Mešana slovensko-italijanska kulturno-zgodovinska komisija je leta 2000 sprejela skupno poročilo o slovensko-italijanskih odnosih med letoma 1880 in 1956. Posebno poglavje v poročilu je posvečeno dogodkom med letoma 1945 in 1956. Članica slovenskega dela komisije, ki je obravnavala povojne dogodke, je bila višja znanstvena svetnica na inštitutu za novejšo zgodovino dr. Nevenka Troha.

Italijanska politika in mediji v zadnjem času posvečajo ogromno pozornosti dogodkom tik po koncu druge svetovne vojne, ko so potekali poboji italijanskih državljanov v kraških jamah in breznih iz takšnih in drugačnih razlogov. Italija je 10. februar celo razglasila za državni praznik spomina na fojbe in eksodus iz Istre ter Dalmacije.

Posamezni zgodovinarji, italijanski in slovenski, tega dogajanja ne ocenjujemo povsem enako, vendar pa ločnica med nami ni ali ni samo nacionalna pripadnost. Zgodovina pač ni matematika, kjer je dve in dve štiri. Del italijanske politike žal skuša zabrisati dogajanje pred majem 1945, ki sicer ni bilo edini vzrok za dogodke tik po koncu druge svetovne vojne, saj fojbe niso bile le maščevanje za prestano gorje, je pa nedvomno nanje vplivalo. V italijanskem kolektivnem spominu ni obmejnega fašizma in zatiranja manjšin, čeprav so italijanski zgodovinarji o tem vprašanju objavili več zelo tehtnih del. Zlasti pa je iz tega spomina izbrisana podoba Italije kot napadalke v drugi svetovni vojni, izbrisani so italijanski vojni zločini in zločinci, ki niso bili nikoli obsojeni. V Italiji je zelo razširjeno vedenje o vlogi Italije kot sobojevnice zaveznikov. To je dejansko tudi prav, saj je po septembru 1943 imela močno odporniško gibanje. Žal pa se o drugih komponentah ne ve tako rekoč nič. Prišlo je do dveh stvari. Na eni strani se briše njena vloga agresorja, tudi na slovenskih tleh. Na drugi strani pa dogodke maja 1945 in kasnejši italijanski eksodus prikazujejo tendenciozno. Zlasti tendenciozni so prikazi v množičnih občilih, kjer ne operirajo z ocenami in s številkami, ki so danes že dokaj točno ugotovljene, temveč uporabljajo tisto najbolj propagandistično različico, ki se je izoblikovala po letu 1945. Torej brisanje tistega, kar se je dogajalo pred tem, in hkrati napihovanje števila pobitih. Navajajo se povsem nerealne številke o 20.000, 30.000 ali celo 100.000 mrtvih. V Italiji je televizija še izrazito močan medij. Tisto, kar prikaže televizija, v bistvu ustvarja javno mnenje. Italijanski časopisi že objavljajo relevantne stvari. Toda časopisi se bistveno manj berejo in ključna pri ustvarjanju javnega mnenja je televizija. Hkrati je osrednja Italija za to dogajanje izvedela šele v zadnjih letih, o njem se je vse od leta 1945 razpravljalo le v italijanskem obmejnem delu.

Poročilo slovenske in italijanske zgodovinske komisije je Slovenija sprejela, Italija pa ga ni vzela kot nekaj relevantnega.

Takšno poročilo ni stvar, ki jo uradno sprejmeš. Na slovenski strani je bil odziv pri ljudeh, ki se jih problematika najbolj dotika, Primorcih, zelo dober. Največjo vrednost poročila vidijo v tem, da je zajelo dogajanje v vsej njegovi kompleksnosti. Na italijanski strani pa so odzivi različni, od zelo odklonilnih do tistih, ki vsebino poročila razumejo kot prvi korak k resni interpretaciji dogajanja ob meji. Pri pripravi poročila smo veliko pozornosti namenili tudi temu, da smo podobno dogajanje poimenovali s podobno terminologijo. Torej, če si koga ubil med okupacijo Slovenije, ne moreš reči, da so ljudi v fojbah masakrirali. To je teža izrazov. Istovrstna dejanja je treba opisati z istimi izrazi. Dejstva sama po sebi govorijo o dejanjih in jih ni treba še dodatno čustveno obremenjevati s težkimi besedami.

Koliko ljudi naj bi bilo sicer pobitih v fojbah? V italijanskih časopisih so se recimo pojavljali seznami, da so do leta 1948 po jamah na Goriškem in Tržaškem gasilci in policisti izkopali okoli 450 trupel.

"Fojbe" so sicer dvoje. Prve so se dogajale po kapitulaciji Italije leta 1943 v Istri. Takrat je šlo za nekakšno stihijsko maščevanje, ki ga je sicer usmerjalo hrvaško osvobodilno gibanje, nad istrskimi fašisti, pa tudi nekaterimi drugimi, pobitih je bilo tudi več povsem nedolžnih ljudi.

Ampak v teh primerih naj bi bilo šlo tudi za maščevanje Italijanov nad Italijani?

Tudi, a je to bolj prisotno v dogodkih maja 1945, septembra 1943 pa je prevladovalo maščevanje hrvaškega prebivalstva nad fašisti, marsikdo pa je bil tudi nedolžen. Vse se je končalo z nemško zasedbo Istre. Po mnenju nekaterih naj bi bili tedaj pobili 450 ljudi, od tega 20 v slovenskem delu Istre. Maja 1945 pa so množične aretacije potekale zlasti v večjih mestih, Trstu in Gorici, pa tudi v Kopru. Razlika v primerjavi z letom 1943 je bila v tem, da je aretacije maja 1945 izvajala oblast, torej jugoslovanska zasedbena oblast, t. i. istrske fojbe septembra 1943 pa so bile bolj podobne tistemu, kar se je maja dogajalo v nekaterih italijanskih pokrajinah.

V Milanu naj bi bili tedaj izvensodno usmrtili več kot 20.000 ljudi?

Ali pa v rdečem trikotniku v Emiliji-Romanji, kjer so pobili več deset tisoč ljudi. Samo to so počeli garibaldinci ali pa je šlo za lokalna maščevanja. Na Goriškem, Tržaškem in v Istri pa je to počela jugoslovanska oblast.

Koliko ljudi je bilo tedaj v resnici pobitih v fojbah?

Jugoslovanska oblast je v prvih dneh maja 1945 samo v Trstu in Gorici, kjer so bile aretacije najbolj množične, aretirala od 7000 do 9000 ljudi. Večina teh je bila kmalu izpuščena, tudi zaradi protestov v Italiji in med zavezniki. Do 15. maja so se aretacije večinoma nehale, hkrati pa so začeli ljudi izpuščati. Druge zapornike so poslali v razna taborišča ali zapore, pripadnike vojaških formacij pa v taborišča za vojne ujetnike v Jugoslavijo ali kasnejšo cono B, saj so okrog 20. maja jugoslovanske oblasti že vedele, da se bodo morale umakniti iz Trsta in Gorice. Del aretiranih je bil usmrčen že v teh prvih dneh. Tudi v taboriščih ali pa že na poti je veliko ljudi umrlo zaradi pomanjkanja, bolezni ali pa so bili pobiti. Preostali so bili izpuščeni večinoma do jeseni 1947. Skušali smo ugotoviti, koliko žrtev je bilo usmrčenih prve dni in so tudi dejansko končale v fojbah. Doslej je ugotovljenih nekaj sto teh žrtev. Za območje, za katerega so bile pristojne slovenske oblasti, smo doslej ugotovili okrog 1600 vseh žrtev, pri čemer pa so šteti le tisti, ki so imeli na tem območju stalno bivališče. Za druge je nemogoče ugotoviti, ker ne obstajajo izvirni seznami taborišč ali zaporov. Po mojem je bilo vseh žrtev morda od 2000 do 3000.

Večina žrtev naj bi bila sodelavcev okupatorjev, od raznih lokalnih šefov policije do drugih kolaborantov?

Poskušala sem analizirati, kaj so ti ljudje, ki so bili pobiti, v resnici bili. Seznama javno ne morem objaviti, ker nimam sodnih dokazov, da so res zakrivili dejanja, za katera so bili osumljeni. Lahko pa uporabim statistične podatke. Ugotovimo lahko, da je bila večina usmrčenih povezana s fašizmom, še bolj pa z nemškimi okupatorji. Bili so policijski agenti, financarji, karabinjerji ali ovaduhi. Druga kategorija so tisti, ki so jih likvidirali po pomoti. Takšen primer sta na primer dva uslužbenca banke in celo sodelavca italijanskega osvobodilnega gibanja. Jugoslovanske oblasti so našle seznam oseb, ki so imele dovoljenje okupatorskih oblasti, da so lahko nosile orožje, in so ga interpretirale kot seznam ovaduhov. Omenjena človeka pa sta zaradi svoje službe v banki lahko nosila orožje. Zanju je posredoval Boris Kraigher, ki je bil ključna politična oseba v Trstu. Toda prepozno, saj so ju že likvidirali. Prav tako je izginilo nekaj članov italijanskega osvobodilnega gibanja. Nekaj ljudi je bilo usmrčenih tudi iz osebnega maščevanja. Italijanska narodnost pa ni bila ključ za likvidacije, saj so zlasti na Goriškem likvidirali tudi precej Slovencev.

Ampak te likvidacije potemtakem niso potekale tako, da so žrtve vozili pred kraška brezna in jih tam postrelili?

Nekatere so pobili tudi tako. Obstajajo pisna pričevanja o hitrem sodišču IV. armade. Neko skupino ujetnikov so pripadniki Narodne zaščite likvidirali nekje na poti v Ljubljano, kamor bi jih morali prepeljati. Jugoslovanske oblasti so nato naredile preiskavo in zaprle likvidatorje. V prehodnih časih se pač dogaja vse mogoče. Sicer pa je bilo na strani jugoslovanskih oblasti vse do resolucije informbiroja tudi ogromno italijanskega delavstva. Tržaški in tržiški proletariat sta dejansko v večini podpirala jugoslovansko rešitev, prav tako italijanska komunistična partija v coni A. S tem naj bi bilo rešeno njihovo socialno vprašanje. Iz tega vidimo med drugim tudi to, da Trst le ni bil t. i. citta italianissima (najbolj italijansko mesto), za kakršnega ga razglaša italijanska desničarska propaganda še danes. Del Trsta je podpiral Jugoslavijo, del je bil vezan na neki avtonomizem in na avstrijsko tradicijo. Treba je vedeti, da je bil Trst Italiji priključen šele po prvi svetovni vojni in da je fašizem prišel na oblast leta 1922. Tamkajšnje prebivalstvo je Italijo poznalo skoraj samo kot fašistično državo.

Kdaj je Italija v bistvu začela uporabljati fojbe v propagandne namene?

Na obmejnih italijanskih območjih so že leta 1945 z Dachauom enačili taborišče za vojne ujetnike v Borovnici, kjer so bile razmere res hude in je zaradi pomanjkanja hrane in surovosti paznikov umrlo precej ujetnikov. Pritiski zaradi fojb so bili na slovensko manjšino na tem območju vse od leta 1945, drugod v Italiji pa se o njih ni govorilo. Položaj Jugoslavije se je po resoluciji informbiroja leta 1948 spremenil, saj ni bila več članica vzhodnega bloka. Jugoslavija je postala partnerica ZDA in Velike Britanije in je tudi za Italijo pomenila obrambo pred vzhodnim blokom. Zaradi tega se je zgodilo dvoje: Jugoslavija ni več vztrajala pri sojenju italijanskim vojnim zločincem, Italija pa je bila tiho zaradi fojb.

Fojba v Bazovici, ki jo je Italija razglasila za nacionalni spomenik, je postala nekakšno svetišče italijanske desnice pri dokazovanju genocidnosti in barbarstva Slovencev. Italijani trdijo, da tam leži več kot 2000 trupel, zamejski Slovenci pa trdijo, da tam pravzaprav ni nikogar. Še več. V šestdesetih letih so nekdanji rudniški rov skušali spremeniti v deponijo za odpadke.

Da trupel v bazoviški fojbi ni, ni res. Obstajajo ustna pričevanja, recimo duhovnika Virgila Ščeka, ki je bil eden najvidnejših predstavnikov slovenskih krščanskih socialcev. Sodeloval je z jugoslovanskimi oblastmi in je opozarjal na dogodke v Bazovici. Tam je očitno delovalo hitro sodišče IV. jugoslovanske armade. Šček je videl to sojenje in v obsojencih prepoznal pripadnike javne varnosti, saj so ga v preteklosti večkrat preganjali in ga zasliševali. Po tem sojenju so ujetnike pobili in vrgli v jamo. Vendar tam notri ni 2700 ljudi, kot trdijo zdaj. Koliko mrtvih je tam v resnici, se ne ve. Mogoče sto, ne vem. Zdi se, da so bili ravno v Bazovici likvidirani tisti, ki so delali največje "packarije".

V fojbi v Bazovici so leta 1945 izkopavali britanski vojaki. Toda oni naj bi bili naleteli le na nekaj trupel nemških vojakov.

Britanci so začeli zaradi pritiskov italijanske javnosti izkopavati trupla avgusta 1945. O tem izkopavanju obstaja tudi poročilo Ozne. Vendar so bila trupla takrat še razpadajoči človeški ostanki in Angleži so zaradi težkih razmer nehali izkopavati. Ven so spravili osem trupel, koga natančno, ne vem. Zlasti pa so ostanki nemških vojakov v jami na Opčinah.

V letih po vojni naj bi jo raziskali italijanski jamarji…

V boju za Trst je bila huda bitka na Opčinah. Mrtve partizane so pokopali, mrtve nemške vojake pa zmetali v omenjeno in druge jame. Kar se tiče bazoviške fojbe, pa mislim, da se ne gre sprenevedati, da tam ni nič, saj obstajajo ustna pričevanja. Gotovo pa notri ni 2700 mrtvih, vendar je Italija noče odpreti. Ko smo izdelovali sezname mrtvih, smo vedno vzeli zgornjo mejo. Več kot toliko jih ni, lahko jih je samo manj. Če bi notri našli le 300 trupel, bi to pomenilo, da jih ni 2700, kot trdijo. Mit o 2700 truplih bi se sesul. Toda toliko trupel zagotovo ni tam. Bazoviška fojba je v bistvu rudniški jašek, tako da bilo raziskovanje precej lažje kot po kraških jamah.

Gregor Cerar