2005-06-13, DELO, druga stran

 

Teharje – »Vse vojne nosijo s sabo hudo trpljenje. Ko živimo v miru, si to težko predstavljamo. Tudi človek se v vojni spremeni. V vojni počne stvari, ki bi si jih drugače niti zamisliti ne bi mogel. Zato je v miru in iz časovne odmaknjenosti težko razumeti, kaj se je takrat dogajalo. Vojne tudi niso črno-bele. Velikokrat se dogajajo nepojmljiva grozodejstva, tudi danes še, ko mislimo, da to ni več mogoče. Pa je. Kar spomnimo se Srebrenice. Ne more biti lepe vojne. Zato je tudi glavno sporočilo današnjega dne usmerjeno proti vojni. A tudi proti krvavi revoluciji. Proti totalitarizmu vseh vrst,« je na sobotni spominski slovesnosti med drugim dejal predsednik republike Janez Drnovšek.

 

Državna slovesnost na Teharjah

»Zločin ne bremeni partizanov«

 

Na državni žalni slovesnosti državni vrh in diplomatski zbor - Partija je osvobodilni boj speljala v grozote, a večina partizanov in komunistov s tem ni imela nič

 

Teharje –  »Čas je prišel tudi za odpuščanje za spravo. Na resnici in brez starih zamer mora biti utemeljeno naše življenje. Tudi na resnici o tem, kaj se je zgodilo tukaj na teh tleh,«  pred 60 letih je slavnostni govor v Parku spomina Teharje sklenil predsednik države Janez Drnovšek.

 

Žalne slovesnosti s koncertom, ki sta ga prenašala javna televizija in radio, se je sicer udeležilo manj ljudi kakor nekaterih prejšnjih slovesnosti z mašami za maja in junija 1945 tukaj pobite ali od tod brez sojenja in dokazane krivde v smrt odpeljane pripadnike domobranskih enot in poraženih enot drugih kolaboracijskih vojska z območja Jugoslavije, ki so jih zavezniki že po osvoboditvi vrnili z avstrijske Koroške. Zato pa so prišli predsednik vlade; diplomatski zbor, ministri, poslanci in prejšnji predsednik republike.

Drnovšek je dejal, da smo tudi Slovenci prispevali k zmagi nad silami nacizma in fašizma in mogoče je domnevati, da bi v primeru zmage nacizma tudi Slovencev ne bilo več. Slovenijo in Jugoslavijo so sile osi okupirale in razkosale, tedanje oblasti pa so bile neodločne. V nasprotju z njimi je komunistična partija imela jasna cilja: boj proti okupatorju  in revolucionarno spremembo družbene ureditve. Narodnoosvobodilni boj je bil trd in brezkompromisen, žrtve so bile na strani okupatrja in partizanov, vedno več pa ji je bilo tudi med drugim prebivalstvom, ki se ni hotelo pridružiti odporu, ker se je v njem vse bolj kazal revolucionarni značaj. Da bi zaščitili svoje življenje, so se mnogi odločili za sodelovanje z okupatorjem in se po vojni znašli na strani poražencev. Te so zavezniki iz Avstrije vrnili revolucionarnim oblastem v Jugoslaviji.

 

Odločitev o maščevanju in likvidaciji razrednega sovražnika je očitno sprejel tedanji najvišji državni in partijski vrh, ta temna stran revolucionarne zmage pa je bila nato zamolčana. Poboj ni imel več nobenega vojaškega smisla, a pobitih in zakopanih po vsej Sloveniji je bilo več kakor trinajst tisoč ljudi, večinoma Slovencev.

 

»Ta zločin ne bremeni tisočev partizanov, tudi vseh komunistov ne, ki niso sodelovali v bratomornih pobojih, bremeni pa partijske voditelje in njihove pomočnike« je dejal predsednik države Drnovšek. »Človek se v vojni spremeni in v miru je to težko razumeti. Tudi danes se dogajajo grozodejstva in lepe vojne ne more biti. Zato je današnje sporočilo lahko le razmislek proti vojni, proti krvavi revoluciji in proti totalitarizmom vseh vrst,« je dejal Drnovšek in dodal: »Spoštujmo razlike in si včasih kaj tudi odpustimo. Predvsem pa nikoli več ne sme Slovenec pobijati Slovenca. Obžalujemo in spoštujemo vsako izgubljeno življenje. Vrnimo jim dostojanstvo vsaj v smrti.«

Brane Piano