KRIVDA RDEČE FRONTE (knjiga 2a)

        Na strani 30

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

        Krivda
rdeče fronte
         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         

         


        II. DEL

         

         

        Matija Škerbec

         

         

         


         

         

        Krivda rdeče fronte

         

         

        II. DEL

         

        Zbral in uredil

         

         

        MATIJA ŠKERBEC

         

         

         

         

         

         

         

         

        Samozaložba

         

         

        1957

         

        CLEVELAND, OHIO, USA

         

         

         

         

         

         

        Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe  Celovec – Klagenfurt, AUSTRIA

         


         

         

        ŠT. JOŠT NAD VRHNIKO

         

        UVOD

         

        Pri  Št. Joštu nad Vrhniko se je ustanovila prva Vaška straža pod italijansko okupacijo. Tu je torej najprej slovenski narod sam prijel za orožje in se dvignil proti komunističnim tolpam, ki so že več kot osem mesecev ropale in morile po deželi.

        Št.Jošt je tipičen primer nastanka samoobrambe slovenskega naroda proti komunističnemu nasilju. Tu jasno vidimo, da se je slovenski narod najprej pripravljal na odpor proti tujemu okupatorju, komunistično nasilje pa ga je primoralo, da se je obrnil na zasedbene oblasti za dovoljenje, da se sme legalna sam braniti, ker mu baje okupacijska oblast ni dala potrebne zaščite.

        Po mednarodnih konvencijah je okupator začasna zakonita oblast, ki skrbi za red in varnost v zasedeni deželi. Ker pa ta oblast ni hotela zaščititi civilnega prebivalstva, pač pa je izvajala strahovite represalije zaradi vojaško malovrednih izgredov komunističnih partizanov nad nedolžnim slovenskim prebivalstvom, je bil. slovenski človek v skrajni sili primoran, da je prej ilegalno, to je pred okupatorjem nezakonito organizacijo, ki je zbirala orožje za borbo proti njemu, nekako pozakonil pred okupacijskimi oblastmi na ta način, da je prejel od nje dovoljenje za nošnjo orožja in za organizirano samoobrambo.

        Po zgledu Št. Jošta so se nato organizirale Vaške straže tudi drugod po vsem onem delu Slovenije, ki je bil zaseden od Italijanov.

        Občina Št. Jošt nad Vrhniko je štela pred drugo svetovno vojno 928 prebivalcev. V njo spadajo le štiri vasi in sicer: Št. Jošt, Butajnova, Planina in Smrečje. Občina je spadala pod okrajno glavarstvo ljubljanske okolice. Vse ozemlje te občine leži v hribovju, ki je raztreseno ob strmih grapah in ob povirju polhograjske Male vode, Horjulske Šujice in Podlipske doline tja do razvodja proti Poljanski dolini. Naselja so le na višinah.

        Središče občine je vas Št. Jošt, oddaljena od Ljubljane 32 km, od Vrhnike 15 km, od Horjula 6 km in od Dobrove pri Ljubljani 14 km. Vas leži raztresena po valovitih višinah med dvema grapama

         

        3


         

        z izviroma Male vode in Šujice. Kraj je dobil svoje ime po sedanji podružnici sv. Jošta, ki je stala že v 12. stoletju. Župna cerkev sv. Janeza Evangelista ha je bila zgrajena l. 1646. Okrog nje stoji le malo hiš, med njimi je župnišče z gospodarskim poslopjem, šola, mežnarija, društveni dom, v katerem je bila Nabavljalna in prodajna zadruga in gledališka dvorana.

        O dogodkih, ki so se vršili med tujo okupacijo in komunistično revolucijo pri Št.Joštu jo v okolici, govori jasno in prepričevalno naslednji zapisnik, ki ga je zapisala popolnoma zanesljiva priča, ki je tam doma in je vse sama doživela.

        Ta zapisnik je zopet jasna priča, da so bistvene navedbe v knjigi "Franček Saje, Belogardizem", kar tiče dogodkov pri Št. Joštu in okolici, popolnoma neresnične.

         

        ZAPISNIK

         

        ki ga je napisal Žakelj Jakob, sedaj bivajoč v Clevelandu, Ohio, U.S.A., o dogodkih pri Št. Joštu nad Vrhniko in v okolici med tujo okupacijo in komunistično revolucijo:

        Podpisani Jakob Žakelj, roj. 25. julija 1904 pri Št. Joštu nad Vrhniko, sedaj bivajoč v Clevelandu, izjavljam, da sem pripravljen pričati pred sodiščem in vsako drugo oblastjo o naslednjih dogodkih pri Št. Joštu in okolici med komunistično revolucijo:

        Do nasilne aretacije po nacističnem okupatorju sem podpisani živel s svojo ženo in tremi malimi otroki, starimi tedaj 5, 3 in l. leto, na svojem posestvu v vasi Suhi dol, občina Trata v Poljanski dolini, okraj Škofja Loka, Slovenija, Jugoslavija, nekako 2 km proč od svoje rojstne hiše pri Št. Jošta - tik ob bivši jugoslovansko-italijanski meji.

                    Ves čas od spomladi l. 1938, ko se je pričela Jugoslavija utrjevati na meji proti Italiji, do razsula kraljeve jugoslovanske vojske aprila 1. 1941 sem imel v svoji hiši nastanjene jugoslovanske vojake in sem imel dovolj prilike videti in slišati, kako je med njimi vršila svoje razkrojevalno delo hitlerjevska peta kolona, ki so jo tvorili: predvsem komunisti. Ti so namreč zaradi tedanje zveze med Sovjetsko Rusijo in Hitlerjevo Nemčijo med vojaštvom in tudi med civilnim prebivalstvom delali propagando proti vsaki vojni na strani "kapitalističnih držav Anglije in Francije."

        Po razsulu jugoslovanske vojske pred Veliko nočjo l. 1941 so najprej Italijani zasedli Poljansko dolino in Škofjo Loko, po nekaj dneh pa so jih od tod izrinili Nemci, ki so zasedli vse h Gorenjski spadajoče kraje, 1. oktobra pa še del občine Št. Jošt in Polhov Gradec, da si je to ozemlje spadalo pod okraj Ljubljana-okolica. Tako je tudi del občine

         

        4


         

        Št. Jošt prišel pod nemško okupacijsko oblast, do čim je njen večji del ostal pod italijansko.

        Kakor pred izbruhom vojne, tako so tudi še ob pričetku nemške okupacije razni ljudje širili med narodom propagando za Hitlerjevo Nemčijo, nekateri so celo nosili Hitlerjev znak, kljukasti križ, in vneto izobešali nacistično zastavo. Osebno poznam več oseb v domači okolici, ki so to počenjale, ki pa so se ob izbruhu komunistične revolucije razkrinkale kot komunisti oziroma podporniki komunistične Osvobodilne fronte. V nekaterih krajih so ravno komunisti predlagali nemški Gestapa-policiji, kdo izmed Slovencev naj bo zaprt in izseljen, da so se tako iznebili oseb, ki so bile na poti komunistični propagandi..

        Kaka dva tedna ho zasedbi je pričela nemška policija izvajati načrt izselitve zavednih vodilnih Slovencev. Gestapovske patrulje so z avtomobili prihajale v vasi in na podlagi p~rej sestavljenih seznamov pobirale najprej posamezne osebe, nato pa cele družine, ter jih prvotno odvajale v žensko kaznilnico v Begunjah, od tam pa v Škofijske zavode v, Št. Vidu nad Ljubljano, ki so nosili nemški napis: "Zbiralno in preseljevalno taborišče". Od tu so pošiljali cele vlake izseljenih oseb preko Hrvaške v Srbijo. V naši okolici so gestapovci najprej odvedli vse duhovnike, nato so prišli na vrsto drugi inteligentni, trgovci, obrtniki in kmetje, sploh vse vodilne osebnosti, zlasti pa vodilni člani Slovenske ljudske stranke.

        Tudi jaz sem prišel na listo oseb, ki morajo biti izseljene.

        Nekaj dni pred izselitvijo pa je prišel k meni neki Kozjek. Ta je od mene zahteval, da mu izročim večjo množino cementa, ki sem ga imel pripravljenega za popravo svojih gospodarskih poslopij. Zagrozil mi je, da bom dobil hišno preiskavo od nemške policije, če mu tega ne dam. Mož je bil velik simpatizer Nemcev, za katere je delal propagando. Nisem se dal preplašiti, marveč sem mož.a kratko malo spodil iz svoje hiše. Čez nekaj časa so res prišli gestapovci in mi naredili hišno preiskavo, ki pa ni ničesar našla, kar bi bilo moglo biti povod za aretacijo.

        Sicer ne vem, kdo je za našo občino sestavljal sezname za izselitev, ta možakar jih ni. Navajam pa ta dogodek kot značilnost za komunistično nastopanje v tisti dobi. Imenovani, ki je bil prej velik propagandist za Hitlerjevo Nemčijo, je namreč med komunistično revolucijo odšel med komunistične partizane.

        Nemci so me najprej zaprli v ječo v Škofji Loki, od tam pa so me odvedli v zbiralno taborišče v Škofijskih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Tudi tu se je moglo opaziti veliko prijateljstvo in sodelovanje med nacisti, in našimi komunisti.

         

        5


         

        Iz naše župnije Lučine nas je bodo pripeljanih poleg g. župnika še 6 mož v preseljevalno taborišče v Št. Vidu. Od teli so nato nacisti izpustili na dan dva, ki sta bila komunistična simpatizerja, vse druge so nas preselili v Srbijo.

        Tudi iz Poljanske doline je bilo izpuščenih nekaj oseb, ki so bili ali komunisti ali pa njih sopotniki, med njimi sledeči:

        Dr. Jože Pokorn, kasnejši komunistični minister v slovenski vladi pod Titom, je bil priveden iz Škofje Loke v naše taborišče za preselitev, a so ga Nemci izpustili, da je lahko odšel v Ljubljano. Z nami je bil zaprt tudi znani krščanski socialist in komunistični sodelavec dr. Aleš Stanovnik, advokat na Jesenicah. Tudi temu so gestapovci ponudili, da more oditi v Ljubljano, pa je to odklonil in se je dal preseliti v Srbijo, od koder se je potem takoj vrnil v Ljubljano.

        Inž. Srečko Žumer, znani podpornik komunistične Osvobodilne fronte, se je iz Ljubljane mogel peljati z avtomobilom na Bled k nemškemu Gauleiterju, da je tam posredoval za svojega brata, ključavničarskega mojstra in župana v Železnikih, ki je bil z nami zaprt in določen za preselitev. Njegovo posredovanje je bilo tako uspešno, da so nato gestapovci celo sami z avtomobilom peljali njegovega brata nazaj na dom.

                    Res je bilo preseljenih tudi nekaj malega komunistov v Srbijo, ki so se dali pač preseliti, da so imeli nato med narodom nekako legitimacijo, da so kot "žrtve nemškega nasilja" mogli nato vršiti med izseljenci komunistično propagando. Toda vsi tisti, ki so bili komunistom potrebni v domovih, so se nato mogli kmalu vrniti v Slovenijo.

                    Pri drugem transportu, ki je bil odpeljan iz Št. Vida dne 6. julija, sem bil tudi jaz odveden z ženo in otroki v Srbijo. Le nekaj malega ročne prtljage sem smel vzeti s seboj, vse moje premoženje pa je bilo zaplenjeno "za utrjevanje nemštva" ("fur die Festigung des deutschen Volkstums"). V Srbiji so nacisti na. neki postaji pred Velikim Orašjem zapustili vlak in nas izseljene prepustili usodi. Srbsko prebivalstvo nas je sprejelo z veliko ljubeznijo in nam preskrbelo stanovanje in hrano.

        Ker sem bil roj. v vasi in občini Št. Jošt, ki je prišla pod italijansko okupacijsko oblast, so moji sorodniki poslali za menoj v Srbijo potrebne dokumente, da sem pristojen na ozemlje, okupirano od Italijanov; tako sem se mogel jeseni 1941, dne 20. septembra, vrniti z vso družino na svoj rojstni dom k materi pri Št. Joštu.

         

        6


         

        Komunistična revolucija

        Ko sem se vrnil iz Srbije k Št.Joštu, sem kmalu opazil, da komunistična partija organizira revolucijo pod krinko Osvobodilne fronte, (OF). Tudi sem ugotovil, da isti agitatorji, ki so prej razkrajali jugoslovansko vojsko, agitirali za Hitlerjevo Nemčijo in proti zapadnim zaveznikom, zdaj vrše propagando za upor proti okupatorju. Česar vsa oborožena redna jugoslovanska vojska ni zmogla, to naj bi zdaj izvršilo neoboroženo ali slabo oboroženo civilno prebivalstvo: izgnalo naj bi okupatorja iz dežele.

                    Ker sem imel nekoliko vpliva med prebivalstvom in še posebno ker sem bil preganjan in izseljen od Nemcev, so me skušali komunistični propagandisti na vsak način pridobiti za Osvobodilno fronto. Kakor jaz, tako je tudi drugo prebivalstvo okrog Št. Jošta kmalu spoznalo, da se pod krinko OF skriva le komunistična revolucija. Komunističnim vabam sem se izmikal, kolikor sem le mogel, koncem leta 1941 pa sem javno nastopil proti komunizmu.

        Ker komunistična propaganda pri nas ni imela uspeha, so pričeli z grožnjami. Med božičnimi prazniki mi .je prinesel že omenjeni Kozjek grozilno pismo, kjer so me opozarjal~i, da naj s svojimi ožjimi prijatelji spremenim svoje stališče do OF, ker sicer se nam more zgoditi kaj hujšega. Kmalu so pričeli še huje groziti, da bodo požgali vse hiše in ljudi pobili.

        Št. Jošt in okolica je bil za komunistično revolucijo velike važnosti. Zaradi velike oddaljenosti od večjih krajev in zaradi hribovitega gozdnega terena je bil to kaj pripraven kraj za skrivanje komunističnih tolp, pa tudi važno križišče in prehod iz Gorenjske oziroma iz nemške okupacijske cone v italijansko. Od vseh strani so prihajali komunistični agitatorji na Št. Jošt, da bi pregovorili prebivalstvo, da bi šlo z OF, posebno pa so pošiljali svoje agitatorje k nam iz Vrhnike, kot n.pr. dr. Janha Granzpovčana, Franca Fzirlana in dr. Ceneta Logarja iz Horjula. Tudi domače učiteljstvo je močno agitiralo za komunistično OF. - Toda kmetje so molčali in odklanjali vse komunistične vabe.

         

        Spomladi 1. 1942 pa se je pričela komunistična revolucija živahneje uveljavljati. V tem času je bilo posebno značilno to, kar se je zgodilo pri naselju Koreno, občina Horjul.

        Dobre četrt ure peš hoje od Korena leži samotno posestvo, bivša Lešnjahova kmetija, ki je bilo tedaj last horjulske živinorejske zadruge,. katere vodstvo je bilo na strani komunistov. Na to domačijo so se že jeseni 1. 1941 zatekli prvi oboroženi komunisti, ki so se tam zadrževali

         

        7


         

        do 7. marca 1942. To skupino so vzdrževali komunisti in njih sopotniki iz Horjula, kjer je bil za župana odličen in obče spoštovan mož Ivan Bastič, ki so ga komunisti umorili junija 194?. Njegov namestnik Janez Koščan, ki je po umoru Bastiča prevzel županske posle, in pa dr. Cene Logar sta bila večkrat gosta komunističnega partizanskega oddelka na Lešnjakovi domačiji.

        Italijani so imeli močno vojaško postojanko v Polhovem Gradcu in Horjulu, vsaka je štela okrog 400 mož. Vsa okolica je vedela, da se zadržuje na Lešnjakovini partizanski oddelek, in tudi Italijani so morali za to dobro vedeti, pa niso ničesar-ukrenili proti.

        Dne 2. marca je napravila italijanska posadka iz Horjula pohod na Koreno. V bližini vasi so komunisti oddali na Italijane par strelov, nato so pa zbežali. Italijani pa niso sledili partizanov v njih taborišče, marveč so požgali del vasi Koreno. Drugi dan, 3. marca, je prišel tja oddelek italijanske vojske iz Vrhnike, požgal. zopet nekaj poslopij, izdal popolnoma vso vas in odvedel vse prebivalstvo v internacijo. Dne 5. marca je dospel v Koreno zopet oddelek italijanskih vojakov ter požgal vse, kar je bilo še ostalo poslopij v vasi.

        Noben izmed teh italijanskih oddelkov pa se ni niti približal Lešnjakovi kmetiji, kjer so komunisti od blizu mirno gledali, kako okupator uničuje življenje in premoženje nedolžnega prebivalstva zaradi njihovih par zahrbtnih strelov. Že prej pa so komunisti pripovedovali v vasi Koreno, da bodo ostali na Lešnjakovim do 7. marca in šele takrat odšli od tam. Res se je tako zgodilo. Drugi dan po odhodu partizanov pa je prišla tja italijanska vojska in požgala tudi to kmetijo.

        Zaradi tega je prebivalstvo v vsej okolici sklepalo, da so Italijani in komunistični partizani med seboj sporazumljeni.

         

        Kako so tedaj komunisti "osvobojevali" slovenski narodi pred okupatorjem, naj podam le eno sliko iz naše občine.

        Ako gledaš izpred župne cerkve pri Št. Joštu proti Vrhniki, opaziš v daljavi sredi gozda dve hiši, ena izmed teh je Kogovškova, p. d. Štrajtova iz Smrečja. Življeiije v tej družini je bilo trdo. Vse okrog je sam breg, nikjer nobene ravnine;  kamor kdo stopi, mora ali v breg ali pa v dolino.

        Pri Kogovšku je živela velika družina, poleg očeta in matere je bilo še deset otrok, izmed katerih sta bila zadnja dva dvojčka, rojena maja 1942.

        Meseca februarja 1942 se je naselilo v to hišo okrog 38 komunistov. Nič niso vprašali, ali je zanje prostor, ali je gospodar zadovoljen ali ne, ali bo mogoče,

         

        8


         

        da bi tam poleg številne družine moglo, stanovati še 38 partizanov. Vse to teh "osvobodilcev" ni nič brigalo. Meni nič tebi nič so se naselili v hiši, jedli gospodarjev živež, si kuhali in se greli v hiši; hlev, kjer je bila živina, so imeli neprestano odprt.

        Italijani so se tisti čas silno maščevali nad vsakim, ki je sprejemal komunistične partizane pod svojo streho; po njih navadi so se znašali nad neoboroženi,m in mirnim prebivalstvom, dočim za oboroženimi komunističnimi tolpami v gozdove niso šli. Dobro uro hoda proč je bila Vrhnika z italijansko posadko, na drugi strani približno enako daleč Horjul z italijanskim vojaštvom, ki je na obeh straneh imelo tudi artilerijo, s katero je bilo mogoče z nekaj streli požgati in porušiti vso domačijo.

        Gospodar je komuniste milo prosil: "Pojdite proč od nas, saj veste, kaj delajo Lahi. Če bodo zvedeli in to je gotovo, da bodo, da ste vi tukaj, bodo kaj lahko s kanoni zažgali hišo in"vso družino pobili; če pa pridejo semkaj, bom jaz ubit in vsa družina, vi boste pa lahko ušli." - Komunisti pa so zaskrbljenemu družinskemu očetu porogljivo odgovarjali: "Če polentarji pridejo, jih bomo nažgali, da bodo hlače na potu pustili."

                    Italijani so res zvedeli, da se zadržuje v tej hiši partizanska tolpa. Komunisti so odšli, Italijani pa so aretirali gospodarja in ga obsodili na dosmrtno ječo. še sreča, da okupatorska vojska ni požgala hiše in, kakor navadno drugod, odvedla vse družine v internacijo. Na dom~u je ostala sama žena s kopo malih otrok. K sreči se je Kogovšek po italijanski kapitulaciji l. 1943 jeseni rešil! iz ječe in po dolgih ter nevarnih blodnjah srečno zopet prišel domov k družini. Dama je pravil, da je bilo v Italiji v ječi več takih oseb, kot je bil on. Obsojeni so bili, ker so prišli komunisti v hišo, zahtevali hrano, teleta, prašiča in drugo. Ljudje so pač dali, ker se niso mogli ustavljati komunističnemu nasilju, Lahi so jih pa zaradi tega obsojali na težko dolgotrajno ječo.

         

        Z 19. aprilom 1942 se je pričel pravi križev pot za vse proti komuniste pri Št. Joštu in v okolici. Ta dan je prihrulo tja okrog 150 do 200 oboroženih komunističnih partizanov, med njimi tudi nekaj doktorjev, profesorjev, en medicinec iz Ljubljane in še nekaj druge gospode od tam, v glavnem pa so tvorili to partizansko vojsko člani vaških komunističnih zaščit iz okolice Ljubljane, Dobrove, Kozarjev, iz polhograjske in horjulske doline, pa tudi nekaj domačinov predvsem iz Butajnove.

         

        9


         

        Komunisti so nasilno segnali skupaj precej ljudi iz Št.Jošta v gostilno Skvarča. Izropali so vse župnišče, župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja pa so v gostilni postavili za mizo kot obtoženca. Očitali so mu njegove pridige proti komunizmu in mu strogo zapovedali, da ne sme ubogati svojega škofa, marveč da se mora ravnati po navodilih, ki jih daje Osvobodilna fronta.

                    Isti večer ob 11. uri je pričel nekdo močno razbijati po vežnih vratih moje rodne hiše, kjer sem stanoval po svoji vrnitvi iz Srbije. Ko pogledam skozi okno, opazim okrog hiše vse polno postav. Doma sva bila od moških le jaz in moj najmlajši brat. Dva moja brata so Italijani aretirali in sta bila tedaj v zaporih. Skozi okno vprašam, kaj žele. Izdajali so se za italijanske karabinjerje! Ker sva z bratom takoj uganila, kaka družba je to, nisva hotela odpreti vrat. Partizani ha so razbili vežna vrata, udrli v hišo in v njej raztolkli še šest drugih vrat. Ko so me dobili v roke, so me zvezali in odvedli v temno moč.

                    Bil sem prepričan, da se bo sedaj z menoj zgodilo isto, kar se je že z mnogimi drugimi v Ljubljani in po deželi, ki so jih komunisti kruto pomorili. Vodili so me k Št. Joštu, celo pot sem se jim odgovarjal in prejemal od njih zaušnice. V Št. Joštu so me peljali v hišo, kjer je bila zbranih že precej vaščanov. Tu so me postavili pred nekako "sodišče", ki so ga tvorili neki dr. Lado, neki profesor Franček, komandant partizanskega "bataljona" Rihar iz Dobrave pri Ljubljani, in še par mestnih ljudi iz Ljubljane.

                    Z raznimi očitki pred ljudmi so me hoteli nekako oblatiti in napraviti vtis, da so me vaščani sami obsodili. S svojimi stvarnimi ugavori pa sem jih spravil v zadrego, da so prenehali z izpraševanjem in odpustili vse druge ljudi domov s svarilom, da je to zadnji opomin za Št. Jošt, če ne krene na drugo pot. Ljudem so pokazali revolverje in jim grozili, da bodo napravili po svoje . . .

        Po odhodu drugih vaščanov so me ponovno zvezali in odpeljali v gozd. Tam sem zrl smrti v obraz. Kaj me je končno rešilo, še danes dobro ne vem. Stal sem pred komunističnim mitraljezom, ha sem okrog stoječim komunistom med drugim rekel tudi to:

        "Če sem s tem, da so mi Nemci zaplenili posestvo, na katero sem bili tako naveza, mene pa z družino brez obleke in denarja odpeljali v Srbijo, to zaslužil, da me sedaj ubijejo lastni bratje Slovenci, potem pa sprožite, pripravljen sem na to . . ."

        Po dolgem posvetovanju so me končno izpustili in sem se zjutraj 20. aprila ob 3. uri vrnil na dom ves zmučen. Doma je bilo vse narobe: vrata po hiši razbita, žena, mati, otroci in sestre pa so joka!i in molili, prepričani, da me ne bodo nikdar več videli.

         

        10


         

        Nekaj dni kasneje so partizani vdrli v hišo posestnika Jakoba Šubica, Št. Jošt št. 12. Hoteli so ga odvesti v goščo, pa jih je s težavo preprosil, da so ga pustili. Pod smrtno kaznijo pa so ~mu prepovedali, da bi komu kaj povedal o tem obisku. Za slovo so hišo izropali in možu zagrozili, da ga bodo ubili, če bodo o njem količkaj kaj "slabega" slišali.

                    Pri teh nastopih so sodelovali, tudi nekateri redki domačini: delomrzneži, pijanci, zapravljivci, vlačugarji in znani tatovi, ki so šli s komunisti, da bi odstranili poštene ljudi in se polastili njih premoženja. Noben pošten človek iz občine pa se ni pridružil komunističnim partizanom, pač pa so vsi obsojali komunistična grozodejstva.

         

        Tudi na ozemlju, ki so ga imeli zasedenega Nemci; so pričel.i z "osvobodilno vojno" komunisti, ki so prej navdušeno agitirali za Hitlerjevo Nemčijo.

                    Decembra 1941 so že začeli izvajati mobilizacijo mož in fantov po Poljanski in Selški dolini, po škofjeloških hribih, na Žirovskem vrhu in v Lučinah. Na sestanku so ljudem dopovedovali, da se je treba upreti Nemcem in jih izgnati iz dežele. Svojo revolucijo so prikazovali kot osvobodilno borbo in odpor proti nemškemu nasilju. S tem so mnoge preslepili, ko so zakrili in maskirali svoj komunistični obraz.

        Kljub silni propagandi pa se ta mobilizacija le ni obnesla. Komunisti so zbrali le nekaj ljudi, s katerimi so pričeli svoje akcije tik pred božičnimi prazniki l. 1941. Da se ta mobilizacija ni komunistom posrečila, je bilo predvsem vzrok to, da je med tem časom pričela prihajati med ljudi iz Št. Jošta proti komunistična propaganda, ki je prebivalstvu pojasnila, kaj se skriva pod krinko Osvobodilne fronte.

        Komunistična vojska, kolikor so je mogli zbrati, je pričela svoje akcije, svoje "osvobodilno" delo s tem, da je odvedla iz mojega hleva na Suhem dolu več glav živine ter da so v hlevih zaklali vse prašiče in jih odnesli s seboj v gozd in to pred nosom nemške posadke.

                    Na božični dan pa je ta vojska napadla nemško postojanko na Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem, pri čemer je bil ubit en moški vojak. Ko pa je prišlo na pomoč par desetin nemških vojakov iz Škofje Loke, se je vsa komunistična vojska razbežala N strahu na vse strani. Nemci so nato požgali nekaj hiš in gospodarskih poslopij ter ubili nekaj nedolžnih ljudi: tako so na Bukovem vrhu pri neki hiši ustrelili gospodarja in njegovega hlapca, nanosili nato v hišo kup butar, na njega naložili ubitega gospodarja in hlapca in vse skupaj zažgali, da je zgorela hiša z obema mrličema vred.

         

        11


         

        V Barbovnici pod Lučinami je partizanska vojska streljala na neki nemški avtomobil, a ni nikogar zadela; nato se je pa razbežala. Nemci so nato pridrveli v Vinharje in tam ubili kmeta Pešarja in še nekaj drugih ljudi, nekaj so jih pa odvedli s seboj kot talce v Begunje in jih tam postrelili.

                    Ljudje so spoznali, da so taki napadi prava neumnost, ki škoduje le domačemu prebivalstvu; zaradi tega je partizanska vojska vedno bolj kopnela iz dneva v dan, ostanek pa se je umaknil proti Dražgošam, ki so jih nato Nemci popolnoma požgali in porušili, vse moške pobili, ostale ženske in otroke pa odvedli v internacijo.

                    Tako se je začel in klavrno končal prvi nastop Osvobodilne fronte v škofjeloškem okraju. Vsi ti komunistični dražilni nastopi brez kakega vojaškega pomena pa so imeli točen namen, da bi izzvali nemške represalije nad nedolžnim prebivalstvom, kar bi prisililo mnoge moške, da bi zbežali v goščo h komunističnim partizanom.

                    Zaupniki komunistične partije in izvrševalci njenih povelj v Poljanski dolini so bili tedaj poleg drugih zlasti: neki Flego, ki je bil prej delovodja podjetja Dukič, ki je gradilo utrdbe ob meji, poljanski komunist Maks Karmel (s partizanskim imenom Krivar), sedaj član ljubljanskega prezidija in poslanec ljubljanske skupščine, poleg teh še bratje Peternel iz Vinhar, Barbarčev Pavle iz Gorenje vasi, ki je kasneje lastnoročno pomoril mnogo ljudi, nadalje Režanov Peter, Anžonnnčev Tone iz Lučin ter končno Demšar Franc, namestnik iz Hotavelj, ki je bil istočasno sodelavec Nemcev in komunistov ter nekak upravitelj onih posestev, ki so jih nacisti zaplenili izseljenim Slovencem.

                    Med nemško vojaško komando na Gorenjskem in komunističnim vodstvom pa je kljub temu moral biti nekak dogovor, kakšen je bil tudi po drugih krajih. Na podlagi tega dogovora so Nemci pred poletjem leta 1942 umaknili svojo posadko iz Žirov in jo premestili v Lučine.

                    Po odhodu Nemcev iz Žirov so tam in v okolici zagospodovali komunistični partizani, ki so tu ustanovili "svobodno republiko Žiri", ki je obsegala ozemlje med Cerknem na Primorskem in Blegašem z Žirovskim vrhom tja do Svetih Treh kraljev. Žirovci so v veliki meri nasedli komunistični propagandi in podpirali Osvobodilno fronto.

                    Preko ozemlja te komunistične "republike" so tedaj tekle vse zveze in so se tod pomikali vsi transporti nasilno mobiliziranih iz Gorenjske v italijansko okupacijsko ozemlje.

         

        12


         

        Prebivalstvo je bilo prepričano, da so Nemci izpraznili Žiri sporazuemno s komunisti. Na Žirovskem vrhu so se namreč tedne in tedne držale tolpe partizanov, ne da bi jih kdaj nemško vojaštvo ali žandarmerija motila. Nemška posadka v Lučinah je mogla s prostim očesom opazovati vse gibanje komunističnih partizanov preko Žirovskega vrha, pa ni nikdar oddala niti enega strela nanje, da si je imela poleg mitraljezov tudi dva topa na razpolago.

                    Ko so se kasneje v Lnčinah. organizirali domobranci, da zavarujejo premoženje in življenje prebivalstva pred komunističnimi tolpami, ni komandant nemške posadke v Lučinah nikdar dovolil, da bi bili slovenski domobranci kdaj napadli Žirovski vrh ali poslali tja kako patruljo.

                    Nekega dne se je mudila v Maverniku, v bližini Žirovskega vrha, nemška patrola obmejne posadke. Ustavila se je v neki hiši. Ob peti uri popoldne pogleda njen komandant na uro in takoj odide s četo nazaj proti Lučinam. Par minut nato je prišla tja partizanska patrulja in je le vprašala, kdaj so Nemci odšli.

                    Pri neki hiši na Žirovskem vrhu je komunistična patrulja izgubila pismo, ki ga je komunistom poslal komandant nemške posadke v Lučinah. Gospodar je pismo prebral in ga kasneje izročil komunistom, ki so mu zagrozili s smrtjo, če bi o zadevi komu kaj povedal.

        Da bi pa ne bilo preočito, da obstaja kak sporazum med komunisti in nemškim vojaškim vodstvom, so Nemci priredili pač par napadov nato na Žirovski vrh, toda za vsako akcijo so partizani že naprej vedeli in tudi to, kje naj se umaknejo, da ne bi zadeli na Nemce.

         

        Podoben sporazum kot z Nemci so imeli komunistični partizani tudi z Italijani.

                    Pri Št. Joštu smo imeli italijansko karabinjersko postajo in obmejno finančno stražo, ki se je naselila v hiši moje matere. Vkljub tej italijanski straži pa so komunistične tolpe mogle počenjati, kar se jim je zljubilo. Italijani so preganjali predvsem proti komuniste. Zaprli so moja dva brata Pavleta in Stanislava, popolnoma brez vsakega vzroka, da si so vedeli, da sta oba odločna proti komunista.

        Nekako sredi aprila 1942 pa sta italijanska karabinjerska posadka in obmejna finančna straža zapustili Št. Jošt in prepustili vse ozemlje partizanom, ki so se mogli svobodno in poljubno gibati, koder so hoteli.

         

        13


         

        Pa tudi v dolini so imeli komunisti očividno dogovor z Italijani. Zadnje dni meseca junija 1942 so komunisti v Ljubljani naložili poln vagon različnega blaga za obleke, pisarniški, tiskarniški, medicinski in propagandni material, usnje in živila. Vse to so pripeljali z vlakom na postajo Drenon grič, kjer so vse naložili na vozove in vse vozili skozi Horjul mimo močne italijanske posadke. Noben Italijan ni partizanov niti vprašal, kaj in kam vozijo vse to, da si so sicer kmete oz. njih vozove silno strogo nadzirali. Vse blago so nato partizani izložili in shranili v gozdovih v bližini Št. Jošta.

                    Da bi postaje načelnik v Drenovem griču, ki je bil proti komunist, ne izpraševal, od kod in za koga je vse to blago in da bi jim ne delal kakih težav, so ga komunisti ustrelili.

                    K "republiki" Žiri so hoteli komunisti priključiti še "republiko" Št. Jošt. Ker pa prebivalstvo pri Št. Joštu po ogromni večini ni hotelo sodelovati z njimi, so pripravljali partizani po vsem sodeč Št. Joštu isto usodo, kot so jo pripravili vasi Ligojna pri Vrhniki.

                    Ligojna pri Vrhniki je bila odločno proti komunistična vas. Nekoč je prišel v bližino te vasi oddelek italijanskega vojaštva, na katerega so komunisti oddali nekaj strelov in nato kot po navadi zbežali. Italijani so zaradi tega požgali vso vas, postrelili nekaj nedolžnih ljudi, druge pa odvedli v internacijo. To je bilo nekako splošno znano med prebivalstvom, da so komunistični partizani namenoma nabasali Italijane pri kaki taki vasi, ki je bila proti komunistična, da so tako povzročili nad nesrečnim prebivalstvom strahotne represalije okupatorja.

                    Podobno se je zgodilo tudi z vasjo Ljubgojona pri Horjulu, kjer so bili vsi ljudje proti komunistični. Tu je imel svoje posestvo od komunistov umorjeni župan Bastič. Tudi tu so od daleč s hriba partizani oddali nekaj strelov na Italijane, ki so nato vas požgali, da si so dobro vedeli, da noben vaščan ni bil niti malo kriv tega napada.

         

        Ustanovitev prve Vaške straže

         

        Zaradi komunističnih groženj, s katerimi so nam grozili pri Št. Joštu, če ne pristopimo k Osvobodilni fronti in vsled vedno pogostnejših pobojev, ki so jih zagrešili komunistični partizani, smo sklenili z nekaterimi zanesljivimi fanti pri Št. Joštu, da si pripravimo nekaj orožja za samoobrambo. Kupili smo nekaj jugoslovanskih vojaških hušk in en mitraljez že okrog Božiča 1941. Vse to orožje smo skrili v gozdu tako pred Italijani kakor tudi pred partizani. Razbojniški nastop partizanov v župniji in okolici je bil vzrok, da smo se proti komunisti pri Št. Joštu organizirali, zlasti pa so nas k temu nagnili dogodki z dne 19. aprila 1942,

         

        14


         

        o katerih sem prej povedal. Po tistem nasilnem nastopu komunistov se nekateri ljudje niso več upali spati doma, marveč so hodili v druge hiše prenočevat ali pa celo v gozd.

        Prej omenjeni Kozjek se je še enkrat oglasil z grožnjami pri meni.

        Nekako sredi maja 1942 je prišel k Št. Joštu odposlanec Slovenske legije in nam razložil njen namen, ki je bil priprava za borbo proti okupatorju in samoobramba proti komunističnemu nasilju. Okrog 50 fantov in mož je vstopilo v Slovensko legijo iz župnije Št. Jošt in bližnje okolice, nekako tretjina jih je bilo pa tudi iz nemškega okupacijskega ozemlja. Organizacija je delovala tajno in brezhibno, zbirala je orožje in je bila pripravljena vsak trenutek za nastop z orožjem, bodisi proti okupatorju, bodisi proti komunističnemu nasilju. Ne komunisti in ne okupator niso prišli na sled organizaciji in ne zbiranju orožja. Skrivati smo morali vse pred okupatorjem, ker bi nas bili sicer takrat Italijani pozaprli, poslali v internacijo ali pa celo postrelili, če bi bili zvedeli, da imamo orožje.

        Meseca junija 1942 pa je nastalo vse ozračje vedno bolj nevzdržno. V Horjulu so komunisti umorili župana Bastiča, njegovo ženo in trgovca Erbežnika, na Drenovem griču postaje načelnika, 13. junija so kruto umorili na Brezovici uglednega posestnika in mesarja Mravljeta in tri njegove sinove, v bližnji vasi Butajnova so izropali kmeta Naceta Pustovrha, neko noč so iskali pri Št. Joštu duhovnika Srečka Huta, čevljarja Pavleta Malovašiča in Jožefa Žaklja. Vse te so nameravali ubiti, a jih k sreči niso našli doma, vsem pa so tedaj vse izropali.

        Zelo smo se bali, da bodo partizani namenoma pri naši vasi napadli kak italijanski oddelek, da bi se nato Italijani nad nami maščevali, kakor se je to zgodilo drugod. V Polhograjski dolini so partizani z nekaj streli napadli oddelek Italijanov, nato pa so zbežali. Savojci pa so zaradi tega postrelili 35 najboljših fantov in mladih mož proti komunistov, vse druge ha odvedli v internacijo, kjer jih je nad 30 umrlo od lakote

        Mladi moški iz Št. Jošta smo se že nad en mesec skrivali po gozdovih.

        Dne 20. junija smo zvedeli po neprevidnosti domačih komunistov, da smo od komunističnih partizanov na smrt obsojeni sledeči: župni upravitelj Jožef Cvelbar, Jakob Žakelj, Pavel Žakelj, Franc Grdadolnik, Janez Maček, župan, in Janez Grdadalnik. Komunisti so nas zasledovali noč in dan, da bi nas dobili v roke in pobili. Vsi ti in še drugi smo spali v gozdu, vedno s puško v rokah.

         

        15


         

        Bili smo med dvema ognjema: med italijansko vojsko, ki bi nas bila postrelila, če bi nas bila našla z orožjem v rokah, in med partizanskimi tolpami, ki so neprestano patruljirale okrog Št. Jošta.

                    Koncem junija 1942 so komunistični partizani popolnoma izropali Nabavno in prodajno zadrugo pri Št. Joštu, ki je oskrbovala vso občino z živežem, obleko in drugimi potrebščinami. Že nekoč prej sredi junija je prišlo v vas večje krdelo partizanov z namenom, da nam izropajo zadrugo. Po nesreči pa se je nekemu partizanu, ki je stal na straži, sprožila puška in vsa "junaška" tolpa se je razbežala v divjem begu. Ko so se razpršeni in prestrašeni partizani zopet zbrali, so ugotovili, od kod je prišel strel, pa so bili tako preplašeni, da isto noč niso upali več izvesti svojega namena. Čez par dni nato so zopet prišli v vas in popolnoma izropali našo zadrugo ter vse odpeljali, poleg tega so še izropali nekaj kmetij in kmetom odgnali precej živine.

                    Ob tej priliki, bilo je ponoči, so komunisti ponovno iskali pri Št. Joštu nekaj ljudi, da bi jih dobili, a jih niso našli doma. Odvedli pa so s seboj nekaj mladih fantov v gozd, kjer so jih pretepali in zasliševali. ter končno izpustili, ker so čuli še premladi, da bi jih nasilno mobilizirali.

        V gozdovih nad Podlipo blizu Št. Jošta se je skoraj stalno zadrževala partizanska tolpa, kateri je poveljeval neki Škrabar, pred katerim je trepetala vsa okolica. V bližino Št. Jošta so tiste dni partizani pripeljali v gozdove dosti raznovrstnega materiala: medicinskega, pisarniškega in propagandnega.. Jasna je bilo, da nameravajo tu ustvariti neko središče svojega gibanja.

                    Grožnje od strani komunistov pa so se vedno huje ponavljale.

        Zadnjo nedeljo junija je pripeljal bivši učitelj v Rovtah Krča partizansko tolpo in je z njo zasedel vsa pota okrog Št. Jošta, da bi zajel župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja in nekaj fantov na poti v cerkev k maši. Ko je bila ta partizanska četa v zasedi, da pobije te Slovence, sta se tik mimo nje peljala dva kamiona nemških vojakov v smeri proti Lučinam od Črnega vrha, a komunisti niso oddali niti enega strela na nemške vojake. Njih prvi namen je bil: pobijati zavedne Slovence!

                    Naša stiska je v teh dneh in razmerah prekipela do vrhunca. Bili smo v nevarnosti, da nas pobijejo partizani in nam izropajo vse imetje, na drugi strani pa nam je grozila nevarnost od strani Italijanov, da nam požgo domačije in Ljudi odvedejo v internacijo zaradi komunističnih izgredov. Vse to smo sporočili v Ljubljano vodstvu Slovenske legije, ki nam je končno sporočila, da je italijanska vojaška oblast dovolila, da se ustanovi

         

        16


         

        pri Št. Joštu Vaška straža, ki bi čuvala življenje in premoženje prebivalstva pred komunisti. Poslali so nam 40 starih grških pušk in borih 3000 (tri tisoč) komadov municije, kar bi seveda nič ne pomagalo proti partizanski premoči, če bi si sami ne bil.i že prej nabavili nekaj orožja.

        Dne 17. julija 1942 je prvič javno nastopila Vaška straža pri Št. Joštu. To je bila sploh prva Vaška straža in prvi organiziran  odpor  proti komunističnemu nasilju v Sloveniji.

        Ta Vaška straža je bila sedaj pred Italijani formalno legalna, da se nam tako ni bilo treba bati, da bi nas ti zaradi nošnje orožja zaprli, internirali ali celo postrelili, na drugi strani pa je bila tudi ilegalna zaradi tega, ker je bila skrivaj dejansko član Slovenske legije, ki je pripravljala odpor proti okupatorju.

         

        Odbit napad

         

        Ustanovitev prve Vaške straže pri Št. Joštu je bila za komuniste silno presenečenje. Ljudstvo samo je prijelo za orožje, da brani svoje življenje in premoženje pred komunističnimi tolpami. Sicer so komunisti že dober mesec pred nastopom Vaške straže slutili, da za njihovo stvar pri Št. Joštu nekaj ni v redu, da pa bo prišlo do oboroženega odpora, ha niso niti od daleč mislili. Takoj so sklenili, da je treba to prvi poizkus ljudske samoobrambe brezobzirno in na. vsak način zatreti. Zaradi tega so že v dobrem tednu po prvem nastopu Vaške straže zbrali vse svoje razpoložljive sile, ki so jih imeli v tem delu Slovenije, ter jih pognali proti Št. Joštu, da ga uničijo in zdrobe, kot so se sami branili, in da tako spravijo s sveta ta "škandal", ki je grozil uničiti njih načrte.

                    Že prati večeru 24. julija nam je nekdo na listku sporočil: Bodite pripravljeni, nocoj bo Št. Jošt doživel strašno noč." V naglici se je posadka Vaške straže razvrstila na položaje okrog župne cerkve in župnišča in se je tam, kolikor je bilo pač mogoče v tem kratkem času, nekoliko utrdila.

        Z nastopom mraka so se od vseh strani pomikali oboroženi oddelki partizanov proti Št. Joštu. Zasedli so vse hribe in vsa pota okrog Št. Jošta, da si so dobro vedeli, da ne more nihče priti na pomoč Vaški straži.

        V pojasnilo naj pripomnim, da je župnija Št. Jošt zelo raztresena po goratem ozemlju, v središču pri župni cerkvi je le župnišče z gospodarskim poslopjem, šola, mežnarija in hiša, v kateri je bila naša zadruga, ter še par hiš.

         

        17


         

        Komunistični partizani so bili popolnoma gotovi svoje zmage. S seboj so prinesli komunistično zastavo, obšito z zlatom, da bi jo po zmagi razvili pri Št. Joštu.

                    Okrog 11. ure zvečer, dne 24. julija, so od vseh strani zaregljale komunistične strojnice. Od vseh strani hkrati se je pričel naskok partizanskih oddelkov. Z divjim krikom in vikom: "Hura! -Juriš! Smrt belim svinjam!" itd. so se zagnali komunisti proti položajem Vaške straže. Poveljnik Vaške straže Kompare Franc (Igor) pa je ohranil mirno kri in je s svojim junaštvom dajal vsem branilcem najlepši zgled in odlično vodil vso obrambo. Članom Vaške straže je bilo naročeno, da streljajo le v potrebi in na gotove cilje, da ne trošijo municije po nepotrebnem, ker je bila največja skrb in strah Vaške straže ravno veliko pomanjkanje municije.

                    Okrog polnoči so že zagorela prva poslopja, ki so jih zažgali komunistični pantizani. Ti so vdrli v šolsko poslopje na vzhodnem koncu, vsled česar je bila posadka Vaške straže prisiljena umakniti se proti zaklonišču, kjer je bilo središče naše obrambe. S tem je prišlo poslopje Nabavljalne in prodajne zadruge izven obrambnega obroča. Komunisti so tedaj vdrli v to poslopje, izropali zopet iz bogate zaloge toliko blaga, kolikor so si ga upali odpeljati, ostalo zalogo in poslopje pa so zažgali. V tem poslopju je bila tudi naša gledališka dvorana, ki je seveda tudi zgorela z odrom vred. Titovci so ražgali tudi mežnarijo, kjer je bil shranjen umetniški božji grob, ponos Št. Jošta, ki je tudi zgorel. Pošastno so plameni gorečih poslopij razsvetljevali vse bojišče in vse okoliške hribe. Kriki napadalcev, vpitje njih ranjencev se je družilo s streljanjem pušk in regljanjem mitraljezov.

                    Čim bolj se je bližalo jutro, tem bolj divje so nabadali komunistični partizani in pritiskali na junaške branilce, ki so bili predvsem v župnišču. Vodilni komunisti so od zadaj v kritju neprestano vpili in gonili svojo rajo v napad, toda dve naši strojnici, ki jih je več mesecev prej kupila naša ilegalna organizacija in za kateri komunisti niso prej vedeli, sta ob vsakem naskoku kosili napadalne vrste, da so se morale hitro umakniti nazaj v zaklonišča. Sovražniki so nam skušali zažgati še župnijsko gospodarsko poslopje, od tam prepoditi branilce in priti do župnišča, pa tudi ta naklep se jim ni posrečil.

                    Zadnji partizanski juriš je bil strt v ognju naših strojnic. Ko se je dne 25. julija pričelo daniti, so komunisti morali priznati, da so poraženi. Pobrali so svoje mrtvece in ranjence, jih naložili na vozove in se nato z naropanim blagom umaknili. Ko je posijalo jutranje sonce na kraj prve bitke med komunisti in proti komunisti v Sloveniji, je bilo

         

        18


         

        bojišče že prazno, le od komunistov zažgana poslopja in pogorišča so pričala, kako komunisti "osvobajajo" našo domovino . . .

        Bil pa je že skrajni čas, da, je prenehal komunistični napad, ker so bili junaški branilci Št. Jošta porabili že skoraj vso svojo municijo. Če bi bila imela tedaj Vaška straža le ono orožje in municijo, ki so jo bili dali Italijani, bi bil napad partizanom najbrž uspel.

        Po napadu je prišla Vaški straži v roke komunistična bataljonska zastava, ki je pri Št. Joštu nato oznanjala komunistični poraz namesto njih zmago.

        Po izjavi komunistov se je udeležilo tega napada okrog 400 do 500 partizanov. Koliko so imeli napadalci izgub, mrtvih in ranjenih, ni bilo mogoče točno dognati, ker so odvedli vse svoje mrtve in ranjene razen enega padlega partizana, ki je ostal pozabljen na njivi v pšenici z mitraljezom v mrtvi roki. Sami partizani so pravili, da so imeli zelo velike izgube, kar se je moglo tudi ugotoviti iz številnih krvavih sledov na bojišču.

        Izmed 35 (reci in piši: samo petintrideset!) članov Vaške straže, ki so junaško branili vas pred tako premočjo, pa ni bil nihče ne ranjen in ne ubit.

        Zaradi premajhnega števila svojih članov in pomanjkanja municije pa Vaška straža pri Št. Joštu ni mogla pregnati komunističnih partizanov iz okolice. Italijansko vojaštvo pa je mirno gledalo na vse divjanje komunistov. Vse je kazalo, da bodo Italijani držali komunistom dano besedo in da jih bolelo v miru pustili na tem ozemlju. Šele čez deset dni po napadu je prišel majhen oddelek 30 mož italijanske vojske k Št. Joštu in prinesel Vaški straži municije. Med tem časom pa so hodili oddelki italijanske vojske mirno okrog Št. Jošta skozi partizanske zasede, ne da bi komunisti oddali en strel nanje.

        Nekako sredi avgusta so prišli na pomoč Vaški straži pri Št. Joštu fantje iz Rovt, Zaplane in od Sv. Treh kraljev. V mesecu septembru, oktobru in novembru 1942 so se nato iz šentjoške Vaške straže razvile še druge v Zaplani, v Rovtah, pri Sv. Treh Kraljih in Horjulu.

        Po svojem ponesrečenem napadu so komunistični partizani ostali še v neposredni bližini Št. Jošta. Ker niso mogli uničiti njegove Vaške straže, so stresali svojo onemoglo divjaško jezo zaradi svojega poraza nad neoboroženim prebivalstvom v okolici. Do čim na italijanske vojaške oddelke, ki so se sprehajali v okolici, niso oddali

         

        19


         

        niti strela, so streljali na domače prebivalstvo, cele na kosce in žanjice na njivah. Požigi hiš in gospodarskih poslopij, ropi in umori so se v okolici Št. Jošta vrstili dan za dnem. Komunisti so morili ljudi, ki niso imeli niti, najmanjše zveze z našo Vaško stražo.

                    Tiste dni od 24. julija. do 3. avgusta 1942 so komunisti pomorili v okolici Št. Jošta triindvajset oseb ter požgali 70 poslopij.

        Na kako zverinski način so pobijali svoje žrtve, naj podamo tu le nekaj slik:

        Dne 31. julija 1942 so pri Možinovih (Jakov Šubic) delali na polju; dva najeta kosca, oče in sin, sta kosila na travniku, doma pa sta bili mlada gospodinja in stara mati zaposleni v kuhinji. Dopoldan okrog 9. ure pride partizanska patrulja. Z jeznimi obrazi ukažejo Šubicu Jakobu, njegovi ženi Marjanci, sestri mlade gospodinje Albini, stari 23 let, l6 let stari služkinji Francki Kavčič, dvema mladima fantoma, starima 18 in 19 let, ki sta bila tudi v službi pri hiši, ter obema najetima koscema, naj gredo za nekaj časa z njimi na zaslišanje. Nobene prošnje, da ne morejo zapustiti doma samega in malih otrok, niso nič pomagale. Gospodinja je imela. komaj sedem tednov starega otroka, dojenčka. Ko je pet let stari sinček Tonček videl, da partizani peljejo proč očeta in mamo, se je oklenil svojega atka in šel z njimi. Otroka so partizani čez nekaj ur poslali domov češ da se bosta tudi oče in mati kmalu vrnila.

                    V noči med 31. julijem in l. avgustom so komunisti vdrli v hišo kmeta po domače Šalovsa in odvedli očeta desetih otrok tudi v goščo.

                    Vseh teh devet oseb so zato pobili in zakopali v gozdu nad Kajndolom. Šele dne 7. novembra so našli njih skupni grob. Kakor drva so bila trupla nametana v grobu drug vrh drugega, na vrhu ha je ležalo truplo mlade Možinove matere Marjanice, roj. Malovašič. Vsa trupla so nosiloma na sebi znake mučenja, krogla v tilnik ali v čelo lia je končala njih življenja.

                    Pri Možinovih so torej komunisti pomorili vso družino razen stare matere, ki so jo pustili s štirimi malimi otročiči, od katerih je učil najstarejši star pet let, najmlajši pa komaj sedem tednov, požgali so pa tudi hišo in gospodarsko poslopje ter odpeljali nekaj živine.

                    Na Zgornjem Kuglu pri Št. Joštu sta živela dva soseda: Bradeško in Jesenovec. Bradeškovi so imeli pet otrok, najstarejši je že hodil v prvi razred ljudske šole, najmlajši pa je bil komaj sedem tednov star. Jesenovčevi pa so imeli tri otroke izmed katerih je bil najstarejši komaj 5 let star. Obe družini sta bili revni, s težavo in velikim trudom sta se mogli preživljati.

         

        20


         

        V noči med 3. in 4. avgustom je pridrvela tja komunistična dr. hal, zažgala obe hiši in pri obeh družinah pobila očeta in mater.  - Ko so v jutru dne 4. avgusta prišli tja ljudje, je vse pretresel strahovit prizor: pred gorečo Jesenovčevo hišo sta ležala v krvi umorjena mlada mati in njen mož, zraven mrtvih staršev pa sta trepetala in milo jokala dva otročiča, tretji otrok, deklica Milka, pa je zgorela. v hiši. Pred gorečo Bradeškovo hišo sta isto tako ležala ne človeško

         

        Otroci družin ŠUBIC, BRADEŠKO in JESENOVEC iz okolice Št.Jošta nad Vrhniko, katerim so komunisti pomorili starše. Najmlajša otroka sta bila ob smrti mater stara 7 tednov, najstarejši okrog 8 let. (Na sliki manjka ena deklica; druga, Jesenovčeva Milka, pa je zgorela v hiši, zažgani od komunistov.)

         

        umorjena oče in mati, med mrtvimi starši pa sta trepetali dve mali deklici, Rezika in Francka, držeč v naročju sedem tednov starega bratca Lojzka, ter sta neprestano klicali: "Mama, mama, mama . . . !" Osem let stari Pave1 in 7 let stara sestrica Marija pa sta ponoči med streljanjem in požiganjem zbežala skozi gozd k sosedu . . .

        Nobeden izmed teh 23 umorjenih ni bil pri Vaški straži in se ni udeleževal oborožene samoobrambe pri Št. Joštu.

                    Bradeško pa je imel v očeh komunistov en velik greh: bil je v prvi svetovni vojni ujetnik v Rusiji. in je doživel rusko komunistično revolucijo. Ko so komunisti pripovedovali, kakšen raj bodo ustvarili, je Bradeško odkrito pravil, kako je bilo v resnici v Sovjetski zvezi pod komunizmom.

         

        21


         

         

        "Belogardizem" o Št. Joštu

         

        Franček Saje je v svoji knjigi "Belogardizem", 1. izdaja, posvetil celih 30 strani Št. Joštu nad Vrhniko. Kar tu piše, je večinoma vse ali neresnično ali pa po komunistični navadi zavito in v napačni luči podano. Glavni vir o proti komunističnem uporu pri Št. Joštu je Frančku Sajetu pričevanje Jožeta Sečnika iz Butajnove št. 16, ki se je naselil po zmagi komunizma pri Št. Joštu št. 5 na posestvu Ivana Skvarča, ki je zbežal z doma in sedaj biva v Argentini, in pa izjave Petra Sečnika iz Samotorice št. 20. Noben izmed teh dveh ni zanesljiva priča. Oba sta podala popolnoma napačno sliko o dogodkih pri Št. Joštu. Peter Sečnik iz Samotorice št. 20 je sedaj že mrtev. Naj tu navedem le nekatere naravnost kričeče potvorbe resnice:

        Na strani 488 je popolnoma izmišljeno, da bi bil moj brat Vinko Žakelj, takrat še bogoslovec, prigovarjal Petru Sečniku, da bi vstopil v neka "bedo gardo", ki da jo je moj brat že takrat pripravljal.

                    Na strani 490 pripoveduje Fr. Saje zopet popolnoma izmišljeno storijo o spovedovanju g. Romana Malovašiča, ki da je pri spovedi prisilil Jožeta Sečnika, da mu je povedal, kje ima skrito svojo puško, in da je po spovedi isti primoral Sečnika, da je pokazal Italijanom, kje ima skrito svoje orožje.

        Resnica je tale: Neko nedeljo v mesecu juniju 1942 so prišli italijanski vojaki v Butajnovo med nedeljsko mašo, obkolili cerkev ter odvedli večino moških, ki so bili takrat tam pri maši iz Batajnove in deloma iz Št. Jošta. Vse te so odvedli v Horjul, da bi jih od tam poslali v internacijo.

        Za vse te pa je posredoval pri italijanski komandi v Horjulu g. katehet Srečko Hut in jih tako rešil internacije.

        Srečko Hut je bil prej v službi na Gorenjskem, pred nacisti se je zatekel v Butajnovo, od koder pa se je moral zopet umakniti pred komunisti, ki so ga nameravali že tam umoriti. Kasneje je zopet odšel na Gorenjsko, kjer je bil okrog Jesenic edini slovenski duhovnik, ki je vršil dušno pastirstvo, toda l. 1944 so ga tam komunisti ubili, ko so ga izvabili v zasedo s pretvezo, da je treba prevideti nekega bolnika.

                    Seveda je popolnoma izmišljena trditev, da bi bil g. kaplan Malovašič izsilil pri spovedi priznanje od Sečnika, da ima skrito puško in da je to nato moral, povedati Italijanom, kot pripoveduje Saje v "Belogardizmu". V Grbčevi hiši sploh ni bilo nobenega spovedovanja. Italijanski vojaki so se tedaj posluževali g.Malovašiča le kot tolmača.

         

        22


         

                    Prav smešna je trditev, da smo "dvignili skrito orožje iz grobnice v stari cerkvi in iz Žakljevega vodnjaka". To sta se Sečnika izmislila; da bi se naredila bolj važna v očeh komunistov.

        Popolnoma izmišljeno je tudi, da bi bila 2. julija 1942, kot trdi "Belogardizem" na strani 492 (I: izd.), pripeljala Italijane iz Rovt Stanko Skarča in Franc Grdadolnik, da bi "po belogardističnem naročilu" aretirali učiteljico Betko Nagode, šolskega upravitelja Jožefa Mivška in druge. Po vsej okolici je bilo splošno znano, da so ti, ki so jih takrat Italijani aretirali, skušali na vse načine spraviti Št. Jošt v komunistični tabor Italijani so bili dovolj dolgo pri Št. Joštu, da so lahko dobro poznali vso komunistično propagando, saj so bili nastanjeni tik gostilne Vrhovec, kjer so se stalno vršili komunistični sestanki. Tam sta stanovala tudi Leopold Leben in šolski upravitelj Mivšek.

        Kljub temu, da so Italijani dobro poznali vse delovanje teh oseb, so jih pustili popolnoma v miru in bi jih tudi omenjeni dan verjetno ne bili aretirali, če bi ne bila sama komunistična učiteljica Betka Nagode  vsega izdala Italijanom. Isti dan so namreč italijanski vojaki na svojem pohodu v bližini Št. Jošta ustavili to učiteljico in našli v njeni aktovki polno komunističnega propagandnega materiala in, kot se je čulo, tudi nekaj komunistične korespondence. Nagodetova je bila namreč na poti iz Vrhnike k Št. Joštu, vršeč kurirski posel. Jetnikov pa Italijani niso zaprli v cerkev, kakor trdi "Belogardizem", marveč v zakristijo, nihče ha jih ni hodil tja zasmehovat.

        Res pa je, da je bil Grdadolnik za kažipota Italijanom takrat, ko so ti ob ustanovitvi Vaške straže pripeljali k Št. Joštu 40 pušk.

        Gladko izmišljeno je tudi to, kar piše "Belogardizem" na strani 492, da so "šentjoški beiogardisti" dovedli močno skupino Italijanov v Tominčev mlin pod Kožljekom, kjer so ustrelili Andreja Tominca.

        Tominčevi so res nekako simpatizirali z Osvobodilno fronto, a so bili sicer na dobrem glasu. Tominčev mlin stoji na samotnem kraju in so se tam komunisti kaj pogosto zbirali. V noči - predno so tja prišli Italijani - med 9. in 10. julijem so partizani prekopali cesto v bližini tega mlina in jo zastavili z drevjem. Ko je prišlo italijansko vojaštvo do tega mesta, je Andrej Tominc v bližini ravno obračal seno. Ko je fant zagledal Italijane, se je prestrašil in stekel, da bi se skril. Italijani pa razjarjeni, ker niso mogli po cesti na prej in ker so sumili najbrž,

         

        23


         

        da je ta, ki beži, bil soudeležen pri prekopavanju ceste, so streljali za bežečim in ga ustrelili.

        Med ljudmi v okolici je bilo splošno prepričanje, da so Tominčevi na zahtevo komunistov prekopali in zasekali cesto.

        Takrat Vaška straža pri Št. Joštu še sploh ni bila ustanovljena in še ni mogla nastopati. če bi bili vaški stražarji pred ustanovitvijo hoteli koga odstraniti iz Št. Jošta, bi gotovo ne bili nesrečnega Andreja Tominca, ki ni imel pojma o tem, kaj je komunizem.

        Popolnoma neresnično je nadalje, kar trdi Fr. Saje v "Belogardizmu", da smo spremenili župno cerkev v trdnjavo, saj je vendar cerkev ostala nedotaknjena.

                    Naravnost smešno pa je, kar se trdi v tej komunistični propagandni knjigi na strani 494, da so prišli partizani k Št. Joštu nič: hudega sluteč po - cigarete in da so jih ob tej priliki belogardisti napadli s streli iz zvonika! Po kakšne "cigarete" so prihajali že dolgo časa komunisti na Št. Jošt, je jasno dokazovalo do tedaj več glav kmetom izropane živine, popolnoma izropana Nabavljalna in prodajna zadruga, oplenjeno župnišče in ponovne preiskave po hišah., kjer so partizani iskali razne osebe, ki so bile od njih določene za likvidacijo. Zaradi takih komunističnih "cigaret" je pričela Vaška straža streljati na partizansko patruljo, ki je takrat prišla v vas.

        Umor župnega upravitelja v Zaplani Jožeta Geohelija skuša "Helogardizem" opravičevati, češ da je imenovani nameraval v Zaplani utanoviti Vaško stražo, da so hoteli Italijani pripeljati orožje tudi v Zaplano župniku Geoheliju in njegovim zaupnikom.

        O ustanovitvi Vaške straže na Št. Joštu ni nihče ničesar vedel do 17. julija, tudi na Zaplani ni nihče niti slutil, kaj se pripravlja na Št. Joštu. Na Zaplani smo ustanovili iz Št. Jošta Vaško stražo šele koncem avgusta, julija pa vsaj nam ni bilo znano, da bi se tudi tam ustanavljala oborožena samoobramba. Zupnega upravitelja Jožefa Geohelija so komunisti dali že prej na listo za likvidacijo, ker je bil agilen organizator Katoliške akcije.

                    Na strani 504 svoje knjige Saje pripoveduje zopet celo vrsto izmišljenih reči. Resnica je, da Jožefa Slovša niso izdali vaški stražarji pri Št. Joštu, temveč je sam padel v roke Italijanom po svoji neprevidnosti in nesrečnem naključju. Vaška straža pri Št. Joštu ga je celo skušala rešiti, pa je bilo prepozno. Ravno tako je popolnoma izmišljeno, da bi "šentjoški belogardisti najprej zažgali Žerjavovo hišo v Podpesku pri Rovtah, čez nekaj dni pa ubili Alojzijo Žerjav roj. Kavčič, jo umirajočo vrgli v betonsko kad, razrezali, pokrili s slamo in zažgali". Italijani so hišo zažgali in ubili Žerjavovo, ker je baje streljala nanje. Kako pa je točno bilo, ne moremo dognati; ker nikogar izmed šentjoških stražarjev ni bilo tam.

         

        24


         

        Glede bitke v Polhograjskih Dolomitih, o kateri pripoveduje "Belogardizem", prva izdaja, na strani 510, bi bilo pripomniti, da so komunistični partizani takrat mogli zbežati iz obkolitvenega obroča proti Babni gori na onem delu, ki so ga imeli zasedenega - Italijani!

        Med najbolj debelimi izmišljotinami pa je ona na strani 512. Ne vem, ali je Peter Sečnik tako potegnil za nos komuniste s svojim pripovedovanjem, ali pa so si ti kratko malo vse to izmislili. Peter Sečnik je bil res ujet in zaprt, toda od vezi ni dobil niti najmanjše rane, kar more izpričati več še živih prič, ki so bile navzoče. Popolnoma neresnično je, da bi bil komunistični argitator videl, da župni upravitelj, Jože Cvelbar nosi pištolo v žepu, ker je omenjeni sploh ni nikdar nosil. Da je bil g. Cvelbar navzoč pri zasliševanju in da je tam celo kršil spovedno molčečnost, je ostudna laž. Pri zasliševanju sem res bil podpisani, župnega upravitelja pa sploh ni bilo zraven, kar je sicer samo ho sebi umevno.

        Gospod Jožef Cvelbar je prišel na Št. Jošt nekako proti spomladi l. 1942. Predno je on prišel v župnijo, smo imeli že sami dobro in tajno organizacijo, tedaj še usmerjeno za slučaj potrebe proti okupatorju. Res pa je imenovani duhovnik vedno odločno in neustrašeno govoril v cerkvi in zunaj .proti brezbožnemu komunizmu in obsojal njegove zločine, ni pa posegal ne prej v ilegalno in ne kasneje v legalno organizacijo samoobrambe Št. Jošta. Zaradi njegovih načelnih govorov so ga komunisti pogosto iskali, da bi ga umorili.

         

        Množični umori - Brezarjeva jama

         

        Ko so odšli slovenski proti komunisti v begunstvo na Koroško v Avstrijo, sem podpisani ostal v domovini in se skrival po raznih krajih do pozne jeseni 1. 1945 ko sem odšel preko meje v Italijo. V teh mesecih komunistične oblasti sem deloma sam videl, deloma pa slišal od popolnoma zanesljivih oseb, kake grozovitosti so počenjale Titove oblasti po vsej Sloveniji. Zvedel sem, kako so bili od Angležev vrnjeni slovenski proti komunisti in kaj počenjajo titovci z njimi.

        Iz Št. Jošta se je rešil edino moj brat Pavel, ki je zbežal iz Škofijskih zavodov v Št. Vidu, vse druge vrnjene, 92 oseb samo iz Št. Jošta, so komunisti po krutem mučenju pomorili.

        V drugih krajih so se avgusta meseca 1945 vračali na domove oni mladoletniki pod 18. letom, ki so jih komunisti izpustili iz ječ;

         

        25


         

        mnogo mladeničev, starih manj kot 18 let, so namreč komunisti tudi pomorili. Ti, ki so prihajali domov, so bili popolnoma sestradani, vsi v ranah, izmučeni do smrti, bili so bolj podobni mrličem kot živim ljudem, komaj so se še vlekli na poti proti domu, nekateri pa so umrli na poti ali potem doma na posledicah mučenja in izčrpanosti.

                    Samo v Rovtah nad Logatcem, to je v bližini Št. Jošta, so tedaj Titovci aretirali in nato kruto pomorili osemdeset ljudi!

                   

        Proti jeseni 1. 1945. so ljudje v ljubljanski okolici, pa tudi na Gorenjskern in Notranjskem, pričeli govoriti sledeče:

        Na šentviški strani Podutika (Podutik leži med Dobravo pri Ljubljani in  Št. Vidom) teče večji studenec, na katerem so ljudje napajali živino. Zgodilo se je pa, da živina te vode ni hotela več piti: ko so jo prignali k studencu, je pričela pihati in prhati in, čeprav žejna, ni hotela piti te vode. Ljudje so postali pozorni in so kmalu ugotovili, da voda v studencu od časa do časa izpreminja barvo in okus. Kmalu so dognali tudi vzrok temu.

                    V gozdu nad tem studencem je velika jama, ki jo ljudje imenujejo Brezarjevo brezno. Meseca avgusta 1945 so v to jamo titovci pometali množico pomorjenih ljudi. Tedaj je namreč Tito razglasil amnestij.o in titovci so vse noči vozili v tovornih avtomobilih cele trume "amnestiranih", med njimi je bilo tudi veliko žensk, k temu breznu. Tam so ponoči regljale brzostrelke in ogromna jama se je polnila s človeškimi trupli: Človeška kri umorjenih je nato prišla v vodo tega studenca.

                    Ker so govorice o tem vedno bolj naraščale, so sklenili komunisti, da napravijo temu konec. Najprej so skušale oblasti s cementno steno preprečiti zvezo med studencem in Brezarjevo jamo. Toda to ni nič pomagalo - voda je še vedno smrdela in živina je ni hotela piti. Nato so pa Titove oblasti prignale tja večje število nemških vojnih ujetnikov, ki so več tednov spravljali trupla umorjenih iz jame in jih pokopavali drugod po gozdu. Ko je bilo to delo končano, so titovci te nemške ujetnike vse ostrelili in tam poleg slovenskih žrtev pokopali. Tako so komunisti hoteli preprečiti, da bi prišla kdaj v svet resnica o tem množičnem pokolu.

                    Tako so ljudje tedaj splošno govorili.

                    Ker sem tedaj, bil še v domovini, sem se hotel prepričati, koliko je resnice na teh govoricah. Poiskal sem ljudi, ki so tam v bližini Brezarjeve jame doma. Vsi so mi potrdili resničnost teh govoric. Eden izmed teh prič mi je pravil, da se je hotel takoj od začetka, ko so se pričele širiti te govorice o množičnem umoru v Brezarjevi jami, na lastne oči prepričati,

         

        26


         

        če ljudje govore resnico. Okrog 50 metrov od Brezarjevega brezna pa ga je ustavila vojaška straža, da se je, moral takoj odstraniti. Titove oblasti so namreč takoj nato, ko so se pričele širiti govorice o masovnem morišču pri Brezarjevi jami in o okuženi vodi, dale ta kraj zastražiti.

        Titova "amnestija" v začetku avgusta 1945 je za tisoče in tisoče Slovencev, Hrvatov in Srbov pomenila pot v smrt v raznih breznih, rupah in gramoznih jamah. Poslopja, kjer so bile zaprte ogromne množice ljudi, so se morala izprazniti. Namesto, da bi bili pustili ljudi domov in v svobodo, so jih gonili ali vozili v gozdove, kjer so jih v množicah pobijali in metali v jamo. Vse te žrtve pa so registrirali, da so bile amnestirane in izpuščene domov . . .

        Ko so kasneje ljudje izpraševali, pri komunističnih oblasteh, kje so njih aretirani svojci, so dobivali odgovore:

        "Amnestiran in izpuščena dne tega in tega . . . Kje je sedaj, pa ne vemo!"

                    Lahko bi navedel več prič in imen o takih "amnestijah". Naj tu navedem le en konkreten primer:

        Franc Dolinar, posestnik iz Št. Jošta št. 31, in Tomaž Mrak iz Lučin, sta bila po navedbi Titovih oblasti tudi izpuščena iz množičnega zapora v Škofijskih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano, toda namesto domov sta bila odpeljana v gozd in tam ubita. Domači so bili že obveščeni, da sta na poti domov . . . , a so ju zaman čakali. Brezarjevo brezno je bilo najbrž tudi njun zadnji dom . . .

        Jakob Žakelj, 1. r.

        Notarska overitev:

        October 24, I956.

        Before me personadly appearect the abo,ve named Jakob Žakelj who acknowledged that he cIi<l sign the foregoing instrument and the same is his free act anct deed.

        I.. S.

         

        Edmund J. Turk, in. p.

        Notary Public.

         

        Slovenski prevod zgornjega:

        Dne 24. oktobra 1956.

        K meni osebno je prišel zgoraj imenovani Jakob Žakelj, ki je priznal, da je on spisal pričujoči spis, ki je njegovo popolnoma prostovoljno delo.

         

        pečat

        Edmund J. Turk, I. r.

        javni notar.

         

        27


         

         

        OBČINA HORJUL V KOMUNISTIČNI REVOLUCIJI

        IVAN BASTIČ

         

        Ivan  Bastič, od komunistov umorjeni župan v Horjulu, je bil med najodličnejšimi osebnostmi podeželja v Sloveniji. Roj. je bil v Vrzdencu, občina Horjul, leta 1878. Po prvem slovenskem katoliškem shodu se je v horjulski župniji pričelo živahno zadružno delo. Mladi Bastič je tedaj že stopil v službo pri harjulski zadrugi. Kasneje je postal tudi njen poslovodja. Do svoje smrti je vodilno sodeloval pri raznih katoliških organizacijah, zlasti pa pri prosvetnem društvu, pri Orlu in pozneje pri Fantovskem odseku in tudi pri Gasilnem društvu.

                    Leta 1910 se je priženil na Ljubgojno, kjer je poročil Marijano Zdešar, hčerko bivšega dolgoletnega župana v Horjulu, Tomaža Zdešarja. V srečnem zakonu se mu je rodila 6 sinov in dve hčerki.

        Leta 1921 je bil izvoljen za župana občine Horjul. Župan je ostal ves čas do svoje nasilne smrti. Le diktatorski režim generala Živkovića ga je bil odstavil in postavil na mesto njega gerenta. Bastič je bil namreč odločen demokrat, ki ni hotel sodelovati z nasilnim režimom. Pri naslednjih volitvah je bil Bastič ponovno izvoljen z ogromno večino glasov kljub silnemu pritisku tedanjih diktatorskih oblasti.

                    Ogromna večina občanov je Bastiču popolnoma zaupala in sledila njegovemu vodstvu v javnem življenju. To zaupanje si je pridobil s pridnostjo, vestnostjo in delavnostjo, posebno pa s svojo poštenostjo in nesebičnostjo pri delu za dobrobit občanov. Bil je tudi mož trdnega krščanskega prepričanja in poln ljubezni do svojega naroda.

                    Med okupacijo je imel Bastič silne težave. Na eni strani ga je pritiskal italijanski okupator, na drug.i so mu pa grozili komunisti in njih sodelavci pri Osvobodilni fronti.

                    L. 1942. ga je nekoč klical k sebi krajevni italijanski komandant in ga vprašal glede treh mož iz občine, če so to komunisti. Bastič mu je odgovoril, da. so vsi trije dobri gospodarji in dobri katoličani, čeprav je sicer dobro vedel, da vsi trije podpirajo komuniste.

         

        28


         

        Komandant italijanske posadke ga je tedaj pričel zmerjati. Nato ga je napodil v predsobo in mu ukazal, naj tam vse dobro premisli. Ko ga je čez pol ure ponovno poklical v svoj urad, mu je župan dal, isti odgovor kot prej. Zdaj ga je italijanski oficir še huje zmerjal in mu očital, da je komunist in da ga bo dal zapreti. Toda Bastič ni hotel nič slabega reči čez dotične tri moške. Ves žalosten se je nato vrnil v občinsko pisarno.

        Par tednov nato so komunisti proglasili Bastiča za izdajalca. To je bila priprava. za njegov umor. Dne 19. junija 1942 so ob 10. uri zvečer komunisti obkolili njegovo hišo, vdrli s silo notri in nato gonili po sobah sem in tja njega in njegovo dobro ženo Marijano. Ob 4. uri - 20. junija 1942 - zjutraj, so oba odvedli po stranskih potih kak kilometer proč od doma, ju tam najprej silno mučili in nato oba umorili.

        Ob tej Priliki so komunistični partizani popolnoma izropali Bastičev dom: odgnali so s seboj vso živino in prašiče, napregli njegove konje v voz in odpeljali s seboj tudi. vso obleko, ves živež in vso kuhinjsko opremo.

        Ko se je zjutraj dne 20. junija, raznesla po občini vest, kaj se je zgodila z županom in njegovo ženo je silna žalost in strah pretresel vso občino. Komunisti so po svojih zaupnikih ukazali, da je treba župana in njegovo ženo pokopati čisto na tihem, toda občani so kljub temu oba položili na mrtvaški oder na domu ter ju potem ob veliki udeležbi pokopali.

        Podžupan Janez Končan je sklical žalno sejo občinskega odbora, kjer je pričel svoj govor: "Nocoj se je izvršil bestialen umor. Našega župana in njegova ženo so ubili." Janez Koričan pa je bil sam pristaš komunistične revolucije in njen podpornik. Kratko prej je bil sam pri sestanku komunistov, kjer so sklenili, da je treba umoriti župana in njegovo ženo . . .

        Ob času tega umora ni bilo ne v Horjulu in nikjer v Sloveniji še nobene oborožene Vaške straže, nikakega odpora proti komunističnim tolpam, nikake poznane organizacije za oboroženo borbo proti komunizmu. Župana Bastiča in njegovo ženo so komunisti umorili, ker so dobro vedeli, da je to odločno katoliška družina, ki ne pojde nikdar za komunizmom. Ker je imel Bastič velik ugled v občini in daleč v okolici, so ga sklenili komunisti odstraniti.

        Ta umor je marsikomu v Horjulu odprl oči, da je spoznal, kaj se skriva pod krinko Osvobodilne fronte.

        Med okupacijo in komunistično revolucijo so izgubili življenje tudi vsi Bastičevi sinovi. Najstarejši sin Ivan je prej, že zgodaj umrl. Drugi sin Štefan je postal duhovnik, lazarist in je bival na Hrvaškem. Med vojno je šel nekoč

         

        29


         

        obiskat svojega strica lazarista dr. Antonn Zdešarjo v Jastrebarsko, kjer je ta služboval. Ko sta oba duhovnika sedela v sobi, je padla na hišo bomba in oba ubila.

                    Tretji sin Tone je dovršil kmetijsko šolo in bi bil ostal na domu gospodar. Bil je zelo nadarjen in priljubljen fant. Ko so se ustanovile Vaške straže, je pristopil tudi on k Vaški straži na Korenu. Januarja 1943 so komunisti celo noč napadali ta postojanko, toda hrabri branilci so odbili vse napade. Ker komunistom napad ni uspel, so se hoteli na vsak način maščevati. V bližini na pobočju so podžagali električni drog in zraven postavili mino. Ko so drugi dan fantje postavljali električni drog, je neki fant z lopato zadel na postavljeno mino. Bastič Tone je to opazil, zaklical drugim, naj hitra skočijo proč, sam pa je bil prepozen in ga je drobec mine na mestu ubil.

        Četrti sin Lojze je tudi vstopil k proti komunističnim borcem in je bil poveljnik lxostojarxke v Horjulu. Peti sin je bil Pavle, bogoslovec 1jubljanskega semenišča, najmlajši pa je bil Karel. Vsi trije bratje so bežali na Koroška; iz Vetrinja so jih Angleži vrnili v roke komunistom. Vsi trije so bili umorjeni. Ostali sta živi od vse številne družine le dve hčerki., ki živita v Kanadi.

        Komunisti so umorili iz občine Horjul 79 oseb, ko so bili vrnjeni iz Vetrinja, 34 oseb pa so likvidirali med revolucijo in po prevzemu oblasti.

         

         

        KDO JE ODGOVOREN?

         

        Kdo je odgovoren za številne umore v občini Horjul?

                    Krajevni zaupniki komunistične partije oziroma Osvobodilne fronte so odločali, kdo naj bo umorjen v dotičnem kraju.

        Glavni krivec, da je zajel komunizem nekaj ljudi v sicer kmečki občini Horjul, in glavni povzročitelj vseh umorov v tej občini je Cene Logar. To je tipičen zastopnik one slovenske pokvarjene inteligence, ki je v naši domovini povzročila strahotno krvoprelitje.

        Cene Logar je že v ljubljanskih šolah prišel pod vpliv brezbožne komunistične družbe. Od banovine je prejel veliko štipendijo, da je mogel oditi na dveletni, študij v Pariz, kjer pa je postal popoln komunist. Po njegovi vrnitvi iz Pariza so bili njegovi domači prepričanja, da se je Cene v tujini popolnoma pokvaril. Po nekaj mesecih pa je zmešal še vso domačo družino, Andrejkovo po domače. Tako je Logar po svoji vrnitvi iz Francije pričel s svojo komunistično propaganda najprej v domači hiši, kjer je pridobil zase očeta in brate; da so postali navdušeni propagandisti za komunizem.

        Kmalu pa je pričel širiti. svojo propagando tudi po vsej horjulski občini in njeni okolici, kjer je prirejal sestanke v šentjoški, polhograjski, deloma ho vrhniški, dobrovski

         

        30


         

        in brezoviški občini. Med vernimi ljudmi se je delal vernega katoličana, da je tako Iaže varal Ijudstvo. Če mu je kdo rekel, da je komunist, se je delal silna užaljenega. Na vse mogoče načine se je trudil, da bi prikazal komunizem v obliki Osvobodilne fronte kot organizacijo, ki jo je poklicala v življenje nujnost za osvoboditev slovenskega naroda izhod okupatorjeve oblasti.

         

        Ob ne.ki priliki koncem novembra 1941 je Cene Logar podal sledečo izjavo:

        "Mi nismo imeli dobrih vaditeljev. Vedno so nam govorili, da gre za vero, pa je šlo le za gospodarstvo. Sedaj pa imamo dobrega voditelja, ki je preživel enajst let po zaporih. Ta človek, ki je toliko prestal po ječah, bo vedel in znal, kako se narod vodi." - V mestih je imel Jožefa Broza - Tita.

        Nekdo mu je ugovarjal, da je moral ta njegov vaditelj po enajstih letih zapora postati največji lump, četudi je morda šel pošten v zapor.

         

        Nadalje je Logar izjavil:

        "Jugoslavija ni bila  za nas, zato smo jo mrzili. Sedaj bomo imeli sovjetsko republiko, ki bo imela svoj sedež na Dunaju."

        V tej izjavi je Cene Logar torej jasno povedal to, kar je bila sklenila svoj čas Kominterna, da naj se Jugoslavija razbije in da naj pride del Slovenije pod sovjetsko alpsko republiko, drugi del pa pod italijansko sovjetsko republiko.

        Slovenskim komunistom ni bilo mar ne slovenstvo in ne Jugoslavija. Šele potem, ko so videli, da zaradi okupatorjevih nasilnosti raste slovenska in jugoslovanska zavest in odpor, so se oprijeli jugoslovanske oziroma slovenske misli v kolikor in kakor se jim je pač zdelo potrebno.

        ----------------

        1) Opomba: Pred svojo smrtjo mi je nekoč kazal dr. N a t l a č e n  pismo, ki mu ga je pisal Slovenec, izobraženec iz Gorice, ki je bil interniran skupno z vodilnimi italijanskimi komunisti. Ti so mu pravili, da je bilo v Kominterni sklenjeno, da se Jugoslavija razbije, da se Slovenija razdeli med nemško alpsko sovjetsko republiko in italijansko sovjetska republiko.

        Kidrič je v majski številki "Dela" zapisal besede: "Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslovanski nestvor." (Glej "Koledar Svobodne Slovenije", 1951, str. 120.) Sporazumno delo Italijanov in komunistov za razbitje Jugoslavije je poudaril tudi načelnik italijan5ke OVRI? Onis, ko je govoril vodilnim slovenskih komunistom, ko jo je izpustil na svobodo: "Svoj cilj - razbitje Jugoslavije, za kar smo se borili mi in vi -, smo dosegli, zdaj pa mirujte!" (Glej "Koledar Svobodne Slovenije", 1951, str. 121).

         

        31


         

        Poleg Ceneta Logarja nosijo v Horjulski občini odgovornost za umore nedolžnih ljudi še sledeči:

        Aleš Stanovnik, po domače Krošljev iz Horjula, nečak obeh advokatov Stanovnikov - dr. Ivana in dr. Aleša, ki sta pod krinko krščanskega socializma pomagala komunistični revoluciji. Aleš Stanovnik je bil pri komunističnih partizanih specialist za ubijanje ljudi, komunistični rabelj. Skoraj vsem pomorjenim žrtvam v horjulski, šentjoški, palhograjški, dobrovski in vrhniški občini je on upihnil luč življenja; pod njegovo krvavo roko je padlo na stotine žrtev.

                    Viktor Korenčan je bil ves čas v gošči pri partizanih, svoje zločine pa je opravljal tudi izven horjulske občine.

        Janez Končan, po domače Janež, ki je postal po umoru župana Baštiča podžupan občine.

                    Poleg teh so bili vodilni komunisti ali njih podporniki še: Franc Stanovnik, po domače Krošelj; Janez Končan, občinski tajnik; Tomanič, bivši orožnik v Horjulu; Rudolf Hribernik, sedaj poslanec; Anton Uršič, šolski upravitelj; Anton Zdešar, mlajši, po domače Kovačev; Pepe Buh, Julka Prebil, Jakob Logar, brat Ceneta; tedanja učiteljica v Horjulu Pivk, doma iz Idrije; Andrej Končan in še več drugih.

                    Kako so domači terenci sodelovali pri pobijanju so občanov z onimi komunisti, ki so se držali v gošči, najbolj kaže dogodek in poboj dne 25. novembra 1942:

                    V Ljubljani je poslavala osrednja organizacija za prehrano ljubljanske pokrajine pod italijansko okupacijo, ki se je imenovala PREVOD. Tja so morali kmetje iz dežele dobavljati razna živila. Dne 25. novembra 1942 je morala občina Horjul poslati na PREVOD v Ljubljano večjo množino krompirja, ki ga je tja vozilo 9 voznikov. Med temi so bili tudi trije, ki so jih domači terenci zaznamovali za likvidacija. To so bili: Filip Stanovnik, tedanji župan v Horjulu; Franc Lončar, ugleden posestnik in načelnik horjulske zadruge, ter Anton Bastič, sin od komunistov umorjenega župana Bastiča.

                    Horjulski terenci so imeli nalogo, da takoj pošljejo v goščo k partizanom obvestilo, kdaj bodo vozniki odpeljali iz Horjula. Ker je bila krajša pot iz Horjula v Ljubljano preko. Dobrove kontrolirana od komunistov, so se vozniki odpravili na pot 25. novembra ob 12. uri prati Vrhniki, da bi tam vozili po državni cesti v Ljubljano. Obvestilo, da so vozniki že odšli iz Horjula in po kateri cesti, je odnesel v goščo k partizanom na Lesno Brdo posestnik Tone Rožmanc iz Horjula št. 12.

        Približno dva kilometra od Drenovega griča v smeri proti Brezovici, pri hiši po domače "pri Martinčku", so partizani voznike prestregli in ustavili. Bilo jih je okrog 100

         

        32


         

        pod komando Rudolfa Hribernika, nekdanjega cestnega delavca sedaj polkovnika jugoslovanske vojske in poslanca ljubljanske skupščine, ter Aleša Stanovnika.

        Partizani so nameravali odvesti v goščo in tam pobiti vse tri prej imenovane, toda župan Filip Stanovnik se je iz Vrhnike peljal v Ljubljano z avtomobilom, Anton Bastič pa je kot zadnji voznik opazil komuniste in se je hitro obrnil z vozom nazaj proti Drenovemu griču; tako so partizani dobili v roke od treh le Franca Lončara. Tega so najprej povabili, naj gre z nji,mi v gmajno, kar pa je Lončar odločno odklonil rekoč, da ne gre ni,kamor v gozd, ker dobro ve, kaj ga tam čaka. Če je komu naredil kako krivico in zaslužiL smrt, naj ga kar na mestu ubijejo.

                    Komunisti so ga nato zgrabili in ga s silo odvedli v Martinčkovo hišo, ki stoji tik ob cesti. Tu ga je Aleš Stanovnik udaril dvakrat s puškinim kopitom po glavi. Komunistični partizani so je pripravljali, da svojo žrtev zvežejo in s silo odvedejo v gozd. Tedaj pa je nenadoma zavpil komunistični stražar, ki je stal na cesti, da se bliža po cesti iz Ljubljane avtomobil. Komunisti so videli, da sedaj ni več časa, da bi odvedli Lončarja s seboj in so ga zaradi tega hoteli umoriti na mestu. Aleš Stanovnik (partizansko ime Iztok), ki je bil specialist za streljanje ljudi v tilnik, je iz daljave enega metra ustrelil Lončarja v vrat, mereč v glavno žilo. Iz ozadja pa je streljal na moža še drug partizan, ki je meril na srce, ta strel pa je zgrešil svoj cilj in je Lončarju prestrelil dvakrat le roko. Lončar se je zgrudil na tla v krvi. Bližajoči avtomobil se je ustavil pri hiši, partizani pa so zbežali. Lončar je imel na roki prestreljeno glavno žilo, iz rane na vratu pa je močno krvavel tudi skozi usta. Komunistični morilci so bili prepričani, da je smrtno zadet. Težko ranjenega so takoj odpeljali v ljubljansko bolnišnic:o, kjer so mu rešili življenje, a je mož ostal invalid z zelo poškodovano roko in grlom. V Clevelandu je to znana oseba (sedaj namreč živi že nekaj let tam), ki s svojimi poškodbami priča o komunističnem nasilju in krvološtvu.

         

        33


         

        BREZOVICA PRI LJUBLJANI

         

        K daljnemu okolišu Polhograjskih Dolomitov spada tudi občina Brezovica pri Ljubljani, ki meji na vzhodu na občino Dobrova, na severo zapadu na občino Horjul, na zapadu na občino Log ter sega na jugu na Ljubljanske barje. Vas Brezovica leži raztresena, oddaljena kakih 8 km od Ljubljane in 4 km od Dobrove ob državni cesti iz Ljubljane v Trst. Župnija Brezovica je štela nekako 2940 duš.

                    Komunistična revolucija se je tudi v tej občini razvijala podobno kakor v drugih občinah Slovenije. Iz dogodkov med komunistično revolucijo naj navedemo iz te župnije le nekaj značilnosti.

        Na Brezevici je bila med italijansko okupacijo italijanska karabinjerska postaja, ki je imela močno posadko. Pri karabinjerjih je bil v službi tolmač bivši jugoslovanski orožnik Lah, ki je bil zaupnik Italijanov in komunistov obenem.

        Slovenski begunec iz Brezovice, ki zaradi svojih domačih ne more nastopiti s svojim imenom, pač pa je pripravljen o vsem tem pričati, je podal sledečo izjavo:

                    "Nekako sredi maja 1942. sem šel po gospodarskih opravkih v Ljubljano. V neki trgovini sem se srečal z nekim znanim Dolenjcem, ki mi je med pogovorom rekel:

        "V Brezovici torej ustanavljate ,bela gardo'?"

        Začuden vprašam, kaj je to ,bela garda', in mu izjavim, da jaz ne vem ničesar o tem, da bi se pri nas ustanavljala kaka ,bela garda'. Sicer smo že dosti čuli o raznih nasiljih, ropih in umorih, ki so jih izvrševali po deželi komunistični partizani, a na ustanovitev kake oborožene borbene organizacije proti tem tolpam ni pri nas nihče mislil. Imel sem tolika zvez z ljudmi po občini, da bi bil to gotovo vedel, če bi se bilo kaj takega tedaj nameravalo.

                    Ko pa sem prišel domov, smo s prijatelji govorili o tem, kar je rekel oni Dolenjec. Vedeli smo, da so komunisti vedno vrgli med ljudi govorico, da kdo ustanavlja ,belo gardo', kadar so koga določili za umor. Radi tega smo se bali, da morda komunisti nameravajo umoriti gg. župnika in kaplana.

         

        34


         

        Dne 14. junija zjutraj pa sem zvedel, da so komunisti ponoči vdrli v Mravljetovo hišo, Brezovica št. 28, tam umorili očeta in dva njegova si.na, najstarejšega sina pa so odvedli nasilno s seboj v goščo. Tudi to sem čul, da je prejšnji večer, ko je bilo pri Mravljetu že vse zaprto, potrkal dotični orožnik Lah in prosil, da bi ga pustili v hišo in mu dali pijače. Gospodar ga je res pustil v hišo in mu postregel s pijačo. Po odhodu tega orožnika, zaupnika Italijanov in partizanov, ki je tako ugotovil, da so vsi Mravljeti doma, pa so vdrli v hišo komunistični partizani in izvršili strahovit pokol v tej verni in splošno spoštovani družini. Ta umor se je izvršil pred nosom italijanske posadke, ki se kljub klicem na pomoč ni zganila."

        O tem umoru štirih Mravljetov ima knjiga Franček Saje, "Belogardizem", II.. izdaja, na strani 476 sledeče poročilo:

                    "Na Brezovici pri Ljubljani sta bila župnik Andrej Lavrič in kaplan Boris Koman vneta organizatorja Katoliške akcije, pri čemer so jima pomagali akademik Franc Mravlje, učiteljiščnik Vincencij Mravlje,

         

        ANTON MRAVLJL (oče) iz Brezovice

         

        filozof Janez Novak in abiturient Zdravko Novak, vsi člani dijaške Katoliške akcije. Ti ljudje so bili hkrati tudi propagatorji in organizatorji narodnega izdajstva. Ko pa je konec maja 1942 duhovnik Pezdiz- iz svoje župnije pred partizani zbežal na svoj dom v Brezovico, je organiziral skupine proti komunistov. Delal je v sodelovanju z armadnim zborom. Naravno, s svojo propagando je delal med klerikalnimi ljudmi . . . Čez kakih petnajst dni so partizani zvedeli, kaj je duhovnik nameraval storiti. Lani (1942, op. S. F.) 13. junija zvečer so partizani umorili tri brate klerikalce . . . Tedaj je duhovnik Pezdir pobegnil v Ljubljano."

        "Belogardizem" to ponatiskuje iz, PNF, Brezovica, 20. aprila 1943. Štev. 118/II/14, predmet: MVAC, izredno poročilo; Vojno istoriski institut, 21 g/21.

        To so "komunistični dokumenti", ki so vsi zlagani in na podlagi teh pišejo "zgodovinarji" kot je Franček Saje, "zgodovino" komunistične "osvobodilne" borbe!

         

        35


         

        "Ti ljudje (Mravljeti in duhovščina) so bili hkrati tudi propagatorji in organizatorji narodnega izdajstva." - Tako paudarja Franček Saje, da bi s tem opravičil grozen umor vseh Mravljetov in obeh Novakov. Toda že na drugi strani svoje knjige prizna, da je bila na Brezovici ustanovljena Vaška straža še le 10. septembra, torej tri mesece po umoru Mravljetov.

         

        Duhovnik Pezdir je res zbežal iz svoje župnije, kjer so ga komunisti nameravali umoriti, v domačo vas, kjer pa ni niti najmanj organiziral kakih skupin, ker je čez par dni že odšel z dama.

         

        *

         

        O pokolu Mravljetove družine pa pričata sledeča zapisnika:

         

        IZJAVA

         

        Podpisani Tine Mravlje, roj. v Brezovici pri Ljubljani št. 28 dne 4. januarja 1926, sedaj stanujoč v Barnwell, Alta, Kanada, izjavljam glede umorov, ki so jih komunisti izvršili, nad našo družino, sledeče:

                    Naša družina je živela v Brezovici pri Ljubljani št. 28. Oče, Mravlje Anton, roj. 28. maja 1888. je bil posestnik, gostilničar in mesar; mati: Frančiška, roj. Ratar, rojena tudi na Brezavici iz verne kmečke družine. V družini nas je bila 9 otrok in sicer 7 sinov in 2 hčeri.

                    Naš oče je od mladosti trdo delal, da si je pridobil primerno premoženje, da je mogel dati v šale tri sinove. V naši družini je vladala velika medsebojna ljubezen, zadovoljnost in veselje. Ko smo bili zvečer vsi zbrani, smo kaj pogosto zapeli veselo pesem. Da si smo imeli gostilno, je oče redkokdaj kaj pil od alkoholnih pijač, tudi kadil ni kakor nobeden drugi ne v naši družini. S sosedi je bil vedno v dobrih odnošajih, splošna poznan in priljubljen pri ljudeh daleč ho okolici. Ob petkih je bila naša mesnica vedno zaprta. Od svojega osemnajstega leta je bil oče cerkveni pevec. Če kdaj slučajno ni mogel peti pri sveti maši, je tožil: "Danes kakor da nisem bil pri maši, ko nisem pel v čast božja."

        V politične borbe se ni vtikal, ob volitvah pa je vedno volil s Slovenska ljudsko stranko, navadno je na valilni dan napregel svoj voz in naložil še vse sosede, da smo se skupno odpeljali na volišče.

        Naša mama je bila doma z velike kmetije iz iste vasi; pri hiši se je reklo pri Boštjanovih, to je bila zelo verna krščanska družina. Naša mati je bila vzorna krščanska mati in žena, polna ljubezni in srčne dobrote. Vse njeno življenje je bila posvečeno Bogu in družini. Vsako jutro je morala vstajati navsezgodaj, da je skuhala zajtrk in vse potrebno pripravila za tri sinove, študente, ki so vsak dan

         

        36


         

        odhajali v Ljubljano z zgodnjim jutranjim vlakom. Največja njena skrb pa je bila, da bi njeni otroci vedno ostali verni in dobri, da ne bi zašli na slaba pota v svetu. Kadar je govorila o njih, je vedno pristavila: "Da bi le dobri ostali."

        Ko so komunisti umorili očeta in tri moje brate, sem jo vprašal, ko je dejala:

        "Kakor je božja volja, tako naj bo."

        Niti besedice o maščevanju nad morilci ni izpregovorila. Navadno je pristavila, kadar smo govorili o tem:

        "Bog bo sodil nas vse, prepustimo to njemu."

        Edina tožba, ki sem jo čul  iz njenih ust, je bila:

        "Toliko otrok sem zredila, zdaj na starost pa bom morala biti sama."

        Ostala sta ji na domu le najmlajša dva, moža in štiri sinove so ji ubili, drugi smo pa morali iskati. zavetja v tujini.

        Najstarejši sin v naši družini je bil Anton, roj. 31. maja 1914., bil je absolviran pravnik in revizor Zadružne zveze v Ljubljani; ob umoru je bil komaj pol leta poročen z Antonija Slana, učiteljico.

        Drugi brat France je bil roj. 14. decembra 1920.; bil je visokošolec pravne fakultete v Ljubljani.

        Tretji brat Vinko, roj. 9. aprila 1922, je bil dijak na ljubljanskem učiteljišču.

        Vsa naša družina je bila zelo verna in narodno zavedna, zato je ideološko odklanjala komunizem. Zaradi katoliške in narodne zavesti so jo pričeLi komunisti sovražiti. Našemu očetu so komunisti gazili že kar v mesnici, v Brezovici so se večkrat čule grožnje komunistov, da bodo pobili Mravljete. Tudi bratu Vinku so komunistični sošolci večkrat grozili z umorom, če ne neha govoriti proti komunizmu in o grozodejstvih, ki so jih delali komunisti.

        Moji umorjeni bratje se niso ukvarjali s politiko, pač pa so sodelovali v katoliških prosvetnih in verskih organizacijah in pri športnih društvih. Posebno so bili vsi moji starejši bratje zelo delavni v Katoliški akciji. Vsi so imeli zaradi svojih lepih značajev in svoje poštenosti velik ugled in vpliv na mladino, ki se je rada zbirala pri nas. Prav zaradi tega ugleda in vpliva na mladino so komunisti sklenili, da jih umore.

        Vsi moji starejši bratje so se vsak dan vozili z vlakom zjutraj v Ljubljano, starejši Anton v službo, mlajša dva pa v šolo, popoldan so se vračali spet z vlakom domov.

        Z okupatorjem ni nihče v naši družini količkaj simpatiziral in ne sodeloval. Tudi se ni mogel nihče udeleževati kake borbene akcije

         

        37


        Umorjeni bratje MRAVLJE, iz Brezovice:

        Zgoraj: ANTON (+  v juniju 1942). - Levo: VINKO (+ 13. junija 1942). Desno: FRANCE (+ 13. junija 1942).

         

         

        proti komunistom oziroma njih partizanom, ker takrat sploh še ni bilo nikake borbene organizacije proti njim.

         

        Dne 13. junija 1942 ob 1. uri ponoči so komunistični partizani pridrveli v vas in udrli s silo v našo hišo. Tu so vpričo naše matere zaklali in ustrelili v hiši našega očeta Antona in dva sinova oziroma brata: Franceta in Vinka.

        Moj brat Mirko in jaz sva bila skrita kaka dva metra od kraja

         

        38


         

        v hiši, kjer so komunisti s puškinimi kopiti pobili na tla oba brata: Franceta in Vinka, ju prebadali z noži in ju končno še ustrelili. France je zaradi svoje močne narave in ker ni bi1 dobra zadet od strelov, živel nezavesten v smrtnem boju še kako uro.

        Najstarejšega brata Antona pa so komunisti v hiši zvezali in ga odvedli v gozdove na hrib Ključ nad Dabrovo, kjer so ga po pripovedovanju očividcev imeli zvezanega pod šotorom, ga tam mučili in končno umorili.

        Ker nisva bila z bratom Mirkom več varna življenja, se brat Mirko po 5 mesecih skrivanja pristopil k proti komunističnim borcem (k Vaški straži), jaz pa po 14 mesecih skrivanja.

        Z drugimi sva v začetku maja 1945 bežala v Avstrijo, od koder so Angleži koncem maja 1945 vrnili mojega brata Mirka, starega tedaj 22 let, v roke Titovim komunistom, ki so ga z drugimi tisoči vred umorila.

         

        Barnwell, Alta, Kanada 22. avgusta 1952.

         

        Tine Mravlje, l. r.

         

         

        IZJAVA

         

        Podpisana Tončka Mravlje, rojena, Slana, bivajoča v Clevelandu, Ohio, izjavljam o umoru svojega moža sledeče:

        Z Antonom Mravljetom, absolviranim pravnikom in revizorjem Zadružne zveze v Ljubljani, rojenim 30. maja 1914, sva se poročila dne 16. novembra 1941.

        Bila sem nastavljena kot učiteljica v sosednji občini Horjul. Dne 13. junija 1942. so ponoči komunistični partizani vdrli v Mavletovo hišo v Brezovici in tam umorili očeta in dva sinova,

        mojega moža Antona, ki so ga tam dobili, so zveza i in ga odvedi nasilno v hrib Ključ nad Dobrovo, kjer so ga dva dni zasliševan, muči i in končno umorili.

        Celo nekatere komuniste je ta strahoviti umor očeta in treh sinov pretresel, da so skušali tajiti, da bi bil moj mož umorjen govorili so, da so ga že odvedli na zaslišanje in da se bo vrnil. Od zanesljivih prič pa smo kmalu nato zvedeli, da so ga po silnem mučenju umorili in pokopali v gozdu.

        Moj pokojni mož, s katerim sva bila komaj pol leta poročena, se je poleg svojega poklicnega dela udejstvoval pri katoliških prosvetnih in verskih organizacijah, zlasti pa v Katoliški akciji, v katero je stopil že v 4. gimnaziji. Bil .je ves vnet za katoliški verski apostolat. Na Brezovici je zbiral okrog sebe mlade fante, dijake in druge ter ustanovil zanje Katoliško akcijo (KA).

         

        39


         

        Z okupatorjem ni imel in ni hotel imeti nobene zveze, bil je odločno narodno zaveden mož. S kako strankarsko politiko se ni pečal; kot veren katoličan in član KA pa je seveda načelno odklanjal brezbožni komunizem in je mladini tudi razlagal njegova pogubonosna načela. Točno vem, da ni bil udeležen pri nobeni oboroženi organizaciji, da se tudi mi udeleževal kakih razgovorov za oborožen odpor proti komunističnim partizanom. Tedaj sploh ni bilo nikjer v Sloveniji nobene borbene in oborožene organizacije proti komunizmu.

                    Komunisti so mojega moža kakor tudi njegovega očeta in njegove brate umorili le zaradi njih katoliškega prepričanja in zaradi njih ugleda pri ljudeh.

                    Moj pokojni mož Anton Mravlje je bil skromnega, ponižnega in milega značaja, do vseh zelo ljubezniv, nikdar se ni silil kam v ospredje; kadar pa je bilo treba kazati pravo pot katoliških načel in razkrinkavati lažnivost brezbožnega komunizma, je bil odločno borben. živel je na.ravnost svetniško. Skoraj vsak dan je pristopil k sv. obhajilu, čeprav je maral zaradi tega ostati tešč včasih do 3. ure popoldan.

                    V vsakem pogledu vzorna Mravljetova družina je bila plod vztrajnega vzgojnega dela globokoverne in pobožne Mravljetove mame ter očeta, na mlajše brate pa je imel velik vpliv moj pokojni mož, ki je vse pridobil za katoliški verski apostolat.

                    Ob pokolu te vzorne družine je velik del Brezovčanov spregledal, kaj je komunizem, ki se je skrival pod krinko Osvobodilne fronte.

                    Po prepričanju prebivalstva so bili glavni krivci. tega umora: Jože Kopitar, bivši pismonoša, Viktor Novak, posestnik na Brezovici, Miloš Mihelčič, sin šolskega upravitelja na Brezovici, in njegova ljubica Mimica Pervanja, hči kovača na Brezovici.

         

        Cleveland, 15. avgusta 1951.

                                                                                          Tončka Mravlje, l.r.

         

         

        SVETNIšKI ZNAČAJI UMORJENIH

         

        Gospa Mravlje Tončka je že napisala o svojem umorjenem možu, da je živel naravnost svetniško. Naj na kratko opišemo še svetniški značaj njegovih umorjenih bratov Franceta in Vinka.

        France Mravlje se je po maturi na realni gimnaziji v Ljubljani l. 1940, vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze, kjer je napravil že prvi izpit. Bil je to tih in skromen študent, tako da si ga v družbi komaj opazil. Ko je s kom govoril,

         

        40


         

        mu je na obrazu vedno igral miren smehljaj, ki :je kazal na dabrodušen njegov značaj. V debatah je bil živahen in odločen, vedno miren, vljuden in neoseben. Zaradi lepega značaja je bil splošno priljubljen med dijaki med domačimi fanti na Brezovici in med športniki različnih prepričanj. Bil je verificiran lahkoatlet z lepimi rezultati.

        Kot veren in trden katoliški fant je bil na poti komunističnim rovarjem, prav zato so ga umorili.

        Aprila meseca, torej dober mesec pred umorom, je na sestanku dijakov Katoliške akcije imel sledeči govor, ki je izraz njegovega globokega verskega prepričanja:

        »Kdo ne ve, kako obširno zasnovana zarota sovražnih sil se trudi, da bi razdrla velik.o delo božjega Odrešenika s tem, da z brezmejno trdovratnostjo skuša podreti v duhovnem redu zaklad božjih naukov, v naravnem in socialnem redu pa najsvetejše in najkoristnejše ustanove?

        Množice so se uprle pravemu krščanstvu in si prikrojile odrešenje po svojih željah, napravile si novega malika, ki ne odrešuje, ki se ne upira strastnemu poželenju mesa, ne hlepenju po bleščečem zlatu, ne napuhu življenja. Ustvarili so si novo vero brez Kristusovega duha. Sodobna družba je zapustila velike krščanske tradicije, zato moralno in materialno trpi in propada. Zakaj zakon božje Previdnosti je, da ni mogoče zavreči velikih verskih idej, ne da bi se omajali temelji prave socialne blaginje.

        Boj proti Cerkvi pa je danes najhujši zaradi sile in splošnosti napadov. Današnja nevera taji ves nadnaravni red, tiste nedotakljive temeljne resnice, ki učijo človeka o prvih in zadnjih vprašanjih življenja.

        Nasprotovanje poganskega in brezbožnega mišljenja bo v nas katoličanih utrjevalo zavest, da nismo od tega sveta, da smo nov rod, ki si hoče le v sodelovanju s Cerkvijo kovati boljšo bodočnost.

        Pogumni bodimo in za nesmrtnost Cerkve se ne bojimo! Peklenska vrata je ne bodo premagala! Čas zahteva veliko od nas in zato je potrebna popolna vdanost cerkveni hierarhiii. Tovariši, na plan! Naša pot je prava! Rešitev je samo v katoliški Cerkvi in nikjer drugod! Kristus Kralj je voditelj svetovne Katoliške akcije. Z nami je Bog, kdo je zoper nas! S Cerkvijo živimo, v njej se veselimo, zanjo tudi umrimo, če treba!«

        Vinko Mravlje, učiteljiščnik četrtega letnika na učiteljišču v Ljubljani, je bil med profesorji in sošolci znan kot prikupen, vesel

         

        41


         

        in odkrit fant, prijazen z vsakomer, zato ni imel sovražnikov. Le je čutil, da ga idejni nasprotniki niso razumeli, je potrpežljivo sedel v klop zraven tovariša in mu s pravo krščansko ljubeznijo in apostolsko gorečnostjo razlagal katoliška načela. Odločno pa je nastopil, če je naletel na komunistično zahrbtnost in hinavščino, ki jo je pred vsemi razgalil.

                    Kot študent je bil prav dober, da si je imel malo časa za učenje, ker se je vozil z vlakom vsak dan v šolo kot njegov brat France. Tudi Vinko je bil vnet športnik in je bil verificiran lahkoatlet z 1epimi rezultati, da si je bil šele začetnik.

                    Vinko je slutil, da mu od komunistov grozi smrt, pa je nekaj dni pred svojo smrtjo napisal nekako poslovilno pismo v svoj dnevnik, ki je najlepše izpričevalo svetniškega apostolata, s katerim je bil prepojen ta idealni dijak.

        Tako je napisal:

        "Kakor da bi slutil, se mi zdi, da se mi bliža smrt. Veselim se je. O Jezus, sprejmi malo žrtev od mene, ki sem Te toliko in tolikokrat žalil. Nisem vreden, o Jezus, Tvojega usmiljenja, toda neomajno verujem v Tvojo obljubo: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.

        Povrni staršem vse ogromno njihovo delo in žrtve. Z menoj so imeli največ skrbi. Hvala vam za ves trud; drugega vam ne morem dati. Ne bodite žalostni, temveč se veselite z menoj in skupno zapojmo: Svet, svet, svet si, Gospod Bog! Največjo zahvalo pa dolgujem mladcem, dijaški Katoliški akciji. Najlepše in najsrečnejše ure sem preživel z mladci. Delali smo z veseljem, saj smo imeli jasen cilj pred seboj: razkristjanjeno Slovenijo zopet pripeljati h Cristusu. Delali nismo za denar, za čast, za slavo a i kakršne koli slične namene. Kaj smo imeli od tega, če smo se jasno in odločno postavili za katoliško Cerkev, za duhovnike, ali če smo fante pridobivali za Kristusa? Največkrat smo bili zato oklevetani.

        Toda mi gremo naprej! Nobena ovira nas več ne ustavi. Če kdo pade od zločincev umorjen, nas to še okrepi, nam da novega poguma.

                    Naj se spomni,m še našega voditelja in ideologa g. prof. Tomca. On je genij, ki ga bodo Slovenci dolgo pogrešali. že deset let naprej je videl komunistično nevarnost. Ni nehal govoriti o njej, čeprav so mnogi nasprotovali, češ da si to nevarnost le umišlja. Danes pa spregledujejo kratkovidneži, ki so ga obsojali. Danes ga šele razumejo, ko padajo žrtve od zločinske tolpe komunistov, ki se skriva za imenom tkzv. "Osvobodilne fronte".

         

        42


         

        Naj vas to nič ne žalosti in ustraši. Ravno tako in še bolj morate delati brez strahu za katoliško stvar posebno pri Katoliški akciji.

        Vaš Vinko."

         

        Taki so bili umorjeni Mravljetje! Polni žive vere, apostolskega duha, pripravljeni žrtvovati življenje za svojo vero. Komunisti so jih umorili le zaradi njih verskega prepričanja in njih apostolata. Da bi pa kako opravičili svoje grdo morilsko dejanje, skušajo zaman s Sajetom metati blato na te svetniške vzornike, ko jim v "Belogardizmu" očitajo, da so bili »propagatorji« in organizatorji narodnega izdajstva". Biti veren katoličan in apostolsko delati za katoliško vero in .prepričanje je po komunističnih nazorih "narodno izdajstvo".

         

        *

        Apokaliptična rdeča zver žejna krvi, se z umorom Mravljetov še ni napojila, pokoli so se nadaljevali v vsej okolici kot tudi po vsej Sloveniji. Med drugimi so komunisti umorili še sledeče osebe iz brezoviške župnije:

        Kovačec Tomo, brivec v Podpeči, stanujoč v Notranjih goricah št. 100. roj. l. marca 1899, odpeljan nasilno v noči 2. avgusta 1942. Umorjeni je zapustil dva nedoletna otroka in ženo.

        Novak Janez, diplomiran filozof, roj. 28. oktobra 1919 nasilno odpeljan od komunistov 15. avgusta 1942. zvečer s svoega doma na Brezovici št. 81 na Ključ in tam umorjen.

        Novak Zdravko, abiturient, brat prejšnjega, roj. 29. marca 1923.. nasilno odveden s svojim bratom in umorjen.

        Oba Novaka sta bila velika prijatelja umorjenih Mravljeto in sodelavca pri katoliških organizacijah.

        Brenčič Anton, posestnik na Plešivici 40, roj. 3. novembra 1891, poročen, oče 5 otrok, nasilno odpeljan z doma 25. avgusta 1942. ustreljen na hribu nad Dragomerom, kjer ga je našla 29. novembra Vaška straža in je bil pokopan na pokopališču v Notranjih goricah.

        Mrak Ivan, pd. Rihtar, posestnik na Plešivici 64, roj. l. februarja 1878., oženjen, oče 9 otrok, nasilno odveden z doma od komunistov dne 25. avgusta 1942, ustreljen na hribu nad Dragomerom in ga je nato našla in pokopala Vaška straža 29. novembra.

        Vidmar Janez, posestnik na Plešivici št. 5, roj. 3. julija 1907, oženjen, oče 5 otrok, najmlajši roj. šele po očetovi smrti, odpeljan od komunistov 29. avgusta 1942 in ustreljen na hribu nad Dragomerom. Tudi njegovo truplo je Vaška straža našla in pokopala 29. novembra.

         

        43


         

        Geohelli Herman, delavec iz Notranjih goric 94, roj. 14. februarja 19?4, ustreljen v Notranjih goricah 10. marca 1942.

                   

        *

         

        Vsi ti umori v občini so se izvršili, ko ni bilo nikjer niti najmanjše organizacije oboroženega odpora proti komunističnim partizanom, ki so pobijali "belo gardo", ki je nikjer ni bilo. Šele ti številni umori in ropi v Brezovici in okolici so povzročili, da so se tudi v Brezovici zdramili pošteni mladi fantje in možje ter so ustanovili (šele!) 10. septembra 1942. tudi v tej vasi. Vaško stražo, da se zavarujejo pred komunističnimi ropi in umori.

         

        44


         

         

         

        DOBROVA PRI LJUBLJANI V KOMUNISTIČNI REVOLUCIJI

        Občina Dobrova leži ob potokih Gradaščica in Šujica, meji na vzhodu na ljubljansko mestno ozemlje, na zapadu pa se razprostira po vzhodnih obronkih Polhograjskih Dolomitov do občine Polhov Gradec. Od središča Ljubljane do Dobrove, sedeža občine, je nekako 6 km. Pred drugo svetovno vojno je štela občina 2568 prebivalcev, ki so bi:i pa večini kmetje, v krajih v bližini Ljubljane pa je prevladoval,o delavstvo, ki je hodilo na delo v bližnje tovarne.

        Kako se je v tej občini razvil komunizem in med vojno komunistično partizanstvo, imamo v našem arhivu popis domačina, ki zaradi sorodnikov doma noče nastopiti s svojim pravim imenom. Ta razmere takole popisuje:

         

        METODE KOMUNIZMA

         

        Komunizem so zanesli v Dobrovsko občino predvsem delavci, ki so se z, njim okužili v 1jubljanskih tovarnah. Pred drugo svetovno vojno se je že več let vršila načrtna infiltracija s komunizmom v vseh javnih ustanovah. Nekaj komunistov je prišlo v občinski odbor, vrinili so se v vse gospodarske in prosvetne organizacije in celo v Marijino družbo. Povsod so hoteli imeti prvo in vodilno besedo. Z intrigami, z najgršimi izmišljotinami, lažmi in blatenjem so predvsem skušali ubiti ugled in dobro ime vodilnih osebnosti, da bi se nato vrinili na njih mesta.

        Najbolj delavni v intrigah so bili tako zvani krščanski socialisti, njim na čelu Franc Velkavrh, zavarovalni agent iz Vrhovcev. Pri svojem razkrajevalnem delu se je predvsem posluževal časopisa "Delavska pravica", ki je bila zaradi obrekovana nekajkrat obsojena pred sodiščem na preklic in denarno kazen. Te obsodbe pa Velkavrha niso ustrašile, navdale so ga s še večjo ihto za natolcevanje. Končno je pričel groziti, svojim nasprotni.kom z revolverjem in je ljudi tako ustrahoval, da se mu ni nihče več upal ugovarjati.

        Drugi glavni organizator komunizma pa je bil Franc Rihar iz vasi Gabrje - mlad, slaboten fant, za vojaščino nesposoben, mizarski pomočnik, uslužben pri mizarski zadrugi. na Viču. Ta je v nasprotju

         

        45


         

        z Velkavrhom bolj mirno in tajno organiziral trojke, jih vabil na nočne sestanke, prinašal razne propagandne vesti in naročila iz ljubljanske centrale ter delil letake med svoje zaupnike.

        Ob nastanku komunističnih partizanov je postal Franc Rihar komandant tako zvanega Dolomitskega odreda, do čim je bil njegov polit komisar Franc Velkavrh.

        Tedaj je zatrepetalo vse prebivalstvo v bližnji in daljni okolici. Pričeli so se ropi, požigi in umori. Na Dobrovi smo imeli sicer italijansko posadko, toda ta ni nudi.a prebivalstvu nobenega varstva pred komunističnim nasilen. Vse je kazalo, da oba, okupator in komunistični partizani, nekako dogovorno sodelujeta pri uničevanju slovenskega naroda.

                    Da je bilo res tako, naj navedem nekaj primerov.

        Italijani in komunistični partizani so se med seboj dogovorili, da naj ostane svobodno partizansko ozemlje, nekaka partizanska republika, ki je Italijani ne bodo motili, vse ozemlje nekako od Rovt dol do cerkve v Gabrju. Vse italijanske oborožene edinice, ki jih je bilo dosti na tem prostoru: financarji, graničarji, karabinjerji in fašisti, so se neki dan med komunistično revolucijo umaknili s tega ozemlja, še isto noč pa so tja prišli komunistični partizani. Da so se v resnici med seboj dogovorili komunisti in Italijani, je meni osebno pravil pred odhodom italijanski financar Mario Genaro, doma iz Milana v Italiji, dober fant, proti fašist in proti komunist.

                    Pri posadki karabinerjev na Dobrovi je služil tudi neki Dalmatinec, ki je bil nekak zvezni oficir med Italijani in partizani. Točno smo vedeli, da je bil približno polovico časa na karabinjerski hostaji, polovico pa v partizanskem taborišču.

                    Zaradi partizanskih nemirov so pričeli Italijani v množicah odvažati Slovence v internacijo na Rab in druga taborišča. Ko so se nato vršile racije v naši občini, smo jasno videli, da so Italijani pobrali in odvedli v internacijo proti komuniste, dočim so komunisti in njih simpatizerji ostali doma. Kasneje mi je osebno pravil I. J. iz H., kako so takrat delal dagovorno Italijani in komunisti. Ta I. J. je namreč odšel v Ljubljano; ljudem je pravil, da se je umaknil pred partizani, dejansko je pa zanje delal. Sam mi je povedal, da je bil v zvezi z Italijani, ki so mu naročili, naj sporoči, naj se vsi partizanski somišljeniki nekoliko skrijejo ob raciji, ker ne bodo nikogar iskali, pač pa da bodo pobrali vse vidne moške. Ta I. J. m je tudi povedal, da je pošiljal tozadevna naročila Italijanov v hosto partizanom po ženski G. F.

                    Nekoč so partizani izvedli demonstrativen napad na karabinjersko postajo na Dobrovi. Italijani so bili točno obveščeni, kdaj se bo pričel napad. Karabinjerji so se

         

        46


         

        deset minut pred napadom "junaško" umaknili v notranjost poslopja in deloma zakrili okna. Partizani so pa kar v sprevodu prikorakali v bližino karabinjerske postaje, nato so se malo poskrili za vogli hiš in drugih stavb ter pričeli streljati vse križem. Tudi karabinjerji so močno streljali na vse strani, le na partizane ne, nihče ni bil ubit in nihče ranjen. Ko se je zdelo partizanom, da je že dovolj te strelske demonstracije, so odšli po hišah, mobilizirali vse mlade moške in celo ženske, grozeč, da bo vsak ustreljen od Italijanov, ki bo ostal doma. Vsled teh groženj je res odšlo nekaj mlajših z njimi v hosto.

        Drugi dan je pa prišlo italijansko vojaštvo, streljali so celo topovi, ne da bi videli kakega sovražnika, zažgali so nekaj poslopij, nekaj so jih pa poškodovali, dva italijanska zrakoplova pa sta vrgla nekaj zažigalnih bomb v žito na njivah, da je pogorel.

         

         

        POŽIGI, ROPI IN UMORI

         

        V teku svoje "osvobodilne borbe" so komunistični partizani porušili v naši občini cerkev na Hruševem in v Gabrju. Pri obeh cerkvah so podminirati tudi stolpa. Na Hruševem sta dva kmeta skrivaj prerezala vžigalno vrvico, da mina ni eksplodirala in ne podrla stolpa, gabrski stolp pa je bil porušen do tal. Nadalje so partizani zažgali 6-razredno šolo, novo poslopje na Dobrovi, šolsko poslopje v vasi Brezje, grad na Bokalcah, ki je bil last Marijanišča oziroma gospodinjske šole tam, Ciuhovo žago, župnijsko gospodarsko poslopje s hlevom vred in šupo pri Pleškovih ter gasilni dom v Kozarjah.

        Ropov in tatvin pa je bi:o v teku komunistične revolucije toliko v občini, da ni mogoče vseh popisati. Le nekatere naj tu navedem:

        Med drugimi so odgnali živino sledečim kmetom: pri Hudnikovih na Selu, pri Zelovih v Gabrju, Kovaču v Stranski vasi, pri Pleškovih na Dobrovi. Iz hleva na Bokalcah so odgnali vso živino in odpeljali vso zalogo živil.

        Živila so kradli po mnogih hišah in trgovinah. V trgovinah so zahtevali, kar so potrebovali; ko so odhajali z blagom, so navadno rekli, da bo že plačal komandant, kar se pa seveda ni zgodilo. Nekoč je trgovec vozil poln voz špecerije za svojo trgovino v Polhovem Gradcu, pa so partizani prisilili na poti voznika, da je zapeljal vse blago namesto lastniku v Polhov Gradec v hosto pod Hruševo komunistom v roke.

        V Stranski vasi št. 5. je živel kmet Franc Skopec, ki je imel tri hčere: Minko, staro 21 let, Ivanko, staro 19 let, in Francko, staro 18

         

        47


         

        let. Dne l. maja 1942, torej v času, ko ni bilo nikjer v Sloveniji kakega oboroženega odpora proti komunističnim partizanom, so domači partijci prišli po vse tri sestre in jih nasilno odvedli v gozd Bezenica pri vasi Brezje, kjer so vse tri ustrelili in zakopali.

                    Iz vasi Podsmreka in Draževnik so nasilno odvedli iz domačih hiš tri fante: Koglarjevega, Andrejčevega in Martičevega in vse tri umorili.

                    Pod vasjo Osredek so komunistični partizani prijeli staro ženico, ki je zamenjevala pri kmetih razne drobnarije za živila, jo odvedli v hosto, tam ubili in tako plitvo zakopali, da so njene noge molele iz zemlje.

                    Mladega Kovačevega fanta iz Podutika so prijeli v Gabrju! ker ni hotel k partizanom, so ga odpeljali na Klančev zatreb, na njivo, last staršev partizanskega komandanta Riharja, ga tam ubili in zakopali.

                    Na dotični njivi je zakopanih več pomorjenih žrtev; med drugimi neki mesar, ki je po okolici nakupoval živino, nadalje kakor so splošno pravili ljudje, vsi tisti nasilno mobilizirani, ki so jih partizani privedli iz spodnjih krajev pri Ljubljani, da so pri Riharjevih delali bunkerje, v katerih so bile čevljarske delavnice in skladišča za naropano blago. Da bi nihče torej ne mogel izdati, kje so ta skladišča, so komunisti pobili vse prisiljene mobilizirance, ki so pri tem bili zaposleni.

                    V naselju Selo, ki spada pod vas Hruševo, se je pri posestniku Martinrovcu skrival neki pobegli partizan, ki je bil nasilno mobiliziran. O tem so bili partizani obveščeni po svojih terencih in so neko noč pridrveli v vas ter naši nesrečnega dezerterja skritega v krušni peči. V peč so vrgli bombo, da je moža popolnoma raztrgala. Nato so pa nasilno odgnali s seboj v hosto gospodarja Lojzeta Hudnika, njegove tri brate: Matijo, Janeza in Poldeta in Poldetovo ženo Albino Hudnik, tri gospodarjeve sestre: Frančiško, Anico, Ivanko in ha gospodarjevo mater, staro ženico, Frančiško Hudnik. Na domu so pustili le gospodarjevo ženo z dvema malima otrokoma. Vso odvedeno Hudnikovo družino, devet oseb, so komunisti nato v, gozdu kruto pomorili. Lojzetova žena je nato od groze umrla, njena mala otročiča je vzel k sebi njen oče v Dravljah.

        Dva dni potem so pridrli v vas Italijani in so požgali Hudnikovo hišo in gospodarska poslopja.

                    Vse to se je zgodilo nekako v začetku l. 1943.

                    Anton Novak, po domače Marinkov iz Razor, starejši samski fant, je bil neki večer pred hišo svojega brata, kjer so ga partizani dobili in ustrelili.

         

        48


         

        Nekoč je prišla v vas Osredek neka dekle s Primorskega nakupovat živež; partizani so jo tam zajeli, odvedli s seboj v gozd in tam ustrelili.

        V vasi Brezje so nekoč dobili, partizani Pred domačo hišo mladega fanta Petra Hojkarja, ki je bil eden najboljših fantov v vasi; komunisti so ga ustrelili pred očetova hišo.

        V vas Gabrje so prišle nakupovat živila iz Padutika tri sestre Bajda. Neka ženska, po domače Dleskula, jih je ovadila partizanom, da so prišle tja špionirat. Vse tri so komunisti nato zaprli na neki pod, kjer so jih zasliševali. Čez nekaj časa so dve izpustili. Jožefo Bajda pa so odgnali s seboj s pretvezo, da bo šla na Dalenjsko, kjer potrebujejo dobro kuharico, v resnici pa so j:o ustrelili v hribu Ključ.

         

        ITALIJANSKE REPRESALIJI PO KRIVDI KOMUNISTOV

         

        Komunisti pa so bili krivi tudi mnogo umorov, ki so jih zagrešili Italijani: ovajali so najboljše može in fante z lažnivimi obdolžitvami, da so jih nato Italijani pobili zaradi partizanskih izgredov.

        Tako so leta 1942 ob priliki svoje racije Italijani postrelili za župnijskim svinjakom na Dobrovi 5 moških, ki se niso hoteli pokoriti partizanom; bili so sledeči: Bricelj, posestnik na Dabrovi, Jože Dolinar, občinski sluga, ta dva sta bila oženjena, z družinami, in tri mlade fante: Bajtovčkovega Jožeta iz Stranske vasi, Robidovčevega Janeza iz Dobrove in Povžnarjevega iz Brezij.

        Nekoč se je vrača:a italijanska vojaška kolona iz Polhovega Gradca. Na meji med dobrovsko in polhograjsko občino leži soteska, ki je okrog 50 metrov široka. Na obeh straneh ceste se nekako fi0 metrov visoko dvigajo hribi. Na obeh straneh soteske vrh hriba so partizani postavili svoje strojnice in v zasedi čakali na vračajoče se Italijane, ki so se vozili na 32 tovornih avtomobilih. Vsi truki so bili odprti in natrpani z vojaštvom. Partizani so imeli vse tako rekoč na krožniku pred seboj, vse bi bili zlahka postrelili s svojimi strojnicami. Toda to ni bil njihov namen, oni so hoteli le dobiti medse zopet nekaj beguncev in novega naraščaja in pa razdražiti Italijane, da bi se, kakor po navadi, zopet maščevali nad onimi proti komunisti, ki bodo ostali doma. Ta namen so tudi dosegli. Partizani so oddali nekaj salv, nato so se pa umaknili in pustili v miru razburjene Savojce.

        Takoj nato je nekaj fantov iz strahu pred italijanskim maščevanjem res zbežalo v goščo k partizanom. Vsak je vedel že dosedanje skušnje, da bodo pridrli Italijani in se kruto maščevali ne nad krivci komunisti, marveč nad nedolžnimi ljudmi.

         

        49


         

        Drugi dan po napadu pa so se začeli valiti iz Ljubljane po cesti italijanski tanki, topovi in tovorni vojaški avtomobil polni vojaštva, noseč strah in grozo nesrečnemu prebivalstvu. Že na poti iz Ljubljane so postrelili nekaj moških, med njimi Antona Dovjaka, Petra Hojkarja iz vasi Šujica in druge. Par dni so nato požigali in streljali vse vprek ter izropali po hišah, kar so mogli doseči. Nazadnje pa so po okolici pobrali vse moške in jih odgnali čez Hruševo in Dvor proti Polhovemu Gradcu; tam so izmed teh izbrali 17 mladih moških, samih proti komunistov, in jih postrelili. Vse te so napisali in imena dati Italijanom partizani, ker se niso hoteli njim (t. j. partizanom) pokoriti in ne oditi k njim v gozdove.

                    Do prvega maja 1945 je komunistična revolucija v občini Dobrova uničila 131 človeških življenj.

                    Kar je napisal Eranček Saje v svojem "Belogardizmu" o dogodkih na Dobrovi, je skoraj se zlagano.

                    Na strani 485 "Belogardizma", druga izdaja, piše sledeče: Nato je župnik Klopčič okupatorju naznanil Ivana Nagodeta, delavca iz Podsmreke št. 3; ki so ga Italijani 3. marca odgnali v internacijo, kasneje pa Nemci v Dachau, kjer je zaradi izčrpanosti umrl." Resnica pa je, da ga g. župnik ni ovadil in da Ivan Nagode še danes

        lepo živi in sicer na naslovu, ki ga Franček Saje navaja v svoji knjigi!

                    Enako popolnoma izmišljeno je, kar piše Saje na strani 484 o Frančiški Rotar iz Kozarij, ki da se je izpovedala pri g. kaplanu Mozetiču in da jo je ta izpraševal o tem, če kaj podpira partizane in če prenaša kake listke. Pisec tega poročila sem dobro poznal vse osebe v Kozarjah in takrat ni bilo tam nobene ženske, ki bi se tako pisala.

        Na strani 485 piše o nekem "partizanu" Ciuha, šoferju iz Gabrja, ki da je bil ujet 27. aprila 1943. Ta "partizan", tako trdi Saje, je pred sodiščem izpovedal: "Župnik Klopčič je bil navzoč ob mojem zasliševanju in mi je rekel: "Prej smo mi trpeli, sedaj je pa drugače." Tudi v Gabrju sem osebno poznal vse ljudi in tisti čas ni bilo tam nobenega šoferja s tem imenom . . .« 

                    Tako popisuje dogodke v občini Dobrova med komunistično revolucijo dobrovski občan, ki je v Ameriki in je pripravljen vsak čas pred vsako oblastjo vse to izpričati, poleg tega je pa v emigraciji še kakih 40 drugih Dobrovčanov, ki vsi to potrjujejo.

        Drugi Dobrovčan je dopolnil prejšnje navedbe še s sledečimi podatki:

         

        50


         

        V poletju l. 1942 so komunistični partizani nasilno mobilizirali vse mlade fante iz okolice Dobrova, čez kak teden pa so nepričakovano vse izpustili domov, najbrž niso imeli dovolj orožja zanje na razpolago. Med temi je bil tudi moj sin. Ko se je vrnil domov, je bil ves prevzet od groze in tega, kar je videl pri partizanih. Med drugim mi je nato pravili:

        "Ata, k tem ljudem nikoli več, rajši smrt! Ne morem povedati, koliko greha sem sam tam videl! V Dolenji vasi sem moral stražiti dva moška, zaprta v hlevu, nato so prišli partizani, ju odvedli v gozd in tam oba s krampi pobili do smrti."

        Vsi nasilno mobilizirani in vrnjeni fantje so pravili, da so videli v Gabrju, kako so komunisti "sodili" nekega moža in ga tam umorili.

        Jernej Černak, ki je bil tudi mobiliziran in odpuščen domov, je med drugim pravil, da je stražil nekega moža iz Ljubljane in neko žensko, ki so ju komunisti zajeli, ko sta po okolici nakupovala živila. Ko je Černak stražil kake pol ure oba. ujetnika, je prišel k njemu komunistični komandant Škraba iz Brda pri Ljubljani in mu ukazal, naj oba ustreli. Fantu je bilo silno težko in ni vedel, kaj bi storil. Ustreliti dva nedolžna človeka ni hotel, ugovarjati komunističnemu nasilniku je bilo pa življenjsko nevarno. K sreči je ravno tedaj po bližnji cesti privedel neki komunist par ukradenih volov. Ker partizani niso takoj spoznali svojega človeka, ki je gonil vola, so se umaknili nekoliko bolj v goščo. Ko pa so ugotovili, da se bliža njih človek, so oba ujetnika odgnali nekoliko niže, kjer je že kopal zanju grob Janez Dolenc, po domače Grošev, komunist iz Dolenje vasi pri Polhovem Gradcu.

        Ko priženejo oba ujetnika v bližino jame, se jima je Dolenc rogal:" Za vaju je škoda strela, pobil vaju bom kar s krampom." Moški ujetnik je razprostrl svoje roke in zaklical: "Živela Jugoslavija"

        Dolenc pa ga je s krampom udaril po glavi, da se je zgrudil na tla.

        Medtem se je prestrašena ženska prekrižala, surovi komunist pa ji je rekel:

        "Prekleta k. . . ., zdaj bom pa še tebe!" Nato je tudi žensko pobil s krampom.

        Ko so nato zasuli nad obema plitva jamo in odhajali, je zemlja še drgetala nad obema žrtvama, ker sta bila še nekoliko živa . . .

        V Bezeniški dolini leži samotna kmetija, kjer se je reklo po domače pri Skodnikvc. Tu je gospodarila gospodinja z neko, že Starejšo

         

        51


         

        deklo. Lastnik te kmetije in mož gospodinje je bil v Clevelandu dobro poznani; Anton Majer, ki je živel na St. Clairu in je pred leti umrl. Komunisti so umorili gospodinjo in njeno deklo. Na tistem kraju so komunistični partizani namreč počenjali razne grozovitosti. Da bi ženski ne mogli ničesar izdati, so ju likvidirali.

         

         

        VAŠKA STRAŽA NA DOBRAVI

         

        Po tolikih umorih, ropih in nasilnostih, ki so jih povzročili Titovi partizani, je bila tudi na Dobrovi ustanovljena Vaška straža in sicer 25. januarja 1943, torej šele potem, ko so komunisti že poldrugo letos svojim nasiljem strahovali mirno prebivalstvo. Ti fantje, ki so se zbrali v Vaški straži, so hoteli obvarovati slovenske domove pred ropi, slovenska življenja pred strahovitimi umori in svojo občino pred krutimi represalijami, ki so jih Italijani izvrševali zaradi vojaško malo pomembnih ali celo brezpomembnih podvigov komunističnih partizanov. Italijanskemu vojaštvu je bil vsak nastop komunističnih tolp dobrodošel povod, da so se maščevali nad nedolžnim prebivalstvom s streljanjem talcev, požiganjem vasi in ropanjem po proti komunističnih domovih.

         Kdor se je prijavil k Vaški straži, je moral biti pogumen fant, ker je moral na eni strani pričakovati komunistično maščevanje, ki ni poznalo nobenega človeškega čuta, na drugi strani pa se je moral boriti neprestana proti italijanskim okupacijskim oblastem, ki so ovirale borbo proti komunističnim partizanom in preprečevale njih uničenje.

                    Čez dva dni, dne 27. januarja, je že dobrovska posadka prestala svoj ognjeni krst. Komunisti so jo napadli, a so morali oditi s krvavimi glavami, za seboj pa so pustili ruševine in požgano šolo.

        Dobrovska Vaška straža je nato s sosednjimi delala pohode v okolico, čistila teren partizanskih tolp in vsaj delno varovala vasi pred ropanjem, odkrivala podzemska skladišča Titovih partizanov in razkrinkavala komunistične zaupnike, terence.

                    Prvi večji poraz so komunistični partizani doživeli 18. februarja 1943, ko so jim v borbi zadali dobrovski fantje težke izgube. Ob tej priliki pa je padel najboljši fant dobrovske posadke, Matija Remic iz Podsmreke. Ko so dne 20. februarja hoteli pokopati tega padlega junaka, so komunisti napadli pogrebni sprevod ob 9. dop. in streljali na vse pogrebce, da se je mogel pogreb izvršiti šele ob 4. uri popoldne.

                    Po teh dogodkih so pričeli komunistični partizani še huje ropati po vsej okolici. Nekateri posestniki, proti komunisti, so ostali skoro goli. Posebno hudo so trpele vasi; Dobrova, Stranska vas, Brezje, Podsmreka in Kozarje.

         

        52


         

        Marca meseca se je vršila proti komunističnim odredom nekaka ofenziva, ki so se je udeležili tudi dobrovski fantje, ki so nastopili na Selu in na Hruševem. V tej ofenzivi so uničevali komunisti in Italijani slovensko premoženje v medsebojni tekmi. Na Hruševem in Gabrju so komunisti zažgali podružni cerkvi, Italijani, ki so prišli za njimi, so pa nato požgali še mežnarijo in nekaj kmetij. S težavo so tedaj vaški stražarji preprečili, da Italijani niso zažgali cele vasi Gabrje. V tej ofenzivi od 12. do 19. marca bi bili kaj lahko uničili vse komunistične tolpe v Dolomitih, a so jim italijanski vojaki odprli v obroču pot, da so mogli uiti iz objema.

        Dne 31. marca so dani Vaške straže na Dobrovi naši pod mostom pri Vrhovcih umorjenega Ivana Skubica, Cestnikovega fanta iz Viča. Komunisti so se preoblekli v karabinjersko uniformo, prišli na Cestnikov dom, kjer so "aretirali" oba sinova Ivana in Franceta Ivana so preoblečeni komunisti ustrelili, France pa je sunil stražarja, skoči v Gradaščico in se tako rešil.

        Aprila meseca so komunistični partizani svoje napade še bolj ojačil, fantje so morali, namesto da bi opravljali na polju kmečka dela, vedno biti na straži, da so varovali vas.

        Dne 11. aprila se je zopet pričela italijanska "ofenziva", ki pa so jo Savojci porabi:i večinoma za to, da so kradli prebivalstvu in pa pomagali komunistom pri begu. Kljub temu pa so člani Vaške straže 12. aprila odkrili v bližini Hruševega 7 komunističnih podzemskih skrivališč in skladišč ter ujeli komunista Franc Pezdirja, z imenom Tolstoj, intendanta partizanskega Dolomitskega odreda. Pot jim je kazal ujeti komunist Založnik-Dovjakov iz Hruševega, ki so ga bili prej našli skritega v grmovju. Ob isti priliki so tudi ubili polit komisarja in strahovalca vse okolice Velkavrha, ujeli Franca Riharja in vrnili nekaj ukradene živine nazaj lastnikom. Od tedaj so seveda imeli komunisti še večji srd na dobrovsko Vaško stražo.

        Dne 6. maja 1943 so stražarji odkrili grobove v mesecu januarju odpeljanih in umorjenih fantov: Andreja Remica, Jožeta Kušarja in Ivana Peklaja. Izkopali so jih na Toškem čelu. Zdravniški ogled je pokazal, da so jih komunistični morilci pobili s topim predmetom. Vsa ta odkritja pa so dobrovske fante še bolj utrdila v borbi proti komunizmu, da so še z večjo vnemo preganjali komunistične tolpe v okolici.

        Že zdavnaj bi bila vsa vas in okolica docela varna pred komunisti, če bi ne bili italijanski vojaki delali roko v roki s komunisti in ne ovirali proti komunističnih borcev pri vsakem koraku.

         

        53


         

        Dne 20. avgusta so naši komunistično-italijanske letake in so tako že naprej vedeli, kaj se bo zgodilo dne 8. septembra, a so kljub italijanskemu izdajstvu vztrajali na svojem mestu in so nato vsi prestopili v slovensko domobranstvo.

                    Takoj so pričeli zopet z akcijami in so imeli že 29. septembra prvi spopad. Dne 21. oktobra so na svojih pohodih prišli na Ključ, Bukov vrh in na Koreno, 8. novembra pa so na področju Ključa uničili komunistično taborišče in zaplenili nekaj orožja, kar je duha borbenosti še posebno dvignilo.

                    (Posneto iz poročila v "Slovenskem domu" z dne 29. januarja 1944: Tam so tudi slike porušene cerkve v Gabrju, požgana podružnica v Hruševem, ki so ju razdejali komunisti dne 12. marca 1943, in slika šole na Dobrovi, ki so jo komunisti zažgali 27. januarja 1943.)

                    Proti komunistična posadka na Dobrovi je štela 162 mož in fantov, ki so se v začetku moja umaknili pred Titovo vojsko na Koroško v Vetrinje, od koder so bili vrnjeni od angleške vojske. Razen par moških, ki se niso hoteli vrniti, in nekaj malega fantov, ki še niso bili tedaj stari 18 let, so Titovci vse kruto pomorili.

         

        54


         

        LOŠKI POTOK

        med komunistično revolucijo

        V tej od Ljubljane tako oddaljeni in samotni občini je tuja okupacija in komunistična revolucija povzročila ogromno škodo prebivalstvu na premoženju, še večjo in nepopravljivo pa v uničenju stotin človeških življenj.

        Ker je tudi o dogodkih v tej občini med tujo okupacijo in komunistično revolucijo postavil Franček Saje v svojem "Belogardizmu" resnico popolnoma na glavo, bomo tu vse v podrobnosti popisali. Iz vsega popisa jasno odseva zločesta igra, s katero sta komunist in Italijan skupno uničevala slovenski narod.

        V našem arhivu imamo točen in podroben popis vseh teh dogodkov. Na podlagi podrobnega zapisnika in izpovedi priče, ki je skoro vse to sama doživela in gledala z lastnimi očmi, je napisan pričujoči spis o dogodkih v Loškem potoku. Ker ima naša priča sorodnike v domovini, je žal ne moremo navesti z imenom. Ves spis pa nosi sam na sebi pečat resnice in očividca.

         

        KRAJ IN LJUDJE

         

        Občina Loški potok in njena župnija sv. Lenarta obsegata ozko, koritu podobno kraško poletje, ki ga ob hudih nalivih in daljšem deževju poplavi ponikalnica Loški potok. Obronki tega korita so pokriti deloma z bornimi njivami in senožeti, deloma pa z listnatimi in iglastimi gozdovi, ki so večinoma bili last graščaka Auersperga Turjaškega. To kraško visoko dolino obdajajo na severovzhodni strani ogromni gozdovi Velike gore tu se deloma že na hrvaški strani vzpenja 1255m visoko Debeli vrh in njegovi sosednji hribi, nadalje jo zapirajo vrhovi: Blošček (1035 m), Kolačnek (919 m) Retijska gora (934 m), Srednji vrh (865 m), Jazbina (846 m), Sadol (832 ml, Vrat (868 m); od Loške doline pa jo loči gorato ozemlje okrog Racne gore (1140 m) in Jelenovi vrhovi.

        Vsa dolina se deli v dva dela in sredi obeh se razprostira 816 metrov visoki hrib Tabor, kjer stoji župna cerkev sv. Lenarta pokopališče s podružno cerkvijo sv. Barbare, župnišče, šola in mežnarija, kar so vse, razen cerkve, požgali komunisti. Ime Tabor je nastalo v času, ko so

         

        55


         

        Turki vpadali v deželo in ropali. Najprej je bil tu zgrajen kot obrambni stolp zvonik, ki še sedaj nosi v zidovju strelne line, nato je bila prizidana še cerkev. Ime Loški potok pa so kraju baje dali pastirji iz Loža, ki so še pred kakimi 350 leti tu pasli svojo živino in so se od tam sem naselili tudi prvi stalni prebivalci.

                    Tabor spada k vasi Hrib, ki je sedež občine; poleg te so pa še v občini vasi: Mali log, Retje, Srednja vas, Šegova vas in Travnik. Loški potok je bil povezan z dobrimi cestami s Sodražico, Blokami in Rakekom kakor tudi z ozemljem na hrvaški strani; bil je tudi oskrbljen z električnim tokom, kar je bila zasluga odličnega župana Franca Bartola, Hrib 58, ki so ga komunisti umorili.

                    Občina Loški potok je štela pred drugo svetovno vojno 2510 prebivalcev, od katerih je bila pretežna večina gozdnih delavcev in voznikov. Na tem bornem polju kmete ne morejo pridelati toliko živeža, kolikor ga občina potrebuje; tu predvsem uspeva krompir, oves, proso in bob. Tudi kmetje sami niso mogli preživljati z lastnimi pridelki svojih družin, velika večina njih se je bavila z vožnjo lesa iz gozdov v Grahovo, Martinjak ali celo na Rakek.

                    Glavni dohodek za vse je bil les; posestniki so ga prodajali, da so mogli kriti primanjkljaj kmetije, delavci pa so se preživljali s sekanjem lesa, tesanjem in z delom na žagah. Pozimi pa so mnogi odhajali na delo v slavonske gozdove, kjer so sekali hrastovino in tesali železniške pragove.

                    Vsled pasivnosti kraja so se morali mnogi ljudje izseliti v Zdražene države, Kanado, Nemčijo, Francijo in celo v Turčijo. Mislim, da je bilo 1928, ko je odšla večja skupina moških na delo v Turčijo, pa so tam tako slabo zaslužili, da so se morali vrniti na državne stroške.

                    Kljub revščini pa je bilo ljudstvo po ogromni večini zelo verno in na visoki moralni stopnji. Politično sta bili tu, kakor po vsej Sloveniji, dve stranki: prebivalstvo vasi Hrib, Retje, Mali log, Šegova vas in del Srednje vasi je bilo organizirano v SLS, dočim je bila večina iz Travnika, Bele vode ter Dednika v liberalni stranki oziroma pozneje  v JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka), toda ti so tvorili veliko manjšino v občini.

                    V župniji sta posebno odlično delovali katoliški organizaciji: Prosvetno društvo "Tabor" in pa mladinska organizacija "Orel" oziroma kasneje fantovski in dekliški odsek. Da je bila v župniji katoliško društveno življenje naravnost odlično razgibano, ima največ zaslug nekdanji kaplan v Loškem potoku Karel Škulj; kasnejši župnik v Dolenji vasi. Ob njegovem času je bil zgrajen lep Prosvetni dom na Hribu, ki je bil kulturno in vzgojno središče vse župnije. Tu je bilo

         

        56


         

        vzgojene dosti versko in narodno zavedne katoliške mladine, značilnih fantov in deklet. V letih od 1938 do 1941 pa je bil duša vsega katoliškega organizatornega dela kaplan Leopold Puhar, ki se je z veliko vnemo trudil za versko, kulturno in narodno vzgojo mladine. Loški potok pa je imel v osebi župnika in duhovnega svetnika Josipa Pravharja zelo dobrega duhovnega pa tudi gospodarskega voditelja, ki je bil odličen govornik, dober gospodar in moder svetovalec ter nekak pokrovitelj vsega katoliškega gibanja v župniji.

                    Zaradi svojega dela sta bila oba, g. župnik in kaplan, kamen spodtike in nasprotovanja družbi, ki se je zbirala pod firmo JNS, ali kakor smo kratko rekli: "leberalcem". Ti so bili organizirani v "Sokolu", ki je imel svoje prostore v gostilni na Travniku št. 68. GIavno vodstvo Sokola je imelo v rokah učiteljstvo, ki je bilo z izjemo enega učitelja in par učiteljic vse liberalno. Glavna opora Sokola je bil učitelj Lado Vrtačnik. Strupeno sovraštvo "naprednih" do vsega, kar se je zbiralo v katoliških organizacijah se je pokazalo posebno ob času kraljeve diktature v letih 1931 do 1934, ko je diktatorski režim s pomočjo slovenskega dela JNS zapiral naše prosvetne domove, razpuščal katoliške prosvetne in mladinske organizacije, tiral v ječe pristaše SLS in na vseh področjih javnega življenja izvaja veliko nasilje.

        Bilo je v nedeljo pred 24. julijem 1932 ko so fantje iz vasi Retje po svoji stari navadi postavili velik mlaj. Vrhu 37 metrov visokega maja so obesili slovensko trobojnico, ki so jo napravila dekleta. Drugi dan, v ponedeljek, je prihitela v vas orožniška patrulja, ki je popisala vse fante, ki so se udeležili postavljanja mlaja. Vsi so bili ovadeni na okrajno glavarstvo v Kočevju, ker so razobesili slovensko zastavo, ki je bila tedaj prepovedana.

        Proti 34 fantom je bil uveden kazenski postopek. Komandir orožniške postaje se je trudil na vse mogoče načine, da bi izsledil, kdo je bil glavni vodja pri postavitvi mlaja, a fantje niso nikogar izdali. Tedaj je bil v Kočevju okrajni glavar eden največjih priganjačev diktatorskega režima sreski načelnik Placer, ki je kaznoval vsakega fanta z globo po 50 dinarjev.

        Čez nekaj dni je prišel ukaz, da se mora mlaj s slovensko zastavo podreti. Orožniška patrulja je prisilila nekaj fantov iz bližine, da so morali mlaj podreti, pri čemer so čuvali orožniki z nasajenimi bajoneti.

        Vse to nasilje so seveda odobravali pristaši JNS zlasti pa učiteljstvo, ki je v svojem jugoslovenstvu pozabilo na slovenstvo in je zavedne Slovence označevalo z izdajalci, proti državnimi elementi in nasprotniki dinastije.

         

        57


         

        Ko je bil v Marseillu umorjen kralj Aleksander, je loškopotoško učiteljstvo kazalo pretresljivo žalost. Po opravljenih cerkvenih obredih se je vršila žalna spominska svečanost, pri kateri je govoril učitelj Lado Vrtačnik, ki je pri svojem poveličevanju pokojnega kralja dvignil svoje roke proti nebu in vzkliknil: "O, naj ga angelci v nebesih nosijo . . ." - To isto učiteljstvo je potem po razpadu Jugoslavije l. 1941. razpečavalo komunistične brošure in časopis "Delo", kjer se je sramotilo vse, kar so prej poveličevali; zlasti je bil napaden kralj Aleksander in dinastija.

                    Ko je bil 27. marca 1941 izvršen v Beogradu tako zvani puč generala Simovića, so zopet nekateri "naprednjaki" v Loškem potoku grozili "klerikalcem": "Zdaj boste pa že videli, zdaj pride obračun z vami . . ."

         

        OKUPACIJA IN REVOLUCIJA

         

        Na veliko soboto 1941 je prišla v Loški potok prva italijanska izvidnica čez Matevljek - Šegovo vas. Bilo je okrog 5. ure popoldne, ko se je v župni cerkvi na Taboru ravno vršil obred Gospodovega vstajenja. G. župnik Pravhar je naglo zaključil cerkveno slovesnost, da so mogli ljudje hitro na svoje domove. Italijanska patrulja je izpraševala: "Dove sono Serbi"? (Kje so Srbi?) Ko pa so videli, da ni nikjer nobenega vojaštva, so se pričele valiti italijanske vojaške kolone od Babnega polja sem.

                    Ob razpadu Jugoslavije so se umikali oddelki naše vojske čez Travno goro proti Kočevju. Ko je bil objavljen razpad jugoslovanske vojske, so se domači fantje vračali na svoje domove. Srbi, ki so se dan pred prihodom Italijanov umikali skozi Loški potok, so bili vsi divji na naše fante, ki so prihajali domov. Neki srbski vojak je vdrl v hišo Ivana Turka, Retje št. 4, po domače Tadolinski, ter ustrelil v hiši domačega fanta Jožeta.

                    Na Veliko nedeljo je prispela italijanska divizija "Ravenna", ki je isti dan in na velikonočni ponedeljek zasedla vse področje občine Loški potok.

                    Italijani so se sprva zelo vljudno obnašali in niso delali nikakega nasilja. Ljudstvo je bilo mirno, ker je upalo da je sedaj najhujše minilo. Nihče ni računal na kak upor ali kako revolucijo. Dotedanje žrtve italijanske okupacije so bile le kokoši, ki so jih italijanski vojaki pridno lovili in jedli.

                    Italijanska divizija Ravenna je ostala v Loškem potoku nekako en mesec. Vojaštvo je že postalo nadležno in ljudje so se ga do sitega naveličali; vsem je odleglo, ko so Italijani izpraznili sobe, vrtove in podrli šotore, ki so jih bili postavili na polju. Dne 5. maja se je pričela divizija

         

        58


         

        umikati proti Blokam in v Italijo. Po njih načrtu naj bi ostali v Loškem potoku le karabinjerji. Zadnji vojaški oddelek se je nameraval umakniti v ponedeljek, pa se je v noči od nedelje na ponedeljek izvršil incident, ki je to preprečil. Skupina vinjenih in razposajenih fantov je namreč raztrgala italijansko zastavo in lepake po zidovih. To je bila za Italijane velika žalitev, njih komanda je takoj poslala nazaj en bataljon vojakov v Travnik, od koder se je izvršilo ono dejanje. Italijani so bili vsi divji in surovi ter brezobzirni do ljudi, izvajali so velik pritisk na vse prebivalstvo, dokler se niso dotični fantje sami prijavili vojaškim oblastexn. V Vidmu so bili postavljeni pred vojno sodišče, ki jih je obsodilo po 10 let ječe.

        Drug incident se je izvršil par dni kasneje. Nekateri delavci, ki so delali v Auerspergovih gozdovih, so bili bolj vneti za Nemce. Tu se je čutila nemška propaganda iz Kočevja in pa tudi komunistična. Nekateri fantje iz vasi Retje so želeli, da bi bili Loški potok zasedli Nemci, pa so šli v graščinski gozd, posekali. tam 25 metrov visoke smreke, da bi jih z nemškimi zastavami postavili kot mlaje. Ko so vozili te smreke mimo karabinjerske postaje, so se pričeli Italijani zanimati za zadevo, zaprli so nekaj fantov in prepovedali postavitev mlajev. Po kratkem zasliševanju so fante izpustili in jim celo prepustili smreke, ki so jih nato ti prodali in denar zapili.

        Po teh dveh incidentih je postalo v Loškem potoku zopet vse mirno.

         

        *

        Italijani so izdali proglas, da mora prebivalstvo oddati vse orožje in municijo, ki so ju ljudje res oddali v veliki množini, vendar pa je ostalo skritega še dosti orožja in municije, last jugoslovanske vojske.

        Koncem maja je zapustilo vse vojaštvo občino Loški potok, ostali so tam le karabinjerji, v celoti 7 mož posadke v bivši orožniški postaji v Srednji vasi, z njimi pa so ostali tudi bivši jugoslovanski žandarji Blaž Glažar, Pihelj in neki Mohamed, ki so ostali v službi okupacijskih oblasti.

        V občini se je pričelo mirno življenje, podobno, kakor je bilo pred vojno. Ljudje so dobro zaslužili, okupacijske oblasti so v redu skrbele za prehrano. Teh srečnih dni pa je bilo kmalu konec.

        Nekako julija 1941 se je pričela že propaganda s prišepetavanjem po občini, da se je treba organizirati za čas, ko bodo Italijani zapustili deželo. Prej liberalno učiteljstvo in pa občinski tajnik so pričeli med ljudi širiti "Slovenski poročevalec", glasilo "Osvobodilne fronte", in še listič "Delo", uradno glasilo komunistične partije. V teh listih je bila ostro napadena dinastija Karadjordjevićev, ban dr. Marko Natlačen, Slovenska

         

        59


         

        ljudska stranka in slovenska duhovščina. Ko je nekoč organist vprašal neko osebo, ki je širila te časopise, kako je to mogoče, da so se megli tako izpremeniti, ko so bili prej tako nacionalni in vneti za kralja ter dinastijo, je ta odgovorila: "Veš, taka je politika!"

                    Jeseni oktobra so pričeli prihajati v Loški potok neznani ljudje, organizatorji OF, ki jih je pošilja centralni odbor komunistične partije. Vsi ti organizatorji so bili strupeni komunisti. "Napredni in nacionalni" učitelj Lado Vrtačnik je pričel razširjati komunistično literaturo in letake najprej zanesljivim članom Sokola in levičarjem.

                    Vrtačnikov velik osebni prijatelj in pomočnik pa je bi občinski tajnik Anton Košmrlj. Ta je bil do volitev 1. 1938. vedno vnet "naprednjak in liberalec", nasprotnik vsemu katoliškemu gibanju. Tedaj pa je zaradi osebnih koristi volil z JRZ (Jugoslovansko radikalno zajednico, s katero je tedaj simpatizira tudi večji del somišljenikov SLS), da si je tako zagotovil mesto občinskega tajnika. Znal si je pridobiti veliko zaupanje pri vodilnih osebnostih v SLS, ki so ga kljub resnim svarilom sprejeli kot člana Slovenske legije ob njeni ustanovitvi, takoj po polomu Jugoslavije. Avgusta meseca 1941 je vpričo organista prisegel zvestobo državi, kralju in Slovenski legiji. Istočasno pa je bil, kot se je pozneje izkazalo, zaupnik Osvobodilne fronte ter je sodeloval v najtesnejši zvezi z učiteljem Vrtačnikom, ki je vohunil za KP in izdajal slovenske fante.

         

        *

        Iz Štajerske je pribežalo v Ljubljansko pokrajino pred nacisti dosti slovenskih učiteljev, ki jih je nato prosvetni oddelek nastavljal po deželi. Tudi v Loški potok so bili poslani oktobra 1941 nekateri begunci, ki so se kmalu izkazali kot organizatorji OF. Med temi so bili: Ferdo Skok z družino, neki Zupančič z družino in neka učiteljica Zdenka.

                    Za te učitelje begunce je priredil g. kaplan Leopold Puhar po vsej župniji zbirko. Ljudstvo se je z veliko vnemo odzvalo temu povabilu in so darovali zanje mnogo obleke, masti, prekajenega mesa in drugih živil. To dobroto so kmalu nato ti učitelji s krvavo nehvaležnostjo poplačali.

                    Komunistični propagandist in učitelj Ferdo Skok je znal svoje namene in svoje delo spretno prikriti. Ustanovil je svoj pevski zbor, s katerim je imel vaje v šoli; pridobiti je znal kljub svarilom organista in cerkvenih pevcev za svojo organizacijo celo kaplana Puharja in župnika Pravharja, ki sta na prižnici priporočala ta pevski zbor, ki je imel predvsem namen prikriti komunistično organizacijo in njeno delo.

         

        60


         

        Koncem novembra 1941 sta iz Ljubljane prišla v Loški potok še dva neznana znoška, od katerih se je eden naselil pri učitelju Skoku, ki je stanoval v občinski hiši nad pisarno. Ta. dva sta s pomočjo učiteljstva organizirala OF v vasi Travnik, kjer so se vršile prve seje. K sejam tega odbora OF so povabili tudi nekega bivšega jugoslovanskega narednika. Ta pa je kmalu sprevidel, kakšno "osvobodilno gibanje" se tu pripravlja. Pri sejah so namreč sestavljali črne liste oseb, ki so bile določene za umor. Na te liste so prišli sami zavedni Slovenci in zvesti jugoslovanski državljani, predvsem vodilne osebnosti iz katoliškega gibanja. Ko je ta narednik videl, kaj se pripravlja, je zapustil to družbo.

        Prvi komunistični partizani so se pojavili v okolici Loškega potoka nekako septembra 1941 po napadu na italijansko posadko v Ložu. Sprva nihče ni vedel, kaj se godi v Ložu. Takoj drugi dan po napadu so Italijani zastražili vsa prometna križišča in njih vojaštvo se je v kamionih pripeljalo v Loški potok. Kasneje se je razvedelo, da je bila napadena italijanska posadka v Ložu. Neko jutro so ljudje navsezgodaj zjutraj opazili nekaj oboroženih »četnikov«, ki so šli za vasjo Travnik proti Beli vodi v Mošnjevec. Sprva so ljudje mislili, da so ta Mihajlovićevi četniki, kmalu pa se je zvedelo, da so to partizani Osvobodilne fronte, pri katerih so združeni komunisti, krščanski socialisti in levičarski Sokoli.

        Naselje Bela voda je bilo zelo pripravno za shajanje hostarjev. Bilo je oddaljeno od karabinjerske postaje nekako 3 kilometre, sredi gozdov in hribov.

        Iz Ljubljane je prinašal odboru OF v Travnik navodila od centrale kurir France Vesel, ki je bi1 doma iz Travnika št. 37, po domače Ivančkov. Ta je imel v Ljubljani v izrazito "klerikalni hiši", v palači Vzajemne zavarovalnice v najemu kavarno. Iz Ljubljane je redno prinašal pošto, naročila, zlasti pa propagandni material krajevnemu odboru v Travnik, katerega predsednik je bil sprva Bobnarjev Korle, nato pa Franc Košir, pos. sin, Travnik št. 41, po domače Spelšen, sekretar pa je bil Franc Kordiš, Travnik št. 6, po domače Matičev Franc.

        Pri sejah tega krajevnega odbora so sklepali, koga bo treba likvidirati, da se ljudem vcepi strah do kosti, in kako se bodo polastili oblasti ter prevzeli v roke občino. Mislim, da ni treba pripominjati, da tedaj še ni bilo nikjer kake "bele garde" in nobenega oboroženega odpora proti OF in komunistom, a vendar so že sestavljali liste onih, ki naj bi bili pomorjeni.

        Po napadu na karabinjersko postajo v Ložu so se pričeli komunistični partizani vedno pogosteje pojavljati na področju občine Loški potok in Draga. Prihajali so od Babnega polja za

         

        61


         

        Malni za vasjo Travnik in se zadrževali okoli Podpreske, Mošnjevca in Bele vode. V Podpreski so se nastanili v neki vili v gozdu blizu naselja. Pričele so se širiti govorice, da bodo partizani nekoga ustrelili, da se ljudem vcepi strah in jim zavežejo jeziki, da ne bodo govorili o kretanju partizanskih skupin.

                    Pred meseci je v Beli vodi kupil hišo Janez Debeljak, poročen; 33 let star, občinski odbornik, član katoliških organizacij, zelo ugleden mož. Ta je bil odbornikom OF v Travniku trn v peti. Ko so nekoč partizani zopet prišli na svojem pohodu za vasjo Travnik proti Beli vodi, so jih opazili kočevski Nemci, vozniki, ki so peljali deske na postajo v Ortnek z žage v Podpreski. Ti vozniki so se na poti ustavili v gostilni Kaplja v Travniku in tam med gosti pravili, kako se kretaja po okolici partizani. Od Bele vode je tedaj slučajno prišel v gostilno tudi Ivan Debeljak, ki je nič hudega sluteč k pripovedovanju nemških voznikov pripomnil, da je tudi on videi tisti dan partizane. Predna so se kočevski vozniki vrnili v Podpresko, so šli javit italijanskim karabinjerjem, da se komunistični partizani redno zadržujejo v Lascu in v Podpreski v lovski vili Franca Mikliča iz Ljubljane. Debeljak je pustil družbo v gostilni in odšel k svojemu očetu v Šegovo vas.

                    Karabinjerji so takoj obvestili vojaško komando v Ribnici in na Blokah, da so partizani v Loškem potoku. Drugo jutro je zapadel sneg za prst debelo. Okrog 6. ure zjutraj je italijansko vojaštvo obkolilo vasi Hrib in Retje, kjer ni bilo nobenega komunista. Predno so vdrli v vas, so streljati na vse stran.i brez cilja. Vsem se je zdelo čudno to streljanje, a nihče ni nič hudega slutil. Ko so vdrli italijanski vojaki v vas, so pričeli vršiti preiskave po hišah.

                    Pred domačo hišo je tedaj stal v Retjah št. 23. samski delavec Antona Kordiš. Ko je zapazil italijanske vojake, se je umaknil v hišo. Italijanom se je zdelo sumljivo, pa so vdrli za njim. Kordiš se je v strahu zaprl v sobi, vojaki so zahtevali, da jim odpre, v razburjenosti ha nesrečni fant ni mogel hitro odpreti vrat, ker se mu je ključavnica nekaj zaregljala. Italijani so s silo vdrli v sabo in ga na mestu ustrelili.

                    S Kordišem je bil tedaj tudi občinski tajnik Anton Košmrlj, ki se je ravno odpravljal, da gre v službo v občinsko pisarno na Hrib. K sreči ga je v veži spoznal neki karabinjer, ki ga je rešil, da tudi njega niso ustrelili.

                    Naslednjo nedeljo je zopet ob 6. uri pridrvelo iz Blok italijansko vojaštvo. Edvard Kordiš, krojač iz Travnika št. 135, je odšel z doma ob pol šestih zjutraj k maši. Nad Srednjo

         

        62


         

        vasjo je srečal italijanske vojake; ko je šlo mimo njega vojaštvo, je držal kvišku roke; prišla je zadnja patrulja, ki ga je ustrelila, misleč, da je partizan. Nato je odšel Italijanski bataljon k Beli vodi, kjer je zajel in ustrelil dva mlada partizana.. Nato so Italijani na Debelem vrhu nad Glažuta z ročnimi granatami pobili nekaj partizanov. Drugi italijanski bataljon pa je prišel od kočevske strani na Debeli vrh, kjer so za Glažuto postrelili nekaj hostarjev. Na vrhu Debelega vrha je bila neka koča, v kateri so zajeli več komunistov in z njimi tudi nekega italijanskega oficirja, ki so ga partizani ujeli ob napadu na Lož. Italijani so prepovedali cerkveno pokopati ustreljene partizane, a je kljub temu kaplan Puhar dva pokopal na pokopališču sv. Barbare.

        Krajevni odbor OF na Travniku je tedaj sklenil, da je treba najti kakega "izdajalca" in ga ustreliti, da se ljudem vcepi strah. Najbolj je bil odbornikom OF na poti Janez Debeljak, kateremu so naprtili izdajstvo, da so Italijanu priredili hajko; obsodili so tega odličnega moža na smrt. Pri dotični seji, kjer se je sklepalo 0 njegovi usmrtitvi, so bili navzoči tudi učitelji. Obsodbo so sporočili vrhovni partizanski komandi na Krim, ki je določila krvnike in dan umora. Mesec dni pred njegovim umorom so v vasi Travnik že nekateri vedeli, kaj se bo zgodilo, a žrtve ni nihče opozoril, da bi se pravočasno umaknil in skril. V noči med 30. in 31. januarjem 1942 je šel Debeljak že ob 3. uri zjutraj krmit konje v hlev. Ko je odprl vežna vrata, sta ga že čakala komunistična krvnika Stane Semič, s partizanskim imenom D a k i, in njegov spremljevalec; eden mu je dal tri strele v glavo, da se je zgrudil na tla. Do sedme ure je ležal v nezavesti, na vprašanja je mogel le zmajevati z glavo, ob 7. uri pa je izdihnil. (P.S. glej sliko v arhivu Daki)

        Vest o tem umoru se je naglo razširila po vsej občini, vse prebivalstvo je pretresla ta novica, vsi pošteni ljudje so obsojali ta zločin, ker so Debeljaka dobro paznali kot odličnega moža in poštenjaka, vedeli so pa tudi; da on ni ničesar izdal karabinjerjem, marveč kočevski vozniki. Umorjeni in njegov brat France sta bila dogovorjena, da bosta peljala isti dan krclje v Grahovo. France je odpeljal naprej svoj tovor na saneh. Okrog šeste ure zjutraj sta ga prehitela na smučeh dva partizana v belih haljah v Zakotu nad vasjo Retje; bila sta morilec Daki, po domače Kovačev iz Velikega Vrha na Blohah, in še en partizan. Tisto noč so bili odborniki OF zbrani v gostilni, med njimi seveda tudi učitelji, in so nestrpno pričakovali, če se je umor posrečil. Isti dan so bili prizadeti učitelji vsi preplašeni, ker so se pač bali posledic tega zločina.

         

        63


         

        Truplo umorjenega so okrog 11. ure dop. pripeljali v mrtvašnica na pokopališče na Taboru. Okrog 3. ure popoldne je prišel tja dr. Oražem, ki je izvršil obdukcijo. Ugotovil je, da je bil pokojni popolnoma zdrav in da je bilo škoda umoriti takega človeka.

        Krajevni odbor OF, kjer so imeli vodilno vlogo učitelji, je izdal okrožnico, v kateri je prepovedal vsem udeležbo pri pogrebu umorjenega in je vsem grozil s posledicami. Toda kljub vsem grožnjam se je udeležila pogreba ogromna množica ljudi, ki so jasno demonstrirali proti komunističnemu nasilju.

                    Ta umor je odprl oči tudi g. kaplanu L. Puharju, ki je prej sodeloval z učiteljem Skokom pri pevskem društvu v šoli. V obraz je povedal učiteljem, da so oni krivi umora Janeza Debeljaka, in je nato prekinil vse zveze z njimi. V občevanju z ljudmi in tudi na prižnici je nato razkrinkaval obraz Osvobodilne fronte ter kazal, kaj se skriva za to masko. Posebno je bila odločna njegova pridiga na praznik Marijinega oznanjenja, dne 25. marca 1942; tu je pokazal, da je Osvobodilna fronta predvsem komunistična organizacija, ki je pričela komunistično krvavo revolucijo, da bi prišla komunistična partija do oblasti, povedal je, da je OF kriva umora Debeljaka in vseh žrtev in vse škode, ki jo je napravilo italijansko vojaštvo kot represalije za komunistične izgrede.

                    Komunisti so po tem govoru postali. vsi divji in so kaplanu zagrozili z represalijami, ako ne ostane pasiven do OF. Toda grožnje niso g. Puharja ustrašile, temveč je še naprej očitno opozarjal ljudi na nesrečo, ki jo pripravlja OF za ves slovenski narod. Zaradi tega sta krajevni odbor OF in partizanski štab obsodila g. kaplana na smrt. Ker pa so se bali prehude reakcije pri narodu, zlasti pa, ker se je balo učiteljstvo posledic od strani italijanske oblasti, so začasno odložili likvidacijo.

                    Po umoru Janeza Debeljaka pa se je komunistični teror vedno bolj širil po vsej okolici. Tedaj so komunisti umorili v Sodražici odličnega fanta Franca Koširja, pri Velikih Laščah so uničili družino Gorjup. Pri vseh teh umorih pa so vrgli med ljudi govorico

        da so likvidirali izdajalce.

                    Komunistični propagandisti so postajali vsak dan glasnejši in predrznejši, celo karabinjerjem so pravili, kako silna je moč Sovjetske zveze, ki bo vse zdrobila v prah. Ti propagandisti so se zbirali v gostilni Mohar, po domače pri Mhatajnarju na Hribu zlasti ob nedeljah; tam so včasih na glas klicali: "Živio Stalin, živio Rusija!" Nasproti tej gostilni so stanovali italijanski karabinjeri, ki so seveda vse slišali in si dobro zapomnili obraze vseh, ki so tja zahajali.

         

        64


         

        Nekako po Veliki noči l. 1942 so se pričeli komunistični partizani zbirati in skrivati v gorovju Jazbina, med Babnim poljem, Šegovo vasjo in Retjem. Tu so si napravili svoje taborišče, od koder so prihajali ponoči v vasi ter grozili z nasiljem. Tu so organizirali nekako sredi aprila 1942 svoj "prvi partizanski bataljon" na Notranjskem, pod imenom Zidanškov odred. Toda ta "bataljon" je štel vsega skupaj 13 (trinajst!) partizanov s komandantom vred.

        Komandant tega "bataljona" je bil Slavko Kovač, po domače Hribarčkov iz Loža, ki si je nadel partizansko ime Smeli. To je bil propadel ("faliran") dijak, ki je končal svoje gimnazijske študije v drugi šoli, kasneje je bil, kakor je sam loravil, v nekem samostanu, nato je služil pri mornarici in postal komunist ter komandant partizanskega odreda. Čez nekaj mesecev so ga Italijani našli v neki jazbini pod Snežnikom. Ker ni hotel priti na poziv ven, so ga ubili z granatami, ki so jih vrgli v jamo.

        Člani tega "bataljona" so bili še: Mirko Lavrič iz Retij, ki je bil prej hlapec v Ložu, kot polit komisar pa je bil tam neki jurist Cvetko Močnik, s partizanskim imenom Florijan.

        Taborišče pod Jazbino je bilo nekoko središče partizanskega delovanja za Loško dolino, Loški potok, Babno polje, Bloke in tja do Krima, kjer je bil glavni komunistični štab. Tukaj so imeli svojo tiskarno, kjer so tiskali razne propagandne letake in grozilna pisma.

        V svojih ponočnih pohodih so prišle partizanske patrulje tudi na Tabor, do župnijskih vrat, kjer so grozili župniku in cerkovniku, da vesta, kaj ju čaka, če bi kdo izdal Italijanom, da so bili oni. na Taboru.

        Komandant "bataljona" 12 mož, tovariš Smeli, se je pogosto shajal v Šegovi vasi št. 43 z Amalijo Bartol, ki je bila poleg Milene Avstelj, Hrib št. 43, glavna aktivistka. Komunistični špijoni so stalno prisluškovali na Tahoru, da bi ugotovili, kdo ustanavlja "belo gardo". Večkrat se je zgodilo, da je kdo domačih šel ven; ko je odprl vežna vrata, je naglo skočil vstran komunistični špijon, ki je prisluškoval. Tak špijon je bil tudi nekdanji žandarmerijski komandir Blaž Glažar, ki je vstopil v službo h karabinjerjem. Ta je stalno izpraševal organista o tajnih sestankih na Taboru in kasneje o Slovenski legiji.

         

        *

        Odsek Slovenske legije je bil ustanovljen v Loškem potoku morda nekako avgusta 1941. V njem je bilo nekaj fantov, ki so imeli skrite svoje puške. Komunisti so skušali predvsem dognati, kdo je nje glavni organizator, imeli so pred njo velik strah, da si dejansko ni bilo ne prave organizacije in ne kake akcije. Komunisti so mislili,

         

        65


         

        da je nekak štab Slovenske legije v mežnariji ali župnišču, da si v župnišču niso skoro ničesar vedeli o tej organizaciji.

        Koncem aprila ali pričetkom maja 1942 je pričela partizanska skupina izvajati dražilne napade na italijanske patrulje v Prezidu, Vinklu in Dragi. Oddali so nekaj strelov, nato pa "junaško" zbežali. Italijani pa so se nato znašali nad nedolžnim prebivalstvom v Prezidu in Vinklu.

                    Dne 7. maja 1942. je praznoval svoj god Stanko Mohar iz Malega loga v družbi nekaj fantov, med katerimi je bil tudi učitelj Skok, ki je ob tej priliki zaupno povedal navzočim, kaj je v resnici OF. Med drugim je tudi pravil, da ni njen glavni cilj borba proti Italijanom ali Nemcem, marveč borba proti klerikalcem. Da se za vedno uniči njih moč, je treba uničiti vse njih vodilne osebnosti, ki so vse obsojene na smrt.

                    Drugi dan je učitelj Skok izginil k partizanom v hosto. Vsi ljudje so sedaj v skrbeh pričakovali, da se bo nekaj zgodilo. Mnogi so bili pa razočarani, ko so spoznali, da je odšel k tolovajem v goščo učitelj, za katerega sta g. župnik in kaplan toliko storila.

        Karabinjerji so odhod učitelja Skoka k partizanom takoj javili na pristojno mesto. Drugi dan, to je 9. maja, je že prišla partizanska "vojska", da napade karabinjersko postajo, ki je bila v Rusovi hiši pod Taborom. Ves "bataljon" partizanov je štel celih dvanajst mož, njegov komandant Smeli-Slavko Kovač je poslal po 12-letni Albini, hčerki cerkovnika Janeza Ruparčiča, karabinjerjem nekak ultimat, da naj se podajo. Ker na ta poziv ni bilo odgovora, je tovariš Smeli poslal drugi poziv, da se morajo podati do 5. ure popoldan, in je sporočil, da je pripravljena "cela divizija za napad". Tudi na ta poziv ni komandant karabinjerjev nič odgovoril. Tedaj je partizanski komandant ukazal, da so oddali na Rusovo hišo nekaj strelov iz strojnice, pri čemer je bil slučajno zadet v glavo neki karabinjer pri oknu.

                    Kmalu po pričetku streljanja pa se je približalo italijansko letalo, ki se je pričelo spuščati vedno niže nad Tabor. Smelijev "bataljon" se je tega tako prestrašil, da so vsi partizani "pokazali pete" in jo odkurili nazaj v Jazbino. O kaki "diviziji" OF seveda ni bilo ne duha ne sluha.

                    Komaj pa so jo "junaški" partizani v strahu popihali, se je že pojavilo italijansko vojaštvo izza vasi Hrib, ki je metalo bombe; strojnice so obsipale vas Tabor, kjer ni bilo nobenega partizana več.

        Tovariš Smeli je pred napadom polovico svoje vojske, to je 6 mož, razmestil okrog karabinjerske vojašnice za napad, drugo polovico "bataljona", beri in piši: šest mož, je pa postavil v okolici za stražo, da bi preprečili

         

        66


         

        prihod italijanski vojski. Kakor prva polovica oblegovalnega "bataljona", tako je tudi druga polovica te vojske pokazala svoje pete, ko je od daleč zagledala prihod italijanskih vojakov, ki so nemotena prišli iz Blok in Velikih Lašč.

        Ker so že vedeli, kako se Italijani maščujejo zaradi komunističnih izgredov nad nedolžnim prebivalstvom, so se ob prihodu Italijanov zatekli v župno cerkev: organistova in cerkovnikova družin.a g. župnik, g.kaplan, župnijska kuharica in služkinja. V strahu pred italijanskim maščevanjem so se vsi tresli v cerkvi in molili. Italijani pa so pričeli divje razbijat.i cerkvena okna, nato so navalili na vrata pri zakristiji, ker so mislili, da so tam skriti partizani. Ko je vojaštvo pričelo razbijati tudi cerkvena glavna vrata, sta jih šla odpirat g. kaplan Puhar in cerkovnik. Komaj sta odprla vrata, so italijanski vojaki navalili nanju in ju pričeli obdelovati z vso silo s puškinimi kopiti. Italijanski vojaki bi bili vse v cerkvi pobili, pa je k sreči prihitel karabinjerski brigadir Montali in je dopovedal. da to niso "rebelli", marveč pošteni ljudje, cerkveni uslužbenci, ki so se v strahu umaknili v cerkev.

        Prisiljeni sta prej nesli partizanom pod zvonikom hrano cerkovnikova hči Albina in organistova žena. To so karabinjerji opazili in ju ovadili vojaškemu komandantu, ki je obe določil za ustrelitev. Dobri brigadir Montali pa je posredoval, da so končno vojaki izpustili tudi ti dve.

        Italijansko vojaštvo je nato preiskalo vse hiše. Ko se je pomikalo proti Šegovi vasi, so ljudje opazili skupino vojakov, ki je prišla z vrha vasi Hrib od Kala po Matevškovi ogradi proti Kaprolovi hiši in je gnala dva moška, ki sta morala držati roke kvišku. Za hišo so zaregljane strojnice.

                    V nedeljo zjutraj je komandant italijanskega bataljona povedal g. župniku in cerkovniku, kaj je vojaštvo naredilo v teku akcije proti partizanom. V Šegavi vasi je bil ustreljen Franc Šega, št. 24, ko je pred italijansko patruljo bežal v hišo, je ta vdrla za njim in ga v hiši ustrelila. Za Kaprolovo hišo sta bila pa ustreljena dva ugledna moža, odločna proti komunista: Janez Bartol in Jakob Bartol s Hriba št. 82. Bila sta doma nič hudega sluteč, ko so ju Italijani zagrabili in odvedli na morišče. Njuni trupli sta bili preluknjani od rafalov iz strojnice.

        Isto nedeljo, dne 10. maja 1942, se je umaknilo italijansko vojaštvo, z njim vred pa so odšli tudi karabinjerji iz Loškega potoka in prepustili vso občino njeni usodi. Ljudstvo je bilo vse preplašeno in polno groze, ko so isti dan popoldan pokopavali tri nesrečne žrtve.

         

        67


         

        Po umiku italijanske vojske in karabinjerjev pa je že popoldan ob 4. uri prišlo nekaj komunističnih agentov v Loški potok, ki so se ustavili v gostilni Mohar na Hribu. Zvečer ob 7. uri pa je že pridrvel v vas s tolpo svojih tovarišev učitelj Skok, s katerimi je nato popival celo noč, ko je vsa župnija bila pretresena od groze nad usodo nesrečnih žrtev.

                    V ponedeljek, dne 11. maja 1942, se je v Loškem potoku poleg prejšnjih pojavila še druga skupina komunističnih partizanov iz taborišča v Jazbini. Komanda tega "bataljona" je izdala letak in z njim proglasila Loški potok za "osvobojeno ozemlje" in "svobodno republiko". Partizanske patrulje so hodile po vaseh in grozile ljudem s kaznijo, če se ne bi fantje prijavili h komunističnim partizanom. Partizani so proglasili splošno mobilizacijo, a na te pozive se ni prijavil nihče. Nato je komanda Notranjskega odreda izdala nov proglas, da naj se fantje prostovoljno prijavijo k partizanom, sicer da bo nekaj oseb iz vasi Retje, Hrib in Mali log ustreljenih za kazen.

         

        ODPOR PROTI NASILJU

         

        Največji pritisk so izvajali na fante partizani v vasi Hrib.

        Takoj drugi dan po odhodu Italijanov, dne 11. maja, so komunistični partizani pričeli rušiti telefonske in brzojavne naprave, pobirati žico in sekati drogove: Med tem časom so se pojavile še druge skupine partizanov iz Loške doline, ki so se pridružili onim v Jazbini.

                    Ljudstvo je bilo vse zbegano, cela občina je postala brezpravna in izročena na milost in nemilost komunistom. Vse delo je bilo ustavljeno, moški so se zbirali največ po gostilnah, popivali in debatirali.

                    V četrtek, dne 14. maja, so partizani izdali nov odlok, da se morajo vsi moški, obvezni vojaški službi, prijaviti k partizanom. Skupina partizanov je patruljirala po cesti in čuvala naibite lepake za splošno mobilizacijo. Fantje iz vasi Hrib, ki so bili člani Kat. prosvetnega društva oziroma Fantovskega odseka, so se zbrali v gostilni župana Franca Bartola na Hribu ter v jezi nad komunističnim nasiljem popivali. Okrog 11. ure isti dan so bili fantje že nekoliko vinjeni, pa so govorili: "Tem hudičem se pa ne damo, da bi nas ti strganci ,rihtali', rajši vse razbijemo . . ." Med njimi je bilo tudi nekaj fantov iz vasi Retje in Malega loga. V Loškem potoku ni bilo nobene organizacije za odpor proti komunistom oziroma OF; tudi člani Slovenske legije niso prejeli sploh nikakega navodila, kaj storiti, še manj pa, da bi se kaj upirali partizanom; župnik Pravhar in kaplan Puhar nista popolnoma nič vedela o tem; kaj fantje kuhajo v svoji jezi.

         

        68


         

        Kot smo že omenili, so imeli nekateri še skrito orožje. Na tihem so odšli iz gostilne nekako ob pol petih popoldne v četrtek, dne 14. maja 1942. Nenadoma začne iz zvonika župne cerkve biti plat zvona in iz njegovih lin je odjeknilo nekaj strelov. Nihče na Taboru ni vedel, kaj se godi. Tedaj se naenkrat iz Konsumnega društva čuje vojaško povelje: "Četa, mirno!", nato: "O desno rame!" in zopet "Četa napred!" Med žalostnim klenkanjem zvona v zvoniku je krenila ta mala skupina fantov proti Taboru. Komunistični partizani so se takoj razbežali v političnem strahu na vse strani. Fantje so gredoč zagrabili nekega partizana in ga gnali kot ujetnika s seboj. na Tabor. Ko pridejo tja, prihiti iz župnišča ves zbegan kaplan Puhar in vpraša, kaj se pravzaprav godi. Fantje so mu razložili, da so se uprli z orožjem, ker nočejo h komunističnim partizanom. Vsi so bili na Taboru presenečeni.

        V vsem je bilo nekako osem fantov; drugi fantje so imeli v rokah puške, njih komandant, krojač Košir, je fante razpostavil na položaje na Taboril, sam pa je nato odšel domov. Ujetega partizalia so zaprli v šolo, poveljstvo nad fanti sta prevzela Stanko Kravs s Hriba in pa Ivan Košmlj iz Retij. Medtem ko je bilo plat zvona, je prihitelo še nekaj fantov, preko noči so se še nekateri pridružili, v župnišče pa se je zateklo tudi nekaj drugih ljudi, ki so se bali nasilja partizanov.

        Zvečer je prišel tja določeni poveljnik Slovenske legije, ki je bila v Loškem potoku šele v razvoju. V zvoniku so se z njim posvetovali, kaj bi bilo treba sedaj storiti, ker je bilo jasno, da fantje sami ne bodo vzdržali partizanskega napada, ker bodo komunisti zbrali vse svoje sile, da zatro ta upor proti njih nasilju. Vsled tega je odšel N. N., da obvesti vojaško komando v Ribnici o uporu fantov in s prošnjo, da napravijo red in zavarujejo prebivalstvo pred nasiljem. Italijanska vojaška komanda pa je tega odposlanca zaprla in odposlala v internacijo! Nihče ni vedel tega, kaj se je z njim zgodilo, dokler se ni javil iz taborišča v Italiji.

        Drugi večer, v petek, se je pridružilo še okrog 35 fantov iz vasi Retje, Hrib in Mali log, ki so držali položaje na Taboru. Partizani se niso nikjer prikazali.

        V nedeljo zjutraj, dne 17. maja so odšle pomožne straže domov. Ob pol sedmih je bila maša in proti komunistične straže so se umaknile, da jih ljudje niso videli. Ljudje so prihajali k nedeljski maši kakor običajno. To priliko so porabili nekateri iz vasi Travnik, da so si ogledali in ugotovili slab položaj fantov, ki jih je ostalo na Taboru le nekako trinajst.

         

        69


         

                    Po jutranji maši pa je že posla.l komandant partizanov, Slavko Kovač, fantom poziv, da se vdajo, kar pa so ti odklonili. Nato so partizani poslali drug poziv po bivšem županu Ivanu Lavrič, da naj se predajo do desete ure, sicer da bodo partizani s silo zavzeli Tabor, kar ne bo brez posledic. Tudi ta poziv so fantje odklonili. Ob 10. uri je pričel kaplan Puhar brati mašo kakor po navadi. Fantje pa so zavzeli položaje na pokopališču, pri šoli in v zvoniku. Okrog desete ure so se pokazale partizanske skupine, bil je to Zidanškov bataljon, ki je štel nekako 40 mož, pridružili so se jim še nekateri fantje iz vasi Travnik. Od treh strani so pričeli napadati branilce.

        Zaradi streljanja je bil g. kaplan prisiljen, da je prekinil mašo; ker se ni noge drugam umakniti, se je še v mašnem plašču zatekel v zvonik.

                    Napad na slabo oborožene branilce je trajal nekako do četrte ure popoldan. Ker fantje niso imeli nobene strojnice, so se morali umakniti v stolp. Komunisti so nato udrli v župno cerkev, nanesli iz župnijskega skednja mnogo sena k zvoniku, zažgali njegova vrata, da se je dim valil skozi zvonik. Vsled tega so bili fantje prisiljeni k predaji.

                    Fantje z g. kaplanom so prišli na cerkveni kor in se predali, komunisti so strgali raz kaplana mašno obleko in nato vse odgnali za Matevljek nad šegovo vasjo.

                    Vse drugo pripovedovanje Frančka Sajeta v "Belogardizmu", II. izdaja; strani 250, 251 in 253, je izmišljeno. Ne župnik in ne kaplan Puhar nista bila niti v najmanjši zvezi z uporom fantov, ne vodila kake organizacije, izza oltarja se ni usula toča strelov na partizane, ker izmed proti komunistov ni nihče streljal v cerkvi, tam je vrgel ročno granato pred stranskim oltarjem partizanski komandant Kovač, ki se je ves tresel od strahu. Tudi to, kar je pisal znani tolovaj Hace, da se je za oltarjem "ves tresoč skrival neki zelo mlad kaplan", je popolnoma izmišljeno.

                    Po predaji fantov je partizanski komandant priredil na Hribu pred konzumom na cesti miting in je še ves iz sebe vpil in grozil fantom in še posebno kaplanu Puharju, češ da je on vsega kriv. Tedaj so zagovarjale neke ženske kaplana in fante, iz gostilne Mohar pa je prišel Jože Košmrl, posestnik in gostilničar iz Retij, ki je tudi zagovarjal fante in kaplana. Tu se je pa partizanski komanda.nt Kovač tako razburil, da je potegnil svoj revolver in zagrozil Košmrlu, da ga ustreli. To je moža tako pretreslo, da ga je čez tri dni nato zadela kap, ko je ravno šel v cerkvi k sv. obhajilu.

         

        70


         

                    Po tej kapitulaciji so komunisti fante in kaplana Puharja odvedli v Matevljek in popolnoma izropali župnišče in mežnarijo. Proti pričakovanju komunisti niso pobili ne fantov in ne g. kaplana. Bali so se, da bi tak poboj povzročil med prebivalstvom še večji odpor. Opolnoči nato je partizanski komandant Smeli fante postrojil in jim napravil dolgo pridigo, priporočil jim je, naj se pridružijo partizanom, kar je večina fantov res storila, ker jim drugega ni kazalo. Kaplanu Puharju sta komunistična komandanta in polit komisar prigovarjala, da naj bo vsaj pasiven, ko ni za partizane; ta pa je odločno odgovoril, da bo govoril proti njim, četudi ga takoj na mestu razsekajo.

        Drugi dan po kapitulaciji fantov na Taboru je pričelo krožiti veliko dvomotorno italijansko letalo od Blok čez Loški potok in nazaj. Bilo je izvidniško letalo. V ponedeljek, dne 18. maja 1942 pa je prišel na svojem poHodu iz Blok italijanski udarniški bataljon, ki se je pripeljal v Loški potok na kamionih. Pridrveli so najprej na Tabor, kjer so našli pri zvoniku le ožgana vrata, a nobenega komunista. Udrli so v organistovo stanovanje in pokradli vse, kar je imelo kaj vrednosti. Organist se je bil prej z družino umaknil na Mali log.

        Ko so šle italijanske patrulje za vasjo Travnik, so tam zaustavile Antona Mikuliča, ki je domov nesel na rami drva. Mož je bil gluh in ni slišal, ko ga je patrulja ustavljala. Italijani so ga na mestu ustrelili. Tedaj so ustrelili tudi 16-letnega mesarskega vajenca Mirka Poje iz Osivnice.

        Italijansko vojaštvo se je nato pričelo umikati nazaj na Bloke okrog 5. ure popcildan. Ko je prišla vojaška kolona nad vas Retje po cesti, so pričeli komunistični partizani streljati iz Depla in Kovačeve pleše nanjo. Italijani so takoj prešli v napad s tanki in pehoto, en oddelek je prišel za hrbet partizanski zasedi, da so se partizani v največjem strahu in naglici mogli rešiti iz obkolitve in uničenja. Ta napad je vodil učitelj Skok; ko je prišel drugi dan, 19. maja 1942, v občinsko pisarno, je sam to pred občinskimi uslužbenci pravil, da smo partizani izvršili ta napad na Italijane iz tega namena, da se maščujejo nad vasjo Retje, ker ni hotel od tam nihče prostovoljno k njim in da bi Italijani kot represalije za napad požgali to vas! Italijani so se zopet umaknili na Bloke; Loški potok, Draga, Kat in Prizid pa so bili prepuščeni svoji usodi, kjer so svobodno gos.podarili partizani, ki so proglasili te kraje kot svojo republiko in osvobojeno ozemlje.

        Dne 20. maja, to je drugi dan po odhodu italijanskega vojaštva, je šel kurjač Alojzij Lavrič iz Travnika št. 139 po svojih poslih za Belo vodo nad Travnikom

         

        71


         

        proti Velikemu vrhu v Auerspergov gozd. Po nesreči je stopil na ročno granato, ki so jo prej vrgli Italijani na partizane, eksplozija je raztrgala nesrečniku nogo in ga vsega ožgala, da je nato v nekaj urah izdihnil.

                    Dnevi komunistične svobode so postali v Loškem potoku zelo pusti in dolgočasni. Komunisti so se na vse načine trudili, da bi izsledili krivca fantovskega upora, ker so z njim doživeli nekak moralni poraz, čeprav so malo peščico fantov prisilili k predaji; še vedno so sumili, da je vse to organiziral kaplan Puhar.

                    Po pogrebu Alojzija Lavriča se je zbralo nekaj ljudi v gostilni Ivane Bartol na Hribu. Kar nenadoma pridejo trije s strojnico oboroženi partizani v kuhinjo in tam vprašajo, kje je kaplan Puhar. V gostilniško sobo je sporočila gostilničarka, da iščejo kaplana. Takoj so vedeli, koliko bije ura". Poslali so Tišlerjevega Fanceta naj poišče g. kaplana in naj mu pove, da ga iščejo partizani. Slučajno ga je našel neki hiši na Hribu. Kaplan Puhar je takoj vedel, kaj ga čaka, če ga dobe v roke komunisti. Ne da bi se vrnil še v župnišče po svoje reči, se je takoj odločilo, da se umakne iz Loškega potoka: Tišler ga je spremljal v Mali log, od tam je šel z njim drug fant do Sodražice, od koder je prispel v Ribnico. Tu so ga pa Italijani zagrabili in vrgli v ječo. Vse pričevanje, da je to duhovnik, ni nič pomagalo, določili so ga za internacijo. Ko so ga privedli v Ljubljano, so se pa vendar informirali pri škofijskem ordinariatu in tam zvedeli, da je aretirani res kaplan iz Loškega potoka.. Šele sedaj so ga izpustili. Puhar je odšel nato v Rim, kjer je v Ruskexn kplegiju nadaljeval svoje študije. Ko se je to zvedelo v Loškem potoku, so komunisti zagnali po dolini propagando, da je izstopil iz katoliške vere. Saje zavija po svoji navadi vsa ta dejstva s tem, da trdi v "Belogardizmu" (II. izd., str. 252), da je "kaplan Puhar odšel z italijansko kolona na Bloke in da je v strahu pred partizani zbežal v Rim".

                    Teden kasneje po odhodu kaplana Puharja je komandant Zidanškovega bataljona tovariš Kavač-Smeli dal privesti na Kolačnek kolarskega mojstra Ludovika Košrmrlja, Hrib št. 95. Tam so ga zasliševali glede tega, kdo je dejansko organiziral ves upor na Taboru. Ker ni bilo nobenega organizatorja in ne komandanta pri tem uporu, tudi Košmrlj ni ničesar vedel in tudi ni mogel ničesar povedati. Kovač-Smeli je zaradi tega izročil Košmrlja v roke komunističnim krvnikom bataljona, ki so ga krvavo pretepali strnjevimi palicami. Ko tudi sedaj ni mogel nič povedati, so ga slekli do golega in ga posadili k ognju in mu pekli noge. Ko se je žrtev zvijala v bolečinah

         

        72


         

        ga je komandant Slavko Kovač zopet vprašal, kdo je bil organizator in vodja upora fantov.

        Ker Košmrlj ni mogel ničesar odgovoriti, je komandant partizanov ukazal, da ga polože na mravljišče. Dva krvnika sta ga zagrabila vsega opečenega in krvavega ter ga vrgla na bližnje mravljišče. Ko se je Košmrlj tam zvijal v bolečinah, je zopet pristopil Kovač in mu ponovil prejšnje vprašanje. Tudi sedaj ni dobil odgovora. Ko je postal Košmrlj že ves onemogel in je že medlel, je Kovač ukazal, da ga polože na travo. Komunisti so ga oblekli in pustili ležati na travi, dokler ni prišel k zavesti; tedaj mu je Kovač ukazal, naj gre domov, in mu zagrozil, da ga bodo ustrelili, če bo le komu kaj povedal, kaj so z njim počenjali.

        Košmrlj se je nato komaj ob dveh palicah počasi privlekel na dom, kjer je nato ležal bolan 4 tedne in si zdravil opekline in rane, ne da bi komu razen najožjim prijateljem ;povedal, kako so ga partizani mučili.

         

        "KOMUNISTIČNA REPUBLIKA"

         

        Partizani so po odhodu Italijanov iz Loškega potoka proglasili Loški potok in bližnje ozemlje kot "osvobojeno ozemlje" in "svobodno republiko". V tej svobodni republiki se je tedaj naselila prava hudičeva svoboda. Loški potok je postal nekako središče komunističnega gibanja in prestolica "osvobojenega ozemlja".

        S l. junijem 1942. je komunistična oblast prevzela v roke upravo občine Loški potok. Kot komisar občine je bil imenovan Matevž Hace, komunist iz vasi Podcerkev, občina Stari trg pri Ložu, brat znanega tolovaja in roparja, njegov namestnik je bil Karel Lavrič po domače Bobnarjev Korle, iz vasi Travnik, zapisnikar pa je ostal takratni občinski tajnik Anton Košrmrlj, Retje 25, ki je bil zaprisežen član Slovenske legije, zaupnik OF in Italijanov obenem.

                    Partizani so prihajali dan za dnem po vaseh in silili vaščane, da so osnovali terenske odbore. Kake 14 dni je trajal ta pritisk, da se je prebivalstvo končno le vdalo in izvolilo terenske odbornike. Večina članov teln terenskih odborov je bila proti komunistična, med njimi pa je bilo nekaj kemunističnih zaupnikov, ki so zvesto služili partiji. Med temi so bili zlasti sledeči: Rudolf Samsa, delavec, njegova žena Jožefa in sin Vinko, ki tvorijo nekako OZNO za vas Mali log.

        V vasi Retje so še do danes ostali zaslepljeno orodje tedanji terenci: Franc Vidervol, kovač; Jože Ruparčič, po domače Ravov, posestnik; Marija Mohar, Krajčevka, Helena Košir ter splošno znani komunist Ivan Kordiš, po domače Bizjakov, ki je spravil veliko ljudi v nesrečo in je kriv smrti posestnika Jožeta Knavsa, Retje 37, da je bil ustreljen v Vagovki 15. avgusta 1945

         

        73


         

                    Življenje v novi komunistični republiki je postalo zelo žalostno. Ljudje so živeli v veliki negotovosti in strahu pred tem, kar bo še prišlo. Bali so se nasilja komunistov in represalij Italijanov. Partizani so redno obiskovali vasi in izsiljevali od že itak revnega prebivalstva živež in obleko. Med partizani je bilo dosti Ljubljančanov, pa tudi ljubljanskih prostitutk, ki so navdušeno nosile puške kot komunistične partizanke.

                    Ena prvih odredb nove oblast.i je bila, da sta bila poslana cerkovnik in onganist na - prisilno delo. Ker mu je odstavljeni župan Franc Bartol izplačal mesečno plačo za dva meseca, je moral občinski sluga 14 dni kositi travo vdovi pokojnega Janeza Knavsa s Hriba.

         

        *

        Da se ne bi ljudje preobjedi "komunistične svobode" in da se jim vtepe še večji strah in poslušnost, je bilo treba najti novih žrtev.

        Tedaj je v Loškem potoku in okolici krošnjaril neki obče spoštovani Bosanec Anton, ki je dobival svoje blago iz Ljubljane po svojem bratu Grgu, ki je krošnjaril v Ribnici in okolici. Anton je bil dobra in blaga duša, ki je ljudem prodal svoje drobnarije tudi na upanje. V svoj notes pa je zapisoval imena svojih dolžnikov in seznam blaga, ki jim ga je prodal. Stanoval je pri mesarju Jožetu Lovšinu na Hribu št. 63, na hrano je pa hodil v gostilno Mohar, Hrib št. 80. Ko je bil proglašen Loški potok za osvobojeno ozemlje in svobodno republiko, je postal ta mož pravi trn v peti komunistom in njih sopotnikom, ki so se polakomnili njegovega imetja. Prvo nedeljo v juniju 1942 so ponoči poslali na Hrib patruljo, da s silo privede "izdajalca" krošnjarja Toneta v partizansko taborišče v Jazbini.

                    Pri Bosancu so našli notes, kjer je imel zapisana imena praznih svojih dolžnikov. Partizanski komandant Smeli-Kovač in njegov polit komisar Florijan sta ga na podlagi teh zapiskov obsodila na smrt zaradi "izdajstva". Prihodnji dan, bil je ponedeljek, sta po okolici dala razširili letak z obsodbo, kjer sta trdila, da je imel Bosanec Anton zabeležene ljudi, ki jih je izdajal Italijanom. Vse ljudstvo je dobro vedelo, da so vse te obdolžitve izmišljene in le pretveza, da so se banditi polastili Bosančevega imetja. Po proglasu obsodbe so reveža izročili bataljonskemu krvniku, ki je svojo žrtev neusmiljeno pretepal in je moja živega rezal z nožem. V strašniln bolečinah je Bosanec grozno vpil, da se je čulo daleč naokrog. Nago truplo umorjenega so partizani nato vrgli v brezno v bližini taborišča.

                    Po tem umoru so si "osvobodilci" prilastili vse Bosančevo premoženje in si med sedaj razdelili njegovo zalogo blaga, ki jo je imel shranjeno pri Moharici in Kaprolu. Ko je drugi dan

         

        74


         

        po umoru lepil komunistične letake neki partizan, nekak komandir čete, je že nosil Tonetove hlače - pumparice, ki so bile narejene iz močnega rjavega žameta in jih je poznal vsak človek v Loškem potoku.

        Za Bosancem je prišla na vrsto neko dekle iz Viševka, župnija Stari trg pri Ložu, članica Katoliške akcije in Marijine družbe. Tudi to so po izjavah prič, ki so vse to same videle, grozovito mučili in nato na pol živo vrgli v brezno.

        Tretja žrtev ob isti priliki je bil neki fant, logar, ki so ga privedli tja tudi iz Loške doline. Ta je bil usmrčen brez "sodnega procesa". Krvnik bataljona je bil namreč že pijan in onemogel vsled mučenja prvih dveh žrtev. Komandant Slavko Kovač je vprašal navzoče partizane, kdo se prostovoljno javi, da ustreli tega fanta. Prijavil se je za krvniški posel Franc Oražen, ključavničarski pomočnik iz Malega loga št. 39. Fant iz Loške doline je milo jokal in prosil, naj mu puste življenje, ker nima nobene krivde na sebi, a Oražem ga je prijel za lase in jo z revolverjem ustrelil v glavo. Tudi truplo te žrtve so vrgli v bližnjo kraško jamo.

        Vse te grozovitosti so morali gledati oni fantje, ki so se 17. maja uprli partizanskemu nasilju in so bili primorani ostati pri hartizanih; o vsem tem je kasneje pravil sam partizan Franc Oražem, kako je umoril onega fanta iz Loške doline.

         

        *

        Ta peklena svoboda komunistične republike na osvobojenem ozemlju je trajala nekako od 17. maja do 28. julija 1942, ko so Italijani zopet nemoteno prišli v Loški potok, partizanska tolpa pa se je iz Jazbine strahopetno razbežala na vse strani.

        Dopoldne dne 15. julija 1942 so partizani zaslišali močno grmenje topov od Krima in Velikih Lašč. Med njimi se je pojavil velik preplah je zvečer 14. julija je priletelo od Blok veliko laško letalo, ki je metalo letake, v katerih so pozivali ljudi, naj ostanejo mirni v svojih domovih in naj se ne oddaljujejo iz svojih hiš tam, kjer se vrši ofenziva. Vsak, kdor se ne bo pokoraval vojaškim odredbam, bo ustreljen. Italijanska vojska je začela čistiti vse ozemlje okrog Krima, od Rakitne, Sv. Vida proti Blokam. Partizani so bežali preko vasi Mali log proti Glažuti v kočevske gozdove; na begu je v Malem logu pred Klemenovo hišo imel miting neki partizan, ki je trdil, da je "krščanski socialist". Priporočal je ljudem, naj ostanejo mirni na svojih domovih in naj se pokore odredbam italijanske vojske, v svojih hišah pa naj nastavijo na mize skledo mleka in kruha ali kaj podobnega, da se bo Italijan najprej vrgel na nastavljeno mleko in si ohladil pobesnelost.

         

        75


         

        Partizanska oblast pa je bila izdala nalog, naj se prebivalstvo Loškega. potoka umakne v gozdove in poskrije svoja živila v gozdovih. Ljudje so se temu uprli. Ponekod so ljudje v veliki zbeganosti zakopavali živež in skrivali obleko po grmovju. Kmalu pa se je razvedelo, da ItaLijani stikajo predvsem po grmovju za skrito partizansko lastnino, zaradi tega so oni, ki so kaj skrili v grmovju, pričeli hitro vse spravljati od tam domov. Italijani so vse, kar so našli zunaj na polju ali v grmovju, vzeli kot vojni plen.

                    Italijani so prodirali čez Mačkovec proti Blokam in streljali na vse strani s topovi in strojnicami, čeprav ni bilo nikjer več "junaških" partizanov, ki so bežali proti kočevskim gozdovom. Od daleč so ljudje videli, kako se dviga gost dim zažganih hiš, ker so Italijani požigali one domove, od koder je bil kdo pri partizanih.

                    Julija meseca je neko italijansko letalo bombardiralo in zažgalo vas Ravne v občini Loke, ker so se tam zadrževali partizani. Ob tej priliki je bila ubita 10 let stara Fanetova hčerka. Že takrat so se ljudje bali, da bodo Italijani bombardirali in požgali tudi Loški potok, ki bi delil usodo bombardirane in požgane Sodražice. Tudi sedaj ob italijanski ofenzivi so se vsi bali, da bodo vasi bombardirane in požgane. Ta strah je narastel, ko so 27. julija okoli 7. ure zvečer zagledali, kako se vali velik dim izza Bloščka in Pogače. Italijani so zažgali vas Metulje. Prišla je tudi vest, da so Italijani v Blokah na Hudem vrhu postrelili več ljudi, večinoma same proti komuniste, ki jih je izdal neki Kovač, komunistični terenec; med njimi so ubili tudi uglednega kmeta Usenika iz Velikega vrha. Preplah v Loškem potoku je vsled teh novic narastel do viška.

                    28. julija 1942 je prišla vest iz Blok, da pridejo naslednji dan Italijani v Loški potok, da bodo prodirali od Blok čez Lipni vrh proti Malemu logu in od Sodražice proti Gori. Vse prebivalstvo je v strahu in mrzlični razburjenosti pričakovalo bližnjih dogodkov. Kot smo že omenili, so partizani pobegnili, fante, ki so jih prej nasilno mobilizirali, so začasno odpustili na dom in utemeljevali to s tem, da ne bo preveč maščevanja od strani Italijanov. Vsem tem fantom je naglo napravil župan nove legitimacije, da so tako zakrili sled, da so bili pri partizanih.

                    Dne 29. julija zjutraj so pričela krožiti italijanska letala, ki so ugotavljala položaj na ozemlju Loškega potoka. Zjutraj so zagrmeli italijanski topovi od Blok, ki so obstreljevali hrib Blošček in Lipni vrh. Partizani so prvotno trdili, da bodo drža i položaje na Bloščku, a so se k sreči premislili, ker bi bil vsak odpor brezuspešen in bi bilo to katastrofa za ves Loški potok. Govorilo se je namreč, da bo do Italijani uničili vse vasi v Loškem potoku, če bo tu kak odpor prod njim.

         

        76


         

        Okrog dveh popoldne so se pojavile prve italijanske patrulje okoli Lipnega vrha in nad Golim vrhom. Ljudje so se držali vsi v svojih domovih in so nestrpno pričakovali, kaj se bo zgodilo, ko pride italijansko vojaštvo v vasi. K sreči so prej speljali domov vse, kar so bili skrili po grmovju, ker so sedaj tam stikali za plenom italijanski vojaki.

        Ko so opazovali pohod italijanskih vojaških skupin, ki so prihajale čez Lipni vrh, so videli, da žene neka italijanska patrulja pred seboj dva civilista. Nedaleč za vasjo Mali log se je zaslišalo streljanje strojnice, ki je oba pokosila. Ko se je drugi dan italijansko vojaštvo umaknilo od tam, so našli ljudje tam dva mrtva fanta iz vasi Ravne, bila sta Micijev in Lenčkov. Čez par dni nato so prišli žalostni starši po njuni trupli, da so jih pokopali na Blokah pri Fari.

        Okrog 4. ure popoldne so prišli Italijani čisto mirno v vas Mali log in so tam izpraševali, če so kje v bližini komunistični "rebelli". Vojaštvo, grenadirji, ki se je obnašajo vljudno, je prenočevalo v tej vasi. Drugo jutro pa so zasedli Retje in Hrib ter na Taboru nastanili svojo komando.

        Komunistični ovaduh! - Ko so taborili Italijani v vasi Mali log, je bil med njimi tudi neki Slovenec, preoblečen v italijansko vojaško uniformo. Ker ni gladko, govoril italijanskega jezika, so ljudje pričeli sumiti, da ni vse v redu z njim. V razgovoru se je kmalu izdal, da je Fundov iz Hudega vrha, ki je vstopil v italijansko vojsko. Kasneje se je izkazalo, da je to komunistični ovaduh. V pogovoru z ljudmi je grozil: "Zdaj bomo pa prijeli vse tiste tiče, kakor so Vrtačnik, Čuk, Rusov Mirko in one, ki so organizirali OF." kmalu se je ugotovilo, da je to brat Košir Helene iz Retij št. 62, ki je bila komunistična terenka. Ta je Italijanom ovajal proti komuniste, da so jih aretirali in odvajali v internacijo, zlasti so poslali v internacijo vse one fante, ki so se bili 17. maja uprli komunističnemu nasilju.

        Ko je italijanska vojska zasedla vas Hrib, so takoj aretirali učitelje Čuka, Benedičiča in Zupančiča ter nekega moškega, ki je bil tedaj slučajno na obisku pri učitelju Čuku. Aretiran je hi1 tudi Mirko Rus, sin lesnega industrijalca, ki je imel dva brata pri partizanih. Njegova sestra je takoj, pritekla h g. župniku Pravharju in mu povedala, kaj se je zgodilo, ter ga je prosila, da bi posredoval za aretirane pri italijanskem komandantu. župnik Pravhar se je res takoj podal k italijanskem polkovniku in ga je prosil, da bi izpustil vse aretirane, ker so nedolžni. Polkovnik je bil zelo slabo razpoložen in je g. župniku omenil, da so učitelji organizatorji OF, kar se je

         

        77


         

        pokazalo, ko je odšel učitelj Skok k partizanom in je takoj drugi dan napadel karabinjersko postajo na Hribu.

                    Italijani so medtem aretirali še mnogo drugih moških, med njimi tudi župana Franca Bartola in njegovega sina. Vse te so odvedli v Jelenov žleb kot talce, ki so jih nameravali postreliti.

                    G. župnik Pravhar je šel ponovno k italijanskemu komandantu prosit za vse aretirane. Na to posredovanje so Italijani izpustili Mirka Rusa in župana Bartola in njegovega sina. Učitelje pa so odvedli v Martalos kjer so jih ustrelili kot organizatorje OF na račun učitelja Skoka kot organizatorja napada na karabinjersko postajo, pri kateri priliki je bil ubit en italijanski karabinjer. Veliko nesrečo so nato preprečili karabinjerji, ki so se vrnili zopet nazaj v Loški potok, da niso bili postreljeni vsi, ki so bili odvedeni v Jelenov žleb.

                    Italijani so na svojem pohodu odpeljali vsakega, ki so ga dobili kje zunaj na polju, v gozdu alti na travnikih. Med temi je bil tudi Alojzij Šega, kmet iz Šegove vasi št. 26. Italijani so ga vzeli s seboj in ga kot talca ustrelili v Sadolu.

                    Ko so 30. julija na svojem pohodu prišli italijanski grenadirji v Travnik, je bila za vasjo prekopana cesta proti Dragi in zabarikadirana z debelimi smrekami. Italijanske patrulje so čistile okolico in zavarovale cesto, ki so jo pričeli Italijani popravljati. Pri teh akcijah je neka partizanka oddala rafal iz strojnice in ubila nekega laškega poročnika. To je silno razkačilo Italijane, ki so obkolili vas Travnik in izdali poziv, da se morajo javiti vsi moški iz vasi od 14. do 60. leta na Opaldarjevem vrtu sredi vasi. Od teh so Italijani odbrali 25 mož in fantov in vse odpeljali proti Sadolu kot talce za napad na italijansko patruljo irr za ubitega oficirja. Tem so priključili še Šega Alozija iz Šegove vasi št. 26.

                    Ljudje so takoj o tem dogodku obvestili g. župnika Pravharja, ki je odšel na italijansko komando skupno z novim kaplanom p.Bogdanom prosit za nedolžne talce. Zatrjevala sta komandantu, da so vsi aretirani nedolžni, a posredovanje ni nič zaleglo. Na ponovno moledovane za nedolžne žrtve se je komandant tako razburil, da je zagrozil obema duhovnikoma, da zaslužita, da jih pošlje med aretirane in postreli, ker se potegujeta za take ljudi. Končno je izjavil: "Jaz izvršujem le ukaz vrhovne komande in je vsaka intervencija za te ljudi zaman!"

                    Prošnji, da bi smela obiskati odvedene fante in može v Sadolu in jim podeliti odvezo, je italijanski komandant toliko ustregel, da je sme: proti večeru p. Bogdan v spremstvu vojaške patrulje v Sadol, kjer so nesrečne žrtve vse pretresene od groze

         

        78


         

        čakale na smrt. Bili so vsi v takem stanju, da niso bili niti sposobni spovedati se. Vsem skupaj je frančiškanski pater podelil odvezo. Bila je že skoro noč, ko so zaregljale italijanske strojnice in pokosile njih mlada življenja. Tudi. p. Bogdan, ki se je vrnil že v temi, je bil ves presunjen od groze nad tem dejanjem. Isti dan popoldan so ustrelili kot že povedano tudi učitelje.

        Saje piše v svojem "Belogardizmu": Te zločine so tudi tukaj Italijani - naredili po ovadbah iz župnišča" (stran 420, II. izdaja). Nadalje piše tam: "Dopoldne 31. so imeli ovaduško komisijo župnik Hren, Pravhar, cerkovnik Janez Ruparčič, Janez Turk iz Retij ter občinski tajnik. Na njen sestanek je prišel tudi neki italijanski polkovnik, ki je članom te komisije pokazal enajst osebnih izkaznic aretiranih ljudi in jih vprašal po njih politični pripadnosti. župnik Pravhar je štiri označil kot nasprotnike, sedem pa kot sodelavce osvobodilnega gibanja, zaradi česar so Italijani teh sedem jetnikov ustrelili . . . Po podatkih te komisije so okupatorji odgnali v internacijo mnogo ljudi . . . " - "Pri odločanju, kdo naj postane žrtev fašističnega trinoštva, je župnik po izjavi Antona Košmrlja vodila mržnja do pripadnikov kulturnih in političnih struj, ki so bile njemu nesimpatične."

        Vse te obdolžitve so zlobno izmišljene. Gospod župnik Pravhar je storil, kar je le mogel za rešitev vseh brez ozira na kako strankino pripadnost, tudi za učitelje, ki so bili ustreljeni. Prej navedeni so bili ustreljeni 30. julija in torej ni mogla kaka "komisija" drugi dan določati, kdo naj bo ustreljen! Karabinjerji v Loškem potoku so imeli točne informacije, kdo dela za OF, dobro so poznali vse delovanje učiteljev, saj so se pred njimi baha i nekateri s svojim pripadništvom k OF in grozili s Stalinom. Vse učiteljstvo z izjema Milana Otrina je vneto agitiralo za OF, kar so karabinjerji zelo dobro vedeli. To učiteljstvo in pa vodstvo partizanov je odgovorno za vse italijanske zločine, ki jih skuša Saje naprtiti župniku Pravharju in drugim. Odgovornost pa nosi tudi občinski tajnik Anton Košmrlj, ki zavrača odgovornost na župnika.

         

        *

                    Dne 31. julija 1942 dopoldne je bi o od Italijanov že zasedeno vse ozemlje občine Loški potok. Medtem je bil v nekem bunkerju v Medvedjeku ubit tudi učitelj Lado Vrtačnik. Okrog 2. ure popoldne je razposlalo italijansko vojaštvo po vseh vaseh okrožnico, ki jo je napisal ravno občinski tajnik Anton Košmrlj. V tej so se pozivali vsi moški v občini od 15. do 65. leta, da se javijo pred občino ob 4. uri popoldan istega dne. Res so prišli tja vsi moški, ki so bili tedaj doma.

         

        79


         

                    Na veliko presenečenje vseh pa je bil pred občinsko hišo občinski tajnik, z imenikom vojaških obveznikov, ki ga je imela občina iz Jugoslavije. Vpričo italijanskih oficirjev je nato občinski tajnik klical navzoče po abecednem redu iz tega seznama. Če je bila pri kakem imenu kaka napaka, pač po krivdi tajnika, so Italijani vsakega dotičnega moškega potegnili iz vrste na stran in ga določili za internacijo. Po izjavi fantov, ki so bili prej pri partizanih nasilno internirani, je bil pri Italijanih sedaj preoblečen v italijansko vojaško uniformo neki komandant partizanskega bataljona, ki je kazal na proti komuniste, ki so jih nato Italijani določali za internacijo.

                    Trije komunistični oziroma partizanski ovaduhi so torej poleg komunističnih izgredov krivi, da so Italijani odvedli toliko moških, predvsem pa proti komuniste v internacijo. To so bili: partizanski komandant čete, ki so ga spoznali fantje, ki so bili prej pri partizanih; Fundov iz Hudega vrha na Blokah, brat komunistične terenke iz Retij št. 62, in pa občinski tajnik Anton Košmrlj, zaupnik OF, ki ni uničil imenika vojnih obveznikov. Ko bi ne bil občinski tajnik ohranil in pokazal tega imenika, bi Italijani ne mogli imeti kontrole nad vsemi odraslimi moškimi v občini in tudi ne vedeti, kdo se tedaj ni prijavil.

                    Ko je občinski tajnik klical imena, se je morali vsak navzoči oglasiti z "ja". Ko je bil klican neki fant Anton Knaus iz Malega loga št. 6, se je nekoliko nasmejal. Italijanski oficir ga je takoj potegnil iz vrste in določil za internacijo. Občinski tajnik, ki je poznal tega fanta in je vedel, da ima tak obraz in navado, da je bil vedno nasmejan, bi bil lahko to povedal italijanskim oficirjem in da fant ni komunist, a tega ni storil.

                    Ko so bili po imeniku vsi poklicani, je italijanski oficir potegnil revolver in zakričal: "Sedaj se pa poberite, vi slovenski psi, v petih minutah, da vas ne vidim, drugače bo vsak na mestu ustreljen." Vsi, ki niso bili določeni za internacijo, so se naglo razbežali, 36 fantov in mož, med njimi vsi oni, ki so se 17. maja uprli komunistom, so bili odpeljani v internacijo, občinski tajnik, zaupnik partizanov in Italijanov, pa je šel nato popivat skupaj z italijanskim brigardirjem Luigi-jem!

                    V razglasu italijanske vojske je bilo rečeno, da bo vsakemu, ki se ne bo osebno javil pri italijanski komandi na Hribu, zažgana hiša in gospodarsko poslopje. To grožnjo so Italijani še isti član izvršili. Prijavili se niso: Franc Brtol, posestnik, Travnik št. 13; Karel Levstik,

         

        80


         

        delavec, Travnik št. 50; Karel Mikulič in njegov brat Anton, Travnik št. 86; Mirko Kordiš, delavec, Travnik št. 21 in Rudolf Bartol, Travnik 122. Iz Retja se ni odzval Ivan Šega, delavec, Jernejčkov, št. 73, in Karel Ruparčič, posestnikov sin, št. 31.

        Še isti večer so Italijani zažgali hiše onih na Travniku, ki se niso bili priglasili. Vsled velikega vetra .so se vnela še druga poslopja in v nekaj minutah je bila vsa velika vas v plamenu. Pogorelo je 130 (sto trideset!) hiš z gospodarskimi poslopji in z vsem orodjem vred. Ljudje so mogli v nag1ici rešiti le živino in nekaj malega obleke, vse drugo imetje je zgorelo. Isti dan so Italijani zažgali tudi naselje Belo vodo, kjer so se shajali partizani.

        Za Belo vodo je bilo ustreljenih nekaj fantov in sicer: Gregčev Jože ter Valentinova fanta Jože in Anton. Ti so imeli brate pri partizanih, pa se niso javili italijanski komandi.

        V Retjah št. 73 so Italijani zažgali hišo delavca Franca Šega zaradi njegovega brata Ivana, ki se ni bil javil. Lastnik hiše je bil odločen proti komunist. Italijani so nameravali zažgati tudi hišo Jožetcx Rteparčičn, št. 31, ker je bil gospodar terenec, njegov brat pa partizan in se ni prijavil oblastem. Hiša stoji sredi gostega naselja, vsa okoliška poslopja so bila s slamo krita. Če bi bili zažgali to poslopje, bi bila pogorela cela vas. Ljudje so prosili italijanskega komandanta, naj ne zažge hiše, ker bo pogorela cela vas. Tudi župnik Pravhar se je pridružil prošnjam in so dosegli, da hiša ni bila zažgana.

        Dne 1. in 2. avgusta je bil zopet izdan ukaz, da se morajo ponovno javiti pri komandi na Taboru vsi moški. Rečeno je bilo, da se morejo prijaviti tudi tisti, ki so bili pri partizanih, toda prinesti morajo s seboj orožje, pa se jim ne bo nič zgodilo. Že 1. avgusta so se javili i.z vasi Travnik trije fantje: Juresov Karel, št. 50, Mihejlov Anton, št. 86, in Denarjev Mirko, št. 21. Ker niso prinesli s seboj svojega orožja, jih je italijanska komanda poslala nazaj, da prinesejo skrito orožje, ki so ga bili izpustili v grmovju. Med tem časom pa je nekdo odnesel skrito orožje in ga niso več našli tam. Italijani so takoj nato vse tri fante ustrelili. Gospod župnik in kaplan p. Bogdan sta vse storila, kar sta le mogla, enako tudi Janez Ruparčič, cerkovnik, ki je bil tolmač, da bi rešili fantom življenje, a komandant se ni dal preprositi, češ da izvršuje le svojo dolžnost in povelje svojih predpostavljenih.

        Nato se je javil italijanski vojaški komandi Karel Lazrrič iz Travnika, po domače Bobnarjev Korle, ki je bili prevzel v roke upravo občine po umiku karabinjerjev 18. maja 1942 in ki je bil za časa "svobodne republike" tajnik občine: Italijani so ga zaprli v cerkev

         

        81


         

        sv. Barbare na pokopališču. Pri zaslišanju je vse priznal in ni tajil, da je bil funkcionar OF. Drugo jutro so ga Italijani ustrelili v gmajni nad Šegovo vasjo. Bil je sicer dober in priden fant, a je postal žrtev komunistične propagande in revolucije.

                    Ob prihodu Italijanov se je prostovoljno javil vojaški komandi Jože Turk, Mali log št. 20, po domače Kindrov. Drugi dan so ga Italijani odpeljali na Bloke, kjer je označil 6 fantov iz vasi Ravne kot partizane. Vse te so potem prijeli in ustrelili v Koprivniku. Ta partizanski ovaduh je vse te fante lažniva ovadil in povzročil njih smrt.

                    Drugi dan italijanske ofenzive v Loškem potoku je neki italijanski polkovnik poklical k sebi g. župnika, cerkovnika, podžupana in občinskega tajnika, ter jim napovedal, da so oni odgovorni za red v občini in da se morajo vsi aktivni komunisti javiti vojaški komandi. Župan in njegov in sta bila tedaj v Jelenovem žlebu določena za ustrelitev kot talca. Seznam vseh komunističnih aktivistov so imeli že v rokah Italijani, kakor so ga sestavili že prej karabinjerji. Vse te so sedaj Italijani poslali v internacijo, toda med onimi, ki so bili poslani v internacijo, je bilo dosti več takih, ki so bili proti komunisti in so postati žrtev treh komunističnih ovaduhov, ki smo jih že prej navedli.

         

        *

                    Med tem časom je prišel iz Blok župnik Hren v Loški potok ter prinesel sporočilo, da zahtevajo Italijani, da se ustanovi Vaška straža. Pri razgovorih o tej zadevi ni bil nihče navdušen za ta načrt.

                    Nekaj časa po italijanski ofenzivi je bil vojaški komandant v Loškem potoku neki kapetan. Ta je izdal nalog za aretacijo predsednika OF Franceta Košir, Travnik št. 41. To je bil zelo ugleden in pošten mož, ki ga je premotila komunistična propaganda, da je mislil, da Osvobodilna fronta dela res za narodno osvoboditev. Neko popoldne ga je privedla vojaška patrulja in ga zaprla v cerkev sv. Barbare na pokopališču. Župnik Pravhar je takoj šel k italijanskemu poveljniku in ga prosil, naj ne ustreli Koširja, ki je sicer pošten mož. Tudi župan Bartol in cerkovnik sta posredovala za Koširja, da se je dal italijanski komandant končno omehčati in je izpustil drugi dan Koširja na svobodo.

                    Nekako dva tedna po ofenzivi, avgusta 1942, pa je italijanska vojaška patrulja prijela in privedla na Tabor posestnika Franceto Bartola, Travnik št. 13, ki se 31. julija ni bili prijavil kot vojaški obveznik. Bartol je bil velika opora OF. Vsled njegove odsotnosti dne 31. julija mu je bila požgana hiša in je zaradi tega pogorela cela vas Travnik. Vsled jasnih dokazov njegove delavnosti za komunistično stvar je bilo vsako posredovanje za njega brezuspešno in je bil naslednje jutro ustreljen v ogradi pod pokopališčem.

         

        82


         

        *

        Tako se je končala prva komunistična republika v Loškem potoku, ki je zapustila strahotne posledice za sedaj: do avgusta meseca so komunisti pomorili mnogo oseb v svojem brlogu v Jazbini, kjer sta gospodarila in sodila Slavko Kovač - Smeli in polit komisar Florijan. Kakor so izpovedale priče, ki so morale vse to gledati, je bila v tem taborišču mučena, umorjena in vržena v brezno skoro vsaki dan kaka oseba.

        Zaradi komunističnih izgredov so Italijani postrelili v Loškem potoku.44 oseb in požgali vso vas Travnik z naseljem Bela voda skupno nekako 130 hiš, poleg tega pa je bilo odvedenih veliko mož in fantov v italijanska internacijo.

        Za vse to gorje nosijo odgovornost komunisti oziroma OF. Franček Saje pa skuša v svojem "Belogardizmu" po svoji navadi z lažjo naprtiti odgovornost za vse te posledice župniku, kaplanu, županu in cerkovniku.

         

        PO ITALIJANSKI OFENZIVI

         

        V začetku avgusta 1942 so italijanske čete zapustile Loški potok, kjer so pustili eno četo kot posadko, ki se je nastanila v stari šoli na Taboru. Italijani so zasedli del župnišča in organistovo stanovanje nad mežnarijo, kjer so uredili svojo pisarno in kuhinjo ter stanovanje za svoje oficirje. Nekako okrog 14 dni so Italijani po svoji ofenzivi še čistili teren, postrelili talce, interniral!i mnogo ljudi, večinoma proti komuniste, in utrjevali Tabor, kjer so zgradili bunkerje.

        Občinska uprava je pričela zopet redno poslovati. Župan Bartol pa je tedaj takoj podal ostavko, ker ni hotel imeti več opravka z Italijani, ki so ga bili ob ofenzivi s sinom Francetom odvedli kot talca v Jelenov žleb, kjer so ga nameravali ustreliti. Vodstvo občine je prevzel neki fašist kot "commissario communale".

        Tedaj je pričela italijanska vojaška komanda izvajati vedno večji pritisk, da se mora v Loškem potoku ustanoviti Vaška straža. Temu načrtu pa se je z vso odločnostjo upiral župnik Jože Pravhar, ki je na shodu Marijine družbe dekletom strogo prepovedal, da bi se prijateljsko obnašala nasproti italijanskim vojakom. Ko je italijanski poveljnik pozval k sebi na sestanek župnika Pravharja, cerkovnika Janeza Ruparčiča, Ivana Turka iz Retij in občinskega tajnika Antona Košmrlja, je g. župnik očito pokazal svojo nevoljo do italijanskih oblasti. Kot je kasneje izjavil cerkovnik Ruparčič, ki je bil za tolmača, je bila italijanska komanda zelo nezadovoljna z župnikovim pasivnim zadržanjem v zadevi organizacije Vaške straže.

         

        83


         

        Ko so se nato na ozemlju Loškega potoka zopet pričele pojavljati manjše partizanske skupine, je izdala italijanska komanda strogo odredbo, da mora vsakdo, ki opazi kak partizanski oddelek, to javiti na vojaško poveljstvo, določila je pa tudi smrtno kazen za vse, ki bi dali hrano sestradanim partizanom.

                    Tedaj je italijanski komandant na Tatoru ponovno pozval k sebi cerkovnika Janeza Ruparčiča, ki je edini znal italijansko, ter zahteval, da se ustanovi Vaška straža. Na komando je bil pozvan tudi bivši žandarmerijski narednik Janez Pikelj, kateremu je poveljnik zagrozil, da bodo vsi moški internirani, če ne vstopijo v Vaško stražo.

                    Večina glavnih proti komunistov itak ni bila več doma, ker so bili vsi že v internaciji zaradi svojega proti komunističnega upora 17. maja. Tako se ni nihče javil prostovoljno k Vaški straži.

                    Nato pa je italijanska komanda izdala nalog, da se morajo pozvati vsi fantje v Društveni dom na Hribu. Občinski tajnik Anton Košrmlj je izpisal iz nekdanjega jugoslovanskega imenika vojnih obveznikov nekako okrog 40 imen fantov, katerim je poslal nalog, da se morajo javiti dne 9. septembra 1942 ob 10. uri dopoldne v dvorani Društvenega doma na Hribu.

                    Fantje po vsej občini so bili nad tem zelo nevoljni. Ker pa ni bilo druge izbire: ali k partizanom v goščo ali k Vaški straži ali pa v internacijo, so se vsi fantje odzvali pozivu občinskega tajnika, ki je bil, kakor že omenjeno, zaupnik komunistične Osvobodilne fronte, kot se je pozneje izkazalo.

                    Ko so bili vsi fantje zbrani v dvorani, je navzoče nagovoril italijanski komandant, čigar govor je moral tolmačiti cerkovnik Ruparčič. Italijanski oficir je fantom pojasnjeval važnost borbe proti komunistom in dolžnosti članov Vaških straž. Nekateri navzočih fantov so se sicer branili vstopiti v Vaško stražo; a ker ni bilo druge izbire, so še končno vsi vdali ter so prijeli za puške, ki pa so bile stare dolgo francoske puške na tri naboje, ki so spadale bolj v muzej kot za resno borbo.

                    Za poveljnika novo ustanovljeni Vaški straži je bil določen Janez Pikelj, njegov namestnik pa je bil Anton Car iz Retij.

                    Vse pripovedovanje Frančka Sajeta v knjigi. "belogardizem" II. izd., strani 420 in 421 o snovanju Vaške straže v Loškem potoku in o sodelovanju župnika Pravharja pri tem je popolnoma neresnično. Enako je neresnično pričevanje občinskega tajnika Antona Košmrlja proti župniku Pravharju.

         

        84


         

        Julija 1942 je župnik Pravhar resnično poslal italijanskemu XI. armadnemu zboru spomenico, v kateri navaja, da je ljudstvo občine proti komunistično, da bi tako rešil prebivalstvo občine pred italijanskimi represalijami zaradi komunističnih izgredov.

        V vaseh kot je, Mali Log in Hrib so se ustanovile male posadke po nekako 10 mož, ki so stražili okolico. Toda Italijani so očividno izigravali vaške stražarje, ker jim ni.so dali nobene strojnice in na vsakega moža le po 10 nabojev za puško.

        Bilo je nekako koncem septembra 1942, ko je italijanski komandant v Loškem potoku odredil, da naj gre nekaj voznikov pod varstvom Vaške straže po živež za občino v Sodražico. Ivan Bartol s Hriba št. 43 in Franc Debeljak iz Srednje vasi sta dobila ukaz, da morata s svojimi vozmi po ta živila. Zjutraj nekako okrog 7. ure so se odpeljali vozniki in spremstvo Vaške straže. Fantje, stražarji, so se vozili na svojih kolesih. V Vagovki jih je opozorila sicer neka ženska na pretečo nevarnost, a fantje svarila niso jemali resno. Iz zasede, nedaleč od Vagovke, pa nenadoma zareglja partizanska strojnica, ki je ubila oba konja pri vozu Ivana Bartola, na cesti pa se je smrtno zadet zgrudil vaški stražar Debeljak Franc, Retje 21. Vaški stražarji so se razbežali v bližnji gozd, od koder so pričeli nato streljati na partizane, ter so tako preprečili, da niso mogli odvzeti živeža. Poleg Debeljaka pa so bili ob isti priliki še ubiti Janez Zbačnik, Mali log 45, Karel Košir, Retje 61, mizar, in Marija Bartol, Hrib št. 9, ki se je vozila na vozu.

                    Zaradi tega zahrbtnega napada se je pričelo stopnjevati sovraštvo proti partizanom, kar je bilo vzrok, da stražarji niso več Italijanom skrivali komunističnih terencev in sodelavcev, kakor so to delali do tedaj. Ves ta napad je bil izdajstvo, ki ga je povzročil Kavel Levstik, pd. Šuštarjev Korl, in neka Pepa Kordiš iz Srednje vasi, kakor je po italijanski kapitulaciji povedal sam Levstik na nekemu mitingu.

         

        *

                    Nekako čez pol drug mesec so v zimskem snegu partizani ponoči obkolili vas Mali log, katerega mala posadka se je med bojem prebila iz partizanskega obroča in se umaknila na Hrib. Na bregu pa je bil pri tej priliki smrtno zadet kmečki fant Alojzij Gregorič, Mali log št. 37. Par tednov prej pa se je smrtno ponesrečil s puško Alojzij Debeljak, Mali log, št. 11.

        Vaška straža v Malem logu je bila zaradi svojega malega števila in še bolj zaradi svoje slabe oborožitve primorana preseliti se na Hrib; tako so nam partizani pogosteje prihajali v to osamljeno vas.

         

        85


         

        Nekako koncem novembra je prišla partizanska patrulja v Mali log in so lačni partizani prosili hrano ho hišah. Med tem časom pa je tja prišla na svojem pohodu tudi Vaška straža, ki se je spopadla z njimi. V boju sta padla dva partizana, tretjega so pa vaški stražarji ujeli.

                    Nekako 14 dni po tem dogodku je pridrla v Mali log partizanska skupina Šercerjeve brigade, katere komandant in polit komisar  sta sklicala vse vaščane v gostilno Mohar. Grozila sta vaščanom, ker jim Mali log nič ne pomaga. Po mitingu sta ukazala, da mora ostati v hiši Franc Zbačnik, Mali log št. 5. Ta je takoj vedel, kaj ga čaka. Ves bled in prestrašen je zaklical svojemu očetu, naj ga nikar ne pusti samega. Partizani pa so ga nasilno odvedli proti Travni gori, kjer so svojo žrtev v dolini pod neko bukvijo strahovito mučili. Nesrečni fant je dva dni tam grozno vpil med mučenjem pred svojo smrtjo. Partizani so mu odrezali med trpinčenjem ušesa, nos in jezik, kakor je pozneje povedal partizan Matija, ki je videl vso to grozovitost. Med pretepanjem je brizgala kri daleč naokrog, da so bila tla vsa oškropljena. Nesrečnega fanta je komunistom ovadil vaški terenec.

                    Par dni nato je vojaška italijanska komanda ukazala, da se mora vse prebivalstvo te vasi izseliti na Hrib in v Retje.

                    Podoben slučaj se je dogodil tudi na Blokah. Vaška straža na Topolu je preprečevala ropanje partizanov po vaseh. Neko noč pa so partizani z veliko premočjo udrli v vas kjer so se stražarji zabarikadirali v neki hiši. ob robu vasi. Vnela se je srdita borba. Ker partizani niso mogli uničiti hrabro se boreče posadke, so zažgali hišo, kjer je bila posadka, in se je od tu ogenj razširil skoro na vso vas, ki je z izjemo nekaj hiš vsa pogorela. Celo noč je trajala srdita borba, zjutraj pa so morali partizani oditi, ne da bi uničili posadke.

                    Italijani tako Vaški straži v Malem logu kakor tudi oni v Topolu niso prišli na pomač, da si bi bili to kaj lahko storili.

                    Po umiku Vaške straže iz Malega loga so imeli goščarji prosto pot za vasjo iz Krima v Travno goro, kjer je bilo njih glavno skrivališče. Ves Tabor pa so Italijani spremenili v pravo trdnjavo, ki so jo obdali z obzidjem in vencem bunkerjev.

         

        *

                    Novembra je prevzel poveljstvo nad italijansko posadko na Taboru alpinec terente Bardelli, ki je bil prej v Ložu, kjer je dal postreliti zaradi komunističnega napada nad sto ljudi, večinoma proti komuniste. Kot se je kasneje ugotovilo, je bil ta italijanski oficir komunistični simpatizer. Ta je dal postaviti na Taboru vojaško barako, ki so jo pripeljali iz Mrzle doline; in je tu nastanil vse vaške

         

        86


         

        stražarje iz Loškega potoka, vsled česar so nato partizani imeli prost dostop v vse vasi, ki so jih pridno obiskovali in ropali po hišah. Pri pohodih proti partizanom, ki so jih prirejali Italijani z Vaško stražo, se je kmalu pokazala zveza in dogovor med italijansko komando in partizani. Vsak pohod se je izvršil tja, kjer gotovo ni bilo partizanov.

        V januarju 1943 so se razne partizanske skupine dalj časa zadrževale v okolici Loškega potoka. Ljudje v vaseh so bili brez varstva in vedno v velikem strahu pred komunističnimi nasilniki. Tedaj je vojaški komandant na Taboru izdal naredbo, naj se vsi moški iz okoliških vasi, ki se ne čutijo varne na domu, umaknejo v utrjeni Tabor. Tako so zvečer prihajali prenočevat na Tabor, kjer so jim dali v roke orožje za slučaj napada.

        V začetku februarja 1943 se je Šercerjeva brigada zopet zadržavala v Malem logu, kjer so po izselitvi prebivalstva partizani lahko mirno ložirali ali prenočevali. Italijanska komanda se je odločila tedaj, da jih prežene. Slabo oborožena Vaška straža se je spopadla v gmajni pod Žagarjem s partizani. V kratki borbi sta bila težko ranjena posestnik Alojzij Mohar, Mali log 23, in posestnikov sin Anton Mohar, Mali log 15; partizani so ju dobili v roke in ju s puškinimi kopiti pobili. Italijansko vojaštvo pa se je naglo umaknilo in pusti1o na cedilu Vaško stražo v borbi. Nekaj časa so se stražarji s svojim slabim orožjem še tolkli, končno pa so bili primorani, da so se umaknili v Retje. Ko so drugi dan pokopavali obe žrtvi na župnijskem pokopališču, se je od Dednika usula tja toča krogel iz partizanske strojnice.

        Po tej nesreči je italijanski poročnik ukazal poveljniku Vaške straže Piklju, da naj pozove k četi še nekako 40 drugih fantov. Zopet je občinski tajnik Košmrlj iz vojaškega občinskega imenika nabral imena in nato napisal sporazumno s komandantom Vaške straže fantom pozivnice. Nekaj fantov iz Travnika ha je namesto k Vaški straži odšlo k partizanom.

        Sredi februarja se je zopet naselila v Malem logu Šercerjeva brigada. Italijanski komandant je dal, kot rečeno, izprazniti vso vas Mali log in je tako partizanom napravil to uslugo, da so tam mogli prosto ložirati v praznih hišah. Vaške edinice iz Ribnice, Dolenje vasi, Velikih Lašč in Blok so bile tedaj poklicane na pomoč; prišle so ponoči v Loški potok, zjutraj pa krenile proti Malemu logu, od koder so pa že prej odšli partizani proti Ložu na Knežjo njivo, nakar so Vaške straže odšle nazaj na Bloke.

        Medtem je italijanski komandant poslal Vaško stražo, da bi stražila za vasjo Hudi vrh. V jasni zimski noči se je približevala partizanska kolona od vasi Metulje proti Topolu. Patrulja Vaške straže je takoj obvestila o tem

         

        87


         

        italijansko komando pri Fari - Nova vas. Mladi in ne izvežbani fantje, ki so bili šele pred kratkim mobilizirani, so se preveč približali partizanski koloni. Opazila jih je italijanska patrulja v zvoniku Sv. Petra na Studencu in izstrelila nekaj rafalov na izvidnico Vaške straže. Smrtno zadet je padel koma 17-letni fant Alojz Knaus, Retje 37, ki je bil komaj dva dni pri Vaški straži, težko ranjen pa je bil tudi neki mladi fant z Blok. Šercerjeva brigada pa je šla nemoteno čez Topol na Runarsko in nazaj na Krim. Italijani so imeli pripravljene topove in metalce min, a je vojaška komanda izdala ukaz, da se ne sme streljati na partizane. Tudi Vaškim stražam je bilo prepovedano streljati na partizansko kolono, ki je nemoteno korakala mimo italijanske posadke. Tu je zopet jasen dokaz, da so Italijani ščitili komunistične partizane.

                    Podoben slučaj se je zgodil v noči med 18. in 19. marcem 1943. Cela partizanska brigada je prišla iz gošče mimo Kala v vas Hrib, kjer je okrog 2. ure ponoči pričela ropati po hišah proti komunistov, ki so bili pri Vaški straži na Taboru. Partizani so oddali nekaj strelov iz strojnice na posadko na Taboru, a Italijani na to niso odgovorili z nobenim strelom. Ljudje na Hribu so vpili na vso moč: "Pomagajte, kradejo nam!", toda italijanski komandant tenente Bardelli je prepovedal vsako streljanje na partizane!

                    Tako so komunisti brez skrbi lahko ropali in so odvzeli proti komunističnim družinam skoro ves živež. Italijani so imeli pripravljene metalce min in bi bili z njimi kaj lahko razkropili komunistično tolpo, da ne bi mogla pleniti. Drugi dan je bil praznik sv. Jožefa. Vaških stražarjev je bilo sram, da niso smeli na pomoč svoji vasi, ljudje so pa zopet videli dokaz, da Italijani podpirajo partizane.

        Po tem dogodku je dal poročnik (tenente) Bardelli zgraditi še tri bunkerje okrog vasi Hrib, da bi nekako prikril svoje simpatije do komunističnih partizanov, svojo barvo pa je nato pokazal, ko je dal koncem marca poklicati k sebi 4 občinske uslužbence, med katerimi je bil seveda tudi tajnik Košmrlj. Pred temi je Bardelli tako grdo napadal župnika Jožeta Pravharja, da njegovih besed niti zapisati ne moremo. Župnik Pravhar pred ljudmi ni nikdar skrival svoje nevolje nad obnašanjem Italijanov. To poudarjamo zaradi tega, ker je potem na procesu proti župniku Košmrlj pričal, da je župnik sodeloval z Italijani.

                    Nekako sredi aprila je bil Vaški straži na Hribu postavljen za poveljnika Pavle Poženel iz Ljubljane, s priimkom Medved, prejšnji poveljnik Janez Pikelj pa je odšel na vojaški tečaj v Ljubljano.

                    V mesecu aprilu je odšel občinski tajnik Košmrlj v Ljubljano na Pokrajinski prehranjevalni urad, da uredi potrebno glede dobave živeža za prihodnji mesec. Tedaj sta se

         

        88


         

        zadrževali okrog Loškega potoka Tomšičeva in Šercerjeva brigada. Ko se je tajnik vračal iz Ljubljane preko Blok, je prišel v stik s Tomšičevo brigado, katere poveljnik je bil znani Daki, ki je da1 občinskemu tajniku oboroženo partizansko spremstvo od vasi Ravne do Retij v Loškem potoku. Tajnik je o tej ljubeznivosti partizanov nato pravil sam v družbi v gostilni Bartol italijanskemu komisarju in fašistu, kateremu je vpričo vseh zagotavljal, da je lahko popolnoma brez skrbi in varen pred partizani. Toda to zvezo s partizani je morala občina drago plačati, ker ni nato dobila en mesec nič hrane, ker je občinski tajnik trdil, da so mu partizani kljub vsemu prijateljstvu vzeli 20.000 lir občinskega denarja, ki je bil namenjen za prehrano.

        Že leta 1941 so bili občinski računi, ki jih je vodil Košmrlj, v velikem neredu in celo znaten primanjkljaj. Zaradi tega je tedanji župan zahteval, da Pokrajinska uprava izvrši pri občini revizijo. Par dni pred revizijo pa je tajnik zažgal blagajniške priloge, da ni bilo mogoče dognati resničnega stanja občinske. blagajne. Par let prej je banovinska revizija tudi ugotovila pri občinski blagajni primanjkljaj v znesku 12.000 din, a je to vsoto založil, tajnikov bratranec.

        Kljub temu pa je znal tajnik Košmrlj premotiti župana, župnika, cerkovnika, kolarja Košmrlja in tudi italijanskega komisarja, da so mu vsi zaupali in celo poviševali plačo. Vse to ugotavljamo, da se primerno označi značaj tega človeka, ki je nato ob procesu proti župniku s svojim lažnim pričevanjem povzročil njegov umor.

         

         

        OB KAPITLACIJI ITALIJE

         

        Ponoči 8. septembra 19433 je bila italijanska posadka obveščena o kapitulaciji Italije in že 9. sehtembra zjutraj se je italijansko vojaštvo umaknilo iz Loškega potoka na Bloke. Italijani so izročili partizanom več lahkih tankov, nekaj topov in težkih havbic, pa tudi nekaj italijanskih oficirjev se je pridružilo partizanom. Tedaj so partizani napadli četniško postojanko v Grčaricah, ki so jo razbili s tanki in topovi, s katerimi so streljali Italijani, ki so prešli k partizanom. Ko je poveljnik Vaške straže v Loškem potoku, Pavle Poženel, zvedel, kaj se je zgodilo v Grčaricah, se je z vso posadko in še nekaterimi drugimi moškimi umaknil na Bloke.

        Kmalu nato je prišla v Loški potok partizanska patrulja 3 mož; ko je prišla na občino, ji je tajnik takoj javil: "Na Taboru sem prihranil živež za vas in tudi nekaj orožja sem preskrbel." V nedeljo zjutraj je partizanska komanda izdala proglas za splošno mobilizacijo vseh moških od 15. do 60. leta, med deseto maša pa je že, prišla partizanska kolona iz Grčaric in se ustavila pred občinsko hišo; bila je to Šercerjeva brigada, oborožena z italijanskimi tanki in topovi, s katerimi so upravljali Italijani.

         

        89


         

                    Isti dan popoldne so prišli fukcionarji OF iz Travnika ter prevzeLi v roke občinske posle. Kmalu nato prideta v občinsko pisarno neki partizanski oficir in polit komisar, ki sta zahtevala imena vplivnih oseb v občini, ki jih je treba postreliti ljudem za strah, da bodo ubogali. Odbor OF pa ju je pomiril z izjavo, da je treba odložiti eksekucijo vplivnih mož na poznejši čas . . .

                    V noči med 12. in 13. septembrom se je vsa Šercerjeva brigada pomikala skozi Sodražico čez Boncar proti Blokam, kjer so že ponoči obkoljevali proti komunistične posadke v Novi vasi in pri Fari. Dopoldan 13. septembra se je pričel splošen napad na postojanke Vaških straž, na katere so streljali s topovi, tanki in strojnicami. Vsled velike premoči sovražnika se je proti komunistična posadka ob 3 popoldne vdala in predala svoje orožje. Komunisti so vse fante postrojili in jih izpostavili javnemu zasramovanju, katerega so se posebno udeleževale podivjane ženske. Nato so člane Vaških straž sortirali: one, ki so jih imeli posebej zaznamovane, so pridržali, druge pa izpustili domov.

                    Partizanska komanda na Blokah je takoj po kapitulaciji Vaške straže poslala na odbor OF v Loškem potoku vprašanje, katere fante naj pridrže. Tam so sestavili imena onih fantov, ki naj se pridrže in odvedejo v zapore; ves seznam teh žrtev je odnesel na komando odbornik OF Janez Lavrič, Travnik, št. 60, po domače Skončar. Predsednik odbora OF je bil Franc Košir, tajnik pa Matičkov France, oba iz Travnika, ki sta najbolj odgovorna za vse tedanje pomore.

        Za zapor in kasnejšo likvidacijo so bili odločeni sledeči člani Vaške straže:

                    Anton Car iz Retij, Ivan Košrmlj iz Retij, Franc Rupančič iz Retij, Jože Zbačič iz Malega loga, Stanko Knavs s Hriba, Anton Bartol s Hriba, Franc Bartol s Hriba in Alojz Košir s Hriba.

                    Partizani so vse odvedli takoj po kapitulaciji z italijanskimi kamioni v zapore v Kačevje, kamor je bil priveden tudi poveljnik Pavel Poženev in še nekaj drugih moških.

                    Kakor je razvidno iz Sajetove knjige "Belogardizem", se je vršil 25. septembra 1943 komunistični sodni proces proti poveljniku Vaške straže Pavlu Poženelu v Kočevju. Za njega so se partizanski prebivalci vasi Travnik zavzeli in prosili, da bi bil oproščen, ker je zelo dober in nepristranski človek, a to posredovanje ni nič pomagalo: bil je obsojen na smrt in ustreljen nekje za Kočevjem. S poveljnikom vred so bili tedaj obsojeni na smrt: Stanko Knaus s Hriba

         

        90


         

        št. 2, Ivan Košmrlj, Retje št. 100, Frane Bartol, Hrib št. 58, Anton Knaus, Hrib 35, Anton Bartol; Hrib 22. - Franca Bartola so ustrelili v Kočevju, druge pa šele sredi oktobra v Jelendolu. Prati fantom, ki so jih odvedli z Blok in smo jih prej navedli, se je vršil. proces v Kočevju 26. septembra in so bili vsi obsojeni na smrt in ustreljeni v Jelendolu.

        Med tem časom so privedli v ribniške zapore še Ludovika Kašmrlj, kolarja, Hri~b 95, in cerkovnika Janeza Ruparčiča, ki sta bila tudi ustreljena v Jelendolu. Oba sta se sama javila nekaj dni po kapitulaciji na občini, njun prijatelj in celo boter kolarjevemu sinu, pisar Tone, ju je na občini zmerjal in ju poslal v zapore in v smrt.

        Na prisilno delo pa so bili obsojeni: Alojzij Košir, krojač, Hrib št. 31, Ivan Rojc, delavec, Hrib 79, Anton Car, Retje 30, Jože Škrl, kovač, Retje št. 113, Franc Ruparčič, čevljar, Retje 72, Jože Zbačnik, Mali log 5. Te je prevzela Loška brigada pod poveljstvom Pivovode-Gedžo. Ta komandant je vprašal odbor OF v Loškem potoku, kaj naj stori z njimi. Predsednik in tajnik odbora in še nekaj ožjih partizanskih aktivistov v Loškem potoku so sklenili, naj fante "likvidirajo". Odborov pisar je napravil za vse obtožnico, ki je za Antona Cara obsegala celih 25 strani.

        Ko je Pivovoda sprejel obtožnico odbora OF, je dal te fante in še nekatere iz Blok postrojili in jim je tako govoril:

        »Glejte, jaz sem vas nameraval izpustiti, pa vas moram postreliti na zahtevo vaših ljudi v Loškem potoku.« - Vsakemu je nato prebral, kaj vse so domačini napisali o njem. Nato jih je izročil krvniku, ki je izvršil svoje delo v neki dolini v Mačkovcu. Nesrečnih žrtev niso streljali, marveč pobijali. s puškinimi kopiti, da so bili nekateri popolnoma razmesarjeni. Lojze Košir s Hriba je imel vso razbito glavo in obraz, da so mu izstopile oči, ki so mu visele po licih. Nesrečni fant je vpil in prosil, naj ga ustrele. Jožetu Zbačniku se je ob teh prizorih omračil um :pred usmrtitvijo.

        Par fantom pa se je med tem mučenjem posrečilo uiti in so potem pravili o teh grozodejstvih.

        Tedaj so iz Loškega potoka odvedli še Zbačnikovega brata Rudolfa, ki so ga umorili z drugimi vred v Jelendolu.

         

        *

        Po italijanski kapitulaciji in po dogodkih na Blokah so partizani mobilizirali vse moške in jih odvedli na Bloke, od koder so jih odvedli v Begunje, kjer so se zbirale partizanske brigade. Drugi dan po prihodu tja so partizani izpraševali, kdo želi pristopiti "na lekarsko" (t.j. kdo se javi bolnega). Vse tiste, ki so se javili. so od vedli na tovornih avtomobilih v boje pred Turjak, kjer je padel Anton Kordiš, Baragov, Hrib št. 42.

         

        91


         

                    Med tem časom so domači odborniki OF, ki so prevzeli občinske posle, sestavljali sezname nezanesljivih oseb, ki jih je treba zapreti in likvidirati. Med temi je bil tudi Jože Avžlahar iz Topola, ki so ga odgnali v Kočevje in ustrelili v Jelendolu. V zapore ga je gnal - Italijan!

                    Loškopotočani, ki so bili mobilizirani, so se potem morali udeležiti borb proti Nemcem pri Cerknici in Rakeku. V nedeljo 19. septembra, ko so še vsi partizani lepo spali, so pričeli Nemci streljati na Cerknico, ki so jo zažgali, par nemških tankov - "Tigrov" pa je razpršilo v kratkem času vso partizansko vojsko na vse strani.

                    Nato so Loškopotočani begali s partizani po okolici Cerknice in Loža, med tem časom pa so morali poslušati na mitingih in tečajih komunistično propagando. Kmalu nato so partizani skušali zavzeti Rakek. Kakor hitro pa so se zopet prikazali nemški tanki, se je vsa pisana vojska razbežala in del domačinov iz Loškega potoka je srečno pobegnil iz partizanske vojske v Borovnico, kjer jih je prevzel Ludvik Kolman, tamkajšnji poveljnik slovenskih domobrancev, ki so se tedaj pričeli organizirati.

         

         

        DOMOBRANSKA DOBA

         

        Dne l. novembra so pričele nemške čete ofenzivo proti partizanom in tedaj očistile vse ozemlje okrog Loškega potoka, Drage in Gabra. Fantje, ki so se skrivali doma ali ubežali od partizanov so se prijavili nemški komandi, ki je vse poslala v Kočevje in Ljubljano, kjer so se večinoma prijavili k domobrancem, kjer je bil poveljnik prve čete nekdanji poveljnik Vaške straže v Loškem potoku Janez Pikelj. Večina fantov iz Loškega potoka je bila dodeljena k posadki v Borovnici, kasneje pa k Rupnikovemu bataljonu.

                    Ko je bila nemška ofenziva končani in so se Nemci umaknili, so partizani zopet zavladali v Loškem potoku.

                    V Malem logu se je nastanila partizanska komada Tomšičeve brigade. Pri njej je bil tudi neki partizan Vojter, kateremu je ta komanda dala nalog, naj v Retjah in Malen logu agitira za organizacijo domobrancev. Ta Vojteh je hodil le v hiše, ki so bile odločno proti komunistične in so jih imeli komunistični terenci na piki. Nagovarjal je predvsem dekleta, naj se vpišejo v novo domobransko organizacijo, češ da to žene njih fantje, ki so pri domobrancih. Govoril je, kakor da je on proti komunist in prisiljen biti pri partizanih. Res je dobil nekaj deklet, med njimi celo neko učiteljico, ki so mu navdušene za domobrance verjele.

         

        92


         

        Dne 2. aprila 1941 zjutraj so partizani obkolili vas Retje in Mali log ter aretirali vsa ta dekleta, z njimi vred pa tudi župnika Pravharja, da si je prej ta svaril dekleta pred tem početjem. Aretiranih je bilo 11 deklet in 2 poročeni ženi, ki so jih odvedli v grad Šneberk v Loški dolini. Na procesu, ki se je bil vršil 7. maja 1944, je bilo nato nekaj deklet oproščenih, druge pa so bile poslane na prisilno delo v Belo krajino.

         

        *

        Naj tu omenimo še zločin partizanov nad tremi nemškimi ujetniki in en.i.m domobrancem, ki so jih morili že koncem februarja 1944. Vsi štirje so bili zaprti v neki hiši pri Žagarjih. Med mladimi nemškimi vojaki je bil tudi poročen mož, ki je partizane milo prosil, naj ga.ne umore, ker ima doma ženo in otroke. Neko jutro, ko je bila še tema, pa je srečal Hribarjev kmet za vasjo Mali log pri Kalu tri krvnike, ki so gnali vse štiri ujetnike, povezane na porepniku (močna vrv za povezovanje sena na vozu). Vsak ujetnik je nosil s seboj lopato in kramp, znamenje, da si bodo morali ujetniki sami izkopati grob. Kmalu potem je dotični kmet našel: grob nesrečnih žrtev v ozki dolini ne daleč od državne ceste pri Bezlu. Grob je bil zelo plitev, vse okrog pa je bilo oškropljeno s krvjo, raztresenih polno šopov las in cunje raztrganih srajc. Krvnik Bine je namreč svoje žrtve mrcvaril s porepnikom.

        Enako usodo sta doživeli spomladi 1914 dve ženski iz Blok, neko dekle Vera in druga - mati nekega domobranca. Krvnik Bine se je posluževal tudi pri mučenju teh dveh žensk porepnika, debele vrvi za povezanje sena na vozu. Debela vrv se je pri mučenju dvakrat pretrgala, drugi dan jo je namreč krvnik prinesel nazaj lastniku, kjer si jo je izposodil. Vrv je bil,a vsa krvava. Partizani so ju osumili, da imata zveze z domobranci. Umorjeni sta bili: Mežnarjeva mati iz Topola in Vera iz Nemške vasi št. 8. Spomladi so otroci pasli živino in so našli raztrgane kose obleke in kepe krvavih las.

        Podobno usodo je doletela tudi Franca Bartola, župana iz Loškega potoka. Spomladi 1944 so ga odvedli na sojenje v Lož. Partizansko sodišče je sporočilo krajevnemu odboru OF v Travniku, da ne najde nobene krivde nad županom, "sodni odsek" krajevnega ljudskega odbora pa je odgovoril nato na partizansko sodišče "naj se Bartol spravi s poti". Partizanski krvnik je neki večer odpeljal Bartola iz zapora. Ko je župan hotel vzeti s seboj nahrbtnik, mu je krvnik rekel, naj ga ne jemlje, ker se bo itak kmalu vrnil nazaj. Kakor so kasneje pravili fantje iz Loške doline, so slišali kmalu nato iz neke doline pri Ložu obupne klice župana Bartola, ki so ga tam mučili in končno ubili.

         

        93


         

        Usoda župnika Praharja: Župnik in duhovni svetnik Jožef Pravhar je bil roj. v Šenčurju pri Kranju 4. novembra 1874; bil je torej ob svojem umoru nekako dobrih 70 let star. Bil je mož močne postave, a mehkega in dobrega srca, odličen cerkveni govornik, moder, preudaren, skrben župnik, ki se je mnogo trudil za verski, kulturni in gospodarski napredek svoje revne župnije, na kateri je prebil večinoma svojega duhovniškega življenja. Njegova redka, a moška beseda je mnogo zalegla pri duhovniških sobratih in pri faranih.

                    Kakor smo že omenili, je bil on proti tem, da bi se v Loškem potoku osnovale kake borbene edinice proti komunističnim partizanom, ker je jasno uvidel, da vi se taka straža v samotnem in od vseli večjih krajev zelo oddaljenem ozemlju ne mogla uspešno braniti proti komunističnim tolpam, še posebno ha je bil proti snovanju teh straž v svoji župniji, ker je dobro poznal italijansko zahrbtnost in sovraštvo do Slovencev. Zaradi tega je odločno svaril. zlasti dekleta pred prijateljskim občevanjem z Italijani. Kakor smo že omenili, ga je imel posebno na piki fašist poročnik Bardelli.

                    Da se pripravlja kak oborožen odpor proti partizanskemu nasilju maja 1942, g. župnik sploh ničesar ni vedel, kakor tudi nihče drugi ne, ker je ta izbruhnil spontano, iz jeze užaljenih fantov. Ko hi bil župnik le kaj sumil o tem, bi bil gotovo fante svaril pred tem korakom. Vse, kar je župnik »zagrešil« med tujo okupacijo, je bilo njegovo posredovanje pri Italijanih za internirance, talce in za ogrožene vasi.

                    Dne 7. maja 1944 so ga partizani aretirali z dekleti, ki so se dale prevarati od komunističnega provokaterja Vojteha. Na "procesu" v gradu Šneberk je bil g. župnik obsojen na smrt, nato pa pomiloščen in obsojen na izgon iz Loškega potoka.

                    Z obsojenimi dekleti vred so ga odvedli v Belo krajino, kjer je moral opravljati najnižja dela in je bil stalno izpostavljen zasramovanju partizank. Vsled mučenja in stradanja je 70 let star duhovnik popolnoma onemogel. Komunisti so ga vozili okrog v vozu, v katerem so sicer vozili prašiče. Ves čas, kar je bil zaprt, se ni smel enkrat preobleči in je bil zaradi tega ves poln uši, ki so ga žrle in mučile, da je prosil partizane, naj ga vendar rajši ubijejo, kakor pa da ga tako mučijo.

                    Kljub temu, da je bil župnik že enkrat sojen in obsojen, so ga ponovno postavili pred "višje vojaško sodišče" v Dragi, 8. septembra 1944, kjer so mu naprtili vse mogoče izmišljene zločine. O tem procesu poroča "Belogardizem" na strani 421. Glavni priči proti župniku sta bili: Anton Košmrlj, občinski tajnik, kateremu je župnik izkazal toliko dobrot in mu vse preveč zaupal, in neka Amalija s Hriba. Občinski tajnik,

         

        94


         

        ki ima suho levo roko, je na procesu tolkel z zdravo desnico po mizi in vpil nad župnikom ter mu očital izmišljene zločine. Gospod župnik je odgovarjal: "Delal sem, da bi reševal, kar se je dalo rešiti, da ne bi Italijani uničevali in pobijali. Kar sem delal, sem storil za dobro, nisem pa nikdar nikogar izdajal." Amalija pa je vpila nad njim: "Ubiti prašiča! Ti si nas dal v internacijo!"

        Na tem procesu je bilo navzočih več domačih terencev, a nihče si ni upal braniti nedolžnega župnika, ki je bil obsajen na smrt z ustrelitvijo.

        Gospod župnik je popolnoma mirno sprejel obsodbo, pristavil je le: "Kar ustrelite me!"

        Ko so se domači terenci vrnili domov od procesa, so bili vsi pretreseni; Dominik Lavrič iz Retij št. 117 je izjavil: "Bilo je to nekaj groznega in ne bi bil več rad navzoč na takem Procesu." Isto so govorili tudi drugi.

        Gospoda župnika so po procesu odpeljali zopet na svinjskem vozu nazaj v Belo krajino. Ob lepem jesenskem dnevu so ga tam izročili v roke krvniku, ki je gnal svojo žrtev po neki stezi in mu dal od zadaj strel v glavo, da je krogla izstopila na čelu; nato ga je ustrelil še enkrat. Mrtvo trupla so odpeljali v mrtvašnico pri Črnomlju. Partizani so dovolili obsojenim dekletom, da so smele še enkrat pogledati in kropiti svojega mrtvega in ljubljenega dušnega pastirja, s katerim so toliko trpele v komunističnem ujetništvu.

        Istočasno z župnikom je bil odpeljan tudi Ivan Turk, posestnik, Retje, št. 4, po domače Tadolinski. Z župnikom vred je bil obsojen na prisilno delo, a je kmalu vsled mučenja umrl v partizanski bolnišnici ter je bil nato skupno z župnikom pokopan.

        Komunistom pa maščevanja še ni bilo dovolj.

        Ko je nato ponovno prišla v Loški potok Šercerjeva brigada, so pijani partizani sklenili, da uničijo Tabor, to je župnišče, šolo, mežnarijo in tudi župno cerkev. Sprva ljudje teh groženj niso jemali resno. Ko pa je neki partizan Perhaj, doma iz Vel. Lašč, prišel od partizanske komande z ukazom, da se Tabor uniči, so ljudje spoznali, da komunisti v resnici nameravajo požgati vsa poslopja na Taboru. Partizanke so šle skuhaj s Perhajem na Tabor, kjer so zažgale župnišče, mežnarijo in šolo. Drhal je gledala, kako gore poslopja, se pri tem krohotala in zabavala. Medtem pa so prihiteli domači ljudje ter pričeli gasiti župno cerkev, pri kateri se je že vnemala streha. Tako so mogli rešiti vsaj to. To se je zgodilo 29. novembra 1944.

         

        95


         

        KONEG TRAGIDIJE

         

        Slovenski domobranci od Sv. Gregorja so nato očistili vse področje okrog Loškega potoka do Drage. Terenci in komunistična uprava so se umaknili v Črnomelj. V domači občini je ostal le Alojzij Bartol iz Travnika, ki je pod partizani izdajali propustnice za gibanje po okolici. Domobranska patrulja je našla pri nekih ženskah iz Slivčice take prapustnice z njegovim imenom. Partizanskega funkcionarja so nato aretirali in je bil nato ustreljen nekje za vas,jo Mali log. Bil je sicer dober mož in vedno dober katoličan, a komunistična prohagancia ga je prevarila, da je prevzel službo teretca.

                    Slovenski domobranci iz Loškega potoka so se 6. maja 1945 z drugimi vred umaknili iz domovine, večinoma na Koroško, nekaj malega jih je odšla v Italijo. Vsi domobranci iz Loškega potoka so bili nato vrnjeni iz Vetrinja in umorjeni v Kočevju in Teharjih.

        Ko so domobrance pripeljali v Kočevje, je partizanska komanda to sporočila terenskemu odboru v Loškem potoku oziroma Krajevnemu ljudskemu odboru (KLO)1 s pozivom, naj ta odloči o njih usodi. Središče partizanskega odbora je bilo v vasi Travnik. O usodi domobrancev so predvsem odločale zagrizene komunistične terenke: Milka Mikulič, Cirila Bambič in Dolenka v Malem logu. Razen par izjem so komunistični domačini zahtevali smrt za vse domobrance: 150 vrnjenih fantov in mož je bilo nato pomorjenih po groznih mučenjih. Iz jame in morišča v Kočevskem rogu se je rešil Karel Turk, Retje št. 6. Z njim so ušli še trije iz Vrhnike. Karel Turk je bil tako razmesarjen od mučenja, da ga je bilo groza gledati. Glavo je imel vso razbito, vrhu glave mu je zijala globoka rana brez las, roke so bile vse razmesarjene od žice, s katero je bil povezan skupaj s Jožetom Klemenom iz Retij. Ob streljanju, ko so metali domobrance v jamo, je bil le ranjen, tam se je sam odvezal in nato splezal iz jame. Njegov prijatelj Klemenov Joža pa je bil tako oslabljen, da ni mogel več splezati iz jame, kjer je bilo še nekaj živih in ranjenih domobrancev, ki pa niso imeli več toliko moči, da bi mogli splezati po drevesu, ki je padlo v jamo ob miniranju skalnatega raba jame.

                    Turk je splezal po tem drevesu, se držal za njegove korenine in čakal, da so odšli komunistični krvniki, ki so stražili pri jami, v kateri je bilo na tisoče mrličev. Ko so komunisti odšli, je Turk pomagali splezati iz jame še dvema svojima tovarišema, ki sta bila še toliko pri moči, da sta mogla plezati. po deblu. Vsi trije so potem nagi, ker

        -------

        1) "Krajevni ljudski odbor" je v povojni (Titovi) Jugoslaviji približno isti upravni organ kot prejšnje občine.

         

        96


         

        so jih prej partizani slekli, tavali po gozdovih dva tedna. V neki hiši na Kočevskem so jim dali strgane hlače in nekaj hrane, pod streho pa jih ni nihče upal sprejeti.

        Ko je Karel Turk pritaval domov, ga brat in mati nista več poznala, tako je bil zmaličen od ran, mučenja in lakote. Mati ga je nato skrivaj umila in oblekla. Fant je bil tako skrit doma nekako ~f tedne, ne da bi za to vedel njegov oče, ki je bil kot bivši ruski ujetnik iz prve svetovne vojne komunistični simpatizer in proti svojim sinovom, ki so bili proti komunisti.

        Končno pa so domači le povedali očetu, da se je sin Karel rešil in da je skrit doma. Oče je nato surovo vpil, da ne mara doma imeti izdajalca. Odšel je na partizansko komando na Hrib in tam javil svojega lastnega sina. Tam so mu sicer obljubili, da se Karlu ne bo zgodilo nič žalega, naj le privede sina na občino. Ko sta nato res prišla na občino oče in sin, so oznovci (titovski tajni policisti) in domači funkcionarji odslovili očeta, sina pa so odpeljali v Kočevje. Tam so ga dolgo zasliševali, pokazati je moral pot, ho kateri je hodil, in kako se je rešil, nato so fanta strahotno mučili, govorilo se je celo, da so ga pribili na križ in ga tako umorili.

        Ko se je oče vrnil s Hriba domov, se je zavedel, kaj je storil. Zgrudil se je doma za mizo in milo jokal, zdihujoč: "Zdaj ne bom nikdar več videl Korleta."

        Doma sta ostala in se nekaj časa skrivala bivši domobranec Janez Lavrič, Pangretov, poročen, Retje št. 36, in Ludovik Kordiš, mizar, Retje 17. Skupaj: sta se nato javila na občini. Komunistična uprava pod predsedstvom Janeza Lavriča, Retje G4, in članov: Jožeta Košmrlj, Retje 25, sekretarja Franceta Matičevja, Travnik. 6, in komunističnega terenca Janeza Kordiš, Retje 23, je poslala oba moža v Kočevje, kjer so po nalogu domačih terencev skrivaj umorili Janeza Lavriča, dočim se je Ludovik Kordiš vrnil: na dom po par dneh zapora.

        Krvi in žrtev komunistom v Loškem potoku pa še ni bilo dovolj. Jože Knavs, posestnik, Retje 37, katoliško in narodno zaveden mož, je bil predmet komunističnega sovraštva. V politiko se ni vtikal, živel je le za svojo družino, tri njegove sinove so komunisti že leta 1945 umorili, rešil se je le Stanko, ki je bil organist, in hčerka Marija, ki sta živela na Koroškem kot begunca.

        Jože Knavs je hodil tesat trame v svoj laz Boščak, terenci pa so ga obdolžili, da nosi tja hrana belini, ki se še tam skrivajo. Terenec Bizjak se je večkrat izrazil, da Knavs ne bo več dolgo . . .

        V mesecu juliju sta bila ustreljena dva partizanska oficirja. Skupina proti komunistov je bila na potu, da se prebije in reši v Italijo. V Vagovki je ta naletela na dva partizanska oficirja, ki sta se peljala v Loški potok. Ubežniki so ustrelili oba in odhiteli naprej proti italijanski meji.

         

        97


         

                    Ta slučaj je dal komunistom povod, da so zopet zahtevali žrtev.

        Na Veliki Šmaren, dne 15. avgusta 1945 je šlo dosti ljudi na romanje k Materi božji k Novi. Štifti. Iz Ribnice je pridrvelo krdelo partizanov, ki so obkolili cerkev in pridržali tam vse romarje. Druga skupina partizanov pa je prišla v Loški potok in odvedla na Goro vse prebivalce vasi Mali log in del vasi Retje. Iz Retij so vzeli na ukaz terencev tudi Jožeta Knavsa in ga gnali na Goro, kjer so bili že zbrani domači terenci in krvniki.

                    Pred zbrano množico je imel partizanski poglavar dolg govor, ki ga je zaključil nekako okrog 3. ure popoldan takole:

        "Mi smo imeli namen ubiti vsakega desetega izmed vas, a tega ne bomo storili. Čez četrt ure pa bosta ustreljena: Jože Knavs iz Retij, ki je imel 4 sinove pri, domobrancih, od katerih je še sin Stanko in hči Marija na Koroškem, ostali ha so že prejeli zasluženo kazen. Drugi je Anton Košmrlj, gostilničar, Mali log št. 4, ker so se njegovi; sinovi tudi borili proti nam."

                    Navzoče žene in otroci obeh mož so začeli obupno jokati in vpiti, ko so videli; da nalagajo oba očeta na že pripravljen voz, da ju odvedejo na morišče. Že tudi pripravljen krvnik, majhen mož, oblečeni v angleško vojaško uniformo, ki je bila preprežena z rdečimi trakovi, se je tudi odpeljal z njimi proti Vagovki, od koder so se kmalu nato zaslišali štirje streLi, od katerih je krvnik oddal vsaki žrtvi po dva.

                    Šele pa umoru je partizanski poveljnik, ki je imel le eno roko, dovolil vsem, da se vrnejo na svoje domove. Mrtvi žrtvi sta bili zastraženi do noči in šele ob 8. uri. zvečer so ju smeli svojci odnesti v mrtvašnico, od koder so ju drugi dan 1. avgusta pokopali na pokopališču na Taboru.

                    Vrsto strašnih žrtev komunizma v Loškem potoku sta tako zaključila ta dva dobra katoliška moža in družinska očeta - Jože Knavs je imel 11, Anton Košmrlj pa 12 otrok.

         

        98


         

        VETRINJSKA TRAGEDIJA

         

        Po izročitvi Slovenske narodne vojske in civilistov v roke Titovim oblastem je bilo od Narodnega odbora za Slovenijo iz Vetrinja poslano dr. Mihi Kreku v Rim poročilo o njenem poteku. Listino o tem dogodku priobčujemo v tej knjigi kot zgodovinski dokument. Glasi se:

         

        IZROČITIV SLOVENSKE NARODNE VOJSKE (SNV)

        TITOVIM ČETAM PO ANGLEŽIH

         

        Slovenska emigracija je 30. 5. 1945. doživela največje razočaranje in najhujšo katastrofo, odkar katoliško in narodno zavedni del. naroda vodi borbo proti. komunizmu. Spodaj navedeni podatki nam povedal, kakšno je bilo postopanje angleških vojaških oblasti pri izročitvi SNV. Da se ohranijo dokazi in cel potek .dogodkov, navajam v naslednjem vse ono, kolikor je imel! s to zadevo opraviti NOS (Narodni odbor za Slovenijo).

        1. Pri prehodu preko Ljubelja so partizani. od 7. do 9. maja ustvarili bariero med SNV (Slovensko narodno vojsko) in zavezniki na liniji Borovlje-Dravski most in so v teh dneh ujeli ca 600 civilnih beguncev in je SNV partizane na tej; liniji razbila in v petek 11.5.1945 sta bila poklicana general Krener in član NOS g.Marko Kranjc na angleško komando brigade v Celovcu. Tam so jim izjavili, da angleška oblast v slučaju prehoda čez Dravo vzame SNV-o pod zaščito. (Priče: Marko Kranjc, general, Krener in dr. Bajlec, ki je v zadevi SNV-e tudi napravil vlogo.).

        2. Dne 12. in 13. maja se je izvršil prehod oddelkov SNV in civilnih beguncev preko mostu na Dravi. Na levem bregu Drave so bili vsi oddelki. SNV razoroženi, nakar so korakali skupno s civilnimi begunci v taborišče v Vetrinju.

        3. Takoj v ponedeljek 14. maja 1945 se je šel NOS zahvalit majorju Johnsanu za vso pomoč in uslugo in predložiL še tudi nekaj prošenj glede taborišča v Vetrinju.

        4. Dne 17. maja 1945 je NOS izročil pismeno zahvalo britanski vojaški komandi, da je vzela v zaščito SNV in begunce, ki so jih hoteli partizani ločiti od zaveznikov. Zahvalo je na komandi brigade izročila odposlanstvo članov NOS in polkovnika Mirka Bitenca.

         

        99


         

        5. Dne 19. maja 1945 je bila izročena pismena vloga na britanski komandi, naj ločijo SNV od nemške vojske. Na komandi so izjavili, da bodo prošnji. takoj ugodili. V teku 14 dni, kar je taborila SNV v Vetrinju, se je ponovno razmatrivalo vprašanje, če ni nevarnosti, da bi Angleži SNV izročili Titu, nakar so člani NOS redno pojasnjevali, da sa angleške vojaške oblasti ponovno zagotovile zaščito SNV in beguncev. (Kopije pisma in izjave članov NOS: Marko, Kranjc, dr. Bajlec in dr. Basaj. Kopije pisem pri dr. Bajlesu.)

                    6. Spomenica o SNV, ki je bila predana 19. maja na komandi brigade v Celovcu. pojasni nastanek SNV od "Vaških straž" preko Domobranstva do SNV in zaključuje s prošnjo, da naj britanska vojaška oblast čimprej odpravi oddelke SNV na primeren kraj, kjer se bodo mogli vežbati in pripravljati na svojo končno nalogo.

                    7. Dne 24. maja je bil odposlan iz taborišča v Vetrinju prvi transport in sicer: 3 polki srbskega dobrovoljskega korpusa pod Tatalovićem dne 17. maja je odšel transport četnikov, ustašev in 600 mož od SNV.

                    8. V noči od 26. na 27. maj se je vrnil v taborišče srbski vojak prosvetar Ljotić, sin pokojnega Ljotića, ki je pripovedoval, da je šel transport Tatalovićevih polkov na Jesenice skozi tunel. Ker se je zapletel v nekatera protislovja in ker je tudi nujno prosil, naj ga ne javijo Angležem, se mu ni verjelo.

                    9. V noči od 27. na 28. maj so se vrnili v taborišče 3 srbski oficirji od srbskega transporta in izpovedali, da gredo transporti skozi tunel na Jesenice in da je na Jesenicah množica oficirje in vojake zlostavljala in "opljačkala". Toda drugi dan so tajili pred generalom Krenerjem to, kar so prvi dan izjavili, ko je zahteval od njih, da svoje trditve glede transportov ponovijo vpričo Angležev.

                    10. Zato je v ponedeljek 28. maja polkovnik Bitenc odredil, da se od Angležev odrejeni. transporti začasno ustavijo, dokler se ne pojasni kam gredo transporti SNV. Takoj zjutraj ob pol osmih sta tudi odšla general Krener in polkovnik Bitenc v Celovec, da skupno s člani NOS pri angleški komandi poizvedo in nesporno ugotovijo, kam gredo transporti. Po njihovem odhodu je ob 9. uri prišel k polkovniku Vizjaku angleški stotnik, poveljnik transporta, in zahteval, da se vojska takoj ukrca v kamione, sicer da bo rabil silo. Major Mehle mu je pojasnil, da je bilo ukrcanje samo začasno ustavljeno, dokler komanda SNV ne ugotovi pri britanski komandi v Celovcu, kam gredo transporti. Kljub temu je angleški stotnik vztrajal

         

        100


         

        na ukrcanju (takojšnjem) na kamione, kar se je tudi izvršilo zaradi grožnje stotnika.

        11. Odposlanstvo, obstoječe iz generala Krenerja in polkovnika Bitenca, članov NOS: dr. Basaja in dr. Bajleca in tolmača Podhorsky-ja, se je najprej oglasilo pri komandi angleške brigade, kjer je "first officer", neki stotnik, pojasnil, da je za to pristojna komanda divizije v poslopju univerze (novo semenišče). V razgovoru je tudi povedal, da gredo transporti SNV v Palmanovo, Italija. Nato je odposlanstvo odšlo na komando divizije. Tam je moralo čakati polne tri ure. Ugotovljena je bila po Legitimacijali identiteta članov odposlanstva, na koncu je bil poklican, potem ko se je divizionar že odpeljal, general Krener sam v sobo adjutanta, kjer mu je bil povedal in potem še pismeno izročil v nemščini ukaz divizionarja Burray (?), seveda brez datuma in podpisa, točno, kakor je priloženi prepis z napakami (izvirnik hrani general Krener). Dejstvo, da angleški general ni sprejel odposlanstva, in pa sam ton povelja je odposlanstvo zelo presenetil. Vršila se je kratka seja NOS in obeh zastopnikov vojske, ne da bi bil najavljen kak sklep. Dopoldne istega dne je po nekem kurirju prišla vest iz Beljaka, češ da gredo transporti čez Beljak. Tudi patrole izvidnice, poslane od vojske, niso do tedaj še nič poročale, da bi šli transporti čez Jesenice. Po izjavi generala Krenerja so bile odposlane tri izvidnice.

        12. Zvečer istega dne je bil general Krener poklican na divizijo na razgovor zaradi zjutrajšnjega povelja, da se začasno ustavijo transporti. Njegove odgovore so stenografirali, kakor je izjavil naslednjega dne v torek.

        13. V torek so zopet odšli transporti normalno, ker izvidnice SNV niso ugotovile nič sumljivega. Pač pa je v sredo 30. maja prišel. general Krener zopet v Celovec k NOS, češ da se je vrnil v taborišče poročnik Šprah z neko Srbkinjo. Le-ta je pripovedoval, tla transporte izročajo titovcem in da je njemu s Srbkinjo uspelo pravočasno pobegniti. Z njim je bil sestavljen zapisnik. Dr. Basaj tedaj ni bil pri seji.

        14. Šele ob 13. uri v sredo 30. maja je naenkrat prispel v menzo na Kolodvorski ulici 43 dr. Janeš, zdravnik gorenjske divizije, ki je odšel s transportom 28. maja v smeri proti Pliberku. Le-ta je takoj tam prisotnim članom NOS zaupno povedal, da Angleži vse transporte izročajo titovcem in je že on sam bil izročen na neki postaji Helnsee blizu jugoslovanske meje in da se mu je posrečilo zbežati. To je bila prva priča, ki je nedvoumno in jasno popisala samo predajo oddelkov SNV titovcem in ki je bila stoodstotno verodostojna. Transporti tega dne so že odšli in ni bilo mogoče ničesar več ukreniti. Naslednji dan

         

        101


         

        je imel kreniti še 1. polk in ves štab SNV. NOS je takoj obvestil osebno Krenerja o celi stvari v njegovem stanu v taborišču, nakar je general izjavil: "Oblečem se v civil in grem." Vršil se je daljši razgovor in bil napravljen sklep, da častniki zvečer ob 9. uri pojasnijo položaj vojakom, da se lahko sami odločijo ali za beg v gozd ali pa prehod k civilnim beguncem ali v začasno kritje v Celovec ali okolico. Kljub opozorilu vsega moštva je naslednji dan 31. maja odšlo še 2.700 mož SNV in med njimi tudi nekaj civilnih beguncev.

                    15. Zakaj se ni verjelo srbskim ubežnikom? Ljotić se je zapletel v protislovje. Nastal je sum, da hočejo Srbi SNV razkrojiti, ker je že tudi prej bilo razmere do Tatalavića prej napeto kakor prijazno. Bile so pa tudi vesti, da gredo transporti SNV skozi Beljak, ne pa skozi tunel proti Jesenicam.

                    16. Vera v angleško zaščito je bila neomejena ne le radi izjav pristojnih angleških komand, ampak tudi zaradi samega postopanja angleških oblasti, ki so taborišče dobro zastražile z angleško posadko in tanki proti izzivanjem in napadom oboroženih titovcev, ki so se včasih priklatili v bližino taborišča. Zelo močno je podprlo vero v angleško zaščito pisanje časopisov (Karntner Nachrichten) in poročanje radia o konfliktu med Titom in zavezniki radi Koroške, Trsta in Primorja. Tako n.pr. je bilo na binkoštno nedelj,o 20. maja objavljeno povelje feldmaršala glede tega spora, pri čemer je feldmarša1 Aleksander označil, da so metode Tita slične metodam Hitlerja, Mussolinija in Japoncev.

                    17. Ko je ravnatelj Marko Bajuk v torek 29. maja vprašal majorja Barrea, hoveljnika taborišča za Slovence, ali je res mogoče, da bi izročali transporte naše vojske titovcem, je major naravnost z vidno užaljenostjo odgovoril!: "Ali morete misliti, da bi Angleži mogli kaj takega napraviti" Istega dne zvečer je gospa Graparjeva bila pri Johnsonu in mu omenja govorice, da izročajo našo vojsko titovcem, nakar je major Johnson užaljeno vprašal: "Ali nam ne zaupate?"

                    18. V dneh od 27. do 31. maja je bilo odpeljanih iz taborišča v Vetrinju oficirjev in vojakov SNV:

        27. maja . . . . . . . . . .    600

        28. maja . . . . . . . . . . 3.000

        29. maja . . . . . . . . . . 1.800

        30. maja . . . . . . . . . . 3.000

        31. maja . . . . . . . . . . 2.700

        --------------------------------------

        Skupaj . . . . . . . . . . 11.100

         

        102


         

        Med temi je bilo 500 do 600 beguncev-civilistov, ker so angleške oblasti dovolile, da z vojsko poljubno lahko odhaja tudi civilno begunstvo.

        To poročilo sem sestavil podpisani po svojem spominu, ker sem kot predsednik NOS moraL biti pri vseh intervencijah, ki so zgoraj navedene, in podpisovati vse vloge, ki so bile dane angleškim oblastem. Pregledal pa je poročilo tudi dr. Bajlec, čigar izjava in podpis izpričujeta stvarnost v vseh točkah.

         

        C e l o v e c, dne 1. junija 1945.

        Dr. Basaj Jože, l. r.

        predsednik Na.rodnega odbora za Slovenijo

        Dr. Bajlec Franc, l. r.

        član Narodnega odbora za Slovenijo

         

        *

        K temu poročilu, ki je bilo napisano takoj drugi dan po celotni izročitvi slovenskih proti komunistov v roke Titovim oblastem, bi pristavili le še sledeče:

        Od vrnjenih 11.100 oseb so Titovci nato pomorili po sadističnem in strahovitem mučenju okrog 10.000 oseb brez vsake preiskave o kaki krivdi. Tudi Angleži so vračali vse begunce brez vsake preiskave o kaki krivdi, med njimi tudi one slovenske četnike, člane jugoslovanske vojske v domovini, ki se niso nikdar borili proti Titovi vojski.

        Med vrnjenimi sta bila tudi edina sinova predsednika Narodnega odbora za Slovenijo dr.J. Basaja, od katerih je bil najmlajši komaj 16 let star. Oba so komunisti umorili.

        Kaj bi se bilo zgodilo, če bi se bili slovenski proti komunisti uprli transportom, potem ko so pričeli sumiti, da Angleži vse izročajo v roke Titovim oblastem? Angleži bi bili rabili silo, kakor je zagrozil angleški stotnik.

        Slovenski begunci smo na lastne oči potem videli okrog Lienza vse polno grobov Rusov, ki so jih Angleži postrelili, ker niso hoteli oditi s transporti v Rusijo. Ruske žene so metale svoje otroke v deročo Dravo in so nekatere matere skočile v reko in izvršile rajši samomor, kakor da bi se vrnile v roke komunističnim oblastnikom v Rusiji. V okolici Lienza smo videli nekaj ruskih malih otrok, sirot, katerim so tedaj Angleži postrelili star"se ali pa so našli smrt v deročih valovih Drave.

        Tudi v Nemčiji in Italiji so se po raznih taboriščih godili slični prizori, ko so zavezniki vrnili Sovjetom okrog 2 milijona Rusov.

         

        103


         

        Nekaj podobnega bi se bilo zgodilo tudi s slovenskimi begunci, ko bi se bili uprli angleškemu povelju!

                    Zaradi slovenskih žrtev, ki so odhajali v smrt, smo bili rešeni preostali slovenski begunci,

                    Ko je prišel nato na Koroško angleški feldmaršal Aleksander in mu je dr.Valertin Meršol pojasnil, kaj smo slovenski begunci in zakaj smo bežali iz domovine, je maršal izdal ukaz, da se ne sme nihče več nasilno vrniti v roke Titovim oblastem.

                    Zgodovina bo sodila in obsodila one, ki so proti vsem moralnim in mednarodnim zakonom izročili slovenske begunce v roke Titovim oblastem, kljub temu da so jih najprej sprejeli v svojo zaščito in so zaradi te obljube slovenski proti komunistični borci odložili svoje orožje.

         

        104


         

        KAKO SO ŠLI V SMRT

         

        V taboriščnem "Cerkvenem oznanilu" v Peeggetz-u pri Lienzu na Vzhodnem Tirolskem (Avvstrija) je novembra 1945 napisal J. Z., ki je bil iz Vetrinja vrnjen in od komunistov odveden v Teharje pri Celju, od tam na morišče, od koder je srečno ušel, sledeče:

                    "Misel na smrt nam ni bila več nadležna. Postajala nam je pogostna obiskovalka. Tudi misli na onostranstvo so se pogosteje povračale in nas dvigale. Spominjam se, kako mi je bilo v mladosti ob branju življenja svetnikov nerazumljivo, da so se mogli tudi po več ur pogovarjati o večnosti in podobnem. V tem trpljenju nam je bilo to popolnoma razumljivo.

        Videti si mogel posamezne skupine domobrancev, ki so obujali spomine na domače, obenem pa govoriLi o smrti in se pripravljali nanjo. Najhuje so občutili to, da so jim partizani pobrali vse rožne vence in molitvenike. Toda po iznajdljivosti nekaterih se je posrečilo pritihotapiti iz barak civilistov nekaj molitvenikov, med njimi tudi slovenski misale. Fantje so se združili v nekaj prijateljskih skupin, v katerih je potem krožil misale ves dan. Premolili so mašo tistega dne, vso pripravo in zahvalo zanjo, litanije in še druge pobožnosti. Zjutraj in zvečer se je na naših trdih ležiščih na kamnih slišala pritajena molitev.

        Pri opravljanju molitev smo morali biti zelo pazljivi, da nas niso videli partizani. Navadno se je pred skupino molilcev, ki so ležali ali sedeli na tleh, postavila druga skupina, ki pa je stala in se med seboj na glas pogovarjala. Partizanski stražar nas tako ni mogel videti.

        V taborišču je bilo tudi nekaj fantov, ki so s svojim vedenjem in govorjenjem kvarili vse. kritizirali in godrnjali so nad tem, česar sami nismo bili krivi. Na vsakem koraku so nam oteževali položaj, ki je bil itak že neznosen. Hvala Bogu, da je bilo takih nečastnih izjem le znalo.

        Nekateri fantje so se v prenašanju trpljenja posebno odlikovali. Niso bili zadovoljni s tem, da so sami zgledno in molče trpeli, temveč so pomirjevalno vplivali tudi na druge. Skušali so jih pridobiti,

         

        105


         

        da bi se vsi kar najlepše pripravili na junaško smrt. Njihovo predavanje je rodilo lene uspehe. Tako so n.pr. fantje, ki so že prvo skupino pripravili, da je molila brez vsakega prigovarjanja, ustanovili drugo, tretjo . . .Kmalu je vse taborišče molilo . . . "

         

        Tako so odhajali v smrt - - -

         

        106


         

         

        FRANC KASTELIC IZPRIČUJE

         

        Med starejšimi slovenskimi kmečkimi begunci v slovenski naselbini na St. Clairu v Clevelandu je gotovo ena najizrazitejših osebnosti 6G let stari Franc Kastelic. Ta mož je nekak vzor resnično vernega, narodna zavednega, izobraženega in naprednega slovenskega kmeta. Štiri odlične sinove so mu komunisti umorili. Doma, v okolici Višnje gore, je doživeli vse strahote komunistične revolucije, ves čas se je moral v domovini skrivati, da ga komunisti niso umorili, prehodil je razna slovenska .begunska taborišča, gledal je vrnitev svojih sinov iz Vetrinja, a vse to ni strlo njegove žive vere, odločnosti in tipične  dolenjske vedrosti. Kakor okleščen hrast stoji sredi polja po viharju, nezlomljen in neuklonjen.

        Naj taka priča sama pripoveduje, kar je sam doživel med komunistično revolucijo in ob vrnitvi naših mož in fantov iz Vetrinja, da bo njegovo doživetje napisano ostalo kot zgodovinska priča.

         

        KLASTELIC

        Iz Dednega dola pri Višnji gori

         

        MOJ DOM

         

        Moj dom in moje posestvo leži v prijazni dolenjski vasi Dedni dol, ki leži na pobočju ozke in rodovitne doline, okrog svoje podružne cerkve Žalostne Matere božje, komaj kake četrt ure hoda od Višnje gore, kjer je naša župnija.

        Naša vas je štela pred drugo svetovno vojno 22 hiš; bilo nas je 16 kmetov in 3 kočarji, skupno nekako 120 prebivalcev. Vaščani so bili po ogromni večini versko in narodno zavedni, le v treh družinah je bilo nekaj komunistov oziroma njih somišljenikom.

         

        107


         

        Pri naši hiši, številka 14, se je reklo po domače pri Mačku, naš rod biva tu že nekako 300 let. Moje kmečko posestvo je bilo srednje veliko, obsegalo je 8 oralov orne zemlje, 14 oralov travnikov in 13 oralov gozdov, da smo lahko redili po 13 govedi in 10 prašičev. Po ameriških pojmih bi bila to kaj majhna farma, v naših dolenjskih oziroma sploh slovenskih razmerah pa je bila to prilično večja kmetija, ki sem jo z velikim trudom in s pomočjo velike družine uredil v vzorno kmetijo, da so jo prihajali ogledovat razni izletniki kmetijskih šol in referentje za kmetijstvo pri banovini. Naše polje je bilo vedno vzorno obdelano, njive brez plevela in žito najboljše kakovosti. Vse to pa je vzbujalo pri nekaterih zavist in nevoščljivost.

                    S svojo verno in skrbno ženo sva imela  8  otrok (7 sinov in eno hčer), ki sva jih vse vzgojila v verne katoličane in zavedne Slovence. V našo hišo so prihajali le katoliški časopisi in dobre knjige, vsak večer se je vsa družina zbrala k skupni molitvi rožnega venca, vsak mesec smo šli vso k sv. zakramentom, vsi naši otroci so bili člani Marijinih družb ter katoliških prosvetnih in mladinskih organizacij. Pri hiši je živela še verna teta, sestra moje žene. Tako nas je bilo v družini 11 oseb.

                    Živeli smo v blagostanju in sreči. Z ženo sva imela veliko veselja s svojimi številnimi otroki, ki so bili vsi ubogljivi, pošteni in delavni. Bila je res lepo naše življenje v tihi kmečki vasi pred drugo svetovno vojno. Pri delu na polju in v hiši se je vedno glasilo veselo petje in zadovoljen smeh mojih otrok, zlasti mojih fantov, sinov, ki so mi z veseljem pomagali pri vsem delu. Da je bila naša hiša gospodarsko trdna, priča tudi to, da sem mogel z lahkoto na svoje lastne stroške dati štiri sinove v gimnazijo.

                    Pa tudi v drugih hišah Dednega dola je z malimi izjemami vladalo lepo versko življenje in blagostanje. Skoro vsa vaška mladina je bila v Marijini družbi in je pridno sodelovala v katoliških prosvetnih organizacijah. V vasi je vladalo poštenje, medsebojno spoštovanje, posebno pa velika medsebojna ljubezen in duh povezanosti med našimi fanti.

         

         

        SATAN ZBIRA FRONTO

        Vse to mirno in srečno življenje v Dednem dolu je prenehalo s polomom Jugoslavije veliki teden l. 1941, s tujo okupacijo in komunistično revolucijo.

                    Kmalu po nastopu komunistične revolucije pod varljivo in prijetno krinko "Osvobodilne fronte" so se pričele zbirati komunistične tolpe po gozdovih okrog Police in Višnje gore. Z grozo smo poslušali novice o krutih številnih umorih in nasilnih ropih, ki so jih izvrševali komunistični

         

        108


         

        partizani v bližnji in daljni okolici. S strahom smo pričakovali, kdaj se bodo oglasili tudi v naši vasi, ker smo čuli, da imajo na piki zlasti našo in Ahlinovo hišo.

        Neko noč meseca avgusta 1942 je res pridrla tolpa komunističnih partizanov v našo vas, udrla v našo in Ahlinovo hišo in je nasilno odvedLa iz naše hiše tedaj 19-letnega sina Janeza, iz Ahlinove pa 20-letnega sina Franceta. Oba so vlekli s silo v hišo Miheliča Jožeta, kjer je oba obsodilo na smrt neka komunistično "sodišče". Po obsodbi pa je prihitel v hišo k partizanom njih somišljenik Alojzij Borštnar, naš sovaščan, in je pričel komunistom prigovarjati, naj ne umore obeh fantov, ker ima Kastelic Janez v Ljubljani brate, ki študirajo; ti bi potem povedali Italijanom, kdo je kriv obsodbe, in v vas bi prišli Italijani in bi se maščevali nad onimi, ki so partizanski somišljeniki. Vsled tega so komunisti izpustili oba že obsojena fanta.

                    Pripominjam, da takrat ni bilo ne pri nas in ne v bližnji okolici nobene borbene organizacije proti partizanom. K nam ni nihče prihajal s kako propagando proti njim naši fantje so sami vedeli iz vzgoje pri katoliških organizacijah, kaj je komunizem, sami so pa tudi kmalu videli na lastne oči, kaj se skriva pod krinko Osvobodilne fronte, h kateri ni hotel noben pristopiti.

        Po onem večeru pa, ko so komunistični partizani že obsodili na smrt mojega sina in Ahlinovega fanta, so vaški fantje jasno spoznali, da ne bodo mogli ostati doma, če se ne bodo sami branili. Od italijanskih okupacijskih oblasti nismo imeli nobene zaščite, da si je bila v bližnji Višnji gori italijanska vojaška in karabinjerska posadka.

        V Dednem dolu je bilo takrat nekako 25 odličnih narodno in versko zavednih kmečkih fantov. Ti so sami pričeli zbirati puške, ki so jih bili nekateri skrili po razsulu jugoslovanske vojske, ki je ravno okrog Višnje gore zapustila vse polno orožja in municije.

        Kako uro hoda od naše da si je bila meja med nemško in italijansko okupacijsko cono. To mejo so Nemci zagradili z bodečo žico in nastavili ob meji polna min. Naši fantje so skrivaj hodili tja in pobirali nemške mine, jih nosili domov in jih skrili v otavo nad našim hlevom.

        Fantje so se tako oborožili in se trdno držali skupaj navadno v dveh skupinah v različnih poslopjih. S puško v roki so spali ponoči v senu, da bi jih ne dobili v roke komunisti.

        V noči dne 13. oktobra je tako spala skupina teh fantov nad našim hlevom v otavi, okrog zaloge teh min. Sred med njimi se je po nesreči sprožila mina in od nje so se nato užigale še druge. Na stala je strahovita eksplozija, ki je pretresla vso vas in okolico, dvignila streho in razkrila hlev ter povzročila velik ogenj.

         

        109


         

        Naravnost čudovito pri vsej tej, eksploziji pa je bilo, da ni bil ubit noben fant, le eden je bil nekoliko ranjen na roki.

        V strahu pred Italijani in komunisti smo skušali hitro pospraviti vse pogorišče, odstraniti vse ožgano tramovje in osmojeno otavo. Toda eksplozija je bila presilna, da bi mogla ostati skrita.

        Drugi dan, dne 14. oktobra, so prišli iz Višnje gore italijanski karabinjerji ki so aretirali mene in moje sinove: Jožeta, Janeza in StanisLava. Nas vse so odvedli v Višnjo goro na karabinjersko postajo, kjer so nas silno pretepali, da smo bili vsi črni od udarcev, nato ha so nas odvedli v zapore v Ljubljano. To pa je bila naša rešitev.

                    Na slednji dan, dne 15. oktobra, so namreč pridrveli v vas komunistični partizani, ki so bili seveda obveščeni o eksploziji in so tako spoznali, da se je pri nas skrivalo orožje. Hoteli so mene in moje sinove pomoriti, a so nas k sreči prej odvedli Italijani.

        Za nami so namreč privedli Italijani v Ljubljano in v ječo iz naše vasi komunista Alojzija Borštnarja, ki nam je v ječi povedal, kaj so komunisti nameravali storiti z nami.

                    Dva meseca smo okušali neprijetno italijansko ječo, pa so nas končno izpustili na svobodo.

                    Od tedaj nismo bili več varni doma. Dva sina sta ostala v Ljubljani v šolah, starejši sin Janez pa se je prijavil k Vaški straži na Polici, ki se je pred tem časom ustanovila, da bi branila življenje in premoženje vaščanov pred komunističnimi nasilniki, jaz sam pa sem se ves čas moral skriva ti. Podnevi sem moral vedno opazovati okrog, da bi me ne dobila v roke kaka komunistična tolpa, ki so krožile okrog, ponoči pa sem včasih spal v listju na drugi kmetiji ali pa sem šel prenočevat v Višnjo goro.

                    Med tem časom so komunistične tolpe večkrat pridrvele v našo vas in ropale po hišah, ki so bile znane po svojem proti komunističnem mišljenju.

                    Mojo hišo so posebno radi obiskovali, dokler je niso osvobodili vsega premoženja. Nekoč so kar tri dni zaporedoma prišli k nam ropat, odnašali so vse, kar je bilo porabno: obleko, perilo, čev1je opremo, živila, žito iz kašče, prašiče in živino iz. hleva. Od 13 govedi, ki sem jih imel v hlevu, je končno ostala le ena krava z en teden starim teličkom. Ob pričetku vojne sem za 11-člansko družino nakupil večja množino blaga za obleke in usnja, pa so komunistični partizani izropali in odnesli vse: obleko in blago za obleke in usnje.

         

        110


         

        Nekoč je komunistična tolpa pozno v noči vdrla tudi v hišo kmeta Antona Ahlina. Gospodar je bil v postelji. Ukazali so mu, da mora v spodnjem perilu iz postelje na peč. Njegovo ženo pa so primorali, da jim je šla odpirat shrambe, iz. katerih so odnesli vso obleko, vse perilo, vse obuvalo, vse žito, ves živež in ves denar, kar ga je bilo pri hiši. Gospodar je ostal v sami srajci in spodnjih. hlačah brez vrhnje obleke.

        Tudi kmeta Franca Koščaka so komunistični partizani večkrat »osvobajali«. Pogosto so izropali ves živež, obleko, živino in prašiče.

        Isto tako so večkrat izropali kmeta Jožefa Gnidovca, po domače Smrekarja. Nazaduje je ostala v svinjaku l.e še breja svinja. Nekoč so titovci zopet pridrveli v vas. Vdrli so v Smrekarjev svinjak in tam ustrelili brejo svinjo, ji razparali trebuh, odnesli drugo vse, le 13 mrtvih mladičev so prinesli v kuhinjo gospodinji, iz katere so se za nameček še norčevali, nekoč: "Te le dobro krmite, čez leto dni pridemo ponje . . . "

        Vse to se je godilo pred nosom italijanske posadke v Višnji gori. Ta je mirno gledala, ko so komunisti ropali in morili po okolici. Naši fantje v takih razmerah niso imeli nobene druge izbire: ali iti k partizanom in sodelovati z nasilnimi brezbožniki ali pa oditi k Vaškim stražam. Jasno, da odličnim fantom še na misel ni prišlo, da bi se pridružili komunističnim tolpam.

        Ob polomu Italije 8. septembra 1943. so Titovi partizani ujeli v Turjaku Jožeta Koščaka, 19 let starega fanta iz naše vasi, in so ga nato umorili v Jelendolu, kjer so ga kasneje domobranci odkopali in pokopali v Višnji gori.

        Po kapitulaciji Italije so komunistični partizani razglaševali za vse člane Vaških straž neko amnestijo in govorili, da smo sedaj vsi eno: komunisti in belogardisti. Tem besedam je verjel fant Stanislav Zadelja iz naše vasi in je pristopil k partizanom. Le kake 14 dni je bil med njimi, pa so ga ubili v gozdu pri Dobu, župnija Šent Vid pri Stični, kjer so ga kasneje domobranci odkopali in pokopali v Stični.

        Ob ustanovitvi slovenskega domobranstva so fantje iz naše vasi pristopili k tej organizaciji.

        Po polomu Italije sem moral bežati v Ljubljano, da sem si rešil življenje. V Ljubljani sem ostal do julija 1944, ko sem se vrnil domov, pa sem se moral tudi sedaj zopet kriti pred partizani kakor prej. Dne 5. maja 1945 pa sem tudi jaz moral bežati pred Titovimi partizani na Koroško s svojimi 5 sinovi.

         

        111


         

        IZDANI IN POMORJENI

         

        Angleži so nas sprejeli kot politične begunce v svoje varstvo. Slovensko narodno vojsko so razorožili. V Vetrinju smo tiste dni v začetku maja kampirali (taborili) kar na prostem. Vsi smo bili prepričani, da smo prišli v varstvo svojih zaveznikov, a smo bridko bili prevarani!

                    Dne 27. maja so pričeli Angleži odvažati srbske četnike, hrvaške in slovenske begunce iz Vetrinja. Varali so nas, da jih vozijo v boljša taborišča v Italijo. Z veseljem in petjem so odhajali prvi transporti, nevede, da jih vodijo v roke Titovim partizanom v smrt.

        Tudi moji sinovi so odšli s temi transporti.

        Prvi je odšel, s transportom 17-letni sin Anton, dijak šestega gimnazijskega razreda. Na zbirališče sem se šel poslovit od njega. Ob tej priliki mi je takole govoril:

        »Ko bom prišel v Italijo, se bom čim prej preoblekel v civilno obleko in bom šel naprej študirat, da bom imel čimprej novo mašo, potem pa bom odšel v misijone, ker misijonarjev zelo primanjkuje.«

        Še enkrat sva si podala roko in sin Anton se je odpeljal s transportom na pot mučeništva in smrti. To je bilo, mislim, dne 29. maja.

        Dne 30. maja zjutraj je odhajal 20 let stari sin Stanislav, šesto šolec klasične gimnazije v Ljubljani, poseben častilec Matere božje. Bil je nekak pomočnik kapetana Janeza Benka, doma iz Iga, ki je dovršil sedem gimnazijskih razredov; bil je oficir udarnega domobranskega bataljona. S Stanislavom sta bila oba gojenca Slomškovega dijaškega zavoda na Poljanski cesti v Ljubljani.

        Ko sva s Stankom jemala slovo, je pristopil kapetan Benko in mi rekel:

                    »Oče, tem Angležem ni dosti verjeti, da bi nas ne poslali nazaj v Jugoslavijo . . .«

        Moj sin Stanislav ha je pripomnil:

        "Če je to božja volja, da smo določeni za to, da damo svoje življenje, da bi slovenski narod živel kdaj svoboden v Bogu in za Boga na svoji zemlji, potem pa dajmo prostovoljno svoje življenje.

        Komandant je še naročil:

                    "Stane, pojdi in reci fantom, naj se pripravijo na odhod."

        Še enkrat in zadnjič smo si stisnili roke in tudi ta transport je odšel na mrtvaški pohod.

                    Nato sem odšel k trenu, kamor sta bila prideljena sinova Jože in Janez

         

        112


         

        Jože je bil star 24 let in je končal 4 letnike ljubljanskega semenišča. Bil je nekak pomočnik domobranskemu kuratu, nikdar ni nosil orožja in se tudi ni nikoli udeleževali kake borbe z orožjem.

        Sin Janez, tudi član Marijine družbe v Višnji gori, je bil star 22 let. Ta je na domu delal na kmetiji. Imel je v voz napreženih par konj, da bi z njimi peljal "tren v Italijo . . .", kakor so nas varali Angleži.

        Ko pridem k obema sinovoma, jima povem, da sumi kapetan Benko, da Angleži pošiljajo vse v Jugoslavijo. Sin bogoslovec je nato pripomnil:

        »Oče, nič zato. Drugo leto bi imel svojo novo mašo in bi opravil svojo nekrvavo daritev. Če je pa tako Bogu všeč, da letos darujem krvavo daritev, rad dam svoje življenje za to, da bi slovenski narod in pa tudi vsi drugi narodi priznali Boga za svojega vrhovnega vladarja . . . «

        Z velikim spoštovanjem je še spravil v kovček mašni kelih, zasilni oltar in mašno obleko in vse dal na voz ter sedel poleg svojega brata Janeza, ki mu je rekel:

        "Janez, kar korajžo . . !"

        Medtem se je oglasilo povelje za odhod, še zadnji pozdrav in tudi ta dva sinova sta odšla v roke komunističnim morilcem.

        Nato sem odšel, da poiščeta še najmlajšega sina, komaj 15-letnega Martina, ki sem ga našel tudi pripravljenega za odhod. Tudi ta je bil dijak in kongreganist. Ko sem prišel, do njega, mi je pričel takoj praviti:

        "Oče, najbrž nas bodo poslali v Jugoslavijo. Nič zato, če nas prav pobijejo . . .

        Kakor prej drugim sinovom, tako sem tudi temu govoriL za slovo:

        "Zaupajmo v božjo dobroto in v Marijo, ostanimo Bogu in Mariji zvesti,  pa ne bomo razočarani . . . "

        Najmlajšega, še dečka, so nato komunisti strahotno mučili v ječah in ga končno pustili 8. avgusta 1945 na dom, kamor je prišel kot živ mrlič, ves v ranah, na pol slep in gluh in sestradan kot okostnjak, da ga lastna mati ni več spoznala . . .

        Vsi ostali sinovi so našli po silnem mučeništvu zadnje počivališče v množičnih grobiščih s svojimi prijatelji.

        Zadnji dan maja je odhajal zadnji transport Slovenske narodne vojske, domobrancev in četnikov. V Vetrinju smo tedaj že vsi vedeli, da jih Angleži vračajo v roke Titovi vojski . . .

         

        113


         

        Ta dan so odhajali bratje Koščeki iz Dednega dola št. l6 in še preostali fantje iz naše vasi. Vsi ti so bili veliki prijatelji mojih sinov, vsi člani fantovske Marijine družbe.

                    Brate Koščake sta pregovarjali dve njihovi sestri, ki sta z njimi vred pribežali na Koroško, naj se ne vračajo, naj ostanejo v Avstriji, ker Angleži vse vračajo v roke titovcem in najbrž v smrt. Dva brata Janez in Lojze sta se dala pregovoriti in se nista pridružila transportu. Kakih 30 let star brat France pa je prigovarjal mlajšemu bratu Metodu in drugim:

                    "Metod, če ni škoda Mačkovih (Kasteličevih), da so pobiti, tudi nas ni; še mi pojdimo, da bomo tudi mi deležni mučeniške krone."

                    Z njim so res nato odšli še 27-letna brata-dvojčka Ciril in Metod ter najmlajši, 17 let stari Anton. Starejši trije bratje Koščaki so bili umorjeni, najmlajši ha je bil amnestiran in se je vrnil na dom 8. avgusta 1945 po strahotni ječi in mučenju, komaj še malo živ, ves ranjen in sestradan, da ga lastni starši niso spoznali.

                    Koščakova družina je že prej izgubila 19-letnega sina Jožeta, ki so ga komunisti ujeli v Turjaku, a mučili in umorili v Jelendolu. Tako je tudi ta družina, kakor naša, izgubila štiri sinove, pomorjene od komunistov.

        Štirje bratje KASTLIC iz Dednega dola pri Višnji gori, umorjeni od komunistov.

         

        114


         

        Ob slovesu s Koščaki je pristopil v našo družbo še Pepin Torze iz Spodnjega Brezovega (tudi ta je bil član fantovske Marijine družbe v Višnji gori). Imel je že izbrano nevesto, sestro bratov Koščakov, ki ga je tudi pred nami pregovarjala, naj se ne vrača, marveč naj ostane v begunstvu, pa ji je fant odgovoril:

        Kamor so šli Mačkovi, pojdimo še mi . . . "

        V Vetrinju je pustil svojo izvoljenko in se odpeljal za drugimi prijatelji v smrt . . .

        Poleg naših in Koščakovih fantov so bili iz Vetrinja vrnjeni in nato pomorjeni še sledeči fantje iz naše vasi:

        Bratje Ahlin: Anton, star 35 let, France, star 30 let, Rudolf, star 2G let, in Jože, star 35 let. Tako je tudi hiša št. 8 izgubila štiri sinove. Dalje: Janez Finc, star 38 let, Alojzij Zadelj, star 21 let, Alojzij Skubic, star 20 let.

        Tako je bil pokončan cvet moške mladine iz vasi Dedni dol.

        Franc Kastelic, l. r.

        Notarska legalizacija:

        March, 18, 1956.

        Before me personally apeared the above named Franc Kastelic who acknowledged that he did sigu foregoing instrument and the same is his free act and deed.

        L. S.

         

        Edmmd J. Turk, m. p.

        Notary Public.

         

        Slovenski prevod:

        Dne 18. marca 1956.

        K meni je prišel osebno zgoraj imenovani Franc Kastelic, ki je

        priznal, da je podpisal to listino in da je to njegovo svobodno dejanje in delo.

        pečat.

        Edmund J. Turk, I. r.

        javni notar.

         

        115


         

        ZAPISNIK REŠENEGA

         

        Podpisani Pavel Žakelj, roj. 23. decembra 1914 na Št. Joštu nad Vrhniko, sedaj bivajoč v Clevelandu (Ohio), sem takoj ob pričetku ustanovitve Vaške straže pri Št. Joštu nad Vrhniko pristopil k njej. Začetkom maja 1945 sem se z gorenjskimi oddelki slovenskih proti komunistov umaknil preko Ljubelja v Avstrijo, na Koroško v Vetrinj, kjer sem bil prideljen Gorenjskemu polku, s katerim sem bil vrnjen od Angležev in izročen Titovi vojski v ponedeljek, dne v28. maja 1945.

                    Vsled izjav angleških oblasti smo bili vsi prepričani, da nas vozijo v drugo taborišče v Italiji. V Podrožčici so nas angleški vojaki preiskali, nam vzeli zemljevide in vse vojaške reči in nas nato natrpali v živinske železniške vozove ter s strojnicami zastražili ves vlak.

                    Že na vlaku se je nekaj govorilo, da je nekdo opazil da nosi strojevodja pri našem vlaku komunistično zvezdo na kapi. Ko je vlak zavil na progi proti Jesenicam, smo še imeli nekoliko upanja, da nas morda vozijo v Italijo skozi jugoslovansko ozemlje, to upanje pa je popolnoma izginilo na drugi strani tunela, ko so tam vdrli v vlak Titovi partizani, nas zmerjali, pretehali s puškinimi kopiti in nam s silo jemali, kar se je komu zljubilo. Tam so tudi že odvedli iz vlaka nekatere naše oficirje, ki jih ni bilo več nazaj, ker so vse pobili.

                    Pozno popoldan smo se pripeljali v Kranj, kjer se je nadaljevalo surovo zmerjanje, pretepanje in ropanje. Če je kak komunist opazil pri komu izmed nas boljše čevlje ali hlače, ga je prisilil, da se je sezul ali slekel in komunist mu je dal v zameno svoje strgane in ušive cape. Proti večeru so nas pripeljali v Škofjo Loko, kjer smo izstopili in so nas odvedli v tamkajšnji uršulinski samostan. Ko smo stopali iz vlaka, so nas pretepali s puškinimi kopiti in tudi med potjo v mesto. Ob cesti sem videl ležati več svojih tovarišev, ki so ležali zbiti na tleh.

                    V samostanskem poslopju je bilo že dosti Hrvatov. Po sobah in hodnikih so nas natrpali, da ponekod niti sesti ni bilo mogoče. Jesti so nam dali neko smrdljivo zelenjavno juho, v kateri je plavalo nekaj fižolov, pa še te brozge niso vsi dobili.

         

        116

        Ves čas, kar smo bili tu zaprti, so nas komunisti pretepali. Najbolj surovi so bili komunisti iz Selc nad Škofjo Loko. Mnoge izmed nas so vrgli v cementni bunker, kjer so morali ležati zvezani na cementnih tleh. Tja so jih hodili komunisti neusmiljeno pretepat.

        Med tem časom, kar sem bil z drugimi v Škofji Loki, sem osebno videl, kako so Titovi partizani ponoči vozili skupine po 30, 40 ali še več naših na morišče, predvsem v Bodalsko grapo in v neko rupo pod Blegašen, kjer so jih v masah streljali.

        Da tam streljajo naše tovariše, smo izvedeli od nekega domobranca, ki je bil z drugimi vred tudi odveden na masovno morišče, tam pa ga je iz množice potegnil njegov brat, ki je bil komunist in ga je tako rešil, da je nato odšel domov. V domačem kraju pa so ga ljudje pregovorili, da je prišel nazaj v Škofjo Loko posredovat za svojega prijatelja, da bi ga izpustili. Ko pa je prišel nazaj v Škofjo Loko, ga komunisti niso več pustili domov, marveč so ga znova zaprli med nas. Ta nam je povedal, kam vozijo naše tovariše na morišča.

        Čez kak teden dni so nas odvedli peš iz Škofje Loke v Št. Vid nad Ljubljano in sicer v Škofijske zavode, ki pa so bili z ujetniki tako natrpani, da nas niso mogli več spraviti pod streho. Titovi partizani sami so nam pravili, da je bilo tedaj v Škofijskih zavodih zaprtih 28.000 (osemindvajset tisoč) Slovencev, Hrvatov, Srbov in Nemcev. Naši tovariši, ki so bili zaprti v poslopju in so prihajali ven na telesno potrebo, so nam pravili, kako strahotne razmere so vladale v notranjosti poslopij. V oni sobi, kjer so bili naši zaprti, je bilo G00 oseb natrpanih tako, da so morali vsi vedno le stati in se nihče ni mogel usesti in ne uleči. Vsa okna so morala biti zaprta, ves zrak pokvarjen, da so se dušili v soparici, ljudje so bili vsi izčrpani in izmučeni. V sobe so prihajali tudi komunisti ter zaprte reveže neusmiljeno pretepali. Vsi so blagrovali nas, ki smo ostali zunaj na prostem, na soncu in dežju.

        Tudi tu smo prejemali za jesti neko smrdljivo juho iz trave, zelenjave in gnile pese, pa še tega nam niso dali vsak dan.

        Že prvi dan, ko so nas privedli v Škofijske zavode, sem na lastne oči videl, kako so Titovi vojaki odvažali velike tovorne avtomobile in na njih polno ljudi od teh, ki so bili zaprti. Zadaj na teh kamionih so stali Titovi vojaki s puškami. Še prej ko čez eno uro so se vračali ti avtomobili nazaj prazni in vojaki so metali raz avtomobile krampe in lopate, iz česar smo takoj sklepali, da vozijo tako ljudi v masah na morišča, kakor smo prej opazovali v Škofji Loki.

                    Našo skupino so nato odvedli zadaj na zavodovo dvorišče.

         

        117


         

        Z nekaterimi tovariši smo se dogovorili, da pobegnemo. Straže so ponoči pomnožili, zato smo se odločili za beg v mraku, ko ni bilo mogoče dobro videti in ko še niso bile straže pomnožene. Pred menoj sta skočila že dva ujetnika, nato sem pa še jaz ob ugodni priliki skočil čez ograjo, nato sem se pa plazil po pšenici proč od hiše gorja. Za menoj je skočil. še en tovariš iz Gorenjske, pa ne vem, če se je rešil.

        Nekaj časa sem se skrival okrog domače vasi v gozdovih z drugimi skrivači ki so prej ostali še doma in niso hoteli bežati z nami na Koroško. Ti so mi pripovedovali, kako so komunisti, ko so prišli na oblast po našem odhodu v Avstrijo, v množicah zapirali in morili ljudi. Tako sem izvedel, da so Titove oblasti smo v Rovtah nad Logatcem aretirale in pomorile 80 oseb. V Št. Joštu so aretirali in pomorili 11 oseb, katerih imena so v seznamu žrtev iz Št. Jošta.

                    Med tem časom so titovci odvedli iz škofijskih zavodov vse naše tovariše, proti komunistične borce, na razna morišča, največ v Kočevje. Nihče od mojih nekdanjih tovarišev se ni vrnil.

        Jeseni 1. 1945. se nas je zbrala mala skupina in smo srečno prekoračili italijansko mejo in se tako rešili.

        Cleveland, 1. maja 1955.

         

        Pavel Žakelj, 1. r.

         

        118


         

        MNOŽIČNA MORIŠČA V SLOVENIJI

         

        Med komunistično revolucijo so partizani imeli pri vsakem svojem taborišču človeško klavnico, množično morišče in grobišče. Tukaj so večinoma ob strahotnem mučenju pomorili na stotine in stotine svojih žrtev. Izmed teh naj navedemo le nekatere:

        KRIMSKA JAMA: Globoka Krimska jama leži v gozdovih med vasjo Kožljek in Rakitno. V njeni bližini je bil partizanski logor, sedež 2. partizanskega bataljona "Ljubo Šercer". O komunističnih grozovitostih, ki so se tam godile, poroča knjiga "V znamenju Osvobodilne fronte". Dokazila o grozodejstvih komunizma v Ljubljanski okrajih. Ljubljana 1943. - Tu je tudi ponatis iz lista. "Slovenski dom", Ljubljana, 26. septembra 1942, kjer je objavljen zapisnik člana Vaške straže, ki je bil sam nasilno odveden v to komunistično taborišče, tam zaslišan in mučen, a se mu je posrečilo uiti smrti v Krimski jami. Ob priliki zasliševanja so mu komunisti neprestano grozili:

        "Še je prostor v Krimski jami."

        Ta fant je pozneje, 9. septembra 1942, pripeljal Vaške straže na ta kraj groze in umorov.

        Od pozne jeseni l. 1941. do poletja 1942. so komunisti odvajali tja iz vasi vse od Pokojišča do Begunj, od Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne, Borovnice in Iga svoje žrtve. Daleč naokrog se je čulo od tam vsako noč strahotno vpitje mučenih žrtev komunističnega sadizma. Ljudje so s strahom med seboj šepetali, da mučijo tam in nato mečejo v Krimsko jamo komunisti fante in mlade može, ki niso marali oditi z njimi, o katerih so le sumili, da so nezanesljivi; med njimi je bila baje tudi skupina osemdeset Sokolov; tja so vabili tudi žene in dekleta, da bodo videle svoje odpeljane može in brate, pa so tudi te izginile za vedno v Krimski jami.

        Ko se je 9. septembra 1942 bližala skupina Vaških straž partizanskemu taborišču, so se partizani v strahu razkropili in razbežali na vse strani. Vse taborišče so pustili popolnoma nedotaknjeno. V njem je Vaška straža našla radijske aparate, ki so jih komunisti pokradli v okoliških vaseh, 80 naropanih dvokoles, zaboje oblek onih žrtev, ki so jih tu poklali in slekli, preden so jih vrgli v jamo; nadalje so ostali v taborišču zaboji z bombami, samokresi, noži,

         

        119


         

        puškami, naboji, in telefonska žica, s katero so vezali nesrečne žrtve. Tam so našli tudi zaboje letakov v slovenščini in italijanščini in zlasti ves taboriščni arhiv. Tu so našli vaški stražarji poročila komunističnih komandantov in sezname oseb, ki so bile določene za izropanje odnosno likvidacijo; našli so tudi (namreč člani Vaške straže) celo svoja lastna aretacijska povelja, podpisana od polit komisarja Frica Novaka.

                    Kakih deset minut hoje od taborišča je vodila shojena teza do Krimske jame, ki je bila zakrita s smrečjem in posekanim mladim drevjem. Po lubju okrog so viseli zmršeni ženski lasje, tu in tam so se videle rjave pege, ostanki krvi.

                    Mladega fanta, ki je prej ušel smrti v tej jami, spuste po vrvi v globino nad 30 metrov. Ko je prižgal električno svetilko, se mu je nudil grozen prizor. Vidi, da stoji na kupu mrličev in da pod njegovimi nogami hrešče kosti umorjenih. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje. Kakih sedem metrov na debelo leže tu trupla na širino kake 4 metre. Vsa trupla so gola, nekatera v spodnji obleki. V kotu je slonel ob steni velik mož, ki je treščil še živ v jamo in se privlekel do stene, kjer se je boril s smrtjo morda dneve in dneve.

                    GOZD MAČKOVEC: O tem množičnem morišču je poročilo očividca v I. knjigi "Krivda rdeče fronte", stran 74 in 75.

        PODBEVŠKOVE JASLI POD TOLSTIM VRHOV: Tu so pomorili komunisti kakih 350 oseb. Poročilo o tem je v I. knjigi "Krivda rdeče fronte", stran 124.

                    VELIKE LAŠČE, OSOLNIK, JELENDOL in okolica: Po razsulu italijanske vojske 8. septembra 1943 in po zavzetju Turjaka so komunisti umorili v Velikih Laščah in v okolici Ribnice in Kočevja na raznih množičnih moriščih - nizko cenjeno - okoli tisoč ljudi.

                    Množični grobovi pri Velikih Laščah so popisani v brošuri "Rdeča zver, pijana kri", II. del. Tam sta dva množična groba: v prvem je 9 trupel mož in fantov iz Ljubljane in okolice, s tega morišča so ušli trije, eden izmed njih, Vinko Rak, je danes v Clevelandu kot priča; v drugem, ki leži sredi gozda nad Velikimi Laščami, je pokopanih 42 fantov iz župnije Škocjan pri Turjaku ter 18 drugih oseb, med njimi tudi ženske. Tretji množični pokol se je godil v Velikih Laščah, ko so komunisti dne 3. decembra 1943 pobili 60 oseb.

                    Množični pokoli so se vršili tudi pri partizanskem taborišču na Mokercu oziroma Velikem Osolniku, kjer je bilo 14. septembra 1942 umorjenih 24 ujetnikov; ob Boncarjevem klancu pa je v množični grob ciganov, ki so jih komunisti polovili in vse postrelili: može ženske in otročiče.

         

        120


         

        V Jelendolu so meseca oktobra 1943 slovenski domobranci odkopali tri množične grobove, v katerih je bilo pokopanih 119 oseb, med njimi tudi ženske, ki so jih eno leto prej komunisti postrelili. Iz teh množičnih grobov sta ušla dva, ki sta sedaj v Ameriki.

        Končno je v gozdovih okrog Ribnice in Kočevja iz časa po italijanskem razsulu cela vrsta drugih množičnih grobov, v katerih leži na stotine komunističnih žrtev.

                    OKOLICA KLEVEVŽA: Pri Šmarjeti na Dolenjskem leži star grad, imenovan Klevevž, v katerega okolici so komunisti v prvi doti svoje revolucije pomorili okrog 300 oseb; tam sta likvidirala ljudi znana komunista Žan Rome in Nace Majcen iz Mokronoga, kakor poročajo "Črne bukve", stran 69.

                    GORJANCI: Število pomorjenih v gozdovih na Gorjancih je znašalo do spomladi l. 1942 okrog sto oseh. Ker je gozdar pri škofijskih gozdovih vedel za te množične umore, so likvidirali tudi njega, da ne bi komu teh izdal.

                    Blizu Suhorja v Beli krajini je 10 metrov globoka jama, kamor so komunisti vrgli okrog 70 žrtev.

        Po prevzemu oblasti, to je po 8. maju 1915., je komunistična vlada organizirala po vsej deželi množične pokole proti komunistov. Poleg nad 10.000 vrnjenih borcev in civilistov so Titove oblasti polovile na tisoče drugih oseb, ki so jih na množičnih moriščih hodili, pogosto pa tudi kar posamič. Zmaličena trupla so ležala večkrat po dalj časa kar na cestah.

         

        *

        Iz Avstrije so nekateri begunci skrivaj hodili nazaj v domovino in so potem poročali, kaj vse so videli na lastne oči. Naj tu priobčimo pričevanje, ki je dovolj značilno za tedanje brezpravne razmere v Sloveniji. Begunski časopis "Domovina v taborišču", št. 32, Vetrinj, sobota 23. junija 1945., priobčuje sledeči zapisnik:

        "Ko sem zvedel, da so odšli moji gorenjski prijatelji nazaj v Jugoslavijo, mi ni dalo miru, da ne bi šel sam pogledat, kako je pravzaprav v domovini. Na vsej svoji poti po Sloveniji sem srečaval le zaskrbljene in preplašene ljudi, ki komaj čakajo, da bi prišli Angleži in jih rešili tega pekla. (Kako prazno je bilo to upanje v Angleže in njih zvestobo! Opomba pisatelja.). Naleteli sem v gozdu na moža in ženo, ki se skrivata že od takrat, ko so od tam odšli domobranci. Pripovedovala sta mi, da so partizani na Črnučah pobrali prav vse: obleko, živino, jedila, sol, celo vžigalice, in to vsem razen svojim terencem. Za prehod iz vasi v vas je potrebno posebno

         

        121


         

        dovoljenje, ki ga za Gorenjsko izdaja partizanska komanda v Kranju. Naše ljudi pa hodijo skoro vsak dan kontrolirat na dom partizanske patrulje, če so še vsi doma. Od partizanov so še najbolj prizanesljivi Srbi, dočim so Slovenci, ki so večinoma komandantje, najhujši in najbolj krvoločni.

        Ko sem bil v domovini, sem hotel obiskati tudi svojega brata. Nisem ga našel. Hiša je bila prazna, pohištvo razmetano, omare odprte . . . Tudi pri svojih znancih sem večinoma naletel na izropane hiše, ki so bile prazne, o znancih ;pa nisem mogel zvedeti ničesar.

                    Blizu Kokre sem prespal noč v gozdu. Zgodaj zjutraj so me prebudili klici na pomoč. Nekdo je v smrtnem strahu zavpil: "Jezus Nazarenskil" Ti klici so postajali vedno slabši, dokler niso popolnoma zamrli. Čez nekaj časa sem se napotil v smer, od koder so prihajali klici na pomoč. Zagledal sem strašen prizor: ob gozdni poti je ležal na rogovili zvezan moški mrlič z zlomljenimi nogami, glava je bila vsa razbita in zmaličena. Njegove starosti ni bilo mogoče ugotoviti. V zadnjih treh letih sem že videl strašne prizore, toda tako grozno izmrcvarjenega mrliča pa še nisem videl.

                    Razen redkih izjem si vsi, celo tisti, ki so bili prej za partizane, želijo domobrance in pričakujejo pomoči od Angležev."

                    V našem arhivu je poročilo osebe, ki je bila prišla na obisk v inozemstvo, da so nekje v bližini Kranja komunisti zaprli neko osebo v zaboj, da se nesrečna žrtev ni mogla nič obrniti. Nato so v sredi zaboja pričeli žagati, dokler ni pritekla kri. Drugi dan so to mučenje nadaljevali in končno zaboj s človekom vred prežagali.

        V Selcah so komunisti ponoči nasilno odvedli neko osebo z doma. Domači dolgo niso vedeli, kaj se ji je zgodilo. Nekoč pa je odkril mrtvo truplo neki kmet, ki je vozil gnoj na njivo. Truplo je bilo vse prebodeno z noži, ena roka odsekana, jezika ni bilo več v ustih . . .

                    Priča ki sedaj živi v Clevelandu, je bila sama član ljudskega odbora, pa je ušla iz domovine, ko je videla takšno početje komunistov. Ta priča ve povedati, da so komunisti po prevzemu oblasti samo v Litiji pomorili nekako 150 oseb, med njimi 13 let stare dečke.

         

        *

        Najbolj znana množična morišča, ki so nastala ho prevzemu oblasti po Titovih komunistih, so sledeča:

                    KOČEJE OZIROMA KRAšKE JAME OKROG KOČEVJA: V Kočevje so v zaprtih železniških vozovih komunisti pripeljali okrog 6.000 slovenskih proti komunistov, med njimi večinoma one, ki so jih vrnili Angleži iz Avstrije, več tisoč Srbov, Hrvatov in nemških

         

        122


         

        ujetnikov. Jeseni l. 1945 smo dobili v Avstrijo poročilo iz Kočevja, da so Titove oblasti privedle tja in pomorile nekako 25.000 oseb. Nekdo je štel kamione, ki so vozili ljudi na morišče in je naračunal približno to število pobitih. Neki komunist, ki je nato vozil obleko pomorjenih, je pravil, da je bilo nakopičenih 24.000 oblek.

        Iz morišča v Kočevju oziroma iz kraških jam, kamor so tam metali pobite, je ušlo nekaj Slovencev, ki so danes žive priče teh groznih množičnih pokolov.

        V brošuri "Rdeča zver, pijana prvi", III. del, popisuje svoja strahotna doživetja na tem množičnem morišču priča, ki živi v Združenih državah in ki je vedno pripravljena osebno o vsem tem pričati. Njen zapisnik je shranjen v našem arhivu v Clevelandu.

        V knjigi "Zgodbe mučeništva Slovencev", izdala in založila knjižna založba "Slovenska beseda", je priobčena dolgo poročilo slovenskega prati komunističnega borca, ki je bil vrnjen iz Vetrinja in odveden na morišče v Kočevje, od koder se je rešil iz kraške jame, množičnega groba, kjer je bilo umorjenih nekako 6000 Slovencev.

        Na razpolago imamo še nekaj prič, ki so ušle iz množičnega morišča pri Kočevju.

                    TEHARJE - TRBOVLJE - HRASTNIK: V okolici teh krajev je več množičnih morišč, kjer so zverinsko pobijali titovci vrnjene člane Slovenske narodne vojske in civiliste, pa tudi doma prijete proti komuniste. Iz teh množičnih morišč imamo: na razpolaga več prič, ki so ali ušle prav s kraja morišča ali pa so tam videle na lastne oči množične grobove pomorjenih.

        V brošuri "Rdeča zver, pijana krvi", III. del, je priobčenih več izjav proti komunistov, ki so ušli z morišča. V teh zapisnikih je natanko popisano strahovito in nečloveško postopanje komunistov.

        V taboriščnem časopisu "Domovina v taborišču", št. 32, z dne 23. junija 1945 je izvleček zapisnika slovenskega domobranca, ki je ušel z morišča pri Celju. Ta je med drugim izpovedal sledeče:

        29. maja 1945 smo odšli z angleško kolono proti Pliberku, kjer

        so nas prevzeli. partizani. Prva stvar je bila, da so nas izropali. in šele nato smo nadaljevali pot proti Celju.

        Na kolodvoru v Celju so oddvojili od nas častnike in podčastnike, katere so pričeli takoj pretepati. Naš, ki smo se morali takoj postaviti v vrste po 4, pa so nagnali, da smo morali leči na zemLjo, ter nam ukazali, da smo morali glasno poljubljati zemljo, medtem pa so čez nas žive nagnali konje. Istočasno so nas tepli do onemoglosti. Nato so nam zapovedali, da smo morali teči po celjskih ulicah ter vpiti: "Mi smo izdajalci, mi smo banditi, mi smo bela garda" itd. Kdor

         

        123


         

        je opešal in ni mogel več teči, so ga brez daljnega ustrelili. Ljudstvo pa, za katerega smo mislili, da je. partizansko, je zelo jokajo. Vsi brez izjeme so se zgražali nad tem divjaškim ravnanjem. V Celje nas je prišlo vsega skupaj kakih 2500 Slovencev, proti komunističnih borcev. Za častniki in podčastniki smo še istega večera izgubili vsako sled.

        Vsako noč je izginilo po 600 naših mož in fantov. Ko so nas naložili na avtomobile, so nas zvezali z žico na hrbtu po 2 in 2 skupaj. Z močnim spremstvom so nas odpeljali kake 20 km južno od Celja v neki gozd.

                    Ko smo šli peš po gozdni poti proti morišču, se mi je posrečilo, da sem se rešil vezi, ki sem jih že v avtomobilu zrahljal. Skočil sem v stran in zbežal. Takoj so zapele 4 brzostrelke - hvala bogu brez uspeha. Nekaj časa sem ostal na mestu, nato pa sem se pričel previdno pomikati dalje. Nedaleč sem zaslišal nekoliko brzostrelk. To streljanje je trajalo rafaL za rafalom dobre pol ure . . ."

        Istega dne (29. 5. 1945) je bil izročen titovcem tudi pri Pliberku bivši slovenski, domobranec iz Dolenjske N. N., ki sedaj biva v Toronto, Kanada. Njegovo pismeno poročilo je v arhivu v Clevelandu. Tudi ta je pripravljen pred vsako oblastjo pod prisego pričati o vsem, kar je doživel. Med drugim ta popisuje svoj.e doživetje sledeče:

                    "V taborišču Teharje sem bil kakih 5 do 6 dni. Tam sem videl grozne reči. Ako je kak partizan spoznal katerega izmed naših, ga je toliko časa pretepal z žilovko, da je nesrečnež padel na gramoz, ki je bil tam naša postelja, nato ga je pa še s svojimi težko okovanimi čevlji pohodil. Vsak dan sem tam videl 3 ali 4 izmed naših, ki so umirali od lakote in žeje. Bilo nas je 2.500 do 3.000.

        V Teharju sem videl naše oficirje, ko so jih gnali mimo neke barake. Bili so po glavah tako pretepeni in razbiti ter vsi krvavi, da ni bilo mogoče nobenega spoznati. (Tedaj so gnali oficirje na morišče. Op. pisatelja).

                    Takoj drugi dan so nas zasliševale neke ženske, ki so nas vprašale le, kdaj in kje je bil kdo roj. in koliko časa je bil pri domobrancih. Nobenega drugega zaslišanja ni bilo.

                    Potem so vsak večer odpeljali po okrog 500 oseb na morišče. Jaz sem prišel na vrsto neko sredo, datuma ne vem. Zvezali so nas vse po dva in dva s telefonsko žico in nas .pometali na avtomobile. To je bilo nekako med 10. in 11. uro zvečer. Groza me je bilo, ko sem poslušal, ko so maji tovariši na avtomobilu izražali svoje zadnje želje: eden je rekel, da bi rad še enkrat videl svojo ženo, drugi, da bi še rad vsaj enkrat videl svojo drago mater, tretji pa je zopet zdihoval, da bi še rad videl svoje otroke . . . Tudi moja edina želja je bila, da bi še enkrat videl svoje starše.

         

        124


         

        Partizanski oficirji, ki so stali okrog nas, so se nam posmehovali in nas preklinjal,i ter govorili, da bo sedaj obdelana Sibirija. Peljali so nas skozi Celje do Hrastnika. Tam so se avtomobili ustavili pod nekim hribom; tu sem videl, velik kup čevljev in 5 postreljenih mrličev - domobrancev.

        Ko smo stopili iz avtomobilov, so nas čakali partizanski komandanti, ki so nas surovo osuvali po vsem telesu. Vse so sezuli in večino do golega slekli, nas zapet uvrstili v red in nam večkrat zategnili žico, s katero smo bili zvezani. Med tem so nas pretepali z velikimi koli. Zatem smo šli v hrib kakih 20 minut,, vsak par izmed nas je imel svojega stražarja, ki je ves čas držal puško namerjeno nam na hrbet.

        Celo pot sem molil; mislim, da so drugi ravno tako le molili, nihče izmed žrtev ni nič govoril. Steza po kateri smo šli, je bila vsa gladko shojena. Samo tisti večer so tam pobili okrog 600 slovenskih domobrancev. Do vrha hriba je bilo še kakih 200 korakov. Tam so stale velike luči, pokali so mitraljezi in brzostrelke. Naša vrsta se je tam.ustavila. Razločno sem slišal vzdihe, stoke in vzklike groze. Ukazali so nam, da moramo poklekniti. Pri tej priliki sem začutil, da se je zrahljala vez na eni roki; sprostim se še druge vezi in naglo skočim v stran. Celja toča strelov se je vsula za menoj, a me niso zadeli. Ko je streljanje za menoj ponehalo, sem se čutil najbolj srečnega človeka. Kako uro hoda od morišča proč sem počakal dneva, da sem se mogel orientirati. Celo noč do jutra se je slišalo streljanje.

        Drugi dan sem srečal svojega tovariša A., ki je pobegnil z ravno istega morišča.

        Ker ni bilo mogoče prekoračiti Save, sva se vrnila na Koroško. Ko sva se zglasila na policiji v Pliberku, so me takoj zaprli in me izpraševali, zakaj sem prišel čez mejo. Angleški oficir pa, ki me je zasliševal, mi je z jezo odgovoril, da se lažem. Ukazal je avstrijskim policajem, da me vrnejo v Jugoslavijo. Prosil sem, naj me rajši na mestu ustrele, kakor pa da bi me poslali nazaj. Moje prošnje pa niso nič pomagale. Od Pliberka do jugoslovanske meje me je vodil avstrijski orožnik. Kakih 10 minut pred mejo sem skušal pobegniti, a je orožnik streljaj za menoj in mi prestrelil levo roko, nakar me je zopet peljal nazaj na angleško komando, kjer so mi


        125

         

        strogo zabičali, da ne smem nikjer povedati, kdo me je ustrelil v roko. Peljali so me k zdravniku, ki me je obvezal in mi dal injekcijo, nato so me pa izpustili.

         

        Toronto, dne l. marca 1953."

         

        *

        O množičnem morišču v graščini Teharje imamo na razpolago več prič, med njimi je najbolj pretresljivo pismo osebe, ki si je sama na lastne oči ogledala vse prostore in vso okolico in zaslišala tudi 1?niče, ki tam žive in so videle na lastne oči vse grozovitosti, ki so se vršile v dnevnik množičnega pokola. Iz razumljivih razlogov imen teh prič ne morem navajati.

                    Ta graščina je bila last Josipa Majdiča (Teharje), ki so ga Nemci l. 1944 odvedli v koncentracijsko taborišče v Dachau. Nato se je v graščino naselila nemška komanda. Da bi se zavarovali pred napadi, so Nemci izkopali v graščinskem parku nekako 145 metrov globokih strelskih jarkov. Po odhodu Nemcev se je v graščini naselil  KLO Celje okolica.

                    Ko se je ho vojni vrnil Josip Majdič iz Dachaua, je s pomočjo švicarskega konzula odstranil titovce iz graščine. Tedaj je bilo mogoče ugotoviti na licu mesta vse strahote, ki so jih tu izvrševali v svojem sadizmu komunistični morilci. Priča J. Majdič, živi sedaj v Argentini.

        Strelski jarki v jarku do nivoja zemlje in še za eno osebo več so bili napolnjeni z ubitimi. Deset centimetrov zemlje, kar so vrgli preko mrtvih, je dež hitro izpral in je potem lastnik sam zagrebal glave, noge, rame itd., kar je pogledalo ven.

        Po kalkulaciji oseb, ki so si tedaj to ogledovale, je moralo biti samo v teh jarkih pokopanih okrog 900 ljudi.

                    V kleteh gospodarskega poslopja, katerih velikost je dvajset metrov v dolžino in dva metra v širino, je imel Majdičev vrtnar večjo množino drobnega peska, sviza, za prezimljanje gomoljnic. Ves ta pesek je bil tedaj v samih črno-rjavih kepah - od strnjene krvi žrtev, ki so jih tu mučili in pobijali. Po tleh je bilo razmetanih nebroj rabljenih in nerabljenih patron.

                    Komunisti so podrli zadaj za graščino zid, ki obdaja posestvo, da so skozi to vrzel vodili na večer ljudi v skupinah preko njiv in travnikov na morišče, da so se tako izognili vhoda z glavne ceste.

        Imamo na razpolago več prič, ki žive še v Jugoslaviji, ki so gledale vse te strahote. Neka oseba je postala na pol nora od strašnih grozodejstev, ki jih je morala gledati. Nekateri so bili vrženi v množične grobove le ranjeni in so nato iz jarkov cele noči zdihovali in klicali na pomoč.

         

        126


         

                    Vsa okolica je bila prestrašena od groze.

                    Titovci so nato nekako meseca avgusta in septembra 1946 s pomočjo nemških ujetnikov izkopali vsa trupla. OZNA je v nočeh na daleč okrog zastražila vso graščino in okolico, tovorni avtomobili, ki jih je dala UNRA, pa so odvažali trupla proti Štoram.

                    O morišču pri Hrastniku nam piše očividec tedanjih dogodkov: Neko noč so ljudje našteli 38 avtomobilov, napolnjenih z ljudmi, ki so jih prihajali komunisti ponoči iz laške strani preko Sv. Marjete. Med temi žrtvami je bilo zelo mnogo žensk, mladih, iz katerih so se partizani norčevali po svoje . . , vse se je moralo pred pobitjem sleči do golega . . . Obleko pobitih so titovci skrivali v nekem hlevu in v nekem kozolcu v bližini morišča, od kader so jo kasneje odnašali oz. odpeljali. (š.d.; P.S. Pustov kozolec pri Hrastniku)

                    Titovci so metali svoje žrtve v velike razpoke, nastale zaradi udiranja zemlje, ker tu kopljejo trboveljski premog, pa prej jam niso zasipali. Titovci so nato, ko so zmetali v razpoke svoje žrtve, za njimi metali ročne granate in dinamitne patrone.

                    Naš dopisnik pristavlja še: "Znani so mi tudi pokoli v Hudi jami pri Laškem. Znani so mi tudi slučaji, da so na večere komunisti odganjali male skupine ali rodbine v bližnje gozdove pri Teharju in jih tam pobili. Naravno so si morali ljudje prej sami izkopati svoje grobove."

                    Neka druga priča iz Hrastnika, bivši partizan, ki pa je pozneje zbežal iz domovine, pripoveduje, da so partizani pobili skoro vse domobrance. Streljali so jih v Dolu pri Hrastnika in v Hudi jami pri Laškem. Med drugim je pripovedoval tudi tole:

        "Ko sem bil doma na dopustu v Hrastniku, sem sam videl, ko so jih zvečer vozili v gozd. Z njimi so vozili tudi civiliste, ki so jih komunisti aretirali po mestih in vaseh, in one, ki so bili vrnjeni z domobranci." (Glej brošuro "Rdeča zver, pijana krvi", III. del.)

         

        *

        ŠKOFJA LOKA IN OKOLICA: Komunisti, so privedli del vrnjenih slovenskih proti komunističnih borcev v bivši samostan uršulink v Škofji Loki. Kakor priča Pavel Žakelj, ki je bil tam nekaj časa zaprt, in pa Vencelj Dolenc, ki je ušel z množičnega morišča, je tudi v okolici Škofje Loke nekaj takih morišč.

        Vencelj Dolenc je takoj po svoji rešitvi z morišča odšel nazaj v Avstrijo in je tam podali točen zapisnik o vrnitvi slovenskih domobrancev in o množičnem pokolu pri Škofji Loki

         

        127


         

        ter o strašnem mučenju v uršulinskem samostanu in o umorih v okolici Škofje Loke. Iz njegovega zapisnika naj podamo le nekaj mest:

                    "Nemci so me mobilizirali v svojo vojsko. Po treh tednih sem dezertiral iz nemške vojske, a sem bil kmalu ujet in zaprt. Ko so me zopet vtaknili v nemško vojsko, sem 10. aprila 1943 zopet ušel, a sem bil ponovno ujet in zaprt. Že naslednji dan pa sem spet ušel iz nemškega zapora in sem se nato skrival., dokler se nisem prijavil v Škofji Loki k slovenski domobranski posadki, s kateTo sem se maja 1945 umaknil na Koroško. Iz Vetrinja sem bil vrnjen s transportom v ponedeljek 29. maja 1945.

                    Titovci so nas zapeljali v Škofjo Loko, kjer so nas zaprli v uršulinski samostan. Takoj, ko sem prišel v samostan, sem hotel nekoliko jesti od tega, kar sem bil še ohranil pri sebi; vtem je pristopil k meni Drago Vraničar, frizer iz Škofje Loke in me tako udaril s kopitom brzostrelke, da sem padel v nezavest. Nato so me dali v bunker, kjer sem bil. do srede zjutraj. Tu nas je bilo 147. Stalno in neprestano so nas pretepali in sicer: Lojze Hafner iz Stare Loke, Plestenjak iz Dorfarjev, Ivan Hočevar iz Čretja pri Medvodah in brata Močerednikova iz Osovnika. Samo enkrat smo ta čas dobili neužitno hrano in sicer v posode, kamor smo hodili na potrebo . . .

                    V sredo zjutraj so nas 42 premestili v neko drugo celico. Tu so nam zvezali z žico roke na hrbtu. Zvečer so nas klicali po dva in dva na dvorišče, kjer so nas povezali vse na dolgo vrv z žico. Ko smo bili vsi navezani, so nas še enkrat povezali na zunanji strani, nakar so nas odvedli skozi Zgornji Karlovec po Poljanski dolini pod Purfeljce, tam smo zavili na vojaško cesto proti Blegašu kakih 100 metrov. Tu so nas ustavili.

                    Med potjo sem se oprostil vezi, na morišču sem naglo skočil vstran

        in srečno ušel, vse ostale, 40 iz tedanje skupine, so postrelili. Tedaj je ušel tudi še S.J., ki biva v Severni Ameriki.

        Na morišče so nas vodili: Ivan Hočevar iz Čretja pri Medvodah in Špinarjev iz Šenčurja.

                    Preden so nas odvedli na morišče, so nas še fotografirali. Kakega pravega zasliševanja prej ni bilo. Fotografiral nas je pa Ivan Žakelj iz Stare Loke."

         

        Dolenc Viktor, l. r.

         

        ŠKOFIJSKI ZAVODI NAD LJUBLJANO: Tudi od tu so ujetnike v množicah vodili na razna morišča, ki pa niso znana, kar izpričuje zapisnik Pavla Žaklja, ki je ušel iz tega taborišča, in oba brata Pleško, ki živita v Toronto, Kanada.

         

        128


         

         

        Množični grob slovenskih domobrancev pod Sv. Lovrencem nad Škofjo Loko. Tu so komunistični likvidatorji 30. maja 1945 ustrelili 40 mož in fantov. Več let kasneje so neznani ljudje postavili na kraju morišča brezov križ s trnjevo krono.

         

        BREZARJEVA JAMA PRI PODUTIKU BLIZU LJUBLJANE: Takoj ho prevzemu oblasti so titovci pričeli loviti po vsej deželi proti komuniste, jih zahirali v množicah v ječe in morili. Izmed tedaj nastali množičnih »morišč je kričeč slučaj množičnega morišča v Brezarjevi jami, v katero so komunisti nametali na stotine in stotine svojih žrtev.

                    V bližini te jame izvira potok, v katerem kmete napajajo svojo živino. Vsled mrličev v jami pa je postala potokova voda vsa krvava in tudi za živino neužitna. Komunistične oblasti so nato privedle skupino približno 150 nemških ujetnikov, ki so spravili vse mrliče iz jame in jih nato pokopali v bližnjem gozdu. Prostor so medtem stražili Titovi vojaki. Ljudstvo okrog Ljubljane je splošno govorilo, da so nato titovci postrelili vse nemške ujetnike, ki so bili pri tem delu zaposleni, da bi tako odstranili vse priče tega množičnega morišča. Tudi razna privatna pisma iz okolice Podutika so poročala o tem množičnem morišču in o umoru nemških vojakov.

         

        129


         

        MNOŽIČNA MORIŠČA V PRIMORJU: Italijanske državne oblasti so bile po prvi svetovni, vojni z veliko vnemo raziskovale mnogoštevilne jame na kraškem svetu po Notranjskem, Goriškem, v tržaški okolici in Istri. Nastali in delno preiskali so tam 3.996 raznovrstnih kraških jam, brezen in ponikev (š.d.: leta 2001 zabeleženo že 7.400). Iz več krajev nekdanje Dravske banovine so komunisti med svojo revolucijo odvedli cele skupine ljudi na Primorsko. Ljudem, ki so izpraševali za temi izginulimi, so pravili, da so vsi živi pri partizanih in da se jim tam dobro godi. Sorodnikom teh žrtev so pošiljali celo pozdrave od svojcev in zahtevali zanje obleko in denar. Toda vsi odpeljani so za vedno izginili v teh številnih kraških jamah.

                    Tudi na Primorskem so komunisti nasilno odvedli z doma mnogoštevilne žrtve, ki so jih pomorili in pometali v kraška brezna. Posebno pa so divjali po vsem Primorju, ko so maja meseca leta 1945 zasedli vse to ozemlje in so bili nekaj časa tudi gospodarji v Trstu in Gorici. Italijansko pisana knjiga: S. Zaratin, "Tito senza maschere" ("Tito brez maske"), Trieste, Editioni: Vita nuova; 1947, trdi na strani 160, da so titovci tedaj samo iz Trsta nasilno odvedli 4.000 (reci in Piši: štiri tisoč!) oseb, ki so jih po groznem mučenju umorili in pometali v kraške jame v okolici Trsta, nekatere pa so pahnili v brezna še žive.

                    O teh grozovitostih in množičnih umorih poroča v dveh člankih tudi avstrijski (nemško pisani) ilustrirani časopis "Der Stern", ki ga izdaja Ullstein & Co., Wien VII., Lindengasse 48-50, v avgustu 1954 na straneh 10 do 13 in v drugi številki od strani 14 do 17. Reporterji tega časopisa: Hans Jiirgen Wiehe, Reinhold Lessnan in Bruno Waske so se spustili s tržaškimi raziskovalci teh jam v njihove globine in so tam fotografirali strahotne množične grobove. "Der Stern" priobčuje nekatere teh slik kakor tudi prizore iz časa, ko so dvigali pomorjene iz teh kraških jam.

                    Ko so namreč morali titovci zapustiti Trst, so pričele oblasti raziskovati, kam so izginuli tisoči in tisoči iz mesta v dobi, ko so bili tam partizani. Sumili so, da so množična morišča v kraških jamah tržaške okolice. Raziskovanje teh jam je odkrilo polno množičnih morišč in grobov, v katerih so ležali civilisti in vojaki, Italijani in Slovenci, moški in ženske.

                    Nemški mornar Gunther Schlappa je bil slučajno rešen iz nekega množičnega morišča pri kraški jami v bližini Občin; po končani vojni je ostal v Trstu, kjer se je poročil z neko Slovenko. Ta je popisal tudi grozovit način, kako so tam komunisti mučili in morili svoje žrtve maja 1945.

         

        130


         

        Iz poročila v časopisu "Der Stern" navajamo tu nekatere kraške jame iz tržaške okolice, v katere so titovci metal. svoje žrtve:

        Jelenca jama v bližini vasi Hruševica (52 metrov globoka): tu so našli 156 umorjenih in sicer 94 civilistov in 62 vojakov.

                    Jama pri vasi Gropada v bližini Bazovice (72 m globoka) na dnu so našli velik kup mrličev, med njimi tudi ženske.

                    V jami Pipeca v bližini vasi Dutovlje so našli 115 metrov globoko 23 mrličev.

        V Jelenci jami v bližini Dutovelj (88 metrov globoka) so odkrili 156 mrličev, med njimi 96 civilistov in 60 vojakov.

                    Kraška jama, katastrska številka 8, pri Občinah je imela na dnu 22 okostnjakov.

                    V jami pri Proseku, globoki 120 metrov, so našli 32 mrličev, zvezanih z žico.

                    Največje množično morišče in pokopališče na Primorskem pa je rov pri Bazovici. Tu so v bivši monarhiji izkopali 230 metrov globok rov, ko so iskali premog. Raziskovalci tega rova so računali na podlagi višine kupa mrličev, da mora biti notri najmanj 1500 (en tisoč pet sto!) trupel; uradni krogi v Trstu pa so na podlagi seznama odvedenih oseb računali, da mora biti v tem rovu najmanj, 3000 (tri tisoč!) mrličev. Ta strahotni množični grob je bil zakrit z vozmi municijo, orožjem in celo z nekim tankom, kar so komunisti vse vrgli v jamo nad kup mrličev.

                    Ko so angleške vojaške oblasti videle grozoto tega množičnega groba, so prepovedale dvigati mrliče iz jame, nakar so angleški vojaki vršili to delo, a ni bilo izdano o tem nobeno uradno poročilo . . .

        Do 23. aprila 1948 so na tržaškem ozemlju privatniki našli v kraških jamah in rovih 464 mrličev, med njimi je bilo 217 civilistov in 247 vojakov; od teh so mogli ugotoviti imena le 61 civilistov in 53 vojakov.

                   

        O grozotah komunističnih likvidacij je podal pretresljivo sliko sodni proces pred tržaško poroto koncem maja 1947, kjer je bil obravnavan sledeči zločin:

                    V vasi Lonjer blizu Gropade živi številna slovenska družina Čok, katere hčerka Dora Čok, 20-letna bančna uradnica, je tudi postala žrtev teh množičnih umorov. Za lepim dekletom je hodil neki fant Teodoro, ki ga je pa dekle odklanjalo. Med komunistično revolucijo je ta odšel med Titove partizane skupaj z Dorinim bratrancem Danilom Pertot. Ko so maja 1945 Titovi partizani zasedli Trst, je dal Teodoro nasilno odvesti Doro Čok z doma, a mu je ugrabljeno dekle odvzel iz rok Dorin bratranec Pertot, ki je tudi imel poželenje

         

        131


         

        po lepi sestrični. Pertot je namreč postal komandant oddelka partizanov. Svojo sestrično je zaprl v svoje stanovanje; ker pa ga je dekle odklanjalo, jo je dal umoriti in vreči v jamo, kjer so jo našli na kupu mrličev. Na procesu se je Teodoro izgovarjal, da je nameraval Doro le ostrašiti, ne pa umoriti, zato je prejel le 3 leta ječe, do čim je bil Danilo Pertot obsojen na 28 let ječe v odsotnosti, ker pač uživa sedaj v Jugoslaviji na važnem mestu plačilo za svoje umore.

                    PoročiLo lista "Der Stern" je le majhna slika množičnih umorov, ki so jih zagrešili titovci na Krasu.

         

        *

        Tudi iz Gorice in iz Istre ter vsega Primorja so vlačili svoje žrtve v množicah in jih metali v številne kraške jame zlasti v Trnovskem gozdu.

         

        132


         

        SEZNAM UMORJENIH

        Titovi komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti so v teku revolucije in nato po prevzemu oblasti pomorili v Sloveniji okrog 50.000 (petdeset!) tisoč oseb.

        Po krivdi Titovih partizanov so Italijani in Nemci streljali talce, odvajali nedolžne ljudi v koncentracijska taborišča, kjer je poginilo na tisoče oseh.

                    V bojih s slovenskimi proti komunisti kakor tudi v borbah z Italijani in Nemci so imeli partizani silne izgube, ki ha so jih utrpeli tudi proti komunistični borci.

                    Skupne žrtve življenj v Sloveniji med komunistično revolucijo in po njeni krivdi znašajo verjetno nad sto tisoč. V naslednjem priobčujemo sezname umorjenih le iz nekaterih občin oziroma župnij, da se na tem primerih jasno vidi, kako strahotne žrtve je rodila v Sloveniji komunistična revolucija.

         

        ŠT. JOŠT NAD VRHNIKO

         

        a) Po napadu na Št. Jošt dne 24. julija 1942 so komunistični partizani pomorili sledeče ljudi:

        1. Oblak Janez, Št. Jošt št. 18, star 64 let, umorjen na domu 25. julija 1942.
        2. Alič Stanko, Št. Jošt št. 18, star 18 let, ubit na domu 25. julija.
        3. Šubic Jakob, Št. Jošt 12, 4? let, odpeljan nasilno v bližnji gozd, tam mučen in umorjen v noči med 1. in 2. avgustom 1942.
        4. Šubic Marija, 31 let, žena prejšnjega in z njim umorjena isto noč.
        5. Malavašič Albina, stara 23 let, sestra prejšnje, umorjena isto noč.
        6. Guzelj I., 21 let, Št. Jošt št. 12, umorjen ista noč.
        7. Jereb I., star 21 let, Št. Jošt 12, ubit s prejšnjimi skupno.
        8. 8. Demšar Janez, Butajnova 47, Št. Jošt, star 47 let, umorjen na domu v noči med 3. in 4. avgustom 1942.
        9. Trček Janez, Butajnova 11, star 29 let, ubit na domu v noči med 3. in 4. avgustom 1942.

         

        133


         

        1. Jesenovec Alojzij., Št. Jošt 22, star 38 let, umorjen v noči med 4. in 5. avgustom 1942.
        2. Jesenovec Ivana, Št. Jošt 22, 35 let, žena prejšnjega, umorjena skupno z možem.
        3. Jesenovec Milka, Št. Jošt 22, nekaj mesecev stara deklica, hčerka prej imenovanih staršev, zgorela v hiši, ki so jo zažgali partizani, potem ko so umorili očeta in mater.
        4. Bradeško Franc, Št. Jošt 47, star 37 let, ubit na domu v noči med 4. in 5. avgustom 1942.
        5. Bradeško Ivana, Št. Jošt 47, stara 37 let, žena prejšnjega in mati 5 nedoraslih otrok, ubita na domu skupaj z možem.
        6. Kogovšek Janez, Smrečje št. 7, star 56 let, odveden v gozd in tam ubit v noči med 1. in 2. avgustom 1942.
        7. Kogovšek Lovro, Smrečje 5, star 40 let, odveden v bližnji gozd in tam umorjen 31. julija 1942.
        8. Leskovec Anton, Smrečje 12, star 28 let, ubit v bližini doma v noči od 31. julija do 1. avgusta 1942.
        9. Malovrh Valentin, Smrečje 2, star 18 let, odveden v gozd in tam umorjen v noči med 31. julijem in l. avgustom 1942.

         

         

        KONČAN FRANC in njegova sestra MARIJA, Butajnova 4 pri Št. Joštu nad Vrhniko, umorjena od komunistov 14. oktobra 1942. (Na sliki ju vidimo na mrtvaškem odru.)

         

        134


         

        1. Jesenovec Andrej, Št. Jošt, star 40 let, ubit na cesti v avtomobilu dne 9. septembra 1943.
        2. Končan Franc, Butajnova 4, star 26 let, ubit na begu pred komunisti v bližini doma 14. oktobra 1942.
        3. Končan Marija, Butajnova 4, stara 23 let, sestra prejšnjega, ubita na begu pred komunisti v bližini doma 14. oktobra 1942.
        4. Aleič Alojzij, Planina 8, star 26 let, ubit decembra 1943.
        5. Kavčič Ivanka, Št. Jošt 35, stara 18 let, ubita v noči med l. in 2. avgustom 1942.
        6. Guzelj I., star okrog 60 let, doma od Sv. Treh kraljev, tedaj na delu pri Št. Joštu št. 12, ubit v noči med l. in 2. avgustom 1942.

        Ono noč med 1. in 2. avgustom 1942 so komunisti odvedli iz hiše št. 12 pri Št. Joštu v celoti osem oseb in vse pobili. V skupnem grobu, ki je bil odkopan 7. novembra 1942, so poleg teh našli še eno osebo.

         

        b) Iz Vetrinja vrnjeni in umorjeni:

        1. l. Alič Franc, roj. 1912, Planina nad Vrhniko.
        2. Butkovič Zdravko, doma iz Cerknice.
        3. Bastarda Anton, roj. 1920, Butajnova.
        4. Bradeško Franc, Velika Ligojna.
        5. Bulx Marijan, Butajnova 26.
        6. Dolinar Jože, roj. 1919, Smrečje št. 14.
        7. Dolinar Janez, roj. 1920, Smrečje 14.
        8. Dolinar Andrej, roj. 1925, Smrečje 14.
        9. Gabrovšek Anton, Butajnova 44.
        10. Grdadolnik Stanko, roj. 1920, Št. Jost 8.
        11. Grdadolnik Pavel, roj. 1923, Št. Jošt 8.
        12. Grdadolnik Andrej, roj. 1925, Št. Jošt 8.
        13. Gabrovšek Janez, Butajnava.
        14. Grdadolnik hranc, Št. Jošt 45.
        15. Grdadolnik I;dvard, roj. 1917, Št. Jošt 45.
        16. Gantar Janez, roj. 1919, Smrečje 41.
        17. Gantar Vinko, Smrečje 41.
        18. Dolinar Janko, roj. 1924, Št. Jošt 31.
        19. Jesenko Janko, roj. 1923, Smrečje 45.
        20. Jesenko Janez, Št. Jošt 10.
        21. Jesenko Jože, Smrečje.
        22. Jesenovec Marceli, Št. Jošt 14.
        23. Krušnik Ciril, Št. Jošt 7.
        24. Kavčič Jožef, roj. 1923, Št. Jošt 17.
        25. Kavčič Marijan, roj. 1924, Št. Jošt 17.

         

        135


         

        1. Kavčič Jože, roj. 1921, Št. Jošt 44.
        2. Kavčič Stanko, roj. 1922, Št. Jošt 44.
        3. Kavčič Alojzij, roj. 1924, Št Jošt 44.
        4. Kavčič Valentin, roj. 1925, Št. Jošt 44.
        5. Kavčič Lovro, roj. 1927, Št. Jošt 44.
        6. Kavčič Matevž, roj. 1927, Št. Jošt 17.
        7. Košir Jernej, Butajnova 15.
        8. Končan Alojzij, roj. 1926, Št. Jošt 30.
        9. Malavašič Alojzij, roj. 1923, Št. Jošt 37.
        10. Malavašič Valentin, Smrečje 30.
        11. Malavašič Andrej, Smrečje 30.
        12. Malavašič Leopold, roj. 1911, Smrečje 11.
        13. Malovrh Albin, Butajnova 36.
        14. Nartnik Janko, roj. 1921, Št. Jošt 37.
        15. Nartnik Lovro, roj. 1923, Št. Jošt 37.
        16. Nartnik Franc, št. Jošt.37.
        17. Oblak Frane, roj. 1911, Št. Jošt 18.
        18. Osredkar Anton, roj. 1921, Št. Jošt.
        19. Osredkar Peter, Št. Jošt.
        20. Osredkar Pavel, Št. Jošt.
        21. Oblak Jože, Smrečje 32.
        22. Sečnik Ciril, roj. 1921, Št. Jošt 23.
        23. Sečnik Janez, Butajnova 16.
        24. Sečnik Jože, Butajnova 16.
        25. Skvarča Jože, roj. 1921, Št. Jošt 5.
        26. Skvarča Franc, Št. Jošt 5.
        27. Tominc Anton, roj. 1911, Št. Jošt 39.
        28. Tominc Mihael, roj. 1913, Št. Jošt 39.
        29. Tominc Ludovik, roj. 1919, Planina 16.
        30. Tominc Alojzij, Planina 16.
        31. Tominc Janez, roj. 1915, Butajnova 47.
        32. Tominc Franc, roj. 1921, Butajnova 47.
        33. Trček Jože, Smrečje.
        34. Trček Matevž, Smrečje.
        35. Žakelj Stanko, roj. 1919, Št. Jošt 24.
        36. Žakelj Janko, roj. 1921, Št. Jošt 24.
        37. Žakelj Franc, Št. Jošt 21.
        38. Žakelj Pavel, Planina 14.
        39. Košir Jakob, Št. Jošt 29.
        40. Rartresen Franc, Planina 10.
        41. Raztresen Tone, Planina 9.
        42. Alič Rajko, Planina 8.

         

        136


         

        1. Osredkar Janez, Planina 7.
        2. Osredkar Jože, Planina 7.
        3. Malavašič Miha, Planina 11.
        4. Malavašič Alojzij, Planina 11.
        5. Malavašič Jakob, Planina 11.
        6. Oblak Janez, Planina 5.
        7. Osredkar Janez, pd. Pojovec, Planina.
        8. Osredkar Janez, sin prejšnjega, Planina.
        9. Plestenjak Anton, Butajnova 17.
        10. Plestenjak Anton, sin prejšnjega.
        11. Maiovrh Janez, Mutajnova 32.
        12. Malovrh Janez, sin prejšnjega.
        13. Bozovičar Franc, pd. Halar, Planina 4.
        14. Malovrh Vincenc, Butajnova 19.
        15. Lešnjak Anton, Planina 2
        16. Canlcar Anton, Smrečje 13.
        17. Žakelj Vinko, Smrečje.
        18. Žakelj Stanko, Smrečje.
        19. Grdadolnik Ana, roj. Žakelj, Št. Jošt 24.
        20. Malavrh Valentin, Butajnova.
        21. Jankovič Jernej, Planina.
        22. Jankovič Jože, Planina.
        23. Oblak Franc, Planina 20.
        24. Malavašič Tone, Smrečje.
        25. Stanovnik Franc, Butajnova.

         

        Od 93 vrnjenih iz Vetrinja so titovci homorili vse razen Pavla Žakelj, ki se je rešil z begom iz Št.Vida.

         

        3. Ob prevzemu oblasti maja 1945 so Titovi komunisti odvlekli z doma še sledeče osebe in vse pomorili:

        1. Trček Tone, Smrečje 8, oče 4 otrok.
        2. Trček Franc, Smrečje 8, oče 3 otrok.
        3. Jesenavec Jakob, Smrečje 11.
        4. Malovrh Franc, Butajnova 3G.
        5. Slovša Franc, Butajnova 25.
        6. Sečnik Stanko, Butajnova 5.
        7. Sečnik Tone, Butajnova 13.
        8. Kucler Anton, Butajnova 15.
        9. Bradeško Pavel, Butajnova.
        10. Grbec Janez, Butajnova 3, 0če 3 otrok.
        11. Dolinar Franc, Št. Jošt 31.

         

        137


         

        Mala občina Št. Jošt nad Vrhniko je štela pred drugo svetovno vojno 928 prebivalcev, izmed teh so titovci pomoril.i 126 oseb, to je skoro 13.5 odstotkov vsega prebivalstva.

         

         

        ŽRTVE V OBČINI HORJUL

         

        1) Med okupacijo in komunistično revolucijo so bili od komunistov pomorjeni sledeči:

        1. Erbežnik Janez, trgovec, Zaklanec, št. 6, star 35 let, umorjen 24. aprila 1942.
        2. Lovriša Valentin, Horjul 45, star 17 let, ubit maja 1942. Član KA.
        3. Bastič Janez, župan, Ljubgojna, star 64 let, umorjen 20. junija 1942.
        4. Bastič Marija, Ljubgojna, njegova žena, stara 60 let, umorjena 20. junija 1942.
        5. Potrehujež Marija, Horjul 5, stara 61 let, umorjena septembra 1942.
        6. Dolinar Janez, Zaklanec št. 11, star 60 let, ubit oktobra 1942.
        7. Dolinar Ivana, njegova žena, stara 58 let, ubita oktobra 1942.
        8. Dolinar Ivanka, stara 18 let, hči prejšnjih dveh, ubita oktobra 1942.
        9. Dalinar Julija, njena sestra, stara 16 let, umorjena oktobra 1942.
        10. Založnik Ivana, Zaklanec št. 18, stara okrog 60 let, umorjena oktobra 1942.
        11. Založnik N., hči prejšnje, stara okrog 18 let, ubita oktobra 1942.
        12. Fajdiga Marija, Zaklanec 10, stara 18 let, umorjena oktobra 1942.
        13. Trček Janez, Vrzdenec, star 20 let, ubit junija 1942.

         

        2.) Po razsulu Italije leta 1943 (8. septembra) so Titovi komunisti odvedli iz občine Horjul nasilno 14 oseb nekam na Primorsko in so tam vse pobili. To so sledeče žrtve:

        1. Košir Alojzij, Vrzdenec, št. 17, star 37 let, ubit oktobra 1943.
        2. Slovša Peter, Vrzdenec št. 14, star 38 let, umorjen oktobra 1943.
        3. Slovša Ciril, Horjul št. 49, star 39 let, umorjen oktobra 1943.
        4. Lovriša Ludovik, Horjul št. 18, star 28 let, umorjen oktobra 1943.

         

        138


         

        1. Friškovec Andrej, Horjul, star 50 let, ubit oktobra 1943.
        2. Lovriša Janez, Horjul št. 35, star 27 let, umorjen oktobra 1943.
        3. Setničar Jakob, Koreno št. 14, star 28 let, umorjen oktobra 1943.
        4. Marolt Franc, Koreno 1(i, star 28 let, umorjen oktobra 1943.
        5. Kenk Janez, Vrzdetlec 58, star 42 let, umorjen oktobra 1943.
        6. Petrovčič Janez, Vrzdenec št. 33, star 30 let, umorjen oktobra 1943.
        7. Pohleven Peter, Vrzdenec 37, star 18 let, umorjen oktobra 1943.
        8. Slatle Franc, Žažar št. 21, star 37 let, umorjen oktobra 1943.
        9. Bricelj Franc, Koreno št. 15, star 33 let, umorjen oktobra 1943.
        10. Bricelj N., Korena 15, umorjen oktobra 1943.

         

        3.) Po prevzemu oblasti v državi maja 1945 so titovci nasilno odvedli z doma sledeče osebe in jih nato pomorili:

        1. Čepon Janko, Horjul 4, star 20 let.
        2. Setničar Jakob, Horjul 59, star 32 let.
        3. Logar Franc, Horjul 100, star 41 let.
        4. Verbič Štefan, Podolnica 18, star 30 let.

         

        4.) Maja meseca 1945 so na Gorenjskem komunisti ujeli sledeče osebe iz občine Horjul in vse pomorili:

        1. Jazbec Martin, Horjul št. 114, star 42 det.
        2. Pohleven Justin, Horjul 19, star 26 let.
        3. Marolit Anton, Koreno 4, star 25 let.

         

        5.) Iz Vetrinja so bili vrnjeni in pomorjeni naslednji horjulski občani:

        1. l. Lončar Janez, Horjul 2.
        2. Vrhovec Janez, Horjul 6.
        3. Rožmanc Franc, Horjul 7.
        4. Čepon Janez, Horjul 13.
        5. Čepon Franc, Horjul, 24.
        6. Logar Anton, Horjul 36.
        7. Logar Nikolaj, Horjul 36.
        8. Čepon Valentin, Horjul 37.
        9. Prošnik Franc, Horjul 38.

        10.  Zdešar Jože, Horjul 114.

        1. Dolenc Anton, Horjul 48.

         

        139


         

        1. Šibar Jožef, Horjul 51.
        2. S.etnikar Franc, Horjul 59.
        3. Setnikar Jože, Horjul 59.
        4. Velkavrh Janez, Horjul 77.
        5. Velkavrh Franc, Horjul 77.
        6. Logar MIilan, Horjul 40.
        7. Kavčič Jože, Horjul 84.
        8. Arhar Janez, Horjul 86.
        9. Organist Albin, Horjul 97.
        10. Žakelj Anton, Horjul 101.
        11. Prebil Franc, Zaklamec št. 3.
        12. Petrovčič Anton, Zaklanec 5.

        24.  Ravnohrib Valentin, Zaklamec 7.

        25.  Zalaznik Anton, Zaklanec 18.

        1. Zalaznik Feliks, Zaklanec 18.
        2. Kržmanc Janez, Zaklanec 2l.
        3. Pohleven Janez, Ljubgojna št. l.
        4. Pohleven Franc, Ljubgojna št. l.
        5. Pohleven Danijel, L.jubgojna 1.
        6. Rožmanec Franc, Ljubgojna 3.
        7. Rožmanec Janez, Ljubgojna 3.
        8. Likan Karel, Ljubgojna 10.
        9. Končan Janez, Ljubgajna 11.
        10. Bastič Alojzij, Ljubgojna 12.
        11. Bastič Pavle, Ljubgojna 12.
        12. Bastič harel, Ljubgojna 12.
        13. Sedej Alojzij, Ljubgojna 17. .
        14. Dolinar Andrej, Ljubgojna 18.
        15. Železnik Janez, Vrzdenec l6.
        16. Tnček Andrej, Vrzdenec 19.
        17. Jereb Janez, Vrzdenec 22.
        18. Celarc Pavle, Vrzdenec 24.
        19. Celarc Jože, Vrzdenec 24.
        20. Petrovčič Janez, Vrzdenec 30.
        21. Rožlnanec Jakob, Vrzdenec 38.
        22. Rožmanec Franc, Vrzdenec 38.
        23. Kogovšek Franc, Vrzdenec 56.
        24. Rolnanec Vinko, Podolnica 11.
        25. Žvokelj Janez, Podolnica 12.
        26. Žvokelj Franc, Podolnica 12.
        27. Verbič Štefan, Podolnica 18.
        28. Peklenk Janez, Podolnica 26

         

        140


         

        1. Castnik Janez, Koreno l.
        2. Castnik Franc, Koreno l.
        3. Končan Anton, Koreno 6.
        4. Dolinar Janez, Samotorica 4.
        5. Grdadolnik Jože, Samotorica 10.
        6. Bradeško Rudolf, Samotorica 11.
        7. Samotorčan Janez, Samotorica 12.
        8. Samotorčan Peter, Samotorica 12.
        9. Sečnik Peter, Samotorica 9.
        10. Stanovnik Janez, Sanrotorica 14.
        11. Stanovnik Štefan, Samotorica 14.
        12. Stanovnik Franc, Samotorica 14.
        13. Sečnik Stanko, Samotorica 15.
        14. Sečnik Janez, Samotorica 15.
        15. Sečnik Lojze, Samotorica 15.
        16. Tominec Jože, Samotorica 23.
        17. Pečnik Peter, Lesnobrdo 2.
        18. Jereb Jakob, Lesnobrdo 5.
        19. Vrhovec Janez, Lesnobrdo 6.
        20. Tome Alojz, Lesnobrdo 7.
        21. Mobe Janez, roj. 1919, Žažar, Podlipa.
        22. Male Janko, Žažar.
        23. Male Karel, Žažar.
        24. Pišek Janko, roj. 1919, Žažar.
        25. Trček Jože, Žažar.
        26. Slabe Pavel, Žažar.

        Pred drugo svetovno vojno je živelo v občini Horjul 1806 oseb, od teh so komunisti pomorili, kolikor se je moglo ugotoviti, 113 oseb.

         

         

        OBČINA POLHOV GRADEC

         

        a) Iz Vetrinja vrnjeni in od Titove vojske pomorjeni:

        1. Kozjek Jože, p. d. Potrebuježev, samski, Polhov gradec.
        2. Kozjek Ivan, brat prejšnjega, samski, Polhov gradec.
        3. Čepon Franc, p. d. Turnšek, samski, Polhov gradec.
        4. Leben Venceslav, p. d. Babčni, poročen, Polhov gradec.
        5. Končan Jože, p.d. Grumov, samski, Polhov gradec.
        6. Zalaznik Janko, p. d. Kmetov, salnski, Polhov gradec.
        7. Bricelj Ivan, p. d. Patrsov, samski, Polhov gradec.
        8. Sluga Anton, Slugov, horočen, Polhov gradec.
        9. Založnik Pavel, Šuštarjev, samski, Polhov gradec.
        10. Peklaj Ivan, Pekov, samski, Polhov gradec.
        11. Peklaj Franc, brat prejšnjega, samski, Polhov gradec.

         

        141


         

        1. Peklaj Ivica, sestra prejšnjih, samska, Polhov gradec.
        2. Trnovec Matevž, Pojapovcev, poročen, Polhov gradec.
        3. Trnovec Anton, brat prejšnjega, samski, Polhov gradec.
        4. Pečenik Janez, Pečenikov, samski, Polhov gradec.
        5. Koprivec Franc, Matočkov, samski, Palhov gradec.
        6. Štrbej Franc, grajski hlapec, samski, Polhov gradec.
        7. Podgoršek Miha, grajski hlapec, samski, Polhov gradec.
        8. Setničar Lovro, Logarjev, samski, Polhov gradec.
        9. Rihar Janez, Kramarjev, poročen, Polhov gradec.
        10. Laznik Jože, Cujev, samski, Briše.
        11. Laznik Franc, brat prejšnjega, Briše.
        12. Koritnik Jakob, Lebnov, samski, Briše.
        13. Koritnik Pavel, brat prejšnjega, samski, Briše.
        1. Lamovec Anton, Godrov, samski, Briše.
        2. Lamovec Janez, brat prejšnjega, samski, Briše.
        3. Dolinar Franc, Koritnikov, samski, Briše.
        4. Dolinar Jože, brat prejšnjega, samski, Briše.
        5. Peklaj Matevž, sin Lepinove Micke, samski, Briše.
        6. Skopec Anton, Šimnov, samski, Praproče.
        7. Založnik Janez, Janezov, samski, Prahroče.
        8. Založnik Franc, brat prejšnjega, samski, Praproče.
        9. Kopač Jože, Kočarjev, samski, Praproče.
        10. Božnar Janez, Mežnarjev, samski, Praproče.
        11. Božnar Dominik, brat prejšnjega, samski, Praproče.
        12. Pustavrh Ivan, Tončkov, samski, Praproče.
        13. Pustavrh Anton, brat prejšnjega, samski, Praproče.
        14. Pustavrh Franc, Tončkov, samški, Praproče.
        15. Rus Jožef, Jurjev, samski, Praproče.
        16. Hribernik Anton, Lebnov, samski, Praproče.
        17. Hribernik Alojzij, brat prejšnjega, samski, Praproče.
        18. Hribernik Jože, Ančken, samski, Praproče.
        19. Zalaznik Janez, Hudičerjev, samski, Praproče.
        20. Ambrožič Janez, Mihcev, samski, Babna gora.
        21. Ambrožič Anton, Kuzman, poročen, Babna gora.
        22. Ambrožič Franc, sin prejšnjega, samski, Babna gora.
        23. Ambroži:č Anton, sin prejšnjega Antona, samski, Babna gora.
        24. Ambrožič Pavel, sin prejšnjega Antona, samski, Babna gora.
        25. Cankar Anton, Lesnikovčev, samski, Ravnik.
        26. Kožuh Ivan, Brenčinov, samski, Dvor.
        27. Kožuh Anton, brat prejšnjega, samski, Dvor.

         

        142


         

        1. Kožuh Pavel, brat prejšnjih dveh, samski, Dv~r.
        2. Kožuh Janez, Rahutarjev, samski, Dvor.
        3. Cankar Janez, Klepcov, samski, Dvor.
        4. Cankar Matevž, brat prejšnjega, samski, Dvor.
        5. Kozjek Matevž, Jevcev, samski, Dvor.
        6. Ultar Jakob, Cpinov, samski, Dvor.
        7. Malovrh Slavko, Kovačev, samski, Srednja vas.
        8. Trnovec Alojzij, Jur, samski, Srednja vas.
        9. Setnikar Albin, Setniški, samski, Setni:k.
        10. Grjol Franc, Zgornji Veliki vrh, samski, Setnik.
        11. Grjal Jernej, brat prejšnjega, samski, Setnik.
        12. Malovrh Jakob, Spodnji Valiki vrh, samski, Setnik.
        13. Burjek Franc, Grampovčnikov, samski, Setnik.
        14. Burjek Janez, brat prejšnjega, samski, Setnik.
        15. Burjek Jože, brat prejšnjega, samski, Setnik.
        16. Burjek Anton, brat prejšnjega, samski, Setnik.
        17. Trnovec Lovro, Mlakarjev, samski, Setnik.
        18. Trnovec Martin, brat prejšnjega, samski, Setnik.
        19. Kos Anton, Žulov, samski, Setnik.
        20. Buh Anton, Mlinarjev, samski, Setnik.
        21. Lešnjak Janez, Železnikov, samski, Setnik.
        22. Jankovič Jurij, Jernejčkov, samski, Setnik.
        23. Pustavrh Jakob, Zgornji Pustavrh, samski, Setnik,
        24. Pustavrh Franc, brat prejšnjega, samski, Setnik.
        25. Osredkar Jakob, Spodnji Pustavrh, samski, Setnik.
        26. Malovrh Janez, Spodnji Pustavrh, samski, Setnik.
        27. Osredkar Janez, Povžev, samski, Setnik.
        28. Bizovičar Anton, Anžonov, samski, Setnik.
        29. Setničar Anton, Pišev, samski, Dolenja vas.
        30. Žagar Frane, Petrov, samski, Dolenja vas.
        31. Kovač Antan, Maticov mlin, samski, Dolenja vas.
        32. Plestenjak Franc, Pustavrhov, samski, Dolenja vas.
        33. Zibelnik Jamko, Vrbanovčev, samski, Hrastenica.
        34. Koren Janez, Šuštarjev, samski, Hrastenica.
        35. Trobec Franc, Guglov, samski, Log.
        36. Valkavrh Pavel, Robidovčev, samski, Belica.
        37. Velkavrh Ludovik, brat prejšnjega, samski, Belica.
        38. Malovrh Julij, Freškovcev, samski, Pristava.
        39. Nlalovrh Jože, brat prejšnjega, samski, Pristava.
        40. Božnar Jernej, Pavletov, poročen, Pristava.
        41. Koprivec Matevž, Pavletov, samski, Pristava.
        42. Ambrožič Franc, Faretov, samski, Pristava.

         

        143


         

        1. Žagar Franc, Žagarjev, samski, Podreber.
        2. Žagar Alojzij, brat prejšnjega, samski, Podreber.
        3. Žagar Jože, brat prejšnjega, samski, Podreber.
        4. Žagar Anton, brat prejšnjega, samski, Podreber.
        5. Prosen Franc, Kapetov, samski, Podreber.
        6. Založnik Franc, Tomanov, samski., Podreber.

         

        b) Po prevzemu oblasti maja 1945. so Titove oblasti pobrale na domu sledeče, ki niso bežali, in so vse odvedli v Ljubljano ter tam vse pomorili:

         

        1. Rihar Julij, Kovačev, samski, Belica.

        101.                     Setničar Franc, Pišev, samski, Dolenja vas.

        102.                     Leben Anton, Sovov, samski, Srednja vas.

        103.                     Peklaj Jože, Janežev, samski, Polhov Gradec.

        104.                     Kogoj RudoMf, Cigarov, poročen, Polhov Gradec.

        105.                     Dolinar Ludovik, Klajev, samski, Briše.

        1. Dolinar Anton, Lupinov, samski, Briše.

        Občina Polhov Gradec je štela pred drugo svetovno vojno 1358 prebivalcev.

         

        OBČINA  ČRN  VRH

         

        Tudi občina Črni vrh leži na ozemlju Polhograjskih Dolomitov. Do l. 1936. je spalala v okraj ljubljanske okolice, tedaj pa je bila priključena k okraju Škofja Loka. Prebivalcev je štela ta občina pred pričetkom druge svetovne vojne 1234.

         

        1. Sledeči proti komunistični borci iz te občine so bili vrnjeni iz Vetrinja v roke Titovih komunistov in vsi pomorjeni:

         

        a) Iz vasi Črni  vrh:

        1.      Kožuh Janez, št. 8, poročen, roj. l. 1911.

        2.      Kržišnik Anton, št. 10, samski, roj. 1923.

        3.      Jankovec Jurij, št. 17, por., roj. 1902.

        1. Bradeško Janez, št. 18, poročen, roj. 1913.
        2. Bradeško I.uka, št. 21., samski, roj. 190G.
        3. Osredkar Andrej, št. 23, samski, roj. 1906.
        4. Osredkar Alojzij, št. 23, samski, roj. 1906.
        5. Buh Franc, št. 25, poročen, roj. 1903.
        6. Lamovec Janez, star., št. 31, poročen, roj. 1892.
        7. Lamovec Rudolf, št. 31, samski, roj. 1925.
        8. Košir Martin, št. 33, poročen, roj. 1907.
        9. Košir Pavel, št. 33, samski, roj. 1915.
        10. Košir Janez, št. 33, samski, roj. 1916.
        11. Bozovičar Jože, št. 34, samski, roj. 1920.

         

        144


         

        1. Košir Jože, št. 35, samski, roj. 1913.
        2. Košir Martin, št. 35, poročen, roj. 1918.
        3. Plestenjak France, št. 35, samski, roj. I896.
        4. Trnovec Pavel, št. 36, samski, roj. 1910.
        5. Trnovec Jakob, št. 3G, samski, roj. 1914.
        6. Trobec Franc, št. 37, samski, roj. 1923.
        7. Trobec Lenard, št. 37, samski, roj. 1927.
        8. Založnik Jože, št. 42, samski, roj. 1919.
        9. Buh Jože, št. 44, poročen, roj. 1908.
        10. Brardeška Anton, št. 45, samski, roj. 1923.
        11. Bazovičar Anton, št. 49, samski, roj. 1908.
        12. Osredkar Valentin, št. 54, poročen, roj. 1902.
        13. Malovrh Jakob, št. 56, samski, roj. 1913.
        14. Madovrh Tomaž, št. 56, samski, roj. 1915.
        15. Malovrh Valentin, št. 56, samski, roj. 1917.
        16. Istenič Franc, št. 64, poročen, roj. 1904.
        17. Malovrh Jože, št. 68, poročen, roj. 1912.
        18. Košir Anton, št. 71, samski, roj. 1902.
        19. Košir Franc, št. 71, samski, roj. 1904.
        20. Trobec Janez, št. 74, poročen, roj. 1904.
        21. Justin Janez, št. 75, samski, roj. 190G.
        22. Jankovec Franc, št. 79, samski, roj. 1918.
        23. Jankovec Janez, št. 79, samski, roj. 1920.
        24. Dalenc Jože, št. 83, poročen, roj. 1903.
        25. Dolenc Florijan, št. 92, poročen, roj. 1910.
        26. Maček Ivan, št. 91, poročen, roj. 1913.
        27. Mrak Jože, št. 97, poročen, roj. 1903.
        28. Maček Lovro, št. 107, samski, roj. 1907.
        29. Justin Anton, št. 108, samski, roj. 1923.

         

        b) Iz vasi Smolnik:

        1. Praprotnik Anton, št. 3, samski, roj. 19I3.
        2. Bizjan Štefan, št. 4, samski, roj. 1913.
        3. Kohrivc Franc, št. 7, poročen, roj. 1914.
        4. Bizjan Jože, št. 9, poročen, roj. I904.
        5. Kuclar Franc, št. 9, samski, roj. 1919.
        6. Kožuh Pavel, št. 10, samski, roj. 1921.
        7. Skopec Jurij, št. 11, samski, roj. I910.
        8. Pečenik Anton, št..14, poročen, roj. 1916.
        9. Pečenik Jože, št. 14, samski, roj. 1919.
        10. Pečenik Matevž, št. 14, samski, roj. 1920.
        11. Pečenik Tomaž; št. 14, samski, roj. 1922.

         

        145


         

        1. Skopec Franc, št. 15, poročen, roj. 1909.
        2. Železnik Pavel, št. 16, samski, roj. 1916.
        3. Bizjan Tomaž, št. 20, samski, roj. 1910.

         

        c) Iz vasi Selo:

        1. Ravnikar Lovro, št. 1, samski, roj. 1917.
        2. Plestenjak Peter, št. 4, poročen, roj. 1910.
        3. Peklaj Janez, št. 6, poročen, roj. 1900.
        4. Kržišnik Anton, št. 9, samski, roj. 1921
        5. Kržišnik N., št. 9, samski, roj. 19?5.

         

        č) Iz vasi Setnica:

        1. Peklaj Jožef, št. 7, samski, roj. 1918.
        2. Peklaj Janez, št. 14, poročen, roj. 1902.
        3. Božnar Janez, št. 16, samski, roj. 1921.
        4. Božnar Lovro, št. 16, samski, 1922.
        5. Božnar Anton, št. 16, samski, roj. 1924.
        6. Božnar Franc, št. 16, samski, roj. 1925.

         

        d) Iz vasi Planina:

        69.  Lešnjak Anton, št. 2, poročen, roj. 1905.

         

        c) Iz vasi Bukov vrh:

        70.  Dalinar Janez, št. 26, poročen, roj. 1907.

        71.  Košir Janez, št. 25, samski, roj. 1908.

        1. Dolenc Frane, št. 27, poročen, roj. 1905.
        2. Dolenc Jože, št. 27, samski, roj. 1920.
        3. Križišnik Jože, št. 13, poročen, roj. 1904.
        4. Kržišnik Franc, št. 14, poročen, roj. 1904.
        5. Skobec N., iz Hotavelj, občina Poljane nad Škofjo Loko, samski.
        6. Skopec M., doma iz vasi Hotavlje, samski.
        7. Kržišnik Jože, iz Sv. Ožbalta, obč. Zminec, por., roj. 1913.
        8. Fojkar Janez, doma iz Sv. Ožbalta št. 7, por., roj. 1903.
        9. Kržišnik Janez, Sv. Ožbalt, št. 15, samski, roj. 1924.
        10. Dolinar Janko, doma iz Lučin, samski, roj. 1923.
        11. Trobec Jože, Črni vrh št. 97, poročen, roj. 1899.

         

        2. Prej od komunistov umorjeni:

        1. Bozovičar, Črni vrh št. 49, samski, roj. 1910, ubit l. 1944.
        2. Justin Venceslav, Črni vrh št. 65, samski, roj. 1919, umorjen l. 1944.

         

        146


         

        1. Justin Lovro, Smolnik št. 2, samski, roj. 1910, ubit 1945.
        2. Koprivec Franc, Smolnik št. 5, samski, roj. 1920, ubit 1943.
        3. Nartnik Janez, Smolnik št. 17, samski, roj. 1898, ubit 1944.
        4. Kos Vincenc, Selo št. 14, samski, roj. 1923, ubit 1. 1944.
        5. Kržišnik Janez; Bukov vrh št. 13, samski, roj. 1906, ubit 1943.
        6. Košir Franc, Črni vrh 35, por., roj. 1903, padel 1944.

         

        OBČINA  DOBROVA  PRI  LJUBLJANI

        Vrnjeni in pomorjeni slovenski domobranci:

         

        Iz vasi Dobrova:

                    Bizjan Ivan, Dolinar Peter, Dolinar Miha, Oven Peter, Podobnikar Jože, Seliškar Miha, Seliškar Tone, Smrtnik Anton, Vidonija Vili, Zalaznik Ciril, oženjen.

         

        Iz vasi Gaberje:

        Babnik Jože, Košir Anton, Košir Matija, Kovač Peter, Setnikar Anton, Suhadolc Franc, Zibelnik Janko, Zorc Jože, Žerovnik Janez.

         

        Iz vasi Kozarje:

        Ciuha Ivan, Černe Anton, Čuden Lovro, oženjen, Dovjak Lojze, oženjen, Kovač Jakob, Marinko Jože, Pleško Ciril, Pleško Franci, Pleško Ivan, Skopec Ivan, Skopec Vinko, Šebenik Franc.

         

        Iz vasi Osredeh.:

        Košir Danijel, Podobnikar Vinko.

         

        Iz Podsmreke:

        Bernik Albin, Bernik Janez, Bernik Lojze, Gosar Lojze, Kušar Jože, Malovašič AIbin, Mkuž Janez, oženjen, Peklaj Albin, 2 brata: Remic Jože in Ivan; 3 bratje: Remic Janez, Franc in Tone; Zalaznik Jože (oče), Zalaznik Ciril (sin).

         

        Iz Stranske vasi:

        4 bratje Košir: Franci, roj. 10. sept. 1920; Albin, roj. 2. marca 1924, odveden na morišče iz Teharja 3. junija 1945; Vinko, roj. 17. julija 1925, z bratom odveden na morišče 3. junija; Anton, roj. 29. dec. lJ2G, iz Teharja odveden na morišče 10. junija; Skopec Franc brat treh umorjenih sester, ki so jih komunisti nasilno odvedli v gozd in umorili 1. maja 1942; Štrekelj Anton, št. 6, Alič Milan, št. 14, Velkavrh Vinko, št. 11, Žirovnik Franc, št. 22.

         

        147


         

        Iz vasi Švica:

        Dolničar Peter, Korenič Ivan, Kožuh Anton, Kožuh Ivan, Oven Franc, Oven Jakob, Suhadolc Luka.

         

        Iz Brezij:

        Dalenc Jože, Vidmar Jože.

         

        Iz Razorov:

        Novak Jože

         

        Doma so ostali in so jih titovci pomorili:

        Civha Andrej iz vasi Gabrje; Peklaj Jože iz vasi Gabrje; Zibelnik Rafko iz vasi Gabrje; Dobnikar Ludovik iz Osredka; Suhadolc Jernej iz Švice; Hudnik Miha, oženjen, iz Hruševe.

        Tu je navedenih 73 znanih umorjenih slovenskih domobrancev iz te župnije, seznam pa še ni popoln.

         

         

        OBČINA LOŠKI POTOK:

         

        a) Iz Vetrinja vrnjeni in pomorjeni:

        l. Bartol Ivan, pos. sin, samski, Hrib št. 3.

        2. Bartol Janez, poročen, posestnik, Hrib št. 4.

        3. Bartol Karel, samski, delavec, Hrib 4.

        4. Bartol Rudolf; samski, delavec, Hrib 4.

        5. Bartol Alojzij, samski, delavec, Hrib 6.

        6. Bartol Jakob, poročen, delavec, Hrib 9.

        7. Bartol Karel, samski, delavec, Hrib 9.

        8. Bartol Karel, poročen, posestnik, Hrih 23.

        9. Bartol Franc, pos. sin, samski, Hrib 30.

        10. Bartol Alojzij, samski, posestnik, Hrib 32.

        11. Bartol Ivan, poročen, posestnik, Hrib 43.

        12. Brinšek Jože, samski, delavec, Hrib 51.

        13. Brinšek Filip, samski, delavec, Hrib 51.

        14. Bambič Vladimir, samski, delavec, Hrid 72.

        15. Knavs Emil, samski, delavec, Hrib 74.

        16. Knavs Anton, samski, pos. sin, Hrib 76.

        17. Knavs Anton, samski, delavec, Hrib 90.

        18. Knavs Jože, samski, delavec, Hrib 94.

        19. Knavs Franc, poročen, delavec, Hrib 99.

        20. Košir Alojzij, pek, samski, Hrib 81.

        21. Košir Jože, samski, delavec, Hrib 66.

        22. Košmrlj Alojzij, samski, posestnik, Hrib 69.

         

        148


         

        23. Košmrlj Anton, samski, delavec, Hrib 69.

        24. Lavrič Alojzij, samski, posestnik, Hrib 4.

        25. Lavrič Janez, samski, delavec, Hrib 33.

        26. Lavrič Franc, samski, delavec, Hrib 56.

        27. Lavrič Stanko, poročen, zidar, Hrib 56.

        28. Lavrič Jože, samski, delavec, Hrib 71.

        29. Lavrič Alojzij, samski, delavec, Hrib 71.

        30. Lavrič Ludovik, samski, kolar, Hrib 71.

        31. Lavrič Anton, samski, kovač, Hrib 71.

        32. Lavrič Anton, samski, kovač, Hrib 77.

        33. Tavzes Jože, samski, posestnik, Hrib 11.

        34. Tavzes Leopold, samski, delavec, Hrib 11.

        35. Pikelj Janez, poročen, žandar. narednik, Hrib 29.

        36. Sapeta Ivan, samski, delavec, Hrib 89.

        37. Knavs Francka, posestnika hči, samska, Hrib 15.

        38. Anzelc Jože, samski, posestnika sin, Mali log 22.

        39. Anzelc Ivan, samski, pos. sin, Mali log 22.

        40. Anzelc Anton, samski, čevljarski pomočnik, Mali 1og 22.

        4l. Baraga Jože, samski, delavec, Mali log 25.

        42. Bambič Anton, samski delavec, Mali log 17.

        43. Debeljak Anton, samski, pos. sin, Mali log 7.

        44. Debeljak Anton, poročen, posestnik, Mali log 54.

        45. Debeljak Franc, samski, delavec, Mali log 54.

        46. D)ebeljak Jože, samski, Mali log 11.

        47. Debeljak Rudolf, samski, mizar, Mali log 11.

        48. Debeljak Alojzij, samski, delavec, Mali log 13.

        49. Debeljak Ivan, samski, delavec, Mali log 13.

        50. Debeljak Ivan, samski, pos. sin, Mali log 17.

        51. Mišič Janez, samski, krojač, Mali log 1.

        52. Mohar Stanislav, samski, dijak, Mali log 27.

        53. Mohar Janez, samski, žandarm. narednik, Mali log 21.

        54. Mohar Karel, samski žand. podnarednik, Mali log 21.

        55. Mohar  Anton, samski, delavec, Mali log 29.

        56. Kordiš Alojzij, poročen posestnik, Mali log 2.

        57. Kordiš Jože, samski, delavec, Mali log 2.

        58. Košmrlj Anton, samski, pos. sin, Mali log 4.

        59. Knavs Jože, samski, delavec, Mali log 6.

        60. Knavs Alojzij, samski, delavec, Mali log 6.

        61. Banbič Jože, poročen, posestnik, Retje 13.

        62. Bartol Ivan, poročen, mesar, Retje 19.

        63. Bartal Franc, samski, delavec, Retje 19.

         

        149


         

        64. Bartol Mirko, samski, mesarski pom., Retje 19.

        65. Benčina Janez, samski, delavec, Retje 47.

        66. Benčina Anton, samski, delavec, Retje 47.

        67. Benčina Franc, poročen, posestnik, Retje 120.

        68. Benčina Alojzij, samski, delavec, Retje 120.

        69. Benčina Milko, samski, dijak, Retje 95.

        70. Car Janez, samski, delavec, Retje 81.

        71. Brežič Anton, poročen, delavec, Retje 101.

        73. Debeljak Alojzij, poročen, delavec, Retje 21.

        73. Debeljak Anton, samski, delavec, Retje 21.

        74. Debeljak Jože, samski, delavec, Retje 21.

        75. Car Karel, samski, pos. sin, Retje 30.

        76. Debeljak Frane, samski, delavec, Retje 46.

        77. Debeljak Ivan, samski, delavec, Retje 63.

        78. Debeljak Jože, samski, delavec,. Retje 115.

        79. Debeljak Franc, poročen, delavec, Retje 12.

        80. Ivančič Janez, samski, posestnik, Retje 58.

        81. Ivančič Alojzij, samski, delavec, Retje 58.

        82. Ivančič Franc, samski, delavec, Retje 58.

        83. Košmrlj Jože, poročen, posestnik, Retje 11.

        84. Košmrlj Leopold, samski, delavec, Retje 11.

        85. Košmrlj Ivan, samski, delavec, Retje 11.

        86. Košmrlj Jože, samski, posestnik, Retje 45.

        87. Košmrlj Franc, samski, delavec, Retje 45.

        88. Košmrlj harel, samski, delavec, Retje 15.

        89. Košmrlj Anton, samski, pos. sin, Retje 54.

        90. Košmrlj Anton, samski, dijak, Retje 108.

        91. Kordiš Alojzij, samski, hos. sin, Retje 14.

        92. Kordiš Jože, poročen, narednik, Retje 61.

        93. Kordiš Alojzij, samski, delavec, Retje 70.

        94. Kordiš Anton, samski, delavec, Retje 70.

        95. Kordiš Alojzij, samski, delavec, Retje 103.

        96. Kordiš Karel, samski, delavec, Retje 117.

        97. Košir Jože, samski, delavec, Retje 22.

        98. Košir Franc, poročen, delavec, Retje 57.

        99. Košir Mirko, samski, delavec, Retje 57.

        100. Košir Karel, samski, delavec, Retje 60.

        101. Košir Rudolf, samski, delavec, Retje 60.

        102. Košir Anton, samski, delavec, Retje 116.

        103. Knavs Jože, samski, pos. sin, Retje 37.

        104. Knavs Franc, samski, krojač, Retje 37.

        105. Knavs Anton, samski, pos. sin, Retje 37.

         

        150


         

        106.          Knavs Dominik, samski, delavec, Retje 49.

        107.          Knavs Frančiška, samska, delavka, Retje 49.

        108.          Krže Anton, samski, delavec, Retje

        109.          Krnc Karel, samski, delavec, Retje 125.

        110.          Lavrič Alojzij, poročen, posestnik, Retje 2.

        111.          Lavrič Franc, samski, delavec, Retje 5.

        112.          Lavrič Jože, poročen, posestnik, Retje 7.

        113.          Lavrič Alojzij, samski, pos. sin, Retje 32.

        114.          Lavrič Alojzij, samski, pos. sin, Retje 39.

        115.          Lavrič Janez poročen, posestnik, Retje 43.

        116.          Lavrič Rudolf, samski, delavec, Retje 43.

        117.          Lavrič Alojzij, samski, delavec, Retje 105.

        118.          Mobar Janez, poročen, posestnik, Retje 8.

        119.          Mohar Janez, poročen, delavec, Retje 87.

        120.          Markovič Alojzij, delavec, Retje 94.

        121.          Markovič Jože, samski, delavec, Retje 94.

        122.          Mohar Rudolf, samski, delavec, Retje 101.

        123.          Ruharčič Jakob, delavec, poročen, Retje 15.

        124.          Ruparčič Aojzij, poročen, delavec, Retje 16.

        125.          Rojc Janez, poročen, posestnik, Retje 40.

        126.          12G. Ruharčič Anton, poročen, posestnik, Retje 48.

        127.          Ruharčič Alojzij poročen, posestnik, Retje 75.

        128.          Rojc Ivan, samski, krojač, Retje 121.

        129.          Šega Alojzij, samski, delavec, Retje

        130.          Škrl Jože, samski, kovač, Retje 113.

        131.          Ruparčič Alojzij, poročen, delavec, Retje 92.

        132.          Turk Ivan, samski, pos. sin, Retje 4.

        133.          Turk Alojzij, samski, pos. sin, Retje 4.

        134.          Turk Jernej, poročen, delavec, Retje 10.

        135.          Turk Anton, poročen, delavec, Retje 69.

        136.          Turk Jože, poročen, delavec, Retje 79.

        137.          Turk Alojzij, poročen, čevljar, Retje 26.

        138.          Turk Karel, samski, pos. sin, Retje 6.

        139.          Turk Anton, samski, pos. sin, Retje 6.

        140.          Vesel Alojzij, poročen, delavec, Retje 50.

        141.          Baraga Janez, samski, pos. sin, Srednja vas 9.

        142.          Baraga Ludovik, samski, delavec, Srednja vas 9.

        143.          Lavrič Ludovik samski, delavec, Srednja vas 16.

        144.          Rus Ivan, samski, delavec, Srednja vas 18.

        145.          Debeljak Ivan, samski, delavec, Šegova vas 4.

        146.          Bartol Ivan, samski, delavec, Šegova vas 18.

        147.          Bartol Alojzij, samski, delavec, Šegova vas 18.

         

        151


         

        148.          Šega Mirko, samski, delavec, Šegova vas 2.

        149.          Mohar Alojzij, samski, delavec, Šegova vas 23.

        150.          Ruparčič Ivan, samski, kolar, Tabor 2.

        151.          Ruparčič Alojzij, samski, delavec, Tabor 2.

        152.          Benčina Anton, samski, delavec, Travnik 67.

        153.          Benčina Franc, samski, delavec, Travnik 53.

        154.          Benčina Ivanka, samska, delavka, Travnik.53.

        155.          Grbec Karel, poročen, delavec, Travnik 24.

        156.          Šega Karel, samski, delavec, Travnik 74.

        157.          Debeljak Jože, Mali log 7.

        158.          Košmrlj Stanko, Mali log 4.

        159.          Košmrlj Drago, Mali log 4.

        160.          Lavrič Antori, Srednja vas 16.

        161.          Turk Franc, Retje 4.

        Med vrnjenimi proti komunističnimi borci so se vozila tudi tri dekleta, ki so jih komunisti tudi umorili.

         

        b) Med komunistično revolucijo umorjeni:

        1.      Debeljak Janez, poročen, lesni manipulant, Šegova vas 5, umorjen 31. januarja 1942.

        2.      Anton X., iz Bosne, krošnjar, star 27 let, umorjen junija 1942 v gori Jazbini.

        Dne 20. septembra 1942 so kmetje prevažali iz Sodražice v Loški potok živež. Za Vagovko pri Gori nad Sodražico so komunistični partizani iz zasede ustrelili naslednje 4 osebe, ki so prevažale živež za domače prebivalstvo:

        1. Debeljak Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1908, Retje 21.
        2. Košir Karel, samski, mizar, Retje 62.
        3. Zbačnik Janez, samski, delavec, raj. 1905 Mali log 45.
        4. Bartol Marija, samska, delavka, rojena 1903, Hrib 9.
        5. Gregorič Alojzij, samski, delavec, roj. 1910, Mali log 37, ustreljen od komunistov za vasjo Mali log novembra. 1942.
        6. Debeljak Alojzij, poročen, posestnik, roj. 1902 Mali log 11, ustreljen od komunistov 6. novembra 1942. Bila je vaški načelnik in občinski odbornik.
        7. Zbačnik Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1910, Mali log 5; koncem novembra 1942 so ga partizani nasilno odvedli z doma in ga po izjavi prič grozno mučili in umorili pod neko bukvijo v Travni gori nad Sodražico.
        8. Košmrlj Jože, posestnik, trgovec in gostilničar, roj. 1892, Retje 20; umrl je na praznik Vnebohoda 1942 vsled posledic komunističnega napada na Tabor.

         

        152


         

        1. Mohar Alojzij, poročen, posestnik, roj. 19I2, Mali log 27, ustreljen od partizanov za domačo vasjo dne 14. februarja 1943.
        2. Mohar Anton, samski, posestnikov sin, roj. 1922, Mali log 15, ustreljen od komunistov za domačo vasjo 11. februarja 1943.
        3. Knavs Alojzij, samski, posestnikov sin, roj. 1923, Retje 37, ustreljen od komunističnih partizanov v zasedi za vasjo Hudi vrh, občina Bloke, dne 21. februarja 1943.
        4. Bartol Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1922, Hrib 58, odveden nasilno po italijanski kapitulaciji v Kočevje; oktobra 1943 je bil ustreljen nekje v okolici Kočevja.
        5. Košmrlj Jožel, samski, delavec, roj. 1920, Mali log 8, nasilno mobiliziran od partizanov. V Kočevju je moral stražiti zaprte četnike, ki so jih privedli tja iz Grčaric. Neki četnik ga je prosil za cigareto, ki mu jo je Košmrlj dal. To je opazil neki partizanski polit komisar in je mladeniča na mestu ustrelil.
        6. Knavs Karel, samski, posestnik, roj. 190G, Hrib 39, nasilno mobiliziran od partizanov l4. septembra 1943. Ko so se partizani umaknili pred Nemci, je Knavs ostal! v Kočevju, kjer so ga nato ob napadu komunisti ujeli in nato v Šalka vasi silno mučili in umorili.
        7. Žagar Franc, samski, delavec, roj. 1914, Travnik 66, nasilno mobiliziran v partizane in ubit v oktobru 1943 pri Preserju pri Ljubljani.
        8. Ruparčič Jože, ključavničar, roj. 1914 Loški potok, nasilno mobiliziran in ubit pri partizanih novembra 1943 nek.je na Primorskem ob priliki nemške ofenzive.
        9. Turk Janez, samski, delavec, roj. 1909, Retje 55, nasilno mobiliziran od partizanov sept. 1943 in ubit pri partizanih na Primorskem ob priliki nemške ofenzive oktobra 1943.
        10. Benčina Franc, samski, posestnikov sin, roj. 1923, Retje 41, nasilno mobiliziran od partizanov, ubit pri partizanih oktobra 1943.
        11. Košir Stanislav, samski, delavec, roj. 1926, Retje 57, nasilno mobiliziran in ubit pri partizanih na Primorskem novembra 1943.
        12. Košir Ivan, samski, delavec, roj. 1923, Retje 60, nasilno mobiliziran septembra 1943 in je padel pri partizanih v borbi  Nemci na Primorskem. Kot nezanesljiv je bil poslan v prve vrste in v smrt.
        13. Mohar Jože, samski, delavec, roj. 1923 Retje 27, nasilno mobiliziran in ubit na Primorskem novembra 1943.
        14. Šega Ivan, samski, delavec, roj. 1920, Retje 73 nasilno mobiliziran in ubit na Primorskem v mesecu novembru 1943.

         

        153


         

        1. Benčina Anton, poročen, delavec, roj. 1907, Hrib 49, nasilno mobiliziran in ubit na Primorskem leta 1944.
        2. Ruparčič Karel, samski, posestnikov sin, roj. 1921, Travnik 107, ubit od komunistov februarja 1945 ob priliki napada na Vrhniko pri Ljubljani.
        3. Lavrič Ivan, posestnikov sin, roj. 1927, Srednja vas 7, ubit od komunistov na Primorskem marca 1945.
        4. Zbačnik Janez, samski, posestnik, roj. 1905, Mali log 5, ustreljen od komunistov iz zasede pri Kočevju marca 1945.
        5. Gregori.č Anton, poročen, delavec, roj. 1904, Mali log 37, ustreljen od komunistov iz zasede pri Kočevju marca 1945; zapustil ženo in 2 otroka.
        6. Knavs Anton, samski, delavec, roj. 1915, Mali log 6, ubit od komunistov pri Hinjah aprila 1945.
        7. Debeljak Ludovik, visokošolec, agronom, roj. 1922, Mali log 7, justificiran pri partizanih kot nezanesljiv leta 1944.
        8. Pravhar Jože, župnik v Loškem potoku, nasilno odveden od partizanov 30. aprila 1944 v Belo krajino ter bil po dolgotrajnem mučenju v navzočnosti domačih terencev v Dragi obsojen na smrt in ustreljen avgusta 1944.
        9. Turk Janez, poročen, posestnik, roj. 1882, Retje 4, nasilno odpeljan v komunistično internacijo v Belo krajino, kjer je ves sestradan in izmučen umrl januarja 1945. Bil je podpredsednik občine, predsednik Kmetijske zadruge v Loškem potokom, vnet delavec v katoliških organizacijah.
        10. Bartol Franc, župan, posestnik in gostilničar, Hrib 58, nasilno odveden v Lož in tam postavljen pred komunistično sodišče, kot bivši župan obsojen na smrt, strahotno mučen in justificiran nekje za mestom Ložem.
        11. Kordiš Antonija, posestnika žena, Retje 34, ustreljena od nemške patrulje, ko je šla v adventu zjutraj k maši. Nemci so bili tedaj na pohodu za partizani, tako je padla tudi ta žena kot žrtev komunističnega izzivanja 22. decembra 1944 pod Taborom.
        12. Knavs Jože, poročen, posestnik, roj. 1880, Retje 37, oče 11 otrok, ustreljen 3 mesece po končani vojni, dne 15. avgusta 1945.
        13. Košmrlj Anton, posestnik in gostilničar, roj. 1890, Loški potok, oče 12 otrok, ustreljen 15. avgusta 1945.
        14. Mohar Ivan, samski, delavec, roj. 1923, Mali log 27, umrl v italijanskem koncentracijskem taborišču Eboli v Italiji 1945 kot žrtev komunizma.

         

        154


         

        1. Ruparčič Janez, poročen, cerkovnik, roj. 1891, Tabor št. 2, je bil zaprt v Ribnici, ponoči odpeljan v Jelendol in tam umorjen oktobra leta 1943.
        2. Košmrlj Ludovik, kolar, roj. 1905, Hrib 95, je bil že l. 1942 od partizanov pretepan, živ žgan na ognju in naposled vržen na mravljišče, a je takrat ostal živ. Po italijanski kapitulaciji pa je bil odveden v zapore v Ribnico in oktobrske noči 1943 odveden v Jelendol ter tam ustreljen in vržen v množični grob.
        3. Knavs Stanislav, občinski uradnik, roj. 1918, Hrib 2, po ukazu takratnega ljudskega odbora odpeljan iz Nove vasi-Blok v ječo v Ribnici ter je bil z drugimi oktobra 1943 v Jelendolu ustreljen in vržen v množični grob.
        4. Knavs Anton, delavec, roj. 1906, Hrib 2, isto tako ho razsulu italijanske vojske septembra 1943 od komunistov aretiran, odveden v ribniške zapore in v množičnem pokolu v Jelendolu ustreljen.
        5. Barbol Anton, samski, delavec, roj. 1912, Hrib 22, isto tako aretiran, zaprt v Ribnici in ustreljen v Jelendolu oktobra 1943.
        6. Zbačnik Rudolf, delavec, roj. 1916, Mali log 5, zaprt v Ribnici in v oktobrski noči umorjen v Jelen.dolu.
        7. Košmrlj Ivan, samski, delavec, roj. 1920, zaprt v Ribnici in ustreljen v Jelendolu.

         

        Na množičnem morišču v Mačkovcu so sredi oktobra 1943 komunisti umorili naslednjih 5 mož in fantov iz Loškega potoka:

        1. Car Anton, poročen, posestnik, roj. 1914, Retje 30.
        2. Košir Alojzij, poročen, krojač, roj. 19, Hrib 31.
        3. Rojc Janez, poročen, delavec, roj. 1J00, Hrib 79.
        4. Ruparčič Franc, poročen, čevljar, roj. 1917, Retje 72.
        5. Zbačnik Jože, samski, delavec, roj. 1912, Mali log 5.

         

        c) Umorjeni od Italijanov:

        Radi komunističnih izzivanj je italijansko vojaštvo ustrelilo na področju Loški potok sledeče osebe:

        1. Kordiš Anton, delavec, roj. 1912, Retje 23, ustreljen oktobra 1941 v svojem stanovanju ob priliki pogona Italijanov za partizani po napadu na italijansko posadko v Ložu.
        2. Kordiš Edvard, krojač, roj. 1901, Travnik 135, je bil ustreljen od Italijanov 29. oktobra 1941 ob pol 6. uri zjutraj, ko je šel k maši.
        3. Mikulič Anton, delavec, roj. 1889, Travnik 61, ustreljen od Italijanov, ki so bili na pohodu za komunisti, 21. maja 1942.

         

        155


         

        1. Poje Mirko, mesarski vajenec, Travni.k 122, ustreljen 2l maja 1942 za vasjo Travnik od Italijanov, ki so bili tedaj na pohodi za komunističnimi partizani.

         

        Dne 31. julija 1942 so Italijani ustrelili kot talce 19 naslednjih mož in fantov iz Loškega potoka (komunisti so nad vasjo Travnik zasekali cesto in so na dotičnem kraju, ko so Italijani popravljali pot ustrelili nekega italijanskega oficirja):

        1. Benčina Frane, poročen, delavec, roj. 1907, Travnik 87.
        2. Bartol Ivan, samski, pos. sin, roj. 1027, Travnik 13.
        3. Ivančič Franc, poročen, sedlar, roj. 1906, Travnik 64.
        4. Levstik Karel, samski, delavec, roj. I902, Travnik 123.
        5. 9 Lavrič Franc, poročen, delavec, roj. 1903, Travnik 59.
        6. Levstik Anton, samski, delavec, roj. 1914, Travnik 7.
        7. Bartol Rudolf, samski, delavec, roj. 1912, Travnik 122.
        8. Tanko Ivan, samski, delavec, roj. 1922, Travnik 21.
        9. Šega Alojzij, poročen, posestnik, roj. 1900, Šegova vas 26,
        10. Levstik Janez, samski, delavec, roj. 1902, Travnik 2.
        11. Debeljal Jože, samski, posestnik, raj. 1911, Travnik 78.
        12. Debeljak Frane, samski, delavec, roj. 1926, Travnik 78.
        13. Mikulič Jože, samski, delavec, roj. 1914, Travnik 70.
        14. Lavrič Lojze, samski, delavec, roj. 1906, Travnik 63.
        15. Lavrič Karel; samski, delavec, roj. 1900, Travnik 139.
        16. Vesel Ivan, samski, pos. sin, roj. 1912, Travnik 23.
        17. Bartol Franc, poročen, posestnik, roj. 1889, Travnik 13.
        18. Čuk Vladislav, poročen, učitelj, roj. 1905, Travnik 83.
        19. Benedičič Janko, poročen, učitelj, roj. 1906, Travnik 73. 

        Te talce od št. 5. da 23. so Italijani ustrelili v krajih Sadol, Mrtalos, Debeli vrh in Mošnjevec.

        1. Bartol Jakob, delavec, roj. 1905, Hrib 4, ustreljen od Italijanov kot talec 21. maja 1942 od priliki pogona za komunisti.
        2. Bartol Janez, delavec, star okoli 60 let, poročen, Hrib 82, ustreljen od Italijanov kot talec 21. maja 1942 ob priliki partizanskega napada na karabinjersko postajo na Hribu.
        3. Šega Franc, poročen, delavec, roj. 1906, Šegova vas 24, ustreljen od Italijanov v hiši za mizo ob priliki napada partizanov na karabinjersko postajo na Hribu dne 2l. maja 1942.
        4. Šega Edvard, samski, delavec, roj. 1907, Retje 9, ustreljen od Italijanov marca 1942.
        5. Debeljak Ivan, samski, delavec, roj. 1926, Šegova vas 34, radi komunističnih izgredov odpeljan v koncentracijsko taborišče na Rabu avgusta 1942, tam umrl januarja 1943.

         

        156


         

        č) Materialna škoda:

        Dne 31. julija 1942 ob priliki svoje ofenzive so Italijani zažgali zvečer vas Travnik, kjer je zgorelo 130 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji in z vsem orodjem.

        Dne 1. avgusta 1942 so Italijani zažgali hišo posestnika Franceta Šege, Retje 73, kot represalijo za odsotnost gospodarjevega brata Ivana, ki so ga komunisti nasilno mobilizirali.

        V novembru 1944 so komunisti zažgali na Taboru šolo, župnišče in mežnarijo in so vsa poslopja do tali pogorela.

        V občini Loški potok, tedaj ni bilo nikake vojaške postojanke in tudi nikjer v bližini ne, ker so celo področje občine Loški potok in okolico tedaj kontrolirali komunisti od 8. septembra 1943, to je po italijanski kapitulaciji.

        Župno cerkev sv. Lenarta so ljudje rešili, da ni pogorela in ni postala žrtev komunističnega uničenja.

        Komunistični partizani so s svojimi ropi in požigi napravili okrog pol milijona dolarjev škode.

        Na stotine pomorjenih ljudi, polno izropanih kmečkih posestev, požgana vas Travnik, uničena šola, župnišče in druge hiše - vse to so priče, kako je zgledalo komunistično "osvobodilno gibanje".

         

        Celotno število žrtev iz Loškega potoka:

        a) Komunistični partizani so umorili sledeče število:

        1. Vrnjene domobrance so pomorili v Kočevskem

        Rogu in v Teharjih    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 158

        1. Tri dekleta, vrnjena iz Vetrinja  . . . . . . . . . . . . . . . . .     3
        2. Oktobra 1943 v Jelendolu pomorili . . . . . . . . . . . . . .     7
        3. Oktobra 1943 v Mačkovcu  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .     5
        4. Februarja 1943 pri Bezlu-Mali log . . . . . . . . . . . . . . .    4
        5. V partizanskem taborišču Jazbina  . . . . . . . . . . . . . . .    3
        6. Pri Vagovki     . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    6
        7. Za Žagarji    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    5
        8. Drugod umorjeni   . . . . . . . : . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    9

        ----------------------------------------------------------------------------

        Komunistični partizani so pomorili skupno oseb:               200

         

        b) Italijanski okupator je umoril skupno oseb  . . . . . . .  34

        c) Nemški okupator je postrelil skupno oseb    . . . . . . .   2

        č) Vaške straže v borbi ustrelile l. 1942 partizana . . . . .   2

        1. 1943 za Malim logom    . . . . . . . . . . . . . . . . .   1

        d) Slov. domobranci 1. 1944 ustrelili na Hribu . . . . . . .   1

         

        157


         

        e) V internaciji umrli       . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    3

        f) V begunstvu umrl       . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .    1

        g) Domobranci padli v borbi s partizani        . . . . . . . . .    3

        h) Pri partizanih padli      . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .   20

                                                       --------------------------------------------

        Skupaj zgubilo življenje po krivdi kosn. revolucije oseb 267

         

        Proti komunisti so v svoji obrambi ustrelili le 4 osebe,  dočim so komunistični partizani. kruto pomorili iz te 200 oseb, kar jasno priča, kdo je bil morilec in uničevalec lastnega naroda!

         

         

        ŽUPNIJA STARI   TRG  PRI LOŽU:

        a) Med revolucijo ali po prevzemu oblasti umorjeni od komunistov:

        1.      Rožanc Beno, Gregorašev, Lož.

        1. Ražanc Ivan, Gregorašev, Lož.
        2. Zabukovec Rudolf, Fižolkov, Lož.
        3. Čač Mihael, Pudob.
        4. Čač Ivanka, Pudob.
        5. Marinčič Tone, Šemetov, Pudob.
        6. Marinčič Jože, Šemetov, Pudob.
        7. Mlakar Marija, Čekadova, Pudob.
        8. Mulc Janez, Rajdek, Pudob.
        9. Pirc Franc, Čenčarjev, Pudob.
        10. Tomažič Janez, Grletov, Pudob.
        11. Zelnik Ivan, Pudob.
        12. Baraga Jože, Prusnik, Šmarata.
        13. Baraga N., njegova žena, Šmarata.
        14. Drobnič Stanko, Srpanov, Šmarata.
        15. Almajer Janez, Šmarata.
        16. Kramarič Franc, kaplan, Stari trg.
        17. Telič Katarina, Stari trg.
        18. Plos Frančiška, Jernusava, Stari trg.
        19. Nanut Janez, Fricov, Podcerkev.
        20. Nanut Zofija, Fricova, Podcerkev.
        21. Nanut Jožefa, Fricova, Podcerkev.
        22. Strle Ana, Štancarjeva, Podcerkev.
        23. Komidar Marjeta, Pavličkova, Nadlesk.
        24. Ravšelj Stanko, Paveličev.
        25. Gregorič Jakob, Kozlov, Nadlesk.
        26. Truden Janez, Lužarjev, Nadlesk.

         

        158


         

        1. Kržič Ludovik, Mekuzov, Nadlesk.
        2. Truden Jože, Matičkov, Nadlesk.
        3. Srhan Vinko, Srpanov, Nadlesk.
        4. Avsec Anton, Bajerc, Viševek.
        5. Baraga Alojzij, Bazizelj, Viševek.
        6. Intiharr Franc, Ravšelj, Nadlesk.
        7. Mlakar Anton, Blaževec, Nadlesk.
        8. Šoštarič Anton, Nadlesk.
        9. Prevec Viktor, Muhcov, Nadlesk.
        10. Tomšič Alojzij, Nadesk.
        11. Tomšič Terezija, Nadlesk.
        12. Žnidaršič Anton, Žurgov, Nadlesk.
        13. Mlakar Feliks, Mihovec, Igavas.
        14. Mlakar Jože, Mauhl, Igavas.
        15. Žigmund Franc, Igavas.
        16. Žigmund Alojzija, Igavas.
        17. Avsec Andrej, Mihov, Kozarišče.
        18. Baavec Andrej, Andrejčev, Kozarišče.
        19. Bavec Vilko, Štorov, Kozarišče.
        20. Gril Milan, Grletov, Kozarišče.
        21. Kraševec Framc, Genčarjev, Kozarišče.
        22. Kočevar Matevž, Potoškin, Kozarišče.
        23. Martinčič Jože, Martinčičev, Kozarišče.
        24. Martinčič Alajzij, Martinčičev, Kozarišče.
        25. Mlakar Franc, Lekčevs, Kozarišče.
        26. Mulc Andrej, Kosmačev, Kozarišče.
        27. Strle Andrej, Andrejev, Kozarišče.
        28. Šumrada Jože, Jagrčkov, Kozarišče.
        29. Telič Andrej, Kosmačev, Kozarišče.
        30. Truden Anton, Trudnov, Kozarišče.
        31. Žnidaršič Drago, Šemacov, Kozarišče.
        32. Intihar Franc, Vrhnika.
        33. Petrič Jože, Vrhnika.
        34. Poje Jernej, Vrhnika.
        35. Palčič Jakob, Vrhnika.
        36. Palčič Ivan, Vrhnika.
        37. Porok Janez, Vrhnika.
        38. Hauptman Albin, Dane.
        39. Hauptman Frančiška, žena, Dane.
        40. Kandare Janez, st., Dane, kateremu so komunisti ubili štiri sinove.
        41. Kandare Janez, ml., Dane.

         

        159


         

        1. Kandare Peter, Dane.
        2. Kandare Franc, Dane.
        3. Kandare Albin, Dane.
        4. Špehar Janez, Dane.
        5. Kraševec Janez, Kovačev, Dane-Škrilje.
        6. Kraševec Feliks, Kovačev, Dane-Škrilje.
        7. Kraševec Franc, Kovačev, Dane-Škrilje.
        8. Kraševec Stanko, Kovačev, Dane-Škrilje.
        9. Kraševec Ludovik, Kovačev, Dane-Škrilje.

        (Iz te Kraševčeve delavske družine so torej pomorili pet sinov!)

        1. Žnidaršič Karel, Dane.
        2. Sežon Stamko, Janezov, Dane.
        3. Škerbec Stanko, Urhov, Gornje Jezero.
        4. Avsec Janez, Tolnažev, Gornje Jezero.
        5. Jurjevčič Matevž, Laze.

         

        b) Iz Vetrinjv vrnjeni in omorjeni:

        83.  Mlakar Valentin, Baragov, Podlož.

        1. Nahtigal Jože, Klolčarjev, Lož.
        2. Vitrih Ivan, Lorhov, Lož.
        3. Baraga Ivan, Štefetov, Pudob.
        4. Baraga Miro, Štefetov, Pudob.
        5. Grl Ludvik, Grletov, Pudob.
        6. Mlakar Tona, Makarjev, Pudob.
        7. Mohar Stanko, Kravarjev, Pudoh.
        8. Pirc Jože, Čenčarjev, Pudob.
        9. Štefančič Alojzij, Bobnarjev, Pudoh.
        10. Strle Franc, Knežan, Pudob.
        11. Avsec Anton, Avscov, Šmarata.
        12. Avsec Matevž, Avscov, Šmarata.
        13. I3avec Jakob, Valetov, Šmarata.
        14. Bavec Feliks, Valetov, Šmarata.
        15. Bavec Andrej, Valetov, Šmarata.
        16. Bavec Franc, Valetov, Šmarata.
        17. Baraga Maks, Šmarata.
        18. Drobnič Mirko, Srpanov, Šmarata.
        19. Lekšan Anton, Lekšanov, Šmarata.
        20. Šheh Janez, Zdolanji, Šmarata.
        21. Žnidaršič Lado, Srpanov, Šmarata.
        22. Lavrič Franc, Švigelj, Stari trg.

         

        160


         

        1. Lavrič Anton, Švigelj, Stari trg.
        2. Kraševec Franc, Kukec, Stari trg.
        3. Kraševec Terezija, Kukec, Stari trg.
        4. Kraševec Mirko, Kukec, Stari trg.
        5. Kraševec Janko, Kukec, Stari trg. 
        6. Onušič Franc, Jeranče, Stari trg.
        7. Potecin Matevž, Štancar, Stari trg.
        8. Hace Franc, Hišnik, Podcerkev.
        9. Nanut Andrej, Fricov, Podcerkev.
        10. Modic Ivan, Bloškin, Podcerkev.
        11. Modic Stanko, Bloškin, Podcerkev.
        12. Strle Franc, Štancarjev, Podcerkev.
        13. Turšič Viktor, Jakobčev, Podcerkev.
        14. Antončič Anton, Zdolenjec, Nadlesk.
        15. Bavec Alojzij, Bločenov, Nadlesk.
        16. Benčina Franc, Benčinov, Nadlesk.
        17. Gregorič Stanko, Benčinov, Nadlesk.
        18. Benina Štefka, Benčinova, Nadlesk.
        19. Gregorič Stanko, Žnidarjev, Nadlesk.
        20. Gregorič Leopold, Žnidarjev, Nadlesk.
        21. Gregorič Janez, Žnidarjev, Nadlesk.
        22. Komidar Jakob, Pavličkov, Nadlesk.
        23. Komindar Franc, Kovačev, Nadlesk.
        24. Koren Jakoh, Šimcov, Nadlesk.
        25. Kržič Anton, Mekuzov, Nadlesk.
        26. Mulc Viktor, Rajdek, Nadlesk.
        27. Okoliš Janez, Srpanščev, Nadlesk.
        28. Okoliš Jože, Srpanščev, Nadlesk.
        29. Okoliš Alojzija, Srpanščeva, Nadlesk.
        30. Ravšelj Janez, Pavelič, Nadlesk.
        31. Ravšelj Karel, Pavelič, Nadlesk.
        32. Ravšelj Alojzij, Pavelič, Nadlesk.
        33. Srpan Alojzij, Srpanov, Nadlesk.
        34. Šknbec Janez, Urhov, Nadlesk.
        35. Truden Jože, Baručkov, Nadlesk.
        36. Truden Dominik, Lužarjev, Nadlesk.
        37. Gregorič Franc, Kozlov, Nadlesk.
        38. Gregorič Ludovi.k, Kozlov, Nadlesk.
        39. Gregorič Francka, Kozlova, Nadlesk.
        40. Drohnič Tomaž, Lovrenčkov, Viševek.
        41. Intihar Jože, Ravšelj, Viševek.
        42. Intihar Alojzij, Ravšelj, Viševck.

         

        161


         

        1. Kočevar Stanko, Kordiš, Viševek.
        2. Kočevar Jože, Kordiš, Viševek.
        3. Komidar Ivan, Kraščev, Viševek.
        4. Ravšelj Andrej, Ravšelj, Viševek.
        5. Ravšelj Marija, Mežnarjeva, Viševek.
        6. Mlakar Ivan, Antonov, Viševek.
        7. Šraj Jernej, Viševek.
        8. Zgonc Franc, Šemac, Viševek.
        9. Zgonc Matež, Šemac, Viševek.
        10. Žnidaršič Janez, Drvolj, Viševek.
        11. Žnidaršič Jože, Drvolj, Viševek.
        12. Žnidaršič Matevž, Drvolj, Viševek.
        13. Žnidaršič Jože, Šumrada, št. 46, Viševek.
        14. Žnidaršič Franc, Šumrada, št. 11, Viševek.
        15. Žnidaršič Franc, Bizar.
        16. Baraga Valentin, Baragov, Igavas.
        17. Baraga Jože, Haragov, Igavas.
        18. Kranjc Rudolf, Pavlov, Igavas.
        19. Kranjc Janez, Pavlov, Igavas.
        20. Palčič Anton, Palčičev, Igavas.
        21. Palčič Feliks, Palčičev, Igavas.
        22. Šumradov Franc, Igavas.
        23. Avsec Janez, Mihov, Kozarišče.
        24. Avsecc Alojzij, Mihov, Kozarišče.
        25. Baraga Alojzij, Gašperčev, Kozariše.
        26. Baraga Stanko, Gašperčev, Kozarišče.
        27. Baraga Anton, Anžičev, Kozarišče.
        28. Bavec Jože, Mlačenov, Kozarišče.
        29. Gerl Jože, Pogrčinov, Kozarišče.
        30. Jakše Jože, Kozarišče.
        31. Janežič Franc, Janežičev, Kozarišče.
        32. Kočevar Katevž, ml., Potoškin, Kozarišče.
        33. Martinčič Matija, Martinčičev, Kozarišče.
        34. Martinčič Franc, Martinčičev, Kozarišče.
        35. Mlakar Janez, Županov, Kozarišče.
        36. Mlakar Andrej, Žuhanov, Kozarišče.
        37. Mulc Janez, Kosmačev, Kozarišče.
        38. Mulc Jože, Matičetov, Kozarišče.
        39. Avsec Vinko, Matičetov, Kozarišče.
        40. Palčič Slavko, Uletov, Kozarišče.
        41. Slane Franc, Lekčev, Kozarišče.
        42. Avsec Jože, Matičetov, Kozarišče.

         

        162


         

        1. Slane Alojzij, Lekčev, Kozarišče.
        2. Strle Franc, Jernejev, Kozarišče.
        3. Strle Franc, Baštetov, Kozarišče.
        4. Strle Stanko, Uletov, Kozarišče.
        5. Šumrada Ivan, Jefkin, Kozarišče.
        6. Šepec Mirko, Andretov, Kozarišče.
        7. Telič Stmuko, Kosmačev, Kozarišče.
        8. Žnidaršič Zdravko, Šemacov, Kozarišče.
        9. Mihelčič Janez, Češnjevec, Kozarišče.
        10. Lavrič Franc, Joškov, Kozarišče.
        11. Strle Anton, Podklancov, Podgora.
        12. Strle Lojze, Podklancov, Podgora.
        13. Strle Franc, Podklancov, Podgora.
        14. Turk Dominik, Dominov, Podgora.
        15. Kandare Jakab, Podgora.
        16. Intihar Jože, Vrhnika.
        17. Plos Franc Tišlerčkov, Podgora.
        18. Palčič Feliks, Mežnarjev.
        19. Hace Janez, Kordiš, Dane.
        20. Hace Franc, Kordiš, Dane.
        21. Kandare Janez, Kosmačev, Dane.
        22. Kandare Stanko, Kosmačev, Dane.
        23. Kandare Alojz, Kandarov, Dane.
        24. Kandare Stanko, Kandarov, Dane.
        25. Žnidaršič Fraizc, Hlepov, Dane.
        26. Sežon Franc, Janezov, Dane.
        27. Sežon Vera, Janezova, Dane.
        28. Škerbec Karel, Malnarjev, Dane.
        29. Lekšan Anrej, Lekšanov, Dane-Klance.
        30. Lekšan Jožefu, Lekšanova, Dane-Klance.

         

        c) Od Italijanov je bilo ustreljenih zaradi komunističnih izgredov: Iz Loža 28 oseb, iz Podloža l, iz Dan 8, iz Viševka 6, iz Igavasi 2, iz Kozarišč 7, iz Podgore 1, iz Vrhnike 7, iz Pudoba 15, iz Šmarate 5, iz Starega trga 8 - skupno: 88 oseb.

         

        č) V italijanski internaciji je umrlo: Iz Loža 2, iz Podloža 5, iz Viševka 2, iz Igavasi: 9 iz Kozarišč 3, iz Podgore 8, iz Vrhnike 2, iz Dan 7, iz Starega trga 6, iz Podcerkve l, iz Gornjega Jezera 3, iz Nadleska 1 - skupno: 49 oseb.

         

        d) Pri partizanih je padlo iz župnije 44 oseb.

         

        163


         

        Seznam je še nepopoln ker manjkajo še podatki iz vasi Markovec, Knežja njiva, Babna polica, Gornje in Dolnje Poljane in iz Vrha.

                    Ko je bil decembra 1942 izveden napad na partizansko taborišče v Loški dolini v gozdovih pri Belih vodah, so proti komunisti zasegli tam komunistični arhiv in seznam vseh oseb iz starotrške občine, ki so bile na listi, da jih je treba pomoriti; na tem seznamu je bilo nekako 500 oseb.

         

        ŽUPNIJA  B E G U N J E  PRI CERKNICI

         

        Župnija Begunje pri Cerknici je bila pred drugo svetovno vojno glede verskega življenja med najboljšimi .v ljubljanski škofiji, zato se je tudi komunizem nad njo najhuje izdivjal. Nobena druga župnija v Sloveniji ni. med tujo okupacijo in komunistično revolucijo izgubila sorazmerno toliko življenj, kot jih je ta. Ko so begunci iz te župnije sestavljali v Italiji seznam vseh žrtev, so tedaj našteli blizu 300 oseb, ki so izgubile svoje življenje po krivdi komunizma ali v internaciji, pri borbah pri partizanih in pri proti komunistih ali pa so bili pobiti od komunistov. Župnija je po tedanjih seznamih izgubila blizu eno petino vsega prebivalstva. Od moških proti komunistov v letih od 17. do 45. leta je iz vse župnije 1. 1945 ostalo živih le deset in sicer dva, ki sta ostala še doma, in osem, ki so v emigraciji.

                    H komunističnim partizanom so odšli le taki, ki so bili pri ljudeh na slabem glasu; kolikor je znano, je od teh padlo 15 moških in 3 ženske.

                    Organizirani odpor proti komunističnemu nasilju se je v Begunjah razvil tako kakor povsod drugod v Sloveniji, zato tega v dodrobnostih tu ne bomo obravnavali. Ugotovimo le dejstvo, da so komunistični partizani v tej župniji in okolici že osem mesecev prej vršili največja nasilja, ropali in morili, predno se je organizirala Vaška straža, ki se je zgodilo 31. julija 1942. Celi kupi umorjenih v Krimski jami in v Mihčevem breznu, kamor so komunisti metali celo dekleta in žene, pričajo o tem, da je le strahovito komunistično nasilje povzročilo oboroženo samoobrambo Begunjcev. Tudi je splošno znano, da so komunistični voditelji že jeseni 1. 1941. sestavljali po vsej Sloveniji sezname onih oseb, proti komunistov, ki so bili določeni za pokol.

                    Kakor drugod, tako se je tudi v Begunjah ustanovila Vaška straža tudi iz tega namena, da se občina zavaruje pred strahotnimi represalijami, ki so jih izvajali Italijani nad nedolžnim prebivalstvom zaradi vojaško brezpomembnih komunističnih izgredov. Pred ustanovitvijo Vaške

         

        164


         

        straže, julija 1942, so Italijani ob svojem pohodu pobrali po hišah v bližnji vasi Otave, župnija Št. Vid nad Cerknico, 25 mladih mož in fantov. Italijanski vojaki niso šli za komunističnimi partizani v gozd, marveč so mirne moške, proti komuniste, odvedli z doma in jih na poti v Begunje vse postrelili zaradi komunistov. Strahopetni Italijani so se potem bahali v Begunjah, da so postrelili 25 komunističnih partizanov.

                    Župnija Begunje pri Cerknici je štela 1276 duš.

                    Tu podajamo seznam 185 ubitih proti komunistov, ki je žal zelo nepopoln, ker je po tolikih letih težko maloštevilnim beguncem spomniti se točno vseh imen.

         

        Iz vasi Begunje:

        1. Turk Viktor, župnik, ustreljen v Jelendolu 24. oktobra 1943.
        2. Bečaj Jožef, Čopetov, samski, vrnjen iz Vetrinja, ubit.
        3. Bečaj Anton, Čopetov, samski, vrnjen, umorjen.
        4. Bonač Franc, Bonačev, poročen, vrnjen, ubit.
        5. Bonač Janez, Bonačev, umorjen v Jelendolu 23. sept. 1943.
        6. Bonač Anton, davkar, vrnjen, ubit.
        7. Cimermančič Vinko, Potočenov, vrnjen, ubit.
        8. Debevc Alojzij, dijak tehnike, Begunje 105, sežgan v Grahovem 1943.
        9. Debeve Janez, Begunje 105, samski, vrnjen, ubit.
        10. Debevc Franc, Begunje 105, samski, vrnjen, ubit.
        11. Debevc Anton, Vikleč, poročen, vrnjen, ubit.
        12. Debevec Anton, ml., sin, Vikleč, samski, vrnjen, ubit.
        13. Brezec Ivana, Dehinka, poročena, umorjena na cesti med Begunjami in Cerknico (6.junija 1945.
        14. Debevc Franc, sin prejšnje, vrnjen, ubit.
        15. Detoni Vincenc, proti komunist, zaradi žene komunistke odveden od Nemcev v Dachau, kjer je umrl.
        16. Debevc Janez, Kranjč, samski, padel na Paležu kot vaški stražar 1942.
        17. Dcbevc Jože, Kranjč, samski, ubit v Jelendolu 23. sept. 1943.
        18. Debevc Tone, Kranjč, samski, vrnjen, ubit.
        19. Debeve Anton, Jernejev, samski, vrnjen, ubit.
        20. Drobnič Anica, učiteljica, umorjena v Jelendolu sept. 1913.
        21. Franetič Miro, Nacetov, vrnjen, ubit.
        22. Hiti Janez, Kovačev, samski, zaklan na domu 24. avg. 1942.
        23. Hiti Frane, Kovačev, samski, vržen 28. avg. 1942 v Mihčevo brezno.

         

        165


         

        1. Hiti Vinko, Kovačev, samski, ubit v Jelendolu sept. 1943.
        2. Ivančič Ivana, Podlipča, samska, zaklana in vržena v Krimsko jamo julija 1942, predno je nastala Vaška straža.
        3. Ivančič Angela, Podlipča, samska, zaklana in vržena v Krimsko jamo julija 1942.
        4. Ivančič Franc, Tonetov, poročen, zaradi komunistov odveden od Nemcev v Dachau, kjer je umrl.
        5. Irgel ALojzij, samski, ustreljen v Mačkovcu 23. sept. 1943.
        6. Išnap Ivan, ml., Vilč, samski, vrnjen, umorjen.
        7. Kranjc Jože, samski, vrnjen, ubit.
        8. Kranjc Ivan, brat prejšnjega, samski, vrnjen, ubit.
        9. Lovko Anton, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.
        10. Lovko Franc, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.
        11. Lovko Janez, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.
        12. Lovko Jože, Jernejč, samski, vrnjen, umorjen.

        36.  Lovko Alojzij, Dehinc, samski, vrnjen, umorjen.

        1. Matičič Alojzij, nam.poveljnika Vaške straže, ustreljen v Jelendolu 22.sep.1943.
        2. Meden Ivan, Jagrov, poročen, ustreljen v Jelendolu 23. sept. 1943.
        3. Mramor Anton, Erjavčkov, samski, ranjen zajet; za 30 lir ga je ubil na Slivnici komunist Maršek iz Unca.
        4. Obreza Janez, Lukov, samski, vrnjen, umorjen.
        5. Obreza Anica, Lukova, samska, vržena v Krimsko jamo avgusta 1942.
        6. Obreza Pepca, poročena Šivc, vržena v Krimsko jamo avg.1942.