2001-julij , Velenje, biro – scentext          

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

I. DEL

 

 

Matija Škerbec

 

 

 

 

 

Krivda rdeče fronte

 

 

I. DEL

 

Zbral in uredil

 

 

MATIJA ŠKERBEC

 

 

 

 

 

 

 

 

Samozaložba

 

 

1954

 

CLEVELAND, OHIO, USA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Printed by: Tiskarna Mohorjeve družbe  Celovec – Klagenfurt, AUSTRIA

 

 

 

PREDGOVOR

Komunistična propaganda je poplavila slovensko domovino in dokaj zunanjega sveta s svojo lažjo glede borbe slovenskih protikomunistov proti rdečemu nasilju med tujo okupacijo in komunistična revolucijo...

            Slovenski protikomunisti so na vsak naičn premalo storili proti komunistični lažmi propagandi in vse premalo razkrinkavali zločinski obraz komunizma. Opravičilo za to je dejstvo, da je obramba resnice proti komunistični laži zela težka.

            V emigraciji je izdaja slovenske knjige zelo draga zadeva, posebno pa je tisk predrag v Združenih državah Severne Amerike. Slovenski protikomunisti pa nimamo na razpolago ljudskega premoženja in ne kakih fondov, da bi mogli izdajali kake obširnejše knjige

            Se večja težava naše obrambe pa leži v tem, da ni v tujini dovolj dokazilnega materiala na razpolago. Večinvm mo gn pustili v domovini, kjer je ostalo je nekaj skritega, drugo pa je dobil o roke komunistični režim, hi ga ali uničuje ali pa ga prikroji oz. preuredi v prid svoje propagande.

            V tujini s moramo pomagati večinoma le s pričami. Pa tudi s temi so težave. Dosti naših prič so pomorili komunisli in nacisti. Prič pa, ki bivajo v emigraciji, imajo večinoma v domovini moje bližnje sorodnike. Kdor pozna brezobzirno komunistično nasilje, bo doumel velik strah mnogih, po vsem svetu raztresenih prič, ki si ne upajo javno nastopiti s svojim pravim imenom zaradi svojih sorodnikov doma. (V zvezi s temi naj omenim, da smo že opazili v ameriških časopisih slike ali smo brar poročila, kako nastopajo pred ameriškim senatnim odborom za ugotovitev komunističnih masovnih umorov pride izza "fetezne xastrtimi obrazi, da bi komuunisti ne mogli ugotoviti njih imen in se maščevati nad njihovimi sorodniki v domovini.)

            Zaradi tega je bilo nujno potrebno, da navajamo v tej knjigi nekatere priče z drugim - privzetim imenom. Vse te priče pa so podpisanemu osebno znane in bodo njih nresnitna imena shranjena v

 

003

 

 

 

arhivu, da bodo na razpolago bodočim zgodovinarjem ob času, ko ne bo več vladat komunazem v naši domovini.

            Ta knjiga oziroma zbirka spisov pod tem nastovom je nekako nadaljevanje popisov dogodkov med homuhistično revolucijo, ki sem jih dosed j priobčeval v brošurah pod naslovom ;,Rdeča zver, pijana krvi". Nekaterim se ta naslov ni zdel primeren, zaradi tega sem za to knjigo izbral drugačnega.

            V pričujoči knjigi bom skušal še posebej zavrniti najbolj grobe laži, ki jih je nakopičila komunislična propaganda v knjigi "Belogardizem" (napisal F r a n č e k   S a j e), v brošuri "Sv. Urh" in v angleškem jeziku izdanem delu  L o u s a A d a m i t a "The Eagle and the Raots" ("Orel in korenine"), Doubleday dr Company, Ine., Garden City, N. Y., 1952.

            Na vse polvorbe resnice, ki jih v raznih knjigah in brolurah razširja slovenska komunistična propaganda, pač ni mogoče odgovarjati, ker bi bila na to polrehno knjiga, ki bi obsegala več tisoč strani. V tej knjigi bomo obravnavali le nekatere izrazite primere popolnega potvarjanja resničnega stanja, da bo tako jasno razvidno, da komunistična literatura ne zasluži nobene verodostojnosti in da leži vso krivda za bratomorno hlanje iu a vse gorje med tujčevo okupacijo in komunistično revolucijo na "satanovi fronti" - na komunizmu.

 

C l e v e l a n d, Ohio (USA), o Veliki noči 1954.

Mati.ja Skerbec

 

004

 

 

 

 

UVOD IN PREGLED

Kdor hoče razumeti celotni položaj v Sloveniji med tujo okupacijo in komunistitno revolucijo za tasa druge svetovne vojne (1941 do 1945) ter o vseh dogodkih ugotoviti objektivno resnico, mora najprej poznnti bistvo komunizma, njegovo ideologijo in taktiko. Nepo- nanje komunizma (ki si je v Jugoslaviji za časa zadnje vojne nadel lažno in slepilno ime "Osvobodilne fronte"), njegovih ciljev, njegovega načina delovanja in propagande ter njegove popolne nemoralnosti je krivo, da so mu pomagala k zmagi takozva "koristna bu dala", kakor so svoj čas imenovali komunisti sami one komuniste, ki so z njimi sodelovali.

            Ni naš nam n, da bi v tej knjigi v podrobnosti razlagali komunistične nauke in metode. Glede tega danes obstaja dosti svetovne literatnre za v ne, ki se hočejo o vsem tem poučiti. Naš namen je le pokazati, kako je komunizem v Sloveniji dejansko načrtno delal po svojih načelih in metodah.

            K razumevanju vseh dogodkov, ki so se vršili v Sloveniji med okupacijo in komunistično revolucijo v zadnji svetovni vojni, pa je potrebno, da človek dobro pozna tudi celotni okvir vseh svetovnih in domatih dogodkov, v katerem se je vse to vršilo. V tem času je namreč vladala v vsej Iugoslaviji in seveda tudi v Sloveniji strahotna zmešnjava. Komunistitna propaganda in nasilje, okupatorjevi ustrahovalni ukrepi in njegova propaganda, pobijanje naroda in odvajanje v ko«entracijska taborišča ter izseljevanje, razne ideološke in politične struje med protikomunisti, ki so se borileztudi med seboj, vse to je ustvarilo v deželi med prebivalstvom zmešnjavo in psihozo, da se je bilo v nje težko orientirati.

            Bistvo karakteristične propagande je preračunjena laž, ki ne pozna nobene morale, nobenega sramu in nobene poštenosti; ki gradi na psihologiji in na človeški naivnosti. Komunistični propagandist pripoveduje o popolnoma izmišljenih dogodkih vse podrobnosti, na tanko navaja kraj, kjer naj bi se vse to zgodilo, čas, osebe, ki so vse to videle, da oni, ki ne pozna dobro komunistične lažnivosti, skoraj ne more misliti in verjeti, da bi si mogel nekdo vse to izmisliti.

 

005

 

 

 

Že pred vojno in še posebno med kapitikupacijo je smatral komunizem za svojo prvo nalogo, da pri narodu oblati dobro ime vseh vodilnih protikomunistitnih osebnosti, da jim tako pri narodu vzame zaupanje.

            V tem oziru je naravnost znatilno, kaj vse si je izmislila komu nistifna propaganda o ljubljanskem škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Tako so n. pr. ob nas znanega komunistitičega štrajka 1. 1936 v Kranju vrgli po ponesretenem štrajku med delavce govorico, da je kranjski dekan Škerbec, preoblečen v orožnika, tolkel s puškinim kopitom po glavah delavcev in jih izganjal iz tovarne, škof dr. Rožman pa da je stal pripravljen na Gaštaju pri brizgalni v unifortni gasilca, da bi pomagal brizgati vodo na delavce v tovartni in jih prisilil, da zapuste svoja mesta. V resnici je bilo precej ljudi, ki so verjeli vse te gorostasne izmišljene laži.

            Med tujo okupacijo v zadnji vojni pa so. komunisti to lafno propagando še povetali. O dekanu Skerbcu so trosili po Gorenjskem vesti, da jaha po Ljubljani na konju v gestapovski uniformi in strelja s strojnico na nasprotnike. Ko je prišel iz Ljubljane nekdo na otiisk v Kranj, so ga ljudje izpraševali, če je videl kdaj dekana Škerbca hoditi okrog v gestapovski uniformi. Med ljudi so vrgti govorico, da imata škof. dr. Rožman in dekan Škerbec tajne sestanke z gestapovci; kjer prodajata slovenski narod nacistom. Nekot je prišel celo bivli dekanov usluibenec skrivaj h gospe Rant vprašat: "Ati sta res pri vas kkof in dekan na sestanku z Gestapom?" Gospa se mu je smejala v obraz, rekoč: "Kaj ste tudi vi tako neumni, da verjamete take bedastoče?"

            Vse m je bilo vendar.. znano, da so nacisti na Gorenjskem zaprli in izgnali vse slovenske duhovnike, da so se jezili, ker niso dobili v roke Bkerbca, s katerega da bi bili rezali jermena. Vsem je bilo zna no, da.so nacisti izropali vse cerkveno premoženje, uničili vse katoliške ustanove, in vendar so mnogi verjeli, da škof in dekan držita z Nemci in da prodajata slovenski narod njegovim najveEjim sovrainikom.

            V svojem arhivu imam shranjeno zanimivo poročilo neke zelo znane osebe iz Gorenjske, ki mi med drugim poroča tudi sledeče:

"V letu 1943 sem dobit v Ljubljano od doma sporotilo sorodnikov in nujuo prošnjo, naj vendar ne delam takih neumn ti in naj tudi ne hodim v družbi Škerbca in njegovih somišlje, ko v domači kraj. Ko sem nato pisal, da to ni res, so mi domafi takoj odgovorili, da, je to dokazana resttiw, podpisana od sedem prič, ki

 

006

 

 

so pod prisego potrdile, da so me skupno s Škerbcem videle na več krajih a Gorenjskem. Te govorice so pa takoj potihnile, ko sem poslal dom v notarsko izjavo, da je vse moje premoženje last tistega, ki dokaže, da me je po izgnanstvu v Srbijo še kdaj videl v domatem okraju.

            Ko so komunisti videli, da so pogoreli s to lažjo, so si izmislili drug načrt, da me spravijo s poti. Poklicali so nekega sorodnika v gozd, kjer jim je moral napisati tri listke, s katerimi me je nujno vabil na zelo važen razgovor na meji v Št. Vidu prihodnjo sredo v jutranjem mraku. Na kraju določenega sestanka so imeli komunisti pripraljene morilce, ki bi me ustrelili. Zanimivo je dejstvo, da je prinesel v Ljubljano to povabilo - gestapoved.

            Po umoru dr. Marka Natlačena so Italijani ustrelili pred njegovo hišo 24 talcev. Ko je gospa dr. Natlačenova izvedela, da na meravajo ustreljati talce, je takoj posredovala na pristojnih mestih, naj bi tega ne storili, ker vendar to niti njej niti umorjenemu možu nič ne pomaga in ker, talci prav gotovo popolnoma nedolžni pri umoru njenega moža. Še isti dan pa je komunistična propaganda vrgla po Ljubljani vest da je dr. Natlačenova brezsrčna in da se je pri Itatijanih pritožila, da so postrelili premalo talcev.

            Na dan pogreba fašistke Ariele Rea - tako nadaljuje ista oseba v svojem dopisu - smo morali povsod, kjer je šel pogrebni sprevod, zapreti okna in jih z zastori zagrniti. V treh pisarniških sobah nas je bito 12 oseb, ki smo skrivaj opazovali pogrebni sprevod. Takoj za krsto smo videli korakati postavnega fašista, ki je baje zastopal fašistično stranko. Drugi dan po pogrebu pride v pisarno uradnica L., o kateri smo vsi vedeli, da zelo simpatizira z "Osvobodilno fronto". Takoj nam začne zasmehljivo in s poudarkom govoriti:

A zdaj ste videli? Tolikokrat sem vam že pravila, pa niste verjeli. Morebiti boste še vedno tajili? Taki ste! Niti tega ne verjamete, kar sami vidite. To je zakrknjenost!"

Nekaj časa jo gledamo, ker ni nihče vedel, kaj hoče povedati.

Pa se zopet zaničIjivo obrne proti nam in reče:

            "Vsa Ljubljana je včeraj videla, da je še1 škof Rožman v fašistični obleki za pogrebom. Vi pa tega gotovo ne boste priznali."

Vsa pisarna je bušnila v smeh: "Ali se vam je zmešalo?"

Uradnica pa vsa užaljena stopi pred nas in prične:

            "Saj sem ga na lastne oči videla; pa ne samo jaz, temveč vsi, ki so pogreb videli"

            Na te besede se je pričelo ponovno vse na glas smejati, kar je dekleta še bolj užalilo. Vprašali smo jo, kako je.prišla do tega mnenja,

 

007

 

 

da je Škof dr. Rožman korakal za pogrebom v fašistični obleki. Na to je povedala, da je opazovala pogrebni sprevod in ji je tam nekdo rekel:

            "Poglejte škofa Rožmana, kako ponosno koraka v fašistični obleki za pogrebom. To je največja sramota za slovenski narod, da imamo takega škofa, izdajalca!"

            Ko smo dekletu nato pojasnjevali, da smo vsi gledali skozi okno ta sprevod iz te sobe in da je res za sprevodom šel najbrž kak fašist iz Italije, je v svoje veliko presenečeuje sprevidela, da je postala žrtev komunistične lažne propagande, ki je takrat vrgla po vsej Sloveniji ven to izmišljotino, da je šel škof dr. G. Rožman za pogrebom v fašistični obleki. Pozneje smo dobili iz Gorenjske in Dolenjske pisma, v katerih so ljudje izpraševali, če je res to, da hodi škof po Ljubljani v fašistični obleki, kar trdijo letaki, ki so jih prines iz Ljubljane.

            Če berete knjigo Louisa Adamiča "The Engle nnd the Rootš najdete tu klasitne zglede komunistične, premi3ljene in uesramne la ne propagande: AdamiE navaja tu točno kraje, osebe, prite o traho nih zločinih, ki da so jih zagrešili slovenski protikomunisti; zlasti p še duhovki. To vse je preračunano za Amerikance, ki ne poznajo razmer v Slovetiiji. Povprečni Amerikanec si namreč ne more misliti, da bi si kdo mogel vse to popolnom zmisliti. Če ne vseh, vsaj nekaj teh navedenih zločinov o morali izvrštiti belogardisti in slovenski duhovniki! Tako si mislijo.

            Komunistitna lažna propaganda se zna namret sijajno prilag, diti položaju in razpoloženju onih, ki jih obdelje. Vzemimo n.pr. to, kako obravnavajo komunisti dogodke pri Sv. Urhu pri Ljubljani. V brošuri "Sv. Urh", ki je namenjena predvsem Slovencem, ki koliko toliko poznajo razmere tam, pišejo, da je tam sto pokopnih žrtev, za Amerikance pa piše Adamič, ki je zajemal iz istega vira, da je tam tisoč grobov; v glasilu ameriške "K. S. K. Jednote" z dne 17. oktobra 1945 piše Š.P. (Štefka Podbevšek ki je tudi dajala Adamiču informacije), da so "posejani grobovi - belogardističnih žrtev - od Sv. Urh tja do Orljega", to je na prostoru kakih 5 kilometrov in bi bilo po tej "trditvi" tam lahko nekaj deset tisoč grobov.

            Tako komunisti pripovedujejo Amerikancem gorotasnosti, ki si jih ne upajo navajati v domačem tisku, ker vedo, da bi se doma tem le osmešili.

 

- - - - - - - - -

            ^{1) Orlje je majhen kraj nad Lavrico pri Ljubljani.}

008

 

 

PRAVI IZDAJALCI NARODA IN DRŽAVE!

            Splošno je vsakemu količkaj izobraženemu človeku znano, da vse komunistitne stranke po vsem svetn delajo in nastopajo po navodilih in diktam iz Moskve. Do preloma med Stalinom in Titom je tndi jugoslovanska in seveda te posebno slovenska komunistična paitija (KP) hodila po stopinjah Moskve in delovala po njenih ukazih.

            Mi imamo polno osobnih prič in tudi komunistične letake na razpolago, ki vsi dokazujejo, da je KP v Sloveniji pred drugo svetovno vojno in tudi 5e med vojno, dokler ni napadel Hider Sovjecske zveze, detala propagando za nacistično Nemčijo, grdila zapadne zaveznike, jim očitala, da so oni krivi vojne, ne pa Hitler. Komunistični propagandistični letaki so v vsej Jugoslaviji pred zadnjo svetov vojo (t.j. l. 1940 in prve mesece v 1. 1941). med jugoslonsko mobilizacijo in med vojno razkrajali bivšo jugoslovansko vojsko, pozivali so vojake, naj se ne bore proti Nemčiji in za kapitalistične Angloamerikance. (Kot vzporeden, podoben primer naj pri tem dejstvu navedem, da so tudi francoski komunasti ob napadu Nemčije na Francijo izdali svojo državo, uničevali orožje in se niso hoteli boriti proti Nemcem; predsednik KP Francije je celo pobegnil v Sovjetsko zvezo - vse to zaradi tega, ker so vse komunistične stranke držale politično linijo Stalina, ki je bil takrat prijatelj in zaveznik Hitlerjev!)

            V tej knjigi boste lahko našli povsod dokaze, kako so komunisti v Sloveniji delali propagando zn Hitlerjevo Nemčijo. Na Gorenjskem in Štajerskem so komunisti sodelovali z okupatorjem, denu cirali narodno zavedne ljudi, gestapovcem, ponekod so celo pomagali pri aretacijali ih izselitvi ter nosili nacistični kljukasti kri.

            Jugoslavija je nekako mesec pred napadom Nemčije sklenila s Sovjetsko zvezo za eznifko poSodbo. Ko pa je Hitler napadel Jugoslavijo, ni Moskva nici z mezincem mignila, da bi branila svoj. za eznico; Stalin je celo dal izgnati iz Moskve jugoslovanskega poslanika in je s tem priznal, da zanj Jugoslvija več ne obstaja. K vsemu temu jugoslovanski komunisti molčali in vse to odobravali, ker so se zvesto držali linije Moskve.

            Genernl Draža Mihajlović je takoj po razsulu Jugoslavije peitel organizirati jugoslovansko vojsko v domovi  za bo bo prati ok patorjn.. V zvezi z njim so tudi v Sloveniji nekateri.oficirji in civilisti pričeli zbirati orožje in se organizirari za odpor proti akupatorju. Knmunisti pa so pričeli odpor proti okupatorju in odšli v gozdove šele po napadu Nemčije na Sovjetsho zvezo. Toda svoje borbe niso usmerili v prvi vrste proti okupatorjem, marveč prati jugoslovnaski

009

 

 

 

 

vojski v domovini, proti vsem, ki so z njo sodelovali, ter proti nacionalno in krščansko zavednemu prebivalstvu.

            "Belo gardo" so komunisti v  Sloveniji imenovali najprej one četnike oziroma oddelke jugoslovanske vojske v domovini, ki so organizirali in zbirali za borbo proti okupatorju pod poveljstvom generala in vojnega ministra Draže Mihajlovića. To je danes popolnoma dokazano dejstvo, da so pričeli Titovi komunisti v Jugoslaviji državljansko vojno in da oni nosijo vso odgovornost za njo.

            Dokaze za to v Sloveniji nudi celo že omenjena, od komunistil:ne ga režima izdanna knjiga "belogardizem", ki odkrito pripoveduje, da so komunistični partizani likvidirali v okolici \ ovega mesta vse osebe, ki so bile v zvezi z jugoslovansko vojsko v domovini ali ki so kakorkoli delale za Mihajlovićev pokret borbe proti okupatorju ("Belognrdizem", str. 290).

            Prvega so komunisti ustrelili v Ljubljani ing. Fanuša Emra le zaradi tega, ker je ta idealni nacionalist v zvezi z legalno jugoslovan sko vojsko organizirat odpor proti okupatorju. (Glej "Rdeča zver, pijana ktvi", IV. zv). Nato so komunistični čekisti pomorili dolgo vrsto oseb le zaradi tega, ker so sodelovale v odporu proti okupatorju v zvei z Mihajlović vo borbo. Da bi te očite umre po komunistični tudi nekako »legalizirali«, je vodstvo "Osvobodilne. fronte" na predlog Edvorda Kardelja izdalo že septembra 1941 "zakon' o kaznovanju vseh "narodnih zločincev in odpadnikov". Kot take so proglasili vse one, ki so v sklopu z legitimno (zakonito) jugoslovansko vojsko organizirali odpor proti tujemu okupatorjn. Komunistično vodstvo je namreč hotelo za vsako ceno še vnaprej preprečiti sleherni narodni odpor proti okupatorjem, izveden izven Osvobodilne fronte, t.j. izven vodstva komunistične partije. Vse to je točno z in jasno dokazano, kar je priznal v zaporu tudi znani vodilni komunist dr. Vito Kraigher.

            Da so jugoslovanski komunisti hoteli preprečiti vsak odpor proti okupatorju in da so vodili svojo borbo v prvi vrsti proti Mihajlovitevemu osvobodilnemu pokretn in domatemu arodno zavednemu prebivalstvu, je danes svetu splošno priznano dejstvo. Naj tu. navedem kot dokaz za to le tri knjige: R. H. Marhham, "Tito's lmperial Communism", University of North Carolina: Franz Borhenau, "Europenn Comm ", Harper & Brothers Publishers, New York 1958; in Albert B. Seitz, »Mihajlović - Hoax or Hero?« ("Mihallović - v vec ali junak7"), Leigh House Publishers, 79 Blenheim Road, Columbus, Ohia, 1958.

            Alberl Seitz je bil poslan k štabu generala Draže Mihajlovića kot amerifhi.opazdvn.lec in je na svoje lastne oči videl to tudi v tej knji

 

010

 

gi napisal, kako so Titovi partizani vpadli Mihajlovićevim četnikom v hrbet med njihovo (t.j. četniško) borbo proti Nemcem in da so prav oni splošno preprečevali Mihajlovićeve akcije proti Nemcem. Titovci so kazali najmanjše volje, da bi napadali Nemce, pač pa so napadal Mihajlovićeve čete, ki so se morale nato umakniti, ogrožene od Nemcev in Titovih partizanov. Seitz je na lastne oči videl, kako so Titovci pobijali srbske kmete, ki so simpatizirati z Mihajlovitevo jugoslovansko vojsko v domovini.

            Kasneje je ta ameriški opazovalec zašli med Titove partizan je tudi pri njih ugotovil, da morijo kmete in pristaše Mihajlovifeve borbe proti okupatorju. Opozoril je nato ameriško vrhovno komando, da Tito uporablja orožje, ki mu ga dobavljajo Amerikanci, ne za borbo proti Nemcem, marveč v prvi vrsti.v ta namen, da uniči Mihajlovića in njegovo borbo proti okupatorju.

            Vse to pa ni nit pomagalo, ker je bila angleška misija pri Mihajloviću za Tita. Angleži so ameriško misijo zelo ovirali pri delu in opazovanju in tudi zveze z Mihajlovićem. Albert Seitz poudarja v svoji knjigi, da je smel govoriti z Mihajlovifem le vprifo angle5kega kolonela (polkovnika) B.

            Na straneh 29 in 30 pripoveduje v svoji knjigi, kako se je udeležil pohnda Mihajlovifevih čet proti Nemcem pri Sarajevu, kjer so razstrelili most čez reko Lim. En teden kasneje pa je britanska obve5čevalna služba poročala, da so Titovi partizan razstrelili ta most in svet je temu verjel. Pri Mihajtovićevem štabu so bili trije ameriški opazovalci in ti so poročali, da so njegove čete zavzele Višegrad in Rogatico ter razdrle most čez Drino, angleška radijska služba pa je kljub temu nato vse to delo pripisala Titu.

            Seitz se je ob priliki heogrnjskega procesn proti Mihajloviću ponudil, da bi pričel v Beograd in pričal za Mihajlovića, a je Tito preprečil njegov prihod v Beograd. Na procesu bi bil Albert Seitz jasno pričal, da so vse obtožbe Titovega sodišča proti Mihajloviću brez podlage.

 

*

Fraz Borkenau je izpreobrnjen bivši komunist. Naj iz njegove knjige navedem le nekatere, z dokumeriti dokazane ugotovitve. Takole piše:

            "Pred izbruhom vojne med Hitlerjevo Nemčijo in Sovjetsko zvezo je Titova politika proti vojni pomagala na Balkanu Hitlerju. Ta politika je prišla do izraza v resoluciji pete jugoslovanske partijske konference v oktobru l. 194o. Ta zahteva nevtralnost Jugoslavije,

napada vpliv Britanije na Balkanu, obsoja usodo Grčije, ki je po-

011

 

 

 

stala le orodje Londona." (Str. 844). - "V Črni gori so komunisti organizirali desertacije iz jugoslovanske vojske in prirejali Protivajne demonstracije za Hitlerja in Mussolinija v Cetinju, Nikšiču in Kolašinu ter drugod v smislu pakta med Stalinom in Hitlerjem." (Str.845).

            Aprila l. 1941 je izdala jugoslovanska komunistična partija proglas, ki je proglašal Simovićevo vlada kot skupino ljudi, ki se poslužuje Jugoslavije kot orodja angleških imperialistov. (Str. 350)

            26. oktobra 1941 sta sklenila Tito in Mihajlović nekak sporazum o skupni borbi proti akupatorju. Toda ta sporaz so Titovci držali le en teden. Skovali so lažnive "dokumente", da sta se Mihajlović in Nedić dogovorila, da bosta skupno napadala komunistične partizane, da bi tako "opravičili" napad na Mihajlovića sredi borbe prori Nemcem. Dejstvo je, da je Tito pričel napadali Mihajlavića na Ibru dne 2. novembra 1941; tako je Tilo pričel sredi boja proti okupatorju državljansko vojno! - Partizanstvo kot samostojna narodna organizacija se je dvignilo ne kot kako protinemško, marveč kot protičetniško gibanje. Korespondenca med Stalinom in Titom jasno dokazuje, da se je Titova borba v začetku usmerila prvenstveno proti Mihajtovićim četnikom, kar je takrat celo Moskva obsojala. Moskva je v svoji depeši z dne 5. marca 1942 Titu jasno povedala, da je on odgovoren za spor z Mihajlovićem. (Strani 359-363).

            Tudi akti samega Moše Pijada ugotavljajo, da je bila Titova vojna primarno (prvenstveno) proti četnikom, v kasnejši dobi proti drugim komunističnim nasprotnikom doma, medtem ko je vojna proti Nemcem včasih stopila celo v ozadje. (Stran 365-366).

            Nemci bi bili z lahkoto uničili Titovo "osvobodilno" vojsko, če bi bili to hoteli. Nikdar se proti Titu ni borilo več kot tri ali štiri divizije ob istem času. Samo enkrat je vrgla Nemčija prvovrstne padalce v borbo in takrat z uničujočim uspehom šele spomladi l. 1944 v Drvarju razbila glavni komunistični štab, Tito sam pa se je komaj rešil s svojim begom k Angležem na Vis.

            Član Hitlerjeve tajne abveščevalne službe Walter Hagen je napisal iz lastnega opazovanja knjigo "Die Geheime Front", NibelungenVerlag, Linz und Wien 1. 1950, kjer na srraneh 268 do 268 piš, kako je Tito poslal k nemikemu vrhovnemu komandantu v Zagrebu generalu Glaise von Horsteunu-u. svojega zaupnika generala Ljuba Velebita s ponudbo, da bi se nemško vojno vodsevo zvezalo s Titom, da bi tako Angloamerikance skupno zavrnili nazaj na morje, te bi se izkrcali na jugoslovanski obali z namenom, da osvobode Jugoslavijo.

Vse to potrjuje tudi Franz Borkenau v svoji knjigi na strani 380.

012

 

 

 

 

Da so bili torej Titovi partiza in norodni in državni izdajalci, je jasno dokazano in po svetu danes že aplošno znano.

            Toda bili so tudi

 

ROPARJI IN MORILCI

            Kmalu potem, ko so odšle ven v gozdove prve komunistitne edinice pod lafnim m "Osvobodilne Ironte" (OF), ao pričele po vsej deželi izvajaci najstrašnejše nasilje z ropi in umori. V Ljubljani so prićeli z atenlafi in umori ie jesena l. l991.

            Komunisti in njih zavezniki v Sloveniji so cakoj ob pritecku svo: jega "osvobodilnega gubanja" sestavljali sez e oseb, ki so jih dolotili za oritev oziroma likvidadjo, kot sourekli. Na te likvidacijske liste so prišli predvsem člani jugoslovanske vojske v domovini oziroma Mihajlovitevi temiki, duhovniki, ki so odlotno nastopali proci komuniscitni ideologiji, tlani Kacoliške akcije in sploh zavedne v dilne osebnosti, o katerih so ratunali, da jih komunisci ne bodo mogli nikdar pridobici za sodelovanje.

            V komunističnem arhivu v Ljubljani so kasneje protikomunisti našli kartoteko karakteristik, ki so jih komunisti sestavljali, in se~ ame oseb, ki so bile dolotene za likvidacijo. V Ljubljanski pokrajini, co je v onem delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani in ki je štel nekako 300.000 prebivalcev, je bilo od komunistov dolotenih nekako 50.000 - reci in piši: petdeset tisot - oseb za umoritev ("likvidacijo").

            V obtini Stari trg pri Rakeku so mdi našli tak semam oseb, ki so bile določene za pokolj: med okrog 4.500 prebivalci te občine je bilo zaznanih okrog 500 za likvidacijo in so jih nato komunisti nekako toliko res pobili.

            Iz oktine Cerklje pri Kranju imamo m prito, Grkmana Petra iz Spodnjega Brnika, ki je v pričetku sodeloval z Osvobodiltio fronto, mislet, da je to res narodno-osvobodilno gibanje, kasneje pa se je od nje lotil, ko je spoznal njen pravi obraz. Ta prita je videla pri voditelju OF v Cerkljah Julčetu Lapajnetu seznam oseb iz cerkljanske obtine, ki so bile dolotene za pokolj. Na tem seznamu so bili sam odlitni in vodilni faneje iz kacoliškega prosvetnega druševa, vsi odločni nasprotniki nemškega okupatorja. Ti poboji bi se morali po naročilu Julija Lapajneta izvršiti že novembra 1941, pa jih je prepretil Grkman, ki je bil takrat še komandant oddelka Osvobodilne fronte.

            Iz izjav prit v tej knjigi je ruvddno, da so komunisti po vsej deleli sescavljali take likvidacijske lisce.

 

013

 

            Na podlagi teh likvidacijskih seznamov so nato komunisti na- silno udirali v hiše, odvajali v gozdove svoje žrtve ali pa so jih umo- rili kar na domu. Med temi žrtvami so bili možje, fantje, žene, dekleta, otroci in celo - dojenčki. Iz spisa o dogodkih v Robu pri Velikih Laščah, iz izjav prič iz Tuhinjske doline in od drogih krajev vidimo, da so imeli komunisti ponekod kar prave človeške klavnice, kjer so mučili in pobijali svoje žrtve. Iz vseh krajev, iz katerih imamo popisane dogodke med komunistiEno revolucijo, nam popolnoma zanesljive priEe podajajo isco sliko, kako so komunisti pobijali po vsej deželi njim neljube osebe. Po približnih cenitvah so v Ljubljanski pokrajini pomorili nekako do jeseni 1. 1941 kakih tri tisoč oseb, dasi ni bilo nikjer niti najmanjšega oboroženega odpora proti njim. Tudi kasneje so pobijali v masah ljudi v krajih, kjer sploh ni bilo na Vaške straže in ne Slovenskega domobranstva, kot n.pr. v Tuthinjski dolini, kot kaieca oba zapisnika v tej knjigi.

            Kakor v vseh komunističnih revolucijah, tako so tudi v Sloveniji (in to med tujo okupacijo!) skušali s terorjem in masovnimi umori prestrašiti prebivalstvo, da bi se ne upalo upreti komuniscičnemu nasilju.

 

 

OBOROŽEN ODPOR PROTI NASILJU

            KomunistiEne tolpe so rvodile svojo "osvobodilno borbo" že od pričetka proti domačemzi prebivalstvu, da bi ga ustrahovale z nasiljem in da bi uničile vse vodilne naspromike in one, o katerih so komunisti sodili, da ne bodo nikdar šli z njimi.

            Pri uničevanju slovenskega naroda in njegovega premoženja pa sta kakor po nekem sporazumu sodelovala oba - akupator in komunistične tolpe. Te od pričetka sploh niso bile vsled svoje maloštevilnosti sposobne, da bi izvršile kako vojaško akcijo, ki bi imela kak pomen in bi napravil kako škodo voražniku-okupatorju.

            Vse akcije komunističnih tolp so imele predvsem namen dražiti okupatorja, da bi ta zaradi teh vojaško brezpomenbnih nastopov izvajal represalije nad nedolžnim prebivalstvom, ki bi prisilile moške, da bi bežati v gozdove pred okupatorjevim nasiljem in tako prišli v roke komunistom. Tako so maloštevilne komunistično-partizanske tolpe pridobivale naraščaj, ki so ga nato prevzgojile v komuniste ali pa so ga likvidirale, če so sumile, da kdo ni dovzeten za komunistično ideologio. Komunisti so dosti oseb, ki so z njimi sodelovale pri partizanih, pomorili le zaradi tega, ker niso kazali kake posebne volje postati komunisti.

            Tako je prišel slovenski narod med dva ognja: na eni strani so komislične tolpe požigate, ropale in morile po vsej dežeti, na drugi

014

 

 

strani sta pa oba okupatorja istotako požigata, ropala, odvajala v koncentracijska laborišča in streljala nedalžne ljudi zaradi komun- stićnih izgredov. Tako Italijanom kot Nemcem dela slovenski narod napotje za njuno razširjenje. Oba okupatorja sta kaj rada videla, da komunisti uničujejo slovenski narod in jima tako dajejo nekak povod in neko "zakonito" podlago za uničevanje Slovencev.

            Nad slovenski narod so prišli strahotni dnevi. Če kje vaščani niso dajali komunistom, kar so ti zahlevali, so jim požgali hiše, vse izropati in ljudi pobili; če so pa primorani podpirati komunisiične tolpe, sta pa oba okupatorja zaradi tega izvajala strahotne represalije. Kamor se je slovenski človek obrnil, mu je grozila - smrt.

            Vsled teh neznosnih razmer je prišlo prebivalstvo po deželi do prepričanja, da si mora samo pomagali z orožjem v roki, da se tako eni strani ubrani pred komunističnimi roparji in morilci, na drugi pa tudi pred okupatorskimi represalijami. Tako so nastale "Vaške straže", katerim so komunisti nadeli tudi ime "Bela garda".

Dolgih osem mesecev in še več so komunistične tolpe ropate, požigale in morile v mestih in po deželi, pomorile samo v Ljubljanski pokrajini kakih 3000 oseb, potem šele je nastala oborožena samoobramba v Vaških stražah. 17. julija 1942 je prvič nastopila Vaška straža pri .Št. Joštu nad Vrhniko.

            Kako so bili prebivalti občine Št. Jošt nad Vrhniko prisiljeni al komunistov, da so zagrabili za orožje zaradi samoobrambe, na popisuje poseben spis. Po zgledn Št. Jošta je potem polagoma nastalo več Vaških straž po vsej Ljubljanski pokrajini, ki so imele le ta namen, da branijo prebivalstvu premo^enje in ^ivljenje pred komunističnimi tolpami.

            V okolici Novega mesia, zlasti okrog Gorjancev, so se spomladi v poletju 1942 pričele zbirati edinice jugoslovanske vojske v domovini. pod vrhovnim poveljstvom generala in vojnega ministra Draže Nlihajlovića za borbo proti okupatorju. Ker pa so komuniseitne bande Osvobodilne fronte unitevale njene skupine in morile se, ki so z njo kolitkaj sodelovali, čemur je dakaz tudi Sajetova knjiga "Belogardizetti', so bili mnogi člani teh četniških edinic prisiljeni, da so se pridružili rakozvani "Legiji smrti" in Vaškim stražam, ki so se pritele tam ustanavljati šele proti jesen in zimi v letu 1942, ko so komunistični partizani v teh krajih ie kakih deset mesecev izvajali krvav teror nad prebivalstvom.

            Del teh tecnikov oziroma jugoslovanske vojske v domovini pa je tudi kasneje ohranil svojo samostojnost in se ni pridružil Vaškim stražam n se je tako ohranilo jedro tugoslovanske vojske v domovini ruditv Sloveniji za bodoči napad na akupatorja.

 

015

 

 

Italijani so, dasi neradi, dovolili ustanovitev Vaških straž dočim Nenci na Gorenjskem niso hoteli o tem ničesar slišati. Sele l. 1944. so pristali mdi ti na to, da so ustanovile varnostne straže pod imenon, dornobranstva tudi na Gorenjskem.

            Ko so po zlomu Italije, 8. septembra 1943, Nemci prevzeli oblast tudi v Ljubljanski pokrajini, to je na ozemlju, ki so ga prej imeli zasedenega Italijani, so postavili za pokrajinskega namestnika divizijskega generala Leonn Rupnika, ki je  tako prevzel v tem delu Slovenije v roke upravo in policijsko oblast iz istih razlogov, radi katerih so prej nastale Vaške straže, je tedaj general Rupnik sporazum z nemško okupacijsko oblastjo ustanovil Slovensko domobranstvo kot vojaške-polinjske čete, ki so imele edinole ta namen, da vzdržujejo red v deželi in varujejo civilno prebivalstvo pred komunističnimi požigi in umori ter da preprečujejo krute nacistićne represalije.

                        Kakor pa je bil prej znaten del Vaških straž, tako je bilo nato tudi mnogo slovenskih domobrancev tajno povezanih z jugoslovan- sko vojsko v domovini oziroma z Mihajlovičevimi četniki in se je tako tajno pripravljala organizacija za borbo proti okupatorju za oni pričakovani trenutek, ko bi prišle zavezniške čete v bližino.

            Žal se invazija Angloamerikancev na jugoslovanski obali ni vršila zaradi protivljenja Sovjetske zveze in Tita, ki je bil sporazumno z Moskvo pripravljen skleniti zvezo celo s Hitlerjem, da bi na ta način skupno z Nemci vrgel zaveznike nazaj na morje, če bi se ti izkrcali kje ob jadranski obali, kakor piše Walter Hagen v svoji knjigi "Die geheime Front". Takemu zavezniku na ljubo so nas izdali Angloamerikanci!

            Tako Vaške straže kakor tudi Slovensko domobranstvo bi bilo kaj lahko popolnoma uničilo komuniscične bande v Sloveniji, toda okupatorja tega nista dovolila. Italijani in Nemci so želeli, da se sloenski narod unituje sa v !bratomorni dr2avljanski vojni, ki so jo

povzročili Titova komurtisti in njegovi zavezniki. Oba okupatorjrs sta se auedala, da so jima narodno zauedni krogi v Valkih stražah in u Slovenskem domobranstvu bolj nevarni kot pa komunisti, ki niso imeli za seboj prebivalstva; zaradi tega sta preprečevala, da bi protikomunisti uničili komunistične tolpe: oba okupatorja sta dobauljala komunistom rožje in municijo, z obema je imelo komunistitno vodstvo razne dogovore o skupnem nastopanju, ponekod, kakor n. pr. v Tuhinjski dolini, so nacisei in komunisti skupno in dogovorno pobijali slovensko prebivalstvo.

            Tako je s pomnrjo okupatorjev in s podporo naših "zaveznikov" Anglaamerikancev zmagal komunizem v SLoveniji kakor tudi v vsej Jugosloviji.

 

016

 

 

To je v krarkem okvirno ogrodje naše tragedije in vseh dogodkov, ki so se vršili med tujo okupacijo in komunistično revolucijo v Jugoslaviji in zlasti v Sloveniji v letih 1941 do začetka maja 1945. V ta celotni okvir spadajo rudi dogodki v posameznih krajih, kakor so popisani v tej knjigi.

 

            *

V lažje razumevanje vsega dogajanja v Sloveniji ob času komu- nistične revolucije je potrebno tudi to, da vemo, kaj pravijo

 

MEDNARODNE KONVENCIJE

 

o pravicah in dolžnostih okupatorja in prebivalsrva pod tujo okupacyo ter o uporu proti okupatorju oziroma o četništvu in takozvanem franktirerstvu*

            V smislu člena 43. mednarodne konvencije v Haagu iz leta 1899 cijo mednarodno pravo glede v vojni okupiranega ozemlja med zakonito in dejansko oblastjo.

            Vzemimo primer Jugoslavije! Zakonito oblast nad vso Jugoslavijo je po mednarodnem pravu ie vedno predstavljal jugoslovanski kralj s svojo begunsko vlado, dejanska oblast pa je nad zasedenim ozemljem preSla v roke okupatorja, ki naj v smislu mednarodnega prava v okupiranem ozemlju ukrene vse potrebno, da se uredi in varuje, kolikor je mogoče v okviru obsroječih zakonov in pravil, red v deieli. Okupator m ovati javni red in varnost, ozirati pa se mora na East druiin in njihapravice, varovati individualna življenja, privatno lasrnino verske navade in svobodo.

            Okupator n ma pravice zahtevati prisege zvestobe od prebivalstva v akupiranem ozemlju, ima pa pravico zahtevari prisego nevtralnosti, da se bo zdržalo vseh sovražnili dejanj proti njemu in da se bo podvrglo njegovim zakonitim ukazom. (Glej: Oppenheimer, str. 349, 350).

            Zasedbena oblast ima pravico pobirati davke, takse in carino za kritje stroškov uprave.

 

-------

·) Kot vir mednarodnem vojnem pravu tu porabil sledeče knjige:

1. The first and xcond lmerna.onal Peace Conferences. Held at Ihe Hague 1899 and 1907. - 4Vashingoon Govem ent Prinring OFfice, 1914. - To je am n 9ka uradna izdaja mednarodnih pogodb, ki jih je ratificiral ameriaki kongres.er

2. L. Oppenheimer, Intemaz:orsal Law, Vol. tt., arh Edition, H. Lauterpacht Longmans, Green and Co., London.New York.I oront

3..Dr, Paul.Guggenheim, Lehrbuch des Volkerrech:es, II. Band. Baset. Verlag fur Recht ond Geaellschafr, A. G., 1951.

 

017

 

 

Sodišča naj v okupiranem ozemlju nadaljujejo svoje delo. Upravn osobje okuparor more odstraniti in nasnaviti drugo ali pa pusriri v službi se nadalje. Nikogar pa ne more siliri, da bi prevzel službo od okupatorskih oblasti. Ce je uradništvo pripravtjeno sluiiri pod okuparorjem, more ta zahrevari od njega prisego poslušnosti, ne pa prisege zvestobe. V okupiranem ozemlju more okupacijska oblast nasraviti kot vrhovne zakonodajne in izvrševatne organe osebe izmed državljanov, bivajočih na zasedenem ozemtju (Gugge heim, srr. 937). Taka "vlada" ni vlada v pravem pomenu besede, paE pa organ okupacijske sile.

            Kdor se a z sedenem o emtju upira odredbam akuparorskih oblasti, ga morejo re kaznovati, nima pa okupator pra ce kaznovati celotno prebivalsrvo oziroma izvajati represalij nad celomim prebivalstvom zaradi dejanj posameznikov. Kolektivna odgovornost po mednarodnim pravu  ne obstaja.

            Toda mednarodni zakon okupatorja ne veže in mu ne prepoveduje represalij v slučaju nezakonitega vojskovanja poedincev oziroma skupin, ki ne pripadajo vojaškim organizacijam, ki so po mednarodnem pravu priznane kot zakonite vojne čete. Kakor trdi Oppenheimer, člen 50. ne ščiti civilnega prebivalstva pred represalijami okupatorja, če se izvrši na okupatorske čete zahrbten napad od posameznikov ali skupin, ki niso pripadniki zakonitih vojaških formacij. Tu ni zabranjeno okupatorju jemati talce, da si zavaruje prometne žile, železnice in ceste pred napadi gverilcev, frankrirerjev, ki ne spadajo k zakoniti vojski.

            Okupacijska oblast ima torej po mednarodnem pravu pravico kaznovari civilno prebivalstvo, Ee se to upira njenim odredbam, če ršuje sabotažna dejanja, vohuni (špionira) ali celo izvršuje napade na njegovo vojaštvo. Okupator ima pravico uporabljati tudi smrmo kazen.

            Glede načina vojskovanja pa ima 1. člen mednarodne konvencije v Haagu sledeče določbe:

Varsrvo mednarodnega vojnega prava uživajo redne armade in prostovoljci, ki izpolnjujejo sledeče pogoje:

1. Morajo biti pod poveljstvom osebe, ki je odgovorna za svoje podrejene.

2. Morajo imeti pritrjene znake - embleme-, po katerih jih je mogoče jasno razločiti na daljavo.

8. Orožje morajo nosiri javno.

4. Vojaške operacije morajo vršiti v smislu zakona in po običajih vojne.

 

018

 

 

Oglejmo si, kako je bilo v Sloveniji glede na te določbe!

            V smislu teh mednarodnih konvencij je bila uprava v Sloveniji in v Srbiji, ki jo je postavil okupator pod generalom Leonom Rup- nikom oziroma pod generalom Nedićem, zakonita oblast. Vojaškopolicijske formacije, ki sta jih organizirala ta dva po nasvetu in povelju okupatorja, da vzdržujta red v deželi in v varstvo premoženja in življenja prebivalstva, so bile vse po mednarodnem pravu zakonite ustanove.

            Guggenheim pa piše na strani 564. svoje knjige tudi sledeće: "Mednarodna pravna literatura in praksa zastopa načelo, da je kako sicer protipostavno dejanje zakonito pod pogojem, če je storjeno za obrambo vitalnih interesov v grozeči nevarnosti, ki se drugače ne da odstraniti."

            Tu stoji avtor (kakor tudi sploh razlagalci mednarodnega vojnega prava) na stališču navnega prava samoobrambe v sili.

Ne Rupnik in ne Nedić ni bil nikak "kvizling" v smislu mednarodnega prava in bodoča zgodovina bo obsodila Angloamerikance, ki so ju izročila v roke komunisfačnim morilcem.

"Vaške straže" i kasneje Slovnsko domobranstvo sta bili zakoniti organizaciji obrambe v smislu mednarodnega vojnega prava kakor tudi v smislu naravnega prava samoobrambe, ker sta imeli obe ustanovi le ta namen: braniti premoženje in življenje prebivalstva pred ropi i  umori komunističnih tolp ter zavarovati nedolžno prebivalstvo pred krutimi represalijami okupatorja.

            Edina vojaška organizacija, ki se je borila proti okupatorju v Ju- goslaviji, ki je bila organiziana v smislu mednadnarodnega prava, je bila jugoslovanska vojska v domovini pod vrhovno komando generalai n vojnega ministra Draže Mihajlovića. Le ta je odgovarjalaa določbam l. člena mednarodne konvencije iz leta 1899.

            Kaj pa Titovi partizani oziroma oddelki Osvobodilne fronte v Sloveniji?

            To so bile bande, tolpe, ki niso bile organizirane v smislu medar dnega prava, ki se tudi v svojem vojskovanju niso držale mednarodnih vojnih pravil in aradi tega njih pripadniki niso uživali var tva po mednarodnem pravu. To se pravi, da jikje sovražnik smel streljati kot zločince.

            Vse to je potrdilo tudi po končani zadnji vojni mednarodno sodišče proti vojnim zločincem v Nurnbergu.

            Angleška poročevalna agencija Reuter je dne 19. februarja 1948 izdala sledete poročilo:

            "V razsodbi predsednika sodišča za obsodbo vojnih zločincev Charles-a Friderika Wennerstrurn-u proti nemškim generalom na

 

019

 

 

 

BaIkanu je nastopila važna sprememba v načelnem stališču zaveznikov napram partizanom med vojno:

            Wennertrum je ugotovil, da ni na rozpolagu dov lj ateri la, da b e ogl d ka t f p rr n Balk d žal oj k la sl med r I I f I b gted o~ k a ~ . Z adt t ga

se ~ hza t Jmtg La ( 'u Crč:je n's mogli b a avat' kot edne v j tk . ite, aneć k t tol(rc. Na podl gi tega bi ne imeli od Nemce jeti pa t' a ' b ncy;, ln ; va, da b' nj' ' ra nat kot

jem k', iz teg r zloga d inogo-e nemških generalov popolnoma obsoditi zaradi ustzelitve tclt ujctnikov."

            "S lzb g Nadvidnc, °, tl e ik ki g je je' o 'zdajala deja ko amerišk k p;tc'j; k. blast v Avstriji, pa je dne 20~ febrnuja 1948 k temuapriponmil sledeče:

           

"Sodišče je za gl srdi5'e, da bi b'li partizani voj kujo2a se tr ka v s i 1 ed arodneg, prava. Nap m ugotovitvi, da so part an d o Ne ce I 1 t b t elle al da so emške ulet ke pog t mu2 I a 1 p le od šče elo stahSce, da 1 trella le talcev p : to e; ga streljeneg Nem in po peode et za eneg . nje eg c,nCk g voj ka p segl ero zmernosti insda se mora toasroatrati kot nezakonito in nečloveško."

            Komunnistični Titovi parti    1 to l t d v s tu g tot ed a od gn sod N b u d t lpae, bande. T gtEno p 1 p ' e te , d:t ni med arod ega dišč , ki bi sodl vsaj d'eeljarteh tolp ar di acitevilnih op in u or v, ki so jih izvršile tekom komunistične revolucije med okupacijo po vsej Jugoslaviji.

 

020

 

 

SV. URH

            Med najbolj znatilne lafi komunistične propagande spada pisanje o dogodkih pri Sv. Urhu. O tem so komunisti izdali posebno bro9uro "Sv. Urh", ki jo je napisal neki Lennrdit Slane, izdala in zalotila pa jo je Slouenska izseljeniška matica u Ljubljani, ki jo vodi biv5i učitelj in komunistični propagandist Tone Seliškar. To brošuro so izdali predvsem za slovenske "rojake v tujini" in so jo razširili tudi po vsej Ameriki.

            O Sv. Urhu piše tudi Louzis Adamič v svoji angleški propagandni knjigi "The Eagle and the Rootš'.

            Poglavitne trditve in najbolj debele izmišljotine brošure "Sv.Urh" sa sledeče:

1. Izdajalska druščina nazadjaških pristašev klerikalne in liberalne stranke je zanetila na Slovenskem bratomorno vojno. (Stran I1).
2. 2. Aprila 1942 so začeli člani Katoliške akcije v vaseh okrog Sv. Urha zbirati orožje. Med drugimi so jim ga dobavljali tudi podžupan iz Polja Pogaćnik Feliks in še drugi pristaši župnika Keteja v Polju. (Str. 17).
3. Ljubljanska škofija - srediSte zarot proti rodoljubom:. 16. februarja 1942 so se zhrali v Skofiji takratni nazadnjaški veljaki klerikalne in liberalne stranke in tu jim je škof predlagal še tesnejše sodelovanje z Italijani, ki naj bi obstajalo v tem, da bi Italijani dovolili mostojno pobijati "komunistično nevarnost". Te predloge je odnesel v Rim slovenski duhavnik dr. Slatnik in jih izročil kardinalu Magnioliju v Vatikanu. (Strani 22 in 23).
4. Dne 17. maja 1942 so partizani ujeli pri Sv. Urhu Ivana Pavćića iz Bizovika, ko se je z drugimi odpravljal v Štajerski bataljon.
5. Kaplan Peler Križaj se je izkazat kot belogardistitni sodnik, ki je sodeloval pri mutenju pripornikov, obsojal pripadnike Osvo bodilne fronte na mrt in tudi sam ubijal, nadalje, da je kradel ljudem blago in ga prodajal na trni borzi ter da so se ga dekleta bolj bala koz vsakega fašističnega razuzdanca in pa, da je svojim žrtvam cinično govoril: "Samo dušo ti lahko rešim, življenja pa ne." (Str. 81).
6. Da je po icalijanskem polomu posadka pri Sv. Urhu morila vračajote se interpirance. (Stran 36).

 

7. Da se je Stane Kukcvica bahal, kako ljutli pobija, da lahko reši z rožnim vencem, ki je blagoslovljen od samega papeža, pogubIjenja vosakega, kogar hoče. (Stra 39 in 40).

 

8. Da so d mob anci pri Sv. Urhu posiljevali komaj l5-letno Slavko Dežman (str. 45) in da jo je tam izpraševal kaplan Gande.

 

9. Na stran 47 priobčuje brošura neko sliko z mlako krvi, ki so jo našti po osvobeditvi v mučilnici.

 

10. Da so vse niti takozvane "Črne roke" vodile in se zbirale v škofiji, kjer so dajali vesoljno edvezo za vsa njena dejanja. (Stran 50).

 

11. Da so do sedaj našli 100 grobov, žrtev "Bele garde", da so

pa dosedaj spoznali le 35 oseb. (Stran 51).

 

Lous Adamič piše v svoji knji;i "The Eagte and the Roota" na straneh 212 do 214 o degodkih pri Sv: Urhu sledeče:

            "Ta cerkev je bil nekak mali Darlnau od poletja 1942 do konca ojne, ko so jo osvajite sile Osvoboditne fronte ab višku štiridnevne bitke. V jej je nek oborožena skupina pod duhovniško komando, imenovana »Čma roka«, oddelek od duhovnikov rekrotirane organizacije "Bele garde", mučila in ubila okrog tisoč "komunistov", ki večinoma niso bili komunisti, pač pa civilisti, ki so simpatizirali s partizani ali pa sorodniki partizanov. Geslo "Črne roke" je bilo:

V imenu Krist ovih ran naj umrje partizan." To je isto geslo, pod katerim je moj bratranec, ki je sedaj v Južni Ameriki, ubijal. Vsak član te organizacije je nosil svetinjico, o kateri so rekli, da je bila blagoslovlje posebej od kakega višjega v hierarhiji v Jugoslaviji, če ne celo v Rimu. Te so delili duhovniki, ki so imeli službene položaje škofijski pisarni škofa Gregorija Rožmana v Ljubljani.

            Dvakrat sem ob obiskal Sveti Urh po presledku par dni in sem več poslušal neko mlado ženo, Štefko Podbevšek, ki je poučevala v šoli vasi tik pod "gričem strahote". Ona piše knjigo o kraju in je dovolila da sem bral njen spis še v osnutku. Ni bila prej komu- nistka pred vojno, sedaj pa je vsa vneta za komunizem.

            Znotraj in okrog cerkve je še vse tako kot je bilo neposredno po bitki, razen trupel klerikalnih in neklerikalnih vojnih zločincev, ki so padli v borbi. Od njih preživelih tovarišev so nekateri ušli v Avstrijo in nato odšli v Brazilijo, Argentino ter v Združene države, o enem pa celo trdi, da je v Clevelandu. Nekaj jih je bilo ujetih in so prišli pred ljudsko sodišče ob koncu vojne ob navzočnosti dva tisoč mož in žena na bregu pred cerkvijo in so bili nato usmrčeni.

            Šel sem skozi podrto župnišče in v njegovo klet brez oken, kjer o mučili ujetnike. Ob soparnih toplih dnevih so tla in stene "še lepljive od človeške krvi" (besede mojega spremljevalca). Tam je rov,

 

022

 

 

skozi katerega so vlačili Črnorokci pretepene ujemike iz priditja v cerkev, kjer so jiro duhovniki delili zakramente...

            Vprašal sem, zakaj so duhovniki tako delali in kako so mogli kaj takega počenjati. Niti eden ni mogel povedati z gotovosrjo. Kakor X, tako navaja Josip Vidmar inkvizicijo in Albigence. Štefka Podbevšek maje z glavo, to presega njen razum; še ne ve, kako bo končala svojo knjigo. Pekazala mi je slike duhovnikov, ki so naravnost odgovo za te strahote. Eden izmed njih zgleda kot kak posvečen asket.

            Šel sem v gozdove okrog vrha griča, kjer so skoro tri leta skoraj . vsako noč nekaj moških in žensk ustrelili, obesili ali zabodli z nožem moški, ki so na vsak način doživljali neko duhovno razburjenje (uživanje) z ubijanjem teh ljudi "v imenu Kristusovih ran", isto- časno pa so sebe bogatili s premoženjem, ki so ga zaplenili svojim žrtvam.

            Tam je v drevesno deblo zabit železen obroč, sedaj že rjast, h kateremu je bilo privezanih na stotine mutencev za zadnje mučenje, če so odklanjali poslednje cenkvene zakramente. Nato so bili ubiti. Temu podobne podrobnosti so prišle na dan pri sodni obravnavi in so vse v zapisnikih.

            Gozd je bil razsvetljen s celim tokom luči. Ves ta posel so izvrševali med prvo in četrto uro ponoči. Nato so šli ubijalci skozi cerkev, so pokleknili pred glavnim oltarjem, se prekrižali z blagoslovljeno vodo in odšli v župnišče, da so se tam umili, jedli in pili, na kar so bili pripravljeni za spanje. Pri sodni obravn vi so drug drugemu pravili, kako so ne ozno stopicali pred cerkvijo, predno je bil privedeti nočni sprevod žnev iz Ljubljane. Nekoč, ko se je pokvaril tovor avtomobil, ki je prispel dve uri kasneje kot navadno, je eden izmed sadistov postal celo besen. Ko pa je napočil dan, je postal zopet krotak v miro s svojim Bogom potem, ko je izvršil svoje nočno delo.

            Nekaj stopinj od drevesa, kjer je železni obroč, je tolmun, zelo glaboka voda brez dna. Ta vsrkava na dno vse, kar je teije od vode n nit več ne pride na površje. V ta tolmun so po lastnem priznanju na procesu pred ljudskim sodiščem črnorokci zmetali na stotine svojih žrtev.

            Dve vrsti visokih žičnih ograj, kakih 100 čevljev narazen, sedaj vse zarjavelo in v slabem stanju, obkrožata grič. Med vojno je bil v obe napeljan elektritni tok od bližnje tovarne, katere lastnik je bil v dobrih odnošajih s škofijsko pisarno in vodilni duh "Črne roke".

Na stotine grobov je raztresenih sem in tja med drevesi okrog cerkve v polmeru kakih tisoč jardov. Nekateri so le kaka dva ali tri čevlje globoki, pokriti z grmičevjem in praprotjo. Obakrat, ko sem

 

023

 

 

ebiskal Sv. Urh. so jih delavci odkrivali. To delo se že vrši mesece in ne vem, koliko tasa bo še treba delati...

 

*

Dobesedno prestavo tega odstavka iz Adamičeve knjige priobčujemo tu, da bomo imeli Slovenci v svojem jeziku jasen dokument neizmerne in nesramne komunistične lažnivosti.

            Nehote si človek ob tem branju stavi vprašanje: Ali je mogoče, da bi Lous Adamič napisal vse te gorostastnosti v dobri veri?

Adamič zatrjuje, da je osebno videl "tolmun", globoko vodno brezno, kamor so člani "Črne roke" metali in utopili na stotine svo- jih žrtev, ki iih je globoka voda požrla in nikdar več ne vrnila na površje. Pri hiši pod cerkvijo, ki jo Adamič namenoma imenuje "župnišče", je mala luža. mlaka, ki je dolga dva metra, široka meter in pol, globoka pa je bila ob največjih nalivih komaj pol metra. Tu je namret cerkovnik napajal svojo živino. V tej mlaki bi ne mogel utoniti niti maček ne, Adamič pa trdi, da so črnorokci sem zmetali in utopili na stotine svojh žrtev.

            V "župnišču", pravilno rečeno v cerkovnikovi hiši, ker pri Sv. Urhu sploh ni bilo ne stalnega duhovnika in ne župnišča, pravi Adamič, da je videl dve kleti brez oken. Obe kleti imata okna, česar Adamit gotovo ni mogel prezreti.

            Iz pritlitja te hiše, piše Adamit, vodi rov, tunel v cerkev, po katerem da so črnorokci vodili svoje žrtve v cerkev, kjer so jim duhovniki vsiljevali zakramente. Adamič je sam videl, da ne vodi iz mežnarije, ki leži kakih 40 m niže od cerkve, nikak tunel v cerkev, in vendar je napisal vse to v svaji knjigi. Piše, da je hodil po gozdu vrh griča, kjer so belogardisti mučili svoje žrtve. Na vrhu griča sploh ni nikakega gozda. Če torej Adamič tako neresnično piše o rečeh, ki jih je sam videl, kakor trdi, ali je potem še mogoče verjeti v njegovo dobro vero?

 

*

Kaj je resnica o Sv. Urhu7

Podružna cerkev Sv. Urha leži na 58 m visokem gritu ob vzhodnem robu ljubljanske rav ne, 8 km vzhodno od Ljubljane, spada k vasi Dobrunje in ie podružn ca župniie Sostro. Oknog te podružne cerkve leži malo in obzidano pokopatišče. Na vzhodni strani cerkve, kakih 40 metrov pod cerkvijo, stoji cerkvena hiša z gospodarskim poslopiem, ki je služila kat mežnariia. Pri cerkvi n nikakega župnišča niti duhovnika, kakor bi se zdelo iz Adamitevega pripovedovanja. Pod gritem Sv. Urha se razprostira vas Dobrunje, bližnje vasi pa so Se: Bizovik, Hrušica, Fužine, Vevče, Zadvor in Sostro.

 

024

 

O dogodkih pri Sv. Urhu so na razpolago štirje z pisniki o eb. ki so jim vse tamkajšnje rarmere med okupacijo in komunistiEn revolucijo popolnoma poznane; vsi ti so prip avljeni nastopiti p ed vsakim sodiščem kot priče. Med pritami sta dva domačina en član posadke pri Sv. Urhu in poveljnik posadke Vaške straže v Bizoviku, pod katerega je spadal tudi vod pri Sv. Urhu.

            Poveljnik posadke v Bizoviku Bitenc Stonko je dovolil, da smemo uporabiti njegovo ime. Na podlagi njegovih izjav in izjav ostalih prič ter drugaće dokazanih dejstev je resnica o dogodkih pri Sv. Urhu sledeta:

            Natančno je znano, da so komunisti po vsej Sloveniji že osem mesecev morili in ropali, predno se je sploh organizirala prva vaška straža pri Št. Joštu nad Vrhniko kot oborožen odpor proti komunističnemu nasilju. Torej ni govora, da bi bila "izdajalska drueščina pristašev klerikalne in liberalne stranke zanetila na Slovenskem bratomorno vojno". To so pričeli in povzročili edino le komunisti ozi roma Osvobodilna fronta.

            Posadka Vaške straže v Bizoviku pa je bila ustanovljena šele v oktobru l. 1942, zato pred tem časom ni mogote govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom na teritoriju občine Dobrunje in njene okolice. Že v maju 1942 so iz tega okoliša komunistični partizani odvedli nasilno v gozdove, mučili in pomoriti pri Polici: Ivana Pavčiča, Jakoša, Can karja, poklali so v tem okolišu tri družine (vse družinske člane), med drugimi Jakoševo. Posadka v Bizoviku je spomladi l. 1943 odkopala nekaj teh žrtev in jih pokopala na pokopališču. Zadnji teden unija 1942 so komunistični partizani nasilno odvedli nosečo ženo Marijo Pogačnik in jo po grozovitem mučenju umorili na Pugledu; prvi teden v juliju pa so nato vdrli v hišo njeneg moža Feliksa Pogačnika, podžupana občine Polje, ga nasilno odpeljali in ga nato v gozdovih nedaleč od Sv. Urha po groznem mučenju umorili.

            Vse to se le godilo kakor po vsej Sloveniji tak t d' v kolici Sv. Urha, ne da bi se vet kox osem mesecev pojavil kak oboro3en odpo pr ti te nasilu.

            Dočim je komunistična partija vsled zveze med Stalinom in Hitlerjem, kakor drugod tako tudi v okolici Dobrunj, agitirala nacistično Nemčijo, so nekateri rodoljubi, nekomunisti, res zbirali

orožje za odpor proti okupatorju. Toda tega ni vršila Katoliška akcija, kakor se namigava v brošuri "Sv. Urh", pač pa organizacija jugoslovanske vojske v domovini pod zakonitim vrhovom poveljstvom vojnega ministra in generala Draže Mihajlovića. Te prve ganizatorje odpora proti okupatorju je pričela pobijati komunistič

 

 

025

 

na partija ozir ma partizani Osvobodilne fronte tudi v okolici Sv. Urha oziroma Dobrunj, kar je razvidno tndi iz brošure "Sv. Urh" na straneh 17, 19, in 26.

            Ti poboji, ki sa jih zagrešili komunisti v okolici Dobrunj, so povzročili, da je bila ustanovljena posadka vaške straie v Bizoviku in dve podrejeni postojanki v Dobrunjah in pri Sv. Urhu, n to Sele oktobra 1942.

            Da ni imela ljubljanska škofijska pisarna oziroma škof dr. Gregorij Roiman nobene zveze ne z nasrankom in ne andelovanjem Vaških srral ali slovenskega domobranstva, še manj pa s "Črno roko", je vsakemu pametnemu Hoveku ja.sno. Vaške straže so povsod priEeli organizirati kmečki ljudje sami, da bi se varovali pred ropi, požigi in umori, ki so jih izvrševali komunistični partizani. Da ni imel škof dr. Rožman nobenega opravka pri ustanavljanju Slovenskega domobranstva, je potrdil na sodnem procesu v Ljubljani, nemiki komandant v Ljubljani - general Roesener.

            To je popolnoma zmišljeno, kar piše brošura "Sv. Urh", da so dne 16. februarja 1942 imeli v Ljubljani na škofiji sestanek o tesnejšem sodelovanju z Italijani in da je dr. Blatnik nato nesel tozadevne predloge tega, zborovanja v Rim v Vatikan h kardinalu Magnioliju. O popolni neresniEnosti teh trditev je podat dr. Blatnik sam daljšo izjavo v "Ameriški domovini" z dne 8. februarja 1952.

            Najbolj gorostasna pa je trditev, da je bila posadka Vaške straže; slovenskih domobrancev pri Sv. Urhu in "Črna roka" pod poveljstvom slovenskih duhovnikov.

            Stanko Bitenc je napisal sledečo izjavo:

            "Podpisani Stanko Bitenc sem bil poveljnik legijske posadke s sedežem v Rizoviku, občina Dobrunje pri Ljubljani, od 6. januarja do 9. septembra 1945. Pod moje poveljsrvo je spadal tudi vod v Dobrunjah in oni na Sv. Urhu. Izjava anaša na leto 1942 pa do italijanske kapitulacije v septembru 1948npo lastnem znanju in opazovanju.

            Legijska posadka v Bizoviku je bila ustanovljena Sele v oktobro 1942, zato pred tem mesecem n mogoče govoriti o kakem organiziranem vojaškem ali policijskem delovanju proti komunistom teritorijir omenjene občine, ki so v maju 1942 nasilno odpeljali in Polico v gozdu po dokazanem mučenju umorili znane protikomuniste iste občine, kot: Pavčiča, Jakoša, Cankarja in druge. Imenovane žrtve je izkopala moja posadka spomladi 1943.

            Vodnik voda na Sv. Urhu do italijanske kapitulacije in nekaj sa tudi še za dobe domobranstva (do 1. nov. 194&) je bil pokojni Dežman Lojze, ki se je smrtno ponesreEil ob preizkušnji zaplenje

 

026

 

 

ega to p , njeag v dr jen' pa em bil pr du i '. To j e m re biC go r d je b'1 po tdka p ' Sv. U h pod p eIj tuo d thovnikov. Edinici v tBizoviku z vodoma Dobronje ' S Urh je bil od cerkvene oblasti postavljen za k rata pokojni tdr. Pete Krii j, kateremu pa je pripadala izključno le moralna vzgoja vojakov. Vse drugo j ost dna laf.

            Pod "Dachau v malem', kot navaja Adamičeva knjiga razumemo prisilno taborišče, kjer so bili politični nasprotniki, torej komunisti, OF-arji in njihovi omišljeniki v ečjem 5te ilu ' t tas o ob d še ne 'n teles em t'kaniranju dalje ta a as'1n drže ni. N S . U hu tega ' b'lo. N j fo at j' oi oma ia format rice za tordobo dokažejo en sam prime ' pokaiejo en a g ob! Prec jAnje ltevilo p rti no pa je oblei tlo rt 'h, ko so konce oktobra 1948 v vetjem številu nap dli j na~kmdoroobra skš vod pri Sv. Urhu, ko so d mobr nf napadal e kle tili cel z dre es.

            Tidite o svetinjicah in geslu: "V ime Kristusovih ran mora umreti partizan" mi je neznana burka, plod krvi žejnih udeležencev ljudskega sodišča ali pa z mučenjem izsiljenih lastnih obtožb sojenih."

            Buenos Aires. 29: junija 1952.

Stane Bitenc, I. r.

 

K Sv. Urhu je h dil .a3e at d Nem ev ' gnani župti k A ton Sela k' n' i el ikak z e e s po adk , cstotak ne k plan Mirko Gande, to 'katerem piše bro5ura ,.Sv. U h", d je i prateval nek Slavko Defman. Pri Sv. Urhu sploh ti bilo stal ega duho ~ka, torej ne more biti govora, da bi b'1 d h v 'k kom d t posadke ali da bi, kot piBe broSura "Sv. Urh", dr. Peter K 'žaj sod'1 in ubijal, kr del vojim trtv blago i ga p odaj 1 na hni b rzi~'

Adamit govori o kleti bre oken, kjer da so domob anc m t'1' j tnike kj r s na teni 5e ledovi leplj' e krv n dn kleti pa da je bila še mlak krvi ki so jo naSli v tej "mućilnic~' po osvoboditvi, kot p'še b ošur "Sv. Urh".

            Prića N. N., ki je bid ves čas v hili pri Sv. Urhu, je napisal dne 18. j nij 1952 sledeto.'zjavo:

            "Laž komunističnih ,tovarišev' je, da bi bili pri Sv. Urhu zagrešili kakršenkoli zločin bodisi duhovniki ali sfanatizirani laiki, da bi bil Sv. Urh nekak Dachav v malem,  da bi bila tam kdaj "Črna roka" ali da bi bili tam pobili kakih tisoč "komunistov". Tudi je laž tovarišev (komunistov), da bi se bilo kdaj uporabljalo geslo: "V imenu Kristusovih ran..:"  Resnica je tale: Vaška straža ni sploh

 

027

 

nikogar ubila, marveč je samo varovala prebivalstvo pred komunisti, potem ko so ti odvedli in na strašen način umorili 5 prebivalcev. Resnica je, da so za pokopališkim zidom Lahi ustrelili 6 domačinovkomunistov, ki so v imenu ,ovrišv' vzeli vso oblast v roke Ljudje tamka o nikomur niso rekli, da ni kriv. Kasneje so postojanko pri Sv. Urhu z sedli domobranci in streljati na vsakega ,tovariša', če je nos prinesel preblizu.

            Koliko se je zanesti na besede uEiaeljice Podbevšek, reEem sao to Ameriški časopis "Glasilo K.S.K. Jednote" z dne l7. oktobra 1945. je prinesel njeno izjavo, da leži med Sv. Urhom in Orljim (razdalja vsaj 5 km) grob ob grobu - same žrtve belogardistov. V resnici ni nobenega. Po italijanski kapitutaciji (8. sept. 1948) so komunistični partizani napadti postojanko pri Sv. Urhu; pri tej pri1'ki je tam padlo vt porazu, ki so ga doživeli, kakih 20 partizanov, ki s tam pokopani. AdamiE pravi, da je bil v kleti brez oken. Kleti st dve, vsaka ima okno. V eni je bil zaprt en dan samo ,tovariš' uEitelj iz Radnika, ki si je sam prerezal žite. Drugače se v nobeni kleti ni prelivala kri md' nobe em drugem prostoru hiše ne, se manj p seveda cerkvi. Votlina, skozi katero naj bi porivali oni krvniki žrtve v cerkev, je le v krvavi domišljiji Podbeškove."  Če bili je ob Adamičevem obisku zidoui leh kieti iepljivi od krvi in če je bila notri res mlaka krvi, vse to je sledooi komunističnega mučenja onih žrtev, ki so jih pomorili tam po prevzemu oblasti leta 1945; na tleh kleti in po stenah je se kri onih, ki so bili mučeni in pobiti pri procesu pri Sv. Urhu, o katerem govori broSura "Sv. Urh" in tudi Adamič.

Kaj je z onim železnim obročem, ki ga je videl Adamič in piše, da so belogardisti tam privezovali svoje žrtve in jih mučiči? To je obroč, ki ga je pred 26 leti tam zabil cerkovnik, da je tam privezoval svojo živino in ni bil nikdar na ta obroč privezan naben človek. Lahko podamo za to pričo, ki je sama zabila tedaj pred 26 leti ta obroč.

            Če ob tedanjem ljudskem procesu umorjene žrtve izjavljale, da so krive in da so vršile zločine, ki jim jih pripisuje Adamič oziroma komunistična propaganda sploh, potem so pač ti nesrečneži morali tako govoriti, prisiljeni po strohotnem mučenju, kakor je sploh navada pri komunističnih "procesih". Krvave stene v kleti in mlaka krvi tam je dokaz o tem mučenju, ki ga navajajo komunisti sami proti sebi. Kake gorostasnosti so morali nesrečniki priznati pred ljudskim sodiščem, kakor so jim. narekovali komunistični nasilniki, je. značilno zlasti to, kar poroča Adamič, da so ti priznali, da

 

028

 

so zmetali "v tolmun pri hiši na stotine svojih žrtev", dasi je notoriEno znano, da se v tej luži ne utopiti niti en človek ne.

Varavnost smešna je trditevn,tda je hil Sv. Urh ograjen z žičnim plotom, v katerega je bil napeljan električni tok iz bližnje tovarne, kacere lastnik naj bi bil v dobrih odnošajih s škofijsko pisarno vodilni duh "Črne roke". Naša priča k temu izpoveduje: "Prostor sploh ni bil ograjen z žico, pač pa je postojanka imeta žičnate koze, v katerih pa ni hilo elektrike. Najbližja covarna je papirnica v Vevčah, ki pa je oddaljena dobra 2 km, direktor tovarne je bit takrat ing. Krotta, ki je sedaj v New Yorku in vse to lahko potrdi. Ta go covo ni imel nikoli kakili stikov ne s škofijsko pisarne s kakim domaEim lokalnim duhovniškim uradom in tudi nitimel nobene zveze s "Črno roko".

            V brošuri "Sv. Urh" se trdi, da so partizani 17. maja 1942 ujeli in likvidirali pri Sv. Urhu Ivana Pavčic iz Bizovika, ko se je z drugimi odpravljal v Štajerski bataljon. Da je cakozvani »štajerski bataljon« del Mihajlovićeve vojske v domovini n ne partizanski, so komunisti ugotovili šele v drugi polovici junija 1942, kar jasno dokazuje Franček Saje v svojem "Belogardizmu" scran 292 in 293 in kar je jasno azvidno iz zapiskov v tej knjigi: Jakoša Josipa, tlana nekdanjega 9tajerskega bataljona, in Riglerja o dogodkih v Preini. Komunisti torej gotovo morili Pavčiča radi tega, ker se je odpravljal v Štajerski bataljon, ki so ga komunisti takrat smatrali še za svojo edinico marveč edino le zaradi tega, ker je bil član Katoliške akcije in načelen naspromik komunizma.

            Da je posadka pri Sv. Urhu morila vračajoče se internirance, da se je Stanko Kukovica bahal, kako pobija z rofnim vencem roki, blagoslovljenim od samega papeža, da so domobranci posiljevali pri Sv. Urhu 15-lemo Slavko Dežman, da so vse nici "Črne roke" vodile v škofijo v Ljubljano, ki da je dajala vse morilcem odvezo, so se4eda same gorostasne izmišljotine, za katere komunisti niso doprinesli in tudi riimajo niti najmanjšega dokaza. .

Kaj pa grobovi pri Sv. Urhu?

            Brošura "Sv. Urh" piše, da so dosedaj tam našteli okrog sto grobov (gl. str. 51). Franček Saje navaja v "Belogardizmu', str. 480, da je tam "pomorila zločinska družba pod poveljstvom glavačeskih komandantov nad pet sto ljudi, od katerih so s težavo našli le 85 žrcev"; Louis Adamič, ki je zajemal iz istega vira, pa je šcevito "žrtev" v brošuri "Sv. Urh" podesetoril in v "Belogardizmu" navedeno število dvakrat povečal ko piše, da je tam okrog en tisoč grobov; v ameriškem Easopisu "Glasito K. S. K. Jednote" pa piše Podbevškova,

 

029

 

 

"da je med Sv. Duhom in Orljim grob pri grobu belogardističnih žrtev". Če vemo, da znada razdalja med Sv. Urhom in Orljim nekako 5 km, bi bilo v tem prostotu po pripovedovanju Podbevškove kar okrag sto tisač grobov ...

            Kdo od njih (komunistov in njihovih zagovornikov) ima torej prav? Vsi ti govore neresnico!  Tu imate iz ust samih komunističnih propagandistov jasen dokaz, kako v laži naravnost tekmujejo med seboj, ko v navedbah nasprotujejo celo drug drugemu, dasi vsi zajemajo iz istega vira.

            Tam v gozdovih okrog Sv. Urha je res dosti grobov, toda tam so grobovi žrtev, ki so jih pomorili komunisci, ne pa belogardistil. Pri Sv. Urhu samem pa so sledeči grobovi:

            6 onih oseb, ki so jih ustrelili Italijani kot povračilo za požig tovarne Vevče, ki so ga zanetili komunisti.

            20 partizanov, ki so padli ob priliki njih neuspešnega napada na postojanko Vaške straže po razsulu Italije jeseni 1949.

Poleg teh pa je bilo cam ustreljenih in pokopanih kakih 80 do največ 50 komunistov, ki jih je obsodilo in likvidiralo neko tajno sodišče kod izdajalce oziroma kod komunistične terence in zaščitnike, ki so dolotali, kdo bodi od komunistov likvidiran. Kdo je ustanovil to sodišče in kateri so bili njegovi člani, mi na podlagi razpoložljivega materiala ni bilo mogoče točno dognati. Kolikor sem čul od raznih oseb, a ne od direktnih prič, so znani trije člani tega tajnega sodišča, ki pa so vsi mrtvi, dva izmed teh sta bila bivša jugoslovanska oficirja, ki pa sta bila, kakor sem čul, obenem tudi člana angleške obveščevalne službe.

            Splošno se je imenovala ona tajna organizacij, ki je ustvarila to tajno sodišče in izvrševala njegove likvidacije "Črna roka'. Ta je priE t d lo ati fele ek k ed' teta 1944.

            Za protikomunisce je bila "Čma roka", njeno sodišče in njene likvidacije vodilnih komunističnih os bnost' ie v domovini kočljiva zadeva. Mnogi tega niso odobravali. Že v domovini smo debatir li o njeni legitimnosci in moratni  pravičenosti oziroma neupravičenosti. Ker pa se ni vedelo, kdo je njen dejanski nositelj, ni bilo mogoče napraviti si jasne sodbe o tem.

            Tako vojaško sodišče bi bilo po jugoslovanski fi voj 'h 'n po mednarodnih zakonih legitimno, Ee bi bilo postavljeno od zakonice vojaške ablasti. Mogel bi ga torej ustanoviti divizijski general Leon Rupnik kot nositelj policijske in upravne oblasti te kot zastopnik okupatorja ali pa vrhovni komandant jugoslovanske vojske v do ni general Draža Mihajlović oziroma njegov pooblaščeni za scopnik za Slovenijo.

 

030

 

            Popolnoma ugotovljeno je, da zadnji komandant jugoslonske vojske v domovini za Slovenijo ni dal za ustanovitev »Črne roke« i njenega sodišča ne kake pobude ne pooblastila in da tndi ni imel s to zadevo nikakih stikov. Da bi bil dal general Mihajlović pooblastilo preko svojega zatopnika v Sloveniji, ni verjetno. Če je bilo, tako pooblastilo dano pod prejšnjim komandantom, ni bilo mogoče ugotoviti.

            Divizijski general Leon Rupnik kot vrhovni komandant Slovenskega domobranstva in zastopnik okupacijske oblasti pa tudi ni dal za to kakega pooblastila, kakor je pokazal proces proti njemu v Ljubljani. Vsaj dokaza za to gotovo ni nobenega.

            Po vsej verjetnosti so torej ustanovit "Črno roko" in njeno sodišče ter izvrševali likvidacije nekateri oficirji in civilisti na svojo roko kot nujno potrebo samoobrambe.

            O upravičenosti, legitimnosti in moralnosti obstoja in postopanja "Črne roke" moremo upravičeno razpravljati in vse to eventualno kritizirati le protikomunisti. Komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti nimajo niti najmanjše pravice, da bi se zgražali nad "Črno roko" in njenim postopanjem, če ni imela legitimacije od pristojne oblasti, ker je bila ustanovljena le po vzorcu komunizma oziroma Osvobodilne fronte.

            Komunistični kriminalci, roparji in morilci so kar sami delali "zakone" in ustanavljati že tri leta "likvidacijska sodišča" po vsej deželi. IOOF (= Izvršilni odbor Osvobodilne fronte); to je bilo tedanje vodstvo Osvobodilne fronte je na predlog Krittofa, t. j. Edvarda Kardelja; že septembra 1941 sprejelo " k " o kazno ju vseh "narodnih zločincev in odpadnikov". Vsak, kdor se i podredil-komunistični komandi, je bil proglašen za ztočinca, izdajalca in odpadnika. Ali je treba to notorično dejstvo še dokazovati? Ta "zakoti' komunističnih rokomavharjev in morilcev je bil vendar javno proglašen. v komunistitnih časopisih.

            Na podlagi tega "zakona" je komunistična partija ustanovila svojo "Čeko", CK-VOS, ki je potem v Ljubljani in po vsej deželi pričela streljati one, ki jih označili komunistični terenci da jih je treba ,likvidirati'. Na podlagi tega ,zakona' od septembra 1941 je bil od komunistitne "Čeke" prvi streljen 4. dec. ing. Fanuš Emer le zaradi tega, ker je kot član jugoslovanske vojske v domovini organiziral odpor proti okupatorju. V bližini Sv. Urha so to julija istega leta umorili poljskega podžupana Feliksa Pogačnika tudi le zaradi tega, ker je organiziral odpor proti okupatorju v zvezi z Mihajlovićevim pokretom.

 

031

 

Na strani 290 priobčuje Franček Saje v "Belogardizmu" "naredbo štaba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942", Takrat so namret k munisti prvit ugotovili, da so se Pojavile na terenu edinice jugoslov n ke ojske v domovini to je Mihajlović  v' i t iki To ! giL'mno jugoslovansko vojsko, ki se je organiz a1a iin abirala za borbo proti okupatorju, imenuje ta "naredba" "oborofeno tolpo belogardistitnih banditov". Ta faroozna odredba narota "vsem partizanom, narodši m zai&tnikom i pošte e p bival t da takoj unifijo. to tolpo, kjerkoli jo zalotijo." - Vs kdor ki bi bil član te jugoslovanske vojske, vsak, ki bi tej napravil kakršno koli uslugo, zbiral za njo ali dajal h ano bil k rir jo prikrival zamolčal nje pojav panizanskim edinicam. vsak, kdor bi bil tlan belogardistitne organizacije, to je tlan legitimne jugoslovanske vojske v domovini, "bo po kratkem postopku ustreljen'.

            Čisto navadni kriminalni tipi so si tarej prilastili oblast, da delajo "zakona' n "odr dLe', s katerimi so skušali nekako degplisiraLi svoje zločine, svoje izdajstvo do domovine, svoje rope in umore.

            Najbolj otit dokaz samovoljnega prisvajanja sodne oblasti in kazn vanja, je znani kočevski proces, kjer je komunistično "sodište" obsodilo na smrt člane legitimne jugoslovanske vojske.

Kdo je dal komunistom oziroma Osvobodilni fronti Iegitimacijo za vse 207 Nihte - ne narod ne kralj!

            Komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti pa niso morili le oboroženih članov jugoslovanske vojske v domovini, ki se je borila proti okupatorju, marvet v masah tudi startke, fene, otroke, ljudi, ki niso nikdar nosili orofja, ki sploh niso vedeli, da kje obstaja kaka oborofena orga 'zacija proti kom nizmu. Komunisti in njih .. tovarišija ni morila le znanih idejnihu naspromikov komunizma, marvet mnoge tudi zaradi tega, ker so bili le potencialni, mofni na sprotniki. komunizma. Za to dejstvo je na tisote dokazov.

            Vsekako zanimivo je, kako je Edvard Kocbek, vodja takozvanih »krščanskih socialistov«, opraviteval nešcevilne umore in pomirjeval svojo pekočo vest. V svetovni literamri (niti v. leposlovni niti v politični) najbrž ni mogoče dobiti primere temu farizejstvu, ki ga kafe Edvard Kocbek v svoji knjigi. "Tovarišija". Na stianeh 26 in 27 poroča o vtisu,. ki ga je na vodstvo Osvabodilne fronte in predvsem na Kocbeka samega napravila vest, ki jo je na teren prinesel kurir iz Ljubljane, da je po sklepu ljubljanskega vodstva bil mnorjen dr. Lambert Ehrlich."

            Ta mor imenuje Kocbek "izvršitev sankcij" in ga seveda v potni meri odobrava. Ponoči nato pa ga je pekla vest, da vso not ni

 

032

 

 

mogel spati in je skušal sam pred seboj opravičiti ta umor, za kate rega je biI seveda mdi ori soodgovoren.

            Svojo nemirno vest skuBa potolažiti z razmišljanjem o moralui in zakoniti upravičenosti umorov, ki jih je izvrševala Osvobodilna fronta. Takole piše:

            "V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično... Pozornost politibne justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na. psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena človeška skupnost s polno pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj za življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico, biti neusroiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitece in namene."

            Ti stovki odkrivajo uso strahotno zmefanost, nemoralnost in jarizejstvo Edvarda Kocbeka! Po tej Kocbekovi teoriji bi se mogli popalnoma  rnaratno;n rahanito =družiti kriminalci (kaznjenci) ter pobijati nedolžne ljudi pad pretveza, da bijejo boj za svoj "obstanek"..

            Vzemimo slučaj, da bi ušli iz znane ameriške jetnišnice SingSing obsojeni kriminalci in bi ustvarili "ljudsko skupnost", ki bi ropala in morila po združenih državah. Ta ljudska skupnost največjih kriminalcev bi imela pravico ropati po deželi in moriti vse, ki bi jo kakorkoti ovirali v njenem zločinskem delu, sploh vse mogoče ljudi, ki bi. obsojali njih zlofine, vse, ki bi se tem zlotincem ne hoteli prikljutiti.

            Kaj bi k temu rekli Amerikanci, če bi jim kdo pisal knjigo, v kateri bi zagovarjal "zakonitost odredb teh kriminalcev, legitimnost njih zakonov, ki bi jih izdali, "moralno upravitenost ropov in umorov", ki bi jih ti izvajali po državi? Toda kaznjenci ete Sing-Singa so večinoma naravnost angelčki v primeri s kriminalci, ki so vodili komunistično revolucijo v Slovenijit Mislim, da ga ni jetnika v ameriški Sing-Sing četi, ki bi zagovarjal tako kot Edvard Kocbek "zakonitast" in "moralnost" ter upravičenost ropov in umorov!

            Ko je prilet Edvard Kocbek med partizane 28. maja 1942, jim je na mitingu govoril "o dveh kcncepcijah upora proti okupatorju in orisal razliko med četniki in partizan't'. (Stra 19 "Tovarišije"). Tu je sam pred komunisti priznal, da se borA mdi Lemiki proti okupatorju; le na drug natin kot kcmunistitui partizani, in vendar je tndi on pristal ua "zakon', ki so ga sklenili že septembra 1941, da bodo pobijali. politične in idejne uasprotnike, torej tudi temike, ki so.. se borili proti okupatorju.

 

033

 

            Kako pravico je imela Kocbekova ,tovarišija' moriti otročiče dojenčke, matene, stare ženice, starčke, ljudi, ki se niso nikjer udeleževali kakega odpora prcti komunističnim bandam Ali so ti ogrožali delo Osvobodilne fronte?

            Dne 11. junija sta Kidrič in Kocbek ponovno razpravljala o načrtnih umorih, ki jih je treba izvajati. Takole piše drugi na strani 41 svoje "Tovarišije". "SJ~u~no sva ugotovila, da je ibotrebno, da d u h o v n i k e, ki začerzjccjo o~r~žat~i naše delo, justi ficiramo po treznem premisleku z~seh ol~u~iščiri." Nato z največjim farizejstvom, ki je sploh mogoče, poudarja, da sta se s Kidričem strinjala v tem, "da moramo v katolicizmu odpraviti klerikalizem in cerkvi odpreti pot svobodnega vers'kega življenja".

            V tistih dneh so namreč partizani v Hinjah na zverinski način umorili kaplana Novaka in tamkajšnjo učiteljico le zaradi tega, ker niso mogli v tamkajšnji župniji pridobiti nikogar za komunistične bande. Takrat ni bilo še nikjer nobene organizirane in oborožene obrambe proti komunističnim bandam, pa so Kocbekovi tovariši vkljub temu morili ljudi, o katerih so le sumili, da so ti vzrok, da narod ne mara z njimi. In Kocbek je vse to odobraval, pri tem pa pisal v svoj dnevnik, "da bodo gradili svoboden katolicizem".

Kake zverinske in sadistične umore je odobraval Kocbek v svojem farizejskem "krščanstvu", naj priobčimo tu zapisnik slovenskega domobranca, ki je bil navzoč pri strahotnem umoru kaplana Hinka Novaka in učiteljice Darinke Čebulj v Hinjah. (Zapisnik je priobčil "Šmartinski vestnik", št. 1. z dne 27. avgusta 1952.) Ta mladi fant je med drugim izpovedal sledeče:

            "Na 'binkoštno soboto 1942 ponoči je vpadla v našo vas komunistična drhal, polovila nas nekaj fantov, češ da mobilizirajo za osvobodilno narodno vojsko, in nas odgnala, obdane z oboroženimi komunisti . . . Določili so me, da grem z nekim Ljubljančanom "Pepijem" stražit v Hinje "nekega farja in njegovo k . . . ." Postavila sva se pred hlev. Vedno so prihajale večje ali manjše skupine komunistov, gledali so v hlev, streljali vanj in klicali: "Le porabita še zadnjo uro, le . . . ." Nekako po deseti uri zvečer ,pride povelje, da naj vrata hleva odprb, kar se je izvršilo. Iz hleva so pripeljali dve osebi, mladega moškega, bil je kaplan Novak iz Hinj, doma iz okolice ~užemberka, star 26 let, in neko žensko - bila je Darinka Čebulj, doma iz Radovljice, učiteljica v Hinjah, stara 24 let. To je bilo. 13. junija 1942 nekako po deseti uri ponoči.

            Bil je pretresljiv prizor. Ko sta stopila na prosto, je oba prijel neki komunistični rabelj za roko, obdan od drugih rabljev; jaz sem

 

34

 

bil v ozadju z nabito puško. Pogled je bi1 grozen. Bila je mesećna noč, ki je propuščata navzlic oblatnemu uebu dovolj svetlobe. V tej mesetini je prenesljivo sliko dajalo zlasti dejstvo, da so duhovnika n učiceljico .slekli in sca bita popolnom naga. G. kaplan je stopal sicer utrujen, a pognmn amozaveseno ter s preziro do svojih odnikov in r blj . Ut'cetjn a se je tresla od hlada, Se bolj jo je pa pretresla ranjena sramežljivost, ko je bila izpostavljena divji drhal. Sla je omahujoče in silno trudnega koraka. Telo izmučeno, oslabljeno in polno trnih podplufb od vrha do tal vsled groznega tepenja, povešene glave, ki jo je včasi dvignila - pretresljiv izraz izmu cenosci zaradi prestanega duševnega in telesnega trpljenja.

            Zavili smo v gozd. Takoj ob obronku zagledamo nekega starejšega m ^ , ki je bil p ' e an na drevo, gla je bila poveSe , skoraj brez iivljenja, nepre 'ćno: d muk jea^e popol oma oslabel. Bil je co bivSi oro^nik lvan 2van. Mimoidoči so ga bili in zasramo vali.

            Pridemo na malo ravnim, kjer je bila miza s stoli za sodišče, ki so ga bili zasedli poveljniki kočevskega odreda: Velikonja Urban (Dermastja), Smrke Franc iz Žužemberka, s partizanskim imenom Jošt, in drugi.

            Začelo se je zasliševanje. Bilo je o pol potnoči. K mizi stopi g. kaplan Novak, ob njem pa mrk Bosanec Mate, krvnik. G. kaplan je govoril bolj tiho, zato ga nise razumel, četudi sem stal tik za rabljem, ki ga je med tem zasliševanjem večkrat pretepal. šlo je za to, da ob ,obdolženca' izdasta vse one iz Hinj, ki so "konspirativno" delovali z njlma. Smrke, vinjen, je imel glavno besedo, toda ni bil zadovoljen z uspehom. Zato se obrne na komisarja, ki je bil njeg brat z imenom Jovo. Le-ta kaplana učiteljico izroči rablju, rekoč: "Vrši ti dalje, Mate!"

            Nato se je vsa gmta dvignila in premaknila za 80 korakov v dolinico, kjer je gorel velik ogenj. Tolovaji so izvlekli iz goreče grmade veliko živo razbeljeno železno ploščo. Rabelj veli kaplanu Novaku, da naj stopi na žarečo ploščo. G. kaplan se nič obotavljal, marveč je stopil z obema nogama v sredino železa, da je začvrčalo človeško meso. Če je vsled nevzdržnosti na žarečem železu odskočil, so ga okoli stoječi tolovaji z bajoneti in puškini i kopiti vrgli na ploščo nazaj. Mučenec se ni smel pripogniti; toda naenkrac se je sesedel. Tolovaj ga zgrabi in potavlja na noge, češ da mora stati na plošči. Čez čas so mu dovolili oddih na travi, toda kak oddih? Začeli so z novo muko. Potiskali so mu šivanke pod nohte na rokah in nogah. Ko so to končali, so ga spet spravili na razbeljeno ploščo, dokler se ni popolnoma izčrpan kot mrtev sesedel.

 

035

 

 

Tedaj je Bosanec prinesel "žatlho" (to je kratko nasajena podolgasta široka sekira), s katero je kaplanu odsekal obe roki v zapestju in obe opečeni nogi v gležnjih. Mučili pa so ga še na drugih delih telesa.

            Pocem so privlekli tudi privezanega Žvana in mu vbadali šivanke, a je bil že brezčuten, kar pa ni motilo rabljev pri tem delu. Odnehali so šele, ko je zaklical nekdo iz tolpe: "Pustice ga vendar, saj vidite, da ne čuti več."

            Jaz sem čutil v srcu silno bol. Šlo mi je na jok, najrajši bi bil pobil to grozovito drhal. Toda vedel sem, da me vržejo takoj na grmado, če količkaj dam znamenje, da sočustvujem z mučencema. G. kaplan je že ležal nepremično. Ves čas strašnega trpljenja ni zaječal, ne jokal. Včasih mu je po bledem licu potekla solza. Ustnice so se rahlo premikale - molil je.

            Vtem pride drugi stražnik in me nadomesti. Jaz se pa pomaknem nazaj in se zgrudim za grm od neskončne groze in sramu, da sem v taki družbi. Mislil sem na učiteljico. Odmaknili so jo od g. kaplana primerno razdaljo proč in pohotne hijene v človeški podobi so se nasičevale nad ubogo žensko. Kake muke je prestala, ne vem.

            Čez čas zaslišim zaporedno tri strele. Vsak od teh mučencev je končal s kroglo v čelo.

            Čez mali greben je druga dolinica, kjer so pokopali nesrečne žrtve. Ves čas mučenja se je na vasi slišala harmonika, vriskali so in peli i ani obsedeni slovenski komunisti.

Na koncu krvavega mučenja - da bo tragedija popolna - me odredijo zopet v desetino. Šli smo ropat zapuščino g. kaplana. Druga skupina pa je šla ropat imovino pokojne učiceljice..."

 

*

Tako so komunisti po besedali covari5a in ,k SE nskega soć alisca"Kocbeka "gradili svoboden kacolicizetu'! Ni Eudno, Ee je vEasi cega zmeSanega ,;krSEanskeg " komunista PriEela peEi vesc, k je sam o sebi priznal obsodbo, da "kliče s svojo družbo na svet anarhijo, ko se angel in hudič ne bosta več razlikovala v človečških očeh". (Kocbek, "Tovarišija", stran 47.)

            "Če so si torej komunisti sami vzeli oblast delati zakone, ustanavljati sodišča in morit ljudi, so bili pač gotovo bolj upravičeni delati isto oni, ki so se branili proti komunističnemu nasilju.

            "Črna roka" in njene likvidacije so se porodile le kot izraz samo- obrambe v onih težkih časih proti komunističnemu nasilju. Kot je splošno znano, so imeli komunisti povsod svoje terence, krajevne ščitnike in zaupnike, ki so vohunili za komuniste im določali, kdo naj

 

036

 

bo umorje li izrop . Na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev je že padlo po vsej Sloveniji. Komunisti so bilti tudi očividno drtavni radni izdajalci, ker so napadali jugoslovansko vojsko v domo tni ter pobijali njene člane, kar dokazuje sam Franček Saje v "Belogardizmu".

            Proti tem tajnim sovra3nikom n meli protikomunisti nikakega drogega sredstva somoohrambe kot tajno sodišče in puško. Zakaj niti italijanske niti nemške okupacijske oblasti niso hotele resno nastopiti proti komunističnem nasilju, temveč so nasprotno bile celo v stalni zvezi s komun šti, kar je bilo jasno dokazano. Če so vaški stražarji ali kasneje slovenski domobranci ujeli kakega vodilnega komunista in morilca, so ga kaj pogosto Italijani ali Nemci iz pustili. Predsednika komunistične partiie Lovrenca Kuharja so Italijani, ko so ga vaški stražarii ujeli, v ječi v Ljubljanskili sodnih zaporih tepo gostili in ovali, da bi mu slovenski protikomunisti ne skrivili lasu na glavi (isto kasneje Nemci), dočim sta oba okupatorja zaradi komunističnih izgredov postrelila nešteto nedolinih talcev, požgala cele vasi in odvedla tisoče prebivalstva v koncentracijska taborišča.

            Dokazano je tudi, da so tako Italiiani kot Nemci podpirali z orožjem komunište, da so ti mogli uničevati slovenski narod, predvsem pa, da so preprečili nastop jugoslovanske vojske proti okupatorju: V takih razmerah je tisto naravno iz strogo vojaškega stališča samoobrambe razumhivo, da se je nstanovila tajna organizacija pro- tikomunistov, ki le likvidirala narodne izdaiatce, vohune in morilce brez o a na okupatoria in brez ozira legitimnost tako, kot so de(ali prej komunisti že skoraj tri tetarv deželi.

            Organizatorji "Črne roke" bi mogli dokazati upravičenost svojega postopanja tudi po mednarodnem pravu, ki priznava, kakor sem prej omenil, po avtorju Gyeeenheimu, "da lahko postane kako se er protipostavno dejanje zakonito pod pogojem, če je storjeno z obiambo vitalnih interesov v grožeči nevarnosti, ki se drugaEe ne da odstranite'.

            "Črna roka" in njeno sodišče sta branila vitalne interese slovenskega naroda pred moritci, banditi, ki so ga v masah pokončevali in proti katerim ni bilo nobenega zakonitega sredstva na razpolago.

            Tudi z.moralnega.stališča ni mogoče jasno in odločno obsoditi poseopanje "Črne roke."

            Za pojasnitev tega problema je silno zanimiva razprava, ki je izšla pod naslaoam "Dettlsche Schichsalsfragen' pri Josef Knecht v Frankfurtu (am Main), Nemčija. Zadnji del te razprave, ki jo je na

 

037

 

pisal znani nemški jezuit Max Pribila, je izšel tudi v angleški prestavi pod naslovom "The Right to Resist", ki jo je izdal Catholic Social Guid, Oxford 1. 1952.

            Med katoliškimi Nemci se je namreč ob atentatu Stauffenberga na Hitlerja in zarote njegove oficirske skupine razvila etika debata o moralnosti tega dejanja. Pred atentatom se je po nekaterih poročilih podal Stauffenberg k tedaujemu berlinskemv nadškofu in se je po vsej verjetnosti z njim posvetovat o moralnosti nameravanega upora. Kakšen nasvet je podal berlinski nadškof, ni znano. Nekateri katoličani so ta upor obsojali kot upor legitimni  blasti.

            Toda dejstvo je, da zavezniki štejejo nemškemu narodu to v zlo, da se ni uprl in dvignil proti nasilnemu režimu nacizma; zaradi tega zmagovalci vsemu nemškemu narodu nalagajo težko odgovornost. S tem zavezniki torej izjavljajo, da je bil nemški narod dolžan dvigniti se proti Hitlerjevi oblasti, da je bil torej odpor in eventualni umor tirana ne samo dovoljen, marveč tudi zadeva dolžnosti.

            Če je bil torej mnenju zapadnih zaveznikov upor proti nacistični legitimni oblasti nekaj takega, kar je bil dolžan izvršiti nemški narod, koliko bolj je bil nujen upor proti nasilju, roopom in masovnim umorom Titovih partizanov, ki niso imeli nobene legitimacije in ki jih je tudi mednarodno sodišče v Nurnbergu praglasilo kot navadne tolpe.

            Jezuit Pribila dokazuje v svoji brošuri, da je upor tiranskemu nasilju po krščanski tradiciji moralno dovoljen in včasi celo dolinost. Odpor proti komunističnemu nasilju torej ni bil le moralno dovoljen, marveč celo dolžnost slovenskega roda.

Če pa ima kdo pomisleke o moralnosti postopanja "Črne roke", moramo ugotoviti napram takim sledeče:

            Ne general Leo Rupnik oziroma Slovensko domobranstvo kot tako in tudi ne jugoslovanska vojska v domovini ne nosi nobene odgovornosti za upravičeno ali neupraviLeno delovanje "Črne roke". V deželi je vladala strahovita revolucija in v takem času je nemogoče kontrolirati delovanje posameznih oseb ali skupin.

            Protikomunisti ne moremo izreči še popolnoma jasne sodbe o legitimnosti "Črne roke" in o moralnosti njenega postopanja, ker to ni še dovolj dokazilnega materiala na razpolago in tudi ne prič. Komunisti pa nimajo, kot rečeno, nobeneg vzroka, da bi se zgražali nad njenim postopanjem, ker se je poslužila orožja, s katerim so prej sami že skoraj tri leta v masah morili slovenski narod. Črna roka" je pri Sv. Urhu likvidirala brez mučenja največ 50 oseb, komunisti pa jih imajo na vesti samo v Sloveniji 50.000 in v vsej jugoslaviji okoli en milijon.

 

038

 

PLETERJE

Poleg dogodkov pri Sv. Urhu skuša komunistična propaganda še posebno potvoriti in zrabiti razmere v samostanu Pleterje potl Gorjanci (na Dolenjskem) in v okolici med komunistično revolucijo. Tu se komunisti poslužujejo zelo žalostne.figure kartuzijanskega redovhika, priorja dr. Josipa Edgar Leopoldn - Lavova. Ta duhovnik se je tako zapletel v rdeče mreže, da se ne more vet izmotati z njih in ne spregledati, kaku ialostno vlogo igra kot nekako orodje komunistične lažne propagande. Tako Franček Saje v svojem "Belogardizmu" kot Adamič Louis se ga poslužujeta pri potvarjanju resnice

            P. Edgnr Leopold je spisal nekako kroniko o dogodkih v Pleterjah med komunistično revolucijo pod naslovom "Kartuzija Pleterje in partizan". Iz tega spisa navaja Saje v "Belogardizmu" (stran & 58), da je "v s mostanu stanoval duhovnik Kupljenik iz Orehovice. Prior ga ni nikoli videl niti se ni m prišel predstavit. Bil je čuden. Ohoroien do zob." Kako je mogel p. prior vedeti, da je kaplan Kupljenik oboroten do zob, te ga nikdar niti videl ni?!

            Še bolj čudno tut v verodostojnost p. Leopolda pa meče njegov popolnoma izmišljeno pripovedovanje, da so ob priliki napada komunistov na Pleterje 20. februarja 1949 "beli in Italijani nemoteno ropali samostan in odnesli s seboj vse, kar je bilo le mogo2e. Izropali so vse sobe bratov, ki so bile po nakljutju odprte, in skladišča, v tera so vlomili s silo ter odnesli še ono, kar je ostalo." (Glej »Belogardizeni« str. 315). Vse to je bilo, kakor bomo kasneje dokazali, popolnoma zmišljeno. P. prior bi bil lahko vprafal samostanske brate, ki so hodili skupaj z legionarji iz samostana in so videli, da niso ti prav nitesar odnesli.

            Mučen vtis napravi na vsakega duhovnika tndi pripovedovanje, da je. p. prior poslal pismo Osvobodilne Fronte, v katerem je napovedala napad na mostan, v preyisu na 9kofa dr. G. Rožmana s prošnjo, naj se pri »Beli garde« zavzame, da ta iimprej zapusti samostan. ("Belogardizem" str. 374.) S tem prior Leopold namigava, češ da je imel škof dr. Roiman nekak vpliv na "Vaške straže" oziroma da so res "vodile vse niti Bele garde v škofijo", kakor pišejo komunisti.

 

039

 

škof mu je pravilno odgovoril, da on v tej zadevi ne more ničesar ukreniti, ker nima nobene zveze z vodilnimi ljudmi okoli Vaških straž.

Ta priorjev korak za posredovanje škofa pa mora vzbuditi še večje začudenje, če vemo, da je bil komandant posadke Sekolec pri priorju, s katerim sta se lepo razgovarjala in se ni p. prior prav nič pritoževal. Tu pri poveljniku posadke naj bi bil p. Leopold stavil svoje zahteve in morebitne pritožbe. Čemu se je obračal v tej zadevi na škofa, o katerem je moral vedeti, da s to zadevo nima nič opravka?

            Novembra 1953 je priobčil ugledni katoliški švicarski ilustrirani tednik "Die Wooche" v Zurichu poročilo in več slik iz Slovenije. Med drugimi je tudi slika priorja Leopolda, pod katero je napisano tudi: "Dr. Josip Edgar Leopold - Lavov je prior v kartuzijanskem samcstanu Pleterj na Dolenjskem. Med vojno si je napravil slcves kot prijatelj partizanov v Sloveniji s tem, da jih je tajno podpiral in jih za samostanski.mi zidovi skrival pred preganjalci". Poročevalcu tega lista je p. prior izjavil, kakor je tam napisano, da "se ic izdajalcev sestavljena Bela garda ni ustrašila preurediti njegov samostan v trdnjavo".

            Ta redovnik, ki ni niti Slovenec in ne pozna slovenskih razmer kakor tudi zunanjega sveta ne, še manj pa komunizem, je dal tudi Louisu Adamiču nekaj podatkov za njegovo knjigo "The Eagle and the Roots". Težko je ločiti v nejasnem pripovedovanju te knjige, katere izmed tam navedenih neresničnih in naravnost gorostasnih trditev je Adamič prejel od priorja Leapolda ali pa od drugih komunistov. Iz vsega pripovedovanja pa se dozdeva, da je hotel Adamič svoje neresnične navedbe nekoliko kriti z duhovniško avtoriteto tega redovnika. - (Vse to, kar bom navajal sedaj iz Adamičeve knjige, je na straneh 221-230.)

            Naj najprej podam to, kar piše Louis Adamič o priorju Leopoldu po navedbah njegovega prijatelja Iva Pirkovića iz št. Jerneja, ki je eden vodilnih komunistov v Sloveniji. Na strani 226 svoje knjige piše Adamič dobesedno:

            "Prior Leopold je bil Hrvat, sin odlične družine. Prijatelji, kakor je Ivo Pirkovič v Ljubljani, ki ga pozna že dolgo časa, so mi pravili, da je zrastel v Strossmayerjevi tradiciji. V letih 1920, ko je bil še mlad duhovnik v Zagrebu, je bil eden izmed vodilnih nasprotnikov cinične, denarja in moči željne politične struje v cerkvi, ki jo je sicer po imenu vodil nadško  Bauer, dejansko pa mladi monsignor Alojzij Stepinac, ki je vodil nadškofijsko pisarno. Ob Bauerjevi smrti se je zdelo, kot da mu bo nasledoval Stepinac, čisto verska struja

 

40

 

 

pa je pridabila Leopolda kot protikandidata proti Stepincu za nad= škcfa v Zagrebu. V borbi, ki je nato nastala, je zmagal politično nastrojeni mož (Stepinac). Vsled zahteve kralja Aleksandra, ki je bil srbsko-pravoslavne vere, je Vatikan postavil Stepinca za nadškofa in poglavarja katoliške organizacije v Jugoslaviji. P. Leopold se je nato umaknil v molk v kartuzijanski samostan in je postal tudi prior v Pleterjah."

Že samo iz tega odstavka Adamičeve knjige je razvidna popolna neresnost in zmešanost tega pisatelja. Kolikor besed, toliko neresnic je v tem odstavku!

            Komunistični ideolog Pirkovič in Louis Adamič sta napravila svojemu prijatelju priorju Leopoldu zelo dvomljivo uslugo s pripovedovanjem, da je odšel v samostan, ko ni postal zagrebški nadškof. Če in koliko je na tem resnice, ne morem ugotoviti, vse drugo, kar tu pripoveduje Adamič, pa je čisto navadna izmišljena fabula (pripoved.ka).

            Tozadevna zgodovinska dejstva so sledeča:

            Prior Edgar Leopold je bil rojen l. 1881, v mašnika posvečen l. 1905: V ljubljanskem škofijskem šematizmu za 1. 1932 je že naveden med patri kartuzijanskega samostana v Pleterjah, torej je moral všopiti v šamostan vsaj že leta 1931.

            Sedanji nadškof in kardinal Stepinac pa je bil l. 1920 še študent zagrebške agronomske fakultete, svoj teološki študij je pričel na Germaniku v Rimu šele okto.bra 1924. Torej v.es ta čas kot visokošolec xn .kot rimski bogoslovec ni. vendar mogel voditi v Zagrebu proti p. Leopoldu "cinične, denarja in moči željne struje v cerkvi" in niti ne namesto nadškofa Bauerja voditi škofije in tudi ne nadškofijske pisarne, kot piše Adamič. Dr. Stepinac je bil namreč šele 26. oktobra 1930 v Rimu posvečen v duhovnika. Vsaj do tedaj torej ni mogel . kako konkurirati protikandidatu Leopbldu" za nadškofa v Zagrebu. Komaj je namreč dr. Stepinac prišel iz Rima v Zagreb, je vsaj že čez par mesecev p. Leopold odšel v samostan.

            Nadškof dr.  Bauer je umrl decembra 1937, ko je bil p. Leopold že vsaj šest let v Pleterjah. Po njegovi smrti sploh ni bilo ne vprašanja in še manj kake borbe, kdo bo postal njegov naslednik. Nadškof dr. Bauer je namreč že tri leta pred svojo smrtjo poskrbel, da je bil njegov tedanji tajnik dr. Alojzij Stepinac, ki pa ni ,bil ne monsignor in ne ravnatelj nadškofijske pisarne, kakor piše Adamič, imenovan od papeža kot njegov škof-pomočnik s pravico nasledstva. Po smrti dr. Bauerja 7. decembrar 1937. je 'torej dr. Stepinac avtomatično postal zagrebški nadškof in primas Jugoslavije. Pri tem torej ni moglo

 

41

 

biti nikjer kake borbe med dvema strujama. Pa tudi bivši jugoslovanski kralj Aleksander pri vsem tem ni imel niti najmanjšega opravka, ker je že tri leta prej - l. 1934 - umrl.

Da pa bo bralec še bolj jasno videl, kake izmišljotine so komunistični, prijatelji natvezli Louisu Adamiču, kako neresen je ta pisatelj v svojih navedbah in da bo to ostalo tudi kot dokument komunistične zlaganosti, ohranjen v slovenskem jeziku, naj dobesedno priobčim tu še nekaj drugih izmišljenih bajk, ki jih Adamič servira v svoji knjigi Amerikancem kot čisto resnico..

 Med drugim piše tudi tole:

"Dne 16. julija (1942) je pričelo pripravljeno ofenzivo okrog sedemdeset tisoč Mussolinijevih udarnih čet, podprtih od okrog tri tisoč od Italijanov oboroženih belih, mnogi med njimi so bili oboroženi duhovniki, ki so nosili oficirske znake na talarjih, proti partizanom, ki so šteli le okrog pet tisoč mož in en tisoč žena in imeli podporo večine prebivalstva. Poslužujoč se belih so Italijani prehajkali vso Dolenjsko in požgali na stotine vasi in pomorili na tisoče prebivalcev."

Po tej ofenzivi je "nenadoma tik pred božičem prikorakala skozi velika samostanska vrata edinica belih, prezirajoč proteste menihov in laičnih 'bratov. Edem izmed oficirjev je bil duhovnik Janez Kolesnik, doma iz bližnje vasi, ki je že .pred vojno abis~koval samostan: Sedaj je bil, kot je zapisal prior kasneje v svoj dnevnik, ,do zob oborožen'. Ko je 'bil vprašan, zakaj nosi orožje, je odgovoril, da ima nalog za to. Od koga? Škofijski ordinariat v Ljubljani. Zatrjeval je, da je prišlo to dovoljenje nositi orožje iz Rima. ,Nemogoče', je rekel eden izmed kartuzijanov, to bi bilo proti zakonu Cerkve. Duhovnik Kolesnik se je glašno krohatal.

            Kolesnik je le približno podobno njegovemu pravemu imenu, ki ga pozna skoro vsakdo na Dolenjskem. Prikril sem ga radi tega, ker je zbežal tik ,pred koncem vojne iz Jugoslavije in je sedaj v Ameriški, je pa še vedno duhovnik ter se mi je, reklo, da je zmožen kakega nasilnega dejanja. Zame sicer nič ne pomeni, ne želim pa, da bi si ga napravil za aktivnega sovražnika."

Nadalje piše Adamič, da mu je pravil Ivo Pirkovič, bivši krščanski socialist, sedaj pa navdušen komunist, iz Št. Jerneja o "Kolesniku" Se sledeče:

            "K njemu (Pirkoviču) sta prišli kmečki ženi in sicer Koželjeva iz Zapuž in Zagorčeva iz vasi. Orehovica, ter se pritoževali, da jima je Kalesnik ubil njuna sinova Stanka Zagorca in Stanka Koželja, ki ju. Pirkovie oba pozna. Neki dan tik po vojni je Pirkovičev tovariš

 

42

 

Rudolf Kocman taval po gozdovih blizu svoje domače vasi Dolža in tam iskal grob svojega očeta. Neka žena, ki je vsem dobro poznana je tam nabirala, gobe in mu pokazala njegov grab, masovni grob, kjer je bilo okrog šestdeset žrtev Bele garde. Ženska je pravila, da je bila priča temu pokolu izza pečine kakih petdeset jardov (metrov) proč. Najprej so se belogardisti branili, da bi streljali, je pravila, nato pa je Kolesnik potegnil svojo puško in jim pokazal, kako,. . . Oktobra 1942, ko šo se njegovi vojaki zopet branili, je Kolesnik sam ustrelil svojega predvojnega ,prijatelja, s katerim je hodil na lov . . .

Beli so zavzeli celo krilo samostana in to v veliko razburjenje kartuzijanov ter se tam udomačili. Belogardisti, ki so mislili, da so kartuzi ani enaki Kolesniku, so se pred redovniki bahali, da so v tej in tej vasi ubili toliko in toliko komunistov, mož, žena in otrok, katerih bratje, možje in očetje so bili v gozdovih pri partizanih.

P. prior se - tako nadaljuje Adamič - ob priliki njegovega dbiska v Pleterjah ni udeleževal razgovora o Kolesniku, tudi izvlečki njegovega dnevnika ne pripovedujejo, kako je mislil o Kolesnikom službi. Drugi so mi zatrjevali, da se je zatopil v molk in da ni tedne spregovoril besede.

            Drugi trije beli oficirji so bili naravno navadni kriminalci, ki so prirejali pohode v bližnje vasi in se vračali s plenom, ki so ga kopičili v svojem stanovanju.

            Navzočnost žensk v kartuzijanskem samostanu je prepovedana, toda beli so tu držali nekatere, ki so nosile uniforme. Ko so glede tega vprašali Kolesnika, se je smejal in je rekel, da so to kurirke. Ponoči, ko so redovniki skušali spati in moliti v svojih celicah ali če so se abirali v veliki cerkvi k polnočni pobožnosti, jih je motilo vpitje divje gostije v krilu belih.

            Ponovnim zahtevam, da se umakne,jo iz samostana, so se komandanti smejali, še bolj pa se je krohotal duhovnik Kolesnik, ki je igral pri belih enako vlogo kot jo politični komisarji pri komunističnih. Če so se redovniki pritoževali, so jim komandanti odgovarjali, da naj se pritožijo pri škofu Rožmanu v Ljubljani ali pa pri nadškofu Alojziju Stepincu v Zagrebu in naj čakajo na odgovor."

            Adamič poudarja, da je verjetno, sodeč o okoliščinah, da je p. prior podpiral načrt partizanov, da so napad i Pleterje 18. februarja 1943, prej pa da so isti poslali nekak ultimat belim v samostanu in škofu Rožmanu v Ljubljano, ki je "izpremenil svoje ime Gregorij v Gregorio". Dalje Adamič piše:

            "Napad partizanov je prisilil bele, da so zapustili samostan. Predno pa so odšli med bojein, so prišli k priorju trije laični ofi

 

43

 

cirji, potegnili svoje revolverje in mu pravili, da so ravnokar ustrelili dva partizana, preoblečena kot kartuzijanska meniha; vojska je vojska, da bodo ustrelili vsakega, ki ga bodo dobili med izpraznjevanjem samostana v kartuzijanski obleki. Ker pa hočejo biti dostojni dajejo priorju deset minut časa, da zbere vse redovnike in laične brate v veliki cerkvi. Od tam se ne smejo ganiti, dokler ne bodo čuli zunaj cerkvenih vrat treh zaporednih strelov. Prior je tako vse ukrenil in zaprl cerkvena vrata. Ko pa je nekako čez eno uro po preteku pet minut po treh strelih prišla samostanska družina iz cerkve, so opazili, da so beli izropali samostan. Duhovnika Kolesnika takrat ni bilo videti, najbrž ga je pekla vest nad rapanjem in vsem postopanjem.

            Beli so odpel.jali večino samostanskega živeža, večino odej in perila, vse usnje iz čevljarske. delavnice, vse najboljše orodje in material iz drugih delavnic, večino kuhinjske opreme, vse sadje, vse vino in vse likerje."

            Tako torej .piše Adamič o priorju Leopoldu in o dogodkih v Pleterjah.

            O dogodkih v samostanu Pleterje in okolici imam na razpolago sledeče zapiske in izjave prič, ki so pripravljene vse to potrditi pred vsakim sodiščem:

            l. Dve izjavi duhovnika Franca Kupljenika in sicer z dne 16. in 23. junija 1952. To je oni duhovnik "Kolesnik", o katerem piše Adamič.

2. Zapisnik Jakoša Josipa, ki je bil med onimi "belimi", ki so prvi prišli na postojanko v Pleterje. Njegov zapisnik je objavljen v celoti, ker točno ponazoruje vse dogodke v Št. Rupertu, Prečni, v okolici Novega mesta in zadevo Štajerskega bataljona.

3. Izjava ,osadkinega komandanta Fr. Sekolca z dne 28. junija 1952.

            4. Izjava "vojaka Štajerskega bataljona", ki zaradi domačih ne more nastopiti s svojim imenom.

            5. Zapisnik Karla Jordana, župana v Št. Jerneju, kamor spadajo Pleterje.

            Na podlagi izjav teh prič je jasno razvidno; da so vsi prej navedeni podatki in očitki v Adamičevi knjigi popolnoma neresnićni, . naravnost izmišljeni.

            Kako naj bi se 16. julija 1. 1942.- kot piše Adamič - udeležilo 3000 belih italijanske ofenzive proti partizanom, ko takrat sploh nikjer v Sloveniji še ni bilo nobene oborožene protikomunistične "Vaške straže?" Prva  Vaška straža je nastala pri Sv.Joštu nad Vrhnko,

 

44

 

ki je nastopila 17. julija 1942, na Dolenjskem okrog Št. Jerneja in Pleterij pa so bile Vaške straže ustanovljene šele jeseni in v zimi 1942.

            Vse gorostasnosti o kaplanu "Kolesniku" so popolnoma izmišljene.

            Adamič je dobro vedel, zakaj ni navedel pravega imena, ker bi bil gotovo dotični duhovnik vložil tožbo proti njemu. Adamič je bil že enkrat obsojen radi obrekovanja; ko ga je tožil Churchill; vedel je tudi, kako drago je moral plačati neki ameriški "napredni" list svoja obrekovanja proti msgr. Francu Gabrovšku, zato je pač porabil izmišljeno ime "Kolesnik".

            Iz vsega pripovedovanja je jasno razvidno, da je imel Adamič pod imenam Kolesnika v mislih duhovnika Franca Kupljenika, ki je res tam v bližirii doma. Posadka, ki je prišla tja pred božičem 1942, sploh ni imela nobenega duhovnika, torej je vse pri,povedovanje o razgovoru med redovniki in "Kolesnikom" glede nošnje orožja duhovnikov in dovoljenja škofijskega ordinariata gladko izmišljena, istotako pa tudi vse krvave zgcdbe o umorih, ki naj bi jih bil zagrešil duhovnik "Kolesnik".

            Gospod Franc Kupljnik v svojih izjavah z dne 16. in 23. junija 1952. dcgodke v Pleterjah takole pojasnjuje:

            "Nekač novembra 1942 je na svojem pohodu prišel prvi oddelek Vaških straž do samostana Pleterje pod poveljstvom Milana. Poveljnik in še trije od nas smo šli v samostan v sprejemno sobo, kjer se je vršil ražgovor o tem, da bi se tam ustariovila Vaška straža, za katero  je prosilo ljudstvo v okolici, da bi ščitila narod pred ropi in umori ki so jih vršili komunistični partizani. Većina redovnikov je bila s tem predlcgom zadovoljna, ker so imeli dovolj šikaniranja od strani partizanov, prior - p. Leopold - se je od pričetka temu upiral, pa mu je Sinkar dopovedal, da je iz obrambnih razlogov vazno, da pride tja stalna posadka, na kar je končno pristal tudi prior. Niti enkrat tekom razgovora ni bil omenjen kofijski ordinariat.

            Na podlagi tega razgovora in dovoljenja priorja se je potem v samostanu pred božičem nastanila prva posadka Vaških . straž, ki pa ni imela nobenega vojaškega kurata, torej ni bilo tam nobenega duhovnika, ki bi nosil orožje ali oficirske znake, ki jih niti, oficirji niso nosili. O kakem protestu redovnikov proti nastanitvi posadke ni bilo govora. Poveljnik prve posadke je bil Svarun; pozitivno vem, da je bilo strogo naročeno tako poveljujočemu oficirju kot tudi moštvu, da drže red in da ne store ničesar, kar bi ne bilo v skladu s samo

 

45

 

stanskim redom. Žensk sploh ni bilo na postojanki; ves bataljon, ki je takrat obstajal na tem okolišu, je imel le tri ženske in sicer zdravnico, bolničarko in kuharico, pa nobena izmed teh ni bila pri posadki v Pleterjah. Kaka uniformirana ženska ni nikdar šla ali prišla v samostan."

            Za Svarunovo četo je prišla v Pleterje nekako februarja 1943 ali šele marca izmena, posadka, ki ji je poveljeval France Sekolec, čigar izjave so na razpolago. Šele s tem oddel'kom je prišel v Pleterje kot kurat tudi kaplan Franc Kupljenik, ki se pa ni šel ,predstavit partizanskemu prijatelju priorju p. Leopoldu, s katerim sploh nista nikoli niti govorila. Torej tudi sedaj ni moglo biti kakega razgovora med njima o nošnji orožja aIi o kakem dovoljenju in o škofiji, kakor piše Adamič.

            V nekem pismu se je pritdževal pleterski ekonom proti obnašanju nekaterih oficirjev iz prve posadke, v kateri ni bilo nobenega duhovnika. Čule so se govorice, da ti včasi popivajo in vojaštvo s svojim hrupom moti samostanski mir.

            To je jasno, da vojaki niso samostanski bratje. Da protikomunistični oficirji niso bili sami svetniki, ne bo nihče tajil kakor tudi, da protikomunistični vojaki niso 'bili redovniki. Vojna in še zlašti kruta državljanska vojna in borba s takim sovražnikom, kot so komunisti, nikakor ne v,pliva blažilno na vojake. Kdo jim more zameriti, če so si včasi v vinskem kraju, kot je pleterska okolica, privoščili kak liter vina, ki so jim ga prinašali sorodniki od domai' Kdo jim more šteti to v zlo, če so ti protikomunistični borci včasi zapeli kako fantovsko pesem? Da je bil tam, kjer je stanovala samostanska posadka, vedno velik hrup zaradi velikega prometa, ko so straža in patrulje prihajale in odhajale, je jasno. Da vse to ni bilo prijetno kartuzijanskim redovnikom, ki so navajeni na popolno tihoto, je pa tudi samo po sebi umevno.

            Toda kakih orgij z ženskami, ki jih skuša Adamič naprtiti posadki, pa ni uganjalo ne moštvo in ne oficirji. Glede tega odločno izj avlj aj o vse naše priče.

            Večkrat so prihajale k svojim možem ali bratom na obisk žene in sestre, toda ti obiski so se vršili izven samostana.

            Predno je prišla tja druga posadka, je stanoval v samostanu za kratek čas tudi poveljnik jugoslovanske vojske za Slovenijo, mnjor Novah, h kateremu so nekolikokrat prinesle kurirke informacije in je zaradi tega tudi kaplan v Št. Jerneju celo na prižnici obsodil prihajanje žensk v pleterski samostan. Toda te kurirke so bile brez izjeme vse odlična in poštena dekleta. Dve izmed teh so ujeli Nemci

 

46

 

in ju odvedli v koncentracijsko taborišče v Dachau. Če bi bile to kake manj vredne ženske, bi jih nacisti gotovo ne bi bili poslali v uničevalno taborišče, marveč bi se jih bili sami poslužili.

            Sicer pa je to pohujševanje Adamiča in komunistov nad prihajanjem žensk v samostan Pleterje prav. farizejsko! Kaj se je godilo med komunističnimi partizani, kjer je bila v nekaterih oddelkih prava Sodoma in Gomora, priča ogromno število spolno bolnih partizanov in partizank, ki še sedaj razširjajo to kugo med narodom.

V tistem delu samostana, kjer so bili protikomunistični borci, pač ni bilo - vsaj takrat ne - klavzure. Kasneje, kot priča g. Kupljenik, ves čas njegovega bivanja ni vstopila tudi v ta del samostana niti ena ženska. O kakih orgijah oficirjev ali moštva ni govora in ne najmanjšega dokaza.

            Kakor izjavlja v svoji izjavi poveljnik druge posadke Sekolec, je šel ob svojem prihodu takoj k samostanskemu priorju p. Leopoldu, kateremu se je predstavil kot poveljnik in sta se nekaj časa razgovarjala. Prior mu ni omenil niti najmanjše pritožbe! Ta poveljnik je nato vsak dan imel stik s samostanskim ekonomom, s katerim sta vse zadeve reševala na prijateljski način in se tudi ta ni nič pritoževal.

            Ko je nekoč prišel v Pleterje neki frančiškan iz Ljubljane, ki ni bil simpatizer Vaških straž, so se redovniki v samostanu napram njemu pohvalno izrazili tako o komandantu Sekolcu kot o njegovem moštvu, kar je nato pravil dotični pater v samostanu v Novem mestu.

Večina moštva je bila iz bližnje okolice pleterskega samostana in to so bili odlični fantje in možje. Zgodba o bahanju moštva pred redovniki, da so pobili toliko in toliko ljudi, je popolna komunistična izmišljotina. Kdor pozna kartuzijanski red, ve, da redovniki niti ne občujejo z zunanjim svetom, raien onega, ki ima za to dovoljenje. Moštvo sploh ni imelo stika s samostansko družino.

            Naravnost smešno in gorostasno je, kar pripoveduje Adamič; da so vaški stražarji izropali samostan ob priliki svojega umika iz samostana in ob napadu komuništov.

            G. Kupljenik, ki je bil tedaj .tam navzoč, pripoveduje o tem dogodku sledeče:

            "Nekega večera so partizani začeli napadati postojanko Pleterje. Napadali so dve noči in dva dni. Prvo noe in prvi dan niso mogli opraviti ničesar. Drugo noč se jim je posrečilo zažgati zadnji del samostana, da je zgorelo nekaj samostanskih celic. Samostan so zažgali na ta način, da so na koncu dolgih drogov nataknili šope slame, ki so jo zažgali in iz skrivališča, kjer jih niso mogle doseči krogle branilcev, zažgali samostan. Protikomunistični borci so skupno z

 

47

 

menihi in nekaterimi delavci pdžar pogasili. Podnevi so se partizani umaknili na bližnje griče in v bližnji gozd, od koder so v presledkih streljali s strojnicami in navadnimi puškami. Papoldne so prišle na pomoč posadki v samostanu Vaške straže iz Brezovice pri Št. Jerneju in druge bližnje posadke .pod poveljstvom kapetana Milana Kranjca, ki je ukazal pleterski posadki, da se umakne iz samostana. S pomočjo posadk, ki so prebile partizanski abroč in držale v šahu sovražnika, se je med najhujšim streljanjem partizanov mogla umakniti naša četa iz samostana.

            Protikomunistični borci niso vzeli niti najmanjše stvari, ki bi bila last samoštana, nasprotno morali so pustiti tam ves svoj živež in več osebnih stvari in tudi v krstah skri;ta dva svoja mrtva tovariša; seboj so vzeli le orožje in municijo, ker so se morali med hudim ognjem prebijati do bližnje posadke na Brezovici;

            Po našem umiku iz samostana so komunisti udrli vanj in izropali, kar so hoteli. Izropali so mwogo, kakor so nam potem povedali okoliški ljudje, ki so morali pobirati partizanske ranjence in mrliče ter ih voziti v Gorjance. Drugi so morali voziti naropane stvari o katerih so sicer komunisti trdili, da so jih zaplenili "belim", toda ljudje so dobro poznali blago, da je to last menihov v samostanu, ker je bilo to volneno belo sukno, plahte in bolniški ter lekarniški material, s katerim je sicer samostan podpiral revno okoliško prebivalstvo.

            Ob času napada so branilci .postrelili dosti partizanov, pa nobenega, ki bi bil preoblečen v meniha, kot trdi Adamič. Vse pripovedovanje, da so bili meriihi nekako konfinirani v glavni cerkvi, da so mogli beli medtem ropati po samostanu, je le zlobna izmišljotina."

            Tudi če bi bila posadka res hotela samostan izropati in odpeljati vse to, kar navaja Adamič, bi bilo to popolnoma nemogoče. Da bi bilo vse to mogoče naložiti, kar navaja Adamič, bi bilo treba ves dan in to več vozov. Kako naj bi bili to vse izvršili v teku "ene ure in pet minut''? Kako naj 'bi vse to od.peljali med najhujšim streljanjem partizanov, ko se je bilo treba prebijati skozi njih ognjeni obroč? Kdo bo šel ropat po samostanu, ko si rešuje golo življenje?

Svoje rope bi komunisti pač radi naprtili svojim nasprotnikom. Pripovedovanje Adamičeve knjige o umorih, ki da jih je zagrešil duhovnik "KoIesnik", je značilno za satansko komunisticno lažnivost. Kdo si vendar more misliti, da bi katoliški duhovnik delal kaj takega? Vse to pripovedovanje je pač le za Amerikance, ki ne poznajo dejanskih razmer in poizkus komunistov, da bi svoje mnogoštevilne umore naprtili protikomunistom.

 

48

 

 

            G. Franc Kupljenik pojasnjuje to zadevo v svoji izjavi - in to potrjujejo vse druge priče - sledeče:

            "Nekako jeseni leta 1942. je bila ustanovljena protikomunistična posadka v Gracarjevem Turnu, kake četrt ure peš od Orehovice ali eno uro hoda od Št. Jerneja. Poveljstvo te posadke je po predhodnih informacijah prijelo in zaprlo nekaj najhujših komunističnih terencev in takozvanih ,vaških zaščitnikov' iz sosednjih vasi. Pri zasliševanju jim je bilo dokazano s pričami, da so bili oni odgovorni za mnoge umore, ki so jih izvršili komunisti nad nedolžnimi ljudmi. Ti terenci in ,zaščitniki' so imeli namreč nalogo ovajati komunistom one ljudi, ki niso simpatizirali s komunisti. Ti ovaduhi imajo na vesti več kot 300 nedolžnih žrtev iz šentjernejske župnije, med družimi tudi kaplana vinka Kastelica. Tisti terenci in zaščitniki, katerim se je dokazalo, da so bili krivi ali odgovorni za kak umor nedolžnih žrtev, so bili justificirani. Med temi je bil tudi Stanko Koželj iz Zapuž.

            Jaz sem bil v tistem času v Št. Jerneju, kamor sem bil zbežal pred partizani, ki so me hoteli umoriti, kakor so umorili nekaj tednov pozneje mojega brata Viktorja, ker niso mogli dobiti mene. Mojega brata Viktorja, ki je imel komaj 20 let, so prišli iskat ponoči na dom in so ga odpeljali nasilno v sami srajci in spodnjih hlačah v gozd in ga nekje blizu Pleterij mučili in zverinsko umorili. Kakor sem prej cmenil, sem jaz ta čas bil v Št. Jerneju in nisem nosil nikake vojaške uniforme in ne brožja.

            Ko so terenci in ,zaščitniki', ki so .bili v Gracarjevem Turnu, zvedeli za svojo smrtno obsodbo, so prosili poveljstvo posadke, da bi poklicalo duhovnika iz št. Jerneja, ker se hočejo spovedati in prejeti sv. zakramente. Poveljstvo je tej želji ugodilo in poslalo v Št. Jernej sporočilo, da naj pride en duhovnik spovedat one, ki so bili zaprti. Ker so osebe, ki so prinesle to sporočilo v Št. Jernej, našle najprej mene in govorile z menoj, sem jaz šel previdet one, ki so bili zaprti. Spovedal sem vse in vsem podelil sv. obhajilo in se takoj vrnil v Št. Jernej.

            Stotnko Zagorc ni bil med njimi. Nekaj dni zatem pa se je prišel sam javit v Gracarjev Turri, misleč, da bo tako odvrnil od sebe krivdo, ki jo je imel kot terenec in zaščitnik. Poveljstvo pa ga je zaprlo in, ko se je po kratkem zaslišanju izkazalo, da je on eden glavnih krivcev, ker je bil celo rajonski obveščevalec Gorjanskega komunističnega bataljona, ga je komanda poslala na višjo komando, ne vem točno v. Stopiče ali v Dolž. Kmalu nato se je zvedelo, da je bil justificiran."

 

49

 

            Ti komunistični terenci in abveščevalci in zaščitniki so bili edini ustreljeni od protikomunističnih borcev, pri čemer ni imel kaplan Kupljenik niti najmanjšega opravka. Vse drugo o streljanju šestdesetih žrtev, kjer naj bi duhovnik Kolesnik učil streljanje, o masovnem grobu, o opazovanju neke žene izza skale je komunistična izmišljotina. Če je tam res kak masovni grab, so tja pokopali komunisti svoje žrtve, ki so jih na Gorjancih pomorili na stotine.

            Gozdar škofijskih gozdov na Gorjancih je pravil o groznih mučenjih in masovnih umori, ki so jih vršili komunisti na Gorjancih, kar je sam opazoval in o čemer imamo tu priče na razpolago.

Na razpolago je pismo nekdanjega komandanta protikomunistične posadke v Orehovici od Gorjanci, ki poroča o izkopu dveh žensk, ki so jih tam umorili partizani. To sta bili: osem mesecev noseča žena Mati je Podgorca iz Zapuž in 25-letna sestra njenega moža. Obe ženski so komunisti umorili zaradi tega, ker je Matija Podgorc zbežal od partizanov, ko je videl, kake zločine .ti počenjajo. Ko so odkopali grob, so na obeh truplih ugotovili strahotno mučenje. Obe so komunisti pekli na ražnju, da je bilo ponekod meso pečeno do kosti, pred tem pa so obema porezali nosove in ušesa, izruvali zobe in potrgali nohte.

            Kmalu nato so protikomunistični borci ujeli partizansko sodnico, ki je obe ženski obsodila v smrt, neko Dalmatinko, ki je pri zasliševanju izpovedala, da je vse to delala po nalogu komunistične partije, "da se s tem zada strah ljudski masi".

            Kmalu nato so pa komunisti nekje zajeli tudi Matijo Podgorca in ga po strahotnem mučenju umorili. Doma je ostal le enoletni otrok, sirota brez očeta in matere.

            Takih in podobnih umorov so komunisti izvršili polno v okolici Pleterij. Da pa bi odvrnili pozornost od svojih zločinov, si izmišljujejo ,,krvave zločine belogardistov".

 

50

 

DOBREPOLJE

Naj bo priobčen še en izrazit in jasen dokaz komunistične lažnivosti iz Adamičeve knjige in sicer to, kar pripoveduje o svoji sestri Poldi Pri jatel j in o dobrepoljskem duhovniku NI. na str aneh 156 in 157.

            Adamičeva sestra Polda je bila poročena z nekim Antonom Prijatelj, ki ima svoje posestvo v dobrepoljski župniji. Adamič piše, da je obiskal svojo sestro Poldo, ki je bila tačas živčno bolna v ljubljanski bolnišnici. O.b priliki tega obiska mu je sestra pravila o "duhovniku", ki je stanoval v vasi, ki leži v bližini kraja, kjer imata z možem svoje posestvo. Ta duhovnik je po njenih navedbah leta 1945 zbežal iz Slovenije v Avstrijo in sedaj zivi kot duhovnik v Združenih drzavah. O tem je torej pravila Adamičeva sestra sledeče:

            "Ta duhovnik M. je stanoval v vasi blizu tam, kjer imava z Antonom svojo kmetijo. Mi smo bili za partizane od začetka. M. je to zvedel in takoj nato so italijanske fašistične oblasti Antona zgrabile in ga poslale v koncentracijsko taborišče na Rab.

            Medtem ko je bil mož na Rabu, je prihajal M. s svojimi strelci vsak teden in mi grozil s smrtjo in peklom. Osemkrat sem morala gledati v žrelo puške, revolverja ali celo strojne puške. Vsakokrat sem mislila, da je prišel konec. Vselej je bil ta duhovnik M. zraven in je opazoval, če bom prestrašena; bila sem res, toda poskusala sem, da tega ne bi pokazala. Imenoval me je komunistko in z imeni, ki jih ne morem ponoviti. Ta je dosti ljudi umoril ali pa jih je poslal v koncentracijsko taborišče, kjer so umrli.

            Toda svojim vojakom je rekel, naj ne trošijo krogle zame. Osemkrat je to storil. Zakaj? Da bi me zlomil? Morda zaradi tega, ker je vedel, da sem tvoja sestra? On te ni sicer nikdar omenil, toda čutila sem, da misli nate. Ali je morda to čisto navadna bestija? In duhovnikl Kako naj to razložim? Zakaj me ni poslal na Rab? Jaz ne vem. Postati sem morala nervozna podrtija in bolna na drug način. To je, kar je M. hotel doseči, mislim jaz. Vprašala sem ga, pa mi ni hotel 'povedati, le škilil je v mene.

            Skušala sem moliti, kakor nas je učila mati, ko smo bili še otroci, pa nisem mogla. Duhovnik vI. je bil med menoj in Bogom in

 

51

 

drugi duhovniki, ki jih poznam, so bili še slabši kat M. On - kolikor jaz vem, nikogar ni ubil lastnoročno . . . Zakaj Amerika dovoli zatočišče takim bestijam, kot je M.?"

            Vse to kar tu piše Adamič v svoji knjigi, je tipičen izbruh histerične lažnivosti. Kdor pozna razmere v Dobrepolju med okupacijo in komunistično revolucijo, se mora vprašati: Ali je mogoče, da bi bila Polda Prijatelj res kaj takega pravila svojemu bratu Louisu?

Dva duhovnika iz župnije Dobrepolje sta kot begunca v Združenih državah in sicer župnik Merkun Anton in njegov tedanji kaplan Ivan Lavrih.

            Iz začetne črke M. bi se zdelo, da Adamič oziroma njegova sestra misli na duhovnega svetnika Merkuna, ki sedaj biva v Clevelandu pri Devici Mariji v Collinwoodu.

            Ali more kak pameten človek verjeti, da bi tedaj 67 let stari in bolehni duhovnik mogel hoditi okrog z aboroženimi vojaki in nositi strojno puško ter z njo groziti bolni ženi? Gospod župnik Merkun strojne puške še v roki držati ne bi mogel, nikar da bi jo nosil okrog s kako "belo gardo". To je tako gromozanska izmišljotina, da bi si jo komunisti v domovini ne bili upali nikjer navajati; ker bi se jim vse smejalo.

            Adamič oziroma njegova sestra Polda pa sama sebi nasprotujeta. Adamič je pozabil, kaj je prej napisal, da je ta M. pomoril sam celo množico ljudi, na koncu pa je zapisal Poldine besede, da kolikor ona vč, ni ta M. osebno nikogar ubil!

            Glede na to pisanje je podal g. duhovni svetnik in župnik Anton Merkun sledečo pismeno izjavo:

            "Podpisani Merkun Anton, župnik v Dobrepolju, Slovenija, Jugoslavija, sedaj bivajoč v USA (Cleveland, Ohio, 15519 Holmes Ave), sem prečital, kar piše Adamič Louis v knjigi: "The Eagle and the Roots" na straneh 156 in 157, kjer trdi, da mu je njegova sestra Polda Prijatelj pripovedovala, da je neki duhovnik M., ki je služboval v župniji njenega bivališča, leta 1945 bežal iz domo-vine  in biva sedaj v USA:

            l. ovadil Italijanom njenega moža Antona Prijatelja, da so ga nato Italijani internirali na Rabu;

2. da jo je isti duhovnik med tem časom, ko je bil njen mož interniran, večkrat obiskal na domu z oboroženimi "belogardisti" ter ji grozil s smrtjo in peklom;

            3. da je dotični duhovnik M. mnogo ljudi pobil ali pa jih poslal v koncentracijska taborišča, kjer so umrli.

            Na te nadvse neumne in zlobne izmišljotine odgovarjam sledeče:

 

52

 

Podpisani sem edini duhovnik iz župnije Dobrepolje (v kateri župniji stanuje Polda Prijatelj) z začetno črko M, živeč kot begunec v USA, zato bi vsakdo, ki bere to Adamičevo knjigo, mogel misliti, da sem jaz tisti duhovnik; zaradi tega izjavljam in sem pripravljen vse to tudi s prisego potrditi, da so vse navedbe v knjigi Adamiča popolnoma izmišljene in brez vsake podlage.

            Podpisani sem rojen leta 1816. in pri moji starosti vendar ni misliti, da bi hodil okrog oborožen in ljudem grozil s smrtjo.

Poldo- Prijatelj osebno poznam. Nikdar nisem nosil orožja, nikdar nisem aborožen obiskal Polde Prijatelj, nikdar ji količkaj grozil in še manj, da bi ji bil pravil, da sem jih že dosti spravil v koncentracijsko taborišče ali pa da bi jih bil sam pabil. Vse to je absurdna izmišljotna. Res pa je, da sem pri italijanskih vojaških oblasteh posredoval za internirance, svoje župljane.

            Teh zločinov, o katerih piše Adamič v svoji knjigi, pa tudi ni zagrešil kak drug duhovnik iz moje župnije ali okolice. Če je Polda Prijatelj svojemu bratu kaj takega .pripovedovala, si je vse to gladko izmislila.

 

Cleveland, 11. julija 1952."

Anton Merkun, l. r.

 

Da se pa komunisti ne bodo morda izgovarjali, da niso mislili župnika Merkuna, marveč njegovega kaplana Ivana Lavriha, priobčujem tu še izjavo tega nekdanjega dobrepoljskega duhovnika, ki je na tozadevno vprašanje takole odgovoril:

            "Imenovane Polde Prijatelj še nikdar v svojem življenju nisem videl, da bi vedel, kdo je ta oseba. Ker niti enega človeka nisem javil italijanskim oblastem v nikaki zadevi, je jasno, da tudi njenega moža nisem. Da nisem nikdar nosil nikakega orožja, lahko izpriča vsa dobrepoljska župnija in vsi begunci, ki so izven Jugoslavije, enako tudi, da nisem nikdar nikomur grozil ne z orožjem ne drugače, najmanj pa imenovani Poldi, ki je sploh ne poznam.

            Adamič je bil vsekakor previden, ko očividno ne omenja imena onega duhovnika, da ga tako ni mogoče tožiti.

 

Ivan Lavrih, l. r.

18. julija 1952."

 

Na teh treh zgledih iz Adamičeve knjige "The Eagle and the Roots" - Sv. -Urh - Pleterje in Dobrepolje - je dovolj jasno dokaiano, koliko verodostojnosti zasluži vse Adamičevo pisanje. Kot že rečeno; naj bo to za zgodovino dokument nesramne komunistične lažne propagande!

 

53

 

 

'POKOLJ DRUžINE JAKOBA KUKOVIC'

            Adamič Louis navaja kot dokaz za svoje gorostasne trditve o dogodkih pri Sv. Urhu priznanja "belogardistov" na procesu ljudskega sodišča pri Sv. Urhu. Trdi, da so ujetniki priznali, da so potopili v Iuži pri cerkovnikovi hiši "na stotine žrtev" in da so vsa ta "priznanja" ugotovljena v sodnem zapisniku.

            Dotični "sodni" zapisniki nam seveda niso na razpolago; če pa je to res, kar trdi Adamič, da so "belogardisti" vse to priznali, je to le dokaz o strahotnem mučenju, ki so ga morali prestati ti nesrečni domobranci, da so ab tem priznavali "zločine", ki jih niso storili in jih niti izvršiti niso mogli.

            Z dogodki pri Sv. Urhu spravljajo komunisti v zvezo tudi družino Jakoba Kukovice iz Device Marije v Polju, ki so jo skoro popolncma uničili. Da podamo jasno sliko postopanja komunistov pri ,ljudskih' sodiščih in še nekoliko dopolnimo podatke o Sv. Urhu, naj napišemo tu še zgodbo o uničenju te družine, ki podaja grozno sliko, kako so komunisti pobijali svoje načelne nasprotnike.

            Iz Device Marije v Polju in nje bližnje okolice je pribežalo kasneje izpod Titove eblasti dokaj prič - na razpolago so vsaj štiri-, ki so same videle ali pa slišale od zanesljivih oseb, kaj se je zgodilo z družino jaka Kukovice, ki so jo Angleži vrnili z drugimi 11.600 ljudi iz Vetrinja zadnje dni maja 1945. Na podlagi njih izpovedi je mogeče opisati precej točno vse strahote, ki jih je morala pretrpeti z drugimi vrnjenimi vred ta družina.

            Jaka Kukovica je bil mož starega, poštenega kova in iz šole dr. Janeza Evangelista Kreka. Kot odličen borec za delavske pravice v katoliških strokovnih delavskih organizacijah je bil splošno znan po vsej Sloveniji. Zato je prav, če ohranimo temu znaćajnemu katoliškemu delavcu skromen spomin v tem spisu.

            Jaka Kukovica je bil po svojem značaju bister, razborit, nagel, odločen in borben. V svoji mladosti je prepotoval mnogo sveta; Avstrijo, Češko, Slovaško in Nemčijo. Kot delavec si je služil svoj kruh po raznih papirniških tovarnah in je postal tako v svoji stroki zelo izurjen. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil zaposlen v

 

054

 

neki papirnici v Berlinu. Od tam je moral v vojsko in se je boril v Galiciji in na soški fronti, kjer je dočakal konec vojne.

Bogve kam bi ga bila zanesla njegova živahna ter ukaželjna narava, če bi se ne bil poročil z globokoverno Marijo Peklaj iz Žlebov pri Medvodah. Kljub vsemu romanju po svetu je Jakob Kukovica ostal vedno veren in pošten fant. Njegova ddbra žena Marija pa je bila pravi zaklad za moža. Znala je modro krotiti njegov vročekrvni značaj, ga usmerjala v njegovem duhovnem življenju in celo v njegovem javnem delovanju. Skupaj sta hodila v cerkev, skupaj vedno prejemala sv. zakramente, vsak dan sta s svojo precej številno družino molila rožni venec, opravljala pobožnost prvih petkov in zadnje čase tudi pobožnost prvih sobot v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu.

            V domovini je zadnja leta zelo pešala udeležba pri popoldanski službi božji. Mladina, posebno v mestih in industrijskih krajih, je nedeljske popoldneve večinoma prebila v društvih, pri športu in na planinah; pri Kukovičevih pa sta oče in mati trdno držala staro navado, da je morala vsa družina v nedeljo v župno cerkev k popoldanski službi božji.

            Ta krščanski zakon je Bog blagoslovil z devetimi otroki, 5 fan- tov in 4 dekleta. Vse sta verna roditelja vzgojila v zavedne Slovence in katoličane, ki so se vedno udejstvovali živahno pri vseh katoliških organizacijah v Devici Mariji v Polju.

            Jakob Kukovica se je kot zelo aktivna narava pričel takoj udeleževati v raznih katoliških organizacijah, ko je prišel iz vojne, posebno pa v krščanski jugoslovanski strokovni zvezi, ki je bila tedaj najmočnejša delavska organizacija v Polju. V vseh borbah za izboljša nje delavskega stanja v vevški papirnici je bil Kukovica vedno med prvimi borci, na delavskih zborovanjih je pogosto nastopal kot ognjevit govornik. Tudi politično se je udejstvoval kot agilen pristaš Slovenske ljudske stranke. Bil je delj časa tudi občinski odbornik in. član odbora Hranilnice in posojilnice.

            Ob nedeljah popoldne pa je rad povabil po popoldanski službi božji na svoj dom prijatelje, z njimi igral tarok in debatiral o dnevnih političnih iri strokovnih zadevah. Vsako priliko je porabil, da je utemeljeval in branil katoliška načela v javnem in privatnem življenju, delal za svojo strokovno delavsko organizacijo in politično stranko. S tem si je pridobil dosti prijateljev, pa tudi nasprotnikov.

Umorjeni Feliks Pogaćnik je več ali manj bil pridobitev Kukovičeve zgovornosti. Kakor smo že pisali (Glej: "Rdeča zver, pijana krvi", IV. zv.). je živel Feliks Pogačnik v marksistični okolici, ki je

 

55

 

napenjala vse sile, da bi pridobila zase tega uglednega mladega moža. Pod vplivom komunistične propagande se je Pogačnik nekoliko že nalezel marksističnih nazorov, ki iih je zagovarjal pred Kukovico. Med njima so se vnele ob vsaki priliki živahne, včasi celo ostre debate tako glede strokovnih delavskih zadev kakor tudi glede verskih vprašanj. Končno je zmagala Kukovičeva zgovornost, ognjevitost in načelnost: Pogačnik je postal sam odločen in načelen katoliško misleč delavec in sta postala z Jakabom najboljša prijatelja.

Ko je jugoslovanska strokovna zveza zašla v prokomunistične vode, je Kukovica ustanovil tudi v Polju novo krščansko strokovno delavsko organizacijo, Zvezo združenih delavcev, pridobil za njo tudi Pogačnika, ga vpeljal v javno delovanje in ga tudi pregovoril, da je kandidiral za podžupana v Polju.

            Zadnja leta pa se je Kukovica vedno bolj odmikal volitičnemu delu in se vedno boli posvečal verskim organizacijam. Preko svojih otrok, ki so bili vsi brez izjeme člani Marijinih kongregacij in starejši tudi člani Katoliške akcije, se je seznanil z literaturo o Katoliški akciii in je tako vedno bolj prihajal do prepričania, da je edina rešilna pot za vse človeštvo in še posebno za delavstvo v anostolatu in v verski obnovi. Trdno je postal uverien, da bodo rešili svet iz sedanjih zablod in stisk le svetniško živeči apostoli, ne pa politični in strokovni voditelji. Z vso vnemo se ie oklenil Katoliške akcije in je bil v prvem jedru, ki se je ustanovilo v župniji.

            Z nastopom komunistične revoluciie pod krinko Osvabodilne fronte pa je nastala za njena in vso družino traina živlieniska nevarnost. V pozni ieseni leta 1942 so komunistični zasleplienci dvakrat skušali ponoči vdreti v hišo, da bi pomorili njega in vso družino. Toda zaradi čuiečnosti domačih se ie obakrat poizkus ponesrečil. jaka ie dobro vedel, da se brez orožia ne bo mogel dolgo braniti zato je bil kljub svoji starosti med prvimi, ki so pristopili k Vaški straži. Še enkrat so ga skušali ponoči komunisti izvabiti v nastavljeno past, a sem jim tudi to pot nakana ni posrečila. Pozneie so se morali komunistični partizani umakniti daleč proč od Ljubl.jane, tako da so mogli tudi pri Kukovičevih od tedaj bolj mirno spati doma kljub neprestanim grožnjam komunistov, da bodo pobili vso družino.

            Proti koncu vojne pa se je Jaka večkrat resno zamislil in so ga trle težke skrbi. Nekoč ga je sin Ivan vprašal, kaj ga tako skrbi, pa mu je odgovoril:

            "Veš, zdi se mi, da se ta vojna ne bo dobro končala za nas."

 

56

 

 

Sin ga je skušal opogumiti in mu je pričel razlagati, da zavezniki pač ne bodo pustili, da bi jim komunizem prišel do prevelike oblasti v Evropi, da posebno Angleži ne bodo mogli dovoliti, da bi ostala Jugoslavija v komunističnih rokah, ker bi bilo s tem ogroženo vse Sredozemlje. (Takrat smo žal vsi zau.pali "zaveznikom", da nas ne bodo pustili na cedilu!)

            Kukovica je odgovoril svojemu sinu:

            "Zdi se mi, da se nam predobro godi med vojno. Poglej, koliko bede in gorja je po vsem svetu, mi pa vsega tega skoraj nismo občutili. Vsi smo živi in zdravi, lačni smo bili prej, ko si bil ti še majhen, veliko bolj kot pa sedaj med vojno. Zaprt ni bil še nihče iz naše družine, nobeden v internaciji; in vendar ljudski rek pravi, da Bog tepe tistega, kogar ljubi. Ali nas torej Bog ne ljubi ali pa nas je pripravil za hujše trpljenje na koncu . . ."

            In tako je bilo. Najhujše je šele prišlo.

            Usodnega maja 1945 je odšla vsa Kukovičeva družina v begunstvo preko meje na Koroško, da si reši le golo življenje. Težka je bila dolga pot preko Ljubelja v Vetrinje. Jaki Kukovici se še ni bila pozdravila noga od operacije na kolenu, mati je morala večinoma sama skrbeti za nedorasle otroke. Starejši trije so bili domobranci in so šli vsak s svojo edinico.

            V Vetrinju se je sešla vsa družina razen štirinajs~tletnega Andreja, ki je stanoval v Ljubljani. Ko je družina bežala, so ga hoteli vzeti s seboj, a ga niso več našli na stanovanju v Vajeniškem domu, ker je bil že prej odšel z drugimi proti meji. Vsa družina je v strahu mislila, da je Andrej izgubljen, vso pot in kasneje v Vetrinju so izpraševali po Andreju, a nihče ni ničesar vedel o njem. Mladi Andrej pa je prišel med prvimi preko Ljubelja in se prebil skozi partizanske zasede, prišel v Beljak in od tam v Treviso v Italiji in se tako rešil.

            Vse vetrinjskfl gorje je morala Kukovičeva družina deliti z drugimi sotrpini. Toda ti dnevi so bili tudi za vse vrelci velikih milosti in kakor za tisoče tako tudi za Kukovičeve - priprava na smrt. Sv. maša in vsakdanje ab'hajilo je bilo najvažnejše vsakdanje opravilo. Trpljenje in negotovost pa sta pripomogla, da se je vsa družina s še večjim zaupanjem izročala v božje varstvo in prepuščala  božji previdnosti. Tako so bili vsi dobro pripravljeni 30. maja za pot v - "Italijo", kot so lagali Angleži.

            Na dan izdaje je vsa družina še enkrat in zadnjič prejela sv. obhajilo. Pač niso slutili, da je za večino njih to zadnja popotnica. Nekateri so skušali pregovoriti očeta, naj z družino ne hodi skupno z domobranci, ker da `bo kasneje za transport civilistov vse bolje

 

57

 

pripravljeno. Jaka pa je odgovarjal, da se nerad loči od sinov, ker se boji, da bi se sicer razgubili, kakor so že izgubili sina Andreja in pa, ker je najstarejši že odšel z domobranci dan prej in jih bo gotovo pričakoval. Tako je odšla vsa družina v žrelo rdeče zveri.

Ob 2. popoldan so se odpeljali v tovornem avtomobilu: Kukovica Jakob, star 58 let, žena Marija, stara 49 let, sinovi: Stane, star 24 let, Ciril 1 i let, Marko 8 let; hčerke: Minka 23 let, Nada 19 let, Jerica 14 let in Helenca 10 let. Najstarejši sin.Ivan pa se je po isti poti odpeljal že prejšnji dan, 29. maja.

            Zvečer so bili že vsi v Pliberku v rokah komunistov . . .

Tu je bila družina takoj ločena od ostalih in razdeljena. Stane in Ciril sta delila usodo drugih domobrancev. Mater so zaprli skupaj s hčerkama Minko in Nado, očeta pa skupaj z Jerico, Helenco in Markom. Kakor vsem drugim tako so tudi vsem Kukovičevim pobrali vso prtljago, dekletom Minki, Nadi in Jerici pa tudi obleko; v katero so bile oblečene in so jim dali v zameno strgano in ušivo obleko partizank.

            Ponoči je transport prispel v Sloverrj Gradec, kjer so vse natrpali v šolo. Tu so že bili domobranci, ki so jih pripeljali pred njimi. Trpljenje Kukovičeve družine je tu posebno narastlo, ker so tu že srečali prve partizane iz Polja. Ti so bili izredno veseli, da so dobili v roke to družino. Svoje veselje so kazali s tem, da so Jaka Kukovico vlačili iz sobe v sobo, ga sramotili in pretepali. Komunisti so zdaj zbrali vse člane družine in jim pridružili še očetova nečaka Vinka in Marijana; manjkal je edino na,jstarejši sin Ivan. Komunisti so se raztepli po vseh sobah in ga povsod iskali, a ga niso našli, ker se je s skokom iz vlaka rešil, predno je prišel njegov transport v Sloverij Gradec. To je bila za družino sicer vesela vest, toda okrutnost komunistov pa se je sedaj še govečala v jezi, da niso dobili v roke najstarejšega sina. Neusmiljeno pretepanje in mučenje vse družine, celc5 nedoletnih, se je še pomnožilo.

            Polni krvavečih ran in odeti v raztrgane cunje so par dni kasneje nadaljevali z ostalim izmučenim transportom pot v Celje. Vso pot so bili deležni Ie sramotenja, kletvin, suvanja, pretepanja, pa brez jedi in pijače. Najbolj pretepan in oslabljen je bil oče poleg Minke in Nade. Desetletna Lenka, ki je bila slabega zdravja, je bila od lakote tako izčrpana, da jo je morala ves ćas nesti mati, ki pa je tudi sama bila vsa oslabljena.

            Dne 3. junija so na pol vivi prišli v Teharje, v taborišče smrtne groze, a tudi taborišče molitve. Lačni in žejni ter izmučeni do smrti so upali, da bodo vsaj tu dobili požirek vode ali da bodo mogli vsaj

 

58

 

eno noč spati v miru, čeprav na golih tleh. Toda zanje ni bilo ne vode in ne miru ponoči. Komaj je kateri izmed njih malo zatisnil oči, jih je že stražar z brcami zopet spravil pokonci. Prvo noč je bil Jaka Kukovica skupaj z drugimi domobranci, a ne skupaj s svojima sinoma Stankom in Cirilom. Pozneje pa so ga zaprli v bunker, kamor so ga hodili mučit pozverinjeni komunisti iz Polja. Materi so takoj po prihodu v taborišče vzeli onemoglo hčerko Helenco, ker je zanjo prosila vode. Drugo jutro so ji iztrgali iz naročja tudi se malega Marka. Oba so izročili v oskrbo neki družini "Volksdeutscherjev". Mala Helenca je bila tako bolna in oslabljena, da v vročici ni niti več poznala svojega bratca.

            Oseba, ki se je nato z begom rešila iz tega pekla, pripoveduje, da se je Marko nekolikokrat skrivaj prikradel do žične ograje, kjer sta mogla govoriti z materjo. Verna in mučeniška slovenska mati je tu dajala svojemu otroku zadnje nauke za življenje:

            "Ne boj se umreti, če bi bilo treba dan.eš ali pa čez pol leta, varuj se smrtnega greha. Da se boš pa mogel obvarovati greha, veliko moli. Nikdar ne pojdi spat brez večerne molitve. Zjutraj pa, kadar boš le mogel, pojdi k maši in k sv. obhajilu"!

            Komunisti so pričeli v masah pobijati nesrečne žrtve v taborišču, ne samo svoje nekdanje oborožene nasprotnike domobrance, marveč tudi starčke, žene, dekleta in celo otroke. Okrog tri tisoć žrtev so odvedli na morišče samo iz taborišča v Teharjih!

            Najprej sta bila iz Kukovičeve družine pobiti 23-letna Minka in 19-letna Nada. Že 7. junija jih ni bilo več videti v taborišču. Za njima je bil odveden v smrt Ciril, ki je ravno tiste dni dopolnil 17 let. Splošno mladine pod osemnajstim letom niso pobijali, pri bolj osovraženih družinah se pa na mladoletnost niso ozirali: tako je bil komaj 17-letni fant odveden v človeško klavnico, o kateri smo ~pisali v III. zvezku brošur "Rdeča zver, pijana krvi." Ciril je bil miren in tih značaj, skoro neka izjema v družini, kjer so bili vsi po očetu bo?j vročekrvne narave. Bil je goreč član Katoliške akcije in je dnevno pristopal k sv. obhajilu.

            Peto noč po prihodu, to je 8. junija, so komunistični morilci odvedli na morišče tudi mater Marijo. Med preklinjevanjem, zmerjanjem in suvanjem so nalagali komunisti svoje žrtve zvezane na tovorni avtomobil in tam je svetniška mati na glas zaklicala proti baraki, kjer sta bila njena najmlajša otroka: "Jerica, Marko, zbogom, pozdravita Lenko." Z molitvijo rožnega venca je nato odšla v smrt mati devetih otrok, dobrosrćna žena, ki ni nikdar znala reči bližnjemu žal besede, katere edini greh je bil, da je naučila svoje otroke

 

59

 

 

 

ljubiti Boga, moliti, ohraniti zvestobo Cerkvi in narodu ter spoštovanje duhovščini.

            Stane je bil v taborišču še 12 junija. Nekomu iz njegove skupine se je tisti dan oziroma noč posrečilo pobegniti iz taborišča in ta je povedal, da je nameraval tudi. Stane skupno z bratrancem Vinkom pobegniti isto noč. Ali sta bila na begu u'bita ali jima je kaj drugega prekrižalo načrte za beg, se ne ve, dejstvo je, da sta tudi ta dva darovala svoji mladi življenji pod komunistično morilčevo roko.

            Jaka Kukovica je bil zaprt v bunkerju in mučen neprestano dva tedna. Ko so ga nato premestili v barako, je zvedel za usodo svoje družine. To je bila seveda za njega najhujša muka, ker je dotlej upal, da bodo komunisti prizanesli vsaj ženi in hčerkam. Odslej ni mož mislil na nič drugega kot na smrt in se je samo še na njo pripravljal.

            Prve dni julija pa so prišli po njega. Med krvniki so bili trije zlaglasni komunisti iz Polja. Najprej se je pričelo "zasliševanje", ki je, kakor pri vseh komunističnih zasliševanjih, obstajalo v najokrutnejšem mučenju in zasramovanju.

            Isti dan zvečer so ga pri.peljali na dvorišče, kjer so komunisti zbrali malo družbo, kakih 20 oseb, med njimi tudi ostanek Kukovičeve družine, otroke Jerico, Lenko in Marka. Bilo je to pač žalostno snidenje v solzah in bolečinah. Kot preplašene piške so se trije otročiči držali očeta, ki pa je komaj od bolečin in mučenja še mogel stati na nogah.

            Svojo tedanjo pot je ,Jaka po~pisal nato v ljubljanskih zaporih nekemu inteligentu, ki je 'bil zaprt z njim in je pribežal v Avstrijo, ko smo še .bivali tam.

            Komunisti so vsem odraslim ujetnikom zvezali roke na hrbtu z žico, da so otekle roke in je rezalo železo v meso. Kukovica je mišlil, da vodijo vse v smrt. Na poti je skušal najti iskrico usmiljenja pri partizanu iz Polja, s katerim sta pred leti še skupno delala v tovarni in ki je imel sam otroke. Pričel je prositi tega nekdanjega sodelavca za svoje otroke, da bi vsaj te pustili pri življenju. Podivjani komunist pa mu je jezno odgovarjal:

            "Vi ste vsi enaki in ne iaslužite drugega kot kroglo."

Deklica Jerica je pričela moliti rožni venec in vsi na kamionu so ji odgovarjali, misleč, da se pxipravljajo na svojo smrt, ki da jih čaka še isto noč. Toda smrt bi bila dosti lažja kot vse ono, kar je še čakalo nesrečnega moža, nad katerim so hoteli komunisti izliti vso svojo pozverinjeno jezo.

 

60

 

V Zidanem mostu so vso skupino naložili na tovorni vlak. V Zalogu pa so potegnili ven iz družbe Jaka Kukovico in njegove otročiče. Tam so vse zaprli v čakalnico. Proti jutru se je pričela čakalnica polniti z delavci, ki so se vozili z vlakom v Ljubljano. Zalog je bil že prej znan kot najbolj rdeč, zato so privedli tja Jaka in njegove preostale otroke, da bi si delavci v zabavo in naslado hladili nad njimi svojo jezo. Rdeči so pričeli z zasramovanjem in krivičnim očitanjem.

            Jaka jim je od začetka nekaj odgovarjal, toda za vsako besedo je dabil kot odgovor sunek s pestjo v obraz. Naročeni izzivači so nato moža zavlekli na prosto in ga pričeli biti ter pretepati z vsem, kar jim je prišlo v roke. Kmalu je bil na tleh v krvi.Tudi otrokom podivjani rdečkarji niso prizanašali; ker se niso hoteli ločiti od očeta so jih brcali in pretepali. Kakšen prizor je to moral biti! Na tleh oče, zvezan z žico, ves krvav, se je zvijal v silnih bolečinah, okrog njega kleče nebogljeni otroci, vsi objokani drhte v strahu in trepetu!

"V Polje z njim pred ljudsko sodišče!" je nekdo zavpil med razdivjano množico.

            To je bil namen komunistov. Polje in okolica je bila znana, da je od tam odšlo v gozdove h komunistom kakih 400 oseb obojega spola. Maja 1945 je večina protikomunistov odšla z domabranci v Avstrijo in torej komunisti niso imeli tedaj skoro nobenega vidnejšega človeka v občini, nad katerim bi se mogli znašati. Ko so dobili v roke domobrance, so vse pobili v taki naglici, da niti sami niso vedeli, koliko so jih že poklali in koga. Zato so se sedaj hoteli znesti nad očetom Kukovico.

            S prvim jutranjim vlakom so nato te štiri žrtve peljali iz Zaloga v Polje; z njimi je šla sodrga, ki se je nabrala v Zalogu. V Polju so že med tem časom zvedeli, da so "ujeli" Kukovičevega Jaka z družino in da ga bodo pripeljali v Polje, kjer ga bodo sodili.

            Tam se je nato ponovilo to, kar se je že prej vršilo v Zalogu, le s to razliko, da je bilo tu mučenje še okrutnejše. Mnogo delavcev ni odšlo na delo, marveč je ostalo doma, da bi se udeležili "ljudskega sodišča". Procesija podivjanih ljudi je nato vlačila nesrečne žrtve po Polju sem in tja, medtem pa so jih brcali, pretepali in zmerjali. Nato so vse žrtve za nekaj ur zaprli v šolo.

            Popoldne se je mučenje zopet nadaljevalo. Najprej so Jaka zasliševali miličniki in skušali zvedeti, zakaj je organiziral "Belo garda", kdo mu je dajal navodila, pošiljal orožje in komu ga je on naprej oddajal.

            Komunisti najprej vržejo med ljudi svoje laži, da so množice nahujskane in pripravljene na vse grozovitosti. Tako so komunisti

 

61

 

 

vrgli med ljudi, da so se v Kukovičevi hiši in v župnišču vršile tajne sodbe in obsodbe. Zdaj so Kukovico izpraševali, kdo je sodeloval pri tem "tajnem sodišču", kje so pokopane njegove žrtve, kje je orožje. ki so ga skrili, kje je sin Stane, ki da je pobijal na postojanki pri Sv. Urhu.

            Kukovica med tem zasliševanjem sploh ni odgovarjal, le tu in tam se mu je izvil iz ust vzdih: "Jezus, ti mi pomagaj!" Ker ni odgovarjal, je vsakemu vprašanju sledilo grozovito pretepanje s pestmi, z ročaji samokresov in s puskinimi kopiti. Nestetokrat se je zgrudil na tla in se onesvestil, toda pomagali so mu zopet na noge in zasliševanje se je pričelo znova. Glava je bila nesrečni žrtvi naposled že vsa oblita s krvjo, skozi raztrgano obleko so zevale krvave rane. Silovit udarec s puškinim kopitom mu je zdrobil spodnjo čeljust, tako da mu je ta visela navzdol samo še na ličnih mišicah, izpahnjena na desno stran, kar je nudilo vsem grozen pogled.

            Govoriti ni mogel več, tudi če bi hotel. Takega so nato zopet vlekli skupaj z otroki pred šolo. Pogled na tega mučenika pa je množico tako presunil, da je nastala smrtna tišina, ko so ga ljudje zagledali. Miličniki so nato pričeli naštevati njegove "grehe". To je znova podžgalo množične strasti, da je pričela drhal na cesti zopet vpiti: "Smrt 'belogardistom, dajte ga v roke ljudski pravici!" Toda množica, ki je stala onkraj ceste, je bila pa kljub temu vsa tiha, veliko ljudi ni moglo zadržati svojih solz. Kukovica pa je nepremično zrl proti cerkvi in najbrž molil ter prosil usmiljenja zase in za svoje mučitelje.

            Razpoloženje za »ljudsko sodišče« tedaj ni bilo pravo, da bi sedaj sodili človeka, ki je bil komaj še malo živ in je nehote vzbujal v množici misel na Kristusa, ki je stal razbičan in s trnjevo krono na glavi pred množico na veliki petek. Zato ta ,predstava' ni trajala dolgo. Naložili so vse žrtve na avto in jih odvlekli na Kukovičev dom, ki je bil tedaj zaseden od krajevnega odbora ljudske oblasti. Tu so zopet hoteli izvedeti, kje ima zakopano orožje.

            Seveda tudi sedaj Kukovica ni vedel ničesar odgovoriti, tudi če bi bil mogel. Komunisti so zahtevali tudi od otrok, naj jim pokažejo, kje je zakopano orožje na vrtu. Seveda tudi otroci niso ničesar o tem mogli vedeti in ničesar pokazati, ker sploh ni bilo nikjer nobenega orožja pri hiši ali na vrtu. Male otročiče pa šo nato komunisti sirovo obrcali.

            O vseh teh dogodkih je priobčil ljubljanski dnevnik "Slovenski poročevalec" z dne 10. julija 1945 sledečo notico:

 

062

 

            "Zločinec Kukovica v rokah pravice. - Čitatelji "Slov. poročevalca" si lahko mislite, kako naglo se je v soboto razširila po Polju novica, da je prišel v roke pravice zloglasni poljski krvolok in izdajalec Jaka Kukovća. Ujeli so ga z nekaterimi pripadniki njegove družine. Tov. Viktor Pirjevec je bil ob 3. zjutraj opazil, da so izstopili v Zalogu iz tovornega vlaka Jaka Kukovca in njegovi trije otroci, med njimi hčerka Jerica. Med zasačenimi sta bila še dva moška in sicer neki neznanec, drugi pa je Lovše iz Sostrega, po domače Skominc.

Kukovčeva družina je vsa omadeževana s krvjo naših mučencev. Pri njih je bilo sodišče "Črne roke", tam se je odločala usoda najbolj zavednih in najbolj poštenih ljudi. Gotovo kakih 600 zavednih ljudi so brezvestno spravili v internacijo ali jim brez nadaljnjega napisali krvavo obsodbo. O tem že dovolj pričajo dokazi na njihovem domu. Med drugim so tam našli 27 oblek pomorjenih žrtev. Za primer naj navedemo, da je tov. Celarčeva iz bolnišnice za duševne bolne našla tam obleko svojega umorjenega moža.

            Vero in Boga so Kukovčevi nesramno izkoristili za najkrvoločnejše zločine. Eden izmed Kukovčevih sinov, Stane po imenu, je bil krvnik pri Sv. Urhu, kjer je s škofovim križcem, ki ga je blagoslovil papež, dajal odvezo svoj im žrtvam. Kdor pred Kukovčevimi ni padel na kolena, je moral v taborišče ali v smrt. Nestrpno, z upravičenim srdom je čakala velika množica srečanja s temi krvniki. Da ni bilo straže, tudi teh krvnikov ne bi ,bilo več med živimi. - Tovarišica K. iz Polja."

            Ta dopis že sam na sebi nosi pečat popolne laži. Priobčujem ga kot primer, kako komunistično časopisje v hujskaške namene prinaša izmišljene obdolžitve, da ustvarja med množicami psihozo sovraštva in maščevalnosti in tako pripravlja razpoloženje za "ljudsko sodišče", da potem nahujskane množice zahtevajo smrtno obsodbo za protikomuniste. Komunisti so kradli iz Kukovičeve hiše obleko dvmačih, pa so opravičevali svojo tatvino s tem, da so bile to obleke od "Črne roke" pomorjenih oseb.

            Kljub taki pripravi za ljudsko sodišče pa niso mogli najti niti najmanjšega dokaza za krivdo proti Jaki Kukovici.

Koliko so vredni razni dokazilni »dokumenti«, ki jih priobčuje Franček Saje v svojem "Belogardizmu", naj tu omenim mimogrede otipljiv dokaz iz te knjige. Med svojimi "dokumenti" je priobčil Saje v prvi izdaji "Belogardizma" tri slike Staneta Kukovice. Prva ga predstavlja kot frančiškana v frančiškanskem habitu, druga v uniformi Vaških straž, tretja pa kot italijanskega vojaka "ardita", kar je tudi pod slikami označeno. Najbrž pa je kdo Sajeta na to opozoril,

 

063

 

da frančiškani niso imeli nikdar v svoji sredi kakega klerika s takim obrazom in da Kukovica ni bil nikdar član frančiškanskega reda, kar je bilo itak splošno znano v Ljubljani. Zaradi tega je skušal Saje v II. izdaji te knjige to popraviti. Priobčil je zopet v tej knjigi vse tri slike, spodaj pa je napisal: "Stane Kukovica kot dominikanec, član belogardistične Vaške straže in kat član italijanskega arditskega bataljona." (Glej "Belogardizem", II. izdaja, priloga XXXI.) Toda Stane Kukovica ni bil nikdar član dominikanskega reda, ker sploh ni mogel biti, ko v Sloveniji dominikancev ni. Na sliki je "Kukovičeva dominikanska obleka" temna, oziroma rjava, dominikanci pa nosijo, kakor je splošno znano, belo obleko.

            Po neuspelem sojenju "ljudskega sodišča" so odpeljali Jaka Kukovico v ljubljansko ječo, ga ločili od otročičev, ki so jih oddali v zavode med komuriistično mladino. Tu so jih zasramovali, pretepali in pustili stradati.

            Jaka je bil zaprt v sodnijskih zaporih na Miklošičevi cesti. Prve tedne so se vršila zasliševanja, združena z mučenjem, dan za dnem. Prisiliti so ga hoteli, da bi priznal izmišljene obdolžitve kot n. pr.: organiziranje "Bele garde", skrivanje in razpošiljanje orožja, da so se pri njem sestajali sadniki "Črne roke"; ki so tam obsojali na smrt, da je nato sin Stane, ki je bil. domobranec pri postojanki pri Sv. Urhu, vse te obsojene tam pobijal.

            Zdi se, da je bil Stane morda res kako v zvezi s "Črno roko", toda oče Jaka o vsem tem ni vedel ničesar, kolikor je mogoče sklepati iz raznih virov. Komunisti so dve nedelji zaporedoma objavljali, da bodo priredili proces "ljudskega sodišča" pri Sv. Urhu proti Jaku Kukovici in njegovemu sinu Stanetu, kjer da 'bodo izkopali pomorjene žrtve in nato sodili. Očividno so upali, da ,bodo med tem časom dobili v roke še sina Staneta in ga pripeljali pred to sodišče z drugimi vred. Toda komunistični režiserji niso vedeli, da so že pobili Staneta in njegova dva bratranca.Vinka in Marijana. Tako tudi drugo nedeljo, ko se naj bi vršil pred množico tak propagandni proces, niso imeli Kukovico Staneta na razpolago. K procesu so privlekli nekatere vrnjene domobrance iz Bizovika, Hrušice in Dobrunj.

            Glede tega, ali so na ta proces vlekli tudi Jaka Kukovico, ni popolne jasnosti. Neki skrivač, ki je kasneje pribežal v Avstrijo, je pravil o vsem tem, ni pa točno vedel, če je bil tudi Jaka Kukovica pripeljan tja; nekateri drugi trdijo, da je bil ob tej priliki tudi on tam.

Ob tej priliki so hoteli komunisti napraviti velik vtis na množico in so odkopali tam neko gomilo, napovedujoč, da so v njej številne irtve "belogardistov". Toda ko so po enournem kopanju od

 

064

 

kopali grob, je prišlo na dan veliko razcčaranje: namesto človeških trupel so našli tam pckopano poginulo italijansko mulol Zaradi te blamaže so nato komunisti zlili vso jezo nad svojimi ujetniki.

            Kmalu po tem dogodku je prišel pregledcvat ječe generalni mnjor Maček iz Zadobrove, nekdanji delavec, s katerim je imel prej Kukovica ostre borbe radi komunizma. Kaj sta se tedaj ta dva med seboj menila, ni znano. Na Mačka pa je moral napraviti Kukovica s svojimi ranami in zlasti s svojo razbito čeljustjo, ki mu je visela le na ličnih kitah, močan utis. Od tedaj naprej namreč komunisti niso več mučili tega mučenika.

            Toda življenje v njem je vedno bolj pojemalo in ugašalo. Imel je rano tudi v želodcu, po vsem telesu rane in modre podplutbe, znake mučenja in pretepanja, zaradi razbite čeljusti je mogel le z veliko težavo užiti kaj tekočega ali mehkega, ravno tako je le s težavo še govoril: Ker je bila vsa celica nabito natrpana z jetniki, ni mogel spati. Njegov bivši sojetnik, ki je kasneje zbežal v Avstrijo, je pravil, kako mu je Kukovica povedal vso zgodbo trpljenja, mučenja in umiranja svoje ljubljene družine kakor .tudi svojo mučeniško pot. Edina uteha mu je bila še na svetu, da sta se rešila dva sinova, ki sta bila na svobodi v Avstriji. Koncem novembra 1945 je tako oslabel, da ni mcgel več vstati; zdaj šele so ga odvedli v bolniško sobo, kjer je umrl 7. decembra in je bil še isti dan pokopan.

            Vsi njegovi sojetniki so kasneje pravili, da je vdano prenašal vse silno trpljenje, da je v ječi mnogo premolil in boguvdano umrJ kot žrtev svojega katoliškega prepričanja - pravi mučenik 20. stoletja!

 

065

 

VIšNJA GORA IN OKOLICA

Z dogodki, ki so se vršili v gozdovih okrog Sv. Urha, so tesno povezani tudi zločini, ki so jih zagrešili komunistični partizani v onem delu Dolenjske, ki se razprostira vzhodno od Ljubljane do Litije, preko Police, šmarja, št. Jurija, Višnje gore, Stične in Ši. Vida pri Stični. Iz ljubljanske okolice so namreč komunisti vodili pogosto svoje žrtve v gozdove proti Polici, kjer so jih grozovito mućili in morili. Naj tu popišemo le nekatere dogodke iz komunistične revolucije na tem prostoru.

            Bivši član Vaške straže in Slovenskega domobranstva, očividec dogodkov, popisuje v časopisu "Šmartinski vestnik", San Martin, Argentina, l. dec. 1952 št. 4., o komunis~tičnih pokolih na Polževem. pri Višnji gori:

            "Marca 1942, to je torej v času, ko ni bilo še nikjer kake Vaške straže ne kake oborožene borbe proti komunističnim bandam, je prišla na Polževo takozvana Tomšičeva brigada pod vodstvom znanega roparja in morilca Stanka Semiča - Daki ja, ki je eden najokrutnejših krvolokov nad slovenskimi žrtvami. Obljubljali so nam, da naJ bodo ščitili proti Lahom in nas rešili izpod okupatorjeve oblasti. Pa kmalu so se pokazali v pravi luči. Začeli so s silo pobirati poštene domačine iz Dev. Marije v Polju, Lipoglava, Krke in drugod ter jih odpeljali na Polževo, kjer so imeli svojo mučilnico in morišče. Večkrat se je razlegal grozovit jok, ječanje, klici na pomoč v sosednje vasi cele kilometre daleč. Krvnik-rabelj v tem okraju je bil domačin vinko Zajc - Vencajzov. Ta je odšel zgodaj h komunistom. Vsled večje poneverbe pri komunistih je bil obsojen na smrt. Daki pa mu je adložil kazen, če pobije določeno število krščanskih. Slovencev, kar je fant sprejel.

            Prva njegova žrtev je bil ugledni Drobnič Jože, po domače Čič, čevljar, oče 8 otrok. Zajc ga je mučil, da so njegov krik in jok slišali celo na grad Kravjek. Za Čičem je prišla na vrsto Angela Zajc; rodna sestra rablja, kateri je porezal prsa in jo nazadnje ustrelil v tilnik. Tretja žrtev je bilo neko dekle, natakarica v gostilni Preža pri Muljavi. Komunist štentov Polde z Muljave se ji je vsiljeval, pa ga je odbijala in odklanjala, zato jo je pohotnik izročil Zajcu, ki jo je umoril.

 

066

 

            Vse tri žrtve so komunisti vrgli v kraško jamo pri Polževem. Na prošnjo svojcev umorjenih je "Vaška straža" dvignila trupla iz jame, kamor se je po vrvi spustil Miklavčič, ki je tam našel 7 trupel umorjenih. Čiča je spoznala njegova žena po spodnji obleki, na Angeli Zajc smo ugotovili strašno mučenje in odrezana prsa, 4 krepkih moških trupel nismo mogli identificirati. Krvnik Zajc se tudi pri komunistih ni več počutil varnega, pa se je sam javil Lahom, ki so ga internirali. Po razsulu Italije se je vračal domov. Na vlaku na postaji Rakek sem ga spoznal, izroćili smo ga pristojni oblasti v Ljubljani, kjer je priznal nad 100 umorov, ki jih je izvršil sam. je tisto noč je polagal račun pred večnim Sodnikom."

            Priča iz Višnje gore, katere zapisnik je tu na razpolago, piše sledeče:

            "Po razpadu jugoslovanske vojske v aprilu 1941 so komunisti vlačili orožje, ki je povsod ležalo, v gozdove. Zlasti v okolici Police je bilo vse polno skrivališč komunističnih zalog orožja.

            Prve komunistične postojanke v teh krajih, od koder so nato partizani vršili svoje operacije, so bile na Polici pri Višnji gori. Tu je vladal znani Lado Potokar, nekdaj igralec pri Pxosvetnem društvu. Okrog sebe je imel več pomočnikov. K njemu so od vseh strani vodili žrtve, ki jih je on sodil. Po obsodbi so vse pobij ali v gozdovih pri Polici ali pa so jih odvedli na Polževo, kjer je bil tedaj vodja komunistične morilske tolpe znani Stanko Semič - Daki, ki je nosil okrog vratu rdečo ruto in ni nikomur pogledal v oči. Vse je trepetalo pred njim. Mučili in pobijali so ljudi v gozdu za Novo vasjo in med Polževim; tam so ljudje našteli 45 grobov, na Polici pa 30.

            Med prvimi so tam umorili nekega reveža Zupančiča iz Višnje gore. Iz Stične so tja privedli tudi nekega drugega Zupančiča in so ga tam po silnih mukah umorili. Ob času Vaških straž in domobrancev so iskali grobove teh žrtev, odkopali trupla in jih pokopavali na blagoslovljeni zemlji.

            Sodna komisija je pregledala vsa trupla in ugotovila njih identiteto in način mučenja ter umora. Med drugimi so našli v grobu dve ženski. Prvo so komunisti do smrti pobili, drugo pa so na pol živo vrgli v grob nad .prvo in abe zagrebli. Obe sta bili stari nad sedemdeset let!

            V Višnji gori je bil nekak glavni organizator komunistične Osvobodilne fronte učitelj Turnher, ki je letal po vsem okraju in kaj pogosto tudi v Ljubljano ter iskal primernih oseb za terence in vaške zaščitnike. Zanimivo je dejstvo, da je ta komunistični organizator, očital tedanjemu kaplanu v Višnji gori, Milanu Kopušarju, da

 

 

067

 

ustanavlja "Belo gardo", ko sploh nihče ni vedel, kaj je to, ko ni bilo v deželi ne duha in ne sluha o kaki borbeni in oboroženi organizaciji proti komunizmu. "Belo gardo" so si torej komunisti izmislili že dolgo prej, preden so splah bile na terenu edinice jugoslovanske vojske v domovini in več mesecev prej, predno so nastale "Vaške straže" kot samoobramba proti komunističnemu nasilju."

            "Belo gardo" so torej komunisti morili po vsej deželi že mesece in mesece prej, predno se je sploh pričela kaka oborožena akcija proti njim. Zavedali so se, da bo nujno moral nastati- proti njihovemu nasilju med narodom odpor in tako so imenovali "Belo gardo" vse možne bodoče svoje nasprotnike.

            Kako so pobijali komunisti mesece prej "Belo gardo", predno je sploh prišlo do oboroženega odpora proti njim v tem delu Dolenjske, naj navedemo le nekaj zgledov oziroma umorov, ki so jih izvršile komunistične tolpe:

 

V ŠMARJU PRI LJUBLJANI IN BLIŽNJI OKOLICI so komunisti pomorili sledeče ljudi:

            Rupnik Rozo, Šmarje, staro 63 let, in njeno hčer Mari jo Rupnik, staro 22 let. Obe so umorili 23. marca 1942.

            Križmana Antona, Grosuplje; umorjen julija 1942 na Polici. Hočevarja Antona, kaplana iz Stare vasi pri Grosupljem; odveden nasilno iz vasi Perovo pri Grosupljem na praznik Kristusa Kralja, 25. oktobra 1942, v gozdove nad Šmarjem oz. Škofljico in tam mučen in umorjen.

            Skubica Jožeta, trgovca na Sapu 22, in njegovo ženo Marijo so napadli in obstrelili 21. junija 1942.

Kneza Antona iz Perovega so ustrelili kar v tovarni "Motvoz in platno", Grosuplje, novembra 1942.

            Ahlina Ivana iz Šmarja, komaj 18 let starega fanta, so ustrelili na progi pri Št. Vidu.

            V ŠT. JURIJU PRI GROSUPLJEM IN BLIŽNJI OKOLICI so bili od komunističnih partizanov umorjeni sledeči:

Jakopinova družina v Ponovi vasi. V teku ene noči so komunisti umorili šest članov te družine in sicer ponoči doma v njihovi hiši, ko so spali.

            Janez Rebolj iz Ponove vasi št. 22. Tega so komunisti ujeli in odvedli v bližino Rožnika v župniji Škocijan in ga tam grozovito mučili. Bil je takrat ravno predpust 1. 1942; komunisti so svoji žrtvi pribili masko z želji na obraz, nato so ga počasi ubijali.

            Tri brate Žemljarjeve iz Grosupljega so umorili na tale način: Najprej so zajeli najstarejšega brata, tega so pred umorom prisilili,

 

068

 

da je pisal svojemu sredniemu bratu, da je dobil za njega zelo dohro službo, da naj pride zaradi te zadeve na določen kraj ta in ta čas. Revež je to verjel in odšel v past, pripravlieno od komunistov. Pa tudi drugi brat je moral nanisati svojemu naimlajšemu bratu - tretji žrtvi - podobno pismo. Tudi ta ie prišel tia, kjer so ga čakali komuni.stični morilci, ki so tudi tega likvidirali. (Glej knjigo "V znamenju Osvobadilne fronte", str. 48.).

            V Št. Jurju pri Gosupljem je živela že stareiša gospodična Mici Debeljak, nečakinja prejšnjega župnika. To je bila pobožna ženska, bila je vsak dan pri sv. obhaiilu, mnogo je pomagala pri Katoliškem prosvetnem društvu zlasti pri režiii iger. Prvi petek avgusta 1942 so komunisti vdrli v njeno malo hišico ter zahtevali od nje denaria. Poldrugo uro so nato ti "osvobodilci" premetavali vse po hiši, da bi našli kje kaj denarja, ki ga Debeliakova ni imela. Pri tej priliki so vse izropali. Komandant komunistične bande ie nato ustrelil Debeljakovo skozi glavo, da je prišla krogla ven pri očeh. Mici Debeljakova se je zgrudila na tla, vsa v krvi si je podprla z desnico glavo, v levici pa je držala rožni venec; tako je izdihnila svojo blago in svetniško dušo.

            Dne 18. novembra so partizani v Ponovi vasi popolnoma izropali kmeta Andrejčka; živino, vso obleko in živež so mu odpeljali v znamenj