okolici vzbuditi tudi strah pred Osvobodilno fronto. Ljudstvo se jih mora bati, da si ne bo nihče upal nastopiti proti njim. Treba je pokazati, kaj čaka vse one, ki bi ne hoteli za komunisti. Zaradi tega je v velikolaški župniji padel kot prvi od komunistične zločinske roke preprost delavec, gozdni čuvaj; dober mož svoji ženi in skrben oče šestih nepreskrbljenih otročičev - Anton Križman.

 

NASILJE NARAŠČA - DRUGA ŽRTEV PADE

            Dne 23. aprila 1942 se je po župniji razširila pretresljiva vest, da so prejšnji večer okrog 10. ure komunistični partizani umorili

 

037

 

v vsej župniji spoštovanega fanta, 28-letnega Lojzeta Adamiča, predsednika fantovske Marijine družbe. Bil je doma v vasi Brankovo.

Lojze je bil že v postelji v svoji sobi, ki je bila zgrajena nad živinskim hlevom, ko pridejo oboroženi komunisti po stopnicah pred njegovo sobo in surovo zahtevajo, da jim mora odpreti. Lojze je takoj spoznal, da so prišli nadenj njegovi morilci, in je pričel klicati na pomoč svoje domače. Domači so slišali njegove obupne klice na pomoč, toda nihče ni mogel iz hiše, ker je pred vrati stražil do zob oboroženi partizan, ki bi ustrelil vsakega, ki bi si bil drznil iti na pomoč. Ljudje so govorili, da je stal na straži pred vrati sam zloglasni Daki, to je Stanko Semič iz Velikega vrha pri Blokah, strah in trepet vse Dolenjske in Notranjske in ki se je učil svojega krvniškega posla že kot prostovoljec v - Španiji! To ni bil kak domačin iz Blok, pač pa se je njegova družina priselila tja iz Primorske.

            Ker Lojze ni hotel odpreti vrat, so partizani pričeli streljati v sobo kar skozi vrata. Vedoč, da vrata partizanskega pritiska ne bodo vzdržala, je skušal Lojze uiti skozi okno. Toda komaj se je splazil ven, da bi se po brajdi spustil na tla, ga je ustrelil komunist, ki je stražil vežna vrata, in mu je zdrobil hrbtenico. Lojze telebne na tla in na tleh ležečemu in umirajočemu isti partizan zada še strel v senca.

            Zverinski umor tega odličnega fanta je pretresel vso župnijo. Nihče ni vedel zakaj so ga umorili. Tudi komunistično usmerjeni ljudje so bili zbegani in so zelo različno govorili. Nekateri so pričeli govoriti, da je Lojze izdajal Italijanom; ker pa tega nihče ni verjel, so zasukali svoje govorice in pričeli trditi, da so ga ustrelili srbski četniki. Ker pa tudi ta zlagana govorica ni našla vere pri ljudeh, so pričeli govoriti, da je bil ubit Lojze zaradi tega, ker je bil komandant »Marijine garde«. S tem so še najbolje povedali resnico. Lojze Adamič je bil predsednik fantovske Marijine družbe, v vsej župniji spoštovan in vpliven fant, o katerem so komunisti z gotovostjo lahko sodili, da ga ne bodo nikdar, pridobili zase in da bo tudi druge fante svaril pred komunizmom. To je bila njegova »krivda« in vzrok umora.

            Kdo ga je umoril? Zopet ni nihče vedel nič točnega, le to so vsi vedeli, da so ga umorili partizani. Pozneje je izdala mlada, še živeča soseda pokojnega Lojzeta, ki je bila znana somišljenica komunističnih partizanov kakor tudi vsa njena družina, da ga je ustrelil kot rečeno zloglasni komunist Daki. Možno je, da je sosedova družina vedela, da je izrečena nad Lojzetom smrtna obsodba, zakaj popoldne pred umorom ga je poklical sosedov fant,

 

038

 

propadel študent, ki je tudi držal s partizani: »Pridi Lojze, boš še enkrat videl mlade zajčke.« Ko je bil jutro po umoru uradni pregled trupla, je zdravnik dr. Kožuh (pozneje tudi od komunistov umorjen) ob tej priliki izrekel besede: »To niso ljudje, to so zverine!« Zaradi teh besed je bila od tedaj tudi nad dr. Kožuhom izrečena smrtna obsodba in več mesecev ni mogel odlični zdravnik zapustiti žične ograje v Velikih Laščah brez nevarnosti za svoje življenje. Kdo ga je naznanil komunistom? Njegovo izjavo so slišali le domači in sosedje! Lojzetovi domači gotovo niso šli povedat komunistom, kaj je rekel zdravnik.

            Da bi protestirali pred Bogom in ljudstvom proti temu nečloveškemu zločinu, so skušali Lojzetu prirediti slovesen pogreb. Povabljena je bila k pogrebu vsa domača in vse sosednje župnije. Toda iz okolice je prišel na pogreb le en fant in ta je bil nekaj tednov kasneje od komunistov umorjen! Iz domače župnije pa je bila udeležba nepričakovano velika, čeprav so komunisti in njih sopotniki s smrtjo grozili vsem, ki bi se udeležili pogreba.

            V oči ha je padlo dejstvo, da se od takozvanih »nacionalnih« in »samostojnih«, to je pristašev narodno-napredne in kmečkosamostojne stranke ni udeležil pogreba nihče! Celo tistih ni bilo, ki so se sicer radi udeleževali pogrebov. Naslednji tedni so pojasnili to vprašanje. Z malo častnimi izjemami so skoro vsi ti sodelovali s komunisti!

            Komunistom je bil veličastni pogreb silno neprijeten. Kot se je zvedelo, so sklenili, da odslej ne bodo nikogar več umorili doma, marveč da boda vsakega odvedli v gozd in ga tam skrivaj pokopali. Slovesni pogrebi njih žrtev so dali ljudem misliti in so marsikomu odprli oči, kdo in kaj so tisti, ki so si nadeli lepo zveneče ime »Osvobodilna fronta«. Od tedaj so komunisti res skoro vse nadaljnje žrtve odvajali v gozd, jih tam umorili (seveda so jim pobrali vse: kar so še imeli pri sebi, in navadno tudi vso obleko) in nato skrivno zasilno »pokopali«.

 

NOČNI POKOL NA RAŠICI

            Vsi razburjeni in prestrašeni so prihajali ljudje iz Rašice na binkaštno nedeljo, 24. maja 1942 k prvi sv. maši v Velike Lašče. Imeli so za seboj težko, prečuto noč, polno groze in strahu.

Kaj se je zgodilo tisto noč v rojstni vasi Primoža Trubarja? Kmalu nato, ko je legla noč na vas in so se prebivalci utrujeni od takega kmečkega dela, ulegli k počitku so se iz okoliških gozdov prikradli v vas komunistični partizani. Del njih je obkolil vas vin stražil, da ni mogel nihče ubežati, drugi pa so vdrli v vas in pričeli

 

039

 

po hišah med prestrašenimi prebivalci iskati žrtve, ki so jih nepoklicani, nevedni in zločinski sodniki zapisali smrti.

            V prvi vrsti so hoteli dobiti v roke župana občine Velike Lašče; Ivana Paternosta. To je bil odličen katoliški mož in poštenjak od nog do glave. Bil je tudi skrben in požrtvovalen župan velike občine. Pozneje od komunistov umorjeni slovenski ban dr. Marko Natlačen je ob neki priliki izjavil, da je Paternost eden najboljših županov, kar jih ima v banovini. Župana Paternosta, ki je imel svojo domačijo v Rašici, so komunisti že štirinajst dni prej iskali, da bi ga umorili. Klicali so ga ponoči, naj pride ven iz hiše, pa je bil toliko previden, da se ni dal preslepiti. V hišo vdreti si pa partizani takrat še niso upali, ker jih je bilo premalo in so se bali vaščanov, ki bi jih njih hrup zbudil. Od tiste noči dalje župan Paternost ni več spal doma na Rašici, zato so ga hartizani na binkoštno noč zaman iskali.

            Komunisti so hoteli dobiti v roke in umoriti tudi trgovca Matija Tomazina in njegovega edinega sina Poldeta. Zakaj so hoteli ubiti ta dva, ni jasno. Najbolj verjetno je, da so si želeli komunistični terenci, to je lokalni zaupniki komunistov, tako polastiti se trgovčevega premoženja.

            Nadalje so iskali komunisti tista dekleta, ki so imela baje preozke stike z italijanskimi vojaki, kar pa je bila pač le bolj pretveza. Dobili so v roke štiri taka dekleta in sicer: Kristino Jaklič, po domače Baronovo, Marijo Mustar, Marijo Prijatelj, ki je bila stara šele 17 let, in Brigito Jakše, ki je imela že vse dogovorjeno za poroko z nekim italijanskim oficirjem valdenženske vere.

            Angela Žužek, sestra gostilničarja Žužka, ki je bila noseča z nekim italijanskim podoficirjem, pa je v sredo pred pokolom nepričakovano hitro odpotovala v Italijo, v varno zavetje k svojemu ženinu. Ta je imela najožje stike z Italijani in bi bila morala biti po »partizanski postavi« prva umorjena, toda vse kaže, da so jo komunisti naprej opozorili, kaj se bo zgodilo, in da naj izgine. Na binkoštno nedeljo je postalo vsem jasno, zakaj je odšla s tako naglico.

            Kaj so naredili partizani z ujetimi dekleti? Besni, ker jim že drugič ni bilo mogoče dobiti v roke župana Paternosta, so se znesli nad dekleti. Vled jokom in milimi prošnjami domačih in deklet samih so omenjena dekleta prignali v županovo hišo, kjer so imeli zastraženo tudi županovo družino. Tu so dekleta zmerjali in pretepali, nato pa sredi sobe ustrelili Kristino Jaklič, Marijo Mustar in komaj 17-letno Marijo Prijatelj. Vse so dobile strel v glavo.

 

040

 

            Kako so hoteli komunisti »kaznovati« dekleta, ki so imele zveze z Italijani, pa je jasno razvidno iz tega, kar so napravili s četrto jetnico, to je Brigito Jakše. Ta je poleg pobegle Angele Žužek imela tesne zveze z Italijani, toda te niso ustrelili. Trosili so sicer govorico, da so ji zbili nekaj zob in da so jo ostrigli za kazen, toda kasneje se je izkazalo, da to ni bilo res. Očividno je bilo, da so jo zajeli partizani le za komedijo z drugimi red a je bilo že naprej določeno, da se njej ne sme nič žalega storiti. Bila je namreč, kakor tudi prej omenjena Žužek, iz družine, ki je bila vneta za komunistične partizane, saj je bil njen brat znan komunist. Verjetno je bila tudi ona, kakor Žužkova, vnaprej opozorjena, naj se umakne v Italijo: a ker še ni imela vsega urejenega, zato ni mogla oditi. Ostati je morala še doma in je morala tedaj igrati vlogo "preganjanke" po komunistih.

            Vse to je pri ljudeh vzbudilo utemeljeno sumnjo da so za ta pokol domači vaški partizanski somišljeniki in sodelavci dobro vedeli ali pa so ga celo mogoče sami pripravili. Sicer je bilo pa povsod tako, da so domačini, zaupniki komunistov, sestavljali liste tistih, ki morajo biti pomorjeni. To kaže tudi dovolj jasno dvojnost komunistične morale. Če je bilo kaj napak pri teh zvezah z Italijani, so največ grešile komunistične sopotnice, toda te so vse pustili v miru.

            Po pokolu so se partizani za nekaj ur umaknili iz vasi. Toda morilec je kakor pijanec: če bolj mori, bolj je žejen krvi. Dopoldne na binkoštno nedeljo so komunistične tolpe znova obkolile vas in niso nikogar pustile ne ven ne noter. Pričakovali so, da pride v vas uradna komisija, sestoječa iz zdravnika župana in sodnika, ki bo trupla pregledala, kakor je zahteval zakon. Ti so res nameravali iti tja na komisijski ogled, a so bili pravočasno obveščeni, da jim grozi nevarnost. Eden izmed partizanov je po neprevidnosti izdal, da čakajo komisijo, da bi jo - pobili! Tem trem vzornim krščanskim možem tedaj še ni bilo usojeno umreti, pač pa so vsi trije končali pod streli komunističnih pušk eno leto kasneje.

 

 

PREVEČ STA VEDELA

            V lični lovski koči blizu ceste, ki vodi od Male Slevice proti Sv. Gregorju, je živel 35-letni Kozlerjev lovski in gozdni čuvaj Pečnik s svojo ženo. Pečnik je bil eden izmed tistih, ki so v začetku nasedli komunističnim lalem in vabam ter je postal njihov zaupnik in sodelavec. Morda so imeli komunisti v začetku v njegovi koči celo zaupne sestanke, kjer so kovali svoje načrte, ker sta bila koča in samotni kraj kakor nalašč za take sestanke. Na ta način sta

 

041

 

imela Pečnik in njegova žena dosti prilike seznaniti se z vsem, kar so komunisti nameravali, kakor tudi, kdo nosi v okolici krivdo za njihova zločinska početja.

            Morda si je Pečnik, ki sicer ni bil na slabem glasu, v začetku, prevarjen po komunistih in njih obljubah, vso stvar drugače predstavljal, kakor se je pozneje izkazala. Bil je verjetno eden izmed tistih, ki so verjeli, da ima partizanstvo res predvsem osvobodilne namene. Ko pa so spomladi l. 1942 pričeli komunisti vedno jasneje kazati svojo pravo barvo, posebno ko so pričeli pobijati popolnoma nedolžne ljudi, je spoznal, v kakšno zločinsko družbo je zašel. Začela ga je peči vest in gotovo je moral na kak način pokazati svojo nevoljo nad tem, kar so komunisti pačeli. Tako so ti spoznali, da Pečnik ni več z njimi.

            Koncem junija 1942 sta Pečnik in njegova žena naenkrat izginila. Partizansko usmerjeni ljudje so pričeli govoriti pač po ukazu komunistične propagande, da sta odšla k partizanom. Tega pa ljudje kar niso mogli verjeti, ker so dobro vedeli, da sta Pečnik in njegova. žena zadnje čase iskreno obsojala partizane in njihove umore. Kam sta torej izginila? Od nikoder ni bilo čuti glasu o njima. Ljudje so pričeli sumiti, da so jih komunisti odvedli nasilno in umorili kje v gozdu.

            Celo poletje 1942 ni bilo ničesar več slišati o obeh izginulih zakoncih. Ker je hiša ostala prazna, so jo Italijani ob svoji ofenzivi koncem julija zažgali ker so tudi mislili, da so odšli njeni prebivalci k partizanom. V jeseni istega leta pa je nekdo v gozdu, kake četrt ure od koče, našel v goščavi neki grob. Sporočil je to vaški straži pri Sv. Gregorju, ki j šla grob odkopat in našla v njem trupli lovca Pečnika in njegove žene.

            Nekaj podobnega se je zgodilo z gozdnim čuvajem na Gorjancih. Ta mož je videl strahotne reči, kako so komunisti ujete žrtve v tamkajšnjih gozdovih kruto mučili, slišal njih krike, videl njih razmesarjena telesa, ognje, kjer so komunisti žgali svoje žrtve in je vedel za mnogo grobov. Ker je preveč vedel, so ga odvedli in umorili!

 

TRAGEDIJA GRUDNOVE DRUŽINE

Na Jakobovo nedeljo l. 1922. ob treh popoldne so pripeljali na dveh lojtrskih vozeh iz Karlovice v nepobarvanih rakvah 16 mrličev na pokopališče v Velike Lašče. Roji muh so spremljali ta žalostni pogrebni sprevod. Kdo jih je pobil?

            Komunistične tolpe so tu in tam napadle kako italijansko stražo ali patruljo, položile kako mino na železniško progo, kar je bilo vse vojaško popolnoma brezpomembno. To je seveda Italijane dražilo. Zato so sklenili prirediti nekako ofenzivo proti komunističnim tolpam.

 

042

 

            Italijanom ni bilo na tem, da bi vzdrževali red v pokrajini, kot je po mednarodnih zakonih dolžnost vsakega okupatorja. Komunisti so mogli poljubno pobijati narodno in katoliško misleče osebnosti. Pred nosom italijanskih straž so lahko ropali, odvajali ljudi in pobijali. Italijanom torej ni bilo na tem da bi zaščitili prebivalstvo, bilo jih je pa sram, da jim peščica oboroženih partizanov dela neprilike in se iz njih tako norčuje. Zato so priredili proti njim nekak vojaški pohod.

            V velikolaško župnijo je prišla od Iga neka italijanska divizija. Za že dolgo prej napovedano ofenzivo proti partizanom so poslali Italijani vse polno vojaštva. Napovedovali so, da bodo vse partizane uničili. Vsi ljudje razen komunistov so željno pričakovali ta vojaški nastop, ker so komunistične tolpe v nekaj mesecih svojega divjanja napravile življenje na deželi res nevzdržno. Nihče ni bil varen pred temi banditi, če mogoče ne pridejo čez noč, mu izropajo vse, kar je imel, ali pa ga odvedejo v gozd, tam mučijo in umore. Ljudje so upali, da bo italijanska vojska naredila red, kar bi bilo kaj lahko, če bi bili Italijani to res hoteli. Toda na žalost je vodil to ofenzivo zoper enega sovražnika našega naroda le drug sovražnik slovenskega ljudstva; zato je ta ofenziva prinesla več gorja kot olajšanja.

            Zadnjo noč pred omenjeno italijansko ofenzivo ko so že italijanski vojaki prenočevali na Rašici in v sosednjih vaseh, da bi nadaljevali drugi dan svoj pohod, so prišli ponoči komunisti na Ulako, malo vas, ki leži kake 4 km zapadno od Velikih Lašč, ter odvedli vso Grudnovo družino.

            Grudnovi so imeli lepo kmetijo na Ulaki in sedem otrok. Oče je bil obenem tudi sodni sluga in je slovel pri kmetih kot moder svetovalec v pravnih zadevah. Bil je zaveden katoliški mož ki je rad pomagal pri vseh dobrih in koristnih ustanovah in tudi vsakemu posamezniku brez ozira na njegovo politično prepričanje. če ga je kdo vprašal za svet. Take vrste mož pa komunisti niso, trpeli. Tudi Grudnov oče jim je bil trn v peti. Ta se je tega dobro zavedal in je slutil, da mu komunisti strežejo po življenju. Dober teden pred smrtjo je rekel: »Čuden strah čutim pred Janezom Gento, čeprav sem mu zadnjo zimo v dednih zadevah dal dober nasvet in mu s tem prihranil več tisoč lir stroškov.«

            Janez Centa je bil namreč poleg Jožeta Bavdka iz Kaplanovega znan kot partizanski rabelj. Na drugi strani pa se je Gruden bal tudi Italijanov. Nekaj dni pred

 

043

 

italijansko ofenzivo. za katero so komunisti že prej zvedeli, so prišli partizani v vas in nagnali od dela izmučene kmete iz hiš na cesto, ki so jo morali na več krajih med Laščami in Ulako prekopati. Trdili so, da bodo na ta način zadržali Italijane. Čez take jarke so potem peljali tanki brez vsake motnje, bilo jih je pa tudi mogoče v kratkem zasuti. Torej kopanje teh jarkov ni imelo nobenega vojaškega pomena. Grudnov oče je pa vedel, da bo to le razdražilo Italijane, ki se bodo potem maščevali nad nedolžnim prebivalstvom, kakor se je navadno godilo drugod. Zato je svetoval vaščanom, naj zagrebejo te jarke, ki so ljudje tudi storili.

            S tem sicer pametnim dejanjem pa si je Grudnov oče pospešil izvršitev že prej nad njim izrečene smrtne obsodbe. Grudnovi so že dalj časa slutili, da so v nevarnosti, zato že nekaj časa niso spali doma, marveč pri sosedu. Tako so jih tisto noč pred italijansko ofenzivo komunisti tudi našli pri sosedovih in odvedli vse: očeta, mater; tri sinove, dve hčeri. Dva starejša sinova sta bila zdoma, zato ju niso dobili v roke. Eden izmed treh odpeljanih sinov se je komaj dober mesec prej vrnil iz ljubljanskih zaporov, kjer je moral popolnoma nedolžen delati pokoro za komunistične grehe.

            Močno zastražene so gnali komunisti Grudnove v smeri proti Karlovici. Ker mati zaradi bolnih nog ni mogla hoditi, so jo naložili na dvokolnico in jo tako z drugimi vred peljali na morišče. Najstarejšo hčerko Marijo je že prej omenjeni in zloglasni Bavdek med potjo odvedel na svoj dom, kjer jo je zaklenil v klet. Iz kleti so jo naslednje jutro rešili Italijani, ki so po naključju dobili v roke tudi samega Bavdka, ki so ga takoj ustrelili in pokopali poleg gnojne jame.

            Poleg omenjenega Bavdka je bil med tolpo, ki je gnala Grudnove na morišče, tudi Ivan Ivanc iz Stop. Na tega se je eden izmed Grudnovih fantov kot nekdanji prijatelj obrnil za pomoč. toda Ivanc ga je surovo zavrnil. Medtem pa se je že pričel delati dan. Komunistična tolpa je še slišala za seboj hrup in streljanje prodirajočih italijanskih vojakov. Ni bilo več časa, da bi odgnali Grudnove dalje v gozd, in so jih tako ob prvi zori postrelili pod gozdom onkraj Karlovice. Pustili so jih kar tam ležati in so se razbežali, da si poiščejo primerno skrivališče pred Italijani.

            Po čudnem naključju najmlajša hčerka, 14-letna Anica, ki sedaj živi kot begunka s svojo sestro Marijo v Angliji, ni bila smrtno zadeta. Strel jo je zadel v roko, v smrtnem strahu je omedlela in se zgrudila na tla. Takoj nato se je smrtno zadet zgrudil nad njo njen oče: Ko so nato brezsrčni komunistični morilci na tleh

 

044

 

ležečim in umirajočim dali še vsakemu en strel v glavo, je Anica, ki je ležala pod očetom, dobila tudi strel, pa zopet namesto v glavo v roko.

            Ko je čez kaki dve uri streljanje približajočih se italijanskih vojakov deklico zbudilo iz nezavesti in se je zavedela, kje je, se je brž izvila izpod mrtvega očeta in vsa krvava, kot iz groba vstala, hitela nasproti Italijanom.

            K pokolu, ki so ga izvršili komunisti nad splošno spoštovano Grudnovo družino, so Italijani dodali še svoje. Deloma, ker so bežeči komunisti streljali izza hiš na italijanske vojake, deloma ker so bežeči partizani pred hišami nedolžnih odvrgli odvečno orožje, so Italijani tisto dopoldne postrelili okrog Karlovice še 9 moških, samih nekomunistov, poleg treh komunistov, nedomačinov, ki so padli v bojih. Na Lužarjih pa so isti dan Italijani postrelili 4 najboljše fante v vasi, medtem ko so komunisti ušli v gozdove.

            Da bi bilo gorje še večje, so Italijani tiste dni odgnali več kot sto moških v razna italijanska koncentracijska taborišča, zlasti na otok Rab. Tam jih je skoro polovica umrla od gladu in uši.

            Pravi komunisti, kolikor so jih zajeli, so se pa v taboriščih hitro znašli. Po svojih zvezah so se spravili v kuhinje, skladišča in v pisarne ter tam razmeroma dobro živeli. Iz župnije Velike Lašče je bil v tem oziru zlasti znan komunist Bavdek iz Dvorske vasi, ki je prišel iz taborišča rejen kot še nikoli prej v življenju.

            Tisti, ki so kljub silnemu gladu še ostali pri življenju, so pripovedovali, da bi moglo dosti naših ljudi ostati pri življenju, če bi komunisti, ki so se spravili k skladiščem in kuhinjam, vsaj malo držali tisto enakost za vse, o kateri tako radi govore, seveda le dotlej, dokler ne pridejo do oblasti.

 

MNOŽIČEN POKOL

            Sredi maja 1944 so odkopali tri množične grobove v gozdu nad kolodvorom v Velikih Laščah, da bi trupla v gozdu pokopanih žrtev komunizma dostojno pokopali v blagoslovljeni zemlji.

            V prvem grobu je ležalo devet trupel fantov in mož iz Ljubljane in okolice. Tam je ležalo truplo odličnega profesorja Petelinn iz Ljubljane in truplo komandanta vaške straže v Dobrepolju Toneta Perneta, visokošolca iz Gorič nad Kranjem. Pravzaprav bi moralo biti v tem grobu 12 pobitih, pa so trije na poti v smrt ušli komunističnim morilcem. To je Vinko Rak, sedaj begunec v Ameriki, dalje Matija Ivanc, pismonoša v Velikih Laščah, ter neki fant Jaklič iz Škocijana pri Turjaku, ki pa sta oba bila kasneje (l. 1945) vrnjena od Angležev iz Koroške obenem z domobranci in ubita.

 

045

 

            Drugi grob je v kraški globelici sredi gozda kakih 500 m nad železniško postajo v Velikih Laščah. Tam so komunisti pokopali 42 ustreljenih fantov iz župnije Škocijan pri Turjaku, kateri so bili člani vaške straže v domači župniji. V istem grobu je bilo pokopano tudi truplo neke žene Grmek iz Golega nad Igom. Ta mati je imela tri sinove pri partizanih. Ko pa je videla, kaj komunistični partizani počno, jih je skušala zvabiti proč od njih. Zato so jo komunisti odvedli, umerili in jo pokopali v tem grobu z drugimi žrtvami.

            V tretjem grobu, nekaj metrov stran od drugega, je ležalo osem trupel umorjenih. Tu je bil pokopan dr. Ludovik Kožuh. zdravnik v Velikih Laščah, Lojze Zalokar, sodni predstojnik v Velikih Laščah, oba brata Rožanca, doma iz Loža: eden je bil uradnik v Velikih Laščah, drugi pa študent. Nadalje so bili tu pokopani Lojze Berglez, sodni izterjevalec v Velikih Laščah in še trije drugi možje.

 

Kdaj so bili ti pomorjeni?

            Zaradi neprestanih ropov in umorov, ki so jih vršili komunisti. so po nekaterih okoliških vaseh ustanovili  v a š k e   s t r a ž e , da so branile prebivalstvu življenje in premoženje. Po zlomu Italije (8. septembra 1943) so se vaške straže in mnogi drugi umaknili z doma pred komunističnimi tolpami. Del teh je ostal v Turjaškem gradu, ki so ga partizani - največ s pomočjo od Italijanov prejetega težkega orožja - 18. septembra 1943 po hudih bojih zavzeli. V grad se je zateklo več sto članov slabo oboroženih vaških straž in nekako 50 drugih, moških in žensk.

            Ranjene vaške stražarje in nekatere druge ranjence so komunisti takoj postrelili. Ostale pa so navezali po dva in dva na žico k debeli vrvi in jih s kletvina,mi in sramotenjem prignali v Velike Lašče.

            Tu se je od vseh strani zbrala različna sodrga, ki je na trgu jetnike opljuvala in zmerjala z najgršimi psovkami: izdajalci, zločinci, bele svinje in podobno. Nato so vse lačne, žejne, opljuvane in zmučene gnali v prostoren silos, oziroma državno skladišče, ki je bila zgrajeno tik pred vojno pod kolodvorom v Velikih Laščah. Tam so jih zopet dva dni skoro brez vsake hrane in vode sramotili in prerešetavali. Nekatere, o katerih so mislili, da jim niso nevarni, posebno take, ki so imeli med partizani kakega sorodnika, so izpustili. En del so odgnali v zapore v Kočevje, kjer so jim potem po komunističnem vzorcu priredili znani  k o č e v s k i   p r o c e s,  kjer so skoro vse obsodili na smrt in jih pobili v Mozlju.

 

046

 

            Tretja skupina pa je bila že kar vnaprej obsojena na smrt. Zato jim komunisti niti kakega procesa niso priredili, temveč so jih po komunistični navadi zvezali z žico po dva in dva in jih gnali na morišče. Prvi dan, dne 20. septembra 1943, so postrelili najbolj nevarne, tako zvane komandante. To so bili oni deveteri, ki so bili pokopani ob železnici in od katere skupine so trije ušli. Najbrž so jih zaradi pobega teh treh postrelili kar ob železnici, ker bi gori v gozdu morda še kateri ušel. Naslednji dan so navezali na žico še ostalih 51, med njimi zdravnika dr. Kožuhn in sodnika Zalokarjn. Vsi so vedeli, da jih ženejo na morišče. Dr. Kožuh je vzel iz žepa rožni venec in ga začel na glas moliti naprej, drugi so mu odgovarjali. Tako so šli z molitvijo rožnega venca mirno v smrt! Komunističria sodrga pa jih je tudi še sedaj na tej poti zasramovala.

            To je bilo popoldne 21. septembra 1943, na praznik sv. apostola Mateja. Ljudje, ki so delali na polju, so slišali iz gozda mrtvaško pesem strojne puške, ki je pokosila toliko mladih življenj in idealnih ljudi, poštenjakov, vernih in narodno čutečih. Z grozo so poslušali ljudje streljanje, toda nihče ni mogel pomagati, ko so padale žrtve - njih prijatelji, sorodniki in najboljši fantje in može.

Komaj je streljanje v gozdu potihnilo in je ugasnilo 60 mladih slovenskih življenj - med njim.i ni bil nihče nad 40 let star so že možje iz Velikih Lašč in okolice dobili poziv, naj vzamejo s seboj krampe in lopate ter pokopljejo ustreljene.

            Komunističnim partizanom naklonjene družine velikolaških trgovcev.in gostilničarjev pa so medtem pekle in cvrle, zakaj zvečer je bila nato v Velikih Laščah napovedana partizanska veselica. Po toliki in tako strašni moriji - pa veselica!

            Tisti večer je satanska hudobija praznovala svoje zmagoslavje. V temno noč se je razlegal hreščeči glas harmonike divji hrup in rjovenje pobesnelih partizanov in partizank. V sosednji škocijanski župniji pa je vladala smrtna žalost, jok mater, otrok, očetov in sester; zakaj skoro vsaka druga hiša je v tej mali župniji ta dan izgubila po enega člana. To so bili sijajni fantje in mladi možje, ti škocijanci!

            Zakaj so komunisti tako hladnokrvno in v množicah morili te ljudi? Neka učiteljica je tiste dni vprašala svojo tovarišico, komunistko Francko Brodnik, zakaj so komunisti pomorili tudi take, ki se niso dejansko nič borili proti komunistom, kat n.pr. dr. Kožuh, sodnik Zalokar in še mnogi drugi. Komunistka-učiteljica pa je odgovorila:

 

047

 

»Osvobodilna fronta« - mislila je pač komunizem – »je kakor hudournik. Vse mora neizprosno iti z njegovim tokom. Kdor se temu toku upre, se brez usmiljenja izruje in uniči.«

 

DRUGI MNOŽIČEN POKOL V VELIKIH LAŠČAH

            Po zlomu Italije so prevzeli v roke oblast Nemci tudi v tako zvani »Ljubljanski pokrajini«. Da zavarujejo svoje zveze s fronto v Italiji in na I3alkanu, so priredili pozno v jeseni 1943 nekako ofenzivo ali pogon za komunističnimi tolpami, ki so po zlomu Italije svobodno izvrševali teror po Dolenjskem in Notranjskem. Ta ofenziva je bila zopet precej podobna pesem kot pri Italijanih. Komuniste so preganjali Nemci, ki so bili sovražniki slovenskega naroda in so to priliko porabili, da so pobijali nedolžno prebivalstvo in požigali slovenske vasi. Pobitih je bilo več nedolžnih kot pa komunistov!

            Nemcem ni bilo mar, kaj se godi po deželi, če komunisti ropajo in more! Tudi sedaj, kakor prej pod Italijo, je prebivalstvo jasno videlo, da okupator ne bo skrbel za mir in red ter varnost življenj, če si sami ljudje tega ne bodo zavarovali z orožjem. Ni bilo drugega izhoda: ali umreti pod komunističnimi krvniki ali se izseliti ali pa prijeti za orožje in se braniti pred morilci!

            Posledica te nemške ofenzive je bilo vsaj to, da so v morju komunistične poplave mogli biti ustanovljene vsaj v nekaterih krajih domobranske postojanke, kamor so se mogli zateči oni, katerih življenje je bilo ogroženo po komunistih.

            Tako je bila v naglici ustanovljena tudi v Velikih Laščah domobranska postojanka, ki je štela kakih 150 lahko oboroženih in slabo izvežbanih domobrancev, med katerimi so bili nekateri, ki so sploh prvič imeli puško v rokah.

            Partizani so se pred nemško ofenzivo poskrili. Ko so se pa umaknili nemški vojaki, so si opomogli od prestanega strahu in se pričeli zbirati ter napadati domobranske postojanke. 2. decembra so z veliko premočjo napadli nezavarovano in nepripravljeno in komaj dobro ustanovljeno postojanko v Velikih Laščah. Ker so domobranci vedeli, da postojanke ne bodo mogli držati, so se skušali umakniti proti Ljubljani. 80 mož od postojanke se je prebilo skozi partizane in se rešilo. Drugi pa, ki niso tvegali tega, so se raje poskrili po Velikih Laščah.

            Partizani so konČno le vdrli v trg. Ranjence so najprej sicer obvezali, nato pa čez nekaj ur vse na njih ležiščih postrelili. Ostale, ki so se skrili, so razen enega vse našli in vse takoj postrelili. Le eden, ki se je ranjen zavlekel v gnojno jamo, se je rešil. Tudi

 

048

 

one ljudi, ki so se zatekli v Velike Lašče, da bi tam našli zavetje, so komunisti povečini postrelili.

            Tudi odlični župan Ivan Paternost je tisto strašno noč izginil. Nobenega sledu ni bilo več o njem. Isti večer so zajeli tudi občinskega tajnika Stojana Plantariča in ga dva dni kasneje na Polici nad Višnjo goro ustrelili.

            Ko so ljudje po groze polni noči 3. decembra polagoma prihajali iz hiš, so se jim nudili strahotni prizori. Povsod so ležali mrliči. Tudi na cerkvenem pragu so ležali trije mrtvi domobranci v mlaki krvi. Vseh žrtev je bilo nad 60! Okrog pet jih je padlo v boju, vse druge so komunisti kasneje postrelili!

            Toda komunističnemu besu vse to še ni bilo dovolj. Naslednji dan so zažgali še poslopje, v katerem je bila sodnija in občina, nadalje poslopje, kjer je bila na daleč okrog znana gostilna "Vatikan«, šolsko poslopje pri cerkvi in državno skladišče ali silos pri železniški postaji.

            Vsa ta tragedija se je izvršila v noči na prvi petek v decembru 1943. Bilo je namreč splošno znano dejstvo, da komunisti najraje napadajo domobranske postojanke zvečer pred prvim petkom v mesecu. Med okupacijo je slovensko ljudstvo prihajalo v velikem številu k spovedi in k sv. obhajilu na prve petke v mesecu. Tudi tisti prvi petek so prihajali zjutraj mnogi župljani iz zunanjih vasi v Velike Lašče k zakramentom, pa so se z grozo vračali nazaj, ko so videli po cestah polno mrličev, v trgu pa namesto domobrancev komuniste.

 

 

ŽUPAN PATERNOST

            Preko 500 mladih življenj je uničila komunistična obsedenost v občini Velike Lašče in med temi je bil tudi odlični župan Ivan Paternost.

            Ivan Paternost je bil pravzaprav Amerikanec po rojstvu. Rojen je bil namreč pred 60 leti v Pueblo v Colorado.: Ko je bil pokojni komaj 4 leta star, so se starši vrnili domiov v Gornje Retje pri Velikih Laščah. Iz Amerike je prinesel Paternost ime »Žan«, ki ga je doma pri krstu in ki se ga je držalo celo življenje.

Njegovi starši so imeli v Gornjih Retjah, v prijazni vasici nad železnico (Ljubljana-Kočevje), manjše posestvo. Tam je v skromnih, toda zdravih razmerah, v družbi treh sestra, ki so zdaj vse redovnice, in treh bratov rastel mladi Žan. Že v svoji šolski dobi je kazal veliko veselje do knjig in željo po izobrazbi.

            Neko jutro ga je zasačil njegov oče v hlevu, ko je z eno roko snažil in krtačil kravo, v drugi pa je držal in bral knjigo. Ves ne

 

049

 

voljen ga je oče karal: »Ti ne boš nikoli kaj prida kmet, ko imaš rajši knjige kot kravo.«

            Toda očetova napoved se ni uresničila. Župan Paternost je Vil eden tistih naših kmetov, ki so znali srečno združevati oboje: izobraževanje in kmečko delo, plug in knjigo, tako da zaradi ljubezni do izobraževanja kmetija ni trpela.

            Ivan Paternost je doraščal v mladeniča ravno v tisti dobi po prvi svetovni vojni, ko so se vsa katoliška prosvetna in verska društva znova razživela in zajela velik del slovenske mladine. Mladi Paternost, vnet za vse dobro, požrtvovalen in razgledan. kakor so bili redki med kmečkimi fanti, ni samo sodeloval, marveč je bil eden vodilnih tako pri fantovski Marijini družbi kakor tudi pri Prosvetnem društvu in pri Orlu. Kjer je šlo za katoliško in slovensko stvar, se Ivan Paternost ni branil dela ne žrtev. Tudi v političnih in gospodarskih organizacijah se je že mlad začel udejstvovati. Velikolaški zadružniki so ga zaradi tega izbrali in poslali v Ljubljano v Zadružno šolo, kjer je čas dobro izkoristil in si svojci izobrazbo poglobil in razširil.

            Neredko so mladi fantje in tudi dekleta, ki so jih poslali s posebnim namenom in na javne stroške v razne šole, da bi nato delovali v domačem kraju za katoliške in narodne ideale, svoje dobrotnike bridko razočarali. Marsikaterega je prevzel napuh in domišljija, da je mislil, da je delo na kmetih nekako poniževalno za njega, da je že nekako določen za "vodilno« vlogo da mara dobiti kako uradniško službo! Žan Paternost pa svojih dobrotnikov ni razočaral. On si ni izobraževal le uma, marveč tudi srce. Že kot mlad fant si je pridobil svoje prepričanje, svetovni nazor, trdno zgrajen na katoliških verskih načelih ki so mu bila jasen in zanesljiv kažipot v vsem njegovem zasebnem in javnem življenju in delovanju.

            Paternostova osebnost, njegov lepi značaj, ves njegov možati. pa skromni nastop, je povzročil, da so ga vsi njegovi vrstniki in sodelavci spoštovali in ga tudi ljubili. Vsi so namreč videli, da Žan ni samo bolj sposoben, pač pa tudi bolj pažrtvovalen in skromen kot drugi. O njem se lahko mirno zapiše brez kakega pretiravanja. da ni iskal sebe ne svoje. časti in ne koristi v svojem javnem delu. Vedno in proti vsakemu, tudi nasproti svojemu nasprotniku je bil vedno ljubezniv, dobrohoten, odkrit in naraven. Ni poznal in tudi ne iskal kake gospoščine ne gosposkih naslovov, temveč je vsem ostal tudi kasneje kot župan le »Žan«; pod tem imenom je poznala vsa okolica moža, ki je bil v občini in daleč okrog spoštovan od vseh, ki so  ga poznali.

 

050

 

Posebna pa je Paternosta vsakomur prikupil njegov sončni in vedri značaj. Znal je biti tudi v najtežjih trenutkih miren, smeh ga je zapustil le za kratek čas. Bil je človek vesele narave; kjer je bilo poštena veselje, tja je rad šel in se dobro tam počutil. Tudi kasneje, ko je bil kot župan preobložen z delom, ni nikdar vedrosti izgubil.

            Nekako osemindvajsetleten si je vzel za življenjsko družico trgovsko pomočnico Vlarijo, po domače Živčevo iz Velikih Lašč in se z nja naselil na Rašici, kjer sta podedovala po svojih sorodnikih srednjeveliko kmetijo. V zakonu sta se jima rodila dva otroka: hčerka Anica in sin Jože.

Žan je bil svoji družini ljubeč mož in oče. Da si je v najtežjih časih in okoliščinah imel na ramah skrb za veliko občino, kljub svojemu obilnemu javnemu delovanju ni nikoli zanemarjal svojih dolžnosti do družine.

            Leta 1938 je Žan postal župan obširne velikolaške občine, ki jo je nato vodil v najtežjih časih slovenske zgodovine v splošno zadovoljnost vseh poštenih občanov. Kot župan ni poznal razlike med političnim nasprotnikom in pristašem lastne stranke: kdor je pri njem iskal pomoči, vsak jo je dobil; kolikor je bilo možno, je vsakemu s prijaznostjo pomagal.

            Poleg občine je imel velikolaški župan v svoji oskrbi tudi občinsko mlekarno, ki je bila velike važnosti za gospalarski položaj občine. Tudi za to se je Paternost zavzel z vso vnemo, povečal je obrat s tem, da je kupil modernejše stroje.

            V občini je bilo dosti izdelovalcev suhe robe, ki so oddajali svoje izdelke v Sodražico. Ko so leta 1942 Italijani z bombardiranjem uničili ta trg, so izdelovalci v velikolaški občini izgubili tam svoje odjemalce, kar je pomenilo hud udarec za ves njih gospodarski obstoj. Paternost je šel takoj na delo, da ljudem pomaga. Dobil je v Ljubljani pri Zadružni zvezi kredit, poiskal v Italiji odjemalce in v Velikih Laščah ustanovil "Lesno zadrugo«, ki je odlično uspevala. Po razsulu Italije so komunisti zasedli Velike Lašče in uničili tudi to koristno zadrugo.

            Vojna in okupacija je prinesla vsem občanom težak križ, županu ha še trikrat težjega. Občane je bilo treba ščititi pred okupatorjevo vojsko. Vsak dan so prihajale nad župana nove prošnje in pritožbe od strani občanov in vedno nove zahteve in nove odredbe okupatorskih oblasti. Poleg vsega tega so županom naložili še skrb za prehrano prebivalstva. Občina je morala deliti živilske in oblačilne nakaznice, skrbeti za nabava živil, orodja, semena, obleke, za razdelitev vseh teh predmetov, skrb za pravilno oddajo klavne živine, izdajanje osebnih izkaznic in nešteto drugih nalog.

 

051

 

            Poleg vsega tega je pa prišla še zločinska komunistična revolucija med okupacijo! Po občini so pričele komunistične tolpe ropati, pobijati in groziti. Okupator pa je pričel zaradi komunističnih izgredov izvajati represalije nad nedolžnim prebivalstvom, pričel je zapirati, odvajati v internacijo, pobijati talce in požigati vasi. V teh zmešanih razmerah je bilo za župana nadvse težko ostati na mestu, ohraniti mirno kri in vršiti v korist naroda težko in odgovorno delo. Jasno, da je moral vsak župan »imeti stike« z okupatorskimi oblastmi, bodisi vojaškimi ali civilnimi, ki so izvrševale oblast v deželi.

            Nekateri župani so kar odložili županstvo, ker so se ustrašili težkih in odgovornih nalog. Paternost pa ni bil mož takega kova, ki bi v nevarnostih in težavah odpovedal, ki bi iz strahu za svoje življenje ali pa zato, da bi si ohranil »čiste« roke za bodočo politično kariero, pustil narod na cedilu in bi brezskrbno odšel od doma ter si kje poiskal varno zatočišče. On je vztrajal na svojem mestu kot pogumen in junaški mož, ker je smatral, da je to potrebno in v korist naroda. V teh strašnih časih je reševal, kar se je moglo rešiti, pomagal, kjer je bilo mogoče pomagati, da si se je bilo treba boriti za slovenski narod na eni strani proti okupatorju, na drugi strani pa še, proti hujšemu sovražniku - satanskemu komunizmu.

            V kakem razmerju je bil župan Paternost do zasedbeni'h tujih oblasti? Naj v ilustracijo navedem le en dogodek! Neko pozno popoldne 1. 1941 je prišel z vlakom iz Ljubljane. Na cesti, takoj pod postajo, ga ustavi neki italijanski kapitan in zahteva od njega 40 odej za toliko novodošlih italijanskih vojakov. Paternost pa je odločno odgovoril:

            »Jaz jih nimam in jih nimam kje vzeti, zato jih tudi dati ne morem. Moja dolžnost je skrbeti za civilno prebivalstvo v občini, ne pa za vojaštvo.« Tako odločno govoriti je bilo takrat zelo nevarno. Še posebno, ko so se istočasno razni komunistični lokalni zastopniki na vse pretege laskali italijanskim vojaškim krogom. Paternost pa je bil vedno odločen, neustrašen, bister in odkrit nasproti vsakomur.

            V Italijanih je gledal, kakor vsi drugi katoliško misleči, le tujo zasedbeno oblast, s katero je pač treba računati, do katere je treba imeti razmerje, kakor ga določajo mednarodni tozadevni zakoni. Z Italijani je imel le toliko stikov, kolikor jih je moral imeti kot župan. Nikdar ni iskal prijateljskih stikov z Italijani nikdar ni šel v njih družbo in nikdar ni nikogar od njih vabil k sebi

 

052

 

goste. Jasno pa se je zavedal, da bi bil vsak odpor civilnega prebivalstva proti okupatorju proti mednarodnim zakonom in proti interesom slovenskega naroda, ker bi to prineslo le velikanske in nesmiselne žrtve brez koristi. Italijani so bili nasproti njemu hladni, sicer pa so ga spoštovali kot sposobnega župana.

            Paternost je bil ne le zaveden, marveč res tudi pobožen katoličan, ki je v vsem svojem delu sledil le svoji vesti! Kot odločen katoličan in zaveden Slovenec se seveda ni m.ogel pridružiti komunistični OF. Komunisti so ga dobro poznali in so ga zaradi njegove katoliške načelnosti in značajnosti silno sovražili. Kot splošno priznana vodilna osebnost je bil napoti komunističnim ciljem, zato so ga obsodili na smrt. Paternost je dobro vedel, da ga nameravajo umoriti, saj so ga spomladi 1942 dvakrat iskali na domu, vendar župan ni nikoli pokazal kakega sovraštva do komunistov.

            Ko se je čutil življenjsko ogroženega, je svoje versko življenje še poglobil. Skoro vsako jutro je prišel k sv. maši in k sv. obhajilu kljub temu, da je vsak večer pozno v noč delal v občinski pisarni. Hotel je biti na naglo in nasilno smrt vsak trenutek pripravljen. Kljub vedni in vsakdanji nevarnosti, da ga zadene komunistična krogla, ni kazal nobene pobitosti ali žalosti, na svojem mestu je vztrajal in vršil naprej svoje dolžnosti kakor prej.

            Po razsulu Italije se je umaknil z vaškimi stražami najprej v Turjak, od tam pa v Ljubljano.

            Pa tudi v Ljubljani je še naprej skrbel za svojo občino. Zbiral je sredstva in posebno živež za občane. Ko je kmalu nato zasedla Velike Lašče na novo ustanovljena domobranska posadka, se je takoj vrnil tja in pripeljal s seboj več avtomobilov živeža za svojo, od komunističnih partizanov izropano občino.

            Toda ta skrb za obči blagor mu je prinesla smrt. Komunistične tolpe so napadle komaj ustanovljeno, slabo oboroženo in neizvežbano domobransko postojanko, ki je bila deloma pobita, deloma pa se je rešila s tem, da se je prebila skozi komunistični obroč. Paternosta je napad presenetil v hiši, kjer je bila sodnija in občina. V noči od 2. do 3. decembra so komunisti zažgali med drugimi tudi to hišo. Ko je hiša gorela, ni mogel iz nje, ker je bilo okrog vse polno komunističnih vojakov. Ko so se pa ti odstranili, sta dva domačina v ozadju hiše prislonila lestvo, da bi  Paternost mogel po njej zbežati iz goreče hiše. Kaj se je potem z njim zgodilo, se ne ve. Po vsej verjetnosti so ga odvedli s seboj, mučili in umorili kje na skrivnem. Ko so se namreč nato komunisti umaknili, so preiskali pogorelo hišo, odstranili ruševine, toda njegovega trupla

 

053

 

niso našli. Komunisti so imeli navodilo, da je treba izvrševati. likvidacije tajno, ker se je ljudstvo zgražalo nad umori, ki so jih zagrešili; zato so molčali tudi o njegovem umoru.

            Njegovi trije mlajši bratje, Lojze, France in Anton, so bili med domobranci, ki so jih vrnili Angleži iz Koroške in so tudi te pobili komunisti v Kočevskem Rogu. Tako so padli vsi štirje vrli slovenski in katoliški možje Paternosti!

 

054

 

 

Sv. Gregor v krvavi zarji

ROJSTNI KRAJ DR. J.EV. KREKA

Ob občinski poti od Velikih Lašč proti Sodražici leži na 736 metrov visokem griču majhna vas Sv, Gregor, kjer je sedež istoimenske župnije, ki je štela nekako 890 duš pred pričetkom druge svetovne vojne. To je ena najlepših župnij v kočevskem okraju. Zaradi izredno lepega razgleda je to zelo obiskovana izletniška točka pozimi in poleti. Prijazni griči z vasicami okrog župne vasi so znani pod imenom Slemena, prebivalci pa kot Slemenci.

            Sv. Gregor je bil važna prehodna točka na poti od Velikih Lašč v Sodražico in z Bloške planote na Ortnek in na Malo goro in Suho krajino. Zaradi te lege je okolica Sv. Gregorja iQrala v dogodkih med tujo okupacijo in komunistično revolucijo precejšnjo vlogo.

            Gupnija Sv. Gregor je bila versko, kulturno in politično ena najboljših župnij v ribniški dekaniji. Slemenci so od nekdaj sloveli kot pošteni, značajni, katoliški in narodno čuteči Slovenci. Skoro petdeset let je tam župnikoval odličen in vnet duhovnik, duhovni svetnik Krumpestar, ki je vzgojil tam skoro celi dve generaciji.

            Kras in ponos Sv. Gregorja je bil mogočni »Gregorski dom« z veliko gledališko dvorano, da ni bilo daleč naokrog take. Tega prosvetnega središča se je posluževalo staro in mlado. Večer za večerom je bil dom zaseden z raznimi sestanki, sejami, vajami za igre, telovadnimi večeri in predavanji. Prosvetno društvo je bilo zelo delavno, večina župljanov je bila včlanjena v njem.

            Posebno agilna in velike važnosti v vseh dogodkih med okupacijo sta bila fantovski in dekliški krožek, ki sta zelo pridno študirala predvsem komunistično ideologijo. V tekmi med mladinskimi organizacijami o tem predmetu leta 1940 v Velikih Laščah je gregorska mladina odnesla prvo diplomo. Tako so bili fantje in dekleta prav dobro poučeni o komunistični ideologiji in o komunistični taktiki. Tako je bilo več kot 90% vseh župljanov odločno proti komunistično usmerjenih.

 

055

 

            Politično so bili Slemenci s prav malo izjemami pristaši Slovenske ljudske stranke. Druge stranke tu sploh niso mogle ustanoviti kake svoje organizacije. Ker tudi ob času diktatorskega režima kralja Aleksandra niso mogli ukloniti zavednih, slovenska in demokratično mislečih Slemencev, so jim vzeli samostojno občino in vsa Slemena razdelili med Sodražico in Velike Lašče.

 

HITLERJEVI PRIJATELJI

            S strahom so mirni in narodno zavedni Slemenci zasledovali razvoj Hitlerjevih vpadov v Avstrijo, Češko, Poljsko, Francijo itd. Le maloštevilni med njimi so bili kot ljuljka med pšenico: ti se niso bali nadaljnjega razvoja. Na tihem so si celo želeli Hitlerjeve poplave tudi v Sloveniji. To so bili vsi tisti redki, ki so kasneje pokazali svojo barvo. Takoj po razsulu jugoslovanske vojske so pričeli pozdravljati z dviganjem rok in vzklikom »Heil Hitler«. Ni jim bilo pogodu, da so Dolenjsko zasedli Italijani.

            France Modic, po domače Močev ali Urbanov od Sv. Gregorja, je na ves glas ponavljal, da nam potem, ko pride Hitler, ne bo manjkalo belega kruha; njegovi somišljeniki: Ivan Modic, Maaticov, Korošci iz Krnč, Modici iz Marolčev, Žitniki iz Junčega, Grebenc iz Grebenja pa so mu navdušeno pritrjevali. Hitlerja so slavili kot »velikega osvoboditelja« in »prijatelja delavcev in nižjega stanu«. Seveda, vsi ti so sledili zgledu Stalina in Molotova, ki sta se objemala takrat v prijateljstvu s Hitlerjem in nacisti!

            Ko pa je Nemčija napadla tudi Sovjetsko Rusijo, so pa vsi ti hitro spremenili svoje mišljenje in obrnili svoja jadra po komunističnem vetru in po nalogu komunistične partije. Zdaj so pa vrgli na plan geslo: »Smrt fašizmu - svoboda narodu!« Pod tem geslom naj bi se vodila borba proti okupatorju!

            Prej imenovani so kasneje pridobili zase še Perovškovo, p. d. Jernejevo družino od Sv. Gregorja,. ter brata Modica Jožeta in Gregorja. Ti so nekako predstavljali terenski odbor za Slemena in so se večkrat sestajali s Centa Ivanom in nekim Bavdkom iz Karloviške doline. Centa je bil doma iz male bajte ob cesti, ki vodi od Male Slevice proti Karlovici. Bilo je v družini več bratov, ki so bili bolj na slabem glasu. Po domače so jim rekli Centki. Marsikdo se je v okolici zdrznil z grozo, kadar je čul to ime, ravno tako pa tudi ob imenu zloglasnega morilca Bavdka, ki je bil eden glavnih morilcev Grudnove družine,. kakor je bilo popisano pri Velikih Laščah.

 

056

 

            Iz Sodražice kakor tudi iz Velikih Lašč pa so pričeli posebno po vstopu Nemčije v vojno s Sovjetsko zvezo prihajati k Sv. Gregorju razni ljudje, ki so iskali predvsem stika s fanti. Toda razen prej omenjenih so vsi drugi fantje odklanjali to sumljivo družbo, ker so bili obveščeni o pravem času, da so ti ljudje le komunistični agentje. Ker se komunistom na ta način ni posrečilo dobiti tla med gregorsko mladino, so poskušali to doseči na drug, bolj zvit način.

 

DOBROTA JE SIROTA

            Ko so Nemci zasedli vso Gorenjsko in Štajersko, so zaprli, izgnali ali pa celo internirali vso slovensko duhovščino in narodno mislečo inteligenco. Komunisti pa so se sončili v milosti nemških nacistov!

            Takrat je pribežalo v Ljubljano in oni del Slovenije ki je bil zaseden od Italijanov, mnogo ljudi, ki so bili ogroženi od Nemcev. Po dogovoru s škofom in političnimi strankami je prevzel Rdeči križ v Ljubljani v roke organizacijo za pomoč tem beguncem; tako so vsi slovenski krogi podpirali to človekoljubno delo. Komunisti oziroma njihovi sopotniki pa so znali dobiti na tihem velik vpliv na vodstvo Rdečega križa.

            Ko pa je izbruhnila vojna med Sovjetsko zvezo in Nemčijo, so pričeli tudi Nemci na svojem področju stopati na prste komunistom. Ti so sedaj pribežali tudi v Ljubljano in Ljubljansko provinco - na ozemlje, zasedeno od Italijanov. Seveda je Rdeči križ prevzel oskrbo tudi teh beguncev. Organiziral je po vsej deželi veliko akcijo, da bi jih kmetje sprejeli pod svojo streho. Kmetje so radi sprejemali te žrtve nacizma, toda komunistična partija je znala spretno izrabiti Rdeči križ, da je tako razposlala po vsej deželi svoje agitatorje, ki so prišli iz Gorenjske ali Štajerske. Tako so kmetje nevede v svoji dobroti sprejemali pod svojo streho in oskrbo svoje največje sovražnike, ki so potem ropali in morili v zahvalo za prejete dobrote.

            Tako je bilo tudi pri Sv. Gregorju.

Na Prežganju je bil ob pričetku vojne za župnika Leon Kristanc, ki živi sedaj v Kaliforniji. Nemci so že zastražili župnišče, da ga odvedejo v zapor, pa se mu je kljub temu posrečilo uiti in je bil nato nastavljen pri Sv. Gregorju kot pomočnik staremu župniku Krumpestarju.

            Temu gospodu je občinski tajnik v Velikih Laščah pisal milo pismo, naj bi se zavzel med Slemenci, da bi ti sprejeli čimveč nesrečnih beguncev iz Gorenjske. ki so morali bežati pred nacisti. Pisal je, da so ti begunci sami dobri, pošteni in delavni ljudje, pripravljeni prijeti za vsako delo:

 

057

 

Gospod Kristanc je šel na delo, da oskrbi zatočišče tem žrtvam nacizma. Poslali so mu 25 oseb, večinoma mladih moških, par žensk in otrok. Dobri Slemenci so vse sprejeli z veliko ljubeznijo in skrbeli zanje.

            Kmalu pa so se pričele javljati od strani kmetov pritožbe, kakšne ljudi jim je občina poslala. Bile so med temi begunci res tudi častne izjeme, večinoma pa so bili to komunisti. Prišli so iz Gorenjske in Štajerske v Ljubljano, tam so pa napravili poseben komunističen tečaj. Ko so bili izšolani, so jih po Rdečem križu in občinah razposlali po deželi.

            Veliko laški občinski tajnik je napravil kar v pisarni razpored, kam naj kak begunec gre. V vsako vas jih je nekaj prišlo, zlasti so jih dobile odločno krščanske družine, ki so tako prišle pod kontrolo komunistov.

            Pričela se je agitacija za komunizem oziroma komunistično Osvobodilno fronto. Ti »begunci« so imeli redne tajne sestanke in seveda redno zvezo s komunistično centralo v Ljubljani, od koder so dobivali navodila in kamor so redno pošiljali poročila. Vsa župnija je bila pod njih kontrolo, tudi cerkev in pridige so nadzirali, v gostilni so vohunili, kaj se tam govori; celo v pevski zbor so se že vsilili. Vedno pogosteje so prihajali k njim na »obisk« razni »begunci« iz Velikih Lašč, Sodražice in Ribnice.

            Med ljudmi se je že govorilo, da sta sosedni Kurešček in Mokerc svojimi ogromnimi gozdovi skrivališče raznih temnih elementov delomrznežev in postopačev. Med ljudstvo so pa komunistični begunci in njih sodelavci domačini že vrgli govorice, da se je treba iznebiti italijanskega okupatorja, da bodo v tem slučaju zavezniki takoj poslali pomoč, le narod naj pokaže svojo resno voljo upreti se mu. Fante in mlajše moške pa so pričeli polagoma nagovarjati, naj se prijavijo v »narodno vojsko«, ker je Italija tik pred polomom.

            Gregorci pa so tem vsiljivcem dali odločen odgovor: »Kadar nas bo država poklicala po svojih zakonitih predstavnikih v boj, takrat bomo šli. Sedaj se upirati okupatorju z orožjem, ko vsa jugoslovanska vojska ni mogla ničesar storiti, bi pa bilo blazno in bi prineslo slovenskemu narodu le še več gorja, ker bi se Italijani krvavo maščevali nad takimi nepremišljenimi koraki.«

 

PRVI NASTOP PARTIZANOV

            Bilo je 3. decembra 1941. Zvečer je sedela v gostilni pri Oblaku v kuhinji manjša družba pri taroku: Bilo je okrog osme ure zvečer, ko plane domača služkinja in zakliče: »Laška patrulja gre!« Karte so zletele v kot, a je so stali med vrati trije vojaki v jugoslovanski uniformi in namerili puške v družbo:

 

 

058

 

            »Čemo pucati« (Bomo streljali!). Vodja trojke zavpije: »Ruke v vis! Ko se gane, odmah palimo! Gde je gazda?«

            Prestrašeni so seveda vsi navzoči dvignili roke ter začudeno in prestrašeno gledali, kaj vse to pomeni. Gospodar je moral iti s čudnimi obiskovalci v trgovino. Tarokiste in družino v kuhinji je stražil eden s puško in bombo v roki, zunaj pa so drugi vso trgovino in. vso blagajno izropali. Šli so tudi v gornje prostore in odnesli vse, kar se jim je zljubilo.

            Čuvaj v kuhinji pa je poučeval svoje varovance v »slovenski srbščini«: Mi smo partizani, ki čuvamo narod! Naš stan je pod jelkama in nas pozimi mrazi. Težka je naša služba, gladni smo, zbog toga smo došli. Mi čemo vas osvoboditi okupatorja! Če vam Italijanac čini delati silo, javite nama in mi čemo vas čuvati . . . Naša vojska je mnogobrojna in vaša je dužnost pridružiti se nam!«

            Pri vsem strahu in neprijetnem položaju je šlo vsem navzočim v kuhinji na smeh! Držati roke pod strop in poslušati to bedasto govorjenje, je bilo deloma naporno, deloma pa smešno. Skoraj že osemdesetletni svetnik Krumpestar je tudi molel svoje roke kvišku, pa dolgo tega ni zmogel. Revež se je sesedel, se uprl na komolce in molel roke kvišku! Če se je pa kateri le malo premaknil, je že zavpil stražar:  »Tiho, čem paliti!«

            Ko so zunaj ti novi »čuvarji naroda in borci za svobodo« temeljito opravili svoje delo, izropali vso hišo, vsa trgovino, pobrali vse, kar je bilo kaj vrednega, se je vrnil gospodar bed kot zid, za njim pa vodja te »osvobodilne vojske«, rekoč:

            Mi smo gotovi! Sedaj pa i vi! Denar simo! «

            Vsem navzočim so pobrali vse, kar so imeli pri sebi! Ko so ji.ni »pošteno« izpraznili vse žepe, je vodja teh »osvobodilcev« vse zopet nahrulil:

            »Sada ste prosti, ali pol sata ne sme nihče na plano! Pazite, da ne poveste ništa Italijancima! Ako boste to meldali, se jutri vratimo i vas popucamo i vse selo zapalimo. Mi smo partizani, čuvamo narod, čemo ga osloboditi! «

            Končno so le odšli. Nihče si ni upal pol ure iz hiše v strahu, da je morda kje v bližini kaka straža te »osvobodilne vojske«, ki je trgovca in gostilničarja »osvobodila« vsega premičnega imetja, pa tudi navzoče vsega denarja, ki so ga imeli pri sebi!

            Italijanske okupacijske oblasti so seveda takoj drugi dan zvedele za ves dogodek. Šele čez dva dni je prišla cela kompanija italijanskih vojakov. Toda niso šli lovit partizane, komuniste, pač

 

059

 

           

pa so »delali preiskavo« po vseh hišah, vmes pa kradli kot srake! Vse jim je prav prišlo!

            Takrat so Slemenci prvič slišali besedo »partizan«: da je to neka »narodna slovenska vojska, ki narod čuva in ga bo osvobodila«!

            Vsa okolica, kar je bilo poštenih ljudi, pa je le eno mislila: Bog nas čuvaj takih »osvoboditeljev«!

            Taki in podobni prizori so se pričeli sedaj dogajati po vsej Dolenjski in Notranjski, ko so partizanski »osvobodilci« »osvajali« poštenim ljudem živino, živila, obleko, denar in orodje. Po takem »osvobodilnem obisku« je bila hiša vsa prazna, zjutraj je morala marsikje iti gospodinja prosit k sosedom moko in lonec na posodo, da so mogli kaj skuhati, in celo žlice, da so imeli s čim jesti! Ponekod pa so ti »osvoboditelji« pobrali tudi vso obleko, vso posteljnino, pokradli celo plenice dojenčkom!

            »Hudičeva osvobodilna Fronta!« so ponekod rekli!

 

HUDIČEVA FRONTA SE ZBIRA V GOZDOVIH

Narodu iz gošč brezumna

utrga Judežev se truma

v pot zlaganega poguma,

razlijo se v krimske klance,

po Pohorju . . . čez Gorjance

k bregovom Kolpe v Belokranjce . . .

po dolenjski - kraški strani . . .

o, k izdaji Krista gnani . . .

 

Tako nam pesnik v »Črni maši« slika nastop komunizma v slovenski domovini! Hudičeva fronta se je pričela zbirati!

            Po Božiču je sneg debelo zapadel po Slemenih. Nepoznani smučarji so pričeli prihajati k Sv. Gregorju in vabili fante na smučarske tečaje v Zapotok pod Kureščkom. Daleč proč od Velikih Lašč in v varstvu obširnih gozdov so imeli tam v lepi, tik pred vojno zgrajeni šoli »smučarski tečaj« s predavanji, dejansko pa je bil to komunistični tečaj. Niti eden od gregorskih fantov se ni prijavil. Pravočasno opozorjeni, da je to le šola za komunizem, so se fantje tem agitatorjem pridno izmikali.

            Eden izmed prej omenjenih »beguncev«, ki so se redili pri dobrih Gregorcih, se je v pijanosti izrazi.l: »Za kar smo bili poslani v faro, se nam ni posrečilo in bomo odšli proti Kočevju.« Res so »gostje« kmalu nato odšli po večini v gozdove, kjer so spomladi že mogli živeti pod jelkami. Za svoje ideje so pridobili v župniji le šest družin, vse drugo pa je bilo gluho za komunistično propagando.

 

060

 

            Več uspehov pa so imeli ti begunci, komunistični agitatorji, drugod. Pojavljati so se pričeli letaki ki jih je izdajala OF - Osvobodilna fronta. Organizirale so se skupine, ki so pričele napadati posamezne italijanske patrulje, streljati na vlake, trgati telefonske žice - vse za »osvoboditev naroda«. Ponoči pa so te tolpe ropale po vaseh v hišah, ki so bile znane kot odločno katoliške in narodno zavedne, nasilno so odganjali fante in mlade može v gmajno in jih tam pridelili svojim bandam.

            Italijanski okupator pa je vse to početje mirno gledal!

Če kmet ni prijavil ponočnega obiska in ropa partizanov, so ga drugi dan obiskali Italijani in mu pobrali še ono, kar mu je morda pustila komunistična tolpa. Če so partizani iz zasede streljali na vlak ali na italijansko patruljo, jih italijansko vojaštvo ni šlo lovit v gozdove, pač pa je polovilo vse moške – proti komuniste - v bližini. Od teh so nekatere postrelili, druge odvedli v internacijo na Rab ali drugam v Italijo. Če so Italijani sumili, da se v kakem kraju ali kaki hiši zbirajo OF-arji, so prišli v veliki množici, hišo ali pa celo vas požgali, moške pa zopet ali postrelili ali pa odvedli na Rab, kjer so umirali od lakote. Komunisti so seveda vedno pravočasno zbežali v gozdove, žrtve za komunistične izgrede pa so postali skoro vedno mirni anti komunistični prebivalci.

            Tako je bilo spomladi 1942 požganih mnogo hiš in tudi vasi v župniji Rob, kjer so komunisti oklicali svojo republiko!

 

PRVE ŽRTVE KOMUNIZMA

            Aprila 1942 je v večernem mraku padel zadet od krute partizanske krogle kot prva žrtev komunističnega nasilja na Slemenih oče številne družine, kmet Zabokovec Jože iz Krnč pod Sv. Gregorjem.

            Tik pred mrakom so ljudje iz sosednjih vasi opazili tujega moškega v dežnem plašču, z globoko čez ušesa in na. čelo potisnjenim klobukom, ko je šel kar preko njiv in vrtov v smeri proti Krnčem. Kakor tat, ki se izogiblje ljudem, je šel hitro svojo pot.

            Ljudje so takoj slutili, da ta človek nima poštenih namenov. Predno je poiskal svojo žrtev, se je še za nekaj časa oglasil pri prej omenjenem Korošcu, komunističnem terencu, da se je stemnilo. Nekdo ga je kljub mraku nato opazil, ko je šel od Korošca čez vrt proti sosedu Zabukovcu. Kakor se je kasneje izvedelo, je bila že nekaj dni prej izrečena smrtna obsodba pri seji, pri kateri so bili navzoči vsi terenski odborniki z zloglasnim »Centkom« na čelu.

 

061

 

Neznanec je stopil v vežo Zabukovčeve hiše, kjer je srečal gospodinjo, ki je šla ravno krmit prašiče. Vprašal jo je:

»Ali je gospodar dama?«

»Da, v kuhinji je, ravno večerja,« je odgovorila nič hudega sluteča mati. Verjetno je mislila, da je kak lesni prekupčevalec.

Ko se je žena vračala od svojega dela v hlevu. sta se zapet srečala z neznancem v veži.

            »Po nalogu Osvobodilne fronte sem vam ubil možička,« jo je neznani zločinec ogovoril z zlobnim nasmehom in izginil je temo.

            Žena Marija je planila v hišo. Ko je videla svojega moža, da je še ravno tako sedel, z glavo naslonjen nad mizo, je prvi trenutek mislila, da spi. Ko je stopila bliže in pogledala natančneje. je z grozo opazila, da je glava krvava in da mu kri teče iz rane.

»Na pomoč! Na pomoči« je zavpila nesrečna žena.

            Pritekli so domači in sosedje ter ugotovili, da ima tri strele v glavo in da ni nobene pomoči več.

            Mrtvega moža so položili na mrtvaški oder. Bližnji sosedje so prišli kropit in so po navadi čuli pri mrliču.

            Nekako opolnoči pa je nekdo močno potrkal na vrata. Prestrašeni ljudje v hiši si niso upali odpreti vežnih vrat. Ko pa so postajali oni zunaj le presilni, se je nekdo opogumil in šel odpret. V hišo so vstopili oboroženi partizani, ki so prišli kontrolirat, če je naloga izvršena. Ko so to ugotovili, so zagrozili vsem, da bodo prišli nazaj in pobili vso družino, če ne bodo molčali o tem dogodku!

 

 

*

Drug umor, ki je pretresel vsa Slemena, je bil izvršen nad lovcem Pečnikom in njegovo ženo, ki sta stanovala sicer v velikolaški župniji, toda v bližini Sv. Gregorja, kar pa je bila popisano pri poročilu o Velikih Laščah.

            V zgodnji pomladi leta 1942 je prišla partizanski patrulja na Gašpinovo in odvedla. s seboj 23-letnega fanta Jožeta Lovšina. Obdolžili so ga, da organizira »belo gardo« pri Sv. Gregorju. Nihče na Slemenih ni ničesar vedel o »beli gardi«, ki je nikjer ni bilo. Nekje pod znanim klancem Boncarjem so fanta grozno mučili, da bi priznal »svojo krivdo«. Pretepali so ga na strahovit način. Nato so mu dali glavo nekako med stol, ki so ga natiskali tako, da ga je začelo dušiti. Odnehali so s tem mučenjem šele, ko je njih žrtev pričela bruhati kri iz ust. Ko so končno spoznali, da ne bodo mogli od

 

062

 

fanta ničesar zvedeti, ker itak nihče ni vedel nič o tem, so ga izpustili vsega izčrpanega in onemoglega. Preden so ga pa izpustili, so mu zagrozili, da bodo prišli zopet po njega in ga ubili, če bo komu kaj povedal o tem, kar se je z njim godilo.

Ubogi fant je nato radi oslabelosti in strašnih bolečin hodil domov več ur, da si bi bil sicer lahko prišel v eni uri. Temno modre in krvave lise po vsem životu, ki jih je fant nosil še dolgo potem, so pričale, kako strašno so ga mučili pozverinjeni komunisti.

            Od tedaj naprej si ni več upal prenočevati v domači hiši. Šel je v sosednjo vas, kjer je bilo več fantov. Tam so poiskali vojaške puške, ki so jih imeli skrite od razpada jugoslovanske vojske, hodili spat skupaj v neko hišo, kjer so menjaje se stali vedno na straži. Tako se je pričela oborožena samoobramba fantov pred komunističnimi morilci in nasilniki! To je bilo bolj na Urhovi strani Slemena.

 

PRVI NAPADI ITALIJANE

            Železniška postaja za Slemena je bil Ortnek. Tam je bila tudi večja italijanska vojaška posadka, ki je imela nalogo čuvati železniško progo.

            Italijanski vojaki so prihajali vsako jutro v Maršiče po mleko. Navadno je prišla manjša patrulja, ki je mirno odšla, ko je dobila mleko.

            Ker je bila vsa okolica odločno proti komunistom in njih Osvobodilni fronti, so se hoteli komunisti krvavo maščevati nad prebivalstvom in pa na ta način doseči, da bi kaj fantov pribežalo k njim v gozdove. Napadli so zavratno te, nič hudega sluteče vojake, ki so šli po mleko, tri ubili, nekaj jih ranili, drugi so se razbežali.

            Kakor so računali komunisti, tako se je tudi zgodilo!

            V Maršiče je prihrumela cela posadka iz Ortneka! Niso šli v gozd na komunistično tolpo, ki bi jo bili kaj lahko uničili, če bi bili resno hoteli, pač pat so se znesli nad nesrečnim, komunistom sovražnim prebivalstvom! Vse moške v vasi so polovili in jih odvedli v Velike Lašče. Takrat so Italijani pričeli streljati talce kot kazen za komunistične napade. Seveda so navadno streljali le nedolžne, ker krivcev niso lovili po goščah. Šest tednov so bili ti moški zaprti v Velikih Laščah in so vedno živeli v strahu, da jih Italijani postrele kot talce za komunistične zločine. V ječi so neprestano molili rožni venec za rožnim vencem, pri Sv. Gregorju so se pa tudi zanje opravljale molitve.

            Končno se je graščaku Kozlerju v Ortneku vendar posrečilo prepričati italijansko vojaško komando, da so zaprti moški vsi ne dolžni, in tako so bili na veliko soboto vsi izpuščeni na svobodo in domov, kamor so prišli v veliko veselje domačih in vse župnije ravno za velikonočno procesijo!

 

063

 

»NEVARNA« ELEKTRIKA!

Pod slovenskim banom dr. Markom Natlačenom. je elektrifikacija Slovenije uspešno napredovala. Iz Grosuplja je vodil daljnovod banovinske elektrike preko Sv. Gregorja proti Kočevju. Tudi Slemena so dobivala električni tok od tega daljnovoda.

            Spomladi 1942 pa pridrvi nekoč tolpa partizanov k Sv. Gregorju in pobere vse moške iz okolice ter jih primora, da so šli podirat električne drogove daljnovoda. Na približno en kilometer dolžine so morali podreti vse drogove in uničiti vso napeljavo.

            Komunisti so to bedasto in zločinsko početje zagovarjali, da je to potrebno, da s tem škodujeja okupatorju, posebno vojaštvu v Kočevju in Ribnici. Toda to je dejansko škodovalo le domačemu prebivalstvu. Iz Kočevja so od tamkajšnje elektrarne dobivali električni tok do Ribnice, od Grosuplja pa vse tja do Velikih Lašč. le Sv. Gregor je tako ostal brez elektrike. Motorji so stali, luči ni bilo. Spet so morali ljudje na roke opravljati vse, kar so prej delali na motorje, namesto električnih luči so morali svetiti z leščerbami. To je bil sad tega norega dejanja komunistov.

            Pri podiranju električnih drogov pa se je dogodil zanimiv dogodek.

            Pri Sv. Gregorju je stanoval kakih 30 let star fant, ki so ga komunisti ujeli v svoje mreže, rekli so mu »Ta srednji Jože«, pri hiši pa pri »Ta srednjem Jažetu«. Zahajal je v družbo proslulih komunistov Bavdka in Cente iz Karloviške doline. Ta dva sta ga naredila za komunista.

            Temu Jožetu so komunisti izročili komando nad vsemi prisilnimi delavci in nad podiranjem električnih drogov. Joža je bil ponosen na svojo delovodsko šaržo!

            Na Andolovem hribu so podirali zadnji drog. To je bil dvojnik, takozvani »A« drog. Ko je padal, se je nekam čudno zasukal. Joža, ki je stal v bližini, se je hotel umakniti, toda drog ga je pri padcu zadel s kljuko in porcelanastim izolatorjem ravno na glavo in komunistični zaupnik je bil pri priči mrtev.

            S tem se je delo končalo, Gregorci so pa ostali brez elektrike.

           

KOMUNISTIČNA VLADA

Bilo je v majniku Gaspodovega leta 1942. V župni cerkvi pri Sv. Gregorju se je ravno vršila šmarniška pobožnost, ko je prišla v vas »vojska« OF - Osvobodilne fronte in

 

064

 

 

»zasedla« »zmagoslavno« Sv. Gregor. Zastavonoša je na fižolovi prekli nosil cunjo, ki naj bi bila zastava! Za njim je jahal nekak orožnik na konju sledili sta dve razkuštrani partizanki z bajonetom za pasom in sedem moških s puško na rami.

            Komunistični list »Slovenski poročevalec« je z debelimi črkami javljal, da je hrabra partizanska .vojska zasedla najhujšo trdnjavo in za OF-gibanje važno postojanko Sv. Gregor. Seveda so naivni Angleži in Amerikanci verjeli temu bobnanju, kakor da je partizanska vojska dosegla veliko zmago.

            Pri Oblakovih so naročili za vso to vojsko zajtrk, ki so ga pa nato plačali na ta način, da so zopet vso hišo in trgovino izropali v »korist naroda«, kot so rekli. Na dveh težko obloženih vozeh so nato vse odpeljali v gmajno.

            Ob tej priliki so komunisti proglasili Sv. Gregor in okolico za »osvobojeno ozemlje«, prepovedali so vsako pot iz vasi brez posebnega dovoljenja njih komande, za vsak najmanjši prestopek proti OF so proglasili smrtno kazen.

            Moški so se poskrili kje v goščavah v okolici ali pa so zbežali v Velike Lašče, Ortnek ali v Sodražico, kjer so bile močne italijanske postojanke, zavarovane okrog in okrog kraja z bodečo žico.

Komunisti pa so igrali vlado v »osvobojenem ozemlju« in v »svobodni« republiki! Toda to je bila prava hudičeva svoboda! Svobodno so njih strgane tolpe kradle, plenile: živino, živež, obleko, skratka vse, kar so potrebovali v goščavah.

            V bližnjem Mokrcu pa so imeli svoje »logarje«, vlado, komando in sodišče. Vsak dan so tja vlačili svoje žrtve preko Sv. Gregorja, le redki so se vračali nemi in prestrašeni nazaj. Okrog komunističnih »logarjev« pa se je vedno bolj večalo število grobov.

Dan za dnem so prihajali v hiše komunistični kurirji in naročali:

            »Pripravi zajtrk - kosilo - večerjo - za pet, deset vojakov, ki bodo hodili tod mimo. Glej, da ne bodo lačni, jed mora biti dobro skuhana in dobro zabeljena. Dokler boš imel jesti ti, bodo jedli tudi vojaki; vojska je prva!«

 

KOMUNISTIČNI MITINGI

            Bilo je neke nedelje v pozni spomladi. Gregorci prihajajo v župno cerkev tudi popoldan ob nedeljah ob 2. uri k večernicam. Cerkev je navadno skoro tako polna ob tej priliki kot zjutraj pri maši.

 

065

            Ko pa stopijo ljudje po večernicah iz cerkve, so bili partizani krog in krog in niso nikogar pustili domov. Vsem so ukazali, da morajo iti na miting na vrt Oblakove gostilne. V strahu ni upal nihče nič ugovarjati in so vsi odšli tja.

            Pričeli so se dolgi govori, sama komunistična propaganda. Govorniki so hvalili Rusijo, kako sijajno je vse tam urejeno, vse delo se vrši le s stroji, vse dela le po 6 ur na dan, tudi kmetje, kmalu pa bo tam tak napredek, da bo trajal delavni dan za vse le po štiri ure!

            Ljudje so ploskali tem bedarijam iz strahu pred komunisti, ki so oboroženi stali med poslušalci in nadzirali njih obnašanje. Nastopilo je več govornikov, miting se je zavlekel, ženske so pričele prositi, da jih puste domov, da bodo mogle skuhati večerjo in oskrbeti živino, toda niso jih pustili, dokler ni bilo konec govorov.

            Take mitinge so ob elelavnikih prirejali tudi domači komunisti za časa, ko je spadal Sv. Gregor pod »osvobojeno ozemlje«. Vaški terenci so se sicer ob teh prilikah držali bolj kje v ozadju, govorila pa sta največ zločinca Centa in Bavdek. Saj nobeden izmed teh ni znal kaj prida povedati. Več kot polovico Centovega govora so bile same grožnje in kletvine: italijanske, madžarske, srbske, nemške in kranjsko hudičevanje, vse se je vrstilo, kakor da bi hudič bruhal iz sebe to umazanijo! Grožnje pa so se vse strnile v eno:

            »Mi bomo pobili vse kapitaliste, potem bomo pa delili, da bomo imeli vsi enako'

 

DAN GROZE PRI SV. GREGORJU

Italijanski vojski so postali komunisti že prenadležni. Tu in tam so si upali od daleč celo streljati na italijansko vojaštvo. Zato je sklenila italijanska komanda, da priredi bojni pohod proti partizanom. Seveda so komunisti po svojih zaupnikih med Italijani zato zvedeli.

            Bilo je na petek 24. julija 1942, vročega poletnega dne. Iz Velikih Lašč je prišlo poročilo, da bodo priredili Italijani splošen pogon za partizani. Že dopoldan so korakali partizanski oddelki skozi Sv. Gregor, iz velikolaške strani so bežali proti Sodražici v Veliko goro. Težko obložene vozove so vozili s konji za njimi.

            Dobro so vedeli, da še ni nikake nevarnosti in so se zopet krepčali pri Oblaku na račun »osvoboditve naroda«. Okrog poldne so odšli, ostal pa je majhen oddelek pri Sv. Gregorju; ti so izjavili:

            »Ker Slemenci nočete sodelovati z nami, bomo mi napadli od tu Italijane, potem se bomo pa pravilno umaknili.«

 

066

 

            Ljudje so jih prosili:

            »Ali ne veste, da Italijani vse požgo in postrele vse moške tam, kjer so napadeni! Nikar jih ne izzivajte, vse žrtve bodo nedolžne in osvoboditvi nič koristne.«

            »Žrtve morajo biti!« so se komunisti satansko smejali! »Pa pojdite z nami!«

            Bilo je okrog dveh popoldan, ko so Gregorci zagledali v daljavi oblake prahu. Laška vojska je prihajala! Toda korakali so kakor da bi šli na vaje ali na sprehod v vrstah. Na čelu je ropotal en tank, za njim pa poveljnik ekspedicije na motornem kolesu, nato pa nepregledna vrsta vojakov z motornimi vozovi, težkimi strojnicami in obloženimi mulami.

            Kaka dva streljaja pred vasjo so se ustavili v malem kraju Andol in izpraševali ljudi, če so partizani pri Sv. Gregorju. Ker so dobili odgovor, da so vsi partizani bežali naprej proti Veliki gori, so naivno mirno nadaljevali nezavarovani svojo pot. Ko pa privozi tank do pokopališča pod župniščem in za njim laški poveljnik, so za šolskim vrtom v grmovju skriti partizani ustrelili na Italijane, nato pa seveda zbežali, kolikor so jih nesle noge.

Italijanski poveljnik je od strahu treščil z motorjem v jarek. Nastalo je strahovito streljanje. Prestrašeni Savojci so streljali kar v slepo, da si niso videli nikogar. Tank je drvel proti vrhu in obstreljeval župnišče, šolo in prosvetni dom. Ko je prispel na vrh, je videl, da je ves prostor prazen. Tu se je tank zaobrnil in pričel brizgati nafto in ogenj v ponosni prosvetni dom, ki je pričel goreti.

Prihitela je italijanska patrulja, pobirala moške od hiše do hiše in vse tirala k lipi pred cerkvijo.

            Župnik Leon Kristanc je prihitel sedaj iz župnišča in dokazoval italijanskim vojakom, da so vsi moški popolnoma nedolžni, da so streljali drugi, ki so nato zbežali. Toda tudi njega so potisnili med moške in zahtevali od vsakega legitimacijo.

            Nato je prišel še sivolasi župnik Krumpestar, ki je tudi skušal dopovedati po g. Kristancu, da se ni streljalo od strani prosvetnega doma, ki naj ga ne požigajo.

            Medtem je prišel tja italijanski poveljnik. Gospod Kristanc ga je prosil, da mu dovoli zadevo pojasniti.

            »Povejte, kdo je streljal, potem bom pa govoril z vami!«

            »Vse vam bo pojasnil, le dovolite, da pogasimo ogenj pri prosvetnem domu. Od tam se ni streljalo, marveč izza ograje šolskega vrta, kjer so še razmetani prazni patroni. Vsi ti ljudje, ki stoje tu v vrsti, so nedolžni kot sem nedolžen jaz in ta stari duhovnik.«

 

067

            Nič ni pomagalo! Že so brizgali nafto tudi na šolo in jo zažgali.

            Toda sv. Florijan je nevidno tudi brizgal in gasil! Ne šola ne Dom nista zgorela. Nafta na zidu je počasi gorela in plameni so se bližali strehi. Italijani so že peljali nafto proti Jernejevi hiši, ki je prva zadaj za cerkvijo proti Oblakovi.

            G. Kristanc je sedaj ponovno prosil poveljnika, naj ustavi to nečloveško početje in da so vaščani nedolžni. Storilci, ki so zbežali, da so to nalašč storili, da bi se maščevali nad vaščani, ker nihče ni hotel z njimi.

            »Dal sem povelje, vas bo požgana, vi pa v vrsto pred zid pod cerkvijo,« je odgovoril komandant.

            »Vse bom pojasnil,« je moledoval dalje župnik Kristanc, »samo poslušajte me, stopimo v župnišče, moja dolžnost je, da branim neciolžne ljudi, potem pa - če morate, izvršite povelje.«