ISTARSKA zUPANIJA področje ISTRE SLOVENSKI KATOLIČKI DNEVNIK, Ljubljana, 26. aprila 2000 13 Letnik 49 Komentar z druge strani Ivo Jevnikar: Predlog o spravi v Trstu V Trstu se je zadnje tedne razvnela obsežna razprava o novih predlogih za pomiritev in spravo v samem mestu in med sosednjimi narodi. Med uradnim obiskom na Tržaškem 23. in 24. februarja je državni poglavar Ciampi med drugim obiskal nekdanje nacistično taborišče Rižarno ter nekdanje rudniško brezno Šoht pri Bazovici ("fojba") ter se z vencema poklonil vojnim in povojnim žrtvam. Svojega vojaškega pomočnika pa je z vencem poslal pred kostnico v Gonars, kjer ležijo slovenske in hrvaške žrtve medvojnega italijanskega koncentracijskega taborišča. Tržaški župan Illy je že med predsednikovim obiskom predstavil svoj predlog o spravnih simbolih in pobudah, ki ga je v naslednjih dneh še nekoliko dopolnil in pojasnil. Zdaj se kaže nekako takole: v Trstu naj bi postavili skupen spomenik žrtvam treh totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Določili naj bi njihov spominski dan, za Illyja najraje prvi dan pomladi. Že 21. marca 2001 naj bi ga v Trstu skupno obhajali predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške. Simbolni kraji spomina naj bi bili Rižarna, bazovska "fojba" in Gonars. O vsem tem se je vnela razprava. Čuti se sicer precej široka naklonjenost pogumni pobudi o skupnem spominjanju žrtev vseh totalitarizmov, razhajanja pa zadevajo dokaj pomembne "podrobnosti", ki bi lahko prispevale k izkrivljanju resnice in torej k novim sporom. Uveljavilo se je tudi mnenje, da novi spominski dan ne more nadomestiti že uveljavljenih, ker ima vsaka skupnost svoj "zgodovinski spomin" (ne govori se o "svoji resnici"!) in ima vso pravico, da se spominja "svojih" žrtev. Kako bodo ravnala prihodnja pokolenja, pa je treba prepustiti času in dozorevanju čustev ter spoznanj. Pri obisku predsednika Ciampija je bilo več motečih dejstev, na katera je treba opozoriti, da ne bi slabo vplivala na prihodnje pobude. Poklon slovenskim žrtvam fašizma je opravil le njegov vojaški svetovalec, in to daleč od Trsta, v furlanski nižini, tako da sta bila v ospredju poročanja le dva totalitarizma, "nemški" nacizem in "slovanski" komunizem. Krivda Italije oz. predstavnikov fašizma je bila precej zameglena, saj, med drugim, v Gonarsu niso bili slovenski prebivalci današnjega zamejstva, temveč žrtve fašističnega vojnega nasilja v Ljubljanski pokrajini in na Hrvaškem. Šlo je torej predvsem za priznanje krivičnega napada na Jugoslavijo in nečloveškega ravnanja zasedbenih sil. Vsekakor je bilo to pomembno priznanje, vendar bi bilo za "tržaško spravo" potrebno obžalovanje nasilja proti domačim Slovencem, ki ga je prej dopuščala, potem pa izvajala italijanska država: 13. julija bo minilo 80 let, kar je sredi Trsta zgorel ponos tržaških Slovencev - Narodni dom, pri čemer so bile tudi človeške žrtve; 6. septembra pa bo minilo 70 let, kar so na bazovski gmajni padli pod streli eksekucijskega voda štirje zavedni in uporni fantje, obsojeni pred posebnim fašističnim sodiščem za zaščito države. Zaporedje zgodovinskih dogodkov ima seveda svoj pomen. Na to je bil predsednik Ciampi opozorjen in povabljen pred spomenik "bazoviškim junakom". Vztrajanje (samo) pri Gonarsu za prihodnje proslave ne bi kazalo na resnično odprtost in iskrenost. Sicer pa se bo zadeva verjetno v kratkem razčistila, kajti pričakovati je, da bosta ob omenjenih obletnicah primerni spominski slovesnosti in da bodo vabila romala tudi v Rim in Ljubljano. Nihče nima pravice zmanjševati judovskega holokavsta med drugo svetovno vojno, vendar je spet zgodovinska resnica (ki so jo med Ciampijevim obiskom skoraj v celoti zamolčali), da je bila Rižarna za Jude kraj trpljenja, vendar v glavnem zbirno taborišče, iz katerega so jih pošiljali v smrt v druga taborišča. Za slovenske, hrvaške in italijanske partizane, a tudi za posamezne drugače organizirane člane odpora (nekomunistični italijanski predstavniki, slovenski prozavezniški obveščevalci) ter za množico kraških in istrskih prebivalcev, ki so postali žrtve maščevalnih pohodov in "čiščenja" ob prometnicah, pa je bila Rižarna kraj smrti in sežiga. Tudi glede povojnih žrtev bazovske fojbe še vedno marsikdo ni premostil starih predsodkov, češ da je šlo za "slovansko-komunistično" nasilje ali celo za etnično čiščenje proti Italijanom. Glede števila žrtev povojnih pobojev na Tržaškem, Goriškem in v Istri se še vedno pojavljajo najrazličnejše, tudi neverjetno pretirane številke. Glede tega bi bila zelo primerna objava poročila mešane slovensko-italijanske komisije zgodovinarjev, ki menda končuje svoje delo, saj so raziskovalci že marsikaj napisali, a menda ni dovolj "ugledno", da bi prodrlo v italijansko časopisje in učbenike. Tudi marsikateremu italijanskemu levičarju bolj prija, da pade krivda za poboje na "maščevalne Slovane" kot pa na partijo, ki je, ne glede na narodnost žrtev (Italijani, Slovenci, Nemci idr.) in rabljev (Slovenci, Italijani, Hrvati idr.), tudi v teh krajih ob fizičnem uničevanju resničnih ali možnih nasprotnikov opravljala še revolucijo. V tako zapletenem položaju, kot je takrat vladal v Trstu, pa je bilo tudi veliko čisto samovoljnega nasilja. O tem in o grobovih takratnih žrtev (fojba v Bazovici verjetno ni najpomembnejše grobišče, v fojbi pri Opčinah pa so nemški vojaki, ki so izgubili življenje v zadnji bitki) ve vsakdo, ki je imel takrat količkaj odgovoren položaj v Trstu, vendar se o tem ne govori. Resnične sprave ne moremo doseči, če skušamo preteklost uokviriti v kalupe, ki nam prijajo danes. Tudi se ne more omejiti na preteklost. Kako naj bo verodostojna ob sramotnem dogajanju v rimskem parlamentu z besedilom zaščitnega zakona za Slovence, ki poleg vsega sploh nima najboljše vsebine! področje ISTRE DRUŽINA, ODMEVI, PREDLOGI, Ljubljana, 27. maj 2001 Generalu IX. korpusa Tržaški Primorski dnevnik je prinesel zanimiv zapis upokojenega generala Pavla Šuca z naslovom »Spet prozorne laži o fojbah.« Fojbe imenujemo v slovenskem jeziku brezna. General zavrača pisanje, ki se je zadnje čase pojavilo v italijanskem tisku, zlasti v tržaškem Piccolu, o pobojih, ki naj bi jih storil IX. korpus in so bile žrtve pometane v katero od brezen. Hvalevredno v zapisu je, da g. general svoje borce ščiti, kot tudi, da nas zopet seznanja s tem, da je bil IX. korpus ustanovljen 13. decembra 1943 in razformiran 16. maja 1945. Datuma sta za Primorce pomembna, saj ju marsikdo ne pozna pa zato tudi napačno vrednoti in presoja dogodke zadnje vojne na Primorskem. G. general je še zapisal: »Na svojem operativnem prostoru je IX. korpus deloval v skladu z operativnimi načrti zaveznikov in po vseh pravilih mednarodnega vojaškega prava in veljavnih konvencij...« Ob tej ugotovitvi g. generala pa bi imel nekaj pripombic. Domobrance, ki so se umikali iz Tolminske, Grahovega ob Bači in Kobarida proti Gorici, so partizani napadli 30. aprila 1945 na Dolgi njivi. Preostale, ki so se razbežali, pa so še enkrat napadli isti dan pri Mrzleku (natančno pri koritu, ki ima še danes tekočo vodo). Te so partizani zaprli v Solkanu in jih zaslišali. Partizanske simpatizerje so izpustili, druge pa pobili in zmetali v eno od brezen - verjetno je to brezno Zagomila pri Grgarju. Glavnina pobitih domobrancev so bili mladoletni fantje, ki so se ob koncu vojne znašli v teh vrstah in marsikdo sploh ni vedel, kaj se še dogaja ... Načelnik NZ za severno Primorsko je bil tedaj Anton Hvala. Ta je tudi zasliševal domobranskega poveljnika iz postojanke Grahovo ob Bači Avguština Žnidaršiča, in to v Gorici 5. maja 1945. (Gospod Anton Hvala je bil po vojni v Novi Gorici inšpektor za delo.) O tem zasliševanju ni nobenega pisnega dokumenta. Se vam zdi, g. general, da se je ta sramotni dogodek v Solkanu, ko so bili zaslišani in nato pobiti ti mladostniki, odvijal po vseh pravilih mednarodnega vojaškega prava in veljavnih konvencijah? Kadarkoli grem po cesti IX. korpusa v Solkanu, se spomnim na ta strašni in sramotni dogodek! Drugo, na kar želim opozoriti, je Gorenja Trebuša. Pokrajinska komisija VOS za Primorsko se je avgusta 1944 preimenovala v Odsek OZNE za območje IX. korpusa in tudi delovala v Gorenji Trebuši s sedežem na kmetiji Na gradu, ki je v zgornjem delu doline. Glavni zapor so imeli na drugem koncu, na Bogatinovšu, glavna zaslišanja so se opravljala na kmetiji V rižah. Žrtve, takšne in drugačne, so od kmetije Na gradu vodili uro hoda v Podgrivško grapo in jih tam postrelili. Po oceni domačinov naj bi tu bilo pokopanih na stotine žrtev! Tudi Melišče nad Babjim poljem bi nam lahko kaj povedalo, če bi spregovorilo o grobovih na danes že porasli jasi ... Grobovi v smrekovem gozdu med Lazi in Govci »slovijo po štirih šuštarjih«. Čez dan so opravljali svoj poklic, zvečer pa, da ni pokalo, so se lotili skrivnostnega posta in s kladivom pobijali ... Spominjam se, ko mi je enega od teh pred mnogimi leti pokazal stric, ki je bil v tistem času terenec, in prišepnil: »Ta je krvavi šuštar!« Šele danes razumem, kaj mi je hotel povedati. Tudi Makčeva grapa ni bila partizanom neznana. Tu naj bi ležalo vsaj enaintrideset mož in fantov, ki so bili zajeti v Črnem Vrhu! Nekoliko naprej je Podgrivška grapa, ki sem jo že omenil. Ne morem mimo Makčevega boršta (jama), ki je severno od Bogatinovša, kjer so zopet grobovi, ki pa so nekoliko poznejši... Tam pod zaraslo in razpadlo kmetijo na Bogatinovšu, kakih dvesto metrov od hiše pod strmino, je tudi domnevni grob duhovnika Antona Piska iz Kanala. V dokumentih Ozne smo prebrali, da je bil ustreljen 3.11.1944. Ena od domnev je tudi ta, da so tu nekje pokopane žrtve cerkljanske tragedije!? G. general, oprostite, ali ste za vse to vedeli? Vem, da boste rekli: Vojna je vojna! To je dejstvo. Kdaj bo dozorel čas tudi za nas Primorce, kot tudi za borce IX. korpusa, in bomo sposobni priznati, kar je bilo med vojno narejeno napačno in krivično, ne glede na to, na kateri strani? Na strani IX korpusa so bile nekatere stvari naravnost pošastne! Primorci naj ne bi pozabili na Gorenjo Trebušo. Ne samo na okrog osemdeset prebivalcev, kolikor jih še vztrajalo tam, pač pa na vse one, ki jih je kar nekaj sto in raztreseni nemo spe večni sen ob gornjem toku reke Trebušnice in so nam živim v žalosten opomin. Kar sta Teharje in Kočevski rog za osrednjo Slovenijo, je za Primorsko Gorenja Trebuša. Tu so množični grobovi kot tudi posamični, ki gredo v stotine. Tu bi moralo biti primorsko svetišče sprave, saj je številnejše od Lajš. Lajše so le eno od znanih in priznanih grobišč. Gorenja Trebuša pa do sedaj ni nič na tem področju. Na vse to ne sme pozabiti škofija Koper in bit vsaj enkrat letno morala imeti primerno pobožnost v župnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Gorenji Trebuši! AMBROŽ KODELJA, Doberdob Zanikane navedbe Večernjeg lista 1999-06-08, DELO Mitja Ribičič: S temi poboji nimam nobene zveze – Viktor Drnovšek je bil v Dachauu
Mitja Ribičič je začuden: »Najprej so me obtožili iz Italije, da sem odgovoren za mrtve v fojbah, pa med vojno in po njej sploh nisem bil na Primorskem. Potem so me obtožili iz Avstrije, da sem odgovoren za izselitev nemške manjšine in Maribora. Zdaj pa me obtožujejo, da sem kot vodja četrtega operativnega območja, torej Štajerske, odgovoren za poboje Hrvatov na Teznem pri Mariboru. Pa v času; ki ga navajajo, ne samo da sploh nisem bil več vodja omenjenega območja - nisem bil več tam, ampak v tujini.« Ribičič, ki je nad pisanjem Večernjega lista zelo ogorčen, pravi, da si to pisanje lahko razlaga le kot poskus črnitve slovenske države. Večernji list je kot vodilo članka uporabljal navedbe izjav, ki naj bi jih neimenovanemu preiskovalcu dala Slovenka Hermina Melavc, katere mož naj bi bil v enoti državne varnosti, ki naj bi izvajala likvidacije hrvaških državljanov, udbaši pa naj bi se sestajali na Prihovi, kjer Melavčeva zdaj živi. Melavčeva, 85 let stara Oplotničanka, pravi, da nikdar in nikoli ni govorila ali dajala kakršne koli izjave ali podatke o delu svojega moža med vojno. »Sploh nimam pojma in ne vem, da bi se kakšen sestanek sploh zgodil. Mož med okupacijo sploh ni živel na Prihovi, tja se je preselil šele leta 1966, ko se je upokojil in prenehal voziti avtobus v Ljubljani.« V nadaljevanju je Melavčeva še od Večernjega lista zahtevala podatke o avtorju navedb ter napovedala tudi tožbe zaradi pisanja Večernjega lista. Med »udbaši«, ki naj bi bili sodelavci pokojnega moža Melavčeve, pa naj bi bil po navedbah Večernjega lista tudi oče predsednika slovenske vlade Janeza Drnovška, Ivan Drnovšek - zaradi njegove soudeležbe naj bi Slovenija tudi preprečevala izkopavanje okostij na Teznem pri Mariboru. Očetu Janeza Drnovška pa ni ime Ivan, ampak Viktor, smo zvedeli v uradu predsednika vlade. Ne samo to: v obdobju, ko naj bi se udeležil pobojev (in do 6. junija 1945), je bil Viktor Drnovšek interniranec v koncentracijskem taborišču Dachau, v Slovenijo pa se je vrnil po obdobju pobojev, ki jih opisuje Večernji list. Slednjemu se je slovenska vlada prek veleposlaništva v Zagrebu že odzvala zogorčenim pismom, v katerem očita časopisu zlonameren poskus diskreditacije Janeza Drnovška. Grega Repovž LEKSIKON Cankarjeve založbe, Ljubljana 1987 (prva izdaja 1973 leta) Ribičič, 1) Josip, *1886, do 1969, sl.mladinski pisatelj (»Nana, mala opica«, »Črni muc vasuje«, idr.). 2) Mitja, sin 1), *1919,družb.-polit.delavec; v NOB komisar koroške grupe odredov. Po 1945 mdr. Javni tožilec LRS, rep.sekr.za notranje zadeve LRS, član IK CK ZKS, IK CK ZKJ, preds.ZIS. Član in preds.predsedstva SFRJ od 1971, predsed.komisije predsedstva SFRJ za pomilostitve, preds.republiške konference SZDL za Sl. Član predsedstva ZKJ od 1982. Država nehala molčati o polpretekli zgodovini? DELO, sobota 20.OKTOBRA 2001
Ljubljana - »Ker so mrtvi pred obličjem življenja izenačeni, naj državni zbor sprejme politično odločitev, s katero se bo zavzel za postavitev osrednjega spomenika vsem žrtvam vojne, ki so umrli med njo in po njej. Zagotovi naj tudi denar, s katerim bo mogoče dokončati že začeto označevanje prikritih grobišč in vseh tistih, na katerih se evidentiranje in označevanje še sploh ni začelo. Prav tako naj vse pristojne organe pozove, da začnejo čim prej reševati problematiko, povezano s temi vprašanji, saj je to naloga, ki jo slovenska država mora opraviti.« S temi predlogi predsednika vladne komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč Petra Kovačiča Peršina se je končal včerajšnji sestanek članov te komisije s predsednikom državnega zbora Borutom Pahorjem, ki je prvi od predstavnikov političnega vrha te države, kije v enajstih letih, od kar komisija obstaja, sprejel njene predstavnike. Povod za sestanek je odkrivanje novih grobišč, Pahor pa je želel s tem dejanjem prekiniti, kot je dejal, molk države, saj je njena. moralna dolžnost tudi, da se odzove na dogodke, ki so se , zgodili. med vojno in po njej. Po Pahorjevem prepričanju je državni zbor zdaj dozorel, da odgovori na vprašanja polpretekle zgodovine, država pa toliko demokratična, da v teh odgovorih naredi korak naprej. Peter Kovačič Peršin je pojasnil, da večina težav izhaja iz tega, ker država teh vprašanj nima zakonsko urejenih. Predlog zakona o vojnih grobiščih vlada pripravlja za drugo parlamentarno obravnavo, komisija pa bi lahko kot civilna pobuda prispevala k reševanju političnih nesoglasij. Komisija je doslej obiskala okoli sto lokacij in evidentirala 76 grobišč, ki so tudi pripravljena za vpis v poseben register pri upravi za kulturno dediščino, približno toliko bi jih morala še obiskati. Predsednik vladne komisije je .pozval državni zbor, naj »pritisne« na celjsko občino, saj dela na spominskem parku Teharje že nekaj časa ne potekajo, čeprav je bil sklep o odstranitvi komunalne deponije, Spomenka Hribar je 0pozorila, da delo komisije doslej ni naletelo na odziv vlade, čeprav jo e ta ustanovila. Najbrž tudi za to ne, ker Slovenija kot ravna naslednica prejšnje države nima izdelane politike do vprašana prikritih grobišč in ne ve, ali naj jih odkopava ali naj jih ne, ki ovira nadaljnje delo, sprejet že pred petimi leti. Do prihodnjega leta naj bi pripravili tudi vso potrebno dokumentacijo za začetek gradnje spominskega parka pod Krenom v Kočevskem Rogu. Ker vemo, da so bili pri nas usmrčeni tudi pripadniki drugih narodov, bi morala država za ureditev teh grobišč skleniti meddržavne pogodbe s Hrvaško, ZRJ in Avstrijo, tako kot jih je že sklenila z Italijo in Nemčijo. Peter Kovačič Peršin se je zavzel še za ustanovitev posebne komisije zgodovinarjev, ki bi pripravila sklepno poročilo o celotnem dogajanju po 2. svetovni vojni in nalogah, ki za Slovenijo iz tega izhajajo. Viktor Blažič, prvi predsednik komisije, je menil, da oblast grobišč še ni uradno priznala, zato se zanjo povojni poboji niso zgodili. Državni zbor bi zato moral sprejeti izjavo o osnovnih dejstvih in odgovornosti jugoslovanske in slovenske povojne oblasti, in sicer tako da grobišča ne bi postala vzrok novih razkolov. Zato jih je treba vsa obravnavati enako. Boris Mlakar z inštituta za novejšo zgodovino je opozoril, da na nacionalni ravni ni projekta, ki bi se ukvarjal s povojnimi poboji, izjema je novogoriški muzej, ki proučuje predvsem fojbe. Za izvajanje zakona o vojnih grobiščih, ki naj bi začel veljati leta 2003, je vlada, predvidela 200 milijonov tolarjev, je pojasnil državni sekretar z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve France Žnidaršič. Borut Pahorje vladno komisijo še seznanil, da se bo v ponedeljek, 22. oktobra, skupaj z vsemi vodji poslanskih skupin na to temo sestal z generalno državno tožilko Zdenko Cerar in generalnim direktorjem policije Markom Pogorevcem. Majda Vukelić Kaj pa žrtve fašizma? Odgovor italijanskemu veleposlaniku g. Norbertu Capellu
Ekscelenca! Prebral sem Vaše pojasnilo govora, ki ga je v začetku letošnjega maja imel predsednik republike Italije Carlo Azegli Ciampi ob srečanju z novinarji v Trstu. Dovoljujem si napisati pojasnilo tudi jaz in pri tem bom navedel nekaj dejstev iz prve roke. Vaš predsednik omenja, da smo Slovenci (in Jugoslovani) pobijali Italijane samo zato, ker so Italijani, oz. da bi zmanjšali italijanskost pokrajine, kamor je prišla jugoslovanska vojska 25. maja 1945. Podobne izjave sem že večkrat bral v naših časopisih, kjer so omenjali govore nekaterih italijanskih politikov. Naj Vas opozorim, ekscelenca, da je v vseh takih izjavah popolnoma zamegljena povezava med vzrokom in posledico. Kot je dejal že češki predsednik Vaclav Havel, se »zgodovina ni začela šele let'a 1945«. O tistem, kar se je med italijansko zasedbo Julijske krajine dogajalo, preden so Italijani napadli Jugoslavijo, ne bom pisal. Svetujem Vam, da se o tem poučite iZ knjige dr. Lava Čermelja Life and Death Struggle of a National Minority (izd. Ljudska pravica, Ljubljana 1945) ki je prvič izšla že leta 1936. (V tej knjigi je podrobno opisano, kako so si Italijani prizadevali zmanjšati in odpraviti slovenskost v Julijski krajini že vse od leta 1918). Italijani obtožujejo Nemce, da so jim pobili prek 335 talcev v Adreantinskih jamah in prek 200 v severni Italiji. Za časa okupacije so Italijani pobili pri nas kar 1030 talcev. Poleti 1942 so med talce spravili tudi mojega očeta, ki so ga - kot večino drugih - zajeli kar na cesti, ko se je vračal z dela - samo zato, ker je bil Slovenec, Le dejstvo, da je takrat kot soboslikarski mojster vodil dela na bivšem italijanskem konzulatu v Gregorčičevi ulici, ga je rešilo. Ker ga ni bilo na delo, je njegov šef dosegel, da so ga že naslednji dan izpustili. Oče je povedal, da so tiste, s katerimi je bil takrat Zaprt, postrelili kot talce. Konec junija 1942 so Italijani v racijah zajeli fante iz vseh višjih letnikov ljubljanskih gimnazij ter študente na univerzah. Odpeljali so nas v Belgijsko vojašnico in jaz sem bil skupaj z bratom Rudijem, ki se je že med vojno preselil iz Splita v Ljubljano. Rudi je pokazal italijansko legitimacijo, ki jo je dobil že v Splitu. Častnik, ki mu jo je pokazal,. je presenečen vzkliknil: »Ma Ostia, c'e un Italijano!« in ga je izpustil ven. Jaz, ki sem bil na vrsti za njim, pa sem imel legitimacijo »Provincie di Lubiana«, zato so me skupaj z drugimi poslali v taborišče Gonars -samo zato, ker smo bili Slovenci! Ni bilo nobenega sodnega postopka in preverjanja, koliko je bil kdo kriv ali nekriv! Po vojni so Italijani kaj hitro pospravili svoja koncentracijska taborišča vendar je na pokopališču v Gonarsu več spomenikov, na katerih je vklesanih približno 450 imen tam pokopanih taboriščnikov (precej od njih je tudi otrok, ki so jih po naši premestitvi v Treviso pripeljali v gonarško taborišče z Raba). Vsi so morali umreti samo zato, ker so bili Slovenci! Še več pa jih je umrlo v taborišču na Rabu (prek 2.000), Renicciju in v drugih italijanskih koncentracijskih taboriščih. Kaj se je takrat dogajalo na slovenskem podeželju, pa je opisal kurat Pierto Brignoli v knjigi Santa messa per miei fucilati, ki je izšla leta 1973 pri založbi Longaresi v Milanu (v slovenskem prevodu pa leta 1995 pri zal. Goriška Mohorjeva družba). Po podatkih iz Arhiva Slovenije so Italijani med okupacijo pobili 5750 moških, 451 žensk, 1030 že omenjenih talcev, po.škodovali 6138 moških, 1618 žensk in pozaprli 36.885 ljudi, v celoti za 469.471 mesecev. Požgali ali popolnoma porušili so 10.451 hiš ter povzročili ogromno škode v kmetijstvu in gozdovih. Jugoslovanska okupacija Julijske krajine se je zgodila šele maja 1945, torej po vseh prej omenjenih dogodkih, ki .so se začeli leta 1918. Ekscelenca, Vi omenjate tisoče Italijanov, ki da jih je partizanska vojska pobila in zmetala v fojbe, da bi spremenila italijanskost pokrajine. V časopisu Naši Razgledi (št. 8, 16.4.1997) so italijanski zgodovinarji zapisali Giorgiu Bevilacqua, Alberto Buvoli, Ines Domenicali, Galliann Fogar, Roherto Spazzali ter slovenski Nevenka Troha in Samo Pahor ugotovili, da je bilo Italijanov, ki jih je takrat pobila jugoslovanska vojska in zmetala v fojbe, malo nad 600. Res pa je, da so italijanski partizani pobili še veliko več Italijanov, naši pa še veliko več Slovencev. Tisto o prijateljskih čustvih med Italijani in Slovenci pa bom verjel šele takrat, ko ho predsednik Ciampi izjavil nekaj podobnega za italijansko-slovensko mejo, kot je v nemškem parlamentu povedal kancler Kohl: "Da so nemške vzhodne meje dokončne in da ne sedaj ne pozneje ne bodo predmet kakršnekoli revizije!« Prijateljska čustva se bodo še okrepila, če se Italijanske oblasti na Tržaškem ne bodo tako krčevito upirale izvajanju manjšinskega Zakona in bodo same od sebe stremele k popolni recipročnosti glede pravic manjšin na obeh straneh meje. Da si tudi italijanski tisk prizadeva Za objektivno poročanje o slovensko-italijanskih odnosih, pa bom verjel šele, ko bo moj odgovor natisnjen tudi v kakšnem pomembnem italijanskem časopisu. Ekscelenca, hvaležen Vam bom, če mi boste sporočili, v katerem italijanskem časopisu bi ga bili pripravljeni objaviti. S spoštovanjem dr. Peter Starič, Ljubljana Primorska 1945 - 1947
Nataša Nemec Z rapalsko pogodbo leta 1920 sta Slovensko primorje in Istra pripadli Italiji. Z napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je Italija to pogodbo prelomila in okupirala tudi t. i. Ljubljansko pokrajino, kar je pomenilo, da bo vprašanje vzhodne italijanske meje in območje Primorske znova predmet pogajanj po končani drugi svetovni vojni. Obenem je bilo očitno, da si ne bosta stali nasproti, kot leta 1918, v prvi svetovni vojni zmagovita Italija in mala komaj ustanovljena Kraljevina SHS, ampak nova v sestavu zavezniških sil zmagovita Jugoslavija in premagana fašistična Italija, članica osi. Ta položaj se je nekoliko spremenil z italijansko kapitulacijo 8. septembra 1943 ter vojno napovedjo kraljeve Italije Nemčiji 13. oktobra 1943. Zavezniki antifašistične koalicije so Italiji priznali status vojskujoče se države, vendar to bistveno položaja ni spremenilo, zlasti še, ker je Mussolini v večjem delu države organiziral po 8. septembru 1943 Italijansko socialno republiko (Repubblica sociale Italiana) in uspelo mu je mobilizirati znatne sile proti zaveznikom. Italijanska kraljeva vojska je dala zaveznikom skromen prispevek, ker se je po kapitulaciji znašla bodisi v nemškem ujetništvu, bodisi v enotah Mussolinijeve salojske republike. Nesporno so največji prispevek zaveznikom dali italijanski partizani v severni Italiji, ki pa niso uživali iskrene naklonjenosti ne italijanske kraljeve vlade in ne anglo- ameriških zaveznikov. Vodilno vlogo v italijanskem gibanju odpora nad nemškim okupacijskim območjem onkraj Apeninov je imel Odbor za nacionalno osvoboditev severne Italije (Comitato di liberazione nazionale Alta Italia- CLNAI). Ne glede na državne ali okupacijske meje v prvi polovici 20. stoletja pa je predstavljala Primorska vedno pomemben del živega slovenskega telesa. Prva dva pomembna akta na slovenski ravni, ki sta se dotikala Slovenskega Primorja v času druge svetovne vojne, sta razglas Vrhovnega plenuma OF o priključitvi Slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji, v svobodni in demokratični Jugoslaviji z dne 16. septembra 1943 in proglas zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 3. oktobra 1943. Prvi akt na državni ravni, ki je zadeval to ozemlje pa je odlok II. zasedanja AVNOJ o priključitvi Slovenskega Primorja in Istre k Jugoslaviji, sprejet v Jajcu novembra 1943. Zavezniki so se prvič izjasnili o tem ozemlju avgusta 1944, ko so maršalu Titu, med obiskom v Italiji, sporočili, da nameravajo zasesti in vzpostaviti zavezniško vojaško upravo (ZVU) na vsem celinskem delu ozemlja, ki je bilo znotraj predvojnih meja Italije. To je pomenilo po vsej Julijske krajini, brez kvarnerskih in drugih otokov. S tem naj bi suspendirali italijansko suverenost na tem območju, do dokončne odločitve po vojni. Po mnenju zaveznikov je bilo to nujno potrebno zaradi zavarovanja komunikacij: Trst- Ljubljana- Maribor- Gradec. Predsednik NKOJ (Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije) Tito se je strinjal s tem, da naj bi zavezniški vrhovni komandant izvajal operativno kontrolo nad tem ozemljem, zavezniške čete pa naj bi zagotavljale komunikacije proti Avstriji in Madžarski, vendar je že tedaj poudaril, da morajo voditi krajevno civilno in vojaško upravo slovenske oblasti, glede na to, da je narodnoosvobodilno gibanje že takrat kontroliralo velik del spornega ozemlja. Dne 11. septembra 1944 so zavezniki obvestili italijansko vlado,da nameravajo uvesti neposredno vojaško upravo v pokrajinah (provincah) Bolzano, Trident, Gorica, Trst, Reka in Pulj, s pripombo, da bo dokončna odločitev o pripadnosti tega območja stvar povojnega urejanja in vse bolj mrzlično so začeli iskati ustrezno rešitev glede zasedbe tega ozemlja. Feldmaršal Harold Alexander naj bi zastopa l čisto vojaško stališče, po katerem je primarno zagotoviti zavezniške komunikacije med Trstom in Avstrijo, zato je bil pripravljen na razdelitev Julijske krajine (JK). Med zavezniki pa so bili tudi taki, ki so se bali političnih komplikacij take razdelitve in so predlagali skupno anglo- ameriško (AA)- jugoslovansko upravo tega ozemlja. Na vladni ravni pa so se zavezniki dokončno odločili, da morajo zasesti in upravljati to ozemlje sami. Vendar pa je bil še na sestanku v Beogradu 21. februarja 1945, med Alexandrom in Titom, sprejet le formalni sporazum, ki je še vedno puščal vsa sporna vprašanja odprta. V naslednjih dveh mesecih so si dogodki zelo hitro sledili in ponekod tudi prehitevali. Jugoslovanska IV. armada se je zelo naglo bližala Trstu, enote IX. korpusa JA pa so se pripravljale za prodor proti zahodni slovenski etnični meji, predvsem proti Gorici in Trstu, pri tem pa so že obvladovale večino ozemlja, ki je bilo predmet razprav. Na drugi strani pa je feldmaršal Alexander še vedno ostajal brez navodil, ki jih je dobil šele 28. aprila 1945. Združeni vrhovni štabi so mu naročili, da mora vzpostaviti ZVU v celotni Julijski krajini, vključno z Reko in Kvarnerskimi otoki, prav tako v Trbižu in okolici, ki so bili do leta 1918 pod Avstro- Ogrsko. Za zasedbo Julijske krajine je bila določena VIII. britanska armada in v zvezi z nastalo situacijo so jo še okrepili z ameriškim II. korpusom, ker je šlo za to. kdo bo prvi zasedel sporno ozemlje, predvsem pa Trst. Britanski ministrski predsednik Winston Churchill je ob tej priliki povedal glavni argument za tako ravnanje: tisti, ki prvi zasede neko ozemlje, ima že s tem 9/10 pravic do njega. Tega se je zavedala tudi jugoslovanska vojska, zato so se prizadevanja obeh armad, da bi to uresničile, zelo hitro odvijala. Prvega maja 1945 so enote IV. armade prišle v Ronkah (Ronchi dei Legionari) blizu Tržiča (Monfalcone) v stik z oddelki 2. novozelandske divizije. Ta je 2. maja 1945 popoldan vkorakala v Trst, ki ga je razen nekaj nemških utrjenih točk, že zasedla Jugoslovanska armada (JA). Dne 1. maja so enote Operativnega štaba za zahodno Primorsko čistile skrajni etnični prostor ob zahodni slovenski meji, enote IX. korpusa tudi Gorico. Škofjeloški odred in Prešernova brigada sta pred seboj potiskala umikajoče se nemške enote proti Soči, z njimi pa so se umikali tudi četniki, slovenski domobranci in sobojevniki različnih narodnosti v upanju, da čimprej dosežejo AA vojsko, ki se je po severni Italiji pomikala v nasprotni smeri. Drugega maja so deli novozelandske divizije, XIII. divizija v sestavu IV. armade AA vojske, pod poveljstvom polkovnika Gruberja prišle v Gorico, iz Čedada pa tudi v zgornje Posočje. Američani so prestopili Sočo šele 21. maja 1945. Tako je nastal zelo delikaten položaj dvojne zasedbe Julijske krajine, ki je trajal od 2. maja do 12. junija 1945. V tem času se je mednarodni položaj bistveno spreminjal. Vojne je bilo konec, na dan pa so prihajali že prvi znaki blokovske delitve sveta, kjer je Julijska krajina predstavljala živo zarezo med svetovnimi velesilami in njihovimi političnimi sistemi. In v tej porajajoči se delitvi interesnih območij je pomen Italije za zahodne zaveznike narasel, kar je seveda vplivalo na razvoj dogodkov v Julijski krajini. Presodili so, da sta lahko Trst in Julijska krajina primerno sredstvo za pridobivanje naklonjenosti Italijanov in zavračanja "komunistične nevarnosti" v Italiji, ki je prihajala prav od vzhoda. Toda zmaga revolucije in ogromne žrtve primorskega ljudstva so potrdile pravilnost strategije in taktike vodstva narodnoosvobodilnega boja, ki je osvobodil zahodni slovenski prostor pred prihodom zavezniških sil. Tudi takšna situacija je oteževala reševanje problema Julijske krajine, ker se je z zmago socializma povečala možnost širjenja sovjetskega vpliva na to področje, kar nikakor ni bilo po godu zahodnim zaveznikom. Feldmaršal Alexander in maršal Tito sta si v tem času izmenjala več brzojavk in pisem, ki so vsebovale tudi ostre obtožbe. Na zahodu so ostro napadali novo Jugoslavijo, češ da hoče z zasedbo Trsta postaviti svet pred izvršeno dejstvo. Čeprav je jugoslovanska oblast utemeljevala, da ima isto pravico do upravljanja ozemlja, ki ga je zasedla, kot ostale zavezniške armade, in da noče prejudicirati končne odločitve o pripadnosti ozemlja, utemeljitve niso zalegle. Ni zaleglo niti to, da se je v primerjavi z zavezniškimi okupacijskimi sistemi v ostali Evropi, Jugoslavija kot edini del zavezniških enot, edina od zavezniških armad potegovala za območja, ki jih je sama osvobodila in je nad njimi imela vsaj moralno pravico. Jugoslavija je morala skleniti beograjski sporazum 9. junija 1945 z vladama Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Na podlagi tega sporazuma in sporazuma, ki je bil sklenjen na devinskem gradu 20. junija 1945, s katerim so bili v podrobnosti izdelani zaključki beograjskega sporazuma, je bilo ozemlje, ki so ga osvobodile slovenske in jugoslovanske enote, razdeljeno s t.i. Morganovo črto v dve coni, cono A pod ZVU in cono B pod vojaško upravo JA (VUJA). Mirovna konferenca je morala določiti, komu naj to ozemlje pripada. Beograjski sporazum je vseboval sedem točk in poleg razdelitve območja na cono A in B je bil najpomembnejši sklep, da morajo jugoslovanske enote zapustiti cono A, Jugoslavija pa je obdržala v coni A odred 2000 mož, ki je prišel pod zavezniško poveljstvo, pri ZVU v coni A, je imela misijo opazovalcev, sklenjeno pa je bilo tudi, da bo zavezniški vrhovni komandant, s pomočjo ZVU upravljal ozemelj cone A, pri čemer bo uporabljena vsa jugoslovanska uprava, ki je že bila vzpostavljena in, po mnenju vrhovnega zavezniškega komandanta, deluje na zadovoljiv način. Vendar je bila ZVU pooblaščena, da uporabi vse civilne oblasti, o katerih meni, da so najboljše v posameznih krajih in tudi, da menja upravno osebje po svoji uvidevnosti. V tej zvezi je potrebno omeniti še ustno noto, ki so jo Jugoslovani priključili sporazumu na devinskem gradu med načelnikom štaba JA generalom Jovanovićem in zavezniškim generlom Morganom. Omenjena nota ugotavlja, da je prebivalstvo Julijske krajine kompaktno organiziralo odporniško gibanje na zavezniški strani proti Italijanom, še pred kapitulacijo Italije ter zagotovilo in obdržalo lastno upravo. Zato stari sistem italijanske civilne uprave ne sme biti obnovljen. Namesto njega bodo sprejeti novi orani že obstoječe civilne uprave, v kolikor delajo po mnenju vrhovnega zavezniškega komandanta SACMED (Supreme Allied Commander Mediterraneu Theatre of Operations) zadovoljivo. V primeru, da zavezniški vrhovni komandant, ne bi bil zadovoljen z delom civilne uprave bo Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor (PNOO) za Slovensko primorje, kot prvi podrejeni organ civilne uprave ZVU, dolžan izvesti takojšnje zamenjave. Vsebine te note zavezniški vrhovni komandant ni sprejel, kakor tudi ni sprejel zahteve, da se Beneška Slovenija in Kanalska dolina vključita v cono A ZVU. 12. junija 1945 je bila v coni A vpeljana ZVU. Morganova črta, kot začasna vojaška meja, ni upoštevala niti geografskih, niti kakršnih drugih meja in seveda tudi upravnih ne. Tekla je od Mangrta do Svete Gore, kjer je bila ločnica reka Soča, proti Komnu, čez cesto pri Sežani na Senožeče, Veliko Gradišče, v dolino Glinščice in čez miljenske hribe do morja pri Debelem rtiču. Cono A ZVU je uvedel z "razglasom št. 1"zavezniški vrhovni komandant za Sredozemlje feldmaršal Harold Alexander. Sedež je bil v Trstu, v Gorici pa se je ZVU nastanila 14. junija 1945. Vrhovni komandant je napovedal, da bodo v coni A ZVU JK ostali v veljavi zakoni izpred 8. septembra 1943, torej tudi fašistični. PNOO za Slovensko Primorje in Trst, ki se je imel za vrhovni organ oblasti tudi v coni A, je poleti 1945 prilagodil upravno politično ureditev pokrajine novim razmeram. Goriško in tržaško okrožje, ki sta ju še nadalje upravljala okrožna Narodnoosvobodilna odbora (NOO) v Gorici in Trstu, je omejil na tisti del ozemlja, ki je pripadel coni A. Zato je imelo poldrugo leto goriško okrožje le sedem okrajev: Bovec, Kobarid, Kanal, Brda (prej nekaj časa Krmin- Cormons), Miren, Gorica in Komen. To je veljalo le v oblastnem smislu,v resnici pa je bilo okrajev devet. Obstajala sta tudi okraja Krmin (Cormons) in Gradišče ob Soči (Gradisca d'Isonzo), kjer nista nastala NOO, politične organizacije pa so se vključile v goriško okrožje cone A, kamor so tudi po teritoriju spadale. Izpadlo pa je vse ozemlje zahodno od zahodne meje cone A ZVU, ki se je ujemala z nekdanjo avstrijsko- italijansko mejo do leta 1918. Izpadli so okraji Čedad (Cividale), Tarčent (Tarcento) in Trbiž (Tarvisio). V cono B je VUJA uvedel z "ukazom št. 218" maršal Tito 25. junija 1945. Sedež VUJA je postala Opatija, načeloval ji je general Peko Dapčević in kasneje Večeslav Holjevac. Maršal Tito je posebej poudaril, da krajevne civilne oblasti NOO ostanejo v polni veljavi in v tesni povezavi z vojaško upravo. V coni B VUJA (obsegala je tudi vso Istro, razen Pulja in Reke) je PNOO za Slovensko Primorje in Trst izoblikoval vzhodnoprimorsko okrožje, ki je obsegalo ozemlje vzhodno od Morganove črte do rapalske meje med Italijo in Jugoslavijo. Vzhodnoprimorsko okrožje je bilo razdeljeno na devet okrajev: Cerkno, ki so ga kmalu priključili Idriji, Idrijo, Tolmin, Grgar, Ajdovščino, Postojno, Ilirsko Bistrico, Hrpelje- Kozino in Koper. Za to okrožje niso izvolili posebnega PNOO, ampak je območje upravljalo Poverjeništvo PNOO za Slovensko Primorje in Trst, ki je imelo sedež v Ajdovščini. Poverjeništvo je začelo delati v začetku julija 1945, za svoje delo je odgovarjalo PNOO ter skupščini ljudskih poslancev Slovenije. Z vso pravico je samo VUJA pokazala, da je zvesta načelom demokracije v polni meri in da je računala na ljudsko voljo, ki je bila v tistem trenutku nesporno na njeni strani. ZVU pa je imela Slovensko Primorje in Istro, predvsem pa njeno prebivalstvo, za del premagane Italije, ki jo slovenski živelj ni posebej zanimal, kajti kontekst problema je bil mnogo širši. Rešila naj bi ga pogajanja v sklopu mirovne konference, ki pa ni reševal le problema jugoslovanske zahodne meje ampak mir v Evropi na sploh. Zato je sestanek velikih treh (Churchill, Truman, Stalin) med 17. julijem in 2. avgustom 1945 v Potsdamu določil, naj o tem razpravlja Svet zunanjih ministrov velikih si, ki mu je bilo poverjena tudi priprava mirovnih pogodb z Italijo, Madžarsko, Finsko, Romunijo in Bolgarijo. Pri oblikovanju mirovnega načrta z Italijo pa naj bi sodelovala tudi Francija. Med 11. septembrom in 2. oktobrom 1945 so se v Londonu sestali ministri za zunanje zadeve petih držav: Velike Britanije, Francije, Sovjetske zveze, Kitajske in ZDA., kjer so tudi prvič razpravljali o novi meji med Italijo in Jugoslavijo., njune zahteve pa sta utemeljevala oba zunanja ministra Alcide De Gasperi in Edvard Kardelj, ki ga je podprla tudi spomenica jugoslovanske vlade iz 17. septembra 1945 in utemeljevala, da je slovensko prebivalstvo JK razlog za priključitev k Jugoslaviji. Jugoslovanske zahteve so bile dovolj jasno formulirane in predstavljene svetu in nihče jih v tem trenutku tudi ni poskušal ovreči. Razen, da je konferenca sklenila naj območje Julijske krajine obišče posebna komisija štirih velesil (VB, ZDA, Francije in SZ), ki naj prouči vprašanje italijansko- jugoslovanske meje in mesta Trsta ter nej o svojih ugotovitvah poroča naslednji konferenci. Pri tem so komisiji določili tudi smernice, da je etnična meja pogoj državne meje, ki pušča čimmanj prebivalstva drugi državi, posebej pa naj proučujejo mednarodno ureditev, ki bo jamčila enakopravno uporabo tržaškega pristanišča in prometa z Italijo, Jugoslavijo in ostalimi državami srednje Evrope. Do tu je vse jasno, kljub vsemu pa velja ugotovitev, da je londonska konferenca Sveta ministrov za zunanje zadeve bila neuspešna glede priprav ustreznih mirovnih pogodb, zato se je razšla. Rešitev je prinesla šele moskovska konferenca med 16. in 26. decembrom 1945, ki je sprejele način priprave za sklepanje mirovnih pogodb. O tem se je izrekala tudi prva generalna skupščina Združenih narodov (ZN) 10. januarja 1946. Vmes pa so se dogajale stvari na lokalni, slovenski in jugoslovanski ravni, ki so vztrajno in tudi boleče ostale v zavesti ljudi, vendar je to problematika drugega dela omenjene razprave. Pred medzavezniško razmejitveno komisijo so na območje Primorske prišli tuji novinarji, ki jim je slovenska politična in oblastvena struktura namenila isto pozornost, kot komisiji sami. Cilj je bil en sam, dokazati, da smo tu Slovenci, da smo se pod italijanskim fašizmom obdržali, žrtvovali dovolj življenj, tudi pod nemško okupacijo in njihovo kolaboracijo, ter da je napočil čas, ko je vsakemu jasno, da smo tu doma. Pa ni bilo tako. Medzavezniška komisija za razmejitev med Italijo in Jugoslavijo je prišla v Trst 7.marca 1946. Britansko delegacijo je vodil gospod Waldock, rusko Garašenko, francosko Wolfram in ameriško dr. Mosely. Šefi in člani delegacije so bili pod močnim vplivom propagande, da je v coni B "strašno nasilje", Italijani so razkazovali vagone za sprejete italijanske begunce iz slovenske in hrvaške Istre, izobešali so parole o fojbah, Jugoslovanska oblast pa ni dajala izjav o tem, slovenski in v manjši meri italijanski ljudje pa so bili na ulicah in ob cestah. Dokazovali so slovenskost, pripadnost Jugoslaviji, za kar je bila tudi ZVU prisiljena urgirati. Njena civilna policija (CP) je streljala na demonstrante, dva ubila in 22 ranila, pri tem pa povzročila demonstracije, ki so pritegnile 100.000 ljudi Trsta in okolice. Iz Trsta je medzavezniška komisija obiskala Istro, edini predel v t.i. Julijski krajini, ki je imel tudi italijansko prebivalstvo, se soočila z njimi, poslušala njihova prizadevanja za priključitev k Jugoslaviji ali tudi ne in se nato podala proti severu. 28. marca je prispela komisija v Gorico, potem, ko je obhodila precejšen del zgornje in spodnje Soške doline in enakovredno sprejele italijanski del, ki je bil v mestu nesporen in slovenski del političnega vodstva v mestu. Medzavezniška razmejitvena komisija je obiskala Postojno, ki je bila v coni B VUJA, obiskala pa je tudi Beneško Slovenijo, ki je postala ob koncu druge svetovne vojne del okupacijskega območja AA zaveznikov, kot so ga uvedli po vsej Italiji, opozoriti pa je vredno, da je jugoslovanski diplomaciji vendarle uspelo utemeljiti upravičenost zahtev na tem območju, ki je Italiji pripadalo od leta 1866. Zavezniška komisija je zapustila Julijsko krajino v začetku aprila 1946 z nalogo, da odda Svetu ministrov, ki je pričel z delom 24. aprila poročilo in predloge o razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo. Člani komisije pa niso oblikovali enotnega predloga o razmejitvi, pač pa kar štiri. Predlog diplomatskih predstavnikov Sovjetske zveze je v glavnem podpiral jugoslovanske zahteve po etnični meji, najbolj pa se je od te meje oddalji predlog delegacije ZDA, ki je puščal Italiji Trst, Tržič, Gorico in polovico Istre z raškimi rudniki. Angleški predlog je bil podoben ameriškemu, le da je puščal rudnike Jugoslaviji. Francoski predlog pa je bil nekako vmes, tudi ta pa je dajal Italiji Beneško Slovenijo, Kanalsko dolino, Gorico Trst Koprščino in Bujščino. Svet ministrov za zunanje zadeve je zasedal v Parizu do 16. maja 1946 in tudi na tem tretjem zasedanju se ni mogel sporazumeti, čeprav sta angleška in ameriška delegacija pristali na francoski predlog. Dogajanja v Parizu so močno odjeknila tudi med slovenskim in hrvaškim življem, ki so organizirali nov val demonstracij, poslali so številna protestna pisma in pisma podpore jugoslovanski delegaciji, v Pariz pa je odšla tudi posebna delegacija Istre in Slovenskega Primorja, kjer so bili tudi predstavniki Trsta, vodja delegacije je bil France Bevk. Delegacija je poskušala navezati stike s tistimi diplomati, ki so neposredno odločali o usodi meja, ni bila pa povsem uspešna. Odločitev o razmejitvi je bila sprejeta šele na četrtem zasedanju sveta zunanjih ministrov v Parizu 2. julija 1946, ko je bil tudi s sovjetskim konsenzom sprejet francoski predlog. Jugoslavija naj bi dobila ozemlje vzhodno od meje, ki jo je predložila francoska delegacija, Italija zahodno od nje. Iz južnega dela, , ki je obsegal ozek pas ozemlja med Štivanom in Trstom, tržaško občino ter del Istre do reke Mirne pa naj se ustanovi Svocodno tržaško ozemlje (STO), ki je omogočilo tudi internacionalizacijo Trsta. Tudi ta odločitev je sprožila val stavk in protestov po vsej Istri, Slovenskem Primorju in Trstu. Dne 29. julija 1946 pa se je v Parizu začela mirovna konferenca, ki je trajala do 15. oktobra, udeležilo se je 21 držav, proučevanje razmejitvenih problemov pa so poverili posebni "politični in teritorialni komisiji za Italijo", ki jugoslovanskim zahtevam ni bila naklonjena. Na glasovanjih so propadali različni predlogi in šele na plenarni seji v noči med 9. in 10. oktobrom 1946 so bili sprejeti predlogi o mejah. Končno redakcijo mirovne pogodbe z Italijo pa so prepustili konferenci ministrov za zunanje zadeve v New Yorku novembra 1946. 10. februarja 1947 so predstavniki 21 držav, ki so se udeležili mirovne konference, podpisali mirovno pogodbo z Italijo. Z mirovno pogodbo je bila cona A JK razdeljena na tri dele, italijanski, jugoslovanski in STO pod jugoslovansko in anglo- ameriško upravo. Besedilo mirovne pogodbe je v svojem tretjem členu vsebovalo opis meje med Jugoslavijo in Italijo, v členu 22 pa opis meje med STO in Jugoslavijo. Če vzamemo za osnovo italijansko upravno razdelitev iz leta 1941, so odstopili Jugoslaviji veliko večino goriške pokrajine ter del tržaške. Površina novega jugoslovanskega ozemlja, ki je prišlo v okvir LR Slovenije je merilo skoraj 4000 km. Italija je obdržala Kanalsko dolino, Rezijo, Beneško Slovenijo in območje okrog Gorice. Taka razmejitev ni le vzela neposrednemu jugoslovanskemu zaledju izhod na morje (ustanovitev STO), marveč je pustila v Italiji tudi Gorico, ki je bila naravno središče Soške in Vipavske doline. Mejna črta je odrezala glavni del mesta in njegove okolice in prekinila komunikacije med temi kraji. Dotedanje goriško gravitacijsko območje je ostalo brez mestnega središča in zaradi take mednarodne odločitve je nujno sledil širše jugoslovanski in lokalni sklep o gradnji novega središča, sklep o gradnji "nove" Gorice. Po diplomatski potrditvi začasne meje med Italijo in Jugoslavijo, jo je bilo potrebno zarisati tudi na terenu Velika Britanija in ZDA sta povabili Italijo in Jugoslavijo naj pošljeta predstavnike v Trst in ustanovili so začasno komisijo, ki je trasirala mejo. Da ne bi delili hiš in privatne lastnine je imela komisija možnost manevriranja na območju 500 metrov. Pri svojem delu je naletela na precejšnje težave zaradi čustvenih ravnanj tako Slovencev, kot Italijanov, najtežje delo pa je opravila prav pri Gorici, kjer je morala ločiti čisto slovensko ozemlje. Na goriškem se je komisija mudila v drugi polovici marca 1947 in tako kot mednarodna razmejitvena komisija leta 1946 močno razburila prebivalstvo. Mirovna pogodba z Italijo je začela veljati 15. septembra 1947, ko so štiri velesile deponirale ratifikacijske listine pri francoski vladi. Prezidij FLRJ je 15. septembra 1947 izdal "ukaz o razširitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov na področju, priključenim FLRJ", 18. septembra pa je podoben ukaz izdal tudi prezidij LR Slovenije. Uro in pol po polnoči dne 16. septembra so v kraje bivše cone A vkorakale čete JA, v drugi del cone A pa italijanske čete. Kot po tradiciji je primorsko ljudstvo priključitev Primorske k Sloveniji proslavilo z mnogimi manifestacijami, največja je bila na Lijaku pri Gorici 21. septembra 1947. Pričelo se je novo obdobje primorskih Slovencev, primorska problematika, kot predmet mednarodnih odnosov pa še ni bila zaključena V interesu miru je Jugoslavija tudi v naslednjih obdobjih reševala problematiko svoje zahodne meje, ozimski sporazumi so bili njena poslednja etapa. Danes se s to problematiko sooča nova in samostojna država Slovenija. Zgodovinar Goriškega muzeja Nova Gorica |